RUDA 2019

stran 1

Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije December 2019

DECEMBER 2019 / stran 2

Urška Perko 3 UVODNIK LEITARTIKEL mag. Pungartnik Tadej 4 IZOBRAŽEVANJE MEŽIŠKIH KNAPOV DIE AUSBILDUNG DER KNAPPEN IN MEŽICA Primož Frajle 5 ZAČETKI HRASTNIŠKEGA ŠOLSTVA DIE ANFÄNGE DER SCHULEN IN HRASTNIK Urbanija Aljaša 7 IZOBRAŽEVANJE NA PODROČJU RUDARSTVA DIE AUSBILDUNG IN BERGBAUINDUSTRIE Matej Ocvirk 8 RUDARSKA NADALJEVALNA ŠOLA TRBOVLJE DIE WEITERBILDUNG DER BERGLEUTE IN TRBOVLJE Matjaž Cerovac 10 ZGODOVINA RUDARSTVA IN RUDARSKIH OBLASTI V SLOVENSKI POKRAJINI: OD 17 STOLETJA PA VSE DO SAMOSTOJNE DRŽAVE SLOVENIJE V 21. STOLETJU DIE BERGBAUGESCHICHTE UND DIE GESCHICHTE DER BERGMÄNNISCHEN HERRSCHAFTEN IN DER SLOWENISCHEN REGION: VON DEM 17. JAHRHUNDERT BIS SLOWENIEN SELBSTSTÄNDIG WURDE IN DEM 21. JAHRHUNDERT Mihael Brenčič 12 O ZGODOVINI AKADEMSKEGA SKOKA ČEZ KOŽO ÜBER DIE GESCHICHTE DES AKADEMISCHEN LEDERSPRUNGES Jože Hribar, Matej Ocvirk, Matjaž Cerovac 14 RUDARSTVO V SAVINJSKI DOLINI DER BERGBAU IN SAVINJSKA DOLINA Matjaž Cerovac 15 ZGODOVINA ISTRSKIH PREMOGOVNIKOV DIE GESCHICHTE DER ISTRIANISCHEN KOHLENBERGWERKE Ivan Ocepek 17 STARE RUDARSKE BESEDE

DIE ALTEN BERGMÄNNISCHEN WORTE Irena Senčar 20 V GLOBINE PO GLOBINO IN DIE TIEFE NACH DER TIEFE Jože Hribar 21 POVEDALE SO … LUCIJA LAZNIK SIE HABEN ES UNS ERZÄHLT … LUCIJA LAZNIK

Ruda Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Die Zeitschrift der Vereinigung zur Erhaltung des Bergbauerbes Sloweniens 2019 ISSN 2232-6642 Izdajatelj / Ausgeber Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Trg svobode 1, 2392 Mežica zdruzenje.ruda@gmail.com Predsednik / Vorsitzender mag. Tadej Pungartnik Glavna urednica / Chefredakteurin mag. Urška Perko Uredniški odbor / Redaktionsteam dr. Darja Komar, mag. Tadej Pungartnik, Primož Frajle, mag. Urška Perko Jezikovni pregled / Prüfung der Sprache dr. Nina Petek Prevod / Übersetzung Melita Jurc Oblikovanje / Design Jasna Kalčič Rajzer Naklada / Auflage 700 izvodov / 700 Exemplare Naslovnica / Titelbild Galenit mežiških rudišč (Tomo Jeseničnik) Galenit, Mežica Bergwerk (Tomo Jeseničnik) Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji.

Die Autoren haften für den Inhalt ihrer Artikel.

Pokrovitelj/ Förderer Občina Mežica, Lista Zagorje gre naprej

Andrej Mavri 22 PRI RUDARJIH V BOSNI BEI DEN BERGLEUTEN IN BOSNIEN Marijan Vončina 23 KULTURA MED MEŽIŠKIMI RUDARJI IN PETDESET LET DELOVANJA MOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA MEŽIŠKI KNAPI DIE KULTUR UNTER DEN BERGLEUTEN IN MEŽICA UND DAS 50-JÄHRIGE JUBILÄUM DES MÄNNERCHORS MEŽIŠKI KNAPI Andrej Mavri 26 TRETJI FESTIVAL KNAPOVSKE KULTURE DAS DRITTE FESTIVAL DER BERGMÄNNISCHEN KULTUR Mateja Bruder 27 KD PIHALNI ORKESTER RUDNIKA MEŽICA IN 46. SKOK ČEZ KOŽO DER KULTURVERBAND DES BLASORCHESTERS DES BERGWERKS MEŽICA UND DER 46. LEDERSPRUNG Brinovec Franci, Malovrh Repovž Maja 28 DELOVANJE DRUŠTVA RMED SREČNO ZAGORJE DER VEREIN RMED SREČNO ZAGORJE Drago Podreberšek 29 RUDARJI OBISKALI MUZEJ LAŠKO DER BESUCH DER BERGLEUTE IN DEM MUSEUM LAŠKO Drago Podreberšek 30 TRADICIONALNO SREČANJE RUDARJEV V SEDRAŽU DAS TRADITIONELLE BERGBAUFEST IN SEDRAŽ Drago Podreberšek 31 ODPRTJE RUDARSKEGA MUZEJA V GOVCAH DIE ERÖFFNUNG DES BERGBAUMUSEUMS IN GOVCE

Spoštovane bralke in cenjeni bralci,

Liebe Leserinnen, geschätzte Leser,

Adijo knapi in SREČNO!

Lebt wohl, Knappen und GLÜCK AUF!

Urška Perko, mag. založniških študij glavna in odgovorna urednica

Urška Perko, Mag. Verlagsstudien Chefredakteurin

letošnji uvodnik je nekoliko drugačen kot leta prej.

Kaj v sebi skriva nova številka revije RUDA, boste izvedeli tako, da jo boste prebrali.

Dovolite mi, da v uvodniku na kratko orišem zgodovino delovanja družbe RTH, d.o.o., in se potem vrnem v sedanjost ter dogajanje, ki pritiče družbi RTH, d.o.o., v likvidaciji.

Franz Maurer je davnega leta 1804 ustanovil Maurerjev premogovnik in za trboveljski rudnik pridobil 10. novembra 1804 prvo uradno dovoljenje za pridobivanje premoga. Na Vodah je država leta 1842 odprla drugi premogovnik, le-ta je prešel v zasebno last. Preimenoval se je v Vodensko premogokopno družbo. V dolini je bilo tudi nekaj manjših premogovnikov, ki so se postopno združevali z večjima.

Pisalo se je leto 1872, natančneje 30. decembra tistega leta je bila ustanovljena Trboveljska premogokopna družba. Vodenski in Maurerjev premogovnik v Trbovljah so odkupili v začetku leta 1873, nekaj let pozneje, 1880. leta, pa še rudnike v Hrastniku in Zagorju.

Trboveljska premogokopna družba je bila ena izmed največjih kapitalističnih monopolov, ki so delovali v Sloveniji. Družba je bila strokovno podkovana in imeli so dovolj sredstev za prepotrebno modernizacijo.

Pričeli so dopolnjevati tehnično opremo rudnikov, v jame so uvedli ventilacijo in druge tehnične izboljšave. Na ta način so večali proizvodnjo in zniževali lastno ceno programa.

Tekom let je družba doživljala vzpone in padce, spreminjalo se je poslovanje družbe. Leta 1968 so se tako vsi trije zasavski premogovniki združili v organizacijo Zasavski premogovniki Trbovlje.

RTH, Rudnik Trbovlje - Hrastnik, d.o.o., je z delovanjem začel 1. januarja 1996, njegova edina ustanoviteljica je Republika Slovenija.

Težko delo v rudniku je kruh dajalo večini lokalnega prebivalstva.

RTH, d.o.o., je danes le še senca tistega, kar je podjetje bilo v preteklosti. Družba je po zadnjih podatkih v likvidaciji. Do konca naslednjega leta naj bi prodali vsa kmetijska in stavbna zemljišča ter nepremičnine.

S tem se bo v Zasavju, predvsem v Hrastniku, dokončno zaključilo obdobje rudarjenja.

Z dokončnim zaprtjem družbe RTH, d.o.o., v likvidaciji in prodajo njenega premoženja sta ogrožena tudi obstoj in nadaljnje delovanje Rudarske godbe Hrastnik. Društvo žal nima denarja, da odkupi stavbo godbenega doma, v katerem ima vaje, bogat notni arhiv, spominsko sobo ter garderobni prostor za hrambo uniform.

Dom Rudarske godbe Hrastnik je bil z udarniškim, prostovoljnim delom pripravljen za uporabo v slabih treh mesecih. Zgradili so ga naši predniki s svojimi rokami, žulji in potom. Nad celotnim premoženjem bdi Slovenski državni holding, ki bo v začetku naslednjega leta na trg nepremičnin dal tudi dom Rudarske godbe Hrastnik. S prodajo godbenega doma tretji osebi se bo prenehalo 167 let trajajoče neprekinjeno delovanje Rudarske godbe Hrastnik. S tem bo v Hrastniku ugasnila tudi tradicija rudarstva.

Kaj pa naši potomci? Bodo sploh vedeli za vse žulje, ki so jih v preteklosti pridobili naši predniki? Bodo vedeli, na kakšen način so si predniki služili kruh? Bodo vedeli, da je bilo edino sonce v jami zlatorumeni funšterc? Ali bodo vedeli, kdo je Perkmandeljc?

Na tej točki morajo svojo vlogo prevzeti društva, ki so kakorkoli povezana z rudarsko tradicijo. Na nas je, da ohranjamo rudarsko tradicijo živo. Na nas je, da stopimo skupaj, se, če je to potrebno, upremo tistim, katerim za rudarsko tradicijo ni mar. Na nas je, da v spomin na naše prednike ohranjamo tisto, za kar so tako težko garali. Čas je za knapovsko srčnost, trmo, vztrajnost. Čas je, da poskrbimo, da bo rudarski SREČNO odzvanjal še v prihodnjih generacijah.

heuer ist das Leitartikel etwas anders entworfen als die Jahre vorher.

Was versteckt die neue Ausgabe der Zeitschrift RUDA, erfahren Sie am besten, wenn Sie sie durchlesen.

Erlauben Sie mir bitte, Ihnen in dem Leitartikel die Geschichte der Gesellschaft RTH, d.o.o. kurz zu beschreiben, dann komme ich aber in die Gegenwart und die Ereignisse zurück, die mit der Gesellschaft RTH, d.o.o., v likvidaciji verbunden sind.

Franz Maurer hat damals in 1804 das Maurer Kohlenbergwerk gegründet und am 10. November 1804 die erste behördliche Zulassung für Kohlenförderung in dem Trbovlje Bergwerk erhalten.

In Vode hat der Staat in 1842 das zweite Kohlenbergwerk eröffnet, das dann privat wurde. Das Kohlenbergwerk wurde in die Vodenska premogokopna družba umgenannt. In dem Tal waren noch einige kleinere Kohlebergwerke, die sich aber langsam mit den größeren zwei verschmolzen haben.

Es war das Jahr 1872, genauer der 30. Dezember 1872, als die Bergbaugesellschaft namens Trboveljska premogokopna družba [Trifailer Kohlenwerks-Gesellschaft] gegründet wurde. Das Vodenski und Maurer Bergwerk in Trbovlje wurde Anfang 1873 abgekauft, ein Paar Jahre später, in 1880, aber auch die Bergwerke in Hrastnik und Zagorje.

Die Gesellschaft Trboveljska premogokopna družba war eine der größten kapitalistischen Monopole in dem damaligen Slowenien. Die Gesellschaft war stark fachgerecht unterstützt und hatte ausreichend Mittel für die nötige Modernisierung. Zuerst begann man mit Ergänzung der technischen Ausrüstungen der Bergwerke, in die Zechen wurde die Belüftung zusammen mit den anderen technischen Verbesserungen eingeführt. Dadurch steigerte die Produktion und die Selbstkosten des Programms wurden niedriger.

Im Laufe der Jahre hat die Gesellschaft die Höhen und Tiefen erlebt, es änderte sich die Geschäftsführung der Gesellschaft. Schließlich haben sich alle drei Kohlenbergwerke in Zasavje in die Organisation Zasavski premogovniki Trbovlje vereinigt.

Die Gesellschaft RTH, Rudnik Trbovlje - Hrastnik, d.o.o. nahm ihren Betrieb am 1. Januar 1996 auf, ihre einzige Gründerin war die Republik Slowenien.

Schwere Arbeit in dem Bergwerg gab das Brot den meisten lokalen Bewohnern.

Die RTH, d.o.o. ist heute nur noch ein schwacher Schatten der früheren erfolgreichen Geschichte. Nach der letzten Auskunft befindet sie sich in Liquidation. Bis zum Ende des nächsten Jahres solle die Gesellschaft den ganzen landwirtschaftlichen und Baugrund wie auch die anderen Liegenschaften verkauft haben. Das wird den Zeitraum der Bergbautätigkeit in Zasavje, vor allem aber in Hrastnik, endgültig beenden.

Die endgültige Schließung der Gesellschaft RTH, d.o.o., in Liquidation und der Verkauf ihres gesamten Vermögens gefährden aber auch die Existenz und die weitere Tätigkeit der Bergkapelle Rudarska godba Hrastnik. Der Verein hat leider kein Geld für den Kauf des Gebäudes, in welcher die Kapelle übt, und wo sich auch ein reiches Notenarchiv, das Gedenkzimmer und die Garderobe für die Aufbewahrung von Uniformen befinden.

Der Heim der Bergkapelle Rudarska godba Hrastnik war durch freiwillige Arbeit in weniger als drei Monaten für die Benutzung bereit. Er wurde von unseren Vorfahren mit ihren eigenen Händen, Schwielen und in Schweiß aufgebaut. Über das gesamte Vermögen wacht Slovenski državni holding, die Anfang des folgenden Jahres auch den Heim der Bergkapelle Hrastnik auf den Markt der Liegenschaften zu bringen plant.

Mit dem Verkauf des Kapellenheimes an eine dritte Person endet die 167 Jahre dauernde Tätigkeit der Bergkapelle Rudarska godba Hrastnik.

Das wird aber auch das Ende der Bergbautradition in Hrastnik sein.

Und unsere Nachkommen? Werden Sie überhaupt noch wissen, auf welche Weise unsere Vorfahren ihr Brot verdient haben, wie sie dafür schuften mussten? Werden sie sich vorstellen können, dass die einzige Sonne in dem Stollen der goldgelbe Funšterc (Speise, die dem Schmarren ähnlich ist) war? Werden sie wissen, wer der Bergmandel ist?

Auf diesem Punkt müssen ihre Rolle die Vereine übernehmen, die mit Bergbautradition verbunden sind. Es liegt an uns, die Bergbautradition zu erhalten. Es ist an uns, uns zusammenzutun, und denjenigen Widerstand leisten, denen die Bergbautradition nicht an Herzen liegt.

