Š
entrupert na Dolenjskem je eno od dveh slovenskih naselij (in enega zaselka) z imenom, ki ga dolguje sv. Ruper tu, zavetniku dežele in mesta Salzburg v Avstriji. Obe istoimenski naselji pri nas bi lahko družila še ena oseba, nekdanja lastnica, Hema Breško-Seliška († 1045), poznejša sv. Hema Krška ali sv. Ema, ki je po smrti svojega moža in obeh sinov leta 1036 posedovala obsežne posesti na Dolenjskem in Štajerskem oziroma na območju nekdanje t. i. Savinjske marke, mejne grofije, ki jo je uspešno upravljal njen mož Vilijem. Toda v življenju – niti v srednjem veku – ne gre vedno po načrtih in ko je Hema ostala brez svojih ljubljenih, je leta 1044 veliko posesti darovala svoji cerkveni ustanovi, samostanu benediktink v Krki na Koroškem. Ko je bil ta zaradi različnih okoliščin kmalu po njeni smrti ukinjen, je samostanske posesti do ustanovitve krške škofije leta 1072, ki je bila gmotno zasnovana na nekdanjih samostanskih posestih, upravljal salzburški nadškof, s čimer so bili tudi na teh ozemljih ustvarjeni pogoji za širitev čaščenja salzburških svetnikov, v prvi vrsti sv. Ruperta. Čeprav je bilo v slovenskih deželah do leta 1500 zgrajenih osem cerkva, posvečenih sv. Ruper tu, sta najstarejši oziroma stari le dve, ena v Vidmu pri Krškem in druga v na šem Šentrupertu v Mirnski dolini, ki ju lahko štejemo za rezultat neposrednih a mbicij salzburških nadškofov v tem delu slovenskih dežel, zanimivem tudi za velike evropske politične, cerkvene, kulturne in gospodarske centre. Okolica Šentruperta je bila zaradi svojega slikovitega značaja, ki ga oblikujejo osrednja ravnica z ilovnato-glinenimi usedlinami reke Mirne in njenih pritokov ter okoliške terase in gričevja, nekoč imenovana tudi Rožna dolina. Poimenovanje zagotovo odraža nekdanjo idilično zlitje geografskih, geoloških in drugih naravnih danosti z rezultati bivanja in dela ljudi, ki so na tem koščku Slovenije živeli že v pradavnini. Gre za severni del pokrajine med rekama Savo in Krko, katerega relief oblikuje gričevnat svet, v katerem zavzema osrednjo lego Mirnska dolina kot pomembna prečna povezava težko prehodnega območja med Dolenjskim podoljem pri Trebnjem in savsko pro metno osjo. Razgibano obrobje, zaznamovano z vinogradi, njivami, sadovnja ki, travniki ali gozdovi, gradijo zakrasele karbonatne in silikatne kamnine,
15
skozi katere si je svojo pot izborila 44 kilometrov dolga reka Mirna, ki na več krajih izvira nedaleč od naselja Podpeč pod Skalo v južnem delu Posavskega hribovja v občini Litija in se pri Sevnici izliva v Savo. Zaradi svojih naravnih danosti je širše območje Mirnske doline
že zelo zgodaj privabilo prve naseljence, sprva predvsem na rečnih terasah, naravno zavarovanih brežinah in vzpetinah. Številne arheološke ostaline iz obdobja neolitika, bronaste dobe, železne dobe in pozne antike so otipljiv dokaz,1 da lahko naselitveni kontinuiteti na razgibanih obrobjih doline reke Mirne s pritoki sledimo vsaj štiri tisočletja pred Kristusom. Najstarejše neo litske in bakrenodobne ostanke naselbine z lončarsko pečjo so našli v Gradcu nad Mirno, sledijo najdbe iz pozne bronaste dobe na Ostrožniku, Križnem Vrhu in v Slepšku, največ pa je odkritih železnodobnih naselbin in grobi šč, zlasti v okolici Mokronoga, na Veseli Gori pri Šentrupertu, Kinclju nad Trbincem, Križnem Vrhu in drugod. Najdbe žarnih grobišč in različnih ob lik nakita, posodja in drugih najdb, zlasti vojaške opreme, uvrščajo tukajšnje staroselske prebivalce v različne kulturne skupnosti zahodnega Balkana, od katerih so posebej zanimivi Kelti z Latobiki in Tavriski.2 Lokacije s starej šimi ostanki naselbin in bližnjih grobišč so pomenljive iz različnih vidikov. Po eni strani govorijo o bolj ali manj nepretrgani poselitvi tega območja vsaj od prazgodovine naprej in seveda v času rimskega imperija in pozne antike vse do prihoda Slovanov, po drugi strani pa tudi o določenem spoštovanju umrlih, kar daje kultni prizvok posameznim točkam, na katerih so sicer mnogo pozneje pogosto zgradili cerkvene stavbe. Čeprav iz časa pozne antike in zgodnjega srednjega veka, se pravi približno od 4. do 7. stoletja, poznamo na tem območju več naselbin (Sv. Lambert pod Pristavo nad Stično, Jaršč pri Homu nad Šentrupertom, Kincelj nad Trbincem), pa ostankov starokrščanskih cerkvenih kompleksov med reko Savo in Krko po dosedanjih raziskavah ni znanih veliko. Za zdaj sta najbolj izrazita le kompleksa v Gorenjem Mokronogu, na katerega temeljih se je naj brž že v 11. ali 12. stoletju iz lastniške cerkve razvila ena starejših župnij, in v Gradcu pri Veliki Strmici iz približno 7. do 9. stoletja, kjer je poleg posa meznih ostalin bivalnih stavb in cerkve dobro ohranjeno predvsem nekdanje mogočno obzidje. Kot posebej zanimiva se je pokazala naselbina v Gorenjem Mokronogu, kjer je bilo mogoče opaziti, da so se v nemirnem času preselje vanja ljudstev staroselci s tega območja umaknili v slabo dostopno območje Gorenjega Mokronoga, imenovanega Vrajk ali Vrajski breg, ki ga je bilo lažje obraniti, in da so se sčasoma etnično pomešali s prišleki z vzhoda, Slovani. Ti so staroselce imenovali Vlahe, ki so bili tedaj, sodeč po ostalinah pokopov in domnevno lesene cerkve nekako iz 5. do 7. stoletja, že pokristjanjeni.3 Na osnovi teh dveh primerov lahko rečemo, da so bili tovrstni centri bolj skoncentrirani na območju južno od reke Krke. Vzrokov za to je več, ven dar bomo zgodovinske okoliščine in druga dejstva obravnavali v nadaljevanju. V uvodu bi veljalo opozoriti predvsem na nekaj splošnih posebnosti, ki so vzrok za vsebino pričujoče monografske predstavitve. Namreč le maloštevilni
1 Arheološka najdišča Dolenjske, str. 27 in dalje.
2 Arheološka najdišča Dolenjske, str. 49.
3 Bavec, Golob, Pleterski, Arheološka pot pri sv. Petru, str. 4–6.
16
so kraji v slovenskih deželah, ki bi bili tako tesno povezani z nastankom cerkvenega središča in še posebej z njegovo arhitekturo kot ravno v našem Šentrupertu. Gotska lepotica, cerkev z mogočnim zvonikom, ni le ključni prostorski poudarek, nepogrešljiv v veduti gručastega naselja, temveč je tudi vodilni element, ki je pogojeval urbanistično zasnovo naselja, njegovo rast in razvoj do današnje podobe. Seveda današnja cerkev ni zrasla v enem trenutku, temveč je plod številnih generacij ljudi, ki so bivali ob njej in v njenem zavetju ali pa so imeli z naseljem in cerkvijo večje ambicije. V našem primeru so bile te ambicije povezane z najpomembnejšo plemiško družino na slovenskih tleh v srednjem veku, to je z rodbino grofov Celjskih, ki so v zgodnjem 15. stoletju pričeli z gradnjo današnje cerkvene stavbe. Cerkev je bila nato v več gradbe nih fazah dograjena in na novo opremljena do leta 1520, ko so jo svečano posvetili. Posvetitev je izvedel generalni sufragan in vikar oglejskega patriarha kardinala Dominika Grimaldija v nedeljo, 14. oktobra 1520, kar pomeni, da leta 2020 praznujemo 500. obletnico izgradnje in opreme župnijske cerkve. To pa je dovolj dober razlog, da si cerkev, njen zgodovinski razvoj in obstoj ponovno podrobno ogledamo, istočasno pa osvetlimo tudi okoliščine in čas, v katerem je nastajala, in obdobja, v katerem je in še danes živi.
17
Pogled na Šentrupert iz Vesele Gore
Pregled virov in literature
Že iz nekaj uvodnih besed je razvidno, da bo glavni predmet pri čujoče knjige eno od najstarejših župnijskih središč na Slovenskem, katerega glavno obeležje predstavlja cerkev, zgrajena v slogu najpomembnejših evrop skih katedral, v slogu gotike. Kot se za monografske predstavitve tovrstnih spomenikov spodobi, je tudi v našem primeru potrebno v uvodu naglasiti, da cerkev skupaj z župnijo tekom stoletij ni ostala neopažena, ne v arhivskih virih, ne v literaturi. Kar zadeva virov naj omenimo, da sicer doslej še ni us pelo posebej oblikovati seznama listin in drugega arhivskega gradiva, ki bi obravnaval zgolj Šentrupert, saj je gradivo, povezano s Šentrupertom, kot je to običajno, hranjeno v različnih arhivih in drugih ustanovah ne samo v Slove niji, temveč tudi izven nje. Bi pa kot najstarejši sistematični prikaz zgodovine Šentruperta, ki v opombah vsebuje tudi seznam virov, morali omeniti knjigo Ivana Steklase, Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem, izdano v sa mozaložbi leta 1913.4 To je za tisti čas pomembno in obsežno delo, ki vse do danes ni bilo preseženo, zato ni presenetljivo, da v ponatisu leta 2003 ni bilo nobenih sprememb.5 Steklasa se je pri pisanju knjige opiral med drugim na gradivo iz župnijskega arhiva, ki pa je v času druge svetovne vojne pogorel, tako da je danes iz tega gradiva zanimivih zgolj nekaj arhivskih drobcev in župnijska kronika za čas po letu 1919.6 Po drugi strani velja omeniti, da je vsaj pomembnejše listinsko gradivo, ki zadeva šentrupertsko župnijo in ga hranijo v kapiteljskem arhivu v Novem mestu, podrobno zbral France Baraga in ga v obliki regestov, se pravi kratkega povzetka posamezne listine, objavil v po sebnem prispevku zbornika Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove leta 1993: 1393–1993, 7 ki ga je izdal šentrupertski župnijski urad leta 1993 kot obeležje zaključka obsežne obnove v času župnika Janeza Vidica (1974‒1998). Ko govorimo o arhivskih virih, moramo omeniti še nekaj vizitacij, zlasti nadškofa Attemsa,8 in Baragov obsežen popis listin iz Kapiteljskega arhiva v Novem mestu, ki je delno hranjen v Nadškofijskem arhivu v Lju bljani,9 s čimer je bil narejen temelj za novejša raziskovanja šentrupertske preteklosti. Ta so se, če se še nekoliko pomudimo pri zgodovinskih razi skavah, v zadnjih desetletjih osredotočila predvsem na zgodovino župnijske organizacije v Sloveniji, pri čemer je Janez Höfler kot vodilni raziskovalec tega področja na več mestih ustrezno obravnaval tudi šentrupertsko župnijo
4 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert.
5 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert 2003.
6 Župnijsko kroniko sestavlja šest rokopisnih zvezkov, ki so jih pisali različni župnijski upravitelji. Najstarejša kronika je za leta od 1919 do 1939 (manjka med letoma 1926 in 1932) z naslovom Spomenica župnije Šent Rupert na Dolenjskem Sledi zvezek z naslovom Kronika Šentruperške fare za leta med 1964 do 1974, ki jo je spisal župnik Ignacij Kustec. Kroniko je nato nadaljeval župnik Janez Vidic za leta med 1974 in 1979 in jo naslovil Kronika župnije Šentrupert na Dolenskem, od katere sta zanimiva prvi in tretji zvezek s slikovnim gradivom. Je pa župnik Vidic porabil del kronike za oris župnije v času njegovega službovanja (Vidic, Življenje župnije zadnjih 25 let). Omembe vredna sta še dva zvezka, prvi z naslovom Kronika župnije Šentrupert leto 1990–1996 in drugi Kronika župnije Št. Rupert za leto 1997. Vso gradivo hrani ŽA Šentrupert.
7 Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 43–74.
8 Volčjak , Goriška nadškofija na Kranjskem.
9 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto.
18
ter pri tem opozoril na nekaj novih arhivskih virov in podatkov.10 Kot zadnji se je zgodovinskih razmer v župniji, tokrat v času prve svetovne vojne, lotil Miha Šimac.11
Zgoraj omenjeni zbornik iz leta 1993 je istočasno pomenil spomin na začetek gradnje današnje stavbe, ko je leta 1393 patronat nad župnijo pri dobil grof Herman II. Celjski, po drugi strani pa še na 80. obletnico Steklaso ve knjige. Zbornik vsebuje več prispevkov, od katerih bi na tem mestu najprej omenili sestavek Marinke Dražumerič, ki je vestno zbrala umetnostnozgodovinsko bibliografijo oziroma seznam literature ne samo za župnijsko cerkev, temveč tudi za njene podružnice.12 Avtorica je pregled literature razdelila na več vsebinskih sklopov, začenši od splošnega, kjer je na prvem mestu navede na osma knjiga Slave vojvodine Kranjske, ki jo je Janez Vajkard Valvasor izdal leta 1689.13 Vsebuje kratek opis cerkve skupaj z župnijo, s čimer je Valvasor jev zapis najstarejša obravnava Šentruperta v tiskani knjigi. Seveda pa so za podrobnejše vedenje o cerkvi, njeni zgodovini in pomenu še pomembnejši mlajši zapisi, ki obravnavajo bodisi obnovitvena dela bodisi kratke opise ali umetnostnozgodovinske opredelitve cerkvene arhitekture in njenih delov. Posebej pomemben je najstarejši tovrstni zapis Petra Hitzingerja iz leta 1847,14 ki podaja kratek opis cerkve in nekaterih delov še pred pričetkom regotizacije cerkve, ki se je začela po sredini 19. stoletja. Naslednji opisi te vrste v Zgodnji Danici namreč na kratko že navajajo posege tistega časa, o podobi cerkve pred tem pa ne povedo veliko.15 Nekoliko bolj zgovoren v tem smislu je bil korespondent dunajske centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje stavbnih spomenikov Josef Lainmüller, ki je leta 1862 v osrednjem glasilu komisije podrobneje opisal cerkev in tudi podal prve strokovno utemeljene časovne opredelitve njene arhitekture.16
Pozneje je bilo takšnih opisov cerkve in še posebno nove opreme ter drugih obnovitvenih del še več in jih lahko opredelimo kot priložnostne zapise vtisov ob obisku cerkve ali kot plod bolj sistematičnega ogleda cerkvene stavbe.17 Vendar pa lahko rečemo, da so šele mlajše generacije šolanih stro kovnjakov, ki so se posvetili raziskovanju slovenske srednjeveške arhitekture in umetnosti, vsaj delno nakazale natančnejši stavbni razvoj.18 Najprej se je pokazalo, da naj bi bila današnja cerkev pravzaprav rezultat dveh gradbenih faz, ki sta se zvrstili v 15. stoletju. France Stele je sicer prezbiterij časovno
10 Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, str. 33–36; Höfler, O prvih cerkvah in župnijah, 2013, str. 274 in dalje; Höfler, O prvih cerkvah in župnijah, 2016, str. 276 in dalje; Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 13 in dalje.
11 Šimac, Pod cesarskim orlom.
12 D ražumerič, Umetnostnozgodovinska bibliografija, str. 75–81.
13 Valvasor , Die Ehre, VIII, str. 797.
14 Hitzinger, Zur Geschichte der Kirchen in Krain, str. 53.
15 Z godnja Danica, XI, List 15, 1858, str. 119; Zgodnja Danica, XXII, List 30, 1866, str. 238.
16 Leinmüller, Die Kirchen, str. 188–190.
17 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 49, str. 392–393; XXVII, List 50, str. 400–401; Vrho vec, Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung, str. 63–72; Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, L, List 37, 1897, str. 294–295; Steklasa, Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 21–43.
18 Gregorič, Stavbna zgodovina kapiteljske cerkve v Novem mestu, str. 22; Stele , Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, str. 15 in dalje; Cevc Parlerjanske maske v okolici Ptuja, str. 54; Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, str. 164; Cevc, Gotsko kiparstvo, str. XIX; Komelj, Položaj gotskega stavbarstva na Dolenjskem, str. 340–347; Komelj, Gotska arhitektura, str. XXII–XXIV; Komelj, Gotska arhitektura na Sloven skem, str. 24 in dalje; Marin, Topografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji, str. 9–15.
19
umestil šele po letu 1474, vendar je že Emilijan Cevc gradnjo prezbiterija pos tavil v zgodnejši čas, okoli leta 1400, in obenem opozoril na izrazito dvojnost med prezbiterijem in ladjo, kar so ugotavljali tudi mlajši pisci.19 V literaturi je bilo večkrat izraženo mnenje, da je zvonik starejši od prezbiterija in da je imel prvotno obrambno funkcijo.20 Vendar ta teza po nadrobnejši analizi arhitekturnih členov ni obveljala, saj tudi reprezentativno oblikovano pritlič je in nadstropje z velikima profiliranima oknoma sama po sebi izključujeta domnevo o prvotni obrambni funkciji.21 Z nadaljnjim raziskovanjem razvoja gotske arhitekture v Sloveniji so se kot posebej pomemben element pri določanju obsega gradnje izkaza li kamnoseški znaki oziroma lastnoročne signature graditeljev na obdelanih kamnitih delih.22 Ti v našem primeru skupaj s stilnimi značilnostmi stavbne plastike določajo okvirni čas gradnje posameznih delov stavbe v 15. stoletju. Na osnovi tega so bile v razpravah in drugih zapisih zlasti soavtorja pričujoče monografije določene tri pomembnejše gradbene faze.23 Prva in hkrati najpo membnejša faza naj bi zajela gradnjo prezbiterija s šestimi oporniki, pritličje in prvo (mogoče tudi drugo) nadstropje zvonika, stopniščni stolpič na severni ter vzhodno ladijsko steno z opornikom na južni strani. Obseg naj bi natančno določali arhitekturni členi z vsemi svojimi stilnimi karakteristikami, ki se navezujejo na krog nasledstva znamenitega praškega stavbarja Petra Parlerja v prvi četrtini 15. stoletja. Po gradnji zvonika in prezbiterija naj bi sledila gradnja ladje, sprva najprej samo njen obod, do leta 1497 pa naj bi bil zgrajen še njen obok, s čimer naj bi se večja gradbena dela v srednjem veku zaključila. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na njen izvirni slikarski okras, gotske freske, ki so bile odkrite ob zadnjih obsežnejših posegih leta 1984 in naj bi prav tako nastale okoli leta 1497.24 Kljub slabši ohranjenosti, saj so se zaradi poznejših obnov delno ohranile le na oboku pod današnjo poslikavo s konca 19. stoletja, so gotske freske v dosedanjem raziskovanju te mikavne likov ne tvornosti doživele dokaj podrobno umetnostnozgodovinsko opredelitev.25 Skorajda povsem uničena pa je bila v poznejših prenovah tedanja cerkvena oprema, zlasti oltarji, ki so bili leta 1520 skupaj s cerkvijo svečano posvečeni,26 enako pa bi lahko rekli za večino baročnih, ki ravno tako zaradi slabe ohranje nosti oziroma sledljivosti niso vzbujali posebne pozornosti pri raziskovalcih šentrupertske preteklosti. Zato pa sta precej bolje dokumentirana nastanek današnje oltarne opreme in potek drugih obnovitvenih del, saj so ju večinoma spremljale sprotne opazke v tedanjem časopisju.27
19 Z adnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, str. 187–190.
20 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 47; Krajevni leksikon dravske banovine, str. 280–281; glej tudi Fister , Arhitektura slovenskih protiturških taborov, str. 70–71; Slabe , Raziskave v cerkvenem stolpu, str. 105; Marin, Cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem, str. 7.
21 Peskar , Šentruperška župnijska cerkev, str. 88.
22 Peskar , Gotska arhitektura na Goriškem, str. 31–34.
23 Peskar , Šentruperška župnijska cerkev, str. 85 in dalje; Peskar, Župnijska cerkev v Šentrupertu do leta 1497, str. 346 in dalje; Peskar , Šentrupert na Dolenjskem, str. 15–31; Peskar , Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400, str. 100 in dalje.
24 D ražumerič, Konzervatorski vidiki, str. 110–111; Peskar , Gotsko stensko slikarstvo, str. 76.
25 Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, III., str. 26–28, 186–187; Povh, Podpeški mojster, str. 46–48.
26 Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 61–62.
27 Müller, Vincencij Vovk, str. 303 in dalje; Zgodnja Danica, XIX, List 27, 1866, str. 214.
20
Za ugotavljanje stavbnega razvoja in izvirnega stanja posameznih stavb so pogosto v veliko pomoč stare upodobitve. Tudi v primeru šentrupertske župnijske cerkve se lahko pri raziskovanju stavbne zgodovine in njeni interpretaciji v veliki meri naslonimo na starejše slikovno gradivo, ki pa je kljub velikemu pomenu stavbe v primerjavi s številnimi podobnimi kraji raz meroma skromno. Po domnevi Petra Fistra naj bi najstarejšo znano upodobi tev cerkve predstavljala podoba neke cerkvene stavbe z obzidjem na freski na zunanji vzhodni strani prezbiterija, v spodnjem delu zazidave izvirnega ok na,28 ki pa je bila v času obnove leta 1984, ko je bila freska večinoma sneta in deponirana v prostorih novomeškega zavoda za varstvo kulturne dediščine, 29 že tako zabrisana, da ni bilo več prepoznati njene vsebine.30 Tako moramo kot najstarejšo upodobitev cerkve označiti šele shematično skico na potopisni risbi hrvaškega kartografa Ivana Klobučarića iz leta 1604,31 ki je med drugim na svoji poti po Mirnski dolini upodobil niz cerkva, gradov, vasi, trgov in mest tega območja. Vendar nam risba razen zvonika in stavbne gmote ne razkri va podrobnosti. Bolj podrobna je šele grafika Andreja Trosta (na naslednjih dveh straneh),32 ki je poleg vasi in cerkve upodobil širše območje Šentruperta z gradovi in cerkvami. Kot naročnik te upodobitve je bil zaslužen tedanji
28 Fister , Arhitektura slovenskih protiturških taborov, str. 173, opomba 137.
29 D ražumerič, Konzervatorski vidiki, str. 111.
30 Poslikava se je na vhodni stranici prezbiterija raztezala tudi na oba opornika, kjer je še danes vidna poslikana plast, vendar razen ostankov bordure kakšnih podrobnosti ni opaziti. Je pa France Stelé že leta 1923 na kratko opisal stanje poslikave in ugotovil, da gre za večji prizor, ki so ga sestavljali podoba Kristusa v mandorli in dve klečeči figuri moškega in ženske na vsaki strani. Na levi strani na oporniku je bil viden napis, spodaj pod zidcem pa še pokrajina z majhnimi hišicami v sredini in neko figuro na levi strani (INDOK, Šentrupert na Dol., Stele, Zap. XXIV, 1923, 20–21).
31 Originale hrani StLA, Meillerakten 25a, Blatl: 58a.
32 Grafika je del obsežne Valvasorjeve zbirke, zato se danes nahaja v metropolitanski knjižnici zagrebške nadškofije (MKZN, Iconotheca Valvasoriana, VII/107; Stopar , Podoba Slovenije, str. 57).
Najstarejša upodobitev cerkve v Šentrupertu na potopisni risbi kartografa Ivana Klobučarića iz leta 1604 [StLA]
21
Šentrupert z okolico na grafiki Andreja Trosta iz okoli leta 1680 [MKZN, Iconotheca Valvasoriana]
Pogled na Šentrupert v času med obema vojnama.
šentrupertski župnik in dekan novomeškega kapitlja Štefan Belčič († 1689), doktor filozofije in celo papeški protonotar.33 Grafika je morala nastati pred letom 1685, ko je izšla Valvasorjeva knjiga oziroma ko se je bakrorezec Andrej Trost, sicer bavarskega porekla, preselil v štajerski Gradec.34
Žal je doslej navedeno gradivo edino omembe vredno v sklopu hi storičnih podob, saj iz 18. in 19. stoletja posebej povednih upodobitev šent r upertske cerkve ali vasi ne poznamo. Od vsega velja omeniti le pogled na Franciscejski kataster iz leta 1825, ki kaže zanimivo prostorsko stanje okoli cerkve pred rušenjem nekdanjega obzidja.35 Toda šele leta 1900, se pravi dob ro desetletje pred Steklasovo knjigo, je dunajski akademski slikar in grafik Conrad Grefe (1823–1907) na svoji poti po Kranjski našo cerkev upodobil z jugovzhodne strani.36 Seveda je bila cerkev tedaj že obnovljena, zato ta
33 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 97. Papeški ali apostolski protonotar je naslov članov najvišjega neškofovskega zbora prelatov Rimske kurije ali, zunaj Rima, častni prelat, ki mu je papež poveril ta naslov in z njim posebne funkcije in pravice, zlasti posebno obleko, pokrivalo, dohodke in uporabo papeškega grba (Oswald Lexikon der Heraldik, str. 313). Njihovo število je bilo omejeno sprva na sedem, pozneje na dvanajst. Za apostolskega protonotarja je Štefana Belčiča imenoval papež Inocenc XI. (1676–1689), s pravim imenom Benedetto Odescalchi, kar lahko sklepamo iz Belčičevega grba v sredini Trostove grafike in na njegovem pečatu, ki predstavlja eno od različic grba družine Odescalchi.
34 Č as nastanka grafike lahko zožimo, če upoštevamo, da se je Andrej Trost večinoma zadrževal v delavnici Janeza Vajkarda Valvasorja na gradu Bogenšperk med letoma 1678 in 1684, ko je nastala večina njegovih bakrorezov za Topografijo vojvodine Kranjske in znamenito serijo knjig Slava vojvodine Kranjske (Valvasor , Die Ehre). To potrjujejo tudi najnovejši arhivski podatki o bakrorezcu (Golec, Valvasorjevi bogenšperški sodelavci, str. 49–62).
35 ARS, Franciscejski kataster, N 237.
36 Grefe, Alt-Krain, List Št. Rupert.
Pečat župnika Štefana Belčiča na listini z dne 14. avgusta 1677 [KANM]
Foto Vekoslav Kramarič [SEM]
Cerkev sv. Ruperta na risbi Conrada Grefeja, svetlotisk [Grefe, Alt-Krain]
grafika z vidika raziskovanja stavbne zgodovine ni tako pomembna, čeprav ji dokumentarnosti ni mogoče oporekati. Enako velja še za fotografsko gradivo v Steklasovi knjigi, ki je pomembna za ne več ohranjeno opremo, in npr. fotografijo cerkve ljubljanskega fotografa Vekoslava Kramariča, ki je hranjena v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja.37 Podobno kot Grefejeva grafika nam kaže zgolj stanje zunanjščine cerkve pred drugo svetovno vojno, ki pa ni bistveno drugačno od številnih fotografij po vojni in današnjega stanja z izje mo strešnega stolpiča nad prezbiterijem, ki ga vidimo že na Trostovi grafiki. Izviral je verjetno iz poznega srednjega veka, pozneje je bil na novo narejen iz pločevine, leta 1975 in 1976 ob prenovi ostrešja pa odstranjen. Za ugotavlja nje posegov je sicer bolj pomembna različna grafična dokumentacija kot del opisov obnovitvenih del v sklopu regotizacije cerkve, zlasti priloge v prispev ku Josefa Leinmüllerja iz leta 1862 in risbe župnika Frana Avsca,38 vendar si bomo to gradivo podrobneje ogledali v nadaljevanju, ko bomo pričeli naš sprehod v stavbno preteklost šentrupertske župnijske cerkve. Še preden pa bomo poskušali osvetliti njeno stavbno zgodovino ter njen širši umetnostni in kulturni pomen, si bomo ogledali najpomembnejše segmente v zgodovini župnije in kraja.
37 SE M, digitalna zbirka fotografij Vekoslava Kramariča, F0038414.
38 Leinmüller, Die Kirchen, str. 188–190; NŠAL, ŠAL, Nčr. Avsec, Šentrupert.
26
Razglednica (dopisnica) Šentruperta, odposlana okoli leta 1900 [KMJ]
Cerkev sv. Ruperta v času med obema vojnama, fotografija na steklu. Foto Vekoslav Kramarič [SEM]
28
29
Župnija sv. Ruperta do jožefinskih reform Župnija sv. Ruperta do jožefinskih reform Julijana Visočnik
e uvodoma smo poudarili, da Šentrupert ne sodi med tiste župnije, katerih zgodovine ne bi poznali. Ko je Ivan Steklasa leta 1913 izdal obsežno monografijo na to temo, jo je zas tavil zelo široko. Ker je od takrat preteklo že več kot 100 let, se morda zdi, da njegove razprave ne bo težko preseči, a kmalu ugotovimo, da je Steklasa pri svojem snovanju res upošteval vse razpoložljivo gradivo, ki ga ni bilo nič manj, kot ga imamo danes. Prej nasprotno. Zato bo mogoče v nadaljevanju glede posameznih vprašanj zlasti za obdobje srednjega veka dodati le kakšno novo drobtinico, istočasno pa nekatere od tem zgolj malenkostno dopolniti in mestoma nadgraditi. Tu mislimo predvsem na seznam duhovnikov in zapise o njih, ki jih je sicer zbral že Steklasa, a je bil še istega leta, ko je knjiga izšla, deležen nekaterih kritik,39 saj nekaj dušnih pastirjev v šentrupertski preteklo sti najbrž zaradi naglice ni posebej navedel. Pri tem nam bo danes v pomoč predvsem gradivo, ki ga hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana; vključuje pa od listin in drugega gradiva do zapuščine Franca Pokorna, v kateri so zbrani po datki o duhovnikih po posameznih župnijah. Je pa pri seznamu duhovnikov treba naglasiti še eno okoliščino, in sicer to, da se pri novejših seznamih in in terpretacijah neredko mešajo duhovniki župnije v Šentrupertu na Dolenjskem in v župniji sv. Ruperta v Vidmu-Krško.40
39
40
31
Nepodpisani recenzent (Slovstvo: Zgodovina župnije Šent Rupert. Gorenjec, XIV, št. 43, 24. oktober 1913, brez navedbe strani) je Steklasi očital predvsem previsoko strokovnost za nepoučenega bralca in površnost za strokovnjake, pri tem pa navedel manjkajoče duhovnike v njegovem besedilu: Ivan Marec, Pavel Zertlich in Jurij Višnjanski.
Prim. Šribar , Duhovniki videmske župnije, str. 334 in dalje.
Ž
Listina iz leta 1163, v kateri je prvič omenjena cerkev sv. Ruperta [ARS]
32
Prve omembe in začetki župnije Šentrupert
Kraju in župniji je ime dala cerkev sv. Ruperta, ki je prvič omenjena leta 1163 (apud Crilog in ecclesia S. Ruperti),41 čeprav so prve omembe župni je bolj vezane na bližnji grad Škrljevo. Grad, pri katerem je bilo verjetno že v prvi polovici 11. stoletja upravno središče tamkajšnje zemljiške posesti, je bil prvič omenjen leta 1044 kot Chrilouua , v 12. stoletju še dvakrat kot Chrilowe (1130) in kot že navedeno apud Chrilog (1163), pozneje pa ga v virih od 13. do 15. stoletja srečamo še s podobnimi različicami (Grailaw, Creylav, Creilant, Kreylaw, Craylau , Greylach, Greylaw in Grailoch).42
Ker sta kraj in s tem tudi župnija v začetnem obdobju ime dobila po gradu, je prav, da o njem navedemo nekaj podatkov.43 Kot rečeno, prva omemba izvira iz časa pred sredino 11. stoletja. Valvasor je zapisal, da je pripa dal sv. Hemi in nato krajši čas benediktinkam v Krki na Koroškem oziroma od leta 1072 naprej krški škofiji, ki ga je dajala v upravljanje različnim posa meznikom. V listini iz leta 1163, ko se prvič omenja župnijska cerkev, je med prisotnimi laiki naveden tudi neki Majnhard s Škrljevega (Megnardo de Cri log ).44 V prvi polovici 15. stoletja je več posesti v Škrljevem navedenih v fevdni knjigi grofov Celjskih in tudi deželnega kneza, sam grad pa ni omenjen.45
41 Kos, Gradivo za historično topografijo, II, str. 610.
42 Kos, Gradivo za historično topografijo, II, str. 619; Kosi, Bizjak, Seručnik, Šilc, Historična topografija Kranjske (do leta 1500), str. 1044–1047.
43 Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 486–488.
44 Z a prepis listine glej: Höfler, Volčjak, Srednjeveška cerkev na Slovenskem, str. 46.
45 Kosi, Bizjak, Seručnik, Šilc, Historična topografija Kranjske (do leta 1500), str. 1044–1047.
Grad Škrljevo v Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske [Valvasor , Topographia]
Več posesti v Škrljevem je imenovanih še v delilni listini bratov Auersperg iz leta 1467,46 zato je mogoče, da so bili predstavniki te družine najemniki gradu že v 15. stoletju. Po nekih podatki naj bi leta 1461 Vigul Turjaški iz mlajše dolenjske veje že bival v njem,47 zagotovo pa se kot taki navajajo leta 1500 in pozneje.48 Za Auerspergi so se kot lastniki gradu tekom stoletij zvrstili še Wernegkhi (pred 1585), Russensteini (1613) in Kheyselli, zakupniki so leta 1705 postali Langenmantli, natančneje Franc Anton, ki je dve leti pozneje že dokumentiran kot lastnik.49 V rokah družine Langenmantl je grad ostal praktično celo stoletje, leta 1799 pa je posestvo z gradom kupil Jakob Schuller. Od njegovega vnuka Kajetana ga je leta 1834 odkupil upravitelj gospostva Turjak, Karel Vasič. Po njegovi smrti leta 1857 ga je podedoval njegov sin Rajmund († 1881), ki pa najbrž ni bil dober gospodar, saj je bila gospoščina leta 1885 zaradi dolgov dana na prisilno dražbo, na kateri jo je kupila Marija Podob nik.50 Na gradu so bili v času 2. svetovne vojne prisilno naseljeni don Boscovi salezijanci (SDB), kar je bilo pozneje ključno, da so prevzeli tudi upravljanje župnije, ki jo imajo še danes.
Lastniške razmere so v prvi fazi močno vplivale na nastanek cerkve. Zemljišča, kjer med drugim stoji cerkev in sam kraj, so pripadala obsežni škr ljevski posesti, ki jo je grofica Hema Breško-Seliška (Ema Krška) malo pred smrtjo leta 1045 podarila cerkvi sv. Marije oziroma tamkajšnji ženski redovni
46 Komatar , Das Schlossarchiv in Auersperg, str. 126.
47 Jakič Vsi slovenski gradovi, str. 329–330.
48 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 198.
49 Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 486–488.
50 Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 486–488.
Grad Škrljevo s Šentrupertom v ozadju pred drugo svetovno vojno.
Foto Vekoslav Kramarič [SEM]
skupnosti v Krki na Koroškem,51 pri kateri je bila leta 1072 ustanovljena ško fija. Zaradi patrocinija sv. Ruperta, zavetnika mesta in dežele Salzburg, in dejstva, da je do leta 1072 posest krške cerkve še upravljal salzburški nadškof, je treba začetke naše cerkve postaviti še pred tem letom.52 To pomeni, da je dal prvo cerkev na tem mestu zgraditi salzburški nadškof med letoma 1044 in 1072, in sicer na ravnici, sprva na samem, a se je okoli cerkve moralo že zelo kmalu razviti naselje, s čimer so jasno razvidne njegove kolonizacijske ambicije v tem prostoru.53 Ni pa mogoče cerkev obravnavati kot tipično lastniško cerkev, saj gre za patriarhatsko (reformno) župnijo iz 11. stoletja (oglejska ple no iure).54 Oglejski patriarh, ki je imel v okolici Šentruperta tudi vrsto posesti, je bil namreč pristojni škof za slovensko ozemlje južno od Drave, medtem ko je bil salzburški nadškof zgolj zemljiški upravitelj oziroma posestnik. Ko so obravnavane posesti prišle v last krške škofije, je bilo to območje v lastni škem smislu pod vplivom krškega škofa. Je pa v zvezi z lastniškimi razmerji zanimiva listina iz leta 1287, ki najbrž ni bila izstavljena, v kateri se je He nrik Svibenjski grofu Albertu II. Goriškemu obvezal kot porok za duhovnika (vikarja) Nikolaja in Erharda, katerima je grof dal za dve leti v najem župnijo Šentrupert v Škrljevem (ecclesiam sancti Rudberti in Creylav).55 Tu se postavlja vprašanje, ali je bil v tem primeru goriški grof v vlogi odvetnika oglejske cerkve, ki si je prisvojil določene pravice, ali gre zgolj za upravno dejanje,
51 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, str. 92, št. 129.
52 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 2–3; Höfler, O prvih cerkvah in župnijah, 2013, str. 274.
53 Höfler, Lastniške cerkve v Sloveniji, str. 87–89.
54 Höfler, O prvih cerkvah in župnijah, 2013, str. 274; Höfler Gradivo za historično topografijo, str. 204; glej tudi: Höfler, Lastniške cerkve v Sloveniji, str. 12 in dalje.
55 CKSL, 1287, 27. februar, prepis originalne listine, hranjene v HHStA.
Grad Škrljevo poleti 2020
ki je bilo v pristojnosti tedanjih deželnih gospodov. Vendar je treba upoštevati, da so imeli goriški grofje (brata Majnhard in Albert) v tistem času v fevdu večino oglejskih posestev na Kranjskem, na katerih so se obnašali, kot da so njihova in jih tudi oddajali naprej v fevde, ne da bi za to iskali soglasje pravega fevdnega gospoda.56
Po zadnjih podrobnih raziskavah župnijske organizacije na Sloven skem kot najstarejši na Dolenjskem veljata župniji v Leskovcu pri Krškem in v Šentvidu pri Stični.57 Ko govorimo o Dolenjski, mislimo na del območja nekdanje mejne grofije Kranjske med reko Savo, Hrvaško na vzhodu in Gor janci na jugu, ki ji je sicer po smrti savinjskega grofa Viljema II., sina Heme Breško-Seliške, po letu 1036 pripadala še savinjska grofija, se pravi še del Šta jerske, v poznejših virih imenovana Slovenska Marka (tudi Marka , Marchia Slavonica , Windischmark in podobno). Kasneje je nekaj tega območja severno od Save in tudi del južno od nje pripadel vojvodini Štajerski, zato se je poi menovanje Slovenska Marka praviloma nanašalo na navedeni dolenjski del. V tem delu sta bili oblikovani dve pražupniji na osnovi darovnic cesarja He nrika II., in sicer v zgodnjem 11. stoletju (leta 1016).58 A kot kaže, se je nekaj desetletij za tem iz šentviške pražupnije izločilo nekaj župnij: poleg Trebnjega in Dobrniča tudi cerkev v Šentrupertu.59 Zidana cerkev v Šentrupertu je go tovo stala že leta 1163, ko je bilo v njej kapiteljsko posvetovanje v navzočnos ti oglejskega patriarha Ulrika II.60 Šlo je za veliko kapiteljsko posvetovanje, ki so se ga udeležili številni ugledni možje iz svetnega življenja (okoliški škofje, opati, prošti in župniki) ter iz posvetne srenje (grofi, paži …).61 Ob zaključku posvetovanja so svoje sklepe zapisali v listino, izdano v cerkvi sv. Ruperta, iz katere zvemo, da je bila leta 1163 pri Škrljevem župnijska cerkev, takratni žu pnik pa je bil Weriand. Kapiteljsko posvetovanje je vodil patriarh Ulrik II., ki je najverjetneje tedaj prebival prav na gradu Škrljevo, zato se zdi ocena Stekla se upravičena, da je morala biti takratna župnijska cerkev imenitna stavba.62 Desetinski seznam iz leta 1296 kaže cerkveno teritorialno ureditev slovenskih dežel južno od Drave na pragu poznega srednjega veka. V Dolenj ski Marki in v Beli krajini si sledijo župnije Šentvid pri Stični, Šentrupert na Dolenjskem, Boštanj, Gorenji Mokronog, Leskovec pri Krškem, Kostanjevica na Krki, Sv. Križ-Podbočje, Žumberk, Tri fare, Črnomelj, Poljane (Stari trg ob Kolpi), Šentjernej, Bela Cerkev, Šmihel pri Novem mestu, Mirna Peč, Dobr nič in Trebnje.63 Šentrupertska župnija je tako na začetku svojega obstoja na
56 Štih, Goriški grofje, str. 25.
57 Höfler, O prvih cerkvah in župnijah, 2013, str. 258 in dalje.
58 Höfler, O prvih cerkvah in župnijah, 2013, str. 271.
59 Höfler , Gradivo za historično topografijo, str. 13, 183.
60 M arin, Topografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji, str. 13.
61 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 35–36; Höfler, Volčjak, Srednjeveška cerkev na Slovenskem, str. 46.
62 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 36. Listina iz leta 1163 je obenem najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije (SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5227), hranjena v Zbirki listin Arhiva Republike Slovenije, med listinami ženskega dominikanskega samostana Velesovo. V njej je navedeno, da je patriarh na prošnjo Gerloha iz Velesovega in po nasvetu svojih duhovnikov izločil kapelo sv. Marjete v Velesovem (Trata pri Velesovem) iz cerkljanske župnije in ji med drugim podelil župnijske, krstne in pogrebne pravice. Samostan je bil sicer ustanovljen 75 let po izstavitvi Ulrikove listine, leta 1238, nedaleč stran od navedene kapele. Listina in celotno besedilo sta bila objavljena v prispevku: Höfler, Volčjak, Srednjeveška cerkev na Slovenskem, str. 43–47.
63 Höfler , O prvih cerkvah in pražupnijah, str. 68; Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 14.
36
severu mejila na župnijo Svibno, na zahodu na župniji Šentvid in Trebnje, na jugu na Trebelno in Belo Cerkev, na vzhodu pa na župnijo Laško. Njene meje so segale vse do Save v današnjih župnijah Polšnik in Boštanj. Ozemlje prvo tne župnije se je postopoma manjšalo, ko so se iz nje izdvojile nove župnije in vikariati v Polšniku, Boštanju in Mokronogu.64 Meje župnije so se spremenile tudi zaradi sprememb v drugih večjih (sosednjih) župnijah – do sprememb je prišlo v 14. stoletju, ko se je iz župnije Šentvid izločilo Šmartno pri Litiji, na novo pa so nastale še župnije Raka, Šmarjeta in Škocjan.65 Pomenljiva je še listina iz leta 1376, v kateri je Šentrupert prvič zapisan brez dostavka pri Škrljevem,66 kar nam posredno govori o tem, da pomen gradu in posestva Škrljevo postopoma nazaduje, župnija Šentrupert (mogoče skupaj z naseljem) pa postaja vedno bolj pomembna in prepoznavna, čeprav je na veljavi še bolj pridobival bližnji trg Mokronog, ki je bil ravno tako v lasti krških škofov.67 V 14. stoletju so se v zgodovino šentrupertske župnije zapisali tudi grofje Celjski. Že leta 1336 je oglejski patriarh Bertrand imenoval za novega župnika v Šentrupertu Konrada iz Gleisdorfa (iz škofije Seckau) po predho dnem posvetu s Friderikom I. Žovneškim (od leta 1341 Celjskim), tedanjim deželnim glavarjem Kranjske in Marke.68 Ali gre pri tem posredovanju že za odraz ambicij te rodbine v tem prostoru ali zgolj za odsev visoke deželne funkcije, je težko reči, še posebno, ker je že dve leti pozneje Friderik patriarha prosil, naj župniku Konradu dovoli enoletno odsotnost iz župnije, da bi lahko služil Žovneškim.69 Dejstvo je, da je patriarh Janez patronatske pravice nad to župnijo in še nad štirimi podelil grofu Hermanu II. Celjskemu šele konec stoletja, leta 1393,70 kar je papež oziroma papeška kurija potrdila večkrat; 27. avgusta leta 1396 in vsaj še 23. januarja leta 1415.71 Po smrti zadnjega Celj skega leta 1456 je patronat prešel na Habsburžane.72 Malo pred izumrtjem rodovine Celjskih je leta 1450 službovanje v Šentrupertu prevzel Janez Harrer, ki je v župniji deloval vse do leta 1474. Njegova aktivnost je listinsko dobro izpričana,73 med drugi tudi to, da ga je za župnika predlagal grof Friderik II. Celjski.74 Po izumrtju Celjskih je na Dolenjskem v različnih pogledih pre cej pridobila rodbina Turjaških, kar je razvidno tudi v župniji Šentrupert.75 Harrerja je sicer nasledil Ivan Kraus, a je že po slabem letu odstopil. Nasle dil ga je Harrerjev sorodnik Jakob Turjaški (Auersperger), ki se je v župniji
64 Glej Höfler , Gradivo za historično topografijo, str. 202 in dalje.
65 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 37–38; Höfler , Gradivo za historično topografijo str. 217–222.
66 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 42.
67 Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi, str. 104 107.
68 Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 159, št. 780.
69 Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 173, št. 855.
70 Göth Urkunden, str. 248–251, št. 265; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 44–46; Höfler Gradivo za historično topografijo, str. 14–15.
71 Göth Urkunden, str. 252–253, št. 274; RG online III 00971, 1415, 23. januar (http://www.romana-repertoria.net/993.html, dostop aprila 2020).
72 Höfler , Gradivo za historično topografijo, str. 204.
73 Baraga , Šentrupert v Kapiteljskem arhivu: št. 6 (3. maj 1453, Stična), št. 7 (24. april 1457), št. 8 (13. julij 1461), št. 9 (17. januar 1463), št. 10 (25. maj 1468), št. 11 (8. september 1468), št. 12 (2. oktober 1468), št. 13 (5. avgust 1469). Vse naštete listine danes hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana.
74 Bizjak, Preinfalk, Turjaška knjiga listin II, št. 250 in 251.
75 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 56–60.
37
in cerkvi lotil različnih del. Bil je hkrati dolenjski arhidiakon in prvi novome ški prošt.76 Umrl je leta 1499. Jakoba Auerspergerja prvič srečamo 6. maja 1474, ko je oglejskega patriarha prosil za župnijo Šentrupert. Svoji prošnji je dodal še priporočilno pismo cesarja Friderika III., vendar je oglejski patriarh takrat župnijo izročil Ivanu Krausu, ki pa se ji je zaradi boljše službe že kmalu odpovedal. Takrat je župnik v Šentrupertu res postal Jakob Turjaški; na to po zicijo ga je umestil komendator nemškega viteškega reda Volbenk. Ker je bil sposoben in goreč duhovnik, mu je patriarh že leta 1480 zaupal službo arhidiakona v Slovenski Marki. Na ta način se je seznanil s stanjem in razmerami na Dolenjskem, ki je z izjemo župnij Šentjernej in Svibno cerkveno-formalno še vedno spadala pod oglejskega patriarha. Novemu dolenjskemu arhidiakonu so bile podrejene naslednje župnije: Boštanj, Mirna Peč, Mokronog, Novo mesto, Prečna, Polšnik, Soteska, Šmihel, Stopiče, Šentrupert z vikariati, To plice, Stari trg ob Kolpi in Vavta vas.77
S svojim delovanjem je župnik Jakob Turjaški močno vplival na nadaljnji potek zgodovine župnije Šentrupert, saj je na njegovo prošnjo leta 1493 cesar Friderik III. ustanovil kolegiatni kapitelj v Novem mestu. S tem dejanjem je hkrati novoustanovljenemu kapitlju poleg župnije Šentrupert do delil še župnije Mirna Peč, Šmihel pri Novem mestu, Poljane (Stari trg ob Kolpi) ter Ponikva na Štajerskem.78 Že leta 1494 je bila šentrupertska župnija inkorporirana novoustanovljenemu kapitlju kot menzalna posest prošta. Po inkorporaciji župnije je vsakokratni novomeški prošt postal župnik v Šentrupertu, ki ga je prezentiral cesar oziroma deželni vladar. Potrditev je bila v rokah oglejskega patriarha, od 1667 pa podelitev in potrditev. Z inkorpora cijo je župnija vsekakor izgubila svojo samostojnost, hkrati pa še pomen in ve ljavo. Zato sta bila župnija in njen razvoj od 16. stoletja naprej močno vezana na dejavnost in ambicije novomeških proštov, ki so v Šentrupertu nastavljali svoje vikarje ali namestnike, pogosto iz vrst novomeških kanonikov.
Z ustanovitvijo kolegiatnega kapitlja konec 15. stoletja je župnija vstopila v obdobje, ki so ga tako kot večino slovenskih župnij zaznamovale hude stiske. Resda je bila cerkev leta 1497 v gradbenem smislu dokončana, a je bilo potrebno že takoj misliti na varnost, ki so jo tedaj že nekaj desetletij bolj ali manj intenzivno ogrožali turški vpadi. Toda kljub temu je župniji poleg obzidja in prilagoditve okenskih odprtin v obrambne namene uspelo do leta 1520 cerkev v celoti opremiti in organizirati svečano posvetitev, o čemer bo še govora. Ne glede na dejstvo, da je bilo 16. stoletje zelo nemiren čas, pa v obdobju reformacije v župniji Šentrupert ni bilo tako burnega dogajanja kot v nekaterih drugih na Dolenjskem (npr. Dolenjske Toplice).79 Vizitacijsko poročilo oglejskega generalnega vikarja Bizancija iz leta 1581 nam vsaj prib ližno očrta dejansko stanje na Kranjskem.80 Za Šentrupert s tedaj štiri tisoč in dvesto verniki je pomembno predvsem to, da so bili trije gradovi, torej Škrlje vo (Wernekerji), Rakovnik (Abfalterji) in Dob (Turjaški ali že Schränkerji),
76 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 7–9.
77 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 7–9.
78 Otorepec, Listine o ustanovitvi novomeškega kapitlja, str. 33 in dalje; Höfler , Gradivo za historično topografijo, str. 16.
79 Visočnik , Začetki župnije Toplice, str. 127–129.
80 Gruden, Doneski, str. 1–15; Gruden, Doneski, str. 133.
38
v posesti plemičev, ki so sprejeli luteranstvo. Vizitator navaja, da so se v župni šču znašle mnoge protestantske knjige, ki jih je dal popisati in zapleniti (med njimi sicer ni bilo Trubarja).81 Zdi se, da se med preprostim prebivalstvom nova vera ni razširila. Ko je leta 1615 protireformacijska komisija v Ljubljano poklicala še zadnje privržence protestantizma, so bile v Šentrupertu samo še štiri take osebe.82 Znana je Trubarjeva izjava oziroma njegova uporaba pri devnika »dolenjski«, ko je leta 1575 zapisal: »koker ti dolenski per S. Ruperti inu krajnski kmetiči«, s katero naj bi imel v mislih prav kmete pri Šentrupertu v Mirnski dolini. V mislih bi naj imel njihovo vero in pripadnost k njej, izpostavil je njihovo pretirano malikovanje, kot je hoja s križi za pridobitev odpustkov ali lepega vremena …83
Z obravnavanega vidika je nujno omeniti še epizodo iz leta 1754, ko je bil župnik v Šentrupertu osumljen protestantizma. Na območju župnije bi se naj razširile »luther. Irrlehre«, ki jih je natančno preiskal Rochus von Luidl,84 Creyshaubtmann na Zgornjem Koroškem in svetnik ter direktor dvornega urada v Salzburgu. Ohranila sta se dva dokumenta, ki nas pobliže seznanita z dogajanjem. Prvi je bil izdan 26. marca 1754, potem ko so se že opravili pogovori s tremi konstituti, ki jih je izprašal prav Rochus von Lui dl. Vse so natančno izprašali, kako se župnik obnaša, kdaj in kako opravlja obrede, maše, kako vodi knjige in podobno. Zanimivo je, da na nobenem dokumentu ni omenjeno nobeno ime, ne ime šentrupertskega župnika, ne treh konstitutov. Zaključki, narejeni po tem poizvedovanju, pa so takšni, da župnik ne bere redno maš, da tudi za ostalo obredje ne skrbi najbolj, da vpisi v krstne in poročne knjige niso pravilni, da ima celo luteranske knjige. Za ključek je jasen: potrebno je ukrepati in župnijo »ozdraviti«, rešiti (Remedur). Drugi dokument prinaša odgovore župljanov v zvezi z istim problemom. Kot kaže, so o župniku želeli slišati z vseh strani, zato so povprašali še farane. Njihovi odgovori se niso nič kaj razlikovali od prej omenjenih, predvsem pa je bilo govora o njegovi nravnosti: je neveden, ni skrben, ne skrbi za opremo cerkve, za paramente, ne zanima se za čistočo cerkve, rad pije, na njem ni nobenega zunanjega znamenja duhovništva, župnijski dohodek zapravlja, ima samo eno togo …85 Zdi se torej, da je bil pri tej stvari sicer večji problem v du hovniku, ki se ni obnašal zgledno in ki ni dobro opravljal svojega dela kakor v »luteranski zmoti«. V tem času je bil župnik v Šentrupertu Vincencij Mlakar, o katerem drugi viri ne poročajo nič kaj slabega, morda bi se lahko to dotikalo tudi Nikolaja Grudna (glej spodaj seznam duhovnikov). V vsakem prime ru ne gre čisto zanemariti odmevov na protestantizem, čeprav so se pojavili tako pozno, namreč približno 200 let po začetku reformacije in po tem, ko je protireformacija svoje delo temeljito opravila.
81 Höfler , Trije popisi, str. 13, 36.
82 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 77–78.
83 Uhan, Šentrupert – lepota valovite dolenjske pokrajine, str. 11.
84 O Rochusu Sebastianu von Luidlu glej: Schematismus der erzbischöflichen Kirche zu Salzburg, str. 18; Kramer, Schütz, Bayern im Umbruch, str. 257, 280.
85 NŠAL, ŠAL/Ž, Šentrupert, šk. 379, glej leto 1754.
39
Podružnične cerkve
Leta 1526, ko je deželni vladar zbiral sredstva za obrambo proti Tur kom, je nastal prvi, sicer nepopoln seznam cerkva na Kranjskem, ki je prvi navedel nekaj podatkov o župnijski cerkvi in podal seznam podružničnih cerkva. Za razliko od popisov, ki sledijo, se je ta seznam podružnic začel s cerkvijo sv. Tilna v Mokronogu, a je dodano, da je že župnijska. Nekaj zadreg z identifikacijo pa je podobnih kot pri popisu Pavla Bizancija nekaj desetletij pozneje. Župnijska cerkev sv. Ruperta je imela po popisu iz leta 1526 med drugim 13 kelihov, eno srebrno monštranco s petimi srebrnimi podobami, en srebrn križ in nekaj gotovine, navedena pa je tudi bratovščina.86 S konca 16. stoletja med letoma 1592 in 1596 so se ohranili trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem: Bizancijev popis iz leta 1581 in dva Montagnano va popisa, eden za Štajersko, drugi za Dolenjsko. Za Šentrupert so ti popisi pomembni predvsem zato, ker so prvič sistematično navedene cerkve, ki so takrat v župniji že stale, in pa tedanji obseg župnije, kajti ta se je od začetka župnijske organizacije vztrajno krčil. Leta 1581 je Bizancij navedel naslednje:
• Cerkev sv. Janeza Krstnika (Šentjanž);
• Cerkev Matere Božje (Leskovec);
• Cerkev sv. Nikolaja (Budna vas);
• Cerkev sv. Lenarta (na Gabrijeli);
• Cerkev sv. Jurija (Šenčurski hrib);
• Cerkev sv. Trojice (Tržišče);
• Cerkev sv. Kancijana (Jesenice);
• Cerkev sv. Marjete (Ravnik);
• Cerkev sv. Barbare (Okrog);
• Cerkev Marijinega vnebovzetja (Dole pri Litiji);
• Cerkev Matere Božje (Tržišče ?);
• Cerkev sv. Mihaela (Velika Goba);
• Cerkev sv. Janeza (Jelenje);
• Cerkev sv. Jerneja (Prelesje);
• Cerkev sv. Martina (Kal);
• Cerkev sv. Helene (Zaloka);
• Cerkev sv. Petra (Žunovec);
• Cerkev sv. Duha (Viher).
Drugi Montagnanov popis je posvečen cerkvam na Dolenjskem, v naši župniji pa je navedel nekaj več cerkva:87
• Cerkev sv. Barbare (Okrog);
• Cerkev sv. Marjete (nelokalizirana – verjetno Ravnik);
• Cerkev sv. Petra (Žunovec);
• Cerkev sv. Nikolaja (Brezovo pri Gabrovki);
• Cerkev sv. Jerneja (Javor pri Gabrovki);
86 Koblar , Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 238–239; Höfler Gradivo za historično topografijo, str. 16.
87 Höfler , Trije popisi, str. 92–93.
40
• Cerkev sv. Mihaela (Velika Goba);
• Cerkev sv. Janeza Evangelista (danes Janeza in Pavla, Jelenje pri Dolah);
• Cerkev sv. Križa (Veliki Cirnik);
• Cerkev sv. Marije Device (Dole pri Litiji);
• Cerkev sv. Lovrenca (Prelesje pri Dolah);
• Cerkev sv. Martina (Kal);
• Cerkev sv. Nikolaja (Martinja vas);
• Cerkev sv. Kancijana (Gorenje Jesenice);
• Cerkev sv. Lenarta (Gabrijeli);
• Cerkev sv. Jurija (Šenčurski hrib);
• Cerkev sv. Trojice (Tržišče);
• Cerkev sv. Marjete (Kamenica);
• Cerkev sv. Janeza Evangelista (Šentjanž);
• Cerkev sv. Primoža (Osredek);
• Cerkev sv. Duha (Viher);
• Cerkev sv. Marije Device (Kamenica);
• Cerkev sv. Nikolaja (Budna vas).
Za primerjavo je na tem mestu smiselno omeniti še Valvasorjev zapis o Šentrupertu in njegovih cerkvah, ki je nastal slabih 100 let pozneje. Val vasor je naštel 23 podružničnih cerkva,88 se pravi eno več kot Montagnana, nekaj pa je bilo tudi sprememb patrocinijev. V Zaloki je že omenil cerkev sv. Neže (prej sv. Helene), v Jelenju pa cerkev sv. Janeza in Pavla. Bolj podrobno je kot zadnji podatke za posamezne podružnične cerkve, ki so prvotno spadale k šentrupertski župniji (teh je bilo brez štirih grajskih kapel kar 28), zbral Janez Höfler.89 Pozneje se je število podružnic postopoma krčilo, saj so bile na osnovi jožefinskih reform in drugih potreb pri posameznih cerkvah usta novljene samostojne župnije oziroma se je iz takšnih ali drugačnih razlogov spremenila pripadnost župniji. To je opaziti celo še v času po drugi svetovni vojni, saj je bilo leta 1954 osem podružnic,90 danes pa župnija obsega šest po družničnih cerkva in dve kapeli:91 sv. Barbare na Okrogu, Svetega Duha na Vihru, sv. Kancijana na Gorenjih Jesenicah, sv. Križa na Velikem Cirniku, sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori in sv. Neže na Zaloki ter kapeli sv. Križa na pokopališču v Šentrupertu in Žalostne Matere Božje s križevim potom pod Veselo Goro. V nadaljevanju za posamezne podružnične cerkve podajamo le nekaj aktualnih podatkov.
Cerkev sv. Barbare, mučenice, na Okrogu
Cerkev, prvič omenjena leta 1526, je bila sezidana v drugi četrtini 15. stoletja, leta 1613 je ladja doživela obsežno obnovo, o čemer priča napis nad glavnim portalom »16 L M 13«, v času župnika Vovka oziroma leta 1861 pa neke vrste gotizacijo. Zvonik je bil sezidan okoli leta 1837.
88 Valvasor , Die Ehre, VIII, str. 797.
89 Höfler , Gradivo za historično topografijo, str. 204–207.
90 NŠAL 19, šk. 4, Popis cerkva 1954.
91 Letopis 2017, str. 789–790.
41
Cerkev sv. Barbare na Okrogu
Glavni oltar cerkve sv. Barbare na Okrogu
Cerkev sv. Duha na Vihru
Cerkev, prvič omenjena leta 1526, obsega romansko ladjo, leta 1835 na novo obokano, gotski prezbiterij iz druge polovice 15. stoletja, ki ga je okoli leta 1510 poslikal t. i. Vihrski mojster, ter zvonik iz časa okoli leta 1823. Stranska oltarja sta datirana z letnico 1644.92
Cerkev sv. Kancijana, mučenca, na Gorenjih Jesenicah
Cerkev sv. Kancijana, prvič omenjena leta 1526,93 je na prvi pogled preprosta stavba, a jo sestavljajo gotska ladja iz 15. stoletja in sočasno zgrajen prezbiterij, ki pa je v 18. stoletju, ko so prizidali še zvonik, dobil nov obok in skupaj z ladjo nova okna. Za gotsko poreklo stavbe govori kamnit šilast glavni portal in ostanki freske sv. Krištofa na južni zunanjščini iz časa okoli 1500.
Cerkev sv. Križa na Velikem Cirniku
Cerkev, prvič omenjena leta 1526, obsega gotsko ladjo s talnim zid cem, ki so ji okoli sredine 17. stoletja prizidali današnji prezbiterij, zvonik in zakristijo, ladjo pa obokali ter dodali nov portal in okna. V 19. stoletju je obok doživel obsežnejšo prenovo.94
92 NŠAL 19, šk. 4 (Popis cerkva 1954).
93 Koblar , Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 238.
94 M arin, Topografija sakralnih prostorov, str. 37–41.
42
Cerkev sv. Duha na Vihru
Cerkev sv. Križa na Velikem Cirniku
Cerkev sv. Kancijana v Gorenjih Jesenicah
Cerkev sv. Frančiška Ksaverija, redovnika, na Veseli Gori Ta podružnična cerkev stoji na mestu, kjer je bila nekoč cerkev sv. Marjete na Gori, ki je bila najverjetneje ena najstarejših podružnic župnije Šentrupert. Ostanek te prvotne cerkvice je kapela sv. Marjete v sedanji cerkvi sv. Frančiška. Se pa postavlja vprašanje, ali je ta cerkev sv. Marjete identič na s cerkvijo sv. Marije Magdalene na Ravniku. Temeljni kamen za sedanjo cerkev, ki so jo včasih imenovali tudi bazilika, so položili 1. septembra 1723, dogradili in posvetili pa so jo 4. septembra 1735. Posvetil jo je pičenski škof Marotti, novomeški prošt, kar je zapisano na črnem kamnu na evangeljski strani glavnega oltarja: »Georgius Xaverius Marotti antistes istas aedes consecra vit die 4. septembris.« V prevodu bi rekli, da je škof Jurij Ksaver Marotti dne 4. septembra posvetil to svetišče.95
Cerkev sv. Neže, mučenice, na Zaloki Najstarejši dokaz o obstoju cerkve sv. Neže predstavlja posvetilo žu pnika Mihaela Bartola v Rimskem misalu, ki ga je zanjo kupil leta 1612.96 Cerkev sicer prvi omenja že Pavel Bizancij leta 1581, a s patrocinijem sv. Hele ne, medtem ko je Montagnana ni navedel. Preprosto cerkev so najverjetneje v zgodnjem 17. stoletju v času protireformacije temeljito prenovili in jo v nas lednjih desetletjih postopoma opremili.
95 Georgius Franciscus Xaverius Marotti – Jurij Franc Ksaver Marotti, pičenski škof in novomeški prošt; o njem glej: Dolinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 88–94.
96 Misal hrani ŽA Šentrupert. Glej opombo 935.
43
Romarska cerkev na Veseli Gori (levo) s Kalvarijo (desno) leta 1944. Foto Vekoslav Kramarič [SEM]
Cerkev sv. Neže na Zaloki
44
Romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori
Duhovniki v Šentrupertu
Osnovo za naš dopolnjen seznam duhovnikov šentrupertske župnije predstavlja seznam, ki ga je obliko val duhovnik, zgodovinar in škofijski arhivar Franc Pokorn (1861–1940),97 saj je dopolnjen seznam tistega, ki ga je se stavil že Ivan Steklasa.98 V kolikor pri posameznih duhovnikih ni posebnega sklica na vir, to pomeni, da podatki izvirajo iz Pokornovega gradiva. Nekaj malega je mogoče dodati tudi s pomočjo Markičeve zapuščine in drugih vi rov,99 ki jih bomo sproti navajali. Ker je Pokorn pri posa meznem duhovniku pogosto opozoril, na katerem mestu (v kateri župniji) je mogoče najti še kakšen podatek, bomo ta opozorila navedli tudi pri našem seznamu. V virih so navadno župniki navedeni kot plebanus, rector plebis, pres biter, pozneje tudi parochus, vicarius, provizor in podobno.
Weriand – župnik: omenjen kot priča v listini iz leta 1163, ki je nastala po kapiteljskem zborovanju v Šen trupertu. Z navedeno listino je bila ustanovljena župnija sv. Marjete v Velesovem, ki je bila s tem izločena iz župnije Cerklje na Gorenjskem, določili pa so se ji tudi obseg, pra vice in dolžnosti ter dohodke.100 Weriand (Weriando sancti Růberti) velja za prvega znanega župnika v Šentrupertu.
Herman – župnik: omenjen leta 1265 in 1286 kot pokojni, ko je oglejski patriarh 16. oktobra 1286 izdal dovoljenje za ustanovitev kapelanije na Polšniku.101 Župnik Herman je dal očitno tik pred smrtjo tudi dovoljenje za zidanje cerkve Matere Božje v Polšniku, ki je tako postala prva v virih navedena podružnična cerkev v župniji.102
Nikolaj in Erhard – vikarja: omenjata se v neki listini z dne 27. februarja 1287, v kateri se je Henrik Svi benski obvezal grofu Albertu Goriškemu kot porok za oba duhovnika, katerima je grof dal župnijo Šentrupert v najem za dve leti.103 Kdo je bil tedaj župnik, v listini ni navedeno.
Meinzel – brez naziva: Meinzel von Sand Ruprecht je omenjen kot priča na neki prodajni pogodbi (listini) iz leta 1307.104 Ker ob njegovem imenu ni navedeno, da gre za župnika, je njegov stan zgolj domneva z argumentom, da je bil župnik takrat verjetno edina pomembna oseba v kraju, ki bi bila primerna kot priča.105
97
NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
98 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 145–148.
99 NŠAL 573, šk. 388.
100 S chumi Urkunden- und Regestenbuch I, str. 120–121 št. 128; Höfler, Volčjak, Srednjeveška cerkev na Slovenskem, str. 43–47.
101 Koblar Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 104–105, 198.
102 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 38.
103 CKSL, 1287, 27. februar, prepis originalne listine, hranjene v HHStA; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
104 Komatar , Das Schloßarchiv in Auersperg, 1905, str. 132, št. 20.
105 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 38–39.
Grifon – župnik: že Steklasa omenja nekega žu pnika Grifona, ki je umrl leta 1336, a brez navedbe vira.106 Vendar je podatek pravilen, saj je patriarh Bertrand tega leta ob imenovanju novega župnika (glej spodaj) navedel pokojnika in posledično izpraznjeno mesto župnika.107 V tem času se kot najemnik nekaj kmetij v Škrljevem in drugod na Dolenjskem navaja še Grifon Čreteški, a gre za Greifa III. (1305–1346) Čreteškega, ki zagotovo ni bil duhovnik.108
Konrad iz Gleisdorfa – župnik: po smrti župni ka Grifona (glej zgoraj) je Konradu iz Gleisdorfa, duhov niku sekavske škofije, dne 13. oktobra leta 1336 oglejski patriarh Bertrand podelil župnijo v Šentrupertu po pred hodnem posvetu s Friderikom I. Žovneškim. V Šentruper tu je izpričan še 25. novembra 1338, ko je Friderik patriar ha prosil, naj župniku Konradu dovoli enoletno odsotnost z župnije, da bi lahko služil Žovneškim.109
Johann – župnik: obenem je bil še arhidiakon Kranjske in Marke in zato omenjen leta 1377 v neki spor ni zadevi, ko so mu očitali, da ni opravil svojega dela kot kranjski arhidiakon.110 Ni pa za župnika Janeza povsem go tovo, ali gre za župnika v Šentrupertu ali župnika v Vidmu pri Krškem z istoimensko cerkvijo, saj se župnik omenja že leto prej v neki zadevi z župnikom v Mokronogu.111 Volbenk – župnik: v Šentrupertu je izpričan v številnih različicah svojega imena (Wolfing, Wlfings, Wulfing) med letoma 1391 in 1411. Prvič je omenjen kot rektor župnije v Šentrupertu leta 1391.112 Pojavi se npr. v listini iz 1396 kot priča, ko je Greif Lichtenberški skupaj z ženo prodal posestvo na Brezovem bratovščini sv. Nikola ja. Župnijo je očitno obvladoval v obdobju, ko so patronat župnije od oglejskega patriarha dobili grofje Celjski.113
Andrej Blagoviški (Glogauer) – župnik: je bil sicer tudi tajnik celjskega grofa Friderika in duhovnik bam berške škofije. Marca 1450 se je prostovoljno odpovedal župniji Šentrupert.114
Janez Harrer – župnik: bil je duhovnik oglejske škofije, ki je prišel na izpraznjeno mesto župnika po tem,
106 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 39, 145.
107 Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 159, št. 780.
108 Kos , Vitez in grad, str. 112–114.
109 Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 173, št. 855; Koblar Drobtini ce iz furlanskih arhivov, 1891, str. 28.
110 Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 258, št. 1336.
111 Glej: Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 253, št. 1309.
112 Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 262, št. 1347.
113 Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 57–58, št. 23; Göth, Urkunden, str. 248–251, št. 265; Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 198; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 46–47.
114 Komatar Das Schloßarchiv, 1910, str. 20, št. 435; Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 54.
45
ko se je župniji odpovedal in odstopil njegov predhodnik. Na to mesto ga je nastavil Friderik II. Celjski kot honora bilem virum dominum Joannem Harer presbyterum Aquilei ensis diecesis suum capelanum et comensalem 115 V Šentruper tu je deloval od marca 1450 do svoje smrti v aprilu 1474. Za časa njegovega službovanja je prišel po izumrtju celjskih grofov patronat šentrupertske cerkve na cesarsko hišo, torej na Habsburžane. Družina Harrer je bila sorodstveno povezana s Turjaškimi, ki so v tem času poskrbeli za maš ne ustanove v župnijski cerkvi v Šentrupertu. Harrer je bil tudi predstojnik novomeške bratovščine sv. Trojice.116
Janez Kraus (Crauss) – župnik: nasledil je umr lega Janeza Harrerja. Kot župnik je v Šentrupertu deloval samo eno leto, od 14. aprila 1474 do 10. aprila 1475, ko je odstopil. Takrat ga je namreč oglejski patriarh potrdil za župnika in naddiakona v Beljaku. Kraus, ki je bil duhovnik augsburške škofije, torej po rodu Nemec, je pred tem op ravljal službo kaplana v Furlaniji (Faëdis), oglejski patriarh Barbo pa ga je imenoval tudi za arhidiakona v Slovenski Marki. A vse to ni bilo dovolj, da se ne bi temu mestu odpovedal in odšel za župnika v Beljak.117
Jakob Turjaški (Auersperger) – župnik: župnijo Šentrupert je prevzel že dne 25. novembra 1474 in jo vodil do smrti leta 1499. V duhovnika je bil posvečen leta 1469,118 kar je potrdil tudi Andrej Ferentinski, škof in vi kar oglejskega patriarha, ki ga je posvetil. Bil je verjetno nezakonski sin Herbarda Turjaškega (Auersperga) iz mlajše dolenjske veje te družine. Dne 18. novembra 1480 (morda 3. julija?) je postal še naddiakon za Slovensko Marko. Ko je bil na njegovo pobudo leta 1493 ustanovljen kolegiatni ka pitelj v Novem mestu, je postal njegov prvi prošt,119 pri če mer se je še posebej izkazal v skrbi za rast in ugled kapitlja. Je pa najbrž kmalu za tem zaradi obveznosti pri organizaciji kapitlja in umestitvi kanonikov v Šentrupertu nastavil svo jega namestnika (glej spodaj).
Fabijan Parol – vikar, provizor: omenjen že leta 1495 (Fabianus Paroll de Sancto Rudberto), ko je župnik Jakob Turjaški postal novomeški prošt, in še po njegovi smrti, ko ga je nasledil Jurij Slatkonja, do leta 1507. Parol je bil tudi notar in kanonik v Novem mestu,120 glede na
115 Komatar , Das Schloßarchiv, 1910, str. 20, št. 435; Bizjak, Preinfalk , Turjaška knjiga listin, II, št. 250 in 251.
116 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 54–61; Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 79, št. 80.
117 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 61.
118 Komatar , Das Schlossarhiv, 1910, str. 227, št. 494 in str. 232, št. 506; Preinfalk, Auerspergi, str. 57–59.
119 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 7–9.
120 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 70, 72.
njegova grba na oboku ladje v Šentrupertu pa tudi najbolj zaslužen za dokončanje in okrasitev cerkve (glej poglavje o cerkvi).
Jurij Višnjegorski (de Weixelberg) – župnik: omenjen je 24. januarja leta 1501, ko se je odpovedal žu pniji sv. Ruperta v Vidmu-Krško.121 Izviral naj bi iz Višnje Gore kot sin Janeza iz Višnje Gore. Leta 1500 naj bi za kratek čas služboval v šentrupertski župniji, a se najbrž navedba nanaša na župnijo Videm-Krško.122
Jurij pl. Slatkonja – župnik: službo župnika je dobil vzporedno s funkcijo novomeškega prošta 23. juli ja 1500 in jo posedoval do svoje smrti 26. aprila 1522.123 Slatkonja je izviral iz Ljubljane, kjer se je rodil 21. marca 1456, v duhovnika je bil posvečen okoli 1480. Bil je tako ljubljanski kakor tudi novomeški stolni prošt. O njegovem delovanju v Šentrupertu kakor tudi v Novem mestu in drugje, kjer je imel svoje časti in službe, se ve bolj malo, saj v teh krajih ni bil nikoli fizično prisoten. Župnije je upravljal po svojih namestnikih, sam pa je opravljal druge službe na cesarskem dvoru pri vladarju Maksimiljanu I. na Dunaju, kjer je bil leta 1513 imenovan za škofa, sicer pa je znan kot prvi vodja pevskega zbora na dunajskem dvoru.124
Pavel Zaytlich – provizor, vikar: Steklasa ga je imenoval Čevljič, omenjen 21. maja 1507. Navaja se še kot Paulo Zeitlich v regestu listine iz leta 1511, ko je od viteza Andreja Turjaškega kupil domec in klet. Leta 1496 je bil kot Pavel Czeitlich, kaplan pri oltarju sv. Jakoba v kapitelj ski cerkvi, naveden med prvimi umeščenimi novomeškimi kanoniki.125
Janez Marec (Moriz, Martio) – vikar: omenjen leta 1526, ko sta notranjeavstrijska vlada in dvorni svet pos redovala, da bi dobil šentrupertsko župnijo.126
Nikolaj Kompoljski – vikar: naveden v neki li stini iz leta 1532 v kapiteljskem arhivu, ko sta Blaž in Jurij Apfaltrer z Roj prezentirala šentrupertskemu župniku no vega župnika v Polšniku.127
121 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1894, str. 28: govori o Gregorju in ne Juriju.
