RUDA 2015

stran 1

Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije December 2015

DECEMBER 2015 / stran 2

Urška Perko 3 Uvodnik Leitartikel Helmut Hribernigg 4 REVIJI NA POT Der Zeitschrift auf den Weg Matija Križnar 5 Fosili mežiške doline Die Fossile im MieSStal Matija Križnar

6 Mežiško rudišče na starih geoloških kartah in zemljevidih Die Mežica Erzstätte auf den alten geologischen Karten und Landkarten Matej Ocvirk

8 Zveza rudarjev Jugoslavije, podružnica Mežica Der Bergarbeiterverband Jugoslawiens, Zweigbetrieb Mežica

Marijan Vončina 10 Razvoj elektrifikacije v mežiškem rudniku Die Entwicklung VON ELEKTRIFIZIERUNG im Mežica Bergwerk

Tadej Pungartnik 12 Priseljevanje rudarjev v Podpeco Die Zuwanderung der Bergarbeiter in Podpeca

Darja Komar, Uroš Herlec 15 Cinkovosvinčevo rudišče Topla Blei-Zink- Erzstätte TOPLA

Borut Flisek 18 Zagorski otroci o knapovski kulinariki, Die Zagorje Kinder über Kulinarik der Knappen

Primož Frajle 19 Funšterc – 5 let kulinarične prireditve Funšterc – 5 Jahre kulinarischer Veranstaltungen

Mirjam Gnezda Bogataj 20 Mož ostaja doma, če žena kuhati zna Der Mann bleibt zuhause, wenn seine Frau kochen kann

Anton Petrovič 22 Prazen žakelj ne stoji pokonci Ein leerer Sack bleibt nicht stehen

Ruda Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Die Zeitschrift der Vereinigung zur Erhaltung des Bergbauerbes Sloweniens 1 / 4, 2015 ISSN 2232-6642 Izdajatelj / Ausgeber Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Trg svobode 1, 2392 Mežica zdruzenje.ruda@gmail.com Predsednik / Vorsitzender mag. Tadej Pungartnik Glavna urednica / Chefredakteurin Urška Perko Uredniški odbor / Redationsleitung Darja Komar, mag. Tadej Pungartnik, Primož Frajle Jezikovni pregled / Prüfung der Sprache Jasna Černjak Prevod / Übersetzung Melita Jurc Oblikovanje / Design Jasna Kalčič Rajzer Naklada / Auflage 700 izvodov / 700 Exemplare Naslovnica / Titelbild Franc Markovič - Aco Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji.

Die Autoren haften für den Inhalt ihrer Artikel.

Pokrovitelji / Förderer Občina Mežica, Marmor Sežana d.d.

Vinko Petek 23 Življenje knapa Das Leben des Knappen

Jože Hribar 24 POVEDALE SO ...

Sie haben uns erzählt …

Primož Frajle 25 Rudarska korenina – Lesičarjev Alojz Bergbaulegende – Lesičarjev Alojz

Tadej Pungartnik 26 Rudarske zgodbe Bergbaugeschichten

Janez Lipec 29 Igra »Metanje kuolma v hunt« Das Spiel »Metanje kuolma v hunt«,

Stanislava Radunović 31 V Zagorju že devetič skakali čez kožo Schon der 9. Ledersprung in Zagorje

Anton Petrovič 31 Delo TD Senovo v letu 2015 TD Senovo im Jahr 2015

Jože Hudales 32 Projekt Ekomuzej Laško Das Projekt Ökomuseum Laško

Urška Nemec, Mateja Slovenc 33 Študentje antropologije na terenu nekdanjega Rudnika Laško Anthropologie-Studenten auf dem Gelände des ehemaligen Bergbaus Laško

Spoštovani bralci, cenjene bralke,

Sehr geehrte Leser und Leserinnen,

Srečno!

Glück auf!

Urška Perko, mag. založniških študij Glavna urednica

Urška Perko, Mag. Verlagsstudien Chefredakteurin

pred nami je četrta številka revije Ruda. Tokratni glavni tematiki sta namenjeni 350- letnici rudarjenja v Mežici in rudarski kulinariki.

S prispevki o Fosilih Mežiške doline, Zvezi rudarjev Jugoslavije, Priseljevanju rudarjev, Razvoju elektrifikacije v mežiškem rudniku in o mežiškem rudišču na starih zemljevidih bomo spoznali bogato dediščino rudarjenja v Mežici.

Na drugem koncu Slovenije, v Hrastniku, pa je letos potekal že 5. tradicionalni Funšterc – festival zasavske kulinarike. Festival se je odvijal na tržnici in po mestu je prijetno dišalo po tej knapovski dobroti. O knapovski kulinariki pa so razmišljali tudi otroci osnovnih šol v Zagorju. Udeležili so se ustvarjalne delavnice, ki jo je organiziralo društvo RMED Srečno Zagorje in izpod njihovih rok so nastali čudoviti izdelki, ki jih lahko vidite na naslednjih straneh.

Tako kot v prejšnji številki, smo tudi letos ohranili rubriko Spomini. V tej rubriki lahko preberete spomine in doživetja tistih, ki so na kakršen koli način povezani z rudarsko tematiko.

V letošnji številki predstavljamo tudi Igro »Metanje kuolma v hunt«, ki jo izvajajo na tradicionalnem Skoku čez kožo v Zagorju. Letos je Skok čez kožo potekal že deveto leto. V obliki pesmi pa je v Rudi predstavljeno Življenje knapa.

Rudarsko etnološko društvo Brezno – Huda jama je v sodelovanju s študenti etnologije in kulturne antropologije pod mentorstvom doc. dr. Jožeta Hudalesa in doc. dr. Jake Repiča opravljalo raziskave na terenu nekdanjega rudnika Laško. Več o raziskavi lahko preberete v članku z naslovom Projekt ekomuzej Laško.

Na področju rudarske dediščine je še veliko neizrečenega. Veliko prispevkov čaka na svoje mesto v reviji. Žal je v tokratni številki zmanjkalo prostora, zato Vas dragi bralci in cenjene bralke vabim, da se nam pridružite pri branju tudi v prihodnjem letu.

vor uns liegt schon die vierte Nummer der Zeitschrift Ruda. Im Fokus stehen der 350. Jahrestag des Bergbaus in dem obigen Mießtal und die Kulinarik der Bergarbeiter.

Mit Beiträgen über die Fossile im Mießtal, den Bergarbeiterverband Jugoslawiens, die Entwicklung der Elektrofizierung im Mežica Bergwerk und über die Mežica Erzstätte auf den alten Landkarten werden Sie das reiche Erbe der Bergbauindustrie in Mežica näher kennenlernen.

Auf dem anderen Teil Sloweniens, in Hrastnik fand schon das 5. traditionelle Funšterc – das Festival der Kulinarik in Zasavje statt. Das Festival spielte sich auf dem Marktplatz ab und der Duft nach der feinen Gaumenfreude der Knappen breitete sich durch die Stadt aus. Über Knappenkulinarik haben auch die Grundschulkinder in Zagorje nachgedacht. Sie nahmen an dem kreativen Workshop teil, welcher von dem Verein RMED Srečno Zagorje organisiert wurde und ihre Hände haben wundervolle Produkte hervorgezaubert, die Sie auf den folgenden Seiten bewundern können.

Auch in diesem Jahr haben wir die Rubrik Erinnerungen erhalten. Hier können Sie in die Erinnerungen und Erlebnisse derjenigen versinken, die in irgendeiner Weise mit dem Bergbau verbunden sind.

Wir stellen Ihnen auch das Spiel »Metanje kuolma v hunt« vor, welches bei dem tradionellen Ledersprung in Zagorje vorgeführt wird. Heuer fand der Ledersprung schon das neunte Jahr statt. Das Leben der Knappen ist in Ruda auch in Gedichtform vorgestellt.

Der ethnologische Verein Brezno – Huda jama hat in Zusammenarbeit mit Studenten der Ethnologie und Kulturanthropologie unter Betreuung von Doz. Dr. Jože Hudales und Doz. Dr. Jaka Repič eine Forschungsstudie in dem ehemaligen Bergwerk Laško gemacht. Mehr über die Ergebnisse können Sie in dem Artikel Das Projekt Ökomuseum Laško erfahren.

Es bleibt noch viel unausgesprochen auf dem Gebiet vom Bergerbe. Eine ganze Reihe interessanter Beiträge stehen auf der Warteliste. Leider haben wir den verfügbaren Raum erschöpft. Daher lade ich Sie gerne, liebe Leser und geschätzte Leserinnen, uns wieder bei dem Lesen unserer Zeitschrift in dem nächsten Jahr anzuschließen.

Pot iz preteklosti

O stikih med rudnikoma Mežica in rudnikom Bleiberg

Der Weg aus der Vergangenheit über die Kontakte der Blei- ZinkErzbergbaue Mežica und Bleiberg

Preteklost nam vedno sledi, ne glede na to, na kateri ravni se gibljemo. To velja tudi za stike med rudnikom Mežica in rudnikom Bleiberg, ki sta med 2. svetovno vojno preživljala hude čase, vendar sta po vojni na področju športa znova uspela najti nekdanje skupne vezi.

Začelo se je na pobudo Petra Souventa, diplomiranega inženirja, ki je v imenu mežiškega rudnika povabil nogometno ekipo iz Bleiberga na prijateljsko tekmo v Mežico. Kmalu zatem je s svojo ekipo prišel tudi v Bleiberg, da bi utrdili medsebojne prijateljske vezi.

Iz tega sodelovanja se je rodilo tudi najino osebno prijateljstvo, ki ga ohranjava še danes in sem nanj zelo ponosen. Kljub temu da sva oba že vrsto let v pokoju, se to nikoli ni poznalo na najinih osebnih vezeh, pa čeprav so se najini stiki z leti nekoliko zredčili. Zato pa so se odprle druge povezave na različnih ravneh, ki danes omogočajo dobro sodelovanje med Mežico, Bleibergom in Arnoldsteinom/Podkloštrom.

Spomnim se jamskih reševalnih vaj. Kljub obstoječim jezikovnim razlikam smo jih večinoma izvajali skupaj.

Tako so na primer reševalci iz Mežice leta 2013 sodelovali tudi pri glavni reševalni vaji iz jame v Bleibergu.

Upam, da bo to sodelovanje živelo še naprej!

Tudi pri tako imenovanem Prazniku perkmandelca (Bergmandelfest) v Bleibergu je vedno prisotna skupina obiskovalcev iz Slovenije. S tem se ponovno prepletajo in krepijo tesne prijateljske vezi med nami.

Sedaj pa nekaj besed o ne tako daljni preteklosti iz žal nič več aktivnega rudarstva v Mežici in Bleibergu. A še pred tem je potrebno zapisati kakšen stavek o zgodovini evropskega rudarstva. Vse od propada večine rudarskih obratov v Evropi so rudarji, ki jim ni bilo vseeno za rudarsko dediščino, iskali možnost, da bi lahko še naprej negovali svoje šege in rudarsko tradicijo. To so bili rudarji, ki so skozi stoletja ustvarjali trdno osnovo za pozitivno finančno poslovanje evropskih držav.

Tako so se po nekaj letih priprav na pobudo nemških rudarjev zbrala rudarska, metalurška ter knapovska društva iz Belgije, Nemčije, Francije in Nizozemske ter 6. februarja 1965 v Luisenthal-Saaru končno ustanovila Združenje evropskih rudarskih, metalurških in knapovskih društev (Union Europäischer Berg-, Hütten- und Knappenvereine e.V.) s sedežem v Saarbrücknu. To združenje si je za nalogo zastavilo negovanje, ohranjanje in širjenje rudarskih šeg ter tovariško sodelovanje med evropskimi rudarskimi društvi. Z izvedbo Evropskih knapovskih in metalurških dnevov so svoje vrste strnila še nacionalna združenja s podporo svojih društev. Tako je danes v Vereinigung Europäischer Bergmanns- und Hüttenvereine e.V. (VEBH) združenih osem držav. To so Nemčija, Madžarska, Poljska, Avstrija, Češka, Slovaška, Nizozemska in od leta 2011 dalje tudi Slovenija.

Na tem mestu je potrebno omeniti mladega in aktivnega moža iz Mežice, ki je bil pripravljen ustanoviti nacionalno združenje za Slovenijo, ki je povezalo slovenska rudarska društva, in ki jih danes tudi predstavlja v evropskem združenju kot njihov predsednik.

Gre za mag. Tadeja Pungartnika, sorodnika na začetku omenjenega Petra Souventa. Želim, da bi predsedniku v prihodnje uspelo, da bo, če se to do sedaj še ni zgodilo, v nacionalnem združenju zbral vsa rudarska in metalurška društva iz Slovenije. Na tej poti mu želim vse najboljše in uspešno prihodnost!

Tu je pot iz preteklosti našla sedanjost in bo lahko v prihodnosti našla svoje nadaljevanje.

Srečno!

Die Vergangenheit holt uns alle immer wieder ein, egal auf welcher Ebene wir uns bewegen, so auch die Kontakte zwischen den Bergbauen Mežica und Bleiberg, welche durch den II. Weltkrieg gelitten hatten, aber auf sportlicher Ebene wieder geknüpft worden sind.

Und so geschah es auch, als der Initiator des Bergbaues Mežica DI Peter Souvent die Fußballmannschaft aus Bleiberg zu einem Vergleichskampf eingeladen hatte, mit seiner Mannschaft nach Bleiberg kam, um Kontakte aufzubauen. Damit wurde auch ein persönliches Freundschaftsverhältnis zwischen DI Souvent und DI Hribernigg aufgebaut, welches bis heute Bestand hat und worüber ich mich sehr freue und stolz bin.

Obwohl wir beide bereits seit Jahren in den sog. Ruhestand getreten sind, haben unsere Kontakte nicht gelitten, auch wenn sie spärlicher geworden sind. Aber dafür haben sich andere Kontaktebenen eröffnet, welche auch heute weiter gute Zusammenarbeit zwischen Mežica und Bleiberg ermöglichen, wie z.B.: Die Grubenwehrübungen werden trotz noch vorhandener sprachlicher Schwierigkeiten in den meisten Fällen gemeinsam durchgeführt und so hat die Grubenwehr aus Mežica auch bei der Grubenwehr-Hauptübung 2013 in Bleiberg teilgenommen das sollte auch weiterhin bestehen bleiben!

Auch beim sogenannten „Bergmandlfest“ in Bleiberg ist jeweils eine Besuchergruppe aus Slowenien anwesend – bei welchen immer wieder persönliche Kontakte geknüpft werden.

Nun aber ein paar Worte zur jüngeren Vergangenheit aus dem leider nicht mehr aktiven Bergbauwesen Mežica und Bleiberg.

Davor aber eine kurze Vorgeschichte aus dem europäischen Bergbau. Durch den Niedergang der meisten Bergbaubetriebe in Europa wurde von traditionspflegenden Bergleuten eine Möglichkeit gesucht, die Brauchtums- und Traditionspflege der Bergbaue zu unterstützen. Waren es doch die Bergleute, welche durch Jahrhunderte eine feste Basis für ein positives Finanzgeschehen von europäischen Staaten geschaffen hatten.

So haben sich nach einigen Jahren Vorbereitungsarbeiten deutscher Bergleute Berg-, Hütten- und Knappenvereine aus Belgien, Deutschland, Frankreich und Niederlande zusammengetan und gründeten am 6. Februar 1965 in Luisenthal-Saar die „Union Europäischer Berg-, Hütten- und Knappenvereine e.V.“ mit Sitz in Saarbrücken.

Diese Union stellte sich die Aufgabe der Pflege, Erhaltung und Förderung des bergmännischen Brauchtums sowie die kameradschaftliche Zusammenarbeit zwischen den europäischen Bergmannsvereinen. Mit der Durchführung „Europäischer Knappen- und Hüttentage“ wurde das Zusammenrücken der nationalen Verbände mit ihren Vereinen recht gut geschafft.

So hat die heute bestehende „Vereinigung Europäischer Bergund Hüttenleute e.V. (VEBH)“ acht Nationen als Mitglieder, welche sind: Deutschland, Ungarn, Polen, Österreich, Tschechien, Slowakei, Niederlande und seit 2011 auch Slowenien Hier ist nun jene sehr aktive junge Person aus dem Bergbauort Mežica zu erwähnen, welche bereit war, für Slowenien einen nationalen Verband zu gründen, welcher die slowenischen Bergund Hüttenvereine zusammenführte und er diese im Europäischen Verband als Präsident vertritt.

Es handelt sich um Mag. Tadej Pungartnik aus dem Familienverband des am Anfang genannten DI Peter Souvent.

Möge es dem Präsidenten in weiterer Zukunft gelingen, möglichst alle Berg- und Hüttenvereine Sloweniens im nationalen Verband zu sammeln, wenn dies nicht schon erfolgt sein sollte.

Mit den besten Wünschen für eine erfolgreiche Zukunft!

Hier hat der Weg aus der Vergangenheit bisher sein Ende gefunden und wird in weiterer Zukunft seine Fortsetzung finden können.

Glück auf!

Helmut Hribernigg, dipl. ing. generalni sekretar VEBH

DI Helmut Hribernigg Generalsekretär der VEBH

stran 5

Fosili Mežiške doline Mežiški rudnik je skozi dolgo zgodovino rudarjenja najbolj znan po svojih mineralih, od cerusita, galenita do wulfenita.

Toda kamnine mežiškega rudarskega revirja oziroma celotne doline reke Meže ne skrivajo le kristalov ampak tudi priče nekdanjega življenja – fosile, ki se skrivajo v različno starih kamninah.

Gotovo so že prvi raziskovalci rudnega bogastva naleteli na mnoge fosile, le da o tem ne obstaja mnogo dokumentov. V sredini 19. stoletja so fosile iskali in nabirali mnogi geologi in raziskovalci iz Dunaja in Gradca. Med prvimi je fosile iz mežiškega ozemlja omenjal Franz Edler von Rosthorn (1796–1877), sicer znani industrialec in ljubitelj geologije. Rosthorn je že leta 1942 v več nadaljevanjih predstavil geografsko in geološko podobo Kranjske, Štajerske in Koroške v Ilirskem listu (nemško Illyrisches Blatt).

Po Rosthornu je leta 1855 paleontolog Moriz Hörnes poimenoval triasnega polža Chemnitzia rosthorna1 iz najdišča med Podpeco in Črno (nemško Schwarzenbach).

Iz istega najdišča omenjajo tudi primerke polža Natica plumbea.

Paleontolog Edmund Mojsisovics v obsežni monografiji o triasnih glavonožcih omenja izpod Pece (proti Črni na Koroškem) vrsti Joannites klipsteini in Arcestes gaytani. Iz »belega« apnenca najdišča Podpeca omenja in opisuje vrste Megaphyllites jarbas, Monophyllites agenor in glavonožca s paličasto hišico Atractitesa ausseeanusa.

Naslednje večje paleontološko delo, ki obravnava fosile iz mežiškega območja, je napisal Alexander Bittner. V letih 1890 in 1892 je objavil monografijo o triasnih ramenonožcih Alp. Tukaj je opisal in pred-

1 Franz Edler von Rosthorn je bil navdušen nad geološko zgradbo Koroške in Kranjske. Po njem je dobila ime tudi vrsta triasnega polža Chemnitzia rosthorni iz najdišča pri Črni na koroškem. Vir slik: Wikipedija in Hörnes, 1855.

stavil tudi mnogo fosilov iz slovenskega ozemlja.

