stran 1
Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije December 2014
DECEMBER 2014 / stran 02
Urška Perko 3 Uvodnik Leitartikel Tadej Pungartnik 4 REVIJI NA POT Der Zeitschrift auf den Weg
Primož Frajle 5 Ojstrska stavka - prva večja stavka v Zasavju »Ojstrska stavka« der erste gröSSere Streik in Zasavje
Matej Ocvirk 6 Rudarska stavka v Zasavju leta 1934 Der Streik der Bergarbeiter in Zasavje in 1934
Jože Ovnik 8 štrajk leta 1958 Der Streik im Jahr 1958
Stanislava Radunovič in Urška Perko 10 Stavka Zasavskih rudarjev Der Streik der Bergarbeiter in Zasavje Martina Peljhan 16 ANTONIJEV ROV ŽE 20 LET PREDTAVLJA DEDIŠČINO RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA Der Stollen »Antonijev rov« stellt schon seit 20 Jahren die Erbe des Quecksilberbergbaus dar Zmago Žorž 18 GEOLOŠKA POT OBERHAAG - REMŠNIK Der geologische Weg Oberhaag - Remšnik Suzana Fajmut Štrucl 20 NOVOSTI V MEŽICI - INFO CENTER GEOPARK KARAVANKE IN DOŽIVLJAJSKI PARK Neuheiten in Mežica – das Infozentrum Geopark Karawanken und das Erlebnispark Andrej Mavri 21 odprli rudarski muzej v laškem Das Bergbaumuseum in Laško eröffnet Ruda Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Die Zeitschrift der Vereinigung zur Erhaltung des Bergbauerbes Sloweniens 1 / 3, 2014 ISSN 2232-6642 Izdajatelj / Ausgeber Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Trg svobode 1, 2392 Mežica zdruzenje.ruda@gmail.com Predsednik / Vorsitzender Tadej Pungartnik Uredniški odbor / Redationsleitung Jože Hribar, Darja Komar, Tadej Pungartnik, Primož Frajle Glavna urednica / Chefredakteurin Urška Perko Jezikovni pregled / Prüfung der Sprache Jasna Černjak Prevod / Übersetzung Melita Jurc Oblikovanje / Design Atelje jk, Jasna Kalčič Rajzer Naklada / Auflage 700 izvodov / 700 Exemplare Naslovnica / Titelbild Jože Ovnik Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji. Die Autoren haften für den Inhalt ihrer Artikel. Pokrovitelji / Förderer Občina Mežica, Občina Krško
Anton Petrovič, Nina Petrovič 22 senovo - kraj s tradicijo Senovo – ein Ort mit Tradition Matija Križnar 24 O NEKATERIH ITALIJANSKIH GEOPARKIH Die Geoparks in Italien Pavlina Brumen, Jože Hribar 25 POVEDALE SO ... Pavlina Brumen Sie haben uns erzählt … Stanislava Radunovič 27 SKOK ČEZ KOŽO V ZAGORJU Der Ledersprung in Zagorje Borut Flisek 28 DRUŠTVO RMED SREČNO ZAGORJE Der Verein RMED, Srečno Zagorje Anderj Mavri 32 GRIŽE 2014 Griže 2014 34 1. MEDNARODNI POSVET: RUDARSKA DEDIŠČINA IN TURIZEM Die 1. internationale Konferenz: Bergbauerbe und Tourismus
Spoštovani bralci, cenjene bralke.
Sehr geehrte Leser, geschätzte Leserinnen,
Veseli me, da je pred nami že tretja številka revije Ruda. Tokratna številka ima dve tematiki, ki se nanašata na štrajke skozi zgodovino in na rudarsko dediščino. Skozi prispevke številnih avtorjev smo obudili zgodovino rudarskih stavk … in ko smo že mislili, da se kaj takega ne more več ponoviti, se je zgodila stavka zasavskih rudarjev. Rudarji so se odločili za opozorilno stavko v mesecu marcu, s katero so si želeli izboriti plače, regres, odpravnine … Žal jih nihče ni jemal resno, zato so odšli … v jamo. Negotovi, kaj bo prinesel jutrišnji dan, so za seboj na površju pustili svoje družine, prijatelje, znance in odšli svoje pravice zahtevati globoko pod zemljo. Medtem ko so čakali v temi in vlagi, pa se je pred poslopjem odvijala t. i. stavka knapovskih otrok, v kateri so jim podporo izrazili tudi številni Zasavci. Kako so stavko doživljali rudarji, si lahko preberete na naslednjih straneh, kjer je objavljen intervju dveh aktivno stavkajočih rudarjev. Žal pa so časi takšni, ko se rudarska industrija bliža koncu. Za seboj bo pustila opuščene rove in poslopja, degradirane površine. Razmišljati je potrebno o alternativah, o tem, kako v takšne kraje in v že obstoječo infrastrukturo vdahniti novo življenje. Zaton rudarstva so v turistične namene dobro znali izkoristiti v rudniku soli v Salzburgu in v mestu Labin na Hrvaškem. Prav tako rudarsko dediščino ohranjajo v Mežici in v Idriji. Menim, da so to primeri dobrih praks, ki bi jih bilo vredno prenesti tudi na ostala – nekoč rudarska mesta. Verjamem, da bo v reviji vsak našel nekaj zase. Želim vam prijetno branje in
es freut mich, dass ihr schon die dritte Nummer unserer Zeitschrift Ruda in eurer Hand halten. Diesmal sind im Zentrum zwei Themen, die sich auf die Streiks in der Vergangenheit und auf das Bergbauerbe beziehen. In den Artikeln der Autoren werden wir in die Geschichte der Bergstreiks zurückgreifen. Und als wir dachten, dass sich so etwas heute nicht mehr wiederholen kann, ist es zum Streik der Bergarbeiter in Zasavje gekommen. Die Bergarbeiter haben sich für einen Warnstreik im März entschlossen, weil sie die Löhne, Urlaubsgelder, Abfertigungsgelder …. erlangen wollten. Leider wurden sie nicht ernst genommen und daher sind sie in die Zeche gegangen. Unsicher, was ihnen der nächste Tag bringt, haben sie ihre Familien, Freunde, Bekannten zurückgelassen und sind tief unter die Erde gegangen, um ihre Rechte einzufordern. Während sie in Dunkelheit und Feuchtigkeit warteten, hat vor dem Gebäude ein Streik der Bergarbeiterkinder stattgefunden, die von zahlreichen Menschen aus Zasavje bei der Verfolgung ihrer Rechte unterstützt wurden. Wie die Bergarbeiter diesen Streik am eigenen Leib erlebt haben, könnt ihr auf den folgenden Seiten lesen, wo ein Interview mit zweien streikenden Bergarbeitern dargestellt ist. Leider neigt sich die Bergbauindustrie dem Ende zu. Sie wird tote Männer und verlassene Gebäude, degradierte Oberflächen hinter sich lassen. Man muss heute mehr als je über Alternativen nachdenken, darüber, wie ein neues Leben in diese Region und in die schon bestehende Infrastruktur eingehaucht werden kann. In dem Salzbergwerk Salzburg und in dem kroatischen Labin haben uns allen sehr schön gezeigt, wie man den Untergang von Bergbau zu touristischen Zwecken nutzen kann. Das Bergbauerbe wird genauso vorbildlich in Mežica und Idrija bewahrt. Sie sind alle das Beispiel für die gute Praxis, die auch auf die anderen – einst Bergbauregionen übertragen werden müssen. Ich bin sicher, dass sich in der Zeitschrift für alle etwas findet. Viel Spaß beim Lesen und
Srečno!
Glück auf!
Urška Perko, mag. založniških študij Glavna urednica
Urška Perko, Mag. Verlagsstudien Chefredakteurin
Reviji na pot ...
Der Zeitschrift auf den Weg …
Spoštovane bralke, spoštovani bralci, v Združenju za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije je vsako leto več članov. To dokazuje, da rudarska dediščina pridobiva na svojem pomenu. Članice in člani združenja so v preteklih treh letih s svojim delom pripomogli, da so sestavine rudarske dediščine med ljudmi vse bolj prepoznavne. Vedno več ljudi se zaveda, da je potrebno to izročilo ohranjati, promovirati in na njegovi podlagi graditi nove pozitivne zgodbe. Zgodbe, ki bodo pripomogle k trajnostnemu razvoju naših rudarskih krajev. Privlačna vsebina teh zgodb bo v vasi in skrite doline pripeljala obiskovalce in turiste, ki iščejo kraje, kjer se prepletajo bogata zgodovina in naravne danosti. Vse to pa naši rudarski kraji zagotovo imajo. Dober zgled sta Mežica in Idrija, ki sta se v zadnjem obdobju uspeli vpisati na UNESCOV seznam mednarodne mreže geoparkov. Da bosta oba geoparka resnično zaživela, pa bo potrebno v njihove aktivnosti vključiti čim več lokalnega prebivalstva. Šele, ko bodo domačini oba geoparka sprejeli za svoja, bosta resnično zaživela ter zasijala v vsej svoji lepoti. S tem pa bosta privabila vedno več obiskovalcev. Naloga menedžmenta in lokalnih oblasti je, da spodbujajo in vključujejo lokalno prebivalstvo v vse pore delovanja obeh geoparkov, kajti le tako bomo dosegli zastavljene cilje trajnostnega razvoja nekdanjih rudarskih krajev, ki so danes poznani po neprecenljivih naravnih in kulturnih danostih. Članice in člani združenja se bomo zagotovo trudili, da bomo pomagali sestaviti mozaik, na katerega bomo lahko vsi ponosni. Omenjeni mozaik je zelo pisan, saj ga sestavljajo različna področja. Podobno pisano je tudi naše združenje, saj združujemo glasbenike, pevce, etnologe, zgodovinarje, geologe ter seveda nekdanje rudarje. Vsem pa je skupna ljubezen do rudarskega izročila. Želim vam prijetno branje, v prihajajočem letu 2015 pa veliko zdravja in osebnega zadovoljstva!
Sehr geehrte Leserinnen, sehr geehrte Leser, unser Verband für die Erhaltung vom Bergbauerbe Sloweniens wird von Jahr zu Jahr grösser. Das ist der beste Beweis dafür, dass die Bedeutung vom Bergbauerbe ständig wächst. Die Mitglieder haben in den vergangenen drei Jahren mit ihrer Arbeit dazu beigetragen, dass die Bestandteile vom Bergbauerbe immer leichter unter den Leuten erkennbar sind. Es gibt immer mehr Menschen, die sich bewusst sind, dass dieses Erbe weiter an jüngere Generationen überliefert werden muss und auf dieser Grundlage werden neue positive Geschichten gebaut. Es handelt sich um die Geschichten, die zur nachhaltigen Entwicklung unserer Bergbauregion beitragen werden. Der anziehende Inhalt dieser Geschichten wird diejenigen Besucher und Touristen in diese Regionen und die versteckten Täler bringen, die nach Orten suchen, wo die reiche Geschichte mit natürlichen Gegebenheiten verknüpft ist. Das ist aber in unserer Bergbauregion reichhaltig vorhanden. Gutes Beispiel dafür sind Mežica und Idrija, die in der letzten Zeit in die UNESCO-Liste des internationalen Netzes von Geoparks aufgenommen wurden. Die beiden Geoparks werden aber erst dann wahrhaftig aufleben und in ihrer ganzen Schönheit erglänzen, wo sie von den Einheimischen zu Eigenen gemacht werden. Das zieht dann immer mehr Besucher. Es ist die Aufgabe des Managements und der lokalen Behörden, die lokale Bevölkerschaft in alle Poren des Lebens der beiden Geoparks einzuschließen und zu ermuntern. Nur so können wir die gesetzten Ziele der nachhaltigen Entwicklung der ehemaligen Bergbauregion wirklich erreichen, die heute nach ihren unschätzbaren natürlichen und kulturellen Gegebenheiten bekannt ist. Als Mitglieder des Verbandes werden uns ganz sicher bemühen, das Mosaik zusammenzustellen, auf welches wir alle stolz sein können. Das Mosaik ist sehr bunt, da es aus verschiedenen Bereichen besteht. So bunt ist auch unser Verband, da er Musiker, Sänger, Ethnologen, Historiker, Geologen und natürlich die ehemaligen Bergarbeiter zusammen bringt. Alle haben die Liebe zur Überlieferung vom Bergbauerbe gemeinsam. Ich wünsche Euch viel Spaß beim Lesen, in dem Jahr 2015 aber viel Freude, Glück und Erfolg!
Srečno!
Glück auf!
Tadej Pungartnik predsednik Združenja RUDA
Tadej Pungartnik Vorsitzender der Vereinigung RUDA
stran 5
Ojstrska stavka prva večja stavka v Zasavju Pred 131. leti so se v začetnih avgustovskih dnevih na Ojstrem spuntali rudarji. Ta stavka velja za eno izmed prvih večjih rudarskih stavk v Zasavju, pri kateri je prišlo do prekinitve dela. Delavci so se zaradi slabih pogojev upirali tudi že prej, kot na primer stavka v Trbovljah leta 1876, ki so jo izvedle celo ženske in leta 1877. Vendar v obeh primerih ni prišlo do prekinitve dela. Na Ojstrem je 3. avgusta 1883 knapom zaradi slabšega načina obračunavanja in izplačevanja mezd zavrelo. Zahtevali so tudi odpravo nedeljskega dela, odstop direktorja Rupprechta in pogovor z lastnikom rudnika Sargom z Dunaja. Zaskrbljeni pa so tudi bili v zvezi z vplačili v bratovsko skladnico. Z delom je tako prenehalo okoli 282 ojstrških rudarjev. Naslednji dan (4. avgusta) je ravnatelj premogovnika oznanil stavkajočim, da je pripravljen upoštevati njihove prošnje in jih pozval naj gredo takoj na delo. To oznanilo ni napravilo pričakovanega vtisa na stavkajoče. Grozilo je, da se bo stavka zavlekla in da bodo rovi ogroženi, ker se ne bodo obnavljali oporniki v njih. Predstavnika oblasti Fotografija 1: Jama Ojstro. Fotografija 2: Poročilo o stavki v časopisu Laibacher Wochenblatt 18. avgusta 1883.
1
2
DECEMBER 2014 / stran 6
iz Celja (revirski rudarski urad in okrajno glavarstvo) sta pregovorila direktorja Rupprechta, da je do prihoda lastnika z Dunaja prepustil vodstvo obrata šihtnemu mojstru Jarolimeku. Rudarji so to ureditev sprejeli, vendar so po dveh dneh (verjetno, ker ni bilo Sarga z Dunaja) delo znova ustavili. Vodstvo rudnika jim je zagrozilo z odpustom, vendar se niso hoteli vrniti v jame. Sestavili so svojo delegacijo, ki jo je vodil češki rudar Edmund Jarolim. Rudniška uprava je imenovala posebno komisijo, ki se je sestala z rudarji, vendar se niso mogli sporazumeti. Oblasti so se odločile za varnostne ukrepe, ker so presodili, da glede na vznemirjenost delavcev niso izključeni nemiri večjega obsega, ker so se k stavkajočim nagibali
delavci iz bližnjih premogovnikov v Trbovljah in Hrastniku. Za vzdrževanje reda in miru je na Ojstro prišlo 12 žandarjev, zaprosili pa so še za vojaško pomoč. Devetega avgusta je prispela četa 17. pešpolka barona Kuhna – štela je 150 mož, ki so jim pravili krajnski Janezi. Rudnik je na mesto stavkajočih rudarjev pripeljal rudarje iz Trbovelj in Hrastnika ter Ojstrčanom postavil ultimat, naj se vrnejo na delo ali pa bodo odpuščeni. Rudarji so začeli spet delati, potem ko so jih devet zaprli, 39 pa odpustili. Konec avgusta sta bila rudarja Franc Hauptman in Ignac Kovač obsojena na štiri tedne zapora. Enaka kazen je zadela še pet drugih rudarjev, medtem ko je moral Jarolimov odsedeti kar štiri mesece, nato pa je bil odpuščen1.
