REVIJA RUDA 2021 by ZDRUŽENJE ZA OHRANJANJE RUDARSKE DEDIŠČINE SLOVENIJE

stran 1

Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije December 2021

DECEMBER 2021 / stran 2

Urška Perko 3 UVODNIK LEITARTIKEL Alenka Verdinek in Zmago Žorž 4 MEDNARODNA GEOLOŠKA POT OBERHAAG – REMŠNIK DER INTERNATIONALE GEOLOGISCHE WEG OBERHAAG – REMŠNIK Anton Petrovič 7 KNAPOVSKA POT DER KNAPPENWEG Maja Malovrh Repovž 9 SPREHOD PO RUDARSKI POHODNI IN UČNI POTI V OBČINI ZAGORJE OB SAVI SPAZIERGANG DURCH DEN BERGMÄNNISCHEN WANDERUND LEHRPFAD IN DER GEMEINDE ZAGORJE OB SAVI Suzana Fajmut Štrucl, Mojca Bedjanič, Darja Komar in Danijela Modrej 12 NOVA UČNA POT V MEŽICI; KRATEK SPREHOD SKOZI DOLGO GEOLOŠKO ZGODOVINO KARAVANKE UNESCO GLOBALNEGA GEOPARKA DER NEUE LEHRPFAD IN MEŽICA; KURZER SPAZIERGANG DURCH DIE INTERESANTE GEOLOGISCHE GESCHICHTE KARAWANKEN UNESCO GLOBAL GEOPARK Primož Frajle 14 KRATKA ZGODOVINA HRASTNIŠKE TURISTIČNE PONUDBE KURZE GESCHICHTE DES TOURISTISCHEN ANGEBOTES VON HRASTNIK Jasmina Janjić 17 POT SREČNO DER WEG GLÜCK AUF Tatjana Dizdarevič in Martina Peljhan 19 OBNOVA IDRIJSKIH, BELČNIH IN PUTRIHOVIH KLAVŽ WIEDERAUFBAU VON IDRIJA, BELCA UND PUTRIH KLAUSEN

Ruda Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Die Zeitschrift der Vereinigung zur Erhaltung des Bergbauerbes Sloweniens 2021 ISSN 2232-6642 Izdajatelj / Ausgeber Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Trg svobode 1, 2392 Mežica zdruzenje.ruda@gmail.com Predsednik / Vorsitzender mag. Tadej Pungartnik Glavna urednica / Chefredakteurin Urška Perko Uredniški odbor / Redaktionsteam dr. Darja Komar, mag. Tadej Pungartnik, Primož Frajle, Urška Perko Jezikovni pregled / Prüfung der Sprache Marija Krajnc Prevod / Übersetzung Melita Jurc Oblikovanje / Design Jasna Kalčič Rajzer Naklada / Auflage 500 izvodov / 500 Exemplare Naslovnica / Titelbild Avantura s kajakom, Podzemlje Pece (fotografija: Tomo Jeseničnik) Bergwerkstour mit dem Kajak, Podzemlje Pece (Fotografie: Tomo Jeseničnik) Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji. Die Autoren haften für den Inhalt ihrer Artikel.

Pokrovitelji/ Förderer Občina Mežica in Občina Hrastnik

Tomaž Majcen 22 FOSILI SLOVENIJE FOSSILIEN SLOWENIENS Mateja Bruder 23 120 LET PIHALNEGA ORKESTRA RUDNIKA MEŽICA 120 JAHRE DES KULTURVEREINS BERGKAPELLE MEŽICA Jože Hribar 25 POVEDALE SO; MAJDA VREČKO PAPEŽ SIE HABEN ES UNS ERZÄHLT; MAJDA VREČKO PAPEŽ Maja Malovrh Repovž 27 V SPOMIN; METOD MALOVRH ZUM ANDENKEN; METOD MALOVRH Andrej Mavri 29 PETI FESTIVAL KNAPOVSKE KULTURE DAS 5. FESTIVAL DER KNAPPENKULTUR Stanislava Radunović in Janez Lipec 30 PERKMANDELC VABI V SVOJO DEŽELO 2021 DER PERKMANDELC LÄDT ZU SEINEM LAND 2021 EIN Tadej Pungartnik 31 ZDRUŽENJE RUDA PRAZNUJE 10 LET VEREINIGUNG RUDA FEIERT 10 JAHRE

Liebe Leser und Leserinnen,

kurzer Blick durch das Fenster zeigt, dass die Äcker und Gärten leer

Spoštovane bralke in cenjeni bralci

sind, und sich das Land mit prachtvollen Herbstfarben gedeckt hat.

vrtovi in polja prazni, dežela pa je odeta v prelepe jesenske

Heute, als dieses Leitertikel entsteht, ist draußen ein wundervoller,

barve. Danes, ko nastaja tale uvodnik, je zunaj čudovita,

sonniger, Herbstsonntag. Viele werden einen Spaziergang genießen

sončna, jesenska nedelja. Marsikdo jo je izkoristil za

und neue Wege entdecken. In unserem kleinen, aber abwechslun-

sprehod, odkrivanje novih poti. V naši majhni, a zelo

gsreichen Land haben wir viele Wanderwege. Einige sind nach

razgibani deželi, imamo ogromno različnih poti. Poti, ki

Dichtern und Schriftstellern genannt, die anderen sind wieder für

se imenujejo po pesnikih, pisateljih, poti, ki so namenjene

unsere Kleinsten bestimmt und als Lehrpfäde bezeichnet, und wir

našim najmlajšim in so označene kot učne poti, in še bi

könnten noch weitermachen. Darunter finden wir auch bergmänni-

lahko naštevala. Obstajajo tudi rudarske turistične poti,

sche touristische Wege, die vielleicht etwas weniger bekannt sind,

katere so morda malo manj znane in jim s tem delamo

die Erntezeit ist das Zeichen, dass der Sommer vorbei ist. Schon ein

aber völlig ungerecht. In unserer heutigen Ausgabe der Zeitschrift Ruda möchten wir Ihnen genau solche Wege näherbringen. Jeder für sich ist interessant, anders, aber allen ist die bergmännische Tradition gemeinsam. Wer weiß, vielleicht wird jemand gerade heute eine solchen »bergmännischen touristischen Weg« vorfinden und was Neues, Interessantes und Unvergessliches entdecken. Ein Teil der Zeitschrift ist noch immer der Rubrik »Sie haben es uns erzählt« gewidmet. Sie deckt vor allem den jüngeren Generationen Einsicht in das vergangene Leben auf. Einige sehnen sich noch immer nach diesen alten Zeiten, für welche man sagt, dass sie schön, aber gleichzeitig auch schwer waren. Nun haben wir noch ein »Coronajahr« hinter uns. Mit verschiedenen Maßnahmen hat sich das Leben der Vereine irgendwie wieder auf die Beine gestellt und wir waren neuen Ereignissen zugegen. Einige von ihnen sind auf den nächsten Seiten präsentiert. Die Mitglieder des Kulturvereins Blasorchester des Bergwerks Mežica haben in diesem Jahr ihr hohes Jubiläum gefeiert. Herzlische Glückwünsche zu ihrem 120-jährigem Jubiläum. Und weil wir gerade bei Jubiläen sind ….. Sehr geehrte Leserinnen und Leser, in Ihren Händen halten Sie die 10. Ausgabe der Zeitschrift Ruda. In diesen Jahren wurde viel geschrieben, es wurden viele verschiedene Themen dargestellt und neue Wege entdeckt. Ich möchte mich auf dieser Stelle der Redaktionsleitung und allen, die uns bei der Gestaltung unserer Ruda helfen, herzlichst bedanken. Mit Ihren Beiträgen bereichern Sie das Leben unserer Leser und legen wichtige Steinchen ins Mosaik der Erhaltung des bergmänni-

Pravijo, da se poletje konča, ko iz vrtov in polj pričnemo pobirati vrtnine in poljščine. Ob pogledu skozi okno so

krivico. V tokratni številki Rude so predstavljene ravno takšne poti. Vsaka zase je zanimiva, razgibana, drugačna, a vendarle jim je skupna rudarska tradicija. Morda bo ravno danes koga pot zanesla na takšno »rudarsko turistično pot« in bo odkril nekaj novega, zanimivega in nepozabnega. Delček revije je še vedno namenjen rubriki »Povedale so«. Mlajše generacije lahko na ta način dobijo kanček vpogleda v življenje, kakršno je bilo nekoč. Lahko bi rekli, da se marsikomu »toži po tistih časih«, za katere pravijo, da so bili lepi, a hkrati težki. Za nami je še eno »koronsko leto«, ki je delovanje društev omejilo. S takšnimi in drugačnimi ukrepi se je življenje in delovanje društev nekako vzpostavilo in zaživeli so različni dogodki. Nekaj jih je zapisanih tudi na naslednjih straneh. Visok jubilej so letos praznovali člani in članice Kulturnega društva Pihalni orkester Rudnika Mežica. Iskrene čestitke za vaš 120. rojstni dan. In ko smo ravno pri jubilejih … Spoštovane bralke in bralci, v roki držite 10. številko revije Ruda. V vseh teh letih je bilo napisanega veliko, predstavili smo Vam različne tematike in odkrivali nove poti. Na tem mestu bi se želela zahvaliti uredniškemu odboru in vsem, ki pomagate ustvarjati našo Rudo. Z Vašimi prispevki bogatite življenje naših bralcev in prispevate kamenčke v mozaik ohranjanja rudarske

schen Kulturerbes.

kulturne dediščine.

Ein großer Dank geht auch Ihnen, liebe Leserinnen und Leser. Wir

Zahvala pa gre tudi Vam drage bralke in cenjeni bralci.

freuen uns, dass Sie uns schon jahrelang begleiten. Diejenigen, die

Hvala vsem, ki nas spremljate že vrsto let. Tisti, ki pa

uns aber erst kennengelernt haben, heißen wir willkommen auf

ste se nam ravno pridružili, pa dobrodošli na čudovitem

unserer herrlichen Reise durch das kulturelle Bergbauerbe.

popotovanju po rudarski kulturni dediščini.

Herzliche Glückwünsche allen zum Feiertag der Heiligen Barbara

Na koncu naj vam čestitam ob prazniku sv. Barbare in vam

und in dem kommenden Jahr wünsche ich alles Gute.

zaželim vse dobro v letu, ki prihaja.

Glück auf!

Srečno!

Urška Perko, mag.

Chefredakteurin

Glavna urednica

DECEMBER 2021 / stran 4

Mednarodna Geološka pot Oberhaag – Remšnik

1 Udeleženci geološke delavnice pred vhodom v Janičkov rov, 4. 4. 2017

2 Kamniti blok, pegmatoid, pri cerkvi sv. Jurija na Remšniku

3 Vseavstrijska prireditev Dolga noč muzejev (Lange Nacht der Museen) v Muzeju mineralov Remšnik, 5. 10. 2019

4 Igličasti kristali aragonita na rosasitu (10x12 mm), najdba in zbirka Zmago Žorž

Avstrijo in Slovenijo povezuje Geološka pot Oberhaag-Remšnik, ki domačinom in obiskovalcem predstavi kamninsko zgradbo in mineralno bogastvo tega obmejnega območja. Geološka pot, zgrajena s sredstvi EU, Občine Oberhaag in Občine Radlje ob Dravi, je bila na avstrijski strani dokončana leta 2003, na slovenski pa oktobra 2013.

na občasnih razstavah minerali iz različnih predelov Slovenije.

Dolga je dobrih 14 km in poteka od Oberhaaga in kamnoloma diabaza na avstrijski strani do opuščenega rudnika pod kmetijo Dijak na Remšniku. Ob poti je postavljenih petindvajset večtonskih blokov kamnin, ki predstavljajo osnovno kamninsko zgradbo tega

območja. Muzej mineralov se nahaja na obeh straneh meje, v Oberhaagu in na Remšniku. V Oberhaagu so razstavljeni atraktivni minerali iz kamnoloma diabaza in drugih avstrijskih krajev. V muzeju na Remšniku pa mineralno bogastvo remšniških rudnikov in

Pot, ki ni krožna, lahko začnemo na avstrijski ali slovenski strani in poteka po že obstoječih poteh ter je opremljena z usmerjevalnimi tablami. Na slovenski strani je izhodišče Muzej mineralov Remšnik, ki spada pod okrilje Koroškega pokrajinskega muzeja. V njem se boste seznanili z geološkimi značilnostmi območja, zgodovino rudarjenja in si ogledali razstavljene minerale iz remšniških rudnikov. Remšniško rudo sestavljajo cinkova

ruda (sfalerit), svinčeva ruda (galenit) in bakrova ruda (halkopirit). Do sedaj je bilo raziskanih in opisanih 66 vrst mineralov. Med njimi izstopajo zelo redki minerali, ki dajejo remšniškemu rudniku poseben pomen tudi v svetovnem merilu, kot so beaverit, brianyoungit, karbonatni cyanotrichit, langit, linarit, rosasit, aurichalcit, posnjakit, ramsbeckit in drugi. Velika mineralna raznovrstnost na relativno majhnem prostoru in njihova redkost sta nedvomno izjemni posebnosti, ki vedno znova pritegneta in navdušita obiskovalce ter raziskovalce.

stran 5

Avtor razstavljene zbirke je Zmago Žorž, ki se že več kot 30 let intenzivno posveča raziskavam mineralov. V sodelovanju z graškim Univerzalnim muzejem Joanneum in njegovim mineralogom dr. Berndom Moserjem je ta svet natančno raziskal

in ga leta 2002 skupaj z njim predstavil v dvojezični knjigi Remšnik, zgodovina, geologija in minerali. Kot pobudnik je nato sodeloval pri vzpostavitvi geološke poti in Muzeja mineralov Remšnik, od takrat dalje vseskozi aktivno sodeluje pri muzejskih razstavah.