Es ist wichtig, dass wir in der Erinnerung an unsere Vorfahren alles erhalten, wofür sie so schwer gearbeitet haben. Es kommt die Zeit für Knappentapferheit, -beharrlichkeit. Es ist jetzt die Zeit, dass wir uns darum kümmern, dass der Ausruf der Bergbauarbeiter GLÜCK AUF noch lange in den zukünftigen Generationen nachklingen wird.

DECEMBER 2019 / stran 4

Izobraževanje mežiških rudarjev V delavskih družinah so mladostnikom poklic večinoma določili starši, ki so ob koncu šolanja najboljšo rešitev videli v takojšnji zaposlitvi svojih otrok. Večina delavskih otrok ni imela možnosti, da bi šolanje nadaljevala na srednji ali visoki šoli, zato je bilo samoumevno, da so si pri štirinajstih letih poiskali prvo službo.

Tako je bilo povsem običajno, da so se fantje iz knapovskih družin odločali za delo v rudniku. Iz ustnega izročila so znani primeri, da so pri mežiškem rudniku delale tudi po štiri generacije iz ene razširjene družine. V manjši meri so se posamezniki odločali tudi za čevljarski ali krojaški poklic, redko pa so knapovski fantje dobili priložnost, da so se lahko izučili za električarje.

Pred prvo svetovno vojno skoraj nihče ni imel ustrezne izobrazbe, zato so napredovali le, če so bili dovolj

1 Rudarski obrati v Žerjavu, 1960

ali topilca ljudje niso potrebovali posebne izobrazbe in so jih zaposlili, če so jih le potrebovali.

Nekoliko drugače je bilo pri poklicu kovača ali mizarja; oba poklica sta bila med fanti zelo priljubljena. V rudniških kovačnicah in mizarski delavnici so se sposobni. Delovna mesta lahko zaposlili le tisti, paznikov, nadpaznikov in ki so bili za to izučeni in uradnikov so zasedali ljuso imeli pomočniški ali dje, ki jih je družba BBU po- mojstrski izpit. Pozneje, po šiljala iz domačega rudnika drugi svetovni vojni, so v v Bleibergu, oziroma so se kovačnicah zaposlovali tudi preselili iz večjih mest, kjer priučene kovače. Ti možje so imeli boljše možnosti za so se na primer izučili izobraževanje. Pozneje, v katerega od kovinarskih času stare Jugoslavije, se poklicev, pozneje pa je stanje nekoliko izboljšaso se zaradi potreb in lo. Takrat so bili nekateri lastnega veselja priučili za dobri učenci iz Podpece, kovača. Podobno je bilo z Črne, Žerjava in Mežice na nadzorniki oziroma pazniki. stroške rudnika poslani na Ti so bili dvoji: nekateri so šolanje. Omenjeni fantje so bili na to delovno mesto se večinoma izobraževali za imenovani komisijsko, rudarske poklice v Celju. drugi pa so imeli ustrezno izobrazbo in so bili po Za delo kopača, vozača navadi nadpazniki.

Dekleta so se lahko zaposlila pri jalovinski žičnici ali v aufparajtngi kot prebiralke rude. Vendar so, če je bilo le mogoče, raje postale gospodinjske pomočnice pri rudniških inženirjih ali večjih trgovcih. Dekleta so po navadi delala, dokler se niso poročila in so postala matere in gospodinje. Znano je, da je rudnik pred prvo svetovno vojno zaposloval le samske ženske. Če se je katera poročila, je takoj izgubila delo. Prav zato so bili znani primeri, ko so pari že imeli otroke, vendar se niso hoteli poročiti, ker bi s tem izgubili en dohodek.

Za izboljšanje družinskega proračuna so gospodinje hodile delat na kmetije v okolici. Največ so delale pri velikih kmetih in na veleposestvu Rišperk v Podpeci, ki je bilo v lasti grofov Thurnov. Po pripovedovanju je bil Rišperk že pred prvo

stran 5

svetovno vojno zelo moderno opremljen. Veleposestvo je bilo po plebiscitu leta 1920 razdeljeno med obe novo nastali državi, zato so morale gospodinje iz Podpece, ki so hodile delat na Rišperk, pridobiti dovolilnice za prehod meje.

Delo na Rišperku je imelo tudi to prednost, da so večinoma plačevali v denarju, na drugih kmetijah pa, nasprotno, s hrano.

Premiki na področju izobraževanja rudarjev so se zgodili na začetku druge svetovne vojne, ko so nemške oblasti ugotovile, da za intenzivno izkoriščanje mežiškega rudnika potre-

bujejo čim več kvalificiranih rudarjev. Tako so leta 1942 v Mežici ustanovili rudarsko šolo, ki je delovala do pomladi 1945. Pouk je bil sestavljen iz teoretičnega dela, ki je potekal v prostorih meščanske šole, in praktičnega dela, ki se je odvijal v rudniških obratih.

Po končani vojni se je z nekajmesečno prekinitvijo izobraževanje rudarjev nadaljevalo. Oktobra 1945 je jugoslovansko ministrstvo, pristojno za rudarstvo, šolo ponovno ustanovilo. Že prvo šolsko leto se je vpisalo kar 65 dijakov. Šola je nato delovala do šolskega leta 1950/51. Vse

še vpisane dijake so takrat poslali na šolanje v Idrijo in Bor. Po daljšem premoru, septembra 1958, je bila rudarska šola v Mežici ponovno ustanovljena.

Delavski svet rudnika jo je ustanovil z utemeljitvijo, da se bodo otroci domačinov lažje izobrazili za takrat še iskani rudarski poklic. V šolo se je vpisalo 34 dijakov, od katerih jih 13 ni imelo končane osnovne šole in so zato morali opraviti preizkus znanja.

Končni rezultat vpisa je bil 32 dijakov. Pouk so tudi v tem obdobju izvajali v prostorih nekdanje meščanske šole, sedanje osnovne šole.

Rudarska šola je svoje lastne prostore pridobila šele v šolskem letu 1970/71, ko so v šolsko poslopje preuredili stavbo opuščene hidroelektrarne Pustnik na obrobju Mežice. Vse do konca 70. let 20. stoletja so rudarsko šolo večinoma obiskovali dijaki iz Mežiške doline, v 80. letih pa so začeli prevladovati dijaki iz Bosne in Hercegovine. Šola je bila zaradi premajhnega števila dijakov v šolskem letu 1989/90 ukinjena, hkrati pa je bil v tem obdobju sprejet tudi zakon o postopnem zapiranju mežiškega rudnika.

Viri in literatura: Lasbaher, Franček: Rudarska šola v Mežici (1941–1991), Kronika 59/1, 2011.

Makarovič, Marija: Črna in Črnjani, Krajevna skupnost Črna na Koroškem, 1986.

Pungartnik, Tadej: Zaton helenskih knapov: Rudarska skupnost v vasi Podpeca, neobjavljeno magistrsko delo, 2015.

Mag. Tadej Pungartnik, predsednik Združenja Ruda, e-naslov: pungartnik.tadej@gmail.com

Začetki hrastniškega šolstva Hrastniška šola je bila prvotno rudniška ustanova. Med letoma 1856 in 1860, ko je bila prodaja premoga večkrat prekinjena, enkrat celo za devet mesecev, je rudarski »šihtni« mojster in poznejši rudniški blagajnik Anton Doležalek (po rodu Čeh) del svojega prostega časa porabil za to, da je začel učiti svoje in tuje otroke, vseh je bilo nekje med 10 in 16.

V takšnih okoliščinah se je v Hrastniku razvil pouk.

Otroke je poučeval v svojem stanovanju v mali hišici (imenovanem »kozolec«) poleg rudniške restavracije, od leta 1860 pa v prostorih rudniške restavracije.

Ti spontani začetki šolanja so leta 1863 prešli v splošno šolanje hrastniških otrok, kajti tega leta je skrb za šolo prevzela hrastniška industrija oz. rudnik in nastavila šolanega učitelja Stupana. Učitelja Stupana

so leta 1864 na cesti proti Dolu neki vinjeni razgrajači pretepli (zlomili so mu nogo) in je kmalu zatem odšel iz Hrastnika. Po daljšem premoru je rudnik leta 1866 kot učitelja namestil Antona Ornika (oz. Arnig), za njim pa je leta 1873 prišel Karel Valentinič. Šola je imela tega leta okoli 200 učencev. Za ustanovitev zasebne šole je imel največ zaslug takratni upravnik rudnika Herman Kalivoda.

Prvotnemu vzdrževalcu rudnika sta se pozneje pridružili še kemična to-

varna in steklarna; prva je prevzela četrtino, druga pa osmino stroškov. Rudniški ravnatelj Wehrhan je želel, da bi se v Hrastniku ustanovila župnija s šolo.

Najprej so mislili na Drago, pozneje pa na primernejše mesto nekje ob železnici.

Ker pa je ordinat zahteval, da plačo za učitelja krije rudnik, so se pogajanja razbila.

Z izidom novega šolskega zakona so vzdrževalci prosili, naj šolo prevzame dežela, da bi s tem postala

DECEMBER 2019 / stran 6

1 Rudarski šihtni mojster in prvi učitelj Anton Doležalek

javna. To se je zgodilo z odlokom deželnega šolskega sveta 19. decembra 1872.

Karel Valentinič, sprva zaposlen od leta 1869 na zasebni šoli, je tako postal prvi nadučitelj (upravitelj) javne dvorazredne ljudske šole v Hrastniku. Valentinič pa je bil aktiven tudi izven šole, ustanovil je kmetijske in obrtno nadaljevalne tečaje, vodil je glasbeno izobraževanje in mali moški pevski zbor, ki je prepeval nemške in slovenske pesmi. Ustanovil je Šolski krajcarski sklad, iz katerega je podpiral revne učence s šolskimi potrebščinami. Organiziral je poučna predavanja za odrasle, se zanimal za zgodovinske spomenike, imel je tudi lastni lokalni muzej. Pod vodstvom Valentiniča je bila v Hrastniku leta 1879 na Špitalerjevem posestvu zgrajena prva šola, v kateri je bila celo telovadnica, kjer je potekal telovadni pouk

celo za deklice, kar je bila v tistih letih velika redkost.

To šolo so morali leta 1922 zaradi plazu podreti, stala pa je na severnem robu dvorišča današnje glasbene šole. Število otrok je v tem času naraslo na 374 in šola je dobila štiri razrede. Po 18-letni službi v Hrastniku, šolo je vodil do konca šolskega leta 1885/1886, je Valentinič postal nadučitelj v Laškem. Hrastniško šolo je eno leto vodil dolgoletni trboveljski župan in poznejši šolski nadzornik Gustav Vodušek. Leta 1887 je bil za stalnega nadučitelja imenovan Ivan Sorčan, ki je šolo vodil polnih 36 šolskih let. Pod Sorčanovim vodstvom so leta 1906 zgradili novo šolsko poslopje, v katerem danes domuje Glasbena šola Hrastnik. Tudi nadučitelj Ivan Sorčan je bil aktiven izven šole; z največjo vnemo se je posvečal gasilstvu, saj je bil 40 let tajnik gasilskega društva.

Viri in literatura: Zasavski vestnik (16. 12. 1953), letnik 6, številka 50. URN: NBN:SI:DOC-LLXNAU9O from http://www.dlib.si, str. 4 Zasavski vestnik (1. 7. 1954), letnik 7, številka 27. URN: NBN:SI:DOC-O2KUKZRC from http://www.dlib.si, str. 4 Janko Orožen; Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, l 1958 str. 695, 696 Stanko Brečko; Hrastnik skozi desetletja, II. izdaja; str. 60

Primož Frajle, član UO Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: primoz.drdr@gmail.com

4 Obnovljena klasirnica, kjer se obiskovalci ob sejalnih in drobilnih napravah spustijo do rotacijske peči. Foto: Jani Peternelj, hrani CUDHg Idrija.

2 Nadučitelj Karel Valentinič

stran 7

Zgodovinski pregled izobraževanja na področju rudarstva v Zagorju ob Savi

1 Dijaki Rudarske šole Zagorje ob zaključku šolanja

2 Rudarska šola Zagorje (levo na sliki)

Začetki šolstva na področju rudarstva segajo že v čas 2. svetovne vojne, kajti 18. januarja 1942 je začela delovati rudarska šola, ki so jo ustanovili Nemci. Leta 1945 bila za kratek čas ukinjena, nato pa je Rudnik Zagorje istega leta ustanovil Rudarsko industrijsko šolo Zagorje ob Savi.

v Trbovljah potekal do šolskega leta 1967/68. V tem šolskem letu so se namreč preselili v Zagorje in od takrat delovali pod skupnim imenom Rudarski šolski center Zasavskih premogovnikov. Dijaki so imeli teoretični pouk v šoli, praktični pouk pa na deloviščih Rudnika Zagorje in Rudnika Trbovlje. Praktični pouk na deloviščih rudnika so izvajali inštruktorji kopači.

Najprej je šola izobraževala kadre za rudarski in kovinarski poklic, od leta 1955/56 dalje pa še za poklic električarja. Število dijakov se je večalo, ker so prihajali tudi iz drugih krajev Jugoslavije. Avgusta 1948 je bil ustanovljen Dom RIŠ v Kisovcu, ki je deloval do leta 1983. V tem letu so se dijaki preselili iz Doma v Kisovcu v novo stavbo, v Dom Rudarskega šolskega centra v Hrastniku.

Leta 1954 je bila Industrijska rudarska šola vpisana v register finančno samostojnih zavodov, s sedežem na Kopališki 12. Dolžnosti ustanovitelja je prevzel

Rudnik rjavega premoga Zagorje z odločbo Sveta za prosveto in kulturo. V letu 1958 je prišlo do spojitve rudarske industrijske šole z domom v en zavod.

Rudarska industrijska šola se je v šolskem letu 1959/60 preselila v novo stavbo na Cesti zmage 5, ki je bila takrat zelo moderno šolsko poslopje. V tej stavbi so imeli pouk tudi dijaki Strokovno izobraževalnega centra, ki so se izobraževali v elektroin kovinarski smeri.

Podobno kot v Zagorju je bila leta 1945 tudi v Trbovljah ustanovljena rudarska industrijska šola. Pouk je

Od leta 1974 je šola delovala pod imenom TOZD Rudarski šolski center v sestavi DO Zasavski premogovniki Trbovlje. Z uvajanjem usmerjenega izobraževanja je šola pridobila nove programe, predvsem na V. stopnji zahtevnosti za poklic rudarski tehnik. Takrat se je v šolo vpisalo tudi več dijakov iz Slovenije in povečalo se je zanimanje za ta poklic med dekleti. Kljub prenovljenim izobraževalnim programom za poklice

v rudarstvu pa se je vpis iz leta v leto zmanjševal, tudi zaradi situacije v družbi in negotove usode poklicev v premogovništvu.