Časopis Slovenski Narod je takole opisal razmere, ki so takrat vladale v rudniku: »Sedanji ravnatelj Ruprrecht je nevednemu, po Ihnetu nastavljenemu nadzorniku in drugim paznikom, ki neso bili svoji službi kos, precej trdo na prste stopil in ko je preračunal, da baje Sargu še vedno izguba kaže določil je tudi premogokopom2 na pogodbo tako nizko plačo, da so takoj izprevideli, da v tacih spridenih in vročih jamah po tej pogodbi ne zaslužijo toliko, da bi sebe in svoje družine preživeli ...« [ … ] »Ali ni mar dovolj žalostno, da mora rudokop delati v delavnik in praznik, v nekih krajih še v nedeljo, celo po 18 ur na dan in v jamah in rovih, v katerih je često do 36 stopinj Reaum3 toplote, v spridenem, vedno z dinamitovim dimom pomešanim zraku a naposled vidi, da pri tem svojem trpljenji ne za-
služi toliko, da bi sebe, ženo in otrok gladu obvaroval? Skrajni čas je, da se kaj stori, kajti rudokopi trpe več, nego črna živina.«4 Ta prvi večji štrajk v Revirjih je bil tako znanilec prizadevanj rudarjev za boljše življenje, ki so se manifestirali v štirih velikih stavkovnih gibanj pred prvo svetovno vojno: v letih 1889, 1892, 1903 in 1906. V večini stavk je šlo za boljše delovne pogoje in predvsem plače. V začetku letošnjega leta (marca 2014) so se zasavski knapi še zadnjič, pred zaprtjem rudnika RTH, odločili za stavko pod zemljo, od koder so zahtevali izplačilo obljubljenih plač. V letu 2014 se je tako zgodovinska tradicija stavk z zaprtjem Rudnika Trbovlje-Hrastnik v Zasavju dokončno sklenila. Primož Frajle
Viri in literatura: 1 Rozman, Franc in Miroslav Stiplovšek: Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883–1923), Ljubljana 1983, str. 6, 7 in Kermavner, Dušan (1973). Stavka v premogovniku Ojstro leta 1883. Kronika (Ljubljana), letnik 21, številka 3, str. 166-168. URN:NBN:SI:DOC-SMYQQJ4D from http://www.dlib.si. 2 Op.: premogokop, rudokop = rudar. 3 Op.: Temperaturna skala, ki jo je leta 1730 predlagal René Antoine Ferchault de Réaumur, in po katerem je tudi poimenovana. (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/R%C3%A9aumur_scale). 4 Vir: Slovenski narod (14.08.1883), letnik 16, številka 185. URN:NBN:SI:DOC-IT6EJ7P9 from http://www.dlib.si. Primož Frajle, član UO Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: primoz.drdr@gmail.com
Rudarska stavka v Zasavju leta 1934 Prve »knapovske« stavke na Slovenskem so bile spontane in neorganizirane. Kasneje so rudarske stavke postajale vedno bolj pogoste, bolje pripravljene, z izrazitimi cilji po boljšem plačilu in boljšimi delovnimi pogoji ter vodene preko ustanovljenih delavskih organizacij, sindikatov in
društev. Začeli so se povezovati tudi rudarji različnih revirskih krajev med seboj, si solidarno pomagati in skupaj enotno začeli nastopati pri kapitalističnemu izkoriščanju rudarjev. Vedno pa so imele stavke enak cilj: zagotoviti boljše plače (mezde), boljše delovne razmere, urejeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in omo-
gočene boljše življenjske razmere za družine. Časopis Delavska politika, ki je bila naklonjena rudarskih stavkam, njihovim pravicam in se je zavzemala za boljše delovne in plačilne pogoje delavcev, je označila »štrajk« kot zakonito in pravilno zastavljeno sredstvo delavcev v boju za svoje pravice. »Delavstvo se ne poda
nepremišljeno v stavko, gre za življenje, tu gre za požrtvovalnost slehernega, da se s solidarnostjo vseh doseže to, česar jim podjetniško profitarstvo noče radevolje dati.« V 30. letih je Kraljevino Jugoslavijo zajela tudi velika gospodarska kriza, ki se je začela v ZDA leta 1929, po zlomu borze v New Yorku. Veliko gospo-
stran 7
1
darsko krizo so občutili zlasti kmetovalci in delavci, med njimi tudi rudarji. Vse pogosteje so se vršile tudi stavke rudarjev v Zasavju, ena med njimi je bila leta 1934. Trboveljska premogokopna družba (TPD) je bila lastnica večine rudnikov na Slovenskem, razen državnih v Velenju in Zabukovici in nekaj manjših v privatni lasti. Znana je bila tudi, da je pogosto kršila »knapovske« kolektivne pogodbe, omejevala druge rudarske pravice in pogosto dosegla, da so bili rudarski »štrajki« neuspešni. Predstavljala je tipično kapitalistično gospodarsko družbo, ki se je »požvižgala« na delavske in druge socialne pravice. Tako so se prvi rudarji v Trbovljah avgusta 1934 odločili za gladovno stavko v rovih. 10. avgusta so posamezni rudarji zasedli jamske prostore in druge rudniške naprave. Kasneje so se jim pridružili tudi rudarji v Hrastniku, Zagorju, Hudi jami pri Laškem, Ojstrem in Rajhenburgu
(kasneje Senovo). Niso pa takoj na začetku stavke objavili svojih zahtev. Kasneje so preko delavskih zastopnikov objavili 9 točk zahtev, med njimi so bile boljše plače, zagotovitev eksistenčnega minimuma, proti omejevanju že sklenjenih pravic. Kmalu so stekla pogajanja, v katera so se vključile tudi najvišje državne oblasti ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Beogradu. Pogajanja so se začela na predlog bana dravske banovine, kamor je bilo vključeno slovensko ozemlje, Draga Marušiča in drugih članov banske uprave v Ljubljani 14. avgusta. Pogajanja je vodil minister za gozdove in rudarstvo Milan Ulmanski iz Beograda, kjer se je pogajal s predstavniki delavstva in vodstvom rudnikov TPD-jem o socialnem položaju trboveljskih rudarjev. Rudarsko glavarstvo je očitalo rudarjem, da je bilo njihovo početje nezakonito, ker so zasedli rudniške naprave, niso omogočili rednega
obratovanja in niso takoj sporočili svojih stavkovnih zahtev, čeprav red in mir nista bila kršena. Pogajanja so hitro stekla predvsem na pobudo ministra Milana Ulmanskega in se končala še isti dan. Rudarji so v teh pogajanjih dosegli enega velikih uspehov na pogajanjih z vodstvom Trboveljske premogovne družbe, čeprav le za kratek čas. Minister Ulmanski se je zavzel za povišanje kontingenta dobav premoga za jugoslovanske državne železnice na pobudi bana Marušiča, prav tako je bil rudarjem povišan mesečni zaslužek. Tako so s 1. septembrom 1934 stopile v veljavo minimalne mezde: za 1. kateg. 37 DIN, 2. kateg. 32,25 DIN, 3. 27,35 DIN, 4.a 23 DIN in 4.b 18,50 DIN. S 1. oktobrom je stopila v veljavo določba glede deputivnega premoga za vse delavce, ki so prejemali. Tisti rudarji, ki so prejemali celo količino premoga, so po novem dobili 6 ton premoga letno, tisti, ki so prejemali polovično,
pa 3 tone letno. Trboveljska družba je odstopila od svoje zahteve po dekategorizaciji plačilnih razredov, tako je v veljavi ostala točka tretjega protokola iz 27. 7. 1931. Družba se je obvezala, da v prihodnjih 9 mesecih teh delovnih pogojev ne bo spremenila, ne bo izvršila nobenega odpusta zaposlenih, razen v primeru kazenskih prestopkov. Prav tako se je zavezala, da bo z ugodnimi dobavami premoga omogočila boljši položaj delavstva. Tako so že v sredo 15. avgusta ob 8. uri zjutraj rudarji zapustili rove v Trbovljah, Zagorju, Hudi jami in drugih rudnikih v lasti trboveljske družbe ter s tem stavko zaključili. Rudarska stavka, zlasti pa pogajanja z vodstvom družbe, so bila za rudarje zelo uspešna, čeprav za kratek čas, zlasti v času zaostrenih političnih in gospodarskih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Po rudarski stavki niso sledile sankcije, takšne kot ob veliki stavki rudarjev leta 1923, ko rudarji v svojih stavkovnih zahtevah niso bili uspešni, sledilo pa je še množično odpuščanje. Tokrat so na svojo stran pridobili tudi državno vodstvo s pomembnejšimi politiki, kar je bila redka izjema, v boju proti takratni veliki slovenski kapitalistični rudarski družbi, ki je imela skoraj monopol nad slovenskimi rudniki in količino nakopanega premoga do naslednje stavke leta 1936. Matej Ocvirk
Fotografija 1: Minister Ulmanski med pogovorom z rudarji ob obisku Zagorja (označen z X), Tedenske slike, priloga Domovini. 19.7. 1934, let. 10, št. 29, str. 2 Viri in literatura: Gladovna stavka rudarjev končana. Nova doba, 17. 8. 1934, let. 16, št. 58, str. 1-2. Mezdni spor v Trbovljah. Slovenec, 14. 8. 1934, let. 62, št. 183, str. 2. Minister Ulmanski med rudarji. Tedenske slike, priloga Domovini. 19. 7. 1934, let. 10, št. 29, str. 2. Rozman, Franc in Miroslav Stiplovšek : Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883-1923). Ljubljana: Delavska enotnost, 1983. Stavke. Delavska politika-politični dnevnik, 6. 6. 1936, let. 11, št. 46. Matej Ocvirk, prof. zgodovine in geografije. e-naslov: matej.ozvirk@gmail.com
DECEMBER 2014 / stran 8
Štrajk Vrata iz kuhinje v spalnico je mama po navadi samo rahlo priprla, ravno toliko, da bi brleča svetloba izpod stropa kuhinje pregnala strašne duhove teme stran od zakonske postelje, v kateri sem se pred spanjem grel, pokrit in skrit s kovtrom … Svetloba je sekala zakonsko posteljo na pol in je bila slaba, brleča. Kar sem ji še posebej zameril je bilo to, da je bila zaradi tega sila neuspešna pri pregonu vseh strašnih pošasti, ki so v moji otroški domišljiji lazile po vlažnih stenah in stropu. Še posebej ene izmed njih, rudarskega škrata Perkmandeljca. Ta je imel grdo navado, da je v mojih otroških mislih kampiral ravno pod menoj, pa najsi sem se obrnil na katerokoli stran postelje … Vrata iz ganka v kuhinjo so se odprla. In zaslišali so se težki, utrujeni očetovi koraki. ,,‘Čir, Ana …,, Mama je rekla toplo, a zaskrbljeno: ,,‘Čir Jože …,, Ata je pogledal proti spalnici in vprašujoče dvignil brado. ,,Joško spi?,, ,,Ne še …,, je rekla mama in natočila v lavor tople vode. Ata je odložil sekiro v kot, si slekel reklc in ga skupaj s klobukom obesil na cvek zabit v vrata špajza. S prsti si je šel skozi dolge lase in si jih tako počesal nazaj, na tilnik. Zavihal je rokave srajce, se sklonil k lavorju ter si z žajfo umil od črnega prahu umazan obraz in roke. Mama je stala poleg njega in čakala da konča, da mu poda frišno antlo, v katero si je utrl obraz in roke. Po stari navadi se je usedel na kolenkišto poleg šporheta. V aluminijastem talarju se je na ta mali rinki
grel tanek kos funšterca. Gledal je nemo v talar, a jedel ni. ,,Kaj je?,, je zaskrbljeno dahnila mama. ,,Štrajk bo, Ana, štrajk,, je tiho rekel ata … Ta štrajk je od druge svetovne vojne ven v še vedno razrušeni Jugoslaviji sila boleče odjeknil. Poizkus uvedbe delavskega samoupravljanja v še pred kratkim kapitalistična podjetja se ni obnesel. Oviro je predstavljala tudi po vojni izoblikovana nekritična in deloma tudi nemarksistična mentaliteta, ki je med nepopularne socialistične teme uvrščala tudi stavko ali štrajk, pa tudi ,,dogodek,, (poznan kot incident, prekinitev dela, ustavitev dela, protest, protestna prekinitev dela, spor, konfliktna situacija, demonstracija) trboveljskih in zagorskih rudarjev. Do prve socialistične stavke je pripeljala banalna zahteva po podražitvi premoga, s katero je bil eksistenčno povezan standard ljudi. A ta od zveznega partijskega vodstva ni bila odobrena. Vse to je dajalo stavki, ki ji je grozila zadušitev z vojsko in policijo, navdih nečesa grobega, skoraj eksplozivnega. Pisni viri kažejo na protirevolucionarno naravnanost stavke in represivnem reagiranju ZK nanjo, po drugi strani pa smo priča izjavam o skoraj nevzdržnih socialnih razmerah v času stavke. Kakorkoli, ostaja
dejstvo, da je bil to čisto tradicionalen ,,štrajk,, in nobena prekinitev dela, kot se je to želelo prikazati svetovni javnosti v izogib priznanja napak komunistične oblasti pri vodenju države. Prav tak je bil, kot so bili vsi dotedanji štrajki v predvojni Jugoslaviji. Po tem štrajku svet nikoli več ni bil takšen, kot je bil poprej. O njem so poročali vsi takratni svetovni mediji. Absurd te stavke leži v dejstvu, da je do nje prišlo v najbolj industrijsko razvitem predelu takratne Jugoslavije - v Zasavskih premogovnikih. To moč je predstavljal izjemno močan delavski razred z dolgo in močno tradicijo razrednega boja. Gledano iz sociološkega vidika je bil še najbolj podoben kakšnemu športnemu spektaklu, kadar stvari na tribunah uidejo iz nadzora … A v življenju rudarjev in njihovih družin je vse to zgledalo mnogo bolj tragično, kot si je to lahko takrat predstavljala visoka samoupravna socialistična salonska oblast v Beogradu, kjer se je praktično odločalo o vsem in vsakomur. Tragedija ljudi v Trbovljah je ležala v dejstvu, da so bili ljudje, ki so živeli tu, zaradi ,,črne kamene zemlje,, izkoriščani, nalagani, ponižani in … lačni. Danes si je težko predstavljati, da bi bila slika v Kuvajtu podobna trboveljski iz tistega obdobja … Stiske družin, ki so se v času trajanja štrajka stopnjevale v jezo,
bes in nazadnje v revolt neslutenih razsežnosti, so pripeljali do tega, da so bile ob koncu štrajka rudarjem ugodene vse zahteve. Te so bile: 50 % nagrade (dobička), pripadajoča delovna obleka in obutev, zagotovilo, da vsakdo obdrži najvišje prejemke, čeprav spremeni svoje delovno mesto, na katerem bi zaslužil manj, povrnitev razlike v plači za izgubljeni delovni čas v času štrajka, nobenih represalij po končanju štrajka, znižanje cen življenjskim potrebščinam, obdrži se deputat pred letom 1945 in zahtevek po zagotovljenem plačilu za hernšiht ter brezplačno olje za svetilke. A za vse to so morali rudarji plačati krvav davek. Vseh pobudnikov štrajka in njihov ožji krog podpornikov in agitatorjev se je po končanju štrajka želela aktualna oblast, v izogib morebitnega ponovnega izbruha nezadovoljstva v obliki štrajka, znebiti. Tako so imeli štrajkajoči možnost sami zapustiti rudnik in se izseliti iz Trbovelj, po drugi varianti pa so nekatere kazensko izselili, odvisno pač, na kateri stopnji hierarhične lestvice udeležbe v tem štrajku je, kdo od udeleženih bil. Mama je počasi zaprla lesen, obtolčen kovček, v katerega je zložila očetove cote. Ata je, utrujen od štiridnevnega štrajka, preživetega v rudniku, utrujeno sedel na kolen kišti poleg šporheta in prazno gledal v tla … ,,Pa res moraš it i…,,ga
stran 9
je tiho vprašala. ,,Grem! Mat kurba, grem. Moj otroci ne bodo imeli takega bednega življenja, kot sem ga imel jaz. Lačni ne bojo. Tukaj je lakota najboljši kuhar. In šolani bodo, Ana. Sej prideš kmalu za mano. Velenje ni Trbovlje. Tam je vse drugače. Boš videla. Tam ni zajlponov, ni smrdečih raufnkov … tam nastaja novo mesto, tam je nov rudnik, v katerem rabijo knape, ki so spoštovani. Imajo boljše colnge!! Tam ni črnih stanovanj, v katerih po cele dneve gori luč. Za knape se gradijo nova, svetla stanovanja, ni skupnih stranišč, ni podgan, stenic, temne kuhinje, ni blata po cestah … ni štrajkov …,, ,,Ampak Jože, tukaj imamo svoje sestre, brate … očeta in mamo. Težko mi je ob misli, da jih zapuščam ...,, Po šestih mesecih ločenega življenja je na vrata našega stanovanja poštar prinesel pismo iz Velenja. ,,Ata nama piše, Joško, pejt, ga bova prebrala …,, Sedla je na klopco pred vrati na ganku, me vzela na kolena in odprla belo pismo, v katerem je pisalo: ,,Draga moja Ana, dragi moj Joško, z največjim veseljem vama sporočam, da spakirata kovčke in prideta v Velenje. Končno imamo nov dom. Anika moja zlata, nov dom imamo, nov dom … Vprašajta ljudi, kje je Tomšičeva ulica, tam vaju čakam.,, Mama je nehala je brati … ,,Nov dom,, je ponovila mama. ,,Mama, kaj je to nov dom?,, sem jo
tiho vprašal. Rekla je samo: ,,Boš kmalu videl, Joško, prav kmalu,, me prijela za roko in odvihrala sva k starem ati in stari mami, da jima sporočiva veselo novico za naju, a žalostno za njih. Drugo jutro je od nekod na naš hof pripeljal tovornjak, italijanski toplino, na katerega so bratje in sosedi pomagali naložiti nekaj tistega bogastva, ki ga je imela mama namen odpeljati v novo življenje. Kredenco, omaro in posteljo ter nekaj posode. Stara mama je dala še nekaj živil, ,,Za Jožeta, da mu boš kaj skuhala, da ne bo lačen, zdaj, ko mu žena pride na obisk,, in se ob tem privoščljivo muzala, tako, kot to znajo samo ženske. V Velenju so vsi vedeli, kje je samski dom. Pa saj to tudi ni bil problem. Tu in tam je stal kakšen blok, vmes pa grede in njive, posejane s fižolovkami. Takrat si človek niti v sanjah ni znal predstavljati, v kaj se bo, zaradi premoga, to mesto spremenilo v bodočnosti. A za to je bilo potrebno spet garati. Lopate, samokolnice, krampi, milijoni ton izkopanega lignita, regulacija Pake, udarniška izgradnja stanovanj za rudarje, ki so si jih, ker gradbenih podjetij še ni bilo, gradili kar sami. Gradnja kotalkališča in mestnih ulic, šol, vse se je gradilo udarniško. Velenje je bilo takrat polno življenja in veselja. A srce je ostalo v Trbovljah … danes je mali Joško odrasel mož, dedek … sin dveh dolin, ki se je kot mlad moški odločil, da se vrne živeti nazaj v Trbovlje, v senco akacij, tja, kjer