Gotovo najbolj zanimiva je vrsta Spiriferina lipoldi, ki jo je Bittner posvetil Vincencu Marku Lipoldu (1816– 1883), prvemu slovenskemu geologu. Prav Lipold je nabral prve primerke te nove vrste na najdiščih »Krainzbauer« (kmetija Kranjc) in »Jankouzgebirge«

2 Skupek triasnih polžev izpod Pece 3 Najbolj znani triasni amonit mežiškega rudnika je Carnites iz zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije. floridus, ki ga omenja tudi avstroogrski paleontolog Edmund Fotografija Matija Križnar.

Mojsisovics. Vir slike: Mojsisovics, 1882.

1

(hrib Jankovec) severno od Črne na Koroškem in še nekaterih najdišč v okolici.

Nadalje Bittner omenja še vrsto Spiriferino mentzelii iz najdišča med Mežico in Črno, vrste Thecospira tenuistriata in Waldheimia (Aulacothyris) sp., Terebratula cf. julica iz »Schumacherbauerja« (kmetija Šumah) med Mežico in Črno. Nova vrsta

4 Iz okolice Črne na Koroškem izhajajo tudi prvi primerki ramenonožcev Spiriferina lipoldi, katerega vrstno ime je posvečeno Vincencu Marku Lipoldu. Vir slike: Bittner, 1900.

Imena fosilov bomo navajali tako kot so napisana v originalnih delih, čeprav so v sodobnih delih lahko že poimenovana drugače (sinonimi).

DECEMBER 2015 / stran 6

5 Triasna školjka iz Helenskega potoka, kjer je mogoče še vedno najti zanimive fosile.

Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Fotografija Matija Križnar.

je Spirigera trisulcata iz rudišča »Igerz« (Igerčevo), ki jo je našel geolog Friedrich Teller. Vrsto ramenonožca Rhynchonella carantana so našli tudi v takratnem rudišču Igerčevo in Naveršnik (nemško Naverschnigg). Že omenjeni Friedrich Teller je leta 1898 dokončal geološko karto mežiškega ozemlja ter njen pripadajoči tolmač. V tolmaču je opisal vse raziskave in mnogo triasnih fosilov.

Med triasnimi fosili omenja tudi Carnitesa floridusa, ki je zelo pogost amonit,

6 Hišica amonita iz rdečkastih jurskih plasti pod Uršljo goro. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Fotografija Matija Križnar.

z diskasto hišico iz plasti skrilavih glinavcev mežiškega rudišča. Teller izpod Uršlje gore oziroma okolice Črnega vrha omenja pozno triasne fosile Terebratulo gregario, Anomio aplino, Aviculo contorto in nekatere druge. Pod Uršljo goro je našel tudi apnence z ostanki morskih lilij (krinoidni apnenci) in amonite. Še danes lahko na severni strani Uršlje gore najdemo v jurskih kamninah amonite, aptihe, korale in nekatere druge fosile, ki pa še niso temeljito paleontološko raziskani.

7 Majhen primerek jurskega amonita iz glinastega apnenca nad Lešami. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Fotografija Matija Križnar.

Veliko mlajši so fosilni ostanki rastlin in mehkužcev, ki so bili pogosto najdeni ob izkopavanju premogovih plasti nad Prevaljami in Lešami.

Med prvimi je miocenske rastlinske ostanke iz premogokopov nad Prevaljami leta 1855 opisal Franz Unger. Velik del zbranega paleontološkega gradiva je danes shranjenega v graškem muzeju Joanneum, še več pa gotovo vsebujejo dunajske zbirke.

in fosilov na mežiškem ozemlju lahko dopolnimo še z nekaterimi novejšimi raziskavami slovenskih paleontologov. Predvsem so tukaj mišljene paleontološke raziskave triasnih fosilov Helenskega potoka in Pece, kjer lahko še danes najdemo mnogo zanimivih fosilov. Na žalost pa so nekatera najdišča že močno zaraščena ali pa revnejša zaradi nestrokovnih posegov zbiralcev fosilov, kar velja predvsem za najdišča polžev pri Črni.

Kratek zgodovinski pregled paleontološki raziskovanj

Matija Križnar

mag. Matija Križnar, višji kustos, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, e-naslov: mkriznar@pms-lj.si

Mežiško rudišče na starih zemljevidih in geoloških kartah Zgodovina mežiškega rudnika sega v leto 1665, ko je za okolico Črne prve pravice za rudarjenje dobil Hans Sigmund Ottenfels.

Najdišča rude pa so poznali že Rimljani in nekateri viri jo omenjajo že v 15. stoletju.

Šele konec 19. stoletja se je pričelo bolj intenzivno iskanje in izkoriščanje rude

med Peco in Uršljo goro.

Vsi ohranjeni podatki pa ne dovoljujejo natančnih lokacij posameznih rovov ali drugih rudniških objektov. Ob tem lahko kot dodatne vire uporabimo tudi nekatere

stare zemljevide in geološke karte (predvsem rokopisne).

Seveda nekateri zemljevidi glede na svojo merilo včasih ne prikažejo natančnih lokacij rovov, ampak z zapisanimi simboli podajajo

stran 7

le informacije o rudarski dejavnosti in pogosto tudi tipu rude (svinčeva, bakrova, železova ruda).

Pri pregledovanju mnogih zemljevidov (dosegljivih tudi na Digitalni knjižnici Slovenije) smo odkrili nekaj

nad dolino Meže (slika 1).

Iz istega obdobja (1763– 1787, 1806–1869) prihajajo tudi Jožefinski vojaški zemljevidi, a na njih ni nikjer zapaziti oznak za rudniške rove. Odsotnost rudarskih oznak verjetno potrjuje neaktivnost rudarstva nad

veliko večje rudišče, medtem ko so se nekateri rovi že zaprli (slika 2). Zemljevida kažeta tudi takratne rudniške poti, ki so jih uporabljali. Podobno aktivnost prikazuje tudi zemljevid iz leta 1880, kjer na območju med Mežico in Črno ter na

1 Zemljevid iz leta 1809, ki prikazuje rudarski simbol (za rudnik svinčeve rude) nad dolino Meže, blizu Črne na Koroškem.

zanimivih podatkov o rudarjenju v Mežiški dolini. Iz začetka 19. stoletja izhaja zemljevid Inner Oesterreich (Die Herzogthümer Steyermark Kärnten und Krain), kartografa Georga Adama Zürneja, ki eden redkih prikazuje simbol za rudnik svinca zahodno od Črne, 1869

Mežiško dolino v času nastajanja zemljevidov. Šele po zadnjih vojaških zemljevidih, nastalih med leti 1869–1887, najdemo množico rudniških rovov med vrhom Pece in dolino Meže (slika 2). Na istem območju je okoli leta 1943 že

desni strani Meže najdemo mnoge rove (stran 8, slika 3). Običajno so ti označeni s simboli (prekrižani kladivi) in tudi zapisom Blei Bgw. (nemško Blei Bergwerk).

Vsi zemljevidi odražajo tudi zelo pestro zbirko imen vrhov, domačij, vasi in drugih imen izhajajočih iz

1943

časa izdelave zemljevidov.

Mnoga imena so nemške izpeljanke, velikokrat pa najdemo tudi zelo nenavadna in malokrat uporabljena geografska imena, kar velja predvsem za prve vojaške zemljevide nastalih na prelomu v 19. stoletje.

Natančne topografske karte in zemljevidi so bili osnova za terensko kartiranje geologov v sredini 19. stoletja.

Takrat so nastale tudi prve rokopisne geološke karte, ki jih danes hranijo na Dunaju.

Te geološke karte, običajno v merilu 1 : 28.800 (kasneje 1 : 25.000), odražajo aktivnost rudišča v času kartiranja. Pogosto te karte označujejo pozicije posameznih rovov, ki so ponekod tudi poimensko označeni (stran 8, slika 4). Tako lahko na geološki karti, ki prikazuje območje zahodno od Helenskega potoka, najdemo tri rudniške rove Ida, Barbara in spodaj rov Juliana. Posamezni rovi so označeni tudi na drugih listih iste geološke karte, a le z oznako rova in simbolom za rudnik svinca, pogosto pa manjkajo imena posameznih rovov (stran 8, slika 5). Enako kot zemljevidi tudi rokopisne geološke karte prikazujejo takratne rudniške poti in nekatere druge objekte.

Seveda se omenjeni zemljevidi in karte ne morejo primerjati z arhivskimi dokumenti (natančne rudniške karte, karte rudišč v zelo majhnem merilu …), ki so nastajali v času delovanja rudišča. A kljub temu sodijo med pomembne zgodovinske dokumente nekega obdobja, ki jih je vredno ovrednotiti in proučiti.

Matija Križnar

2 Položaji nekaterih rudniških rovov nad dolino Meže, na območju Podpece. Zemljevida sta iz leta 1869 in 1943.

DECEMBER 2015 / stran 8

4 Izsek iz rokopisne geološke karte z označenimi in poimenovanimi rovi nad dolino Meže.

Rovi Ida, Barbara in Juliana so obkroženi (levo zgoraj).

3 Rudniški objekti in rovi med Mežo in Črno. Nekaj rudniških rovov je tudi na desni strani Meže, pod Ovčjim vrhom in Jankovcem.

5 Večje območje geološke karte (rokopisne) pod Peco z označenimi pozicijami nekaterih rovov.

Viri: Digitalna knjižnica Slovenije (http://www.dlib.si) Historical Maps of the Habsburg Empire (http://mapire.eu/en) Arhiv Geološkega zavoda Slovenije Križnar, M. 2015. Zgodovina rudarstva na starih zemljevidih slovenskega ozemlja. Življenje in tehnika, št.4, tehniška založba, Ljubljana.

mag. Matija Križnar, višji kustos, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, e-naslov: mkriznar@pms-lj.si

Zveza rudarjev Jugoslavije podružnica Mežica Zveza rudarjev Jugoslavije je bila poklicna in stanovska organizacija, ki je zastopala pravice in interese rudarjev v Kraljevini SHS oz.

Kraljevini Jugoslaviji med obema vojnama.

Svoje podružnice je ustanavljala v rudarskih krajih in drugih jugoslovanskih krajih, povezanih z rudarsko tradicijo. Osrednjo rudarsko stanovsko organizacijo so

ustanovili 22. marca 1925 na kongresu v Celju, po tem ko so bile razpuščene delavske organizacije leta 1924.

Glavna naloga organizacije

Zveze rudarjev Jugoslavije (ZRJ) je bila borba za izboljšanje položaja rudarjev, rudarskih pravic, boljših delovnih pogojev in proti izkoriščanju rudarjev s strani lastnikov rudnikov. Poudarjali so tudi večjo solidarnost do vsega delavskega razreda. Člani mežiške podružnice so izpostavili, da se takšne kri-

vice rudarjem, kot se je zgodila septembra 1930, ko je ravnatelj mežiškega rudnika E. zalotil rudarje ob času, ko so jedli, ne bi smele dogajati in jih je bilo treba preprečiti.

Po mnenju ravnatelja rudnika so delavci prerano šli na malico, drugi pa so predolgo jedli. Vsak od rudarjev je dobil globo 10 dinarjev.

stran 9

Rudarji so se začeli tudi politično povezovati. Z organiziranjem svojega sindikata so začeli postavljati svoje delavske zaupnike v strokovno organizacijo, ki so se začeli pogajati z vodstvom rudnikov za izboljšanje svojih delavskih, zdravstvenih in drugih pravic. Tako so na volitvah leta 1937 rudarji izvolili v skupščino bratovske skladovnice liste ZRJ kar 38 svojih delegatov v Mežici. Njihova lista je dobila 388 glasov od 518 volilnih upravičencev. Namen bratovske skladovnice je bila tudi pomoč rudarjem, tako na finančnem, humanitarnem in strokovnem področju. Solidarnostno so skrbeli za ponesrečene in brezposelne rudarje ter tudi družinske člane umrlih ali poškodovanih rudarjev.

S tem pa je Zveza rudarjev vedno bolj dobivala tudi politični socialistični predznak, ker se je nagibala k socialističnim idejam in razrednemu boju.

Do konca leta 1930 je bilo na slovenskem ozemlju ustanovljenih 11 podružnic rudarske organizacije Zveze rudarjev, med drugim so bile največje, tudi po številu članstva, v Zasavju. Mežiška podružnica Zveze rudarjev Jugoslavije je bila ustanovljena 1. decembra 1929, v letu, ko je kralj Aleksander uvedel januarsko diktaturo, razpustil politične stranke in uvedel cenzuro tiska. Ustanovni občni zbor se je vršil v nedeljo, kjer so se zbrali mežiški rudarji, simpatizerji rudarskega gibanja in glavni tajnik Jože Arko Zveze rudarjev iz Zagorja, kjer je bil

sedež stanovske rudarske organizacije. Uvodni govor je imel Arko, v katerem je predstavil pravila podružnice in izpostavil pomen razredne strokovne organizacije.

Nato je sledila volitev odbora in drugih odborov podružnice. Predsednik je postal Franc Vrtačnik, namestnik Valentin Kapun, blagajnik Valentin Kunc, namestnik Ferdo Janže, tajnik Valentin Topler, namestnik Ivan Lesičnik. Ostali odborniki so bili Valentin Knez, Štefan Marflak in Ivan Golobinek.

Nadzornika sta bila Anton Kos in Karl Andriatto.

Valentin Knez. Odborniki so bili Maks Presenc, Luka Kopmajer in Karl Andreatto.

Funkcijo nadzornika sta opravljala Karel Potočnik in Rudolf Hermonko.

pa so pripravili vinske trgatve. Izkupiček od prodaje vstopnic in pijač so največkrat namenili brezposelnim rudarjem in družinskim članom poškodovanih rudarjev.

Člani mežiške podružnice rudarjev niso prirejali samo stanovskih in drugih strokovnih občnih zborov, sestankov, kjer bi razpravljali samo o rudarskih zadevah in težavah. Pripravljali so tudi razna druženja, zabave, veselice, gledališke igre in planinske pohode na okoliške hribe. Veliko so sodelovali z delavskim društvom

Člani mežiške podružnice so se udeležili velikega zborovanja Zveze rudarjev Jugoslavije na kongresu 12. maja 1935 v Celju. Zastopanih je bilo 11 podružnic. Na zborovanju so bili v ospredju predvsem osrednji problemi rudarstva, ki so bili tudi posledice izbruha velike gospodarske krize leta 1929.

Vedno več rudarjev je bilo brezposelnih, njihov položaj pa se je poslabšal zlasti med letoma 1932 in 1935. Število rudarjev na območju Slovenije je padlo z 11.158 leta 1929 na 6542 v letu 1934. Na kongresu so izvolili tudi novi upravni odbor, kot član mežiške podružnice je bil izvoljen Maks Potočnik v širši odbor Zveze rudarjev.

1 Navodila članom Zveze rudarjev Jugoslavije (Delavec, 25. 9. 1930, str. 3)

Na naslednjih volitvah, ki so bile 8. aprila 1934, je postal predsednik mežiške podružnice rudarjev Benedikt Žagar, namestnik Franc Vertačnik, tajnik Maks Potočnik, namestnik Jožef Werhovnik, blagajnik Ferdo Janže in namestnika Paul Maurič ter

Viri in literatura: Celje. Delavec, 25. 5. 1935, št. 10, str. 1.

Maček, Jure: Ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na Spodnjem Štajerskem.

Inventarji 11. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2004, str. 7, 9–10.

Mežica. Delavec, 10. 12. 1929, št. 25, str. 3.

Matej Ocvirk, prof. zgodovine in geografije, e-naslov: matej.ozvirk@gmail.com

Svoboda Mežica in sosednjo podružnico Zveze rudarjev Črna na Koroškem. Skupaj z drugimi delavskimi društvi so večkrat pripravili priljubljen nočni pohod in izlet na Peco. V gostilni Josipa Toffa so bile večkrat veselice s plesom, v mesecu oktobru

Z nemško okupacijo slovenskega ozemlja in priključitvijo vsega ozemlja nacistični državi leta 1941 so bila ukinjena in prepovedana med drugim tudi slovenska društva, organizacije in združenja. Po razpustitvi cerkvenih, narodnih in kulturnih društev je sledil tudi razpust strokovnih in stanovskih organizacij, ki jih je vodil Ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na Spodnjem Štajerskem.

S tem je bila razpuščena tudi mežiška podružnica stanovske organizacije Zveze rudarjev Jugoslavije.

Matej Ocvirk

Mežica. Delavec, 25. 4. 1934, št. 8, str. 4.

Mežica. Delavska politika, 13. 8. 1930, št. 66, str. 4.

Mežica. Delavska politika, 6. 3. 1937, št. 19, str. 3.

Mežica. Vinska trgatev. Delavska politika, 19. 10. 1935, št. 83, str. 3.

Strokovni vestnik. Delavec, 25. 9. 1930, št. 18, str. 3.

DECEMBER 2015 / stran 10

Razvoj elektrifikacije v Mežiškem rudniku Rudnik Mežica je deloval na zelo širokem območju, ki je zajemalo Mežico, Poleno, Žerjav, Črno in Podpeco. Rudo so tu nekoč odkopavali mali podjetniki, ki so imeli vsak svojo licenčno pogodbo.

V začetku 19. stoletja so se začeli posamezni podjetniki združevati, da bi si z združenim kapitalom povečali tehnično zmogljivost, saj so pri predelavi rude že začeli uvajati skromno mehanizacijo na ročni in vodni pogon. Vodne pogone so uporabljali v malih separacijah in topilnicah, ki so bile postavljene ob posameznih rudiščih, vse od Polene, Brega, Plata v Mežici, Žerjava z Grabnom, Mošenika in Pristave pri Črni, do Podpece in Tople.

Zato so te naprave vedno stale ob potokih.

Leta 1860 je družba Bleiberger Bergwerks Union BBU začela odkupovati od posameznikov rudosledne

1 HE Topla

Žerjavom in Črno, ker bi tam lahko uporabili zajezitev in kanale na reki Meži, ki so ostali od opuščenih fužin. Kasneje so to misel opustili, ker bi obstoječa pravice in jih do leta 1893 v zajezitev terjala popolglavnem že odkupila. Nano prenovo. Oddaljenost stalo je podjetje z velikim načrtovane elektrarne do kapitalom, pripravljeno na topilnice bi bila 1,4 km, kar večja vlaganja in načrtno bi zahtevalo transformacijo rudarjenje. Po oceni rudnih energije in visokonapetozalog so pripravili obsežen stni daljnovod. Končno so načrt nadaljnjega razvoja elektrarno zgradili v sami rudnika, ki so ga z leti tudi topilnici, opremljena je bila uresničevali. Z uvedbo no- s Francisovo turbino 160 vih tehnologij so načrtovali KM in s trifaznim generatudi proizvodnjo lastne ele- torjem moči 80 kVA, 50 Hz ktrične energije. Leta 1896 in 220 V. so začeli graditi centralno topilnico v Žerjavu, ob njej Proti koncu 19. stoletja so pa tudi prvo elektrarno, na območju Helene odkrili ki naj bi napajala pogone, bogata nahajališča rude, pihala in razsvetljavo v zato so leta 1901 v Heleni topilnici. zgradili prvo večjo separacijo rude z valjčnimi mlini.

Hidroelektrarna Žerjav Za napajanje separacije z (1899–1941) električno energijo so isElektrarno so nameravali točasno zgradili elektrarno zgraditi v Mošeniku med Topla.

2 HE Polena

Hidroelektrarna Topla (1901–1944 ) Elektrarno so postavili v dolini reke Meže, ob cesti v Koprivno, na odcepu ceste v dolino Tople. Elektrarno je poganjala voda potoka Topla. Zgrajena sta bila dva jezova, eden 100 m nad elektrarno, drugi pa akumulacijski ob elektrarni, kjer se je zbirala voda manjšega izvira. Elektrarna je bila opremljena s tremi agregati. Dva agregata sta poganjali visokotlačni turbini Schwamkrug z močjo po 150 KM in trifaznima generatorjema po 125 kVA. Ta dva agregata sta koristila vodo zgornjega zajetja.