Dogodki v Muzeju mineralov Remšnik Muzej mineralov Remšnik vsako leto v mesecu aprilu sodeluje pri praznovanju Krajevne skupnosti Remšnik. Na godovni dan zavetnika tamkajšnje cerkve sv. Jurija poteka tradicionalno jurjevanje in takrat se pridruži pestremu programu Krajevne skupnosti. Po sveti maši, blagoslovu konj in starodobnih vozil, sledi družabno popoldne z glasbo in pogostitvijo. V muzeju se odpre občasna razstava, obiskovalcem pa omogoči prost vstop in vodenje. Maja 2015 je Koroški pokrajinski muzej ob mednarodnem dnevu muzejev pripravil pohod po Geološki poti Oberhaag-Remšnik. Celodnevni program je bil namenjen spoznavanju geoloških značilnosti in posebnosti Remšnika ter sosednje Avstrije. Po poti sta vodila Zmago Žorž in Josef Kolar, vodja muzeja mineralov v Oberhaagu. Odlično čezmejno sodelovanje je leta 2016 prispevalo k temu, da se je Muzej mineralov Remšnik lahko vključil v tradicionalno vseavstrijsko prireditev Dolga noč muzejev (Lange Nacht der Museen), ki poteka prvo soboto v mesecu oktobru. Od takrat dalje se vsako leto pridružimo prireditvi in pripravimo za obiskovalce nove občasne razstave, vodenja in delavnice. Organizator, avstrijska nacionalna televizija ORF, predstavi vse sodelujoče muzeje in njihov program v knjižici in na spletu, kar je odlična promocija.

Po obisku Muzeja mineralov Remšnik obiskovalci nadaljujejo pot po geološki poti do opuščenega rudnika pod kmetijo Dijak in si tam ogledajo danes že precej

spremenjeno in zaraščeno območje nekdanjega rudarjenja, prost vstop v rudnik pa zaradi ohranjanja naravnih vrednot in nevarnosti rušitve ni mogoč.

Rudarstvo na Remšniku Prve raziskave kamnin in rudišč na Remšniku so se začele že v 18. stoletju. 14. junija 1850 so odprli srebrnonosni svinčev, bakrov in cinkov rudnik Dravski gozd (Drauwalder silberhältiger Blei, Kupfer und Zink Bergbau). Prvi lastniki rudnika so bili Jakob Krušnik, Karl Kranz in Johan Baumgartner. Rova so poimenovali Marija in Franz oz. dvojčični rov (Zwilling stollen). V tem času so nakopano rudo topili v Ožbaltu, predelali pa v Selnici ob Dravi. Po podatkih graške trgovinske zbornice so leta 1853 pridobili 74.658 kilogramov srebra, tri leta kasneje pa le še okoli 50. 8. oktobra 1887 je postal lastnik Karel Wehrkan iz Litije, ki je rudnik leto kasneje prodal Litijski rudarski družbi. Ta je z odkopavanjem rude na Remšniku prenehala 22. decembra 1891. V tem času so izkopali pod kmetijo Dijak rov, ki so ga poimenovali Janičkov rov, rudnik pa po kraju Brezno v dolini (Fresen bergbau). Zaradi preskromnega donosa in cenejše rude iz drugih območij so bila zadnja odkopavanja v rudniku leta 1934. Do druge svetovne vojne se je zamenjalo še nekaj lastnikov, dokler rudnik ni bil leta 1946 nacionaliziran. Od leta 1870 je na Remšniku deloval tudi rudnik grafita. Prva lastnica je bila Marija Cassagranda. Tudi lastništvo tega rudnika se je do nacionalizacije leta 1946 menjavalo. Zadnji izkop grafita je bil leta 1964.

Pri kmetiji Dijak je postavljen prvi od petih večtonskih blokov kamnin, apnenec. Pri cerkvi sv. Jurija na Remšniku v neposredni bližini Muzeja mineralov Remšnik je pegmatoid, na razpotju filitoidni skrilavec, pri cerkvi sv. Pankracija eklogit in na nekdanjem mejnem prehodu z Avstrijo amfibolit. Razstavljene so kamnine, ki gradijo remšniški nariv. Na geološki poti, ki jo obdaja razgibana hribovita pokrajina z gozdovi in posameznimi kmetijami, sta zanimivi tudi dve cerkvi. Cerkev sv. Jurija na Remšniku je najstarejša župnija v Dravski dolini, saj se omenja že leta 1201. Cerkev sv. Pankracija pa je zanimiva zaradi svoje zgodovine. Po

prvi svetovni vojni je državna meja potekala kar po sredi cerkve. Leta 1935 je bil zvonik cerkve za potrebe turizma spremenjen v razgledni stolp, na katerega se lahko še danes povzpne in občuduje čudovit razgled na slovensko in avstrijsko stran. Od leta 1966 pa je cerkev po posebnem meddržavnem dogovoru v celoti na slovenski strani. Od cerkve sv. Pankracija pohodniki hitro prispejo do nekdanjega mejnega prehoda Brezni vrh in nato pot nadaljujejo na avstrijski strani, ki je dolga 2,5 km. Pot vodi mimo 20 večtonskih blokov kamnin vse do turistične kmetije Tertinek, s čudovitim razgledom na avstrijsko Štajersko, in do razgledne

DECEMBER 2021 / stran 6

5 Udeleženci pohoda na razgledni ploščadi kamnoloma diabaza v Oberhaagu, 17. 5. 2017

4 Pohod po Geološki poti Oberhaag-Remšnik, 17. 5. 2015

ploščadi nad kamnolomom diabaza. Razgledna ploščad je 140 m visoko nad dnom kamnoloma in ima praviloma sedem etaž. V kamnolomu, kjer še vedno poteka delo, se zelo dobro vidi geološka sestava zemlje. Najstarejši metamorfni skrilavci so nastali pred 450 milijoni leti. V alpidski orogenezi, ki se je pričela pred 120 milijoni leti je med skrilavce z vulkanskim delovanjem

potisnilo diabaz, ki se je pod morsko gladino zelo hitro ohladil. Zaradi delovanja zemeljskih premikov so ga presekali številni prelomi, nastale so razpoke in v njih kristalizirali minerali. Danes se diabaz — vulkanogeni zeleni kamen — uporablja večinoma v gradbeništvu, pri gradnji cest. Od kamnoloma je še štiri kilometre do Oberhaaga, kjer je v prostorih nekdanje

Alenka Verdinek, Koroški pokrajinski muzej in Zmago Žorž

Dobro čezmejno sodelovanje, z leve: zbiratelj in raziskovalec Zmago Žorž, takratna direktorica Koroškega pokrajinskega muzeja Brigita Rajšter, kustosinja Alenka Verdinek in vodja Muzeja mineralov v Oberhaagu Josef Kolar, 17. 5. 2015

osnovne šole urejen muzej mineralov s stalno razstavo Med Reznei in Koralpe, ki jo je postavil Josef Kolar. Bogata zbirka obsega minerale iz Oberhaaga in avstrijske Štajerske, katerim so pridružene atraktivne najdbe iz celotne Avstrije in film o razstreljevanju v kamnolomu diabaza. Geološka pot OberhaagRemšnik vabi, da jo

obiščete in odkrijete njene zanimivosti. Priporočamo jo zlasti kolesarjem. Za ogled Muzeja mineralov Remšnik je potrebna predhodna najava v Koroškem pokrajinskem muzeju, kjer so na voljo tudi vse dodatne informacije. Pokličete lahko na tel. št. 02 62 12 520, 041 412 855 ali se najavite na e-naslov info.sg@kpm.si. Vabljeni!

stran 7

Knapovska pot

1 Kocka rudarjenja (delo T. Demšarja)

2 Geološka zbirka fosilov v Osnovni šoli XIV. divizije Senovo

3 Krušna peč v Stari koloniji

4 Premogovniški rov v Osnovni šoli XIV. divizije Senovo

Ob zapiranju premogovnika na Senovem, smo člani TD Senovo ponosni na premogovniško tradicijo. V sodelovanju z Občino Krško, KS Senovo in vodstvom premogovnika smo uspeli ohraniti veliko objektov, lokomotiv, vagonov, strojev in druge opreme. Le-to smo predstavljali na ločenih lokacijah, ki smo jih pred petimi leti združili v t. i. Knapovsko pot.

du vodnega rova usmeri na Reštanj, kjer pri strojnici (mašinhausu) doseže 406 m, najvišjo točko pohoda. Objekt strojnice z izvoznim jaškom izstopa s svojo podobo kakor tudi vsebino. V objektu je ohranjen ves pogon, ki ga dopolnjujejo razstavni eksponati in v posebnem prostoru tudi kopija nekdanje reševalne postaje, ki je bila prvotno v Ravnah. Posebnost je t. i. kot spominov, ki ga redno dopolnjujemo z eksponati, ki nam jih podarjajo domačini ali pa jih TD Senovo namensko kupuje za bogatenje zbirke. V prihodnosti načrtujemo tudi ureditev

Pot običajno začnemo pri nekdanji rudniški upravi, kjer pomembno mesto zaseda Kocka rudarjenja. Kip je delo pokojnega akademskega kiparja Toneta Demšarja. Postavljen je bil ob 190-letnici rudarjenja na Senovem (leta 1986) in je posvečen vsem gene-

racijam premogarjev. Pot usmerimo proti severu, kjer nas smerokazi vodijo proti Belemu. Na tem območju so še vedno prisotni ostanki raziskovalnega rova, vodnega rova (vaserštuln) in sledovi nekdanjega površinskega kopa. Do tu se pot rahlo dviguje in se po ogle-

izvoznega jaška, kjer želimo predstaviti tudi ostale značilnosti tega območja: fotografije, dokumente, zemljevide in drug material, vezan na naš premogovnik. Z Reštanja se pot po obronku Šedemskega hriba spušča proti Ravnam. Žal je vhod v nekdanji premogovnik ograjen, si pa lahko v urejeni muzejski zbirki ogledamo šest tipov različnih lokomotiv. Posebnost je nedvomno »viseča železnica« Sharf. Tem lokomotivam pripada ustrezno število vagonov za prevoz premoga, lesa, materiala in rudarjev. Leta 2006 smo

DECEMBER 2021 / stran 8

5 Reševalna postaja Reštanj

6 Strojnica Reštanj

7 Ziherca

Mali Kamen

KNAPOVSKA POT

Senovo

stran 9

to zbirko v brošuri Tehniška dediščina - železnica premogovnika Senovo, temeljito predstavili Ž. Halambek, A. Seher in A. Petrovič. Pot nas vodi nazaj na Senovo po nekdanji trasi ozkotirne železnice. Tu nadaljujemo z ogledi in se ustavimo pri Spomeniku rudarske sreče, ki ga je oblikoval arhitekt Mitja de Gleria. Predstavlja jamsko podporje, na katerem je varnostna svetilka – ziherica. Mirnost »plamena« naj bi kraju prinašala srečo. Več časa lahko namenimo ogledu geološke zbirke v Osnovni šoli XIV. divizije Senovo, kjer je trenutno na ogled 517 eksponatov, od tega 97 fosilov,

222 mineralov in 198 vzorcev kamnin. V šoli je na ogled tudi maketa premogovniškega rova, kjer so predstavljene štiri vrste podporja in strojna oprema. Ogledamo si lahko tudi različne vzorce premoga ter bogato fotografsko predstavitev premogovnika iz obdobja 1925 – 1927. Običajno pohod zaključimo pri zunanjih krušnih pečeh, ki so postavljene pred ali med bloki v Stari koloniji (namenjena rudarjem), Uradniški koloniji (namenjena uradnikom) in Novi koloniji. Imajo eno, dve in štiri kurišča. Ker so bile žene rudarjev predvsem s kmetov, niso bile vajene peči kruha v štedilnikih, zato so jim zgradili skupne krušne peči. Danes pri njih

prirejamo prireditve Dobrote iz krušne peči in Iz preteklosti za sedanjost, kjer v medgeneracijskem druženju predstavimo pripravo tipičnih rudarskih jedi, predvsem pa prosjače/ pršjače, ki je postala naša blagovna znamka. Seveda dobrote namenimo tudi pohodnikom ali organiziranim obiskovalcem. Zaradi zvonika, ki ima obliko izvoznega jaška, v pot občasno vključimo tudi ogled župnijske cerkve Vstalega odrešenika. Sodobna cerkev je delo arhitekta Janeza Fürsta. Pritegnejo zanimive poslikave ljubljanskega akademskega slikarja Leona Koporca. Prav mogočno pa zvenijo tudi orgle.