Jože Ovnik, umetnik, e-naslov: jozeovnik@gmail.com
govorijo isti jezik, kot ga je učila mama, kjer pojejo iste pesmi, kot ga je učil ata … kjer lahko s ponosom hodi po stopinjah svojih trmastih, ponosnih dedov … Dva pola teh dveh svetov, Velenja in Trbovelj sta me vedno begala in mi zastavljala vprašanja. Tudi neprijetna. Tukaj, pri nas, je bilo vse tako, kot v črno-belih filmih, tam na drugi strani Podmeje pa je bilo vse kot scena iz kakšnega filma, nominiranega za Oscarja. A zakaj? Komu na čast? Tolikšno razlikovanje in takšna razlika? Ali niso trboveljski rudarji enakovredni velenjskim? Celo več. Ali niso trboveljski rudarji, kjerkoli so jih rabili, in druge učili rudarjenja? Zato se mi je vedno zdelo krivično, da se na tak ponižujoč način dela s Trbovljami in njihovimi ljudmi. Vsem ostalim je bilo vse prineseno na pladnju … in so pobirali smetano. Marsikje bi si zato zaslužili, da jim posvetijo poimenovanje vsaj kakšne ulice, če ne celo trga. Ulica Trboveljskih udarnikov, Trg Trboveljskih udarnikov, Trboveljska ulica … Mogoče pa smo bili za to krivi Trboveljčani sami. Zadovoljni z malim in ujeti med Savo im Mrzlico, skorajda izolirani od sveta, se nismo kaj dosti zanimali za druge. Ob vsem zapisanem pa se mi zdi pomembno zapisati še naslednje. Po drugi svetovni vojni so iz naslova reparacije dobivali odškodnino vsi, ki so bili, ne glede na kateri
strani so se borili, na kakršen koli način vpleteni vanjo. Nam, trboveljskim otrokom Velikega štrajka, prvega v novonastali socialistični Jugoslaviji, ki smo bili zaradi udeležbe naših ponosnih očetov vpeti vanj in zato razseljeni, ne! Nas ne omenjajo zgodovinske knjige v nobenem stavku, kaj šele odstavku. Ne govori se o tem, da smo rasli v tujerodnih okoljih, nenadoma obdani s tujimi ljudmi čudnih govoric in nam tujih običajev, da smo bili žrtvovani za napredek porušene države in vzpostavitev nekega novega političnega sistema – a smo preživeli! Janežiči, Holeški, Čamri, Vidmarji, Forteti in še bi lahko našteval trboveljske družine, ki jih je bilo v Velenju za cel geto, a temu ne vidim smisla. Nekateri smo se vrnili domov. Tiho, neopazno. Ko sem se vračal, mi je oče dejal. ,,Joco, v Trbovljah se ne hodi v tropu, hodi po svojih poteh,,. Kako prav si imel, ata! Zdaj, ko živim tukaj, sin dveh dolin, kjer sem bil rojen, kjer govorijo isti jezik in pojejo iste pesmi, kot sta me jih učila z mamo na tuji grudi, zdaj, ko poznam genetski DNK mojega plemena, mi je vse mnogo bolj jasno. Kot si rekel, ata, ni lahko biti Trbovc, a Trbovc ne more biti vsak. Biti Trbovc je privilegij! A če ne bi odraščal kje drugje, bi tega zagotovo ne videl, še manj pa vedel. Jože Ovnik
DECEMBER 2014 / stran 10
Stavka zasavskih rudarjev
Zaradi neizpolnjenih zahtev so zasavski rudarji v ponedeljek 10. marca 2014 začeli z najavljeno stavko in se zaprli v jamo. Če se malo ozremo nazaj, je bila ena največjih in najbolj nasilnih stavk davnega leta 1889, rezultat katere je bil med drugim zvišanje plač in kasneje uvedba osemurnega delavnika. Sledile so stavke v letu 1892 in v letu 1903. Leta 1923 je stavka trajala kar dva meseca. V letu 1934 so z 72 urno gladovno stavko rudarji zahtevali boljše delovne pogoje. Leta 1958 pa so izvedli prvo stavko v socialistični Jugoslaviji. V letošnji stavki so rudarji RTH poleg januarskih plač zahtevali zagotovitev sredstev za odpravnine 135. presežnim delavcem
in premije za prezaposlitve oz. samozaposlitve presežnih delavcev. Zahtevali so tudi, da se preverijo možnosti prezaposlitve zaposlenih v RTH v okviru podjetij v lasti države, da se lastnik dokončno opredeli o nadaljnjem delovanju rudnika ter da se preverijo možnosti upokojevanja po rednih in izrednih pogojih zakona o upokojitvi. Zjutraj pred odhodom v jamo se je stavkovni odbor srečal z ministrom za infrastrukturo in prostor Samom Omerzelom, vendar stališč v dveh urah niso uspeli zbližati. V jami rudnika je ves čas stavkalo 127 rudarjev, ki so si na sedmih lokacijah ustvarili začasna ležišča in sanitarije. Tudi v upravni stavbi RTH v Trbovljah je stavkalo 70 zaposlenih. Istega dne se je kot podpora rudarjem pred upravo RTH v Hrastniku začela odvijati stavka knapovskih otrok. Prišli
so z vseh strani, največ iz Trbovelj. Drugega dne stavke se je v jami, kjer so rudarji preživeli prvo noč stavke, odvijala novinarska konferenca. Novinarji smo obiskali koto 230, kjer smo se na kompresorski postaji srečali z rudarji. Pogajanja so se nadaljevala istega dne ob 13.00. V toku druge noči štrajka je rudarje obiskala tudi premierka Alenka Bratušek, ki se je pogovorila z vodstvom stavkovnega odbora. Poklical jih je tudi predsednik Borut Pahor,
kakšnih konkretnih sprememb še ni bilo. Končno je prišlo do premika. Okrožno sodišče v Ljubljani je na predlog NLB, izdalo sklep o začetku prisilne poravnave nad dolžnikom RTH, z datumom 11. marec. Za upravitelja je bila imenovana Ermina Bajuk, ki je nekaj po 13. uri potrdila, da so bile odpravnine nakazane, prisilna poravnava na terjatve delavcev ni oziroma da bodo njihove terjatve v celoti poplačane.
stran 11
Zagotovilo je rudarjem podpisala premierka Alenka Bratušek, nakazana sredstva pa so bila iz
proračunskih virov za leto 2014. Tokrat so izjave članov stavkovnega odbora bile pozitivne.
Tudi velenjski rudarji so izrazili podporo stanovskim tovarišem in jim prinesli malico. Hkrati pa je pred upravo RTH še naprej potekala stavka knapovskih otrok. Sodelovale so glasbene skupine, protestu pa so se pridružili tudi nekateri delavci Termoelektrarne Trbovlje. Vendar s tem še ni bilo vse končano. 18. marca je rudarje znova obiskala premierka Alenka Bratušek, ko je imela sestanek s stavkovnim odborom. Sledil je
še niz različnih sestankov. 16. aprila se je stavkovni odbor sestal s poslovodstvom Rudnika Velenje, kjer so se dogovarjali o prezaposlovanju rudarjev. 1. maja je na zasedanju vlade RS sprejet zakon o možnosti predčasnega upokojevanja rudarjev. 3. julija na rudarski praznik je razpuščen stavkovni odbor. Alenki Bratušek je v znak zahvale podarjena rudarska svetilka. Stanislava Radunović
Stanislava Radunovič, predsednica Turističnega društva Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.com
Karl Gorjup
Stavka Sirene žvižg odbija se od gore, ki v žgočem soncu glasno valovi, v dolini sivi se igrajo vode, življenje trdo v soncu se topi.
Pred rovom čudne se zbero postave, ki vodi jih koščen možak, zdaj vodja se naprej pomakne, in daje proti rovu znak.
In vsi kot eden stopijo v temo, le tu in tam zamahne kdo v slovo, nihče z nikomer nič ne govori, izginejo za njimi vse sledi.
Življenje takšno vzame naj hudič, naj enkrat konec bo krivic, saj bolje v jami je umreti, kot pa življenje takšno še trpeti.
intervju Stanislav Rožanc Čisto preprosto vprašanje – kdo ste? Sem rudar (ne po izobrazbi) poročen z rudarjevo hčerjo, imam dve prekrasni hčeri, ki jih vzgajam kot poštene državljanke Slovenije. Po izobrazbi inž. strojništva, zaposlen v strojni službi RTH. V prostem času se ukvarjam s strelstvom, rad zahajam v gore, priljubljena destinacija je Retje nad Trbovljami in vse slovenske gore. Koliko let dela v rudniku je že za vami? Kakšno delo opravljate oz. ste opravljali v rudniku? Prvič sem stopil v stik z rudnikom kot 15-letni fant, ko sem se vpisal v srednjo strojno tehnično šolo v Trbovljah, zaprosil pri RRPS za štipendijo in jo tudi dobil. Zaposlen sem od leta 1987 kot strojni vzdrževalec, pri svojih 23. letih sem postal invalid zaradi okvare hrbtenice (dve težji operaciji). Po rehabilitaciji sem bil prezaposlen v kompresorsko
postajo Trbovlje, kot kompresist. Z delom nisem bil zadovoljen in sem se podal v študij strojništva, ki sem ga uspešno dokončal, nato sem se prezaposlil na mesto nadzornika v strojni službi RTH, ki ga še vedno opravljam. Imate rudarske korenine, ali ste prvi v družini, ki je odšel delati v rudnik? Korenine v naši rodbini segajo po očetovi in mamini strani v rudarstvo, prav tako je moj oče dokončal rudarsko šolo in nekaj časa delal v rudniku, nato se je podal na delo v tujino. Nisem prvi, ki se je podal v rudarstvo, sem pa po vsej verjetnosti zadnji. Glede na situacijo, ki vlada, sem prav vesel, da imam dve hčeri in ne kažeta zanimanja za rudarstvo. Delo v rudniku je zahtevno, nevarno … kako na to gleda vaša družina? Delo v rudniku je vedno predstavljalo poklic z večjim tveganjem in vplivom na zdravje zaposlenih, zaradi
DECEMBER 2014 / stran 12
tega imajo rudarji nekakšne bonitete pri priznavanju delovne dobe. Vsaj do leta 2001 smo imeli pošteno bonifikacijo kot temu pravimo, sedaj so pa narejena nekakšna zavarovanja v obliki kratice ODPZ-17, pri katerem nam ne bo nikoli jasno, kaj smo pridobili ali izgubili na konto nevarnega poklica! Moja družina se srečuje z rudarstvom od malih nog, žena in moji otroci so vedno strmeli k temu, da zaključim svoje delo v rudniku, nekako so vsi mislili z mano vred, da bom po zaključenem študiju zapustil RTH. A kot pravemu rudarju je ta jama prirasla k srcu in nikakor ne morem in ne najdem poguma, da bi zapustil RTH. Brcnit me bodo morali, takrat bom spoznal, da je konec … pa še takrat se bom upiral in dokazal, kje mi je mesto. Letos je o rudarjih iz zasavja govorila vsa Slovenija – bil je štrajk. Vi ste bili del stavkovnega odbora. Koliko vas je bilo v stavkovnem odboru? Res je, v času pomladi je naša agonija z izplačilom plač, odpravnin in ostalimi problemi dosegla vrhunec, kot član sindikata sem bil povabljen na sestanek izvršilnega odbora sindikata RTH in bil določen za skrb invalidov na RTH. Stavkovni odbor je bil sestavljen iz izvršilnega odbora sindikata RTH in dveh predstavnikov delavcev ter enega predstavnika invalidov. Med seboj smo izbrali predsednika in dva podpredsednika, med katere sem bil izbran tudi jaz. Na koncu določitve stavkovnega odbora pridemo do številke sedem, med katerimi je tudi ena ženska, ki ima posebno mesto med rudarji.
Nam lahko opišete, kako je potekala organizacija štrajka, kako ste se sploh dogovorili za štrajk, kdo je dal pobudo? Kako ste predlog o stavki prenesli vašim sodelavcem – knapom? V mesecu januarju 2014 so na RTH pričeli dajati v podpis odločbe o napotitvi na čakanje na delo doma skupaj 135 delavcem, ki so zaposleni za nedoločen čas. Na pobudo sindikata smo se zbrali v prostorih RTH in zahtevali od predsednika sindikata nekaj pojasnil v zvezi z odločbami. Konec meseca januarja je 120 delavcev dobilo odpoved pogodbe o delavnem razmerju zaradi tehnološkega viška delovne sile. V tem času je bil tudi datum izplačila plač, ki pa je ni bilo. Sestavili smo ožjo skupino ljudi, ki je poskrbela, da so se zadeve pričele premikati v smeri stavke. Izbran stavkovni odbor je postavil temelje za izvedbo stavke, nato sklical zbor delavcev RTH in pozval vodstvo k izplačilu plač, postavili smo roke za izplačilo. Kljub našim grožnjam po izvedbi stavke
izplačila ni bilo, v vmesnem času smo se aktivno pripravljali na izvedbo opozorilne 8 urne stavke. Stavko smo izvedli na ponedeljek, ker smo se preko vikenda pripravili tako doma, kot v službi. Prišel je dan, ko smo pričeli z organizirano stavko opozarjati vodstvo RTH, vlado ter širno Slovenijo, da se ne šalimo. Vse institucije, ki kaj v tej naši Sloveniji nekaj pomenijo, smo o nameri tudi obvestili. Odziva o naši izvedbi stavke ni bilo, razen predsednik sindikata SDE g. Branko Sevčnikar se je odzval in prišel na pogovor o nadaljnji aktivnosti. Samoumevno je v stavkovnem odboru padla odločitev o stavki v jami, ki so jo rudarji predlagali na zboru delavcev, da gremo v jamo po pravico. Stavko smo napovedali na 10. 3. 2014 ob 6.00 uri, če ne pride do izplačila plač in ostalih obveznosti, gremo v JAMO. Zaposlenih je bilo na dan napovedi stavke 260, od tega jih je 122 podpisalo odpoved pogodbe, večina, ki je bila v odpovednem roku, se je želela pridružiti stavki. V tem času smo
se večkrat vprašali, kaj če rudarji ne bodo za stavko, odločili smo se, da gremo v jamo sami (stavkovni odbor). Ponedeljek 10. 3. 2014 ob 6.00 smo stopili pred zaposlene in predstavili, da plača ni izplačana v celoti in odpravnine niso bile izplačane, vprašali zaposlene, kaj sedaj, vsi v en glas dodajo gremo v JAMO. Preko vikenda smo vse, ki so bili pripravljeni sodelovati v stavki, obvestili o tem, kako bo stavka potekala in kaj naj prinesejo s sabo in kako se naj organizirajo doma. Ste bili vi v času stavke v jami, ali na površju? Ves čas stavke sem bil na področju RTH, to pomeni v jami ali pa na pogajanjih zunaj v poslovnih prostorih RTH. Noči, ki so bile zelo kratke, sem prespal s stavkajočimi v jami. Večkrat na dan sem prostore, kjer se je stavkalo, zapustil in odšel na pogajanja, dnevno smo člani stavkovnega odbora naredili peš tudi po 10–20 km. Koliko dni bo stavka potekala niste vedeli. Kako je to vplivalo na vaše
stran 13
psihično počutje? Ste se v naprej s kom pogovarjali o tem, morda bodrili in podpirali drug drugega? Dolžine stavke nismo določali mi, ampak vlada RS z izpolnitvijo in zagotovili, ki smo jih postavili v stavkovnih zahtevah. Mislim, da sem bil pod vplivom zelo močnega adrenalina, ker sam nisem občutil psihofizične obremenitve. Mislim, da sem po končanju stavke v jami to občutil šele nekaj dni po izhodu iz jame. Vedno smo se spraševali, kako naj pripravimo in seveda vzdržujemo pozitivno klimo med stavkajočimi, odgovore smo našli v našem rudarskem tovarištvu in spoštovanju drug drugega. Rudarji so se »razdelili« in stavkali v različnih delih rudnika. Na koliko skupin so se razdelili? Koliko knapov je bilo v vsaki skupini? Seveda smo se organizirali v več skupin, ki pa smo jih določili skupaj s tehničnim direktorjem. Skupine so bile določene glede na velikost prostorov, kjer se je stavkalo in pa seveda na zdravstveno sposobnost stavka-
jočih. Velikost skupin je bila od 6–10, razen v Kompresorski postaji, kjer je bilo 49 stavkajočih. Pri sestavi skupin smo določitev prepustili stavkajočim, ker se sami med seboj najbolj poznajo in smo tako rešili dosti morebitnih zapletov. Zaposleni, ki so stavkali, niso imeli vsi opravljenega zdravniškega pregleda za vstop v jamo. Nekaj zaposlenih je stavkalo zunaj, nekateri med njimi so dobili zadolžitev pri našem logističnem štabu, ki nas je oskrbovalo s prehrano, pijačo, zdravili in ostalo opremo. Kaj ste vi osebno vzeli sabo v jamo? Na kakšen način ste poskrbeli za svojo varnost in varnost vaših »kumeratov«? Je bila morda v pripravljenosti tudi zdravstvena služba? Osebno sem si tisti vikend pripravil odejo, nahrbtnik, osebno delovno obleko in seveda fotoaparat. Dodati moram, da ko sem si pripravljal vse, kar sem vzel seboj, sem se počutil kot leta 1991, ko sem odhajal … V nahrbtnik sem dodal tudi aparat za merjenje glukoze v krvi, merjenje krvnega tlaka, prvo pomoč, nekaj različnih tablet, konzerve, nekaj suhega sadja, čokolado, kruh, vodo. Takoj, ko smo napovedali svoj odhod v jamo, sem osebno poklical center za obveščanje in jim opisal intervencijsko pot, obvestili smo tudi policijsko postajo in zdravstveni dom Trbovlje in Hrastnik. Pri sestavi skupin smo v skupine postavili vsaj po enega člana reševalne ekipe RTH. Vsaka reševalna četa v rudnikih ima tudi svojega zdravnika, tudi mi smo našega redno obveščali o zdravstvenem stanju stavkajočih. Ogromno nam je pomagal, še enkrat hvala g. dr. Caran.