Tretji agregat je imel Francisovo turbino 45 KM z generatorjem 40 kVA. Ta agregat so uporabljali za pokrivanje trenutnih koničnih obremenitev, uporabljal je akumulirano vodo iz spodnjega zajetja. Skupna instalirana moč elektrarne je znašala

stran 11

290 kVA. Od elektrarne Topla do separacije Helena so napeljali visokonapetostni daljnovod 3,3 kV, kasneje so položili tudi kabel v jamo, kjer so napajali električne lokomotive in prve Siemensove električne vrtalne stroje z močjo 0,73 kW. Na Poleni so leta 1906 opustili topilnico in separacijo rude, ki je delovala od leta 1834. Zajezitev in zgradbo topilnice so izkoristili za postavitev elektrarne Polena.

Hidroelektrarna Polena (1907– 1966) Elektrarno Polena so postavili v stavbo bivše topilnice, povišali krono jezu, da so pridobili večji padec in namesto lesenega zgradili betonski kanal za dotok vode v elektrarno. Elektrarna je bila opremljena z dvema Francisovima turbinama po 195 KM in z generatorjema po 180 kVA, za napetost 3,3 kV in 50 Hz. Še istega leta so položili kabel, ki je povezoval elektrarne v Topli, Žerjavu in na Poleni.

V zborniku »Razvoj elektrifikacije Slovenije«, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1976, str. 58 in str. 168, je omenjeno, da je bil to sploh prvi, čeprav majhen elek-

3 HE Žerjav

troenergetski sistem vzporedno delujočih elektrarn v Sloveniji.

manjkajočo energijo.

Ob začetku 2. svetovne vojne na naših tleh, še pred V podjetju Rudnik Mežica vdorom Nemcev, je poveljstvo rudnika razstrelilo so kasneje zgradili še več vse tri elektrarne v Žerjavu. elektrarn, navajam instalirano moč, napetost in leta Mine so bile postavljene obratovanja: tudi v elektrarnah v Mežici, • Hidroelektrarna Glančnik a do razstrelitve ni prišlo, v Mežici (1911–1914), ker se je poveljstvo že prej 2 × 30 kVA 3,3 kV; umaknilo. Elektrarn niso več • Dizelska elektrarna Žerjav obnovili.

(1912–1941), 250 kVA, 3,3 kV; Leta 1944 so partizani, da bi • Hidroelektrarna Pustnik škodovali okupatorju, razstrelili še elektrarno Topla. v Mežici (1917–1967), 360 kVA, 3,3 kV; Med vojno so začel izvajati • Termoelektrarna Žerjav velik projekt podzemeljske (1925–1941 ), elektrarne I, načrtovali pa 715 kVA, 3,3 kV; so tudi podzemeljsko elek• Hidroelektrarna Torče trarno II. V Črni so zajezili v Mežici (1936–1966 ), reko Mežo, po podzemnem 300 kVA, 3,3 kV. tlačnem rovu usmerili vodo Smer rudnih slojev je kazala v podzemno elektrarno I, imenovano PE I, ki je bila v globino, zato so rudarji zgrajena 64 metrov nižrudnik poglabljali, z globino je, voda pa je odtekala po je naraščala talna voda, ki Glančnikovem rovu v reko jo je bilo treba sproti izčrpati na površino, to pa je Mežo na Poleni. Elektrarna terjalo vedno več energije. je začela obratovati leta Proizvodnja v hidroelek1943 z večjim agregatom trarnah je bila odvisna od s Francisovo spiralno turbino z generatorjem moči vodnega nivoja rek, zato je 1600 kVA in 3,3 kV. Drugi v sušnih obdobjih energije primanjkovalo. Leta 1937 se agregat z enako turbino in generatorjem moči 750 je rudnik z daljnovodom 20 kV povezal s termoelektrar- kVA je zaradi vojne začel no Trbovlje in si zagotovil obratovati šele leta 1948.

4 Podzemeljska elektrarna PE II-3

Marijan Vončina, KD MPZ Mežiški knapi, Trg 4 aprila 4, 2392 Mežica, e-naslov: marjan.voncina@siol.net

Skupna instalirana moč te elektrarne je bila 2350 kVA. To je bila prva podzemeljska elektrarna v Jugoslaviji.

Druga podzemeljska elektrarna, imenovana PE II, ki leži 90 m nižje od prve, je bila odvisna od prebitja 8376 metrov dolgega vodnega rova, po katerem bi voda odtekala na Prevalje.

Rov so prebili leta 1964, elektrarna, ki smo jo začeli graditi leta 1963, je bila končana leta 1965. Opremljena je z dvema enakima agregatoma, ki imata Francisove spiralne turbine in generatorja po 1800 kVA, 3,3 kV. Elektrarna je začela obratovati na rudarski praznik 3. julija 1965, ko smo slavili tudi 300 let obratovanja Rudnika Mežica. Ti dve elektrarni obratujeta še danes, napajata tovarno akumulatorjev in podjetje Energija RM, viške pa oddajata v omrežje Elektrogospodarstva. Z obratovanjem druge podzemeljske elektrarne voda po vodnem rovu odteka na Prevalje, in ker je zato v reki Meži med Črno in Prevaljami manj vode, so leta 1966 hidroelektrarne v Mežici ustavili.

Marijan Vončina

DECEMBER 2015 / stran 12

Preseljevanje rudarjev v Podpeco Migracije rudarjev O migracijah rudarjev po Evropi poročajo posamezni viri vse od konca 12. stoletja naprej. Gre za skope informacije, ki včasih le bežno in naključno omenjajo to tematiko. Nekoliko več virov je iz 15. in 16. stoletja.

Motivi za migracije so bili predvsem gospodarsko-socialnega značaja, v času protireformacije pa zasledimo tudi verske motive.

Skupna značilnost vseh zgodnjih migracij od srednjega veka naprej je bila, da so jih spodbujali in podpirali deželni vladarji, ki so s tako imenovano rudarsko svobodo zagotavljali nove delavce. Glavna namera je

Območje Podpece Podpeca je bila sredi 19. stoletja še povsem kmečko območje, odmaknjeno od upravnega središča v Pliberku, čeprav so podjetni posamezniki že sredi 18. stoletja rudarili po okoliških grapah in po pobočju Pece.

Vendar to niso bili veliki obrati, temveč manjši rovi, ki so jih imeli podjetni posamezniki v zakupu. Eden prvih virov o rudarjenju na območju današnje Podpece je poročilo rudarskega sodnika Johanna Georga Warmussa iz leta 1746.

Poročilo navaja, da je leta 1740 rudarski podjetnik Jurij Kristijan Gačnik, ple-

bila, da so si s pomočjo rudnikov zagotovili donosne vire dohodkov za deželne blagajne.

O stopnji kvalifikacije zgodnjih migrantov lahko le ugibamo. Prav tako je zelo malo znanega o njihovem izvoru. Vemo le, da so številni rudarski strokovnjaki, če jih lahko tako imenujemo, prihajali iz nemško govorečih območij. Če se omejimo na ožji prostor mežiškega rudnika, lahko povemo, da konkretnih podatkov za obdobje vse do sredine 18. stoletja nimamo. Lahko pa si na podlagi zapisov v matičnih knjigah in drugih virov

meniti Schlangenberg, v rovu v bližini cerkve sv.

Helene odkril kvalitetno svinčevo rudo. Znano je, da je bilo v omenjenem rovu zaposlenih osemindvajset rudarjev (300 let mežiški rudniki: 145).

Kje so ti rudarji živeli, ni povsem znano. Verjetno so bili nastanjeni po okoliških kmetijah ali v začasnih lesenih kočah v neposredni bližini jame. Je pa knapovska stanovanjska hiša omenjena v Warnussovem poročilu. Rudarski sodnik v njem navaja, da pol ure hoda od Schlangenbergove jame stojijo: talilna peč, mlin za drobljenje rude,

ustvarimo vsaj približno podobo za 18. in 19. stoletje. Podobno kot na drugih območjih so v naše kraje skupaj z rudarskimi podjetniki prihajali tudi posamezni rudarji.

Znano je, da je večina teh rudarskih podjetnikov poleg mežiških rudnikov imela v lasti tudi obrate po drugih krajih takratne dežele Koroške. Izvor prvih priseljencev zato lahko iščemo od sveta pod Velikim Klekom (Grossglockner) pa vse do Labotske doline (Lavamünd).

Z razvojem rudnika se je večalo tudi število priseljenih.

Tako so na prelomu iz 19. v 20. stoletje priseljeni delavci

pralnica in stanovanjska hiša za rudarje (Jahne 1932: 9). Žal lokacija teh poslopij ni natančno določena.

Domnevamo lahko, da je bila večina teh rudarjev samskih. Zagotovo se tudi večina tistih, ki so bili poročeni, z družino ni preselila na to območje, saj vemo, da je bilo rudarsko delo v višjih predelih, nekako do konca 18. stoletja, sezonsko omejeno.

Domnevamo lahko, da so se pri prvih podjetnikih zaposlovali tudi že okoliški kmečki sinovi, ki so se hoteli denarno osamosvojiti.

že začeli prevladovati nad domačim kmečkim prebivalstvom. V tem obdobju so se delavci priseljevali predvsem iz okoliških krajev, vodstveni kader, tehnično osebje in uradniki pa so prihajali iz nemško govorečih centrov.

Za obdobje po prvi svetovni vojni je značilno, da se je pri rudniku zaposlilo tudi precej izobražencev s Primorske, predvsem iz Idrije, ki so emigrirali v Kraljevino SHS. Nekaj je bilo tudi ljudi, ki so se po revoluciji umaknili iz Rusije. Po drugi svetovni vojni so delo pri rudniku iskali predvsem ljudje iz Slovenskih goric, Haloz, Prlekije in iz drugih republik takratne Jugoslavije.

Te domneve potrjujejo redki zapisi, ki jih lahko najdemo v cerkvenih matičnih knjigah. V matičnih knjigah 18. stoletja so le izjemoma zapisani tudi poklici navedenih oseb. Enako redki so pripisi naselij, tako da ni vedno jasno, ali je omenjeni rudar živel v Črni, Podpeci ali Žerjavu.

Med prvimi rudarji je v krstno knjigo ob rojstvu sina Gregorija leta 1749 vpisan Joannis Shumach, kot botra pa sta omenjena rudar Gregorio Stoppar in žena Moiza. Leta 1750 je ob rojstvu hčerke Elisabeth vpisan Gregory Portshnig.

Istega leta je ob rojstvu

stran 13

nato nekajkrat omenja kot priča svojim rudarjem, na Leta 1814 je Kerschbaumer primer leta 1813, ko sta se omenjen dvakrat, prvič poročila štiriindvajsetletni ob rojstvu hčerke Josephe rudar Thadäus Weilfarter Anne, drugič kot boter in triindvajsetletna rudarka Barbara Pogitsch pri krstu Marie Kaschnig, ter leta 1814, ko sta se katere oče je bil rudarski Leta 1752 je ob rojstvu sina Leta 1756 sta ob rojstvu nadzornik. Istega leta je ob poročila šestindvajsetletni sinov ponovno vpisana tudi rojstvu sina Stephanusa Vrbana vpisan rudar Geortopilniški mojster Johann gy Wrizmann. Leta 1753 rudar Gregory Portshnig in Woler in štiriindvajsetletna omenjen Johann Schume, se prvič pojavi nekoliko več obratovodja Martin Ogris.

Ursula Schumahin. Istega ki je bil obratovodja pri vpisov. Tako se je rudarju Kot novi imeni se potem leta je vpisana tudi porodružbi Brunner (NŠAM ka osemindvajsetletnega Antonyju Smettanu in ženi leta 1766 ob rojstvu sina 1719–1752, 1752–1784, rudarja Josepha Zodarja in Heleni rodila hči Antonia, Ignatiusa Oswaldisa pojavi 1784–1828). enaintridesetletne Gertrud katere botra sta bila že rudar Oswaldi Hrastnig in Mörtlin. Kot poročni priči omenjena Martin Ogris in ob rojstvu hčerke Helene še Podobno kot pri krstni sta navedena rudar Joseph Elisabeth Shanzel. V tem Georgij Pruker. Za vsa naknjigi so v poročni in mrlislednja leta so vpisi rudarjev ški knjigi vpisi poklicev do Zoilli in rudniški kovač letu je ob rojstvu sina Andreasa ponovno vpisan redki oziroma jih skorajda ni. konca 18. stoletja redki in Mathias Pastor (NŠAM tudi Georgy Wrizman, ob Kot boter se na primer leta nepopolni. Tako je poroka 1784–1848). rojstvu hčerke Elisabeth pa 1787 omenja obratovodja rudarja prvič vpisana šele obratovodja Martin Ogris.

Ignatius Kladnig. leta 1811, ko sta se poroIz navedenega je jasno razčila sedemindvajsetletni vidno, da so poleg priseljenOb rojstvu hčere Moize je cev pri prvih rudarskih podMartin Orešek in petinRednejši vpisi poklicev se vpisan rudar Stopar, ob jetnikih delali tudi okoliški začnejo pojavljati v krstnih dvajsetletna Uršula Špiler rojstvu Elisabethe pa topolničar Kauschag. kmečki sinovi. To nam poknjigah po letu 1800. V tem (Makarovič: 1986: 81). trjujejo priimki, kot so WrizLeta 1812 sta se poročila obdobju začnejo bolj naLeta 1755 sta ob rojstvu tančno vpisovati tudi imena šestindvajsetletni Georg mann, Stopar, Roschanz, sina Mathausa vpisana zaselkov in hišne številke.

Kauschag, Schumach in Rißberger in dvaindvajserudar Joannes Schumach in Tako je na primer leta 1813 tletna Katarina Luskashin.

Woler, saj vsi pripadajo Leta 1813 pa je na primer žena Margaretha. Kot boter ob rojstvu sina Thomasa kmetijam iz širše okolice. omenjena poroka petinje vpisan rudar Andreas vpisan rudar Johann MaDrugi omenjeni priimki, na rakitsch, rudar pri družbi dvajsetletnega obratovodje primer Ogris, KerschbauRohschanz. Istega leta se mer in Smettan pripadajo Brunner. Kot botra sta Paula Kerschbaumerja in ob rojstvu sina Martinyja priseljencem, ki so si tukaj vpisana obratovodja Paul osemnajstletne Marie Fiše enkrat pojavi Georgy Kerschbaumer in rudarjeva lafero. Kerschbaumer, ki se ustvarili tudi dom, njihove Wrizmann, vpisan je tudi sina Valentina vpisan tudi obratovodja Martin Ogris.

Ogris je vpisan tudi naslednje leto ob rojstvu hčerke Gertrudis. Botra slednje sta bila rudar Jacobi Hudll in Elisabeth Shanzel.

leta 1757 ob rojstvu hčerke Moize. V tem letu je ob rojstvu hčerke Moize ponovno vpisan tudi Antony Smettan, vendar s pripisom, da je zaposlen kot kovač v topilnici.

1 Rudarske družine v Podpeci v obdobju med obema vojnama

žena Barbara Florianin.

DECEMBER 2015 / stran 14

potomce pa lahko v Mežiški dolini najdemo še danes.

Domnevamo lahko, da so prva rudarska bivališča na pogorju Pece začela nastajati že v prvi polovici 18. stoletja. Da so na Peci, v bližini današnje planinske koče, res obstajala skromna bivališča, nam pove izraz Pri knapovskih bajtah, ki ga ljudje še danes uporabljajo. To območje je na 1400 metrih nadmorske višine, v bližini pa lahko najdemo dva opuščena rova, imenovana Jutranja zvezda in Jutranjice (Pungartnik 2005: 10).

Trajnejše stanovanjske in industrijske objekte so začeli graditi po letu 1810, ko je rudarska družba Brunner-Kompoš začela sklepati pogodbe s sosednjimi kmeti o najemu in odkupu določenih zemljišč. Prve pogodbe se nanašajo na zemljišča v revirju Fridrih na današnji mežiški strani, ki pa so takrat spadala še pod naselje Podpeca. Tako je omenjenega leta Matija Mayerhold rudarski družbi odstopil del posestva Marholče ob Junčarjevem potoku za nasipanje jalovine in postavitev omenjenih objektov (Pungartnik 2005: 11).

so začele odkupovati celotne kmetije. Zadnja kmetija je bila prodana leta 1905.

Takrat je Jakob Müller družbi BBU prodal kmetijo Naveršnik (ARM 1861–1922).

S to prodajo se je zaključil več let trajajoči postopek kupovanja helenskih kmetij. Trčovo in Luskrče sta do agrarne reforme leta 1945 ostali grofovska last.

V kmečkih rokah je ostalo le pet kmetij: Mihev, Žačen, Šumah, Petek in Bisternik.

Po odkupu so poslopja domačij preuredili v delavska stanovanja, ki jih je vedno primanjkovalo, sploh na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je število rudarjev naglo naraščalo.

Hitrejše preseljevanje ljudi v kraje pod Peco na začetku 19. stoletja je povezano z ustanovitvijo družbe Brunner-Kompoš. Takrat so prihajali ljudje iz različnih krajev Koroške. Precej ljudi se je na to stran Pece preselilo iz Železne Kaple, kjer so imeli Kompoši tudi svoje rudarske obrate, vendar niso bili tako uspešni.

Po vključitvi podjetnika Prettnerja v mežiško družbo, zlasti pa kasneje, po ustanovitvi družbe BBU, so rudarji, predvsem pa stroV Podpeci se prvi odkupi kovni in vodstveni delavci, kmetijskih zemljišč začnejo pričeli prihajati iz takrat v 50. letih 19. stoletja. Tako rudarsko razvitejšega Bleso na posestvu kmetije Pec- iberga (Lednik 1994: 117). nik, ob strugi reke Meže, leta Pri pregledu matičnih knjig 1852 začeli graditi topilnico. lahko ugotovimo, da se kot Sprva so rudarske družbe rojstni kraji helenskih rudarjev največkrat omenjajo odkupovale in najemale le Mežica, Pliberk in Šmihel manjša zemljišča, kasneje, nad Pliberkom, sledijo pa še proti koncu 19. stoletja, pa

razni drugi kraji iz Podjune in Savinjske doline (Pungartnik 2005: 13). Po drugi svetovni vojni se je dotok priseljenih precej zmanjšal. Če pogledamo rast prebivalstva v številkah, lahko še enkrat zapišemo, da je proti koncu 19. stoletja začelo res naglo naraščati. Leta 1869 je bilo v Podpeci 339 prebivalcev, od tega 188 moških in 151 žensk. Leta 1880 je število prebivalcev naraslo na 380, od tega 201 moški in 179 žensk. Ob ponovnem popisu prebivalstva čez devet let je v Podpeci prebivalo 535 ljudi, od tega 306 moških in 229 žensk (Lednik 1994: 118).

let kasneje je v Mežici živelo 2510 ljudi, v Črni 2198, v Žerjavu pa 1026. Leta 1991 je v Mežici živelo 3776 ljudi, v Črni 2561, v Žerjavu pa 511 (Lednik 1994: prav tam).

Čeprav je bila Podpeca vse do druge svetovne vojne zelo odmaknjeno in težko dostopno hribovsko naselje, je bila zaradi potreb rudnika po veliki delovni sili zelo gosto naseljena. Že zgornja primerjava je pokazala, da je v obdobju med obema vojnama v Mežici, kjer je bila uprava rudnika, živelo precej manj ljudi. V Mežici so živeli predvsem uradniki in inženirji, rudarjev pa je bilo malo.