122 Barle, Iz Schönlebnovih zapiskov, str. 135. Pokorn (NŠAL 572, šk. 380, zapuščina Pokorna) ga sicer navaja v našo župnijo sv. Ruperta, vendar je uvrščen tudi v seznam župnikov v Vidmu-Krško (Šribar , Duhovniki videmske župnije, str. 335).
123 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 14–19.
124 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 14–19; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 71–73.
125 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 199; prim. Steklasa , Zgodo vina župnije Šent Rupert, str. 72–73; Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 105, 122, št. 156, 195.
126 Baraga Šentrupert v Kapiteljskem arhivu, str. 74.
127 Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 135, št. 229.
46
Janez Trnovec (Dornckher) – vikar: v virih nastopa 1. novembra 1550, ko ga je novomeški kapitelj pos lal v Ljubljano na neko razpravo kot zastopnika v tožbeni zadevi. Že leta 1531 je bil novomeški kanonik.128
Janez Petrus – vikar: omenjen v neki listini z dne 3. maja 1570, ko je s soglasjem kapitlja kupil hišo z vrtom, ki je stala ob deželni cesti poleg mlina gospodov Turjaških v Šentrupertu.129
Martin Žitnik – župnik: prvič omenjen leta 1581 v popisu vizitatorja Bizancija kot Piouano pre Martin Fer mentario. 130 Izviral naj bi iz Novega Grada (Citta Nouva v Istri), razen če ni bil to izraz tudi za Novo mesto. Imel bi naj 4200 obhajancev, kar lahko imamo tudi za dokaz, da se navadno prebivalstvo ni obrnilo k luteranstvu. V župniji je bil še leta 1585.131
Jurij Waldner – župnik: omenjen je med letoma 1592 in 1603. Obenem je bil stolni dekan novomeškega kapitlja. Ker bi naj oskrboval več kot 20 podružnic, je imel štiri kaplane (Matija Drčar, Ivan Butalec, Andrej Parizovič, Jernej Hass). Umrl je marca 1603 v Novem mestu.132
Krištof Planck (Planekh) – župnik: v Šentruper tu je služboval od aprila 1603 do 23. januarja 1610, ko se je preselil v Cerknico,133 pred tem pa je deloval v Koprivniku na Kočevskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1588 v Gornjem Gradu, župnik je bil še v Kamniku (1619–1625 in 1634–1639). Bil pa je tudi dekan novomeškega kapitlja.134
Mihael Bartol – župnik: v Šentrupertu je službo val med letoma 1610 in 1618, ko je nazadnje omenjen na tem mestu, a ni jasno, če je svojo službo še nadaljeval, se preselil v Novo mesto ali je umrl v tej župniji. Pred tem je leta 1581 naveden kot župnik v Šmarjeti.135 Leta 1600 ga je kot kaplana (mein lieben heren khaplan) Andrej Apfaltrer z Roj in Slatnika prezentiral za župnika v Polšniku.136 Imel je spore in pravde zaradi nekega posestva z graščakom v Rožeku, ki so trajali več let.137 Želel je popraviti župnišče v Šentrupertu, ki je bilo v slabem stanju, a so mu ljudje
128 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 75–76.
129 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 149, št. 271.
130 Höfler , Trije popisi, str. 36.
131 Gruden, Doneski, str. 133.
132 Koblar Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1892, str. 77–78, Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 81–82.
133 Steklasa (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 85) je zapisal, da je odšel v Ribnico.
134 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 85; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam seznam duhovnikov še za Ribnico in Kamnik.
135 Höfler , Trije popisi, str. 44.
136 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 155, št. 292. V Polšniku izpričan še leta 1608 (Rožman, Apostolska vizitacija, str. 200).
137 NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, fasc. 3, št. 2.
nagajali.138 Tisti, ki so bili določeni za pomoč, sploh niso prišli. V pismu z dne 4. junija 1618 se je Bartol potožil, da ga župljani ne ubogajo. V istem pismu naletimo na še eno zanimivo notico, omenja namreč učitelja v Šentrupertu, ki se namerava poročiti.139
Baltazar de Albertinis – župnik: v Šentrupertu je deloval med letoma 1630 in 1644. Bil je Goričan, rodil se je leta 1583 v Štanjelu.140
Adam Gospodarič – vikar in župnik: kot župnij ski vikar je v Šentrupertu služboval od julija 1644 do leta 1652, ko je bil imenovan kot župnik.141 V tej vlogi je v žu pniji ostal do maja 1658. Bil je tudi novomeški kanonik. V času njegovega službovanja so ob vizitaciji poizvedovali o prisotnosti protestantov v župniji; župnik pove, da pro testantov sicer ni, so pa taki, ki niso opravili velikonočne spovedi.142
Štefan Belčič – župnik: v župniji je služboval od leta 1658 do smrti leta 1689.143 Kot doktor filozofije je bil ugleden član novomeškega kapitlja, nekaj časa tudi tam kajšnji dekan, verjetno od leta 1678 pa še apostolski proto notar. Ob nastopu službe v Šentrupertu se je kmalu soočil s problemom v zvezi s pokopom barona Volka Vincenca Wazenberga, ki ni opravljal svojih krščanskih dolžnosti, in je umrl, ne da bi se spovedal. Cerkveni pokop mu je bil tako prepovedan, kar pa je vodilo v dolgotrajne spore s sorodniki. V času službovanja v Šentrupertu je imel še precej drugih težav, s katerimi se je soočal in želel vzposta viti red.144 Ker je večino časa preživel v Šentrupertu in ne v Novem mestu, je novomeškemu proštu tožil nad stanjem v župnijskem dvorcu, ki je bil očitno potreben temeljite ob nove. V župniji je vzpostavil mašno ustanovo, še eno za dve maši na teden pri novomeški kapiteljski cerkvi, prav tako pa tudi v domači Cerknici.145 Že časti in službe, ki jih je Belčič dosegel, potrjujejo, da je šlo za uglednega, vplivnega
138 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 85–88; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Šmarjeti.
139 NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, šk. 3, št. 2 (4. junij 1618); Stekla sa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 87–88.
140 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 88–89.
141 Kot župnik in novomeški kanonik je leta 1652 naveden na levem stranskem oltarju cerkve sv. Neže v Zaloki.
142 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 89, 145.
143 Ob nastopu župnije je bil narejen inventar z dne 8. maj 1658, kjer je popisana notranja oprema: mize, postelje, posodje, sledijo knjige. Oba inventarja, ta in tisti iz 1693, ki sledi, kažeta na to, da župnija morda v nasprotju s pričakovanji ni bila nič kaj bogata (NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, šk. 3).
144 Spisi o raznih sporih, ki jih je imel Belčič z različnimi strankami, so hranjeni v NŠAL: NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, fasc. 3, št. 3.
145 NŠAL 100, fasc. 45/1; Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 90–98; primerjaj še: Maček , Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri, str. 410.
47
in sposobnega duhovnika, ki ga je kot pričo mogoče naj ti na številnih listinah. Štefan Belčič je umrl 1. decembra 1689, a se s tem njegova pot še ni čisto zaključila, saj se je zaradi zapuščine po njem vnela huda pravda med novome škim proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem in kranjskim vicedomom grofom Žigo Gallenbergom.146
Mihael Anderlič – župnik: mesto župnika je zasedel v adventu leta 1689 in tu ostal do svoje smrti 13. oktobra leta 1693.147 Pred tem je bil kaplan v Škocjanu, si cer pa član duhovniške bratovščine v Mengšu.148 Leta 1689 je napisal izkaz župnijskih prihodkov; za župnijsko cerkev je navedel, da nima nobenih gotovih prihodkov, da pa je v njej bratovščina sv. Rožnega venca, ki ima nekaj. Omenil je tudi 25 podružničnih cerkva, od katerih jih kar 16 nima rednih dohodkov.149
Rajmund Ferdinand grof Lanthieri – župnik: v Šentrupertu je bil nastavljen 23. oktobra leta 1693 in je službo opravljal do leta 1701, ko jo je prepustil svojemu vi karju kot nasledniku.150 Rajmund Ferdinand je bil namreč nečak novomeškega prošta Friderika Hieronima grofa Lanthierija. Že leta 1696 je postal njegov »koadjutor« oziro ma pomočnik, pridobil pa si je tudi pravico do nasledstva. Novomeški prošt je tako postal leta 1697 in to funkcijo opravljal vse do leta 1714, ko je v Olomucu 21. oktobra umrl.151 O njegovem življenju in delu ni veliko znanega. Med letoma 1684 in 1690 je študiral v Rimu v Germani ku, kjer je tudi prejel mašniško posvečenje.152 Leta 1698 je bil imenovan za dolenjskega arhidiakona, postal je še kano nik v Olomucu in Passau, baron »zu Schönhaus«, gospod Vipavski in »paumkirchenturmski«. Ko je postal novome ški prošt, je župnijo Šentrupert vodil preko svojega vikar ja, Janeza Počrvine. Veljal je za zelo delovnega moža, med drugim je ob nastopu službovanja v Šentrupertu, čeprav je tam malo bival, poskrbel za nov inventar.
Janez Počrvina – vikar in župnik: službo vikarja je opravljal že od leta 1693 do 1701, ko je postal župnik. Služboval je do leta 1723, nato je odstopil in se upokojil, v župnijskem dvorcu pa je živel do smrti 12. julija 1730.
146 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 90–98; Dolinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 83–85; prim.: Smole, Vicedomski urad, 5, str. 201–202.
147 Baraga , Posestvo Pule, str. 46–52.
148 Duhovniška bratovščina, str. 394. Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 98–99.
149 NŠAL 100, fasc. 105/5.
150 Ob nastopu službe v Šentrupertu je na župniji naredil inventar, ki je datiran ravno s 23. oktobrom 1693; popisana je notranja oprema župnišča (mize, postelje, posodje), knjige in ostalo (NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, šk. 3).
151 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 86–87.
152 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 99–101.
Pokopali so ga v kripto župnijske cerkve v Šentrupertu. Že od septembra 1685 do aprila 1691 je v Šentrupertu op ravljal funkcijo kaplana. Zanj velja, da je bil sicer delaven, a ne dober gospodar, tako da je za seboj pustil veliko dolgov, s katerimi so se morali ukvarjati njegovi nasledniki. V času njegovega službovanja je župnijo dvakrat obiskal novome ški prošt in pičenski škof Jurij Franc Ksaver Marotti.153 Prvič je prišel leta 1717, drugič leta 1721, ko je natančno pregledal matične knjige in podal nekaj napotkov: krstne knjige se naj pišejo bolj čitljivo in bolj točno; poroke v po ročnih knjigah pa se naj zapisujejo v skladu s predpisi, torej s pričami in podpisom poročevalca. Tudi računske knjige se naj vodijo dosledno in sproti.154 Iz leta 1716 je ohranjena fasija prihodkov tako župnijske kakor tudi podružničnih cerkva, ki jo je napisal sam župnik. O svojih prihodkih pa so se izjasnili tudi njegovi trije kaplani: Gregorius Blasnik, Mihael Ziucha in Mihael Kushelin.155
Anton Janez France de Torta, baron de Gri entall (Grienthal) – župnik: v Šentrupertu je bil najprej kaplan, kot župnik pa je deloval od aprila 1723 do aprila 1731. Nato se je preselil v Novo mesto, saj je postal vikar ter vizitator tamkajšnjega kapitlja. Kot tak je leta 1734 prišel nazaj v župnijo vizitirat, ko je duhovnike opozoril, da naj se pri porokah strogo držijo rimskega obrednika. De Torta je bil vesten duhovnik, ki je že svoje kaplane opominjal, kako naj vodijo matične knjige. Leta 1764 je postal apostolski protonotar, leta 1753 pa je znan še kot infulirani opat nadžupnije v Zibiki. Imel je doktorat iz filozofije in Svetega pisma. Kot svetnik goriškega nad škofa je leta 1756 kot njegov komisar posvetil 5 oltarjev v župnijski cerkvi sv. Križa ob Slatini (Rogaška Slatina), pa tudi v podružnicah.156
Frančišek Ksaver Stanz – župnik: v Šentruper tu je deloval med letoma 1731 in 1735. Pred tem je to službo opravljal v župniji Novo mesto – Šmihel. Imenoval ga je prošt Jurij Ksaver pl. Marotti.157 V župniji so ga pri čakale številne težave, predvsem v obliki dolgov, ki so mu jih pustili njegovi predhodniki. A se je moral z njimi seznaniti še preden je postal župnik, saj je bil tukaj tri mesece prej kot kaplan.158
153 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 88–94.
154 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 99–103.
155 NŠAL 1, fasc. 26/57.
156 O rožen, Das Bisthum, VII, str. 31; Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 103–104.
157 Smole , Vicedomski urad, 5, str. 345.
158 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna, glej tam še župnike v Leskovcu pri Krškem in v župniji Novo mesto – Šmihel; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 104.
48
Janez Krstnik Jurglič – vikar, župnik: služboval je le kratek čas, od septembra 1735 do septembra 1738, ko je tu umrl in so ga pokopali v kripto duhovnikov v župnij ski cerkvi.159 Za vikarja ga je imenoval novomeški prošt Jurij Kaver Marotti.160 Preden je postal župnik v tej župniji, je bil tu že kaplan, od junija 1717 pa vse do takrat, ko je kot župnik sprejel župnijo. Vpeljal je novo bratovščino sv. Rožnega venca, kateri je volil par volov, zapustil pa ji je tudi vsa svoja oblačila in večino knjig, da bi lahko vse svete obrede obhajala v župnijski cerkvi. Cerkvi na Veseli Gori je zapustil 1 (črno) kravo, drugim cerkvam pa je odpisal dolgove, kar je vse zapisal v svoji oporoki.161 Glede na ime gre morda za domačina.162
Janez Andrej Lakner – župnik: v župniji je delo val že kot kaplan od leta 1735, medtem ko je bil upravitelj župnije med septembrom 1738 in aprilom 1746, ko je tega leta postal župnik, kjer je deloval do adventa 1746. Lakner je bil doktor filozofije in bogoslovja, postal pa je tudi apo stolski protonotar. Leta 1745 je bil poklican v Novo mesto k proštu, da bi se opravičil zaradi neke zadeve. Ker se ni, se je začela tožba, pri kateri sicer niso ničesar dokazali, se je pa naslednje leto ponovila in zaključila z Laknerjevim odstopom. Od tu je odšel v Dobrepolje za župnika.163 Nanj se mogoče nanašajo odloki cesarja iz let 1738 in 1739, ki spo ročajo kranjskemu deželnemu vicedomu, da naj spremlja in ukrepa zoper samovoljno postopanje novomeškega prošta Marottija pri imenovanju šentrupertskega župnika.164
Nikolaj Gruden – vikar: kot župnijski upravitelj naj bi bil izpričan od adventa 1746 do spomladi 1747.165 Rodil se je leta 1710 v Šmartinu pri Kranju, mašnik pa je postal na župniji kostanjeviškega samostana dne 18. decembra 1734.
Vincenc Mlakar – vikar: kot novomeški kano nik in dekan je službo župnika v Šentrupertu opravljal med 1747 in 1761, ko se je upokojil. Rodil se je v Mokronogu leta 1689, duhovnik pa je postal okoli leta 1714. Za svoje sorodnike je naredil mašno ustanovo z glavnico 1225 goldinarjev. Zdi se, da je prva leta relativno malo časa dejansko preživel v Šentrupertu, saj je bil tam verjetno še vedno Ni kolaj Gruden (do 1750 ?) kot vikar oziroma kaplan. V času
159 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 208–209, št. 456.
160 Smole , Vicedomski urad, 5, str. 346.
161 NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, šk. 3.
162 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 104–105.
163 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna, glej tam še župnike v Dobrepolju; Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 105–106.
164 Smole , Vicedomski urad, 5, str. 330–332.
165 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 106; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
Mlakarjevega službovanja je leta 1753 (26. julija) župnijo vizitiral prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems,166 ki je v župniji ostal dva dni: pridigal, obhajal, birmal … Leta 1752 je škof Attems izvedel, da so marsikje v navadi nočne procesije, med drugim tudi na Veselo Goro; po dekretu škofa so jih opustili.167 Goriški nadškof Attems je vizitacijo Šentruperta opravil še leta 1757 (20. julija), ko je v župniji ostal tri dni. Sam je imel nagovore, obhajal je in birmal, s seboj pa je imel tudi kapucine, ki so pridigali o pokori. Obiskal je tudi cerkev na Veseli Gori. Ko se je Vincenc Mlakar upokojil, je odšel v Mokronog, kjer je imel hišo. Po inventarju, ki je bil narejen ob njegovem odhodu, pa lahko sodimo, da ga je Mlakar izdatno pomnožil. Sestavljavci in ventarja so župnika grajali, da je župnijski dvorec podrtija in bi bilo potrebno sezidati novega. Mlakar bi se naj iz Mo kronoga kmalu vrnil nazaj v Šentrupert, kjer je 22. januar ja 1762 v župnijskem dvorcu umrl.168 Sicer je služboval še v Velesovem in Šmartinu pri Kranju. Štefan Videčič – župnik, dekan: kot kaplan je v Šentrupertu opravljal funkcijo župnega upravitelja med julijem 1761 in oktobrom 1763, ko so ga postavili za župni ka. Kot župnik je tukaj najprej deloval do leta 1778, ko je odstopil in se umaknil, a se je leta 1781 spet vrnil in ostal tukaj vse do svoje smrti 30. decembra 1805. Leta 1771 je zgradil nov župnijski dom (dvorec), dal je napraviti novo župnijsko bandero, nov božji grob ter dal poslikati cerkev na Veseli Gori. V njegovem času so tudi prestavili pokopa lišče stran od cerkve na drugo lokacijo. Ker pa je bil precej svojeglav, je imel z gosposko tudi precej težav. Bil je delaven mož, povečal je inventar, veliko je preuredil v notranjem cerkvenem življenju. Videčič je bil tudi član mengeške bra tovščine sv. Mihaela. Leta 1763 (21. julija) je kot vizitator že tretjič župnijo obiskal goriški nadškof grof Attems, vizi tacija pa se je ponovila leta 1771, ko je 14. julija zvečer na župnijo z veliko procesijo iz Šentjanža prispel škof Rudolf grof Edling, sufragan goriškega nadškofa.169 Drugo jutro je že ob petih zjutraj spovedoval, potem obhajal, birmal in imel dolgo pridigo s prižnice. Obiskal je tudi Veselo Goro, kjer se je ob svoji naslednji vizitaciji leta 1775 nastanil, pa tudi birmal. Za časa njegovega službovanja je prišel Šen trupert izpod goriške župnije pod ljubljansko (leta 1784).
166 Ko je bila leta 1752 ustanovljena goriška nadškofija, je župnija Šentrupert upravno pripadla novomeškemu arhidiakonatu (Volčjak , Goriška nadškofija na Kranjskem, str. 82).
167 Volčjak , Goriška nadškofija na Kranjskem, str. 141.
168 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 106–108; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Šentjerneju.
169 Volčjak , Goriška nadškofija na Kranjskem, str. 242, 246.
49
Spremenila pa se je tudi notranja ureditev škofije, namesto arhidiakonatov so nastali dekanati, med katerimi je bil tudi šentrupertski, ki je zaobjemal župnije, ki so tako ali tako izšle iz šentrupertske pražupnije: Polšnik, Dole, Šentjanž, Boštanj, Sv. Trojica in Mokronog. Župnik Videčič pa je s tem postal tudi dekan. Ko je Videčič na stara leta opešal, je dobil v pomoč upravitelja v duhovnih zadevah, p. Pergentina Gabriča. V svoji oporoki je volil 1000 goldinarjev za maše in 100 goldinarjev župnijski cerkvi. Videčič je bil tudi dekan, umrl pa je 30. decembra 1805 kot zlatomašnik star osemdeset let. Rodil bi se torej naj leta 1725, najverje tneje v Mokronogu, kjer je tudi začel svojo poklicno pot. Ordiniran je bil v Vidmu leta 1749 na naslov Mokronoga. Moralko in kanonično pravo je zaključil v Ljubljani. Pol leta je kot subsidiar služboval na Žalni Gori pri Mokrono gu, v Šmihelu pri Novem mestu je bil vikar med 1751 in 1754, vmes pa je bil tudi še provizor (1752–1754).170
Marko Kranjec župnik: imenovan je bil dne 21. septembra 1778, potem ko je odstopil predhodnik, a se zdi, da je bil v Šentrupertu redko (pa še to samo 1 leto), saj se ga je še vedno naslavljalo kot župnika v Stopičah. Kra njec je bil iz Vipave, rodil se je leta 1728, duhovnik pa je postal leta 1753. Umrl je v Ljubljani leta 1805.171 Jožef Škrjanec – župnik : v Šentrupertu je bil si cer kaplan, a je bil poleti 1779 imenovan za administratorja vse do novega leta 1781, ko se je zgoraj omenjeni župnik Videčič vrnil na župnijo.172
Kot je bilo iz pričujočega seznama župnikov in vikarjev v Šentrupertu videti, ta v primerjavi s seznamom, ki ga je sestavil pred več kot stotimi leti Ivan Steklasa, ni bistveno drugačen, znanih je le nekaj več imen, pri ne katerih pa so na dan prišli še drugi, prej neznani podat ki. Podobno velja za seznam kaplanov, k i ga podajamo v nadaljevanju.173 Ti se v virih navajajo z različnimi nazivi njihove funkcije, prevladuje pa seveda kaplan v več pra vopisnih različicah. Hkrati je treba opozoriti, da se kaplani v Šentrupertu v primerjavi s podobnimi slovenskimi župnijami omenjajo razmeroma pozno, šele sredi 15. stoletja. A to še ne pomeni, da na območju šentrupertske župnije ni bilo gmotnih razmer za ustanovitev kapelanij oziroma tistih
170 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 108–120.
171 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 167.
172 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 167.
173 Seznam kaplanov je narejen s pomočjo zapiskov Franca Pokorna, ki so hranjeni kot njegova zapuščina v NŠAL (NŠAL 572, šk. 380), in seznama, ki ga je pripravil Ivan Steklasa (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 145–147). Ker je bilo istočasno na župniji več kaplanov, kronologija njihovega službovanja ni vedno razvidna.
ustanov, ki so omogočale finančno podlago za kaplana. Bile so, le da so bile sprva razpršene po širšem območju župnije, kjer so se pozneje preoblikovale v vikariate ali celo samo stojne župnije, kakršen je primer v Polšniku, kjer je že leta 1286 patriarh Rajmund pri cerkvi Matere Božje v mejah šentrupertske župnije (in confinio plebis de Grailaw) dovolil ustanoviti kapelanijo, s tem da je imel duhovnik krstno in pogrebno pravico. Čeprav se je ta cerkev še skozi vse 15. stoletje navajala kot kapela in njen duhovnik kot kaplan, je imela naravo plemiškega vikariata in se kot »fara« posebej omenja leta 1404, medtem ko je bila župnija ustanovljena okoli leta 1500.174 Na drugi strani je v Šentrupertu prvič izpričana podobna ustanova šele leta 1461,175 ko je Vigul Turjaški ustanovil večno mašo pri oltarju sv. Nikolaja, pri čemer pa očitno prihodki in finančna osnova niso zadošča li, da bi se pri oltarju razvila kapelanija z lastnim kaplanom.
Mohor iz Rožeka (Hermagora) – kaplan: ome njen kot priča (skupaj z Jakobom iz Kranja – glej spodaj) pri prepisu treh listin leta 1453.176 Jakob iz Kranja – kaplan: omenjen kot priča (skupaj z Mohorjem z Rožeka – glej zgoraj) pri prepisu treh listin leta 1453.177
Matija Marin – kaplan: omenjen dne 15. decem bra 1477 kot »socius animarum« župnika Jakoba Auersper gerja pri cerkvi sv. Janeza Krstnika na Mirni,178 ko je ta še pripadala šentrupertski župniji. Mihael Ambrožič – kaplan: kot priča omenjen v prepisu dveh listin z dne 21. marca in 23. junija 1495, s katerima sta župnika v Šmihelu pri Novem mestu in v Mirni Peči izročila svoji župniji novomeškemu kolegi atnemu kapitlju.179 Nanj bi se lahko nanašala še navedba nekega duhovnega pomočnika v Šentrupertu leta 1502 in njegov dolg do Fabijana Parola, a je bil tedaj že pokojni.180
Gregor Zagorec – kaplan: prvič omenjen kot pri ča v prepisu ustanovne listine novomeškega kolegiatnega kapitlja 28. februarja 1494.181 Pozneje je bil prisoten kot priča dne 21. marca 1495 ob prepisu listine o inkorporaciji župnije Šmihel pri Novem mestu in ponovno kot priča na prepisu 23. junija 1495 ter še kot priča na listini dne
174 Höfler O prvih cerkva in župnijah, 2016, str. 278.
175 Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 80–81, št. 87.
176 Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 77, št. 76.
177 Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 77, št. 76.
178 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1891, str. 18; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Mirni.
179 Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 102–103, št. 151–152.
180 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 116–117, št. 183.
181 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 99, št. 147.
50
28. julija 1497, s katero so imenovali zastopnika kapitlja za prošnjo, naslovljeno na cesarja Maksimilijana, za utelešenje trebanjske župnije novomeškemu kapitlju.182
Bernard – kaplan: omenjen dne 14. novembra 1496.183
Bernard – kaplan: omenjen kot sin pokojnega Juga leta 1500, ko je bil dne 13. junija posvečen v mašnika in je najbrž svojo službo začel v Mokronogu, verjetno pa je izviral iz Šentruperta.184
Gregor Marolt – kaplan: omenjen skupaj z Ber nardom (glej zgoraj) leta 1500 kot sin Jurija »de S. Rudper to«. Kot očitno domačin je svojo kariero začel v Šentruper tu ali na gradu Škrljevo pri Ostermanu Turjaškem.185
Janez Czumdorffer – kaplan, duhovni pomoč nik: omenjen kot priča v listini z dne 24. aprila 1502 v zadevi zaradi dolga novomeškemu kapitlju.186
Gregor Rössler – kaplan: dne 1. novembra 1550 je kot kaplan podpisal župnikovo izjavo oziroma pritožbo proti nasilju, ki ga je oskrbnik svibenjske graščine izvajal nad nekim šentrupertskim podložnikom.187
Krištof Artelj – kaplan: dne 1. novembra 1550 je kot drugi kaplan (glej zgoraj) podpisal župnikovo izjavo oziroma pritožbo proti nasilju, ki ga je oskrbnik svibenjske graščine izvajal nad nekim šentrupertskim podložnikom.188
Matevž Debeljak – kaplan: izpričan ob vizitaciji Pavla Bizancija leta 1581. Izviral naj bi iz Cerknice.189
Jurij Arde – kaplan: izpričan ob vizitaciji Pavla Bizancija leta 1581 kot drugi kaplan. Izviral naj bi iz Novega grada v Istri.190
Jakob Feldir – kaplan: izpričan ob vizitaciji Pavla Bizancija leta 1581 kot tretji kaplan. Izviral naj bi iz Trebnjega.191
Mihael Petričič – kaplan: kot kaplan naveden že pred letom 1582 v Novem mestu in kot tak še 1587. Ker je bil iz Šentruperta, se zdi, da je takoj po ordinaciji sprva v duš nem pastirstvu pomagal doma. Kot župnik je deloval še v Se miču, bil pa je tudi novomeški kanonik med 1612 in 1620.192
182 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 102, 109, št. 151, 164.
183 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 70.
184 Koblar Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 198.
185 Koblar Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 198.
186 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 116–117, št. 183. Steklasa ga je imenoval Tzandorfer (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 145).
187
NŠAL 572, šk. 380.
188 NŠAL 572, šk. 380.
189 Höfler , Trije popisi, str. 36. Gruden, Doneski, str. 133.
190 Höfler , Trije popisi, str. 36. Gruden, Doneski, str. 133.
191 Gruden, Doneski, str. 133.
192 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 80. NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina
Pokorna: glej tam še župnike v Semiču.
Matija Drčar – kaplan: omenjen v času vikarja Jurija Waldnerja med letoma 1592 in 1600.193
Janez Butalec (Wuttalizh) – kaplan: omenjen v času vikarja Jurija Waldnerja med letoma 1592 in 1600.194 Kot kurat ali župnik naj bi deloval tudi na Mirni leta 1599 in morda že prej.195
Andrej Parizovič – kaplan: omenjen v času vikarja Jurija Waldnerja med letoma 1592 in 1600.196 Rodil se je v Stični leta 1560, v mašnika je bil posvečen v Ljublja ni leta 1588 na veliko soboto (16. aprila) na naslov stiškega samostana.197
Jernej Hass – kaplan: omenjen v času vikarja Ju rija Waldnerja med letoma 1592 in 1600.198
Jurij Graffeneck (Gregor Prosenik) – kaplan: naveden v eni od matičnih knjig od avgusta 1643 do aprila 1644.199
Janez Železnik (Čeleisnik) – kaplan: naveden v eni od matičnih knjig od avgusta 1643 do aprila 1644.200 Leta 1649 ga zasledimo kot sacelana, marca 1654 pa kot župnijskega vikarja. Leta 1686 ga srečamo še v Ribnici kot začasnega duhovnika, eno leto pa je preživel tudi v fari pri Kostelu kot provizor.201
Gregor Delosti – kaplan: naveden v Šentrupertu od septembra 1643 do marca 1650.202 Pred letom 1640 ga poznamo kot kaplana v Cerknici.
Jurij Jeršetič – kaplan: izpričan od marca 1650 do februarja 1661, čeprav je krščeval tudi še leta 1663, ko se je vrnil s Svibna. Služboval je tu vse do leta 1672 in zdi se, da je bil domačin.
Jakob Kolšicar – kaplan: naveden od 6. marca 1654 do aprila 1662. Za tem je postal župnik na Mirni.203
193 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 199; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 80.
194 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 199; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 80.
195 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Mirni.
196 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 199.
197 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 199.
198 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1893, str. 199; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 80.
199 Steklasa (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 89, 146) ga navaja z imenom Gregor Prosenik. Od tega leta naprej so bili kaplani zapisani v matičnih knjigah.
200 Steklasa ga imenuje Železnik (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 89, 146).
201 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
202 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 89.
203 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Mirni. Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146.
51
Jernej Grill – kaplan: meseca maja 1654 je kršče val v Šentrupertu, pozneje pa je bil župnik v Gorenjem Mokronogu (Trebelno).204
Lovrenc Kushe (Kuše) – kaplan, župnijski vikar: služboval od aprila 1655 do aprila 1658. Za tem je deloval v Vavti vasi in Stopičah.205
Jakob Švigelj – kaplan: služboval od decembra 1657 do aprila 1659. Steklasa ga je zabeležil pod priimkom Žugelj in še to le leta 1659.206
Marko Kovcin – kaplan: služboval je od januarja 1659 do konca leta 1660 in ponovno od avgusta 1665 do aprila 1666. Zdi se verjetno, da je bil domačin.
Janez Turk(ovič) – kaplan: v Šentrupertu je krščeval od meseca aprila 1661 naprej in spet od febru arja 1665 nekaj časa. Pred tem je kot kaplan služboval v Trebnjem.
Frančišek Ludovik Schreiber – kaplan: službo val je od februarja 1661, krščeval v Šentrupertu, sedem let je bil še župnijski vikar. Rodil se je v bližini Mokronoga, študiral je v Gradcu, posvetili pa so ga leta 1661 v Vidmu na naslov ljubljanskega stolnega kapitlja. Deloval je tudi kot župnik na Svibnem.
Janez Jurij Ziegler – kaplan: služboval od aprila 1663 do julija 1664. Za tem je izpričan na Igu in v Šmarju.207
Jožef Pavel Janežič – kaplan: v Šentrupertu je deloval od avgusta 1664 do aprila 1666, ko se je preselil v Šmarje. Bil je Ljubljančan, v mašnika so ga posvetili na naslov novomeškega kapitlja leta 1662.
Mihael Jelovšek – kaplan: služboval od aprila 1666 do aprila 1667. V mašnika so ga posvetili v Gradcu, kjer je tudi študiral, leta 1664 na naslov kostanjeviškega samostana. Rodil se je v Stari Loki 27. avgusta 1641.208
Adam Skok – kaplan: služboval od maja 1667 do septembra 1668.
Matevž Sedminek – kaplan: naveden aprila leta 1668. Pred tem je dve leti služboval (1666–1668) v La škem, od 1687 do 1693 pa je bil župnik v Slivnici pri Mariboru.209
Peter Mihelič – kaplan: služboval je od septembra 1668 do aprila 1671, za tem je bil župnik v Soteski.210
204 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Trebelnem.
205 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Vavti vasi.
206 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146.
207 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Šmarju.
208 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še duhovnike iz Stare Loke.
209 O rožen, Das Bisthum I, str. 460. Steklasa ga ne navaja.
210 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Soteski. Steklasa ga je navedel s priimkom Mihelčič (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
Andrej Židanek – kaplan: služboval je od leta 1668 do aprila 1671, ko je postal kurat pri cerkvi sv. Miha ela na Čatežu (danes župnija Čatež - Zaplaz).211
Matija Pokleka – kaplan: služboval je od aprila 1671 do leta 1678, ko je odšel v Dobrepolje. Očitno pa se je vrnil, saj je med letoma 1679 in 1681 znova izpričan v Šentrupertu.212
Jurij Kostanjevec – kaplan: v Šentrupertu je krščeval od januarja do julija 1672. Kot kaže, je bil do mačin, ki je študiral v Gradcu in bil ordiniran septembra 1671. Najprej je pol leta deloval doma, potem eno leto v Mokronogu, 1673 pa je postal kaplan v Šentjerneju.
Luka Guettrolt – kaplan: izpričan v aprilu in maju 1672.213
Matija Šuštarič (Shusharigh ?) – kaplan: v žu pniji je izpričan maja 1672 in leta 1674, od tu bi naj odšel na Bloke, prej pa je deloval še v Ribnici.214
Elija Lushnakh – kaplan: služboval od maja 1672 do aprila 1674. Prišel je iz Ribnice in odšel v Preserje.215
Peter Rokhner – kaplan: izpričan med aprilom 1674 in aprilom 1677. Službo kaplana naj bi pred Šentru pertom opravljal že v župniji Šmartno pri Litiji.216
Martin Lipoš – kaplan: v Šentrupertu je deloval med septembrom 1674 in aprilom 1676. Izviral je iz Vipa ve, kjer se je rodil leta 1642, ordiniran je bil leta 1668 na naslov samostana Studenec.217
Mihael Nikolaj Ilatič (Illatschitsch) – kaplan: izpričan od 1676 do 1687, ko je odšel v župnijo Novo mesto - Šmihel za župnika.218
Adam Lubi – kaplan: najverjetneje je bil domačin in je kot kaplan deloval v Šentrupertu od aprila 1677 do sep tembra 1686. Svojo službeno pot je še kot kaplan nadaljeval
211 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v župniji Stari trg pri Ložu.
212 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Dobrepolju. Leta 1684 sta poleg Pokleke v Šentrupertu izpričana še dva kaplana: Michael Ilačič (Illatshitsh) in Janez Krištof Vezjak (Joannes Cristophorus Wesiak), ki so v skupni izjavi zapisali, kako je z njihovimi prihodki v župniji Šentrupert (NŠAL 100, fasc. 106/3).
213 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Svibnem.
214 Steklasa (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146) ga je navedel s priimkom Šuštarič; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Ribnici.
215 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Ribnici.
216 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Šmartnem pri Litiji.
217 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v župniji LjubljanaŠentvid.
218 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Stopičah. Steklasa (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146) je za leto 1675 zapisal Nikolaja Ilačiča, pri čemer gre verjetno za isto osebo.
52
v Vidmu pri Krškem, umrl pa je v Novem mestu, kjer je bil mestni župnik od junija 1697 do 1715 (do smrti).219
Tomaž Grill – kaplan: kot duhovnik pomoč nik (izvirajoč iz Ljubljane) je v Šentrupertu deloval le med aprilom in junijem 1679.
Peter Vidmar – kaplan: podobno kot predhodnik je izviral iz Ljubljane in je v Šentrupertu deloval (krščeval) le par mesecev, med julijem in septembrom 1679.220
Jurij Koestner – kaplan: v Šentrupertu izpričan dvakrat za krajše obdobje: pomagal je namreč julija 1678 in v adventu 1689. Kot župnik je deloval v Mirni Peči, kjer je leta 1709 tudi umrl.221
Janez Kunstelj – kaplan: v Šentrupertu je bil naveden septembra 1681. Kot kurat je pozneje deloval na Dolah in v Šentjanžu.222
Janez Krištof Bizjak (Vizjak, Vezjak) – kaplan: v Šentrupertu je služboval od aprila 1682 do poletja 1685.223
Janez Juhard – kaplan: v Šentrupertu je kot po močnik deloval med aprilom 1685 in februarjem 1692. Zasledimo ga tudi kot Janeza Blaža Juckhardta, ki je umrl 13. aprila 1714, star 62 let.
Janez Počrvina – kaplan: kot duhovni pomočnik je izpričan med septembrom 1685 in aprilom 1691. Pozneje pa je tu opravljal funkcijo župnika.224
Mihael Anderlič – kaplan: kot pomočnik je na veden od aprila 1687 do adventa 1689, ko je prevzel funk cijo župnika.225
Janez Kastelic – kaplan: kot duhovni pomočnik je na župniji izpričan med avgustom in septembrom 1686. Pred tem je bil kurat v Toplicah, umrl je v Ljubljani v stolni župniji, pokopali so ga 24. decembra 1707 pri sv. Petru.
Mihael Purpur – kaplan: v župniji je kot pomoč nik deloval v dveh obdobjih: od julija 1687 do poletja 1689 ter ponovno med aprilom 1691 in letom 1694. Pred tem in za tem je deloval v Novem mestu, kjer je tudi umrl 2. marca 1717.226
219 Duhovniška bratovščina, str. 396.
220 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Višnji Gori. Steklasa ga ni navedel.
221 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Mirni Peči; Ste klasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146.
222 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Dolah.
223 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Vačah. Steklasa je iz Janeza Krištofa Bizjaka naredil kar dva duhovnika: Janeza Križa in Bizjaka (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
224 Glej seznam župnikov zgoraj.
225 Glej seznam župnikov zgoraj.
226 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Toplicah. Steklasa ga navaja s priimkom Prpar (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
Janez Perner – kaplan: na župniji je deloval le kratek čas. V Šentrupertu je namreč krščeval le septembra 1688.
Filip Jakob Schnell – kaplan: izpričan je od juni ja 1689 do junija leta 1699. Izviral bi naj iz Ljubljane, kjer se je rodil leta 1657, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1682. Podpisoval se je tudi kot Schneller.227
Tomaž Juraj (Jeraj) – kaplan: v Šentrupertu je izpričan od 1690 do maja 1692. Kot kurat je deloval še v župniji Dole do leta 1698, ko je odšel v Šentjanž,228 kot kaplan pa je naveden še od februarja 1700 do leta 1701, ko postane vikar.
Janez Krstnik Hostnik – kaplan: v Šentrupertu je služboval med septembrom 1694 in 1698, ko je odšel na Dole, od tam pa na Polšnik.229
Matija Rožič – kaplan: v Šentrupertu je krščeval med junijem 1698 in letom 1699, ko se je preselil v Videm pri Krškem.230
Adam Demšar – kaplan: na župniji je pomagal od oktobra 1698 do adventa 1701, občasno ga med krstitelji najdemo še pozneje.231
Janez Krstnik Jenšak (Jensakh) – kaplan: na župniji je deloval od marca 1700 do leta 1715. Pred tem je služboval v Mirni Peči.232
Maksimilijan Rudolf Behaimb – kaplan: na žu pniji je deloval med majem 1701 in letom 1708. Prišel je iz Škocjana pri Novem mestu.233
Matija Plassar – kaplan: izpričan je v letih med 1702 in 1705, ko se je preselil v Šentjanž. Bil pa je tudi kurat na Dolah 1712.234
Lovro Kamnikar – kaplan: kot prejšnji (glej zgoraj) je izpričan v letih med 1702 in 1705.
Mgr. Gregor Kamnikar – kaplan: v Šentrupertu izpričan med letoma 1705 in 1707; pred tem je kot kaplan deloval v Kamniku med 1701 do 1705, v adventu 1701 pa je kot subsidiar dokumentiran v Radečah.
227 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Mirni Peči.
228 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v župniji Sv. Križ (Gabrovka pri Litiji).
229 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Polšniku.
230 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Ljubljani, v župniji Sv. Petra. Steklasa ga je imenoval Ročič (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
231 Steklasa ga ni navedel.
232 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Čatežu ob Savi.
233 Steklasa (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146) je njegov priimek prebral kot Pehani. NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Škocjanu pri Mokronogu.
234 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Šentjanžu.
53
Janez Martin Godec – kaplan: v Šentrupertu je služboval kratek čas, od marca 1708 do leta 1709, ko je bil že župnik v Mirni Peči.235
Frančišek Anton Koprivec – kaplan: službo val od 1708 do novega leta 1709, ko se preseli na Dole za kurata. Svoje službovanje je končal v Šentjanžu, kjer je tudi umrl.236
Frančišek Bernard Pichler – kaplan: v Šentrupertu je deloval med julijem 1709 in februarjem 1713, ko je odšel v Trebelno za župnika.237
Mihael Kozlin (Kuschelin) – kaplan: služboval od meseca maja 1711 do septembra 1717, vmes pa je bil leta 1714 na Krki in leta 1715 v Radečah. Služboval je še v Novem mestu (1717–1724), nato v Stopičah ter obenem v Podgradu.238
Gregorij Blaznik – kaplan: služboval od novem bra 1712 do leta 1717, ko je odšel na Dole, kjer je postal kurat. Izviral je iz Ljubljane, iz župnije Sv. Petra.239 Blaznik je služboval v Šentrupertu še enkrat, med aprilom 1721 do 1722, ko se je preselil v Trebnje in tam postal pomočnik.
Frančišek Anton Kuch (Koch) – kaplan: v Šen trupertu je deloval med letoma 1713 in 1716, nato ga kot kaplana srečamo v Mokronogu.240
Janez Krstnik Verk (Wergkh) – kaplan: v žu pniji je deloval med avgustom 1713 in pomladjo 1714 kot kurat za oskrbo Šentjanža. Prišel je iz Šentvida pri Stični, odšel pa na Krko.241
Mihael Močilnik (Moziunig) – kaplan: službo val od maja 1714 do 1715. Leta 1718 ga kot kaplana najde mo na Dobrniču (do junija leta 1721).
Mihael Cijuha (Ziucha) – kaplan: v Šentrupertu je deloval med aprilom 1716 in 1717 ter ponovno med 1719 in 1720. Vmes je bil kurat v Šentjanžu. Ko je bil v Šentru pertu, je bil najbolj vezan na Veselo Goro, sicer pa je izviral iz Ljubljane, kjer se je rodil leta 1676, v duhovnika pa je bil posvečen aprila 1702.242
235 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Mirni Peči.
236 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Šentjanžu.
237 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Trebelnem. Steklasa je namesto Bernard zapisal Bartol (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
238 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Stopičah. Steklasa ga je postavil že v leto 1710 in ga zapisal kot Mihael Koželin (Steklasa Zgodo vina župnije Šent Rupert, str. 146).
239 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Hinjah.
240 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Mokronogu. Steklasa ga ni navedel.
241 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Šmarju.
242 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Svibnem.
Janez Krstnik Schlager – kaplan: v župniji je pomagal meseca maja 1716, za tem pa ga kot kaplana najdemo v Trebnjem.243
Janez Krstnik Stariha – kaplan: služboval od maja 1717 do maja 1718, ko se je preselil v Šentjanž za kurata. Leta 1727 je kot beneficiat izpričan na Dolah.244
Janez Krstnik Jurglič – kaplan: eden redkih, ki je v župniji služboval daljše obdobje, med junijem 1717 in marcem 1736, ko je postal župnik v Šentrupertu.245
Janez Krstnik Assole – kaplan: v župniji je po magal meseca novembra 1719 kot kurat na Čatežu pri Trebnjem (župnija Čatež - Zaplaz).246
Marko Nareden – kaplan: služboval od maja 1720 do leta 1721, ko je aprila tega leta postal kurat v Šen tjanžu do leta 1722, ko se je vrnil v Šentrupert za kaplana, kjer je ostal do aprila 1725. Potem je odšel v Radeče.247
Tomaž Repar – kaplan: naveden leta 1722, istega leta kurat na Dolah, nato pa še v letih od 1736 do 1746.248
Frančišek Karol Dušič (Dushiz) – kaplan: služ boval je v Šentrupertu od junija 1722 do 1728, obenem pa je bil tudi kurat v Šentjanžu. Kot kurat je za tem izpričan še v Ljubljani pri Sv. Petru.249
Jožef Rudolf Zajec (Saiz) – kaplan: v župniji je krščeval meseca julija 1722. Gre za Ljubljančana, ki je bil v duhovnika posvečen 29. decembra 1720.250
Mihael Verhovšek – kaplan: rojen je bil leta 1690, duhovnik pa postal leta 1716. V župniji je služboval leta 1722. Pokopaval je še v Trebelnem, bil pa je tudi sace lan v mokronoški graščini.251
Janez Krstnik Lužar (Lusser) – kaplan: v Šen trupertu je služboval med februarjem 1724 in letom 1732, ko je bil imenovan za »direktorja« romarske cerkve sv. Fran čiška na Veseli Gori. To službo je opravljal z veliko vne mo, tako v Božjo čast kakor za blagor romarjev, vse do s voje smrti leta 1759. Bil je delaven mož in zgleden duhov nik, ki je dokončal gradnjo cerkve sv. Frančiška Ksaverija
243 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Trebnjem.
244 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Dolah.
245 Glej zgoraj seznam župnikov.
246 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še duhovnike na Čatežu (Čatež - Zaplaz) pri Trebnjem; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146.
247 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še med kaplani v Radečah. Ste klasa ga je poimenoval Noroden (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
248 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146.
249 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v župniji LjubljanaSv. Peter.
250 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Mirni.
251 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kurate v Mokronogu. Steklasa ga ni navedel.
54
na Veseli Gori, posvečeno 4. septembra 1735. Na Veselo Goro (na fotografiji zgoraj) je vpeljal božjo pot. Na zadnji poti ga je pospremila velika množica žalujočega ljudstva, počastilo pa ga je tudi veliko duhovnikov ter ga položilo k zadnjemu počitku v kapelo sv. Janeza Nepomuka na Veseli Gori.252
Pavel Rustja – kaplan: v župniji je krščeval mese ca marca leta 1725. Pred tem je deloval v Ribnici.253
Anton Drčar – kaplan: v župniji izpričan od leta 1727, obenem je bil do leta 1731 kurat za Šentjanž. Rodil se je leta 1700 v Škofji Loki, za duhovnika je bil posvečen leta 1725.254
Baltazar Aissner – kaplan: v župniji je pomagal večkrat: v adventu 1726 ter v letih 1733 in 1734. Deloval je še na Vačah, v Zagorju, Kostanjevici in Smledniku, kamor je odšel v pokoj. Rodil se je na Vačah leta 1693, umrl je leta 1736.255
Tomaž Jerkič – kaplan, substitut: izpričan leta 1727. Pred tem je služboval v Preserjih.256
Lovrenc Žitnik – kaplan: v Šentrupertu je kršče val kot popotni kaplan, obenem pa je bil sacelan v Zburah pri Šmarjeti.257
Jožef Anton Locatelli – kaplan: izpričan kot subsidiar v župniji, med letoma 1731 in 1733 obenem še kurat za Šentjanž.258
252 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 185–191, 210–211.
253 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Ribnici.
254 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Šentjerneju.
255 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Smledniku. Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146.
256 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane pri Sv. Petru v Ljubljani.
257 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Beli Cerkvi. Steklasa ga je navedel v letu 1750 (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 174).
258 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kurate v Šentjanžu.
Jožef Ruprtič – kaplan, subsidiar: služboval od marca 1731 do junija 1732, ko je nastopil službo na Raki. Rodil se je leta 1700 v bližini Šmihela pri Novem mestu, duhovnik je postal leta 1728.259
Blaž Vidic – kaplan: v župniji je krščeval v letih 1733 in 1734, do leta 1733 pa je bil sacelan v Škrljevem. Pozneje ga kot župnika najdemo v Mirni Peči.260
Matevž Strukelj – kaplan: v župniji izpričan od aprila 1735 do leta 1739, pred in za tem je bil v Šentjanžu kurat.261
Janez Andrej Lakner – kaplan: služboval je med 1735 in 1738, ko je župnijo prevzel kot župnik.262
Nikolaj Gruden – kaplan: izpričan med letoma 1735 in 1739, za tem je oskrboval še Sv. Trojico v Tržišču in Šentjanž, končno pa je bil tudi provizor v Šentrupertu.263
Filip Jakob Pugl – kaplan: v župniji je pomagal avgusta 1738, pozneje je bil novomeški korar.264
Florijan Žnidaršič – kaplan: Ljubljančan, ki je bil v duhovnika posvečen na veliko soboto leta 1732 v ško fovi kapeli v Ljubljani na naslov kostanjeviškega samosta na. V župniji je krščeval marca leta 1738.265
Matija Forlani – kaplan: služboval je v Šentru pertu med letoma 1739 in 1741, ko je umrl.266 Slovel je kot odličen pridigar, kar je najbrž razlog, da je nekaj časa deloval na Veseli Gori kot pomočnik.
259 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Raki. Steklasa ga je poimenoval Ruperčič (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
260 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Mirni Peči.
261 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kurate v Šentjanžu.
262 Glej seznam župnikov zgoraj.
263 Glej seznam župnikov zgoraj.
264 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Stopičah.
265 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Šentjerneju.
266 Steklasa ga je imenoval Matevž Furlani (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 147).
55
Matija Žnidaršič – kaplan: kot pomočnik je na župniji izpričan leta 1740, ni pa jasno, koliko časa je tu služboval. Pozneje je deloval v Velikih Laščah in Žužem berku.267
Matija Kozlevčar – kaplan: služboval je na žu pniji med julijem 1741 in aprilom 1744 ter še v letih 1751 in 1752, najverjetneje kot vikar za sv. Trojico. Leta 1740 je dokumentiran kot pomočnik na Veseli Gori. Rodil bi se naj leta 1703, duhovnik pa je postal okrog leta 1728.268 Navaja se še kot priča in novomeški kanonik v neki listini leta 1757.269
Luka Maškon – kaplan: izpričan med letoma 1743 in 1747, za tem pa je kot kaplan deloval v Šentlam bertu. Dne 17. junija 1747 se je vpisal v bratovščino sv. Valentina na Limbarski gori (olim cooperator ad Sanctum Rupertum).270
Matija Kolovrator – kaplan: služboval je v župni ji med letoma 1746 in 1751, ko je postal sacelan na Rakov niku. Rodil se je leta 1710, duhovnik je postal leta 1735.271 Štefan Kolavčik – kaplan: v župniji je krščeval aprila leta 1746. Leta 1734 je izpričan kot sacelan na gradu Škrljevo, leta 1737 pa kot kaplan v Toplicah.272
Adam Šumič – kaplan: izpričan leta 1748 in 1750.
Janez Jurij Blagožeti – kaplan: na župniji je de loval med letoma 1750 in 1754. Sem je prišel iz Šmihela pri Novem mestu, odšel pa v Mokronog.273
Andrej Sporer – kaplan, vikar: kot vikar je znan od maja 1750 do septembra 1751. Pred tem je bil že od leta 1743 pomočnik na Veseli Gori, pa tudi po letu 1751 vse do 1759, ko je postal »direktor« veselogorske romarske poti. To službo je opravljal do razpusta božje poti, do katere je prišlo s cesarsko uredbo leta 1782. Deloval je tudi kot sa celan na Rakovniku. Na Veseli Gori je umrl 3. julija 1788. Izviral je z Broda na Kolpi, pred prihodom v Šentrupert oziroma na Veselo Goro je služboval v Mirni Peči. Pri delo vanju na Veseli Gori se je očitno izkazal, saj je od goriškega nadškofa prejel pohvalo.274
267 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Žužemberku.
268 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Trebelnem.
269 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 224, št. 498.
270 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še duhovnike v Šentlambertu.
271 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Dobrniču in duhovnike na Mirni. Steklasa ga je imenoval Colorator (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 147).
272 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Toplicah.
273 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Kostanjevici. Steklasa ga je imenoval Vlaseti (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 147).
274 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 210–211.
Anton Svetlin – kaplan: kot pomočnik na župniji je izpričan od marca 1751 do leta 1752, ko je odšel na Dole za župnika. Rodil se je leta 1725, v duhovnika je bil posve čen okoli leta 1750.275
Frančišek Ksaver Gregor Radkovič – kaplan: v župniji je služboval od aprila 1751 do maja 1754, ko je postal župnik v Mokronogu. Izviral je iz Šentjerneja, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1746.276
Anton Planques – kaplan: v župniji je krščeval septembra 1751 kot hinjski kaplan. Rodil se je 9. oktobra 1722 v Žužemberku, ordiniran je bil leta 1749.277
Jožef Rojic – kaplan: izpričan v obdobju od maja 1751 do aprila 1755.
Tomaž (Janez) Resar – kaplan: med letoma 1752 in 1757 je bil v Šentrupertu kurat. Umrl je na Veseli Gori leta 1759 kot subsidiar. Že leta 1722 je bil nekaj časa ka plan na tej župniji, potem pa je kot kurat deloval v župniji Dole.278
Štefan Videčič – kaplan: v Šentrupertu je delo val daljše obdobje, med letoma 1754 in 1761, ko je najprej postal administrator, potem pa je prevzel funkcijo župnika te župnije.279
Andrej Igl (Jež) – kaplan: v župniji je služboval samo od septembra do decembra 1754, ko se je kot kaplan preselil v Mokronog.280
Frančišek Šenovic (Šenovič ?) – kaplan, vikar: najprej je kot vikar deloval med septembrom 1754 in apri lom 1755, ko je postal pravi kaplan. V župniji je ostal do aprila 1759.281
Ferdinand Jožef Purger – kaplan, vikar: Lju bljančan, rojen 8. januarja 1724. Duhovnik je postal leta 1752. Kot vikar je v Šentrupertu deloval od aprila 1755 naprej.282 Med junijem 1762 in majem 1763 je bil kot ka plan ponovno prisoten v župniji.
Jakob Mally – kaplan: najverjetneje je bil sacelan na Rakovniku, a je v župniji Šentrupert krščeval med leto ma 1755 in 1758.
275 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v župniji Dole.
276 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Šentjerneju.
277 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 154–155.
278 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v župniji Dole. Steklasa je navedel priimek Repar (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 146).
279 Glej zgoraj seznam župnikov.
280 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Mokronogu.
281 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Mirni Peči.
282 Koliko časa je služboval v Šentrupertu ni znano (NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Mirni Peči).
56
Anton Malič – kaplan, vikar, substitut: v župniji je bil prisoten med marcem 1756 in avgustom 1758. Rojen je bil v Škofji Loki leta 1730, v duhovnika je bil posvečen leta 1755.283
Janez Krstnik Kalin (Callin) – kaplan: v župniji je dokumentiran le novembra 1754 kot namestnik kapla na. Pozneje ga srečamo kot župnika v Sodražici.284
Frančišek Maren – kaplan, vikar: izpričan med avgustom 1758 in aprilom 1759.285
Jurij Debevc – kaplan: služboval med aprilom 1759 in istim mesecem naslednjega leta. Prišel je iz Novega mesta, kjer je med majem 1756 in aprilom 1759 opravljal službo notarius officii. 286
Simon Kordiš – kaplan, vikar: v župniji izpričan med aprilom 1759 in aprilom 1761. Isto službo je v župniji opravljal še v obdobju med majem 1763 in junijem 1767. Svoje zadnje obdobje je spet preživel v Šentrupertu, in sicer v duhovniški hiši na Veseli Gori, kjer je umrl leta 1800.287 Mihael Potočar – kaplan, vikar: kot prejšnji je tudi ta v Šentrupertu opravljal funkcijo vikarja med apri lom 1760 in aprilom 1761, ko je postal vikar v Dobrniču. Leta 1762 se je preselil v Šmihel pri Novem mestu. Rodil se je v Mokronogu leta 1729, v duhovnika je bil posvečen leta 1754.288
Tomaž Anton Bulovec (Wulloviz) – kaplan: v župniji je služboval med aprilom 1760 in junijem 1762. V Šentrupert je prišel iz Šentjanža, odšel pa na Dole. Bil je Novomeščan, rojen leta 1732, v duhovnika je bil posvečen leta 1757.289
Hermagora Fortunat Sheriagkh – kaplan: v žu pniji ga srečamo samo septembra 1760. Pozneje je deloval kot kaplan v Mokronogu. Bil je Ljubljančan, rojen 1725, ordiniran leta 1749.290
Jurij Karlstätter – kaplan, vikar: v Šentrupertu je izpričan od maja 1761 do 1763. Zadolžen je bil predvsem
283 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 38; primerjaj še: NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
284 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Sodražici. Steklasa ga je navedel kot Franca Kalingerja (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 147).
285 Steklasa ga je navedel s priimkom Marno (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 147).
286 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Vavti vasi.
287 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 226–227.
288 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 169; primerjaj še: NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna; Steklasa ga ni navedel.
289 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 159. Steklasa ga je postavil v leto 1758 (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 147).
290 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še duhovnike v Šmartnem pri Litiji. NŠAL 1, fasc. 45/3, št. 8.
za podružnično cerkev sv. Trojice v Tržišču, nekdanjo šen trupertsko podružnico. Izviral je iz Ljubljane, leta 1749 je bil s 24 leti posvečen v duhovnika.291
Matevž Petrič – kaplan: na župniji je deloval od avgusta 1761 do aprila 1764, ko so ga prestavili v Mokro nog za kaplana. Doma je bil iz Vipave, kjer se je rodil leta 1725, v duhovnika je bil posvečen leta 1749.292
Jožef Anton Žnidaršič – kaplan: v Šentrupertu je služboval med junijem 1764 in junijem 1766. Pred tem je opravljal funkcijo kapiteljskega notarja v Novem mestu. Rojen je bil leta 1732, duhovnik je postal 1757. Zaradi kapi je umrl leta 1788, ko je kot župnik služboval v Mirni Peči.293
Marko Kranjec – kaplan: izpričan od julija 1766 do 1767, za tem ga zasledimo kot novomeškega korarja.294
Frančišek Berneker (Wernegkher) – kaplan: eden redkih v tem obdobju, ki je svojo službo opravljal daljše obdobje, namreč od junija 1767 do oktobra 1776. Bil je iz Novega mesta, kjer se je rodil leta 1740, v duhovnika je bil posvečen 1766.295
Anton Pleskovič – kaplan: služboval je od julija 1767 do avgusta 1768, ko se je preseli na Dole in je tam kot kurat deloval naprej. Bil je domačin, ki se je rodil leta 1739, posvečen je bil v Gorici leta 1762.296
Martin Hrovatič – kaplan, substitut: v župniji izpričan med letoma 1768 in 1773 in še leta 1786 v ne kem pismu novomeškemu proštu.297 Rodil se je v župniji sv. Križa v Gabrovki pri Litiji leta 1740, v duhovnika je bil posvečen v Gorici leta 1765.298
Janez Žmavec – kaplan: kot kurat je deloval na Veseli Gori od oktobra 1767 do 1768, pomagal pa je tudi v samem Šentrupertu. Rodil se je na Mirni leta 1725, pos večen pa je bil leta 1750 v Gorici.299
Matija Mrvec (Mervič ali Mervic) – kaplan: ka plansko funkcijo je opravljal daljše obdobje, med letoma 1768 in 1778. Rodil se je v Stopičah leta 1741, v duhovnika je bil posvečen v Gorici leta 1764, umrl 5. junija 1791 kot župnijski vikar pri sv. Trojici v Tržišču.300
291 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Polšniku.
292 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Mokronogu.
293 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 164. NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Mirni Peči.
294 Glej zgoraj seznam župnikov.
295 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 228.
296 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 230. Steklasa ga je navedel s priimkom Pleškovič (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 147).
297 Baraga Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 73.
298 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 227.
299 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 227; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 214.
300 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 232–233.
57
Anton Zupardi (Zuppardi) – kaplan: kot subsi diar je v župniji deloval med 1771 do 1773. Zaradi griže je umrl 11. septembra 1786, star 57 let. Rodil se je torej okoli leta 1729, duhovnik je postal okoli leta 1755.301
Jožef Grm – kaplan, vikar: kot vikar je v župniji deloval od oktobra 1773 do 1774. Rodil se je leta 1740, medtem ko je duhovnik postal leta 1765.302
Karol Ruppani (Karl Rupani) – kaplan, vikar: kot vikar (vicarius loci) je bil v župniji prisoten od oktobra 1777 naprej, a ni znano, koliko časa.
Ignacij Berneker – kaplan: v Šentrupertu je služboval daljše obdobje, med letoma 1777 in 1789, ko je nastopil službo župnika v Mirni Peči. Izviral je iz Novega mesta, kjer se je rodil leta 1748, v duhovnika pa je bil pos večen leta 1772 v Gradcu. Umrl je v Šentrupertu 22. julija 1808, kjer je postal župnik leta 1806.303
Anton Perušič – kaplan: izpričan kot substitut približno šest mesecev, in sicer leta 1779. Od tega leta dalje je služboval kot kaplan do novembra 1784, ko je postal lokalist v Šentjanžu. Tudi Perušič je bil iz Novega mesta, kjer se je rodil leta 1751, duhovnik je postal leta 1776, umrl pa v Novem mestu 8. januarja 1800.304
Jožef Škrjanec – kaplan, vikar: sprva znan kot administrator od poletja 1779, za tem je v Šentrupertu pos tal kaplan do leta 1783, ko se je vrnil v Stopiče, od koder je tudi prišel. Rodil se je v Mengšu leta 1742, posvečen pa je bil leta 1767.305
Marko Gros (Gruess) – kaplan, vikar: izpričan v mesecu septembru 1783. Drugih podrobnosti ne poznamo.
Janez Žagar – kaplan: omenja se leta 1787 v opo roki mirnopeškega župnika, prijatelja in izvršitelja oporo ke, ki mu je zapustil tudi nekaj predmetov (pištolo, knjigo, mizico za damo in veliko papirnato tobačnico).306
Pregled duhovnikov, delujočih v Šentrupertu, je pokazal precejšnje število oseb, ki so skrbele za dušni blagor ljudi v župniji. Čeprav se je obseg župnije od nje nega nastanka vztrajno krčil, postopno manjšanje župnije na njen pomen in vlogo v tem prostoru ni bistveno vplivalo. Izjema je le vtelešenje župnije novomeškemu kapitlju pred koncem 15. stoletja, ki je v naslednjih stoletjih pre cej poslabšalo gmotni položaj šentrupertske cerkve, saj so
301 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Mirni Peči.
302 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane na Raki. Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 169–170.
303 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 225.
304 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 160–161.
305 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 166.
306 Baraga , Šentrupert v Kapiteljskem arhivu, str. 250, št. 567.
posamezni novomeški prošti s svojimi vikarji na župniji zaradi svojih ambicij ali drugih razlogov ravnali tudi precej neodgovorno v odnosu do prihodkov, ki so jih imeli na voljo. Posebno epizodo v zgodovini župnije je predstavljala gradnja romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori, ki so jo gradili med letoma 1723 in 1735, o čemer smo nekaj malega že govorili. Zaradi priljubljenosti božje poti in visokih prihodkov se je cerkev leta 1755 po zaslugi goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa za kratek čas skoraj treh desetletij, sicer ne kot samostojna župnija, celo osamosvojila od matične župnije.307 Posledično je na Veseli Gori močno narasla potreba po lastnih duhovnikih, ki so na tem mestu nudili duhovno oskrbo. Na Veseli Gori je delovalo več duhovnikov, od katerih smo jih nekaj srečali že kot kaplane ali župnike v sami župniji.
Mihael Ziucha (Ciuha) – provizor: zasledimo ga že med letoma 1724 in 1732, pred tem je v župniji delo val kot kaplan, pozneje pa kot kurat na Veseli Gori vse do smrti leta 1750.308
Janez Lužar (Luscher) – rektor, vikar: kot vo ditelj romarske cerkve Janez Krstnik izpričan od 25. maja 1732 do 25. februarja 1759, ko je na Veseli Gori tudi umrl. Na tem istem mestu se je pojavil že leta 1730.
Andrej Sporer – kaplan, rektor, vikar: najprej je na Veseli Gori deloval med letoma 1743 in 1750, ko je odšel v Šentrupert za kaplana. Na Veselo Goro se je vrnil septembra 1751 in ostal do marca 1759, ko je kot ravnatelj nasledil Lužarja ter je v tej funkciji deloval do leta 1782, ko je bila po cesarski uredbi romarska pot ukinjena, pre moženje cerkve in bratovščin pa zaplenjeno za verski sklad. Nekaj časa je živel in deloval na Rakovniku kot sacelan. Leta 1788 je umrl na Veseli Gori.309
Mihael Walli – kaplan, pomočnik: kot pomoč nik je na Veseli Gori deloval med 19. septembrom 1733 in 19. februarjem 1777, ko je umrl. Izviral je iz Ljubljane, kjer se je rodil leta 1708. V duhovnika je bil posvečen leta 1732 v domačem mestu na naslov posestva Grienhoff,310 katerega lastnik je bil baron Janez Ignacij Apfaltrer. Najverjetneje je pri njem najprej deloval kot sacelan, zatem pa prišel na Veselo Goro. Zaradi svoje blage in poštene nra vi je bil pri ljudeh izredno priljubljen, kar dokazuje med d rugim izjemna množica ljudi, ki se je udeležila njegove ga pogreba. Pokopali so ga v kapeli sv. Janeza Nepomuka
307 Baraga Šentrupert v Kapiteljskem arhivu, str. 218–219, št. 488.
308 Glej zgoraj seznam kaplanov.
309 Glej zgoraj seznam kaplanov.
310 Gre za grad Grmače pri Šmartnem pri Litiji (Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 176–177).
58
pred oltarjem. Poznamo ga tudi po tem, da je napisal t. i. Kroniko veselogorsko.311
Jožef Schneider – kaplan: na Veseli Gori je izpri čan že oktobra 1733, ni pa jasno, kako dolgo je tu službo val. Po rodu je bil iz Škofje Loke.312
Matevž Laubinger – kaplan: kot pomočnik je služboval od leta 1734 naprej, najverjetneje nekaj let. Rodil se je okoli leta 1704, v duhovnika je bil posvečen okoli leta 1729.
Jožef Widmayer – kaplan: kot pomočnik je na Veseli Gori deloval med letoma 1736 in 1738. Daljše ob dobje je opravljal funkcijo župnika v Mokronogu, kjer je imel težave pri upravljanju z župnijskim imetjem.313 Leta 1741 je naveden kot novomeški kanonik v nekem testa mentu kot priča, leto prej pa kot notar.314
Frančišek Ksaver Türinger – kaplan: kot po močnik na Veseli Gori je izpričan med letoma 1738 in 1740; kot beneficiat pa je deloval pri Sv. Križu v Gabrovki. Rodil se je v Stražišču pri Kranju leta 1692, v duhovnika je bil posvečen leta 1722. Kot sacelana ga srečamo na graščini Kot leta 1740 (glej spodaj).315
Jakob Bataglia (Botaglia) – kaplan: kot pomočnik je služboval med letoma 1737 in 1739. Izviral je iz Kranja, kjer se je rodil 1709, v mašnika je bil posvečen okoli leta 1734.316
Matija Forlani – kaplan: kot pomočnik je izpri čan v obdobju med 1738 in 1739, ko postane kaplan v Šen trupertu.317
Frančišek Forlani – kaplan: kot pomočnik je izpričan leta 1737, star 26 let. Rodil bi se naj okoli leta 1711. V duhovnika je bil posvečen okoli leta 1736.
Matija Kozlevčar – kaplan: kot pomočnik na Veseli Gori je izpričan med letoma 1739 in 1741, ko se je preseli v Šentrupert za kaplana.
Gregor Jenič – kaplan: kot pomočnik je izpričan v obdobju med 1748 in 1750. Rodil se je pri Novem mestu leta 1716, v duhovnika je bil posvečen 1743.318
Janez Žmavec – kaplan: na Veseli Gori je bil aktiven od leta 1756 naprej, najprej kot pomočnik, nato kot
311 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 211–212.
312 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 214.
313 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Mokronogu; Smole , Vicedomski urad, str. 346–347.
314 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, str. 210, 212, št. 460, 465.
315 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 214.
316 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še duhovnike v Starem trgu ob Kolpi.
317 Glej zgoraj seznam kaplanov.
318 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 158–159.
kurat do smrti leta 1801. Rodil se je na Mirni leta 1725, v duhovnika je bil posvečen v Gorici 1750. Slovesno novo mašo je imel prav na Veseli Gori 29. septembra 1750. Za tem je najprej kot kaplan služboval na Mirni, od koder je prišel na Veselo Goro.319
Lovro Derčar – kaplan: na Veseli Gori je službo val od 1749 do 1750. V duhovnika je bil posvečen leta 1743 in najprej najverjetneje deloval kot sacelan pri grofu Joštu Vajkardu Barbu Waxensteinu na gradu Rakovnik.
Tomaž (Janez) Resar – kaplan: na Veseli Gori je bil prisoten med letoma 1752 in 1759.320
Matevž Bogataj – kaplan: kot pomočnik je de loval na Veseli Gori od leta 1758 naprej. Izviral bi naj iz Smlednika, v duhovnika je bil posvečen septembra 1756. Jožef Anton Žnidaršič – kaplan: na Veseli Gori je bil prisoten v obdobju med 1759 in 1760, ko je odšel v Novo mesto za kapiteljskega vikarja.321
Mihael Potočar – kaplan: v letih 1760 in 1761 je služboval na Veseli Gori, kamor je prišel s Štajerske, odšel pa v Dobrnič.322
Andrej Mahinec – kaplan: na Veseli Gori je najprej deloval med letoma 1761 in 1763, ko je odšel službovat v Stopiče. Iz Stopič se je vrnil nazaj na Veselo Goro in leta 1769 končno odšel za vikarja k Sv. Križu v Gabrov ko pri Litiji.323
Anton Scholaris (Šolar) – kaplan: kot pomočnik izpričan na Veseli Gori v letih 1761 in 1762, ko je odšel na Štajersko.
Luka Gebanc – kaplan: na Veseli Gori je službo val med letoma 1762 in 1767, ko se preseli v Leskovec pri Krškem. Izviral je iz Vodic, kjer se je rodil 1733, v duhov nika je bil posvečen leta 1760.324
Anton Lanocher – kaplan: kot pomočnik je služ boval kratko obdobje v letu 1763, ko se je preselil v Šen tjanž. Pred tem je deloval v Mirni Peči.325
Frančišek Činkelj (Tschinkl) – kaplan: na Vese li Gori je služboval v obdobju po letu 1764. Rodil se je na Bistrici v Podbrezjah leta 1738, v mašnika je bil posvečen leta 1763. Z Vesele Gore je odšel na Polšnik.326
319 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 227; glej še zgoraj seznam kaplanov.
320 Glej zgoraj seznam kaplanov.
321 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 164. Glej zgoraj seznam kaplanov.
322 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 169. Glej zgoraj seznam kaplanov.
323 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 146; primerjaj še: NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
324 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 61; primerjaj še: NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
325 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Mirni Peči.
326 Pokorn Šematizem duhovnikov 1788, str. 242.
59
Jakob Bizjak (Wisiack) – kaplan: na Veseli Gori ga srečujemo od leta 1766 do oktobra leta 1778, ko je odšel za kurata k Sv. Trojici pri Tržišču. Izviral je iz trebanjske župnije, kjer se je rodil 1742, duhovnik je postal leta 1766 v Gorici. Novo mašo je imel na Veseli Gori oktobra 1766. Pri pisanju Kronike je nadaljeval delo predhodnika Wallyja.327
Jernej Jakolič – kaplan: na Veseli Gori ga srečamo od leta 1767 naprej, leta 1782 pa je izpričan kot kaplan pri Sv. Trojici v Tržišču.
Janez Bajc (Waiz) – kaplan: kot pomočnik na Veseli Gori je izpričan med letoma 1767 in 1770, ko je od šel v Stopiče za kaplana, od tam pa v Mirno Peč.328
Marko Renner – kaplan: kot pomočnik je izpri čan med majem 1770 in junijem 1772. Prišel je iz Vipave, odšel pa naprej v Stopiče.329
Janez Aubelj – kaplan: med letoma 1772 in 1774 je na Veseli Gori večkrat pomagal. Rodil se je v Moravčah leta 1728, v duhovnika je bil posvečen 1752.330
Jakob Janez Žagar – kaplan: kot pomočnik izpri čan med letoma 1772 in 1774. Leta 1774 se je prestavil na Polšnik, za tem pa ga kot kaplana najdemo v Šentrupertu.331
Anton Lojk – kaplan: na Veseli Gori je deloval med letoma 1774 in 1775. Prišel je iz Novega mesta, odšel pa za kaplana v Boštanj.332
Martin Therahka – kaplan: na Veseli Gori je do kumentiran samo v mesecu septembru leta 1776.
Simon Kordiš – kaplan: kot pomočnik je deloval med letoma 1779 in 1783. Na Veselo Goro je prišel iz Pol šnika, odšel pa na Dole za lokalista. Rodil se je v Loškem Potoku leta 1731, duhovnik je postal leta 1756.333
Anton Černigoj – kaplan: na Veseli Gori je bil beneficiat med letoma 1783 in 1793, ko se je preselil v Trebnje. Izviral je z Goriškega, kjer se je rodil leta 1745, duhovnik je postal leta 1771.334
Jakob (Matija) Koren – puščavnik (eremit): na Veseli Gori sta izpričana dva puščavnika, ki sta prejela do ločene duhovniške funkcije. Prvi je bil Matija Koren, ki je pozneje dobil ime Jakob. Rodil se je leta 1699 na Cirni ku. Bil je pobožen mož, ki je kot puščavnik živel od 1732 naprej. Ko je leta 1749 umrl kot zakristan, so ga pokopali v cerkvi sv. Frančiška.335
Rupert Javoršek – puščavnik (eremit): za Korenom je Javoršek kot eremit živel tri leta, in sicer od leta 1750.336
Za konec našega zgodovinskega orisa župnije od njenih začetkov do vladavine Marije Terezije bomo v po vezavi z dušnimi pastirji šentrupertske župnije opozorili še na sacelane, ki so delovali na območju župnije. Sacelan je poimenovanje za duhovnika na gradovih ali dvorcih, pristojnega za tamkajšnjo kapelo. Navadno so bili kapla ni podrejeni lokalni župniji oziroma župniku. V šentru pertski župniji je bilo gradov in dvorcev precej, na njih pa so izpričane naslednje kapele:337 kapela Marijine zaroke v gradu Rakovnik (Kroisenbach),338 kapela Matere Božje v gradu Kot (Winckel) v Trsteniku pri Mirni,339 kape la Matere Božje v gradu Škrljevo in kapela Matere Božje v gradu Zagorica.340 Od teh sta bila najpomembnejša grad v Škrljevem in dvorec Rakovnik, o čemer smo nekaj že govorili. Podatke o tamkajšnjih sacelanih je znova zbral Pokorn in so del njegove zapuščine.341
Gašper Prostar – sacelan za kapelo gradu Škr ljevo: zasledimo ga leta 1692, a naj bi tu deloval vse do leta 1695. Pred to funkcijo v šentrupertski župniji je vlogo sacelana opravljal na gradu Strmol pri Cerkljah na Gorenj skem. Deloval je tudi v mengeški bratovščini sv. Mihaela.