V jame so se odpravili tudi nekateri novinarji. Kakšne so bile njihove reakcije na razmere in dogajanje v samih rovih? Odločitev, da že po prvi noči prebiti v jami opravimo novinarsko konferenco v jami, smo sprejeli že takoj na začetku stavke in bila je prava. Le tako smo lahko širni Sloveniji prikazali, kje so stavkajoči in v kakšnih razmerah stavkajo. Novinarje so v jamo popeljali spremljevalci, direktno med stavkajoče. Reakcija je bila presenetljiva, mlajši del populacije novinark in novinarjev je bil zgrožen in objokan, ko so videli, kakšno je stanje. Mislim, da tisti, ki so bili v jami, ne bodo do konca življenja pozabili, kaj so videli, složnost, prijateljstvo in seveda odločnost, kaj hočemo in kaj smo sposobni. V času, ko ste bili v rudniku, pa je pred upravo rth potekala »stavka knapovskih otrok«. Ste vedeli, kaj se dogaja zunaj, na soncu? Vas je takšna podpora presenetila? Ob večkratnih izhodih iz jame sem tudi sam nekajkrat videl, kaj se dogaja zunaj pred upravo. Vse, kar smo videli, smo seveda prenesli v jamo, pri nekaterih so naša sporočila delovala zelo čustveno in mogoče tudi obremenjujoče za posameznika. Podpora nas je presenetila v smislu, da le nismo sami, da je tudi zunaj nekdo, ki ga skrbi za nas. Kako ste se počutili ob tem, ko vas je zunaj podpiralo toliko ljudi? Ste morda rudarji prejeli tudi kakšno pošto od podpornikov? Kaj so vam pisali? Tisti, ki so nas podpirali zunaj, so bili del nas, je pa seveda tudi grenak priokus, ki smo ga spoznali šele
po končani stavki v jami. Stavkali smo tudi za bivše zaposlene, ki so čakali na svoje odpravnine, a niso imeli toliko rudarja v sebi, da bi nas prišli podpret pred rudniško upravo. V jamo smo redno prinašali pisma podpore, ki so jih zbirali zunaj pred upravo v posebni škatli narejeni za pisma podpore. Pisma smo tudi redno prebirali v Kompresorski postaji, kjer je bilo največ stavkajočih, odziv je bil zelo čustven. V pismih so bile želje po končanju stavke, pesmice otrok rudarjev in še mnogo tega, kar nas je hrabrilo in krepilo željo po naši zmagi. Obiskala vas je tudi takratna predsednica vlade rs ga. Alenka Bratušek. Nekateri rudarji so po prihodu iz rudnika dejali: »je fejst baba«. Kakšen vtis je pustila na vas? Kaj ste se pogovarjali z njo? Res je, po končanih pogajanjih na upravi v Hrastniku ob 22.00 uri tega dne sem imel še direkten vklop v odmeve RTV Slovenija. Tik pred vklopom v eter so me opozorili, da moram takoj v kombi. Pred tem mi je prijatelj povedal, da je na poti v Hrastnik predsednica vlade RS, vest sem vzel malo z rezervo. Takoj, ko se je vsem tako mudilo, sem vedel, da je res na poti do nas. Prišla je na separacijo Trbovlje, kjer smo skupaj, brez direktorja g. Bojana Jelena in poslanca g. Jožeta Velikonje odšli k stavkajočim v Kompresorsko postajo, kjer so jo čakali vsi stavkajoči v jami. Pogovarjali smo se predvsem o naših stavkovnih zahtevah in je obljubila, da bo zagotovila in izpolnila vse, kar smo zahtevali. Mi smo ji tudi povedali, ko bodo izpolnjene zahteve, ki se jih je dalo takoj izpolniti, pride-
DECEMBER 2014 / stran 14
mo iz jame in nadaljujemo stavko zunaj. Na nekatere stavkajoče je pustila velik vtis, nekateri so v njej videli rešiteljico naših problemov. A moto stavkovnega odbora je bil, da je stavko potrebno izvesti brez politike. Vsem rudarjem je stisnila roko v pozdrav, kajti osebno
sem po prvih korakih, ki jih je napravila v rudnik videl, da jo je strah in se podaja v negotovost. Z mojim kumeratom Lisec Antonom sva jo pospremila do stavkajočih in ji obljubila, da se ji ne bo nič zgodilo, da smo samo rudarji in tudi mi smo ljudje. Iz vlažnih in temnih rovov
ste prišli četrti dan. Na površju vas je pričakala množica ljudi. Zaigrala je tudi Rudarska godba Hrastnik. Kako ste se počutili, ko ste prišli ven? Seveda, četrti dan so bile naše zahteve delno izpolnjene, tiste ostale so pa imele zagotovila vlade in predsednice vlade RS. Ko smo prišli ven, nas je zunaj čakalo presenečenje, veliko število podpornikov in svojcev, prijateljev … Naših občutkov se ne da opisati, meni osebno je pomenil sprejem le potrditev, da smo delali prav in da smo na pravi poti k uspehu. Kakšen je bil odziv zasavskih »veljakov« na stavko? Kaj pa odziv takratnih poslancev gospoda Hršaka in gospoda Velikonje? So vam ponudili pomoč, dali podporo? Kolikor mi je znano, so lokalni župani bili prisotni nekajkrat na prireditvah pred upravo. Med samo stavko za g. Hrašaka nisem slišal in ga ne poznam, g. Velikonja je kot bivši zaposleni in sedanji zaposleni na RTH veliko pripomogel k sprejetju popravka zakona o postopnem zapiranju RTH, aneks k temu zakonu smo si izborili stavkajoči. Brez pomoči določenih poslan-
cev in predsednice vlade ne bi s takšnim tempom prišli do sprejetja aneksa k zakonu. Vsak, ki ima v sebi vsaj malo rudarja ali Zasavčana, je težke trenutke delil z nami in nam je bil v pomoč, tisti, ki pa nas niso podpirali, so pa pokazali kaj mislijo in kako mislijo o rudarstvu in rudarjih … Nam lahko poveste kakšen je trenutni položaj rth-ja in knapov? Rudnik se zapira in bo zaprt do konca leta 2018, ker je tako določeno z zakonom. Položaj je resen, borimo se za plače, s tekočo likvidnostjo nekako uspeva vodilnim zagotoviti nam potrebno plačo in ostalo, kar nam pripada. Še misel za konec … V svojem življenju sem za seboj pustil vojno za Slovenijo, stavko rudarjev, le kaj mi bo potrebno še preživeti oziroma si izboriti za dostojno pokojnino in starost? Upam, da je v našem Zasavju še nekaj dovolj hrabrih, pametnih in predvsem poštenih ljudi, ki si želijo dostojnejše življenje. Hvala vsem, ki ste nas podpirali v naši stavki. Tistim, ki pa niste imeli posluha za nas in našo stavko, pa vseeno hvala, na svetu je nekdo, ki tudi vas vidi kakšni ste … SREČNO.
intervju Željko Udovč Čisto preprosto vprašanje – kdo ste? Sem Željko Udovč, med prijatelji in znanci bolj znan kot Zenfi. Od malih nog sem glasbenik, torej sem odprtega srca za vse dobro. Kot otrok socializma sem za-
govornik človeških vrednot in vrlin, ki so se skozi čas tranzicije naše države žal nekoliko oddaljile od ljudi. Koliko let dela v rudniku je že za vami? Kakšno delo opravljate oz. Ste opravljali v rudniku?
Po končani srednji šoli sem svojo prvo in edino zaposlitev našel v domačem kraju, v rudniku Hrastnik. Polnih 30 let sem opravljal delo kot vzdrževalec jamske mehanizacije v jami.
Imate rudarske korenine, ali ste prvi v družini, ki je odšel delati v rudnik? Moj oče je bil rudar, tako da imam rudarske korenine. Ko je oče delal zadnje leto pred upokojitvijo, sem jaz pričel prvo leto dela v jami.
stran 15
Tako, da sva bila eno leto »kumerata«. Delo v rudniku je zahtevno, nevarno … kako na to gleda vaša družina?
kot z nami knapi v jami. Koliko dni boste v jami niste vedeli. Kako je to vplivalo na vaše psihično počutje? Ste se v naprej
malico s seboj. V nadaljnjih dneh pa so za hrano poskrbeli darežljivi posamezniki in stanovski kolegi iz Velenja. Za varnost je bilo
1
Delo knapov je zahtevno in nevarno. Tega se je zavedala tudi družina in ni jim bilo lahko. Večkrat sem imel podaljšan delovni čas in kadar me ni bilo domov ob običajni uri, je to pri mojih domačih vzbudilo strah. Letos je o rudarjih iz zasavja govorila vsa Slovenija – bil je štrajk. Nam lahko opišete, kako je potekala organizacija štrajka, kako ste se sploh dogovorili za štrajk, kdo je dal pobudo? Stavka je bila sklicana zaradi vse večjega nezadovoljstva zaposlenih, kar je bilo posledica neizplačanih plač in odpravnin. Zaposleni smo svoje nezadovoljstvo prenesli na svoje sindikalne zaupnike, s katerimi smo se skupaj dogovorili za izvedbo stavke. Sindikat je v nadaljevanju prevzel vso vlogo in odgovornost nase in imenoval stavkovni odbor. Vanj so bili imenovani zaupanja vredni, pošteni in preudarni kolegi. Ti so svoje poslanstvo odlično opravili, tako v času pogajanj zunaj,
s kom pogovarjali o tem, morda bodrili in podpirali drug drugega? Nihče ni vedel, koliko časa bo trajala stavka. Vedeli smo pa vsi, da moramo vztrajati do konca. Glede psihološkega počutja lahko povem, da je bila morala na višku, saj smo bili pripravljeni stavko zaostriti tudi z gladovno stavko. V nas vseh se je prebudil čut pripadnosti, solidarnosti in enotnosti, kot ga ni bilo čutiti desetletja. Kaj ste vzeli sabo v jamo? Koliko stopinj je bilo notri? Kako ste preživljali čas v jami? Je bilo poskrbljeno za varnost in zdravje? Prvi dan stavke smo odšli v jamo z opremo, kot vsak drug delovni dan. Preden smo šli v jamo, smo se razdelili po skupinah zaradi namestitve v različne dele jame. Jaz sem bil v najštevilčnejši skupini. V jami je bilo okoli 10 stopinj in zelo vlažno. Iz desk smo zbili improvizirana ležišča, na katerih smo preživeli večino časa. Za prvi dan smo imeli
poskrbljeno tako, kot normalni delovni dan. V času stavke nas je v jami obiskal zdravnik s spremljajočim medicinskim osebjem. V času, ko ste bili v rudniku, pa je pred upravo rth potekala »stavka knapovskih otrok«. Ste vedeli kaj se dogaja zunaj, na soncu? O stavki knapovskih otrok nas je seznanjal stavkovni odbor. Kako ste se počutili ob tem, ko vas je zunaj podpiralo toliko ljudi? Ste morda rudarji prejeli tudi kakšno pošto od podpornikov? Kaj so vam pisali? Bili smo presenečeni ob tako množični podpori. To nas je še dodatno ohrabrilo. Ko smo dobili v jamo pisma svojcev, znancev in drugih podpornikov, se je marsikomu ob prebiranju utrla solza ob misli na svoje bližnje. Obiskala vas je tudi takratna predsednica vlade rs ga. Alenka Bratušek. Nekateri rudarji so po prihodu iz rudnika
dejali: »je fejst baba«. Kakšen vtis je pustila na vas? Kaj ste se pogovarjali z njo? Ko nas je obiskala predsednica vlade ga. Alenka Bratušek, je najprej prisluhnila zahtevam stavkovnega odbora, nato pa sama stopila med nas in se sproščeno pogovorila o naših težavah. Name je pustila pozitiven vtis, ker je ena redkih politikov, ki je svoje obljube tudi izpolnila. Iz vlažnih in temnih rovov ste prišli četrti dan. Na površju vas je pričakala množica ljudi. Zaigrala je tudi Rudarska godba Hrastnik. Kako ste se počutili, ko ste prišli ven? Četrti dan smo vsi zapustili vlažne temne rove. V koloni smo drug za drugim prihajali na površje, pred rudniško zgradbo v Hrastniku. Tam nas je pričakala množica svojcev in drugih podpornikov ter tudi Rudarska godba Hrastnik, v kateri igram sam in v kateri igra tudi moj sin. Ko sem med godbeniki zagledal svojega sina, kako igra, sem mu v pozdrav prikimal z glavo in visoko dvignil pest. Takrat so se vlile zmagovite solze veselja. Tisti dan so me prevevali občutki veselja in zmage. Šele čez nekaj dni sem se zavedal, da se je takrat dogajala zgodovina. V čast mi je, da sem v njej sodeloval. Nam lahko poveste, kakšen je trenutni položaj rth-ja in knapov? Zadnji dan stavke je bil tudi po polnih 30. letih moj zadnji dan stika z rudnikom. Položaj RTH-ja spremljam danes le še preko medijev. Še misel za konec … Žalostno, toda resnično, kot pravi pesem Orlekov: »Adijo, knapi«. Urška Perko
Fotografija 1: Željko Udovč (Foto: B. Klančar). Urška Perko, mag. založniških študij, tajnica Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: urska.perko@gmail.com
DECEMBER 2014 / stran 16
Antonijev rov že 20 let predstavlja dediščino rudnika živega srebra Po zaprtju rudnika je Idriji ostala izjemna kulturna in tehniška zapuščina 500-letnega rudarjenja, ki nam ob obisku mesta spregovori skozi ohranjene mogočne rudniške naprave, edinstvene v evropskem in svetovnem merilu. Rudnik je v času svojega delovanja v Idrijo privabljal najuglednejše naravoslovce in tehnične ume tedanje Evrope, ki so skupaj z domačimi strokovnjaki snovali tehnološke in tehnične inovacije evropskega pomena, izkupiček od prodaje živega srebra pa je polnil blagajne monarhij in držav, ki so si rudnik lastile v različnih obdobjih. Idrijsko živo srebro je zaradi svojih lastnosti že v predindustrijski dobi odigralo posebno vlogo v medicini in alkimiji, stoletja zatem pa je ključno sooblikovalo razvoj svetovne znanosti, gospodarstva, medicine, ekonomije in bilo nepogrešljivo v postopku amalgamacije za pridobivanje zlata in srebra. V 500 letih rudarjenja so idrijski rudarji pod mestom izkopali 700 kilometrski labirint rovov in iz nakopane
cinabaritne rude pridobili 147.000 ton živega srebra, kar je več kot 13 % vse svetovne proizvodnje. Junija 2012 je bila »Dediščina živega srebra Almadén in Idrija«, dveh največjih živosrebrovih rudnikov na svetu, vpisana na UNESCOV Seznam svetovne dediščine. S tem je svet priznal edinstvenost in izjemnost dela generacij idrijskih rudarjev, ki so to dediščino ustvarjali skoraj pol tisočletja. Del rudarske dediščine nam je pred dvajsetimi leti uspelo ohraniti v najstarejšem delu rudnika. Prav poseben izziv nam je takrat pomenila odločitev Rudnika, da se vhodna zgradba ter najstarejši del jame s spodnjimi mlajšimi etažami uredi za muzejsko-turistično predstavitev. Vhod v Antonijev rov je še danes skozi mogočno zgradbo Šelštev (Gesellstube) iz sredine 18. stoletja, ki je služila kot prizivnica, kjer je poslovodja preverjal prisotnost delavcev in jih razporejal na delo. V nadstropju je leta 1787 pričela delovati zasilna bolnišnica, v kateri so skrbeli za rudarje, zastrupljene z živim srebrom. Konec 19. stoletja so v njej uredili stanovanja za priseljene rudniške uslužbence. Danes si obiskovalci v prizivnici ogledajo video o zgodovini rudnika in mesta Idrije. Ob ogledu modela rudnika in geološkega pre-
Fotografija 1: Šelštev - vhodna zgradba v rudnik: M. Lenarčič Arhiv RŽS Idrija. Fotografija 2: Vhod v Antonijev rov, D. Wedam. Fotografija 3: Obiskovalci v Antonijevem rovu, nekoč ;Vir Illustrierte Zeitung, 1888. Fotografija 4: Obiskovalci v Antonijevem rovu, avtor: R. Zabukovec.