V šolskem letu 1984/85 se je šola preimenovala v TOZD Srednja šola rudarske usmeritve, ker je delovala v okviru Zasavskega srednješolskega centra Miha Marinko Trbovlje. Sedež šole pa je bil ves čas isti. Leta 1990 je prišlo do ukinitve TOZD SŠRU, njena pravna naslednica je bila Srednja šola za rudarstvo in geologijo. Leta 1992 je bila ustanovljena Srednja šola Zagorje in pod njenim okriljem so se izvedli zadnji, iztekajoči se programi pomočnik rudarja, rudar in rudarski tehnik. V tem času so si na Srednji šoli Zagorje prizadevali za obstoj šole in postopoma pridobivali nove izobraževalne programe – gospodinjske storitve, turistični tehnik, trgovec, gostinska dela.

Aljaša Urbanija, ravnateljica Srednje šole Zagorje, Cesta zmage 5, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: ss.zagorje@guest.arnes.si

DECEMBER 2019 / stran 8

Rudarska nadaljevalna šola Trbovlje

1 Učiteljski zbor in absolventi Rudarske šole v Trbovljah v šolskem letu 1929/30 (Izvestje rudarske nadaljevalne šole v Trbovljah ob priliki 25-letnice njenega obstoja, str. 13)

Rudarske nadaljevalne šole so se ustanavljale v krajih z razvito rudarsko industrijo in velikim številom rudarskega kadra. Z rudarskimi šolami so hoteli dvigniti strokovno in praktično izobrazbo rudarjev, po drugi strani pa tudi pripraviti rudarske dijake za morebiten vpis na meščanske šole ali druge višje rudarske šole.

Rudarjem je primanjkovalo izobrazbe, prav tako so rudniki potrebovali kvalificiran rudarski kader, ki so ga nadomeščali tuji uradniki in slovenski rudarji, ki so pridobili izkušnje v tujih rudnikih. Končanje rudarske šole je omogočalo tudi poklicno napredovanje (zlasti kategorije kopačev) in boljše plačilo.

Zasluge za ustanovitev Rudarske šole v Trbovljah

je imel šolnik, ravnatelj in šolski nadzornik Gustav Vodušek. Po pomoč se je obrnil na rudarsko oblast v Celju, rudniško vodstvo Rudnika Trbovlje in posamezne rudarske delavce, da so pridobili finančna in druga sredstva ter kredit za rudarsko šolo. Vodušek je sestavil učni načrt za šolo, ki ga je odobril deželni šolski svet v Gradcu. Odlok štajerskega šolskega sveta je bil potrjen 23. februarja

1905 in rudarska nadaljevalna šola v Trbovljah je lahko začela delovati. Prvi gojenci rudarske šole so začeli s poukom 1. oktobra istega leta.

Soustanovitelji šole so bili rudarski svetnik Josip Salamon, direktor Rudnika in železarne Štore Karel Jellek in rudarski ravnatelj v Trbovljah Rajmund Tenschert.

Učiteljski kader Zasluge za ustanovitev rudarske šole ima šolnik, šolski nadzornik in vrsto let tudi trboveljski župan Gustav Vodušek, ki je na šoli vrsto let poučeval; bil je tudi ravnatelj in deloval je v šolskem odboru šole.

Ravnateljsko funkcijo je opravljal od ustanovitve šole leta 1905 do upokojitve junija 1924. Kot učitelj in ravnatelj šole se je zavzemal, da je šolski pouk potekal v slovenščini.

Na šoli so poučevali učitelji ljudskih šol, največkrat iz Trbovelj, strokovni učitelji in rudarski inženirji. Od rudarskih inženirjev so poučevali Filip Krasnnig st., Pavel Vrabič, Jože Barwicz, J. Bialek in Alfred Rogl. Najbolj znani inženir, ki je poučeval na šoli, je bil zagotovo Matija Lipužič. Kot strokovna učitelja sta na šoli poučevala tudi jamomerec Karl Kitzer in rudniški uradnik Franc Metenc.

Po upokojitvi Gustava

stran 9

Voduška leta 1924 je ravnateljsko mesto prevzel Robert Plavšak st., ki je leta 1897 v Trbovlje prišel kot učitelj. Na mestu ravnatelja je ostal do leta 1936, ko se je upokojil. Ravnateljsko mesto je zasedel Josip Pečnik. Kot učitelji so na šoli poučevali tudi Leopold Cimperšek, sin ravnatelja Gustava Voduška Gustav Vodušek ml., Andrej Gostiša, Rudolf Kalan, Adolf Jesih, Anton Kuhar, Karel Omerzu in Mirko Sušnik.

skem letu 1910/11 je bilo 32 učencev, med vojno v šolskem letu 1917/18 pa le 17 gojencev. Po prvi svetovni vojni in ustanovitvi nove jugoslovanske države je prišlo do sprememb šolskega programa in tudi učnega načrta. Pouk na rudarski šoli je celo nekaj časa zastal in v šolskih letih 1921/22 ter 1922/23 se ni izvajal. V šolskem letu 1923/24 se je pouk ponovno začel, obiskovalo ga je 28 gojencev.

Dijaki in pouk

Leta 1911 so na šoli ustanovili tudi knjižnico, ki je omogočala dodatno učenje dijakom, izposojo različnih knjig in druge šolske ter strokovne literature. Šolski pouk je temeljil na praktič-

V šolskem letu 1905/06 je rudarsko šolo obiskovalo 50 dijakov v dveh letnikih.

Pozneje je začelo število gojencev upadati, v šol-

2 Ustanovitelj, ravnatelj nadaljevalne šole v Trbovljah in župan Trbovelj Gustav Vodušek (Izvestje rudarske nadaljevalne šole v Trbovljah ob priliki 25-letnice njenega obstoja, str. 8)

Matej Ocvirk, prof. zgodovine in geografije, e-naslov: matej.ocvirk981@gmail.com

nih vsebinah in primerih s terena ter sodobnih učnih oblikah, predvsem na pogovoru med učitelji, predavatelji in dijaki.

obnu). Po prvi svetovni vojni so bile ekskurzije krajše in skromnejše, predvsem zaradi političnih meja, vendar so še vedno potekale vsako leto in bile zanimive, Posebno skrb je rudarska odhajali pa so v razne kraje šola namenjala strokovni Kraljevine Jugoslavije. Niso in praktični izobrazbi svojih pa več obiskovali rudnika v dijakov in uvajala sodobne Idriji, ki je upravno spadal metode dela, zanimive pod italijansko državno učne vsebine in organizirala oblast. strokovne ekskurzije, na katerih so dijaki spoznavali Rudarska nadaljevalna in obiskali rudarske kraje, šola je posebno skrb posamezne rudnike in dru- namenjala tudi uvedbi ge rudarske šole (industrijo telovadbe, izobraževanju na Jesenicah, pristanišča na področju zdravja, predvsem z namenom preAvstro-Ogrske monarhije prečevanja alkoholizma, na Jadranu, rudnik v Idriji, zmanjševanja in preprečekoroške rudnike v Črni, vanja rudniških nesreč ter Borovljah in Pliberku, rudarsko šolo v Celovcu ter drugih negativnih učinkov visoko rudarsko šolo v Lepri rudarskem delu.

3 Ravnatelj rudarske šole Robert Plavšak (Zasavski tednik, 25. 6. 1955, str. 6)

DECEMBER 2019 / stran 10

Zgodovina rudarstva in rudarskih oblasti v slovenski pokrajini: Od 17. stoletja pa vse do samostojne države Slovenije v 21. stoletju Rudarstvo spada med najstarejše industrijske panoge. Čim je človek spoznal koristnost kovin jih je pričel pridobivati iz zemlje oz. iz rudišč. Seveda je bilo prvotno pridobivanje težaško skoraj suženjsko delo, saj tehnična sredstva še niso bila razvita, delalo se je predvsem ročno.

Pridobivanje premoga časovno zaostaja za pridobivanjem kovin, ker je bil premog človeku manj potreben dokler je bilo dovolj lesa. V srednjem veku so premog kopali najprej na angleškem, prvi pa so ga uporabljali kovači. Prve rudarske pravice je podelil kralj Henrik III. okrog leta 1239 v mestu New Castle.

17. stoletje

V 17. stoletju pa se je pričelo s pridobivanjem premoga tudi v nemških in avstrijskih deželah. Med avstrijskimi deželami je imela Štajerska, zaradi nahajališča železove rude še posebno močno rudarsko tradicijo, kar pa je vplivalo tudi na nastanek premogovništva. Kot prvi je v deželi pričel kopati premog knez Schwarzenberg, okoli leta 1670 v okolici Judenburga, kasneje pa se je kopanje razširilo še v okolico Leobna in Voitsberga.

Kopanje premoga je spodbujala vlada habsburške monarhije, ki se je začela bati za usodo gozdov, saj so topilnice rud porabile velike količine lesa. Vlada je leta 1789 svetovala uporabo

črne smole, ali kamenega premoga, kakor so tedaj poimenovali rjavi in črni premog, raznim obrtnikom, kot npr. steklarjem, ključavničarjem, opekarjem, ter jim v primeru uporabe obljubila davčne ugodnosti.

seben komisariat, ki je bil podrejen leobenskemu višjemu rudarskemu uradu.

Po izidu novega rudarskega zakona v letu 1854 so višji rudarski urad v Celju preimenovali v rudarsko glavarstvo, medtem ko so sodne posle prevzela nova okrožna sodišča, ki so kadar so delovala kot rudarska sodišča, sprejemala v senat tudi rudarske strokovnjake.

Ko so leta 1871 izdali poseben zakon o rudarski Dovoljenje za kopanje preoblasti, so celjsko rudarmoga je izdajala pristojna sko glavarstvo spremenili rudarska oblast, ki je izvedla v revirni rudarski urad, ki potrebne parcelne razmeji- je deloval pod vodstvom tve, ter imetnikom dovoljenj rudarskega glavarstva v zapovedala letno poročanje Celovcu. To glavarstvo je o višini izkopa. imelo oblast nad območji Tirolske,Vorarlberške, KoDeželni knez in njegova vla- roške, Štajerske, Kranjske, da sta smatrala rudarstvo Goriške, Gradiščanške, Trza pridržano pravico, zato sta z Istro in tudi Dalmacije, sta podeljevala dovoljenja torej na večini današnjega za izkoriščanje in izvajala slovenskega ozemlja, vse vodstveno ter nadzorstve- do propada Habsburške no oblast. monarhije.

Le-ta je bila sestavljena iz višjega rudarskega urada in rudarskega sodišča, ki je imelo najprej sedež v Vordenbergu, leta 1806 pa je bil prenesen v Leoben.

V teh letih se je rudarstvo pričelo razvijati tudi na Spodnjem Štajerskem t.j. na območju današnje Slovenije, zato je vlada v tridesetih letih ustanovila v Celju po-

19. stoletje

V začetku 19. stoletja se je rudarstvo na slovenskem začelo razvijati zelo intenzivno.

Najprej so ležišča premoga odkrili v okolici Šoštanja, nato v Zabukovju pri Frankolovem, nato v Libojah, pa Zagorsko - Laški kadunji in na območju Zasavja, kjer

sta premog odkrila dva rudosleda. Omenjena sta novico prenesla nato v Dunajsko Novo mesto (nemško Wiener Neustadt), kjer se je za nadalnje sledenje rude oz. premoga odločil tamkajšnji deželni odvetnik Franc Maurer. Omenjeni je leta 1802 odpotoval v Trbovlje, raziskal ležišča, odkupil parcele in pričel, kot prvi upravnik oz. poslovodja rudnika izkoriščati premogova ležišča. Seveda je bilo prvotno pridobivanje premoga še primitivno, metode niso bile izdelane, s kopanjem so se najprej ukvarjali kar okoliški kmetje, zato so bile nesreče zelo pogoste.

Ker je tedanja rudarska oblast uvidela, da tako naprej ne more iti, je zahtevala od lastnikov rudnikov zaposlitev strokovno usposobljenega kadra. Tako so prišli iz nemških dežel, Češkoslovaške pokrajine, Madžarske in iz južno slovanskih pokrajin, strokovno usposobljeni rudarji, pri čemer je višji strokovni kader sestavljen iz rudarskega nadzornega osebja in inženirjev, prišel pretežno (cca.

60%) iz nemških dežel, ter (cca. 30%) iz ozemlja današnje Češke in Slovaške. Prvi slovenski rudarski inženirji pa so prišli predvsem iz fakultet v Leobnu in Pšibramu.

stran 11

TPD oz. Trboveljska premogokopna družba je bila ustanovljena 30.12.1872 na Dunaju, ter je poleg številnih premogokopov razsejanih po Zasavju pričela počasi prevzemati tudi druge rudnike na slovenskem ozemlju, vse do Istre, Dalmacije in Hrvaškega Zagorja.

Razcvet premogovništva z izgradnjo južne železnice

posreduje in vzdržuje stike z domačimi in tujimi strokovnjaki, ter deluje strokovno v prid rudarske stroke.

Po seznamu iz leta 1852 Pravi razcvet pa je preDa bi se sledenje rude in je imelo društvo 52 članov mogovništvo v Zasavju rudarjenje izvajalo na čim in je torej predhodnica doživelo z izgradnjo južne bolj strokoven način, je današnjih društev SRDITželeznice oz. proge Dunaj -a za podzemno rudarstvo bil na Dunaju ustanovljen - Trst. Tedaj se je pričelo z in Društva tehničnih vodij 1.12.1849, Državni geološki intenzivnejšim vlaganjem za površinsko izkoriščanje zavod, ki se je ukvarjal z v rudarsko tehnologijo mineralnih surovin. strokovnim raziskovanjem izkopa, ter z gradnjo ruležišč, ter je izdelal predarskih naselij za rudarje gledno karto ležišč rude in Po razpadu »K und K« Omenjena družba, oz. prvi in nadzorstveni kader, da premoga v takratni državi. monarhije, si je rudarsko lastnik Franz Maurer, je bi tako obdržali kvaliteten glavarstvo v Kraljevini Jugozgradila tudi prve ceste kader doma. Zaradi slabih V Ljubljani pa so na pobudo slaviji postavilo za območje iz Trbovelj proti Savinjski delovnih pogojev, pogostih muzejskega kustosa Henri- Dravske banovine sedež v dolini in Zagorju, ter tako nesreč in nizkih plač, so ka Freyerja, 1.5.1851 usta- Ljubljani, kjer je bil tudi seomogočila prodajo premoga se začeli rudarji pogosto novili Montanistično-geodež TPD. Tam je ostal tudi številnim obrtnim in pozne- upirati in »štrajkati«, zato je industrijskim obratovalloško društvo za Kranjsko, za časa SFRJ, čeprav se je so revirji dobili naziv »rdeči nicam na širšem območju. njegov naziv spremenil v revirji«. To je bil tudi začetek katerega namen je bil, da socialdemokratskih gibanj v Zasavju in na širšem območju, ki so ga takratne oblasti na vse načine preganjale.