335 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 213.
336 Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 213.
337 Höfler Gradivo za historično topografijo, 2017, str. 207.
327 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 146–147; Steklasa , Zgodovina žu pnije Šent Rupert, str. 214; primerjaj še: NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
328 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Stopičah.
329 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Stopičah. Steklasa ga je imenoval Jakob Renner (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 215).
330 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 148–149; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Trebelnem. Steklasa ga je imenoval Ignacij Aubelj (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 215).
331 Glej zgoraj seznam kaplanov; Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 225.
332 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Boštanju.
333 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 226–227.
334 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 226; primerjaj še: NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
338 D vorec Rakovnik je bil leta 1943 požgan in danes o njem skorajda ni sledu. Za podatke o njem glej: Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 278; Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 414–415.
339 Graščina Kot (Winckel) v Trsteniku pri Mirni je bila sprva stolpasti dvor, ki se v virih prvič omenja že leta 1335, v 17. stoletju in pozneje pa je dvorec dobil današnjo podobo. Za podatke o graščini glej: Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 169‒170; Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 236. Kapela v precej zanemarjeni stavbi, ki služi stanovanjskim potrebam različnih lastnikov, ni dostopna.
340 Gradič Zagorica (Sagoritz) stoji v Hrastovici pri Mokronogu. V virih nastopa že leta 1275, ko ga je Friderik z Mirne prodal stiškemu opatu. Stavba, ki je dobila današnjo obliko v 16. ali 17. stoletju, je danes v lasti družine Kržič kot središčna stavba kmetije. Kapela domnevno ni ohranjena. Za ostale podatke glej: Jakič , Vsi slovenski gradovi, str. 380; Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 550‒551.
341 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
60
Izviral je sicer iz oglejske škofije, a ga kot akolita najprej srečamo v Ljubljani, v duhovnika je bil posvečen leta 1681. Kot subsidiar je začel službovati v Cerkljah na Gorenjskem, ko se je leta 1687 kot sacelan preselil na že omenjeni bližnji grad Strmol.342
Blaž Vidic – sacelan za kapelo gradu Škrljevo: funkcijo grajskega kaplana je opravljal do leta 1733, pozneje ga srečamo še na Rakovniku, opravljal pa je tudi službo župnika v Mirni Peči.343
Štefan Kolaček – sacelan za kapelo gradu Škrljevo: na gradu, kamor je prišel z Blok, je deloval od leta 1734.344 Kapela je bila vmes opuščena, potem so jo obnovili in leta 1893 je ponovno dobila dovoljenje, da se v njej sme maševati.
Anton Forlani – sacelan za kapelo dvorca Rakov nik: kot sacelana ga zasledimo septembra 1722, pa tudi še leta 1723. Rodil se je okoli leta 1696, saj ga leta 1737 naj demo kot benefiata sv. Pankracija na Hmeljniku in takrat je bil star 40 let. Naslednje leto je dokumentiran kot član mengeške bratovščine sv. Mihaela.345 V letih med 1741 in 1744 se omenja kot sacelan v Lukni (Prečna), že leta 1734 pa je isto službo opravljal v Soteski.
Anton Drčar – sacelan za kapelo dvorca Rakovnik: zasledimo ga leta 1726, nato je služboval kot kaplan v Šentrupertu.346
Blaž Vidic – sacelan za kapelo dvorca Rakovnik: na gradu je deloval do leta 1736.347
Lovro Derčar – sacelan za kapelo dvorca Rakov nik: na gradu je deloval od 1743 naprej. Njegovo službo vanje na tem mestu lahko povežemo z miznim naslovom, ki mu ga je ob posvečenju podelil tukajšnji graščak.348
Matija Kolovratar – sacelan za kapelo dvorca Rakovnik: poznamo ga že kot kaplana v Šentrupertu, od koder se je preselil na Rakovnik in postal sacelan.349
Karol Mally – sacelan za kapelo dvorca Rakov nik: verjetno tukajšnji sacelan v letih med 1755 in 1758.
Andrej Sporer – sacelan za kapelo dvorca Rakovnik: kot sacelan deloval od 1783 dalje, zatem se je preselil nazaj na Veselo Goro, od koder je prišel. Umrl je leta 1788.350
342 Duhovniška bratovščina, str. 395.
343 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Mirni Peči.
344 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Toplicah.
345 Duhovniška bratovščina, str. 431.
346 Glej zgoraj seznam kaplanov.
347 Glej zgoraj med sacelani na gradu Škrljevo in seznam kaplanov.
348 Kot kaplan je deloval tudi na Veseli Gori; glej zgoraj seznam kaplanov na Veseli Gori.
349 Glej seznam kaplanov zgoraj, naveden kot Kolovratar, in NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Dobrniču.
350 Glej seznam kaplanov zgoraj.
Frančišek Stuller – sacelan za kapelo dvorca Rakovnik: sacelan in obenem oskrbnik na Rakovniku že leta 1786 do smrti leta 1803. Doma je bil iz Krope, kjer se je rodil leta 1750, v duhovnika je bil posvečen leta 1775 v Gornjem Gradu. Leta 1798 je dobil dekret za kaplana v Boštanju, a ni šel; prosil je za župnijo Mokronog, ki je ni dobil. Še naprej je vodil oskrbništvo rakovniške graščine, pa čeprav je prosil grofa, da ga naj odveže te službe. Že leta 1796 je bil dekretiran v Krško, kamor prav tako ni šel.351
Lenart Muratori – sacelan za kapelo dvorca Ra kovnik: kot grajski kaplan je na Rakovniku služboval med letoma 1804 in 1806; pred tem je deloval v Prečni.352
Janez Mamini – sacelan za kapelo dvorca Rakov nik: v tej vlogi ga srečamo med letoma 1807 in 1816. Kma lu za tem (1818) se je preseli na Gamberk. Vmes je deloval kot hišni učitelj. Sicer je izviral iz Tržiča, kjer se je rodil leta 1776, v duhovnika je bil posvečen leta 1801.353
Alojzij Anton Schmied – sacelan za kapelo dvor ca Rakovnik: na Rakovniku je izpričan v letih med 1817 in 1820, ko se je preselil k sv. Roku v Zagorici, kjer je leta 1824 umrl.354
Luka Rihter – sacelan za kapelo dvorca Rakovnik: kot sacelan je na tem mestu deloval krajše obdobje, med poletjem leta 1834 in septembrom leta 1835, ko se je preselil k Sv. Križu v Gabrovki. Sicer pa se je rodil leta 1804 na Brdu pri Kamniku, duhovnik postal julija 1834, takoj za tem prišel na Rakovnik za hišnega duhovnika.355
Frančišek Ksaver Türinger – sacelan za kapelo gradu Kot: v tej funkciji je v Kotu izpričan leta 1740, kot beneficiat pa pri Sv. Križu v Gabrovki. Rodil se je v Straž išču (župnija Kranj - Šmartin) leta 1692, v mašnika je bil posvečen leta 1722.356
Marko Smrekar – sacelan za kapelo gradu Kot: srečamo ga med letoma 1752 in 1754, ko je bil še sacelan pri enem od gospodov Formentini, ki je bil med drugim lastnik gradu Mokronog.357
Anton baron Rauber – sacelan za kapelo gradu Kot: leta 1764 je umrl v Kotu kot 68 let star duhovnik, ki je na tej lokaciji najbrž nekaj časa tudi služboval.
351 Pokorn, Šematizem duhovnikov 1788, str. 228.
352 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še sacelane v Prečni.
353 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še sacelane na Gamberku.
354 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike v Ambrusu.
355 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še župnike na Ledinah.
356 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še beneficiate pri Sv. Križu v Gabrovki.
357 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna: glej tam še kaplane v Semiču.
61
62
Miha Šimac
Od Marije Terezije do druge svetovne vojne Od Marije Terezije do druge svetovne vojne
63
Sredi 18. stoletja je evropski konti nent doživljal pretrese v političnem in vojaškem oziru, dežele pod habsbur škim žezlom pa so bile deležne precejšnjih sprememb in reform skorajda na vseh področjih. Vse se je začelo po tem, ko je leta 1740 za vedno zatisnil oči poslednji moški Habsburžan, cesar Karel VI. (1685–1740). Po pragmatični sankciji, za katero si je prizadeval pokojni cesar, je oblast, kljub nasprotovanju nekaterih tujih vladarjev in vojni za nasledstvo, naposled prešla na njegovo hčerko Marijo Terezijo (1717–1780).358 To je bil tudi čas, ko je cesarsko krono »v letih 1742–45 zadnjič nosil nehabsburški cesar, nakar si jo je kot izvoljeni cesar nadel Franc I. Lotarinški, soprog Marije Terezije.«359 V tem obdobju je prišlo do definiranja Avstrijske monarhije, ki so jo v njeni pestrosti močneje povezale prav reforme na področju politične in državne uprave, pravosodja, šolstva, vojske ter nenazadnje tudi na cerkvenem področju.360 V letih 1749–1751 je na Kranjskem prelomni dogodek gotovo predstavljala ukinitev oglejskega patri arhata, ki je več kot tisoč let vplival na razvoj in zgodovino Cerkve v deželi. Oglejski patriarh je zaradi sporov s Habsburžani postopoma izgubljal svojo moč in posesti, leta 1628 pa je Ferdinand II. patriarhu prepovedal vstop na habsburško ozemlje. Prepoved so ponovili tudi njegovi nasledniki, vse do Ma rije Terezije. Posledično je torej pomenilo, da so vladarji oglejskim patriarhom onemogočili dušnopastirsko delovanje. Ti so zato naloge zaupali posameznim župnikom in arhidiakonom, škofovska opravila pa so po pooblastilu dunajskih nuncijev opravljali škofi z avstrijskega ozemlja. Vse to je povzročilo slabo versko stanje. Marija Terezija je v Rimu uspela doseči, da je leta 1749361 prišlo do ustanovitve dveh apostolskih vikariatov, kar pa je predstavljalo le prehodno fazo. Dunaj je v novih pogajanjih dosegel to, kar si je želel – ukinitev oglej skega patriarhata, do česar je prišlo 6. julija 1751, ko je papež Benedikt XIV.
358 O Mariji Tereziji glej: Herre , Marija Terezija.
359 Golec, Terezijanske reforme, str. 196.
360 Golec, Terezijanske reforme, str. 196.
361 Steklasa je po Hitzingerju napačno povzel, da je bil apostolski vikariat v Gorici vzpostavljen že leta 1747 (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 66).
65
(1740–1758) razglasil bulo Iniuncta nobis. Z bulo pa sta bili ob ukinitvi tisoč letnega patriarhata istočasno ustanovljeni dve enakovredni nadškofiji, in sicer za ozemlje pod beneško oblastjo s sedežem v Vidmu, za ozemlje pod oblastjo Habsburžanov pa s sedežem v Gorici. S tem so novemu goriškemu nadškofu Karlu Mihaelu grofu Attemsu (1711–1774) postali podrejeni tudi vsi vikaria ti, podružnične cerkve in vse župnije (248), ki so nekdaj sodile pod oglejskega patriarha.362 Agilni nadškof in metropolit Attems je v času svojega delovanja po večkrat vizitiral posamezne župnije svoje nadškofije, se ob tem spoznaval z dejanskimi verskimi razmerami in težavami, ki so trle tako preproste ljudi kot tudi duhovščino, pri čemer ni mogel spregledati odmeva različnih gibanj, ki so takrat preplavljala Evropo (janzenizem, moralni rigorizem itd.). Nadškof si je prizadeval, da bi pri tem uspel dvigniti izobrazbo duhovščine ter versko poživiti in izboljšati duhovni in gmotni položaj vernikov.363
Vizitacije goriškega nadškofa v Šentrupertu (1753–1781)
V času prehoda iz oglejske v goriško nadškofijo je v Šentrupertu kot župnik, kanonik in dekan novomeškega kapitlja od leta 1747 deloval Vincen cij Mlakar.364 Leta 1753 je novi goriški nadškof prvič obiskal šentrupertsko faro: »Streli so doneli iz topičev in zvonenje je odmevalo od vseh cerkev. Ostal je v Šent Rupertu dva dni ter opravil točno vizitacijo. Imel je s seboj pobožne duhovne, ki so propovedovali [sic] kot misijonarji veliko korist naroda. Tudi sam nadškof je pridigoval, kakor vsi poprejšnji škofje, bral vsak dan mašo in obhajal sam ter birmal mnogo ljudstva. Bil je to jako pobožen in goreč duhoven.«365 To svojo gorečnost za pastoralno skrb zaupanega mu vernega ljudstva je Attems dejansko izkazoval ob vseh vizitacijah župnij,366 ko se je podrobneje seznanil z razmerami v posamezni fari, s stanjem cerkvenega premoženja, duhovščine in seveda vernega občestva. Vizitacijski zapisnik tako razkriva nekaj več tudi o razmerah in življenju šentrupertske župnije sredi 18. stoletja.367 Nadškof Attems je takrat izvedel, kako obsežna je bila šentrupertska župnija, pod kate ro sta sodila še dva vikariata, in sicer vikariat Blažene Device Marije na Dolah pri Litiji in vikariat sv. Janeza Krstnika na Mirni, kjer sta delovala dva vikarja. Številčno je župnija štela 3.495 duš, vendar pa jih več kot 1.000 ni bilo obhaja nih. Zabeležil si je tudi vse podružnice, oltarje, ki so bili v njih, in oddaljenost od župnijske cerkve. O podružnični cerkvi sv. Lenarta v Gabrijelah je tako zapisal, da je ta oddaljena od farne cerkve eno uro in pol in ima tri oltarje: oltar sv. Lenarta, oltar sv. Ane in oltar sv. Danijela. Navedel je tudi vso opremo, ki so jo v tamkajšnji cerkvi hranili. Ni pozabil omeniti niti privatnih kapel;
362 Povzeto po: Volčjak , Goriška nadškofija na Kranjskem, str. 25–50.
363 Volčjak , Goriška nadškofija na Kranjskem, str. 18–19.
364 O Vincenciju Mlakarju glej zgoraj poglavje o duhovnikih; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna; Stekla sa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 108; Volčjak , Cerkev na Kranjskem, str. 536–537.
365 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 106.
366 Podrobneje o vizitacijah in vizitacijskih zapiskih škofa Attemsa za Kranjsko glej: Volčjak , Goriška nadško fija na Kranjskem.
367 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 88v–91. Za posredovano gradivo vizitacij, vso izkazano pomoč in dobrohotna opozorila se iskreno zahvaljujem dr. Juretu Volčjaku.
66
na gradu Škrljevo je bila takrat kapela baronov Langenmantl z enim oltarjem, ki je imel papeški breve, njeno vzdrževanje pa je bila skrb grajske gospode. Nadškof Attems si je ob tem obisku vzel čas in si še posebej pozorno ogledal župnijsko cerkev, ki ga je, kot se zdi, očarala s svojo lepoto in pros tornostjo (ampla et pulchra …). V cerkvi je bilo takrat sedem oltarjev. Veliki oltar sv. Ruperta je imel lepo opremljen lesen tabernakelj, v katerem je našel pozlačen ciborij in srebrno ter bakreno monštranco. Drug oltar je bil posvečen sv. Križu, tretji sv. Jožefu, četrti sv. Notburgi, peti Rožnovenski Materi Božji, šesti nadangelu Mihaelu, pri čemer ta ni bil posvečen, temveč opre mljen s prenosnim oltarjem (portatilom) (!), sedmi pa sv. Antonu. Attems je posebno skrb namenil tudi krstnemu kamnu: »Krstni kamen se dobro zapira, v njem je bakren vrček, srebrn lijček in bakrena skledica.« Opisal je še evan geljsko stran, kjer so hranili sv. olja, omenil tri spovednice z mrežami, prižnica je bila opremljena s križem, dve veliki banderi (od katerih je bila ena nova, ena pa poškodovana), dve majhni banderi in drugo opremo, ki jo je našel v zakristiji. Zapisal je tudi, da sta bili v cerkvi takrat dve kripti – prva je bila last grofov Barbo, druga pa cerkve. Nadškof Attems je odšel še na pokopali šče, ki se mu je zdelo dovolj veliko, z vseh strani ograjeno z zidom in železnimi vrati. Opis pokopališča je zaključil z besedami, da tam ni bilo nič profanega (de caetero nihil profani in coemeterio).
Attems se je takrat posebej posvetil vsej duhovščini, ki je delovala v župniji, in se zanimal za razmere v župniji. Povprašal je o pobiranju bere (kolekture), pastoralnih opravilih, številu svetih maš pri posameznih cerkvah in katehezi, ki so je bili ljudje bolj ali manj deležni. Attemsa je seveda še kako zanimalo, kako na duhovnike in župnijo gledajo ljudje, o čemer je poizvedoval v sedmih soseskah. V splošnem so bili verniki s svojim župnikom zadovoljni, saj naj bi bil res oče vse župnije, a hkrati dodali, da je najbrž edina težava v tem, da redko pridejo do župnijske cerkve. Tako le slabo poznajo obraz svo jega župnika. Na koncu vseh teh vprašanj je nadškof Attems svojo pozornost v vizitacijskem zapisniku posvetil takrat 62-letnemu župniku Vincenciju Mla karju, ki je opravljal službo dekana in vodil, kakor je zapisal škof, šentrupertsko župnijo že sedmo leto. Ta je škofu postregel še z nekaterimi podatki in se ugo dno izrazil tako o svojih faranih kakor tudi o svojih duhovniških sobratih.368 Nadškof Attems je bil znova slovesno sprejet 19. julija 1757: »Tri dni je vizitiral župnijo; ob osmih vsak dan bral mašo, obhajal, potem imel sredi cerkve nagovor, a popoldne je birmal.«369 Vpogled v vizitacijski zapisnik pove, da je bil šentrupertski župnik takrat 70-letni Vincencij Mlakar, kaplana pa sta bila Štefan Videčič,370 star 32 let, osem let duhovnik, od tega štiri leta kaplan v šentrupertski fari, in dve leti starejši Frančišek Šenovic,371 ki je bil prav tako osem let duhovnik in že štiri leta kaplan v Šentrupertu. Attems je ob svoji vizitaciji podelil zakrament sv. birme 400 osebam, obiskal Veselo Goro in tam slove sno posvetil cerkev in njenih pet oltarjev. Šentrupertska župnija je takrat štela 3.691 duš, podeljenih je bilo 2.740 obhajil, statistični podatki za zadnje leto pa
368 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 88v–91.
369 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 107.
370 O župniku Videčiču glej zgoraj poglavje o duhovnikih in NŠAL, NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna; Volčjak , Cerkev na Kranjskem, str. 679–680.
371 O njem glej zgoraj poglavje o duhovnikih.
67
so izkazovali rojstvo 133 zakonskih in 7 nezakonskih otrok, nikomur pa se ni odreklo sv. krsta. Sklenjenih je bilo 42 zakonskih zvez, umrlo pa je 74 oseb, ki so bile skorajda vse previdene. Ob tej vizitaciji je nadškof zapisal veliko pohval nih besed, ni pa izostalo niti kakšno dobronamerno opozorilo. »K ar zadeva župnijsko Cerkev,« piše v vizitacijskem zapisniku, »je v vsem odlično preskrblje na, razen z duhovno tolažbo,« kar pa je nadškof ukazal popraviti. Attems je pohvalil harmoničen odnos, ki je vladal med duhovščino in ljudstvom; nekoliko manj veselja pa je povzročila ugotovitev, da so kaplani in vikar zanemarili vsakoletne obvezne duhovne vaje in niso upoštevali njegovih dekretov. Skrb, da se to popravi, je seveda naložil župniku. V pogovoru z duhovniki so ti Attemsu podali tudi svoje poglede na delovanje in razumevanje duhovščine v župniji. Kar zadeva slednje, so se izrazili, da so zadovoljni s svojim župnikom. Z di pa se, da so takrat prosili še za tretjega vikarja, ki bi ga postavili k cerkvi sv. Trojice v Tržišču. Toda nadškof temu takrat ni bil naklonjen.372
To je bila zadnja vizitacija, ki jo je ostareli župnik Mlakar še doča kal. Julija 1761 se je upokojil, za upravitelja župnije pa je bil izbran dotedanji šentrupertski kaplan Štefan Videčič. Ta je bil imenovan in umeščen za šen trupertskega župnika ob koncu leta 1763.373 Nadškofa Attemsa je Videčič še kot administrator sprejel leta 1763,374 ko je 21. julija tega leta še tretjič prišel vizitirat šentrupertsko župnijo.375 Videčič je nadškofu postregel s statističnimi podatki in za zadnje leto povedal, da je bilo takrat v župniji krščenih 100 otrok, od tega le en nezakonski; umrlo je 68 oseb, poročilo pa se je 13 parov. Nadškof si je znova ogledal farno cerkev in župnišče ter v obeh dneh vizitacije v veri potrdil okoli 1.000 oseb. Tudi to pot je Attems ob koncu vizitacije zapisal nekaj smernic za nadaljnje delo in nekatere izboljšave. Med drugim je župniku naročil, naj se v farni cerkvi omarico s sv. olji prenese z evangeljske strani velikega oltarja pod zvonik, tabernakelj naj se znotraj obleče v tkanino rdeče barve, krstni kamen naj obdajo z mrežo ali barvno tkanino. Želel je, da bi imeli primernejše oltarne prte, priskrbeti pa so morali še sliko Janeza Krstnika, ki krščuje Jezusa v Jordanu. Prav tako so morali v spovednicah pritrditi sliko Žalostne Matere Božje, na oltarju sv. Antona pa pritrditi sliko. V smernicah se je nadškof posebej zavzel za to, da morajo duhovniki biti dobri vinogradniki v Gospodovem vinogradu, ki bodo ljudem predstavljali svetal zgled dobrega življenja. V ta namen naj vsak dan vsaj eno uro prebirajo knjige z asketsko in moralno vsebino; priporočal pa je tudi pogoste obiske bolnikov. Ob koncu je duhovnike še opomnil, naj ne pijejo, so moralno zgledni in naj ne hodijo po domovih, če to ni iz pastoralnih potreb res nujno.376 Ob naslednji vizitaciji je bolnega nadškofa v vlogi vizitatorja že nadomeščal pomožni škof Rudolf Jožef Edling (1723–1803), ki je po Attem sovi smrti leta 1774 postal njegov naslednik na sedežu goriške nadškofije. Edling je v Šentrupert prvič prišel 15. julija 1771, kjer ga je sprejel šentru pertski župnik Videčič s takratnima kaplanoma, 36-letnim Matijem Mrvcem
372 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 58–60v.
373 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 108.
374 Steklasa v svoji knjigi napačno navaja leto Attemsove vizitacije, in sicer leta 1764 (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 108–109).
375 Prim. Volčjak , Goriška nadškofija na Kranjskem, str. 242.
376 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 79–82v.
68
(Mervičem)377 in 29-letnim Ignacijem Bernekerjem.378 Vsi trije so mu zatrdili, da duhovščina v župniji zgledno živi in goreče deluje v svojem poslanstvu. Podobno pohvalno so se izrazili tudi ključarji in ugledni župnijski možje. Kakor že ob prejšnjih vizitacijah, je župnik vizitatorju postregel z nekaterimi podatki: glede števila oseb in obhajil je tako navedel, da je bilo tedaj v župniji 1.509 moških in 1.900 žensk; podeljenih je bilo 2.645 obhajil. V minulem letu je bilo v župniji rojenih 67 dečkov in 48 deklic; od tega je bil le en primer nezakonskega otroka, pa še ta iz sosednje župnije. Omenil je tudi dva žalostna primera mrtvorojenih otrok. Sicer pa je Videčič škofu Edlingu poročal, da se vse pobožnosti opravljajo v skladu s predpisi in da v fari ni nočnih proce sij. Vizitatorja je ob ogledu župnijske cerkve, »znane po starosti in sijaju«, ta prevzela, kakor tudi sicer gorečnost vernikov in predanost duhovščine. Kljub temu pa je opazil nekaj pomanjkljivosti, za katere je upal, da se bodo odpra vile v doglednem času. Morda velja posebej izpostaviti le škofovo naročilo, naj se krstni kamen s kraja, kjer je takrat stal (pod stopnicami), prestavi na bolj primerno in častno mesto.379 Zanimivo, da v vizitacijskem zapisniku ni zaslediti omembe o gradnji župnijskega dvorca, ki ga je tistega leta dogradil župnik.380 Prav ta gradnja, nastali dolgovi in morebitni spori bi lahko pripo mogli k temu, da se je Videčič v letu 1778 odpovedal župniji, kamor pa se je, kakor navaja Steklasa, spet vrnil 1. januarja 1781. V vmesnem času, zanimi vo, novega župnika niso imenovali.381 Novi župnik bi moral postati Marko Kranjec,382 ki pa v Šentrupert ni prišel. Upravitelj župnije je bil takrat kaplan Jožef Škrjanec,383 ki je to službo opravljal do vrnitve župnika Videčiča.384 V čas nadškofa Edlinga sodi tudi epizoda, povezana s šentrupertsko župnijo in janzenizmom. Ivan Steklasa je po izdaji knjige o domači župniji še naprej prizadevno zbiral gradivo in posamezne drobce objavljal v časopis ju.385 Tako je v podlistku Dolenjskih novic leta 1915 pisal o krajevnem imenu v Tronu in ime postavljal v čas jožefinskih reform in janzenistične strogos ti glede prejemanja svetega obhajila, »kar ni ugajalo pobožnim Šentruperčan kam«. Steklasa je navedel ljudsko govorico, da so si dame potem pomaga le same in vdrle v cerkev, od koder so odnesle sv. hostijo »v omenjeno hišo v Škovcu, kjer so jo postavile v tron ter jo častile.«386 Že takrat je navedel, da je poizvedoval tudi v novomeškem frančiškanskem samostanu, saj naj bi o teh dogodkih pisalo v tamkajšnji samostanski kroniki. Dejansko je čez dve leti v podlistkih objavil delni izpis iz dotične kronike, ki je govoril o dogajanju
377 Z a več podatkov o njem glej zgoraj poglavje o duhovnikih v Šentrupertu; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna; Volčjak Cerkev na Kranjskem, str. 530–531.
378 Z a več podatkov o njem glej zgoraj poglavje o duhovnikih v Šentrupertu; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
379 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 119v–123.
380 Prim. NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
381 Prim. Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 111.
382 Z a več podatkov o njem glej zgoraj poglavje o duhovnikih v Šentrupertu; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna; NŠAL 580, Viktor Kragl, duhovniki ljubljanske škofije, umrli od leta 1788 do leta 1841, šk. 407.
383 Z a več podatkov o njem glej zgoraj poglavje o duhovnikih v Šentrupertu; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
384 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
385 Iz Steklasove avtobiografije izvemo, da je za objavo pripravljal dodatek k že objavljeni knjigi; glej: ZAJZ, Steklasa, Ivan, Avtobiografija – kopija. Za posredovano kopijo se iskreno zahvaljujem prof. Josipu Zupanu.
386 Steklasa , Listek, str. 105.
69
leta 1774. Takrat so pobožne ženice zares ukradle »Najsvetejše iz cerkve na Veseli gori, župnije šentruperške, da se morejo doma večkrat po navadi pokrep čati.«387 Steklasa je ob tem zapisal, da se kaj takega ni moglo pripetiti v farni cerkvi, pa tudi, da tamkajšnja duhovščina ni bila janzenistična.388 Zdi pa se, da je marljivi Steklasa nekoliko prehitro odložil kroniko in ni uporabil »vse ga, kar kronika, seveda raztreseno, o tem poroča,«389 kakor je leta 1917 zapisal frančiškan dr. p. Hugolin Bren.390 V prispevku je na podlagi kronike potrdil, da je do bogoskrunskih dogodkov zares prišlo in to pri več cerkvah; v farni cerkvi v Šentrupertu, kjer je do obžalovanja vrednega dogodka prišlo v istem letu kakor na Veseli Gori, leta 1774. Za to dejanje so ženske izbrale »eno naj bolj predrznih, kajti kronist ji daje »izvrstno« spričevalo, da je iz raznih cerkvâ že veliko sv. hostij pokradla, v svrho pogostejega [sic!], kakor ji je bilo od spovedni ka dovoljeno.«391 V novomeški samostanski kroniki o tem dogodku piše: »… Nadalje, ko je nekega dne v cerkvi sv. Ruperta s krajo oskrunila posvečene hostije v tabernaklju, jo je pri tem zasačil mežnar, ki je ravno prišel; toda kmalu so mu na pomoč prihiteli tisti, ki skrbijo za cerkev, da ne bi padla v roke pravice - sod nika, so jo na skrivaj izpustili in odpeljali na bolj odmaknjeno mesto …«392 Pater Hugolin je v prispevku še navedel, da je bila žena sprva res izpuščena, pozneje pa je za vse izvedela oblast in jo spravila v mokronoško ječo, od koder jo je sodišče izpustilo ter ji naložilo, naj se oglasi tudi pri župniku. Takšno milo postopanje pa ni prineslo pozitivnega učinka in pozneje so se žene znašle pred cerkvenimi preiskovalci: »Preiskujočim cerkvenim organom so z vso drznostjo zakrknjene in zaslepljene obtoženke odgovarjale. Na vprašanje, kdo jim je vendar vcepil tega fanatičnega duha, so trdovratno molčale … Ker jim ni bilo mogoče priti do konca, so dve najhujši izmej [sic!] njih pod zažuganjem kazni poslali kamniškemu župniku Ferdinandu baronu Apfalterer, ter trebanjskemu župniku Rudolfu Zierheim, cistercijanu, da jima vcepita mesto naravnost krivoverskega, pravega krščanskega duha. Toda ves trud teh dveh gorečih mož je bil zastonj.« Pater Hugolin je zapisal še, da je samostanski kronist še leta 1776 tožil, da so se žene brez kazni še tedaj klatile okoli v svojih zmotah.393
V tem obdobju se je v deželah vse bolj čutila tudi državna oblast in želja po reformah. Med drugim so že leta 1754 po priporočilu avstrijskega voj skovodje in načelnika generalštaba Franca Moritza grofa Lacya (1725–1801) na ukaz Marije Terezije začeli z izdelavo zemljevida celotne monarhije. To obsežno delo so za celotno habsburško posest opravili do leta 1787, do časa vladanja Jožefa II. (vladal od 1765 do 1790). Karte in opisi so bili izdelani za vojaške potrebe, vseeno pa nazorno predstavljajo teren, vzpetine in prikazujejo kraje z vsemi posebnostmi, znamenji in kapelami, ki so jih videli kartografi
387 Steklasa , Janzeniška praksa, str. 84.
388 Steklasa , Janzeniška praksa, str. 84.
389 B ren, Janzenizem na Dolenjskem, str. 149.
390 Hugolin Bren (OFM) je bil rojen 5. decembra 1881 na Sveti Gori, za mašnika je bil posvečen 14. julija 1907, umrl pa je v Rimu 8. decembra 1953 (Letopis 2000, str. 446).
391 B ren, Janzenizem na Dolenjskem, str. 149.
392 V originalu beremo: »Porro, dum quadam die in ecclesia s. Ruperti hostias consecratas furatura tabernaculum scruptaretur, ab aedituo fostuito adveniente deprehensa; at supervenientibus mox illius ecclesiae curatis, ne in manus iustitiae cindicis incideret, clam dimissa, et ad locum paulo remotiorem abducta fuit.« (FSNM, Kronika 1762–1830, str. 364). Za prevod se iskreno zahvaljujem dr. Julijani Visočnik.
393 B ren, Janzenizem na Dolenjskem, str. 149.
70
takratnega časa.394 Za Šentrupert so med drugim zapisali: »Ima veliko, trdno, z visokim zidom obdano cerkev. Nedaleč od nje je zidano župnišče in nekaj trdno zidanih zasebnih hiš in mlinov. Četrt ure od tod stoji na nizki vzpetini trden grad Graylach, kranjsko Šrkljevo. /…/ Grič, na katerem stoji župnišče s pokopa liščem, dominira nad bližnjo okolico, višje od njega pa so bližnje strme vzpetine.« Zapisali so še nekaj besed o poteh, ki so bile po večini slabe, najboljša je bila vozna pot, ki je vodila na deželno cesto.395 Popis prebivalstva iz leta 1778 za župnije in vikariate po okrožjih postreže še s podatki o številu naseljenih hiš, družin in številu oseb, ki so tam živele.396 Šentrupertska župnija je po tem popisu takrat premogla 560 hiš, v katerih je živelo 588 družin, skupno število prebivalstva pa je znašalo 3.163 oseb (1.514 moških, 1.649 žensk). Nekaj let pozneje naj bi bilo v šentrupertski župniji skoraj dvesto oseb več, 3.353.397 Vizitacijski zapisnik nadškofa Edlinga, ki je 17. julija 1782 prišel vizitirat šentrupertsko župnijo, o omenjeni epizodi in kraji svetih hostij popol noma molči. Zato pa je nadškof zapisal nekaj statističnih podatkov, iz katerih izvemo, da je tedaj v fari živelo 1.564 moških in 1.789 žensk. Podeljenih je bilo 2.719 obhajil. V župniji je bilo rojenih 46 fantičev in 58 deklic, ob tem pa so h krstu prinesli še štiri nezakonske otroke; eden je bil iz sosednje župnije, preostali pa od drugod. Od prvega januarja 1781 do začetka leta 1782 je bilo zvezanih 24 zakonov, v tem času je umrlo 30 žensk in 96 moških; tri osebe so bile od drugod. Poleg župnika sta v Šentrupertu delovala še dva kaplana, Ignacij Berneker in Anton Perušič.398 Maše so potekale ob že ustaljenih urah – ob nedeljah je bila tako prva maša ob šesti uri, druga pa ob deseti uri zjutraj. Nadškof Edling je prvega dne vizitacije zakrament sv. birme podelil 200 osebam, drugega pa še dvaindvajsetim. Škof si je tudi tokrat ogledal župnijsko cerkev in se natančno informiral o duhovščini, podružničnih cerkvah, kakor tudi o pastoralni oskrbi vernikov. Kot kaže, je bil z videnim v splošnem zado voljen.399 Toda to je bilo tudi zadnjikrat, ko je goriški nadškof še vizitiral šen trupertsko župnijo. Papež Pij VI. je namreč 8. marca 1787 izdal bulo, s katero je v nadškofijo in metropolijo povzdignil ljubljansko škofijo ter ji določil nove meje, dotedanja goriška nadškofija pa je bila ukinjena.400
Župnik in dekan pod jurisdikcijo ljubljanskega (nad)škofa Šentrupertska župnija se je leta 1787 znašla pod novo jurisdikcijo in od takrat naprej sodila pod ljubljanskega (nad)škofa. V letu 1798 je bila še vedno dekanija, ki jo je vodil tamkajšnji župnik Štefan Videčič. Ta je v župnijski cerkvi med drugim napravil nov božji grob in priskrbel novo župnijsko ban dero. Veliko je imel opraviti kot dekan tudi z vikariati in urejanjem nekaterih
394 R ajšp, Ficko, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1, str. XVII–XIX.
395 R ajšp, Ficko, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zvezek 2, str. 114.
396 Valenčič, Prebivalstvo po župnijah 1778 in okrog 1789, str. 54.
397 Valenčič, Prebivalstvo po župnijah 1778 in okrog 1789, str. 57.
398 Z a več podatkov o njima glej zgoraj poglavje o duhovnikih v Šentrupertu; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
399 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Edling, 2/6, str. 146–156.
400 D olinar, Od goriške nadškofije do ljubljanske metropolije, str. 82 in dalje; Listine, str. 615–631.
71
sosednjih župnij. Zelo nerad je v času vladanja Jožefa II. leta 1785 farno poko pališče, ki je bilo do takrat ob župni cerkvi, prestavil na drug prostor.401 Sicer pa je župnik Videčič v župniji veljal za agilnega in zelo delavnega, a nekoliko svojevoljnega moža, zaradi česar je večkrat prihajal v spore. V starosti je 1804. leta dobil v pomoč Pergentina Gabriča,402 ki je postal dekanijski in župnijski administrator. Župnik Videčič je umrl 30. decembra 1805. V svoji oporoki je volil 1.000 goldinarjev za ustanovne maše, župni cerkvi pa 100 goldinarjev.403 Čas po njegovi smrti je bil za župnijo precej negotov, saj so nastopile težave z imenovanjem njegovega naslednika, upravitelji pa so se, tudi zaradi težav z župnijsko gospoščino in sporov, v katere je bil vpleten šentrupertski farni patron, novomeški kapitelj, hitro menjavali. Takrat je tudi dekanijski naslov prešel na župnijo Trebnje. Za novega župnika je bil naposled konec maja 1807 imenovan nekdanji šentrupertski kaplan Ignacij Berneker, vendar zaradi raz mer v župniji te službe ni takoj prevzel; a tudi po prevzemu jo je upravljal bolj po imenu, saj je umrl že 22. julija 1808. Po njegovi smrti je bil za upravitelja imenovan kaplan Jurij Paternoster.404 Za šentrupertsko župnijo so se potem potegovali štirje prosilci, prezentiran pa je bil že 5. septembra 1809, kakor navaja Steklasa, Franc Likovič.405 Toda ta je že 20. oktobra odstopil, »češ, da ni vedel, za kaj je prosil.« Zadeve so se uredile šele, ko je bil 26. januarja 1810 za novega župnika imenovan Josip Bučar.406
Prelomni časi
Josip Bučar je svojo službo nastopil v obdobju francoskih Ilirskih provinc (1809–1813), ko je francoska oblast z davki pritiskala ljudstvo ter ob vseh uredbah posegla tudi na cerkveno področje. Razpustili so vse bratovščine oziroma dopustili le eno v vsaki župniji, omejili različne pobožnosti in število zapovedanih praznikov.407 Ob teh težavah je novi šentrupertski župnik nale tel še na neurejene razmere in slabo stanje župnijskega gospodarstva.408 Nove oblasti so z uveljavitvijo francoske zakonodaje s 1. januarjem 1812 posegle še na področje vodenja matičnih knjig, saj so uvedle civilne matične knjige, ki so jih vodili župani. Takšne matice so se vodile tudi v šentrupertski župniji, ki je takrat sodila pod novomeško okrožje, pod 10. kanton Mokronog.409 Uveljavi tev francoskih zakonov v Iliriji je pomenila, da je v veljavo stopila še vojaška konskripcija oziroma prisilni nabor. Iz popisa zadnjega francoskega nabora
401 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 111.
402 Frančišek (Pergentin) Gabrič je bil rojen leta 1753 v Krškem, v mašnika je bil posvečen leta 1778, umrl je 14. oktobra 1825 na Bledu (NŠAL, NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna).
403 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 118.
404 Jurij Paternoster je bil rojen 20. aprila 1776 Ljubljani, v mašnika je bil posvečen 20. oktobra 1800, umrl je 12. januarja 1836 v Ljubljani (NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna).
405 Franc Likovič je bil rojen leta 1764 v Podgorju pri Kamniku, v mašnika je bil posvečen 18. septembra 1790, umrl je 19. marca 1826 na Brdu (NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna).
406 NŠAL/ŠAL Ž, Šentrupert 1754–1840, fasc. 379, 26. januar 1810. Josip Bučar je bil rojen 15. marca 1776 v Šentjerneju, v mašnika je bil posvečen 11. maja 1799, umrl je 12. marca 1843 (NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna). Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 122–124.
407 Prim. Kralj, Versko in cerkveno življenje, str. 175–176.
408 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 127–128.
409 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 129.
Listina o imenovanju Josipa Bučarja za župnika v Šentrupertu iz leta 1810 [NŠAL]
73
v Ilirskih provincah razberemo nekaj podatkov o šentrupertskih naborni kih.410 Ti, ki so se znašli pred komisijo, so bili letnik 1790 (24 fantov) ali 1791 (25 fantov). Med njimi je bil tudi ded Ivana Steklase, kmet Matevž Stekla sa, rojen 5. aprila 1790.411 V naborniškem seznamu je opisan kot zelo visok, kostanjevih las, modrih oči. Ker pa je bil Steklasa takrat že poročen in se je poročil že pred letom 1812, je bil iz vojaške službe izvzet. Nekateri vrstniki pa te »sreče« niso imeli in so jih poslali v aktivno službo. Med njimi je bil tkalec Jakob Tratar, ki so ga poslali v ilirski polk, pri tem pa so zapisali še: »Koraka prvi, ker se je na goljufiv način zamenjal s svojim bratom (št. 3547).«412 Žal za zdaj še ni znano, da bi se o peripetijah teh šentrupertskih mož ohranilo kaj več gradiva ali ustnega izročila.
Po koncu Ilirskih provinc so se vrnili Habsburžani in odpravili fran coske ukrepe. Tako so bile denimo spet dovoljene procesije, matične knjige so zopet vodili duhovniki in vrnil se je star praznični koledar; ostali pa so davki in bremena, ljudi je pestilo pomanjkanje zaradi slabe letine (leta 1817) in raz lične bolezni. Kljub temu je Bučar potrpežljivo vodil obnovo in urejanje raz mer v župniji na področju gospodarstva in solidarnosti in ni pozabil skrbeti za poživitev verskega življenja in obnavljanje cerkva. Šentrupertski župnik je 20. junija 1823 sestavil opis tedanje farne cerkve in s tem v pisani besedi ustvaril podobo cerkve iz njegovega časa. Iz opisa povzamemo, da je že župnik ugota vljal postopnost gradnje cerkve, na kar je kazalo starodavno zidovje. Leta 1819 so kupili novo stolpno uro, za polovico znižali visoko obzidje, ki je obdajalo cerkveno poslopje. V sami cerkvi pa je bilo, kakor je navajal Bučar, takrat šest oltarjev, med katerimi je s svojo veličino najbolj izstopal glavni oltar. Posebej je omenil postavitev krstnega kamna, ki se je nahajal ob glavnih vratih levo, ter nizek letni dohodek, ki je komaj pokrival manjša popravila in osvetljavo.413
Leta 1824 je novi ljubljanski škof postal 42-letni Anton Alojzij Wolf (1782–1859), ki je že naslednje leto prvič obiskal šentrupertsko faro in si ogle dal častitljivo farno cerkev. Kakor navaja Steklasa, je škof takrat dal pobudo, da se uredi prostor okoli cerkve in podre ves omenjeni zid, na katerega so bile »naslonjene okoli in okoli mnoge kleti in dve mesnici.« Župniku je poveril nalogo, da bi uredil takratno stanje in odstranil poslopja, ki so kazila pogled na cerkev, obenem pa so predstavljala tudi nevarnost požara, saj so bila vsa krita s slamo. Spričo razmer in nasprotovanj pa vse to ni potekalo gladko. Še ob vizitaciji leta 1834 je Wolf pisal: »Ravno pričeli z rušenjem kleti in mesnih stojnic okoli župnijske cerkve v Šentrupertu. Cerkev bo potem očiščena. Na eni strani podrtega obzidja je bilo zgrajeno novo šolsko poslopje. Škoda, da šolske sobe niso večje.«414 Hkrati je navedel, da je tistikrat birmo podelil 280 osebam. Še nekoliko višje število birmancev (315) je Wolf potrdil v veri 15. julija 1839. Takrat je v vizitacijski zapisnik navedel, da je bila na novo zgrajena župnijska
410 Glej: Šumrada, Kopitar , Kranjski Janezi, Napoleonovi vojaki.
411 V krstni matični knjigi je navedenega dne res vpisan novorojeni deček, a je ime zapisano kot Matija (Mathias) Steklasa. – Za posredovani podatek in iskanje sorodstvenih vezi med omenjenim nabornikom in profesorjem Steklaso se iskreno zahvaljujem mag. Tonetu Krampaču, namestniku vodje Nadškofijskega arhiva Ljubljana.
412 Šumrada, Kopitar Kranjski Janezi, Napoleonovi vojaki, str. 364. Glej tam tudi knjigi priložen DVD z objavljenim skeniranim gradivom glavnega seznama nabora in priloženimi tabelami.
413 NŠAL, ŽA Novo mesto - Kapitelj, Razni spisi, št. 8. Celoten opis v: Priloga, listina 3 (strani 288–291).
414 NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1834, str. 400–401.
74
kašča za žito, pod njo pa vinska klet.415 Predani župnik Bučar je umrl 12. marca 1843. Nagrobni napis je poudarjal njegovo dobrotljivost, modrost in priljudnost.416 Župnijski upravitelj je takrat postal tamkaj šnji kaplan Gašper Martinc,417 sicer doma iz Stranj pri Kamniku. Župnijo je upravljal do 13. maja 1843, ko je bil umeščen novi šentrupert ski župnik Janez Zupin,418 dotedanji prečenski dušni pastir.419 Leta 1845 je knezoškof Wolf v Šentrupert zno va prišel delit zakrament sv. birme. Samo iz šentrupertske fare je tega dne v veri potrdil 425 oseb. Wolf je, kakor izpričuje zapisnik, opazil, da je tedaj na mestu stare kaplanije že sta la nova stavba, v kateri je v zgornjem nadstropju vsak kaplan razpolagal s po dvema lepima sobama.420 Leta 1848 je tudi v habsburškem imperiju izbruhnila revolucija. Z odstopom cesarja Ferdinanda I. (1793–1875), ko je oblast prevzel mladi Franc Jožef I. (1830–1916), so se ljudem obetali novi časi, ki so naposled zares dokončno odpravili fevdalni sistem. »Pod župnikom Zupinom se je urejevala od škodnina za desetino, tlako in biro,« je zapisal Steklasa.421 Ob teh spremembah pa se je fara lahko veselila še novega duhovnega poklica. Dne 31. julija 1851 je maš niško posvečenje prejel šentrupertski rojak Karel Hofer,422 eden prvih gojencev Wolfovega deškega zavoda Alojzijevišče,423 ki ga je škof ustanovil leta 1846. Kakšen vtis je v sredini 19. stoletja na obiskovalce naredila šentru pertska dolina in še zlasti farna cerkev, je moč razbrati iz potopisnih črtic M. Verneta, ki so jih objavljale Kmečke in rokodelske novice. Med drugim beremo: »Velika radost mi je bilo, toliko lepih njiv in senožet ondi viditi. Tudi griči in hribi, ki dolino obdajajo, so polni dobro obdelanih vinogradov, v kterih se, kakor so mi pravili, veliko dopriga vina prideluje. Dopadla mi je tudi lepa, mende že silno stara Št. Ruperška cerkev. Nekdaj je bila, kakor pravijo »a fresco« malana; pa Št. Ruperčani niso starinoslovci, in so jo, ne vem kdaj, pobelili.«424
415 NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1839, str. 424–425.
416 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 138–139.
417 Gašper Martinc je bil rojen 4. januarja 1801 v Stranjah pri Kamniku, mašniško posvečenje je prejel 20. avgusta 1830, umrl je 11. marca 1881 v Vavti vasi (NŠAL 580, Viktor Kragl, duhovniki ljubljanske škofije, umrli od leta 1842 do leta 1941, šk. 407).
418 Janez Zupin je bil rojen 2. julija 1786 v Cerkljah na Gorenjskem, v mašnika je bil posvečen 11. septembra 1814, umrl je 1. januarja 1855 v Šentrupertu (Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, str. 131).
419 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
420 NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1845, str. 452–453.
421 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 139.
422 Karel Hofer je bil rojen 18. januarja 1830, v mašnika je bil posvečen 31. julija 1853, umrl je 23. februarja 1905 v Kranju (Letopis 2000, str. 314).
423 Prim. Lesar , Doneski za zgodovino Alojzijevišča, str. 566.
424 Verne , Potovanje po nekaterih jugoslavenskih krajih, str. 163.
Nagrobnik župnika Josipa Bučarja na šentrupertskem pokopališču
75
Šentrupertski župnik Zupin je umrl 1. januarja 1855 in bil pokopan na tamkajšnjem pokopališču poleg svojega prednika Bučarja. Zanimivo je, da je v svojem testamentu Zupin 200 goldinarjev volil Alojzijevišču, kjer so se tudi še pozneje znašli posamezni šentrupertski fantje.425 Po župnikovi smrti je bil župni administrator tamkajšnji kaplan Gašper Gašperlin426 do nasto pa novega župnika Vincencija Vovka,427 ki je župnijo slovesno prevzel ob sv. Juriju tega leta.
Čas obnove
Če sta župnika Bučar in Zupin delovala v viharnih in prelomnih časih, ki so jima povzročali nenehne skrbi in urejanje razmer, sta se njuna naslednika kljub vojnim pohodom (1859, 1866, 1878) in preureditvi države lahko bolj temeljito posvetila obnovam cerkva in gospodarskih poslopij. Ned vomno je bil njun čas čas obnov, saj je nenazadnje Šentrupert prav takrat dobil sedanjo podobo.
Župnik Vincencij Vovk je pred prihodom v Šentrupert služboval v Črnomlju in Metliki, kjer se je posebej izkazal s svojo delavnostjo, obno vami cerkva in organizacijskim darom. Kakor drugod je tudi ob prevzemu šentrupertske župnije takoj začel s popravili in obnovami božjih hiš, še zlasti farne cerkve, ki naj bi bila tedaj dokaj zanemarjena.428 Vovk se je ob tem lotil še obnove župnijskih stavb in podružnic. Največ truda je bilo seveda vloženega v obnovo farne cerkve, kjer so precej stvari preuredili, med drugim na novo ometali stene, podrli so stopnice do kora znotraj »in nove zidali vnej.« Ob zaključku del je obnovljeno cerkev prišel blagoslovit trebanjski dekan
425 Prim. Lesar Doneski za zgodovino Alojzijevišča, str. 556.
426 Gašper Gašperlin je bil rojen 22. decembra 1805, v mašnika je bil posvečen 26. julija 1836, umrl je 16. oktobra 1887 na Bučki (Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, str. 136).
427 Iz nagrobnika na kapeli sv. Križa je razvidno, da je bil Vincencij Vovk rojen 16. januarja 1796 v Gradu na Gorenjskem, v mašnika je bil posvečen 23. septembra 1820, umrl je 13. marca 1868 v Šentrupertu (Prim. Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 142).
428 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 182.
76
Nagrobnik župnika Janeza Zupina na šentrupertskem pokopališču
Rozman.429 Odmev te slovesnosti lahko zasledimo v dekanovi objavljeni pri digi. V uvodu je izrazil svoje občudovanje nad opravljenim delom in med drugim dejal: »Videl sem svoje dni že več cerkvá, videl po velikih mestih tudi veče in dražje cerkve; pa nikjer še nisem zapazil stropa s tako veliko trumo podob angelov in svetnikov obsejanega, s tako mnogoterimi žilami opasanega in prepe tega, kakor v vaši cerkvi. Zdaj, ko je zlato iz žlindre potegnjeno, žlahtno jedro iz lupine izluščeno, razodela in odkrila se je vsa berhkota vaše cerkve; zdaj še le jasno vidite, kaj ste nevedoma imeli v svoji farni cerkvi. /…/«430 Pri tej obnovitvi šentrupertski župnik ni vselej ravnal najbolj modro, kakor je potožil Stekla sa,431 a župnikovi sodobniki so dela pohvalili. Dne 6. julija 1857 je župnijo obiskal škof Wolf in se prav tako pohvalno izrazil nad videnimi spremembami v župniji: »Novi župnik Vovk je staro gotsko cerkev očistil vsega, kar ne sodi vanjo, po starih načrtih in ji nadel čudoviti izgled. Župnišče je v celoti in lepo prenovil, zgradil popolnoma novo gospodarsko poslopje, razmišlja še o izboljšanju šolskega poslopja.«432 Vovk je razmišljal še o drugih popravilih tako pri farni cerkvi kot pri drugih podružničnih cerkvah, pač vse v večjo čast Božjo, pa tudi v večji časni in duhovni blagor ljudstva. Šentrupertska slovesnost, ki je odmevala po Kranjskem, je bila leta 1866 povezana z novim velikim oltarjem, ki ga je izklesal Ignacij Toman v no vogotskem slogu. Oltar sv. Ruperta je posvetil nekdanji šentrupertski kaplan, knezoškof Jernej Vidmar (1802–1883), 30. septembra 1866. Škof je prišel v župnijo že nekaj dni poprej, ko je maševal tako na Žalostni kot na Veseli Gori. Nedeljsko slavnost je vodil škof ob obilni udeležbi duhovščine in ljudstva, prisotno pa je bilo tudi vojaštvo zagrebškega polka, ki se je takrat nahajalo v župniji.433 Ob posvečenju oltarja leta 1866 je nekdanji šentrupert ski kaplan in takratni ljubljanski škof ordinarij Jernej Vidmar dal zapisati tudi posebno listino (prepis listine v: Priloga, listina 4, stran 291).434 Škofov obisk so izkoristili še za podelitev zakramenta svete birme. Birmancev je bilo sicer manj, saj sta minili šele dve leti od zadnje birme, so pa zato tokrat na svoj račun prišli tisti, ki še niso imeli izbranih botrov. Visoki gostje iz plemiških vrst se namreč, kakor piše v notici, niso obotavljali: »Kar nabral jih je vsak nekaj in šli so z njimi k sv. birmi, potlej pa še lepo obdarova li jih.« Škof Vidmar je bil radodaren tudi do vojaštva, ki se je tako vzorno ponašalo, saj jim je »ukazal dati 2 vedri vina, pa še lepo darilo v denarjih zraven.«435 Ob tej priložnosti je časopisje omenjalo še, da je »znani ljubljanski fotograf Pogorelec« naredil lepo sliko velikega oltarja, ki jo je bilo moč dobiti v njegovem ateljeju.436
Agilni župnik Vovk je pri svojem delu omagal 11. februarja 1868.437 Pokopali so ga na šentrupertskem pokopališču, v pogrebnem nagovoru pa so posebej slavili njegovo dobroto in ljubezen do resnice, obenem pa tudi
429 Prim. Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 50, 1972, str. 400.
430 Pridiga, Slovenski prijatel, XV, št. 7, 15. julij 1866, str. 323–324.
431 Prim. Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 182.
432 NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1857, str. 496.
433 Iz Št. Ruperta. Zgodnja Danica, XIX, List 29, 1866, str. 229–230.
434 NŠAL, ŽA Šentrupert, Šentrupert 1841–1890, šk. 380, ovoj 1866.
435 V Šentrupertu na Dolenjskem. Zgodnja Danica, XIX, List 30, 1866, str. 238.
436 Iz Št. Ruperta. Zgodnja Danica, XIX, List 29, 1866, str. 229–230.
437 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 142.
77
Nagrobnik župnika Vincencija Vovka na šentrupertskem pokopališču
Portret knezoškofa Jerneja Vidmarja [WWWa]
njegovo dvanajstletno delovanje v župniji: »Vsak, kteri premisli te naprave in poprave, mora se čuditi, kako je mogoče v 12 letih toliko doveršiti!«438 Po Vovkovi smrti je bil administrator župnije tamkajšnji duhovni pomočnik Ivan Müller.439 Kot upravitelj je vodil župnijo do imenovanja nove ga župnika. Župnijo je sprva dobil dotedanji blejski župnik Simon Peharc,440 ki pa je resigniral in ni nikoli nastopil svoje službe. Za novega župnika je poleti 1868 prišel dotedanji tržiški župnik Alojzij Košir.441 Takoj se je zavzel za poživitev verskega življenja in v ta namen je že v naslednjem letu v šentrupertski fari potekal sv. misijon, ki so ga septembra 1869 vodili jezuiti. Toda šentrupertska župnija je že mesec dni poprej doživela svojevrsten preporod, saj je bil veliki šmaren v znamenju nove maše.442 V šentrupertski cerkvi jo je da roval domačin Ignacij Koren.443 V naslednjih dveh letih sta še dva šentrupert ska rojaka prejela mašniško posvečenje (Ignacij Fabiani in Ignacij Šalehar),444 toda najbrž je bilo veselje ob tem bolj tiho. Šentrupert so namreč 12. julija 1870 zajeli plameni: »V Šent-Rupertu na Dolenskem 12. t. m. strašna nesreča! Pogorelo 29 hiš z drugimi poslopji. Zgorelo veliko živali. Veliko ljudi nima nič, razun kar na sebi. Usmiljeni ljudje – pomagajte!« je v telegrafskem slogu poro čala Zgodnja Danica 445 Podoba kraja se je po tem požaru spremenila in po tej nesreči so si ljudje le počasi opomogli. Šentrupertski dolini tudi sicer narava ni prizanašala. Pogoste so bile naravne ujme, toče,446 sušni meseci niso bili redkost. Vse to je seveda vplivalo na letine in s tem na gmotni položaj faranov, ki ga je po svojih močeh skušal blažiti tudi šentrupertski župnik. Toda tudi on je bil leta 1885 deležen novih skrbi. Dolenjske novice so 15. junija 1885 prinesle vest o požaru, ki je pogoltnil romarsko cerkev na Veseli Gori.447 Košir se je zavzeto lotil obnavljanja romar ske cerkve kakor tudi vseh ostalih obnovitvenih del, ob tem pa ni pozabil na skrb za dušni blagor občestva. V ta namen je uvajal nekatere nove bratovščine in obnavljal stare; vpeljal je nove pobožnosti, denimo tridnevnico ob pustu. V uradovanje je uvedel slovenski jezik, urejal župnijski arhiv in začel pisati župnijsko kroniko.448
438 Kerščanska beseda, Slovenski prijatel, XVIII, št. 6, 15. junij 1869, str. 280.
439 Janez (Ivan) Müller je bil rojen 15. avgusta 1824, v mašnika posvečen 21. julija 1849, umrl 29. januarja 1877 na Mirni (NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna).
440 Simon Peharc je bil rojen 26. oktobra 1813 v Tržiču, v mašnika je bil posvečen 4. decembra 1836, umrl je 11. marca 1872 na Bledu (Kragl Zgodovinski drobci, str. 330).
441 Alojzij Košir je bil rojen 25. marca 1815 v Planini pri Rakeku, v mašnika je bil posvečen 12. avgusta 1838, umrl je 26. avgusta 1891 v Šentrupertu (Kragl , Zgodovinski drobci, str. 195–196; NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna).
442 Iz Ljubljane. Novomašniki. Zgodnja Danica XXII, List 31, 1869, str. 247.
443 Ignacij Koren je bil rojen 6. junija 1839, v mašnika je bil posvečen 15. julija 1888, umrl je 14. januarja 1907 v Ubeljskem (Letopis 2000, str. 314).
444 Ignacij Fabiani je bil rojen 1. avgusta 1846 v Šentrupertu na Dolenjskem, v mašnika je bil posvečen 24. septembra 1870, umrl je 11. decembra 1883 (Razne reči, Slovenec, XI, št. 213, 17. december 1883, brez navedbe strani). – Ignacij Šalehar je bil rojen 13. oktobra 1841, za mašnika je bil posvečen 31. julija 1871, umrl je 21. septembra 1913 v Ljubljani (Letopis 2000, str. 314).
445 V Šent-Rupertu. Zgodnja Danica, XXIII, List 28, 1870, str. 228.
446 Domače stvari. Slovenski narod, XIII, št. 166, 23. julij 1880, brez navedbe strani.
447 Iz Mokronoga: Četrta nesreča. Dolenjske novice, št. 12, 15. junij 1885, str. 97.
448 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 142.
78
Portret župnika Alojzija Koširja [NŠAL]
Leta 1888 je župnik Košir v šentrupertski fari dočakal svojo zlato mašo. Dne 12. februarja 1888 se je slovesno praznovala župnikova slavnost. Za to priložnost se je že poprej slovesno okrasilo ves kraj, postavljeni so bili slavoloki z napisi in zastavami, po gričih so bili pripravljeni kresovi. Ob tej priložnosti je »za dan slavnosti« farna cerkev dobila »dvoje novih, velekrasnih gotiških oken, lepo novo bandero, velekrasna gotiška svetilnika«, kakor je pisal poročevalec. Koširja so se ob jubileju spomnili tudi na škofiji in ga počastili z nazivom »konzistorialnega svetovalca«.449 Takrat so mu zaželeli, da bi dočakal diamantno mašo, a njegove moči so usihale in štiri leta po slavnosti je zaspal v Gospodu in bil pokopan na šentrupertskem pokopališču.450 Po nje govi smrti je bil župnijski administrator tamkajšnji kaplan Janez Nepomuk Pelc.451 Na novega župnika, ki bi lahko popeljal farane v novo stoletje, pa je bilo potrebno čakati nekoliko dlje časa.
Na prelomu stoletja
Časopis Slovenec je 10. novembra 1891 objavil vest o prezentaci ji dotedanjega stopiškega župnika Janeza Krizostoma Merveca za župnika v Šentrupertu.452 Zanimivo, da je do dejanske umestitve prišlo skorajda leto dni po tej objavi.453 Šele 25. oktobra 1892 je namreč Slovenec poročal o ume stitvi župnika Janeza Merveca »za župnijo Št. Rupert.«454 Tako je šentrupertska župnija po upravitelju župnije Janezu Nepomuku Pelcu končno spet imela župnika. Mervec v novi župniji ni izgubljal časa in se je takoj lotil dela tako v pastorali kot v popravljanju cerkva in drugih objektov. Žal pa ga je že v prvem letu delovanja župnijski patron spravil v težave, saj ni želel prispevati za obnovo ali vzdrževanje gospodarskega poslopja. Vse skupaj je še dodatno poslabšal požar, ki je leta 1893 zajel župnijsko gospodarsko poslopje. Toda prav ta požar je potem pripomogel po sodni poti razrešiti spor, ki je med šen trupertskim župnikom in novomeškim kapitljem kot farnim patronom tlel že pod župnikom Koširjem. Sodišče je leta 1897 razsodilo, da mora kapitelj kot župnijski patron prispevati petino vseh stroškov za vzdrževanje gospodarskih poslopij v šentrupertski župniji.455
Mervec je ob prenovah in popravilih cerkva po velikonočnem potre su 1895 posebno pozornost namenil delom v župnijski cerkvi,456 da je bila ob slovesnem jubileju štiristoletnice leta 1897 slovesno okrašena in urejena. Ta kratni ljubljanski knezoškof Jakob Missia (1838–1902) je na praznik rojstva
449 Iz Št. Ruperta na Dolenjskem. Slovenec, XVI, št. 191, 21. avgust 1888, brez navedbe strani.
450 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 143.
451 Janez Nepomuk Pelc je bil rojen 3. maja 1866, v mašnika je bil posvečen 21. julija 1889, umrl je 14. marca 1916 v Novem mestu (Letopis 2000, str. 423).
452 Janez Mervec je bil rojen 21. januarja 1846 v Vodicah, v mašnika je bil posvečen 31. julija 1871, umrl je 22. decembra 1918 v Šentrupertu (Letopis 2000, str. 424).
453 Dnevne novice. Slovenec, XIX, št. 257, 10. november 1891, brez navedbe strani.
454 Dnevne novice. Slovenec, XX, št. 244, 25. oktober 1892, brez navedbe strani.
455 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 127.
456 »V Šentrupertu na Dolenjskem je potres ustavil stenske ure in hiše so močno razpokale. V neki hiši, v kateri so imeli mrliča, so ljudje, ko se je jelo tresti, v naglici kar skozi okna zbežali.« (Potres. Novice, LIII, št. 17, 26. april 1895, str. 167).
79
Nagrobnik župnika Alojzija Koširja na šentrupertskem pokopališču
Portret župnika Janeza Merveca [NŠAL]
Matere Božje, 8. septembra 1897, posvetil cerkev sv. Ruperta in veliki oltar.457 Časopisi in listi so o tej slavnosti obsežno poročali. Šentrupert je bil, kakor je zapisal poročevalec Zgodnje Danice, že pred prazničnim dnem ves okrašen z zastavami, napisi in mlaji, saj je knezoškof Jakob Missia prišel v župnijo že 7. septembra. Na župnijski meji je bil slovesno sprejet in v imenu občine ga je pozdravil takratni župan. »Na praznik Matere božje je bilo ob 8. uri slovesno posvečevanje župnijske cerkve in velikega altarja.« Slovesnosti so se udeležili mnogi duhovniki iz sosednjih župnij. Poročevalec je zapisal: »Posvečevanje se je vršilo, kakor običajno pri zaprtih vratih. Ko so prevzvišeni posvetili cerkev, so potem še posvetili veliki oltar. Vse to je trajalo do ½ ure. Sedaj so pa služili prevzvišeni knezoškof pontifikalno sv. mašo ob obili azistenci [sic!]. Prostrana cerkev se je kmalu do zadnjega kotička napolnila z vernim ljudstvom. Pri tej sv. maši je domači mešani pevski zbor proizvajal krasno Palestrinovo mašo posvečeno papežu Marcelu. Petje je bilo povse cerkveno in tako dovršeno, da smo se čudili, kako je na deželi kaj tacega mogoče.« Slovesnost se je končala zvečer, ko se je »zabliščal ves Št. Rupert, kar je namreč hiš okolo cerkve, v krasni razsvetljavi.« Na okoliških hribih pa so nočno nebo osvetljevali številni kresovi. Dne 9. septembra je knezoškof Missia zjutraj maševal, nato zbranemu občestvu pri digal in naposled 766 podelil zakrament sv. birme. Birmanci so bili sicer iz 12 župnij, večina pa je vendarle prihajala iz Šentruperta in Mirne. Po birmi je Missia z duhovniki odšel molit na pokopališče in se nato ob četrti uri popol dne poslovil. Poročevalec je ob koncu podal še opis obnovljene šentrupertske farne cerkve: »Cerkev je zidana v gotičnem slogu; slike so krasne in stene niso preobložene; krasno so slikani oboki in sklepi svodov. Ugajala je zelo preproga v prezbiteriju ob obeh straneh; prav srečno so izbrane razne barve. Vse je slikal M. Koželj iz Kamnika in se s tem pokazal umetnika. Zakaj sam knezoškof so rek li, da je cerkev zelo lepa. Slikana je nekako tako, kakor radoljiška na Gorenjskem, a je višja. Brez pretiravanja lahko rečem, da je najlepša na Dolenjskem.«458 Obnovljena in znova posvečena župnijska cerkev je gotovo navdajala s ponosom vse župljane, šentrupertski župnik pa si je želel, da bi po teh ob novah vidnih zgradb uspel tudi z duhovno prenovo faranov. V ta namen je Mervec trikrat pripravil sveti misijon, vpeljal različne družbe in bratovščine (npr. bratovščina Karmelske Matere Božje), posebno skrb pa posvetil češčenju Presvetega Rešnjega Telesa.459 V cerkvi je obnovil orgle in razširil pevski zbor ter si na sploh prizadeval, da bi lahko storil vse za duhovno in materialno izboljšanje zaupanih mu duš. Pri slednjem so, v skrbi za varnost pred časnim ognjem, šentrupertski farani leta 1899 sami ustanovili prostovoljno požarno brambo, ki je 23. avgusta 1899 dobila »vladno potrditev«.460
Ob koncu leta 1899 se je v Šentrupertu ustanavljala hranilnica in posojilnica, ki so jo vpisali v sodni register v začetku leta 1900. Iz objave v časopisu razberemo, da je bil takratni načelnik zadruge Anton Sedlar, po sestnik in krčmar iz Šentruperta 66, namestnik je bil Tomaž Prijatelj, med
457 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 183–184.
458 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, L, List 37, 1897, str. 294–295.
459 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 143–144.
460 Domače vesti: Prostovoljna požarna bramba. Dolenjske novice XV, št. 18, 15. september 1899, str. 158.
80
petimi odborniki pa je bil še Janez Dolinar,461 tedanji šentrupertski kaplan.462 Leta 1900 je bilo tudi leto, ko je šentrupertski domačin kot mašnik prvikrat pristopil k oltarju. Sin šentrupertskega posestnika Mihaela Appeja in matere Marije, Alfonz Norbert Appej, doma iz Št. Ruperta št. 30,463 si je izvolil re dovniški stan in vstopil k frančiškanom.464 Kot frančiškanski novomašnik je p. Arhangel Appej prav oktobra 1900 svojo prvo daritev opravil na Brezjah.465
Z vsem dogajanjem v župniji se je ob vizitaciji šentrupertske fare maja 1902 seznanil tedanji ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937).466 V svojem dnevniku je Jeglič zapisal, da je v Šentrupertu kljub slabemu vremenu že popoldne 10. maja doživel lep sprejem. Takoj po spre jemu se je odpravil v šolo, prisostvoval delu kateheta, potem pa si vzel čas za ogled farne cerkve: »Sezidana je v prav elegantnem gotičnem slogu – Haken kirche467 – leta 1497, oltarji so novi, toda premasivni: po potresu jo je župnik Mervec okusno prenovil in leta 1897 so jo posvetili škof Missia ter obhajali štiris toletnico.« Pohvalno se je izrazil tudi o redu, ki ga je našel v cerkvi, le »zuna njost je pomanjkljiva.« Po ogledu pa je knezoškof spovedoval, kjer so ga ljudje našli tudi že v ranih urah naslednjega jutra. Ob devetih je sledila slovesna sv. maša in podeljevanje zakramenta sv. birme. Tistega dne je odšel še na Vese lo Goro, ogledal si je Kalvarijo, grad Škrljevo in tamkajšnjo kapelico, farno pokopališče in vsa gospodarska poslopja. Ob tej priložnosti je župnik škofu očitno potožil nad kaplanom, saj si je želel, da bi mu za kaplana poslal Antona Zoreta,468 misleč, da bo lahko shajal le z enim. Jeglič se s tem ni popolnoma strinjal, saj je menil, da bi morala biti v šentrupertski župniji kar dva kaplana, da bi se lahko primerno ukvarjala z mladimi, posebno s fanti. Knezoškof je v Šentrupertu ostal še naslednje dopoldne, ko si je ogledal še štiri podružnič ne cerkve in povsod so ga pričakali ljudje. Šele popoldne se je iz Šentruperta podal v Mokronog.469
Pred slovesom je škof šentrupertskemu župniku v pisni obliki podal tudi svoja opažanja o dogajanju v župniji. V kratkem pismu je Merveca pose bej pohvalil in mu izrekel priznanje za opravljeno delo in »za dobro stanje Vaše župnije«. Pohvalil je urejenost župnijske cerkve kakor tudi vseh podružnic in ga spodbudil, naj uresniči zamišljene projekte. Škof je o pokopališču zapisal, da je le-to premajhno in da je župnik prav storil, ko je sprožil postopke pri okrajnem glavarstvu, da bi se pokopališče povečalo. Škofa je skrbelo, da ka plan zanemarja »vzgojno stvar poduka«, zato je župniku naročil, naj kaplana
461 Janez Dolinar je bil rojen 24. septembra 1870 v Dobrovi, v mašnika posvečen 21. julija 1894, umrl je 26. januarja 1961 v Spodnjem Brniku, v župniji Cerklje na Gorenjskem (Letopis 2000, str. 451).
462 Oklic. Dolenjske novice XVI, št. 3, 1. februar 1900, str. 33.
463 NŠAL, ŽA Šentrupert, RMK Šentrupert 1868–1887, str. 111, zap. št. 53.
464 Alfonz Norbert Appej (p. Arhangel, OFM) je bil rojen 6. junija 1876 v Šentrupertu, v mašnika je bil posvečen 5. oktobra 1890, umrl je 17. oktobra 1956 na Viču v Ljubljani (Letopis 2000, str. 448).
465 Domače vesti: Novo mašo bral. Dolenjske novice, XVI, št. 20, 15. oktober 1900, str. 187.
466 Ljubljanski škofijski list, 1902, št. 1, str. 23.
467 Winkel ali Hacken-kirche je poseben tip cerkve z dvema ladjama, ki ležita pravokotno ena na drugo, v skupnem vogalu pa je oltar. – Ob navedbi iz Jegličevega dnevnika je treba dodati, da gre verjetno za napako; Jeglič je najbrž mislil na izraz Hallenkirche, dvoranska cerkev, ki jo dejansko pooseblja šentrupertska cerkev.
468 Anton Zore je bil rojen 4. januarja 1871 v Šmartnem v Tuhinju, v mašnika je bil posvečen 23. julija 1898, umrl je 20. maja 1940 v Mirni Peči (Letopis 2000, str. 437).
469 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 147–148.