1
2
reza vodiči obiskovalcem razložijo fenomen zgradbe enega najzapletenejših rudišč na svetu. Antonijev rov sodi med najstarejše ohranjene in še vedno odprte vhode v rudnik na svetu. Izkopali so ga davnega leta 1500, samo desetletje po odkritju živega srebra. Vhodni rov so poimenovali po sv. Antonu Padovanskem, zaščitniku pred nesrečami v jami. Prvotno je bil podprt z lesom, leta 1766 so ga obzidali z apnenčevimi bloki in poculansko malto v rov ovalne oblike. Po 300 metrov dolgem rovu so rudarji skoraj pol tisočletja
odhajali v jamo in se vračali iz nje po opravljenem napornem delu. Ob koncu Antonijevega rova so sredi 18. stoletja postavili kapelo Sv. trojice, ki jo je 17. 8. 1752 blagoslovil goriški nadškof Carl Michael von Attems. Nekaj let kasneje so postavili še oltar, ki ga krasi reliefna upodobitev Sv. trojice, ob kateri sta kipa sv. Barbare in sv. Ahaca, zavetnikov idrijskih rudarjev. Iz kapele so se spuščali rudarji na delo v jamo po stopnicah Attemsovega vpadnika (rolnah). Vodil je do globine 200 metrov, pri tem pa so morali preho-
stran 17
diti več kot tisoč stopnic. Vpadnik se spušča pod kotom približno 40 º, ima
Pomembno nam je bilo ohraniti jamo takšno, kot je v resnici bila, z ohranitvijo
2014 obiskal že 400.000. obiskovalec. Večino obiska še vedno prispevajo šolske
3
4
več odsekov prekinjenih s podesti, opremljen je s stopnicami in je služil za povezavo med obzorji. Za muzejski ogled je ohranjenih in obnovljenih okrog 1200 metrov poti. V ozkih rovih so prikazani načini rudarjenja, dela na odkopih, odvažanje in presipavanje rude, tesarjenje, zasipavanje rovov ter težko in neizprosno življenje rudarja v temnem podzemlju.
vseh tipičnih elementov jame – jaške, rove z različno podgradnjo. Muzejski rudnik smo odprli za javnost 22. junija 1994. Tri leta kasneje je bil Antonijev rov nominiran za evropski muzej leta. V tem letu smo zabeležili tudi največji obisk, in sicer 30.347 obiskovalcev, kasneje pa se je obisk ustalil na povprečno 20.000 letno. Tako nas je v juniju
in organizirane skupine iz Slovenije. Se pa v zadnjih letih povečuje število tujih obiskovalcev, ki prihajajo praktično iz vsega sveta in obiščejo Idrijo predvsem v poletnih mesecih. Prav vsakemu obiskovalcu želimo ponuditi posebno doživetje, ki temelji na prikazu jamskih razmer in pristnem stiku vodnika z obiskovalci. Ob dvajsetletnici odprtja smo obnovili notranje prostore vhodne zgradbe Šelštve in jamske postavitve. V novi preobleki in pod naslovom Iz temine rovov v svit življenja je zaživela video predstavitev, ki obiskovalcem že dvajset let odstira pogled v bogato zgodovino Idrije in idrijskega rudnika. Še posebej pa smo veseli, da nam je uspelo ponovno oživiti že skoraj pozabljen
Martina Peljhan, Rudnik živega srebra Idrija, e-naslov: martina.rzs.idrija@s5.net
lik rudniškega škrata Perkmandlca, ki otroke navdušuje v novi animirani video predstavitvi in slikanici. V spomin na odkritje bogate cinabaritne rude, 22. junija 1508, je akademski slikar Jurij Pfeifer v pritličju Šelštve upodobil ta izjemni dogodek v štirih podobah, ki ponazarjajo trud, ponos, veselje in zahvalo. S tem odkritjem so bili postavljeni temelji nadaljnjemu petstoletnemu rudarjenju, Idriji se je takrat rodila nova prihodnost, obljuba sreče in bogastva. Čeprav je naslednji dan prinesel nove skrbi, je bil to dan sreče in olajšanja. Spomin na petstoletno rudarjenje v Antonijevem rovu ohranjamo z občasnimi tematskimi prireditvami, razstavami in predstavitvami. Posebno nam je dragoceno spodbujanje pripovedovanja zgodb rudarjev, saj se s tem ohranja živa vez z mlajšimi generacijami. Po lanskoletni razstavi jamskih svetilk zbiratelja Mirana Mošnika je letos na ogled razstava Barviti kamninski svet ob reki Idrijci. Čeprav si več kot poltisočletne Idrije ni mogoče zamisliti brez njenega rudnika, pa so pomembna in za sedanjost ter prihodnost spodbudna tudi druga področja. Skupaj s sodelavci v Idriji in zunaj smo razvili idejo Hiše naravoslovja in tehnike, doživljajski in izobraževalni center s programi za osnovnošolsko in srednješolsko mladino ter individualne obiskovalce, ki bi pomenila veliko popestritev naše dosedanje ponudbe. Martina Peljhan
DECEMBER 2014 / stran 18
Geološka pot Oberhaag - Remšnik Oktobra 2013 je bila dokončana geološka pot, ki povezuje kraj Oberhaag v Avstriji in Remšnik. S sredstvi EU, občine Oberhaag in Radlje ob Dravi smo lahko realizirali ta projekt. Tako se je uresničila dolgoletna želja Josefa Kolarja iz Oberhaaga in avtorja tega prispevka, da domačinom in vsem obiskovalcem predstavimo kamninsko zgradbo tega mejnega področja in mineralno bogastvo, ki sva ga našla v kamnolomu diabaza na avstrijski strani in v opuščenem rudniku na Remšniku. Osnova, da je ideja postala realizirana, je bila knjiga: Žorž Z. in Moser B., Remšnik, Zgodovina, geologija, minerali, Založba Voranc 2003. V graškem deželnem Muzeju Joanneum na oddelku mineralogije so podprli mojo idejo o analiziranju vseh mineralov iz opuščenega rudnika na Remšniku. Tako sva z dr. Berndom Moserjem predstavila vse do tedaj najdene in analizirane minerale v knjigi, ki je napisana v slovenskem in nemškem jeziku. Geološko zgradbo
1
2
predstavlja 24 kamnitih blokov na avstrijski strani in 5 na našem delu geološke poti. Kamniti bloki so težki tudi do 5 ton in predstavljajo kamninsko zgradbo tega področja,
ki ga z državno mejo ni mogoče deliti. V prostorih stare OŠ v Oberhaagu je v muzeju predstavljeno mineraloško bogastvo z naslovom: Med Reznei in Koralpe. Na Rem-
Fotografija 1: Igličasti kristali aragonita na rosasitu (10x12 mm), Najdba, zbirka Z. Žorž. Fotografija 2: Svetovno znani zbiralci mineralov iz Nemčije v muzeju na Remšniku: od leve R. Wilke, B. Dünkel in E. Keck.
šniku so v posebni sobi, ki spominja na rudnik, razstavljeni minerali iz opuščenega Janičkovega rova in jalovinskih kupov. Razstavljeni so samo minerali, ki jih lahko vidimo z očmi in
stran 19
tisti, ki jih lahko opazujemo skozi lupo ali mikroskop. Kljub temu, da je danes dostopnih le še okoli 150 metrov rovov in dva jalovinska kupa, je bilo do sedaj najdenih in določenih 63 različnih mineralov. Remšniško rudo sestavljajo cinkova ruda (sfalerit), svinčeva ruda (galenit) in bakrova ruda (halkopirit). Poleg teh pa je bilo raziskanih veliko redkih mineralov, ki dajejo remšniškemu rudniku poseben pomen tudi v svetovnem merilu. BEAVERIT je v svetu poznan kot rumena praškasta ruda. Ta zelo redek svinčevo, bakrovo železovo aluminijev sulfat je bil v remšniškem rudniku najden v prozornih do presojnih karamelno rjavih kristalih v velikosti do enega milimetra. BRIANYOUNGIT je tudi v svetu zelo redek mineral. Beli igličasti kristali, svilnatega sijaja, ki jih lahko opazujemo le pod mikroskopom, so kristalizirali na hidrocinkitu. V remšniškem rudniku se pojavlja brianyoungit v paragenezi z posnjakitom, sadro in hidrocinkitom. Karbonatni cyanotrichit, langit, linarit, rosasit, aurichalcit, posnjakit, ramsbeckit … so le nekateri izmed redkih mineralov, ki dopolnjujejo vrsto redkih sekundarnih bakrovo, cinkovih in svinčenih mineralov. Vzporedno s Pohorjem se vleče severno od Dravske doline hribovje, ki ga uvrščamo med sredogorje. Ker nima enotnega pogorja, ampak več posameznih gorskih skupin, so jih v preteklosti večkrat neuspešno poskušali enotno poime-
novati. V nekaterih atlasih je vpisano ime Kobansko, v drugih Kozjak. V povirju Brezniškega, Štimpaškega in Vaškega potoka, kjer so levi pritoki reke Drave, je razloženo naselje Remšnik. Daljši remšniški hrbet ali nariv je geološka posebnost, ki je po vsej verje-
dne 14. junija 1850 pod št. 1937. Glasila se je na ime » Drauwalder silberhältiger Blei, Kupfer und Zink Bergbau« (srebrnonosni svinčev, bakrov in cinkov rudnik Dravski gozd). Prvi lastniki rudnika so bili Jakob Krušnik, Karl Kranz in Johan Baumgartner. Rova
tako da je obiskovanje tega dela jam zelo nevarno. Do druge svetovne vojne se je zamenjalo še nekaj lastnikov, dokler rudnik ni bil 1946 nacionaliziran. Po tem obdobju so rudnik obiskovali le geologi in zbiralci. Zanimivo je, da v pre-
3
tnosti nastal v času varističnega geotektonskega narivanja. To narivno področje je bilo pri svojem nastanku deležno nekaj večje radodarnosti naravnih sil, saj se tu pojavljajo srebrnonosna bakrova, svinčeva in cinkova ruda ter nedaleč od te še grafit. Iz posrednih pisnih virov zvemo, da je baron Michelangelo Zois leta 1763 odprl rudnik in zgradil topilnico na Breznu. Tudi domačini vedo povedati, da so rudniška dela pod kmetijo Ulbing starejšega datuma. O njih je poročal še dr. Tornquist, ko je 1929. leta objavil svoja raziskovanja remšniškega rudišča. Koncesija za odprtje rudnika je bila podeljena na podlagi fevdnega pisma z
so poimenovali Marija in Franz oz. tako imenovan Zwilling stollen (dvojčični rov). V tem času so nakopano rudo topili v Ožbaltu ob Dravi. Po podatkih graške trgovinske zbornice so leta 1853 pridobili 74.658 kilogramov srebra, tri leta kasneje pa le še okoli 50. 8. oktobra 1887 je postal lastnik Karel Wehrkan iz Litije, ki je rudnik 1888 prodal Litijski rudarski družbi. Ta je z odkopavanjem rude na Remšniku prenehala 22. decembra 1891. V tem času so izkopali pod kmetijo Dijak rov, ki so ga poimenovali »Janičkov rov«, rudnik pa »Fresen bergbau«. Ta rov je še danes v večjem delu dostopen, vendar se v zadnjem delu že zarušuje,
teklosti, kljub temu, da je bil rudnik na Remšniku, v literaturi nikoli ni bil omenjen. Drauwald, St. Oswald, Fresen, okraj Marenberg so bila krajevna imena, pod katerimi sem iskal zgodovinske vire o tem opuščenem rudniku. Zato odločitev, da se postavi muzejska soba na Remšniku, ni bila težka. S tem so podani vsi pogoji, da bodo domačini, predvsem pa šolska mladina lahko spoznavali ta del zgodovine svojega kraja in ohranjali tradicijo rudarjenja na Remšniku. Muzejsko sobo je prevzel v upravljanje Koroški pokrajinski muzej, enota Radlje ob Dravi, kjer bodo zainteresirani obiskovalci dobili tudi vse informacije. Zmago Žorž
Fotografija 3: Ekskurzija članov DPMF Slovenije z gostiteljem J. Kolarjem (prvi z desne) na razgledni ploščadi kamnoloma diabaza v Oberhaagu. Zmago Žorž, e-naslov: zmago.zorz@gmail.com
DECEMBER 2014 / stran 20
Novosti v Mežici - Info center geopark Karavanke in doživljajski park Konec maja smo v okviru Turističnega rudnika in muzeja Podzemlje Pece odprli nov info center čezmejnega geoparka Karavanke/ Karawanken. Na območju Karavank so že pred več kot 350 leti pričeli s pridobivanjem svinčevo-cinkove rude, izkoriščanjem premogov, fužinarstvom in z železarstvom. V stoletjih rudarjenja in železarstva pa so se skovale številne zanimive zgodbe, ki so ohranjene še danes. Pomembna dediščina je zbrana v Turističnem rudniku in muzeju Podzemlje Pece v Mežici, v Koroškem pokrajinskem muzeju na Ravnah, na Lešah, v Črni na Koroškem, Obirskih jamah, Železni Kapli, Globasnici in še kje. Na osnovi te bogate kulturne, geološke, naravne in tehnične dediščine smo že pred dvajsetimi leti začeli razvijati geoturizem. V želji po večjem razvoju geoturizma in vključevanju še drugih ponudnikov se nam je porodila ideja, da po vzoru evropskih geoparkov tudi na našem območju vzpostavimo čezmejni geopark, ki smo ga poimenovali Geopark Karavanke/Karawanken. Le-ta vključuje območje 14 občin na slovenski in avstrijski strani. Leta 2013 smo, kot
prvi v Sloveniji, postali člani evropske in svetovne mreže geoparkov pod okriljem UNESCA. V okviru projektov Geopark in Adventure Petzen/Peca, ki sta bila sofinancirana iz sklada za Evropsko teritorialno sodelovanje iz Operativnega programa Slovenija – Avstrija, smo vzpostavili kar nekaj nove, za nadaljnji razvoj turizma pomembne, infrastrukture. Med drugimi smo odprli tudi dva nova info centra, enega v Železni Kapli, drugega pa v Mežici. Info center v Mežici predstavlja pomembno dodano vrednost Geoparka Karavanke, saj je njegova osrednja točka ali srce, je pa hkrati pomembna dodatna ponudba turističnega rudnika in muzeja v Mežici. Predstavlja prostor, kjer sprejmemo vse obiskovalce Podzemlja Pece in jih navdušimo za Geopark Karavanke ter jim hkrati na enem kraju ponudimo celostno informacijo. Večnamenski prostor nam omogoča organizacijo različnih dogodkov, od delavnic za otroke pod sloganom »Zabavno, poučno, nič mučno«, do razstav in drugih družabnih druženj. Na ekranih so na ogled predstavitveni filmi o Koroški, Geoparku ali o naši ponudbi. Poskrbljeno je tudi za okrepčilo, na voljo pa so tudi avtentični spominki. Ob enem gre za ohrani-
tev pomembnega dela rudarske dediščine Rudnika Mežica – elektro-strojnih
ohranjena kovačija, ki je bila zgrajena leta 1926 in je nastala v sklopu večjega
delavnic, ki so zavarovane kot kulturno-tehnični spomenik. V delavnicah je v celoti
industrijskega kompleksa. Ta je poleg kovačnice obsegal še ostrilnico orodja, elektro-mehanično delav-
stran 21
nico, pisarno, sanitarije, shrambo za olje, mizarsko delavnico in veliko skladišče. Kovačija je ostala na originalnem mestu, ohranjeno pa je tudi vso kovaško orodje. Pri obnovi smo upoštevali elemente tehnične dediščine, ki smo jih nadgradili s sodobnimi dodatki. Veš čas smo se trudili obdržati povezavo z elementi iz rudnika. Ob posebnih priložnostih povabimo tudi kovača,
da v živo pokaže, kako je potekalo delo v kovačiji in skuje predmete, ki so jih uporabljali rudarji pri svojem delu. Originalni objekt je bil poškodovan v požaru, v obnovi pa mu niso povrnili originalne podobe, namesto stopničaste industrijske strehe so mu naredili ravno streho. V okviru zadnje obnove pa smo objektu vrnili prvotno podobo
s stopničasto streho in notranjost uredili za nove namene info centra. Poleg info centra smo uredili zunanji prostor v svojevrsten doživljajski park, ki je namenjen obiskovalcem turističnega rudnika in muzeja, predvsem tudi tistim, ki ne obiščejo jamskega dela in čakajo na površini ter seveda tudi vsem drugim. V njem boste spoznali, zakaj so tu dinozavri, iskali odgo-
vor na vprašanje Kdo je bil kralj Matjaž in zakaj spi pod goro Peco, svoje plezalne sposobnosti boste lahko preizkusili na posebni plezalni steni v obliki minerala. Na ogled so tudi nekateri obnovljeni rudniški stroji. Lepo vabljeni na obisk. mag. Suzana Fajmut Štrucl Več informacij: www.podzemljepece.com www.geopark.si
mag. Suzana Fajmut Štrucl, Podzemlje Pece, d.o.o., Glančnik 8, Mežica, e-naslov: suzana.fajmut@podzemljepece.com
Odprli Rudarski muzej v Laškem V Laškem je predlani preteklo dvajset let od žalostnega trenutka – ko je avgusta 1992 pripeljal zadnji vagonček premoga iz tega rudnika – in končal več kot dvestoletno obdobje pridobivanja kvalitetnega premoga. Delovanje rudnika, ki je v tem dolgem obdobju imel različna imena, je pustilo pomemben pečat na karakterju tukajšnjih ljudi in tudi še sedaj vidne posledice na površini pokrajine. Prav gotovo starejši ljudje v teh časih gospodarske in moralne krize pogrešajo vrednote, ki so krasile knapovski značaj – tovarištvo in solidarnost. Verjetno je bil to razlog za ustanovitev
društva za ohranjanje rudarske dediščine. V društvo, ki si je nadelo ime »Rudarsko etnološko društvo Brezno – Huda jama«, se je v letu dni vključilo preko 300 nekdanjih knapov, njihovih žena in otrok. V društvu je tudi 32 rudarjev s svojimi stanovskimi uniformami, ki so jih v zadnjih dvajsetih letih uporabljali le na pogrebih, ko so se poslavljali od svojih »kumaratov«. Sedaj pa so si v programu dela zadali naslednja področja delovanja: druženje ob vikendih in obujanje spominov na stare knapovske čase, zbiranje pričevanj in dokumentov o rudarski dediščini, priprave na postavitev dveh ali več muzejev na prostem, vezanih na rudarstvo in postavitev tematske
rudarske poti. V Laškem oziroma njegovi okolici je v preteklih dvesto letih potekala pomembna premogovniška dejavnost. Prvi pisni viri govorijo, da so na obeh straneh Savinje – pod Humom in na Šmihelu, Hudi jami, Govcah in na Breznem – že leta 1766 kopali premog. Ta dejavnost se je zaključila leta 1992, ko je pripeljal zadnji vagonček premoga iz tukajšnjega rudnika. Mlajše generacije tega območja skoraj ne vedo, da je rudnik Huda jama in pozneje Rudnik Laško obstajal. Starejše generacije pa z nostalgijo gledajo na »knapovsko« življenje in se spominjajo predvsem lepih trenutkov. Od ustanovitve Rudarsko etnološkega društva Brezno – Huda jama se
članstvo zbira ob sobotah in nedeljah v brunarici »Pri knapu« na Zavratih, na sedlu med Rečiško dolino in Breznim. Ob pomoči kulturnega društva iz Čeč pri Hrastniku so septembra lani prikazali šaljivo dramsko predstavo »Čečenske jetrnce«, kjer so prikazali knapovsko in vaško življenje po drugi svetovni vojni ter značilno jed jetrnce. Letos v maju so si ogledali monodramo velenjskega knapa in amaterskega dramskega ustvarjalca Vinka Čretnika – »Mišo frajer – Janko hajer«. Tu so navedene navzven vidne oblike delovanja društva s področja druženja nekdanjih knapov, manj vidne pa so druge oblike, ki bodo opazne v prihodnosti. Zbirajo opremo in gradivo za muzeje, pridobivajo lastninske pravice za
DECEMBER 2014 / stran 22
objekte, v katerih bodo ti muzeji, snema se pričevanje nekdanjih knapov in članov njihovih družin. O rezultatih teh aktivnosti pa bo možno poročati v prihodnjih letih. Prva od takšnih aktivnosti je odprtje novega manjšega rudarskega muzeja v Laškem. V nekdanjem zaklonišču, kamor so se Laščani umikali pred letalskimi napadi v drugi svetovni vojni, so v jamskem ambientu pripravili video predstavitev zgodovine premogovništva v okolici Laškega in prikaz odkopnega mesta v tukajšnjem premogovniku. Namen tega muzeja je posredovati prve informacije o rudarstvu v okolici Laškega prihajajočim generacijam in pa seveda turistom, ki pridejo zaradi zdraviliške dejavnosti v to mesto. Ogled tega muzeja naj bi spodbudil turiste, da bi si ogledali tudi druge objekte povezane z rudarsko dejavnostjo, ki jih bodo v turistične namene pripravili v prihodnje. Nekdanji rudarji so letos s prostovoljnim delom postavili v rovih tega
zaklonišča jamsko delovišče – »opavo«, ki je bila zaradi geoloških razmer v rudniku Huda jama precej drugačna kot v drugih premogovnikih z debelejšimi sloji premoga. Delovišče so postavili z lesenim podporjem, ki ga rudarji, ki so zadnja leta delali v slovenskih premogovnikih, skoraj ne poznajo. Ob svečanem odprtju muzeja so se laškim »knapom« pridružili tudi »kumarati« iz Zabukovice in Zagorja. Tako je petdeset uniformiranih rudarjev lepo počastilo ta, lahko rečemo rudarski praznik. Muzej si je z zanimanjem na dan odprtja ogledalo okrog dvesto Laščanov, pa tudi gostov iz drugih krajev, predvsem iz Zasavja. Odprtje muzeja so obogatili Moški pevski zbor iz Sedraža z rudarskimi pesmimi in laška godba na pihala. Trak ob odprtju so prerezali župan Franc Zdolšek, direktorica centra za šport, turizem, informiranje in kulturo Janja Urankar Berčon in nekdanji rudar Franc Pušnik. Andrej Mavri
Andrej Mavri, predsednik Rudarsko-etnološkega društva Brezno-Huda jama, Huda jama 1, 7230 Laško, e-naslov: andrej.mavri@siol.net
Senovo – kraj s tradicijo Senovo je manjše industrijsko naselje, ki se je razvijalo s tradicijo rudarjenja. V večje naselje se je začelo razvijati šele po prvi
svetovni vojni, ko so začeli v večji meri izkoriščati ležišča rjavega premoga na pobočju Reštanja, severno od Senovega. Skoraj 200-letno pridobivanje premoga je v kraj prineslo novo infrastruk-
turo in tehniko, zanimive objekte in običaje. Ob zaprtju premogovnika so se takoj začela razmišljanja, kako to izkoristiti kot možnosti pri razvoju turizma, saj so tradicija in ostanki rudarjenja na
Senovem velik in dober pokazatelj, tako krajanom kot turistom, kaj vse se je v preteklosti dogajalo in kako kraj še danes »diha« s tradicijo rudarstva na Senovem. Za ohranitev spomina na
stran 23
dejavnost, ki je v največji meri prispevala k nastanku in razvoju kraja, imamo na Senovem kar nekaj turistično zanimivih objektov, spomenikov in spominskih obeležij ter zbirk, ki so zanimive za naključne obiskovalce ali organizirane turistične skupine. Ob vstopu v kraj nas pozdravita »buliča«, s ka-
je vedno enak in to naj bi kraju prinašalo srečo. V osnovni šoli uspešno predstavljamo rudarsko tradicijo s premogovniškim rovom, ki so ga uredili delavci rudnika. Na avtentičen način so predstavljena jamska podporja, orodja in oprema rudarjev, jamska razsvetljava, stroji in
1
terim so včasih v rudniku prevažali premog, pojavljajo pa se tudi drugod po kraju. Poseben je samostojno stoječ zvonik v obliki rudarskega jaška, ki opozarja na rudarsko preteklost kraja. Spomenik rudarske sreče ali »ziherca«, ki ga je oblikoval arhitekt Mitja de Gleria, predstavlja jamsko podporje, na katerem je varnostna svetilka. Prvotni pomen, opozarjanje na nevarnost v jami, je arhitekt s priključitvijo svetilke na javno razsvetljavo spremenil. »Plamen« Fotografija 1: Svetilka rudarske sreče.