Knapovska pot, ki poteka na relaciji Senovo – Belo – Reštanj – Ravne – Senovo, je dolga deset kilometrov in ima višinsko razliko 200 m. Z vsemi ogledi zanjo namenimo 4–5 ur. Pot je nezahtevna, priporočamo pa lažja pohodniška oblačila, pohodniške čevlje in palice. TD Senovo vsako leto ob dnevu rudarjev organizira voden pohod, dogovorite pa se lahko tudi samo za oglede posameznih zanimivosti. https://www.visitkrsko. com/pohodniske-poti/knapovska-pot/ Prijave in informacije: tdsenovo@gmail.com, anton.petrovic@gmail.com (031 866 831)

Anton Petrovič, Turistično društvo Senovo

Sprehod po Rudarski pohodni in učni poti v občini Zagorje ob Savi Vse od takrat, ko je rudarjenje v Zagorju začelo ugašati, je med zagorskimi rudarji tlela ideja, da je potrebno v Zagorju ustanoviti društvo, ki bo skrbelo za ohranjanje rudarske kulturne dediščine in za obogatitev zbirke muzealij ter razvoj in promocijo takratnega rudarskega muzeja na Lokah, ki je bil zasnovan že leta 1995. Rudarska četa - četa uniformiranih rudarjev in ustanovitelji smo združili moči in 17. oktobra 2013

ustanovili Rudarsko muzejsko in etnološko društvo SREČNO ZAGORJE s skrajšanim imenom - Društvo

RMED SREČNO ZAGORJE. Med najbolj zaslužnimi so bili gotovo: Franc Mlinar, Metod Malovrh, Marijan Manfredo, Roman Perklič in Franci Brinovec. Ker smo imeli jasne cilje in močno strokovno ekipo starejših kolegov, smo že na ustanovnem zboru društva sprejeli bogat letni program dela. Takratni

izvršilni odbor s predsednikom Borutom Fliskom je že v prvem letu delovanja pripravil vrsto prireditev, katerih osnovni namen je bil ohranjati rudarske običaje in rudarsko dediščino ter pridobivanje premoga globoko pod zemljo predstaviti mlajši generaciji, da bo znala ceniti 250-letno zgodovino rudarjenja v Zagorju ob Savi.

DECEMBER 2021 / stran 10

1 Zbor pohodnikov v Evroparku

2 Zbralo se je več kot 60 pohodnikov na skupni fotografiji

3 Pohodna pot mimo letališča Ruardi

4 Pri Aleksandrovem rovu

Lahko se pohvalimo, da se v organizaciji Društva RMED SREČNO ZAGORJE in ob finančni podpori Občine Zagorje ob Savi v naši dolini vsako leto organizira najmanj štiri tradicionalne prireditve na temo rudarjenja, ki iz leta v leto postajajo bogatejše, prepoznavne in vse bolj obiskane tako v krogu rudarjev, knapov, kameratov, Zagorjanov, Zasavcev in tudi širše. Tradicionalno pripravljamo praznovanje ob Dnevu slovenskih rudarjev – 3. juliju, ob godovnem dnevu svete Barbare, zaščitnice rudarjev - 4. decembru, ustvarjalno delavnico za učence osnovnih šol v maju in od leta 2016 dalje tudi pohod po rudarski pohodni in učni poti, ki je rdeča nit tega zapisa.

Ideja o Rudarski pohodni in učni poti, s katero bi naši mladini in vsem, ki jih rudarjenje zanima, povedali in prikazali razsežnost rudarjenja skozi zgodovino rudnika Zagorje, je bila med ustanovitelji že od vsega začetka. In v septembru 2016 smo po okoli 10 km dolgi poti organizirano popeljali prve pohodnike. Seveda pa smo se že takrat zavedali, da to ni dovolj in nadaljevali z aktivnostmi. S finančno pomočjo Občine Zagorje smo ključne točke postopoma opremili še z informativnimi tablami in danes nam na tej poti zgodovino rudarjenja približajo številne fotografije in opisi, zbrani že na petih informativnih tablah. Rudarska pohodna in učna pot se začne v Evroparku in

nas popelje ob potoku Kotredeščica, kjer sta danes dva lepo urejena ribnika, do portala rova Orlek. Jama Orlek je bila samostojen obrat s kopalnico, lamparno, kompresorsko postajo in jaškom. Potok Kotredeščica je v času odkopavanja pomenila nevarnost za vdor vode v jamske objekte jame Kotredež, zato so strugo oblekli najprej z lesom, kasneje z gumo in nazadnje z betonom. Pot smo nadaljevali po zelenicah rekultivirane površine Ruardija, kjer se je v preteklosti zaradi posedanja in posledično odlaganja jalovine in tudi odpadkov območje vseskozi spreminjalo in preurejalo in dokončno uredilo v letu 2007. Sprehod mimo igral za otroke in fitnes naprav

na prostem ter mimo vrta tete Johance, kjer nas pozdravijo vonjave zelišč, je prav prijeten. Potem pa nas čakajo stopnice, po katerih se vzpnemo do vzletišča Ruardi, kjer stojijo objekti Aerokluba Zagorje. Nadaljujemo ob vzletni stezi in pogled se ustavi na območju hriba Cilenca, ki je bila končna postaja tovorne žičnice za zasip jame Kotredež. To je območje nad jamo Kotredež, ki je bilo v rušnem in vplivnem kotu odkopavanja. V varnostnemu stebru jaška Vine pa je bilo območje cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je kljub odkopavanju v bližini ostala nepoškodovana. Pohod smo nadaljevali v dolino po gozdni poti do zaselka Podvine, kjer se je v preteklosti nahajal stari Ko-

stran 11

vljenih klopcah ob skladišču razstreliva nekoliko odpočijejo in si skozi pripovedovanje vodiča pričarajo, kako je bilo nekoč, ko smo tukaj dan in noč živeli ob ropotanju vozičkov, žvižganju lokomotive in ob pritajenih zvokih in tresljajih miniranja v jami, pred nami v strugi pa je tekla črno-rjava Medija. 5 Portal jame Podstrana

Danes je pogled povsem drugačen … tam, kjer je nekoč stala separacija in so ropotali vozički, je zdaj trgovina in glavna cesta do centra Zagorja. Je pa zanimiv pogled na ohranjeno stavbo bratovske skladnice in pa na 22 hiš v Okrogarjevi koloniji, ki so bile zgrajene okrog leta 1905 v kasarniškem stilu. Danes so večji del že vse obnovljene, a starejši še pomnijo, kako so živele prave rudarske družine.

poravna, nas pričaka vesela druščina domačinov, pristnih knapovskih otrok, danes že upokojenih rudarjev, ki nas postrežejo z domačim kruhom, ocvirki, kavo in pijačo. Ogledamo si krušno peč, ki je še prav takšna kot pred približno 110. leti in v njej spečeni kruh je dišeč in hrustljav. Kar težko se je posloviti od teh prijetnih prijateljev, ki mimogrede povejo še kakšno veselo in zanimivo zgodbo iz svojega otroštva ali dela med rudarji. Res je zanimivo prisluhniti zgodbam in pogledati še fotografije na informacijski tabli ob krušni peči, ki prikazujejo to naselje takrat, ko je bilo rudarjenje v polnem zamahu.

Rudarska pohodna in učna pot se od tukaj naprej spusti le še v dolino do potoka Medije Pri krušni peči na šahtu v Kisovcu in ceste Zagorje - Trojane, kjer je bil nekoč tako Pot nadaljujemo mimo imenovani Beksl. Tukaj tredeški jašek in pripadajoči zahtevala hrabrost in žrtve. obeh podstranskih portalov je bil nameščen drobilec do kolonije in naprej strmo za pesek iz bližnjega objekti ter naprej navzdol Hvala vsem mrtvim veljaj, navzgor, saj je potrebno kamnoloma Borovnik, ki do mogočne graščine – misli veljajo naj živim! premagati kar nekaj metrov se ga je pretovarjalo na upravne stavbe rudnika žičnico proti Viljeminiju Na tem območju, ki smo ga višine, da se dvignemo do Zagorje. V ospredju le-te za zasip jame Kisovec ter se ustavimo pri spomeniku letos svečano poimenovali Viljeminija, kjer je bila povratna postaja žičnice, s ka- proti Cilenci za zasip jame Trg rudarskih rodov, se kot rudarskim rodovom, kjer tero se je zasipni material Kotredež. Prijetno utrujeni pahljača odpirajo rudniški so v monolit pohorskega prevažalo do vstopne točke in z malo boljšo predstavo portali. Ogledamo si lahko tonalita vklesani rudarji in za zasipavanje že opuščeo 250 letnem rudarjenju Aleksandrov rov, v katemati z otrokom. Spomenik nih jamskih objektov jame v nederjih zagorske rem v kamri ob rovu stoji je leta 1980 izdelal akaPodstrana. Ob pogledu na premogovne kadunje smo demski slikar in kipar, rojak originalni kip sv. Barbare, Zagorje in ob spoznanju, da pohod zaključili v Kisovcu Franc Kopitar. Še posebej na zadelki zaprtega rova je več kot polovica poti že pri Rudarskem muzeju pa se nas dotaknejo verzi, pa je mojstrovina z rudarza nami, je pot skozi gozd Zagorje. ki jih je zapisal naš sokrajan ji – slika akademskega pod Malim vrhom kar prijeMile Klopčič in so za vedno slikarja Milana Razborška, tna. Ob sopihanju ulovimo Na prekrasnem prireditvevklesani v spomenik rudar- desno je Dole rov in portal nem prostoru pred muzeskim rodovom: podzemnega objekta skla- lep razgled na Zagorsko jem se pohodniki okrepčajo dolino - mesto in sosednji dišča razstreliva ter portal s knapovsko malico in pihrib od koder smo prišli. Ko Črno kopalo zlato oljnega rova. Nekoliko stran jačo. Pohodniki imajo tudi je mnogo rodov te doline, v objektu rudniške kopalni- dosežemo najvišjo točko možnost ogleda muzeja, ki pohoda, si ogledamo zace - vašhave se nahaja še strojem dajalo je moč nimive temelje - ostanke je urejen v opuščeni strojin kruh tisočerim družinam. Vinski rov - glavni izvozni nici jaška Loke. Muzej je žičnice in jo že pošteno rov jame Kotredež, tam Delo pod zemljo bil v letu 2015 s pomočjo utrujeni mahnemo v dolino čez Medijo pa oba portala in boj za človeško življenje evropskih sredstev enerrovov jame Podstrana. Po- proti Kisovcu. V Naselju na pod soncem, getsko obnovljen. šahtu, kjer se pot nekoliko hodniki se lahko na obnoterjala mnogo sta muk,

DECEMBER 2021 / stran 12

Pohod smo letos organizirali že petič, vsako leto vse od leta 2016, razen lani, ko zaradi težav z novim korona virusom prireditev ob občinskem prazniku ni bilo mogoče izpeljati. Pohod organizira Rudarsko muzejsko in etnološko društvo SREČNO ZAGORJE vsako leto v okviru praznovanj občinskega praznika občine Zagorje na

drugo soboto v septembru. Za skupine učencev in organizirane skupine se lahko pohod organizira kadarkoli po dogovoru. Za strokovno vodenje pohoda poskrbi član in starešina rudarske čete Franci Brinovec in člani izvršilnega odbora društva. In ker je z rudarstvom prepleteno celo Zasavje od Laškega do Zagorja, naše

društvo sodeluje tudi pri pripravi rudarske pohodne poti z imenom SREČNO, ki nas bo popeljala vse od rudarskega in zdraviliškega Laškega, mimo Sedraža, preko območja jame Dol do Hrastnika ter naprej mimo ribnikov po rekultivirani površini nad jamo Trbovlje do ohranjenih objektov rudnika Trbovlje. Pot SREČNO nas vodi tudi do veličastnega rudarja

Prometeja in naprej do meje z občino Zagorje ter mimo območja jame Orlek do Evroparka, kjer je začetek zagorskega dela poti. Pot SREČNO, ki vodi skozi štiri rudarske občine je dolga približno 34 km. Pot je v fazi označevanja in pridobivanja soglasij in upamo, da bo kmalu tudi zaživela. SREČNO!

Maja Malovrh Repovž, RMED SREČNO Zagorje

Nova učna pot v Mežici

KRATEK SPREHOD SKOZI DOLGO GEOLOŠKO ZGODOVINO KARAVANKE UNESCO GLOBALNEGA GEOPARKA V lanskem letu je v Mežici pred vhodom v Podzemlje Pece - Turistični rudnik in muzej nastala nova učna pot, v sklopu katere se lahko sprehodimo skozi dolgo geološko zgodovino Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka. 1 Prijatelja Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka, Franz in Marica. Ilustracija: Samo Jenčič

Sprehod se prične pred okoli 500 milijoni let: od nastanka prvih kamnin Geoparka Karavanke, do nastanka mežiške svinčevo – cinkove rude pred 230 milijoni let, do odprtja Podzemlja Pece, turističnega rudnika in muzeja vse do ustanovitve Geoparka Karavanke. Skozi geološko zgodovino nas popeljeta prijatelja Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka, Franz in Marica.

naša Zemlja, res nepredstavljive. Za ponazoritev milijonov let trajajoče geološke zgodovine današnjega Geoparka Karavanke je bil uporabljen oporni zid dovozne ceste. Razburljiva zgodba geološkega nastanka območja Geoparka Karavanke, ki nam jo pripovedujeta Franz in Marica, se prične pred okoli 500 milijoni let. Dogodki si sledijo v časovnem zaporedju od najmlajšega do najstarejšega v smeri od križišča Kaj pomenijo milijoni let proti info centru Geoparka Zemljine zgodovine? To so Karavanke Podzemlje Pece. »dimenzije«, ki si jih ljudje V osmih nišah, ki dejansko izjemno težko predstapomenijo »postanek« v gevljamo in zamišljamo. Če ološkem obdobju, so predvemo, da je naša povprečna stavljeni najpomembnejši geološki dogodki v zgodostarost 78 let, potem so 4,6 milijarde let, kot je stara vini Geoparka Karavanke.

stran 13

2 V nišah so predstavljeni najpomembnejši geološki dogodki v zgodovini Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka (fotografije: Urosh Grabner)

Takrat so nastale izjemne kamnine, minerali, rude, fosili ... Geološka zgradba in pestro tektonsko dogajanje je vplivalo na oblikovanost površja in nastanek različnih življenjskih prostorov rastlin in živali, med katerimi so danes številne redke in ogrožene. »Geologija« pa ni imela vpliva samo na rastlinski in živalski svet, v veliki meri je vplivala tudi

na življenje ljudi. V niši je tako predstavljen tudi pester živi svet ter tradicija območja kot rezultat geo-dogodka. Med nišami so zanimivim dogodkom iz Geoparka Karavanke dodani tudi geo-dogodki iz zgodovine Zemlje. GEO igrišče: zakladi Geoparka Karavanke in dovozna cesta do info centra

3 V nišah so predstavljeni najpomembnejši geološki dogodki v zgodovini Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka (fotografije:Urosh Grabner)

Geoparka Karavanke Podzemlje Pece je rezultat sinergije dveh projektov; Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je omogočilo ureditev komunalno-logistične infrastrukture v poslovni coni Glančnik ter projekta NatureGame: Naravni geološki prostor Peca, ki se izvaja v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Slovenija-

-Avstrija in je sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Nova učna pot v Mežici predstavlja izhodiščno točko za ogled muzeja in turističnega rudnika, ki na avtentičen način podaja rudarsko dediščino. Le-tega si je danes mogoče ogledati z rudarskim vlakom, kolesom ali kajakom.