81
na to posebej opozori. Že Jeglič sam je kaplana Dolinarja »ostro posvaril«, ker je ta posedal po gostilnicah ob poznih nočnih urah in mu zato obisk le-teh prepovedal. Ob tem je Jeglič župniku še naložil, naj si še bolj prizadeva za dušni blagor in skrbi za mladino, posebej še, ker takrat še ni bilo ustanovljene Marijine družbe, ki jo je škof zelo priporočal. Anton Bonaventura Jeglič se je razgledal tudi po župnijskem posestvu, kjer so bila poslopja lepo urejena, takšen pa je bil še farni arhiv, ki bi vseeno moral vsebovati nekatere dodatne zapise: »Pogrešam spominske knjige,« je navedel v pismu in dodal, naj se uredijo tudi vse mašne ustanove in nov status animarum. V zadnji točki je knezoškof Jeglič le še izrazil željo, naj župnika pri njegovem delovanju v župniji sprem lja Božji blagoslov in dodal: »Le nadaljujte ga [delo] v smislu mojih navodil v Škofijskem listu«. 470 Zdi se, da je župnikovo prigovarjanje glede premestitve kaplana pozneje obrodilo sadove, saj se je ta zgodila že ob koncu avgusta istega leta. Janez Krstnik Dolinar je odšel za kaplana v Logatec, na njegovo mesto pa je iz župnije Fara pri Kostelu v Šentrupert prišel želeni Anton Zore.471 Kako je župnik upošteval podana navodila in kaj vse se je postorilo v naslednjih letih, si je škof lahko ogledal že ob naslednji vizitaciji leta 1907. Škofijski list je v prvi številki leta 1907 natančno navedel urnik ško fovih vizitacij po dekanijah. V Trebelno je knezoškof Anton Bonaventura Jeglič nameraval priti 25. maja, naslednjega dne je sledil Mokronog, potem Št. Janž in 29. maja Šentrupert.472 Šentruperčani so škofa kot se spodobi slo vesno sprejeli. Posebej se je ob prihodu postavilo domače gasilsko društvo pod vodstvom »vrlega načelnika Freliha. Časten je bil ta nastop. Nad vse lep je bil nastop učencev z učiteljstvom vred in ganljivo je pozdravila učenka Tončka visokega kneza. Ves Št. Rupert je bil v zastavah in mlajih, zvečer pa je bil lepo razsvetljen, samo v dveh hišah je bila tema. Pevci so zapeli par lepih pesmi. Pok lonit se je prišel tudi občinski zastop …«473 Ob vizitaciji se je škof kot že poprej zanimal za vse cerkve v župniji, pastoralno delo in preprost utrip župnije. Odsev tega zanimanja je bil vprašal nik na tiskanem vizitacijskem formularju, ki je imel devet oddelkov z razčlen jenimi, v nemščini pisanimi vprašanji. V prvem oddelku je knezoškof Jeglič župnike spraševal o cerkvenih razmerah, kakšna je stavba, koliko je podru žnic ... Iz ohranjenega formularja razberemo, da je šentrupertski župnik Mer vec na nemško pisana vprašanja odgovarjal striktno slovensko. O farni cerkvi je župnik zapisal, da je bila cerkev tedaj »v dobrem stanu, potrebuje samo nekaj popravila na zunaj.« Pri tem ni pozabil omeniti, da je bila cerkev posvečena leta 1897. Po župnikovem mnenju je bilo vse v najlepšem redu glede krstilnice, cerkvenih predmetov, posodja in mašnih plaščev. Prav tako je omenil, da so bile vse podružnične cerkve takrat v dobrem stanju, in navedel, da je imela župnijska cerkev pri domači posojilnici 12.000 kron posojila, prav tako je bilo posojilo v višini 800 kron vzeto še za podružnično cerkev na Veseli Gori »radi nov. oltarjev.« Sicer pa so bila vsa gospodarska župnijska poslopja popravlje na in, po zagotovilih župnika, v dobrem stanju. Pri tem župnik ni pozabil poudariti, da je popravila pri teh stavbah župnik plačeval iz svojega, zato ni
470 NŠAL, Vizitacije, fasc. 10: Velečastiti gospod Janez Mervec, župnik v Št. Rupertu 1902.
471 Ljubljanski škofijski list, 1902, št. 6, str. 73.
472 Ljubljanski škofijski list 1907, št. 1, str. 24–25.
473 Dolenjske novice. Iz Št. Ruperta. Domoljub, XX, št. 26, 6. junij 1907, str. 360.
82
bilo nobenih pobotnic. Poleg cerkvenih prostorov je škofa zanimalo, kakšno je bilo takrat stanje na pokopališču. Šentrupertsko staro pokopališče je bilo namreč premajhno, zato se je to vprašanje zares uredilo tako, da se je nekaj župnijskega sveta »odstopilo« za njegovo razširitev, »da zadostuje za 15 let.«474 V tretjem razdelku je knezoškof župnike izpraševal o njihovem živ ljenju in delovanju na zaupanem jim mestu. Mervec je navajal, da izpolnjuje vse zaupane mu naloge, rezidira v župniji, opravlja službo božjo in na sploh izpolnjuje cerkvene predpise. V odgovoru na vprašanje o mašnih ustanovah,475 ki so bile v župniji ustanovljene, je župnik navedel: »Nekaj mašnih ustanov še ni poterjenih [sic!], denar naložen in maše se opravljajo.« Spodbudne besede je župnik Mervec napisal tudi o ministrantih, ki so se spodobno obnašali, me žnarju in organistu, ki je bil »cecilijanec«. Najsvetejše se je izpostavljalo »po predpisih«, sicer pa ob »40-urni predpustni pobožnosti in 27. marca – vedno češčenje.« Na vprašanja o pastoralnem delovanju župnika je Mervec odgovarjal pozitivno, omenil pa je, da sam ne poučuje verouka v šoli, ker je to opravljal gospod katehet, ki je otroke pripravljal na prejem prvega sv. obhajila. O kapla novem delu pa se je pohvalno izrazil. Obisk v cerkvi in prejem zakramentov je ocenil kot dober; »nekaj jih je mrzlih.« Kljub temu pa se v fari ni vedelo za nikogar, ki bi verskih dolžnosti ne opravljal. Mervec je omenil, da je bil zadnji misijon v župniji leta 1900, ko so ga vodili očetje frančiškani. V župniji so takrat delovale nekatere bratovšči ne; denimo bratovščina Karmelske Matere Božje, ki je imela preko 500 udov; tretjeredniki so šteli 455 članov, bratovščina Vednega češčenja pa 580 udov. O župnijskem arhivu je župnik poročal, da je urejen, da obstaja star arhivski inventar in da se računi »polagajo na dve leti«. Matične knjige so bile urejene, posebne knjižnice pa v župnišču niso imeli. Na vprašanje, ali ima v arhivu vse škofijske liste o letu 1875, je Mervec navedel, da ti sicer so, vendar jih še niso dali vezati. O kroniki oziroma »Memorabilienbuch« pa je župnik po domače zapisal: »Je zgodovinska knjiga, pa še ne za moj čas izpolnjena, pa bo.« Z drugimi besedami, tega mu od minule vizitacije leta 1902 še ni uspelo zadovoljivo rešiti.
V zadnjem oddelku je škof župnike spraševal še o sami župnijski skupnosti, med drugim ga je zanimalo, kako je s plesi in če se duhovnika kliče k bolnikom ali ne. Župnik Mervec je o slednjem dejal, da so duhovniki pokli cani k bolnikom, o plesih pa, da teh v fari ni, »so pa gostilne kljub opominjanju čez postavno uro odperte.«476
Po opravljeni vizitaciji so v župniji ton krojili vsakodnevni življenjski pripetljaji. Nekateri od teh so našli svoj odmev v časopisju. To je denimo poročalo, da se je 9. julija 1907 pripetila nesreča s smrtnim izidom. Glasilo Nova doba je zapisalo, da je tistega dne konj udaril »18 letnega sina posestnika Franca Kneza iz Velikega Zirnika [sic!], občine Št. Rupert, s tako silo v trebuh, da je umrl v bolnici v Novem mestu, kamor so ga prepeljali.«477 Poleg žalostnih notic so bile tu in tam objavljene tudi vesele novice, med katere gotovo sodi oznanilo
474 NŠAL, Vizitacije f. 11, Šentrupert na Dolenjskem.
475 O mašnih ustanovah v Šentrupertu v času dotičnega župnika glej: Maček , Mašne in svetne ustanove na Kranjskem 1892 do 1960.
476 NŠAL, Vizitacije f. 11, Šentrupert na Dolenjskem.
477 Dnevne vesti. Konj je udaril. Nova doba, I, št. 44, 17. julij 1907, brez navedbe strani.
83
o vsakoletnem semnju. Tega leta je bil semenj na Veseli Gori zapisan na sobo to, »26. oktobra – ker 27. oktobra je nedelja. Naj vzamejo to kupci in prodajalci na znanje in naj pridejo v soboto na Veselo goro, ker v nedeljo ne bode semnja.«478 Novice o vremenskih nevšečnostih in drobnih življenjskih radostih ter o političnih aktivnostih v šentrupertski fari so se v časopisih in listih znašle še v naslednjih tednih in mesecih. Mnogi so se že ozirali na to, kdaj jih bo spet obiskal knezoškof. Po vseh izračunih so si obisk lahko obetali šele leta 1913. Toda knezoškof Jeglič je v župnijo prišel že ob koncu februarja 1911. Takrat se je namreč udeležil čaščenja sv. Rešnjega Telesa ob pustnem času: »Hvala Bogu, da se je ljudstvo domače župnije in tudi sosednjih župnij slovesnosti udeleževalo v preobilnem številu. Obhajil je bilo te tri dni, 26., 27., 28. februarja, okoli 1.900. Pomagali so spovedovati sosednji župniki.« Jeglič je v dnevniku posebej omenil zborovanje izobraževalnega društva in odsekov in ni mu bilo všeč, da je v vsej dekaniji Orel deloval edinole v Šentrupertu. Zato pa se je toliko bolj pohvalno izrazil o tedanjem kaplanu Ivanu Strajharju,479 pri čemer ni mogel mimo političnih nasprotij, ki so se razkrivala v župniji: »Tega kaplana liberalci sovražijo, naši ga imajo pa zelo radi, liberalci so ga hoteli odstraniti: no, potreben je v Št. Rupertu, mora ostati. Škoda, ker ni še enega kaplana: župnija velika in mnogo dela.«480 Zares, takrat še ni bilo drugega kaplana in vse posle sta mo rala opravljati župnik Mervec in kaplan Strajhar sama. Knezoškof Jeglič je bil v Šentrupertu še v naslednjem letu, ko se je ob koncu januarja odvijala deka nijska konferenca in je nagovoril zbrane duhovnike.481
Leta 1912 je bil že omenjeni šentrupertski kaplan zares večkrat tarča napadov liberalnega tiska. Pisec ene od tovrstnih časopisnih notic se je podpi sal kot Potnik, svojo ost pa je v prvi vrsti usmeril proti kaplanu, ki naj bi bil za faro prava nesreča: »Za zgražati se je nad tem, kako celo faro tlačani in pritiska s svoj politiko. Da, on je tisti, ki seje v družine razdor in kreg. /…/ Njemu je vera deveta briga, le za politiko, hranilnico, mlekarno in čukarijo misli, da je poslan v Št. Rupert.« Drugo ost pa je pisec uperil proti faranom, ki so takrat raje dre mali in se dali voditi »privandranemu farju.«482 Prav ob koncu leta 1912 je do tični šentrupertski kaplan dobil družbo. Iz Planine pri Rakeku je bil namreč za drugega kaplana 1. decembra 1912 v Šentrupert poslan Leopold Erzin.483 Toda ta je v župniji deloval le do maja 1914, ko je bil premeščen v Trebnje. Od takrat pa vse do septembra 1917, ko je v župnijo kot drugi kaplan prišel Anton Hostnik,484 je v Šentrupertu spet deloval le kaplan Strajhar.485
Dne 9. septembra 1913 je Šentrupert kar med tednom spet slovesno pričakal ljubljanskega knezoškofa Jegliča, ki je takrat podeljeval zakrament sv. birme. Kakor že v prejšnjih vizitacijskih zapisih je tudi tokrat Mervec skušal
478 Domače vesti: Semenj na Veseli gori. Dolenjske novice, XXIII, št. 19, 1. oktober 1907, str. 194.
479 Ivan Strajhar je bil rojen 21. junija 1878 v Šmartnem pri Tuhinju, v mašnika je bil posvečen 14. julija 1902, umrl je 7. julija 1947 v Cerknici, pokopan v Rakeku (Letopis 2000, str. 443).
480 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 504.
481 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 529.
482 Dolenjske novice: Št. Rupert–Št. Janž. Slovenski dom, VI, št. 41, 12. oktober 1912, str. 6.
483 Leopold Erzin je bil rojen 9. oktobra 1886 v Šmartnem pri Tuhinju, v mašnika je bil posvečen 14. julija 1910, umrl je 20. januarja 1945 v Ljubljani (Letopis 2000, str. 440).
484 Anton Hostnik je bil rojen 21. aprila 1894, v mašnika je bil posvečen 8. junija 1917, umrl je 30. marca 1967 v Smledniku (Letopis 2000, str. 455).
485 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
84
škofu temeljito predstaviti življenjski utrip župnije, obnovljena poslopja in cerkve ter delovanje različnih organizacij, ki so po najboljših močeh skušale doprinesti k časnemu in večnemu blagru faranov. V župniji je takrat deloval Marijin vrtec, lepo se je razvijala Marijina družba, ki je imela različne odseke. Dekleta so se udejstvovala pri pripravljanju različnih zabavnih iger, režirale so različne predstave, medtem ko so se fantje bolj udejstvovali v izobraževalnem društvu, ki je razpolagalo z lastno knjižnico. Župnik Mervec je pohvalil družine in versko življenje, opozoril tudi na izseljence, ki so odhajali na tuje iskat boljšo prihodnost, ni pa pozabil omeniti domačega gospodarskega napredka, ustanovljenih zadrug in posojilnic, pa tudi karitativne skrbi za bližnjega ne. O svojih sodelavcih se je ugodno izrazil in posebej izpostavil prav delovanje kaplana Strajharja na socialnem in gospodarskem področju. Manj zadovoljen je bil z organistom in cerkovnikom. Slednji niti pri ljudstvu ni bil posebej priljubljen. Ob koncu promemorije je škofu posebej omenil delo domačina Ivana Steklase (1846–1920) in njegovo knjigo o zgodovini župnije.486 Mervec je namreč menil, da gre za precejšnje finančno tveganje pri financiranju tiska te knjige. Upal je, da jo bodo ljudje radi brali in jo vzeli zares za svojo.487 Po tem slovesnem obisku se je življenje vrnilo v stare tirnice, kar je poleti 1914 prekinil izbruh vojne vihre. Možje in fantje so odhajali na fron te, od tam so se vračali vojni invalidi, oboleli, prihajala so žalostna obvestila o padlih. Doma so ljudje po najboljših močeh storili vse, da bi prebrodili te negotove in težke čase, ki so v zaledju zaradi pomanjkanja, bolezni in drugih tegob prav tako terjali mnogo solz, krvi in tihe bolesti.488 Zdi pa se, da je v teh težkih časih in ob postaranem župniku Mervecu v ospredje vse bolj prihajal kaplan Strajhar. Kaplan si je s svojim načinom delovanja in politič nim agitiranjem nakopal nezadovoljstvo med farani, kar se je januarja 1918 pokazalo v odprti izjavi šentrupertskih faranov, naslovljeni na knezoškofa Jeg liča. V izjavi so šentrupertski možje izrazili svoje razočaranje nad Strajharjem, ki je imel močan vpliv na vse odločevalne dejavnike v šentrupertski fari in je v kraj vnašal razdor. Zato so želeli, da škof proti kaplanu ukrepa oziroma ga premesti. Podpisanih je bilo okoli 250 mož. Jeglič je v dnevniku povzel vse ključne očitke proti kaplanu in celotno izjavo takole komentiral: »List je izvrstno sestavljen. Razmere opisuje precej resnično, v kolikor poznam g. kaplan Strajharja, ki tudi župnika komandira. Lani je že dobil dekret v Ribnico, toda izprosil si je preklic, ker je navedel mnogo veljavnih vzrokov.« Jeglič je potem o tej zadevi sam pisal šentrupertskemu župniku.489 Vse to je najbrž vplivalo, da je bil Strajhar avgusta 1918 zares premeščen in poslan za kaplana v Šentjernej. Na njegovo mesto je prišel kočevski kaplan Franc Sušnik,490 ki je v fari deloval kot drugi kaplan.491
486 V spletno dostopni slovenski biografiji je navedeno napačno leto njegove smrti, leta 1921 (Kranjec, Steklasa). Glej tudi: NŠAL, ŽA Šentrupert, MMK Šentrupert 1906–1920, prepisi, 1920, str. 147, zap. št. 49; Frelih, Profesor Ivan Steklasa, str. 109 in dalje.
487 Šimac, Pod cesarskim orlom, str. 15–21.
488 Podrobneje o šentrupertski fari v času prve svetovne vojne glej: Šimac, Pod cesarskim orlom.
489 Jeglič, Jegličev dnevnik, str. 741–742.
490 Franc Sušnik je bil rojen 1. oktobra 1889 v Šmartnem pri Litiji, v mašnika je bil posvečen 16. julija 1914, umrl je 22. septembra 1929 v Selah pri Kamniku (Letopis 2000, str. 430).
491 Dnevne novice. Slovenec, XVLV, št. 176, 3. avgust 1918, str. 4.
85
Spominsko obeležje vojakom iz šentrupertske župnije, padlim v prvi svetovni vojni, na južni steni prezbiterija
Po več kot štirih letih morije se je vojna končala s propadom habs burške dvojne monarhije, na njenih temeljih pa so nastajale nove nacionalne države. V jeku bojev za severno mejo se je tiho izteklo tudi življenje dolgole tnega šentrupertskega dušnega pastirja. Dne 23. decembra 1918 sta tedanja šentrupertska kaplana Frančišek Sušnik in Anton Hostnik v Slovencu objavila osmrtnico za pokojnim duhovnim svetnikom in šentrupertskim župnikom Janezom Mervecem, ki je 26 let služboval v šentrupertski fari. Zapisano je bilo, da se bo pogreb vršil naslednjega dne, 24. decembra ob 11. uri dopoldne.492 Tri dni pozneje so se oglasile Dolenjske novice in o pokojnem župniku zapisale: »Bil je vsepovsod velespoštovan in blag gospod.«493 Pokorn je o njem zapisal: »Pra vi Gorenjec, mož kremenitega značaja. Kot duhovnik ljubezniv tovariš in poln estetičnega okusa, kar se je pokazalo zlasti v poslikanju šentrupertske cerkve.«494 Kot župnijski administrator je od smrti župnika Merveca deloval tamkajšnji kaplan Franc Sušnik, ki je to službo opravljal do imenovanja novega župnika.
492 Slovenec, XLVL, št. 295, 23. december 1918, str. 6.
493 Domače in tuje novice: Umrl. Dolenjske novice, XXXIV, št. 52, 26. december 1918, str. 206.
494 NŠAL 572, šk. 380 Zapuščina Pokorna.
86
Nagrobnik župnika Janeza Merveca na šentrupertskem pokopališču
V novi državi:
službovanje župnika Petra Natlačna (1919–1932)
Slovo župnika Merveca simbolično predstavlja tudi slovo habsburške monarhije. Slovenci so se znašli v novih razmerah, pod srbsko krono, kjer so uglednejše mesto na dvoru imeli pravoslavni. V teh novih okoliščinah je šen trupertska župnija dobila novega župnika. Ker je bilo to obdobje doslej nekoliko slabše obdelano, je v tem prispevku nekaj več prostora namenjenega prav delovanju Petra Natlačna in njegovega naslednika, ki sta v novi državi imela največ opraviti s prizadevanjem za časni in večni blagor šentrupertskih faranov. Dolenjske novice so že 27. februarja 1919 ljudem naznanile, da je novomeški kapitelj kot šentrupertski patron za novega župnika prezentiral Petra Natlačna,495 dotedanjega mestnega kaplana pri sv. Petru v Ljubljani.496 Natlačen je bil za župnika imenovan že 4. marca, dva dneva pozneje že tudi umeščen, 13. marca pa je v Šentrupert prišel kot novi župnik, kjer se je prvo nedeljo »kar sam predstavil vernikom. Župnija ga je sijajno sprejela.«497 Čakalo ga je obilo dela, ki pa ga spričo draginje in slabega vremena ni bilo lahko zače ti. Obenem so se takrat že pospešeno pripravljali na kanonično vizitacijo tako v duhovnem pomenu besede kakor tudi v zunanjih izboljšavah in popravilih. Ob tej priložnosti so, denimo, popravili kozolec, na novo so navozili pesek okoli cerkve in na pokopališče. Prebelili so župnišče v spodnjih prostorih, stroške teh del pa je plačal župnik sam. Popravil se je Natlačen lotil še v cerkvi, zlasti ga je skrbelo za oltarje, pa tudi za velike stebre, ki so bili precej okrušeni. Precej časa je delavcem in kmetom življenje krojilo vreme, ki je bilo zelo deževno. Temu primerno je bila letina takrat slaba.498 Po komaj treh mesecih aktivnega delovanja v župniji je Natlačen ob škofovi kanonični vizitaciji, 28. in 29. junija 1919, že moral pripraviti pro memorijo o župniji. V njej je predstavil življenje fare in vpliv viharnih časov nanjo. V prvi vrsti se je razpisal o skrbi za učečo se mladež. V župniji je takrat delovala trirazredna šola s petimi oddelki, ki jo je vodil ravnatelj Lunaček: »Poučuje se v treh poslopjih, in pouk je za bližnje otroke drugače urejen kakor za oddaljene. Mnogo otrok ima do šole po 1 do 2 uri daleč. Zato je pozimi navadno zelo slabo obiskovan pouk. Od 80 učencev v razredu za oddaljene jih je prihajalo komaj 10 v šolo.« Vendar je Natlačen to razumevajoče opravičeval s slabimi potmi, zlasti pozimi. Naj pa na šolo ne bi imel posebnega vpliva vojni čas: »Vojni čas ni veliko oviral šolskega obiska. Ves ta čas je bil obisk malodane normalen.« Natlačen je sicer pohvalil ravnatelja Lunačka kot izbornega vrtnarja, sadjarja, čebelarja in tudi kot učitelja, ni pa ga mogel pohvaliti kot »krščanske ga vzgojitelja«. Menil je namreč, da je Lunaček »pravi tip liberalnega učitelja, eksponent svobodne misli.« Toda v času delovanja novega župnika se je zdelo, da se je mož vse bolj umikal iz javnega delovanja. V šoli je Natlačen pohvalil delovanje nekaterih drugih učiteljev in delo obeh katehetov, ki sta s svojim
495 Peter Natlačen je bil rojen 25. junija 1878 v Gočah, v mašnika je bil posvečen 18. julija 1903, umrl je 7. oktobra 1935 v Petrovčah (NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna; Slovenec, LXIII, št. 232 a, 9. oktober 1935, str. 8).
496 Domače in tuje novice: Prezentacija. Dolenjske novice XXXV, št. 9, 27. februar 1919, str. 35.
497 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 1.
498 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 2.
87
nastopom pripomogla, da so šolski otroci radi prihajali k sv. zakramentom. Nekoliko več težav naj bi bilo zaradi posledic vojne z otroci ponavljalne šole, saj se je občutila odsotnost očetov. Natlačen je v promemoriji opisal delova nje Marijine družbe in ostalih že omenjenih društev in bratovščin, ki jih je k življenju priklical pokojni župnik Mervec. Tudi zaradi njihovega delovanja je bila, po župnikovem mnenju, vera »v župniji dokaj trdno usidrana.« Dru žinsko in versko življenje v župniji je bilo po Natlačnovi oceni v splošnem dobro, saj je večina dela ležala na plečih žena, ko so bili možje na frontah ali pa – nekateri – v Ameriki. Bridko je obžaloval divjanje španske bolezni, ki je terjala toliko mladih življenj, predvsem žena in deklet: »Ljudje so imeli to bo lezen za kazen božjo in marsikateri se je v tem času spomnil večnosti in se spravil s svojim Bogom.« Župnik je zapisal še nekaj besed o ustanavljanju novih zvez in odborov. Med temi je bil takrat v ustanavljanju Karitativni odbor, »obstoječ iz zastopnikov najvažnejših korporacij v župniji.« Predsedoval mu je župnik sam. Poleg skrbi za druge so bili farani odločeni, da bi si oskrbeli nove zvono ve, saj so bili stari »žrtve vojne.« V ta namen so med ljudmi potekale različne nabirke. Natlačen je ob koncu svojega opisa škofu Jegliču še zaupal načrt, da bo poskrbel za veliki sveti misijon. Časovno je bil predviden od 16. do 23. novembra 1919, vodili pa naj bi ga jezuiti iz Ljubljane.499 Po vizitaciji se je Natlačen vpel v delo. Ob tem so se v župniji me njavali kaplani, ki so prihajali in odhajali. Avgusta 1919 je tako prišlo do premestitve Franca Sušnika, ki je odšel za kaplana v Moravče, v Šentrupert pa je prišel kaplan Janez Jeretina,500 ki je ostal le do sv. Jurija leta 1920.501 Prav leta 1920 so v vizitacijskem poročilu škofu zapisane želje ljudi po novih zvonovih dobile realno podobo. Takrat so namreč v jeseniški železarni kupili prve jeklene zvonove za posamezne šentrupertske podružnične cerkve: »Ljud je so vse sami med seboj zložili za zvonove.« V naslednjem letu so trije jekleni zvonovi prvič zazvonili na Veseli Gori. Prav v letu 1921 je šentrupertska do tedanja trirazredna ljudska šola postala petrazrednica. Takrat so v šoli začeli poučevati srbsko cirilico, kar pa ljudem ni bilo všeč, saj so se bali, da otroci ne bodo znali »ne po naše ne po srbsko pisati in brati.« To je bil čas, ko so se vse bolj vrstile slabe letine, v novi državi je naraščala draginja, hkrati pa so uvajali vedno nove davke. Posledično se je med ljudmi vse bolj razraščala revščina in nič čudnega ni bilo, da je zaradi tega pogosteje prihajalo do vlomov in tatvin. V Šentrupertu so takrat vlomili v župnišče in odnesli predvsem moko, »vso mast, vse jedilno orodje in več finega porcelanastega posodja .« Tatov niso našli, na sploh pa se je župnik v kroniki precej pritoževal nad neodzivnostjo orožništva, kar naj bi bilo krivo, da so se tatvine še bolj pogosto pojavljale po različnih zidanicah, kaščah in hišah različnih gospodarjev. Med ljudstvom so krožila tudi imena posameznikov, ki so veljali za nevarne tatove; »vas Vrh je v tem oziru na prav slabem glasu ,« je v kroniko zapisal župnik.502
Začetek leta 1923 se je zdel precej bolj optimističen tudi zato, ker so že januarja v Šentrupert pripeljali nove jeklene zvonove za župnijsko cerkev:
499 NŠAL, Vizitacije, fasc. 19, Šentrupert 1919.
500 Janez Jeretina je bil rojen 28. oktobra 1894 na Dobu, v mašnika je bil posvečen 2. junija 1918, umrl je 2. novembra 1921 v Šentvidu pri Ljubljani (Letopis 2000, str. 426).
501 NŠAL 572, šk. 380 Zapuščina Pokorna.
502 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 3–5.
88
»Ko je prišla vest v faro, da so dospeli 2 tako zaželeni novi zvonovi, je bilo kar vse pokonci.«503 Po slovesnem blagoslovu zvonov pa je bilo potrebno misliti na to, kako jih bodo spravili v zvonik. Tam je bilo treba izvesti kar nekaj popravil in zamenjati dotrajan nosilni tram. Za novega je grof Barbo prispeval lep hrast: »Kakor hitro so bili zvonovi v jarmih, zazvonili so z njimi stari preizkušeni zvo narji. Ljudje so prihajali iz hiš in poslušali lepo ubrano zvonjenje.«504 Tudi še v prihodnjih mesecih so ljudje zbirali sredstva, da so se nakupili še novi zvonovi za druge podružnične cerkve, kar pa je seveda povzročilo nemalo stroškov in so morali poseči tudi po kreditih. Denar so potrebovali za obnovitvena dela na cerkvah in drugih župnijskih poslopjih. Pri vsem tem so se nakupov zvonov pa tudi šentrupertskega župnika in farnih posesti občasno lotevali v posameznih listih, predvsem z namenom agitacije ob volitvah.505 O obnovitvenem in pastoralnem delu je šentrupertski župnik spet podrobneje poročal škofu Jegliču ob naslednji vizitaciji, 16. septembra 1924. Natlačen je opisal trud farne duhovščine za dvig župnije v verskem, moralnem in gospodarskem oziru. Versko življenje je bilo dokaj povoljno, zlasti delo z mladimi je že kazalo prve sadove. Na novo so vpeljali Marijin vrtec za dečke in deklice, vzpostavili pa so tudi mlade orliče: »Mladih pogumnih orličev je precejšnje število.« Vsi ti so si, kakor je zapisal Natlačen, seveda želeli čimprej vstopiti med člane, ki so se v fari lepo razvijali. Tudi dekliška Marijina družba je lepo uspevala in imela kar 280 članic. Še naprej so, kakor je navedel župnik, posamezniki odhajali v širni svet, predvsem v Ameriko in Francijo. Z vsemi so se trudili ostati v stiku predvsem preko pisem. Natlačen ni pozabil omeniti niti tistih, ki so odhajali k vojakom. Pred odhodom so se »skorej redno« ogla sili tudi v cerkvi in prejeli sv. zakramente. Pohvalno se je šentrupertski župnik izrazil tudi o župnijskem občestvu in poudaril vernost družin. K bogoslužju so radi prihajali vsi, le nekaj posameznikov in versko mlačnih družin je bilo takrat v župniji. Omenil je tudi dobrodelni vpliv sv. misijona, poudaril pa še dober napredek v vseh gospodarskih društvih in zadrugah.
Ob koncu spomenice je Natlačen seveda predstavil tudi župnijsko cerkev in vse, kar se je dotikalo župnišča. O cerkvi je zapisal, da so se stvari »vzdrževale in popravljale, kakor je bila potreba«. Pri tem je izpostavil popra vilo zvonika in cerkvene strehe ter ostale potrebne nakupe nove opreme in mašnih oblačil. Omenil je tudi nakupe novih zvonov: »Za podružnice se je nabavilo 10 novih zvonov, popravila se je cerkev na Vrhu, Cirniku, Zaloki, pri Sv. Roku in v Škocijanu, kjer se je napravil v cerkvi tudi nov tlak. Stalo je to veliko denarja, pa je vse plačano, le škocjanska cerkev ima še 3000 K dolga, pa se bo tudi kmalu odplačal. Kapelice in križi ob potih so še dosti v dobrem stanu.« V takšnem so bila tudi nadarbinska poslopja, ki jih je vzdrževal župnik »na lastne stroške«, kar pa je veliko stalo. Precej denarja je bilo potrebnega tudi za popravilo kaplanije in mežnarije, popolnoma pa so obnovili še cerkveno hišo ob farni cerkvi. V spomenici se je dotaknil še župnijske pisarne, vodenja različnih knjig, imenikov, kakor seveda vodenja matičnih knjig, ki so jih pisali točno po določilih sinode in za vsako knjigo vodili tudi repertorij.
503 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 6–7.
504 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 7.
505 Prim. Št. Rupert na Dolenjskem. Domovina VI, št. 11, 16. marec 1923, str. 7–8.
89
Natlačen je imel ob obisku škofa Jegliča v župniji dva kaplana. Posebej je cenil mladega Alojzija Košmrlja,506 resnega delavca v »vinogradu Gospodovem«, ki si je veliko prizadeval na vseh poljih. Temu primerno se je mladi kaplan prikupil vsem v župniji. Župnik je naravnost navedel, da je bil mladi Košmerlj med ljudmi bolj priljubljen kot sicer zelo inteligenten in lju beznivi kaplan Janko Mevželj.507 Cerkovnik in organist v Šentrupertu je bil takrat Ivan Remš, pri teh opravilih pa mu je pomagal France Odlazek, ki je bil že od mladih nog veselogorski cerkovnik in pri farni cerkvi vztrajen pomočnik. Šentrupertski župnik mu je zapisal sijajno spričevalo, saj je menil, da se je na cerkvene obrede Odlazek razumel »kmalu bolje kakor kak mlad kaplan.« Omenil je seveda še ključarje, ki so bili zaupanja vredni možje. Pod zadnjo točko spomenice je Natlačen izpostavil »Izrednosti v župniji«. V prvi vrsti je župnik tu izpostavil prihod poljskih Marijinih se ster redovnic, ki so v župnijo prišle na pobudo domačina dr. Arturja Skedla (1858–1923) z obljubo, da jim bo zapustil celo graščino. Tu naj bi ustanovile svoj zavod za vzgojo ženske mladine. »Pred smrtjo pa se je premislil in je za pustil vse svoje imetje g dr. Podobnikovi. S poslednjo se je stvar uredila tako, da dobe sestre mlin s posestvom.« Sestre pa so mlin in posestvo prodale ter odšle nazaj na Poljsko, saj se tudi slovenskega jezika niso mogle priučiti. Župnik je nekaj besed namenil še številu gostiln in rudarskemu delu, saj so mnogi domačini odšli na delo v rudnike (Trbovlje), nekateri pa v Francijo. Svoje poročilo je Natlačen zaključil z opravičilom, da je to sicer res obsežno, pa še zdaleč ne popolnoma izčrpano, saj je bila doba zadnjih petih let zelo bogata z različnimi dogodki.508
Novi zvonovi v farni cerkvi so lahko že v prihodnjem letu mogočno zvonili tudi v pozdrav domačinu Matiji Lamovšku,509 doma iz Kostanjevice št. 8, ki je 5. julija 1925 pred oltarjem sv. Ruperta daroval svojo novo mašo. Župnik je ob tem veselem dogodku šentrupertskega rojaka v kroniko zapi sal: »Ljudstva se je kar trlo, ker ni bilo v šentrupertski župniji že dolgo vrsto let nobene nove maše.« Novomašni pridigar je bil šentrupertski rojak, frančiškan p. Arhangel Appej, ki je z izbranimi besedami nagovoril novomašnika in zbrano ljudstvo.510
Dela naslednjih štirih let župnik ni vpisoval v farno kroniko, zato lahko nekaj o njem razberemo le iz vizitacijskega zapisnika iz leta 1929, ko je v Šentrupertu ljubljanski škof spet delil zakrament sv. birme. Natlačen je podal pregled nad stanjem v župniji in svojim tedaj že desetletnim pastoral nim delom med Šentruperčani. V marsičem je lahko le ponovil že zapisano iz prejšnje vizitacije, tako denimo o pridigah, službi božji, o splošno dobrem verskem življenju družin in molitvi kakor tudi o obiskih svetih maš. Farna cerkev in podružnice so se popravljale in obnavljale po potrebi; župnik je navedel, da so v tem času pri župnijski cerkvi popravili in prebarvali pločevino, streho
506 Alojzij Košmerlj je bil rojen 25. julija 1899 v Sodražici, za mašnika je bil posvečen 29. junija 1922, umrl je 22. julija 1974 v Buenos Airesu (Letopis 2000, str. 459).
507 Janko Mevželj je bil rojen 12. novembra 1891 v Škocjanu pri Novem mestu, v mašnika je bil posvečen 22. junija 1915, umrl je 22. aprila 1937 v novomeški Kandiji (Letopis 2000, str. 435).
508 NŠAL, Vizitacije, fasc. 16, Šentrupert 1924.
509 Matija Lamovšek je bil rojen 11. marca 1900 v Šentrupertu, v mašnika je bil posvečen 29. julija 1925, umrl je 29. marca 1984 v Buenos Airesu (Letopis 2000, str. 465).
510 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 13.
90
in žlebove. Prav tako so se obnovila gospodarska poslopja. Precej manj pa je bil Natlačen zadovoljen z župnijskim patronom, o katerem je škofu potožil: »No vomeški kapitelj kot patron, bi bil moral prispevati k stroškom eno petino, pa se je temu ustavil. Zato je moral prevzeti nase to petino župnik in jo kriti.« Župnik je škofu v vizitaciji zato naravnost zapisal, da kapitlju ne plačuje menzala (v višini 210 din) »in ga ne bo plačeval, dokler ne bo ta petina stroškov pokrita.«511 Če je bil Natlačen nezadovoljen s kapitljem, pa je bil zelo zadovoljen z odnosi, ki so vladali med duhovščino v župniji, s cerkvenimi ključarji in osebjem, pa tudi z odnosi med župnijo in občinskimi oblastmi. Prav tako lepo so se razvijala društva in šentrupertske organizacije, skupaj z gospodarskimi družbami (Hranilnica in posojilnica, Čebelarsko društvo itd.). Opozoril pa je, da so bile razmere v zadnjih dveh letih za kmečko prebivalstvo izjemno tež ke zaradi vremenskih nevšečnosti (toča, pozeba, suša) in so ljudje trpeli veliko pomanjkanja. Zato pa je tistega poletja kazalo, da bo letina izvrstna: »Bog daj, da ne bi spet kaka vremenska nezgoda uničila lepega upanja. Uboštvo lomi mo štvo in dela greh. Tega nas pa Bog varuj!« Najbrž je zaradi teh stisk prihajalo do pogostih vlomov in tatvin,512 kakor je pisal župnik, mnogi so si šli iskat sreče v tujino. Pri tem so pogosteje kakor v Ameriko odhajali v Kanado, mnogi pa so takrat iskali boljše prihodnosti v Belgiji, Holandiji in Franciji. Vsem tem je župnik svetoval, naj se vključijo v tam delujoče skupnosti; predvsem dekletom je priporočal Marijino družbo, vsi naj iščejo stike s svojimi rojaki, še posebej s slovenskimi duhovniki.513
Župnik Natlačen je veljal za delavnega duhovnika, znanega pridigarja in humorista. A se zdi, da v šentrupertski fari kljub svoji dobri volji v zadnjih letih svojega delovanja zaradi bolezni (sladkorna bolezen) ni mogel postoriti vsega, kar bi si želel sam in kar so si zaslužili farani.514 Ti so to opazili predvsem, ko so začela izostajati nujna popravila. Zaradi tega je med ljudmi prihajalo do slabe volje, kar seveda ni prineslo napredka in duhovnega dviga. Škofijski ordinariat je na vse te pritožbe odgovoril sprva s tem, da je doteda njega kaplana Petra Flajnika515 imenoval »za upravitelja vse cerkvene imovine«. Med župnikom Natlačnom in kaplanom je nastalo »silno mučno razmerje, ki ga pa slednja nista zakrivila.« Župnik Natlačen je bil zaradi bolehnosti večkrat odsoten in si je iskal zdravja po različnih zdraviliščih in bolnišnicah, tako predaja cerkvenega imetja ni bila mogoča. Dne 7. aprila je Flajnik prejel še imenovanje za vikarja pomočnika z vsemi pravicami in dolžnostmi žu pnika.516 Bolni in oslabeli župnik Natlačen se je vse bolj umikal v ozadje, po njegovi resignaciji pa je bil 14. junija 1933 za novega šentrupertskega župnika umeščen prav Flajnik.517
511 NŠAL, Vizitacije, fasc. 17, Šentrupert 1929.
512 Kot zanimivost velja omeniti, da je časopisje že leta 1928 objavilo notico in fotografijo o zloglasnem vlomilcu in tatu Vinku Gačniku »iz Št. Ruperta na Dolenjskem«, ki so ga oblasti že dolgo iskale »radi raznih hudodelstev.« Ljudi so tudi po tej poti pozivali, naj jim ga pomagajo odkriti (Tedenske slike IV, št. 19, 10. maj 1928, brez navedbe strani).
513 NŠAL, Vizitacije, fasc. 17, Šentrupert 1929.
514 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
515 Peter Flajnik je bil rojen 21. maja 1893 v Vinici, za mašnika je bil posvečen 24. junija 1916, umrl je 18. februarja 1979 v Šentrupertu (Vrlemu župniku v slovo. Domoljub, 53, št. 18, 30. april 1940, str. 12; Letopis 2000, str. 462).
516 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 15.
517 Škofijska kronika. Ljubljanski škofijski list 1933, št. 6, str. 64.
91
Delovanje
župnika Petra Flajnika (1932–1940)
Peter Flajnik se je še kot kaplan izkazal z delavnostjo. Kot admini strator je takoj začel s prepotrebnimi popravili, posebej še pri farni cerkvi. Ob tem je sestavil odbor, ki se je ukvarjal z vsemi načrti obnove dotrajanega obzidja. Ko so našli prave rešitve, so zavihali rokave, pri čemer so farani sami sodelovali s prostovoljnim delom (vožnjo peska) ali z darovanjem materiala in denarja. V šestih tednih so sezidali »škarpo, ki bo lahko stoletja stala«, kakor je zapisal Flajnik. Lotili so se tudi drugih popravil, zlasti še, ker je neurje poško dovalo cerkvene strehe pri vseh podružnicah. Poleg obnovitvenih del se je vi kar Flajnik trudil poživiti in povzdigniti duhovno življenje v župniji. Na novo je vpeljal velikonočno izpraševanje, kar je bilo pri ljudeh dobro sprejeto, znova se je izvedla 40-urna pobožnost z vsem sijajem, kakor nekdaj pod župnikom Mervecem.518 Po upokojitvi in slovesu župnika Natlačna so farani veličastno sprejeli novega župnika, dotedanjega administratorja Flajnika.519 O sprejemu so poročali v Domoljubu: »Vse je bilo v mlajih in cvetju. Dolge vrste kolesarjev in konjenikov so ga spremljale. Iz vseh pozdravov in nagovorov je odsevala ena misel: Gospod župnik, z veseljem Vas sprejemamo kot svojega dušnega pastirja. Bog daj, da bi srečno vodili župnijo v dušni in telesni blagor nas vseh!«520
Po tem sprejemu se je delo novega župnika šele zares začelo. Flaj niku je pri vsem pastoralnem in obnovitvenem delu zvesto pomagal tedanji kaplan Stane Grims.521 »Za vse dobro vnet, za pravico in resnico goreč bojevnik, ljubezniv in potrpežljiv do skrajnosti,« ga je med drugim ocenil šentrupertski župnik.522 Ta se je ob obnovitvenih delih po cerkvah srečal tudi s slabimi raz merami v samem župnišču in v gospodarskih poslopjih. Vse to je obnovil in popravil, kolikor je bilo v danih razmerah mogoče. Ob tem pa je bil Flajnik uspešen tudi pri poživitvi evharističnega življenja v župniji, pri čemer so sode lovale različne že uveljavljene bratovščine in Marijine družbe.523 Zlasti slednja je takrat imela zavidljivo število članov. Leta 1933 je po objavljeni statistiki v dekaniji Trebnje delovalo 19 Marijinih družb z 2.851 članicami in člani, Marijin vrtec v dekaniji je štel 1.370 pripadnikov otroškega naraščaja. Slednji je imel, kakor kaže, največji prirastek prav v Šentrupertu – kar 280 članov; torej več kot v trebanjski župniji (250). V šentrupertski dekliški družbi je bilo takrat največ, kar 308 deklet, Marijina družba za žene pa je imela kar 378 članic. Obe družbi sta v dekaniji torej prednjačili v številu članstva; še naj bližje so jim bile trebanjske Marijine družbe, kjer je dekliška štela 280, ženska Marijina družba pa 346 članic.524 Nič manj agilen ni bil Flajnik v skrbi za fante, saj je imel okoli 200 članov v Apostolstvu mož, in je na ta način dvigoval evharistično življenje v župniji.525
518 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 16–17.
519 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 16.
520 R azno (Št. Rupert). Domoljub, 46, št. 31, 2. avgust 1933, str. 401.
521 Stanko Grims je bil rojen 7. septembra 1901 v Škofji Loki, za mašnika je bil posvečen 29. junija 1926, umrl je 18. aprila 1985 v Merlebachu v Franciji (Letopis 2000, str. 465).
522 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 17.
523 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 17.
524 Z alar , Marijine družbe na Slovenskem, str. 209.
525 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
92
Portret župnika Petra Flajnika [ŽA Šentrupert]
O aktivnostih šentrupertskega župnika se je že po prvem letu delova nja 19. junija 1934 prišel prepričat novi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959). Prvega dne je po sloves nem sprejemu obiskal šolo in pregledal župnijske pisarne. Naslednjega dne je 420 otrokom podelil zakrament svete birme. Flajnik je o opravljenem delu poročal v vizitacijskem zapisniku. Če so bili ti v Jegličevih časih veliko bolj pisani in polni osebnih mnenj in tožb duhov nikov ter danes prav zato predstavljajo bogat vir za lokalno zgodovino, so pod škofom Rožmanom poročila spet dobila obliko formularjev z zastavljenimi anke tnimi vprašanji. V prvi točki je želel škof i zvedeti, kako so se upoštevala navodi la oziroma pripombe škofa, če jih je ob prejšnji vizitaciji seveda podal. Župnik Natlačen ob zadnji vizitaciji ni prejel no benih posebnih navodil za morebitne izboljšave na tem ali onem področju. Druga točka je bila v celoti posvečena cerkvi in notranji opremi. V splošnem je bilo zapisano, da je bila šentrupertska farna cerkev v zelo dobrem stanju. Takšen je bil tudi zvonik, v katerem so takrat viseli trije železni in en bronast zvon. Flajnik je omenil, da se je v minulem letu izvedlo popravilo strelovoda, barvanje zvonika in »9 turnčkov«, popravilo se je cerkveno uro, vse obzidje okoli cerkve, podporne stebre in vrata pa tudi tabernakelj, orgle in lestenec v cerkvi. Še najbolj se je žu pnik razpisal v točki IX., ki je nosila na slov Splošne pripombe župnika . Flajnik je posebej pohvalil »izredno mnogo dobrih ljudi, deklet, članic M. Dr., III. članov«, ki so pogosto prejemali svete zakramente, veliko molili in bili zelo požrtvovalni. »Malokje sem jih naštel toliko in takih. Je pa tu doma tudi iz redna zagriženost proti veri in Cerkvi. So sicer ti elementi v veliki manjšini z ato pa tem bolj kričavi in kar človeka najbolj osupne tudi surovi. K temu mnogo pripomore precej razširjena pijanska strast,« je sodil župnik. Opisal je še težave, s katerimi se je srečeval pri svojem delu, vsa obnovitvena dela in posege, ki jih je postoril in se ozrl v prihodnost: »Perspektiva bodočnosti v tej župniji bo: boj za mladino, boj za odrasle fante. Dela je pri nas toliko, cerkve nih organizacij, prosvetnih in gospodarskih toliko, da malo kje. Teritorialno je ž upnija ena najtežjih in naj razsežnejših v škofiji.« Zato je škofa prosil, da bi
93
Sprejemnica Angele Zorc v Marijino družbo (diploma) iz leta 1932 [ZAJU]
dobil še enega kaplana. Potožil je še, da zaradi preobloženosti z delom ni mogel urediti cerkvenih računov, za ureditev župnijskega arhiva pa nima primernega prostora.526
V naslednjih mesecih so v župniji potekale različne slovesnosti. Že avgusta 1934 se je na Veseli Gori odvijal Marijanski tabor šolske mladine tre banjske dekanije, ki se ga je udeležilo do 3.000 otrok. Jeseni so v župniji pote kale svetoletne procesije z obilno udeležbo vernega ljudstva. To pa je bil čas, ko se je prvi kaplan Grims poslovil in odšel za izseljeniškega duhovnika v Francijo. Ob njegovem slovesu je le redkokatero oko ostalo suho, kar kaže na to, k ako zelo je bil Grims priljubljen med farani in še posebej med mladimi. Leta 1935 in 1936 so v Šentrupertu spet imeli obilo razloga za proslavljanje.527 Dne 14. junija 1935 je v šentrupertski cerkvi obhajal svojo novo mašo sicer v Nem čiji rojeni rojak Rudolf Jerman,528 duhovnik lavantinske škofije, ki so ga farani slovesno sprejeli in mu pripravili lepo slavnost.529 Tega leta je bila 200-letnica posvečenja božjepotne cerkve sv. Frančiška na Veseli Gori, ki so jo slovesno obhajali 1. in 2. septembra. »Ob polnoči je bila procesija z Najsvetejšim,« piše v kroniki, »3000 mož se je pomikalo z gorečimi svečami po hribu mimo Kalvarije nazaj na Goro. Čaroben pogled!« V oktobru istega leta pa je v Petrovčah v Gos podu tiho zaspal bivši župnik Natlačen. Flajnik je za to izvedel iz cerkvenih k rogov in na hitro organiziral številčno delegacijo župljanov, ki so Natlačna pospremili k večnemu počitku. Šentrupertski župnik je bil edini govornik na grobu, šentrupertski pevci pa so mu zapeli dve lepi nagrobni pesmi.530 V letu 1936 je pri oltarju sv. Ruperta novo mašo daroval Alfonz Jaki,531 sicer novomašnik šibeniške škofije. Flajnik je o njem sodil: »Je blag gospod, ki bo hodil po stopinjah arškega župnika. Zlasti mladino ljubi.« V tem letu je prišlo do elektrifikacije v fari, a za najpomembnejši dogodek leta 1936 je župnik označil prihod sester sv. Vincencija Pavelskega oziroma sester usmi ljenk, ki so v marcu prišle v šentrupertsko župnijo:532 »Sprva 2 sestri, pozneje 3. Njihovo delo je bilo kmalu blagoslovljeno. Obiskovale so bolnike po hišah in doma so odprle ambulanco. In to: vse zastonj!«533 Zares se je ta poteza zdela bla goslov za kraj in še danes se starejši ljudje tako hvaležno spominjajo delovanja s. Jožefe Mervar – s. Deodate (1903–1992).534
Župnija se je v prihodnjih letih spopadala z razmerami in stiskami časa, ki so jih skušali blažiti z javnimi deli, obnovami cest in regulacijo Bistri ce. V fari so se takrat ustanavljala nova posvetna društva, odvijali so se različ ni tabori, ki so zelo razgibali življenje v župniji. Za duhovno poživitev ljudstva so januarja 1939 imeli sv. misijon, ki so ga vodili lazaristi. Flajnik je v kroniki
526 NŠAL, Vizitacije, fasc. 19, Šentrupert 1934.
527 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 19.
528 Rudolf Jerman je bil rojen 5. januarja 1910 v Suderwichu v Westfaliji, za mašnika je bil posvečen 7. julija 1935, umrl je 10. aprila 1992 v Vidmu–Krško, pokopan pa je v Šmarjeti pri Novem mestu (Letopis 2000, str. 803).
529 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 19.
530 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 20.
531 Alfonz Jaki je bil rojen 28. julija 1909, za mašnika je bil posvečen 19. julija 1936, umrl je 12. septembra 1978 v Novem mestu (Letopis 2000, str. 314).
532 V kroniki sester usmiljenk je kot dan prihoda prvih dveh sester naveden 8. april 1937 (glej: Pacek , Pot ljubezni skozi čas, str. 302).
533 Ž A Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939, str. 20.
534 O sestri Jožefi Mervar – Deodati glej npr.: Šelih et alii (ur.), Pozabljena polovica, str. 385–389.
94
zaupal, da misijon žal ni dosegel pričakovanih uspehov. V tem letu je gasilska četa Št. Rupert praznovala 40-letnico svojega delovanja, ob tem pa so razvili tudi nov prapor, ki ga je slovesno blagoslovil šentrupertski župnik. To pa je bilo tudi leto, ko se je župnik Flajnik odločil, da zaprosi za izpraznjeno koče vsko župnijo, ki jo je leta 1940 dobil in tako zapustil Šentrupert. O njegovem slovesu od šentrupertske župnije, 21. aprila tega leta, je poročal Domoljub in zapis sklenil z besedami: »Ime g. Petra Flajnika bo v knjigi šentruperske zgodovine zapisano z zlatimi črkami, iz naših src pa ne bo izginilo nikdar!«535
Na pragu druge svetovne vojne
Po Flajnikovem slovesu je škofijski ordinariat župnijo podelil Francu Nahtigalu,536 tedanjemu dobrepoljskemu kaplanu. Slovesno umeščen je bil 24. aprila 1940.537 Že maja tega leta je novi župnik skupaj s farani sprejel lju bljanskega škofa Rožmana, ki je tedaj delil zakrament sv. birme. Novi župnik je ob vizitaciji zapisal, da se je do obiska škofa »nadarbinski inventar« nekoliko izpopolnil, napisali so prošnjo za ukinitev nekaterih ustanovnih maš in uvedli so zapisnik pridig. V minulem letu so v župniji popravili pod v zakristiji in tri mreže pred vrati; da pa bo v prihodnje nujno potrebno obnoviti pod in klopi na koru. Nujnih popravil je bilo potrebno tudi pokopališče, predvsem ograja je bila, kakor je zapisal Nahtigal, slaba, ponekod celo deloma porušena in zidovje je razpadalo. Tudi kapelica je bila potrebna popravila. Nekaj popravil je bilo potrebnih še pri drugih cerkvenih stavbah in gospodarskih poslopjih. V vizitaciji je župnik tako navedel, da bo potrebno popraviti in prebeliti zu nanjo stran župnišča, ometati svinjake, drvarnica je bila v slabem stanju, v mežnariji so bila slaba okna, popraviti bi bilo potrebno tudi ograjo na vrtu in zgraditi vodnjak, saj tega sploh ni bilo! Nad tem je bil župnik vidno zgro žen, saj je bilo vodo potrebno voziti od drugod.
V splošnih pripombah je Nahtigal navedel še nekaj ovir pri verskem življenju in, kakor že predhodniki, je tudi on v prvi vrsti izpostavil alkohol: »pijančevanje in vinotoči.« Prav tako je poročal o žalostnih primerih samomo rov in umorov: »V l. 1939 so bili 4 samomori in 1 umor«. Župnik je spoznaval, da bo potrebno vzpostaviti tudi fantovsko Marijino družbo, ki je dotlej ni bilo. Pohvalil je Apostolstvo mož in fantov ter žensko Marijino družbo in ob tem ugotavljal, da je društveni dom, sicer last Mlekarske zadruge, postal premajhen za delovanje številnih organizacij in društev v župniji. Zato so že kupili »lep, zelo primeren stavbeni prostor« za gradnjo novega doma.538 Nahtigal si je v tem kratkem času delovanja še naprej prizadeval za dušni blagor faranov, želel pa jim je pomagati tudi pri izboljšanju gmotnega položaja. Vseh načrtov pa žal ni mogel več izpeljati, saj je že naslednje leto zdivjala vojna, ki je globo ko zarezala v življenje Slovencev po vseh župnijah naše domovine.
535 Št. Rupert na Dol. Domoljub, 53, št. 18, 30. april 1940, str. 11; Vrlemu župniku v slovo. Domoljub, 53, št. 18, 30. april 1940, str. 12.
536 Franc Nahtigal je bil rojen 18. marca 1900 v Žužemberku, za mašnika je bil posvečen 29. junija 1926, umrl je 18. junija 1942 v Šentrupertu (Letopis 2000, str. 438).
537 NŠAL 572, šk. 380, Zapuščina Pokorna.
538 NŠAL, Vizitacije, fasc. 21, Šentrupert 1940.
95
Nagrobnik župnika Petra Flajnika na šentrupertskem pokopališču
Pokopališka kapela sv. Križa leta 1950 [ŽA Šentrupert]
Odsev življenja iz šentrupertskih matičnih knjig
»Najboljše zrcalo v gibanju ljudstva nam nudijo župnijske matice,« je zapisal duhovnik in zgodovinar Viktor Kragl.539 Tega se je dobro zavedal že Steklasa, ko je zbiral gradivo za svojo farno zgodovino in izpostavil po membnost predvsem krstnih knjig. Vodenje matičnih knjig je sicer zapovedal tridentinski koncil (1545–1563), uveljavil pa jih je Rimski obrednik leta 1614. Takrat so bili predpisani obrazci, kako naj se takšne knjige vodijo. Sprva so bili vpisi v narativni, povedni obliki in v latinskem jeziku, cesar Jožef II. pa je leta 1784 zaukazal pisanje matičnih knjig v nemškem jeziku. V času franco skih Ilirskih provinc so bile cerkvene matične knjige leta 1813 predane civil nim oblastim, ki so uvedle t. i. civilne matične knjige. Te so tedaj po občinah vodili župani, po vrnitvi pod habsburško žezlo pa so vodenje matičnih knjig znova prevzeli župniki. To nalogo so opravljali vse do konca druge svetovne vojne, ko je z začetkom aprila leta 1946 nova oblast uvedla vodenje matičnih knjig pri matičnih uradih.540 Ivan Steklasa je o farnih matičnih knjigah zapisal: »V šentruperškem župnijskem arhivu se nam je ohranilo 15 dobro vzdržanih krstnih knjig, in sicer od leta 1643. dalje. … Sicer pa ima šentruperška župnija izza Višnje gore (1631.), Šmartnega (1634.) in Škocijana pri Dobravah (1641.) med dolenjskimi župnijami najstarejše krstne knjige.«541 Župnik Mervec je v vizitaciji leta 1913 navajal, da so knjige segale do leta 1630, kar pa ne drži.542 Bolj prav je imel Steklasa, kar je moč razbrati iz zgodovinskih podatkov cerkva, ki jih najdemo v letopisu ljubljanske duhovščine za leto 1935. Takrat so v šentrupertski župniji krstne matične knjige segale do leta 1643, poročne v leto 1664, mrliške matične knji ge pa so bile precej mlajše, prva je bila namreč šele iz leta 1723.543 Steklasa je še lahko uporabljal dano gradivo in njegovi izpisi iz prvih matičnih knjig, ki jih je objavil v svoji knjigi, nosijo že zgodovinsko vrednost.544 Žalosti le dejstvo, da tega dragocenega gradiva ni bolj celovito predstavil in prelil v morebitne tabele. Danes namreč prav te najstarejše matične knjige, ki bi zares podale vpogled v preteklost kraja, veljajo za izgubljene. Nadškofijski arhiv Ljubljana kot najstarejšo originalno šentrupertsko matično knjigo navaja krstno knjigo, ki sega v leto 1770; poročne matice segajo v leto 1784, mrliške pa so tudi to pot mlajše, saj so najstarejši ohranjeni zapisi šele iz leta 1837.545 K sreči je vsaj za slednje mogoče dobiti še nekaj drobcev za dve leti poprej. Dekret dvorne pi sarne je namreč leta 1835 naročal, da so morali župniki matične knjige voditi v treh izvodih: »Prvega so imenovali originalna matična knjiga, drugega dvojnik in tretjega prepis. Prepise matic za preteklo leto so morali in morajo duhovniki še danes v začetku vsakega koledarskega leta oddati na ordinariat kot varnostno kopijo.«546 Ohranjene originalne matične knjige torej segajo v različna časovna
539 Kragl , Zgodovinski drobci, str. 378.
540 Povzeto po: Umek , Cerkvene matične knjige, str. XVIII–XXXXVII.
541 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 295.
542 Prim. NŠAL, Vizitacije, fasc. 13, Promemorija župnije sv. Ruperta na Dolenjskem.
543 Letopis 1935, str. 282.
544 Prim. Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 300.
545 Prim. Krampač Vodnik po matičnih knjigah, str. 135.
546 Krampač Vodnik po matičnih knjigah, str. 4.
96
obdobja, zato je bilo bolj smiselno razmišljati vsaj o ilustrativni predstavitvi prepisov, ki predstavljajo celovit vpogled v šentrupertske matične knjige od leta 1835 naprej. Pregled omenjenega gradiva poda naslednjo sliko:
Tabela 1: Vpisi v prepise matičnih knjig župnije Šentrupert 1835–1945
Krstna knjiga Poročna knjiga Mrliška knjiga
Leto Vsa rojstva547 Nezakonska rojstva548 Poroke 549 Umrli
1835 109 16 16 91 1836 102 15 21 110 1837 93 9 20 114 1838 95 9 21 76 1839 88 15 16 158 1840 97 13 16 80 1841 88 8 17 93 1842 93 11 22 92 1843 106 18 18 93 1844 91 11 21 103 1845 107 11 26 66 1846 112 12 27 98 1847 100 10 25 98 1848 94 5 21 81 1849 102 10 20 108 1850 92 8 24 146 1851 71 4 21 64 1852 90 8 22 76 1853 95 11 10 66 1854 82 7 19 104 1855 67 4 23 81 1856 103 11 9 74 1857 88 16 5 70 1858 89 14 5 110 1859 102 19 13 93 1860 77 14 10 53 1861 103 18 8 72 1862 76 11 16 73 1863 99 23 16 79 1864 99 21 16 89 1865 94 19 19 77 1866 110 26 14 91 1867 93 16 19 76 1868 105 19 28 89 1869 126 20 32 140 1870 108 13 32 99 1871 126 19 30 87 1872 106 20 26 86 1873 143 18 28 127 1874 114 15 35 113
547
Upoštevani so vsi vpisi, tudi tisti, ki označujejo mrtvorojene otroke ali otroke iz druge župnije.
548 Upoštevani so tudi tisti otroci, ki so bili sprva vpisani kot nezakonski, pozneje pa so jih očetje priznali oziroma je prišlo do pozakonitve.
549 Upoštevani so vsi vpisi.
97
Krstna knjiga Poročna knjiga Mrliška knjiga Leto Vsa rojstva Nezakonska rojstva Poroke Umrli 1875 108 15 26 92 1876 128 16 34 90 1877 119 16 22 86 1878 120 16 20 105 1879 144 12 19 119 1880 117 17 21 88 1881 120 22 23 76 1882 116 14 22 92 1883 127 11 16 72 1884 130 23 25 91 1885 131 19 20 108 1886 137 21 35 150 1887 140 21 28 73 1888 134 15 25 92 1889 133 19 29 178 1890 113 9 21 81 1891 141 12 31 94 1892 136 20 27 142 1893 142 13 14 112 1894 120 18 24 144 1895 134 16 27 114 1896 137 21 28 87 1897 157 24 23 84 1898 137 10 20 91 1899 134 17 19 94 1900 134 13 24 90 1901 137 10 27 109 1902 129 17 16 78 1903 129 11 20 109 1904 120 11 30 74 1905 134 5 16 88 1906 140 12 22 88 1907 109 6 17 103 1908 117 5 24 89 1909 132 9 26 84 1910 112 8 15 82 1911 128 7 12 92 1912 108 9 17 74 1913 92 3 7 74 1914 93 6 9 70 1915 66 11 7 71 1916 57 7 6 55 1917 52 12 6 81 1918 61 19 5 120 1919 70 11 30 69 1920 103 15 47 93 1921 90 13 49 74 1922 116 10 36 72 1923 125 9 31 63 1924 142 16 30 78
98
1925 109 5 28 75 1926 128 13 31 84
1927 123 16 31 93 1928 125 11 17 67 1929 104 8 27 70 1930 134 12 31 75 1931 121 7 29 69 1932 121 11 20 53 1933 129 13 21 59 1934 102 4 10 57 1935 102 6 18 52 1936 117 11 23 57 1937 113 10 34 63 1938 103 3 23 59 1939 105 6 39 63 1940 99 6 18 59 1941 96 7 24 68 1942 104 8 17 60 1943 105 7 3 138 1944 83 10 1 100 1945 68 9 11 99
Vir: NŠAL, ŽA Šentrupert, prepisi matičnih knjig župnije Šentrupert 1835–1945
Vpisi krstov
Že bežen pogled na tabelo pove, da je bilo število rojstev v tem ob dobju precej visoko. V povprečju je bilo v obdobju od 1835 do 1945 na leto tako rojenih in krščenih po 110 otrok (109,7). Posamezna leta so pri tem še posebej izstopala. Tako je bilo denimo leta 1869 vpisanih 126 krstov, leta 1873 143 krstov, en krst več pa je bil vpisan leta 1879. Največ vpisov v krstno matično knjigo je bilo v letu 1897, kar 157. Na drugi strani so bila obdobja, ko je bilo rojstev precej manj od povprečja. Pri tem izstopata predvsem vojno leto 1916, ko je bilo v krstne matice vpisanih le 57 otrok, in leto zatem z 52 otroki, kar je najmanj v celotnem obravnavanem obdobju. Ob upoštevanju rodnosti je mogoče prav tako spremljati število ne zakonskih otrok. V povprečju je bilo število nezakonskih otrok takrat nekaj več kot 12 otrok (12,6) na leto. Najmanj nezakonskih otrok je bilo leta 1938, ko so v krstno knjigo vpisani le trije; na drugi strani pa leto 1867 predstavlja leto, ko je bilo v krstno knjigo vpisanih največ, kar 26 nezakonskih otrok. Gre torej za čas po koncu neuspešnih avstrijskih vojn z Italijo in Prusijo (1866), ko se je habsburško cesarstvo preoblikovalo v dualistično Avstro-Ogrsko mo narhijo. Morda so k temu povišanemu številu nezakonskih svoj del zares »pri spevali« vsi tisti, ki so jih leta 1866 poklicali v vojaško službo. Toda to je le domneva, za katero pač nimamo trdnejših podatkov. Velja pa omeniti, da nezakonski otroci niso dobivali »neželenih imen«, o čemer je pisal Voranc v Samorastnikih. Tako ne zasledimo kakšnega Gala ali Burge, ampak so vsem dajali lepa domača imena, v skladu s prazničnim koledarjem. Dne 23. avgusta 1857 sta se samski Mariji Dežek s Kostanjevice št. 7 rodila dvojčka, ki ju je še istega dne krstil kaplan Janez Koprivnikar, in sicer za Jerneja (Bartholomaus)
99
in Marijo.550 Nekaj dni pozneje, 1. septembra, je h krstu novorojeno deklico prinesla Marija Kotar, samska kajžarjeva hči, doma s Prelesja 16. Deklico so krstili za Marijo.551 Tu in tam se je v posameznih letih zgodilo, da je otroka prinesla h krstu nezakonska mati od drugod. Občasno je pri nezakonskih otrocih pozneje prihajalo do pozakonitve oziroma je oče otroka pripoznal za svojega. Dne 23. januarja 1893 je h krstu prinesla novorojenega nezakonske ga sina Marjeta Škarja, doma s Straže 4. Pozneje se je rudokop Jože Uhan iz Ravnika št. 6 pred pričami Rupertom Ruglom, Janezom Merzelom in župnikom Mervecem pripoznal za očeta sina Janeza. Kot kaže zaznamek v krstni knjigi, sta se starša pozneje tudi poročila.552
Graf 1: Zakonski – nezakonski otroci, vpisani v šentrupertske matične knjige 1835–1945
Število vseh rojstev Število nezakonskih rojstev
Vir: NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, RMK Šentrupert 1835–1945
Vpisi umrlih
V krstni matični knjigi je moč najti kar nekaj zaznamkov o mrtvo rojenih otrocih ali pa tistih, ki so jih v sili krstili. Ob visoki rodnosti je bila namreč smrtnost otrok precej velika. Predvsem otroške in druge bolezni ter slabe higienske razmere so povzročile visok smrtni davek pri otrocih. Ob tem ne gre pozabiti še na izbruhe različnih epidemij, ki so, tako kot že v preteklih stoletjih, tudi v 19. stoletju kosile na Kranjskem. Kranjsko so v letih 1836, 1849, 1866 in 1886 posebej prizadele koze in terjale mnogo življenj. Pogled na tabelo pokaže, da je bilo v obravnavanem obdobju v povprečju nekaj več kot 88 primerov smrti (88,7) na leto. Priloženi graf razkriva, da je bilo v šentrupertski župniji največ smrti v letih 1839, 1850, 1886, 1889 in 1892 ter v času druge svetovne vojne, najmanj pogrebov (52) je bilo leta 1935. Ob pregledu vpisov so nas zanimali predvsem vzroki smrti, ki so takrat pre vladovali, oziroma katere bolezni so terjale toliko življenj. Leta 1839 je pomrlo veliko otrok, saj sta na prvem mestu med vzroki kraljevali škrlatinka (Scharla ch) in griža (Ruhr). Poleg teh sta bili takrat v ospredju še angina in vodenica.
550 NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, RMK Šentrupert 1845–1868, str. 117, zap. št. 60–61. 551 Prepisi, RMK Šentrupert 1845–1868, zap. št. 63. 552 NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, RMK Šentrupert 1887–1901, str. 79, zap. št. 11.
100
0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 1835 1838 1841 1844 1847 1850 1853 1856 1859 1862 1865 1868 1871 1874 1877 1880 1883 1886 1889 1892 1895 1898 1901 1904 1907 1910 1913 1916 1919 1922 1925 1928 1931 1934 1937 1940 1943
Leta 1850 je šentrupertsko župnijo, kot se zdi, z enoletnim zamikom obiskala kolera (Cholera).553 V tem letu ni manjkala niti prisotnost griže. Leta 1885 je med vzroki smrti prevladovala davica.554 Med pogostejšimi vzroki smrti so to leto navajali še astmo in »Fraisen«, ki se je pojavljala predvsem med otroci in se jo večkrat napačno prevaja kot epilepsijo. V resnici so simptomi res zelo podobni epilepsiji (vrtenje oči, izguba zavesti), a dejansko govorimo o otroških krčih (zlasti v žrelu), ki jih spremlja še škrtanje z zobmi, pozneje pa se pojavi še krč mišic. Šlo je torej za grozljivo smrt, katere glavni vzrok naj bi bilo predvsem kratko obdobje med dvema nosečnostma, kar je povzročilo premajhno vsebnost vitamina D in kalcija v materinem mleku.555
Leta 1886 je smrt terjala kar 150 življenj in tudi takrat so bili, zlasti ob koncu leta, najbolj na udaru otroci. Le da tokrat ni kosila davica, ampak škrlatinka.556 Zlasti številčnejše družine so bile pri tem hudo preizkušane, saj se je smrt v isti družini lahko oglasila po večkrat. Tako je na Malem Cir niku št. 11 dne 21. oktobra 1886 prvič terjala mlado življenje, ko je zaradi škrlatinke umrla hčerka Ivana (Johanna) Gregorčič, stara 1 leto in 2 meseca. Pokopali so jo dva dni pozneje. Komaj so se dobro vrnili s pokopališča, že je smrt terjala novo žrtev, to pot Ivaninega 16-letnega brata Janeza, ki je umrl 27. oktobra tega leta. Že 3. novembra istega leta je šentrupertski kaplan v mrliško knjigo znova lahko zapisal Mali Cirnik 11. Tega dne je umrla 15-le tna Frančiška Gregorčič. Toda Frančiške še niso uspeli niti pokopati, ko je že dan pozneje (4. novembra) v isti hiši umrla še triletna hčerka Urška. Dne 18.
553 O koleri na Kranjskem glej: Keber, Čas kolere
554 Pri davici gre za bakterijsko bolezen, za katero je značilna vnetna reakcija na sluznici nosu in žrela. Prenaša se kapljično, s kihanjem, kašljanjem, preko predmetov pa tudi živil. Najpogosteje zbolevajo otroci, pojavlja pa se predvsem pri ljudeh, ki živijo v slabih socialno-ekonomskih razmerah (https://www.nijz.si/sl/ davica, dostop aprila 2020).
555 Z a več podrobnosti glej: https://juliestreasurechest.wordpress.com/2018/11/17/what-was-our-ancestors-cause-of-death-fraisen-infantile-convulsions/, dostop aprila 2020.
556 Pri škrlatinki gre za streptokokno okužbo, eno najbolj pogostih bakterijskih okužb otrok, ki najbolj prizadene prav otroke med 5. in 15. letom starosti: »Začetek je nenaden z mrzlico, ki ji sledi visoka vročina, glavobol, bolečine pri požiranju. Otroci pogosto bruhajo in tožijo zaradi slabosti in bolečin v trebuhu. Izpuščaj se razvije drugi dan bolezni, najprej spredaj po telesu in nato se širi na ostalo telo,« je med drugim opisal bolezen primarij mag. Franc Urlep (Urlep, Današnji pogled zdravnika, str. 41).
101
Graf 2: Število mrtvih v letih 1835–1945
Vir: NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, MMK Šentrupert 1835–1945
0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 1835 1838 1841 1844 1847 1850 1853 1856 1859 1862 1865 1868 1871 1874 1877 1880 1883 1886 1889 1892 1895 1898 1901 1904 1907 1910 1913 1916 1919 1922 1925 1928 1931 1934 1937 1940 1943
Število mrtvih
novembra je smrt udarila še zadnjič in škrlatinka je povzročila še smrt 9-letne Ane Gregorčič.557 V času od 21. oktobra do 18. novembra je torej v eni sami družini zaradi škrlatinke umrlo kar pet otrok različne starosti. In takšne dru žine v tistih časih žal niso bile redke.
Leto 1889 v zgodovini šentrupertske župnije gotovo predstavlja eno najbolj temačnih obdobij, saj je takrat ugasnilo kar 178 življenj! Napoved črnih časov bi lahko zaslutili že ob izteku prejšnjega leta. Dne 11. decembra 1888 je župnik ob smrti 2 leti in 4 mesece starega dečka Ignaca Zobca iz Drage 18 kot vzrok smrti zapisal: Blattern. 558 Črne koze ali osepnice559 so 29. decembra terjale še življenje 5-letnega dečka.560 To je bila kaj slaba napoved za leto, ki se je obetalo. Najbrž so vsi upali, da je šlo le za osamljena primera, kar pa se žal ni uresničilo. Že 1. januarja 1889 so koze terjale mlado življenje na Ravnah. Nič bolje ni bilo v naslednjih dneh in zdi se, da je navček kar naprej odzvanjal po šentrupertski fari. Kako hudo je smrt kosila v prvih treh mesecih leta, najbolje prikaže naslednji graf.
Graf 3: Število mrtvih v šentrupertski fari po mesecih leta 1889
Število mrtvih leta 1889
0 5 10 15 20 25 30 35 40
Jan. Feb. Mar.Apr. Maj Jun.Jul.Avg. Sep. Okt. Nov. Dec.
Vir: NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, MMK Šentrupert za leto 1889
V prvih treh mesecih leta je v šentrupertski fari kar naprej zvonilo k pogrebu, saj so samo v januarju pokopali 31 oseb, februarja je bilo 33 pogre bov, v marcu celo 38; od tega je duhovnik v 20 primerih kot vzrok smrti navedel koze. Skupno so torej že do začetka aprila presegli marsikatero letno povprečje smrtnosti v kraju. Tudi ob tej epidemiji koz v župniji se je dogajalo, da je smrt udarila večkrat v isti družini. Dne 3. februarja 1889 je tako umrl 5 let in 10 mesecev star fantič Jože Lukek iz Straže 34. Že istega dne je župnik v mrliško matico lahko vpisal smrt skoraj triletne sestrice Jožefe. Oba sta bila nato pokopana 5. februarja. Dne 16. februarja je v isti družini umrla še
557 NŠAL, ŽA Šentrupert, MMK Šentrupert 1884–1906, str. 27–30.
558 NŠAL, ŽA Šentrupert, MMK Šentrupert 1884–1906, str. 47, zap. št. 85.
559 Črne koze ali osepnice so izjemno nalezljiva virusna bolezen v blažji ali hujši obliki (variola major), ki jo povzroča virus variole. Bolezen se prenaša kapljično in preko neposrednega kontakta z okuženimi telesnimi tekočinami. Znaki bolezni so visoka vročina, slabo počutje, utrujenost. Pozneje se razvijejo izpuščaji v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, zlasti po glavi in udih. Bolezen je v času 18. in 19. stoletja povzročala visoko smrtnost zlasti med otroci. Učinkovito proti temu je le cepljenje. Zadnji večji izbruh v Evropi se je zgodil v Jugoslaviji leta 1972 (http://zgodovina.si/epidemija-crnih-koz-v-jugoslaviji/, dostop aprila 2020).
560 NŠAL, ŽA Šentrupert, MMK Šentrupert 1884–1906, str. 48, zap. št. 91.
102
1 leto in 9 mesecev stara punčka Ivana (Johanna).561 Pozneje se je epidemija »izpela«, smrtnost v kraju je padla in ob koncu leta so v decembru pokopali le štiri osebe. Tri leta pozneje, leta 1892, so po župniji kosile še ošpice, griža in gliste – otroške bolezni, ki so prav tako terjale visok davek.562 Ob vzrokih smrti velja omeniti še špansko gripo, ki je leta 1918 kosila po Evropi in opla zila tudi Šentrupert.563
Seveda ljudje niso umirali le zaradi bolezni ali starosti, saj so se –tako kot danes – pogosto dogajale nesreče (požari), utopitve, druge nezgode (pri spravilu lesa, kmečkih opravilih); prihajalo pa je tudi do medsebojnih ob računov, ki so se tu in tam žal končali s smrtjo.564 Posamezne tovrstne nesrečne dogodke je mogoče zaslediti v časopisnih vrsticah.565 Ljubljanski časnik je tako v torek, 2. julija 1850, poročal o umoru 35-letnega šentrupertskega »zakonski ga moža«, ki se je zgodil v minulem četrtku. V časopisu beremo: »Čakala sta ga zvečer na potu; mu de bi ne upil, usta z mesam zamašita, ter ga tolčeta, de je v kratkim umrl.« Morilce so takrat že prijeli, kakor je še poročala notica.566
Vpisi porok
Šentrupertski zvonovi so torej pogosto bili (in so še) poslednji spre mljevalci pokojnih, a zvonovi so znali udariti tudi vedre tone, zlasti še, če so klicali k življenju in veselju, ki ga gotovo ni manjkalo pri porokah. V pov prečju se je pred oltar svetega Ruperta vsako leto podalo 21 parov (21,4). Podrobneje to prikaže graf.
Graf 4: Število vpisanih porok v šentrupertske poročne matice 1835–1945
Število porok
Vir: NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1835–1945
Ž A Šentrupert, MMK Šentrupert 1884–1906, str. 51; 53.
Ž A Šentrupert, MMK Šentrupert 1884–1906, zapisi za l. 1892.