»Delavčeva pesem o premogu«

Prvi in edini naš pravi rudarski pesnik je bil Anton Aškerc, slovenski duhovnik, ki je že leta 1869 šel v rudnik opazovat težko rudarsko delo, ter svoje vtise izrazil v več pesmih, morda najizraziteje v »Delavčevi pesmi o premogu« iz katere podajam dva odlomka: ... in dalje krti rijejo pod zemljo in mečejo krtine velikanske iz globočine kvišku na dan, zamazana in črna so jim lica in s čela teče znoj jim curkoma. Zamolkel slišiš včasih govor vmes, tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dovtip, oglaša se iz dalje dinamit... Počasi vi premogarji predrzni!, pod zemljo spava demon silen skrit!, gorje, če ga z razgrajanjem vzbudite!, on gospodar bogastev je podzemskih in on lastnik premoga samega. Gorje če se vzbudi! Osveti se, če vas zasači, vas razbojnike, če najde vas tatove tihotapske, ki prišli zaklade mu jemat...

Pesnik Aškerc je v prispodobi lepo povedal, da se podzemno bogastvo ne sme krasti, kar bi v sedanjem strokovnem jeziku pomenilo, da se mora izkop vršiti v skladu s predpisi in varno, ter, da so »raub metode« nevarne in prepovedane. Glede na dejstvo, da je zelo spoštoval rudarje in rudarski poklic, pa bi verjetno danes glede na stanje v rudarstvu in naši družbi, kar priklical demone, da uničijo tiste, ki uničujejo rudarsko stroko, pa tudi samo državo.

Pa končajmo z rudarskimi pozdravi vseh narodov, ki so kadarkoli rudarili na naših prostorih: SREČNO, SRETNO, GLUCK AUF, GOOD LUCK, BONNE CHANCE, AUGURI, ZDAŽ BUH Upravni organ za rudarstvo in energetiko, ki pa je imel kot poseben organ še Republiški rudarski inšpektorat. Stanje v sedanji državi Sloveniji, pa je že opisano v posebnem članku.

Prva rudarska šola v Celju

1 Rudarjenje v rudniku rude s poglabljanjem jaška v 16. in 17. stoletju (E. Heuchler, 1857)

Zaradi potreb po strokovno izšolanih rudarskih kadrih, to je predvsem rudarskem nadzornem kadru, se je v letu 1919 ustanovila v Celju rudarska šola, ki je bila prva in edina te vrste v tedanji Jugoslaviji, zato je izobraževala kadre iz celotne države

in je bila podrejena pristojnemu ministrstvu, ter rudarskemu glavarstvu. Prvi ravnatelj šole je bil Čeh inž.

Jaroslav Plzak iz Brna, predavatelji pa so bili večinoma slovenski rudarski inženirji, ki so študirali v Leobnu in Pšibramu.

Prva rudarska fakulteta na Balkanu pa je bila ustanovljena v Ljubljani v letu 1923. Na njej so predavali številni priznani domači strokovni kadri, ter tudi tujci, predvsem ruski emigranti. Na njej se je izobraževal kader iz celotne Jugoslavije,

DECEMBER 2019 / stran 12

v obdobju SFRJ, pa tudi iz številnih neuvrščenih držav.

1 Prečni prerez skozi rudnik bakra v kraju Chemnitz v Avstriji iz leta 1700

Večina Slovencev oz. državljanov Slovenije ne ve, da se je prvo rudarjenje na slovenskem pričelo s topljenjem rud za potrebe izdelovanja orodja in orožja, predvsem na Gorenjskem, že v 13. stoletju. Z rudarjenjem so se prvi začeli ukvarjati kmetje, ki so rudo našli na svojih njivah in pašnikih, nadaljevali pa rokodelci, kovači, steklarji,

ključavničarji in drugi. To pomeni, da smo Slovenci pravzaprav narod kmetov in rudarjev, delavski razred se z industrializacijo razvije malo kasneje.

Lastniki rudnikov so bili prvotno na našem ozemlju, Nemci, Avstrijci, Angleži, Francozi, Čehi in še kdo bi se našel, dokler ni to premoženje v SFRJ v celoti prešlo v roke takratne države, danes, pa v roke Republike Slovenije.

Članek je bil objalvljen v reviji Mineral, marec 2012 Viri: Materiali so črpani iz različnih pisnih virov pridobljenih v Celjski mestni knjižnici, pri čemer je avtor večine njih Ivan Mohorič, ki se je leta 1888 rodil v rudarski družini v Idriji.

Matjaž Cerovac, univ. dipl. inž. rudarstva, Etnološko društvo SREČNO, e-naslov: matjaz.cerovac@telemach.net

O zgodovini akademskega Skoka čez kožo Leta 2019 Univerza v Ljubljani praznuje 100. obletnico ustanovitve.

To je tudi okrogla obletnica montanističnih oddelkov, ki delujejo na današnji Naravoslovnotehniški fakulteti FF UL, in sicer na Oddelku za metalurgijo in materiale, Oddelku za geotehnologijo, rudarstvo in okolje ter Oddelku za geologijo. Rudarstvo in geologija se na univerzi poučujeta neprekinjeno od samega začetka, z neprekinjenim poučevanjem metalurgije pa se je pričelo nekoliko pozneje. V 100 letih delovanja so se iz skromnih začetkov vse tri stroke razvile v pomemben dejavnik gospodarstva, znanosti in družbe v celoti.

Tradicija srednjeevropskih montanističnih študijev, fakultet in univerz vključuje tudi tradicionalno prireditev

Skok čez kožo, pri tem Univerza v Ljubljani ni nobena izjema. Aprila 2019 je bil v Ljubljani organiziran že 46. Skok čez kožo. Podobne prireditve ne pozna nobena druga fakulteta. Verjetno je Skok čez kožo v Ljubljani tudi najstarejša družabna prireditev z neprekinjeno tradicijo. Gre za prireditev, korenine katere so že zelo stare, kako se je ta običaj razvijal, pa ni povsem jasno. Razen člankov, ki ta dogodek obravnavajo z dokumentarno spominskih vidikov ali priložnostnih zapisov, dokumentiranih zapisov ni. Prav tako niso ohranjeni arhivski viri, ali pa jih ne poznamo. Deloma nam lahko pri analizi razvoja tega običaja pomagajo

časopisni članki iz obdobja pred drugo svetovno vojno.

Poznavanje zgodovine Skoka čez kožo je vsekakor izziv, tako za stroke, ki ta običaj gojijo, kot tudi za humanistične znanosti, saj se v njem prepleta več tradicij, ki izvirajo iz zelo različnih okolij, od rudnikov in rudarskih mest prek univerzitetnih študentskih skupnosti pa vse do urbanega meščanskega okolja.

Oglejmo si nekaj drobcev iz zgodovine akademskih Skokov čez kožo.

Običaj Skoka čez kožo so na Univerzo v Ljubljano prinesli študentje montanistike, ki so študirali rudarstvo v Leobnu na avstrijskem Štajerskem in v Příbramu na Češkem. V Leobnu so bili vso drugo polovico 19. stoletja, pa vse do nekaj let po koncu prve svetovne vojne,

prisotni neprestani konflikti med nemško govorečo študentsko večino in študenti preostalih narodnosti. Zlasti med nemškimi študenti so bili v veljavi burševski običaji, ki so poleg neprestanega pijančevanja vključevali tudi medsebojno dvobojevanje in pretepanje, zlasti članov drugih študentovskih združenj in narodov. Konflikti med različnimi nacionalnimi skupinami v Leobnu so bili nemalokrat tako močni, da so morale univerzitetne oblasti nekajkrat prekiniti študijski proces. Pretežno študentje slovenske narodnosti, ob sodelovanju Hrvatov in Srbov, so leta 1905 v Leobnu ostanovili akademsko društvo Sloga. Tega je oblast leta 1915 prepovedala, obnovili pa so ga v šolskem letu 1920/1921.

Vendar so univerzitetne oblasti jugoslovanskim,

stran 13

stan. Najprej je starešina v »resno šaljivem tonu« novincem razložil pomen prireditve in njen potek.

Novinec je stopil na oder, kjer mu je starešina zastavil vprašanja o tem, kdo je, kje je njegova domačija, nato pa je moral zapeti še svojo pesem. Po dokončani pesmi je skočil čez kožo in s tem si je priboril pravico, da je postal del rudarskega stanu.

Nadalje poročevalec zapiše: »Da ni manjkalo pri tej priliki komičnih prizorov, ker je bilo že vse, posebno pa novinci, Pred ustanovitvijo akadem- židane volje, se samo ob sebi umeje. Pri nastopnem skega društva Sloga so se slovenski študentje monta- zabavnem delu pa je zanistike v Leobnu združevali vladal krok, in petelin je bil neformalno. Prvi zapis o menda že več kot desetoakademskem običaju skakrat zapel, predno je tropa krokarska poiskala svoje kanja čez kožo zasledimo gnezdo.« Veseljačenje se je leta 1887 v Slovenskem nadaljevalo tudi naslednji narodu. Članek opisuje dan, ko so veseljaki obiskali prireditev v Leobnu. Kot zanimivost naj zapišemo, da sosednji kraj Göss. Razvila se je prosta zabava po »kriavtor članka kraj dosledno imenuje Ljubno na goreževačkih statutih« s pesminjem Štajerskem. Prireditev jo na ustih in »baletom«. se je odvijala na odru hotela Za konec pa: »Doseglo se je Lamm v mestu in je bila v dvojno: prvič, da se je švabceloti organizirana kot priskim dolgojezičnikom poreditev slovanskih študent- kazalo, da avstrijski Slovani nikdar ne bodo priznali, da skih klubov, usmerjena pa je bila tudi proti Nemcem in so samo gostje na avstrijski nemškim študentom. Poleg visoki šoli (saj še nismo pod Čehov, Poljakov in SlovenPickelhaubo 1 – ako dovocev, ki so študirali na šoli, lite gospodje nasprotniki), so se prireditve udeležili v drugo, da se je pokrepilo še zastopniki akademskih slovansko čustvo in se teklubov z drugih avstrijskih melj postavil nadaljnjemu univerz. Na začetku so vsi složnemu postopanju vseh udeleženci skupaj zapeli Ga- tukajšnjih vrlih slovanskih udeamus, nato pa so sledili visokošolcev ...« številni pozdravni govori v Prvi akademski Skok čez vseh prisotnih slovanskih jezikih, hkrati s tem so pre- kožo je bil v Ljubljani orgapevali popularne slovanske niziran 23. februarja 1924 pesmi. Zaključni del uradne in ne leta 1923, kot se poprireditve je bil »kožoskok«, gosto navaja. Potekal je v sprejem novincev v rudarski hotelu Union. Ta Skok čez 1 nemška čelada s konico na temenu, ki so jo uporabljali vojaki, gasilci in policisti poljskim in romunskim študentom pod pretvezo, da je v Leobnu premalo študentskih stanovanj, v naslednjem šolskem letu prepovedale vpis. To je povzročilo diplomatski zaplet in povračilne ukrepe na Poljskem in v Romuniji, ali je do njih prišlo tudi v Jugoslaviji, ni znano. Jugoslovanski študenti montanistike so imeli akademsko društvo Sloga tudi v Příbramu, vendar kaj več kot podatka o obstoju društva ne poznamo.

kožo so organizirali srbski študentje, ki so pred tem študirali v Příbramu, ki pa šolanja tam, zaradi neugodnih valutnih razmerij in s tem težkih življenskih razmer, niso mogli dokončati.

Zaradi tega so prišli študirat v Slovenijo, kjer je bila tedaj edina rudarska visokošolska ustanova na Balkanu. Dogodek je bil organiziran pod neposrednim patronatom in s finančno podporo jugoslovanskega ministra za gozdarstvo in rudarstvo dr.

Milana Šrškića. Ta je bil med letoma 1932 in 1934 deseti premier Jugoslavije, prepričan monarhist in podpornik šestojanuarske diktature.

V obdobju med obema svetovnima vojnama je bilo organiziranih enajst akademskih Skokov čez kožo, poslednji je bil 7. decembra 1939 v Dvorani Tabor. Lokacije, kjer se je prireditev dogajala, so se spreminjale, nekajkrat je bila organizirana v hotelu Union, največkrat pa v Sokolskem domu na Taboru. Obdobja med posameznimi prireditvami so bila različno dolga, v prvem desetletju so bili skoki organizirani na eno leto, v letu 1927 celo dvakrat, nato pa v različno dolgih obdobjih, tudi na tri leta.

demski klub montanistov, ki je deloval na Tehniški fakulteti. Klub je v neformalni obliki začel z delom že leta 1920, formalno pa je bil ustanovljen v šolskem letu 1921/1922. Primarna naloga kluba je bila pomoč študentom pri študiju, izdaji skripta, nabavi strokovne literature, organizaciji počitniških praks in ne nazadnje organizaciji Skoka čez kožo.

Vendar, tako kot pred prvo svetovno vojno na avstrijskih univerzah, tudi pri tem ni šlo brez zapletov. Nacionalni konflikti kljub študentom številnih narodov niso bili jasno izraženi, prisotni pa so bili številni politični konflikti. Klub je bil večino časa pod vplivom marksistično usmerjenih študentov, občasno pa so ga prevzemale druge skupine ali pa politično nezainteresirani študentje. To se je odražalo tudi v marsikateri časopisni kritiki akademskega Skoka čez kožo, nekatere med njimi so bile politične, druge povsem moralistične.

Po obdobju dvanajstih let je bil po drugi svetovni vojni Skok čez kožo ponovno organiziran leta 1951, od takrat dalje pa redno in neprekinjeno na vsaki dve leti.

Dogajanja okoli prireditve niso bile več tako burna in Obdobje med drugo svetov- intenzivna kot pred drugo no vojno je čas intenzivnega svetovno vojno. Ne glede na to pa so se ohranilne političnega vrenja, pri tem študentska populacija ni bila številne značilnosti predvojnobena izjema. Številni aka- nega skoka. Kratek pregled zgodovine akademskega demski klubi so bili orgaskoka, ki smo jo prikazali nizirani na politični osnovi, v prispevku, napeljuje k zopet drugi kot strokovna dejstvu, da ima ta tradicija združenja študentov popestre korenine, ki jih velja sameznih študijskih smeri. še podrobneje raziskati.