Več jih je bilo v Žerjavu in Podatek glede števila moČrni. Še danes je med staških ne preseneča, saj vemo, rejšimi ljudmi poznan izraz da je pri rudniku delalo mežiški purgarji, ki izvira iz ogromno samskih rudarjev. dejstva, da so bili vodstveni Veliko jih je v Podpeci tudi delavci nastanjeni v Mežici ostalo in si sčasoma ustva- in so se očitno preveč visoko rilo družine. nosili (Pungartnik 2005: 13).

Leta 1900 je v kraju živelo že 770 ljudi. Najvišje število je bilo doseženo v obdobju med obema vojnama, ko so leta 1931 našteli 1114 ljudi. Po koncu druge svetovne vojne je prebivalstvo zaradi staranja in odseljevanja začelo postopoma upadati. Tako je Podpeca leta 1948 štela 855 prebivalcev, leta 1953 pa dobrih 820. Leta 1961 je v kraju živelo 706 ljudi, leta 1991 pa le še 266 (Lednik 1994: 119, Medved 1967: 154).

Za primerjavo lahko povemo, da je v Mežici leta 1931 živelo 653 ljudi, v Črni 1052, v Žerjavu pa 686. Trideset

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Podpece zaradi ugodnejših stanovanjskih in drugih življenjskih razmer postopoma začeli odseljevati v dolino, predvsem v Mežico in Črno.

Prvi večji upad prebivalstva se je zgodil konec 50. let.

Proces se je nadaljeval vse do začetka 90. let prejšnjega stoletja. Ob zaprtju rudnika se je kraj, zlasti v višjih predelih, najmočneje izpraznil in tako pristal celo pri nižjem številu prebivalcev, kakor jih je imel v 2. polovici 19. stoletja (Lednik 1994: 120).

Tadej Pungartnik

Viri in literatura: Lednik, Štefan: Mežica 1994: O podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-letnici. Mežica: samozaložba avtorja, 1994.

Makarovič, Marija: Črna in Črnjani: Narodopisna podoba koroškega delavskega naselja do druge svetovne vojne. Črna na Koroškem: Krajevna skupnost Črna na Koroškem, 1986.

Medved, Jakob: Mežiška dolina: Socialnogeografski razvoj zadnjih 100 let. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967.

Pungartnik, Tadej: 'Helenski knapi: Življenje rudarskih družin v Podpeci od srede 19. stoletja do konca druge svetovne vojne.' Neobjavljena diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2005.

Stöger, Georg: Migration der Bergleute vom 16. bis 18. Jahrhundert. Elektronski vir: http//www.zulu-ebooks.com, 2011.

'Kupne in najemne pogodbe Rudnika Mežica 1861–1922' Arhiv Rudnika Mežica (ARM).

'Krstna knjiga župnije Črna na Koroškem 1719–1752' Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM).

'Krstna knjiga župnije Črna na Koroškem 1752–1784' Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM).

'Krstna knjiga župnije Črna na Koroškem 1784–1828' Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM).

'Poročna knjiga župnije Črna na Koroškem 1784–1848' Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM).

mag. Tadej Pungartnik, predsednik Združenja RUDA, Partizanska cesta 26, 2392 Mežica, e-naslov: pungartnik.tadej@gmail.com

stran 15

Cinkovosvinčevo rudišče Topla – svojevrsten fenomen in izjemna naravna geološka vrednota svetovnega pomena

1 Najvišji vhod v cinkovosvinčevo rudišče Topla, v neposredni bližini izdanka Starega rudnega telesa (avtor fotografije: D. Komar)

2 Profil Zahodnega rudnega telesa (avtor fotografije: dr. U. Herlec)

Na območju Severnih Karavank je več sto zelo neenakomerno razporejenih rudnih pojavov in vsaj sto nahajališč svinčevocinkove rude.

Začetki rudarjenja v Topli segajo v leto 1834, ko je Simon Kompoš pridobil koncesijo in pričel z izgradnjo rovov Terezija, Simona in Juda. Že takoj naslednje leto je na Fajmutovem postavil drobilnico, mlin za rudo, izbiralnico, orodjarno in stanovanjsko poslopje za rudarje (Štrucl, 1974).

noma laminirane cinkovosvinčeve rude. Količinsko in ekonomsko najbolj pomemben mineral je bil cinkov sulfid oziroma sfalerit (ZnS), ki mu je v močno podrejeni količini sledil galenit (PbS).

Odkopana ruda je vsebovala približno 4,86 % Zn in 1,63 % Pb (Štrucl, 1974; Drovenik in Pungartnik, 1987).

Danes znaša višina rudišča, s površino približno 0,6 km okrog 190 metrov. V štirinajstih letih intenzivnega obratovanja (od leta 1974 do 1988) je rudnik v Topli pridobil 250.148 ton, veči-

V Topli so z intenzivnimi raziskavami začeli po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1964 (Drovenik in Pungartnik, 1987). Sprva so sklepali, da gre v rudišču za 14 pomembnih cinkovosvin-

Na slovenski strani sta najpomembnejša rudnik Mežica, v katerem so odkopavali več kot 60 rudnih teles in je v celotni zgodovini dal več kot 19 milijonov ton rude, iz katere so pridobili okoli milijon ton svinca in 500.000 ton cinka ter manjše, vendar po tipu rude in načinu nastanka povsem drugačno rudišče Topla. Rudnik Topla (slika 1) leži na južnih pobočjih gore Pece, jugozahodno

od mežiških rudišč. Je sicer mnogo manjše rudišče, vendar genetsko izjemno zanimivo (Drovenik in Pungartnik, 1987). Na območju Tople, v okviru nariva Pece, ločujemo tri različne horizonte anizičnih karbonatnih kamnin; spodnjega in zgornjega gradi v večji meri apnenec, medtem ko srednjega, ki vsebuje tudi rudna telesa, gradi dolomit (Štrucl, 1974).

DECEMBER 2015 / stran 16

podplimska cona

plimska cona

nadplimska cona

ob visoki plimi gladina morja ob normalni plimi

3 Omenjene tri kotanje, pred približno 200 milijoni leti (vir: www.zrsvn.si/dokumenti/63/2/2008/Topla_rudnik_1141.pdf)

čevih rudnih teles (Štrucl, 1974), vendar so s kasnejšimi odkopavanji ugotovili, da gre le za tri, to so Staro, Vzhodno in pa Zahodno rudno telo, katerih deli so ob nekaterih vertikalnih prelomih nekoliko premaknjeni (Drovenik in Pungartnik, 1987). Staro rudno telo leži v osrednjem delu rudišča, 50 m zahodno od njega se nahaja Zahodno rudno telo ter 250 m v smeri proti vzhodu Vzhodno rudno telo.

Slednje je bilo sicer največje, vendar je bilo najbolj bogato Zahodno rudno telo (slika 2), ki je vsebovalo približno 10 % Zn in 2 % Pb, ter je bilo zaradi sprotnih rudarskih del tudi najlažje dostopno (Drovenik in Pungartnik, 1987).

Rudna telesa so, glede na laminirano teksturo in strukturo, nastajala v karbonatnem mulju kotanj in jarkov nadplimske cone (tj. območje plimovanja in pršenja valov), torej sta obe kovini, cink in svinec, obstajali že v samem mulju. Rudni mulj se je usedal v treh, pred tem nastalih, bolj ali manj podolgovatih, plitvih in delno zakraselih kotanjah (slika 3). Kotanje so nastale v nadplimskem nivoju (nad območjem vpliva plimovanja in valovanja) kot posledica krajše okopnitvene ali emerzijske faze (tj. čas, ko ozemlje ni poplavljeno), na prehodu iz srednjega v zgornji anizij, ki je začasno zajela komaj odloženi do-

lomit srednjeanizijskega horizonta (Drovenik in Pungartnik, 1987).

Z nastankom rudnika Topla so se ukvarjali številni raziskovalci. Zorc (1955) je bil prepričan, da je orudenje povezano s triasnim magmatskim delovanjem, kar naj bi dokazovale tudi v bližini rudišča ležeče plasti piroklastičnih kamnin ali tufov. Kasneje so ugotovili, da imajo rudišča, ki so res v povezavi s triasno vulkansko aktivnostjo (kot so npr.

Veovača in Borovica v Bosni, ter Šuplja stijena in Brskovo v Črni gori), kot prikamnino vulkanske in vulkanoklastične kamnine ter mnogo bolj pestro mineralno paragenezo (mineralno združbo), kot pa rudnik Topla (Drovenik in Pungartnik, 1987). Prav tako v rudnih telesih Tople ni sledov piroklastičnega materiala (tanka plast mlajšega ladinijskega tufa je nekaj deset metrov nad orudenim horizontom) in rudonosne raztopine, ki so povzročile orudenje v Topli tako niso mogle biti povezane s srednjetriasno vulkansko dejavnostjo (Drovenik in Pungartnik, 1987).

Kovinske spojine so se v Topli usedale sočasno z muljem. Šele ko je v kotanjah zavladalo redukcijsko okolje (okolje brez prostega kisika), so se začeli izločati sulfidi. Orudenje naj bi bilo singenetsko oziroma je na-

stajalo istočasno kot okolne kamnine. Rudni mulj je v glavnem vseboval kalcijev karbonat (CaCO3) in glinene minerale. Kotanje so se torej nahajale v nadplimski coni, kalcijev karbonat se je izločal iz morske vode, ki je tja prišla s plimo ali pa zaradi viharjev. Glinene minerale in drobce organskih snovi pa je prinašalo s kopnega zaledja. Vse to nam nakazujeta tudi sama struktura in tekstura rude (Drovenik in Pungartnik, 1987).

Rezultati podrobnih mikroskopskih raziskav so pokazali, da je rudišče Topla v resnici nastalo v devetih različnih razvojnih fazah, saj je akademik prof. dr. Matija Drovenik uspel v rudnih telesih ločiti kar 9 različnih generacij sfalerita (Štrucl, 1974; Drovenik in Pungartnik, 1987), med katerimi prva faza obsega obdobje sedimentacije (usedanja). V vseh treh kotanjah se je nabiral predvsem karbonatni in karbonatno-glineni mulj.

V kotanjah je bila prisotna morska voda s pH-jem med 8 do 8,5, občasno, ob močnejših deževjih tudi brakična (morska voda z zmanjšano slanostjo zaradi dotoka sladke vode). Kovinske spojine so v kotanje prihajale z rudonosno raztopino. Ker je bilo to okolje z drugačno temperaturo, pH-jem in redoks potencialom, posledično niso bile več obstojne.

V mulju kotanj so tako na-

stali prvotni rudni minerali, ki pa se sicer zaradi kasnejših diagenetskih procesov niso ohranili. Kasnejše faze vključujejo procese diageneze, epigeneze ter mobilizacije (premeščanja) rudnih mineralov, nenazadnje tudi procese oksidacije, zaradi katere na območju vseh treh rudnih teles nastanejo minerali, kot so ceruzit, anglezit in smithsonit (Drovenik in Pungartnik, 1987).

In od kod izvor te rudonosne raztopine? Maynard (1983) je bil mnenja, da bi orudenje v Topli lahko povzročile podobne rudonosne raztopine kot tiste, ki so povzročile orudenje v dolini reke Mississippi, le da so se v primeru Tople te izlile na površje.

Danes lahko skoraj zanesljivo trdimo, da gre na južnih pobočjih gore Pece res za tako imenovan Mississippi valley type (MVT) orudenje (Spangenberg in Herlec, 2002). Čas anizija je namreč obdobje tektonske aktivnosti. Rezultati natančnejših raziskav so pokazali, da je orudenje v Topli povzročila ista tektonska faza, kot orudenje z živim srebrom v Idriji, torej Idrijska tektonska faza. Na območju Bleda oziroma Bohinjske Bele danes zeva močna erozijska diskordanca (stratigrafska vrzel), kjer manjka približno 500 m sedimenta (vrzel med Neoschwagerinskim apnencem in zgornjeanizijskim dolomitom). Analize

stran 17

so pokazale, da smo imeli v preteklosti na področju Bleda kratkotrajne, nekoliko dvignjene dele karbonatne platforme. Istočasno ko se je v Idriji formiral jarek, je na območju Bleda potekala intenzivna erozija. Zatem ko je meteorna voda odstranila sedimente, je zatekala v bočno ležeče srednjepermske Grödenske peščenjake.

Iz teh plasti je deževnica, ki se je z globino segrevala, postopoma izluževala svinec in cink. Ker so Grödenski pešenjaki zelo porozni in slabo sprijeti klastiti, je voda skozi njih pronicala daleč v globino. Tam se je ogrevala in posledično še bolj raztapljala izlužena svinec in cink. Ob prelomih več deset kilometrov dlje se je ta raztopina izlila na površje (slika 4). Večji del je je sicer odte-

kel v morje, tam kjer pa so bile omenjene tri kotanje, se je slanica ujela. V kotanjah je bilo okolje kot posledica kopičenja organske snovi oziroma ostankov odmrlih modrozelenih cepljivk redukcijsko. Sproščalo se je žveplo in tako so nastali primarni sulfidi (Herlec et al., 2001; Herlec, 2005). Čeprav je rudnik Topla del mežiških rudišč, se glede na nastanek od ostalih bistveno razlikuje. Medtem ko gre v Mežici za tako imenovano epigenetsko orudenje, nastalo v že strjenih kamninah, ko so se kot posledica tektonskih procesov odprle številne razpoke, ki so predstavljale dovodne poti za rudonosne raztopine (Herlec et al., 2001; Herlec, 2005), je orudenje v Topli

singenetsko (nastalo istočasno kot pa kamnina, v kateri najdemo rudo). Kovinske spojine so se usedale sočasno s karbonatnim muljem in ko je v okolju zavladalo redukcijsko okolje, so se pričeli izločati sulfidi – sfalerit, galenit in pirit. Poleg samega nastanka je razlika med rudiščema tudi v starosti, saj je orudenje v Topli v nekaj deset milijonov let starejših kamninah (anizij) kot orudenje v Mežici (ladinij-karnij). In medtem ko je bil v Mežici količinsko mnogo pomembnejši galenit (PbS), saj je razmerje Pb : Zn = 2 : 1, v Topli z razmerjem Zn : Pb= 5 : 1 prevladuje sfalerit (ZnS).

Zaradi številnih naravnih lepot in ohranjene etnološke dediščine je Topla že

od leta 1966 zavarovana in razglašena za krajinski park in naravni spomenik. Profili cinkovosvinčevih rudnih teles, ki so ohranjeni na rudniških varnostnih stebrih predstavljajo za Idrijskim rudiščem najpomembnejšo slovensko geološko naravno vrednoto. V bližini so tudi nahajališča številnih fosilov (polži, amoniti), ki so dokaz, da je bilo tukaj v preteklosti morje. Vsa ta nahajališča imajo danes status naravne vrednote državnega pomena. Kot ena najlepših in najzanimivejših slovenskih dolin je Topla območje, ki obsega okrog 1350 ha in je na nadmorski višini vse od Burjakove bajte (657 m.n.v.) do vrha Pece (2125 m.n.v.).

Darja Komar in Uroš Herlec

meteorna voda, erozija

(kratkotrajno) dvignjeni deli karbonatne platforme

kotanje, redukcijsko okolje

prelomi

plasti grödenskega peščenjaka 4 Shematični prikaz »potovanja« rudonosne raztopine

Viri in literatura: Drovenik, M., Pungartnik M. 1987. Nastanek cinkovo-svinčevega rudišča Topla in njegove značilnosti. Geologija 30: 245–314.

Herlec, U., Kuhlemann, J., Spangenberg, Jorge E. 2001. The brine source and genetic history of the SEDEX zinc-lead deposit Topla, Slovenia. V: Piestrzyński, Adam (ur.). Mineral deposits at the beginning of the 21st Century : proceedings of the Joint Sixth Biennial SGA-SEG Meeting, Krakow, Poland, 26-29 August 2001. Lisse; Exton, PA: Balkema, cop. 2001, str. 277–290.

Herlec, U. 2005. Nastanek slovenskih rud. V: Strahovnik, V. [ur.], Rudniki in premogovniki v Sloveniji. Nazarje, Argos, 84–93.

Maynard, JB. 1983. Geochemistry of sedimentary ore deposits. Springer, New York – Heidelberg.

Spangenberg, JE., Herlec, U. 2002. Bacterialy mediated zinc-lead mineralization at Topla, Slovenia –or– Why Topla is an MVT deposit. V: Horvat, A., Košir, A., Vreča, P., Brenčič, M. [ur.]: Knjiga povzetkov, 1. slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002, str. 81. Štrucl, I. 1974. Nastanek karbonatnih kamnin in cinkovo svinčeve rude v anizičnih plasteh Tople. Geologija 17: 299–397.

Zorc, A. 1955. Rudarsko geološka karakteristika rudnika Mežica. Geologija 3: 24–80.

Elektronski vir: www.zrsvn.si/dokumenti/63/2/2008/Topla_rudnik_1141.pdf

Darja Komar, Združenje RUDA, Trg svobode 1, 2392 Mežica, e-naslov: komar.darja@gmail.com dr. Uroš Herlec, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana, e-naslov: uros.herlec@gmail.com

DECEMBER 2015 / stran 18

Zagorski otroci o knapovski kulinariki Rudarsko muzejsko in etnološko društvo Srečno Zagorje uspešno deluje že drugo leto. Z namenom prenašanja rudarske dediščine na mlajše generacije smo tudi letos v program dela društva vključili ustvarjalno delavnico za učence osnovnih šol občine Zagorje ob Savi. Še pravočasno smo izvedeli, da je tema letošnjega zbornika RUDA »Rudarska kulinarika«, zato smo se odločili, da bo tema natečaja naše ustvarjalne delavnice za učence osnovnih šol občine Zagorje »KNAPOVSKA KULINARIKA«.

znane kulinarične zasavske specialitete, kot na primer funšterc, krumpentoč, močnik, ocvrte rezine – šnite, fižolovka, koruzni žganci, grenadirmarš, žolca, regrat z ocvirki, krompirjev golaž, zeljna juha … Na čudovitih likovnih izdelkih in v izvirni pisani besedi so učenci zelo Na pripravljeni natečaj so se zanimivo opisali tudi način odzvale vse osnovne šole prehranjevanja rudarjev v občini Zagorje, in sicer OŠ tako doma kot na delu v Toneta Okrogarja in njena rudniku. Več izdelkov je podružnica v Kisovcu, OŠ prikazalo tudi, kako so jim Ivan Skvarča, OŠ Ivana Kav- žene pripravljale malico za čiča – podružnica Mlinše in v jamo in obede doma ter OŠ Dr. Slavka Gruma. kako so pekli kruh v skupnih pečeh v rudarskih naseljih Učenci osnovnih šol so – kolonijah. Nekateri izdelki v aprilu letos na šolah in so prikazovali ali opisovali tudi jamskega škrata doma ustvarjali likovne in »Perkmandeljca«, ki je sicer literarne izdelke na temo varoval rudarje, a včasih se »KNAPOVSKA KULINARIKA«. V izdelkih so se je tudi pošalil in kakšnemu največkrat pojavile najbolj rudarju izmaknil malico.

V začetku meseca maja so šole oddale izdelke našemu društvu. Člani društva smo pregledali vse izdelke ter izbrali najboljše. Vseh 42 avtorjev, njihove mentorje in starše smo povabili na zaključno prireditev, ki je bila v četrtek, 21. 5. 2015.