Prim. Šimac, Pod cesarskim orlom, str. 62–63.
Nekaj primerov tragičnih smrti, glej: Šimac, Pod cesarskim orlom, str. 61.
565 Prim. Domače stvari (Iz Šent Ruperta na Dolenjskem). Ljubljanski list , I, št. 47, 25. april 1884, brez navedbe strani.
566 Avstrijansko cesarstvo: V Mirni. Ljubljanski časnik 27, 2. julij 1850, str. 105.
103
561
562
563
564
1835 1838 1841 1844 1847 1850 1853 1856 1859 1862 1865 1868 1871 1874 1877 1880 1883 1886 1889 1892 1895 1898 1901 1904 1907 1910 1913 1916 1919 1922 1925 1928 1931 1934 1937 1940 1943
0 10 20 30 40 50 60
Šentrupertsko župnišče s pokopališčem na mapi Franciscejskega katastra iz leta 1825 s pozneje vrisano pokopališko kapelo. Natisnjeno v izvirni velikosti [ARS]
Razberemo lahko, da je bilo najmanj porok v letih 1857, 1858, v času prve in druge svetovne vojne, ko je bil leta 1944 sklenjen le en zakon. Zato pa je bilo toliko več parov poročenih v nekaterih drugih letih; denimo leta 1869 (32), leta 1874 (35); leti 1920 in 1921 pa sta bili v tem oziru najbolj bogati leti šentrupertske župnije. Leta 1920 se je poročilo 47, leto pozneje pa 49 parov, kar je največ v obravnavanih letih.
Neredko se je pri tem seveda dogajalo, da je takrat precej starejši že nin pred oltar pripeljal mnogo mlajšo nevesto. V veliki meri je pri tem šlo za vdovce. Takšen je bil 63-letni vdovec Mihael Zajc, ki je 29. oktobra 1845 pred oltar popeljal 24-letno Marijo Okrožek (Okroshek) z Okroga 10.567 Podoben korak je storil 67-letni vdovec Jernej Peterlin, ki se je 3. februarja 1890 poročil s 23-letno Frančiško Sluga.568 Po drugi strani ni bilo redko, da se je mlajši ženin poročil s starejšo nevesto, največkrat vdovo. Dne 5. februarja 1883 sta tako na skupno pot stopila 24-letni Jožef Vovk in 40-letna vdova Jožefa Per navar, poročena Medvešek.569 Istega leta je 2. julija 39-letni Matija Štrukelj poročil vdovo Marijo Berton, poročeno Metelko. Nevesta je ob poroki štela 62 pomladi.570 Podobnih zanimivih primerov bi našli še več, ob tem pa se postavlja vprašanje o povprečni starosti ženinov in nevest nekoč. Pri katerih
567 NŠAL, ŽA Šentrupert, PMK Šentrupert 1845, str. 135, zap. št. 24.
568 NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1890, zap. št. 2.
569 NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1883, zap. št. 11.
570 NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1883, zap. št. 14.
104
letih so vstopali v zakonski stan? Odgovori na takšna vprašanja so gotovo raz lični od župnije do župnije, odvisni pa tudi od časovnega obdobja in zunanjih okoliščin. Ilustrativno se je v šentrupertskem primeru zdelo smiselno predsta viti podatke za s porokami bogato leto 1920. Pred stotimi leti je bilo namreč sklenjenih 47 zakonov, od tega je bilo pet gospodov in štiri dame, ki so drugič stopili pred oltar. Njihova povprečna starost je bila 54 let za moške in 41,8 leta za dame. Povprečna starost samskih oseb je bila skoraj 29 let (28,7) pri fantih in dobrih 26 let (26,5) pri dekletih.571 Pri slednjih je potrebno omeniti, da v primeru enega gospoda starost v matični knjigi presenetljivo ni bila zapisana. Vendar bi tudi v tem primeru najbrž bil odklon zelo majhen, kar torej ne bi drastično spremenilo ugotovljene povprečne starosti.
Drobec o imenih in rodbinah
Steklasa se je v svojem delu dotaknil osebnih imen in navedel neka tera imena za fante (npr. Anton, Boštjan, Janez, Rupert, Martin) kakor tudi za dekleta (npr. Ana, Barbara, Jera, Margareta, Urša), ki jih je našel v starejših matičnih knjigah. Kot omenjeno, teh prvih knjig danes nimamo, zato je bilo mogoče vsaj ilustrativno pogledati, kakšna imena so dajali otrokom v letu 1835. Punčke so najpogosteje krstili za Marijo (20), fantke za Janeze (12). Tega leta so otrokom dajali še naslednja imena: Franc, Jožefa, Anton, Matija, Jožef, Ana, Rupert, Jurij, Alojzija, Helena, Margareta, Matevž, Jakob, Ignac, Terezija, Karel, Urša, Mihael, Frančiška, Martin, Marjana, Katarina, Tomaž in Neža. Starši so se pri tem ravnali po koledarju in imena izbirali po sve tnikih, ki so bili najbližje rojstnemu dnevu. Dne 8. oktobra 1835 je bil rojen tudi potomec Otta grofa Barba, ki je edini dobil več imen, in sicer: Marija Disma Otto Franz Maximilian Valerius. 572 Omenjena imena so prevladovala še v naslednjih letih, nenazadnje pa so bila v veliki meri aktualna še v začetku 20. stoletja.573 Ob tem na kratko omenimo še priimke, ki jih najdemo zapi sane v najstarejših ohranjenih matičnih knjigah: Bevc, Bartol, Berce, Gorenc, Golob, Češnovar, Gorenčič, Hlade, Hribar, Jaki, Jaklič, Janežič, Kotar, Ko mljanec, Kavšek, Lukek, Lindič, Martinčič, Malenšek, Novak, Nared, Od lazek, Ocepek, Pelko, Poglajen, Repovž, Rugelj, Zupan, Slapšak, Tomažin, Udovč, Volk.574 Velik del teh je v šentrupertski fari prisotnih še danes, kar nakazuje na to, da že stoletja doprinašajo k življenjski sili, ki kipi pod dolenj skim zvonom svetega Ruperta.
571 NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1920.
572 NŠAL, ŽA Šentrupert, RMK Šentrupert 1833–1844, str. 21.
573 Prim. Šimac, Pod cesarskim orlom, str. 58–59.
574 Z a posredovane podatke in pomoč se iskreno zahvaljujem namestniku vodje Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, mag. Tonetu Krampaču.
105
106
Robert Peskar
107
Umetnostni značaj župnijske cerkve Umetnostni značaj župnijske cerkve
Kot je bilo že večkrat naglašeno, predstavlja župnijska cerkev v veduti nekdanje vasi, danes občinskega središča, glavni prostorski poudarek in nepogrešljiv element v vaški silhueti. Cerkev je zavzela najvišjo točko v šentrupertski ravnici, ki jo le s severne strani omejuje potok Bistrica. Ta je igral pomembno vlogo v mlinarski dejavnosti, zato je v naselbinskem delu umetno reguliran s posebno strugo, imenovano Mlinščica, s čimer je bil ustvarjen nekakšen otok, ki je skupaj s strugo in vrtovi predstavljal neke vrste mejo naselja na severni strani, čeprav je nekaj stavb, vezanih na vodo, vendarle na njem stalo že v zgodnjem 19. stoletju. Na Franciscejskem katastru lepo vidimo urbanistično zasnovo vasi, katere posebnost je v tem, da cerkev ne zavzema samo osrednjega mesta v naselju, ampak se je okoli nje oziroma okoli nekdanjega obzidja oblikovala krožna pot, nekakšen ring, v katerega se stekajo lokalne poti iz različnih smeri.575 Čeprav natančne ga razvoja vaškega jedra danes brez posebnih raziskav ni mogoče ugotoviti, je opisana zasnova razvidna tudi na Trostovi upodobitvi iz časa med letoma 1678 in 1684.576 Zato najbrž ne bomo daleč od resnice, če rečemo, da se je takšna zasnova vasi začela razvijati že v srednjem veku, saj moramo upoštevati še nekdanje pokopališče, ki se je od začetkov cerkvenega središča do leta 1785 raztezalo okoli cerkve. Po tem letu je bilo preseljeno na današnjo lokacijo vzhodno od vasi.577
Glede posameznih hiš in zasnove naselja je zanimivih nekaj drobcev iz arhivskih listin. Najbolj povedna s tega vidika je listina iz leta 1499, s katero je Osterman Turjaški podelil nekemu čevljarju Petru Kaligarju in njegovi ženi v kupno pravo domačijo (hoffstat) in vrt.578 Domačija se je nahajala med neko
575 ARS, Franciscejski kataster, N 237.
576 Grafika je nastala po naročilu župnika in apostolskega protonotarja Štefana Belčiča (†1689). Za ostale podatke glej zgoraj poglavje v duhovnikih in opombi 33 in 34.
577 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 111–112.
578 Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 58–59; Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 168, str.
110. Nemška beseda Hofstatt je izraz za kmečko domačijo, ki je obsegala vsaj bivalno poslopje, gospodarski objekt in dvorišče z vrtom.
109
drugo domačijo z vrtom, ki jo je posedoval Mihael Žnidar, in kletjo na vogalu na trgu pod pokopališčem, ki si jo je lastil Jakob Slunt. V listini lokacija ni tako dobro opisana, da bi jo lahko z gotovostjo locirali v današnjo prostorsko sliko, vendar bi glede na geografske značilnosti prostora, kjer je teren še danes precej nižji od nivoja cerkve z nekdanjim pokopališčem, lahko sklepali, da se je nahajala zahodno ali jugozahodno od cerkve, kjer je bilo še v zgodnjem 19. stoletju nekaj več prostora med hišami, da bi lahko ta prostor poimenovali trg. Domačije in zidane vinske kleti se v Šentrupertu pri pokopališču v naslednjih stoletjih še večkrat omenjajo, npr. leta 1502, 1511, 1530, 1609, 1612,579 vendar opisi lokacij niso dovolj podrobni.
Po drugi strani za nastanek urbanistične zasnove v zgodnejšem času govori še nekaj indicev, v prvi vrsti oblika parcel domačij v ožjem središču vasi, ki niso tipičnih oblik, kot jih poznamo v visokem in poznem srednjem veku, ko so z značilno urbanizacijo in kolonizacijo posameznih delov sloven ske pokrajine uporabljali trakasto oblikovane parcele za drobljenje lastniške oziroma najemniške strukture. Enega takšnih primerov predstavlja urbani zem Novega mesta, kjer so starejše parcele okoli cerkve sv. Nikolaja na naj višji točki naselbinskega jedra nepravilnih oblik, medtem ko so tiste okoli današnjega Glavnega trga, ki so nastale v času podelitve mestnih pravic leta
579 Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 60 in dalje.
110
Šentrupert na mapi Franciscejskega katastra iz leta 1825. Natisnjeno v izvirni velikosti [ARS]
1365, tipične trakaste oblike kot posledica načrtnega ustvarjanja pogojev za naselitev in mestno funkcijo.580 Seveda se je morala današnja značilna krožna pot okoli šentrupertske cerkve oziroma obzidja izoblikovati s pozidavo sta novanjskih hiš, ki so bile v zgodnjem 19. stoletju zidane prvenstveno le okoli cerkve, ostale pa so bile lesene. Bivalne stavbe so del posameznih kmetij, ki so jih navadno sestavljali trije glavni objekti: stanovanjska hiša z licem obr njena proti cerkvi, hlev in skedenj oziroma kašča z dvoriščem med objekti. Po letnicah na kamnitih hišnih portalih sodeč je bil niz fasad ob krožni cesti dokončno izoblikovan v prvi polovici 19. stoletja. Prevladuje tip pritličnih in enonadstropnih hiš, med katerimi izstopata Frelihova hiša severno od cerkve iz leta 1814, ki je sicer sestavljena iz dveh starejših objektov, in t. i. mežnarija južno od cerkve. Ali je katera od hiš v jedru še starejšega izvora, npr. vsaj iz 15. stoletja, za zdaj ni podatkov. Na Franciscejskem katastru je sicer opaziti, da je bilo k obzidju prislonjenih več manjših objektov s parcelnimi številkami od 2 do 12, se pravi številčenje sledi takoj za cerkveno parcelo številka 1. V protokolu stavbnih parcel iz leta 1825, ki je bil narejen v sklopu izdelave Franciscejskega katastra, je navedeno, da gre za kleti,581 čeprav jih je Steklasa označil še kot mesnice in kašče. Bile so v lasti različnih posameznikov iz Šen truperta, a so jih kljub temu okoli leta 1834 po večletnem prerekanju skupaj z obzidjem podrli. Kdaj so nastale, je težko reči z gotovostjo. Peter Fister je domneval, da gre za ostaline protiturškega obrambnega sistema, ki je imel v Šentrupertu to posebnost, da zaradi prostorske stiske za tovrstne objekte za hranjenje živeža znotraj obzidja ni bilo prostora.582 Če to drži, potem je bil ring okoli cerkve skupaj s temi objekti oblikovan okoli leta 1500 oziroma kakšno leto pozneje, o čemer bo še govora. Poleg zasnove vaškega jedra in nekaterih stavb se je do današnjih dni ohranila prvotna cestna povezava s tremi glavnimi vstopi v središčni prostor, ki je šele v zadnjih desetletjih doživel manjše spremembe. Prvotna ozka kro žna povezava okoli cerkve je bila namreč razširjena z nekaterimi posegi pred desetletji, okoli leta 1980, ko so vzhodno od cerkve porušili tri hiše. S tem se je izoblikoval trg, ki sicer za današnje življenje in promet pomeni razvoj, z vidika spomeniške pričevalnosti in zgodovinskih povezav pa ni zaželen. Največ sprememb je vas doživela z novogradnjami na robu naselja, s čimer so se spremenile zunanje fasade oziroma robovi naselja, ki so jih oblikovale predvsem lesene zgradbe, to so kozolci in skednji. Prvotno so temnejši barv ni spektri lesa velikost naselja nevsiljivo prelivali v obdelana polja Mirnske doline. Izjema je severna stran vasi, kjer določeno cezuro, kot rečeno, predstavlja umetna struga Mlinščice kot del potoka Bistrice, ob kateri so še danes vidni ostanki nekdanjih mlinov.
Na osnovi povedanega Šentrupert predstavlja strnjeno naselje, kate rega obliko in strukturo je v prvi vrsti narekovala težnja izogniti se pozidavi rodovitne zemlje. Središčno točko je pomenila cerkev, obdana s pokopališ čem do leta 1785 in sekundarnim taborskim obzidjem do leta 1834. Opisana urbanistična zasnova za slovenski prostor sicer ni enkratna, saj jo skorajda
580 Pirkovič, Vloga novomeškega kapitlja, str. 25 in dalje.
581 ARS, Franciscejski kataster, N 237, Protocoll der Bau Parcellen der Gemeinde St. Ruprecht 1825.
582 Fister , Arhitektura slovenskih protiturških taborov, str. 71.
111
v identični obliki poznamo v Šmartnem pri Litiji, a je na Dolenjskem vse kakor posebnost. Razloge za to bi lahko iskali v dejstvu, da vas ni nikoli pridobila posebnih trških pravic, ki bi lahko narekovale drugačen naselbinski razvoj. Izjema so le posegi v zadnjih desetletjih.
Čeprav se je podoba vasi v zadnjem času vendarle nekoliko spreme nila, je cerkev ostala glavna dominanta njene pojavnosti, ki je tako izrazita, da se vsak nepoučeni obiskovalec, ki se Šentrupertu približuje po dveh glavnih poteh z jugovzhodne in jugozahodne smeri, vpraša, od kod in zakaj v navadni vasi tako velika in eminentna cerkev, skorajda katedrala? Odgovor na to vprašanje pa je pravzaprav preprost, če smo se vsaj na kratko ozrli na nekdanja zgodovinska dejstva. Na nekaj od teh smo v prejšnjih poglavjih že opozorili, na tem mestu pa velja navesti še nekaj podrobnosti, ki bodo v pomoč pri ra zumevanju njene pojavnosti. Najprej velja poudariti, da cerkev v Šentrupertu ni pomembna zgolj zaradi njene urbanistične vloge, ampak že zaradi tega, ker je vas dobila svoje ime po njenem patronu sv. Rupertu. To se je zgodilo naj pozneje v 14. stoletju. Poprej sta se vas in župnija v virih običajno imenovala po gradu Škrljevo, na katerem je bilo verjetno že v prvi polovici 11. stoletja upravno središče tamkajšnje zemljiške posesti, katere lastniške razmere so bile odločilne za nastanek župnijskega središča v drugi polovici 11. stoletja oziro ma natančneje pred letom 1072. Vendar so bile za nastanek današnje stavbe in njene arhitekturne zasnove pomembnejše razmere v 14. stoletju, ko so se prvič v tem prostoru pojavili predstavniki najpomembnejše plemiške rodbine v slovenskem srednjem veku, grofje Celjski. Odločilno povezavo med Šentrupertom in Celjskimi pomenijo ak tivnosti njihovega najvidnejšega predstavnika, Hermana II. Celjskega, ki mu je oglejski patriarh Janez leta 1393 podelil patronatske pravice nad petimi župnijami, med njimi tudi nad šentrupertsko.583 Vendar so bili Celjski, kot smo videli, z župnijo v določeni meri povezani že prej, zato bi kazalo, pre den se posvetimo cerkveni stavbi, tej družini, ki je sicer izšla iz razmeroma nepomembnega štajerskega gradu Žovnek blizu Braslovč, vendarle nameniti nekaj več besed.
O rodbini Celjskih je v našem in deloma tujem zgodovinopisju ve liko napisanega.584 Na splošno velja, da se je vzpon svobodnih Žovneških, kot so se Celjski sprva imenovali, pričel v prvi polovici 14. stoletja, ko je rim ski cesar Ludvik Bavarski leta 1341 Friderika I. Žovneškega († 1360), potem ko je prevzel dediščino gospodov Vovbrških, povzdignil v grofa Celjskega. Da so Celjski že kmalu za tem uživali velik ugled, priča dejstvo, da je Ulrik I. († 1368) leta 1354 spremljal cesarja Karla IV. na kronanje v Rim. Pozneje, leta 1372, pa je cesar zaradi razveljavitve vseh privilegijev Ludvika Bavarskega Viljema in Hermana I. ponovno povzdignil v grofa. Čeprav so Celjski vse do konca 14. in v prvem desetletju 15. stoletja zasedali pomembne položa je v službi Habsburžanov, zgodovinarji odnose med Celjskimi in deželnimi knezi Habsburžani načeloma opisujejo kot slabe. Da je takšna sodba bolj pod vtisom hudih celjsko-habsburških spopadov ob koncu četrtega desetletja 15.
583 Höfler , Gradivo za historično topografijo, str. 204.
584 Pregled literature in nekaterih novih spoznanj prinašajo prispevki v zborniku mednarodnega simpozija leta 1998 »Celjski grofje. Stara tema – nova spoznanja«, ki je izšel v Celju leta 1999 (glej Štih, Celjski grofje – še vedno raziskovalni problem, str. 11 in dalje).
112
Upodobitev Hermana II. Celjskega v viteški opravi na turnirju v Konstanci leta 1415 v Kroniki koncila v Konstanci. Leta 1483 jo je spisal in z risbami opremil Ulrich Richental [WWWb]
stoletja, opozarjajo novejše razprave.585 Celjski, ki so na Dunaju v neposredni bližini knežjega dvora posedovali hišo,586 so večkrat opravljali funkcijo dežel noknežjega glavarja na Kranjskem.587 Tesne stike zasledimo zlasti v sedemde setih in osemdesetih letih 14. stoletja in še v prvem desetletju 15. stoletja, ko so Celjski sodelovali kot razsodniki v različnih sporih, npr. leta 1407, ko je moral Herman II. razsoditi v sporu med vojvodoma Leopoldom in Ernestom Železnim.588 Še preden se je najpomembnejši Celjski, Herman II. († 1435), ob koncu 14. stoletja spoprijateljil z ogrskim kraljem Sigismundom Luksem burškim, poznejšim nemško-rimskim kraljem in cesarjem, in stopil v njego vo službo, se je Celjskim uspelo vključiti v evropsko plemiško elito, o čemer pričajo tudi poročne povezave: Viljem Celjski († 1392) se je leta 1380 poročil z Ano († 1425), hčerjo poljskega kralja Kazimira Velikega Piasta († 1370), Herman I. Celjski pa leta 1361 s Katarino, hčerjo bosanskega bana Stjepana II. Kotromanića, s čimer je postal svak madžarskega in poljskega kralja Lud vika Anžujskega. Preboj v sam vrh evropske zunanje politike pa je Hermanu II. uspel po usodni bitki s Turki pri Nikopolju 26. septembra 1396, ko je Her manu skupaj še z nekaterimi uspelo rešiti Sigismunda gotovega ujetništva.589 Že leto zatem mu je Sigismund podelil vrsto posesti v Slavoniji in Hrvaškem Zagorju, dve leti pozneje še grofijo Zagorje, s čimer je plemiškemu naslovu Celjski dodal zagorski grofovski naslov.590 Med političnim bojem za ogrsko krono leta 1401, ko je Herman Sigismunda rešil iz pripora, je Sigismund skle nil zaroko s Hermanovo hčerjo Barbaro, s katero se je poročil leta 1405.591
585 Štih, Celjski grofje, str. 232.
586 Štih, Celjski grofje, str. 232.
587 Grof Friderik I. Celjski je imel to funkcijo od 1335 do 1350, Viljem Celjski je bil kranjski glavar verjetno le eno leto, leta 1389, nato pa do okoli leta 1400 Herman II. Celjski (Kozina, Die Landeshauptleute von Krain, p. 40).
588 O rožen, Celska kronika, str. 44.
589 Hoensch, Kaiser Sigismund, str. 83.
590 Štih, Celjski grofje, str. 236; Hoensch, Kaiser Sigismund, str. 121.
591 Fössel, Barbara von Cilli, str. 99 in dalje; primerjaj Hoensch, Kaiser Sigismund, str. 106 in dalje.
113
Konzoli v lapidariju kartuzije Pleterje iz zgodnjega 15. stoletja z domnevnima upodobitvama grofa Hermana II. Celjskega in njegove žene Ane Schaunberške
V začetku 15. stoletja so zanimive tudi ostale poročne povezave. Leta 1400 je najstarejša Hermanova hči Elizabeta sklenila zakonsko zvezo z gori škim grofom Henrikom IV., leta 1405 pa druga hči Ana z ogrskim palatinom Nikolajem Garaiskim, ki se je prav tako izkazal pri Sigismundovem reševa nju.592 To je čas, ko se je Herman s pridobitvijo Medžimurja s Čakovcem leta 1405 ter uprave nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem leta 1406 povzpel med največje in najpomembnejše zemljiške posestnike v Slavoniji, z imenovanjem za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana leta 1406 pa je Herman postal še kraljevi zastopnik in regent v celotnem hrvaškem pro storu.593 Hermanov visok položaj, katerega je bil deležen celo njegov sin Fri derik II., je razviden še po častnem članstvu obeh v Zmajevem redu, ki ga je Sigismund ustanovil leta 1408.594 V redu so bili poleg naštetih še avstrijski vojvoda Ernest Železni, poljski in angleški kralj ter vrsta drugih, ki so imeli skupni cilj: boj proti nevernikom in pristašem shizme, se pravi cerkvenega razkola v rimokatoliški cerkvi, ki se je izražala v dveh papežih. Po Sigismun dovi izvolitvi za rimskega kralja se je Hermanov vzpon nadaljeval tudi v okvi ru nemške države, ko je prevzel vodilno vlogo v Sigismundovi diplomaciji. Poleg aktivne vloge na koncilu v Konstanci, kjer se je leta 1417 končal cerkve ni razkol, je sodeloval pri številnih misijah,595 ki so dodatno večale ugled in omogočale vzpon na vrh družbene lestvice. Vendar je eno najpomembnej ših etap Celjskih na poti do deželnoknežjega položaja pomenila pridobitev dediščine grofov Ortenburških, po moški liniji izumrlih leta 1418. S tem v zvezi je kralj Sigismund Hermanu leta 1420 v Breslauu v prisotnosti številnih cerkvenih in posvetnih knezov na podlagi dedne pogodbe iz leta 1377 podelil v dedni fevd grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem z vsemi pripadajoči mi gospostvi in pravicami na Koroškem in Kranjskem.596 S tem so Celjski imeli v rokah večji del Kranjske in možnost, da vse svoje posesti združijo v celjsko kneževino in se tako osvobodijo deželne zveze s Habsburžani. Da se je to – sicer neformalno – tudi zgodilo še pred letom 1436, pričajo seznami štajerskega deželnega plemstva leta 1422 in 1424, kjer Celjski niso navede ni.597 Herman je namreč dosegel, da se je vojvoda Ernest Železni leta 1423 odpovedal fevdnemu gospostvu nad njimi, vendar za visoko ceno štirinajstih gospostev, ki so jih imeli Celjski v zastavi. Toda nekatera od teh gospostev, zlasti dolenjska (Kostanjevica na Krki, Novo mesto, Štatenberk, Višnja Gora), je Herman vrnil šele leta 1431.598 S prenehanjem fevdne odvisnosti od štajer skega in kranjskega deželnega kneza ni bilo več ovir za povzdig Celjskih med državne kneze, kar so napovedali tudi osnutki neizstavljenih listin iz let 1430 in 1435. Seveda pa je Sigismund, od leta 1433 rimski cesar, zaradi nasprotovanja Habsburžanov in delno tudi zaradi smrti Hermana II. leta 1435 Celjske oziroma grofa Friderika II. († 1454) in Ulrika II. († 1456) slovesno povzdignil v kneze šele leta 1436 v Pragi.599
592 Baum, Die Grafen von Cilli, str. 41.
593 Štih, Celjski grofje, str. 236.
594 Hoensch, Kaiser Sigismund, str. 123–124.
595 Baum, Die Grafen von Cilli, str. 41–43.
596 Štih, Celjski grofje, str. 238–240.
597 Štih, Celjski grofje, str. 240–244.
598 Štih, Celjski grofje, str. 241.
599 Štih, Celjski grofje, str. 243.
114
Vendar Celjski svojega novega imenovanja niso dolgo uživali v miru. Zoper pritožbo vojvode Friderika V. nad pokneženjem Celjskih je leta 1437 cesar Sigismund sicer ostro nastopil, a je še istega leta umrl. Kmalu za tem je izbruhnila nekajletna vojna med vojvodo Friderikom V. in Celjskimi,600 ki se je končala leta 1443 tako, da so Celjski potegnili krajšo. Friderik je sicer priz nal Celjskim knežji naziv, nikakor pa ne lastne kneževine in ograjnega sod stva. Obe sprti strani sta sklenili obojestransko, toda za Celjske manj ugodno dedno pogodbo, ki so jo Habsburžani kmalu po izumrtju Celjskih leta 1456 in po kratki vojni z Goriškimi, ki so si prav tako na podlagi dedne pogodbe skušali pridobiti celjsko dediščino, tudi uspešno izkoristili. Že naš kratek sprehod skozi zgodovino Celjskih je pokazal, da jih up ravičeno štejmo med najpomembnejše plemiške družine na Slovenskem. Svoje pomembnosti so se zagotovo zavedali tudi sami, zato so svojo moč, ugled in pomen uveljavljali na različne načine. Eden od pomembnejših skozi vsa pogla vitna obdobja v človeški zgodovini so bila naročila v arhitekturi in umetnosti, s katerimi so naročniki bodisi na ekonomski bodisi na simbolni ravni poudar jali in poveličevali svojo oblast ali vlogo v družbi. Celjski s tega vidika niso za ostajali. Prav nasprotno. Iz številnih arhivskih listin in materialnih ostalin sre dnjega veka je razvidno, da so Celjski tovrstna sredstva namensko uporabljali z a utrjevanje lastnega političnega in družbenega položaja, pri čemer so svoje stvaritve in ustanove po srednjeveški navadi navzven obeleževali z vsemi sred stvi, značilnimi za čas, v katerem so živeli, še posebno s simbolnimi portreti, to je grbovnimi insignijami. Sledov njihove vpetosti v tedanjem življenju je še danes izjemno veliko. Zaradi gmotne podpore številnim cerkvam, samostanom in drugim oblikam redovnih skupnosti, ki so jih bodisi na novo ustanavljali ali zagotavljali sredstva za njihovo gradnjo in funkcijo,601 jih upravičeno označuje mo kot najpomembnejše mecene in donatorje oziroma naročnike umetnostnih oziroma gradbenih projektov v slovenski gotiki.602 Enega takšnih primerov predstavlja tudi gradnja nove cerkve v Šentrupertu v času, ko je Herman II. pridobil patronatske pravice, zato si našo cerkev podrobneje poglejmo in vsto pimo v svet srednjeveške arhitekturne tvornosti.
Opis cerkve in oris stavbne zgodovine
Zgodovinski oris šentrupertske župnije je pokazal, da njeni začetki, predvsem pa nastanek pražupnije, segajo v 11. stoletje oziroma v čas pred letom 1072, ko je posesti nekdanjega samostana benediktink v Krki na Koroškem še upravljal salzburški nadškof. Iz tega sledi, da je morala v tem času in na tem mestu že stati neka zidana cerkev, o kateri pa danes ne vemo ve liko. V sklopu današnje cerkvene arhitekture ni ohranjena. Podatke o njej, o njeni obliki, velikosti in podobno, bi, kot navadno, lahko podale le starejše arhivske listine, izdane, denimo, pred letom 1393, ko je patronat nad župnijo prevzel Herman II. Celjski, in posebne arheološke raziskave. Vendar kot smo
600 O nadrobnostih glej Štih, Celjski grofje, str. 246–252.
601 Mlinarič, Celjani in njihov odnos do samostanov, str. 125 in dalje.
602 Z a splošen pregled glej: Höfler Die Grafen und Fürsten von Cilli, str. 337 in dalje.
115
ugotovili že v prejšnjem poglavju, arhivske listine s tega vidika niso posebej zgovorne, saj ne navajajo niti posameznih oltarjev v cerkvi, arheološke raziska ve pa so bile doslej izvedene le v precej omejenem obsegu. Najbolj temeljito so bile opravljene v zvoniku,603 kjer so na dan prišli le starejši pokopi, morebitni ostanki starejše arhitekture pa niso bili odkriti. Tudi priložnostna arheološka sonda v prezbiteriju desno pred oltarjem ni razkrila starejših stavbnih sesta vin, ampak poleg šestih plasti različnih pohodnih površin le obok kripte, se pravi podzemne grobnice,604 a ta je skupaj z odkritimi tlaki že del današnjega prezbiterija. Edino izvedba geofizikalnih raziskav leta 2018 je dala nekaj bolj otipljivih rezultatov tudi o ostalinah starejše cerkve.605 Najprej je treba pouda riti, da so te raziskave pokazale, da današnji zidec okoli cerkve ni ostanek nek danjega protiturškega tabora, saj se ta nahaja pod asfaltom današnje krožne ceste. Njegov potek je razviden iz Franciscejskega katastra. Dalje so zanimivi rezultati v notranjščini cerkve in njeni neposredni okolici, kjer so bili odkriti sledovi dveh zidanih struktur. V notranjščini je razviden potek prečnega zidu blizu današnje zahodne stene. V kolikor ne gre za kakšne razširjene temelje današnje stene, potem lahko govorimo o zahodni steni starejše cerkve, najver jetneje prvotne, se pravi iz obdobja romanike. Na južni strani ladje pa so bili odkriti sledovi zidov nekega manjšega dela cerkve, mogoče zvonika. Seveda gre zgolj za ugibanje, saj bi njihovo podrobno obliko in strukturo razkrila le arheološko izkopavanja. Zato tudi domneve o morebitni triladijski romanski baziliki, ki bi jo glede na pomen župnije že v 12. stoletju lahko upravičeno pričakovali, ne morejo biti več kot zgolj pobožne želje. Če sklenemo vse dosedanje podatke o predhodnici današnje stavbe, potem lahko rečemo to, da je bila prvotna romanska cerkev v Šentrupertu nekoliko manjša kot današnja in da bi mogoče lahko imela zvonik ali manjšo zakristijo na južni strani. Kljub temu, da o starejši predhodnici današnje gotske stavbe ne vemo veliko, je pomembna ugotovitev, da v današnji strukturi ni starejših romanskih ostalin. To pomeni, da je bila današnja stavba v obdobju gotike zasnovana kot novogradnja, zato jo moramo vsaj za zdaj obravnavati kot celoto. To tako kot vsako cerkev sestavlja več posameznih delov, ki so lepo razvidni iz tlorisne zasnove. Vzhodni del cerkve oblikujeta zvonik in prezbi terij. Slednji ima na južni strani prizidano gosposko emporo in nekakšno vhodno lopo. Zahodni del cerkve pa tvori podolžna ladja s prizidano vhodno lopo in stopniščem na severni strani, ki vodi na pevski kor. Če tako grobo opisano cerkev primerjamo z najstarejšimi upodobitvami cerkve, opazimo nekaj razlik, ki kažejo, da se je cerkev v zadnjih nekaj stoletjih le malenkostno spremenila. Medtem ko prva znana upodobitev cerkve, to je Klobučarićeva risba iz leta 1604, s tega vidika ni uporabna,606 saj je videti le stavbno gmoto z zvonikom, pa je toliko bolj povedna Trostova grafika Šentruperta iz časa okoli leta 1680,607 kjer vidimo našo cerkev upodobljeno s severne strani (strani 22 23). Zvonik je imel tedaj piramidasto streho, ki jo je najbrž v 19. stoletju nadomestila današnja, ni pa opaziti stopnišča na pevski kor.
603 Sl abe , Raziskave v cerkvenem stolpu, str. 101 in dalje.
604 B reščak, Križ, Šentrupert, str. 288.
605 Rutar , Izvedba geofizikalnih raziskav v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu, str. 16 in dalje.
606 Originale hrani StLA, Meillerakten 25a, Blatl: 58a.
607 MKZN, Iconotheca Valvasoriana, VII/107.
116
Po drugi strani vidimo, da je ob severnem stranskem portalu že stalo preddverje. Na strehi prezbiterija opazimo še majhen strešni stolpič z baroč no čebulasto streho, ki ga danes ni več. Vendar je na poznejših upodobitvah še lepo razpoznaven in celo na Kramaričevi fotografiji iz časa med obema vojnama ga še vidimo. Še več. Celo na fotografijah iz sedemdesetih let 20. stoletja je bil še na svojem mestu. Odstranili so ga šele pri zadnji obnovi ostrešja leta 1975.608 Prvotno je bil stolpič najverjetneje zgrajen iz kamna. Na vsaki strani so ga členile majhne šilastoločne odprtine, nad katerimi so se dvigala trikotna čela, ki so dajala stolpiču značilen gotski značaj. Ostranje na različica stolpiča je bila izdelana iz pločevine in je bila že rezultat obnov cerkve v 19. stoletju. Vprašanje, kdaj je bil ta mali stolpič izvirno zgrajen, bomo za zdaj še pustili ob strani. Bolj nas zanima celotna zasnova, ki že na zunaj kaže vse značilne elemente gotske arhitekture, kot so oporniki, šilasta večdelna okna s krogovičji in podobno, končno pa moramo nad zahodnim portalom omeniti še letnico 1497. Tudi pogled v notranjščino z rebrastimi oboki v vznožju zvonika oziroma zakristiji, prezbiteriju in ladji razodeva got ske konstrukcijske sisteme. Toda v detajlih vendarle kažejo med seboj več bi stvenih oblikovnih in konstrukcijskih razlik, ki razodevajo, da je cerkev na stajala daljše obdobje. Dosedanje raziskave, ki smo jih uvodoma že omenili, so pokazale, da sta vzhodni in zahodni del cerkve rezultat različnih stopenj v razvoju gotske arhitekture na Slovenskem, kar narekuje, da v nadaljevanju vsak del cerkve obravnavamo kot samosvojo celoto tako z vidika stavbne zgodovine kot tudi z vidika umetnostnih povezav in značaja.
Prezbiterij in zvonik
Da prezbiterij in zvonik obravnavamo skupaj, obstaja več ra zlogov, ampak o tem pozneje. Najprej si ju podrobneje oglejmo. V tlorisu prezbiterij ali kor predstavlja vzdolžno usmerjeno prostornino v razmerju tal ne ploskve skorajda 1 : 2. Zaradi teh proporcev ga tipološko uvrščamo med t. i. dolge kore, ki ga v našem prime ru na zunanjščini obdaja šest dvakrat stopnjevanih in zgoraj diagonalno prirezanih opornikov, dekoriranih s slepi mi trilisti in fialami. Stene predira pet visokih oken, ki spodaj segajo do pro filiranega venčnega zidca. Vrhove oken z apolnjujejo krogovičja v obliki ribjih mehurjev ter tri- ali štirilistov. Masiven zvonik v pritličju (zakristiji) in prvem
608 Ž A Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert na Dolenskem, 1, str. 11.
Prezbiterij cerkve iz jugovzhodne strani
117
nadstropju, ki ju na zunaj delita precej poškodovana profilirana venčna zidca, zaznamujeta šilasti profilirani okni, drugo nadstropje majhno pravokotno okence, tretje pa prehaja iz štiristrane osnove v osmerokotni stolp. Zunanjščino prezbiterija je svoj čas členil še poševno prirezan talni zidec, katerega skrom ni ostanki so še vidni na vzhodni steni prezbiterija, in pa poseben stolpič na strehi, t. i. strešni jezdec (nemško Dachreiter), ki navadno predstavlja posebno obliko majhnega zvonika oziroma stolpiča na slemenu ali križišču glavne in prečne ladje. V našem primeru je bil nameščen nad oltarjem. V sedemdese tih letih 20. stoletja je bil pri zamenjavi ostrešja prezbiterija in obnovi kritine od stranjen, njegove dimenzije ter podobo pa nam danes kažejo risbe Frana Avsca609 in seveda starejše fotografije in različne risbe, od katerih velja omeniti Trostovo risbo iz okoli 1680, na kateri je obstoj stolpiča prvič izpričan.
609 NŠAL, ŠAL, Nčr. Avsec, Šentrupert.
118
Krogovičja gotskih oken prezbiterija
»Strešni jezdec«, mali zvonik na strehi prezbiterija pred odstranitvijo [ZVKDS, OE NM]
Krogovičja gotskih oken prezbiterija
Da sta zvonik in prezbiterij nastajala sočasno, kaže na zunanjščini še ena posebnost. Na južni steni zvonika v tretji etaži nad strešnim vencem prezbiterija je bil vgrajen posebej klesani odkapni profil za dvokapno streho (na zunanjščini južne stene zvonika delno še opazen), ki je povezovala zvonik in podstrešje prezbiterija. Danes je na tem mestu nekakšna enokapnica, krita s pločevino, ki od vzhodne ladijske stene navzdol teče nižje od majhne odprtine v južni steni zvonika, ki je nekoč omogočala prehod na podstrešje. Danes ta odprtina omogoča le dostop na streho prezbiterija. Na sredini vzhodne stene ladje v partiji podstrešja je bila prvotno še ena segmentna odprtina, ki je povezovala podstrešje prezbiterija s podstrešjem nekdanje romanske ladje in pozneje današnje, gotske.610 Danes je zazidana, toda njen kamniti okvir, na katerem opazimo kamnoseški znak (stran 124: 5), razkriva, da vzhodna stena ladje nedvomno sodi k prvi fazi gradnje zvonika in prezbiterija. Mogoče je bila cerkev že v gotiki krita z bobrovcem, saj na podstrešju vidimo nekaj ohranjenih zelo starih kosov navadnega (polkrožnega), ravno zaključenega in celo trikotno prirezanega strešnika.
610 Z a osvetljavo ta odprtina najbrž ni služila, saj levo od nje (gledano z zahoda) vidimo še ozko, okoli 70 cm visoko lino, ki bi dejansko lahko služila za osvetljavo podstrešja prezbiterija.
dvojnega okna v severni steni prezbiterija
1 2 3 4
1 - profil obočnih reber v zakristiji
2 - profil fragmenta obočnega rebra iz lapidarija cerkve
3 - profil obočnih reber v ladji
4 - profil obočnih reber pevske empore
Profilacije obočnih reber v cerkvi sv. Ruperta. Risba Robert Peskar
119
Krogovičje
Južna fasada s prikazom gradbenih faz. Risba Bojan Zaletelj [ZVKDS, OE NM]
Okoli 1415–1425
Druga četrtina 15. stoletja
Okoli 1500–1520 Do 1497
Okoli 1875 1856 Pred 1823
10 m 468 201
120
Tloris pritličja in nadstropja cerkve s prikazom gradbenih faz. Risba Bojan Zaletelj [ZVKDS, OE NM]
10 m 468 201
Druga četrtina 15. stoletja
Okoli 1500–1520 Okoli 1497–1500 Do 1497
Okoli 1415–1425 1897 1976
1865 1856 Pred 1823 1752 Pred okoli 1680
121
Notranjščina je obokana s tremi polami zvezdasto-rombastega obo ka s petosminskim sklepom. Rebra klinastega profila z obojestransko pol krožno palico, ki nastopa tudi v zakristiji, slonijo ob vzdolžnih stenah na geometričnih konzolah, v sklepnih stranicah pa na polkrožnih služnikih, od katerih imata dva v sklepni stranici figuralna kapitela v obliki pol človeške pol živalske glave. Vsa stičišča reber v prezbiteriju so bila okrašena s sklepniki. Danes so ohranjeni le tisti v obliki rozet, sestavljeni iz štirih trtnih listov, in grbovnih ščitkov, na katerih vidimo več grbov. Na enem je podoba goveda oziroma tura, ki pripada gospodom Turjaškim, na drugem leva s krono, ki smo ga doslej pripisovali gospodom s Šumberka,611 sorodnikom Turjaških, na tretjem pa Marijin monogram. Osrednji temenski sklepnik nad oltarjem predstavlja sestavljen grb, obkrožen z nekakšnim rastlinjem, ki pripada Celj skim, sledi grb družine Barbo, ki ni izviren, ostala dva temenska sklepnika pa sta uničena. Brez sklepnikov je bil izvirno le štiridelni zvezdast obok v zak ristiji, vendar sloni na figuralnih konzolah, ki predstavljajo verjetno angela in Marijo iz oznanjenja ter angela muzikanta, medtem ko severozahodno kon zolo spodaj zaznamuje krogli podobna glava z vpraskanimi antropomorfnimi elementi (oči, usta). Od nekdaj obsežnejše stavbne plastike sta se ohranila še zaradi požara močno poškodovana sedilija v južni stranici kornega zaključka ter figuralna konzola (znova pol človeška pol živalska glava) – ali kapitel –v pozneje predelani slavoločni odprtini. Iz poročil o obnovi cerkve v petdese tih letih 19. stoletja razberemo,612 da so žal pri obnovi odbili razne naslikane spake, kar verjetno velja tudi za stavbno plastiko.613 Na podlagi primerjav lah ko domnevamo, da so bili nameščeni kot kapiteli na slavoloku, ki danes ned vomno kaže okrnjeno podobo, saj zgornji ločni del slavoloka nelogično sloni na spodnjem širšem delu. Delno predelani so tudi pritličje zvonika, zakristija in dostop v nadstropje zvonika, kjer sta omembe vredna predvsem šilastoločni portal iz stopnišča v nadstropje zvonika ter del kamnitih polžastih stopnic v drugo nadstropje. Na stavbnih členih, klesanih iz peščenjaka, zasledimo vrsto kamnoseških znakov: na delih zakristije (2, 8, 18, 19, 23–25), v nadstro pju zvonika (34–36), na opornikih, služnikih in v okenskih špaletah (1–33).
611 Peskar , Šentruperška župnijska cerkev v srednjem veku, str. 91.
612 Leinmüller, Die Kirchen, str. 189.
613 Steklasa, Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 182.
123
Sklepniki v obliki rozet in Marijinega monograma na oboku prezbiterija
Obočni sistem prezbiterija
Kamnit gotski portal v nadstropju zvonika
Kamnoseški znaki s klesanih stavbnih členov prezbiterija, zvonika in vzhodne stene ladje z opornikom. Številke v oklepajih označujejo število enakih znakov. Risba Robert Peskar
124
1 (19) 2 (10) 3
4
5
6
7
8 (9) 9 (5) 10 (6) 11 (3) 12 (2) 13 (2) 14 (3) 15 (4) 16 (1) 17 (2) 18
19
21
22
23
24
25 (1) 26 (1) 27 (1) 28 (4) 29
30 (6) 31
32 (2) 33 (3) 34 (1) 35 (1)36
37
38
(7)
(1)
(20)
(2)
(1)
(6)
(11)20 (1)
(5)
(1)
(2)
(1)
(2)
(1)
(1)
(2)
(1)
Kamnoseški znaki oziroma lastnoročne signature ali podpisi, s kate rimi so srednjeveški kamnoseki označevali avtorstvo posameznih klesancev, so pomembni z različnih zornih kotov. Ker smo o njih že obširneje govorili,614 bi na tem mestu opozorili le to, da lahko razkrivajo sestavo gradbenih skupin in njihove delavniške povezave, čas nastanka, avtorstvo ter druge značilnosti organizacije srednjeveških gradbišč, ki so navadno zaposlovale do pet stal nih kamnosekov vključno z glavnim mojstrom in njegovim palirjem oziroma pomočnikom ter večje število sezonsko angažiranih klesarjev in zidarjev, ki so bili na gradbišču lahko le krajše obdobje, eno sezono ali celo manj. Dalje velja poudariti, da ti znaki v razmerju med kamnoseki in delodajalci, to je naročniki, niso igrali nobene vloge. Njihova raba in pomen sta bila razširjena predvsem med samimi kamnoseki v smislu nekakšnega dokazila za reference in kot viden element organizirane gradbene delavnice oziroma skupnosti izšo lanih kamnosekov, poklica, ki je bil v srednjem veku eden najbolje plačanih. V našem primeru poleg ostalega v prvi vrsti dokazujejo obseg gradnje, ki smo ga doslej upravičeno označili kot prvo gradbeno fazo,615 se pravi, da označuje jo obseg najstarejšega dela cerkve. To pa so brez dvoma prezbiterij z vzhodno ladijsko steno, zvonik s prvim nadstropjem ter stopniščni stolpič na severni strani. Da gre za eno gradbeno fazo, dokazujejo tudi stilno-formalne značil nosti stavbnih členov ter sam material, peščenjak, ki je nekoliko drugačen kot v ladijskem delu. Če je na vprašanje, kaj je obsegala prva gradbena faza, razmeroma enostavno odgovoriti, pa to ne velja za njeno časovno opredelitev, saj neposrednih arhivskih podatkov ali drugih neposrednih časovno opredeljenih sestavin ni ohranjenih. Letnica 1497 nad zahodnim portalom se namreč na naša le na eno od zaključnih faz izgradnje šentrupertske cerkve, zato z vidi ka opredelitve časa gradnje zvonika in prezbiterija ni v veliko pomoč. Tudi letnica 1474 na najstarejšem zvonu, ki je že zelo zgodaj vzbudil pozornost,616 ne pove veliko. Zaradi tega se bomo morali v nadaljevanju za odgovor opreti na številne detajle, stilno-formalno analizo stavbnih členov, delavniške po vezave, naročniške razmere in druge indice v razvoju gotske arhitekture na Slovenskem, ki so delno povezani celo s širšimi razmerami na tem področju v srednjeevropskem prostoru. S tem pa se nam bo šentrupertska cerkev poka zala v bistveno širši luči, predvsem kot pomemben spomenik gotske arhitek ture srednjeevropskega prostora.
Uvodoma smo večkrat naglasili, da se gradnja nove cerkve v Šentru pertu povezuje s Celjskimi kot naročniki, zato je potrebno čas gradnje zvonika in prezbiterija postaviti po letu 1393. Tega leta je namreč grof Herman II. Celjski pridobil patronat nad župnijo. Res pa je, da so imeli Celjski določene ambicije v župniji že prej, saj so že leta 1336 tu vplivali na imenovanje župni ka.617 Da so Celjski izkazani vsaj kot imetniki patronatskih pravic, je razvidno poleg arhivskih navedb iz že omenjenega temenskega sklepnika nad oltarjem, na katerem je upodobljen sestavljen grb celjskih grofov. Ta je zanimiv že na prvi pogled tudi v zvezi z natančnejšo časovno opredelitvijo gradnje. Grb je
614 Peskar , Gotska arhitektura na Goriškem, str. 25–34.
615 Peskar , Šentruperška župnijska cerkev v srednjem veku, str. 86–92.
616 Leinmüller, Die Kirchen, str. 190.
617 Steklasa, Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 43–55.
125
Kamnoseški znak na oporniku prezbiterija (1)
namreč razdeljen na štiri polja, od katerih zgornji polji zasedata grba Vovbr ških (tri zvezde) in Žovneških (dve bruni), spodnji polji pa grba Dalmacije (tri levje glave)618 in grofov Ortenburških (tri peruti). Čeprav je zanimiv že grb Dalmacije, ki se nanaša na Hermanovo funkcijo bana na Hrvaškem po letu 1406, je bolj pomenljiv zadnji, ki so si ga Celjski pridobili skupaj z vso po sestjo leta 1418, ko je družina Ortenburških po moški veji izumrla, oziroma leta 1420, ko je kralj Sigismund Hermanu II. Celjskemu priznal vse pravice v zvezi z ortenburško dediščino.619 Vendar problem časovne omejitve gradnje s tem še ni razrešen, saj ne smemo prezreti zadnjih raziskav heraldičnih upodo bitev Celjskih, ki kažejo, da naj bi to kombinacijo grbov prva začela uporablja ti šele Friderik II. in Ulrik II. po pokneženju leta 1436,620 kar bi pomenilo, da moramo zaključek gradnje pomakniti v čas po tem letu. Toda v slovenskem srednjem veku neredko zasledimo, da so nekatere družine določene grbovne kombinacije uporabljale še pred uradno potrditvijo. En tak primer predstavlja romarska cerkev na Ptujski Gori, kjer se je npr. novi grb Frankopanov na freskah v Križevi kapeli pojavil nekaj let pred uradno podelitvijo,621 v pri meru Celjskih pa je to še toliko bolj verjetno, ker je najstarejši osnutek listin
618 Žvanut, Heraldične upodobitve Celjskih, str. 193, op. 11.
619 Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti, str. 238–240.
620 Žvanut, Heraldične upodobitve Celjskih, str. 198. Na pečatu se ta grbovna kombinacija prvič pojavi šele leta 1441 (Žvanut, Pečati grofov Celjskih, str. 75–76).
621 Höfler , Stensko slikarstvo, str. 155.
126
Osrednji sklepnik na oboku prezbiterija s sestavljenim grbom grofov Celjskih
o pokneženju nastal že leta 1430, fevdalne zveze s Habsburžani pa so se Celj ski osvobodili že pred letom 1425, na kar smo zgoraj že opozorili. Vendar se je v našem primeru nenadejano pojavila še ena okoliščina, ki obravnavani celjski grb nekoliko oddaljuje od problematike časovne opredelitve. Namreč v času, ko so v Šentrupertu potekala restavratorska dela na glavnem oltarju, je bilo mogoče z gradbenih odrov pristopiti tudi v bližino osrednjega sklepnika, kjer pa je bilo očitno, da je grbovni del sekundarno nameščen na sam sklepni del reber, kar bi pomenilo, da je lahko sam grb nastal tudi pozneje. Zato bomo morali pri časovni opredelitvi gradnje prezbiterija in zvonika upoštevati še druge okoliščine.
Ko govorimo o grbih, bi sicer veljalo na tem mestu obravnavati še druga dva grba na šentrupertskem oboku, Turjaških in domnevno Šum berških. Grba sta najverjetneje povezana z eno in isto osebo ali zakonskim parom, ki je brez dvoma finančno prispevala h gradnji – s predstavnikom družine Turjaških. Toda kateremu od Turjaških bi pripisali donatorsko vlogo v Šentrupertu, še ni povsem gotovo. Posesti v Šentrupertu in njegovi okolici so posedovali tako člani glavne družinske veje Turjaških kot tudi mlajša dolenj ska veja, kar je razvidno iz delilne listine iz leta 1467622 in iz drugih arhivskih dokumentov.623 Ključ za rešitev tega vprašanje mogoče ponuja drugi grb s podobo leva s krono, ki pa še skriva pravo identifikacijo. Doslej smo ga sicer prepoznali kot grb gospodov s Šumberka.624 Grb je namreč pozneje prešel v razširjeno grbovno kompozicijo Turjaških. Vendar takšna razlaga ni povsem zanesljiva, saj pojava in izvora tega grba zgodovinarji še niso pojasnili.625 Da gre za starejši grb ene od družin, ki je bila prisotna na Dolenjskem daljši čas, priča slikarska upodobitev tega grba (rdeč lev na beli podlagi) iz zgodnje ga 14. stoletja na steni vzhodnega trakta v križnem hodniku stiškega samo stana, vendar s tem nismo nič bližje pri identifikaciji, saj grb ni opremljen z napisom. Tako ostaja to vprašanje še naprej odprto.
622 B izjak, Preinfalk, Turjaška knjiga listin II, str. 455, št. 324.
623 Preinfalk, Auerspergi, str. 65, 67.
624 Peskar , Šentruperška župnijska cerkev v srednjem veku, str. 91.
625 Preinfalk, Auerspergi, str. 103.
127
Sklepnika z grbom enega od gospodov Turjaških in domnevno njegove žene
Drug pomemben indic za določitev časa gradnje predstavljajo zna čilnosti arhitekturnih oblik ter delavniške povezave z drugimi sočasnimi gradbišči na Slovenskem. O tem smo se nekaj že razpisali,626 najpomembnejša dosedanja ugotovitev v tej povezavi pa je bila ta, da moramo gradnjo šentru pertskega prezbiterija in zvonika povezati z delavnico, ki je gradila zname nito romarsko cerkev na Ptujski Gori. Njena gradnja se je začela malo pred letom 1400, zaključila pa okoli leta 1410 oziroma 1415.627 Na prvi pogled je ta povezava z razmeroma oddaljeno Ptujsko Goro precej nenavadna, toda če vemo, da se je med drugim za njeno gradnjo osebno zavzel grof Herman II. Celjski, potem so zveze z gradbiščema precej bolj razumljive. Zagotovo je gradnja zvonika in kora šentrupertske cerkve stekla v pozni fazi izgradnje ptujskogorske cerkve ali takoj po njenem zaključku, o čemer zgovorno pri ča sestava pomočnikov, razvidna iz kamnoseških znakov. Vsaj sedem šentru pertskih kamnosekov (stran 124: 1–4, 5–6, 8–9, 13–15, 17–19, 25, 27) je sodelovalo pri gradnji ptujskogorskega zvonika, celjskega oltarja in obokanju cerkve, torej najpozneje v letih 1410–1415. Seveda pa ni povsem izključeno, da so se dela na šentrupertski cerkvi, zlasti kar zadeva tretjo etažo zvonika, zavlekla v pozna dvajseta leta ali celo v čas po letu 1430, na kar bi kazalo sodelovanje nekaterih pomočnikov, katerih znake zasledimo tudi na bolj ali manj sočasnih spomenikih. Od teh bi mogoče opozorili vsaj na tri pomočnike (14, 17, 27), katerih znake najdemo na stavbnih členih (talnem zidcu, špaletah oken, opornikih) kora redovne cerkve v pavlinskem samostanu v Lepoglavi v Hrvaškem Zagorju,628 ustanovi grofa Hermana II. Celjskega. O času gradnje tamkajšnje cerkve bi lahko govorili podatki o njeni posvetitvi iz okoli leta 1415 in 1426.629 K razrešitvi natančnejšega zaključka prve gradbene faze šentrupertske cerkve primerjava ostalih členov bistveno ne prispeva, zato si oglejmo osnovne arhitekturne značilnosti.
Prva faza je obsegala gradnjo dolgega kora z zvonikom na severni strani, ki v pritličju služi kot zakristija, vzhodne stene ladje skupaj s slavolo kom ter stopniščnega stolpiča na severni strani. Že bežen pogled na prostor sko zasnovo in zunanjo podobo pove, da imamo opraviti z ambicioznim stav bnim projektom, ki pa s tipološkega vidika vsaj na prvi pogled ne predstavlja posebne novosti, saj je bil tip stavbe z dolgim korom z zunanjimi oporniki pri pomembnejših župnijskih cerkvah, resda mestnih ali trških, že nekaj časa znan. Na Ptuju je bil uresničen že v prvi polovici 14. stoletja, v Mariboru in Ljubljani pa konec 14. stoletja. Toda opažamo vendarle pomembno razliko. Medtem ko so pri navedenih primerih dolgi kor prizidali romanskim ladjam brez posebne težnje po njihovi posodobitvi, je v Šentrupertu očitno, da so pričeli tudi z gradnjo ladijskega dela. Žal ta del v prvi fazi gradnje ni bil do končan, temveč šele več desetletij pozneje, in sicer v precej skromnejši obliki od predvidene, o čemer bo govora v naslednjem poglavju. Zato se samo po sebi odpira vprašanje o prvotnem prostorskem konceptu šentrupertske ladje. Določen odgovor nam ponuja ohranjena vzhodna stena ladje s svojo širino in
626 Peskar , Šentruperška župnijska cerkev v srednjem veku, str. 90; Peskar Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400, str. 100 in dalje.
627 Peskar , Prague – Vienna – Ptujska Gora, str. 228 in dalje.
628 Balog, Znaci klesara, str. 108–111.
629 Vukičević-Samaržija, Gotičke crkve Hrvatskog zagorja, str. 162, 164.
128
Stopniščni stolpič med zvonikom in severno ladijsko steno
diagonalnim opornikom, ki se bo v tem primeru izkazal kot izredno pomem ben element. Vse bolj se namreč ponuja misel, da je bila ladja že od začetka mišljena kot obokana prostornina z izrazito podolžno usmeritvijo. Takšne za snove pa so navadno, kot bodo pokazale primerjave, dovoljevale predvsem dvoladijski obočni sistem. Kakšna je bila pri tem predvidena obočna shema, je seveda preveč hipotetično vprašanje, bolj nas ta hip zanima vprašanje pro storskega razmerja med korom in ladjo. Če upoštevamo izvedeni vogalni opornik ladje, ne bo preveč neutemeljena misel, da so bili oporniki predvideni na ustreznih mestih vzdolž celotne ladijske stene, vprašljiv pa je predvideni obseg. Čeprav smo s tem zašli v območje popolnih domnev, je vprašanje ven darle zanimivo in je mogoče povezano z domnevnim konstrukcijskim siste mom talne ploskve. Medtem ko je izvedeni kor zasnovan s pomočjo dveh kvadratov, pri čemer so zahodnega iz neznanih razlogov skrajšali, zato tudi shema zvezdasto-rombastega oboka ni povsem pravilna, pa je talna zasnova pozneje zgrajenega ladijskega dela najverjetneje (a nedosledno) koncipirana na osnovi dveh enakostraničnih trikotnikov,630 čeprav bi ravno tako pričakovali uporabo kvadrature. V primeru uporabe kvadrature (v razmerju širine in dol žine 1 : 2) bi morala biti ladja proti zahodu daljša za tri metre. Zaradi tega se nam vsiljuje misel, da je delavnica, ki je prevzela gradnjo ladje, ne le poe nostavila sprva predvideno členitev ostenja, temveč je s pomočjo drugačnega konstrukcijskega sistema talne ploskve, se pravi s triangulacijo, spremenila tudi razmerje v prostornini.
630 Odstopanje od idealne konstrukcijske sheme na osnovi dveh enakostraničnih trikotnikov je v primeru ladje šentrupertske cerkve nekoliko večje, okoli 50 cm oziroma 3 %, vendar pa so zaradi lege zahodnih vogalov vseeno lahko natančno določili prave kote ladijske zasnove. Neredko so odstopanja pri izvedbi tudi posledica racionalnega načina gradnje oziroma uporabe starejših delov stavbe, v našem primeru mogoče temeljev romanske ladje.
Shematični prikaz konstrukcijskega sistema tlorisne zasnove.
Risba Bojan Zaletelj [ZVKDS, OE NM] 0 1 5 m
129
Ker je ladijski del nedvomno mlajšega nastanka in delo druge de lavnice, starejše opredelitve arhitektonskih značilnosti cerkve,631 ki temeljijo zlasti na razmerju med kubično maso ladje in členovito zunanjščino kora, z našega vidika niso posebej pomembne. Nedvomno pa je pomenljiva zrač nost kornega prostora, ki ni le odraz ploskovite strukture ostenja, predrtega z visokimi šilastimi okni, temveč tudi značaja oboka, izvedenega tako rekoč v plitkem reliefu in oprtega na služnike v sklepnih stranicah in na konzole v vzdolžnih stenah, s čimer je poudarjen najsvetejši del oltarnega prostora. S polikromacijo v tonu žgane siene je bila mreža reber le rahlo poudarjena, medtem ko sklepniki, kakršne poznamo v prezbiteriju stolne cerkve v Mari boru iz časa okoli leta 1390, na karakter prostora niso imeli večjega vpliva. Lijakaste konzole in kapiteli so vpeti visoko v steni in znova rahlo naglašujejo tektonski značaj skorajda skeletne stavbne strukture. S temi značilnostmi pa šentrupertski kor podobno kot ptujskogorska cerkev ustreza arhitekturnim principom, ki so posledica novosti praške stolnične delavnice. Domnevo o prvotno zasnovani dvoladijski cerkvi bi sicer morali na tem mestu dodatno argumentirati, vendar bo namesto tega dovolj, če si ogledamo nekaj starejših zasnov, ki bi utegnile služiti kot vzori. Na podlagi obočne sheme in izvora stilnih prvin arhitekturne plastike, o kateri bomo v nadaljevanju podrobneje spregovorili, moramo izhodišča nedvomno iska ti v češki arhitekturi oziroma v produkciji znamenitega arhitekta in stav barja Petra Parlerja, vodje gradbišča praške stolnice do leta 1399, in njegovih neposrednih naslednikov. Izvor stavbnega tipa bi sicer lahko iskali tudi v starejši avstrijski arhitekturi, od katerih bi omenili dominikanski cerkvi v Imbachu in Ennsu, ki je verjetno vplivala na razširitev v češkem prostoru,632 vendar pa je njihova vloga v našem primeru z upoštevanjem vsega izrečenega postranskega pomena. Določen vpliv pri oblikovanju dolgega kora bi lahko
631 Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem, str. 192.
632 Bachmann, Architektur bis zu den Hussitenkriegen, str. 94–95; Nussbaum, Deutsche Kirchenbaukunst, str. 221, 355.
130
Konzola oboka v prezbiteriju
Kapitel služnika v prezbiteriju
Obočni sistem prezbiterija cerkve sv. Egidija v Milevskem
pripisali kvečjemu nekaterim doma čim primerom, zlasti dolgemu koru v Mariboru, vendar konkretnejših zvez za zdaj ni videti. Kot rečeno, zgovorne so predvsem primerjave s češkimi primeri, od katerih je naj bolj prepričljiva cerkev sv. Egidija v Milevskem, ki je bila dokončana najpozneje leta 1405.633 V zvezi z našo cerkvijo zbujajo pozornost razmerja talne ploskve in seveda dvoladijska obočna shema, ki je nas tala po vzoru nekaj desetletij starejše samostanske cerkve v Trěbonu ali katere od njenih naslednic (Miličín, Sobešlav).634 V tem okviru velja ome niti tudi cerkev sv. Duha v Pragi iz okoli leta 1370, katere vzhodni sklop z zvonikom in stopniščnim stolpičem je bil enako koncipiran kot v Šentru pertu, pri čemer proporci ladijskega dela ponovno odpirajo vprašanje o predvideni zasnovi šentrupertske ladje, glede katere smo idealno po dobo že nakazali. Podobno bi lahko rekli tudi ob tlorisni zasnovi kora milevske cerkve, ki je skorajda identična šentrupertski rešitvi, izjema je le ne koliko skrajšana zahodna pola. Zanimiva je še primerjava s cerkvijo sv. Vida v Č eškem Krumlovu, katere gradnja se je začela leta 1407 po vzoru milevske cerkve, kar je v pogodbi med stavbarjem in naročniki jasno zapisano.635 Cer kev je sicer triladijska, a ima dolg zvezdasto-rombasto obokan kor, pri čemer velja posvetiti pozornost slavoločni odprtini, ki z ločnim delom na konzolah spominja na šentrupertsko rešitev.636
Poleg naštetega bi morali omeniti še en element pri šentrupertskem prezbiteriju, ki bi lahko imel izvor v čeških zgledih. To je posebna kvadratna odprtina v oboku. Navadno tovrstne odprtine zasledimo na obokih ladij got skih cerkva, kjer so igrali pomembno vlogo pri bogoslužjih. Skozi njo so namreč s posebnim obredom ob prazniku Vnebohoda dvigovali lesen kip vstalega Kristusa, ali pa so ob prazniku binkošti spuščali belega lesenega goloba kot simbol Sv. Duha.637 Ob običajnih dnevih je skozi odprtino navadno vise la podoba Kristusa na križu. Takšnih primerov je bilo pri nas veliko. Ome nimo samo župnijske cerkve v Kranju, Škofji Loki, Cerknici, Šmarje-Sapu,
633 Mencl, Česká architektura, str. 126, 141–144; Kuthan Das Herzogtum Österreich 2003, str. 16.
634 Mencl, Česká architektura, str. 83–87; Kutal, České gotické umění, str. 50, 107.
635 Bachmann Architektur bis zu den Hussitenkriegen, str. 106–107.
636 Izvirna oblika slavoločne odprtine v Šentrupertu je še vedno močno vprašljiva zaradi predelav cerkve sredi 19. stoletja, o čemer bomo še govorili.
637 K aufmann, Brauchtum in Österreich, str. 121.
131
Tlorisa cerkve sv. Egidija v Milevskem in cerkve sv. Duha v Pragi [Mencl , Česká architektura]
Radovljici in nenazadnje tudi v Šen trupertu. Nikoli pa tovrstnih od prtin ne zasledimo v prezbiterijih. Nasprotno pa so v češki arhitekturi razmeroma pogosti. Sicer je lahko njihov pojav posledica dejstva, da so bile ladje pozneje pozidane, kar pomeni, da so zaradi liturgičnih potreb to odprtino pač izvedli na obokih prezbiterijev, kar je mogoče razlog tudi za naš primer. Vendar je to zno va vprašanje, na katerega nimamo nespornega odgovora. Da so ugotovitve ne posrednih vplivov pomembnejše srednjeevropske arhitekture iz časa okoli leta 1400 pri uveljavitvi stavb nih oblik tudi v oddaljenem Šentru pertu dovolj zanesljive, nam dodaten dokaz ponuja še rebrast obok v pritličju zvonika šentrupertske cerkve. Gre za novost pri gradnji obokov v slovenskih deželah, ki obenem odpira zelo zanimivo problematiko razvoja poznogotskih obočnih shem celo v evropskem prostoru. Opraviti imamo s kombinacijo križnorebraste in štirirogeljne zvezdaste obočne sheme, pri če mer se je v središču izoblikoval osmerokoten potek reber z med seboj povezani mi diagonalami, ki poudarjajo rahlo kupolasto obočno strukturo. V evropski gotski arhitekturi zasledimo precej sorodnih primerov obočnih shem, imeno vanih »Knickrippenstern«. 638 Vendar v povsem enaki obliki le redko nastopajo (npr. v ladji cerkve sv. Nikolaja v Cottbusu), pa še takrat so bistveno mlajše od šentrupertske različice, ki po nastanku sodi v zgodnejši čas prve gradbe ne faze, okoli leta 1420. Če odštejemo različico tega tipa v kapeli sv. Ahaca stolnice v Gorici iz okoli leta 1500639 in predvideno rekonstrukcijo tega oboka v neohranjenem ciboriju župnijske cerkve v Kranju,640 pomeni geografsko naj bližji še ohranjen soroden primer šentrupertske zvezde šele obok ladje dunaj ske cerkve Maria am Gestade, ki bi ga morali v stilno-formalnem pogledu, se pravi tudi z vidika poteka reber, označiti celo kot razvitejšo stopnjo, saj obsega štiri s temenskimi rombi povezane traveje oziroma obočne pole.
Večina starejših piscev se je glede datacije dunajskega oboka zanašala na gradbeni napis na slavoločni steni iz leta 1414 in ga na podlagi tega ozna čila kot prvi primer mrežaste obočne sheme v avstrijski arhitekturi.641 Čeprav se napis tesno prilagaja prerezu oboka, pa so zadnje raziskave avstrijske arhi tekture in primerjave tovrstnih obočnih shem in njihovega izvora postavile
638 Clasen, Deutsche Gewölbe, str. 79–80.
639 Peskar , Gotska arhitektura na Goriškem, str. 82, 356–357.
640 Peskar , Fragmenti gotskega ciborija, str. 15 in dalje.
641 B rucher, Gotische Baukunst in Österreich, str. 133–137.
132
Obočna rebra v zakristiji
uveljavljeno datacijo pod vprašaj.642 Še več, tudi ostale primere tovrstne obočne sheme, kot sta oboka fran čiškanske cerkve in stolnice v Koši cah na Slovaškem, nastale pod vplivi dunajske arhitekture, zadnje študije postavljajo šele v čas po sredini 15. stoletja.643 Vendar pa o tem novejše analize praške stolnice vzbujajo dolo čene dvome. Tu mislimo na novo in terpretacijo originalnega načrta št. 3 iz Stuttgarta, ki je bil že pred časom datiran v zadnjo četrtino 14. stole tja,644 po novem pa je pripisan Petru iz Prachatic in časovno opredeljen pred letom 1420.645 Načrt iz Stutt garta je v naši povezavi pomemben iz dveh vidikov, vsebinskega in za radi avtorstva. Predstavlja fragment načrta obočnega sistema za srednjo in severno ladjo praške stolnice, pri čemer je obočna shema srednje ladje identična tisti v ladji dunajske cerkve Maria am Gestade. Avtor načrta Peter iz Prachatic je od leta 1404 do 1429 vodil gradnjo cerkve sv. Štefana na Du naju in skorajda istočasno, med letoma 1406 in 1420, tudi nadaljevanje grad nje stolnice sv. Vida v Pragi. Zato ni nobenega resnega zadržka, da ne bi ob teh dejstvih Petru iz Prachatic pripisali še gradnje ladijskega oboka cerkve Maria am Gestade. Tesne povezave z delavnico sv. Štefana namreč kažejo tudi drugi stavbni členi, kot so fasada, krogovičja ladijskih oken in baldahin z visečimi konzolami.646 Za nameček so dotacije za gradnjo cerkve Maria am Gestade najbolj intenzivne v prvih dveh desetletjih 15. stoletja, pri čemer so od leta 1418 namensko določene še za izdelavo vitrajev, kar bi lahko pome nilo zaključno fazo izgradnje ladje, in od leta 1426 (do 1429) za dokončanje gradnje zvonika.647
Vendar iz doslej zapisanega ne smemo zaključiti, da sta pojav in razširitev obravnavane obočne sheme vezana izključno na delovanje in vpliv stavbarja Petra iz Prachatic. Kot najstarejši zanesljivo datirani primer oboka v obliki štirirogeljne zvezde v kombinaciji s križno predstavlja obok križnega hodnika v Worcestru v Angliji, datiran v leto 1372.648 Zametki podobnih zvezdastih obokov na celini prvič nastopajo v Franciji (Amiens) in pruski
642 Ha ssmann, Meister Michael, str. 321–339.
643 Ha ssmann, Meister Michael, str. 326 in dalje; primerjaj Bureš On the Beginnings of Late Gothic Architecture in Slovakia, str. 92–104.
644 Kletzl , Planfragmente aus der deutschen Dombahütte, str. 77 in dalje.
645 Vítovský, Petr z Prachatic, str. 129‒134.
646 Zykan Zur Identifizierung eines gotischen Gewölberisses, str. 18; Němec, Peter von Prachatitz, str. 104–108.
647 S chey, Die Bedeutung der Kirche Maria am Gestade für die Patronatsherren, str. 91‒93, 139‒176.
648 Hassmann, Meister Michael, str. 326.
133
Del ladijskega oboka dunajske cerkve Maria am Gestade iz okoli leta 1414
arhitekturi 14. stoletja, na katero naj bi angleška arhitektura nedvomno vpli vala. Zato so izvor tega tipa obokov nekateri pisci iskali predvsem v angleški arhitekturi.649 Po drugi strani bi bile variacije obravnavanega oboka lahko posledica lastnega razvoja obočnih shem, v katerem so imeli pomembno mesto pruski in deloma šlezijski primeri.650 Določeno vlogo bi lahko odigrala tudi praška stolnična delavnica pod vodstvom Petra Parlerja in njegovih ne posrednih naslednikov, čeprav na prvi pogled v njihovem opusu posebej zgo vornih primerov ne poznamo. Edini primer, zanimiv za našo obočno shemo, bi utegnil biti ne več ohranjeni obok pritličja zvonika praške stolnice, to je obok Hasenburške kapele. Kapela je bila v veliki meri dokončana okoli leta 1400, verjetno v času, ko je delavnico vodil Vencelj Parler, medtem ko za obok čas nastanka ni povsem jasen. Jakub Vítovský ga je postavil v drugo desetletje 15. stoletja in ga pripisal Petru iz Prachatic. Obok se je od našega tipa raz likoval po oktogonalni ali zvezdasti odprtini v temenu oboka, tako da so se diagonalna rebra viličasto razcepila in oblikovala osemrogeljni motiv.651 Zato je do neke mere primerljiv celo z obočno shemo južnega zvonika dunajske stolnice, ki je sicer zaradi določenih sprememb med gradnjo, ko je vodenje gradnje prevzel Vencelj Parler (okoli 1400‒1404), izveden precej poenostavlje no in ne brez zadreg.652
Žal pri teh interpretacijah ni bilo upoštevano slovensko gradivo, zlasti ne različica oboka v zvoniku župnijske cerkve v Šentrupertu, ki bi glede izvora tega tipa obokov in tudi za razjasnitev časa nastanka utegnila odigrati pomembnejšo vlogo. Zaradi praškega in deloma dunajskega karakterja stil no-formalnih prvin stavbnih elementov, kot so zvezdasto-rombasta obočna shema, profilacija reber in motiv služnikov na oporniku, ki je v Šentruper tu odraz delovanja ptujskogorske delavnice, bi namreč izvor skorajda morali
649 Clasen, Deutsche Gewölbe, str. 79‒80; Bock , Der Beginn spätgotischer Architektur in Prag, str. 191‒210.
650 Ha ssmann, Meister Michael, str. 326 in dalje.
651 Líbal Zahradnik , Katedrála Svatého Víta na Pražském hradě, str. 150‒153.
652 Böcker , Der Wiener Stephansdom, str. 105‒116.
134
Sistem opornikov Marijine romarske cerkve na Ptujski Gori. Foto Robert Peskar
iskati v Pragi ali na Dunaju.653 Z vidika funkcije in konstrukcije se seveda šen trupertski obok zakristije razlikuje od številnih evropskih primerov, saj gre le za eno obočno polo oziroma manjši prostor kvadratnega tlorisa, medtem ko je imel projektant v vzdolžno usmerjeni ladji dunajske cerkve Maria am Gestade drugačne konstrukcijske zahteve, pogojene s prostorskim učinkovanjem. Zato ni presenetljivo, da je dunajska izvedba v smislu poznogotskih mrežastih obo kov na temenu obogatena s kitastim motivom, ki smo ga na Dunaju spoznali že leta 1395 v praško vplivani cerkvi nemškega viteškega reda. Tako torej ne bi bilo nemogoče, da bi ladijski obok cerkve Maria am Gestade lahko nas tal še pred letom 1414, vendar bi ga ne mogli pripisati mojstru Mihaelu kot začetniku gradnje, temveč stolnični delavnici pod vodstvom Petra s Prahatic, ki je dokončala cerkev in v okviru katere je bila najpozneje leta 1440 v ladji sv. Štefana zasnovana še razvitejša stopnja zvezdastega oboka.