Geopark Karavanke Geopark Karavanke na območju Slovenije in Avstrije povezujejo Karavanke, gorska veriga, po kateri je dobil ime. Čezmejni doživljajski prostor, ki se razprostira na geološko pestrem, 1.067 kvadratnih kilometrov velikem območju, naseljuje približno 53.000 prebivalcev. Vse od marca 2013 je član Evropske in Svetovne mreže geoparkov, novembra 2015 pa je pridobil naziv Karavanke UNESCO Globalni Geopark. Geopark Karavanke je prvi čezmejni geopark med Slovenijo in Avstrijo ter eden izmed štirih čezmejnih geoparkov na svetu. Združuje 9 avstrijskih ter 5 slovenskih občin, to so Dravograd, Ravne na Koroškem, Prevalje, Mežica, Črna na Koroškem, Železna Kapla (Bad Eisenkappel), Sele (Zell), Gallizien, Sittersdorf, Globasnica (Globasnitz), Bistrica nad Pliberkom (Feistritz ob Bleiburg), Pliberk (Bleiburg), Neuhaus in Lavamünd. Območje odlikuje izjemna geološka, naravna in kulturna dediščina. Suzana Fajmut Štrucl, Podzemlje Pece, Mežica Mojca Bedjanič, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, OE Maribor Darja Komar in Danijela Modrej, Karavanke UNESCO Globalni Geopark, Železna Kapla / Bad Eisenkappel

DECEMBER 2021 / stran 14

Kratka zgodovina hrastniške turistične ponudbe Slovensko ozemlje ima zaradi svojih naravnih danosti ugodne pogoje za razvoj turizma. Naše ozemlje je zgodaj dobilo prvo železniško povezavo, kar je omogočilo hitrejša potovanja in kar je posledično pomembno za razvoj turizma. Začetki organiziranega turizma so pri nas povezani predvsem z zdravilnimi termalnimi vrelci. 1 Časovno opredeliti, kdaj točno se je začela organizirana turistična pobuda v Zasavju in s tem v Hrastniku, je težko. Zagotovo pa lahko rečemo, da je bila ena izmed prvih enodnevnih »turistov« v Hrastniku nemška kronprincesa Viktorija, ki je leta 1879 prišla v Hrastnik iz Rimskih Toplic na ogled žičnice ojstrskega rudnika, ki je takrat veljala za pravo tehnično čudo v Avstro-ogrski. 2 Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD), ki je imelo pomembno vlogo za razvoj slovenskega planinskega turizma in izletništva. Zimski turizem pa se je pričel razvijati v začetku dvajsetega stoletja. 3 Mrzlica, ki sicer velja za savinjski Triglav, je v tem obdobju dobila svojo prvo kočo. Pobudo za postavitev koče je dal leta 1893 član savinjske podružnice SPD Janez Hausenbichler (1838-1896). 4 Pobuda se je uresničila šele po njegovi smrti. Uradna otvoritev koče ob množici turistov, ki so prišli tudi iz Gradca in Ljubljane, je bila 28. septembra 1899. Kočo so ob otvoriti iz spo-

štovanja poimenovali po pokojnem Janezu Hausenbichlerju. 5 Ključ za Hausenbichlerjevo kočo na Mrzlici so imeli med drugim tudi Ferdinand Roš v Hrastniku ter Anton Gnus na Dolu pri Hrastniku. 6 Hrastniški planinski zanesenjaki so delovali v posavski in predvsem litijski podružnici SPD, v kateri je bilo leta 1906 včlanjenih 9 Hrastničanov, med drugimi Ferdinand Roš in Franc Peklar, dolski župan, oba sta jo tudi finančno podpirala. 7 Obisk koče na Mrzlici je iz leta v leto naraščal, leta 1912 so npr. zabeležili 216 ljudi, od tega 197 Slovencev 14 Nemcev in pet Hrvatov. 8

1 Soteska Boben

Ena izmed markiranih poti na Mrzlico je vodila tudi čez Hrastnik. V planinskem vestniku iz leta 1903 je lepo opisana pot na Mrzlico iz Hrastniške postaje. Poleg industrije v spodnjem Hrastniku avtor potopisa popotniku oz. bralcu še posebej izpostavi sotesko Boben, ki jo z visokim skalovjem najrazličnejših oblik, ozko izklesano cesto v skale ter čistim potokom polno postrvi, primerja z bohinjskimi soteskami. 9 V koči na Mrzlici so do leta 1939 uredili prenočišča za 30 oseb. V bližini

2 Prva stran turističnega vodnika po Zasavju iz leta 1928 (vir: www.kamra.si)

stran 15

koče so bila urejena tudi smučišča ter celo majhna skakalnica. 10 Rudolf Badjura, ki velja za promotorja razvoja po-

odpirala za oglede. Otroke iz državnih šol iz različnih koncev takratne Slovenije so vozili na ekskurzije po Hrastniku in Zasavju z namenom ogleda industrije.

področje Hrastnika, so glede turizma zapisali, da je potrebno urediti nove planinske domove z večjimi prenočitvenimi kapacitetami. 15

V Gorah so leta 1955 začeli graditi dom, v katerem so najprej odprli zavetišče, leta 1961 pa so ga popolnoma dokončali; slovesno so ga odprli 20. avgusta 1961. Na vrhu je cerkvica sv. Jurija iz 15. stoletja, ki je dandanes pod spomeniškim varstvom. Leta 1980 so dom povečali in adaptirali; pridobili so nove gostinske prostore, teraso in prostore za društvene potrebe. 22

3 Planinski dom na Kalu (956 m)

hodniškega, planinskega in gorniškega turizma ter posledično športnega turizma v Sloveniji, je leta 1928 strnil znamenitosti Zasavja v istoimenskemu vodniku, v katerem so opisane vse prirodoslovne znamenitosti. V krajevnem leksikonu iz leta 1937 je Hrastnik izpostavljen kot izhodišče za pohodniške poti na Kum in Mrzlico ter soteska Boben. V Hrastniški dolini so odkrili votivne rimske spomenike, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Dol je označen kot primeren kraj za letovišče in tudi kot izhodišče za izletne točke v okolici: Mrzlica, Kovk, Sv. Jurij, Čreta, Kalška planina, kjer so povsod ugodni smuški tereni. Pod hribom Kovkom je podzemeljska jama »Kovška luknja« s kapniki. 11 Tudi industrija kraja se je v drugi polovici 1930-ih

vzpenjače na Kal je bila še tudi ena od neuresničljivih idej, o kateri so razmišljali v 60-ih. 20 Aprila 1982 je dom do leta 2000 zakupil Rudnik Trbovlje-Hrastnik, ki je dom temeljito obnovil in posodobil. Povečano in obnovljeno postojanko so preimenovali v Planinski rudarski dom in so ga svečano odprli 29. novembra 1984. 21

Marca leta 1936 so bili na dvodnevni ekskurziji v Hrastniku in Trbovljah učenci iz Dolnje Lendave, z namenom ogleda tovarn in rudniških naprav. 12 Tega leta in še oktobra 1937 in maja 1938 so v Hrastnik na oglede steklarne, kemične tovarne in rudniških naprav prihajali učenci iz Ljubljane. 13 Prav tako so v teh letih na ogled industrije v Hrastnik prihajali učenci vseh razredov državne šole iz Maribora. 14 Razvijanje turizma in turistične ponudbe v Zasavju je po 2. svetovni vojni bilo sicer malo bolj načrtno zastavljeno, vseeno pa so nadaljevali v podobni smeri kot pred 2. svetovno vojno; to je z vlaganjem in urejanjem izletniškega turizma. V petletni plan okraja Trbovlje od leta 1947 - 51, v katerega je spadalo tudi

Hrastničani so že aprila 1939 v zadružni register vpisali zadrugo z imenom Izletniški dom. Njen namen delovanja je bil izgradnja izletniških domov, prirejati počitniške kolonije in izlete ter skrbeti za zdrav telesni in duševni razvoj članov. 16 Eden prvih načrtov te zadruge je bil postaviti izletniško kočo na Kalu. 17 Ta načrt je po 2. svetovni vojni uresničilo Planinsko društvo Hrastnik. Po štirimesečnem prostovoljnem delu, ko so prostovoljci potreben gradbeni material ročno prinesli na Kal, saj ceste takrat še ni bilo, je bila 15. avgusta 1948 uradna otvoritev koče. 18 V letih 1957-1959 so prvotno postojanko dogradili ter jo preimenovali v dom. V 60-ih je bila načrtovana ureditev boljše ceste na Kal, predvidena pa je bila celo gradnja bazena na Kalu. 19 Gradnja

Hrastniška občinska oblast je na začetku 60-ih ugotavljala možnosti za razvoj turizma v občini. Ugotovili so, da ta veja gospodarstva ni bila zadostno spodbujena ter da bo potrebno ustanoviti turistično društvo. V samem centru takrat ni bilo mogoče dobiti sobe za tujce, prav tako pa je bila slaba postrežba v gostinskih lokalih. Izboljšati pa je bilo treba tudi krajevne ceste ter avtobusne povezave. Turistični točki, ki jih je bilo smiselno razvijati še naprej, so bile Gore in Kal, ki sta v tem času že razpolagali z prenočišči in dobro hrano. Za nadaljnji razvoj je bilo potrebno urediti cesto na Kal in Gore. Prišli so tudi do ideje, da bi se organiziralo turistični ribolov v potokih Boben in Brnici. 23 V tem času, leta 1962, so se

DECEMBER 2021 / stran 16

ponudbe tudi Pot Srečno. Pot, ki z več kot 40 kilometri povezuje občine Laško, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi, in ki s svojim nastankom dokazuje, da rudarski kameratšaft v teh koncih še vedno živi, je nastala z namenom ohranjanja rudarske dediščine. Ob poti tako pri pomembnih kulturno-zgodovinskih točkah stojijo tudi informativne table, ki obiskovalce seznanjajo z rudarsko zgodovino kraja.

4 Gore, gradnja ok. l. 1950

turistični predstavniki iz Zasavja dogovarjali o izdaji turističnega prospekta. Tiskan naj bi bil v slovenskem, srbohrvaškem, angleškem in nemškem jeziku. Poudarek pa naj bi bil na rekreacijskem izletništvu in poslovnem turizmu. 24 Kakšno pa je stanje danes? Še vedno je prioriteta ureditev ustrezne infrastrukture, ki bo pripomogla k razvoju turizma v Hra-

stniku. Leta 2018 je zaživel Turistični informacijski center. Ustanovljen je bil z namenom spodbujanja razvoja turizma v občini s promocijo turističnih ponudnikov Hrastnika in regije

ter razvoja novih turističnih produktov. V TIC-u je možen tudi prevzem pridelkov lokalnih ponudnikov, ki se jih lahko naroči preko e-tržnice. V prihodnje bo pomemben del turistične

V turistično dejavnost je želja vključiti tudi del jame, v kateri so že uspešno izvedli dogodek v okviru festivala Vilenica, v rudniku sta potekata tudi Jamatlon in Rudarski tek. Prav tako ima občina željo vključiti v turistično ponudbo pridobljene rudniške objekte: strojnico, Mlakarjevo stanovanje, kompresorsko postajo, bunker in vhodni jašek. 25 Mlakarjevo stanovanje se trenutno prenavlja, vanj pa bo poleg muzejskega dela umeščen tudi hostel, ki naj bi imel od 14 do 16 postelj. 26