Med te je spadal tudi Aka-

Viri in literatura: Slovenski narod, 10. december 1887, št. 281, str.3.; Slovenski narod, 12. december 1887, št. 282, str.3.; Slovenski narod, 13. december 1887, št. 283, str.3.

Edinost, 14. december 1910, št. 346, str. 1-2.

Jutro, 27. oktober 1921, št. 254, str. 2.

Brenčič, M., 2019: Ljubljanska geološka šola – Zgodovina poučevanja geologije na Univerzi v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta (v pripravi).

dr. Mihael Brenčič, Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, e-naslov: mihael.brencic@ntf.uni-lj.si

DECEMBER 2019 / stran 14

Rudarstvo v Savinjski dolini Organizirano pridobivanje naravnega bogastva – premoga, kovin in nekovin – v Savinjski dolini, pod severnim Posavskim hribovjem, sega v čas Avstro-Ogrske monarhije, v 18. stoletje. Avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1762 povzdignila prvo rudarsko šolo v Banski Štiavnici na Slovaškem v prvo rudarsko akademijo na svetu.

Na tej akademiji se je šolal tudi rudarski inženir in svetnik Marko Vincenc Lipold (1816–1883), prvi slovenski geolog in šolani montanist, rojen v ugledni mozirski družini. V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imela celjska rudarska šola status državne šole in je bila edina te

smeri v takratni državi.

Celje so obdajala številna nahajališča rudnega bogastva in drugi premogovniki (Velenje Škale, Zabukovica, Huda jama, Liboje, Trbovlje Hrastnik, Laško, Stranice - Konjice, Rajhenburg, Podsreda in Rogatec). Tako

imajo Celje in drugi kraji Savinjske doline bogato in pestro rudarsko tradicijo na upravnem in šolskem področju. Rudarska šola v Celju je delovala v letih 1919–1946 in je izšolala odličen rudarski, montanistični in drug kader.

Rudarjenje je predvsem po pridobivanju premoga doseglo vrhunec po drugi svetovni vojni. Prispevalo je pomemben delež k obnovi in razvoju Savinjske doline ter tudi takratne domovine Jugoslavije. Samostojna Slovenija je v Savinjski dolini dočakala zaprte rudnike in premogovnike, a dvestoletno rudarjenje je okoliš zaznamovalo

1 Absolventi z učitelji rudarske šole v Celju leta 1931 (Tedenske slike v Domovini, 16. 7. 1931, št. 29, str. 3)

in pustilo svoj pečat na življenju tukajšnjih ljudi.

Celje je bilo za širšo okolico središče rudarske oblasti in rudarskega izobraževanja.

Revirni rudarski urad v Celju je deloval po navodilih rudarskega glavarstva v Ljubljani na podlagi rudarske zakonodaje, sprejete 23. maja 1854 v habsburški monarhiji.

Pomembni uslužbenci rudarskih uradov so bili nemškega ali češkega rodu.

Najvidnejši predstojnik celjskega revirnega rudarskega urada je bil Emmanuel Riedl, prvi slovenski rudarski glavar v Ljubljani pa je bil Vinko

stran 15

Strgar. Nasledil ga je Bogumil Cihelka. Nemška okupacijska oblast je junija 1941 v Celju ustanovila poseben rudarski urad, ki ga je do maja 1945 vodil inženir Huth. Pedagoško osebje celjske rudarske šole je poleg teoretičnega znanja še zlasti odlikovalo tudi veliko praktičnega znanja, pridobljenega med službovanjem v različnih rudnikih oziroma premogovnikih. Rudarski inženir češkega rodu

Jaroslav Plzàk je bil med soustanovitelji rudarske šole in jo je vrsto let tudi vodil. Po njegovem odhodu je mesto ravnatelja prevzel inženir Kornelij Ferjančič. Najdaljši staž poučevanja na šoli je imel Rudolf Lavrenčič (celotno obdobje po drugi svetovni vojni). Zadnji ravnatelj je bil inženir Dušan Rudolf.

Učni načrt je vključeval predmete za dijake rudarje in dijake železarje. Učne

vsebine so posodabljali, veliko pozornost pa so namenjali tudi varnosti, namreč kar se tiče rudniških nesreč, požarov in primerov reševanja. Med predavatelji so bili tudi Matija Lipužič, Bogumil Cihelka, Andrija Torkar, Viktor Jeločnik, Vasilij Pavlović, Božidar Marjanović, Jožef Niesner, Vladimir Mogilnickij, Ciril Podkrajšek, Franc Košutnik, Dušan Rudolf, Ivan Vrečer, Stane Turk, Božidar Godec, Milan Thaler.

Rudarsko šolo v Celju so obiskovali tudi dijaki, ki so pozneje v življenju zasedali pomembna mesta v rudarski stroki, vodilne položaje in delovna mesta v rudarski dejavnosti, politiki ter kulturi. Med njimi so bili Martin Klančišar (rudarski strokovnjak, direktor, politik, učitelj), France Kozar (rudar, delavski pesnik, pisatelj), Jože Pastor (rudar, rudarski strokovnjak, tehnolog, obratovodja, direktor).

Povzetek: Jože Hribar Vir: Zbirka: Izviri naše dediščine, 8. zvezek Jože Hribar, Matej Ocvirk, Matjaž Cerovac: RUDARSTVO V SAVINJSKI DOLINI Založništvo Griže: Etnološko društvo Srečno, 2018

Dr. Jože Hribar, Etnološko društvo Srečno, Migojnice 6, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com Matej Ocvirk, prof. zgodovine in geografije, e-naslov: matej.ocvirk981@gmail.com Matjaž Cerovac, univ. dipl. inž. rudarstva, Etnološko društvo SREČNO, e-naslov: matjaz.cerovac@telemach.net

Zgodovina istrskih premogovnikov Rudarska dejavnost se v Istri pri Labinu začenja v času vladavine beneške republike.

Prvo koncesijo za izkoriščanje premoga je leta 1626 dobil Filippo Varenzi, in sicer za rudnike minerala in smole, pegola nera, kakor so tedaj nazivali črni premog.

Leta 1659 pa je koncesijo dobil labinski notar Lodovico Dragogna, pozneje pa še številni drugi. Resnično pravo izkoriščanje premoga se začne leta 1785, ko je tovarna sladkorja na Reki postala prvi stalni kupec premoga iz območja Krapna.

Leta 1797 pridejo premogovna nahajališča v last

Ilirskih provinc, nato za krajši čas v last Avstrije, zatem pa spet v last Ilirskih provinc. Iz Napoleonovih časov sta ohranjena dva dekreta, tj. odločbi, namreč iz let 1807 in 1808, kot dokaz začetka intenzivnega rudarjenja v teh krajih.

resnejša raziskovalna dela ter izkop premoga v Krapnu in Vinežu.

Leta 1881 prevzame rudnike trboveljska premogokopna družba TPD, ki pričenja pravi razvoj rudnikov ter gradnjo pristopne železniške proge.

Konec 19. stoletja so rudniki Krapan, Vinež in Strmac že modernizirani, uporabljali so stroje na komprimiran zrak, električni pogon itd. Rudniki zaposlujejo že 750 delavcev ter proizvaKo leta 1835 postane sojajo okoli 90 tisoč ton prelastnik rudnika dunajski bankir Rotschild, se začnejo moga letno, ki se natovarja

tudi na ladje v luki Bršica.

Pred prvo svetovno vojno začenja Avstro-Ogrska velika vlaganja v rudnike zaradi potreb vojske, z vlaganji nato nadaljuje italija, ki ji rudniki pripadejo po porazu in razpadu Avstro-Ogrske.

Labinski rudarji so ponosni tudi na upor proti italijanskim okupatorjem leta 1921, ki je poznan kot »Labinska republika«. Tedaj so se rudarji zaradi zatiranja in maltretiranja italijanskih oblasti složno uprli ter zasedli rudnik. Sam labinski upor je zadušila šele vojska,

DECEMBER 2019 / stran 16

politika in še kaj.

Podobno kot v Sloveniji so bili tudi istrski premogovniki promotor razvoja industrijske dejavnosti, gradbeništva in turizma v tem delu Istre.

V istrskih premogovnikih so pred in po drugi svetovni vojni delali tudi številni slovenski rudarji in inženirji, sicer pa so bili rudarji večinoma hrvaške, slovenske, italijanske, češke narodnosti pa tudi drugih.

1 Premog

pri tem je bilo ubitih več rudarjev. Zato hrvaški rudarji praznujejo 2. marec kot svoj rudarski praznik.

Posebej znamenit je napis, ki so ga imeli obešenega pred rudnikom, namreč »Kova je nasa«, kar pomeni »Jama je naša« oz. v italijanskem jeziku »Cave e nostra«.

Med letoma 1936 in 1940 se največji napredek beleži v rudnikih, gradijo se novi Labin in naselje Raša, luka Bršica in cementarna Koromačno. Leta 1942 je dosežena rekordna proizvodnja – 1.158.000 ton premoga ob 10470 zaposlenih delavcih.

Po drugi svetovni vojni rudnik zopet pridobiva na pomenu, toda zaradi nepravilnega odkopavanja, težkih geoloških pogojev in nizke stopnje strokovnosti delavcev prihaja do pogostih, celo katastrofalnih rudarskih nesreč.

V 70. letih pride do krize premoga, proizvodnja se razpolovi na okoli 400000 ton ter še usiha, zato rudnik pred zaprtjem reši gradnja nove Termoelektrarne Plomin s 125 mw ob letni porabi 250 tisoč ton premoga.

Leta 1971 je v Republiki Hrvaški sprejet zakon o zamenjavi premoga z drugimi gorivi in rudnik je zopet v krizi, iz katere ga reši svetovna energetska kriza, zato se proizvodnja v rudnikih zopet oživlja, odpirajo se nove jame, obrati, tj. Ripenda, Koromačno in Tupljak.

Rudnik Tupljak je ob zvokih siren svečano pričel z delom leta 1983, natančneje 2. marca, ki je tudi uradni dan rudarjev v Republiki Hrvaški.

Predvidena je bila tudi izgradnja novega vpadnika Koromačno z namenom gradnje jame Koromačno pod morsko površino, toda

vpadnik je zalila voda. Sledilo je zmanjšanje proizvodnje v jami Ripenda zaradi težkih odkopnih pogojev, zato rudnik prideluje vse večje izgube.

Leta 1987 začnejo rudarji s 33-dnevnim štrajkom, ki dokončno zapečati usodo rudnika; takoj se začneta zapirati jami Labin in Ripenda, ohrani se le jama Tupljak, kamor se preselita proizvodnja in uprava.

Ker kmalu ugotovijo premogovne zaloge, namreč le 7 milijonov ton, ter preveliko vsebnost žvepla v premogu, Elektroprivreda Republike Hrvaške leta 1990 predlaga zaprtje rudnika, ki gre medtem v stečaj, ki ga vodi zelo sposoben direktor, prof. Veljko Karabajić.

Omenjeni podjetje potegne iz izgub tako, da se stečaj prekine in podjetje uspešno deluje naprej do končnega zaprtja v letu 2000, kateremu so botrovali nizka cena premoga, pomanjkanje kadrov, težki pogoji izkopa,

Matjaž Cerovac, univ. dipl. inž. rudarstva, Etnološko društvo SREČNO, e-naslov: matjaz.cerovac@telemach.net

Trboveljsko podjetje RGD je skupaj z Rudisom 10 let izvajalo rudarsko-gradbena podzemna dela.

Rudarske reševalne čete Slovenije in Hrvaške so do zaprtja rudnika sodelovale na meddržavnih reševalnih vajah, ki so se končale z družabnimi srečanji; tako se je med rudarji slovenskih in hrvaških rudnikov ustvarilo tovariško in prijateljsko ozračje, ki ga nekateri negujemo še dandanes, zato tudi organiziramo tovariška srečanja, saj, kot je znano, rudarji zelo spoštujemo tradicijo.

Prispevek je nastal ob priložnosti obiska slovenskih rudarskih upokojencev iz zaprtih savinjskih premogovnikov in premogovnika Velenje v Istarskih ugljenokopih Raša-Labin, kjer sta nas prijazno sprejela upokojena vodilna delavca rudnika, S. Faraguna in S. Baskijera, ter nam razkazala rudarska naselja, opuščena postrojenja in rudarski muzej.

Lep pozdrav in srečno – sretno!

stran 17

Stare mežiške rudarske besede

Jih še poznamo?

Mežiški rudnik so več stoletij upravljali tujci. Ti in nemško govoreči rudarji so k nam prinesli nemške besede, ki so jih mežiški rudarji težko izgovarjali, zato so jih po svoje preoblikovali. Prinešene nemške besede in posebnosti narečja Mežiške doline so botrovale k številnim popačenkam za vsakdanje pa tudi za rudarske besede.

Te so se tako udomačile, da jih vse do zaprtja rudnika ni bilo mogoče v celoti izkoreniniti oziroma zamenjati z ustreznimi slovenskimi izrazi. Nekatere besede pa so ostale povsem nemške. Šele po tem, ko so mlajše generacije bodočih rudarjev začele obiskovati rudarske šole, so popačeni nemški izrazi začeli postopoma izginjati iz vsakodnevne govorice, ne pa povsem.

Bogato zakladnico teh zanimivih skovank bi bilo škoda prepustiti pozabi.

Jezikoslovci in zavedni Slovenci so se zavedali, da uporaba popačenk in tujih besed ne spada v slovensko okolje. Leta 1918 je Josip Bezlaj izdal knjigo Zbirka rudarskih in fužinarskih izrazov, nabranih iz nemško-češkega »montanističnega slovnika«, ki ga je sestavil c. kr. rudarski svetnik in ravnatelj Edvard Horovsky v Pragi.

Knjiga obsega 30 strani in je pravzaprav nemško-slovenski slovar rudarskih in železarskih besed. Avtorjev

HAUER – kopač, ki je delal v jutranji izmeni, je zavrtal, moral je znati tudi ošremati, nemško der Hauer ŠISMAJSTER ali IMENA ZAPOSLENIH ŠUSMAJSTER – strelec, na posameznih delovnih miner. Delal je v mestih: popoldanski izmeni in miniral. Izvira iz nemške FERBEŽAR – glavna besede Schuss – strel. namen je bil, da bi s sloven- oseba rudnika, popačenka ŠIŠMAN – je vrtal in skimi besedami postoponemške besede vorbesagt streljal, na delo je prišel še ma nadomestili popačene (imenovan) le v popoldanski izmeni nemške izraze. Da bi dvignil PERKŠOFAR – rudniški ŠREMAR – obtrkovalec, zavedanje, da smo Sloven- oskrbnik, popačenka ki je odstranjeval viseče, ci, je namesto uvoda zapinemške besede der odkrušljive kamne. Imel sal pesem E. Gangla: Bergschaffner je kramp in firstnštehar.