V Šentrupertu se delež vplivov praške stolnične delavnice oziro ma češke arhitekture zrcali tudi v posameznih stavbnih členih in še posebej v figuralnih konzolah. Načeloma so primerljivi že oporniki z diagonalno prirezanimi zgornjimi deli s fialami, kakršne vidimo tudi na Ptujski Gori, vendar bo merodajna analiza možna šele po temeljitih restavratorskih delih, s pomočjo katerih bi utegnili ugotoviti obseg prvotne arhitekture in obnove v 19. stoletju. Zanimiv pa je motiv konzol na šibkih okroglih služnikih, ki ga vidimo na edinem ladijskem oporniku. Tovrstne konzole bi po funkciji lahko primerjali in obravnavali predvsem kot reducirano različico konzol na zvonikih praške in dunajske stolnice, pri čemer pa bi zaradi skorajda soča sne gradnje obeh (v prvem ali sredini drugega desetletja 15. stoletja) težko določili natančnejši izvor. Ponovitev ptujskogorskih oblik predstavljajo profi lacija reber ter lijakaste konzole in kapiteli, katerih izvor smo že iskali v dol gem koru praške stolnice, čeprav tovrstne oblike konzol in kapitelov zaradi
135
653 Podrobneje o povezavah glej: Peskar, Arhitektura in arhitekturna plastika (2011), str. 96‒107, in Peskar, Prague – Vienna – Ptujska Gora, str. 230‒237.
Služnika na južnem zvoniku dunajske stolnice Motiv služnikov na ladijskem oporniku
relativne preprostosti v zadnji četrtini 14. in začetku 15. stoletja tudi v drugih umetnostnih središčih niso redke (Bozen). Ptujskogorsko posredništvo pa je prejkone potrebno upoštevati pri figuralnih konzolah. Kot najstarejše so posebej zanimive konzole v zakristiji, ki predstavljajo Marijo in angela iz oznanjenja in angela muzikanta, medtem ko četrta s kroglo spodaj – ta naj bi predstavljala človeško glavo – ni bila izklesana do konca. Čeprav bi za figuri angela iz oznanjenja tipološka izhodišča in deloma tudi stilne prvine iskali npr. v konzolah v depozitariju (prvem nadstropju) zakristije tynske cerkve v Pragi iz časa okoli leta 1380,654 so za pojavne oblike in tipične elemente mehkega sloga verjetno bolj zaslužne konzole oziroma figure t. i. Mojstra por talnih angelov, ki naj bi bil eden od vodilnih ustvarjalcev arhitekturne plasti ke na Ptujski Gori.655 Za primerjavo velja opozoriti na figure tako na samem portalu kot tudi na kapitelu celjskega oltarja, tipološko blizu pa je predvsem figura angela z reliefa Kristusove molitve na Oljski gori, nekoč vzidanega na zunanjščini proštijske cerkve na Ptuju,656 danes pa se nahaja v njeni južni lad ji. Razlika med šentrupertsko konzolo in figurami ptujskogorskega mojstra je v nekoliko nižji kvaliteti izvedbe, ki se odraža v poenostavljenem obraznem tipu, vendar pa je iz koncepta figur in formalnega posnemanja draperije in stiliziranih oblakov razvidno, da imamo opraviti vsaj z delom enega od moj strovih pomočnikov oziroma enega od sposobnejših kamnosekov s Ptujske Gore. Tudi kapitelom v obliki mask (stran 137) velja analogije iskati v ptujskogorskih konzolah,657 čeprav gre za stopnjo, ki ni več toliko odvisna od igre likovnih učinkov svetlobe in senc, kar je bila bistvena lastnost konzol vodilnega mojstra ptujskogorske delavnice. Motiv služnikov, ki jih goltajo spake, srečamo v starem prezbiteriju župnijske cerkve na Hajdini, delo vodil nega mojstra ptujskogorske delavnice, izvor pa bi lahko iskali v konzolah ali k apitelih v prvem nadstropju zunanjščine zvonika praške stolnice iz časa pred 1400. Kot močno redukcijo praških in deloma dunajskih zgledov (Maria
654 Poche, Praha středověká, str. 293.
655 Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, str. 131‒133.
656 Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, str. 133.
657 Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, str. 164.
136
Konzola v depozitariju tynske cerkve v PragiAngel z nagrobnika v ptujski proštijski cerkvi
Konzola z angelom v zakristiji
am Gestade) velja označiti še kapitel služnika na slavoloku, ki je prvotno verjetno nosil konzolo kot oporo za hruškasto profiliran ločni del šentrupert skega slavoloka, v kolikor ni bil spodnji del povsem predelan v 19. stoletju.658 Motiv figuralnih slavoločnih kapitelov je pri nas znan predvsem v arhitekturi 15. stoletja na Primorskem (Štanjel, Štivan, Volče), od starejših primerljivih primerov pa gotovo ne smemo prezreti župnijske cerkve v Boznu na Južnem Tirolskem iz časa okoli leta 1400. Ali so imeli tovrstni kapiteli poleg simbolne tudi konkretnejšo funkcijo, je težko reči z gotovostjo. V Dalmaciji, kjer ta motiv pogosto nastopa, poznamo posamezne primere, kjer kapiteli služijo kot opora za kompozicijo lesenih figur Kristusa na križu, kakršne srečujemo tudi v srednjeveški arhitekturi severnih dežel (Ulm). Drugače je s sklepniki. Od številnih sklepnikov, ki jih je še leta 1941 zgolj bežno zrisal Fran Avsec,659 je poleg osrednjega temenskega z grbom Celjskih ohranjenih žal le še nekaj v obliki grbovnih ščitkov, na katerih prepoznamo Marijin monogram ter grba Turjaških in domnevno Šumberških, in rozet. Gre za tip rozet iz trtine ga oziroma hrastovega listovja (str. 123), ki ga lahko označimo kot reduci rano različico rozet s ptujskogorske sedilije, verjetno pa bi izvor morali iskati v širšem okviru evropske arhitekture zadnje tretjine 14. stoletja.
Z evropskimi primerjavami posameznih delov smo zaokroži li umetnostni značaj prve faze gradnje nove cerkve v Šentrupertu, ki je obsegala, kot smo ugotovili, gradnjo prezbiterija, vzhodne (slavoločne) stene ladje, stopniščni stolpič na severni strani in spodnji del zvonika. Z navedbo spodnjega dela zvonika mislimo pritličje in prvo nadstropje, se pravi do viši ne prezbiterija, medtem ko je gradnja drugega nadstropja oziroma tretje eta že z vidika časovne opredelitve vprašljiva. Da bi utegnila biti že delo druge skupine graditeljev, kaže več podrobnosti, ki si jih bomo pobliže ogledali v nadaljevanju.
658 Podatek o predelavi slavoločne odprtine zasledimo v življenjepisu župnika Vincencija Vovka (Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica, XXVII, List 49, 1972, str. 392–393; XXVII, List 50, 1972, str. 400–401).
659 NŠAL, ŠAL, Nčr, Avsec, Šentrupert, tloris, 1941, 27. december.
137
Kapitel služnika v prezbiteriju
Kapitel služnika v prezbiteriju
Kapitel služnika na slavoloku
Dokončanje zvonika
Gradnja zvonikov je bila v srednjem veku svojevrsten gradbeni pod vig, ki je finančno izčrpal marsikateri kraj ali mesto. Zvoniki sicer v cerkve nih obredih niso igrali pomembne vloge, prav tako njihov pojav ni teološko utemeljen. Toda če upoštevamo nekatere italijanske samostoječe stolpe za zvonove, lahko rečemo, da najstarejši primeri izvirajo celo iz 6. stoletja. Vendar se šele v obdobju romanike razvijejo v dominantne cerkvene sestavine, ki med drugim simbolno izražajo moč in veličino lastnikov. Zato je bila njihova gradnja pogosto stvar prestiža, družbeno-političnih razmer in drugih ambicij naročnikov, kar je njihovi pojavnosti nemalokrat pridalo negativen prizvok, povezan s častilakomnostjo in podobnim. Kljub temu gradnja zvonikov ni bila kakorkoli omejena, razen v arhitekturi kontemplativnih meniških redov, npr. cistercijanov in kartuzijanov, ki so svojo skromnost in vero izražali tudi z arhitekturo, v kateri bogate in razkošne oblike zvonikov niso imele prostora. Zato pa so zvoniki toliko večjo vlogo igrali v arhitekturi katedral in župnij skih cerkva, kjer so vsi simbolni in drugi pomeni pogosto prihajali do izraza ali bili celo v ospredju v primerih, ko so posamezniki ali skupnosti iskali širšo družbeno veljavo ali potrditev.
Osnovna funkcija zvonikov je gotovo hramba zvonov, ki jim omogo ča uporabo. Ko je cerkev v 6. stoletju zvonove dokončno sprejela v bogoslužje, so kmalu zatem uvedli poseben obred blagoslova zvonov.660 Z blagoslovitvijo je bila uradno sprejeta njihova primarna funkcija, to je zvonjenje, s čimer so naznanjali bodisi bogoslužne obrede, vabila k molitvi ali druga s krščanskimi običaji ali obredjem povezana opravila. Na tem mestu ne moremo uhajati v vse detajle splošnih značilnosti zvonikov in zvonov, čeprav se v našem pri meru ne moremo izogniti navedbam o prvotni obrambni funkciji šentrupert skega zvonika in celo o taboru, ki naj bi nastal že v času gradnje zvonika in prezbiterija.661 Da to ne more veljati, pričajo okna v pritličju in prvem nadstropju zvonika, ki s svojo obliko in razkošno profiliranim ostenjem ter neohranjenim krogovičjem seveda naglašujejo reprezentančni značaj,662 čemur notranjščina tako v pritličju kot tudi nadstropju zvonika zgolj pritrjuje. Zlasti v prvem nadstropju so poleg šilastega portala s profiliranim ostenjem zanimi ve sedilije ob velikih oknih, namenjene sedenju in različnim bivanjskim op ravilom ob dnevni svetlobi, ki jih lahko vzporejamo z enakimi ali podobnimi v samostanski in profani arhitekturi, zlasti grajski. Ali je ta prostor izvirno služil za hranjenje listin in drugih dragocenosti, kar pogosto zasledimo v takih primerih drugod po Evropi, ni znano.
Se pa iz prostora v prvem nadstropju nadaljuje pot navzgor po zvo niku skozi pravokoten portal v jugovzhodnem kotu. Pri tem obiskovalec najprej opazi, da se drugo nadstropje, se pravi tretja etaža zvonika, s svojimi preprostejšimi oblikami, zlasti okenskimi odprtinami, vendarle razlikuje od
660 A mbrožič Zvonarstvo na Slovenskem, str. 25 in dalje.
661 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 47.
662 Da so okna v zakristiji in ostalih nadstropjih zvonika imela krogovičja, je bilo vidno iz ostenja oken ob restavratorskih posegih v 70. letih 20. stoletja, ko so se pokazala okna z ležišči za krogovičja, ki so tekom stoletij sicer propadla ali pa bila odstranjena.
138
spodnjega dela. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali je tretja in četrta etaža še delo glavne gradbene skupine, ki je začela z novogradnjo šentrupert ske cerkve. Da bi verodostojno odgovorili na zastavljeno vprašanje, si bomo morali podrobneje ogledati zvonik in med seboj primerjati posamezne etaže. Na zunanjščini so poleg okenskih odprtin, ki so v prvem in drugem nadstropju različne, omembe vredni tudi ometi, ki so v prvih dveh etažah enake strukture, sestave in barve. Gre za grobi tankoslojni omet, ki bi lahko bil mestoma še srednjeveški, medtem ko je v drugem nadstropju omet enako grob, toda izveden v bolj debelem sloju, s čimer se loči od spodnjih dveh etaž. Seveda so te razlike v ometih pomembne v primeru, da imamo opraviti z izvirnimi ometi, kar pa vsaj v zgornjih delih zvonika ne more veljati, saj so okoli leta 1870 izvedli v zgornji polovici zvonika nove omete. Se pa razliku jejo tudi ostenja prvega in drugega nadstropja in seveda polžaste stopnice, ki povezujejo pritličje in prvo nadstropje, ter stopnice, ki povezujejo prvo nadstropje z drugim. Medtem ko v prvo nadstropje vodijo stopnice (lesene, saj izvirne niso ohranjene) po stopniščnem stolpiču v kotu, kjer se stikata za hodna stena zvonika in severna stena ladje, se stopnice v drugo nadstropje na daljujejo drugje, kot rečeno v jugovzhodnem kotu zvonika, kjer jih osvetljuje malo pravokotno okence na skrajni levi strani v drugem nadstropju vzhod ne stene zvonika. Pomenljivo je, da na teh še izvirnih stopnicah najdemo nekaj kamnoseških znakov (stran 124: 35‒37), ki jih na ostalih klesanih členih iz prve faze gradnje ne zasledimo. Vendar pa razmere nekoliko zaplete kamnoseški znak v zgornjem delu stopnic (28), pravzaprav na zunanji strani stopniščnega stolpiča v jugovzhodnem kotu tretje etaže v zgornji partiji, ki smo ga zasledili že v okenskih špaletah prezbiterija. Ali gre za kamnoseka, ki je deloval v Šentrupertu daljše obdobje, ali pa gre zgolj za spolijo, se pravi kos, ki je bil bistveno pozneje vzidan na svoje mesto (prvotno pa se je nahajal drugje), je vprašanje, na katerega ni mogoče zanesljivo odgovoriti. Tovrstne spolije iz prve gradbene faze tudi s kamnoseškimi znaki namreč zasledimo celo v zgornjem delu zahodne stene ladje (3), ki je bila v gradnji zagotovo proti koncu 15. stoletja. V vsakem primeru zgornji del sten stopnišča kaže precej neenakomerno gradnjo, kot bi bil večkrat obnovljen, k čemur je mo goče prispeval kakšen požar, saj je peščenjak precej rdečkasto obarvan, po dobno kot v prezbiteriju okoli oltarja, kar je posledično povzročilo poškodbe sedilij in celo služnikov. Je pa mogoče pomembno, da sta oblika in preprost profil majhnega okna, ki osvetljuje stopnice v drugi etaži, enaka kot pri oknu v stopniščnem stolpiču prve etaže.
Kratka primerjava razlik in podobnosti med etažami ni pokazala povsem zanesljive slike, kar na nek način velja tudi za kamnoseške znake. Toda eden od teh (36) je vendarle pomemben za še eno ugotovitev. Zasledimo ga namreč tudi na okenskem ostenju tristraničnega sklepa ladje pri cerkvi sv. Ahaca nad Malim Ločnikom pri Turjaku, ki je skupaj s prezbiterijem in njego vim obokom nastal v drugi četrtini 15. stoletja.663 Da gre po vsej verjetnosti za istega kamnoseka, ki je deloval na obeh gradbiščih, govorijo še lastniške oziro ma naročniške razmere. Cerkev sv. Ahaca oziroma obravnavana adaptacija je nastala po naročilu gospodov Turjaških, ki so z grbom na oboku prezbiterija
663
in arhitekturna plastika okoli leta 1400, str. 110‒112, 222‒223.
139
Peskar , Arhitektura
Leseno polžasto stopnišče v tretji etaži zvonika
Ostanki sedilij v južni steni prezbiterija
izpričani v tej vlogi tudi v Šentrupertu. Čeprav to še ne pomeni, da so prispe vali kaj tudi za nadaljevanje gradnje zvonika, vendar spričo poznejših tesnih povezav te družine s cerkvijo domneva ni brez osnove.
Bolj zapleteno je vprašanje, ali je v isti fazi gradnje nastala tudi četrta etaža, ki se iz kvadratne osnove spremeni v osemkoten stolp, členjen z visokimi šilastimi okni z bogato profiliranim ostenjem na treh straneh, medtem ko je na zahodni strani okno preprosto poševno vrezano v steno. Vsa štiri okna so nekoč krasila krogovičja, saj so ponekod še vidni nastavki, vendar več kot to iz ohranjenega stanja ni mogoče ugotoviti. Na vseh štirih prirezanih vogalih pa zvonik členijo še majhni stolpiči s trikotnimi čeli in strmimi strešicami, vendar ni gotovo, če so nastali sočasno z gradnjo zgornje etaže. Na Trostovi grafiki jih ni videti, kar sicer še ni trden dokaz, vendar jih kaže zaradi fasade iz grobega ometa, ki je po strukturi enak kot sekundarni omet v tretji in četrti etaži ter na trikotnih čelih ob uri, prejkone označiti kot rezultat obnove cerkve v 19. stole tju. Ker so okenska ostenja klesana iz peščenjaka, ki se z rahlo sivkasto-zelenim odtenkom razlikuje od peščenjaka v spodnjih dveh etažah in prezbiteriju, lah ko rečemo, da sta obe, se pravi tretja in četrta etaža, nastali bolj ali manj v enem livu. Iz vsega tega sledi, da je bil šentrupertski zvonik v današnjem obsegu zgrajen najbrž v dveh fazah, vendar med njima ni bilo večjih časovnih razlik. Tako je mogoče trditi, da se je gradnje zvonika v Šentrupertu zaključila najbrž okoli sredine 15. stoletja. Kot skrajni čas zaključka gradnje zvonika bi sicer mogoče lahko pomenil zvon z napisom in letnico 1474, vendar je bil ta lahko naročen tudi pozneje ali prinesen od drugod, saj posebnih, za Šentrupert značilnih atributov (npr. navedba patrocinija, župnika ali donatorja) ne vsebuje.664 Napis v gotski minuskuli se na zvonu glasi: »o rex glorie criste veni cum sancta fidelissima tua pace amen 1474 «, predstavlja pa v osnovi enega naj starejših in najbolj razširjenih napisov na zvonovih v širšem evropskem prosto ru, zato tudi pri nas ni redek.665 Pomenil bi lahko: o kralj slave, Kristus, pridi s svojim svetim najzvestejšim mirom, amen. Domnevno gre za del molitve pri posvetitvah zvonov, ki ima podlago v starozaveznem 24. psalmu (Ps 24), pri čemer pa se med drugim navezuje še na Kristusov slavnostni vhod v Jeru zalem oziroma na napoved Kristusovega prihoda.666
664 V primeru, da je zvon nastal za šentrupertsko cerkev, bi lahko nastal po naročilu župnika Janeza Harrerja, ki je gmotno stanje župnije močno dvignil. Je pa umrl menda že 14. aprila 1474. Za nekaj mesecev ga je nasledil Janez Kraus, duhovnik augsburške škofije, ki pa najbrž v tem smislu ni mogel biti aktiven. Dne 25. novembra 1474 se že navaja njegov naslednik Jakob Auersperger (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 60‒62).
665 Večina napisov na srednjeveških zvonovih tako pri nas kot tudi v evropskih primerih je brez dodatka »sancta fidelissima tua« (primerjaj: Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 160‒162).
666 S chubart, Die Glocken im Herzogtum Anhalt, str. 533‒545.
Gotska niša za sveto posodje v prezbiteriju
Del napisa z zvona iz leta 1474 na risbi Frana Avsca [NŠAL]
Po drugi strani je šentru pertski zvonik zanimiv s tipolo škega vidika, saj predstavlja enega najstarejših primerov zvonika s kva dratno osnovo in osemkotnim vrh njim delom. Ta tip zvonika namreč uvrščamo med najbolj razširjene in priljubljene primere zvonikov na Dolenjskem. Približno sočasen z na šim primerom je še istovrstni zvonik župnijske cerkve v Trebnjem ter ne koliko mlajši zvonik nekdanje kapi teljske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu.667 Čeprav sta trebanjski in no vomeški nameščena na zahodni fasa di, vsi trije štejejo za najbolj reprezen tančne primere, ki so v poznejšem razvoju cerkvene arhitekture tega prostora igrali pomembno vlogo kot zgledi. Zvonik v Trebnjem je bil začet približno vzporedno s šentrupertskim, nekako v zgodnjem 15. stoletju, vendar je treba reči, da je sprva stal samostojno, nje gova gradnja pa je bila verjetno zaključena več desetletij pozneje skupaj s cer kveno ladjo, ko je patronat nad župnijo pridobil avstrijski cesar Friderik III.668 Katerega od obeh zvonikov bi označili kot starejšega, je torej precej zapleteno vprašanje, na katerega spričo pomanjkanja arhivskih podatkov še nismo našli odgovora. Po drugi strani pa niti ni tako pomembno, saj je treba kot neka kšen pravzor za vse, tudi za dolenjske primere, najverjetneje označiti zvonik nekdanje ljubljanske stolnice, ki so ga podrli v zgodnjem 18. stoletju, ko so sezidali današnjo stavbo. Po ohranjenih risbah in nekaterih podatkih (zvon iz leta 1404) bi ga lahko označili kot najstarejšega in po členitvi tudi najbo gatejšega.669 Drugih morebitnih zgledov za dolenjske primere ne kaže iskati, saj je bil naš tip zvonika precej razširjen povsod po srednji Evropi, nenazadnje pa so skupni imenovalec še naročniška razmerja oziroma celjski grof Herman II., ki je bil od leta 1390 do okoli leta 1400 kranjski deželni glavar, zato je bil večkrat v tedanji Ljubljani, v Šentrupertu je posedoval patronat, v Trebnjem pa odvetništvo nad župnijo.670
Če smo s podrobnejšim opisom dokončanja zvonika oziroma gradnje tretje in četrte etaže, ki se je zgodila do okoli sredine 15. stoletja, zajeli obseg zvonika v obdobju gotike, pa je potrebno naglasiti, da je s tem zvonik sicer dobil današnji obseg, ne pa tudi današnje podobe. V naslednjih stoletjih je namreč doživel nekaj obnovitvenih del in posodobitev ter manjših sprememb, vendar bo to tema za enega od poglavij v nadaljevanju. Še prej si moramo namreč od bliže ogledati nadaljnjo gradbeno zgodovino cerkve.
667 Peskar , Umetnostna podoba novomeškega Kapitlja, str. 215.
668 Peskar , O stavbni zgodovini župnijske cerkve v Trebnjem, str. 9‒14.
669 Peskar , Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400, str. 72‒73.
670 Z a podatke glej: Peskar , Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400, str. 72‒73.
141
Gotski zvon z letnico 1474
Severna stena ladje z novogotskim stopniščem
Cerkvena ladja in njen obok
S smrtjo zadnjega grofa Celjskega Ulrika II. leta 1456 v Beogradu so se cerkveno-pravne razmere za šentrupertsko župnijo nekoliko spremenile, saj so patronatske pravice skupaj z vso dediščino Celjskih prešle na Habsburžane. To se je zgodilo v času župnika Janeza Harrerja, ki ga je še grof Friderik na župniško mesto umestil leta 1450,671 funkcijo župnika pa je opravljal do leta 1474.672 Za njim je sledil Jakob Auersperger, najverjetneje nezakonski sin Her barda VIII. Turjaškega,673 ki je funkcijo šentrupertskega župnika posedoval do svoje smrti leta 1499, kar pomeni, da so v drugi polovici 15. stoletja z vidi ka upravljanja z župnijo vladale stabilne razmere. To se je odražalo v solidnem gmotnem položaju župnije, ki se je zrcalil v različnih okoliščinah, najbolj v številnih nakupih ali drugačnih oblikah pridobivanja nepremičnin in števi lu kaplanov.674 V primerih gmotno dobro stoječih župnij pogosto zasledimo, da so se v srednjem veku po smrti ali razrešitvi župnika za to mesto potegovali
671 B izjak, Preinfalk, Turjaška knjiga listin II, št. 250 in 251.
672 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 60‒61.
673 Bizjak, Preinfalk, Turjaška knjiga listin II, št. 351 in 352; Preinfalk, Auerspergi, str. 57–59.
674 R avno v času Janeza Harrerja zasledimo več listin, s katerimi je župnik pridobil vrsto zemljišč in posesti. Župnik Harrer je bil med drugim tudi ključar bratovščine sv. Trojice pri cerkvi sv. Antona v Novem mestu. Verjetno je bil aktiven na številnih področjih, zato se ne gre čuditi, da bi lahko zabredel tudi v kakšne sporne zadeve, ki so šle v reševanje na višje nivoje. V tej povezavi se Janez Harrer navaja v neki listini papeške kurije z dne 14. maja 1466, s katero je bil oproščen. Kaj je bil predmet zadeve, žal ni navedeno (RG Online, RPG V 02489, URL: <http://rg-online.dhi-roma.it/RPG/5/2489> (dostop novembra 2019)).
različni duhovniki, kar je med drugim razvidno tudi iz arhivskih podatkov papeške pisarne. V primeru šentrupertske župnije pa tovrstni primer zasledi mo le leta 1440, ko se je Friderik Abbrecher, kaplan grofa Friderika Celjskega, potegoval za mesto župnika potem, ko je bil po smrti Walterja Heecha zavr njen neki Jakob Cresnitz.675
V opisanih razmerah je bila najbrž prva ambicija župnije in župnika dokončati gradnjo nove cerkve, ki je okoli sredine 15. stoletja obsegala nov prezbiterij, zvonik in vzhodno steno ladje, medtem ko je ostali del ladje predstavljala še stara cerkev, ki je bila zgrajena nemara že v 11. stoletju. Da je bila slednja najverjetneje nizka arhitektura, je mogoče sklepati iz vzhodne stene ladje in njene neometane strukture na podstrešju, kjer sta bili prvotno dve odprtini (vidni še danes), ena (danes zazidana) v osi ladje, ki je omogočala prehod na podstrešje nekdanje ladje, in ena pokončna lina, pomaknjena se verno iz osi, ki je najbrž osvetljevala podstrešje novega prezbiterija. Polkrožen portal na južni strani vzhodne ladijske stene, ki danes povezuje obe podstrešji, je nastal pozneje. Žal o videzu tedanje cerkve ni ohranjenih nobenih poročil, kar velja tudi za podatke, ki bi omogočali rekonstrukcijo gradbene zgodovine v drugi polovici 15. stoletja. Letnica 1497 na fasadi sedanje cerkve pove le to, da je tega leta cerkev v današnjem obsegu že stala, kako in v kakšnem tempu je gradnja potekala, pa ni znano. Kljub temu je v tem pogledu zanimivih ne kaj arhivskih drobcev. Prvi se navezuje na Vigula Turjaškega, ki je leta 1461 svojemu stricu Janezu Harrerju, šentrupertskemu župniku, zagotovil sredstva za ustanovitev 30 maš pri oltarju sv. Nikolaja.676 V stari cerkvi je torej poleg glavnega stal vsaj še oltar sv. Nikolaja. V listini se sicer ne navaja njegova loka cija, toda iz precej poznejše listine iz leta 1520, ki govori o posvetitvi cerkve in šestih oltarjev,677 resda v času, ko je cerkev že obsegala novo ladjo, izvemo, da je oltar sv. Nikolaja stal desno od slavoloka, kar bi bila verjetno tudi lokacija starega oltarja sv. Nikolaja.
675 RG Online, RG V 01888, URL: <http://rg-online.dhi-roma.it/RG/5/1888> (dostop novembra 2019).
676 NŠAL, KANM, Fasc. II./3; Baraga Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 48–49.
677 Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 61–62.
Listina Vigula Turjaškega iz leta 1461 [NŠAL, KANM]
Dalje je v listini iz leta 1461 navedena prižnica. Tudi ta ni več ohranjena, a najbrž njena lokacija ni bila bistveno drugačna od današnje. V najsta rejšem opisu cerkve iz leta 1823 je govora o stari kamniti prižnici, ki pa je bila okoli sredine 19. stoletja odstranjena, saj se leta 1858 že navaja nova.678 V zvezi s staro prižnico in njenim dostopom je zanimiv sekundarni preboj stene zvonika in vzhodne ladijske stene, ki je danes viden in zazidan iz sto pniščnega stolpiča sredi pritlične etaže zvonika. Druge razlage za ta ozek dostop ni,679 je bil pa očitno za današnjo prižnico previsok, zato so morali prebiti novega v pritličju, ki še danes služi svojemu namenu. Naslednja je listina iz leta 1482 (listina 1, stran 284), v kateri je navedeno, da je pičenski škof Paskazij v nedeljo, 2. junija navedenega leta, posvetil glavni oltar sv. Ruperta in vsem obiskovalcem podelil odpustke.680 Latinsko besedilo listine in njegov prevod je v celoti objavil že Ivan Stekla sa,681 zato se bomo posvetili le tistim določilom, ki bi lahko bili pomenljivi z vidika stavbne zgodovine. Toda teh žal ni veliko. Najprej je zanimivo, da so ob tem dogodku navedene relikvije različnih svetnikov, in sicer sv. Ruperta, apostolov sv. Jakoba starejšega in sv. Andreja, mučencev sv. Krištofa, sv. Ni kolaja, sv. Boštjana, sv. Barbare in sv. Katarine, ki so že bile položene v oltar. Na podlagi teh relikvij je Steklasa domneval, da so bili vsi navedeni svetniki v Šentrupertu posebej čaščeni in da so bili v stari cerkvi tudi oltarji posvečeni tem svetnikom.682 Vendar se zdi, da gre za preuranjeno sklepanje, saj se v li stini iz leta 1520, o kateri bomo pozneje podrobneje govorili, navajajo le štirje oltarji s temi patrociniji, medtem ko je bilo tedaj v cerkvi kar deset oltarjev. Leta 1482 so najverjetneje posvetili nov oltar oziroma nov oltarni nastavek, ki je obsegal slikano ali kiparsko izvedeno podobo patrona cerkve, sv. Ruperta, in precej verjetno tudi drugih svetnikov, mogoče tistih, navede nih v listini. Istočasno je škof Paskazij kot pičenski škof in kot oglejski vikar podelil še dvakrat po 40 dni odpustov tistim, ki cerkev obiščejo na navedene praznike, in sicer ob božiču ali na dan Kristusovega obrezovanja, razglašenja, trpljenja, vstajenja in vnebohoda, sv. Trojice, telovega, ob posameznih prazni kih device Marije, dvanajstih apostolov, štirih evangelistov ter že omenjenih svetnikov in se izkažejo z milodarom, in pa tudi tistim, ki ob trikratnem večernem zvonjenju za mir kleče izmolijo tri zdravamarije. Listina je z našega vidika zanimiva še zaradi podelitve odpustkov, saj so bile tovrstne podelitve zlasti v 15. stoletju navadno povezane z zbiranjem denarja za novogradnjo, obnovo ali opremo.683 Cerkveni odpustki so bili na splošno vse do Triden tinskega koncila v 16. stoletju zelo razširjeno sredstvo za delno ali popolno odpuščanje časne kazni za grehe.684 Pri tem je treba poudariti, da odpustek ne odpušča grehov, ampak kazen za grehe. Vsak grešnik se je moral pred hodno pokesati za male grehe oziroma spovedati za smrtne grehe. Odpustki
678 J . V., Z Dolenskiga, str. 118–119.
679 Izjemoma bi lahko prehod služil za dostop do spodnjega dela severnih oken, kjer so bile podobno kot na južni strani strelne line. V tem primeru je morala biti zgrajena neka lesena pohodna konstrukcija v notranjščini cerkve s prebojem skozi slavoločno steno, vendar kakšnih sledov o tem doslej ni bilo zaznati.
680 NŠAL, KANM, Fasc. II./5; Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 54.
681 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 150‒152.
682 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 152.
683 Binding, Baubetrieb im Mittelalter, str. 42‒43.
684 Z a podrobnosti o tej temi glej: Paulus, Geschichte des Ablasses, str. 189 in dalje.
144
so pomenili možnost skrajšanja časa, ki ga bo moral grešnik prebiti v vicah oziroma za izničenje častne kazni na Zemlji. Cerkev je podeljevala odpustke predvsem tistim vernikom, ki so opravili določeno molitev, romanje ali dru go pobožno dejanje, pri čemer je moral vernik predhodno prejeti zakrament svete pokore ali spovedi. V poznem srednjem veku in na pragu novega je pri podeljevanju odpustkov prihajalo do zlorab, saj jih je med drugim lahko premožnejši družbeni sloj kupoval, zato so sklepi Tridentinskega koncila leta 1567 vsakršne povezave z denarjem in odpustki prepovedali. V interpretacijah stavbne zgodovine ladijskega dela smo doslej skle pali, da je bila okoli leta 1482, ko je bil posvečen glavni oltar, nova cerkvena ladja že v gradnji,685 toda kot smo videli, v virih posebnih opor za to ni. Pode litev odpustkov kot način zbiranja finančnih sredstev za gradnjo je sicer do kaj trden argument za domnevo o morebitnih pripravah na gradnjo, vendar v našem primeru ni najbolj zanesljiv. Čas sedmega in osmega desetletja 15. stoletja namreč ni bil najbolj primeren za tovrstne gradbene podvige zaradi neprestane turške nevarnosti, kar nenazadnje posredno navaja tudi listina iz leta 1482 z navedkom trikratnega večernega zvonjenja za mir. Gre za precej nesrečno obdobje v slovenski zgodovini, saj so se napadi na Dolenjsko oziro ma okolico Novega mesta začeli vrstiti že od leta 1469 naprej.686 Leta 1471 so Turki požgali kartuzijo Pleterje, leta 1473 so bili v okolici Novega mesta, Mirne Peči in Trebnjega, prav tako leta 1476, ko so krenili ob Krki navzgor. Ker cesar Friderik III. zaradi spora z ogrskim kraljem Matijo Korvinom ni mogel zagotoviti učinkovite obrambe, je leta 1477 raznim naseljem podelil mestne pravice (Višnja Gora), s čimer je bila dana osnova za zidavo obzidij.687 Šele ko je leta 1481 umrl turški sultan Mohamed II. Osvajalec (1451–1481), je prestol zasedel bolj miroljubni Bajezit II. (1481–1512), tako da je relativen mir trajal vse do leta 1511. Vendar so kljub temu turške akindžije, pripa dniki lahke konjenice, ki niso zdržali brez bojev, napadali naprej, a ne tako silovito. Leta 1491 so bili Turki v okolici Soteske, nato znova okoli Stične in Ljubljane leta 1493 in 1494. Leta 1495 je bilo sicer podpisano triletno premirje med ogrskim kraljem Vladislavom in Turki, ki je vključevalo tudi slovensko ozemlje, toda manjši napadi so v naslednjih letih prav tako evi dentirani.688 Zanimivo pa je, da ni posebnih poročil, da bi Turki napadali kraje v Mirnski dolini in Šentrupert, čeprav so bili pogosto v okolici Novega mesta in Ljubljane. Edini indic o turškem pustošenju v neposredni bližini Šentruperta naj bi bil leta 1663 zabeležen napis na freskah v nekdanji cerkvi sv. Marjete na Veseli Gori, ki je sporočal, da je dal leta 1489 slikarijo izdelati Osterman Turjaški potem, ko so cerkev opustošili Turki.689 Večinoma pa so se najbrž ti kraji večjim turškim napadom izognili zaradi dejstva, da so Turki vpadali na slovensko ozemlje preko Bele krajine in po dolini reke Krke ali mimo Zagreba po poteh ob Savi proti Ljubljani oziroma južneje mimo Kostela bodisi proti Istri, Goriški ali Furlaniji.
685 Peskar , Šentrupert na Dolenjskem, str. 20–21.
686 Jug , Turški napadi, str. 12–61.
687 Jug, Turški napadi, str. 22–23.
688 Jug, Turški napadi, str. 34.
689 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 186.
145
Ne glede na zgoraj opisane neugodne razmere letnica 1497 nad glav nim portalom priča, da so bila okoli tega leta na cerkvi oziroma cerkveni ladji v teku obsežna gradbena dela, ki se niso mogla začeti in zaključiti v enem letu. Zato se že na tem mestu postavlja vprašanje, kdaj so pričeli in kdaj zaključili z gradnjo cerkvene ladje. Spričo pomanjkanja arhivskih virov se zdi to vpraša nje nerešljivo, toda struktura sten in oblikovne značilnosti stavbnih členov ter druge podrobnosti vendarle ponujajo nekaj odgovorov. A še prej si cerkveno ladjo podrobneje oglejmo.
V tlorisu ladja predstavlja vzdolžno usmerjeno prostornino, katere širina je bila določena že v fazi gradnje prezbiterija. Neometane stene, zidane iz lokalnega lomljenega apnenca, in klesanci iz lokalnega peščenjaka členijo poševno prirezan talni zidec, glavni portal na zahodni strani in stranski na severni. Vzdolžni steni predira šest visokih, z bogatimi krogovičji členjenih šilastih oken, ki so jih pozneje zaradi turške nevarnosti spodaj predelali, za hodno pročelje pa manjše okno nad portalom ter poznejše okno v trikotnem čelu, ki osvetljuje cerkveno podstrešje. Zagotovo je na tem mestu steno pre diralo že izvirno okno, mogoče okroglo, ki pa ni več ohranjeno. Z izjemo skrajno desnega dvodelnega okna na severni strani so vsa okna v ladji tridelna.
146
Glavni (levo) in stranski portal (desno)
Vklesana letnica 1497 nad glavnim portalom cerkve
Notranjost cerkve in njene značilnosti najbolje dojamemo s pri hodom skozi šilast, bogato profiliran glavni portal, kjer nam korak najprej zastane pod pevskim korom, ki je sestavni del bolj ali manj sočasne stavb ne strukture. Njegova pojavnost skupaj z orglami nekoliko zmanjša občutek vzdolžne usmeritve prostora, ki ga sredi ladje razgibajo še trije pari osmeroko tnih slopov, ki pravzaprav določajo osrednji prostor za vernike. Slopi so eden bistvenih delov obočnega sistema, iz katerih rastejo rebra klinastega profila z obojestranskim žlebom brez cezur in s tem uvajajo vegetabilno stopnjo po znogotske arhitekture, ki jo smiselno dopolnjuje naslikana rastlinska orna mentika na obočnih poljih. A o poslikavi pozneje. Pomembno je, da rebra, ki oblikujejo obočno shemo, sestavljeno iz osemkrakih zvezd, ob stenah počivajo na figuralnih konzolah v obliki angelov in moških figur, medtem ko so sečišča reber dosledno okrašena s sklepniki v obliki rozet, grbovnih ščitkov in figur. Izbor svetnikov in drugih podob na prvi pogled ne izdaja nekega posebnega vsebinskega koncepta. Od svetnikov so upodobljeni Devica Marija z Jezusom, Veronikin prt, sv. Rupert, sv. Vincencij, sv. Janez Evangelist, sv. Peter, sv. Uršula, sv. Jernej, sv. Apolonija, sv. Barbara ter verjetno sv. Hema in njen mož Viljem.690 Ostale podobe z izjemo različnih rozet in mladeničev (angelov) z napisnimi trakovi se nanašajo na grbovne ščitke, na katerih vidimo med dru gim jagnje Božje, pelikana, psa, plug kot Kristusov simbol ter razna kovaška
147
690 Till , Hema Krška, str. 178.
Južna stena ladje s strelnimi linami
in kmečka orodja, različne živali, od katerih je nekaj zodiakalnih znamenj, nekaj naslikanih pa je rezultat zadnje obnove ob koncu 19. stoletja, ko je strop poslikal Matija Koželj. Zanimivih je še nekaj grbov, ki mogoče odslikava jo naročniške razmere, kar zagotovo velja za grb, ki je nameščen na sečišču sredinskega polja na zahodni strani, na katerem vidimo tri cvetove v vazi na podstavku (stran 214: 54). Gre za grb tedanjega šentrupertskega vikarja in novomeškega notarja Fabjana Parola. Pomembno je še, da na eni od rozet v neposredni bližini vidimo še rozeto z mojstrskim znamenjem (51).
Brez običajnega sklepnika je na ladijskem oboku le sečišče reber v osrednji obočni poli, kjer namesto sklepnika vidimo okroglo odprtino, poleg tega pa je tu obočna zvezda nekoliko drugače izpeljana od ostalih, saj so štiri polja oziroma kraki ločno izpeljani in poudarjeni s trilistnim krogovičjem. Oblikovanje tega polja oziroma zvezde je pogojeno predvsem z nekdanjo liturgično funkcijo odprtine. Skozi njo so s posebnim obredom ob prazniku vnebohoda dvigovali lesen kip vstalega Kristusa ali pa so ob prazniku binkošti spuščali belega lesenega goloba kot simbol Sv. Duha.691 Ob običajnih dnevih je skozi odprtino navadno visela podoba Kristusa na križu, čeprav v našem primeru posebnih poročil ali arhivskih navedb za to ni ohranjenih. Kot rečeno, sestavni del prostornine je tudi pevska empora oziroma kor, ki je zasedel skrajni zahodni del cerkve. Obočni sistem je sestavljen iz treh pol zvezdaste obočne sheme, katere rebra tokrat slonijo na obstenskih služnikih s kapiteli oziroma na dveh konzolah (ena z grbovnim ščitkom) ter dveh slopih, ki sta prislonjena k zahodnima slopoma ladijskega oboka. Sečišča reber krasijo sklepniki v obliki različnih rozet, grbovnih ščitkov in svetniških figur. Na osrednjih treh sečiščih so upodobljeni sv. Jakob, sv. Andrej in sv. Peter, ostali so angeli z napisnimi trakovi, medtem ko na ščitkih vidimo plug, koso in osemkrako zvezdo. Dostop na pevski kor je danes urejen s posebnim stopniščem, ki je prizidan na severni strani. Prvotno pa je na emporo vodilo dvoje kamnitih stopnišč ob severni in južni steni ladje v notranjščini, o čemer priča opis cerkve iz leta 1823.692
Naš kratek opis cerkvene zunanjščine in notranjščine je pokazal, da je cerkvena ladja enotno zasnovana brez nekih večjih razlik med oboč nim sistemom ladje in pevske empore. Toda primerjava med posameznimi stavbnimi členi vendarle pove, da stavba ni povsem enovita, kar je prejkone posledica večletne gradnje. Najprej nas preseneča, da kamnoseške znake, ki so prvi znak enotno organizirane gradbene skupine, zasledimo le na glavnem portalu, slopih ladijskega oboka ter rebrih, medtem ko jih na ladijskih vogelnikih, stranskem portalu, v okenskih špaletah in krogovičjih ter drugih klesanih členih ladje ne zasledimo.693 Dalje je treba omeniti, da so bili ob obnovi pevske empore, ko smo odstranili pohodno površino, odkriti izvirni ometi v zahodnem delu cerkve za oboki, ki so pokazali, da je bila cerkev nekaj časa brez pevskega kora. Ta torej ni nastal povsem sočasno s stenami in ladijskim
691 K aufmann, Brauchtum in Österreich, str. 121.
692 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20. Celoten opis v: Priloga, listina 3 (str. 288‒291).
693 Kamnoseški znak zasledimo na eni od spolij, se pravi obdelanem kosu, ki ni na svojem izvirnem mestu, vzidani v zgornjem delu zahodne stene ladje. Pripada prvi gradbeni fazi (str. 124: 3), kar pomeni, da je gradnja ladje zajela tudi delno odstranitev starejših delov, bržčas ob vzhodni steni ladje ali okoli zvonika.
148
Baza obočnega slopa v ladji
obokom, ampak nekoliko pozneje.694 To je razvidno še iz obeh slopov pevske empore, ki sta prizidana k zahodnemu paru ladijskih slopov. Pozornost vzbu jajo še manjše razlike v oblikovanju figur na ladijskem oboku in na oboku pod korom, o čemer bomo še govorili, in pa, kar je najpomembneje, konzole, ki so vzidane v zgornjih partijah sten in so nastajale skupaj s stenami, niso pa do konca izklesane tako kot ostali oblikovani členi obočnega sistema. Vse našteto nas sili k sklepu, da je treba dosedanjo interpretacijo stavbne zgodovine ladijskega dela malenkostno korigirati. Vse kaže, da je gradnja ladijske lupine tekla in se bolj ali manj zaklju čila okoli leta 1497. Da gre za gradnjo v času izrazite pozne gotike, ko so se nekatere oblike že razvile do stopnje igračkastih geometričnih konstrukcij in vegetabilnih oblik, kažejo v našem primeru predvsem krogovičja oken, ki jih lahko primerjamo s krogovičji v oknih prezbiterija cerkve sv. Petra v Brestanici s konca 15. stoletja, ladji cerkve sv. Marjete v Gradišču pri Lukovici iz časa okoli leta 1500 in v oknih cerkve sv. Luke v Spodnjih Praprečah pri Lukovici iz okoli 1520.695 Gradnjo je najbrž začel župnik Jakob Auersperger, ki pa je po vsej verjetnosti s prevzemom funkcije novomeškega prošta leta 1493 ali 1494 večino poslov z gradnjo prepustil svojim vikarjem oziroma kaplanom.696 Mogoče je prišlo okoli leta 1497, ko so gradbena dela zajela tudi zahodno steno s portalom, do zamenjave izvajalcev oziroma se je gradbena skupina okrepila s kamnoseki, ki so bili bolj vešči gradnje obokov in figuralnih členov. Takšna praksa se namreč kaže tudi na nekaterih drugih podobnih gradbiščih v 15. stoletju (Škofja Loka).697 Zagotovo pa je glavno nalogo naročnika prevzel šentrupertski kaplan in vikar Fabijan Parol, saj se njegov grb (stran 214: 54)
694 Peskar , Šentrupert na Dolenjskem – cerkev sv. Ruperta, str. 206.
695 Štefanac, Maister Stefan aus Krainburg, str. 57 in dalje.
696 Dne 3. januarja 1496 so bili v kapiteljski cerkvi v Novem mestu uradno umeščeni novomeški kanoniki in prošt Jakob Auersperger, ki se je moral v tem času angažirati predvsem za gradnjo kapiteljske hiše poleg cerkve sv. Nikolaja, kar mu je z dogovorom z mestnimi oblastmi 14. februarja 1497 tudi uspelo (za podrobnosti glej: Dolinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 12–13).
697 Peskar , Gotska arhitektura na Goriškem, str. 50 in dalje.
153
Sklepniki s podobami Sv. Roka (?), sv. Andreja in sv. Petra na oboku pevske empore
5 3 2
1
Krogovičja ladijskih oken kažejo zanimivo igro in preplet posameznih gotskih motivov kot odsev značilne stopnje stilnega razvoja gotskih oken na prehodu iz 15. v 16. stoletje
Legenda:
- južna fasada levo
- južna fasada sredina
- južna fasada desno
- severna fasada levo
- severna fasada sredina
- severna fasada desno
- zahodna fasada prvo nadstropje
7 6 4
3
4
5
155
1
2
6
7
Notarski znak Fabijana Parola iz leta 1495 [NŠAL]
nahaja na eminentnem mestu nad pevskim korom. Da je bila med njim in izvajalcem del posebna relacija, govori še dejstvo, da je v neposredni bližini naročnikovega grba rozeta z mojstrskim znamenjem (stran 214: 51). Toda če se kljub temu mogoče poraja določen dvom o Fabijanu Parolu kot glavnem predstavniku naročnika, pa ta dvom povsem zvodeni ob dejstvu, da je bil kot naročnik poudarjen tudi pri poslikavi oboka. Na eni od risb Matije Koželja,698 ki je pred izvedbo sedanje poslikave leta 1897 skiciral delno odkrite gotske freske na obočnih poljih (danes prekrite z njegovo poslikavo), vidimo jasno narisan grb Fabijana Parola in začetnici njegove devize »AMR«. Grb predsta vlja trojno rožo v vazi na podstavku in navedeni napis, kakršen se kot notarski znak prvič pojavlja na listini, ki jo je Parol skupaj s Tomažem Strlekarjem ove ril dne 16. januarja 1495.699 Žal o Fabijanu Parolu ni znanega veliko, čeprav se navaja v devetih listinah.700 V najstarejši listini z dne 16. januarja 1495 se navaja kot »Fabianus Paroll de Sancto Rudberto«, kar pomeni, da je bil Parol tega leta že v Šentrupertu ali pa je od tu izviral. Iz listine še izvemo, da je bil Parol duhovnik oglejske škofije in javni notar cesarske avtoritete. V listinah nastopa v različnih funkcijah, bodisi kot kaplan, novomeški kanonik ali kot duhovni pomočnik v Šentrupertu.701 V listini z dne 24. aprila 1502 se zad njikrat navaja kot šentrupertski ka plan.702 Je pa zanimivo, da se v času Jakoba Auerspergerja, novomeškega prošta in uradnega šentrupertskega župnika med letoma 1493 in 1499, ko je Jakob umrl, v listinah poleg Fa bijana Parola navajata še dva kaplana oziroma duhovna pomočnika šen trupertske župnije. Mihael Ambrožič se navaja leta 1495 in leta 1502, ko je bil že pokojni, in Gregor Zagorec leta 1495 in 1497.703 V listini z dne 24. aprila 1502 se poleg Parola navaja še duhovni pomočnik v Šentrupertu, Hans Czumdorffer, ki je listino peča til skupaj s Krištofom Turjaškim.704 Iz vseh naštetih podatkov ter cerkvene podobe lahko samo potrdi mo, da je Fabijan Parol kot tedanji namestnik župnika Jakoba Auersperger ja odigral najpomembnejšo vlogo pri gradnji nove cerkvene ladje, ki je bila v obsegu ladijske lupine, se pravi obodnih zidov, zaključena leta 1497, ladijski obok skupaj s freskami in pevski kor pa postopoma v naslednjih letih,
698 MK, INDOK, 22/14, 22/30.
699 Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 56–57.
700 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 149, 151, 152, 156, 160, 163, 164, 168, 183.
701 V listini z dne 21. januarja 1497 se znova navaja kot Fab(ianus) Parol de Sancto Rudperto dne 15. maja 1499 pa kot Fabian chorherrn zw Rodolfswerd (Baraga Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 160, 168).
702 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 183.
703 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 151, 152, 164.
704 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 183. Ta Hans oziroma Janez je najbrž identičen s kaplanom Jakoba Auerspergerja, ki se navaja v listini z dne 21. marca 1495 kot Johanne Czaindorffer (Baraga , Kapi teljski arhiv Novo mesto, št. 151); glej zgoraj še poglavje o duhovnikih v Šentrupertu.
156
verjetno do leta 1502, ko se Parol v listini zadnjikrat omenja. Čas nastanka oboka, fresk ali pevskega kora bi se sicer lahko še razvlekel za nekaj let, vendar ne več kot do leta 1507, ko se kot provizor oziroma vikar šentrupertske župnije že navaja Pavel Zaytlich.705 Se je pa pri podrobnem orisu stavbne zgodovine doslej postavilo vprašanje, ali je v času gradnje obokov in poslikave prišlo do delne predelave okenskih odprtin, če že ne v ladji, ko so jih v spodnjem delu spremenili v strelne line, pa vsaj v starejšem prezbiteriju, kjer so okna v spo dnjem delu samo poenotili z že izvorno krajšim oknom nad sedilijami. Da se je ta prezidava oken zgodila v srednjem veku, dokazujejo ostanki fresk, in sicer na zunanji vzhodni strani prezbiterija, v spodnjem delu zazidave izvirnega
705 Koblar , Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 198–199. Leta 1511 se omenja še kot vikar Paulo Zeitlich ko je od Andreja Turjaškega kupil domec in klet (Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 195). V času vikarja Pavla Zeitlicha sta nastala najverjetneje oltarja na pevski empori, ki sta bila datirana z vklesano letnico 1509 (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 152).
157
Risba delno odkritih gotskih fresk na ladijskem oboku, ki jo je leta 1907 po svojih izvirnih risbah prerisal Matija Koželj [INDOK]
okna, ki so bili sicer ob veliki obnovi cerkve leta 1984 večinoma sneti.706 Zaradi slabe ohranjenosti vsebina poslikave ni znana, čeprav jo je že leta 1923 podrobneje opisal France Stelé.707 Toda tehnično in deloma slogovno je bila poslikava blizu freskam ladijskega oboka, ki jih je naročil Fabijan Parol. Če bi se v prihodnosti kakorkoli izkazalo, da podoba cerkve z obzidjem dejansko predstavlja upodobitev naše cerkve, potem bi morali tudi predelavo ladijskih oken v strelne line pripisati gradbenim aktivnostim Fabijana Parola, kar pomeni, da bi morale nastati kmalu po letu 1497. Čas okoli 1500 bi zagotovo bil pravšen, saj se je novomeški kapitelj v tem času močno zavedal turške nevar nosti, o čemer pričata dva regesta izgubljenih listin iz leta 1500, iz katerih je razvidno, da je po prošnji kapitlja cesar Maksimilijan I. dovolil gradnjo tabora okoli župnijske cerkve v Mirni Peči.708 Medtem ko je bila v Šentrupertu zazi dava spodnjih delov oken v prezbiteriju z gradbenega vidika dokaj preprosta, je bila namestitev strelnih lin v oknih ladje tehnično bolj zahtevna naloga, ki je zahtevala ustrezno usposobljene kamnoseke. Predelava je zajela razstavitev spodnjega dela ostenja, klesanega iz lokalnega peščenjaka, in ponovno vgra dnjo teh kosov približno meter in pol višje, pri čemer so morali biti ti klesani kosi natančno vzidani zaradi nastavkov profiliranih stebričev. V polnilo pa so bili vzidani kosi, ki oblikujejo strelne line. Vsekakor oblika strelnih lin, kakršne vidimo v Šentrupertu, kaže na uporabo strelnega orožja, zlasti na puške s kavljem kot podporo, kakršne se bile v uporabi že ob koncu 15. stoletja in pa še posebno v 16. stoletju.709
Potem ko smo vsaj okvirno osvetlili nastanek cerkvene ladje in naročnika, se nam razumljivo postavlja vprašanje o prostorski zasnovi in more bitnih vzorih. Vse starejše strokovne opredelitve so cerkev označile kot primer uveljavitve principov dvoranskih cerkva na Gorenjskem oziroma kranjsko -škofjeloške skupine.710 Pri tem je Ivan Komelj, eden od pionirjev raziskovanja gotske arhitekture v Sloveniji, prostornino ladje označil kot rezultat starej šega koncepta, ki je leta 1497 doživel preobokanje oziroma adaptacijo.711 V osnovi njegova opredelitev drži še danes, le da jo je potrebno malenkostno korigirati z rezultati mlajših raziskav stavbne zgodovine. Kot smo že ugotovili pri obravnavi gradnje prezbiterija, je bila v prvi fazi gradnje cerkve določena le širina ladje, ki bi lahko na osnovi predvidenih zgledov dovoljevala ali pa zgolj predvidela dvoladijski sistem, vendar do uresničitve ni prišlo. Ne glede na to so z upoštevanjem tako določene širine ladje skoraj stoletje pozneje izvedli iz razito vzdolžno usmerjen prostor, ki z gorenjskimi zgledi nima veliko skupne ga, čeprav je v tem pogledu kmalu po letu 1452 le kranjska župnijska cerkev sv. Kancijana poleg nekoliko mlajše v Cerknici dosledno izpeljala koncept
706 D ražumerič, Konzervatorski vidiki, str. 111.
707 Večji prizor naj bi sestavljali podoba Kristusa v mandorli in dve klečeči figuri moškega in ženske na vsaki strani. Na levi strani na oporniku je bil viden napis, spodaj pod zidcem pa še pokrajina z majhnimi hišicami v sredini in neko figuro na levi strani (INDOK, Šentrupert na Dol., Stele, Zap. XXIV, 1923, 20–21).
Primerjaj tudi: Fister , Arhitektura slovenskih protiturških taborov, str. 173, opomba 137.
708 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 176, 179. Ob zadnjih obnovitvenih delih okoli cerkve so z arheološkimi raziskavami resnično prišli na dan temelji tega taborskega obzidja (Udovč, Mirna peč, str. 156–159).
709 Fister , Arhitektura slovenskih protiturških taborov, str. 144–148.
710 Komelj, Položaj gotskega stavbarstva na Dolenjskem, str. 345; Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, str. 190.
711 Komelj, Gotska arhitektura, str. XXX.
158
s strelnima linama v južni steni ladje z zunanje strani
dvoranske prostornine z določnim centralnim poudarkom. Tu mislimo na kvadraten prostor za vernike – če odštejemo zahodni del, ki ga je zasedla empora, in v telo ladje vključen zvonik –, razdeljen v sredini s štirimi slopi, ki nosijo enoten rebrast obočni sistem, sestavljen iz zvezdaste sheme reber. Obočna figuracija se zaradi svoje geometrije in enakih višin oboka v vseh ladjah enakomerno preliva v vse smeri enako in tako ustvarja enotno prostor nino, pri čemer je centralni poudarek dosežen s poslikavo osrednje zvezde z odprtino Sv. Duha.
V tem pogledu je zanimivo, da je mojster, ki je izvedel obokanje šentrupertske ladje, poskušal prostor podobno zasnovati zavedajoč se njegove obstoječe vzdolžne usmeritve, zaradi česar so namišljene pole zvezd seveda posledično vzdolžno razpotegnjene, pri čemer je v našem primeru osrednja zvezda okoli odprtine Sv. Duha podobno naglašena, le da tokrat z arhitek turnimi sredstvi (drugačno izpeljavo reber) in ne s poslikavo kot v Kranju. Nastopa pa v našem primeru ena bistvena razlika. Medtem ko je izvedba oboka v cerkvi sv. Kancijana v Kranju, ki je prav tako mlajša od obodnih ladijskih sten, sledila izvirni ideji tektonsko jasnih razmerij med nosilnimi in nosečimi deli, kar je bilo doseženo s slopi in obstenskimi služniki s kapiteli, se v Šentrupertu to ni zgodilo. Rebra namreč iz slopov rastejo brez cezur in tako po eni strani poudarjajo za gotiko značilen višinski zagon prostora, katerega občutek rasti v višino v Šentrupertu stopnjuje še dejanska ozkost prostornine, po drugi strani pa to ustreza vegetabilni stopnji v razvoju gotske arhitekture,
Okno v ladji s prezentacijo strelne line z notranje strani
Notranjščina ladje in njen obočni sistem
159
Okni
značilni za zadnjo tretjino 15. in zgodnje 16. stoletje. Seveda pa se naš mojster ni mogel odreči standardnim elementom v oblikovanju cerkvenega prostora v slovenski pozni gotiki, ki so jih uveljavili predvsem delavnica Mojstra kranj skega ladijskega oboka in njegovo nasledstvo, to so komplicirane obočne she me reber, opremljene s polnoplastičnimi sklepniki v obliki figur, ščitkov in rozet. Z vsem naštetim je bila v Šentrupertu dosežena modernizacija vzdolžno usmerjenega prostora v dvoransko učinkujoč prostor, delno po zgledu župnijskih cerkva v eminentnih slovenskih mestih (Kranj, Škofja Loka, Radovljica) in drugih primerov cerkva dvoran.
Ker je na splošno postala dvorana že od konca 14. stoletja naprej vodilna prostorska oblika v cerkveni arhitekturi širšega evropskega prosto ra, ni nenavadno, da določen odmev teh dogajanj zasledimo na Dolenjskem še pred obokanjem šentrupertske cerkve. Prvi primer predstavlja župnijska cerkev v Trebnjem,712 ki je okoli sredine 15. stoletja z delnim zgledovanjem po zasnovi župnijske cerkve v Kranju uspela ustvariti triladijsko dvorano z rahlim vzdolžnim poudarkom, krito z ravnimi lesenimi stropi. Drugi pri mer je novogradnja frančiškanske cerkve v Novem mestu okoli leta 1480, ko je t. i. kamniška kamnoseška delavnica zgradila še ohranjen dolgi kor ozi roma prezbiterij s križnorebrastim obokom ter pravokotno dvoransko ladjo z ustreznim obokom na slopih. Dosedanje rekonstrukcije dvoranske ladje v Novem mestu temeljijo predvsem na skromnih sledovih nekdanjega obo ka,713 saj je cerkveno ladjo v 17. stoletju močno prizadel požar, zaradi česar so morali zgraditi povsem nov ladijski obok. Od izvirnega ladijskega obočnega sistema so ohranjeni poleg obodnih sten le sledovi obokov, vidni na podstreš ju, dve figuralni konzoli, ki sta danes hranjeni v konventu (ena je vzidana v vrtu), in pa temelji slopov, ki so bili za hip vidni le ob obnovi cerkve v osem desetih letih 20. stoletja.714 Kljub slabi ohranjenosti ta dva primera kažeta, da je bila tudi na Dolenjskem v drugi polovici 15. stoletja dvoranska prostornina v cerkveni arhitekturi aktualna rešitev, le da v Šentrupertu ni preglasila sta rejše ideje prostorskega koncepta. Za prostorno dvorano najbrž ni bilo niti prave potrebe, saj je župnija z inkorporacijo novomeškemu kapitlju leta 1493 že izgubila veljavo in samostojnost, vikar Fabijan Parol pa po vsej verjetnosti ni imel toliko ambicij, da bi arhitekturno presegel po novem nadrejeno žu pnijo v Novem mestu, kolegiatni kapitelj s svojo cerkvijo sv. Nikolaja, ki jo je za nameček čakala še obsežna posodobitev (gradnja novega prezbiterija) in nenazadnje veliki stroški za novogradnjo proštije.715 Drugačno sliko kaže obokanje šentrupertske ladje. Gre za dejansko modernizacijo v smislu, da so starejšo zasnovo prostora v obliki vzdolžno usmerjene ladje posodobili v triladijsko dvorano. Na prvi pogled je to kontra diktorna opredelitev, vendar na to kažejo vse doslej ugotovljene značilnosti, pri čemer je moral najpomembnejšo vlogo igrati izbor izvajalca gradbenih del.
712 Peskar , O stavbni zgodovini župnijske cerkve v Trebnjem, str. 14–20.
713 Gregorič, Novejša umetnostno-zgodovinska odkritja, str. 219–220; Stelé , Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, str. 21.
714 Z aradi nesoglasij med tedanjim gvardijanom in strokovno službo te ostaline žal niso bile ustrezno dokumentirane, temveč zgolj evidentirane ob slučajnem ogledu grobnic, ko so jih pri menjavi cerkvenih tlakov priložnostno odprli.
715 O podrobnostih glej: Peskar , Umetnostna podoba novomeškega Kapitlja, str. 215 in dalje.
163
Številke
1 (13) 7 (1) 13 (2)
2 (3) 8 (17) 14 (2)
3 (1) 9 (12) 15 (1)
4 (5) 10 (3) 16 (1)
5 (2) 11 (2) 17 (1)
6 (5) 12 (1) 18 (1)
V našem primeru je namreč vprašanje vzorov in pobud tesno povezano z delavniškimi povezavami in izhodišči. Deloma so to vprašanje osvetlile nekatere zadnje razprave o župnijski cerkvi v Šentrupertu,716 v katerih je poudarjeno, da je delo prevzel nek mojster, ki smo ga zasilno poimenovali Mojster šentru pertskega ladijskega oboka. Še pomembneje pa je, da je bilo mogoče na osnovi mojstrskega znamenja in drugih značilnosti temu mojstru pripisati še nekaj gradenj na Dolenjskem in širše. Gradbeno skupino, ki je zgradila obok ladje v Šentrupertu, lahko določimo na osnovi mojstrskega znamenja in kamnoseških znakov, ki jih za sledimo na enem od sklepnikov (stran 214: 51), glavnem portalu, slopih in rebrih (glej zgoraj: 1–18). Ti kažejo, da je na gradbišču poleg glavnega mojstra, ki je načrtoval in vodil gradnjo, delovala še skupina okoli 14 kamnosekov, ki so bili zadolženi za izdelavo klesanih delov oboka, medtem ko je za njihovo vzidavo navadno skrbel zidar s pomočniki. Pogosto je tako gradbeno skupino sestavljal še palir, to je mojstrov namestnik, ki je vodil operativni del gradnje oziroma zidavo, obenem klesal zahtevnejše kose in bil glavni odgovorni ob odsotnosti glavnega mojstra. Je pa treba naglasiti, da je jedro gradbene skupine navadno sestavljalo poleg glavnega mojstra in palirja le nekaj pomočnikov, ostali pa so se kot sezonski delavci pogosto selili z enega gradbišča na drugega. V našem primeru je to toliko bolj pomembno, ker lahko gradbeni skupini iz Šentruperta pripišemo še nekaj novogradenj ali adaptacij v cerkveni arhitek turi, kar najbolj nazorno dokazujejo enaki kamnoseški znaki in nenazadnje
716 Peskar , Arhitektura pozne gotike na Dolenjskem, str. 106; Peskar Šentruperška župnijska cerkev, str. 92−95; Peskar, Župnijska cerkev v Šentrupertu do leta 1497, str. 350; Peskar , Šentrupert na Dolenjskem, str. 21−24.
164
Kamnoseški znaki s klesanih stavbnih členov obočnega sistema ladje in glavnega portala.
v oklepajih označujejo število enakih znakov. Risba Robert Peskar
Kamnoseški znak (10) na ladijskem slopu
slogovne značilnosti posameznih figuralnih členov, zlasti konzol in sklepnikov. Tako lahko Mojstru šentrupertskega ladijskega oboka z gotovostjo pripišemo štiri spomenike poznogotske cerkvene arhitekture. Prvi je obok ladje župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika na Mirni iz leta 1498,717 ki je bila tedaj še podrejena šentrupertski župniji. Na istovetnost graditeljev kaže poleg enakega kamno seškega znaka (stran 164: 9) še figuralna plastika (konzole in sklepniki) z enakim rustikalnim izrazom in značilno stilizacijo draperije. Te značilnosti k aže še obok prezbiterija cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Krški vasi v župniji Cerklje ob Krki, kjer je bil izveden zvezdasto-rombast obok. Oba figuralna temenska sklepnika sta identična s figurami v Šentrupertu, hkrati pa je na ščit ku nad oltarjem upodobljen znak Mojstra šentrupertskega ladijskega oboka. Dalje lahko mojstra z gotovostjo identificiramo še z mojstrom ladijskega oboka župnijske cerkve Marijinega rojstva v Cerknici iz časa med letoma 1513 in 1520,718 kar potrjujeta enako mojstrsko znamenje ter identična obočna shema, katere posebnost je s slepim krogovičjem poudarjena osrednja zvezda, ki je bila v taki obliki sicer izvedena že v Škofji Loki. V Cerknici je sicer v večini stop njevanje reliefa sklepnikov v ploskovit izraz še bolj izrazito, kar pa je vsaj zaradi č asovne razlike in verjetno drugih pomočnikov in palirja tudi razumljivo.
717 Datacija gradnje oboka sloni na letnici 1498, vklesani na kosu peščenjaka, vzidanem na južni zunanjščini blizu stranskega vhoda. Vendar je avtentičnost letnice precej vprašljiva, saj tip črk ni povsem skladen s časom nastanka.
718 Peskar , Cerknica, str. 94−95.
165
Sklepniki in konzoli oboka v ladji cerkve sv. Janeza Krstnika na Mirni iz časa okoli leta 1498
Sklepnik z mojstrskim znakom na oboku prezbiterija cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Krški vasi
Povsem identični s sklepniki v Šentrupertu so tudi vsi trije sklepniki križnorebrastega oboka prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Radovlji oziroma na Cerovcu pri Šmarjeti iz časa okoli leta 1500 v obliki velike rozete, ščitka s kleščami in kladivom in figure sv. Jakoba. Vendar je v tem primeru na ščitku na enem od kapitelov služnika za oltarjem upodobljen mojstrski znak, ki je soroden z znakom našega mojstra iz Šentruperta, ni pa povsem identičen. Je pa povsem enak z znakom nekega kamnoseka, ki je sodeloval pri gradnji novega prezbiterija kapiteljske cerkve v Novem mestu, današnje stolnice sv. Nikolaja, v zgodnjem 16. stoletju.719 Ali gre dejansko samo za variacijo enega in istega znaka ali pa za dva različna mojstra, bi težko rekli z gotovostjo. V vsakem primeru je avtor teh sklepnikov sodeloval tudi v Šentrupertu. Zagotovo lahko rečemo, da je delež našega mojstra pri gradnji prezbi terija kapiteljske cerkve v Novem mestu precej manj jasen. Izmed tamkajšnjih kamnoseških znakov zasledimo štiri šentrupertske, vendar nam niti stavbni tip, čeprav se je do določene mere zgledoval po šentrupertskem prezbiteriju, še manj pa arhitekturni členi, kajti izvirni obok ni več ohranjen, ne ponujajo
719 Peskar , O stavbni zgodovini kapiteljske cerkve, str. 252–253, sl. 6; 10.
166
Obok prezbiterija cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Krški vasi (zgoraj desno) in posamezni obočni sklepniki (zgoraj) iz časa okoli leta 1500
Sklepnika oboka v prezbiteriju cerkve sv. Jakoba v Radovlji (Cerovec) pri Šmarjeti iz zgodnjega 16. stoletja
trdnejših opor. Seveda bi bilo sodelovanje našega mojstra pri gradnji razum ljivo že zaradi cerkveno-organizacijskih razmer, po drugi strani pa tudi zaradi časa gradnje v prvem ali drugem desetletju 16. stoletja. Zelo blizu našega Mojstra šentrupertskega oboka je še prezbiterij cerkve sv. Martina v Štatenber ku pod Hmeljnikom, soroden tistemu v že omenjeni cerkvi sv. Jakoba v Rado vlji oziroma na Cerovcu. Tudi tu je prezbiterij križnorebrasto obokan, vendar pa stilne značilnosti stavbne plastike (konzole, temenski sklepniki, rozete) ne morejo skriti odvisnosti in analogij s tistimi v Šentrupertu. Za primerjavo so posebej zanimive konzole v obliki moških figur, držečih se za kolena. Te bi lahko posnemale šentrupertsko konzolo v jugozahodnem kotu ladje, ki naj bi poosebljala celo samega stavbenika, saj tovrstne konzole, ki so bile v pozni gotiki zelo priljubljene, s svojo držo upodobljenca simbolično ponazarjajo, kdo nosi težo odgovornosti za uspešno izvedbo gradnje.
Na tem mestu bi lahko še naprej ugotavljali več kot očitne sorodno sti med spomeniki, vendar je potrebno naglasiti, da je umetniška kvaliteta figur na razmeroma nizki stopnji, zato so lahko nekatere sorodnosti zaradi precejšnje stilizacije in poenostavljanja tudi slučajne. Kljub temu so zanimi ve dosedanje opredelitve teh spomenikov v krog nasledstva t. i. kamniške k amnoseške delavnice. Kamniška stavbarska delavnica zajema širok krog raz lično nadarjenih mojstrov in kamnosekov, ki so pretežno delovali v okolici K amnika. Kot najpomembnejše delo šteje romarska dvoladijska cerkev sv. Primoža nad Kamnikom iz leta 1479. Njihove poglavitne značilnosti in odvisnosti od kranjsko-škofjeloške skupine je poudaril že Emilijan Cevc, ki je opozoril tudi na širši krog njihovega delovanja.720 Ker gre torej za več, bolj ali manj različnih vej, na tem mestu konkretnejših zvez ne bomo iskali, mogoče lahko za ilustracijo omenimo le Marijin sklepnik v starem prezbiteriju župne cerkve v Radomljah, kjer zasledimo soroden obrazni tip z dolgimi lasmi s sis temom vzporednih brazd. Dovolj indikativne so tudi angelske konzole, čeprav v Šentrupertu nastopajo v bolj poenostavljeni in rustificirani obliki. Seveda se v zvezi s tem samo po sebi postavlja vprašanje, kolikšna je bila vloga novome ške frančiškanske cerkve za prenos stavbnega tipa ali stilnih prvin. Vendar na to vprašanje ne bomo mogli odgovoriti, kajti njen gotski obok žal ni dočakal današnjih dni. Vsekakor tesnejših zvez ohranjeni arhitekturni členi ne potrju jejo, poleg splošnih potez je skupen le motiv oblečenega Jezuščka na Marijinem sklepniku, ki je, razen v delih kamniške delavnice, drugod neobičajen. Kot je videti, je bil naš mojster kljub skromnim oblikovnim in umet niškim zmožnostim vendarle spreten stavbenik, ki je zapustil celo nekaj naslednikov, vendar več kot na oblikovno voljo posameznih arhitekturnih delov ni v plival, saj ostaja tip podeželske podružnice še naprej zvest tradicionalnim obli kam, to pa so bile preproste oblike obočnih shem oziroma križnorebrasti oboki in preprosti stavbni tipi brez posebne težnje k dematerializaciji obodnih sten, značilni za gotiko. Širše gledano je bila gradnja šentrupertskega oboka ladje zagotovo zahteven projekt, ki je zaposloval ne le stavbenike ampak tudi slikarje. Kot kažejo sonde, je bil ves obok okrašen s freskami, ki so prikazovale pred vsem svetniške figure in razbohoteno rastlinsko ornamentiko. Zato si bomo v nadaljevanju ogledali tudi to poglavje v zgodovini šentrupertske cerkve.
Obočne konzole v ladji v obliki moške figure, držeče se za kolena (K8), angela z godalom (K12) in mladeniča s kelihom (K9)
167
720 Cevc, Poznogotsko kamnoseštvo v okolici Kamnika, str. 111 in dalje.
Gotske freske
O gotskih freskah v šentrupertski cerkvi je prvi poročal Valvasor, ki je stavbo označil kot polno starih slikarij, ki so tako živih in svežih barv, kot bi bile komaj pred enim mesecem gotove 721 Tudi župnik Josip Bučar je v opisu cerkve leta 1823 zapisal, da je obok cerkve v celoti poslikan s podobami svetnikov, napisov in grbov.722 Naslednji, ki je med drugim na kratko opozoril na freske, je bil Josef Leinmüller,723 ki je na nek način sredi 19. stoletja usmerjal takratno obnovo. Zato ni nenavadno, da nad poslikavami ni kazal tolikšne ga navdušenja kot Valvasor, saj je ponovil mnenje tedanjega kaplana Janeza Koprivnikarja, ki je trdil, da so bile stene in obok poslikane s spakami in pohujšljivimi slikami, ki so se kazale izpod odpadajočega opleska. Ob obnovi so zato vse stare slikarije odstranili, stene pa prepleskali z nekakšno pol temno barvo, ki naj bi posnemala kamen. Toda ob ponovni poslikavi cerkve, ki jo je maja leta 1896 pričel Matija Koželj, so se freske na ladijskem oboku zopet pokazale, vendar za njihovo odkrivanje in ohranitev naj bi bilo že prepoz no,724 zato je obveljalo prepričanje, da so freske tedaj dokončno uničili tudi na
721 Valvasor , Die Ehre, VIII, str. 797.
722 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
723 Leinmüller, Die Kirchen, str. 189.
724 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 182−183.