Viri in literatura: 1 Razvoj turizma v Sloveniji-zbornik referatov; Olga Janša- orn: Turizem v Sloveniji v času med vojnama (1918-1941), str 78, 79 2 Cillier Zeitung; letnik 4, št. 75; 18.9.1979 str. 2; dostopno na http://www.dlib.si 3 Razvoj turizma v Sloveniji-zbornik referatov; Olga Janša-Zorn: Turizem v Sloveniji v času med vojnama (1918-1941), str 78, 79 4 Retrospektive, IV/1; Žiga Blaj: Kratek pregled (organiziranega) planinstva v Zasavju do prve svetovne vojne; str. 88, 89 5 Planinski vestnik; št. 10, Leto V, oktober 1899, str. 12; dostopno na http://www.dlib.si 6 Retrospektive, IV/1; Žiga Blaj: Kratek pregled (organiziranega) planinstva v Zasavju do prve svetovne vojne; str. 93 7 Planinski vestnik; št. 2, Leto XIII, februar 1907, str. 15; dostopno na http://www.dlib.si 8 Retrospektive, IV/1; Žiga Blaj: Kratek pregled (organiziranega) planinstva v Zasavju do prve svetovne vojne; str. 94, 95 9 Planinski vestnik; št. 12, Leto IX, december 1903, str. 8; dostopno na http://www.dlib.si 10 Jutro: leto X, št. 35; 28. 8. 1939, str. 4; dostopno na http://www.dlib.si 11 Krajevni leksikon Dravske banovine, l. 1937, str. 286, 287 12 Državna meščanska šola Narodnega buditelja Dr. Ivanocija; Izvestije za šolsko leto 1935/36, str. 7; http://www.dlib.si 13 Državna meščanska šola Andreja Bitenca v št. Vidu nad Ljubljano; Letno poročilo za šolsko leto 1935/36, str. 11; in Državna II. deška Meščanska šola viteškega Kralja Aleksandra I. Zedinitelja v Ljubljani; Letno poročilo za šolsko leto 1937/38, str. 19; http://www.dlib.si 14 Državna II. deška meščanska šola viteškega Kralja Aleksandra I. Zedinitelja v Mariboru; Izvestje za šolsko leto 1937/38, str. 9; dostopno na http://www.dlib.si 15 Zasavski udarnik, leto I, št. 3, 24. 4. 1948, str. 3, 8; dostopno na http://www.dlib.si 16 Službeni list Kraljeve banske uprave Dravske banovine; priloga k 1. kosu X. letnika z dne 4. 1. 1939; http://www.dlib.si 17 Zasavski udarnik, leto I, št. 3, 24. 4. 1948, str. 3, 8; dostopno na http://www.dlib.si 18 Zasavski udarnik, leto I, št. 3, 27. 8. 1948, str. 4; dostopno na http://www.dlib.si 19 Zasavski tednik, leto XV, št. 29; 12.7. 1962, str. 17; dostopno na http://www.dlib.si 20 Zasavski tednik, št. 9; 24.2.1960, str. 5; dostopno na http://www.dlib.si 21 https://www.pzs.si/koce.php?pid=136 22 https://www.pzs.si/koce.php?pid=134 23 Zasavski tednik, št. 9; 24.2.1960, str. 5; dostopno na http://www.dlib.si 24 Zasavski tednik, leto XV, št. 45; 31.10. 1962, str. 6; dostopno na http://www.dlib.si 25 https://www.hrastnik.si/obvestila/aktualno/ureditev-infrastrukture-je-prvi-korak-pri-razvoju-turizma-1410.html 26 https://zon.si/zunanja-prenova-se-letos-nato-preobrazba-mlakarjeve-hise-v-hostel/

dipl. zgodovinar Primož Frajle, Rudarska godba Hrastnik

stran 17

Pot Srečno

Zadnji zajbrovc le ne bo samo spomin Le nekaj deset let nazaj smo z Orleki peli »Samo nekaj let je še ostalo in gverk se bo zaprl. Za njim ostal bo spomenik na trgu in ob njem zarustan hunt. Donfernca ne bo vozila kolma na štacjon, ampak bo utrujena krasila nov ajzenpon.« Napoved se je uresničila. Postopoma so se v naših krajih začeli zapirati rovi, pesem krampov je zamrla in kamerati so se razšli. Nekam v kot v muzej se je zadigal v štil popljuvan herc (prilagojeno po besedilu Orlekov – Adijo knapi). Nato je prišlo leto 2019, ko se je eden izmed teh rudarjev odločil prestopiti prag štirih občin, Laškega, Hrastnika, Trbovelj in Zagorja. Bil je vsekakor med prvimi in najbolj zainteresiranimi, da dolgoletna zgodba rudarstva v njih ne zamre. Je le dvesto let rod za rodom grizel v to zemljo. Dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo (prilagojeno po besedilu Orlekov – Adijo knapi). Izbrana ožja strateška skupina je prvič sedla

1 Del ekipe med pregledom hrastniške poti

za mizo in začela planirati novo tematsko-turistično pot, ki bo v spomin rudarjem povezala omenjene štiri občine. V sklopu le-te naj bi se vsaj na letni ravni odvijali dogodki, ki bi pohodnikom in upamo, da kasneje tudi kolesarjem, prikazali številne točke, ki v sebi skrivajo marsikatero zgodbo iz črnega podzemlja. Skupina s svojim delom ni prenehala niti

med zaprtjem države. Sestavljajo jo iniciator ideje in nekdanji rudar Drago Podreberšek in predstavnik STIK-a Dean Muhovec za Laško, predstavnica Turistično informacijskega centra Jasmina Janjić, podžupanja občine Vojka Šergan in nekdanji rudar Peter Gole za Hrastnik, predstavnika RMED Perkmandeljc Vesna Baloh in Anton Lisec ter predstavnica Občine Zvezdana Lamovšek za Trbovlje in predstavnik Društva RMED Srečno Franci Brinovec ter predstavnik občine Damir Kozolič za Zagorje. Varno smo še vedno vsak v svojem kraju počasi, a zagrizeno zarisovali svoje trase. Občini Laško in Hrastnik sta bili prvi, ki sta v lanskem letu združili svoji poti. V tem letu se jim bosta priključili še Trbovlje in Zagorje.

2 Del ekipe med pregledom trboveljske poti

Brez oklevanja smo jo poimenovali po rudarskem pozdravu Srečno, postala pa bo pomemben del turistične ponudbe. Pot, ki z okvirno 40. kilometri povezuje občine Laško, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi, in ki s svojim nastankom dokazuje, da rudarski kameratšaft v teh koncih še vedno živi, je nastala z namenom ohranjanja rudarske dediščine. Ob poti tako pri pomembnih kulturno-zgodovinskih točkah v Hrastniku že stojijo informativne table, ki obiskovalce seznanjajo z rudarsko zgodovino kraja. Kmalu se jim pridružijo še v ostalih treh občinah. Poleg tega, da pot poteka skozi zasavsko regijo, se obenem povezuje še s Savinjsko ob prehodu meje na Breznem. »Odprtje pohodniške poti “Pot Srečno” je bilo zgodovinskega pomena, saj je to prva pot,

3 Postavljanje tabel v Hrastniku

DECEMBER 2021 / stran 18

4 Del ekipe med pregledom zagorske poti

5 Del ožje strateške skupine brez zagorskih predstavnikov

6 Razširjena skupina med pregledom laške poti

7 Tabla na Rudarskem godbenem domu

ki povezuje zgodovino in dediščino treh občin Zasavja, poleg tega pa je medregionalna, saj del teče skozi Občino Laško in Savinjsko regijo. Pot predstavlja pomemben del turistične ponudbe v Zasavju in res pomemben korak k vključevanju industrijske dediščine v turizem,« je svoj razlog za sodelovanje obrazložila Regionalna

razvojna agencija Zasavje (RRA Zasavje). Martin Šikovec, vodja projekta RAMSAT, o sodelovanju pove: »Na RRA Zasavje preko programa Interreg Europe trenutno sodelujemo v projektu RAMSAT, ki se financira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in je namenjen ohranjanju kulturne in naravne dediščine s pomočjo traj-

nostnega turizma. Zato smo se brez pomisleka odločili, da bomo pri vzpostavitvi rudarske poti aktivno sodelovali. To je tudi priložnost, da se občine s pomočjo takšnih projektov še bolj povežejo in stremijo k skupnemu razvoju.« Želja vseh je, da se pot v celoti uredi v letošnjem letu, ko jo bomo lahko

Viri: https://www.sta.si/2841090/laska-obcina-se-pripravlja-na-ureditev-pohodniske-poti-srecno https://www.rra-zasavje.si/si/projekti/interreg-europe-projekt-ramsat/pot-srecno-rudarska-tematska-pot-tab-73.html https://www.hrastnik.si/obvestila/aktualno/ureditev-infrastrukture-je-prvi-korak-pri-razvoju-turizma-1410.html https://savus.si/novi-prostori-tic-hrastnik/ https://visithrastnik.si/novice/635/tic_od_konca_junija_tudi_uradno_na_novi_lokaciji/ https://visithrastnik.si/novice/638/v_zakulisju_postavljanje_info_tabel/ http://hrastov-list.si/image/HrastovList_zasplet-32.pdf Citati (dobesedni in prilagojeni na članek): Orlek – Adijo, knapi

Jasmina Janjić, KRC Hrastnik

8 Tabla Rudnik Hrastnik

ponosno pokazali širni Sloveniji. In kljub temu, da je pesem krampov zamrla in so se kamerati razšli, ko se bo zadnji zajbrovc na britof znajdu, za njim le ne bo umrl še spomin. (prilagojeno po besedilu Orlekov – Adijo knapi)

stran 19

Obnova Idrijskih, Belčnih in Putrihovih klavž Klavže se nahajajo v osrčju idrijskih gozdov v Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Sodijo med najpomembnejše ohranjene objekte idrijskega Rudnika živega srebra. Zaradi izjemnih dimenzij, tehnične in tehnološke ter estetske izpopolnjenosti jih imenujemo tudi slovenske piramide. Kot del 'Dediščine živega srebra Almadén in Idrija' so bile leta 2012 vpisane na UNESCO seznam svetovne dediščine.

Lesene vodne pregrade – klavže v 16. stoletju Rudnik živega srebra Idrija je bil v preteklosti eden izmed redkih pomembnih rudnikov v Evropi, ki mu je ves čas obstoja pripadala tolikšna gozdna površina, da ni nikoli občutil večjega pomanjkanja lesa, čeprav ga je ves čas obratovanja trošil ogromne količine. Največ lesa je rudnik porabil za žganje cinabaritne rude, za podpiranje rovov in gradnjo jaškov v jami, za žagani in tesani les ter za gradnjo mogočnih rudniških naprav (lesenih vodnih črpalk kamšti, grabelj, klavž). Les za rudnik, ki so ga sprva plavili po reki Idrijci in njenih pritokih le ob največjem deževju, je le počasi prihajal do lesenih lovilnih pregrad – grabelj v dolini idrijske kotline. Ker je tak transport lesa lahko trajal tudi dve do tri leta, na koncu poti pa je bil preperel, gnil in neuporaben, se je rudniška uprava odločila za gradnjo sprva lesenih in kasneje kamnitih vodnih pregrad – klavž, s katerimi se je reguliral nestalen tok Idrijce in pritokov in plavljenje lesa je bilo možno tekom celega leta. Prve lesene klavže so bile zgrajene leta 1589 na Zali, druge leta 1595 na Idrijci. Izdelane so bile iz lesa in kamenja v obliki kašt. Visoke vode so take klavže pogosto podirale, večkrat pa jih je tudi uničil požar. Ker na tak način ni bilo zagotovljeno stalno obratovanje, si je uprava rudnika prizadevala za graditev kamnitih klavž. 8 Izris Putrihovih klavž na Belci, Jožef Mrak, 1767, Avstrijski državni arhiv Dunaj. Kopijo hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana Enota v Idriji.

Zidane vodne pregrade – klavže v 18. stoletju V času vladavine cesarice Marije Terezije, v drugi polovici 18. stoletja, so lesene klavže na reki Idrijci, Belci in Zali nadomestile zidane klavže. Zgradili so jih iz

apnenčastih in dolomitnih klesanih blokov, ki so jih povezali s pucolansko malto. Klavže na Idrijci in Belci so mojstrsko delo vsestran-

sko tehnično izobraženega Idrijčana Jožefa Mraka (1709—1786). Kot jamomerec, kartograf, umetnik in učitelj na jamomersko-kartografskem oddelku

Steinbergove in Scopolijeve šole je štirideset let delal pri idrijskem rudniku. Največje Mrakovo delo so klavže na Idrijci, ki so imele

DECEMBER 2021 / stran 20

2 Belčne ali Brusove klavže v začetku 20. stoletja, fototeka Mestnega muzeja Idrija

tudi največjo zmogljivost in kapaciteto. Zgrajene so bile leta 1772, gradnja pa je trajala pet let. Dolge so bile 41,4 m, široke 10,8 m, 800 m dolga akumulacija pa je omogočala zajetje do 249.000 m³. Naenkrat so do Idrije splavili do 10.000 m³ in celo 13.000 m³ lesa. V spomin na graditelje in izjemnega načrtovalca Jožefa Mraka sta na zadnji strani pregrade vklesani kamniti plošči. Na potoku Belca so v letih 1767—1769 zgradili Belčne ali Brusove klavže. Omogočale so zajetje do 78.000 m³ vode in s tem enkratno plavljenje do 5.000 m³ lesa.