Firstnštehar je bila daljša kovinska palica (ranta), ki Rudarjem. je bila na koncu zašiljena in upognjena.

Pod zemljo so zakladi zakopani, FIRŠTEN – strop v jami; na dan jih dviga moja trudna dlan, nemško die Fürste a z njimi tujec si bogastvo hrani, ŠIRFATI – strgati, krušiti hribino za borni kruh sem njemu jaz tlačan.

LAUFAR – vozač. Delal v Odslej pa bodi, kamor roka seže, nočni izmeni, čistil (pucu) vse naše, saj je naše zemlje dar in plod! in ročno potiskal jamski S to zemljo moje delo mene veže, voziček; nemško die Laufer. in moj gospod je le naš skupni rod!

ZECAR – ZAUBRAR – delavec na glavni izmeni Kljub dobremu namenu FERBOLTAR – delovodja, s kroco (motiko), delal knjiga ni imela večjega popačenka nemške besede je na glavni izmeni in uspeha, saj prebivalci Meži- der Verwalter čistili delovno mesto ške doline veliko popačenk VUTMAN – nadpaznik (»ort ozajbrati« – očistiti uporabljajo še danes. Veliko (ober štajger), vodja delovno mesto). besed, ki bodo omenjene v delovnega mesta KUTAR – razbijalec večjih nadaljevanju, sem poznal ŠTAJGER – paznik, ki je bont (skal) z bempuharji še iz mladih let, slišal pa razporejal delo in pošiljal (večjimi kladivi); tako so sem jih od domačih rudnidelavce na delovno mesto imenovali tudi do 10 let ških delavcev. Veliko pa BORAR – nekdo, ki je delal stare fante, ki so večinoma mi jih je povedal upokojeni le na odkopu in sledenju, je prebirali rudo rudar Fridl – Mirko Čuješ. vrtal (borav – iz nemščine CIMPERMAN – tesar, Nekaj sem jih našel tudi v Bohrung – vrtanje) in je nemško die Zimmermann; knjigah in časopisu Fužinar. moral znati zasilno cimprati delal je na napredovanju, V NADALJEVANJU NAŠTEVAM BESEDE PO POMENU V SKLOPIH, NE PO ABECEDNEM REDU.

DECEMBER 2019 / stran 18

polagal fuga rore (ventilacijske cevi). V fuga rore so z lutnami, ki so jih gonili na roke, potiskali zrak za prezračevanje. Lutna so bile iz desk na kvadrat zbite 4 lopate, ki so potiskale zrak. Izraz lutna so knapi iz leškega rudnika prenesli v mežiškega. Napeljevali so zrak za kompresor, polagali tračnice – šine (nemško die Schiene). Tračnice so z zunanje strani spojili z lošnami, ki so bile ravne, z notranje strani pa s šelnami, ki so bile spodaj v vzdolžni smeri ukrivljene, da so bile ojačane. Tračnice pa so na švelerje (pragove) pribili s ponedli (posebnimi žeblji za pribijanje tračnic).

PURČI ali SAJBROVC – mladoletni rudar, ki je v rovu stregel kopačem MARKŠAJDER – jamomerec, nemško der Markscheider FIGURANT – pomočnik jamomerca

DELOVIŠČA AVFPARAJTNGA – uprava, pripravljalnica, nemško Aufbereitung – uprava, Aufberaiten – pripraviti ORT – delovno mesto, povsem nemško: der Ort ŠTOLN – rov, nemško der Stollen (rov) ŠAHT – nemško der Schacht – navpični jašek AUFPRUH – nadkop, nemško der Aufbruch ZOLN – dno rova, nemško die Sohle. »Na orto jedi pa čedno pozajbraj zoln.« GENC – bočna stena v rovu OPAV – odkop, nemško der Abbau ZUPAV – prikop: nemško der Zubau HALDA – odval, izsipališče, kup jalovine; nemško die Halde OLM – odval BOŠ UTA, BOŠHAVZ – ko so začeli uporabljati

strelivo, so izkopani material vozili v boš ute, pozneje v bošhavze, kjer so bile zaposlene ženske (knapice oz. knapinje), ki so kose izkopane rude z ločilnimi kladivi drobile v velikih železnih možnarjih.

Kutarji pa pa so drobili večje kose izkopanine in odvažali jalovino na nasipe.

FRLESCIMER – klicna soba, klicalnica, pozivalnica.

Rudarji so se pred odhodom v jamo javili v »frlescimru«. Tu so jih pazniki »pozivali« po imenu in priimku.

ORODJA BENPUFAR – večje kladivo na daljšem ročaju za razbijanje večjih kosov rude ali kamnov KROCA – rudarska motika za grebenja rude in kamenja v tregl. Iz nemške die Kratze, Krücke – grablo,

die Ofenkrücke – pogrebač).

TREGL – nosilnik – plitva in sploščena pločevinasta posoda, ki ima na obeh straneh ročaj za zajemanje rude in jalovine s tal in vsipanje v vozičke.

Popačenka nemške besede die Trägl (korito, nečka, kadunja). Sprva so bili leseni, pozneje iz pločevine. ŠLEGEL – kladivo z ravnim ročajem ŠLENKER – kladivo, ki ima toporišče na koncu zakrivljeno, podobno kot dežnik ali sprehajalna palica, namenjeno za vrtanje »na šlenker«, to je od spodaj navzgor ŠAVFLA – lopata, iz nemške besede die Schaufel ŠVEBLE – izdelovali so jih rudarji sami in jih uporabljali namesto vžigalne vrvice. Do 10 cm dolge žveplene paličice z bombaževinasto dušo. Z njimi so zmanjšali porabo vžigalnih

2 Podpora rova

1 Risba jamskega orodja, narisal Šanclov Zepi – Jože Gradišnik

3 Krjola

stran 19

vrvic za več kot polovico.

KRJOLA – samokolnica, nemško der Schubkarren KRBITNCA – karbidovka ŠTANGA – nemško die Stange – drog, kol, palica KLAMFA – penja, skoba DRUCLNI - podolgovati zamaški iz mehke gline

TRANSPORT TRETNA – začasne stopnice – nastopna debla.

Iz nemške besede auftreten (stopiti na kaj). Hlod, v katerega so izklesane stopnice. Nad vsako drugo stopnico je bila zabita polkrožna klamfa, da se je lahko rudar pri spuščanju ali dvigovanju iz jaška prijemal z rokami. Po prebijanju nadkopa (aufpruga – nemško der Aufbruch) so zaradi ozkega prehoda lahko uporabljali le tretne, ki so jih fiksirali z rigli (prečnimi drogi), ki so jih na tretno pribili s klamfami.

FORTNE – nadomestne stopnice, podobne grobo izdelanim stopnicam.

Med dva vzporedna hloda so prečno pribili močne trirobelne letve, ali pa so v hlode zabili lesene cveke, na katere so položili stopnice. Pri manjšem naklonu so uporabljali deske, na katere so bili prečno pribiti štaflni, kot nekakšna kurja pot. ŽVAPL – ŠVAPL – mali leseni voziček iz desk, znotraj obdan s pločevino, ki je že imel kolesa. Z njim so vozili po nizkih rovih.

Progo so naredili iz desk.

Ob robovih desk so bile lesene firnge, da voz ni zdrknil s proge.

HUNT – UNT – jamski voziček. Ime je dobil po prvih lesenih vozičkih, ki so pri vožnji dajali glas, podoben zateglemu laježu psov (nemško der Hund – pes, die Hunt). Sprva so bili leseni, pozneje železni.

RAZNO

Najbolj razširjena oblika železnih untov je bil »raduša voz«. ŠTREKNA – tirnica ZALPON – transportna žičnica LORA – jamska lokomotiva na električni tok. Ime tudi za odprt jamski vagon. ŠUTA – sipka

NAFILATI, POFILATI – napolniti, popolniti; iz nemške Füllen – nakladati ŠIHT – delovnik COLNGA – plača BASNGA – nakup za ves mesec vnaprej ŠTACUNA – trgovina ŠVIC – znoj, pot, potiti se, »švicati« COKLŠUHI – čevlji z lesenimi podplati ŠUHFECE – namesto nogavic so knapi uporabljali večje cunje, ki so jih na poseben način ovili okoli stopala in gležnja.

Nemško der Schuh – čevelj, die Fetzen – cunja. ŠIFER – skrilavec, nemško Schifer PURŠNHAVS – hiša za samske rudarje PERKHAVS (BERGHAUS) – rudarsko poslopje, večinoma za samske rudarje

PODPORA ROVA FIRŠTEN – strop v jami; nemško die Fürste RIGL – stropnik ŠTEML – iz nemščine: Firstenstempel – podstropna podpora PINLOH – TACNA – GNEZDO – luknja v tleh ali hribini za vstavljanje tramov ŠPRAJCA – podpora FALE – ŽVARCLI – obrezline od žaganja hlodov ZAFALATI – na rigl in štempl položiti žvarcle ali deske

Ivan Ocepek, Na Fari 20, 2391 Prevalje

5 Tretna

4 Knjiga Zbirka rudarskih in fužinarskih izrazov

6 Fortne

7 Šina, pribita na šveler s ponedlni

DECEMBER 2019 / stran 20

Vilenica v soju rudarskih svetilk »V globine po globino,« je dogodek napovedala moderatorka vileniškega večera v Hrastniku, Simona Solina. In res, tako dobesedno tega doslej še nismo storili …

Tretje gostovanje Mednarodnega festivala Vilenica, sicer 34. po vrsti, smo si v naši občini zamislili malce drugače, bolje rečeno, na malce drugačni lokaciji. V želji povezati tradicijo s kulturno sodobnostjo smo dogodek izvedli v jamskih prostorih

Rudnika Trbovlje-Hrastnik.

Ker festival tudi sicer nosi ime po jami – Vilenica je kraška jama, ena najstarejših turističnih na svetu –, smo tako poskrbeli še za zanimivo transformacijo od starega k novemu, od narave k človeku.

Objavljeno v 26. številki časopisa Hrastov list, september 2019

1 V globine po globino, fotografija: Fotoklub Hrastnik

Irena Senčar, Čeče 99 a, 1430 Hrastnik, e-naslov: irena.sencar@hrastnik.si

Dogodek je potekal v torek, 10. septembra, ko se je v rudniške globine spustilo okrog 60 pričakovanja polnih obiskovalcev. Sam ambient je bil nekaj posebnega tudi za gostujoči avtorici: »Zagotovo kot pisateljica še nisem šla tako globoko,« je povedala pisateljica Elizabeth Reapy z Irske in se tako navezala na temo letošnjega festivala Ego in fabula, ki v središče postavlja

avtobiografskost pisanja.

Ayesha Chatterjee, kanadska pesnica indijskih korenin, pa je dodala: »Ko sem se spuščala v rov, sem obmolknila. Pomislila sem na vse ljudi, ki so dolga leta delali v njem …« In res, tudi obiskovalci so si bili edini v mnenju, da se zven brane besede človeka 50 metrov pod zemljo, v soju rudarskih svetilk, dotakne na povsem nov, drugačen način.

stran 21

Povedale so ...

Lucija Laznik Etnološko društvo Srečno hrani podatke o 385 ženskah, rojenih v prvi polovici 20. stoletja, ki so delale v premogovnikih Zabukovica in Liboje. Preseneča, da je bila kar polovica delavk, ki so se zaposlile pri rudniku, stara med 15 in 20 let, ter da je prav vse v rudarstvo prignala socialna stiska.

Delavke knapovke 1 so delale na rudniških obratih: v jami, na prevozu rovnega premoga, na separaciji in na ozkotirni železnici, kjer je bilo delo zahtevno in nevarno. Ženske so delale tudi na rudniški ekonomiji, v samskem domu in drugih rudniških službah. To so bila mlada dekleta in ženske, predvsem iz revnih družin, ki so bile že kot majhne deklice vajene trdo delati in poprijeti za vsako delo. Še več – te delavke so prispevale svoj delež k izgradnji Slovenije in morda še večji delež k izgradnji samopodobe Slovenk.

Skoraj pol stoletja po zaprtju premogovnikov v Zabukovici in Libojah nam je uspelo zapisati življenjske zgodbe nekaterih delavk.

Vsaka življenjska zgodba je unikatna, prav tako je edinstvena vsaka ženska posebej.

Ena izmed knapovk je bila tudi Lucija Laznik, rojena Brglez (1921–2013). Tukaj je njena zgodba.

Lucija Laznik se je rodila

1 Knapovka je ženska različica rudarja (knapa).

2 Prisilno delo.

3 Lopata.

v Matkah. Kot mlado dekle je začela pri rudniku Zabukovica delati leta 1942, kjer je bila zaposlena 18 mesecev oziroma do porušitve griškega mostu čez reko Savinjo, 12. 11.

1944. Lucija je bila stara 20 let, ko je odšla na delo v rudnik. Imela je tri sestre in dva brata. Njena sestra je delala v rudniku v Libojah.

V rudnik je bila prisiljena iti.

S sestro sta namreč sami živeli na kmetiji, matere takrat ni imela več. Ponjo so prišli direktor in še dva uslužbenca ter rekli, da mora punca z njimi. Njena sestra jim je odvrnila, da Lucijo potrebuje in je ne pusti nikamor, a direktor je temu oporekel, češ da mora v rudnik ali pa na arbajtdinst 2 po svetu.

Sestra je sklepala, da je potemtakem že bolje, da gre delat v rudnik. Takrat je moralo v rudnik veliko žensk; ni bilo pomembno, koliko so bile stare, ali so bile poročene ali imele otroke. Lucija se spominja gospe, ki je vsak dan jokala, ko je morala na delo v rudnik. Lucija je na delo

pešačila, in sicer po eno uro. Pozneje se je preselila k drugi sestri, ki je živela bližje rudniku. »Težko obdobje je blo takrat, na poti je blo polno Nemcev in partizanov in me je blo zmeri strah.« V rudniku so ji namenili lažja dela. Za trakom so tako ženske prebirale premog in metale stran blato ter kamenje. »To ni bil težek del, težje je bilo, ko si moral premog s šaflo 3 metat u hunte 4. To je blo pa kr težko.« Delala

Strokolu, kjer je prala in likala. V ambulanti so lahko sprejeli 30 pacientov.

Moral si poprijeti za vsako delo, saj so bili takrat težki časi, pomembno je bilo tudi to, kako si bil politično opredeljen. Lucija priznava, da je imela malce privilegijev, saj je bila najmlajša med delavkami.

Leta 1944, ko so partizani porušili most čez Savinjo, so množično odpuščali delavce, takrat je prenehala obratovati tudi mašina 7, s katero so vozili premog v

1 Lucija Laznik

je tudi v lampenkamri 5 , kjer je rudarjem delila ziherice 6, preden so odšli v jamo. Bila je še na ekonomiji, zadnje mesece je zaradi svoje pridnosti napredovala in delala v ambulanti pri doktorju

4 Jamski vozički.

5 Prostor za prevzem in predajo jamskih svetilk rudarjem,

ki so odšli v jamo.