168
Risbi Matije Koželja z motivi novoodkritih gotskih fresk leta 1897 na oboku ladje [INDOK]
oboku. Vendar niso. Ob zadnji veliki prenovi notranjščine cerkve leta 1984 so freske na ladijskem oboku znova odkrili.725 Sondiranje na oboku je pokazalo, da so freske pod Koželje vo slikarijo še vedno ohranjene, in sicer skoraj na vseh obočnih poljih v ladji, medtem ko so se v prezbiteriju ohranili le skromni fragmenti pod novogotskimi baldahini dveh niš na severni steni. Zaradi Koželje ve poslikave in želje po njeni ohra nitvi pa do obsežnejšega odkrivanja gotskih fresk ni prišlo. Edini večji odkriti partiji sta le v dveh poljih, kjer vidimo podobo sv. Janeza Evan gelista in rastlinsko ornamentiko, ki sta omogočala tako avtorsko kot tudi časovno opredelitev, in sicer kot delo t. i. Podpeškega mojstra, ki je bil kot slikar na prelomu iz 15. v 16. stoletje aktiven še v Mirni, Ševnici in drugod.726 Je pa v zvezi z vsebino gotskih fresk še pomembno, da je Matija Koželj, kot smo že omenili, oktobra 1896 in v naslednjem letu ob izvedbi nove poslikave predhodno vendarle uspel dokumentirati oziroma prerisa ti v manjšem merilu nekaj polj, kar bo precej pripomoglo k boljši vsebin ski opredelitvi poslikave.
Najprej se posvetimo vsebi ni poslikave. S tem v zvezi je zanimiv odziv tedanjega kaplana, da so bile naslikane spake in pohujšljivi prizori. Povsem mogoče je, da so bili delno odkriti nekateri odlomki golih ženskih in moških figur s prizora zadnje
725 D ražumerič, Konzervatorski vidiki, str. 110−111.
726 D ražumerič, Konzervatorski vidiki, str. 110−111; Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, III, str. 26−28; Höfler Das Volkstümliche, str. 16−18; Peskar , Gotsko stensko slikarstvo, str. 71; Peskar , O srednjeveških freskah, str. 45 in dalje.
169
Podoba sv. Janeza Evangelista, delo Podpeškega mojstra, na ladijskem oboku
sodbe,727 ki bi lahko zasedel severno steno prezbiterija, kjer je zgolj nekaj skro mnih sledov poslikave. Spake bi bile lahko peklensko žrelo in hudiči, gole figure pa seveda duše, ki jih čaka večno pogubljenje. Toda če gre pri tem predvsem za ugibanje, smo pri ladijskem oboku vendarle na bolj zanesljivih tleh. Namreč iz raziskanih polj in druge dokumentacije, zlasti Koželjevih risb, je razvidno, da je na ladijskem oboku prevladovala rastlinska motivika s posa meznimi svetniškimi figurami. Odkrita je bila podoba sv. Janeza Evangelista, na risbi je evidentirana figura sv. Florjana,728 v zahodnem delu oboka pa še grb naročnika poslikave, notarja in šentrupertskega vikarja Fabijana Parola.729 Iz vsega tega je mogoče sklepati, da so bile na oboku najverjetneje upodobljene še nekatere svetniške figure, ki pa nekega zapletenega vsebinskega cikla niso mogle sestavljati. Iz Koželjeve dokumentacije je videti, da je na enem od polj z rastlinsko motiviko upodobljen človeški obraz, ki bi lahko predstavljal t. i. zelenega moža. V tem primeru bi bila simbolika podobe bolj zapletena, še posebej, ker navadno nastopa v kombinaciji z divjim možem, skupaj pa imata različne pomene bodisi kot čuvaja med posvetnim in profanim svetom bodisi kot različne negativne sile, ki jih je Cerkev oziroma krščanstvo pokorilo na različne načine. Vendar smo takšne antropomorfne upodobitve v rastlinju pri nas že spoznali okoli leta 1460, in sicer na oboku cerkve sv. Nikolaja na Kam nem vrhu, kjer naj bi podoba moškega obraza v rastlinju predstavljala avto portret slikarja Janeza Ljubljanskega.730 Podoben motiv nenazadnje poznamo še na oboku ladje na Mirni, ki je delo celo iste delavnice, kjer pa neke globlje vsebine ni zaslediti razen splošnih predstav simbolnega pomena Cerkve na Zemlji kot odsevom nebeškega Jeruzalema oziroma nebeškega vrta. Čeprav so bile šentrupertske freske z vidika avtorstva okvirno že opredeljene, bi kazalo na tem mestu vendarle nekaj besed spregovoriti tudi o slikarju, Podpeškem mojstru. Slikar je svoje zasilno ime dobil po freskah, ki so bile že pred časom odkrite v nekdanji grajski kapeli sv. Pavla v Podpeči pri Gabrovki. Njegovo delo smo doslej na splošno uvrstili v širšo skupino bolj ali manj poljudnega stenskega slikarstva konca 15. in začetka 16. stole tja, ki se je razvilo na ožjem območju med rekama Krko in Savo oziroma je v manjšem obsegu seglo tudi na območje Zasavja in Štajerske. Gre za skupino spomenikov, katerih slikarski okras se povezuje s Podpeškim mojstrom bo disi kot njegovo delo (Šentrupert, Ševnica, Okrog, Šentjurski hrib, Dolenje Kronovo), delo njegove delavnice (Mirna) ali kot delo njegovih sodelavcev oziroma učencev (Čelovnik, Svete gore). Zanimivi za obravnavo bi bili tudi tisti spomeniki, ki bi lahko pomenili izhodišče za izoblikovanje osebnega slikarskega sloga Podpeškega mojstra, kot je npr. poslikava zunanjščine cerkve sv. Urha v Vihrah blizu Krškega, kjer gre mogoče za delo nekega starejšega kolega Podpeškega mojstra, ki je bil na višji umetnostni stopnji,731 pri če mer oblikovanje figur in ozadja s stiliziranimi oblački lahko govori o tesnej ših povezavah. V poštev bi končno morali vzeti še nekatere sorodne pojave
727 V slovenskem patrimoniju gotskega stenskega slikarstva prizori zadnje sodbe niso redki. Navadno so zavzeli zahodne stene ladje (Muljava) ali pa severno oziroma južno steno prezbiterija (Mengeš, Krtina).
728 MK, INDOK, risba št. 22/15.
729 MK, INDOK, risbi št. 22/14 in 22/30. Slednja je iz leta 1907.
730 Sedej, Janez Ljubljanski, str. 41; Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, III, str. 98.
731 Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, III, str. 207−208.
170
v sosednjih deželah, konkretno t. i. Mojstra iz Schödra (Meister von Schöder), ki v oblikovanju figur in draperije kaže sorodno stopnjo in sorodna izhodišča, kar je bilo v literaturi že poudarjeno,732 ter povezave z nekaterimi sodobniki ali nasledniki, kot je avtor fresk v cerkvi sv. Duha na bližnjem Vihru nad Šentrupertom. Ta slikar je namreč postal znova zanimiv zaradi novoodkritih fresk v župnijski cerkvi v Trebnjem, ki kažejo, da je bil slikar osrednja ume tniška osebnost v zgodnjem 16. stoletju v Mirnski dolini in njeni okolici.733 Vendar se na tem mestu ne bomo mogli spustiti v nadrobnejšo analizo vseh aspektov slikarjevega opusa, saj gre za preobsežno problematiko, ki bi močno presegla namen pričujoče monografije.
Podpeški mojster je po dosedanjih označbah gojil nov poznogotski slog s shematiziranimi »zmečkanimi« gubami,734 ki jih je slikar najverjetneje spoznal preko južnonemške knjižne ilustracije ali druge grafične produkcije
732 Kühlenthal , Werk und Stil, str. 40−42.
733 Opus vihrskega mojstra raziskuje konservatorka Ana Krevelj, ki je v še neobjavljeni študiji kot njegovo delo z gotovostjo opredelila še freske v cerkvi sv. Petra v Gorenjem Mokronogu, ki so bile doslej zanesljivo le časovno opredeljene v zgodnje 16. stoletje (Peskar, O srednjeveških freskah, str. 48−50).
734 Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, III, str. 28; Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, IV, str. 36−38, 97−101.
Sv. Martin na severni steni ladje Marijine cerkve na Ševnici, prvotno posvečeni sv. Martinu
171
zadnje tretjine 15. stoletja, čeprav doslej v njegovem opusu še ni bilo mogoče odkriti neposredne uporabe grafičnih predlog. Te, konkretno iz knjige Der Schatzbehalter, natisnjene leta 1491 v Nürnbergu, je po zaslugi Janeza Sužnika uspelo ugotoviti v delu t. i. Čelovniškega mojstra, imenovanem po poslikavi cerkve sv. Duha v Čelovniku (župnija Loka pri Zidanem mostu), ki ga si cer avtor enači z našim slikarjem.735 A je povečini prevladalo prepričanje, da imamo vendarle opraviti z dvema različnima slikarjema.736 Da gre dejansko za dva različna slikarja, je mogoče kljub izrazitim sorodnostim sklepati zlasti na podlagi drobnih razlik v oblikovanju obrazov figur, npr. treh apostolov na jugovzhodni steni prezbiterija v Podpeči in nekaterih figur v prezbiteriju v Čelovniku, kot je npr. sv. Janez Evangelist. Razlike se kažejo predvsem v tem, da je Čelovniški mojster senčenje obrazov oblikoval risarsko z drobnimi potezami tankega čopiča, medtem ko je Podpeški mojster senčenje navadno oblikoval bolj slikarsko s širokim čopičem, pri čemer je osvetljene dele bolj poudaril s potezami bele barve. Prav tako so razlike vidne v oblikovanju ust, ki so pri Podpeškem mojstru bolj prefinjeno izvedena. Tudi oblikovanje draperije je pri Čelovniškem mojstru bolj grafično izrazito oziroma je shematizacija gu banja izvedena v večji meri. Seveda bi lahko bilo to tudi posledica določenega razvoja osebnega sloga slikarja v obdobju njegovega življenja, saj naj bi bila po dosedanji stopnji raziskav najbrž razlika v času nastanka obeh poslikav okoli deset let,737 a nekateri drugi detajli, kot je oblikovanje rok, vendarle govorijo, da je Podpeški mojster za odtenek sposobnejši. Takšno ugotovitev bi podprla tudi primerjava mlajših del Podpeškega mojstra, ki so po času nastanka bližje, npr. v Dolenjem Kronovem, kjer je naš slikar celo pokazal nekaj več
735 Sužnik, Čelovniški mojster, str. 63 in dalje.
736 Vodnik , tekstilni vzorci, str. 34−36; Povh, Podpeški mojster, str. 22−29; Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, IV, str. 97−101.
737 Primerjaj: Höfler Srednjeveške freske v Sloveniji, III, str. 152.
172
Sv. škof na notranji strani slavoloka cerkve sv. Pavla v Podpeči pod Skalo
Podobe treh apostolov na jugovzhodni steni prezbiterija cerkve sv. Pavla v Podpeči pod Skalo
volje za oblikovanje krajine z zamet ki sfumata , to je učinka atmosfere z barvo in brisanjem kontur, česar pri Č elovniškemu mojstru ni opaziti, saj je v njegovih delih krajina naslikana z zelo nizkim slikarskim znanjem.
Je pa gotovo, da je moral Podpeški mojster imeti v svoji delavnici več pomočnikov, o čemer pričajo posamezne figure v Podpeči, npr. po doba svetega škofa na notranji stra ni slavoloka, ki je slabše izvedena.738 V Mirni npr. je figura sv. Helene in njen obrazni tip najbolj soroden ne katerim figuram v Čelovniku (apos tol Tadej, figura blagoslavljajočega Kristusa), kar bi lahko pomenilo, da je Podpeški mojster v svoji delavnici zaposloval več pomočnikov, od ka terih se je pozneje osamosvojil le ali predvsem Čelovniški mojster, ki je zaposlil še enega ali dva slikarja, ki sta pred tem sodelovala s Podpeškim mojstrom. Mogoče se je tak scenarij zgodil tudi z mojstrom z Vihra, saj je le tako mogoče razložiti nekatere sorodnosti (enake tekstilne vzorce) v njegovem opusu, pri čemer pa se je moral še dodatno izšolati nekje na severu, kjer se je seznanil s sodobno grafično produkcijo. Pri tem v vseh primerih problem predstavlja podro ben čas nastanka, ki je le v Šentru pertu nekoliko bolje oprijemljiv, po letu 1497 oziroma okoli leta 1500, in na Mirni po letu 1498. Žal pa je v Šentrupertu odkrita le figura sv. Janeza Evangelista, kar pomeni, da brez dodatnega odkrivanja in novih primerjav ne bo mogoče razrešiti od prtih vprašanj o vlogi šentrupertske poslikave in njenega avtorja v razvoju poznogotskega stenskega slikarstva na Dolenjskem in onkraj Save.
173
738 Höfler , Srednjeveške freske v Sloveniji, III, str. 153.
Sv. Helena na ladijskem oboku cerkve sv. Janeza Krstnika na Mirni
Posvetitev cerkve leta 1520
Po izgradnji nove ladje in poslikavi cerkve okoli leta 1500 je bilo treba cerkev še opremiti. Najbrž pa se to ni zgodilo takoj, saj smo že omenili, da so morali zaradi turške nevarnosti predelati spodnje dele oken v ladji in prezbite riju, medtem ko so v nadstropju zvonika na severni strani levo od okna prebili nov vhod, ki je preko domnevno lesenega mostovža omogočal prehod na dele obzidja.739 V ladji so spodnje dele oken dejansko spremenili v strelne line, ki so skupaj z obzidjem omogočale določeno stopnjo obrambe pred napadi. O tem smo podrobneje že govorili v poglavju o cerkveni ladji, zato nas na tem mestu bolj zanima stanje cerkve kmalu po izgradnji. Tega nam še najbolj nazorno opisuje listina, ki jo je v nedeljo, dne 14. oktobra 1520 izdal kaprulanski škof in generalni vikar oglejskega patriarha Daniel de Rubeis.740 Listina govori o posvetitvi cerkve in šestih oltarjev, hkrati pa omenja še dva oltarja in njuno mesto, s čimer ima listina pomembno dokumentarno vrednost. Prvi posveče ni oltar je bil oltar sv. Mihaela, ki se je nahajal v prezbiteriju (najbrž prislonjen ob južno steno), drugi je bil Marijin oltar, ki je bil postavljen ob slavoloku na levi strani, tretji je bil oltar sv. Ane, ki je stal sredi cerkve (in medio ecclesie), kar je bila pogosta navada v srednjeveških cerkvah. Četrti oltar je bil posvečen sv. Nikolaju, ki je stal ob slavoloku desno, peti oltar sv. Roka je stal pod prižnico, šesti oltar pa pod pevsko emporo (sub basilica) na levi strani in je bil posvečen sv. Bernardu in Antonu. V navedene oltarje so ob posvetitvi položili relikvije sv. Lovrenca, sv. Pavlina Oglejskega in sv. Afre ter njenih družic. Istočasno je škof ponovno posvetil še dva oltarja, in sicer glavnega v prezbiteriju, se pravi oltar sv. Ruperta, in še enega v prezbiteriju, posvečenega sv. Mohorju in For tunatu, ki je bil najverjetneje prislonjen k severni steni. Hkrati je ob posvetitvi vsem, ki ob navedenih praznikih in godovih svetnikov, katerim so posvečeni oltarji, ter na dan posvetitve (v nedeljo pred sv. Lukom, ki goduje 18. oktobra) obiščejo cerkev in zanjo ter oltarje in opremo, vzdrževanje kaj darujejo, pode lil dvakrat po 40 dni odpustkov.
Cerkev je torej imela ob posvetitvi leta 1520 osem oltarjev. Dalje sta v zgodnjem 19. stoletju v opisu cerkve omenjena še oltarja sv. Katarine in sv. Andreja, ki sta bila nameščena na pevski empori,741 kar bi pomenilo, da je bilo v cerkvi kar deset oltarjev. Žal pa o vseh teh oltarjih zaradi prenov v 18. in 19. stoletju danes ni več sledov. Edino v nadstropju zvonika, kjer hrani jo nekaj fragmentov klesanih členov, je eden od fragmentov rebra klinastega profila z obojestranskim žlebom zanimiv (stran 119: 2) prav v tem pogledu, saj zaradi manjših dimenzij ni ostanek obočnega sistema prezbiterija ali ladje, temveč nekega manjšega oboka, ki bi lahko bil tudi obok baldahinskega dela oltarja oziroma ciborija. Ob tem seveda najprej pomislimo na oltar sv. Ane,
739 Podoben mostovž domnevamo pri romarski cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori, kjer je bil sekundarno zgrajen vhod na severni strani na pevski empori. Ta prehod je nekoč omogočal povezavo med cerkvijo in stavbo kaplanije, ki je bila predelana v protiturški tabor (za podrobnosti glej Peskar , Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori, str. 231–233).
740 NŠAL, KANM, fasc. II/8, 1520, oktober 14, orig. listina na pergament; Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 61–62.
741 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20; Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 152, 155.
174
ki je stal sredi cerkve in je najbrž pripadal temu tipu oltarja, saj je bilo tovr stnih oltarjev pri nas veliko, čeprav sta v slovenskem spomeniškem gradivu ohranjena le še dva, in sicer v južnem oltarnem prostoru Marijine cerkve na Ptujski Gori iz zgodnjega 15. stoletja, t. i. Celjski oltar, ki je prvotno prav tako stal sredi cerkve,742 in v ladji cerkve sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom iz časa okoli leta 1479, ki pa še stoji na svojem izvirnem mestu.743 Od arhivsko izpričanih bi veljalo omeniti vsaj že omenjen Marijin oltar iz župnijske cerkve sv. Kancijana v Kranju,744 od katerega med drugim poznamo nekaj reber podobnih dimenzij kot v Šentrupertu.
Poleg navedbe posameznih sestavin cerkvenega prostora je v besedi lu listine iz leta 1520 mogoče razbrati, da je bila ta posvetitev zadnje dejanje v prizadevanjih številnih generacij župljanov, mecenov in duhovnikov, da bi v Šentrupertu stala nova cerkev z ustrezno opremo. Glede na to, da besedilo govori najprej o posvetitvi šestih oltarjev in nato še o vnovični posvetitvi dveh, je mogoče sklepati, da bi lahko bilo šest oltarjev postavljenih na novo, saj so ob posvetitvi vgradili v njih tudi relikvije. Za takšno razlago govori še podatek o oltarjih sv. Katarine in Andreja, ki sta bila nameščena na pevski empori. V opisu iz leta 1823 je navedeno,745 da sta imela oltarja v kamen vrezano letnico 1509, kar se dobro sklada s stavbno zgodovino cerkve. Preseneča le to, da nista bila posvečena skupaj z ostalimi oltarji. Možno je, da je bila za ta dva oltarja kakšna posvetitev izvedena že prej, pa se listina o tem ni ohranila, ali pa oltarja nista igrala posebne vloge v liturgičnem smislu oziroma v njima ni bilo relikvij. Posvetitev cerkve in njenih oltarjev je sodila med najpomembnejše praznike vsake cerkve, ki so ga letno obeleževali s posebno spominsko mašo. Samo dejanje posvetitve je obsegalo poseben obred, ki ga je navadno vodil škof. Pri tem je gorelo na stenah dvanajst sveč kot simbol dvanajstih apostolov, od katerih konkretne sledove navadno predstavljajo posvetilni kri ži, naslikani na cerkvenih stenah (s sledovi gorečih sveč), sama posvetitev pa je potekala s posvečeno vodo, svetimi olji in posebnimi molitvami oziroma žegnanjem, ki ga je izvajal škof s prihodom v cerkev skozi glavni vhod.746 Tega obreda je bil deležen tudi vsak oltar posebej. Škof je ob posvetitvi oltarja po ložil relikvije v za to namenjeno posebno odprtino, imenovano »sepulcrum«, in jo pokril s kamnom, s čimer je simbolno sledil tradiciji prvih kristjanov, ki so cerkve postavljali nad grobovi svetnikov. Sledilo je maziljenje oltarja s svetimi olji, obred pa se je zaključil z daritvijo svete maše.747
Listina o posvetitvi iz leta 1520 je zadnji ohranjen arhivski doku ment, ki ga je mogoče neposredno povezati z obsežnejšimi gradbenimi deli oziroma stavbno zgodovino, ostali mlajši dokumenti in listine, ki so ali so bili del kapiteljskega arhiva v Novem mestu oziroma župnijskega arhiva v Šentru pertu pa se povečini nanašajo le še na posvetitve cerkve in posameznih delov po določenih popravilih ali postavitve oltarjev.
742 Peskar , Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori, str. 118–129.
743 Šerbelj, Sv. Primož nad Kamnikom, str. 41–42.
744 Peskar , Fragmenti gotskega ciborija iz Kranja, str. 15 in dalje.
745 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
746 Grillwitzer , Die Segnungen und Weihungen, str. 172–180; Duchesne, Christian Worship, str. 403–407.
747 Grillwitzer , Die Segnungen und Weihungen, str. 172–180.
175
Obnove, prezidave in restavratorski posegi
Čeprav je bila cerkev leta 1520 na novo opremljena, poslikana in po liturgičnih pravilih posvečena, se njena podoba z vsemi navedenimi sestavinami ni ohranila v izvirni obliki, temveč je njen današnji videz rezultat različnih poznejših obnov in posegov, od katerih je marsikateri povzročil več škode kot koristi, na kar je leta 1913 opozoril že Ivan Steklasa.748 Žal je danes sledenje tem posegom precej oteženo, saj je v času druge svetovne vojne pogorel župnijski arhiv v Šentrupertu, ki ga je Steklasa še lahko uporabljal. V arhivu so hranili nekaj zelo pomembnih listin in župnijski urbar, v katerem so bili navedeni različni podatki o izdatkih za obnovitvena dela in opremo. Steklasa je sicer vrsto teh podatkov uporabil in ustrezno povzel, preverjanje teh podatkov, če oštejemo nekaj drobcev iz kapiteljskega arhiva, pa danes ni več mogoče. Zato bomo na tem mestu povzeli le najpomembnejše prvine za stavbno zgodovino in opremo.
V 16. stoletju (po letu 1520) posebnih posegov ali obnovitvenih del ne beležimo. Verjetno je bila v tem času posebna skrb zagotavljanje varnosti zaradi turških vpadov, po drugi strani pa tudi reformacija, ki se ji dolenjsko plemstvo, kot eden od glavnih virov financiranja obsežnejših del, ni moglo povsem izogniti.749 Kljub temu pa je treba upoštevati, da so bile prav pove zave z lokalnimi veljaki in župnijsko cerkvijo razlog za prve posege oziroma opremo po posvetitvi cerkve. V cerkvi so bili namreč konec 16. stoletja zabeleženi prvi pokopi, ki so posledično pomenili ureditev grobnic. Zanimivo je, da kljub evidentirani kripti v prezbiteriju, ki je zelo verjetno nastala sočasno z njegovo gradnjo, in pokopališču okoli cerkve do leta 1785 ni ohranjenih starejših nagrobnikov. Prva znana tovrstna spomenika umrlih in pokopanih v cerkvi predstavljata šele mrtvaška ščita Sigmunda Turjaškega, ki naj bi umrl 8. septembra 1594,750 in Sigmunda Gusiča, umrlega leta 1627.751 Oba ščita sta zagotovo do leta 1823 visela nad njunima grobnicama, ki sta se nahajali ob grobnici grofa Maksimilijana Valerija Barba.752 Njegov nagrobnik, ki si ga bomo podrobneje ogledali ob sprehodu po cerkvi, je edini še ohranjen. Ver jetno je treba pojav mrtvaških ščitov in Barbovega nagrobnika razumeti kot posledico izgradnje obsežnejše grobnice, ki je pripadala vsakokratnim lastni kom gradu Rakovnik (Kroissenbach). V 15. in 16. stoletju so to bili zagotovo Turjaški oziroma njihova mlajša dolenjska veja, katere člani se v drugi polovici 15. in v zgodnjem 16. stoletju pogosto omenjajo tako v zvezi s šentrupertsko cerkvijo kot posestmi v vasi in njeni okolici.753 To bi pomenilo, da so Turjaški
748 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 157 in dalje.
749 Leta 1581 v vizitaciji Pavla Bizancija, kotorskega škofa in generalnega vikarja oglejskega patriarha, zasledimo podatek o številu (treh) gospostev v župniji Šentrupert (verjetno Škrljevo, Rakovnik in Dob), ki so bila v rokah heretikov, in seznam nekaterih zaplenjenih heretičnih knjig (Höfler Trije popisi cerkva, str. 36).
750 Po zadnji študiji Mihe Preinfalka se ščit najverjetneje nanaša na Sigmunda Turjaškega, ki je umrl najpozneje leta 1566 (Preinfalk, Auerspergi, str. 67–68), zato je domneval, da gre pri interpretaciji napisa za napako.
751 Sigmund Gusič se kot lastnik gradu Rakovnik navaja od leta 1614 do 1627 ( Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 278).
752 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
753 Glej Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, št. 8, 24, 26, 27, 29, 31, 32.
176
v zgodnjem 16. stoletju oziroma kma lu po izgradnji cerkve morali v njej urediti svojo grobnico. Ker je ta linija z Andrejem Turjaškim leta 1579 izu mrla,754 je grad oziroma njihova posest (vključno z grobnico) prešla na njiho ve dediče Apfaltrerje, ki sicer v zvezi s cerkvijo niso izpričani, za njimi leta 1614 pa v last Sigmunda Gusiča, ki je bil v grobnici dejansko pokopan. Iz opisov in objavljenih foto grafij je razbrati, da sta bila mrtvaška ščita izdelana iz lesa. Auerspergov je bil preproste okrogle oblike, Gusičev pa rahlo ovalne, pri čemer je osrednji del krasil še razgiban okvir s pretežno rastlinsko motiviko. Pred drugo sve tovno vojno sta se oba ščita nahajala v grajski kapeli gradu Rakovnik, ki pa so ga partizani leta 1943 požgali, tako da sta bila najbrž ščita deležna enakega konca. Posledično lahko le iz ohranjenih fotografij preverimo napis, ki pa vsaj pri prvem ščitu ni v celoti berljiv:
»Hie ligt begrabe(n) der edl vnd vest her Sigmvd vo(n) Aversperg der gestor(ben) is(t) … 59 iar de got …«
Dosedanji prepisi vključno z Valvasorjevim se torej rahlo razlikujejo,755 tako da je zagotovo prišlo do napačnega branja letnice smrti, ki najverjetneje sploh ni zapisana, kar bi se skladalo z drugimi že omenjenimi zgodovinskimi dejstvi.756 Na osnovi tega lahko sklenemo, da je bil ščit starejši, najverjetneje iz časa okoli leta 1566, kot to izkazujejo že navedena zgodovinska dejstva. Mlajši ščit z vidika datacije ni problematičen, le napis je bolj kompleksen:
»Sigmvnd Gusitsch zv Pogan: vnd Krais: …
Kaÿ: A: Z: H: V: B: Kaÿ: Maÿ: H: K: R: 1627«, saj sporoča njegovo lastništvo gradu Pogance in Rakovnika ter različne držav ne oziroma vojaške funkcije. Oba ščita sta bila značilen odsev časa nastanka
754 Preinfalk, Auerspergi, str. 69.
755 Steklasa (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 156) samo povzema po Valvasorju (Valvasor , Die Ehre, XI, str. 487), in sicer: »Hier liegt begraben der Edle und Vest Herr Sigmund von Auersperg, Ritter, der gestorben ist den 8. September An. 1594«. Enako je zapisal tudi župnik Josip Bučar v svojem opisu cerkve leta 1823 (NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20).
756 Verjetno je bilo zapisano, da je Sigmund umrl star 59 let. To bi pomenilo, da se je rodil okoli leta 1507, kar se sklada z ostalimi družinskimi okoliščinami (oče Andrej je npr. umrl leta 1512).
177
Mrtvaški ščit Andreja Turjaškega iz leta 1566 pred gradom Rakovnik pri Šentrupertu [INDOK]
tako v vsebinskem kot tipološkem smislu. Gre za simbolno nadaljevanje sre dnjeveške navade v evropskem prostoru, da so na grob viteza, ki je imel pra vico biti pokopan v posvečeni zemlji cerkve ali samostana, položili grbovni ščit in orožje, ki so ju v pogrebni ceremoniji posvetili, hranili pa običajno nasledniki v časten spomin. Zlasti v 15. in še posebno v 16. stoletju je to orožje in ščit simbolno nadomeščal t. i. mrtvaški ščit iz lesa, obešen nad grobom.757 Ščit je bil navadno okrašen s pisanimi grbovnimi insignijami umrlega viteza ter napisom in je na nek način nadomeščal epitafe, se pravi določeno obliko nagrobnikov. Čeprav so razne oblike epitafov kot spomin na umrlega prevla dovale, so bili mrtvaški ščiti do zgodnjega 17. stoletja pogosti tudi pri nas, vendar so jih pozneje ne glede na zasluge pokojnih postopoma odstranjevali iz cerkva ali samostanov, kar se je zgodilo tudi našima primerkoma. Zanimivo je, da poznejši lastnik grobnice Maksimilijan Valerij Barbo, ko je dal leta 1697 postaviti svoj nagrobnik oziroma epitaf, ščitov ni dal odstraniti, kar se skla da z vsesplošno prakso tedanjega plemstva. Med najlepše primere mrtvaških ščitov, ki so se pri nas ohranili na izvirnem mestu, bi lahko šteli ščit Krištofa Gustišiča (Cristof Gvstishitsh) iz leta 1583, ki je vzidan na severni strani slavoločne stene v cerkvi sv. Treh kraljev na Brunku nad Radečami.
178
757 Pilz, Der Totenschild, str. 57–65; Leitner, Aufschwör-, Amts- und Totenschilde, str. 197 in dalje.
Grad Rakovnik pri Šentrupertu med obema vojnama [INDOK]
Poleg gradnje grobnice za lastnike gradu Rakovnik v obravnavanem času beležimo le še postavitev krstnega kamna leta 1632, ki danes služi za kropilni kamen pri desnem slopu pevske empore. Ivan Steklasa je njegov na stanek pripisal naročilu Andreja Rapicija, tedanjega lastnika gradu Zagorica pri Mokronogu, vendar napis na kamnu ni povsem skladen s Steklasovim prepisom, pa tudi podatki o lastništvu se razhajajo, saj se kot lastnik Zagori ce med letoma 1630 in okoli 1650 navaja Adam Rapicij (Rapitius).758 A več o krstnem kamnu pozneje. Ko govorimo o posegih v 17. stoletju, moramo še prej omeniti, da je prvo arhivsko izpričano spremembo oltarne opreme doživel nekdanji Marijin oltar, ki je stal na severni strani slavoloka. Če se opremo na Steklaso,759 je dal prav baron Maksimiljan Valerij Barbo skupaj z epitafom postaviti nov oltar, pri katerem je ustanovil še mašno ustanovo. V ustanovni listini, ki je bila hranjena v župnijskem arhivu, je bila navedena celo grobnica, za katero je župnik moral dati zagotovilo, da vanjo ne bodo položili nobenega brez dovoljenja najstarejšega člana naslednikov v grofovi rodbini.760 To je potr dil tedanji šentrupertski župnik in novomeški prošt Rajmund Ferdinand grof Lanthieri (1697–1714), ki je sicer župnijsko funkcijo v Šentrupertu prevzel že leta 1693, a je bil v Šentrupertu bolj malo prisoten.761 Oltar je bil posvečen sv. Družini, kar je razodevala tudi nova oltarna slika s tem motivom. Oltar je bil do leta 1823 še na svojem mestu, ob obnovi cerkve sredi 19. stoletja oziro ma najpozneje leta 1856, ko so na tem mestu postavili današnji oltar, pa so oltar odstranili. Kako je oltar končal, ni povsem jasno. Za sliko skupaj z bogatim okvirjem vemo, da je bila nameščena v grajski kapeli na Rakovni ku, kjer je bila najbrž skupaj z gradom leta 1943 uničena. Iz fotografij iz časa okoli leta 1930 lahko vidimo celoten oltarni nastavek. Ta pripada tipu oziroma vsaj začetni stopnji t. i. okvirnih oltarjev, ki so bili zlasti na Do lenjskem zelo priljubljeni v prvi polovici 18. stoletja. V tem primeru bi potemtakem ce loten oltar, kakršen je stal v šentrupertski cerkvi, obsegal poleg menze oziroma ante pendija okvirni oltarni nastavek z osrednjo sliko sv. Družine, na kateri je bil poleg Marije z Jezusom in Jožefom upodobljen še sv. Frančišek Asiški, nad njo pa še segmentna slika Boga Očeta z golobom kot simbolom svetega duha. Osrednji prizor je stilno in vsebinsko sledil pravoslavnim ikonam, zato niso manj kale grške inicialke za Mater Božjo. Okvir je
758 Smole , Graščine, str. 550; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 380.
759 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 166.
760 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 166–167.
761 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 99; Dolinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 86.
179
Oltar sv. Družine v nekdanji kapeli gradu Rakovnik pri Šentrupertu [INDOK]
Urni mehanizem v zvoniku cerkve bi lahko izviral iz leta 1720. Leta 1920 ga je temeljito obnovil in posodobil Anton Grandlič, urar iz Mirne Peči. Zadnjo obnovo je leta 1946 opravil Janko Košak, ključavničar iz Šentruperta
zgoraj dopolnjevala rezljana kompozicija grbov obeh zakoncev, se pravi na levi Maksimiljana Valerija Barba in desno Marije Kristine, rojene Brenner. Donatorstvo potrjuje še napis v nemščini na okvirju slike iz leta 1690,762 ki ga je mogoče v celoti razbrati iz objavljene fotografije: »Max Valerius Barbo Graff Von Waxenstein • Röm: Kaÿ: Maist: Camrer • Maria Cristina Barbin Graffin Von Waxenstein Ein Geborne Brenerin freÿn in 1690•«. Sledil je še podpis avtorja: »Remaines«, ki pa ga za zdaj še ni bilo mogoče identificirati. Ko govorimo o oltarju sv. Družine s konca 17. stoletja, ki je omenjen še v opisu cerkve leta 1823, je vendarle treba navesti določena razhajanja s po datki iz vizitacije nadškofa Attemsa iz leta 1753.763 Ta je tedaj v cerkvi naštel sedem oltarjev, in sicer veliki oltar sv. Ruperta, oltar sv. Križa, sv. Jožefa, sv. Notburge, Rožnovenske Matere Božje, sv. Mihaela nadangela in sv. Antona. Le dva imata po patrociniju korenine iz leta 1520, ostali so morali biti novi. Kje so stali, ni povsem jasno. Eden bi lahko bil prislonjen na sredini južne ste ne, kjer je bila zgoraj sekundarno pod gotskim oknom delno v partiji strelne line prebita neka odprtina, ki bi lahko služila kot vir svetlobe za posebne svetlobne učinke baročnih oltarjev, a o tem podatkov seveda ni, saj je bila odprtina pozneje zazidana.
Videz cerkve s konca 17. stoletja bi morali dopolniti še z nekaterimi sestavinami, ki so nastale bodisi v 16. bodisi v 17. stoletju in doslej niso bile
762 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 166.
763 Glej zgoraj poglavje o vizitacijah goriških nadškofov.
arhivsko ali kako drugače zabeležene. Oporo in časovni okvir daje Trostova grafika Šentruperta (strani 22–23), ki je nastala nekako med letoma 1678 in 1685, o čemer smo govorili že v uvodnem poglavju. Na sredini Tro stove kompozicije je seveda upodobljena cerkev, ki je prikazana iz severozaho dne smeri. Med že obravnavanimi sestavinami nam pri cerkvi najprej vzbudi pozornost prizidek na severni strani ladje, ki predstavlja preddverje severnega portala, kakršnega so precej pozneje pozidali skupaj s stopniščem na pevski kor in je še danes ohranjeno. Po Trostovi grafiki sodeč je takšno preddverje obstajalo vsaj od 17. stoletja in je najbrž izpolnjevalo povsem funkcionalne naloge. Kdaj natančneje je nastalo in kakšne so bile njegove posebnosti, pa iz grafike ni mogoče razbrati. Mogoče gre za prvino iz časa župnika Štefana Belčiča, ki ga razen kot naročnika grafike poznamo tudi po posebni mašni ustanovi v župnijski cerkvi.764 Bil je precej premožen, zato je bilo po njegovi smrti veliko razprtij okoli njegove dediščine, za katero so se potegovali različni posamezniki v tem ali onem imenu.765
Podobno je mogoče reči še za eno sestavino, to je uro in njen meha nizem, ki je na grafiki vidna na zvoniku tik pod severnim oknom. Očitno je šentrupertska cerkev v 17. stoletju premogla uro z mehanizmom, kar je bila na splošno za tisti čas pa vse do začetka 20. stoletja zelo zahtevna investicija. Ven dar se ta urni mehanizem ni ohranil, kajti današnji, nameščen v tretji etaži, je poznejši, zato si ga bomo podrobneje ogledali v nadaljevanju. Mogoče velja omeniti le to, da je najbrž prvi pravi urni mehanizem nadomestil priljubljenost sončnih ur. Ti sta bili na šentrupertski cerkvi dve, ena na vogelniku južne stene ladje, kjer je še danes, ena pa na drugem južnem oporniku pri vhodu v prezbiterij, ki je starejša in bi lahko bila izdelana še v 15. stoletju. Večja obnovitvena dela je cerkev doživela šele sredi 18. stoletja. Prej najbrž niti ni bilo večje potrebe, saj je iz podatkov ene od vizitacij cerkve leta 1736 razbrati, da sta bila tako župnišče kot cerkev v razmeroma dobrem stanju.766 Seveda je to posledica dobrega gospodarjenja, o čemer priča nekaj podatkov o popravilih. Prvi takšen primer je bil mogoče prav urni mehanizem, ki bi lahko večjo prenovo ali pa celo novo izvedbo doživel okoli leta 1720. Oporo za to daje analiza obstoječega urnega mehanizma, ki je sicer obsežno obnovo doživel leta 1920, a je na napisni ploščici s podatki avtorja in predelave zapisana tudi letnica 1720.767 Sicer pa je moral že tri desetletja pozneje urni mehanizem doživeti večje popravilo. Še pred omenjeno vizitacijo, leta 1735, so npr. naročili nov zvon, o čemer je pričal napis »Sancte Ruperte, ora pro nobis« ter »Lvcas Dimiz me fvdit Labaci anno 1735«,768 ki sporoča čas nastanka in avtorja, zvonarja Luko Dimica iz Ljubljane.769
764 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 95–96; Maček Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri do leta 1809, str. 410.
765 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 97 in dalje; Smole , Vicedomski urad za Kranjsko, str. 201–202.
766 Smole , Vicedomski urad za Kranjsko, str. 328.
767 V letu 2019 je ZVKDS s pomočjo urarskega mojstra Samuela Kukovičiča iz Brestanice izvedel podrobnejšo analizo urnega mehanizma in neke vrste njeno topografijo. Pri tem je bila odkrita bakrena ploščica z napisom »MDCCXX – MCMXX GRANDLIC« (Kukovičič, Šentrupert, str. 2).
768 NŠAL, ŠAL, Nčr. Avsec, Šentrupert; Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 171.
769 A mbrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 93–94.
Rekonstruirana baročna slikana sončna ura na južni strani ladje
181
Dalje je iz podatkov iz župnijskega arhiva, ki jih je zbral Steklasa,770 razvidno, da so leta 1752 poleg obnove strešne kritine in oken položili še nov kamnit tlak, ki je nadomestil verjetno še gotskega iz opečnih tlakovcev, katerega ostanke so skupaj z ostalimi plastmi tlakov leta 1984 odkrili z arhe ološkim sondiranjem v prezbiteriju. Se pa postavlja vprašanje, na kateri tlak se navedba nanaša. V delu zakristije je ohranjen lep kamnit tlak iz črnega lokalnega apnenca, prav tako za glavnim oltarjem, medtem ko je v ladji danes poleg dveh kamnitih stopnic iz tistega časa tlakovanje šele iz zgodnjega 20. stoletja. Po nekih podatkih naj bi kamniti tlak iz sredine 18. stoletja prenesli v romarsko cerkev na Veseli Gori,771 v župnijski cerkvi pa je bil najbrž zaradi tega tlak bolj skromen. V poročilu o kanonični vizitaciji iz leta 1903 je celo navedeno,772 da cerkev potrebuje nov tlak in križev pot, kar je bilo kmalu za tem dejansko uresničeno. Sočasno s tlakovanjem so sredi 18. stoletja popravili okna ter prepleskali stene in s tem zakrili gotske stenske slike. Toda bolj kot to je zanimiva Steklasova navedba o oltarjih.773 Leta 1752 naj bi obnovili oltar Rožnovenske Matere Božje in ga opremili z istoimenskim kipom. Za oltar sicer ne vemo, kdaj in kje so ga postavili. V nekem dokumentu iz leta 1656 je v Šentrupertu navedena bratovščina rožnega venca,774 ki bi lahko bila v drugi polovici 17. stoletja zaslužna za nov oltar, ko je bilo tudi na Dolenjskem v številnih cerkvah zaznati razmeroma veliko novih oltarjev. Kaj več od tega pa ni mogoče reči.
V zvezi z oltarji je še zanimivo, da naj bi leta 1752 namesto starega glavnega oltarja postavili nov veliki oltar, ki se je ponašal z velikim kipom sv. Ruperta. Verjetno je šlo za oltar večjih dimenzij, za katerega sta bila po stroških sodeč zaslužna tako kipar kot tudi slikar,775 več podrobnosti pa ne
770 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 157 in dalje.
771 Peskar , Šentrupert na Dolenjskem, str. 30.
772 Ž A Trebnje, Vizitacije, 1903.
773 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 157.
774 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 89; Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 69.
775 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 160.
182
Kamnit tlak v romarski cerkvi na Veseli Gori
vemo. Ko so v naslednjem stoletju oltar zamenjali z novim, so kip shranili na podstrešju, pozneje pa so ga postavili v kapelico pri župnišču, o čemer bo še govora. So pa zaradi strele veliki oltar popravljali kar dvakrat, leta 1796 in 1836, ko so morali izdelati nov tabernakelj.776 Mogoče je takrat prišlo do večjega požara v prezbiteriju, ki je poškodoval predvsem ožji oltarni prostor, kar še danes izpričuje rdečkasto obarvan peščenjak. Obnovljen oltar je po proštovem pooblastilu posvetil kar tedanji šentrupertski župnik Josip Bučar († 1843). Leta 1776 so znova obnavljali zvonik, ki je dobil novo ostrešje in kritino, in prebelili cerkvene stene.777
Ti podatki so pokazali, da je cerkev 19. stoletje dočakala brez več jih gradbenih sprememb, čeprav v prvih desetletjih 19. stoletja beležimo še nekaj popravil in manjših posegov. Eden od teh naj bi bile nove klopi leta 1806. Leta 1812 naj bi prezbiterij dobil novo ostrešje, pozneje pa tudi ladja. Dalje naj bi leta 1814, če se opremo na Bučarjev opis iz leta 1823,778 zvonik dobil novo pločevinasto kritino, ki so jo zaradi boljše odpornosti prebarvali na rdeče, obenem pa še okrasili s pozlačenimi vazami. Pet let zatem naj bi v zvoniku namestili novo uro, česar današnje analize sicer ne potrjujejo, razen če se navedba nanaša le na leseno konstrukcijo, ki nosi urni mehanizem, saj naj bi tega leta, se pravi 1819, na novo izdelali tudi leseno zvonišče oziroma nosilce za zvonove, česar pa letnica 1800 na enem od nosilcev ne potrjuje. Istega leta (1819) naj bi obzidje okoli cerkve znižali za polovico, sicer pa so bili leta 1823 v cerkvi kamnita prižnica, ki naj bi bila za cerkveno višino in širino premajhna, orgle, v prezbiteriju slika Kristusa z dvanajstimi apostoli, vseh oltarjev pa šest,779 pri čemer najbrž ni bil vštet oltar v zakristiji.780
Pred pričetkom ključnih posegov v sredini 19. stoletja, s katerimi je cerkev izgubila vrsto izvirnih sestavin, sta nastala še obhajilna miza in železna ograja, ki so ju postavili leta 1844 pred velikim oltarjem.781 Sam po sebi ta element ni posebej odločilen za tedanjo splošno izraznost cerkvene prostornine, saj je odsev liturgičnih in drugih sprememb, ki jih je Cerkev postopoma uveljavljala v bogoslužje. Vendar je iz objavljene fotografije in še bolj iz ohranjene ograje,782 ki je danes nameščena v župnišču, razvidno, da gre za uveljavitev novogotskih oblik. Zato je ograja kot del obhajilne mize zanimiva predvsem z vidika oživitve historičnih slogov. Ta segment bo sicer zelo pomemben kakšno desetletje pozneje, ko se bo z nastopom župnika Vin cencija Vovka (1855−1868) pričela obsežna prenova stavbe. To prenovo bi po eni strani mogoče že lahko šteli kot odraz naraščanja kulturne zavesti o po membnosti spomenikov preteklosti in njihove vizualne izpovednosti, čeprav takrat še ni bilo razvito pravilno pojmovanje spomenikov kot materialnih prič preteklosti, pri katerih so avtentične sestavine edino pravo merilo za spoznavanje resničnih zgodovinskih, kulturnih in drugih razmer, ki so pogo jevale njihov nastanek. Sočasni zapisi v tedanjem časopisju vsekakor navajajo
776 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 160.
777 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 157.
778 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
779 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
780 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 49, 1972, str. 392.
781 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 160.
782 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 179.
183
Lesen nosilec zvona z letnico 1800
Dvojna portalna odprtina pred južnim vhodom v prezbiterij je najbrž delo skupine mojstrov, ki jih je vodil furlanski stavbar
k sklepu, da lahko tudi na Dolenjskem govorimo o določenem odsevu širših kulturnih in družbeno-političnih razmer, ki jih poznamo v nemških deželah, ko je že v poznem 18. stoletju gotika kot umetnostni pojav postala sinonim za nemški nacionalni stil.783 Čeprav v slovenskih deželah tako močne nacio nalne prvine za gotski stil sicer ne zasledimo, pa so tovrstni pojavi uveljavlja nja posameznih zgodovinskih oblik, v tem primeru gotike, vendarle odsev splošnega kulturnega in družbeno-političnega dogajanja v tedanji Evropi. Žal pa je bil ta proces v Šentrupertu preveč prežet z idejo stilnega čiščenja v smislu odstranitve drugotnih, zlasti baročnih sestavin. Odstranili so celo gotske sestavine, npr. kamnito prižnico, omenjeno že leta 1461, s čimer so vsa ta prizadevanja in srednjeevropski kontekst idej obnov tovrstnih cerkvenih spomenikov postala protislovna.
Med najstarejše primere uveljavitve novogotskih oblik v cerkveni arhitekturi v Sloveniji smo doslej poleg vhodne lope romarske cerkve v Crn grobu (1858) uvrščali tudi obnovo zvonika nekdanje kapiteljske (danes škofij ske) cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu iz časa okoli 1860,784 katere avtor je mogoče furlanski stavbar Giovanni Battista Pascoli, ki je leta 1866 pripravil načrte še za regotizacijo frančiškanske cerkve v Novem mestu.785 Toda zadnja monografska študija o župnijski cerkvi v Kranju je pokazala, da so se novogot ske stavbne oblike začele pri nas pojavljati že okoli leta 1834.786 Seveda pa bi teh nekaj komajda omembe vrednih primerov težko primerjali ali celo obrav navali kot odsev obsežnih gradbenih posegov v velikih evropskih mestih, npr. v nemškem Kölnu, še posebno, ker gre v Šentrupertu le za skromno uverturo v obnovitvena dela, ki so sledila potem, ko je leta 1855 krmilo šentrupertske župnije prevzel župnik Vincenc Vovk.
783 Podrobneje o tem: Hubel, Denkmalpflege, str. 32 in dalje.
784 Kot najstarejši primer novogotskih oblik v Sloveniji je veljala stavba podrtega Kolizeja v Ljubljani iz let 1845–1848 (Cevc, Slovenska umetnost, str. 150).
785 Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 107.
786 Peskar, Sagadin, Šebalj, Župnijska cerkev sv. Kancijana v Kranju, str. 118.
184
Giovanni Battista Pascoli
Župnik Vincencij Vovk je bil nedvomno ključna osebnost usodnih sprememb šentrupertske cerkve v času njegovega službovanja (1855–1868). Vse posege je za tisti čas razmeroma dobro spremljalo tedanje časopisje, ki je s svojimi navdušenimi komentarji pomenilo določeno spodbudo za prenovit vene procese, katerih glavna nit je bila oživitev gotske podobe cerkve na račun baročnih sestavin. Na srečo teh ni bilo veliko. Zato pa toliko bolj obžaluje mo, da se je prenovitelj lotil tudi starejših izvirnih elementov. Toda pojdimo po vrsti in vsaj v nekaj besedah orišimo življenje in delo župnika Vovka. Po mašniškem posvečenju leta 1820 je najprej kot kaplan služboval na Raki, nato pa med letoma 1827 in 1834 kot župnik v Črnomlju, kjer je takoj organiziral prenovitvena dela na podružnicah in župnijski cerkvi.787 Še bolj zavzeto se je tovrstnih podvigov lotil v metliški župniji, ki jo je vodil od leta 1834 do 1855.788 Tam se je najprej lotil prenove cerkva pri Treh farah v Rosalnicah, kjer je med drugim za severno cerkev zaposlil kranjskega slikarja Josipa Egartner ja, do leta 1850 pa posodobil še župnijsko cerkev sv. Nikolaja.789 Vseskozi je v svoji župniji prvenstveno skrbel za izobraževanje na različnih področjih, zlas ti kmetijskem, veliko prispeval pri dobrodelnosti in drugih oblikah pomoči revnejšim slojem, zato je bil pri faranih precej priljubljen. Zaradi naštetih last nosti in izkušenj je naposled dobil v upravljanje župnijo v Šentrupertu, kjer je ostal do svoje smrti leta 1868. Če verjamemo njegovemu življenjepisu, ki ga je po njegovi smrti spisal župnik v sosednji župniji na Mirni in pred tem Vovkov kaplan, Janez Müller,790 se je župnik Vovk najprej lotil obnove župnišča, takoj za tem pa še cerkve, pri čemer naj bi naletel na hud odpor domačinov, saj so ti obnovi cerkve nasprotovali. Za obnovo župnišča naj bi najel kar italijanske zidarje, ki so tačas delali v Boštanju.791 Ti so se, ko so končali župnišče, lotili še župnijske cerkve, kjer naj bi najprej odbili večino ometov. Predhodno so iz cerkve umaknili vse oltarje z izjemo glavnega, istočasno porušili stopnice, ki so ob severni in južni ladijski steni vodile na pevski kor, in namesto njih na severni zunanjščini zgradili novo stopnišče.792 Sočasno s temi deli naj bi dal župnik Vovk, da bi se iz ladje bolje videl glavni oltar, razširiti slavolok,793 nad t. i. malo zakristijo na južni strani, kjer je gosposka empora družine Barbo, pa zgraditi še eno etažo za oratorij. Hkrati sta v severni steni prezbiterija nastali dve niši, v kateri so vstavili kipa sv. Nikolaja in sv. Urha, ob slavoloku v ladji dva nova stranska oltarja, Rožnovenske Matere Božje in sv. Antona Puščav nika, in nova prižnica.794 Ob tem obsegu del se zagotovo odpira vprašanje
787 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXV, List 38, 1972, str. 303–304.
788 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica List 42, 1972, str. 334–335.
789 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXV, List 39, 1972, str. 312.
790 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica List 52, 1972, str. 417–419; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 142. Navezanost župnika Janeza Müllerja na Šentrupert kaže še dejstvo, da je leta 1884 v Šentrupertu ustanovil mašno ustanovo za njegov dušni blagor enkrat tedensko na neopredeljen dan (Maček , Mašne in svetne ustanove od 1863 do 1891, str. 630).
791 Novo cerkev v Boštanju so gradili okoli leta 1853 (Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 372–373), konec njene gradnje pa je pomenila svečana posvetitev leta 1857 (Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 207).
792 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 49, 1972, str. 392–393; XXVII, List 50, 1972, str. 400–401.
793 Da podatek o širitvi slavoloka drži, bi posredno pričal še fragment izvirne slavoločne profilacije, ki bi bil lahko ob širitvi odstranjen in shranjen v prvem nadstropju zvonika, kjer je danes začasni lapidarij.
794 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 50, 1972, str. 400–401.
185
o avtentičnosti lokacije pol živalske, pol človeške maske, ki je vzidana v juž ni del slavoloka, kar bo mogoče ugotoviti šele po izvedbi posebnih preiskav ometov. Prav tako ni povsem jasno, ali sta ob tej obnovi nastala oba portala v prezbiteriju, od katerih eden vodi v zakristijo, drugi na južni strani pa je bil na novo prebit kot nov vhod, pri čemer so morali na zunanjščini izdelati nekakšno preddverje z dvojno portalno odprtino. Sicer ta rešitev iz načrta, ki ga je objavil Leinmüller leta 1862, ni razvidna, a je enako mogoče reči tudi za različico, ki jo je leta 1902 objavil Vrhovec, pa je tedaj obstoj dvojne portalne odprtine že razviden na sočasnih fotografijah. Na novo so najverjetneje izde lali še gornje dvojno okno na čelni fasadi, ki je verjetno nadomestilo manjšo okroglo odprtino, delno nove pa so tudi fiale na opornikih.
Tloris župnijske cerkve v Šentrupertu, objavljen leta 1862 [LeinmÜller , Die Kirchen]
Vsa našteta dela so morali zaključiti že leta 1856, saj sta stranska oltarja na steni za današnjima oltarnima slikama, ki sta poznejši, datirana s to letnico,795 ki pa po vsej verjetnosti ne označuje zaključka obnove. Najbrž so se obnovitvena dela zavlekla še za kakšno leto, kajti nov križev pot, delo Jurija Tavčarja, je bil izdelan leta 1857 ali leto zatem.796 Avtor oltarjev, kipov in slike v južnem oltarju ter drugega okrasja je bil najbrž ravno tako Jurij Tavčar iz Idrije (1820–1892), ki ga je župnik zaposlil še za nekatera naročila v Beli krajini (za cerkvi v Suhorju in Dragatušu).797 Delež Jurija Tavčarja v Šentrupertu doslej ni bil v celoti prepoznan. V njegov opus bi mogoče pogojno lahko uvrstili vsaj še obe niši z baročnima kipoma v severni steni prezbi terija, a bo o tem še govora, in najbrž tudi vso t. i. mavrsko okrasje, se pravi ka pitele ladijskih slopov, ki so bili izdelani iz mavčnih odlitkov, ter druge drobne detajle v slogu nove gotike, med katere po vsej verjetnosti sodijo rastlinske konzole v severni steni prezbiterija. Vprašanje pa je, ali je celotna novogotska
795 Peskar, Šentrupert na Dolenjskem, Varstvo spomenikov – Poročila, 42, str. 155–156.
796 J . V., Z Dolenskiga, str. 118–119; Janez Müller (Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica, XXVII, List 50, 1972, str. 400) je križev pot postavil v leto 1857, Steklasa, ki ga je označil za brez vrednosti, pa v leto pozneje (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 181).
797 M ajnik, Slikar Jurij Tavčar »Idrijski«, str. 56–58.
186
preobrazba nastajala po njegovih načrtih ali pa je bil Tavčar zgolj izvajalec, saj so določene razlike med oltarji in prižnico ter ostalimi novogotskimi ele menti vendarle opazne. Glede na vrsto sorodnosti z ostalimi spomeniki tretje četrtine 19. stoletja, ki jih pripisujejo stavbeniku Giovanniju Battisti Pascoliju,798 bi si upali trditi, da je bilo sodelovanje tega stavbenika tudi pri župnijski cerkvi v Šentrupertu zelo verjetno. Obseg prenove je poleg navedenih opisov iz bolj ali manj sočasnega časopisja razviden še iz tedanje zabeležke dopisnika dunajske centralne komisije za ohranjanje umetnostnih spomenikov, kjer je poleg opisa zanimiv predvsem tloris tedanjega stanja cerkve,799 iz katerega je razvidno, da obnovitvena dela v 19. stoletju še niso zajela vseh sestavin. So pa dela v Šentrupertu in istočasno Pleterjah vzbudila večjo pozornost pri različnih ljubljanskih uradnikih in drugih, ki so imeli več pripomb na pisno poročilo predstavnika komisije Josefa Leinmüllerja, izraženih v več dopisih, ki jih hrani nekdanji arhiv dunajske centralne komisije.800 Zaključek Vovkovih prizadevanj za preoblikovanje cerkve je v času njegovega službovanja predstavljala postavitev novega glavnega oltarja, izde lanega iz nabrežinskega apnenca. Delo je v poznojesenskem mrazu leta 1865 izvedel ljubljanski kamnosek Ignacij Toman ml. (1815‒1869),801 ki je naročilo prevzel že kakšno leto prej in zanj posebej preučeval gotski stil.802 Pri izdelavi so sodelovali še drugi ljubljanski obrtniki, o čemer pa bo govora v nadaljevanju ob sprehodu po cerkvi. Na tem mestu velja le omeniti, da je bil oltar posvečen 30. septembra 1866, ko so vanj vgradili relikvije sv. Krescencije, Fortunata in Deodata, leta 1871 pa še relikvije sv. Ruperta, ki so jih pridobili iz Salzburga.803
798 Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 685.
799 Leinmüller, Die Kirchen, str. 189.
800 ARS, AS 1100, šk. 12, 227, dopisi z dne 20. novembra 1858, 28. februarja 1859 in 10. marca 1859.
801 L . G., Ignaz Thomann, str. 4; Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica, XXVII, List 52, 1972, str. 418.
802 Z godnja Danica, XXII, List 41, 1869, str. 230.
803 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 142.
187
Gotski oporniki z dodanimi novogotskimi dekorativnimi elementi iz časa okoli leta 1856
Če smo podrobno spremljali opise obnovitvenih del v 19. stole tju, potem je bilo opaziti, da z izjemo zunanjega stopnišča na pevski kor in vhodne lope pred severnim stranskim portalom zunanjščina cerkve ni bila posebej obravnavana, čeprav zasledimo zapis, da je župnik Vovk obnovil cer kveno notranjščino in zunanjščino.804 Zaradi tega smo doslej v Vovkov čas uvrstili kamnito okrasje oziroma fiale opornikov, o katerih bo še govora. Vendar pa so morali že takoj po nastopu Vovkovega naslednika, župnika Alojzija Koširja (1868–1891) okoli leta 1870, nadaljevati s prenovo. Najprej sta prišla na vrsto ureditev Božjega groba pri oltarju sv. Antona in obsežnej ša prenova zvonika.805 Slednja je zajela predvsem zgornjo polovico zvonika, ki so jo na novo ometali ter izdelali povsem novo ostrešje oziroma celotno streho, preoblikovano po novogotskem okusu, in sicer tako, da so čebulasto streho na zvoniku zamenjali s piramidasto. Delo je bilo izvedeno po navodi lih in načrtih Janeza Koprivnikarja s Save, ki bo najbrž identičen kar s tam kajšnjim kaplanom,806 izvajalci pa so bili tesarski mojster Marko Plečnik in klepar Jožef Merljak, oba iz Hotedršice, ter zidarski mojster Jakob Urbančič iz Logatca.807 Obseg prenove zvonika ni povsem jasen, saj časopisje piše kar o povsem novi zgornji polovici,808 vendar se to nanaša le na strešni del in morda na štiri vogalne stolpiče ter fasadne omete, medtem ko je zidovje za gotovo še izvirno iz 15. stoletja. Vsekakor je bila cerkev ob vizitaciji leta 1878 označena kot stavba, ki ne potrebuje večjih popravil.809 A so se morali nekaj let pozneje lotiti tudi oken oziroma krogovičij, na kar opozarjata vklesani letnici 1888 in 1889 v špaletah južnega in jugovzhodnega okna prezbiterija. Obeh oken so se najverjetneje lotili zaradi vgradnje dveh novih vitrajev s Tirolske, ki sta bila v okni prezbiterija nameščena v času župnika Koširja.810 Povod za ta dela je bila med drugim njegova zlata maša leta 1888,811 ko je cer kev poleg nove bandere dobila še »gotiška svetilnika«, kar se nanaša na viseča s večnika novogotskih oblik, ki pa nista več v cerkvi. Leta 1890 je slikarka Ana Skedl (1856–1920) za severni stranski oltar izdelala še osrednjo oltarno sliko Rožnovenske Matere Božje.812 Že župnik Alojzij Košir, še bolj pa njegov naslednik Janez Mervec (1891–1918), sta se zagotovo zavedala bližajoče se 400. obletnice izgradnje cerkve, ki jo je sporočala letnica 1497 nad zahodnim portalom kot tedaj ve ljavno leto izgradnje cerkve. Zato ni presenetljivo, da se je novi župnik kmalu lotil prvih prenovitvenih del, ki so najprej zajela notranjščino prezbiterija. Po postavitvi odrov leta 1896 se je izkazalo, da je obok v precej slabšem stanju, kot je bilo to videti na prvi pogled. V najslabšem stanju so bila rebra, ki so bila v posameznih partijah razpokana ali pa so odstopala od podlage.813
804 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 52, 1972, str. 418.
805 Vrhovec, Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung, str. 65–72.
806 Savšek, Zgodovinski razvoj Save pri Litiji, str. 52.
807 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, XXVIII, List 41, 1875, str. 325.
808 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, XXVIII, List 41, 1875, str. 325.
809 NŠAL, ŠAL/Ž, fasc. 380, Šentrupert 1841–1890.
810 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 182; Vrhovec, Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung, str. 70.
811 Iz Št. Ruperta na Dolenjskem. Slovenec, XVI, št. 191, 21. avgust 1888, brez navedbe strani.
812 Slika je signirana in datirana: »A. Skedl 1890«.
813 Vrhovec, Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung, str. 70.
Glavni oltar v času med obema vojnama [INDOK]
189
Zato so morali posamezne kose reber zamenjati z novimi. Tudi sklepniki v prezbiteriju so kazali precej poškodb, a je bolj zanimiv njihov opis, ki ne ustreza današnjemu stanju, saj naj bi bili na temenu poleg grba Celjskih in družine Barbo,814 ki sta še ohranjena, tudi angelska glava in rozeta, ki pa nista več ohranjeni. Podobno velja za ostale, ki prav tako naj ne bi bili enaki kot danes, saj Vrhovec med drugim omenja živalske, angelske in svetniške podo be.815 Toda vrhunec obnove je vendarle predstavljala izvedba nove poslikave, ki jo je že maja leta 1896 prevzel kamniški slikar Matija Koželj (1842–1917).816
Delo so pričeli v prezbiteriju, kjer so najprej previdno odstranili starejše pla sti beležev in ometov zaradi možnosti odkritja starejših stenskih slikarij. Ker sledov starejših poslikav ni bilo videti, je Koželj svoje delo izvedel po vnaprej predvideni shemi in motivih. Podobno se je lotil tudi ladje, vendar pa so tu na oboku odkrili starejše freske, o čemer smo že govorili. Ker pa je imel Koželj osnutek že izdelan, pa tudi prezbiterij je že bil na novo poslikan, koncepta in glavne vsebinske zasnove, ki bi bila bližje odkritim poslikavam, ni mogel več spreminjati. Tako v primerjavi s prezbiterijem na poslikavi ladijskega oboka zaznamo le malenkostne razlike. Koželj je svoje delo ustrezno označil z več napisi. Enega vidimo na stenski poslikavi v ladji: »M. Koželj slikal 1896 «, drugega pa na zadnji strani glavnega oltarja: »Slikarije cerkve dovršil dne 30. avgusta leta 1897. M. Koželj iz Kamnika na Gorenjskem.« Sicer avtorstvo in čas nastanka leta 1897 označuje še kronogram za orglami, in sicer: »VeLIČastno sV. RVpertV posVeČeno CerkeV za štIrIstoLetnICo za Časa žVpnIka MerVeC-a sLIkaL KožeLJ.«,817 vendar tega napisa danes zaradi orgelske omare ni videti. Sočasno s poslikavo cerkve so nastali še nekateri detajli, zlasti v zakristiji, ki je ravno tako tega leta doživela obsežno prenovo, kar je označevala letnica 1897 na eni od sten.818 Piscino oziroma umivalnik v njej je izdelal Janez Vurnik ml.
814 Grb družine Barbo je lesen in sekundarno nameščen na sklepnik. Po njegovih slogovnih in izvedbenih značilnostih bi lahko izviral iz kakšnega oltarja, ki ga je družina Barbo sofinancirala v poznem 17. ali 18. stoletju.
815 Vrhovec, Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung, str. 67. Temu opisu ustrezajo risbe Frana Avsca, ki je še leta 1941 (mogoče po starejših skicah) shematično dokumentiral tudi sklepnike v prezbiteriju (NŠAL, ŠAL, Nčr, Avsec, Šentrupert, tloris, 1941, 27. december), seveda pa teh risb, ki ne kažejo detajlov, ne moremo uporabiti za bolj podrobno analizo.
816 Vrhovec, Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung, str. 70–71; Steklasa , Zgodo vina župnije Šent Rupert, str. 183–184.
817 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, L, List 40, 1897, str. 317.
818 Sl abe , Raziskave v cerkvenem stolpu, str. 101.
190
Lesen sklepnik v obliki grba družine Barbo z oboka prezbiterija je najverjetneje ostanek enega od nekdanjih oltarjev v cerkvi, ki bi ga lahko postavili v čas 17. ali 18. stoletja
Napis Matije Koželja na hrbtni strani glavnega oltarja, ki poleg avtorstva izpričuje še datum nastanka stenskih slik
(1849–1911) iz Radovljice,819 enako velja za vrata v zakristijo in vrata v južni steni prezbiterija, medtem ko je za veliki portal v vzhodni steni, ki je vodil v zakristijo iz zunanje strani in danes ni več ohranjen, še nekaj nejasnosti.820 Od ostalih obrtnikov velja omeniti Štefana Čadeža (1848–1931) iz Dupelj na Gorenjskem, ki je skupaj z bratom prevzel pozlatarska dela.821 Zaključek prenove ob 400. obletnici označuje kamnita plošča v prezbiteriju nad vrati zakristije, ki v latinskem jeziku sporoča, da je leta Gospodovega 1897 na praznik rojstva Matere Božje Jakob Missia, knez in ljubljanski škof, posvetil cerkev in veliki oltar na čast sv. Rupertu in vanj položil ostanke sv. Kancija, sv. Kancijana in sv. Kancijanile, sv. Felicite in sv. sedmerih bratov mučencev.822 S to posvetitvijo so bila obnovitvena dela cerkvene stavbe v veliki meri zaključena skorajda za stoletje. V naslednjih letih so se namreč lotili le najnujnejših posegov, ki jih bodisi do tedaj ni uspelo izvesti ali pa so se pokazali kot nuja. Prva od teh je bilo barvanje strešne kritine zvonika, ki ga omenja župnik Janez Mervec v nekem pismu Franu Avscu, ki je v tistem času izdeloval arhitekturni posnetek cerkve (risbe fasad, tloris, prerezi).823 Druga stvar pa je bil tlak, omenjen v kanonični vizitaciji leta 1903, v kateri je za pisano, da potrebuje župnijska cerkev nov tlak in križev pot. Nov tlak so položili okoli leta 1906,824 nov križev pot, ki ga je izdelal Matija Koželj, pa so dobili leta 1911. Okvire za križev pot je prispeval Janez Vurnik iz Radovljice. Leta 1923 so dobili še nove zvonove za cerkev, delo jeseniške železarne.825
819 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 181.
820 Visok in bogato profiliran portal v vzhodni steni zakristije je bil podrobno dokumentiran leta 1975, preden so ga porušili in rekonstruirali današnjega, ki je še vedno ohranjen. Glej še opombo 834.
821 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, L, List 41, 1897, str. 323.
822 Napis se glasi: »A. D. MDCCCXCVII in festo Nativitatis B. M. V. consecravit Jacobus Missia Princeps Episcopus Labancensis in honorem St. Ruperti ecclesiam hanc et altare majus, imponendo in illud sacratissimas SS. Cantii, Cantiani et Cantianillae S. Felicitatis, SS. Septem fratrum Martyrum Reliquias.«
823 NŠAL, ŠAL, Nčr, Avsec, Šentrupert, 1903, 18. februar.
824 V arhivu dunajske centralne komisije je sicer kratka notica, da je bil cementni tlak izveden leta 1908, vendar se ta podatek najverjetneje nanaša na cerkev sv. Ruperta pri Laškem (ARS, SI AS 1100/IV/474, dopis prejet 29. junija 1908). V vizitacijskem zapisniku, ki ga je sestavil ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič leta 1907, pa je navedeno, da župnijska cerkev v Šentrupertu potrebuje le nekaj popravil zunaj (NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc. 11, 1905–1907, 1907).
825 Ž A Šentrupert, Spomenica župnije Šent Rupert na Dolenjskem, str. 6. Stare zvonove z izjemo gotskega iz leta 1474 je najbrž vzela prva svetovna vojna. Od že zgoraj omenjenih velja na tem mestu omeniti še zvon ljubljanske Samassove livarne iz leta 1845, ki ga je naročil tedanji župnik Janez Zupin.
Kamnita plošča nad vrati zakristije, ki ozna čuje posvetitev cerkve in glavnega oltarja ob praznovanju 400-letnice izgradnje cerkve
191
Današnji zvonovi v cerkvenem zvoniku
Toda kljub obsežnim prenovam cerkve v 19. stoletju je cerkev razmeroma kmalu pokazala, da posamezni deli potrebujejo obsežnejša restavratorska dela. Že leta 1914 je mirnopeški župnik Zore spomeniški urad za Kranjsko opozoril, da je zunanjščina cerkve v Šentrupertu potrebna restavratorskih po segov.826 Zato ni presenetljivo, da je leta 1926 France Stelé kot deželni konser vator ugotovil,827 da zunanjščina prezbiterija, zlasti oporniki, zaradi številnih razpok in načetih dekorativnih elementov nujno potrebuje obsežnejša dela, kar je tri leta pozneje s posebnim opisom stanja in tehnologije obnove potrdil arhitekt Hugo Schell, ki si je na povabilo spomeniškega urada ogledal stanje prezbiterija in podal jasne usmeritve za izvedbo.828 O samem poteku del ni po sebnih poročil, čeprav se je npr. Miloš Hohnjec iz Celja, kjer je imel kiparski in pozlatarski atelje, s priložnostnim pismom, naslovljenim na deželnega konservatorja, priporočal za izvedbo restavratorskih del.829 Dela so dejansko zadovoljivo izvedli lokalni mojstri ob koncu leta 1932, kar je Stelé navedel v krat kem poročilu banski upravi in poudaril, da so bili dotrajani kamniti elementi zamenjani z lokalnim kamnom, cement pa je bil zelo diskretno uporabljen.830
826
INDOK, Šentrupert na Dol., dopis, 1914, 23. junij.
827 INDOK, Šentrupert na Dol., dopis, 1929, 6. junij in 1929, 6. november; Stelé , Št. Rupert, str. 241.
828 INDOK, Šentrupert na Dol., 1929, 6. november; Stelé Št. Rupert na Dolenjskem, str. 141.
829 INDOK, Šentrupert na Dol., 1931, 4. marec.
830 INDOK, Šentrupert na Dol., 1933, 30. januar.
192
Detajl opornika pred pričetkom obnovitvenih del leta 1970 [ZVKDS, OE NM]
Prezbiterij cerkve leta 1955.
Foto Ivan Komelj [INDOK]
Vendar so bila očitno izvedena le najnujnejša dela, saj je o slabem stanju zunanjščine prezbiterija znova poročal Ivan Komelj leta 1964.831 Nekaj let mlajše fotografije zunanjščine prezbiterija iz leta 1970 dejansko kažejo precej klavrno stanje fasadnih ometov.832
Cerkev je čas druge svetovne vojne in tudi leta po njej preživela relativno mirno, saj razen požara v zgornjih etažah zvonika ni doživela po sebnih poškodb, ki jih je vojni čas pogosto prizadel tovrstnim objektom.833 Edino stolpna ura je bila potrebna takojšnjega popravila, ki ga je leta 1946 izvedel šentrupertski ključavničar Janko Košak, kar označuje napis na plo čevinasti tablici na sami uri, kjer so še drugi podatki. Sicer pa se je v času po d rugi svetovni vojni obsežnejša obnova cerkve začela šele s statično sana cijo ‒ injektiranjem ‒ zvonika in rekonstrukcijo portala zakristije,834 oken v prvem nadstropju ter obnovo njene notranjščine po arheoloških raziska-
831 INDOK, Šentrupert na Dolenjskem, 1964, poročilo o službeni poti št. 201.
832 Ž A Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert na Dolenskem, 1, str. 6–7.
833 Iz pričevanja nekega farana, ki ga je v župnijsko kroniko zapisal župnik Janez Vidic (ŽA Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert leto 1990‒1996, str. 8–9), je razbrati, da naj bi bila v času druge svetovne vojne nekaj časa v zvoniku nameščena domobranska posadka, zato je bil organiziran avionski napad, ki je v zgornjih etažah zanetil požar. Istočasno naj bi partizani cerkev minirali, vendar se je tedanji partizanski komandant Milan Tominec o nameri premislil, češ da je cerkev nekaj posebnega in da nekaj domobrancev ni vredno takega truda.
834 Stanje visokega portala z izrazito profiliranim ostenjem s konca 19. stoletja pred rekonstrukcijo v današnjo obliko je dokumentirano z arhitekturnim posnetkom stanja, ki ga je leta 1976 izdelal Tomo Ferlan. Dokumentacijo hrani ZVKDS, Območna enota Ljubljana (ZVKDS, OE LJ, Planoteka, 2196, portal zakristije).
Delno obnovljena zunanjščina prezbiterija in nekdanji portal zakristije leta 1976 [ZVKDS, OE NM]
Del opornika pred pričetkom obnovitvenih del leta 1970 [ŽA Šentrupert]
193
vah leta 1975.835 Istega in naslednjega leta je bila obnovitvenih del končno deležna tudi zunanjščina prezbiterija. Najprej so zamenjali strešno konstruk cijo in kritino, pri čemer so ostranili strešni stolpič (t. i. strešni jezdec), poseb no obliko malega zvonika, kakršni so bili pri nas zelo redki. Kljub redkosti pa ta mali zvoniček ni bil posebej dokumentiran, zato so na voljo le meritve in izrisi Frana Avsca iz zgodnjega 20. stoletja.836 Nadalje so na prezbiteriju odstranili stare omete in izvedli nove apnene,837 dela pa so zajela tudi kamnite člene, kjer so bili posegi osredotočeni predvsem na fiale in druge oblikovane sestavine, ki so jih večinoma nadomeščali s kopijami iz betona. Restavrator ska dela sta po naročilu ljubljanskega zavoda za spomeniško varstvo izvedla Vasja Ulrih in Boštjan Putrih.838
835 Ž A Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert na Dolenskem, 1, str. 5; Slabe , Raziskave v cerkvenem stolpu, str. 101 in dalje.
836 NŠAL, ŠAL, Nčr, Avsec, Šentrupert, št. 113.
837 Ž A Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert na Dolenskem, 1, str. 6 in dalje; Vidic, Življenje župnije zadnjih 25 let, str. 19 in dalje.
838 Vidic, Življenje župnije zadnjih 25 let, str. 19 in dalje.
Južna fasada prezbiterija na risbi Frana Avsca iz zgodnjega 20. stoletja [NŠAL]
195
Obok prezbiterija pred obnovitvenimi posegi [ZVKDS, OE NM]
Stanje novogotskih kapitelov med obnovitvenimi posegi leta 1984.