Zaključna prireditev je letos zaradi obnove Rudarskega muzeja Loke potekala na osnovni šoli Toneta Okrogarja, ki nam je tokrat prijazno ponudila gostoljubje, saj se nahaja v najbolj rudarskem predelu občine Zagorje, in sicer neposredno ob bivšem obratu Rudnika Zagorje.

V sodelovanju z učenci OŠ Toneta Okrogarja smo pripravili zanimiv kulturni program, ki ga je popestril še Vlado Poredoš, član skupine Orlek. Nastopil je kot jamski škrat »Perkmandeljc«, kasneje pa je zapel tudi nekaj svojih pesmi, ki so povezane z rudarstvom in Zasavjem. Učenci osnovne šole Toneta Okrogarja so pripravili recitacije pesmi

Borut Flisek, predsednik društva RMED Srečno Zagorje, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: borut.flisek@gmail.com

našega rojaka, rudarja in pesnika Maksa Marinčiča, katerega pesniška zbirka je izšla v založbi omenjene šole. Dramska skupina učencev je predstavila še zabaven skeč na temo kulinarike. Udeleženci zaključne prireditve so lahko uživali tudi v kulinaričnih dobrotah, v funšetcu ali šmornu in ob pecivu »Perkmandeljčki«, ki so jih pripravili člani našega društva in so v zadnjem času postali značilna ponudba zasavske rudarsko turistične ponudbe.

Nagrajeni učenci so predstavili svoje izdelke vsem obiskovalcem ter dobili praktične nagrade, vsi učenci pa priložnostna darilca.

Udeleženci prireditve smo se na koncu razšli v velikem zadovoljstvu in odločeni, da s podobnimi akcijami v bodoče še nadaljujemo in prispevamo k ohranjanju rudarske dediščine v naši dolini in tudi širše.

Borut Flisek

stran 19

Delo v jami

Prepir s knapom

Knap ni bil prav nič več vesel, saj krumpantoč že v glavo je letel.

Možek lačen bil je že zelo, zato ženo prosil za milost je lepo.

Nekega jutra je knap vzel funšterc in šel delat v jamo. Delal je in delal, a ko je bil čas za malico, funšterca ni bilo. Rekel si je, da mu ga je sigurno vzel Perkmandelc. Vedno mu ga je jemal, sedaj pa je imel tega zadosti. Odločil se je, da Perkmandelca poišče, vendar ga ni našel. Šel je nazaj na delo. V tistem je slučajno zagledal Perkmandelca in ga vprašal, zakaj mu vsak dan izmakne malico. Škrat mu je povedal, da je lačen. Škrat se je knapu zasmilil. Naslednji dan je Perkmandelcu prinesel jetrno, sebi pa funšterc. Postala sta prijatelja. Škrat ga je vedno opozoril na nevarnost v rudniku, na malici pa knapu nikoli več ni bilo dolgčas.

Katja Trebušak, 3. C, OŠ Ivana Kavčiča, pš mlinše; mentorica: Jasna Dvornik

Aiša Hribar, 4. C, OŠ Ivana Kavčiča, pš mlinše; mentorica: Jasna Dvornik

Ko pride knap domov, funšterca si želi.

Pa reče žena: »Kje pa si? Zdaj pa jetrne več ni.« Pa prepirata se do noči.

Pa žena reče: »Sam krumpantoč speči si.« Lačen knap na šiht je odšel in lačen tud domov prišel.

Mu žena dala ni miru.

Peti tradicionalni Funšterc

1 Organizacijska ekipa prvega funšterca; na sliki manjkata dva člana.

2 Ocenjevanje jedi

Najbolj znamenita rudarska jed je leta 2011 navdihnila člane društva RAST (op. takrat še Naš Hrastnik), da so pripravili prvi festival Funšterc.

ke ter osnovne sestavine za tradicionalen recept za funšterc, ki naj bi po priloženem receptu zadostovale za 30 oseb. Ekipe pa naj s seboj prinesejo pribor za peko, plinski grelnik in kuhalnik. Stojnico lahko vsaka ekipa poljubno okrasi in ob tem promovira svojo dejavnosti z reklamnim materialom, izdelki ali transparenti. Udeležba za ekipe je brezplačna. Prijavnino 20 € plačajo samo pravne osebe, ki niso društva, zavodi ali fundacije.

Idejo funšterca je leta 2011 članom društva RAST predstavil Marko Funkel. Na sestanku, ki smo ga imeli navadno kar v kakšni gostilni, je energično nagovoril zbrane: »Ja pa mat kurja … če imajo vsepovsod kulinarične festivale, zakaj pa nebi imeli še kaj podobnega v Zasavju. Saj imamo funšterc pa krumpantoč.«

In akcija je stekla. Koncept prireditve je bil enostavno zasnovan. Ekipe treh se bodo pomerile v pripravljanju funšterca na inovativen način.

Na sestankih, ki so sledili, smo se dogovorili, da se prijavljenim ekipam zagotovi stojnico, plastične vilice, krožnike, vrečke za odpad-

Dorekli smo, da se bodo pripravljene jedi ocenjevale na dva načina. Pripravljene jedi bo ocenjevala strokovna komisija, sestavljena iz kulinaričnih mojstrov.

Ocenjevala bo okus, inovativnost ter degustacijo.

Vse ostalo (kreativnost, vizualno podobo stojnice, pripravo na stojnici …) pa bodo ocenjevali obiskovalci in tako izbrali najboljšo ekipo na Funštercu.

Kljub manjšim terenskim zapletom je bil odziv na

DECEMBER 2015 / stran 20

prvo prireditev zelo dober.

Tekmovalo je 13 različnih ekip in privabili smo približno 500–700 obiskovalcev. Pri prvi prireditvi smo imeli največ problemov z elektriko (op. slaba napeljava in preveč električnih kuhalnikov). Zato smo naslednje leto sklenili, da naj si društva za namen tekmovanja priskrbijo plinske grelnike/bombe.

Z dobro popotnico prvega leta smo v drugem letu prireditev razširili z drugo tradicionalno zasavsko jedjo – krumpantočem.

Dodali smo še nekaj programske vsebine: srečelov, glasbeni program, delavnice za otroke ter se tehnično in organizacijsko še bolje pripravili na prireditev. Prireditve se je v letu 2012 udeležilo 16

ekip ter še večje število obiskovalcev.

Ob takšnem odzivu na prireditev zrastejo tudi načrti s prireditvijo. Velik pomen tako že od vsega začetka namenjamo prepoznavnosti prireditve ter gradnji blagovne znamke. Glavni cilj je prepoznavnost prireditve v regiji ter kasneje po vsej Sloveniji.

Letos 12. septembra praznuje Funšterc – festival zasavske kulinarike svojo 5. obletnico. Odzivi na prireditev so vsako leto dobri, kar daje prostovoljcem društva RAST še dodatno motivacijo, da bo ta festival postal tradicionalen in da se bo v prihodnje še širil.

Primož Frajle

Primož Frajle, Društvo Rast, Boben 34, 1430 Hrastnik, e-naslov: primoz.drdr@gmail.com

»Mož ostaja doma, če žena kuhati zna« Tradicionalna prehrana in kultura prehranjevanja rudarskih družin v Idriji Pri preučevanju prehrane in kulture prehranjevanja idrijskih rudarjev ne mo-

Arhitekturna in bivanjska kultura idrijskih rudarjev Idrijska rudarska hiša je bila vkopana v pobočje in s pročeljem obrnjena v dolino. Njena povprečna zazidalna površina je me-

Kuhinja – prostor za pripravo hrane Gospodinje so od pomladi do jeseni kuhale v črni kuhinji na visokem odprtem ognjišču. Ognjišče (ogniše) je bilo sezidano iz opeke

remo zaobiti ohranjene materialne kulture idrijskih rudarskih hiš, predvsem kuhinj in kuhinjskega inventarja. Primerke slednjega hranimo v etnološki zbirki Mestnega muzeja Idrija, opremljena kuhinja

pa je prezentirana v Idrijski rudarski hiši – muzeju »in situ« na Bazoviški ulici 41.

Pojem »tradicionalna« v našem primeru časovno zajema zadnja desetletja 19. in prva desetletja 20. stoletja. V tem obdobju

lahko še govorimo o pretežno kmečkem značaju prehrane. Na drugi strani pa je zgledovanje po meščanski kuhinji nedvomno vplivalo na razvoj določenih posebnosti, ki so se ohranile do današnjega časa.

rila 8 × 9 m. Konstrukcija je bila skoraj v celoti lesena, z izjemo kamnitih temeljev, zidane kleti, notranjih kuhinj in vež.

Gornji deli zunanjih sten so bili sestavljeni iz desk, obitih z letvami, ometanih in pobeljenih z apnom.

Streha je bila prekrita z jelovimi skodlami im. šinklni. Zaradi svoje višine, bele fasade in številnih majhnih oken je dajala vtis mogočne, že kar monumentalne stavbe. Vendar je pod njeno streho v 19. stoletju živelo v povprečju

16 ljudi, vsaj dve družini.

Večina rudarjev si namreč ni mogla privoščiti lastne hiše z zelenjavnim vrtom, temveč so bili podnajemniki v privatnih hišah, kasneje po letu 1870 pa v stanovanjskih blokih im. prhauzi.

in je imelo obok, nadaljevalo se je v polico pred kuriščem v krušno peč. Na sredini, v temenu oboka, je bila kvadratna odprtina z vstavljeno železno rešetko. Ta tip ognjišča ni bil poznan širše na Slovenskem. Najverjetneje gre za

zadnjo stopnjo v razvoju odprtega ognjišča, ki je imelo že elemente štedilnika, ne pa še odvoda dima. Pozimi se je kuhalo v peči, ki je bila precej manjša od peči v kmečkih hišah. V njej so lahko naenkrat spekli 2–4 hlebe.

Črne kuhinje niso bile namenjene obedovanju družine. Opuščati so jih pričeli v začetku 20. stoletja, odvisno od socialnega statusa stanovalcev. Največkrat so dobile funkcijo prašičje kuhinje, še vedno so v njih preka-

stran 21

jevali meso. V belo štedilniško kuhinjo z zidanim

Hiša – prostor za uživanje hrane Rudarske najemniške družine so v zadnjih desetletjih 19. stoletja imele skromno stanovanjsko opremo, kamor so sodili:

Vrt – ogledalo vsake gospodinje Za idrijsko rudarsko hišo je bil značilen ograjen vrt v pobočju pod ali ob strani hiše, ki je služil kot dodaten vir hrane. Ohišnica je bila najmanjša v bližini me-

Vsakdanji jedilnik – »Šist dni zile, pol je pa nedile« Preko delovnega dne so imele rudarske družine razporejene štiri obroke: zajtrk (fruštk), malico (malca), kosilo (južna) in večerjo (večirje). Vsakdanji jedilnik je bil preprost in

Praznični jedilnik – »Prš'la je, prš'la je tovsta nedile, lan' s'm bil špeha sit, litas pa zile« Samo ob nedeljah in praznikih je bilo za kosilo na rudarjevi mizi meso. Za Veliko noč se je pripravljalo alelujo. To so bili posušeni in skuhani repni olupki, dodani kuhanemu, pretlačenemu in zabeljenemu krompirju ter zaliti z juho iz svinjskega mesa. Posebnost je bila zeljševka, potica z drobnjakovim nadevom, po domače

ali železnim štedilnikom so spremenili kamro. Po

letu 1950 so nekdanje črne kuhinje predelovali v

kopalnice in stranišča na izplakovanje.

manjša omara za živila, sklednik ali stoječa polica, lončena in lesena posoda, pripomočki za kurjenje, kuhanje in peko kruha v peči, ena ali dve manjši skrinji, miza, klop, par stolov, ena ali dve postelji, zibka. Od okoliških kmečkih domov

se stanovanja niso razlikovala po kosih opreme, večje razlike so bile v njihovi razporeditvi. Središče življenja je tudi v idrijski rudarski hiši predstavljal največji prostor im. hiša.

Srce prostora je bila miza, ki je stala v sredini druge

polovice hiše in je združevala več funkcij – delo, obedovanje, druženje ob večerih. Na klopi ob njej im. kanape je mož po glavnem obedu navadno zadremal, zvečer pa so jo preuredili v gajtrček za spanje enega ali celo dveh otrok.

stnega središča, večala se je z oddaljenostjo od njega.

Zemljo so dajali v najem hišni lastniki, okoliški kmetje, Rudnik in občina. Na lehah so gojili: zelje, repo, krompir, fižol (latnik – šurkovc), solato (endivijo), drobnjak, peteršilj, majaron, čebulo, pelin idr. Vsaka gospodinja

je imela posebno gredico, namenjeno cvetlicam. Če je bila lepo zložena skladovnica drv ob hiši v ponos gospodarju, je bil vrt ogledalo gospodinje.

Rudar z lastno hišo je navadno redil kokoši, zajce, enega ali dva prašiča, mnogi so imeli tudi kozo in

celo eno ali dve kravi. Del kleti je imel zato preurejeno v hlev, na drugi strani pa so bile kadi za kislo zelje in repo, police za krompir in ostalo ozimnico. Zelenjava z vrta in reja domačih živali sta ga postavljali v bistveno boljši ekonomski položaj od rudarja najemnika.

precej enoličen. Za zajtrk so bili največkrat bela ali ječmenova kava (zoc) in kos kruha, včasih polenta. Ječmenovo kavo v steklenici in kos kruha je rudar v platneni malhi nesel s seboj za malico tudi v rudnik. Za kosilo so bile najpogosteje na mizi jedi, ki so vključevale osnovne povrtnine:

zelje, repo, krompir in fižol2.

V številnih družinah so bile jedi nemalokrat zabeljene s »svetim križem3« . Nekdaj priljubljeni enolončnici hosta (kuhano kislo zelje ali repa z zapečenimi jabolčnimi krhlji) in šara (kuhana zmes fižola in suhih hrušk) se nista ohranili do danes. Še vedno poznana jed je

smukauc (skuhani osmukani zeljnati ali ohrovtovi listi z dodanim skuhanim, pretlačenim in zabeljenim krompirjem). Močnate jedi, predvsem močniki (npr. podmetenca), različne kaše in žganci so bili na jedilniku za večerjo. Lahko pa so jih nadomestili tudi ostanki od kosila.

s šnitlehom, ki je lahko slana ali sladka, če so ji dodane rozine.

Za »velike praznike«, osebna praznovanja družinskih članov in najavljene obiske so gospodinje naredile idrijske žlikrofe. To so v testo zavite začinjene krompirjeve kroglice, skuhane v slani vreli vodi in servirane nekdaj z bakalco – omako iz koštrunovega mesa, ki jo je pozneje zamenjala jagnjetina. Obstaja več teorij, od kje in kdaj naj bi žlikrofi prišli v Idrijo; glede na obstoječe vire pa lahko trdimo, da so

bili poznani že v začetku 19. stoletja. Starejši Idrijčani povedo, da naj bi porcija za moške nekdaj štela 100 žlikrofov, za ženske pol manj, za otroke pa 30.

Naenkrat so jih gospodinje morale pripraviti vsaj 500, zato so vstajale že ob 4. uri zjutraj, da je bilo kosilo na mizi pravočasno. Otroci, ki so pomagali delati kuglce, so morali zraven žvižgati, da je mati vedela, da nadev ni končal v njihovih ustih. Karel Bezeg je zapisal celo pravilo, kako se jih uživa: enega se ima v ustih, drugega se drži

na vilicah in tretjega gleda.

Vsekakor so bili vedno njihova priprava, pričakovanje in uživanje pomembnejše od vsega drugega. Kot zanimivost naj navedem še zapis Stanka Majnika: »Osnovno pravilo je, da se v idrijščini pišejo z veliko začetnico samo sledeče besede: Idrije, Dnarska, Zlikraf, Veselica, Uhcet in Bila je. Besede: zile, ripa, palinta, smukavc, padmitnca, vada, britaf, žalast in prepir pišejo z najmanjšo črko in le tedaj, če jih nikakor ne moreš izpustiti iz stavka.«

DECEMBER 2015 / stran 22

Geruš Ker za vino ni bilo vedno

Zaključek Tradicionalna prehrana in kultura prehranjevanja določenega okolja in socialne skupine sta bili od 50. let 20. stoletja dalje podvrženi tehnološkemu napredku, dvigu življenjskega standarda in spremembam družbenih vrednot. Pred-

denarja, so rudarji doma sami mešali geruš – pijačo iz pelina, ki je rastel na

vsakem vrtu ob hiši, alkohola in vode. Grenka pijača je pospeševala prebavo,

njeno prekomerno uživanje pa je zabeleženo tudi v marsikateri anekdoti.

vsem množično zaposlovanje žensk, ki so se dotedaj večinoma posvečale hiši in gospodinjskim opravilom, je zahtevalo drugačen način življenja v primarni socialni skupini – družini. Načini oskrbovanja z živili, priprava hrane, število in uživanje dnevnih obrokov so se standardizirali ne glede na

okolje in socialno skupino.

Proti koncu 20. stoletja je na prehrano začela vplivati široka ponudba sestavin in izdelkov na trgu, ki prihajajo iz drugih (tujih) okolij.

Mediji so sprožili zavedanje o zdravem načinu življenja, ki preferira določene prehrambene vzorce, načine priprave hrane in prehra-

njevanja, včasih lahko precej eksotične za določeno okolje. Nič drugače ni in ni bilo v Idriji ter bližnji okolici.

Vsemu navkljub se je do danes ohranilo nekaj tradicionalnih jedi, med njimi so najbolj poznani idrijski žlikrofi.

Mirjam Gnezda Bogataj

1

Rudarska hiša na Bazoviški ulici 4 v Idriji je bila postavljena konec 18. stoletja. Do danes je ohranila glavne značilnosti nekdaj tipične idrijske arhitekture in rudarske bivanjske kulture.

Spada med pomembnejše kulturne spomenike v mestu. Zanjo skrbi Mestni muzej Idrija; pritličje hiše je opremljeno in obiskovalce popelje v čas prve polovice 20. stoletja, v prvem nadstropju je prostor namenjen različnim delavnicam in predstavitvam.

2 Rudarji so imeli do leta 1908 pravico do »limite«, kar je pomenilo, da jih je z določeno količino žita in drv oskrboval Rudnik.

3 Rudarje je v 30. letih 20. stoletja prizadela gospodarska kriza, ki se je odražala v odpuščanju, znižanju mezd in skrajšanju delovnega časa.

V tem obdobju povprečni mesečni dohodki rudarja niso zadoščali za kritje osnovnih življenjskih izdatkov štiričlanske družine.

Viri in literatura: Bezek Karel, Doprinosi k zgodovini Idrije, 1954 (tipkopis, hrani MMI).

Božič Lado, Naš idrijski kot, Ljubljana 1936 (1. ponatis, Idrija 2004).

Lapajne Franc, Značilne idrijske jedi in pijača, Mohorjev koledar 1990, Celje 1989, str. 56– 57.

Majnik Stanko, Idrijski humor, Mohorjev koledar 1990, Celje 1989, str. 57–59. Šarf Fanči, Rudarska hiša in oprema stanovanj ob prelomu stoletja, Življenje idrijskega rudarja, Idrijski razgledi, 20/1975, št. 3–4, str. 8–16.

mag. Mirjam Gnezda Bogataj, višja kustosinja, Mestni muzej Idrija, Prelovčeva 9, 5280 Idrija, e-naslov: mirjam.gnezda@muzej-idrija-cerkno.si

Prazen žakelj ne stoji pokonci!

Kadar govorimo o rudarski kulinariki, običajno govorimo o tradicionalni prehrani kmečkega okolja, saj je imela večina rudarjev kmečke korenine ali pa so bili rudarji tudi kmetje.