Dr. Jože Hribar, Etnološko društvo Srečno, Migojnice 6, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com

Žalec. Odpustili so tudi njo, zatem je odšla delat k bratu na kmetijo. Leta 1948 je delala v Juteksu, nato se je poročila in se preselila k možu v Prebold, kjer je približno 13 let delala v tekstilni tovarni v Preboldu.

6 Rudarska varnostna svetilka.

7 Parna lokomotiva.

DECEMBER 2019 / stran 22

Pri rudarjih v Bosni Kako danes delajo in živijo rudarji v Bosni, smo želeli spoznati nekdanji rudarji iz Laškega. Z velikim avtobusom, ki pa je bil zaradi velikega zanimanja premajhen, smo se 15. junija odpravili k rudarjem Rudnika mrkog uglja Breza blizu Sarajeva. Kot vemo, so laški premogovnik zaprli pred 27 leti, leta 1992.

Rudnik Breza deluje dobrih 100 let od leta 1907. Pri njegovem zagonu je bilo vključenih več rudarskih strokovnjakov iz Slovenije.

Kadrovsko okrepitev s slovenskimi rudarskimi strokovnjaki pa je dobil tudi po koncu druge svetovne vojne, po letu 1945, ko je bilo iz slovenskih rudnikov tja prerazporejenih več rudar-

skih inženirjev in vodilnih delavcev. Sedaj deluje rudnik v sistemu Javno podjetje Elektroprivreda Bosne in Hercegovine. V podjetju dela 1200 zaposlenih, od tega 700 na odkopu v jami.

Letos bodo v jami nakopali nekaj čez 400.000 ton in na dnevnem kopu nekaj čez 200.000 ton rjavega premoga. Ves izkopani

premog pošiljajo v termoelektrarno Kakanj.

Gostitelji iz Rudnika Breza so bili ob našem obisku radovedni in presenečeni, saj niso navajeni, da bi njihove jamske rove obiskovali turisti, četudi imajo rudarske korenine.

Pred upravno zgradbo je spomenik desetkratnemu udarniku in heroju dela rudarju Aliji Sirotanoviću, ki je bil najbolj poznan rudar v Jugoslaviji v prvih letih po koncu druge svetovne vojne. Njegova slika je bila na bankovcu za 100 dinarjev.

Poleg njegovega spomenika pa je marmorni spomenik s 50 imeni rudarjev, ki

so umrli v rudarski nesreči ob eksploziji metana v jami Sretno 14. marca 1970.

Za varen obisk jame nas je bilo preveč. Od 54 udeležencev obiska rudnika smo lahko odbrali 10 naših članov za obhod delovišč globoko v jami, preostali pa smo si ogledali izkopavanje premoga na dnevnem kopu, separacijo premoga, rudarsko svetilničarno – prostor za polnjenje jamskih svetilk, rudniške umivalnice in garderobe. Ob koncu ogleda rudnika se kar nismo mogli posloviti, toliko smo imeli drug drugemu za povedati in tudi kaj povprašati. Ob slovesu so nam povedali, da jim je

stran 23

direktor rudnika obljubil, da bo lahko skupina njihovih rudarjev prišla na izlet v Slovenijo, pri čemer bodo obiskali Laško in rudarski muzej v velenjskem rudniku. Se bomo lahko pa

takrat še več pogovorili.

Dan smo zaključili v motelu na družabnem večeru, ki nam ga je popestrila pevka bosanskih pesmi z

njihovim melosom.

Naslednji dan je sledil ogled znamenitosti Sarajeva in pred odhodom proti domu še okrepčilo z njihovimi čevapčiči na znameniti Baščaršiji.

Obisk tega rudnika je bil namenjen spoznavanju, kako v teh časih delujejo rudniki; v rokah smo spet imeli premog in si izmenjali izkušnje z današnjimi rudarji.

Andrej Mavri, predsednik Rudarsko-etnološkega društva Brezno-Huda Jama, Huda Jama 1, 7230 Laško, e-naslov: andrej.mavri@siol.net Fotografije: Gregor Podkoritnik

Kultura med mežiškimi rudarji in petdeset let delovanja Moškega pevskega zbora Mežiški knapi Mežica je znano rudarsko mesto v Zgornji Mežiški dolini, prebivalstvo so nekoč sestavljali, poleg kmetov in obrtnikov, v glavnem rudarji in njihove družine. Celotne generacije rudarjev so več kot 300 let kopale svinčevo in cinkovo rudo v osrčju gore Pece.

Kljub napornemu delu so se rudarji v prostem času posvečali kulturi, ustanavljali so društva, kot so gasilsko

društvo, planinsko društvo, kulturna in športna društva, igralske skupine in tudi knjižnice. Kultura je

ves čas oblikovala ljudi, kraj in utrjevala slovenstvo ob severni meji. Pomembno je bilo druženje ljudi, danes pa nas sodobna digitalna tehnologija razdružuje, žal.

Posebno mesto v družbi je imela tudi glasba. Prav gotovo so fantje na vasi že v davnih časih prepevali

pod vaškimi lipami ali pod okni deklet, a organizirano glasbo so začeli izvajati pozneje. Bilo je leta 1900, ko so mežiški rudarji nakopali več svinčeve rude, kot so jo nakopali v sosednjem avstrijskem Bleibergu. Takrat je uprava rudarske družbe Bleiberger Bergwerks Union ali BBU odobrila, da

DECEMBER 2019 / stran 24

1 Godba Rudnika Mežica še brez uniform, 1901

3 Prvi mešani pevski zbor Prosvetnega društva Peca, 1924

4 Eden izmed prvih posnetkov moškega pevskega zbora Mežiški knapi, 1974

2 Rudniška godba, 1907

stran 25

5 Proslava ob 350-letnici Rudnika Mežica, igrale so tri godbe: Pihalni orkester Rudnika Mežica, godba iz Arnoldšteina, Rudarska godba iz Hrastnika, peli smo Mežiški knapi

6 Mežiški knapi, 2009

lahko imajo mežiški rudarji svojo godbo. V začetku leta 1901 so v Mežico poslali kapelnika Antona Schlosserja, ki je ustanovil godbo, ki jo je nato vodil kar 27 let. Nastajale so nove in nove generacije, danes je to Pihalni orkester Rudnika Mežica. Tudi pevci niso veliko zaostajali, leta 1907 je Prosvetno izobraževalno društvo Peca v Mežici ustanovilo prvi mešani pevski zbor, ki je bil namenjen predvsem cerkvenim obredom, a bil je prvi. Tudi v drugih društvih so peli in skupaj z rudniško godbo organizirali glasbene večere, kakršen je bil v Mežici 19. junija 1930, ki ga

7 Mežiški knapi, 2019

je prenašal takratni Radio Ljubljana po vsej Sloveniji.

Po vojni leta 1946 je društvo Svoboda ustanovilo velik mešani pevski zbor, ki ga je vodil takratni ravnatelj meščanske šole Josip Hergouth. Zbor je bil precej uspešen, saj je posnel nekaj pesmi za Radio Ljubljana. Zbor je sodeloval tudi z rudarsko godbo oziroma orkestrom, ki ga je sestavil takratni dirigent godbe Edo Mauhler in na oder postavil nekaj operet, ki so privabljale ljudi iz celotne mežiške doline.

Igralska skupina je pozneje začela na oder postavljati komedije. Zbor je nato

začel počasi ugašati, leta 1965 je prenehal delovati.

Takrat smo mladi pevci zbor pogrešali in začeli smo razmišljati o novem. Želja se nam je uresničila jeseni 1969, ustanovili smo moški pevski zbor. Večina nas je bila zaposlena pri rudniku, od katerega smo pričakovali finančno pomoč, zato smo ga poimenovali Moški pevski zbor Mežiški knapi.

To jesen praznujemo 50 let delovanja. Za zgodovino je to bežen trenutek, za pevca, ki vztraja od vsega začetka, pa je dolga, zelo dolga doba. V teh letih se je v zboru zvrstilo 64 pevcev in 8 zborovodji. Prvi zborovodja je bil Stanko Golob,

Marijan Vončina, KD MPZ Mežiški knapi, Trg 4. aprila 4, 2392 Mežica, e-naslov: marjan.vonina@siol.net

saksofonist pri rudniškem orkestru, sledili so mu Tone Škrjanc, Albin Krajnc, Mojca Kovač, Peter Slanič, Marko Kavtičnik, Metka Dobnik, zdaj pa nas vodi prof. Mojca Kamnik. Kdo bi vedel, koliko nastopov smo imeli na rudarskih prireditvah, glasbenih revijah, gostovanjih po številnih slovenskih krajih in v koroškem zamejstvu!

Ostali so lepi spomini.

Danes na dolgoletno rudarjenje in kulturo v naših krajih spominjajo le še muzej Rudnika Mežica na Glančniku, imenovan Podzemlje Pece, Pihalni orkester Rudnika Mežica in Moški pevski zbor Mežiški knapi.

DECEMBER 2019 / stran 26

Tretji Festival knapovske kulture

1 Knapovske punce iz Zagorja ob Savi

2 »Pri knapu« na Zavratih

»Pri knapu« na Zavratih so se v nedeljo, 30. junija 2019, zbrali udeleženci festivala.

Festival je organiziralo domače društvo za ohranjanje rudarske dediščine v sodelovanju z Združenjem za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije.

uniformiranim rudarjem ob njihovem stanovskem prazniku – 3. juliju.

Pred brunarico so se zbrali uniformirani nekdanji rudarji in člani kulturniških skupin, ki so tudi nastopile.

Ob 10. uri so na prireditveni prostor ob zvokih koračnice prikorakali uniformirani rudarji. V tej povorki je sodelovalo 70 nekdanjih rudarjev iz rudnikov: Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Zabukovica, Liboje, Kanižarica,

Sledil je festivalski program, v katerem so nastopili Rudarski pevski Velenje, največ pa je bilo zbor Loški glas iz Kisovca domačih, iz našega Rudnika pri Zagorju, Rudarska Huda jama. godba Hrastnik, ljudske pevke Knapovske punce Po uvodnem nagovoru iz Zagorja, Ubrane strune povezovalke programa iz Zabukovice, vokalna je prisotne pozdravil skupina Šorarji iz Griž, predstavnik organizatorjev ljudski pevci Ofirovci iz Andrej Mavri, za njim pa Laškega in ljudski pevci župan Občine Laško Franc Rečiški knapi iz domačega Zdolšek. Ta je ob koncu društva. Nastopajočim nagovora s »kriglom« so zavzeto prisluhnili piva nazdravil vsem obiskovalci festivala, ki

se jih zbralo okoli 400. Ti so skupaj z nastopajočimi poskrbeli, da je bilo več kot 500 sedežnih zmogljivosti okoli brunarice polno zasedenih vse do večera. Po nastopu navedenih kulturniških skupin so udeležence zabavali člani domače vokalno-instrumentalne skupine Rečiški kvartet s prijatelji.

Festival knapovske kulture je uspel, tako v pogledu ohranjanja rudarske dediščine kot tudi bogatenja turistične ponudbe krajev Občine Laško.

Andrej Mavri, predsednik Rudarsko-etnološkega društva Brezno-Huda Jama, Huda Jama 1, 7230 Laško, e-naslov: andrej.mavri@siol.net Fotografije: Vojka Povše Krasnik

stran 27

KD Pihalni orkester Rudnika Mežica in 46. Skok čez kožo Letošnje leto se je 13. 4. 2019 tradicionalni 46. Skok čez kožo začel z igranjem KD Pihalnega orkestra Rudnika Mežica.

K sodelovanju so nas povabili člani organizacijskega odbora 46. Skoka čez kožo.

Vabila smo se razveselili, saj je to poseben dogodek za diplomante montanističnih smeri študija. Tudi za nas, predstavnike rudarjev, je bil to poseben dogodek. Z rudarsko uniformo ohranjamo in predstavljamo rudarje, poleg tega smo prvič sodelovali in bili del svečanega dogodka v Ljubljani. Večkrat smo igrali v Mežici, kjer tudi vsako leto izvajajo Skok čez kožo.

Skok čez kožo je pomembna prireditev, ki je bistveno izoblikovala

1 Diplomanti

Mateja Bruder, predsednica KD PORM Fotografije: Brbre

družabno življenje rudarjev in pozneje diplomantov montanistike. Predstavitev Skoka čez kožo je opisal Vinko Koren, dipl. inž. rud.

Na Univerzi v Ljubljani je Skok čez kožo prireditev, na kateri rudarji, metalurgi in geologi, ki so študij že opravili, sprejmejo absolvente in študente zadnjega letnika vseh odsekov Oddelka za montanistiko Naravoslovnotehniške fakultete UL v svoje vrste.

Prvi Skok čez kožo je bil v Ljubljani leta 1923, ko so tukaj diplomirali prvi študentje rudarstva, nato pa

se je odvil vsaki dve leti, razen med drugo svetovno vojno.

Osnove Skoka čez kožo koreninijo v posebnih obredih, prek katerih so nekoč rudarji sprejemali novince.

Zaradi velikih vrednot, ki so jih ustvarjali, so imeli rudarji posebne privilegije. V srednjem veku so bili osebno svobodni, imeli so svoje pravo in sodstvo, svobodno so izbirali svoje starešine in svobodno so se naseljevali v krajih, kjer je bila ruda.

Smeli so nositi orožje in imeli so svoje noše, ene za delo, druge za svečanosti, svojo uniformo pa imajo še danes.

Rudarski kraji so bili pogosto daleč stran od vseh drugih obljudenih krajev in

2 KD Pihalni orkester Rudnika Mežica

ljudskega dogajanja. Bolj kot drugi ljudje so bili rudarji odvisni sami od sebe in drug od drugega, še posebno pri svojem delu. Ob fizični moči in znanju sta bila potrebna tudi pogum in tovarištvo, namreč pogum za delo pod zemljo in tovarištvo za pomoč v nesreči.

Med rudarji so se oblikovale prve socialne ustanove za podporo družinam ponesrečenim rudarjev.

Neomajna vera v medsebojno pomoč je med rudarji vir moči za premagovanje strahu pred skrivnostnimi silami podzemlja in vez, ki daje temu poklicu poseben čar. Rudarski pozdrav je SREČNO in, če kje, je bila in je potrebna sreča v rudarstvu. Sreča, da rudo najdeš, in sreča, da se zdrav vrneš iz jame.

DECEMBER 2019 / stran 28

Delovanje društva RMED Srečno Zagorje Zagorje vse do Kulturnega centra Delavski dom, kjer je bilo druženje. Ob 18. uri je bila v farni cerkvi sv. Petra in Pavla tudi praznična maša ob prazniku svete Barbare, katere so se udeležili tudi romarji iz Nove Štifte.