ostala oprema. Vso bogastvo podzemnega sveta je prikazano v šolski geološki zbirki, kjer so v osmih razstavnih vitrinah predstavljene kamnine, minerali in fosili. Zbirka slednjih je ena najlepših v Sloveniji ter večinoma predstavlja fosile iz našega premogovnika. Ing. Martin Munda jih je dve leti proučeval ter strokovno delo zaključil s pridobitvijo doktorskega naziva. Znamenita je njegova misel: »Ko bi se ti knapi zavedali kakšno bogastvo
prinašajo iz zemeljskih globin! Pa pri tem ne mislim na premog.« Spomenik generacijam rudarjev je Kocka rudarjenja, delo pokojnega akademskega kiparja Toneta Demšarja. Kocka je bila postavljena v spomin na vse generacije rudarjev ob 190. letnici rudarjenja na Senovem, leta 1986. Na kipu so prikazani motivi iz življenja rudarjev, kjer so uporabljeni motivi orodij, opreme, vozičkov, kakor tudi osebne opreme rudarjev. Posebnost kraja so tudi skupne krušne peči, ki so bile postavljene pred ali med bloki. Ker so bile žene rudarjev predvsem s kmetov, niso bile vajene peči kruh v štedilnikih, zato so jim zgradili skupne krušne peči. Imele so različno število kurišč. Poleg praktične vrednosti so odigrale veliko vlogo v druženju, predvsem žensk iz kraja. Vsaka gospodinja je morala poskrbeti za drva in si prej »rezervirati« svoje mesto. Turistično društvo na Senovem je nekaj teh krušnih peči obnovilo in jih sedaj uporablja za razne turistično-kulinarične prireditve (Dobrote iz krušne peči) ter za peko kruha za prodajo na tržnici. Za učne namene (tehniški dnevi), kot za potrebe turističnih ogledov, pomembno vlogo prevzema Reštanj, kjer nam je uspelo ohraniti objekt strojnice z izvoznim jaškom. Dodatno možnost se nam je ob zaprtju rudnika na Senovem pokazala v projektu meddržavnega sodelovanja INTERREG IIIA. Odprle so se nove možnosti in vizije ter
potenciali v smeri turističnega razvoja kraja. Želeli smo izkoristiti pomembno zgodovinsko, kulturno in tehnično dediščino nekdanjega premogovnika. V skladu z možnostjo izrabe premogovnika v turistične namene je bil izveden projekt Bogastvo podzemnega sveta – nekoč in danes – Sveta Barbara. Projekt smo izvedli skupaj z mestom Samobor in KUD OŠTRC iz Rud. Osrednji cilj tega projekta, obnova tehnične dediščine (250 metrov rudniškega rova (Rude), obnova in predstavitev 5 lokomotiv in 10 vagonov iz rudnika rjavega premoga Senovo in postavitev eksponatov pred nekdanjim vhodom v rudnik, vzpostavitev 1.5 kilometrov označenih rudarsko botaničnih učnih poti v Rudah in izdelava elaborata za rudarsko geološko učno pot na Senovem), že rojeva sadove v dopolnjevanju turistične ponudbe obeh krajev, Senovega (SLO) in Rud pri Samoboru (HR). V Ravnah (Senovo), kjer je bil vhod v premogovnik, je tako predstavljena čudovita zbirka lokomotiv in pripadajočih vagončkov, posebnost pa je prikaz stropne železnice Sharf. Če si na Senovem ne moremo ogledati podzemnega sveta, je to na voljo v Rudah, kjer so kopali sadro, baker in železo. Celoten projekt lepo dopolnjuje sodelovanje tudi na področju kulture, kjer sodelujeta folklorni skupini. Obe skupini razpolagata s kompleti knapovskih uniform, zato si izmenjujeta nastope in predstavitve ob rudarskih praznikih in prireditvah. Senovčani smo lansko leto sodelovali pri
DECEMBER 2014 / stran 24
maši ob dnevu sv. Barbare v Rudah. Sodelovanje kulturnih društev smo dopolnili tudi s sodelovanjem na turistično-kulinaričnih prireditvah v obeh krajih. Senovčani sodelujemo v Rudah na tradicionalni prireditvi Rudarska greblica (gre za tipično rudarsko jed tega kraja), člani KUD Oštrc pa so sodelovali pri
nas na prireditvi Dobrote iz krušne peči. Z medsebojnim sodelovanjem se izvaja čudovit projekt meddržavnega sodelovanja. V nastajanju so novi turistični produkti, ki bodo dopolnili že tako bogato ponudbo, ki temelji na tradiciji rudarjenja. Če torej sklenemo, so na Senovem v turistične namene kot nekdanja
rudarska dediščina izkoriščeni in predstavljeni geologija kraja z geološko zbirko, tehniška dediščina premogovnika s premogovniškim rovom v šoli, z muzejsko zbirko lokomotiv in vagončkov na Ravnah, objektom nekdanje strojnice z izvoznim jaškom na Reštanju ter objekti skupnih krušnih peči za kulinarične namene.
Za vse naročene skupine pripravimo vodene oglede, za naključne obiskovalce pa imamo v turistični pisarni pripravljeno primerno gradivo. Vabimo vas, da spoznate del bogate ponudbe, ki jo z ohranjanjem tradicije rudarjenja v kraju ohranja in promovira TD Senovo. Nina in Anton Petrovič
Anton Petrovič, predsednik Turističnega društva Senovo, Titova cesta 98, 8221, Senovo, e-naslov:tdsenovo@gmail.com
O nekaterih italijanskih geoparkih V preteklih letih sem imel večkrat priložnost vsaj bežno spoznati nekatere tuje geoparke oziroma parke posvečene rudarski zgodovini v širšem smislu (vključujejo arheologijo, geologijo …). Prijetna potovanja sem torej združil tudi z ogledi teh zanimivosti in si pri tem ustvaril nekaj vtisov. Poudariti pa moram,
da sem mnoge oglede opravil ob le minimalnem poznavanju oziroma popolnoma naključno. Šele ob kasnejšem »proučevanju« preko spleta sem mnoge proučil nekoliko bolj natančno. Prav takšen pristop mi je pomagal pri oblikovanju nekaterih pogledov oziroma mnenj. Prijetni griči Toskane niso znani le po lepih motivih za fotografiranje, ampak skrivajo tudi mnogo dediščine rudarstva, ki jo danes predstavljajo v
1
narodnem parku tehnologije in arheologije (italijansko Parco nazionale tecnologico e archeologico delle colline metallifere). Po pohajkovanju v okolici mesta Prata in Montieri sem ob cesti zasledil zanimive rdečkaste plasti, ki so izstopale iz okolice.
2
3
Nekoliko naprej ob cesti je bila postavljena tudi informativna tabla, ki je predstavljala to posebnost (del parka Parco Archeominerario di Montieri). Ti rdečkasto vijolični ostanki so bili erozijsko razgaljeni ostanki, ki so nastali pri žganju oziroma obdelavi rude (imenujejo ga Le Roste). Tabla je ponudila le del informacij, saj je bila v celoti napisana v italijanskem jeziku, kar za turista, kot sem bil jaz, lahko predstavlja problem. Zemljevid na tabli je kazal tudi na nekatere druge rudarske zanimivosti v okolici, na katere niso opozarjali niti smerokazi ali vsaj druge informacije, čeprav sem se po isti poti peljal večkrat. Vsekakor je bilo že »odkritje« starega odvala zelo zanimiva in fotografsko zapolnjena izkušnja. Drugi italijanski geopark sem obiskal na otoku Sardinija. Geološko-
stran 25
tehnološki park leži v okolici vasice Argentiera in spada v najbolj severni del sardinijskih geoparkov (italijansko Parco Geominerario Storico e Ambientale della Sardegna). Že ob prihodu v nekdanje območje rudnikov zasledimo umetno nastale odvale in nekatere stanovanjske objekte, tipične za rudarsko okolje. Od nekdanjih rudniških objektov je ohranjenih še nekaj vhodov v
rudniške rove in nekateri predelovalni objekti. Ob vstopu v park ni nikjer posebno označeno, da prihajamo v zanimivo rudniško območje, enako je tudi pri vstopu v vasico, torej nikjer nobenih tabel ali zgolj majhnih napisov. Območje geoparka pri Argentieri je veliko in ga v »turistični« naglici nisem uspel niti natančno pregledati, za kar bi gotovo potreboval več dni. No, mogoče se pokaže priložnost tudi
še kdaj drugič. Seveda se raziskovanje italijanskih geoparkov ni končalo le na terenu, ampak sem mnoge zbrane podatke želel preveriti tudi na spletu. Tukaj pa se pojavi problem, ki bi ga glede na ciljno skupino obiskovalcev upravniki parkov ne smeli zanemariti. To je namreč vsaj angleški prevodi nekaterih vsebin njihovih spletnih strani. Za obiskovalca in »raziskovalca« kot sem sam je to pomenilo
izjemno neprijetno izkušnjo. Najbolj so me razočarale spletne strani sardinskih parkov, kljub izjemno lepim fotografijam, a nedelujočim povezavam na druge jezike. No, upam, da bodo tudi za to poskrbeli, saj se glede na videno ne morejo sramovati izjemne rudarske dediščine, ki so jo skozi stoletja ustvarili na tem prelepem sredozemskem otoku. Mag. Matija Križnar
Fotografija 1: Pogled na živo vijolične plasti erozijsko razkritega odvala pri mestu Montieri v Toskani, foto: M. Križnar. Fotografija 2: Informativna tabla območja imenovanega Le Roste, ki je del narodnega parka tehnologije in arheologije (Parco nazionale tecnologico e archeologico delle colline metallifere), foto: M. Križnar. Fotografija 3: Pogled proti vhodu enega izmed rudniških rovov (Pozzo Alda) pri vasici Argentiera na Sardiniji. Na obeh straneh slike so stari odvali., foto: M. Križnar. Mag. Matija Križnar, kustos, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, e-naslov: mkriznar@pms-lj.si
Povedale so ... Delavke knapovke1 so delale na rudniških obratih: v jami, na prevozu rovnega premoga, na separaciji in na ozkotirni železnici, kjer je bilo delo zahtevno in nevarno. Ženske so delale tudi na rudniški ekonomiji, v samskem domu in drugih rudniških službah. To so bila mlada dekleta in ženske, predvsem iz revnih družin, ki so bile že kot majhne deklice vajene trdo delati in poprijeti za vsako delo. Še več - te delavke knapovke so prispevale svoj delež k izgradnji Slovenije in morda še večji
delež k izgradnji samopodobe Slovenk. Štiri desetletja po zaprtju premogovnikov v Zabukovici in Libojah nam je še uspelo zabeležiti življenjske zgodbe nekaterih od delavk knapovk. Vsaka življenjska zgodba je unikatna, prav tako je edinstvena vsaka ženska posebej. Ena izmed njih govori o Pavlini Brumen, roj. Sedlar, leta 1935. Pavlina se je rodila v Krmelju na Dolenjskem. Njena mati je rodila tri otroke s tremi različnimi moškimi. Ko se je začela vojna, je njen stari oče njo ter preostala dva otroka pustil na pragu tuje hiše. Vsakega je pustil pred drugo hišo. Njena najmlajša polsestra je bila takrat stara komaj osem mesecev. Pavlinin stari oče je Pavlino oddal
k njenemu stricu; takrat je bila stara pet let. Približno pol leta je živela pri tem stricu, ki pa je bil grobijan. Imel je že pet svojih otrok, zato mu ni bilo najbolj všeč, da je dobil še enega v oskrbo, saj je takrat primanjkovalo hrane. Nekega dne je stric poslal Pavlino obirat hruške. Dve drevesi sta rasli skupaj. Pavlina ni vedela, katero je njihovo, zato je začela obirat hruške pod prvim drevesom. Blizu sta bili dve starejši tercijalki in sta začeli vpiti, da Pavlina krade. Stric je to slišal, vzel bič, stekel do Pavline in jo tako močno pretepel, da jo še danes boli, ko se spomni tega dogodka. »Tok me je tolku, da sm bla vsa u ranih, vsa u tistih progih, ko me je tolku po cotih, dost jih tak al tak nismo mel na seb. Tak da
to vem, de en tedn sn ležala u kisu, u jesihu, sam to sn vohala. Sam domač kis so mel, u tiste rjuhe so me zavil, u tistem so pa čakal, kdaj bom umrla, pa bal so se, de bi, de bi djed 2 šou u zapor.« Stričeva žena je videla, da bo poleg njunih petih otrok težko preživeti še Pavlino, zato je ponjo prišla očetova sestra, ki je živela na Zbelovem pri Slovenskih Konjicah. Če je imela družina doma otroke, moškemu ni bilo treba oditi v vojsko. Zato so tudi prišli po Pavlino. Pod trimetrsko debelo žico, kjer so tihotapili riž, sol in pridelke, so si skopali jamo in se po trebuhu priplazili čeznjo. Tako so Pavlino preselili na Štajersko k očetovi sestri in njenemu možu, da mu ne bi bilo treba v vojsko. Vseeno je vanjo odšel, a na
DECEMBER 2014 / stran 26
fronto, kjer so se bojevali, mu ni bilo treba. Po koncu vojne so vojaki odhajali domov, mimo njihove hiše je tri dni nepretrgoma pešačila truma vojakov. Teta, stric in njuna hčerka so se skrili v hribovite predele Zbelovega, Pavlino pa so pustili samo v hiši s kosom kruha in pol litra mleka. Nekaj vojakov je prišlo v hišo, še tisto mleko ji je neki vojak spil, njej pa niso storili ničesar. Ko se je vojna povsem končala, je njen stric nabavil nekaj vojaških konjev ter voz, s katerim so se vsi skupaj odselili v Zabukovico. Stric je v Zabukovici odšel delat v rudnik. Točno po enem letu ga je ubilo v jami. Pavlina je ob prihodu v Zabukovico odšla v Osnovno šolo Griže. V štirih letih je naredila pet razredov. Peti razred se je že štel za nižjo gimnazijo. Četrtega razreda skorajda ne bi dokončala, saj je učiteljica ni marala, ker je Pavlina vedno zamujala v šolo. To
je bilo zato, ker je morala vsak dan navsezgodaj, pred začetkom pouka, nahraniti pujse in zajce. Zadnji izpit za četrti razred je opravljala pri drugi učiteljici, kjer je dokazala, da je bila njena učiteljica nepravična do nje. Pri 15. letih je Pavlina odšla v rudnik v Šentjanž3 na Dolenjskem, kjer je delala na dnevnem kopu premoga. Bila je še premlada, zato so jo dali za kurirko. Še pred 16. letom so jo premestili v samski dom, kjer je čistila, a ker ni želela pospravljati, je to delo pustila. V Krmelju je bila le šest mesecev. Vrnila se je v Zabukovico k teti, kjer je v rudniku povprašala za delo. Z enotedensko preizkušnjo je sprva pomagala zidarjem. S sodelavko sta mešali malto ter vsa vedra malte znosili ročno do prostora, kjer so zidali. Pavlina je pri 17. letih začela delati na separaciji premoga v Zabukovici, kjer je ostala do likvidacije. Delala je pr štuku4. »Težk
1 ženska različica od knapa (rudarja) 2 moški 3 Rudnik rjavega premoga Šentjanž se je pozneje preimenoval v Rudnik rjavega premoga Krmelj. 4 prostor ločevanje velikih kosov premoga in jalovine
smo mogl delat, pa na tone, na tone premetat premoga in blata, ko smo prebirale.« En hunt 5 je vseboval približno eno tono premoga, vsak dan je prispelo tudi po 700 huntov. Vse so morale premetati z rokami ali s šaflo6. V eni uri in pol so premetale do 80 huntov premoga, v osmih urah tudi po 40 do 50 ton. Ko so premog izvračali iz huntov, je morala paziti, da je ni zasulo in biti zelo urna, da ji ni premog padal po nogah. »Pr štuk je bil najtežji del.« Velikokrat je bila tako velika fedrunga 7, da ženske niso zmogle tako hitro premetavati. Včasih so poslali tudi moške na pomoč, a je marsikdo hitro odnehal, vrgel lopato in rekel: »Jaz pa nisem mater ubil!« ter odšel. Moški so sicer imeli težko delo v jami, a jim je kljub temu bilo delo pr štuku dosti bolj naporno. Pavlino so premeščali na različna dela; kjer je bil kdo odsoten, tja je šla. Ko je bil v Kurji vasi še dnevni kop premoga, je Pavlina fedrala na ašpl 8, kar ni bilo tako naporno kot pri štuku. Morala je biti pozorna, da ni prepozno ali prehitro izklopila motorja. Če si ga prehitro izklopil, se je lahko zgodilo, da je ves premog priletel nazaj v jašek. Pazljiva in zelo precizna je morala biti. Pavlina je bila poročena in tri mesece in pol noseča, ko je pri štuku izgubila otroka. Ni bila navajena tarnati, zavedala se je, da je malce kriva tudi sama, saj je mislila, da je dovolj močna za to delo, a je zaradi prevelikega naprezanja splavila. »Bolj sn 5 jamski voziček 6 velika lopata za premog 7 storitev, prrevoz premoga 8 vitelj