Tako lahko, vsaj na našem območju, vse do organizirane prehrane (malice, menze) povezujemo tradicionalne sestavine kmečkih obrokov z obroki v delavskih/rudarskih družinah.

Večina jedi je izvirala iz kmečkega okolja. Rudarske

žene so ob občasni pomoči pri raznih kmečkih opravilih, po domače »v tabrhih«, zaslužile živila za domov.

Zato se rudarjev način prehranjevanja ni bistveno razločeval od kmetovega.

Med rudarskimi malicami najpogosteje zasledimo

z mastjo namazane kose kruha, posute s česnom ali čebulo in sadje iz domačega nasada. Sendvič v današnji obliki sta nadomestili dve rezini kruha, med te pa je gospodinja rudarju vložila cvrtje dveh, treh ali več jajc – odvisno od količine kokoši in jajčne zaloge pri hiši. Iz trdo kuhanih jajc so pogosto pripravile tudi jajčno solato. Vse jedi, ki so bile »kuhane« in so jih jedli z žlico, so rudarji nosili

s seboj v jamo v kanglicah.

Največkrat so to bili žganci, ki so bili nekdaj osnova vsakdanje prehrane. Jedli so jih ob gobovi juhi, kislem mleku, golažu in še nekaterih drugih jedeh ali pa so predstavljali samostojen obrok. V glavnem so kuhali koruzne ali krompirjeve, ponekod tudi ajdove. Zabelili so jih z mastjo in ocvirki ali pa prilili kislo mleko. Na mizi so bile pogosto jedi iz kisle repe, kislega zelja in

stran 23

fižola. Včasih oz. v pustnem času so jim dodali prekajeno svinjsko meso. Veliko jedi je bilo tudi iz kaše. Pripravljali so jo kot mlečno, največkrat pa kot dodatek zelju in fižolu. Jedli so na sirotki (voda, ki ostane od skisanega mleka) zakuhano kašo, veliko podmetenega, nezabeljenega zelja in fižola, bob in prosen bob.

Ob kolinah je bila tudi jed rudarjev boljša. Pravilo, da mora biti vsakdo, ki je na dan kolin pri hiši, sit mesa, so rudarji prenašali tudi v jamo. Seveda so bili ob kolinah raje doma zaradi obilice dela, če pa so že morali na delo, so s seboj vzeli mesene klobase ali krvavice. V zimskih mesecih se je za rudarsko malico našlo tudi kaj prekajenega mesa ali klobas. V glavnem so pili

jabolčnik, povreti sadjevec.

Na Senovem je bilo v času med leti 1920 in 1929 obdobje intenzivnega razvoja premogovnika in kraja.

Zgradili so t. i. delavsko in uradniško kolonijo in skoraj vse potrebne spremljevalne objekte: konzum, kantino, zdravstveno ambulanto, žandarmerijo, upravo, šolo.

S povečanim številom delavcev se je povečalo tudi število družin. Vsako stanovanje, ki je bilo last premogovnika, je normalno imelo svoj vrt, večina tudi še dodatno njivo. Tako je bil rešen problem samooskrbe z zelenjavo in poljskimi pridelki. Ker je bila večina rudarskih žena iz kmečkega okolja, v stanovanjih pa niso imeli krušnih peči, so zgradili skupne zunanje krušne peči. V delavski

koloniji so zgradili tri peči.

Prva, s tremi baterijami, je bila med prvo in drugo spodnjo hišo. Druga, s štirimi baterijami, je bila zgrajena med prvo in drugo zgornjo hišo in tretja, z dvema baterijama, je bila zgrajena ob zadnji – zgornji hiši. V Uradniški koloniji je bila peč z enim kuriščem. V Novi koloniji (zgrajena po drugi svetovni vojni) je bila peč s štirimi kurišči. Pri uporabi teh peči so se gospodinje običajno združile tako, da sta po dve ali so celo po tri skupaj zakurile peč in spekle svojo – običajno tedensko – peko. Iz tistih časov na Senovem poznamo tudi jed pršjača ali prosjača, ki je marsikdaj obogatila rudarsko malico. Za pripravo pršjače potrebujemo 500 g moke (vseeno katere), jajce,

Anton Petrovič, predsednik Turističnega društva Senovo, Titova cesta 98, 8221 Senovo, e-naslov: tdsenovo@gmail.com

Ko prvič globoko pod zemljo sem šel, korajžen, s kamerati, me strah ni objel, dnevi in leta minevala so, vztrajal sem v poklicu pod črno temo.

Trideset let v temo in na plan, s knapovsko drušno in žuljavo dlan.

Krvavo prislužen je knapovski dnar, naj mi verjameta gospod in ratar.

Ko zadnji je šiht minil pod zemljo, s kamerati podajali smo si roko, vse dobro in slabo je šlo z menoj, odšel sem pač v zaslužen pokoj.

So leta pretekla, postarani smo, saj knapov zabukovških kmal več ne bo.

Preteklo bo kmalu petdeset let, odkar zadnji je knap šel drugače živet.

Lepo je s kamerati, da najdemo čas, saj dan rudarjev praznik je naš, da v srcih bi vaših blo nežno, lepo, v knapovskem vzdušju pa vedno »SREČNO!«.

Vinko Petek, Etnološko društvo Srečno, Sv. Lovrenc 63, 3312 Prebold

Življenje knapa

2 dl vode, 1 dl mleka, kvas, ščepec soli in posip (sir, semena, ocvirki, slanina …).

Testo se pripravi podobno kot za kruh, le da vzhaja samo 20 minut. Običajno so testo, oblikovano v krog, porazdelili po zeljnem listu in ga z nožem razdelili na majhne pravokotnike, da se je po peki pršjača lepo trgala. Preden so dali peči, so testo premazali z jajcem in nanj potrosil posip. Člani TD Senovo smo poskrbeli, da imamo na Senovem tri obnovljene krušne peči, po eno v vsaki koloniji.

Trenutno za pogostitve obiskovalcev za peko pršjače uporabljamo peč z enim kuriščem, v bližnji prihodnosti pa bomo še eno s štirimi kurišči.

Anton Petrovič

DECEMBER 2015 / stran 24

Povedale so ...

Etnološko društvo Srečno hrani podatke o 385 ženskah, rojenih v prvi polovici 20. stoletja, ki so delale v premogovnikih Zabukovica in Liboje. Preseneča, da je bila kar polovica delavk, ki so se zaposlile pri rudniku, stara med 15 in 20 let ter da je prav vse v rudarstvo prignala socialna stiska.

Delavke knapovke so delale na rudniških obratih: v jami, na prevozu rovnega premoga, na separaciji in na ozkotirni železnici, kjer je bilo delo zahtevno in nevarno. Ženske so delale tudi na rudniški ekonomiji, v samskem domu in drugih rudniških službah. To so bila mlada dekleta in ženske, predvsem iz revnih družin, ki so bile že kot majhne deklice vajene trdo delati in poprijeti za vsako delo. Še več – te delavke so prispevale svoj delež k izgradnji Slovenije in morda še večji delež k izgradnji samopodobe Slovenk. Štiri desetletja po zaprtju premogovnikov v Zabukovici in Libojah nam je še uspelo zapisati življenjske zgodbe nekaterih delavk. Vsaka življenjska zgodba je unikatna, prav tako je edinstvena vsaka ženska posebej. Ena izmed njih govori o Veroniki.

1 Veronika, Tončka in Cveta (Fototeka Etnološkega društva Srečno, 2011)

Veronika Trobentar, rojena Romih (1931–2014)

Rodila se je v Celju, kot otrok je večkrat hodila k stari mami na Britna sela. Skozi otroštvo so stanovali v več krajih, na Britnih selah, v Zabukovici itd. V šolo je pešačila, med potjo je bilo dovolj časa, da so komu ušpičili tudi kakšno vragolijo. Pred vojno se je šolala v Grižah, tretji razred je popolnoma zaključila že v nemški šoli, kjer se je lahko govorilo samo nemško, nato

je dokončala še četrti razred.

Zatem je opravila štiri razrede nižje gimnazije v Žalcu. Po končani nižji gimnaziji je takoj začela iskati službo, pol leta je še ostala doma, nato pa se je 1. januarja 1947 zaposlila v Libojah. Stara je bila 15 let.

Oče je bil strojevodja na vlaku, ki je vozil premog iz Zabukovice v Žalec. Njen očim je prav tako delal v rudniku.

Veronika je delala v pisarni,

on pa v jami. Njena mati je bila gospodinja. Ima dve sestri in brata Jožeta, ki je kot rudarski strokovnjak delal drugod po rudnikih, nikoli pa v rudniku Zabukovica.

V tistih časih ni bilo težko najti službe. Najprej je službo iskala v rudniku Zabukovica, ker ji je bilo bližje, nato pa so ji tam svetovali, naj gre v Liboje. Odšla je tja, v pisarno, v računovodski oziroma knjigovodski oddelek. Tu je delala eno leto, nato so se leta 1948 združili z Zabukovico in se preselili v ta kraj. V rudniku Zabukovica– Liboje je delala do 31. decembra 1955.

Eden izmed teh rudarskih tehnikov, ki so prišli v Zabukovico, se je zaljubil v Veroniko in se z njo poročil. »Hecam se, da je mož prišu k men, ne jaz k njemu.« Rudarske tehnike so pošiljali tja, kjer so jih potrebovali.

Tehnik si je lahko službo poiskal sam ali pa mu jo je našla direkcija rudnika.

Med rudarji je bilo veliko druženja. Imeli so rudarsko pihalno godbo, moški, ženski in mešani pevski zbor. Zgradili in uredili so letno gledališče v Limberku. Veliko je bilo prostovoljnega dela. Imeli so tudi mladinske sekcije in Rdeči kotiček, kjer so prirejali razne plese. V tem kotičku so imeli tudi knjižnico s knjigami, nekaj jih je nabavil rudnik, nekaj so jih prispevali tisti, ki knjig niso več potrebovali, in tako se je v Zabukovici počasi nabralo kar lepo število knjig.

Dobro je bilo poskrbljeno za druženje z raznimi zabavami, na primer ob prvem maju.

Veronika je dvakrat na mesec nosila tudi plačo iz Zabukovice v Liboje in nazaj.

Spremljal jo je policist, ki je nesel aktovko z denarjem, ona je nesla papirje, ki so jih podpisovali ob prejemu plačila. Nekaj časa sta pešačila, pozneje so se začeli voziti z avtomobilom. Bilo ni nobenih Veronika je bila zelo dejavna. težav, nihče ju ni oropal. S sabo sta sicer imela pištolo, a V Velenju so priredili tekmoje nista nikoli potrebovala. vanje pevskih zborov, ki se ga je udeležil tudi mešani pevski Ko sta Veronika in njen očim zbor iz Zabukovice. Za tekpešačila v službo, je na poti iz movanje jim je rudnik kupil Britnih sel vedno bila ob denove obleke: ženske so imele modre srajce in modra krila, ževju in snežni odjugi velika luža. Ko je še hodila v Liboje, moški pa hlače ter modre kravate. Ko so se pozanimali, je njen očim vedno odšel kakšne pol ure prej od doma, kako so se uvrstili, ni nihče komentiral njihovega petja, da je Veroniko pospremil do temveč samo to, da so bili Zabukovice in ker ni imela vodoodpornih čevljev, si jo je lepo oblečeni. V Zabukovici so imeli tudi menzo, kamor je vedno oprtal na rame ter jo Veronika med službo hodila prenesel čez lužo. na malico. V tem prostoru so se dogajale tudi razne zabaRudarski tehniki so v ta rudnik prihajali iz vse ve. Veronika je navdušeno Slovenije. Dekleta so rada povedala: »Z mojima sočakala in gledala, kakšni delavkama Tončko in Cveto fantje bodo prišli, domači smo bile velike prijateljice.« fantje so se ob tem seveda počutili malce zapostavljene. Jože Hribar

Vir: Jože Hribar, Breda Veber in Sonja Hercog. Delavke knapovke. Griže: Etnološko društvo Srečno, 2011.

Dr. Jože Hribar, Etnološko društvo Srečno, Migojnice 6, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com

stran 25

Rudarska korenina – Lesičarjev Alojz

1 Lojze v mladih letih, ko je začel pri rudniku

2 Skupina rudarjev, ki so urejali cesto na Kal; Alojz je na sliki z belo čelado, pri delu je pomagal že ko je bil v penziji

Zasavsko in tudi hrastniško rudarstvo imata dolgo tradicijo. Skromni začetki segajo tja v začetek 19. stoletja. Od takrat in do prenehanja proizvodnje premoga v letu 2013/14 je v zasavskem podzemlju svoj znoj, kri in včasih tudi življenje pustilo mnogo generacij rudarjev.

Eden izmed teh rudarjev je bil moj dedek Alojz Lesičar, rojen 1930 v Jurkloštru, ki se je v 50-ih letih zaposlil pri hrastniškem »gwerku«.

Pravijo, da »novi časi stare požrejo …« Morda že res, vendar je zato še toliko bolj pomembno, da ohranjamo spomin na pretekle dni, da ne pozabimo, kaj vse so naši predniki pretrpeli v

upanju na boljši jutri.

Star ata Lojze se takole spominja začetkov in trdega dela pri rudniku: »Korbarjev Johan me je spravil k rudniku. Rekel mi je: 'Pojdi h gwerki, boš malo boljše zaslužil. Prvi dan sem delal pod šohtam in sem filal v hunte. Ko sem prišel, je bilo še vse podporje leseno, kasneje pa so že uvedli

1

tiste železne … TH1 smo jim rekli. To je bilo približno 1955/56. leta. Potem sem delal skupaj s Senčerjevem Rudijem. Delali smo po dva, včasih tudi po trije … dva sta polnila hunte, eden je pa vozil. Včasih je bila kar norma … smo morali napolniti tudi po 20 gar2 na šiht. Delal sem tudi na čelu.

V začetku smo še vrtali in strelali, potem smo pa dobili hajer mašino, ki je rezala. To sem tudi upravljal.

Vse sorte je bilo. Našpukali smo kot Kristusi … tudi po 40 stopinj smo imeli v jamah. Nekateri so delali kar brez srajc … potem pa je

prišel zakon, da smo morali imeti delovno opremo.

Sem imel tudi kar srečo pri delu. Večkrat sem doživel kakšne manjše nesreče … enkrat me je zagrabilo TH podporje, večkrat se je pa tudi z stropa usuvalo.'« Alojz je bil zaposlen pri rudniku 32 let in kot pravi, si je penzijo krvavo zaslužil.

Vseeno pa ni sedel križem rok. V rudarskem duhu je zmeraj rad priskočil na pomoč kameradom tam, kjer je bilo treba ali če je bilo treba kaj popraviti ali izboljšati.

Primož Frajle

Zaradi jamskih del se prekine povezanost kamnin, kar povzroči rušenje v odkopane prostore. Da bi to preprečili, rove in hodnike podpirajo. Do 2. sv. vojne je bilo podporje lesene, sestavljeno iz stropnice, dveh stojk, stropnega in bočnega opaža ter razpor. Po vojni pa se je začelo uvajati jekleno-železno podporje, najprej iz kosov tračnic, nato pa TH ločno podprorje z zvončasto obliko preseka (vir: Sanja Šikovec: Knapušna – slovarček rudarskih besed iz Zagorja ob Savi).

2

gare – drugi izraz za jamski voziček, tudi hunt. V en hunt je šlo približno od 800 kg – 1 t materiala

Primož Frajle, diplomirani zgodovinar, e-naslov: primoz.drdr@gmail.com

DECEMBER 2015 / stran 26

Zgodbe mežiških rudarjev Rudarstvo je v dolini pod Peco pustilo močan pečat, ki se ne zrcali samo v okolju in stavbarstvu, temveč predvsem v ljudeh.

Zato smo ob 350. obletnici rudarjenja zbrali kratke zgodbe, ki so nam jih povedali ljudje, ki so bili vsaj del življenja povezani z rudnikom.

Zapisali smo spomine na delo, anekdote in dogodivščine iz jame. Nekatere zgodbe so hudomušne, nekatere predstavljajo njihovo dojemanje dela, iz prav vseh pa veje ponos pripovedovalcev, da so bili del te dolge zgodovine rudnika.* Zgodbe zbral Tadej Pungartnik

Neko soboto nisem šel na šiht, da bi opravil nekaj nadur, zato me je v ponedeljek pričakal jezen nadzornik in rekel: »Za soboto imaš plavega, in sicer takega, da ti ga niti Bog ne izbriše!« Alojz Napotnik, upokojeni rudar

Vedno sem pazil, da knapi ne bi prehitro zapustili jame, saj bi za kazen vodilni meni trgali pri plači. Zato so knapi iz moje skupine vedno govorili: »Ko gremo s šihta domov, ne rabimo ure, saj jo ima Lupša.«

Spomnim se začetkov mojega jamomerskega dela, ko sem si že tako težko usnjeno torbo, polno orodja, nadela na hrbet in celo pot po dolgi rampi razmišljala, kako je danes še posebej težka. Na koncu sem ugotovila, da sem žrtev potegavščine, saj sem iz torbe potegnila ogromen kos galenita.

Danica Gradišnik, rudarska vodnica

Včasih me je nadzornik ob načeloma prostih sobotah motiviral z naslednjim besedami: »Rudi, če hočeš imeti za tank bencina, pridi jutri na šiht!« Rudi Komar, upokojeni rudniški šofer

Neki knap je bil utrujen, zato si je sezul škornje in zaspal.

Nagajivi sodelavci pa so mu na palca privezali drot in ga povezali s strojčkom.

Ubogega knapa je tako streslo, da je skoraj podrl vrata na pudi.

Zelo dobro se spomnim svoje prve vožnje z jamskim vlakom leta 1939.

Ker je bilo zunaj toliko snega, da bi le s težavo prišel v Žerjav, kjer sem delal, sem se tja odpravil kar skozi jamo skupaj s knapi. Vožnja v odprtih lorah proti Moringu se mi je zdela res nekaj posebnega in je name naredila izjemen vtis. Čudil sem se ropotanju koles, še bolj pa sem občudoval sence, ki jih je na stene rova risala svetloba svetilk.

Franjo Plaznik, upokojeni rudar

Štefan Lednik, upokojeni obratovodja rudniških elektrarn

Alojz Lupša, upokojeni nadzornik

Skladiščnik v kemijskem laboratoriju je zelo rad pel, še posebej kadar je pretakal kemikalije. Nekega dne pa je tako zavzeto prepeval, da je pozabil na pretakanje in polil večjo količino amonijaka.

Po celotni etaži separacije se je razširil neznosen vonj, tako da si ves dan ni nihče upal k nam, sodelavka pa je skoraj omedlela.

Draga Simetinger, upokojena uslužbenka kemijskega laboratorija

Spomnim se, kako sem se kot praktikantka v službo vozila s tovornjakom, ki je imel na kripi pritrjene klopi. Vedno je bila gneča in dekleta smo v ozkih krilih kar težko splezala na kripo.

Seveda so nam fantje zelo rad pomagali in nas prijeli tudi tam, kjer ni bilo treba. Če je bila katera huda, pa so ji še raje ponagajali.