1 Postavitev in blagoslov originalnega kipa sv. Barbare

Rudarsko društvo RMED Srečno Zagorje deluje že šesto leto. Društvo ohranja rudarsko dediščino, vrednote in omiko, ki jo je v našem mestu ustvarilo deset rudarskih rodov v 250-letnem obdobju obstoja Rudnika rjavega premoga Zagorje.

Naše društvo z ljubiteljskim delovanjem uresničuje interese na rudarskem, muzejskem in etnološkem področju proučevanja, muzejskega ohranjanja in izobraževalnega predstavljanja rudarske dediščine, njenih vrednot in turizma.

Rudarji smo v Zagorju 4. decembra 2018 počastili praznik svete Barbare – zaščitnice rudarjev. Ob tem prazniku je društvo RMED Srečno Zagorje organiziralo že šesto prireditev, ki je bila letos prvič pred portalom Aleksandrovega rova v Toplicah. Razlog za to sta bili umetniška slika z motivom rudarjev umetnika Milana Razborška, nameščena na zadelko, ter vrnitev kipa svete Barbare v kamrico Aleksandrovega rova, ki je bil nekoč zaradi okoliščin

tistega časa grobo odstranjen.

Blagoslov kamrice s kipom svete Barbare sta opravila upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres in zagorski župnik Maksimiljan Jani Tušak. Po končanem obredu je Rudarski pevski zbor Loški glas zapel še pesem Sveta Barbara.

Sledila je tradicionalna svečana povorka uniformiranih rudarjev in drugih obiskovalcev prireditve ob zvokih Pihalnega orkestra SVEA

V decembru smo v društvu ob peti obletnici delovanja izdali brošuro z naslovom Jašek. Predstavitev brošure je bila v četrtek, 13. decembra 2018, v Knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju.

Predstavitev se je začela z rudarsko himno »Stan rudarski bodi nam pozdravljen«, ki jo je zapel Rihard Majcen. Pogovor z uredniškim odborom, katerega član je tudi sam, je vodil Igor Gošte. V brošuro smo vključili tudi nekaj pesmi Maksa Marinčiča in prav zato ga je Igor Gošte tudi pozval, da nam je ob tej priložnosti še kakšno povedal. Med obiskovalci je bil tudi pesnik Vlado Garantini, ki je srečanje obogatil še z recitacijo iz knjige FRPRUH. Po zaključku sta sledila še druženje in pogovor ob prigrizkih škrata Perkmandeljca.

Ob srečanjih v domovih starejših občanov (Izlake, Trbovlje, Hrastnik, Črni Potok - Litija) sta Franci Brinovec in ekipa uniformirancev predstavila društvo, izvedla predstavitev Skoka čez kožo in deklamirala pesmi Maksa Marinčiča. Knapovske punce so s petjem rudarskih pesmi polepšale

popoldneve varovancev domov. Razšli smo se z lepimi spomini in željo, da se naslednje leto zopet srečamo.

V soboto, 6. aprila, je v Občini Zagorje potekala že šesta spomladanska akcija urejanja rudarskih spominskih obeležij. Uredili smo posamezne portale oziroma vhode v jame zagorskega rudnika ter samo rudarsko pohodno in učno pot. Akcijo smo zaključili s pravo knapovsko malico na prireditvenem prostoru pri skladišču goriv in maziv.

Društvo je maja izvedlo zaključno prireditev že šeste ustvarjalne delavnice za učence osnovnih šol.

Letos je bila tema »Rudarska kulinarika« in prav to je bil vzrok, da smo k sodelovanju povabili tudi Srednjo šolo Zagorje. Letos so z literarnimi in likovnimi izdelki sodelovale vse osnovne šole v Zagorju s podružnicami ter Srednja šola Zagorje. V kratkem kulturnem programu, ki smo ga pripravili člani društva, smo obiskovalcem prireditve nanizali nekaj zanimivosti o rudarjenju v Zagorju in težkem delu rudarjev globoko pod zemljo. Kulturni program so s tremi izvrstno izvedenimi skladbami v idiličnem ambientu Rudarskega muzeja Zagorje popestrili učenci Glasbene šole Zagorje. Vse izdelke bomo tekom leta postavili na ogled tudi v avli Kulturnega centra Delavski dom Zagorje. Nagrajence

stran 29

in njihove spremljevalce je razveselil tudi škrat Perkmandeljc. Za pogostitev so poskrbeli dijaki Srednje šole Zagorje. Ohranjanje rudarske dediščine v Zagorju je osnovna naloga našega društva, zato s tematskimi delavnicami s področja rudarstva želimo rudarjenje približati tudi mlajšim generacijam. In prav mladi nam dajejo energijo in upanje, da smo na pravi poti, da bomo s skupnimi močmi uspeli ohraniti rudarske običaje in rudarska obeležja za prihodnje rodove.

je, srečanje pa smo zaključili Koban, ki je ob spremljavi v Weinbergerjevi hiši.

Jerneja Pikla odlično zapela skladbo z naslovom »Vsi 3. julija 2019 je naše druljudje hitijo«. Sledil je najštvo pred Rudarskim mubolj svečani del prireditve, zejem Zagorje pripravilo 6. častni Skok čez kožo prireditev ob prazniku slo2019, pri katerem so pod venskih rudarjev in 6. čamojim vodstvom čez kožo stni Skok čez kožo v častni skočili Vinko Povše, Zdenka rudarski stan. Moderatorka Juvan, Igor Gošte in Marija Metka Šum je nagovorila Ojstršek. pisano občinstvo pod izvoznim stolpom loške jame.

V soboto, 3. avgusta 2019, Prireditev je s slavnostnim sta bili v sklopu prireditev govorom nadaljeval miob občinskem prazniku v nister za javno upravo, Zagorju odkriti dve novi sokrajan in član društva informacijski tabli na rudarski učni poti, ki skupaj šteje Rudi Medved. V nagovoru 21 točk. Zagorje je postalo je pohvalil delo društva in bogatejše za informacijsko Društvo je v sodelovanju z ohranjanje rudarske dediščine. Z glasbo in plesom tablo v Europarku z nasloObčino Zagorje in Knapovskimi puncami v soboto, je prireditev popestrila Fol- vom »Rudarjenje v Zagorju klorna skupina Trbovlje, ki 22. 6. 2019, gostilo dele1755–2005« in za inforgacijo županov rudarskih za spoštovanje dediščine in macijsko tablo »Naselje na mest iz češke dežele Kahan. ljudskega izročila prednikov Šahtu – krušna peč«. PrireDelegaciji smo v Toplicah skrbi že dobrih 30 let. Med ditev ob odprtju obeh tabel smo člani društva pripravili predstavili rudarsko dedičlani društva je tudi nekaj ščino Zagorja, sledil je obisk mladoletnih, med njimi tudi v Naselju na Šahtu v Kisovcu. Tako smo vsem zbranim Rudarskega muzeja Zagor- vnukinja predsednika Lea

slovesno sporočili, da je naše Zagorje dobilo darilo, dve novi informacijski tabli od skupno štirih, ki bodo današnje in prihodnje rodove spominjale na 250-letno rudarsko dediščino. Skoraj pozabljene podatke in fotografije, ki smo jih vključili na informacijski tabli, bomo lahko od danes naprej občudovali ves čas; podrobnosti, ki jih bo mogoče tudi nadgrajevati, pa so skrite v QR-kodi – PREBERI VEČ, do katerih lahko dostopate s pametnimi telefoni.

Zagorjani se moramo zavedati, da je 250 let rudarjenja v Zagorju pustilo svoj pečat. Glede na to, da aktivno rudarjenje v Sloveniji izginja, in tudi drugje po svetu je rudnikov oziroma premogovnikov vse manj, je ohranjanje rudarske dediščine še toliko bolj pomembno.

Brinovec Franci, RMED SREČNO Zagorje, Cesta Borisa Kidriča 11a, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: rmed.srecno@gmail.com Maja Malovrh Repovž, RMED SREČNO Zagorje, Cesta Borisa Kidriča 11a, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: rmed.srecno@gmail.com

Rudarji obiskali Muzej Laško Člani Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž smo z veseljem sprejeli ponudbo našega krajana Radovana Grešaka za ogled njegove muzejske zbirke o prvi svetovni vojni z naslovom »Oj ta soldaški boben«.

Znano je, da so bili naši kraji vključeni v krvavo morijo prve svetovne vojne in zaznamovani z njo. Po znanih zapisih je

bilo vključenih precej naših domačinov iz Sedraža, Govc in Turja. Zagotovo pa nam niso znane vse podrobnosti, ki so jih

podoživljali naši predniki na soški fronti.

po tako trdih kameninah, kot sta dolomit in apnenec.

Kot rudarji – člani Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž si ne moremo zamisliti, koliko so ti ljudje (vojaki) s takrat primitivnim orodjem izkopali – na tisoče metrov podzemnih rovov, kavern in strelskih jarkov, in sicer

Razstava »Oj ta soldaški boben« nam bo ostala še dolgo v spominu ob ogledu topovskih izstrelkov velikih kalibrov, različnih izvedb ročnih bomb ter ostrih bajenetov, osebne opreme vojakov, mečev, ki so vojakom v tej grozoviti

DECEMBER 2019 / stran 30

vojni vihri daljšali ali krajšali življenja.

Ob zaključku ogleda razstave smo se zahvalili za omogočen ogled in interpretacijo razstavljalcu g. Radovanu Grešaku in kustusu Muzeja Laško g.

Aljažu.

Drago Podreberšek, predsednik Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž, Sedraž 22, 3270 Laško, e-naslov: rudarsko.d.sv.barbara.sedraz@gmail.com

Tradicionalno srečanje rudarjev v Sedražu V Sedražu smo se rudarji zbrali na tradicionalnem srečanju rudarjev ob godu svete Barbare, zavetnice rudarjev, 4. decembra 2018.

Kot vsa leta nas je tudi v letu 2018 Rudarska godba Hrastnik z igranjem koračnic pospremila do farne cerkve sveta Jedert.

Sveto mašo sta darovala laški dekan g. Rok Metličar in farni župnik g. Stanko Domanjko. Že drugo leto zapored je cerkveni pevski zbor Triangel s svojim petjem polepšal pomen svete

maše. Po končani maši je v cerkvi moški pevski zbor Sedraž zapel nekaj rudarskih pesmi.

Srečanje rudarjev se je nadaljevalo v telovadnici z igranjem Rudarske godbe Hrastnik, petjem rudarskega pevskega zbora iz Rečice in pevskega zbora Ofirovci iz Laškega.

Vse udeležence so pozdravili župan Občine Laško g. Franc Zdolšek, predsednica K. S. Sedraž ga. Miša Jožica Alešovec, predsednik zveze Možnar Laško g. Ivan Medved, predsednik rudarskega etnološkega društva Brezno Huda Jama g.

Andrej Mavri in laški dekan g. Rok Metličarin.

Kot predsednik Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž se zahvaljujem vsem donatorjem, ki

so nam omogočili, da smo lahko izvedli našo prireditev. Zahvala gre vsem za sodelovanje pri pripravi prireditve – članom društva, nastopajočim, gostom in simpatizerjem, ki podpirajo rudarsko tradicijo našega kraja Sedraž in Rudnika Laško kot celote.

Rudarji smo se razšli z željo, da se v Sedražu še dolga leta srečujemo na praznik svete Barbare – z rudarskim pozdravom SREČNO.

Drago Podreberšek, predsednik Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž, Sedraž 22, 3270 Laško, e-naslov: rudarsko.d.sv.barbara.sedraz@gmail.com

stran 31

Odprtje rudarskega muzeja v Govcah 27. 10. 2018 Zdaj, ko nam v zasavski kadunji premoga dokončno zapirajo še zadnji rudnik Trbovlje - Hrastnik, smo se člani Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž odločili, da zbiralci rudarskega orodja in opreme ohranimo te eksponate za trajen spomin in ogled širši javnosti.

Leta 1992 je dokončno prenehal delovati Rudnik rjavega premoga Laško. Kljub temu da so bile investicije za poglabljanje rudnika pod glavnim rovom finančno podprte in tudi realizirane, je prevladalo mnenje o premajhnih količinah premoga in dokončnem zaprtju rudnika. Rudarji zbiratelji smo po svojih močeh poskušali rešiti rudarske eksponate, kar je še bilo mogoče rešiti pred uničenjem.

V zadnjem hipu je naš krajan Sedraža Franc

Grešak zaprosil za ročni vitel, ki je bil namenjen za razrez. Do nedavnega je vitel krasil Frančevo počitniško hišico nad Breznem, nakar ga je predal Rudarskemu društvu sveta Barbara Sedraž. Zdaj krasi zunanjost rudniškega portala Liše v Govcah.

Posebna zahvala gre lastniku, tj. Občini Laško, in g. županu ter predstavnikom občine, ki so našemu društvu rudniški portal predali v skrbništvo in upravljanje, za kar se iskreno zahvaljujemo.

Pri izvedbi muzejske zbirke je prišlo do polletne zamude. V portalu je bila razstava sodobne umetnosti pH 15, ki ni bila v skladu z rudarsko tradicijo ter ni bila v ponos rudarjem in njihovim družinam ter družinam z rudarskimi koreninami, ki jih je na področju Sedraža prek šestdeset.

Treba je povedati, da so se v tem zapuščenem objektu dogajale stvari, ki nikakor niso bile v ponos ne rudarjem ne krajanom.

Zdaj urejeni rudniški portal predstavlja ugled kraja in je na ogled širši javnosti, predvsem pa je namenjena prenašanju rudarske tradicije na mlajše rodove.

Ob odprtju bi se zahva-

lil vsem nastopajočim, namreč županu Občine Laško g. Francu Zdolšku, Rudarski godbi Hrastnik, Moškemu pevskemu zboru Sedraž, Knapovskim puncam iz Zagorja, predstavnikom cerkve, g. dekanu Roku Metličarju, farnemu župniku g. Stanjku Domanjku za blagoslov objekta, Rudarskemu društvu Brezno - Huda jama, Muzejskemu društvu Zagorje, vsem rudarjem Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž in vsem krajanom, ki so si vzeli čas ter nas počastili s prihodom na odprtje.

Zahvala gre tudi Komunali Laško in ljubiteljem zlate tekočine ter vsem, ki so nam priskočili na pomoč pri našem prostovoljnem delu.

Drago Podreberšek, predsednik Rudarskega društva sveta Barbara Sedraž, Sedraž 22, 3270 Laško, e-naslov: rudarsko.d.sv.barbara.sedraz@gmail.com

ETNOLOŠKO DRUŠTVO SREČNO Rudarski muzej

RUDARSKA GODBA HRASTNIK