Vir: Jože Hribar, Breda Veber, Sonja Hercog. Delavke knapovke. Griže: Etnološko društvo Srečno, 2011. dr. Jože Hribar, Etnološko društvo Srečno, Migojnice 6, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com
se za močno mela, kokr sn u resnic bla.« Med delom se ji je ulila kri, takoj so jo odpeljali v bolnišnico in ji pozneje nudili zdravljenje, a od takrat naprej ni več mogla imeti otrok. Svojega moža je spoznala v gostilni pri Paviljonu. Delavke so se nekega dne ustavile v tej gostilni, kjer je igral muzikant. V gostilni je bil tudi fant, ki jo je povabil na ples. Od takrat naprej sta bila s Pavlo par in se pozneje tudi poročila. Njen mož je prav tako delal v jami, kjer se je čez nekaj let poškodoval. Zaradi nepravilnega ukrepanja v bolnišnici je postal invalid. Po likvidaciji zabukovškega rudnika so jo z moževo sestro, s katero sta delali pri štuku, hoteli prestaviti v rudnik Liboje. Uprli sta se, saj bi morali pešačiti do Liboj. Odločili sta se, da si delo poiščeta sami. Dobili sta delo na inštitutu za hmeljarstvo, kjer sta delali približno tri leta. Zatem je Pavlina oddala prošnjo za sprejem v keramično tovarno v Liboje. Šefica v keramični tovarni je ni imela namena sprejeti, a jo je priporočil tovariš, ki je Pavlino poznal že iz rudnika ter dejal direktorici, da je Pavlina zelo marljiva in delovna ženska. Tako je bila Pavlina sprejeta v keramično tovarno, kjer je delala do upokojitve. V tej tovarni je med 540 zaposlenimi poleg dveh delavcev dobila priznanje za uspešno delo. Tega priznanja je bila zelo vesela, saj ji je dokaz, da nekdo vendarle opazi tvoj trud in delo. Jože Hribar
stran 27
Letos je perkmandelc v zagorju pripravil 8. skok čez kožo Ohranjanje rudarske motovilil, kakšen rezultat je deljčev pohod, ki je tako kot dosegel, pa raje vprašajte prejšnje leto vodil mimo dediščine in skrb, kar njega. pokopališča, čez Ruardi do da se ta prenese novim rodovom, je vse bolj prisotna v Zasavju. Letošnjo osmo prireditev »Perkmandelc vabi v svojo deželo«, ki je bila 16. avgusta v Zagorju in v okviru katere je potekal tudi 8. skok čez kožo, bi skoraj preprečil dež, vendar se knapovska trma ne da! Malo prilagojen scenarij, sprejemljiv časovni zamik in vse je z dobro voljo vseh prisotnih dobilo pravo podobo. Kot vedno, se je prireditev začela ob 16.00 z delavnicami za najmlajše. Za njih so ves čas skrbele pridne mentorice. Perkmandelc se je sicer pred njimi postavljal kot »taprav štajger«, a mu ni uspelo. Otroške majčke s podobo rudarskega škrata, zanimive pričeske, strašila iz papirja … so samo nekateri od izdelkov, ki so jih otroci naredili s pomočjo mentoric. Pred šotorom pa se je šopiril novi leseni hunt, ki je bil tam s posebnim namenom – za tekmovanje v metanju »kuolma v hunt«. Nagrada je bila primerna trudu – sladoled ali pa slasten trojanski krof. Perkmandelc je sicer tudi tu nekaj
Ob petih se je pred Kulturnim centrom Delavski dom pričel peti Perkman-
ceste za Vine, do spomenika rudarjem in vhoda v jamo Vine, od tam pa na
prizorišče prireditve. Perkmandelcu je pri urejanju vrste in discipline pomagal Marko Glavač, predsednik KS Jože Marn. Nebo pa se je namrgodilo. Organizatorji so upali, da bo ploha ubrala drugo pot, vendar so to resnično bile le sanje. Ko so še zadnji pohodniki na cilju dobili majice in priponke, se je vlilo kot iz škafa. Vsi prisotni so poiskali zavetje v upanju, da bo naliv kmalu ponehal. Tudi zagorski župan Matjaž Švagan je vedril pod šotorom, čeprav se mu je že mudilo naprej. Končno se je s trojanske strani začelo vedriti. Prireditev pa se je morala prilagoditi situaciji. Pihalni orkester SVEA pod vodstvom dirigenta Petra Kudra je odpihnil še zadnje oblake, na pomoč jim je priskočil Pevski zbor Loški glas, Knapovske punce so razposajeno prepevale, za povrh pa so zaplesali še člani Folklorne skupine iz Trbovelj. Medtem pa se je od Vašhave proti prizorišču za zagorskim RCR-om že bližala povorka. Na čelu se je v električnem vozilu »helfarju« šopiril sam Perkmadelc, sledili so mu praporščaki, za njimi Rudarska godba Hrastnik, uniformirani rudarji RMED Srečno Zagorje, kandidati za skok čez kožo in uniformirani rudarji iz Laškega. Tik pred najbolj pomembnim dogodkom
DECEMBER 2014 / stran 28
večera sta skupaj zaigrali obe prisotni godbi – Pihalni orkester SVEA in Rudarska godba Hrastnik. Seveda to ni ostalo brez komentarja, saj se je porodila ideja, da se naslednje leto na prireditvi združijo godbe iz vseh treh zasavskih občin: Hrastnika, Trbovelj in Zagorja. Tradicionalna prireditev, zasnovana na rudarskem obredu, na kateri so sodelovali uniformirani rudarji in kandidati za skok čez kožo, je potekala po strogem scenariju, ki ga je vodil starešina uniformiranih rudarjev Franci Brinovec in po protokolu, ki se je zaključil s prisego vseh, ki so skočili čez kožo. Letos je skočilo 11 kandidatov iz Zagorja in drugih krajev, ki so na različne načine povezani s knapi in rudarsko dediščino. To so: Gasir Bojan, Ribič Marija, Adler Mirko, Dolinšek Marjan, Urbanija Alojz, Ovnik Jože, Španec Valverde Viguera Agustin, Nahtigal
Nina, Križnik Vinko, in Primož Frajle. Častni skakalec je bil Bojan Gasior, sin rudarja, ki je umrl v rudarski nesreči leta 1961. Danes je Bojan direktor in gonilna sila Gostišča Trojane in
predsednik NK Dob. Na koncu so bila podeljena priznanja lanskim skakalcem čez kožo. Organizatorji želijo, da prireditev postane znana tudi izven naših meja. Lan-
sko leto je skok čez kožo uspešno opravila Tomislava Paštar iz Beograda, letos pa je bil med kandidati-skakalci Španec Valverde Viguera Agustin. Prireditev Perkmadelc vabi v svojo deželo vsako leto skupaj s Turističnim društvom Ruardi Zagorje pripravijo tri krajevne skupnosti Rudnik Toplice, Franc Farčnik in Jože Marn, ki na ta način obeležijo svoj krajevni praznik. Turistično društvo Ruardi, ki letos polni 20 let uspešnega udejstvovanja, deluje na področju ohranjanja rudarske dediščine, pohodništvu, izletništvu in nordijski hoji. Janez Lipec, podpredsednik društva, je idejni vodja prireditve že od samega začetka. Generalni pokrovitelj dogodka je vsako leto Občina Zagorje, saj se vse odvija v okviru zagorskega občinskega praznika. Stanislava Radunovič
Stanislava Radunovič, predsednica Turističnega društva Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.com
Društvo RMED Srečno Zagorje O DRUŠTVU
Na območju Slovenije so že v bakreni dobi, v dobi mostiščarjev na Ljubljanskem barju, delovali prvi rudarji, ki so znali najti rudo, jo stopiti ter uliti v prve bakrene sekire. Tudi v Zagorju so se ohranile nekatere železnodobne ostaline, od katerih je še posebno
pretresljivo odkritje groba moža ob koncu 19. st., ki so ga svojci pokopali s kosom žlindre v vsaki roki ter s kosom žlindre v lončeni posodici ob nogah. Ta možak, iz časa 5.–6. st. pr. n. št., je bil nedvomno prvi dokazani rudar in fužinar v eni osebi na področju Zagorja. Rudarjenje v Zagorju se
je začelo leta 1755, ko so na območju Zagorja odkrili prve izdanke premoga. Sledili so vzponi in padci, vendar je pridobivanje premoga v Zagorju trajalo celih 250 let, vse do leta 2005. Ne le za Zagorje in rudarstvo, tudi za Slovenijo je bilo pomembno 250-letno delovanje Rudnika Zagorje.
Lahko smo ponosni, da je bil naš rudnik najstarejši premogovnik v Sloveniji in tudi na Balkanu in je z energijo premoga zagnal srce slovenskega industrijskega razvoja in prometa na naših tleh. Rudnik Zagorje je bil tudi gonilna sila razvoja našega mesta. Sredi 18. st. so bili z ustanovitvijo pevskega zbora in
stran 29
ska cesta v Zagorju. Ob njej se je zgradil tudi mestni park ter stanovanjski bloki. Leta 1953 se je 9 naših solidarnih rudarjev kot prvih krvodajalcev v Sloveniji vpisalo med pionirje slovenskega krvodajalstva.
V Zagorju se je ohranilo veliko število pomnikov rudarstva, tako na primer izvozni stroj jaška s strojnico na Lokah v Kisovcu, v katerem je urejen Rudarski muzej Loke, »Vašhava« na bivšem obratu Kotredež v Toplicah v Zagorju, podzemno skladišče razstreliva,
nadaljnjo usodo, usodo našega muzeja, njegovega razvoja in ohranjanja materialnih pričevanj ter vrednot rudarskega stanu. In to želimo prenesti tudi na mlajše rodove. Znak društva prikazuje 250 let delovanja rudnika Zagorje (1755–2005), rov in v njem luč rudarske svetilke.
rudniška upravna zgradba Graščina, rudarska kolonija v Toplicah in v Kisovcu, veliko vhodov v jamo oz. portalov, ostanki žičnice in vodnih zajetij za zasipavanje jame v Kisovcu in še več drugih manjših pomnikov, katere si želimo rudarji ohraniti in jih dostojno prepustiti mladim rodovom tako Zagorja, Slovenije, kot tudi vsem obiskovalcem Zagorja od drugod. Da bi ohranili rudarsko dediščino v naših krajih, smo se zagorski knapje zbrali in 17. oktobra 2013 ustanovili RUDARSKO MUZEJSKO in ETNOLOŠKO DRUŠTVO SREČNO ZAGORJE ter tako vzeli odločno v svoje roke našo
Namen društva je ohranjanje rudarskih običajev in ob tem tudi druženje rudarjev, upokojenih rudarjev in njihovih družin ter mlajših generacij Zagorjanov, da bi jih seznanili z rudarsko preteklostjo Zagorja.
rudniške godbe postavljeni temelji naše kulture. Leta 1871 je bila ustanovljena bratovska skladnica. S tem je bil postavljen tudi temelj prve organizirane zdravstvene dejavnosti in socialne oskrbe za rudarje po vsej Sloveniji.
Že takrat je bila za rudarje in njihove družinske člane organizirana neoderuška trgovina v rudniškem konzumu. V povojnem obdobju so se iz rudniških obratov in delavnic razvila uspešna podjetja, kot so bila VARNOST, BETON, TOVARNA ELEKTRO-PORCELANA (ETI IZLAKE), SVEA … Nekatere od njih še danes uspešno delujejo. Rudnik je finančno podprl tudi gradnjo zdravstvenega doma, delavskega doma, Medijskih toplic z olimpijskim bazenom … Ob 200-letnici Rudnika sta bila zgrajena prvi športni park in beton-
Delo rudarja pod zemljo je bilo zahtevno in težko in je zahtevalo medsebojno pomoč in veliko tovarištvo. Med rudarji je veljalo načelo »VSI ZA ENEGA, EDEN ZA VSE!«. Luč rudarske svetilke pa je simbol rudarjevega življenja, modrosti in upanje na srečno vrnitev iz jame. Ko je zadnji rudar zapustil jamske objekte rudnika Zagorje, so z njim v pozabo počasi tonile tudi naše temeljne rudarske vrednote, kot so SRČNOST, RESNICA, ENOTNOST, ČLOVEČNOST, NAČELNOST in ODLOČNOST, ki so združene v rudarskem pozdravu SREČNO.
Naš RUDNIK ZAGORJE je v svojem 250-letnem obdobju dajal kruh desetim rodovom zagorskih rudarskih družin, katerih očetje so izkopali 36 milijonov ton prodajnega premoga ter izdelali okoli 583 kilometrov najrazličnejših podzemnih rovov. To količino premoga
DECEMBER 2014 / stran 30
predstavlja kvadratna piramida s stranicami 515 × 515 metrov in višino 329 metrov, ki je enajstkrat obsežnejša od znane Keopsove piramide v Gizi. Ker vsega težkega dela in odkopanega premoga danes nihče ne vidi, jo bomo poskušali Zagorjanom in drugim obiskovalcem Zagorja prikazati s štirimi laserskimi žarki, kar bo res pogleda vredna slika.
rastline, z Medgeneracijskim društvom srečno Zagorje, Rudarskim društvom Brezno Huda jama in z Rudarskim društvom Zabukovica Liboje. Sodelujemo tudi z Zasavsko turistično organizacijo ZATO in se vključujemo v projekt »V tri krasne«, ki se v okviru turistične ponudbe Zasavja ukvarja tudi z rudarsko dediščino. Povezujemo se tudi z gostinci, ki ponujajo
Program dela Društva RMED Srečno Zagorje 1. Obeležitev zaprtih rovov z INFO tablami; 2. sodelovanje pri izbiri vsebine dogajanja v obstoječih odprtih objektih Rudnika Zagorje; 3. priprave geodetskih točk – projekt za osvetlitev zagorske premogovne piramide; 4. razvojno spodbujanje dejavnosti za komercialno aktiviranje obstoječih toplovodnih vrtin (»OLEA« in K-14); 5. svetovanje izkušenega kustosa za pomoč oskrbniku muzeja (RMED SREČNO ZAGORJE) za vzpostavitev evidenc muzealij in za dopolnitev ureditve muzeja; 6. organizacija Skoka čez kožo ob dnevu slovenskih rudarjev 3. 7. 2014 v okviru prireditev ob občinskem prazniku; 7. rudarska povorka v počastitev praznika občine Zagorje ob Savi; 8. organiziranje rudarskega podmladka v šolah; 9. organizacija in izvedba predavanj o rudarski dediščini Zagorja v šolah; 10. pridobivanje in evidentiranje vseh razpoložljivih rudarskih in drugih projektov Rudnika Zagorje; 11. evidentiranje in zbiranje jamskih kart Rudnika Zagorje;
Društvo RMED Srečno Zagorje se vse od ustanovitve aktivno vključuje v družbeno življenje občine Zagorje ob Savi, sodeluje z vsemi krajevnimi skupnostmi na področju rudnika in sicer Kisovec–Loke, Jože Marn, Rudnik–Toplice in Franc Farčnik. Prav tako se aktivno vključujemo v prireditve drugih društev, ki v svoj program vključujejo zgodovino Zagorja, saj si le-te brez rudarjev nihče ne more predstavljati. Tako na primer sodelujemo s Turističnim društvom Ruardi, ki vsako leto že 8 let prireja prireditev Perkmandelc vabi na Skok čez kožo, z Društvom za zdravilne
domačo kulinariko, ki ima korenine tudi v rudarski prehrani iz starih časov. Aktivno sodelujemo tudi z več kulturnimi dejavniki v Zagorju. Na naših prireditvah nastopa pevec skupine Orlek Vlado Poredoš, stalni gost je tudi Rudarski pevski zbor Loški glas, solist Rihard Majcen, Pihalni orkester SVEA Zagorje in še nekateri. Z vsemi temi družbenimi subjekti poskušamo ustvariti celovito sliko rudarske dediščine in dogajanja, povezanega z njo. Vključeni smo tudi v Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije RUDA.