Draga Simetinger, upokojena uslužbenka kemijskega laboratorija

Spomnim se, da je v knjigi rezervacij pisalo, da prihaja na ogled rudnika športno društvo. Iz enega na drugo obzorje sem precej pohitel in opazil, da nikogar ni za mano. Ko se mi je približal prvi obiskovalec, sem mu v šali rekel, da imajo slabo kondicijo glede na to, da so športno društvo. On pa mi je resno odgovoril: »Gospod, mi smo šahisti.« Jože Kropivnik, rudarski vodnik

Nikoli ne bom pozabil delovne nezgode, ki se mi je pripetila na 11. obzorju v revirju Graben. Tam sem po miniranju preverjal strop. S

firštnšteharjem sem segel proti kamnu, ki je štrlel iz ene drugače kar lepe špegl plate. V trenutku, ko pa sem se ga s firštnšteharjem dotaknil, je strop zgrmel na tla in mi polomil noge. Čeprav je trajalo dve uri, da so me spravili na površje, sem vesel, da sem ostal živ.

Vinko Kogoj, upokojeni rudar

Pri malici smo si knapi zelo radi ponagajali. Eden drugemu smo na skrivaj pojedli čokolado ali ribe iz konzerve. Nato smo prazno konzervo napolnili s kamenjem ali rudo, jo lepo zavili in pospravili nazaj v embalažo. Seveda razen Perkmandelca ni bil nihče od nas nikoli kriv.

Franc Krajnc, upokojeni rudar

Laufarji so večkrat kršili pravila in so po štrekni potiskali po dva vozička hkrati.

Da bi se izognili kazni, so si izmislili poseben signalni sistem. V primeru, da je prvi laufar zagledal nadzornika, je dvakrat potrkal po roru, ki je tekel ob tirnicah in s tem opozoril kolege. Ko pa je potrkal trikrat, je pomenilo, da je nevarnost mimo.

Franc Krajnc, upokojeni rudar

Na 7. obzorju smo našli zelo bogato rudo, sam svinec, tako da je bilo čisto črno. Zato sem poslovodji obrata rekel, da bi sedaj lahko malo več zaslužili. On pa mi je mirno odvrnil: »Lipi, tudi če bi bilo čisto belo, bi isto zaslužili.« Lipi Naveršnik, upokojeni rudar

stran 27

1 Franc Krajnc, upokojeni rudar

Spomnim se dogodka, ko sem delala v aufparajtngi.

Stala sem sem na nekakšnih rešetkah in naenkrat mi je sodelavec iz spodnje strani v hlačnico potisnil cev in me popolnoma zmočil z vodo. Vsa jezna sem se mu hotela maščevati, zato sem ga po malici počakala v zasedi. Ko sem zaslišala korake, sem začela takoj špricati. Vendar nisem zmočila sodelavca, temveč obratovodjo Herberta Kališa.

Fanika Krajnc, rudniška upokojenka

2 Lipi Naveršnik, upokojeni rudar

Eden od knapov iz moje skupine je bil precej strahopeten. Ko je neko pomlad izvažal rudo na 5. obzorju, nam je pravil, da tam straši, saj se pojavljajo neke čudne sence. Nazadnje smo ugotovili, da so to taščice, ki so se naselile v rov in so vsakokrat bežale pred lokomotivo na površje.

Rudi Gradišnik, upokojeni nadzornik

3 Betka Gornik Rubin, rudarjeva hči

Eden od knapov je zelo rad jedel banane. Skoraj vsak dan si je prinesel kakšno za malico. Nekega dne pa sta mu kolega ponagajala, tako da sta banano olupila, sredico nadomestila z ilovico in nato vse skupaj natančno zalepila. Na ta račun so se še dolgo smejali in pravili, da je takrat jedel azijske banane.

Rudi Gradišnik, upokojeni nadzornik

Eden izmed strojnikov je imel navado, da je rudarskega inšpektorja pred pregledom vedno postregel s kavo in ta kratkim. Ob naslednjem obisku pa mu je vodja elektro-strojne službe to prepovedal. Inšpektor pa ga je začudeno vprašal: »No kolega, a danes ne bo 4 Miran Prošt, rudarski vodnik

kave?« Strojnik mu je odkrito povedal, da ima prepoved nadrejenega. Inšpektor pa se ni dal in je rekel: »Kolega, vi mi kar postrezite tako kot vedno!« Rudi Gradišnik, upokojeni nadzornik

S kolegom sva v jami delala udarniško. Zgodilo se je, da je moral na stranišče. Vzel je karbidovko in odšel v sosednji rov. Moja karbidovka je visela na tretni poleg njegovega nahrbtnika z malico. Ostala sem sama. Kar naenkrat je močno počilo, hkrati pa je ugasnila luč. Bila sem vsa prestrašena in sem komaj čakala, da se vrne. Ko je končno prišel nazaj, me je pomiril in predlagal, da pomalicava. Takrat sva ugotovila, da je v torbi eksplodiral sladek mošt in je vsa malica šla po zlu.

Betka Gornik Robin, rudarjeva hči

Kot majhno deklico me je mama učila, da moram soproge rudniških inženirjev in uradnikov pozdravljati z izrazom klanjam se. Najraje sem pozdravljala gospo Vodeb, ki se mi je zdela zelo simpatična. Očitno pa sem se tudi jaz njej zdela prikupna in mi je zato enkrat podarila nekaj drobiža. Vsa vesela sem stekla domov in denar pokazala mami, ki pa me je kregala in podučila, da se pozdravov ne plačuje!

Betka Gornik Robin, rudarjeva hči

Starejša sodelavka v rudniški komerciali je bila zelo občutljiva na prepih, zato je vedno skrbno zapirala vrata naše pisarne, ki je bila v prvem nadstropju. Nekega dne je dolgo tarnala, da od nekod piha, čeprav so bila vsa vrata in okna zaprta.

DECEMBER 2015 / stran 28

Čez čas je vstala in odšla iz pisarne. Ko se je vrnila, je rekla: »Saj sem vedela, nekdo je pustil vhodna vrata odprta!« Danilo Pungartnik, upokojeni komercialist

Skupina delavcev se je z vlakom vračala iz jame.

Med vožnjo je iztiril voziček, zato jih je kar krepko premetavalo. Eden od knapov si je pri tem zlomil zob, drugi pa je z glavo močno udaril ob steno.

Kljub poškodbam sta ostala dobre volje. Prvi je rekel: »Oh, kakšen prepih imam zdaj v ustih!«, drugi pa je razlagal, da se je ob trku tako posvetilo, da je mislil, da so že zunaj.

Ivan Podovšovnik, upokojeni direktor RSCM Gradbeni materiali, d.o.o.

Na začetku mojega dela v jami sem pomagal kopati rov, po katerem smo skozi hrib iz separacije odvažali jalovino. Potem sem 30 let hodil po njegovih stopnicah, tako da sva bila že prava prijatelja. Nato je prišel dan, ko sem ga pomagal zasuti in zapreti. Občutki niso bili prijetni. Za njim sem kmalu odšel v pokoj tudi sam.

Ivan Podovšovnik, upokojeni direktor RSCM Gradbeni materiali, d.o.o.

Nekoč sem preverjal odkop.

Svetim in gledam, če je kje še kakšna nevarna peč, ki bi se lahko zrušila. Naenkrat na vrhu materiala zagledam dve premikajoči se lučki.

Postalo mi je neprijetno, zato sem šel do nadzornika in mu rekel, da me na odkopu čaka Perkmandelc.

Rekel mi je: »Maj, a se še nisi strezno?!« Vseeno je odšel z mano. Najprej nisva videla nič, nato pa sva ga zagledala. Počasi sva se odpravila

proti lučkam in na koncu ugotovila, da je v jamo zašel črn muc, ki so se mu v temi svetile oči.

da se je polulal v steklenico.

Strojnik pa je to izpil. Od takrat naprej mu strojnik nikoli več ni popil mošta.

Štefan Osojnik, upokojeni rudar

Ferdo Holc, upokojeni rudar

Sodelavec je šel popravljat loder – nakladalno lopato v zgornjo jamo v Topli. Ker je bil stroj v bližini vhoda, je v jamo šel kar brez svetilke. Po nekaj metrih je zagledal nekaj svetlečega in premikajočega. Slišal je tudi topot. Ker je postalo topotanje vse močnejše, ga je postalo strah, zato se je obrnil in stekel ven. Za njim so se na površje pripodile krave, ki so se sredi vročega poletja hladile v jami.

Jaka Pernat, upokojeni rudniški kovač

Dva knapa sta iz helenske jame vozila odpadni les.

Ko sta odšla na malico, sta vozove pustila malo pred izhodom iz jame. Zaposleni v kovačnici smo izkoristili njuno odsotnost in jima ponagajali. Kolesa smo zablokirali s svedrom, da se niso več vrtela. Ker nista ugotovila, kaj je narobe, sta le s težavo pririnila vozove na površje. Eden od njiju je prišel do nas ter se razjezil, češ kako slabo vzdržujemo vozičke, da se niti kolesa ne vrtijo. Ko smo mu končno pokazali, kaj je narobe, se je še bolj razjezil.

Jaka Pernat, upokojeni rudniški kovač

ušesih. Pa je bil le štrom.

Roman Rozman, nekdanji rudar

Dva knapa sta skupaj delala na delovišču. Ko je bil čas za pavzo, je eden od njiju šel Med knapi je bila kolegialskuhat čaj. Preden je čaj ponost. Spomnim se, ko se je stregel kolegu, je iz posode na Starem Fridrihu pokavzel filter, vanjo pa vrgel zala potreba po dodatnem kamen. Drugi je čaj pohvalil, kopaču. Nadzornik in kopači nato pa v njem zagledal so se odločali med menoj kamen. Začuden je sodelavca vprašal, kakšen čaj je in še enim vozačem. Višje dosežena norma je govorila skuhal. Ta mu je odgovoril, da on kuha čaj iz kamnov, v prid prijatelja. Nazadnje ki ležijo tam na tleh. Rekel so se odločili zame zaradi moje daljše delovne dobe in mu je: »Naberi si jih nekaj novice, da z dekletom priča- in nesi domov, da boš lahko kujeva otroka in bova poskuhal dober čaj.« Ta drugi trebovala denar. Enostavno je res vzel nekaj kamnov in so rekli: »Otroci pridejo bosi jih nesel domov. in nagi na svet, ti pa glej, da Albert Urbanc, nekdanji rudar boš dal za pir, vseeno če bo dečva al pa frišn knap!« To je V letih, ko sem pri rudniku bilo tovarištvo! vodil finančno-računovodŠtefan Erjavec, ski sektor, so nas večkrat upokojeni rudar obiskali inšpektorji SDK, ki Nekega dne smo vajenci so zmeraj skrbno pregledali sedeli na klopi ob šahtu in poslovne knjige rudarskih čakali na prevoz. Z nami obratov. Zgodilo se je, da je bil tudi starejši rudar, je inšpektor ob enem izmed pregledov še posebej vendar se nihče od nas ni vrtal v številke, ki mu niso spomnil, da bi mu odstopil bile povsem razumljive. Pa prostor. Čez čas je pristopil smo ga peljali na »daljši« strojnik dvigala in enemu ogled jamskih delovišč in ob izmed nas rekel, da ima pogledu na težko delo mu telefon. Omenjeni je brez je postalo v trenutku vse pomisleka vstal in odšel proti strojnici, starejši rudar jasno in inšpekcijski pregled pa se je mirno in brez besed je bil uspešno zaključen. usedel.

Dušan Krebel, Dani Kavtičnik, upokojeni rudniški elektrikar

Enkrat smo šli po štrekni, Eden od knapov si je vsak zadaj vajenci, spredaj pa dan za malico prinesel tudi star knap, ki je na rami nosil steklenico mošta. Preden je sveder. Vsake toliko časa odšel na delovišče, je stese je s svedrom dotaknil klenico shranil pri dvigalu. lajtnge za mašino, ki je bila Strojnik dvigala pa mu je pritrjena na stropu in ga je vsak dan naskrivaj popil ne- seveda streslo. Pri tem se kaj mošta in ga nadomestil je vsakokrat obrnil nazaj z vodo. Ko je knap to ugoto- in nas kregal, ker je mislil, vil, mu je nastavil past, tako da ga nekdo od nas frca po

župan Občine Mežica

Spomnim se prvega delovnega dne na gradbenem oddelku rudnika, ko so me kot drobno petnajstletnico poslali k delovodji Gačniku, ki me je sprejel z besedami: »Ježeš Marija, kaj si pa naj s tabo pomagam?! Danes moramo dokončati izkop za greznico.« V roke mi je dal lopato, jaz pa sem korajžno začela delati. Po nekako

stran 29

desetih lopatah me je vsaka naslednja vrgla po tleh.

Gačnik je rekel: »Zlezi ven, bom jaz dokončal! Tisti, ki te je določil za to delo, pa naj se me pazi!«

Na koti +300 sta delala dva rudarja globinca, en starejši in en vajenec. Ko sta imela malico, je starejši rekel mlajšemu, naj jutri zraven prinese skledo in olje, ker si bosta jutri nalovila ribe in jih Majda Pušnik, upokojena referentka nabave spekla za malico. Naslednji dan je vajenec iz rukzoka Na gradbenem oddelku res potegnil skledo in olje. smo nujno potrebovali nove Starejši se seveda ni mogel deske. Konjska vprega na vzdržati in je ves nasmejan Poleni je bila že pripravljepoklical ostale rudarje, ki na, furman pa je zadnji hip so mlajšega še dolga leta sporočil, da je zbolel. Ker zabavali, če bo še kaj ribe nobeden od moških ni bil na lovil po jami. razpolago, sem se korajžno Boštjan Napotnik, javila jaz. Srečno sem prifu- nekdanji rudar rala do žage v Mežici, kjer Enkrat se mi je z lokomoso mi naložili deske. Ko pa bi morala obrniti voz, nisem tivo zelo mudilo v jamo in sem kontroler hitrosti vedela, kateri povodec naj potegnem. Na pomoč mi je zategnil do konca, nakar je priskočil delavec, obrnil voz štango za tok vrglo iz zgornje zajle in jo začelo premein konje naciljal naravnost tavati sem in tja. V popolni na cesto, da sem srečno temi sem poskušal ujeti prišla nazaj na Poleno. štango. Naenkrat jo zagraMajda Pušnik, upokojena referentka nabave bim, vendar sem namesto

lesenega ročaja prijel za konico, z drugo roko pa sem še vedno držal kontroler.

Streslo me je tako močno, da sem pred sabo videl modro, in lahko rečem, da se mi je takrat zares posvetilo!

Ivan Plaznik, upokojeni strojnik elektrarne PII.

Pred prvo svetovno vojno večina vodilnih delavcev mežiškega rudnika ni znala slovensko. Zato je eden od njih prosil nekega domačina, naj ga vsaj toliko nauči slovensko, da bo lahko rudarje priganjal k delu. Ta pa je bil nabrit in ga je naučil naslednje besede: »Le počasi, le počasi, dan je dolg, gospod pa slabo plača!« Milan Vogel, upokojeni novinar

Kot vajenec sem neko juto pred delavnico srečal obratovodjo elektroobrata.

Ker sem bil še zaspan, sem

ga pozdravil bolj po tiho.

Ker me je preslišal, se je čez par metrov obrnil in rekel: »Dobro jutro, Plaznik!« Lasje so mi šli kar pokonci, saj sem takoj vedel, da je nekaj narobe. Ko sem prišel nazaj v delavnico, me je mojster poklical v svojo pisarno in me okaral, zakaj ne pozdravljam predpostavljenih.

Za kazen sem moral petstokrat v tehnični pisavi napisati pozdravljaj predpostavljenega!

Ivan Plaznik, upokojeni strojnik elektrarne PII.

Vsak ne more biti rudar.

Zato vedno pravim, da so za dobrega knapa potrebne naslednje sestavine: inteligenca, pogum, vztrajnost, marljivost, poštenost, temu je potrebno dodati še kanček norosti in en štamperle šnopsa.

Miran Prošt, rudarski vodnik

* Zgodbe so bile predstavljene tudi na občasni razstavi LAHKE KOT SVINEC , ki je bila postavljena od oktobra do novembra 2015 v parku pred Bargatejevo vilo v Mežici. mag. Tadej Pungartnik, predsednik Združenja RUDA, Partizanska cesta 26, 2392 Mežica, e-naslov: pungartnik.tadej@gmail.com

Igra »Metanje kuolma v hunt« Začetki Igro smo prvič izvajali na prireditvi »Perkmandelc vabi na rajanje« leta 2013.

Predlagala jo je naša sodelavka Helena Lebar. Prvi hunt je iz lepenke izdelala Nataša Grošelj. Namesto premoga je Janez Lipec pre-

dlagal obliko, ki jo je videl v nemški igri – v črno tekstilno vrečko je všit riž.

V soboto, 7. 9. 2013, smo za Turistično društvo samostan Studenica pripravili izlet po Zagorju ob Savi in okolici. Bilo je 84 udeležencev izleta (69 odraslih in

15 otrok). Pred Rudarskim muzejem v Kisovcu, med tem ko je en avtobus čakal na ogled muzeja, smo jim predstavili igro »metanje kulma v hunt«. Bilo je veliko smeha in tekmovalnosti.

Zabavali so se stari in mladi.

Igro smo ponovili tudi v Portorožu v soboto, 28.

septembra 2013, na prireditvi Dan nordijske hoje z Niko. Prireditve se je pod pokroviteljstvom Razvojnega centra Zagorje udeležilo Turistično društvo Ruardi skupaj z Gostilno Pr' Čop in Knapovskimi puncami iz Zagorja. Naša igra »Kulm v hunt« je tudi tu

DECEMBER 2015 / stran 30

požela veliko uspeha.

Na prireditvi »Perkmandelc vabi v svojo deželo 2014« pa smo že imeli pravi »hunt« iz lesa.

Po uspešnih pripravah je Organizacijski odbor prireditve podprl predlog, da pripravimo pravila igre in na prireditvi

Pravila igre

točko meta kulma, z napisom na huntu, obrnjenim Kdo lahko igra: proti metalcu.

Igra lahko vsak, ženske in Razdalja meta: moški vseh starosti.

Razdalja je določena na Velikost kulma: osnovi izkušenj. Meri se premog ni nikoli enakih do najbližje zunanje točke dimenzij, zato so tudi »kul- vozička. Razdalja je za oba mi« različni. Dimenzije: od spola enaka. Imamo dve minimalnega 6 × 7,5 × 3 cm starostni kategoriji. do 11 × 13 × 4, masa kulma: Starostne kategorije in od 60 do 120 g. razdalja mesta metanja: Velikost hunta: Do 10 let: razdalja 4 metre, Višina: 60,5 cm, dolžina: nad 10 let: razdalja 5 metrov, 55 cm, širina: 40 cm, Točkovanje: odprtina: 55 × 40 cm.

Kot zadetek velja vsak Postavitev hunta: Hunt kulm, ki pade v hunt in šteje postavimo pravokotno na 2 točki; kot zadetek velja

»Perkmandelc vabi v svojo deželo 2015« pripravimo 1. ekipno tekmovanje v »METANJU KULMA V HUNT« za

pokal. Glede na to, da mora vsako tekmovanje imeti svoja pravila, jih je Janez tudi pripravil.

vsak kulm, ki obstane na robu hunta in šteje 1 točko. Število metov: Vsak tekmovalec ima na razpolago 5 metov.

Zmagovalec: Tisti, ki doseže več točk.

Maksimalno štrevilo je 10 točk.

Načini igranja: Skupina tekmovalcev se dogovori za način tekmovanja. Osnovna pravila štetja točk so enaka.

Nekaj primerov tekmovanj: • igra ekip, ekipa šteje tri igralce; • igra parov;

• igra predstavnikov družin; • igra posameznikov z omejenim številom; • menjajte mesta metov in razdalje kot pri košarki; • izmislite si novo igro.

Sodniki: Za regularni potek tekmovanja skrbijo trije sodniki. Eden pri črti za mete, drugi za huntom skrbi za kulme in sporoča število kulmov v huntu.