Med vsemi idrijskimi klavžami so še danes najbolj slikovite Putrihove klavže na Belci, saj so mojstrsko zagozdene med strme bregove rečne soteske. Zgrajene so bile leta 1779. Od Belčnih klavž so oddaljene 2 km. Putrihove klavže so delovale kot dopolnilno zajetje spodnjim Belčnim klavžam. Njihova zmogljivost je bila 32.000 m³ vode. Na klavžah je delal klavžar. Vzdrževal je objekt in skrbel za plavljenje lesa. Praviloma so bili klavžarji posestniki bližnje domačije. S svojo zemljo so jamčili za vsako nastalo škodo iz malomarnosti. Če bi voda

3 Grablje na Lenštatu, fototeka Mestnega Muzeja Idrija

odnesla klavže, ker bi bila npr. vrata ob hudem nalivu zaprta, bi z izkupičkom od prodaje posestva zgradili nove. Klavžarstvo je bilo pri idrijskem rudniku plačana in tudi dedna služba. Če so jo sinovi umrlega klavžarja odklonili, je bila ponujena drugemu. Ko so bile v strugi pred klavžami pripravljene zadostne količine lesa, so mogočne vodne pregrade odprli. Pretočna kanala vsake pregrade sta bila zaprta z masivnimi lesenimi vrati, ki so se odpirala okrog navpične osi. Akumulirana voda je po odprtju vrat odtekla

v 20 minutah in pod klavžami pripravljen les v nekaj urah odnesla do 20 km oddaljene Idrije, kjer ga je zaustavila lesena lovilna pregrada – grablje. V Idriji so 412,6 m dolge lesene grablje stale tik pred sotočjem Nikove in Idrijce (na »Lenštatu«). Domiselni sistem plavljenja je neprekinjeno deloval več kot tristo let, od konca 16. stoletja do velike povodnji leta 1926, ki je podrla lesene grablje v Idriji in Spodnji Idriji, ko se rudniška uprava ni več odločila za ponovno izgradnjo. Les za potrebe rudnika so iz gozdov pričeli dovažati s kamioni.

Obnova klavž

4 Obnova strešne kritine in statična sanacija klavž v letih 2016 in 2017, foto Tatjana Dizdarevič, arhiv CUDHg Idrija

5 Največje Idrijske klavže bodo leta 2022 praznovale 250 let, foto Jošt Rovtar, arhiv CUDHg Idrija

stran 21

Ohranjene Idrijske, Belčne, Putrihove in Kanomeljske klavže so bile po zaključku obratovanja prepuščene propadanju. Po več kot petdesetih letih se je leta 1980 pričela temeljita sanacija, ki je trajala deset let. Klavže so prekrili z novo leseno strešno konstrukcijo in dvoplastno kritino s smrekovimi skodlami. Obnovo vseh treh klavž je s financiranjem Ministrstva za kulturo ob sodelovanju Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine

Republike Slovenije vodil Mestni muzej Idrija. Za kulturni spomenik državnega pomena so bile Belčne klavže razglašene leta 2001, Putrihove, Idrijske in Kanomeljske pa leta 2008. Klavže so bile kot del 'Dediščine živega srebra Almadén in Idrija' leta 2012 vpisane na UNESCO seznam svetovne dediščine. Idrijske, Belčne in Putrihove klavže do leta 2016 niso

imele upravljavca, nato je Vlada Republike Slovenije po intervenciji Občine Idrija oziroma Inšpektorata za kulturo in medije iz Ministrstva za kulturo zaradi ogrožanja izgube varovanih lastnosti kulturnih spomenikov državnega pomena, za njihovega upravljavca določila javni zavod Center za upravljanje z dediščino živega srebra. Ministrstvo za kulturo je za konservatorsko restavratorske posege, t. j. gradbeno statično sanacijo kamnite

konstrukcije Idrijskih klavž in prekritje streh na vseh treh klavžah z leseno kritino (triplastno položene macesnove skodle) v letih 2016 in 2017 Centru zagotovilo finančna sredstva. V letih 2018 in 2019 je Center s sofinanciranjem Ministrstva za kulturo ob objektih namestil UNESCO informacijske table in uredil okolico. Danes so Idrijske, Belčne in Putrihove klavže urejene za ogled obiskovalcev.

Idrijske klavže v digitalnem 3D prostoru V času, ki ga je zaznamovala epidemija bolezni covid-19, se je bolj kot kdaj koli prej pokazala potreba po digitalnih vsebinah, zato smo v Centru za dediščino živega srebra Idrija naredili nove korake k digitalizaciji naše bogate kulturne dediščine ter pripravili visokokakovosten 3D posnetek Idrijskih klavž. V sodelovanju z visokotehnološkim slovenskim podjetjem Arctur, ki je izvedel digitalni zajem in izdelavo 3D modela, smo digitalizi-

rali največje od vodnih pregrad, zgrajenih za potrebe plavljenja lesa iz nedostopnih gozdov do idrijskega rudnika. Pripravljen oblak točk z 1 milijonom točk in 3D model z 2,6 milijona poligonov predstavljata novo orodje za digitalno ohranjanje kulturne dediščine, saj omogoča izredno natančne meritve dolžin, površin in volumnov in je temelj za morebitne rekonstrukcije ter osnova za aplikacije v obogateni in virtualni resničnosti ter novih načinov vizualizacije.

6 Digitalizacija Idrijskih klavž, foto Arctur d. o. o., Nova Gorica, Slovenia

Zaključek Klavže so ostale v idrijskih gozdovih kot nemi spomenik nekega časa in načina spravila lesa za potrebe rudnika živega srebra, ki se ne bo več ponovil. Po prenehanju delovanja so bile klavže pozabljene in prepuščene propadanju. Po temeljiti prenovi so monumentalne vodne pregrade danes eden najpomembnejših tehničnih spomenikov kulturne dediščine Idrijskega rudnika in dediščine živega srebra vpisane na UNESCO seznam svetovne dediščine. iri in literatura: V Mazi, Stanislav (1955): Klavže nad Idrijo, vodniki Tehniškega muzeja Slovenije, Tehniški muzej Slovenije, str.70, Ljubljana.

Tatjana Dizdarevič in Martina Peljhan, Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija

DECEMBER 2021 / stran 22

Fosili Slovenije

1 Naslovnica knjige Fosili Slovenije Pogled v preteklost za razmislek o prihodnosti

2 Pleistocen, rekonstrukcija

Geološki zavod Slovenije je ob svoji petinsedemdesetletnici založil in izdal knjigo Fosili Slovenije s pomenljivim podnaslovom Pogled v preteklost za razmislek o prihodnosti. Avtorja, priznana slovenska geologa, dr. Bogdan Jurkovšek in dr. Tea Kolar Jurkovšek, sta v svoji dolgoletni strokovni raziskovalni dejavnosti ustvarila bogato zbirko fosilov iz najrazličnejših delov Slovenije, ki pričajo o nekdanjem življenju, od okamnelih koral iz kamnin, starih skoraj 420 milijonov let, do pooglenelih listov, shraTomaž Majcen, STIK Laško, enota muzej

njenih v laporju, ki so stari le nekaj milijonov let, in vsega ostalega vmes. Prav zaradi tega in bogatega seznama strokovne literature, ki je dodan, bi morda lahko pričujočo novo literaturo na geološkem področju dojeli kot katalog slovenskih makro fosilov. Toda knjiga, ki sta jo spisala avtorja je veliko več kot le to. Poleg nazornih

fotografij sistematično po geoloških obdobjih predstavljenih fosilov, vsebuje tudi poglobljeno, vendar na poljuden, vsem bralcem razumljiv način, predstavljeno dogajanje v geološki zgodovini našega planeta. Nahajališča fosilov in zanimivi profili kamnin so prikazani s kvalitetnimi fotografijami, okolja nekdanjega življenja pa z všečnimi slikami (rekonstrukcijami) akademske slikarke Barbare Jurkovšek, ob katerih si živo predstavljamo, kako drugače, a vendar enako kot danes, so pred davnimi milijoni

let izgledale puščave, močvirja in morja. Avtorjema je uspelo najti tankočutno mejo med strokovnim in poljudnim jezikom na način, v katerem bodo uživali tako profesionalni geologi kot tudi vsi ostali ljubitelji narave. Strokovnjakom bo njuno delo odličen pripomoček pri njihovi raziskovalni dejavnosti, mladim nadobudnim naravoslovcem pa bo predstavljalo učbenik, iz katerega bodo črpali osnovno znanje o geologiji, kamninah in okamninah in jih bo osveščal o pomenu varovanja naravne dediščine.

stran 23

120 let Pihalnega orkestra Rudnika Mežica Pihalni orkester Rudnika Mežica je bil ustanovljen na veliko noč leta 1901, ko je skupina godbenikov prvič javno nastopila in zaigrala. Od takrat deluje neprekinjeno. Prvi dirigent orkestra je bil Anton Schlossar, ki ga je vodil vse do smrti leta 1928, nakar ga je nasledil Anton Skačej. Vaje so vse do leta 1930 potekale v gostilniški sobi restavracije na Poleni, nato se je orkester preselil v svojo leseno barako na Poleni, v kateri je vadil celih 46 let. Pod vodstvom A. Skačeja je orkester dobil nove

1 Skupina godbenikov, 1901

inštrumente in tudi nove godbenike, izboljšala sta se organizacija in delovanje orkestra, ustanovljena je bila prva glasbena šola na Koroškem. Orkester pa se je dodobra uveljavil v kulturno-družabnem življenju Mežice in Črne na Koroškem. Po drugi svetovni vojni je vodenje orkestra prevzel

Edo Mauhler, ki je orkester obnovil, ga popolnil in razširil. Število godbenikov in nastopov se je pod Mauhlerjevim vodstvom povečalo, posodobili pa so se tudi inštrumenti. Leta 1976 je Edo Mauhler stopil v pokoj, nasledil pa ga je Julijan Burdzi. Ob tej priliki se je orkester organiziral tudi samoupravno na novo, leta 1977 pa se je orkester preimenoval iz “Rudarska godba Mežica” v “Pihalni orkester Rudnika Mežica”. Dirigent Burdzi je takoj pričel s sistematičnim poukom novih godbenikov,

število vseh pa je preseglo številko 50. Leta 1976 je orkester dobil svoj glasbeni dom v bližini kopališča v Mežici, ob tej priložnosti pa tudi nove rudarske uniforme. V času Burdzijevega vodenja orkestra je bil organiziran tudi samostojni mladinski pihalni orkester. Poleti 1981 je orkester dobil novega dirigenta Karlija Miheva, v tem času pa je bil pri izpostavi glasbene šole Ravne na Koroškem ustanovljen v Mežici oddelek za pouk pihalnih inštrumentov. Vmes

DECEMBER 2021 / stran 24

2 KD Pihalni orkester Rudnika Mežica, 2021

je moral dirigent na služenje vojaškega roka, zato je orkester začasno vodil njegov oče Jože Miheu. Konec leta 1991 je vodenje orkestra prevzel domačin Janez Miklavžina. V tem času se je orkester pomladil, njegovo članstvo pa se je razširilo na 65 članov. Leta 1994 je orkester posnel svojo prvo kaseto, ob 100-letnici pa je izdal svojo prvo zgoščenko ter videokaseto. Od leta 1997 dalje je orkester registriran kot kulturno društvo z uradnim imenom “Kulturno društvo Pihalni orkester Rudnika Mežica”. S pomočjo podjetij Rudnika Mežica in občin Mežica ter Črna na Koroškem je orkester uspel pridobiti precej novih inštrumentov in uniform. Orkester je ob svoji 110. obletnici neprekinjenega delovanja pridobil povsem prenovljen in dograjen glas-

beni dom, v katerem imamo sedaj člani orkestra idealne pogoje za delo. Pridobili smo tudi učilnice za poučevanje učencev glasbene šole. V našem glasbenem domu sedaj poteka pouk Glasbene šole Ravne na Koroškem, oddelkov pihal, trobil in tolkal. Glasbeni dom smo obnovili s pomočjo naših sponzorjev in donatorjev, evropskih sredstev in tisočih ur prostovoljnega dela članov orkestra in naših prijateljev. Za izgradnjo gre posebna zahvala tedanjemu predsedniku Dragu Krevhu, ki si je neizmerno prizadeval za ustrezne rešitve in dotok nujnih finančnih sredstev. Ob atraktivni 111. obletnici je Pihalni orkester Rudnika Mežica izdal novo CD-ploščo, na kateri se je orkester predstavil z vedrejšimi melodijami ter DVD-ploščo, kjer je poleg orkestra predstavljena tudi naša okolica s svojimi lepotami. Ob 111. obletnici je orkester zaradi

Mateja Bruder, Pihalni orkester Rudnika Mežica (povzeto iz almanahov)

zdravstvenih težav dirigenta Janeza Miklavžine pridobil nadomestnega dirigenta Dušana Štrikerja, kateri je naslednje leto tudi uradno prevzel mesto dirigenta in umetniškega vodje orkestra vse do danes. Orkester se je skozi vsa leta kljub vsakoletnemu pomlajevanju redno udeleževal tekmovanj pihalnih orkestrov, ki jih organizira Zveza slovenskih godb. Naš orkester tekmuje v II. težavnostni stopnji, kjer smo skozi leta osvojili več zlatih in srebrnih odličij. Sodeloval je tudi na mednarodnih tekmovanjih in srečanjih pihalnih orkestrov. Danes šteje naš orkester preko 70 članov in članic, predvsem iz občin Mežica in Črna na Koroškem, posamezniki pa so ostali zvesti naši godbi kljub selitvi in se vozijo na vaje iz občin Ravne na Koroškem, Dravograd

in Prevalje. Glede na razmere, v katerih trenutno živimo, v lanskem letu orkester prvič v zgodovini delovanja ni igral na velikonočni procesiji, prav tako ne na prvomajski budnici. Kljub omejitvam, ki jih moramo upoštevati, smo posneli koračnico od doma in pripravili virtualni božični koncert in pustno povorko. Tudi v tem času pripravljamo nekaj novega. Naša največja želja pa je, da bi lahko našo jubilejno obletnico, 120 let, obeležili na način, kot smo ga vajeni. S slavnostnim koncertom, ki smo ga planirali v mesecu maju, z gosti in s podelitvijo priznanj s področja kulture našim članom in članicam. Za to priložnost smo posneli nove skladbe, ki jih bomo ob praznovanju obletnice izdali na nosilcu zvoka. Srečno!

stran 25

POVEDALE SO ... Majda Vrečko, rojena Papež Etnološko društvo Srečno hrani podatke o 385 ženskah, rojenih v prvi polovici dvajsetega stoletja, ki so delale v premogovnikih Zabukovica in Liboje. Preseneča, da je polovica delavk, ki so se zaposlile pri rudniku, stara med 15 in 20 let ter da je prav vse v rudarstvo prignala socialna stiska. 1 Majda Vrečko, rojena Papež, 1934

Delavke knapovke1 so delale na rudniških obratih: v jami, na prevozu rovnega premoga, na separaciji in na ozkotirni železnici, kjer je bilo delo zahtevno in nevarno. Ženske so delale tudi v rudniški ekonomiji, v samskem domu in drugih rudniških službah. To so bila mlada dekleta in ženske, predvsem iz revnih družin, ki so bile že kot male deklice vajene trdo delati in poprijeti za vsako delo. Še več, te delavke so prispevale svoj delež k izgradnji Slovenije in morda še večji delež k izgradnji samopodobe Slovenk. Skoraj pol stoletja po zaprtju premogovnikov v Zabukovici in Libojah nam je uspelo zapisati življenjske zgodbe nekaterih delavk. Vsaka življenjska zgodba je unikatna, prav tako je edinstvena vsaka ženska posebej.