12. geološko-paleontološki seminar za otroke; 13. evidentiranje in eventualna pridobitev rudarskih strojev in naprav; 14. pridobitev finančnih sredstev in priprava za video-projekcijo slikovnih gradiv in filmov iz rudarskega življenja Zagorja; 15. izdaja letnega glasila – Brošura – Zagorska rudarska dediščina; 16. priprava tridimenzionalne makete objektov in prostorov rudnika Zagorje; 17. sodelovanje in pomoč pri organiziranju turističnih obiskov Zagorja z rudarsko tematiko; 18. organiziranje ekskurzij z namenom pridobitve izkušenj ostalih muzejskih rudnikov in muzejev rudarstva v Sloveniji; 19. sodelovanje s sorodnimi društvi v Sloveniji; 20. počastitev 4. decembra, dneva svete Barbare, zaščitnice rudarjev.
stran 31
Izvedene prireditve Društva RMED Srečno Zagorje Društvo RMED Srečno je od ustanovnega zbora 17. 10. 2013 izvedlo naslednje prireditve: 4. 12. 2013 Prireditev v počastitev praznika rudarjev Sv. Barbare
Učencem smo predstavili zgodovino rudarstva v Zagorju, rudarsko življenje, predstavili nekaj rudarskega orodja, delovno obleko in uniformo, zapeli nekaj rudarskih pesmic, za dobro voljo pa je poskrbel tudi »Perkmandelc«. 12. 4. 2014 Čiščenje muzeja in okolice Rudarskega muzeja Loke v Kisovcu
Pred bivšo rudniško upravo oz. spomenikom rudarskim rodovom smo se zbrali udeleženci in obiskovalci ter po krajšem nagovoru v povorki ob spremstvu pihalnega orkestra SVEA odšli skozi stari del mesta do kulturnega centra Delavski dom, kjer smo ob kipu svete Barbare izvedli krajši kulturni program in pogostitev. Nekaj uniformiranih rudarjev se je v nadaljevanju udeležilo tudi maše v čast sv. Barbare v zagorski cerkvi.
21. 3. 2014 Delavnica na osnovni šoli Ivana Kavčiča na Izlakah
V soboto dopoldan je 28 članov društva izvedlo čiščenje okolice muzeja ter barvanje nekaterih eksponatov (lokomotiva, vozički, itd.). Poleg tega smo očistili okolico in uredili tudi portala dveh bližnjih vhodov v jamo, in sicer Maksovega in Maksimiljanovega rova. Orodje in dobro voljo so prispevali člani društva, za barvo ter malico in pijačo pa je poskrbelo društvo ob pomoči Občine in KS Kisovec-Loke. 22. 5. 2014 Zaključek ustvarjalne delavnice – natečaja na temo »rudarjenje v Zagorju«
Osnovna šola Ivan Skvarča je organizirala celodnevno delavnico »Branje je kul« na temo rudarstva in čebelarstva. Člani našega društva smo se aktivno udeležili delavnice.
V mesecu aprilu 2014 je društvo razpisalo natečaj – delavnico na temo »Rudarjenje v Zagorju« za učence vseh osnovnih šol občine Zagorje. Otroci so ves mesec april izdelovali likovne in literarne prispevke na temo rudarjenja. Z vseh šol skupaj smo prejeli 159 izdelkov. Najboljše izdelke smo nagradili. Zaključno prireditev s kulturno zabavnim programom smo izvedli 22. 5. 2014 pred Rudarskim muzejem Loke, kjer smo najboljše izdelke tudi predstavili obiskovalcem. Osnovna šola Ivana Kavčiča je predstavila skeč na temo rudarskega življenja, prisotne pa je zabaval tudi Vlado Poredoš, član skupine Orlek kot pevec in tudi kot »Perkmandelc«. Vsi izdelki z natečaja so bili ves mesec avgust razstavljeni v kulturnem centru Delavski dom Zagorje. 7. 5. 2014 Dan odprtih vrat Rudarskega muzeja Loke
V rudarskem muzeju Loke v Kisovcu smo organizirali Dan odprtih vrat. Obiskovalci so si lahko pod strokovnim vodstvom ogledali muzej, predstavili smo delovanje društva, skušali pa smo biti tudi aktualni s predstavitvijo merilnih in reševalnih naprav v primeru pojava nevarnih plinov v rudniku, saj je bila v tem času nesreča s katastrofalnimi posledicami v turškem rudniku.
DECEMBER 2014 / stran 32
3. 7. 2014 Proslava - Dan slovenskih rudarjev in 80. obletnica stavke zasavskih rudarjev
V počastitev 80. obletnice gladovne stavke zasavskih rudarjev, ki se je začela prav v Zagorju, in po kateri vsi slovenski rudarji praznujemo svoj praznik, je društvo izvedlo proslavo s kulturnim programom in skokom čez kožo.
Čez kožo je skočilo 8 občanov Zagorja, ki so bili ali so še pomembno povezani z Rudnikom Zagorje in rudarstvom na splošno.
Poleg naštetih prireditev smo se kot četa uniformirancev udeležili še nekaterih drugih prireditev. Naj naštejem samo dve, in sicer 16. 8. 2014 prireditev »Perkmandelc vabi na rajanje z 8. tradicionalnim skokom čez kožo« v organizaciji Turističnega dru-
štva Ruardi Zagorje ter 12. 9. 2014 otvoritev Rudarskega muzeja Laško, v organizaciji Rudarsko etnološkega društva Brezno – Huda jama. V letošnjem letu nameravamo ponovno izvesti prireditev v počastitev sv. Barbare 4. decembra, saj si želimo, da prireditev postane tradicionalna. Prav tako si želimo še v tem letu in tudi v prihodnjem čim bolj povečati število članov društva (trenutno nas je ca. 150) in s tem še povečati prepoznavnost rudarske tradicije v občini Zagorje ob Savi. Predsednik društva RMED Srečno Zagorje: Borut Flisek
Borut Flisek, univ. dipl. inž. rud., predsednik društva RMED Zagorje, e-naslov: borut.flisek@gmail.com
Griže 2014 Spoštovani rudarji, spoštovani krajani Griž, Zabukovice in Liboj, spoštovani župan Janko Kos, spoštovani godbeniki in gostje – Srečno! Tako kot že vrsto let, tudi danes praznujemo praznik slovenskih rudarjev – 3. julij tukaj v Limberku. Nekaterim je znano, da je ta praznik povezan z gladovno stavko rudarjev, kaj več pa ne. Zato mi dovolite nekaj besed o tej knapovski stavki, ki je bila pred osemdesetimi leti – 3. julija 1934. O razlogih in poteku stavke bom prebral članek v »Slovenskem gospodarju« od 11. julija 1934.
»Ubogi trboveljski rudarji, neprestano jim zmanjšujejo s krvavimi žulji in vedno v smrtni nevarnosti zaslužene prejemke, ki so do sedaj komaj zadostovali za pičlo hrano, da o obleki ter drugih potrebščinah niti ne govorimo. Ponovno prikrajšanje mezd delavcev ter nastavljencev v vseh podjetjih območja Trboveljske premogovne družbe je povzročilo pri vseh prizadetih obupen korak, ki je posebnost ter redkost v prebridki zgodovini delavskih zatirancev. Zadnje dni je naznanila Trboveljska družba, da mora znižati plače ter dajatve vsem rudarjem ter nastavljencem z ozirom na padec
cen premoga ter sploh radi skrajno slabega trgovskega poteka. Če bi se pa položaj na premogovnem trgu ne zboljšal v kratkem, bi morala družba obrat še bolj skrčiti ter še več rudarjev odpustiti. Dosedanji prejemki rudarjev so bili, kakor že omenjeno, itak tako pičlo odmerjeni, da niso bili zadostni za prehrano delavskih družin in je na tisoče rudarjev trpelo občutno pomanjkanje nekaj mesecev. Ponovna krčenja ter odtegovanja so prisilila uboge trpine v gladovno stavko, ki je zasledovala cilj: Že naznanjena znižanja denarnih prejemkov in dajatev - ukiniti. V večini jam Trboveljske družbe delajo rudarji 8
ur in v treh »šihtih«. Ko je nastopil v torek dne 3. julija drugi »šiht« podzemeljsko delo, je izjavil prvi, da ne bo zapustil jam in je ostal na svojem mestu. Rudarji so resno poudarili, da ne bodo ne jedli, ne pili in bodo ostali v jamah, dokler jim ne dovoli družba prejšnjih prejemkov in jim ne omogoči življenjskih pogojev. Delavstvo je še naglasilo, da noče jamskega dela onemogočati in bo oskrbovalo potrebno varnostno službo, da ne bo trpela družba nobene škode. Vest o gladovni stavki v Trbovljah se je razširila z bliskavico ter raztegnila na Zagorje, Hrastnik, Rajhenburg, Hudo jamo in Kočevje. V jamah je ostal tudi
stran 33
drugi in tretji »šiht« in so bili dne 4. julija že vsi rudarji pod zemljo. Revežem v jamah so se pridružili glede gladovne stavke oni v družbi zaposleni delavci, ki delajo nad zemljo, uradniki ter poduradniki, katere je prikrajšani zaslužek bolj zadel nego delavske mase. Po jamah ter v vseh podjetjih družbe sta vladala popolni red in mir. Potrebna varnostna, reševalna ter gasilska služba so se vršile v vseh revirjih z vso natančnostjo in je bilo v tem oziru poskrbljeno za 4.000 pod zemljo stavkajočih rudarjev. Trgovci in obrtniki po krajih Trboveljske družbe, ki so navezani na delavstvo, so se postavili na stran stavkajočih ter so zaprli trgovine in svoje delavnice. Dne 5. julija so vzdržali v gladovni stavki rudarji prvega »šihta«, ki so pričeli s stavko 3. julija, 60 ur, oni drugega »šihta« 52 ur in tretjega 44 ur. Samo par rudarjev se je v jami zaradi oslabelosti onesvestilo in so jih morali spraviti na sveži zrak. Dne 5. julija so se vršila večurna pogajanja v palači Trboveljske družbe v Ljubljani med zastopniki delavstva in vodstva družbe. Pogajanja je zaključil generalni ravnatelj z izjavo, da družba po nalogu kraljeve vlade preklicuje izdane ukrepe in da ostanejo za sedaj pravice in prejemki rudarjev neokrnjeni. Prihodnje dni se bo vršila v Ljubljani ponovna razprava, na kateri bo
stavila družba delavstvu nov kompromisni predlog. Pri tej razpravi bo navzoč tudi minister za šume in rude g. Ulmanski. Z omenjeno izjavo družbe je bila stavka končana in rudarji so se začeli vračati iz jam.« O tej stavki mi je pred dobrimi 30 leti pripovedoval eden od organizatorjev stavke in očetov kumarat v Hudi jami Lojze Diacci takole: »Najtežje stališče smo imeli tako delavski zaupniki kot funkcionarji sindikatov v času hude rudarske krize od leta 1931 do 1935, ker se je vsako leto stopnjevala: prisilno praznovanje »šihtov« po 3–4 dni v tednu (danes rečemo čakanje na delo), zniževanje plač, šikaniranje, odpusti in redukcije večjega obsega, vse je bilo na dnevnem redu. Višek vsega rudarskega trpljenja pa je bila velika gladovna stavka, ki je zajela v glavnem vse rudarske revirje bivše TPD. To je bila šola za sindikate kot za vse strokovne organizacije, posebno še za zaupnike II. rudarske skupine. Le-ti smo bili nosilci vseh rudarskih teženj, ki so se obravnavale na sindikatih in s stavkovnimi odbori. Vse to je bilo treba oblikovati in koordinirati za razprave, ki so se prav v bojnem razpoloženju vršile na Generalni direkciji TPD. Vse to sem okusil na lastni koži, ker sem se vseh teh razprav oseb-
no udeleževal in na njih sodeloval. Gladovni stavki sta bili dve. Prva v celoti podprta s strani javnega mnenja in vseh takratnih časopisov: Slovenec, Jutro, Slovenski gospodar itd. Kljub temu pa nas je TPD »ofrnažila« na svojevrsten zvit način. Uspeh je bil ničev. Le število bolnih zaradi 70 urnega gladovanja na jamskem prepihu se je občutno povečalo. Zato je prvi sledila še druga gladovna stavka, ki pa je bila ob sodelovanju vojske, žandarmerije in policije skoraj v kali zatrta. Delavci pa smo tako rekoč v brez pravnem stanju ponovno začeli z delom.« Zaradi tega upora knapov pred osemdesetimi leti je sindikat rudarjev po drugi svetovni vojni sklenil, da 3. julij slovenski knapi praznujemo kot svoj stanovski praznik. Prav je, da na takšnih svečanostih, kot je današnja, izkazujemo zahvalo in spoštovanje nekdanjim rudarjem, prav pa je tudi, da na teh svečanostih izrazimo kritiko sedanji oblasti in politiki. Razmere v današnji družbi so tako v gospodarskem kot tudi v političnem in moralnem smislu podobne razmeram v tridesetih letih preteklega stoletja – to je desetletje pred drugo svetovno vojno. Podjetja kar po vrsti propadajo, število brezposelnih se iz leta v leto veča, delavci imajo iz dneva v dan manj pravic, socialne razmere
postajajo nevzdržne. V dvajsetih letih samostojne Slovenije je en del politike podpiral NOB, drugi del pa rehabilitiral medvojne kolaborante, oboji pa so dopuščali krajo družbene lastnine in uničevanje gospodarstva. Med tem ko smo se kregali, kdo je bil med vojno na pravi strani, so te elite oropale in »zapufale« Slovenijo. Večino tovarn in rudnikov so v teh letih demokracije zaprli – ljudi pa oropali človeškega dostojanstva. Globalni kapital in Evropska unija so podpirali uničevanje po njihovem – komunističnega gospodarstva – in sedaj krožijo kot krokarji, da dobijo v svojo last še zadnja naša preživela podjetja in uvedejo najbolj brutalno obliko kapitalizma – kar lahko vidimo v Grčiji in na Cipru. Sredstva javnega obveščanja, ki so bedno orodje globalnega kapitala, pa se vulgarno norčujejo iz vsake kritike današnje politike, iz vstajniških gibanj, iz stavk knapov in delavcev. Ta gibanja in stavke so izraz nemoči in nemogočih pogojev za življenje in jih moramo – če smo pravi nasledniki nekdanjih knapov – podpreti. Vemo, da so vrednote, za katere so se v mezdnih gibanjih in med vojno borili, in so tudi naše vodilo – svoboda, enakopravnost, solidarnost, socialna pravičnost in človeka dostojno življenje. Danes smo se zbrali, ker
DECEMBER 2014 / stran 34
spoštujemo knapovski stan, ker spoštujemo naše prednike, ki v tistih časih – pred 80 leti – tudi niso vedeli, kako se bodo stvari odvijale, vedeli pa so, da tako ne gre več naprej. Tudi danes ne vemo, kaj nas čaka v Sloveniji, v Evropi in globalnem svetu – vemo pa, da tako dolgo ne bo šlo več naprej. Ne nasedajmo vsako-
dnevnim informacijam tistih, ki nas hočejo pod firmo krepitve konkurenčne sposobnosti oropati javnega zdravstva in šolstva in nam oklestiti že tako nizke in težko zaslužene pokojnine. Upreti se moramo neoliberalni ofenzivi, ki skuša povsod izkoristiti krizo dolga (zadolženosti) za pospešitev razgradnje
javnih storitev in socialnih pravic. Zato bomo z današnje prireditve poslali izjavo o podpori slovenskim rudarjem, s katero v celoti podpiramo njihova upravičena prizadevanja, s katerimi se borijo za svoje pravice. Pričakujemo, da se bodo njihove zahteve v Hrastniku in Velenju čim prej rešile. Spoštovani – bodimo v
teh negotovih časih na pravi strani – bodimo na strani upornikov, vstajnikov in stavkajočih knapov – in imejmo ob tem za vzornike tiste, ki so bili pred 80 leti na pravi strani – na strani zatiranih. Naj živi nam večno naš rudarski – Srečno. Andrej Mavri
Andrej Mavri, predsednik rudarsko-etnološkega društva Brezno-Huda jama, Huda jama 1, 7230 Laško, e-naslov: andrej.mavri@siol.net
1. mednarodni posvet Rudarska dediščina in turizem
Laško, 25. 10. 2014
stran 35
Leander Fu탑ir
Jo탑e Ovnik
etnološko društvo srečno Rudarski muzej
RUDARSKA GODBA HRASTNIK