Tretji beleži rezultate in po potrebi pomaga prvemu sodniku.

Osnovna zahteva: Uživajte in srečno!

Rezultati 1. ekipnega tekmovanja v »Metanju kulma v hunt« na prireditvi Perkmandeljc vabi v svojo deželo, Zagorje 22. 8. 2015.

Tekmovalo je 11 ekip s po tremi člani, kar pomeni 33 tekmovalcev.

Glede na to, da je sodelovala tudi ekipa iz Madžarske, je tekmovanje tudi mednarodno.

Pokale na 1. ekipnem tekmovanju »Metanja kulma v hunt« so osvojili: 1. RUDNIK TOPLICE, 20 točk 2. TRIO ADIJO, 14 točk 3. PLEH MUZIKA, 12 točk Pravila igre »Metanje kul-

ma v hunt« je za Turistično društvo zapisal Janez Lipec, ki predlaga, da igro in pravila sprejme tudi Združenje Ruda in da jo v promocijo ohranjanja rudarske dediščine izvajamo na naših prireditvah. S tem krepimo ekipni

Janez Lipec, TD Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: janez.lipec@energetika-lj.si

duh, druženje, ohranjamo tradicijo in netimo tekmovalnost. Igra je primerna za vse. Pomembno je, da uživajo vsi, tekmovalci, sodniki, predvsem pa gledalci.

Janez Lipec

stran 31

V Zagorju že devetič skakali čez kožo

V soboto, 22. avgusta 2015, je v Zagorju na ploščadi za RCR-om potekala prireditev Perkmandelc vabi v svojo deželo 2015, ki jo že tradicionalno prirejajo KS Rudnik Toplice, KS Jože Marn in Turistično društvo Ruardi.

Začelo se je z otroškimi delavnicami, kjer je naša sodelavka Helena najmlajše naučila Perkmandelčevo himno. Veliko zanimanja je bilo tudi za poslikavo obraza. V okviru prireditve

je bil že 9. skok čez kožo, ki se ga je udeležilo 11 kandidatov, med njimi tudi predstavnik Madžarske.

6. Perkmandelčevega pohoda se je tokrat

udeležilo približno 80 pohodnikov. Letos je prvič potekalo tudi ekipno tekmovanje v novi igri – metanju kulma v hunt.

Tekmovalo je 11 različnih ekip (tudi iz Madžarske).

V programu so sodelovali posebni gosti iz Etnološkega društva cigani iz Dornave, nastopili so tudi Pihalni orkester SVEA, prepoznavne Knapovske punce, uni-

formirani rudarji društva RMED Srečno Zagorje in seveda ata Perkmadelc osebno.

Naslednje leto bo na vrsti že deseti jubilejni skok, nadaljevanje te manifestacije pa je odvisno od občinskih sredstev, ki so bila letos skoraj za polovico manjša kot prejšnja leta.

Stanislava Radunovič

Stanislava Radunovič, predsednica Turističnega društva Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.com

Delo TD Senovo v letu 2015 Program dela TD Senovo se razlikuje od dela drugih društev v združenju Ruda, saj je le del naše dejavnosti usmerjen v ohranjanje in promocijo rudarske dediščine. To dediščino, ki jo ohranjamo na Senovem

(premogovniški rov v šoli, tehniška dediščina v Ravnah in na Reštanju, spomeniki in spominska obeležja) in zanjo skrbimo pretežno člani TD Senovo, smo opisali že v prejšnjih številkah.

Novost je, da smo v tem letu v Ravnah, kjer je bil vhod v jamo, postavili drog, na katerem plapola rudarska zastava. Le-to obesimo tudi ob nekdanjem dnevu rudarjev in ob godovanju sv.

Barbare pred našo društve-

no pisarno. Društvo še nima sekcije uniformiranih rudarjev, zato večkrat sodelujemo s člani Folklorne skupine DKD Svoboda Senovo, kjer je aktivnih kar nekaj naših članov in razpolagajo z rudarskimi uniformami.

DECEMBER 2015 / stran 32

Skupaj smo bili lansko leto v decembru v Rudah pri Samoboru (HR) pri maši ob dnevu sv. Barbare, z »bergmani« iz Rud smo imeli promocijo pršjače in Rudarske greblice na Trgu bana

Jelačića v Zagrebu, predstavili smo se na 30. rudarski greblici v Rudah, sodelovali smo na Dnevu rudarjev v Grižah.

Skozi vse leto zbiramo pisno gradivo, kakor tudi

materiale, vezane na naš premogovnik. Tako smo pridobili arhivsko gradivo pokojnega inž. Antona Seherja, za katerega se iskreno zahvaljujemo hčeri, ge.

Alenki Seher.

Upamo, da smo bili tudi uspešni gostitelji skupščine združenja v začetku leta in da se kmalu ponovno vidimo na Senovem.

Anton Petrovič

Anton Petrovič, predsednik Turističnega društva Senovo, Titova cesta 98, 8221 Senovo, e-naslov: tdsenovo@gmail.com

Projekt Ekomuzej Laško Dediščina rudarjev in rudarjenja v premogovniku Laško V zadnjem času vsepovsod pri nas cveti beleženje in raziskovanje dediščine rudarstva in rudarjenja, zlasti seveda tam, kjer so rudniki in/ali premogovniki že pred desetletji prenehali z delom, zdaj pa tam ugašajo in izginjajo tudi zadnji spomini tistih, ki so v rudniških jaških in rovih pustili svoje delovne moči in znanja.

Ti lokalni zapisi dediščine, ki jih za svoj kraj in rudnik pripravljajo številni ljubitelji ali strokovnjaki, so izjemno dragoceni, saj ohranjajo tisto, kar bi bilo sicer že zapisano pozabi.

Tudi v Laškem in okolici je podobno; že pred leti je ljubiteljski zgodovinar – domačin Andrej Mavri v knjigi Med Kojzico in Šmohorjem – napravil prav to: iz Zgodovinskega arhiva Celje, iz svojih družinskih in spominov starejših ljudi je zapisal in ohranil številne zgodbe.

Razlog je zapisal v zakl-

osebne zgodbe in spomine.

Poleg opisane »rudarske dediščine« je na opisanem področju še mnogo »druge« in »drugačne« dediščine, ki je vredna ohranitve.

Zato sta se na njegovo pobudo in pobudo Rudarsko jučnem poglavju svoje knji- etnološkega društva Brezge: »Mlajše generacije tega no-Huda jama, ki ga Mavri območja skoraj ne vedo, vodi že od ustanovitve, da je rudnik Huda jama odpravili v maju leta 2014 in pozneje Rudnik Laško in 2015 na teren nekdanobstajal. Starejše generacije jega rudnika Laško terenski pa z nostalgijo gledajo ekipi študentov etnologije na knapovsko življenje in in kulturne antropologije se spominjajo predvsem pod mentorstvom doc. dr. lepih trenutkov.« Hkrati Jožeta Hudalesa in doc. dr. se je zavedal, da opisana v Jake Repiča. Oba na omennjegovi obsežni knjigi zapi- jenem oddelku Filozofske sana »rudarska dediščina« fakultete kot učitelja in odstira samo del bogate raziskovalca v Ljubljani popreteklosti in številnih krivata področja muzeolozanimivih zgodb in pred gije ter historične in urbane pozabo rešuje le malošteantropologije. Obadva bosvilne in samo na prvi pogled ta skupaj s svojimi študenti obrobne ali postranske po mnenju pobudnikov in

organizatorjev terenskega dela lahko prispevala poglobljen razmislek o (vseh) dediščinah prostora – o njihovih možnih prezentacijah (tudi muzejskih) in manifestacijah ter njenem varovanju in ohranjanju. Ob tem se seveda dobro zavedata, da vse (re) konstrukcije dediščine lahko zaživijo kot dediščine le, če temeljijo na spominih, vrednotah in identitetah ljudi v prostoru, v katerem »živijo«. Strokovnjaki in eksperti dediščino ljudi v nekem okolju razkrivajo, prepoznavajo in vrednotijo, a potem jo morajo le kot neke vrste mediatorji in ne kot »vsevedni« strokovnjaki vrniti ljudem nazaj – »obogateno« z njihovim znanjem in interpretacijo, a predvsem prepoznano ter sprejeto od (rudarske) lokalne skupnosti.

stran 33

Obe ekipi študentov (vseh se je v letu 2014 in 2015 na terenu zvrstilo skoraj 70) sta na obsežnem terenu od Rečice, Hude jame do Brezna zapisovali spomine in življenjske zgodbe ljudi na tem področju – starih in mladih, žensk in moških, rudarjev, njihovih žena in potomcev, pa seveda tudi vseh drugih. Le tako na široko razkrita, ovrednotena in predvsem sprejeta dediščina lahko dobro služi prezentacijam dediščine, ki si jih lokalna skupnost v tem trenutku želi in jih od nas pričakuje. Gre za pripravo predlogov in nato tudi pomoč pri postavitvi tematskih poti, povezanih z rudarstvom, postavitvi muzejskih točk na prostem, ureditvi nekaterih primernih jamskih rovov in nekaterih stavb, ki predstavljajo prepoznavno stavbno dediščino rudarstva v teh krajih v turistične namene. Ti zapisi bodo služili tudi ohranjanju pričevanj o dediščinah tega področja v obliki knjig in knjižic, video zapisov, splet-

nih prezentacijah dediščin itd. Urejene muzejske točke »in situ« (na prostem) pa bodo služile nazornim prikazom rudarskega življenja in življenja nasploh na tem področju, torej ne samo rudarjev in ne samo dela v jami, ampak načina življenja ljudi v tem prostoru.

In ne nazadnje, zbrani zapisi o dediščini teh krajev in teh ljudi bodo v nov in drugačen kontekst vsaj dvestoletne zgodovine postavili dogodke ob koncu druge svetovne vojne, po katerih je Huda jama v zadnjem času najbolj poznana javnosti pri nas. S posebno občutljivostjo za etiko in pieteto ter vprašanja človečnosti, ki jih antropologi kot strokovnjaki za vprašanja človeka in njegove kulture premoremo, bomo skozi projekt poskušali odgovoriti na vprašanje, kako težko hipoteko preteklosti, ki je bila prebivalcem teh krajev naložena ne da bi to želeli, vendarle sprejeti in primerno predstaviti.

Opisan dediščinski koncept je še najbolj podoben že desetletja znanemu konceptu ekomuzejev, ki so nastajali prav na področjih, ki so izgubili svoj »motor razvoja« – lokalno industrijo ali obrt, ki je kraju dajala značilno podobo – in kruh!

Odločilna je bila vedno lokalna iniciativa, ki se je naslonila na znanje in k delu za ekomuzej vedno povabila tudi strokovnjake – kot enakopravne partnerje.

Oboji skupaj so zasnovali ekomuzej, ki je postal nov »motor razvoja« skupnosti.

Ekomuzej nikoli ni pomenil samo »muzejske stavbe«, kamor pridejo obiskovalci in si tam ogledajo »dediščino« kraja. Pomenil je rastoč »organizem« muzejskih točk, ki obiskovalce vodijo po celotnem območju in mu razkrivajo dediščino lokalnega okolja tam, kjer so te nastale. Pomenil je tudi izziv in priložnost za številne novo nastajajoče oblike lokalne obrti in drugih oblik podjetnosti, ki lahko v projektu najdejo svoj okvir, če

bodo seveda zasnovane na znanju in vrednotah, ki so se nakopičile v okviru projekta. Opisan koncept tematskih poti in posameznih dediščinskih točk, ki so ustrezno varovane in prezentirane, temu zelo dobro ustreza. Tudi lokalne pobude o obetavnem projektu (evropskega) geološkega parka in vsi drugi dediščinski projekti, ki se bodo morebiti šele pojavili, bodo z nadaljnjim sodelovanjem z znanstveniki in nenehnim raziskovanjem dediščinskih potencialov služili uspešnemu razvoju ekomuzeja.

Prav tak projekt ekomuzeja bi po našem mnenju lahko najbolje pripomogel tudi k večji prepoznavnosti občine Laško v širšem prostoru, vplival na rast gospodarske aktivnosti, kakor tudi bistveno izboljšal turistično ponudbo območja, ki za zdaj temelji na sicer uspešnem zdraviliškem turizmu, a skoraj brez dopolnilne ponudbe.

Jože Hudales

dr. Jože Hudales, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, e-naslov: joze.hudales@ff.lj-uni.si

Študentje antropologije na terenu nekdanjega Rudnika Laško Laško z okolico je starejšim domačinom poznano po dvestoletni rudarski dejavnosti, ki jo je v svoji knjigi Med Kojzico in Šmohorjem

opisal gospod Andrej Mavri.

V želji, da bi se spomin na rudarstvo v krajih zahodno od Laškega ohranil in med mlajšimi generacijami tudi

okrepil, so člani Rudarsko etnološkega društva Brezno - Huda jama začeli s številnimi projekti za ohranitev in predstavitev lokalne

dediščine. Med drugim so k sodelovanju povabili profesorja z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo s Filozofske fakultete v

DECEMBER 2015 / stran 34

1 Predstavitev zgodovine Rudnika Laško, 25. april 2014

Ljubljani, dr. Jožeta Hudalesa. Slednji je docent za področje etnološke muzeologije in etnološkega konservatorstva, več kot dvajset let pa je bil zaposlen v Muzeju Velenje in v tem času postavil preko trideset muzejskih razstav in instalacij, med drugim tudi Muzej premogovništva Slovenije v Velenju. Omenjeno sodelovanje je pripeljalo do dveh terenskih raziskav, ki so ju pod mentorstvom doc. dr. Jožeta Hudalesa in doc. dr. Jake Repiča opravili študentje etnologije in kulturne antropologije.

Prva terenska raziskava se je odvijala med 16. in 18. majem 2014. Terenska ekipa je takrat štela preko štirideset študentov. Pod mentorstvom profesorja Repiča so dodiplomski študentje pri vajah iz Urbane antropologije raziskovali življenje ljudi v času po drugi svetovni vojni. Podiplomski študentje, ki jih je usmerjal profesor Hudales, so bili razdeljeni v dve skupini.

Nekateri so v sklopu vaj pri Historični antropologiji

zbirali življenjske zgodbe, druge, ki so opravljali vaje pri predmetu Sodobna muzeologija, pa je zanimal pogled domačinov na lokalno dediščino. Gospod Mavri je pripravil seznam sogovornikov iz Brezna, Rečice, Hude Jame in Laškega. To je študentom zelo olajšalo delo, saj so sogovornike lahko poklicali in se dogovorili za obisk.

Pari ali trojice študentov so opravili po tri pogovore z domačini, med katerimi so bili redki intervjuvani dvakrat. Pogovor z nekdanjimi rudarji, njihovimi ženami in otroki so bili zanimivi, saj se vsi ti ljudje z nostalgijo spominjajo časov, ko je bilo rudarstvo v rečiški dolini v vzponu in z navdušenjem govorijo o zgodovini rudarstva. Omeniti je potrebno, da so sogovorniki zelo lepo sprejeli študente in bili pripravljeni deliti svoje osebne zgodbe in spomine na rudarstvo. Veliko domačinov je tudi pokazalo stare slike z rudarskimi motivi, stara rudarska oblačila ter novejše svečane uniforme in pripomočke. Skozi ane-

2 Obisk študentov, 17. maj 2014

kdote so študentje spoznali način življenja nekdanje rudarske skupnosti in specifični rudarski žargon.

Zadnji terenski dan je gospod Mavri profesorja in študente popeljal po okolici in jim predstavil zgodovino rudnika Laško. Vse dni so študentje bivali v planinskem domu na Šmohorju, kjer je gospa Helena Perko z družino poskrbela za odličen in raznolik jedilnik.

Po opravljenem terenskem delu je moral vsak študent pripraviti poročilo, podiplomski študentje so naredili tudi prepis pogovorov. Iz poročil in transkripcij je razvidno, da je bila rdeča nit pogovorov rudarstvo.

Domačini so najpogosteje govorili o zavzetosti rudarjev do dela, rudarskem delavniku, opremi, orodju, prehrani in pijači ter življenju v kolonijah, strukturi zaposlenih, plačah in delu posameznikov v rudniku.

Posebno pozornost so ljudje posvetili solidarnosti, rudarskim nesrečam in druženju. Domačini so spregovorili tudi o družinskem življenju, kmetovanju,

o zaposlitvah domačinov izven rudarske dejavnosti, (po)vojnih dogodkih in aktivnostih Rudarsko-etnološkega društva Brezno - Huda Jama.

Do druge terenske raziskave, ki se je na isti lokaciji odvijala med 21. in 23. majem 2015, so profesor Hudales, gospod Mavri in nekateri študentje ohranili tesnejše stike. Gospod Mavri je predstavnike Filozofske fakulteta povabil k sodelovanju na 1. mednarodnem posvetu z naslovom Rudarska dediščina in turizem, ki je v Laškem potekal 25. oktobra 2014, ter na Knapovski večer, ki se je odvil 6. maja 2015 v Thermani Laško. Dva tedna zatem je Laško obiskalo deset dodiplomskih in nekaj podiplomskih študentov, ki so se profesorju Hudalesu na terenu pridružili že drugič. Prvi so vaje opravljali pri predmetu Etnološka muzeologija. Že prvi dan so se razkropili po okolici in iskali ljudi, ki bi bili pripravljeni govoriti o svojem življenju.

Poleg pridobivanja novih informacij o načinu življenja

stran 35

3 Ogled nekdanje vasi Govce, 17. maj 2014

ljudi v Občini Laško, so študentje posebno pozornost posvečali iskanju potencialnih muzejskih eksponatov, od kuhinjske in rudarske opreme, dokumentov do fotografskega gradiva. Skupine dveh ali treh študentov so opravile dva pogovora, preostanek časa pa so namenile raziskovanju lokalne mitologije skupaj s profesorjem. Del drugega terenskega dneva so študentje preživeli v Muzeju Laško, kjer jih je gospod Aljaž

4 Pregledovanje slikovnega gradiva, 21. maj 2015

Majcen popeljal po razstavi Laško – potovanje skozi čas in nekdanjem zaklonišču, v katerem je urejen Rudarski muzej Laško. Zadnji dan je gospod Mavri študentom predstavil zgodovino krajev, v katerih so raziskovali.

Tudi tokrat so študentje pripravili zaključno poročilo o terenskem delu. Tisti, ki so teren obiskali že drugič, so se lotili bolj usmerjenega raziskovanja in se trudili, da najdejo nove sogovornike. Želeli so se osredotočiti

predvsem na mlade v Rečiški dolini in okolici, zato so obiskali Kulturno umetniško društvo Lipa Rečica in osnovni šoli, kjer so se z učiteljicami dogovorili za morebitno sodelovanje s tamkajšnjimi osnovnošolci. Študentje so na terenu zbrali veliko materiala, ki ga bo potrebno v naslednjih letih obdelati in osmisliti.

Opravljeni sondažni raziskavi sta odlično izhodišče za nadaljnje sodelovanje

Urška Nemec, študentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL Mateja Slovenc, študentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL

med Oddelkom za etnologijo in kulturno antropologijo in rudarskim društvom ter raziskovanje, katerega cilj bi bila ustanovitev skupnostnega muzeja. Za zagotavljanje dolgoročnosti projektov s področja muzealstva pa bi bilo potrebno k sodelovanju privabiti mlade domačine, ki imajo svoj pogled na dediščino ter bi aktivnostim dali nov zagon.

Urška Nemec in Mateja Slovenc

etnološko društvo srečno Rudarski muzej

RUDARSKA GODBA HRASTNIK