Ena izmed njih je tudi Majda Vrečko, rojena Papež, 1934. Tukaj je njena zgodba. Rodila se je v Pongracu. Leta 1954 se je s starši preselila v Zabukovico, saj se je njihova hiša zaradi kopanja rudniških rovov sesedala. Majdin oče je bil paznik v rudniku Zabukovica. Dokončala je šestletno osnovno šolo, od tega je dve leti hodila v nemško šolo. Oče ji je dal na izbiro, ali se gre še šolat ali v službo. Majda se je odločila za službo, da je zaslužila. Septembra leta 1948 je pri 14. letih odšla delat na ekonomijo, kjer je sprva pobirala sadje in vrtnarila. »Kr težko je blo za mene, ko sm še bla mlada, 14 let stara, ne.« Če je potrebovala pomoč, so ji vsi priskočili pomagat. »Blo je pa, da so mi šli vsi

na roke, najbolj pa ta Kolšek Terezija, ta je bla zelo dobra za mene, ta je zmeri, če je kaj težkega blo, rekla: 'Majdi, pust, bom jaz namest tebe.' In res je bilo to, to je bla zlata ženska.« Bilo je naporno, saj je morala delati vse. Plezati po drevesih in obirati sadje, nositi težke koše po stopnicah navzgor na gospodarsko poslopje, kjer se je mlelo in stiskalo sadje ter grozdje. Na Britnih selah so imeli velike njive z žitom in zelenjavo, ki so jih okopavale in pridelovale zelenjavo. Takšna dela so bila za mlado dekle zelo težaška. Starejše delavke so jo imele rade, saj je bila Majda zelo zgovorna in duhovita. Včasih so jo kar poslale počivat, da se ne bi preveč utrudila. Če ni bilo dovolj koscev, je Majda pomagala kositi travo. Ko so moški s konjem pripeljali seno, so morale seno zmetati na kozolec, zatem so ga še stlačile. Fantje so Majdi radi nagajali, nalašč so jo vrgli v seno in jo obmetavali. Majda je vedno vpila od strahu, fantje pa so tako imeli še večje veselje do tega. Majda je zelo rada plastvala – dajala seno v plast.2 Iz sena je delala zelo velike plaste. Drugi dan so jih komajda raztrosili, saj se je čez noč seno sesedlo. Na koncu kakšnega opravila se je veliko prepevalo, poleg so kaj popili. Na ekonomiji je bil štajger Goršek, ki je znal vse postoriti. Z veseljem je vsakomur po-

kazal, kako se kakšna stvar opravi ali izdela. Bil je potrpežljiv in strpen, ničesar ni delal z jezo. »Ob kaki priliki mi je kdaj kakšno japko stisnil v žep.« S štajgerjem Dolinškom se na ekonomiji ni razumela, saj ji je dajal sama težka dela. S Terezijo Kolšek sta morali skopati 60 centimetrov globoko jamo. Majda se mu je takrat uprla, saj je bila še zelo mlada, drobcena in fizično zelo šibka za takšno delo. Štajger ji je dejal, naj ne išče izgovorov, a ona je vztrajala pri svojem in ni hotela kopati jarka. Terezija ga je nato sama skopala. Štajger Babič je bil zelo prijazen do nje. Kadar je imela menstruacijo, je bila zelo slabotna; takrat jo je poslal kar domov, včasih ji je podaril tudi kakšen liter mleka. Majda je tudi čistila v pisarnah in v samskem domu. Stranišč ni mogla čistiti, saj je imela preobčutljiv želodec. V samskem domu so imele majhno pralnico z dolgo banjo, kjer so imele namočene rjuhe in kapne.3 Terezija je perilo namakala v lužnem kamnu, to je Majdi tako močno smrdelo, da ji ni mogla pomagati pri pranju, tako je Terezija vso posteljnino sama žulila in oprala. V samskem domu ji ni bilo najbolj prijetno delati, saj so ji fantje radi nagajali. Včasih so jo potisnili v kot in jo jezili. Pred njimi so jo velikokrat branile starejše delavke. Njen oče je štajgerja v samskem domu prosil, naj Majdo prestavi drugam.

DECEMBER 2021 / stran 26

Rajši je delala v pisarnah. Čistila je po 14. uri, ko so se pisarne izpraznile. »Tist parket je blo tak težko spucat.«4 Morala je pripraviti drva in premog za kurjavo. Večinoma je drva nasekala Terezija, ko sta delali skupaj, Majda jih je v košu nosila v pisarne. V pisarnah so imeli koln kište,5 kamor so spravljali drva in premog. Če se je Terezija morebiti slabo počutila, je šla Majda zakurit peč v pisarne. Morala je vstati že ob 4.30 in zakuriti, da se je pisarna do 6. ure ogrela. Ko je postala malce močnejša, je očetu izrazila željo, da bi odšla delat na separacijo. Dejala mu je, da bi najraje laufala hunte iz centralnega šahta. Pri tem opravilu je bila zelo urna, nekega fanta je skorajda povozila. »Blo je vrag, ko nism vidla, sm enga skor porezala. Prletim, drla sm se že od dauč,6 ko so ble take štir metre dolge šine,7 take, vete, kokr so tudi za vlak, mi pravmo šine, smo rekl, za vozičke. Sm se drla že na pol poti: 'Šine gor, šine

dol,' nobedn ni tiste šine dal, tam je ropotal, vete. Tam je pa edn tak sod umivu /.../ in ni čul, sod je tam umivu za pitno vodo, jaz sm se drla in ni čul. Jaz prletim,8 šine so padle dol, tiste štirmetrske in po njem, vete, ubil bi ga lehk.9 In mu je res, takle (pokaže z roko na sebi, op. p.) mu je razrezal vse hlače dol in ni kože mu nesl, hlače pa čist.« Ob tem se je zelo ustrašila. Fantu poleg razrezanih hlač, ni bilo nič. Ker je umival sod, sploh ni slišal Majde, da bi ji spustil šine dol. Majda je odhitela do štajgerja in mu opisala dogodek; bil je zadovoljen, da se ni komu kaj hujšega zgodilo. Majdi je dejal, naj še glasneje vpije, ko bo laufala hunte, preostale delavce pa je opozoril, naj bodo pozorni nanjo, da bodo lahko pravočasno spustili šine dol.

la hunte potiskati navzgor, je bilo kar naporno, četudi so bili prazni. Hunte je laufala dve leti, pozneje je zaradi različnih vremenskih razmer in izpostavljenosti, saj je bilo vse na prostem, dobila revmatizem. »Jaz sm bla včas 10 do kože čist premočena.« Kadar je imela menstruacijo, jo je tamkajšnji štajger, ki je bil prijatelj njenega očeta, prestavil za trak prebirati premog. Za večji ferdinst 11 je občasno delala tudi pri štuku, a ji je bilo tako naporno, da je komaj zdržala osemurni delovnik; tu ji ni bilo prijetno delati. »Štuke premetavat je blo zelo težko, ženske so tu najbolj nastradale.« Pozimi je čistila tudi tračnice na železniški progi, saj so tiri zamrznili od ledu in mašina ni mogla dovažati premoga v Žalec. Tudi več kot kilometer tirov so morale očistiti.

Rada je laufala hunte. Včasih so jo tudi po trije ali štirje prazni hunti čakali na separaciji, da jih odpelje, še posebno takrat, če je pri jami čakala, da pride fedrunga iz jame. Ko je mora-

Njeno delo pri rudniku je trajalo malo več kot tri leta. Zatem je spoznala svojega moža, kvalificiranega rudarja, se poročila in zanosila. Z možem sta se dogovorila, da rajši ostane

Opombe: 1 Knapovka je ženska različica rudarja (knapa). 2 V obliki polkrogle naloženo seno; kopica. 3 Prevleka za odejo. 4 Očistiti. 5 Zaboj s premogom in drvmi. 6 Daleč. 7 Tračnice. 8 Se pripeljem. 9 Lahko. 10 Včasih. 11 Obračun plače. 12 Lepo.

Jože Hribar, Etnološko društvo Srečno

doma in gospodinji ter pazi na otroka. Poročena je bila malce več kot devet let, ko se je v rudniku zgodila nesreča, kjer je njen mož umrl. Tako močno ga je zasulo, da ga niso mogli dva dni rešiti iz ruševin. Zanjo je bil to hud šok. »To je bil grozn šok, to je blo tak hudo, da jz ne morm povedet, ne. Poročena sem bla le deseto leto, dekle je blo star skor 10 let, in to je blo grozn, no.« Po treh letih in treh dneh je na pustni torek spoznala zdajšnjega moža. Seveda si Majda ni mislila, da bo to srečanje usodno za njiju. Čez tri mesece sta se poročila, zdaj sta poročena že 43 let. Tudi on je bil rudar, ki je delal v Pečovniku. Zaradi likvidacije je prišel delat v rudnik Zabukovica. Majda bi še enkrat odšla v rudnik. Delavci so bili med sabo složni. Zjutraj, pred odhodom na delo, so se zbrali v ferlescimru, malce posedeli ter velikokrat zapeli kakšno pesem. »Zelo luštno 12 je blo, sej je blo velik dela, luštn pa tud.«

stran 27

V SPOMIN ... Metod Malovrh

17. september 1931 – 1. december 2020 Tako kot so se pozni jesenski dnevi leta 2020 izgubljali v mraz in temo, tako počasi se je iztekalo dolgo in bogato življenje člana Društva RMED SREČNO Zagorje, Zagorjana in velikega strokovnjaka na področju rudarstva. Njegova osebnost se je odražala z izjemno strokovnostjo, njegova plemenitost pa s človeško toplino, pripravljenostjo vedno prisluhniti ter pomagati, z velikim občutkom za vse in vsakogar, kar je v stroki, ki jo je neizmerno ljubil, še posebej pomembno. Takšne lastnosti v tako veliki meri podari narava le redkim in Metod Malovrh, univ. dipl. inž. rudarstva, je bil eden izmed njih. Žal se teh veličin zavemo šele takrat, ko nas oseba za vedno zapusti.

kjer je že kot mlad inženir vodil skupino za razvoj odkopne metode, potem pa je postal tehnični vodja jamskega obrata Kotredež in Orlek. Rudarji, ki jih je vodil, so ga kljub mladosti spoštovali, saj so v njem videli resnično pripadnost stroki. Rodil se je 17. septembra Bil je strasten raziskovalec 1931 v Trbovljah, kjer sta in kasneje kot vodja projeksi oče Franjo in mama Olga tive je na vsakem koraku iskal možnosti in rešitve v rudniškem stanovanju za povečanje proizvodnje ustvarila topel dom. Še premoga in izboljšanje dekot osnovnošolec je okusil bridkosti 2. svetovne vojne. lovnih pogojev rudarjev ter Takoj po osvoboditvi je na- na prvo mesto postavljal daljeval šolanje na gimnaziji varnost rudarjev v rudniku. in maturiral leta 1951 na Njegovo strokovno delo slovenski realki v Ljubljani. Šel je po očetovih stopinjah je bilo resnično bogato, in se vpisal na Rudarsko fa- saj je vodil zelo zahtevne kulteto Univerze v Ljubljani projekte, na katere je bil in jo leta 1958 uspešno še posebno ponosen. zaključil z diplomo. Velika Povsem na začetku kariere radovednost in ljubezen do je bil vodja projektov rudarstva ga je že v času jeklenih, varjenih vodnih študija večkrat odnesla tudi vrat, ki so zaščitila jamske na prakso v tujino, v Porur- prostore pred vdorom je v Nemčijo in v avstrijske vode. Vodna vrata so bila rudnike, kjer si je nabral projektirana in izdelana veliko izkušenj. Po diplomi za jamo Loke, Kotredež, se je zaposlil na Rudniku Orlek in za Rudnik živega rjavega premoga Zagorje, srebra Idrija in so bila

1 Metod Malovrh, univ. dipl. inž. rudarstva

dimenzionirana za tlak od 13 do 45 atmosfer. Vodna vrata v jami Loke so bila dejansko preizkušena ob vodnem vdoru v letu 1959. Sledili so številni projekti za izvajanje del pridobivanja premoga v zasavskih premogovnikih z uvedbo širokočelnega odkopavanja v horizontalnih etažah z razstreljevanjem, ki je močno povečalo proizvodnjo premoga. Bil pa je avtor tudi zanimivim rudarskim projektom za druge rudnike v Sloveniji in v bivši Jugoslaviji. Med drugimi je izdelal projekt eksploatacije v

rudniku rjavega premoga v Ivangradu v Črni Gori, glavni rudarski projekt za izgradnjo zračilnega jaška Šoštanj 1, globine 237 m, projekt za izvažalni jašek Ripenda v Rudniku črnega premoga Raša na Hrvaškem in druge. Svoje znanje in veselje do rudarstva je z veseljem delil tudi mlajšim kolegom in zato pogosto objavljal novosti iz zasavskih jam v strokovnih glasilih ter sodeloval na strokovnih predavanjih in kongresih. Čeprav se je rudarstvu posvečal tako v službi kot tudi

DECEMBER 2021 / stran 28

v svojem prostem času, si je vseeno našel čas tudi za sodelovanje na takratnem lokalnem političnem parketu. S ponosom in veliko vnemo je sprejel funkcijo župana in med leti 1978 in 1982 kot predsednik Skupščine občine Zagorje ob Savi v uporabo predal novi most čez reko Savo in Avtobusno postajo Zagorje ter številne kilometre obnovljenih cest. Med drugim je bil kar nekaj let predsednik Mladinskega pevskega zbora Vesna in dolgoletni član Zveze združenj borcev za vrednote NOB, saj je v srcu čutil in spoštoval vse, ki so dali svoja življenja za svobodno domovino.

rudniških objektov, jamskih prog, jaškov in predorov tako doma kot po svetu, saj mu je tudi delo v tujini zaradi dobrega znanja jezikov predstavljalo velik izziv. V obdobju pred upokojitvijo je izdelal projekt za globljenje 21 jaškov premera 4 m in globine do 17,6 m za nadomestno steberno temeljenje palače Bernheimer Palais v Münchnu ter projekt za zračilni in bežni jašek na površino iz podzemne železnice v Nürnbergu v Nemčiji. Med zadnjimi večjimi projekti pa je bil tehnološki projekt za črpalno napravo na površini s pripadajočimi cevovodi in napravami za zapolnjevanje jamskih prostorov z injektiranjem betonske mase nad 4. obTudi potem je še vedno z zanimanjem spremljal poli- zorjem Rudnika živega sretično dogajanje tako doma bra Idrija. Kot odgovorni in kot širše, a za vedno je bil samostojni projektant je s z dušo in telesom predan svojimi bogatimi izkušnjami rudarstvu. Vrnil se je med sodeloval tudi pri projektu rudarje, kjer je bil nekaj avtoceste čez Trojane, kjer let kot član in svetovalec se je po njegovih projektih uprave REK EK Trbovlje z razstreljevanjem v kaloti zadolžen za razvoj rudnipod posebnimi pogoji izdekov, potem pa je svoje stro- lalo predor v Zideh in izvekovno znanje še obogatil na dlo globljenje temeljev za RGD - Rudarsko gradbeni viadukte Šentožbolt–Javordejavnosti, kjer je leta 1991 je in Petelinjek na avtocesti Celje–Ljubljana. začel kot tehnični direktor in potem nadaljeval kot Naj poudarim, kot je sam svetovalec uprave vse do zapisal v svojih spominih, upokojitve v letu 1996. Na da si je v svoji bogati karieri osnovi njegovih rudarskih želel pridobljeno znanje projektov in pod njegovim v čim večji meri spraviti v strokovnim vodstvom se je zgradilo veliko zahtevnih prakso. Prav posebej pa je Maja Malovrh Repovž, RMED SREČNO Zagorje

bil ponosen na projekte, ki so izboljšali varnost rudarjev in omogočili humanizacijo težkega rudarskega dela. Priljubljen je bil tudi med bivšimi sodelavci. Zapisali so, da ni dvoma, da je bil strokovnjak na svojem področju, odlikoval pa se je tudi z delavnostjo in prijaznostjo do vseh. Sledil je novostim in novim tehnologijam in se kljub letom z zanimanjem spoprijateljil z računalnikom. Tudi to je pripomoglo, da se je po upokojitvi samostojno in zelo prizadevno lotil področja varnosti in gašenja požarov v predorih, za kar ga je vzpodbudila katastrofa v nadkopu v smučarskem središču Kaprun. Veliko prostega časa je naklonil tudi druženju s prijatelji in stanovskimi kolegi, s katerimi so vrsto let ob 4. decembru gojili idejo o ustanovitvi društva, ki bi skrbelo za ohranjanje rudarske dediščine v Zagorju. V letu 2013 je kot pobudnik in soustanovitelj postal član novonastalega Rudarskega muzejskega in etnološkega društva SREČNO ZAGORJE, kjer je sodeloval pri delovanju društva in se udeleževal vseh prireditev ter kot častni skakač društva opravil tudi prvi častni skok čez kožo.

Kljub bogati karieri pa si je čas vzel tudi za družino. Bil je dober mož in prijazen oče, pa tudi spoštovanja vreden tast in dedek 5 vnukom, ki so mu v slovo zapisali: »Bil si pokončen, prijazen in ljubezniv deda in veliko smo se naučili od tebe. Nikoli ne bomo pozabili, da smo skupaj odšli na mnogo izletov na bližnje zasavske hribe. S teboj smo odkrivali svet, ti pa si z nami delil svoje znanje. Kar nekaj poletij smo s tabo in babi preživeli počitnice na morju. Skupaj smo lovili ribe, se vozili s kolesi in uživali v brezskrbnih otroških letih. Popihal si ničkoliko odrgnjenih kolen in z nami delil solze in smeh. Ko smo zrasli, smo radi prihajali na obisk in ti si nas bil vedno vesel. Vemo, da si bil ponosen na vsakega od nas, tako kot smo mi ponosni nate. Dragi deda, imamo te neizmerno radi in hvala ti, ker si pomemben del našega življenja. Brez tebe ne bi bili takšni, kakršni smo.« Zadnja leta so mu dneve popestrili pravnuki, ki so mu vedno znova, ko so ga obiskali, narisali nasmeh na obrazu in mu prižgali iskrice v očeh. SREČNO!

stran 29

Peti festival knapovske kulture Rudarsko etnološko društvo Brezno – Huda jama

jočim so zavzeto prisluhnili obiskovalci festivala, ki so kljub zastrašujočim ukrepom proti pandemiji corona virusa zasedli vse razpoložljive klopi. Ti so skupaj z Trbovlje, Hrastnik, Zabukonastopajočimi poskrbeli, da vica, Liboje; največ pa je bilo je bilo živahno okrog brunadomačih iz našega rudnika Sledil je festivalski program, rice do večera. Po nastopu Huda jama, ki so organizira- v katerem so nastopili: navedenih kulturniških skuni v dveh društvih. pin so udeležence zabavali Moški pevski zbor Mežiški knapi, Rudarska godba Hra- člani domače vokalne-inPo uvodnem nagovoru stnik, domači ljudski pevci strumentalne skupine »Repovezovalke programa čiški kvartet s prijatelji«. »Rečiški knapi«, »Ubrane Vojke Povše, sta prisotne strune« iz Zabukovice, duo pozdravila predstavnik Festival knapovske kulture Eva in Henrik Rojko iz Trorganizatorjev Andrej bovelj, pevska skupina Srb- je tudi letos uspel - tako v Mavri in predsednica skega kulturnega društva pogledu ohranjanja rudarKrajevne skupnosti Rečica ske dediščine kot tudi boSava iz Hrastnika in ljudski Urška Knez, v imenu gatenja turistične ponudbe pevci »Šentlenarčani« iz odsotnega župana občine Vrha nad Laškim. Nastopa- krajev občine Laško.

Ob prazniku Krajevne skupnosti in prazniku slovenskih rudarjev je v nedeljo, 4. julija, ponovno potekal Festival knapovske kulture, in sicer »Pri knapu« na Zavratih. Festival je organiziralo domače društvo za ohranjanje rudarske dediščine v sodelovanju z Združenjem RUDA. Pred brunarico so se zbrali uniformirani nekdanji rudarji in člani nastopajočih kulturniških skupin. Ob 10. uri so ob zvokih koračnice prikorakali uniformirani rudarji na prireditveni prostor. V tej povorki je sodelovalo 52 nekdanjih rudarjev iz rudnikov Zagorje,

Andrej Mavri, Rudarsko etnološko društvo Brezno-Huda Jama (fotografije Stane Rožanc)

Laško, Franca Zdolška. Govornica je ob koncu nagovora nazdravila s »kriglom« piva vsem uniformiranim rudarjem ob njihovem stanovskem prazniku, 3. juliju.

DECEMBER 2021 / stran 30

Perkmandelc vabi v svojo deželo 2021

Ohranjanje rudarske dediščine v Zasavju in Sloveniji je prioritetna naloga TD Ruardi, ki je bilo s tem namenom pred leti tudi osnovano. Kljub težkim časom se člani društva trudijo, da ohranjajo vsaj delček tradicije iz preteklosti. Tako je na predzadnjo avgustovsko soboto potekal v Zagorju ob Savi 13. skok čez kožo. Poleg TD Ruardi sta soorganizatorja prireditve tudi dve krajevni skupnosti: Jože Marni in Franc Farčnik.

stare, se je udeležilo sedem ekip. Končala z zmago ekipe FC Farčnik, druga je bila ekipa Gadi in tretja ekipa Cilenca.

Pred osrednjim dogodkom, 13. tradicionalnim skokom čez kožo, je šest društev: V okviru prireditve je potekal 10. Perkmadelčev pohod Aeroklub Zagorje ob Savi, pod vodstvom članov ŠD Kolesarski klub Zagorska Kotredež. dolina, Mladinski center Zagorje ob Savi, Planinsko Uspešno se je zaključilo tudi društvo Zagorje ob Savi, 5. ekipno tekmovanje v igri Športno turistično društvo Kotredež in Turistično »Metanje kulma u hunt«. društvo Ruardi podpisalo Igre, ki navdušuje mlade in Stanislava Radunović in Janez Lipec, TD Ruardi

Dogovor o usklajevanju aktivnosti in sodelovanje pri razvoju turizma v Občini Zagorje ob Savi in Zasavju. Dokument sta podpisala tudi Tadej Špitaler, direktor občinske uprave Občine Zagorje ob Savi in podžupan Mitja Adamlje. Kandidati za skok čez kožo: Matej Adamlje, častni skakalec; Dejan Zupančič in Andraž Lazar so pod vodstvom starešine Henrika Bajde in uniformiranih rudarjev Društva RMED Perkmandeljc Trbovlje ter Rudarskega društva sv. Barbara Sedraž uspešno izvedli skok čez kožo. Po zaprisegi vseh kandidatov: »Prisegam, da bom spoštoval tradicijo rudarjev, ki so pod zemljo pomagali drug drugemu in

si bili tovariši v dobrem in slabem tudi, ko so prišli na površino. Uporabljal bom pozdrav Srečno!« se je uradni del prireditve zaključil s skupinsko sliko in obljubo »Vidimo se naslednje leto!« Jamski škrat Perkmandelc je povabil udeležence na rajanje s skupino Gadi, ki je poskrbela za dobro razpoloženje prisotnih. Lahko vam zaupamo, da PCT pogoji niso zmanjšali obiska, bil je rekorden in veseli smo bili, da je bilo veliko mladih, ki so ugotovili, da je cepljenje možnost za začetek normalnega življenja. Fotografije pa naj vam povedo več o tem, kako je bilo na prireditvi.

stran 31

Združenje Ruda praznuje 10 let

1 Heerlen, Nizozemska, 2011

2 Heerlen, Nizozemska, 2011

3 Mežica, 2012

4 Zavrate, 2013

5 Košice, Slovaška, 2013

6 Košice, Slovaška, 2013

7 Mežica, 2015

8 Mežica, 2015

9 Přibram, Češka, 2016

10 Oberhaag, Avstrija, 2016

11 Mežica, 2017

12 Mežica, 2017

Občina Mežica

Občina Hrastnik

ETNOLOŠKO DRUŠTVO SREČNO Rudarski muzej

RUDARSKA GODBA HRASTNIK

REVIJA RUDA 2021

Articles inside

PETI FESTIVAL KNAPOVSKE KULTURE

PERKMANDELC VABI V SVOJO DEŽELO 2021

V SPOMIN; METOD MALOVRH

POVEDALE SO; MAJDA VREČKO PAPEŽ

120 LET PIHALNEGA ORKESTRA RUDNIKA MEŽICA

OBNOVA IDRIJSKIH, BELČNIH IN PUTRIHOVIH KLAVŽ

POT SREČNO

UVODNIK

MEDNARODNA GEOLOŠKA POT OBERHAAG – REMŠNIK

SPREHOD PO RUDARSKI POHODNI IN UČNI POTI V OBČINI ZAGORJE OB SAVI

KRATKA ZGODOVINA HRASTNIŠKE TURISTIČNE PONUDBE

KNAPOVSKA POT

NOVA UČNA POT V MEŽICI; KRATEK SPREHOD SKOZI DOLGO GEOLOŠKO ZGODOVINO KARAVANKE UNESCO GLOBALNEGA GEOPARKA