Foto Zvone Pelko [ZVKDS, OE NM]
Glavna teža celovitejše obnove, o kateri je sedaj govora, se je pričela v času župnika Janeza Vidica (1974‒1996), ki je bil pobudnik obnove. To so v največji meri izvedli do leta 1984, ko je glavnina del poleg zvonika zajela tudi notranjščino cerkve. Ker so bila ta dela že podrobneje opisana,839 bomo na tem mestu povzeli le glavne poudarke. Najprej je treba omeniti, da so že kmalu prišle na dan pomembne najdbe, s katerimi je bilo mogoče s precejšnjo gotovostjo določiti tako stavbni razvoj kot tudi prvotno podobo cerkve, čeprav dela niso bila izvedena v željenem obsegu. To še posebej velja za prekinjeno odkrivanje gotskih fresk na ladijskem oboku, za katere je v preteklosti prevla dalo prepričanje, da so uničene, in v neznatnem obsegu izvedene arheološke raziskave, s katerimi so bili le evidentirani različni nivoji tlakov v prezbiteriju in pod njimi nek obokan prostor – kripta oziroma grobnica.840 V prezbiteriju so ugotovili, da so gotske freske razen dveh skromnih fragmentov pod baldahinoma niš v severni steni uničene. Odkrita in prezentirana pa je bila prvo tna polikromacija reber. Ob tej priložnosti so izdelali nekaj kopij obstoječih sklepnikov (grbi Šumberških in Turjaških, rozete) in jih namestili na mesta uničenih oziroma manjkajočih. V spodnji partiji južne stene v prezbiteriju so bili odkriti ostanki gotskih sedilij, spodnje dele oken v prezbiteriju so ponov no odprli, pri čemer je restavrator tedanjega novomeškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Anton Miklavžin snel večino ostankov fresk s polnila vzhodnega okna. Prav tako so odprli spodnje dele oken v ladji, vendar samo z notranje strani. S tem so po svoje prezentirane oziroma vidne strelne line, ki jih v prezbiteriju ni bilo. V želji za korektno prezentirano notranjščino so ladijske stene prebelili in odstranili »mavrske« kapitele z obočnih slopov, s čimer je ladijski obok zopet dobil prvotni značaj. Leta 1984 je France Kokalj izdelal še vitraj za okno v vzhodni steni zakristije.
839 Vidic, Življenje župnije zadnjih 25 let, str. 19 in dalje; Dražumerič, Konzervatorski vidiki, str. 109 in dalje.
840 B reščak, Križ, Šentrupert, str. 288.
196
Portretna fotografija župnika Janeza Vidica [ŽA Šentrupert]
Čeprav je šentrupertska cerkev do leta 1984 doživela obsežno preno vo, vrsta zahtevnih del ni bila opravljena. Izjema je bilo prekrivanje zvonika z novo pločevino leta 1991.841 Več pozornosti je bilo zato uprte v posamezne detajle, kot je npr. restavriranje oljne slike zavetnika cerkve z glavnega oltarja, delo Janeza Wolfa, ki ga je izvedel restavrator Kemal Selmanović leta 1993.842 Restavratorski poseg je bil skupaj z izdajo posebnega spominskega zbornika vključen v počastitev 600. obletnice začetka gradnje cerkve, ki naj bi jo sim bolno zaznamovala pridobitev patronatskih pravic v roke grofa Hermana II. Celjskega leta 1393. Tudi pozneje do praznovanja 500. obletnice izgradnje cerkve zaradi različnih okoliščin večjih posegov ni uspelo izvesti. Leta 1997, to je že v času službovanja župnika Mirka Simončiča (1996‒2008), je bila le cerkvena ladja prekrita z novim bobrovcem. Krajši premor v prizadevanjih za konservatorsko-restavratorske posege na župnijski cerkvi je bil izkoriščen za podrobno preučitev stanja cerkve in njenih sestavin, kar se je kot nujno po kazalo med letoma 1999 in 2005, ko so se znova pričela obsežnejša dela. Sprva je steklo restavriranje okenskih krogovičij, izdelanih iz peščenjaka, ki so bila zaradi delovanja vremenskih razmer v razmeroma slabem stanju. Po pravilu so močno propadli spodnji deli in posamezne partije slabšega kamna na zunanji strani. Sprva so dela zajela rekonstrukcijo poškodovanih ali uničenih delilnih
841 Ž A Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert leto 1990‒1996, str. 25.
842 K apus , Restavriranje Wolfove oltarne slike, str. 113–114.
197
Stanje krogovičij oken prezbiterija med posegi leta 2004. Foto Robert Peskar [ZVKDS, OE NM]
stebričev iz lokalnega peščenjaka ter izdelavo kopij obeh spodnjih polovic kro govičij na severni strani ladje. Poleg že omenjenih so bili delno restavrirani delno rekonstruirani še talni zidec okoli zvonika in ponovno portal v zakristi jo, ki so zaradi delovanja meteornih voda in zoba časa močno propadli. Za rekonstrukcijo je bil uporabljen peščenjak, bihacit, in delno lokalni peščenjak iz okolice Čateža ob Savi, ki je po barvi in drugih lastnostih najbolj podoben lokalnemu peščenjaku. Tiste propadle dele, ki so bili po obsegu manjši, so domodelirali z ustrezno pigmentirano mineralno umetno maso (BL System), fuge med kamni pa z apneno malto. Originalne kovinske prečke, ki so služile za fiksiranje delilnih stebričkov in zasteklitve, so bile očiščene in zaščitene z ustrezno barvo za kovino.843 Poleg kamnoseško obdelanih členov so dela zajela tudi restavriranje zasteklitve, vitrajev iz okroglih pihanih stekelc, od ka tere se je v ladji ohranil celo manjši košček originalnega stekelca v naravnem modrozelenkastem tonu. Sprva je bila sicer preverjena možnost restavriranja fragmentov tirolskih vitražev iz 19. stoletja, vendar se je izkazalo, da so v tako slabem stanju, da jih je bolj smiselno konservirati in ne ohranjati in situ V notranjščini cerkve je uspelo sprva izvesti obnovo pevskega kora skupaj z orglami, se pravi sam inštrument in orgelsko omaro,844 leta 2005 pa še restavratorska dela na glavnem in obeh stranskih oltarjih ter obeh kamnitih stranskih portalih v prezbiteriju. Dela na glavnem oltarju so obsegala čiščenje kamnitih površin, kitanje poškodb s keramičnim mavcem, rekon strukcijo manjkajočih ornamentov iz istega materiala ter odkrivanje prvotne ornamentalne poslikave oltarnih niš. Ta je bila izvedena v obliki okrastih neogotskih naslikanih krogovičij na rdeči podlagi. Istočasno so dela zajela tudi zasteklitev krogovičij oltarnih vimpergov s steklom, ki po tonu pretežno
843 Kamnoseška dela je izvajal kamnosek Franc Kocjan iz Zagrada pri Škocjanu, zasteklitev cerkve pa Peter Jankovič iz Rogaške Slatine. Za podrobnosti glej: Peskar, Šentrupert na Dolenjskem – cerkev sv. Ruperta, Varstvo spomenikov – Poročila, 39–41, str. 205–206.
844 Peskar, Šentrupert na Dolenjskem – cerkev sv. Ruperta, Varstvo spomenikov – Poročila 39–41, str. 205–206. Posege je v večini financiral domačin Jože Anderlič.
198
Ostanki tirolskih vitrajev v oknih prezbiterija pred posegi leta 2004.
Foto Robert Peskar [ZVKDS, OE NM]
ustreza prvotni. Podobna dela so se izvajala še na obeh stranskih oltarjih, ki sta v preteklosti že bila deležna restavratorskih posegov. Pomembno je, da se je ob začasni odstranitvi slik in kipov pojavila letnica nastanka oltarjev, 1856. Dela na oltarju so zajela čiščenje celotnega oltarnega nastavka in odkrivanje preslikanih površin. Dela v partiji menz so zajela delno kitanje poškodovanih površin, delno pa rekonstrukcijo celotne površine. Ta dela so bila izvedena z apneno malto, reliefni deli pa odliti v keramičnem mavcu in nalepljeni na površino. Vsi prvotni pozlačeni deli so bili pozlačeni na novo. Kipi z oltarjev so bili restavrirani v delavnicah Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in so podobno kot kipi z glavnega oltarja izvede ni v tehniki, sorodni beli polituri. Stranska portala iz 19. stoletja, izdelana iz drobnozrnatega peščenjaka, sta današnje dni dočakala deloma poškodovana, površina pa je bila prekrita z oljno sivo barvo. Zato so dela zajemala čiščenje površine, kitanje poškodb ter končno polikromacijo v tonu peščenjaka.845 Če smo podrobno spremljali dosedanje zapise gradbenih faz in dru gih dogodkov, ki so tako ali drugače vplivali na cerkveno pojavnost in priče valnost, smo lahko ugotovili, da je cerkev sv. Ruperta vseskozi predstavlja tisti simbol kraja, do katerega so vsi njeni sopotniki skozi stoletja čutili posebno pripadnost in odgovornost za njen obstoj. Hkrati jo lahko pojmujemo kot izje mno pričevalen dokument, ki je in še povezuje številne generacije ljudi z nami in našimi zanamci. Ker so se pomena cerkve in njenega ohranjanja zavedali vsi dosedanji župnijski upravitelji kot tudi različni dobrotniki, farani in drugo občestvo, bo ta pot tudi vnaprej zagotovo takšna, da bo stavba še naprej ohranjala s vojo povezovalno vlogo med ljudmi. Pregled obnovitvenih in drugih posegov na župnijski cerkvi sv. Ruperta smo zaokrožili, saj po letu 2005 večjih omembe vrednih del ni bilo, ni pa našega potovanja v preteklost še konec, saj si bomo v nadaljevanju ogledali še najpomembnejše sestavine cerkve.
199
845 Peskar, Šentrupert na Dolenjskem – cerkev sv. Ruperta, Varstvo spomenikov – Poročila, 42, str. 155–156.
Stanje menze levega stranskega oltarja pred posegi leta 2005.
Foto Robert Peskar [ZVKDS, OE NM]
Sprehod po cerkvi
Če je bil doslej naš pogled zazrt predvsem v zgodovinska dejstva in preteklost cerkvene stavbe in njenih elementov, skratka na tista dogajanja, ki so vplivala na cerkveno pojavnost skozi stoletja, si bomo v nadaljevanju podrobneje ogledali še nekatere njene sestavine in njihove vrednosti. Čeprav je običajno, da v vsako cerkev vstopimo skozi glavni vhod, ki je navadno na nasprotnem koncu, kot je najsvetejši del stavbe, bomo v našem primeru nare dili izjemo in bomo sprehod po cerkvi začeli kar z najpomembnejšo sestavino, to je s prezbiterijem.
Prezbiterij
Prezbiterij cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu je kot navadno dosto pen iz ladje skozi slavolok in zakristije na severni strani ali skozi poseben lasten vhod v njegovi južni steni, ki ga je prenovil Janez Vurnik ml. leta 1897. Sicer je bil do konca 19. stoletja v južni steni prezbiterija tik ob slavoloku še en prehod, od leta 1897 zazidan, vendar njegov čas nastanka in morebitne starejše oblike niso znane. O vsebinski zasnovi gotskih stavbnih členov oboč ne konstrukcije, o grbih Celjskih grofov, gospodov Turjaških in domnevno Šumberških ter drugih figuralnih elementov (kapiteli in sklepniki) iz časa gradnje prezbiterija okoli let 1415‒1425 smo že govorili, delno pa je razviden še iz našega opisa vsebinske zasnove stavbne plastike. Zato se bomo na tem mestu raje osredotočili na osrednjo prvino prostora, to je na glavni oltar. Današnji novogotski oltar iz leta 1865 je verjetno vsaj četrti oltarni nastavek na tem mestu. Prvi je bil gotovo postavljen po izgradnji prezbiterija, drugi je bil posvečen leta 1482, čeprav iz listine ni razvidno, da gre za posvetitev novega oltarja,846 tretji, v kolikor vmes ni bilo še kakšnega, pa je bil posta vljen leta 1752. Če o prvih dveh nimamo nobenih podatkov ali materialnih ostalin, o tretjem, baročnem oltarju vendarle vemo nekaj več, že zato, ker so se ohranili štirje kipi, ki naj bi po tradiciji stali na njem. Verjetno je šlo za oltar večjih dimenzij, za katerega sta bila po stroških sodeč zaslužna tako kipar kot tudi slikar,847 žal pa o imenih ni nič znanega, saj urbar župnije, kjer je bilo o njenih izdatkih v tem času največ zabeleženega, ni več ohranjen. V osrednji niši oltarja je bil nameščen kip sv. Ruperta, ki ga danes lahko vidimo v kapelici sv. Ruperta pri župnišču, o čemer bo še govora. Kip je nadnaravne velikosti, zato je moral biti proporcionalno oltarni nastavek visok v spodnjem delu vsaj okoli 5 metrov, upoštevati pa je potrebno še atiko oziroma zgornji del oltarja. Da je atika obstajala, lahko sklepamo po ostalih domnevno ohranjenih kipih s šentrupertskega glavnega oltarja, Device Ma rije, ki je danes nameščena v »Kvasovi« kapelici v Prelesju, ki se nahaja tik ob cesti Šentrupert – Prelesje,848 ter dveh angelov na oltarju kapele Žalostne
846 NŠAL, KANM, Fasc. II/5, 1482, junij 2, listina na pergament.
847 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 160.
848 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 264; ŽA Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert leto 1990‒1996, str. 31; Kronika župnije Št. Rupert, za leto 1997, brez navedbe strani.
200
Matere Božje pod Veselo Goro.849 Kip Marije, upodobljene stoječe na oblaku z razširjenimi rokami, je najverjetneje sestavljal kiparsko kompozicijo Marijinega kronanja. Gre za dokaj pogost motiv na glavnih oltarjih (npr. Dobr nič, Primskovo pri Kranju, Cerklje na Gorenjskem). Kljub poznejši, danes že močno propadli barvni plasti, ki zmanjšuje izraznost, je videti, da imamo po umetnostnih kriterijih opraviti s podpovprečnim kiparskim izdelkom sredine 18. stoletja, kar velja tudi za kip sv. Ruperta. Nekoliko boljše kvalitete sta oba angela iz kapele Žalostne Matere Božje, saj kažeta več baročne dinamike. Ni pa mogoče za zdaj še nič reči o delavnici oziroma kiparju, ki jih je izdelal, saj drugih njegovih del zaenkrat še nismo ugotovili.
849 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 227.
201
Kip sv. Ruperta v istoimenski kapelici pri župnišču, ki domnevno izvira z nekdanjega glavnega oltarja župnijske cerkve iz leta 1752
Drugače je z današnjim oltarnim nastavkom. Izdelal ga je ljubljanski kamnosek Ignacij Toman ml. (1815‒1869) leta 1865, o čemer je dovolj poročil v tedanjem časopisju in poznejši literaturi,850 poleg tega pa ga je mojster na zadnji strani levo ustrezno signiral in datiral z napisom v gotski minuskuli: »1865 Ign: Thomañ Labac.«. Ignacij je sodil v tretjo generacijo te družine, ki se je na Kranjskem ukvarjala s kamnoseštvom. Svojo vajeniško in pomočniško dobo je prebil pri očetu Ignaciju st. (1782‒1859) ter leta 1839, ko je postal polnoleten, zaprosil in dobil pravico kamnoseškega mojstra ter nadaljeval očetovo obrt v ljubljanskem šentpetrskem predmestju. Ukvarjal se je v precejšnji meri z umetnim kamnoseštvom, pri čemer si je prizadeval za strokovno izpo polnjevanje in kot dober risar svoj poklic izpopolnil do potankosti.851 Čeprav je večinoma izdeloval nagrobnike in različno kamnito cerkveno opremo (prižnice, oltarji …), sodi oltar v Šentrupertu med njegova najpomembnejša dela. Seveda je kamnosek za posamezne dele vključil še druge obrtnike, zlasti podobarja Mateja Tomca (1814‒1885),852 slikarja Janeza Wolfa in pasarja Valentina Zadnikarja iz Ljubljane. Slednji se je na osrednjem reliefu v gotski minuskuli tudi podpisal: »Valt: Zadnikar Laibach 1866 .« Oltarni nastavek je izklesan iz nabrežinske ga apnenca,853 ki je sredi 19. stoletja postal osrednja kamnina v avstrijskem cesarstvu, saj so ga rabili tako za gradnjo železnice Dunaj – Trst kot tudi za nekatere pomembne novogradnje, kot je dunajski parlament. Kamnolom, ki deloma deluje še danes, je bil v rabi že v rimskih časih. Sicer pa je kamnosek pri oltarnem nastavku, zlasti za spodnji del oziroma za predelo in menzo, uporabil še druge raznovrstne marmorje, s či mer je ustvaril ustrezno dinamiko in kontrast posa meznih motivov. Osredji del oltarnega nastavka je za snovan s pomočjo treh šilastoločnih niš, od katerih je srednja širša in višja. Vse krasijo tipični elementi, vzeti iz gotske arhitekture, to so trikotna čela s križnimi rožami, krogovičja, baldahini in fiale. Osrednjo nišo je zavzela kamnita figura sv. Ruperta v škofovski opravi, levo mu ob nogah kleči angel, ki drži v rokah vedro soli, enega od svetnikovih atributov. V levi niši stoji sv. Peter, v desni pa sv. Andrej. Ob osrednji niši stojita na konzolah še dva angela z napisnima trakovoma, na katerih vidimo napisa Pastor bone in Ora pro nobis, ki pomenita dobri pastir in moli za nas. Vsi kipi so izdelani iz lesa in izvirno izvedeni v tehniki, podobni beli polituri, ki je posnemala učinek porcelana. Kipi so s svojo belino nedvomno izstopali v nišah, ki so sicer zidane in okrašene z naslikanim krogovičjem različnih oblik na temno rdeči podlagi. Tabernakelj je izdelan iz lesa v obliki dvostolpnega pročelja gotske cerkve, katere novogotsko okrasje je izdelano iz pozlačene pločevine. Likovni
850 L G., Ignaz Thomann, str. 4; Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, XIX, List 29, 1866, str. 229–230; Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica, XXVII, List 52, 1872, str. 418.
851 L G., Ignaz Thomann, str. 3–4.
852 Baloh, Tomc, Matija (1814–1885).
853 Steklasa (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 178) je zmotno zapisal, da je oltarni nastavek izdelan iz carrarskega marmorja, kar so pozneje povzeli tudi nekateri drugi pisci.
202
Glavni oltar iz leta 1865
Podpis kamnoseka Ignaca Tomana iz Ljubljane
učinek oltarja dopolnjuje oltarna menza s tremi medeninastimi reliefi, ki pri kazujejo Abrahamovo, Melkizedekovo in Noetovo daritev, se pravi prizore iz Stare zaveze in se motivno navezujejo na evharistijo. Oltar je dopolnjevala še oltarna slika sv. Ruperta pred sv. Trojico, ki jo je leta 1866 naslikal slikar Janez Wolf (1825‒1884). Slika je v osrednji niši občasno zakrivala kip. Zaradi stalnega dviganja in spuščanja se je slika v spodnjem delu poškodovala, zato je bila pozneje umaknjena z oltarja, danes pa visi na severni steni prezbiterija. O sliki le toliko, da gre za dokaj nenavadno kompozicijo, saj je sv. Rupert upodobljen v profilu, ko se obrača k Sveti Trojici v zgornjem delu prizora, ki ga spodaj dopolnjujejo trije angeli s škofovsko palico in mitro ter vedrom soli. Čeprav je bil Wolf deloma značilen predstavnik nazarenske slikarske smeri pri nas, je v tej sliki združil še baročne stilne prvine s primesmi realiz ma, ki se je pozneje v slovenskem slikarstvu uveljavil z njegovimi bolj slavnimi učenci (Anton Ažbe in brata Jurij in Janez Šubic).854
854 Žigon, Janez Wolf, str. 82 in dalje.
204
Medeninasti reliefi s prizori Abrahamove, Melkizedekove in Noetove daritve na menzi glavnega oltarja, delo ljubljanskega pasarja Valentina Zadnikarja iz leta 1866
Julius Schnorr von Carolsfeld, Abrahamova daritev, grafični list za Biblijo v slikah, ki je prvič izšla leta 1860 [WWWc]
Oltar v Šentrupertu je izdelan v novogotskih oblikah, kar ni bil slu čaj, saj je bila to nedvomno zahteva naročnika, tedanjega župnika Vincen cija Vovka. Kdo od avtorjev je izdelal načrte, pa je bolj zapleteno vprašanje. Kamnosek Ignacij Toman je veliko svojih del izdelal po načrtih podobarja Mateja Tomca, ki je imel v Šentvidu pri Ljubljani pravo delavnico s številnimi pomočniki.855 Čeprav Tomc ni imel akademske izobrazbe, so se pri njem šolali številni pozneje uveljavljeni slikarji ali podobarji, med drugim tudi Janez Wolf, kar pojasnjuje slikarjevo sodelovanje v šentrupertskem primeru. Tomc je bil naročen na številne tedanje revije in publikacije o umetnostni in drugi produkciji v nemških deželah, zato je bil najbrž kar dobro seznanjen z razvo jem novogotskih oblik. Zato ne bi bilo brez osnove, če bi avtorstvo pripisali njemu, medtem ko bi bil Toman zgolj izvajalec. Nekateri elementi na oltarju kažejo, da je moral avtor poznati avstrijske, zlasti dunajske primere, kar npr. kaže motiv dveh konzol (ob osrednji niši) z zalomljenima služnikoma, ki so
(1814–1885).
205
855 Baloh Tomc, Matija
Janez Wolf, slika sv. Ruperta za glavni oltar in Sv. Rupert, osrednji kip glavnega oltarja, delo Matije Tomca iz Šentvida pri Ljubljani
206
207
posebnost dunajske gotske arhitekture. Po drugi strani je bil tudi Ignacij To man večkrat na potovanjih v sosednjih deželah, poleg tega pa je bil še član združenja Kunstverein München, ustanovljenega leta 1823, ki še danes deluje, in združenja Historisches Verein für Krain iz Ljubljane.856 Ker je istočasno v tedanjem časopisju ob postavitvi oltarja več hvale požel prav Ignacij Toman, bomo najbrž najbližje resnici, če rečemo, da je bil Toman glavni avtor oltarja. Tomanu gre še zasluga, da je pri projektu sodeloval pasar Valentin Zadnikar, saj sta bila v šentpetrskem predmestju skorajda soseda. Ponudbe njegovih storitev ali iskanje pomočnikov in vajencev večkrat zasledimo v oglasih v teda njem časopisju,857 o njegovi poklicni poti pa ni veliko znanega.858 Vsekakor reliefi kažejo dobro obrtniško znanje, vendar sama kompozicija prizorov ni njegova iznajdba, temveč jih je bolj ali manj zvesto povzel po risbah, ki jih je za posebno izdajo Svetega pisma v slikah zrisal nemški slikar Julius Schnorr von Carolsfeld (1794‒1872).859 Ta je bil znan kot slikar, ki se je pridružil ume tnikom nazarenske smeri, v svojih delih pa je oživel renesančne stilne prvine, ki so prihajale najbolj do izraza v bibličnih scenah. Sveto pismo v slikah je prvič izšlo leta 1860 v nemškem Leipzigu,860 eden od izvodov (ali pa zgolj gra fike) pa je verjetno moral zelo kmalu priti tudi v mojstrovo last. Če se opremo na zapise v tedanjem časopisju,861 je treba Zadnikarju pripisati še tabernakelj v obliki dvostolpnega cerkvenega pročelja, ki spominja na sicer mlajšo resnično izvedeno pročelje nekdanje samostanske cerkve v Klosterneuburgu severno od Dunaja, delo Friedricha von Schmidta iz let 1882‒1892.
O oltarju bi sicer še lahko govorili, vendar nam v prezbiteriju pozornost vzbuja še ena posebnost šentrupertske cerkve, to je zakramentalna hišica . Če imamo o oltarjih v cerkvi precej pričevanj, smo o tej sestavini povsem brez podatkov. Listina o posvetitvi iz leta 1520 je ne omenja, prav tako ne drugo gradivo pred 19. stoletjem. Celo Josip Bučar ji v svojem opisu cerkve iz leta 1823 ni namenil niti besede. V literaturi jo prvi navaja šele Peter Hitzinger leta 1847,862 medtem ko je bil prvi, ki je o njej zmotno zapisal, da je izdelana iz slonove kosti, Heinrich Costa,863 kar je za njim ponovil še Josef Leinmüller leta 1862, ki je objavil celo njene načrte.864 Kritičen do tega je bil pozneje Janez Vrhovec, ki je nesmisel o materialu posebej poudaril.865 Zak ramentalna hišica v obliki stolpaste arhitekture je namreč v resnici klesana iz drobnozrnatega peščenjaka. Gre za srednjeveško shranilo za posode s hostija mi, ki je zasnovano tako, da je na profiliranem podstavku, do katerega vodi jo štiri stopnice, postavljen osemkoten steber, ki nosi trinadstropni taberna keljski del, katerega etaže se proti vrhu ožijo. Njen zaključek predstavlja sloka
856 L G., Ignaz Thomann, str. 4.
857 Slovenec, III, št. 75–76, 1. julij 1975; Oglasnik št. 31 k 44. listu Novic, 1860.
858 Leta 1847 ga v Gradcu zasledimo kot pasarskega pomočnika, ko je prejel manjšo denarno nagrado Industrie Zeichen Anstalt nekakšne šole za kovinarske poklice (Wagner, Bericht der Delegation, str. 29).
859 Feldhaus, Julius Schnorr von Carolsfeld, str. 6 in dalje.
860 Die Bibel in Bildern.
861 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, XIX, List 29, 1866, str. 229.
862 Hitzinger, Zur Geschichte der Kirchen in Krain, str. 53.
863 Costa, Heinrich: Notiz, str. 304.
864 Leinmüller, Die Kirchen, str. 190.
865 Vrhovec, Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung, str. 69. V Arhivu Republike Slovenije se nahaja Vrhovčev rokopis citiranega članka in spremno pismo, v katerem je posebej opozoril na Leinmüllerjevo napako (ARS, AS 1100, 256).
208
Zakramentalna hišica iz zgodnjega 16. stoletja
piramida z motivom plezalk in križno rožo. Spodnjo etažo, kjer so hranili najsvetejše, zaznamujejo z vseh vidnih strani trije prehodi z usločenimi loki in profiliranim ostenjem, ki so zapolnjeni s kovinskim polnilom oziroma vratci na prednji (zahodni) strani. Vogali so poudarjeni z malimi služniki z zaključki v obliki fial, gornji rob pa z zobčastim motivom. Čeprav so bile zakramentalne hišice na splošno pri pomembnejših župnijskih cerkvah dokaj pogoste, najdemo v Sloveniji, če odštejemo skromne ostanke (Radovljica, Zgornja Hajdina pri Ptuju, cerkev sv. Martina v Grgarju), le dve; poleg naše še v župnijski cerkvi sv. Duha v Središču ob Dravi. Več je ohranjenih zakramentalnih niš, ki so imele enako funkcijo, le da gre za bolj ali manj okrašeno in likovno poudarjeno nišo v severni steni levo od oltarja. Celotna pojavnost zakramentalne hišice v Šentrupertu skupaj s členitvijo de luje precej togo in okorno, zato je njen čas nastanka še vedno velika uganka. Starejši pisci so jo seveda postavljali v čas izgradnje cerkve, mlajši pa so v njeno srednjeveško poreklo močno podvomili in jo datirali v čas Vincencija Vovka.866 Toda njen nastanek je zagotovo starejši, saj se, kot rečeno, navaja že leta 1847,867 se pravi še pred nastopom župnika Vovka, zato je vprašanje časa nastanka tega pomembnega elementa gotskih cerkva še vedno odprto. Primerjave šentrupertske zakramentalne hišice z evropskimi primeri ne ponujajo odgovorov, saj gre povečini za primere, ki jasno kažejo svoje got sko poreklo, poleg tega gre pretežno za bogatejše različice, pogosto opremljene s figurami, čeprav je nekaj takih, kot sta različici v cerkvi sv. Petra in Pavla v Brandenburgu iz časa okoli 1380 in v Strzegomu na Poljskem iz okoli 1420,868 ki pripadajo istemu tipu kot šentrupertski primer. Pri nas bi jo na nek način lahko primerjali le s slopastimi kužnimi znamenji, kakršno se je ohra nilo v Volčah iz časa okoli 1470, kjer je spodnji del s stebrom precej sorodno oblikovan, ali pokopališkimi svetilniki, kakršno je bilo nekoč na pokopališču v Stari Loki, danes pa se nahaja na Blejskem otoku.869 Vendar je v Šentruper tu glede pristnosti najbolj sporen zgornji del, zlasti zobčasti motiv, ki je pri nas v gotski arhitekturi redek. Poznamo ga le na enem baldahinu v romarski cerkvi na Ptujski Gori in na ciboriju oltarja v ladji cerkve sv. Primoža nad Ka mnikom. A ta dva primera ne prinašata tistih pojavnih oblik, ki bi odpravile dvome o avtentičnosti zakramentalne hišice v Šentrupertu v smislu izvirne sestavine cerkve, saj sam motiv v Šentrupertu v oblikovnih detajlih ni skladen z navedenima primeroma. Toda po drugi strani tega elementa – zakramen talne hišice kot shranilo za najsvetejše – po uveljavitvi sklepov Tridentinske ga koncila (1545‒1563), ki predstavlja najpomembnejši vesoljni cerkveni zbor v krščanski zgodovini, v cerkvah niso več rabili oziroma so postale zakramentalne hišice povsem odveč in so jih po tem času kvečjemu odstranjevali, ne pa na novo postavljali. Zato je vendarle bolj verjetno, da je naša zakramentalna hišica nastala najpozneje v 16. stoletju.870
866 Peskar , Šentrupert na Dolenjskem, str. 32.
867 Hitzinger, Zur Geschichte der Kirchen in Krain, str. 53.
868 Timmermann, Architektur und Euharistie, str. 5–7.
869
Florjančič, Po poteh staroloških znamenj, str. 283.
870 Z akramentalna hišica v Šentrupertu še ni doživela posebnih konservatorskih in drugih naravoslovnih raziskav, zato lahko le okvirno naštejmo število preslikav. Pod sedanjim sivim apnenim opleskom beležimo le dve plasti apnenega opleska, morebitne druge – srednjeveške – polikromacije pa na površini peščenjaka ni videti.
209
Risba zakramentalne hišice, objavljena leta 1862 [LeinmÜller , Die Kirchen]
Naslednja sestavina prezbi terija, ki ob sprehodu po cerkvi vzbu ja pozornost obiskovalca, sta gotovo dva kipa v nišah v severni steni. Gre za niši, ki ju zaznamujejo značilni novogotski elementi, kot so členjeni pilastri s fialami ob straneh ter baldahina, okrašena s krogovičji in rastlinskimi motivi. V nišah stojita ce lopostavna škofa, na levi sv. Nikolaj s knjigo, na kateri bi morale biti tri krogle (ena je odpadla), in na desni sv. Urh s knjigo, na kateri vidimo ribo kot njegov atribut. Niši naj bi dal izdelati župnik Vincencij Vovk še v prvi fazi obnove, se pravi oko li leta 1856. V tej povezavi sta prvič omenjeni leta 1872.871 Čas nastanka obeh kipov bi bil v tem primeru klju čen, saj bi nam lahko čas postavitve razkril tudi avtorja, to je podobarja Jurija Tavčarja iz Idrije, ki je tega leta izdelal še oba stranska oltarja. Toda če primerjamo oba kipa iz niš z osta limi figurami na stranskih oltarjih in tudi glavnem, delo podobarja Mateja Tomca, bomo med njimi hitro ugo tovili precejšnje razlike. Predvsem je opaziti, da sta kipa v svojih držah in postavitvi precej bolj dinamična, kar velja tudi za draperijo, posame zni detajli oblačila in mitre pa spo minjajo na več podobnih primerov iz sredine 18. stoletja. Da sta kipa ba ročnega porekla, je opozoril že Ser gej Vrišer.872 Na osnovi sorodnosti s kipoma dveh škofov na stranskem oltarju sv. Janeza Nepomuka v cerkvi Žalostne Matere Božje v Rosalnicah pri Metliki, ju je uvrstil celo v isto delavnico t. i. Dolenjsko-posavskega mojstra. Identični detajli oblačil, po stavitev in drža figur brez kontrapos ta, to je tipične drže telesa z nosilno
871 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica, XXVII, List 50, 1972, str. 400.
872 Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, str. 90, 216.
210
Kip sv. Nikolaja iz sredine 18. stoletja v niši iz leta 1856
in počivajočo nogo, ter podrobnosti draperije kažejo, da je takšna oprede litev nedvomno pravilna. V tem pri meru imamo torej opravka s kipoma iz sredine 18. stoletja, ki ju je Jurij Tavčar leta 1856 zgolj na novo pre slikal. Izvirno sta bila najbrž povečini pozlačena. Od kod izvirata, sicer ni podatkov, a bi lahko utemeljeno domnevali, da sta prvotno stala na enem od stranskih oltarjev v cerkvi, ki jih je prav v tistem času župnik Vovk uspešno odstranil iz cerkve. Tudi o Dolenjsko-posavskem moj stru in njegovi delavnici ne vemo ve liko, saj v njegov opus uvrščamo pre cejšnje število raznolikih kiparskih stvaritev na Spodnjem Štajerskem, Dolenjskem in v Beli krajini, te pa pričajo, da so delo različnih rok. Ene ga od vodilnih avtorjev te delavnice je celo uspelo izluščiti iz arhivskih virov, Gašperja Ignaca Mauherja, avtorja velikega oltarja v župnijski cerkvi v Laškem, pri čemer je bilo obenem ugotovljeno, da je bil sedež njegove delavnice v Krškem,873 kjer je okoli sredine 18. stoletja sicer znanih še več imen.874 Toda brez dodatnih novih arhivskih podatkov in analiz celotnega opusa o naših dveh kipih in njunem avtorju za zdaj ni mogoče reči kaj bolj določnega.
Zagotovo pa je mogoče trdi ti, da je avtor obeh niš identičen z av torjem okrasja empore grofov Barbo na nasprotni južni strani prezbiterija, ki je bila prav tako izdelana okoli leta 1856 po naročilu župnika Vovka.875
To seveda velja za nadstropni del, medtem ko je spodnji nekaj desetletij starejši, omenjen kot mala zakristija že leta 1823, ko je prvenstveno služil
873 Kemperl , Gašper Ignac Mauher, str. 218‒225.
874 Resman, Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem, str. 218‒225. Zanimiv je tudi Janez Gabrič.
875 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 50, 1972, str. 400.
211
Kip sv. Urha iz sredine 18. stoletja v niši iz leta 1856
za ureditev božjega groba.876 Gre za nekakšen likovni pendant obeh obravnava nih niš, ki ustvarja določeno likovno ravnotežje, čeprav so jo številni opisovalci šentrupertske cerkve pogosto označevali kot estetsko negativno sestavino.877 Vsekakor je pomemben predvsem nadstropni del, zasnovan kot grofovska empora, ki je služila predstavnikom družine Barbo za spremljanje bogoslužja. Komu je bila empora namenjena, je razvidno iz same kompozicije, zasnovane kot bifora, se pravi kot dvojna odprtina s sredinskim stebrom in pilastri ob straneh, ki nosijo reliefno izveden timpanonski del, zaznamovan s fialama in usločenim lokom z motivom plezalk in križno rožo ter sredinskim slepim kro govičjem, pod katerim se bohotita v reliefu izvedena dva para grbov. Desni grb ni sporen, saj predstavlja različico grba družine Barbo (lev s prečnim brunom), levi pa je že trši oreh. Upodobljen je panter ali lev v votlini, nad katero stoji orel z razprtimi krili, zato ga na prvi pogled ni mogoče povezati s katerim od vidnih članov te družine tistega časa. Toda če si podrobneje ogledamo drevesno deblo rakovniške veje družine Barbo von Waxenstein, ugotovimo, da grba pripadata zakoncema grofu Otu Karlu (1801‒1848) in njegovi ženi Adelajdi Batthyány de Német-Újvár (1801‒1889).878 Ker je bila v času gradnje empore leta 1856 Adelheid že vdova, je bila empora najbrž namenjena njej in njenemu bolj znanemu sinu Jožefu Emanuelu (1825–1879), deželnemu in državnemu poslancu, ki je v času naraščajočih nacionalnih trenj med Nemci in Slovenci na vseh nivojih zagovarjal slovenska stališča. Jožef Emanuel je leta 1855 za pokojnega očeta Ota Karla v Šentrupertu ustanovil mašno ustanovo za nekaj tedenskih maš.879 Sicer grb družine Barbo von Waxenstein vidimo še na prvi klopi na ženski strani v prezbiteriju, a je bila ta klop namenjena zaposle nim na gradu Rakovnik in ne članom družine.
876 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
877 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 180.
878 Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem, str. 34, 49.
879 M aček Mašne in svetne ustanove od 1863 do 1891, str. 620.
213
Grba družine Barbo in Batthyány de Német-Újvár na empori
Grb družine Barbo na prvi klopi v prezbiteriju
Empora iz leta 1856 za člane družine Barbo
1. Rozeta – mala (šestlistna) 2. Ščitek s šestkrako zvezdo
Grbovni ščitek
Grbovni ščitek z znamenjem tehtnice
Rozeta – srednja (štirilistna)
Grbovni ščitek s tremi žeblji (Arma Christi)
Grbovni ščitek z avstrijskim dvoglavim orlom in inicialama F. J. (Franc Jožef)
Marija z Jezusom 9. Vera Icon (Kristusova glava, redukcija motiva Veronikinega prta)
Sv. Rupert
Rozeta – velika
Sv. Vincencij iz Zaragoze
Grbovni ščitek z nožičem, vinjakom
Grbovni ščitek z Jagnjetom (Agnus Dei)
Grbovni ščitek s podobo psa 16. Grbovni ščitek s kladivom in kleščami
Grbovni ščitek s podobo lune 18. Rozeta – mala (divja vrtnica)
Mladenič s sklenjenima rokama
Glava mladeniča
Dopasna podoba bradatega moškega
Grbovni ščitek z znamenjem leva 23. Mladenič s čašo (Arma Christi?)
Mladenič z napisnim trakom Pleni sunt
25. Grbovni ščitek z enakokrakim križem 26. Grbovni ščitek s podobo belega goloba s prstanom 27. Sv. Peter 28. Grbovni ščitek z Marijinim monogramom 29. Grbovni ščitek s Kristusovim monogramom 30. Grbovni ščitek s podobo osla ali vola z rinko (grb Turjaških?) 31. Grbovni ščitek s podobo keliha (simbol vere) 32. Mladenič z napisnim trakom in napisom Coeli 33. Grbovni ščitek (poškodovan) 34. Grbovni ščitek, diagonalno predeljen z dvema zvezdama in križem 35. Grbovni ščitek s papeškim grbom (tiara in prekrižana ključa) 36. Mladenič s knjigo 37. Rozeta – mala (šestlistni cvet divje vrtnice) 38. Grbovni ščitek s podobo sonca 39. Grbovni ščitek s podobo goloba (poškodovan) 40. Sv. Rok (domnevno tudi Viljem, mož sv. Heme) 41. Sv. Uršula 42. Sv. Janez Evangelist (?) 43. Sv. Apolonija 44. Sv. Jernej 45. Sklepnik s podobo ključa 46. Grbovni ščitek s kladivom in kleščami
47. Grbovni ščitek s podobo kolesa 48. Grbovni ščitek s petkrako zvezdo 49. Sv. Ema (Hema) Krška 50. Sv. Barbara 51. Rozeta z mojstrskim znakom 52. Sklepnik v obliki srca (simbol ljubezni) 53. Svetnik s sulico (sv. Matija apostol?) 54. Grb šentrupertskega vikarja Fabijana Parola 55. Sv. Simon apostol 56. Grbovni ščitek s podobo sidra (simbol upanja)
K1. Mladenič s knjigo in dvignjeno desnico
Mladenič v molitveni drži
Mladenič s sklenjenima rokama K4. Mladenič s svitkom
Mladenič z grbovnim ščitkom K6. Mladenič v molitveni drži K7. Mladenič s svitkom K8. Moška figura, držeča za kolena K9. Mladenič s kelihom K10. Mladenič z grbovnim ščitkom
Mladenič s svitkom
Angel z godalom
Angel z lutnjo
Mladenič z grbovnim ščitkom
3.
4.
5.
6.
7.
8.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
17.
19.
20.
21.
22.
24.
K1
K2.
K3.
K5.
K11.
K12.
K13.
K14.
Shema sklepnikov in konzol na oboku ladje. Risba Bojan Zaletelj [ZVKDS, OE NM] 4 11 5 37 6 23 18 51 7 25 37 52 5 31 45 18 1 32 47 18 15 5 37 5 17 1 18 18 18 18 5 1 1 18 18 18 18 1 18 18 19 18 18 48 18 1 5 18 18 8 27 40 49 53 41 11 42 54 43 11 34 9 28 10 20 35 11 11 29 12 30 44 55 21 36 50 13 18 46 56 14 19 48 18 16 33 5 5 5 22 5 5 5 24 39 5 5 26 5 37 2 18 18 18 1 18 18 18 2 18 38 18 1 1 1 18 1 5 25 18 3 18 37 1
K2 K3 K4 K5 K6 K7 K8 K9 K10 K11 K12 K13 K14
Ladja
Potem ko smo si ogledali glavne sestavine prezbiterija, se velja spreho diti še po ladji, ki predstavlja enega od osrednjih spomenikov dolenjske gotike. Iz tega razloga si bomo najprej ogledali obočni sistem in njegove poglavitne elemente, saj bi lahko predstavljali premišljen vsebinski koncept. Tega sicer zaradi poznejše Koželjeve poslikave, ki je zajela tudi sklepnike, ni mogoče v celoti rekonstruirati v izvirni obliki, poleg tega pa je nekaj sklepnikov oziroma grbovnih insignij še neidentificiranih. Zato bo ostal naš sprehod po mo tivnem svetu gotike, ki ga zastopa šentrupertski ladijski obok , v določeni meri še vedno nerazumljiv, še posebno, ker doslej tudi zaradi pomanjkanja vedenja o vsebini gotskih fresk na oboku kakšne poglobljene vsebinske zasno ve (stran 214) nismo opazili. Najbolj očiten arhitektonski poudarek oboka je namenjen osrednji obočni poli, kjer je namesto sklepnika izvedena odprti na. Neredko so bile te odprtine poudarjene tudi s poslikavo, kakor to vidimo v Kranju, saj je odprtina služila za različne namene v liturgičnih predstavah ob različnih praznikih, od katerih je treba posebej omeniti vnebohod, ko so skozi odprtino dvigovali lesen kip vstalega Kristusa, ali pa so ob prazniku binkošti spuščali belega lesenega goloba kot simbol Sv. Duha.880 Celoten obok ladje je v osnovi razdeljen na dvanajst navideznih pol, ki se sicer zaradi likovnega zna čaja osemkrakih zvezd, ustvarjenih z obočnimi rebri v vsaki poli, prelivajo ena v d rugo brez posebnih cezur enakomerno po celotnem prostoru, čeprav rebra s svojimi sečišči v obliki sklepnikov v vsaki poli ustvarjajo določen poudarek. Povečini so na teh sklepnikih upodobljeni svetnice in svetniki začenši z Marijo z Jezusom v severovzhodnem delu (stran 214: 8), nato sledijo sv. Rupert, pat ron cerkve (10), sv. Vincencij (12), sv. Peter (27), neznani grb (30),881 na severni strani domnevno Vilijem, mož sv. Heme Krške (40), ki naj bi bila upodobljena na bližnjem, a manj izpostavljenem sklepniku (49),882 sv. Janez Evangelist (42), sv. Jernej (44), svetnik s sulico, mogoče sv. Matija apostol (53), grb naročnika, tedanjega vikarja Fabijana Parola (54), in sv. Simon apostol (55).
Izbor svetnikov je dokaj običajen za slovenske razmere, vendar opa žamo nekaj posebnosti. Najprej je nenavadno, da je sklepnik z Marijo in Jezu som v severovzhodnem delu in ne na kakem bolj odličnem mestu, npr. v osi pred slavoločno odprtino. Vendar nam njegov položaj najverjetneje pojasnjuje povezava s pozicijo nekdanjih oltarjev v cerkvi. Pod Marijinim sklepnikom se je namreč nahajal Marijin oltar, ki ga je nasledil današnji s patrocinijem Rožnovenske Matere Božje. V tej luči je nekoliko bolj razumljiv izbor nekaterih drugih svetnikov, zagotovo vsaj še pozicija sv. Ruperta pred slavolokom, manj pa sv. Vincencija na desni strani pred slavoločno steno, kjer je stal oltar sv. Nikolaja, ki ga med figurami svetnikov sploh ni. Dalje je zanimiv oltar sv. Andreja na pevski empori, na katerega bi se mogoče nanašal sklepnik sv. Andreja na oboku pod emporo, kjer je bil sicer oltar sv. Bernarda in sv. Anto na. Najbolj vprašljiva pa je identifikacija sklepnika z domnevno podobo moža
880 K aufmann, Brauchtum in Österreich, str. 121.
881 Gre za podobo osla z rinko, ki na prvi pogled nekoliko spominja na vola oziroma tura, kar bi se pogojno nanašalo na Jakoba Turjaškega, tedanjega šentrupertskega župnika oziroma novomeškega prošta.
882 Till , Hema Krška, str. 178.
215
8
sv. Heme Krške, savinjskega mejnega grofa Viljema (stran 214: 40), ki je sicer na odličnem mestu (boljšem kot sv. Hema Krška), a ne gre za svetniško osebo,883 čeprav naj bi bil že v poznem srednjem veku večkrat upodobljen na prizorih iz legende sv. Heme Krške. Če odštejemo šentrupertski sklepnik, samostojnih podob iz poznega srednjega veka ne poznamo niti na Koroškem. V cerkvi sv. Filipa in Jakoba v Gräbernu v Labotski dolini na Koroškem, kjer se nahaja njegov grob, njegova podoba izvira šele iz 17. stoletja.884 Zato je iden tifikacija sklepnika vprašljiva, saj bi lahko podoba romarja predstavljala tudi kakšnega konkretnega svetnika, npr. sv. Roka, kateremu je bil v tistem času posvečen celo oltar v cerkvi.
Tudi ostali sklepniki ne dajejo nekih konkretnejših namigov o kom pleksnejši vsebini. Na dveh vidimo zodiakalni znamenji, tehtnico (4) in leva (22), dalje je nekaj grbovnih ščitkov poslikanih s Koželjevo poslikavo, tako da jih ne moremo upoštevati pri izvirni vsebinski zasnovi. Na enem opazimo celo avstrijskega dvoglavega orla s ščitkom (7), na katerem sta začetnici FJ za cesarja Franca Jožefa, ki je vladal v času nastanka Koželjeve poslikave. Na nekaj grbovnih ščitkih so upodobljene živali, npr. pes (15), ptič s prstanom v kljunu (26) in golob (39), vendar bi o njihovi simboliki težko rekli kaj do ločnega, saj se mogoče nanašajo celo na grbovne insignije kake plemiške dru žine. Zagotovo pa se grbovni ščitek (14), na katerem je upodobljeno jagnje
883 Till , Hema Krška, str. 66.
884 Till , Hema Krška, str. 144.
216
Sklepnik z Marijo in Jezusom
s križem, nanaša na Jagnje Božje, ki ponazarja Kristusovo popolno žrtev za greh. V bližini se nahaja še sklepnik s podobo Veronikinega prta (stran 214: 9) oziroma Vera icon (resnična podoba), ki se nanaša na Kristusov pasijon, ko je dekle na šesti postaji Križevega pota obrisala Jezusu potne srage, njegov obraz pa se je čudežno odtisnil na prt.
Zanimivi so še sklepniki z različnimi grbovnimi insignijami ali s predmeti iz vsakodnevnega kmečkega življenja, se pravi orodje, ki ima lahko zelo različne pomene. O grbu Fabijana Parola smo že govorili (54), saj se nanaša na glavnega predstavnika naročnika, določen delež donacije pa bi mogoče k azalo pripisati še tistim osebam, ki jih ponazarjajo posamezni sklepniki. Med temi je gotovo zanimiv sklepnik z dvema zvezdama in križem (34), ki bi lahko pripadal kakemu duhovniku, vendar identifikacija doslej še ni uspela. Sklepni ki z orodjem so s tega vidika bolj kompleksni. Na več grbovnih ščitkih vidimo podobo srpa ali vinjaka, to je vinogradniškega nožiča (13), klešče in kladivo na dveh (16, 46), pod emporo pa brano, plug in koso (8‒10). Po eni strani bi lahko ti simboli predstavljali finančne prispevke posameznikov iz kmečkih in obrtniških vrst ali celo bratovščin, po drugi strani pa imajo podobe teh pred metov lahko tudi globljo simboliko in pomen. Že pred časom je Emilijan Cevc opozoril na podobe pluga na gotskih cerkvenih sklepnikih in bolj podrobno osvetlil vsebinski pomen in povezavo z drugimi podobnimi kmečkimi orodji, zlasti srpom oziroma vinjakom.885 Gre za navezavo na svetopisemska besedila, 885 Cevc, Plug na gotskih cerkvenih sklepnikih, str. 409 in dalje.
Sklepnik z grbom šentrupertskega vikarja Fabijana Parola
217
54
10 27 12 30
40 41 49 42
36 44 53 55
19 21 43 50
7 9 14 11 20 22
26 33 37 34 39 46
konkretno na poglavje v Izaijevi knjigi (Iz, 2, 2‒4) in poznejše teološke razlage, kjer plug predstavlja simbol Kristusovega bistva in poslanstva, ki naj preorje in očisti zemljo. Kakor se na plugu povezujeta železo in les, tako sta v Kristusu združeni božja in človeška narava. Pri tem sta v Izaijevem besedilu povezana plug in vinjak v njegovi prerokbi, da bodo »prekovali svoje meče v lemeže [del pluga] in svoje sulice v vinjake«.886 S tem se odpirajo precej bolj zapleteni sim bolni pomeni sklepnikov tudi v Šentrupertu, čeprav njihova pozicija, plug je namreč pod pevsko emporo, niso na tako eminentnih mestih kot v drugih primerih pri nas (Crngrob, Mengeš, Mirna, Okrog nad Šentrupertom). V tej luči se tovrstni simboli nanašajo na Kristusa in njegovo odrešenjsko poslanstvo, očiščenje zemlje za božje kraljestvo, ki ga prestavljajo zvezde in drugi nebesni znaki, nanašajoči se še na drugo simbolno prvino, to je nebeški ali novi Jeru zalem. Ta je podrobneje opisan v biblični knjigi Razodetje (Raz, 21, 9‒27), kjer je poleg osnovnih oblik, mer in proporcev poudarjena zlasti njegova krasota zaradi pomena, ki mu ustrezajo uporabljeni materiali (zlato, dragi kamni, bise ri), in glavne sestavine, kot je dvanajst vrat, cesta iz zlata, ki pelje skozi mesto, k i ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, zakaj razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje. V nadaljevanju razodetja je navedeno še drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec (Raz, 22, 1‒4), listje tega drevesa pa je zdravilo narodom.
V besedilu Razodetja gre za opis idealnega nebeškega mesta in ure sničenja končne vizije krščanstva. Pri tem so že v srednjem veku v različnih teoloških razlagah to Božje mesto enačili s cerkveno stavbo kot odsevom te vizije na Zemlji. Cerkev simbolizira podobo nebeškega Jeruzalema z vsemi svo jimi sestavinami, ki imajo vsaka zase določen pomen.887 Ta simbolen pomen je v življenju prihajal posebej do izraza v liturgiji položitve temeljnega kamna in ob posvetitvi cerkve. Šentrupertski ladijski obok sloni na štirinajstih kon zolah, ki simbolno ločujejo ožji nebeški svet, kjer kraljuje Jezus Kristus s sve tniki, preroki, angeli in vsemi, ki so si na Zemlji prislužili kraljevanje na veke vekov. V tej družbi svetih oseb so svoje mesto seveda našli zlasti naročniki, ki so s svojim finančnim ali kakšnim drugačnim prispevkom nagrajeni s podo bo svojih grbovnih znamenj v družbi svetnikov, in na koncu stavbarji, kar je bil svojevrstni privilegij v tedanji družbi. Sklepnik z mojstrskim znamenjem v bližini grba predstavnika naročnika Fabijana Parola (stran 214: 51, 54) ter ena od konzol v jugozahodnem kotu cerkve (stran 214: K8), ki bi se lahko nanašala na simbolno upodobitev stavbarja samega, ko s svojo držo nosi obok in s tem težo odgovornosti za uspešno izgradnjo stavbe, vsekakor zrcali tovrstne težnje po potrditvi v družbeni hierarhiji. Ostale konzole s svojo različno motiviko (angela z lutnjo in godalom, mladeniči z grbovnimi ščitki ali zvitki) poudarjajo povezavo z novozaveznimi spisi in končno ureditvijo nebeškega življenja z vso nebeško glorijo. K temu splošnemu pomenu je prispevala tudi nekdanja poslikava z bogatimi rastlinskimi motivi s številnimi fantazijskimi sadeži, ki lahko predstavljajo konkretne navezave na zapise v razodetju, zlasti na drevo življenja, in stalni življenjski cikel od rojstva do smrti in ponovnega rojstva. Nekateri srednjeveški mistični teksti, npr. sv. Hildegarde iz Bingena
886 Cevc, Plug na gotskih cerkvenih sklepnikih, str. 412‒414.
887 LCI, 2, str. 394‒399.
224
Rozeta z znakom glavnega mojstra, ki smo ga zasilno poimenovali po šentrupertskem ladijskem oboku
(† 1179), so med drugim poudarjali duhovno in simbolično moč rastlinja oziroma zelenja kot moč krščanstva s poudarkom na simbolični povezavi oze lenitve in cvetenja s Kristusom ter seveda na simboličnem pomenu cerkve na Zemlji kot odsevom nebeškega Jeruzalema oziroma nebeškega vrta.888 Simbolnih in drugih pomenov v teh podobah bi lahko še iskali, večina pa se tako ali drugače nanaša na Kristusa ali Marijo oziroma na še bolj zapletene teološke alegorije in vzporednice z življenjem na Zemlji, čeprav se je kakšnih globljih pomenov tedanje prebivalstvo zavedalo v bolj poljudnih oblikah. Zato se tudi v tem primeru odpira vprašanje, ali gre pri izboru motivike in drugih navezav za standard gradbene skupine ali bi kdo od bolj izobra ženih predstavnikov naročnika utegnil sestaviti zapleten vsebinski program oboka. Emilijan Cevc je opozoril tudi na to drugo možnost predvsem spričo podatka, da poznamo nekega študenta dunajske univerze iz leta 1498, to je bil Johannes Sagoritz (Zagorc) »de Sancto Ruperto«,889 pri čemer pomislimo na sorodstveno razmerje s šentrupertskim kaplanom Gregorjem Zagorcem, omenjenim leta 1495 in 1497,890 se pravi tik pred glavnimi gradbenimi deli. Vsebinska zasnova šentrupertskega ladijskega oboka je bila gotovo precej nadgrajena še z izvirnimi stenskimi slikami, vendar smo si to prvino podrobneje že ogledali v posebnem poglavju. Manj pozornosti smo doslej posvetili le mlajšim stenskim slikam, ki jih je izdelal Matija Koželj v letih 1896 in 1897. Freskant in slikar Matija Koželj (1842‒1917) iz Kamnika je v svojem času štel za pomembnejšega cerkvenega slikarja, saj njegov opus vključuje tako stenske poslikave skorajda tridesetih cerkva, številnih kapelic in znamenj na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in na Dolenjskem kot tudi slikarska dela na platnu, ki obsegajo več kot 100 oltarnih slik, okoli 25 križevih potov, raznih bander in drugih del.891 Njegov freskantski opus je bil doslej v literaturi že obravnavan, zato bomo na tem mestu opozorili le na najpomembnejše prvine, ki so ključne za dojemanje poslikave v šentrupertski notranjščini.
Čeprav je imel do leta 1896 Koželj za sabo precej obsežnih poslikav, se je v Šentrupertu prvič srečal s problemom, kako okrasiti gotsko cerkveno notranjščino. Celotno poslikavo je zasnoval tako, da je stene poslikal z ze lenkasto rustiko, ki jo je v spodnjem delu prezbiterija poživil z ornamental no preprogo po zgledu ali predlogi iz dunajske novogotske Votivne cerkve, posvečene leta 1879.892 Obok v prezbiteriju krasi rastlinska ornamentika, ki se nekoliko razlikuje od motivike na ladijskem oboku. Kot smo že omeni li, je poslikava v prezbiteriju nekoliko starejša in drugače zasnovana, saj je na ladijsko malenkostno vplivala najdba izvirne gotske poslikave na oboku oktobra leta 1896. Od figuralnih prizorov moramo posebej omeniti triliste s simboli evangelistov v zgornji partiji severne stene v prezbiteriju, v ladji pa prizora Oznanjenja in Sv. Družine na slavoločni steni. Na slednjem vidimo enega od njegovih podpisov »M. Koželj slikal 1896 «. Tem manjšim figuralnim
888 Hofmann Rippenkonsolen im Stadtmuseum Ingolstadt, str. 14 in dalje.
889 Cevc, Plug na gotskih cerkvenih sklepnikih, str. 414.
890 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 149, 151 in 164; Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 57‒58, št. 19, 20, 23.
891 Žigon, Matija Koželj in stensko slikarstvo, str. 89‒96.
892 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, L, List 40, 1897, str. 316‒317; Žigon, Matija Koželj in stensko slikarstvo, str. 92‒93.
Detajl naslikane zavese, ki jo je v prezbiteriju izvedel slikar Matija Koželj
225
prizorom se pridružujejo še pojoči angeli v temenskih poljih v sredini ladijske ga oboka oziroma okoli odprtine Sv. Duha. Sicer je slikarija pretežno ornamentalnega značaja, ki učinkuje na oboku dokaj lirično in nežno še posebno od leta 1984, ko so prepleskali naslikano rustiko na stenah, čeprav je imela ta dokaj pomembno likovno vlogo kot povezovalec stropne poslikave s stenskimi in nenazadnje ostalo cerkveno opremo.
Matija Koželj spada med vidnejše slovenske slikarje t. i. nazarenske smeri.893 Nazarensko slikarstvo so že v zgodnjem 19. stoletju pobudili nemški slikarji, ki so svoj slog izoblikovali na osnovah klasicistične umetnosti, katere poglavitno izrazno sredstvo je bila risba. Odločilno pri tem je bilo romantič no zgledovanje po nemški in italijanski renesančni umetnosti z vodilnima
893 Žigon, Matija Koželj in stensko slikarstvo, str. 89‒96.
226
Prizor Oznanjenja na levi strani slavoločne stene ladje, delo Matije Koželja iz leta 1896
predstavnikoma Dürerjem in Rafaelom. Glavni namen nazarenskega slikar stva je bila obnova umetnosti v duhu krščanstva, zato je bila religiozna motivika v središču nazarenskega programa, pri čemer pa je imela različna ornamentika vlogo nevpadljivega poudarjanja arhitekturnih sestavin in figuralnih slikarskih prizorov, ki so skupaj s slikanimi okni in drugimi cerkvenimi se stavinami tvorili barvite in homogene prostornine. Razpoloženje poslikav je vseskozi resno in čustveno pobožno naglašeno. Z vsebinskega vidika so nava dno prevladovali premišljeni programi, ki so temeljili na romantični ideji po učnosti in pripovednosti svetopisemskih in svetniških ciklusov, katerih naloge so bile spodbujati k pobožnosti. Tako kot pri figuraliki, ki je bila navadno podana z idealiziranim izrazom, so nazarenci pri slikanju ornamentike pose gali po starejših zgledih; od srednjeveških do renesančnih. Proti koncu stole tja je bilo cerkveno stensko slikarstvo vedno bolj pod vplivom ornamentalno
227
Prizor s sv. Družino na desni strani slavoločne stene ladje s podpisom Matije Koželja iz leta 1896
usmerjenega historizma, prevladovati pa so začele različne oblike dekoracij, navezujoče se na poznogotsko tradicijo vegetabilne arhitekture, ki jo sreču jemo zlasti v razgibani novogotski arhitekturi brez za figuralne upodobitve potrebnih večjih površin.
Vse te značilnosti so opazne v Koželjevi poslikavi. Kompozicijo in celo detajle osrednjega motiva na sliki sv. Družine je Koželj povzel po tedaj dokaj znani sliki nemškega nazarenskega slikarja Hansa Ittenbacha (1813‒1879), le da je namesto bolj ali manj nevtralnega ozadja v izvirniku v Šentrupertu upodobil sobo in naslikal nekaj podrobnosti: Jožefovo orodje, košarico s knjigo, preslico in dodal dva angela. Podobno velja za prizor oznanjenja, ki ga je Koželj večinoma povzel po predlogi Johanna Evangelista Kleina (1823‒1883),894 dunajskega slikarja nazarenske smeri, ki je sprva pod vplivom Josepha von Füricha ustvarjal značilne biblične prizore, pozneje pa je našel lasten slog in ga uveljavil zlasti za predloge slikanih oken za najpomembnejše nemške in avstrijske cerkve in katedrale (Köln, Münster, Erfurt, Dunaj).895 Čeprav je Koželj formalno povzemal predloge uveljavljenih slikarjev, kar je bila usta ljena praksa v cerkvenem slikarstvu 19. stoletja po celi Evropi,896 in istočasno povečini šentrupertsko poslikavo reduciral na dekorativni nivo, se ni mogel povsem izogniti določenim vsebinskim poudarkom. Angele v poljih osrednje obočne zvezde je opremil z napisi Sanctus, Sanctus Sanctus, Dominus Deus in Sabaoth, ki imajo glede na svoje mesto globlji pomen. Konkretno so te besede začetek latinske različice himne Sanctus iz krščanske liturgije, ki izvirajo iz knjige preroka Izaije (Iz, 6,3), sicer pa se nanaša na poimenovanje Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, kot je večkrat naveden v staro zaveznih besedilih (npr. Am. 5,15; 1 Sam, 17,45). Besedilo himne, ki je bilo zapisano že v nekem rokopisu iz 11. stoletja, hranjenem v knjižnici samostana St. Gallen v Švici, se nadaljuje z besedami Pleni Sunt Coeli, ki jih v Šentru pertu vidimo na napisnih trakovih dveh moških figur na sklepnikih osrednje obočne zvezde (stran 214: 24, 32). Srednjeveška ikonografija in ikonologija cerkvenih stavb ter njihova povezava s teološkimi besedili je postala v 19. stoletju znova prepoznana potem, ko je nemški filolog Johann Peter Balthasar Kreuser (1795‒1870) leta 1851 objavil pomembno študijo o cerkvenih stavbah in njihovi simboliki.897 Študija je hkrati zajela zgodovinsko utemeljitev novo dobne ikonografije, v katero so bile vključene cerkve kot izraz Kristusovega občestva na Zemlji skupaj s posameznimi njihovimi deli in njihovim likov nim izrazom, podrejenim osnovni krščanski misli greha in odrešitve. S simboliko cerkvene stavbe in njenih delov bi lahko še nadaljevali, vendar bi se s tem precej oddaljili od osnovnega namena našega sprehoda po cerkvi. Zato bo naš ogled v nadaljevanju posvečen stranskima oltarjema. Od nekdanjih šestih oltarjev v ladji danes stojita le še dva ob slavoločni steni. Levi stranski oltar, posvečen Mariji rožnega venca, je nastal tako kot desni stranski oltar, posvečen sv. Antonu Puščavniku, leta 1856, kar sta dokazovali letnici na steni za obema oltarnima slikama, vidni ob zadnjih restavratorskih posegih, ko sta bili sliki začasno umaknjeni v delavnico. O predhodnikih
894 Iz Št. Ruperta, Zgodnja Danica, L, List 40, 1897, str. 317.
895 Fontaine, Johannes Evangelist Klein, str. 5 in dalje.
896 Žigon, Cerkveno stensko slikarstvo, str. 19 in dalje.
897 Kreuser , Der christliche Kirchenbau.
229
Levi stranski oltar v ladji, posvečen Mariji rožnega venca
Letnica 1856, odkrita ob restavratorskih posegih na steni za oltarno sliko Marije rožnega venca. Foto Robert Peskar [ZVKDS, OE NM]
obeh oltarjev smo že govorili, čeprav velja še enkrat poudariti, da ja na mestu današnjega rožnovenskega oltarja stal oltar, posvečen Devici Mariji že leta 1520, ko se prvič omenja ob posvetitvi cerkve in nekaterih oltarjev.898 Še sre dnjeveškega je zamenjal baročni oltar, ki sta ga ob družinski grobnici dala postaviti Maks Valerij Barbo, lastnik gospoščine Rakovnik, in njegova žena Ana Kristina, baronica Brenner. Leta 1520 se omenja tudi desni stranski oltar ob slavoloku, le da ni bil posvečen sv. Antonu temveč sv. Nikolaju. Oltar sv. Nikolaja se omenja sicer že leta 1461 in bi lahko stal celo na istem mestu,899 saj je bila vzhodna ladijska stena skupaj s slavoločno odprtino zgrajena že v fazi gradnje prezbiterija v zgodnjem 15. stoletju.
Kakorkoli že, leta 1856 je po naročilu tedanjega župnika Vincencija Vovka nova oltarja izdelal idrijski slikar in podobar Jurij Tavčar (1820‒1892).900 Oba oltarja je Tavčar zasnoval tako, da je na verjetno obstoječi oltarni men zi, ki sta v osnovi še srednjeveški, postavil vitka oltarna nastavka na način, da osrednji del z visoko sliko patrona oltarja poudarjata po dva polstebra, ki nosita fiali, med katerima se dviga šilastoločna atika, ki jo krasi žarkovje z Marijinim monogramom na levem oltarju in črki IHS na desnem. Ob stra neh osrednji del oltarjev krasita še dve niši s konzolama in baldahinoma, kjer so svoje mesto našli kipi svetnikov. Na levem stranskem oltarju stojita nek svetnik brez atributov levo in sv. Jožef desno, na desnem stranskem oltarju pa stojita v nišah sv. Anton Padovanski levo in sv. Bernard Korleonski desno. Samo menzo pri obeh oltarjih spodaj krasi mreža slepih trilistov, ki jo je Tavčar posnel po motivu kovinske ograje nekdanje obhajilne mize pred glavnim oltarjem, postavljene leta 1844. Izvirno Tavčarjevo sliko Rožnovenske Matere Božje so že leta 1890 zamenjali s sliko z istim motivom, delo slikarke Ane Skedl, ki je sliko tudi podpisala in datirala. Slika sv. Antona Puščavnika na desnem oltarju je najbrž delo Jurija Tavčarja. Sicer oltar krasita še manjši sliki Srca Jezusovega na levem oltarju in Marijinega srca na desnem. Oba stranska oltarja sta najverjetneje zidana delno tudi s pomočjo lesene konstrukcije, površina pa je bila obdelana v smislu umetnega kamna, v različici štuk marmorja in štuko lustra, razen tistih delov, ki so v celoti le seni (baldahini stranskih niš). Podrobnejša analiza prvotne polikromacije je pokazala, da je bila menza sprva slikana v tonu svetlega okra, pozneje pa je doživela preslikavo s črno in vijoličasto apneno barvo. Menza je bila ob zad njih restavratorskih posegih na osnovi ostankov izvirnih tonov slikana v celoti na novo (anorganski pigmenti, vezivo steklena voda), prav tako pa tudi oltarni nastavek z izjemo partij, ki so bile izvedene v smislu bele politure in imitacij raznobarvnih kamnitih vložkov, ki so bili predvsem očiščeni preslikav in na poškodovanih delih ustrezno retuširani. Vsi izvirni pozlačeni deli so bili poz lačeni na novo. S temi posegi, izvedenimi leta 2005,901 sta oltarja dobila bolj ali manj svoj izvirni videz, ki si ga je potrebno prezrcaliti tudi na prižnico, saj ta še ni bila deležna restavratorskih posegov, zato danes zaradi temnej ših tonov nekoliko odstopa od oltarjev. Jo je pa Tavčar kot avtor oblikoval
898 NŠAL, KANM, fasc. II/8, 1520, oktober 14, orig. listina na pergament; Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 61–62.
899 NŠAL, KANM, Fasc. II./3; Baraga , Šentrupert v kapiteljskem arhivu, str. 48–49.
900 M ajnik, Slikar Jurij Tavčar »Idrijski«, str. 56–58.
901 Peskar, Šentrupert na Dolenjskem, Varstvo spomenikov – Poročila, 42, str. 155–156.
230
Letnica 1856, odkrita ob restavratorskih posegih na steni za oltarno sliko sv. Antona Puščavnika. Foto Robert Peskar [ZVKDS, OE NM]
Desni stranski oltar v ladji, posvečen sv. Antonu Puščavniku
z enakimi izraznimi sredstvi kot oltarja,902 s čimer je tedaj ob vstopu v najsve tejši del cerkve ustvaril dokaj enotno kompozicijo cerkvene opreme, ki je žal nadomestila starejšo. Je pa potrebno poudariti, da oba šentrupertska oltarja uvrščamo med najstarejše primere uveljavitve novogotskih oblik v Sloveniji. Sestavni del oltarjev so seveda tudi slike. Kot smo omenili, je osre dnja slika na levem oltarju delo Ane Skedl iz leta 1890. Čeprav je slika več kot trideset let mlajša kot prvotna, delo Jurija Tavčarja, je slikarka dokaj zvesto povzela motiv izvirne oltarne slike, ki je danes hranjena v zakristiji. Kompozicijo je namreč v obeh primerih narekoval izrazito ozek format, na katerem je v nebeški sferi, zaznamovani z oblaki, sedeča Marija z Jezusom zavzela zgornji del prizora, v spodnjem pa v molitveni drži klečita sv. Dominik in sv. Katari na Sienska. Prvi od Marije prejema rožni venec, svetnica pa od Jezusa venec vrtnic, ki je na mlajši sliki Ane Skedl spremenjen v nekaj vrtnic, manjkajo pa tudi putti med oblaki. Na desnem oltarju vidimo na sliki enakega formata prizor s sv. Antonom Puščavnikom, ki se v spodnjem delu prizora z zanosom obrača k Jezusu Kristusu, ki v oblakih nagovarja svetnika. Sv. Anton je tra dicionalno upodobljen pred votlino oziroma grobom, določajo pa ga še pra šiček, zvonec in palica. Prašiček ob sv. Antonu Puščavniku naj bi ponazarjal skušnjave, s katerimi je hudič asketskega svetnika mučil, zvonček na palici pa naj bi pomenil pripomoček, s katerim je svetnik odganjal hudobne duhove. Slika je v likovnem smislu razmeroma kvalitetna in v detajlih izdaja tradicijo poznobaročnega slikarstva, ki jo je Tavčar pridobil v učnih letih v delavnici slikarja Josipa Egartnerja iz Kranja,903 naslednika Leopolda Layerja, enega zadnjih poznobaročnih slikarjev na Gorenjskem. Če jo primerjamo s Tavčar jevo sliko Rožnovenske Matere Božje, lahko rečemo, da je slikarju ta bolje uspela, čeprav je pri Marijini sliki vnesel tudi nekaj nazarenskega občutja.
Pri ugotavljanju avtorstva posameznih slik na obeh stranskih oltar jih ni mogoče povsem zanesljivo reči, da sta tudi mali sliki z motivom Srca Jezusovega na Marijinem oltarju in Srca Marijinega na desnem deli Jurija Tav čarja. Motivno gre za precej razširjene primere v 19. stoletju, ko sta oba motiva nastopala v paru.904 V našem primeru podoba Srca Marijinega ne prinaša nekih posebnosti, saj vidimo dopasno podobo Marije s srcem v desnici, ob danim s sijem, iz njega vstajajo plameni, ovija pa ga še venec belih in rdečih vrtnic. Srce je še prebodeno z mečem, ki pomeni Marijino žalost ob izgubi sina. Podobno kompozicijo je zavzela podoba dopasnega Kristusa, ki v levici drži srce, obdano z žarkovjem. Podoba simbolizira Kristusovo ljubezen do vsega človeštva, ki jo izraža njegova daritev na križu. V obeh primerih gre za odsev posebnega čaščenja Kristusa in Marije, ki se je uveljavilo že v srednjem veku, nato zamrlo, v 17. stoletju pa ponovno oživelo v različnih oblikah in intenzivnosti. Enega od vrhov opažamo ravno v 19. stoletju, ko so se po letu 1836 močno razmnožile različne bratovščine. Te so v nasprotju z janzenistič nimi idejami spodbujale čaščenje Marijinega in Jezusovega srca kot najboljšo duhovno in praktično obrambo krščanskega ljudstva zoper navidezno stro go pobožnost oziroma Božjo strogost brez njegove ljubezni, kar je zagovarjal
902 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica, XXVII, List 50, 1972, str. 400–401.
903 Josip Egartner je sicer tudi izpolnjeval naročila za župnika Vincencija Vovka, in sicer v času, ko je bil župnik v Metliki, kjer je poslikal severno cerkev pri Treh farah v Rosalnicah.
904 Menaše , Marija v slovenski umetnosti, str. 194‒195.
232
janzenizem.905 Poseben razmah je čaščenje Srca Jezusovega doživelo prav v letu 1856, ko je papež Leon XIII. praznik Srca Jezusovega povišal na praznik za celotno krščansko Cer kev.906 Ker so se dela na oltarju zlasti na slikah zavlekla še v naslednje leto, ko je Tavčar končal za cerkev še križev pot,907 bi najbrž tudi ti dve sliki uvrstili v njegov opus oziroma opus njegove delavnice, saj je Tavčar zapo sloval več pomočnikov. Vsekakor pri merjava njegovih slikarskih del izdaja različno kvaliteto, obravnavani sliki pa sodita med bolj posrečene. Čeprav je Jurij Tavčar za šentrupertsko cerkev leta 1857 izde lal slike križevega pota, teh danes ni več v cerkvi,908 saj je Križev pot , ki danes visi na ladijskih stenah, delo Matije Koželja iz leta 1911. Slikar je svoje delo podpisal na prvi postaji: »Matija Koželj slikal Kamnik 1911«. Okvirje za slike je izdelal radovljiški rezbar in podobar Janez Vurnik ml. (1849–1911).909 Na štirinajsti postaji pa vidimo še en napis, ki razodeva naročniški delež: »Dar domačina gos poda župnika – svetnika Ignacija Šale har«. Kar zadeva naročnika, Ignacija Šaleharja (1841–1913), bi mogoče zgolj omenili, da je bil rojen v vasi Vrh severovzhodno od Šentruperta in je v svojem življenju daroval pre cej sredstev za različne dobrodelne namene, med drugim je sofinanci ral nov, današnji tlak v šentrupertski župnijski cerkvi,910 leta 1909 pa
905 Menaše Marija v slovenski umetnosti, str. 194‒195.
906 LCI, 2, str. 250.
907 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 50, 1972, str. 400.
908 Po Steklasi naj bi bil Križev pot prenesen na Veselo Goro (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 181).
909 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 181.
910 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 184, 335‒336.
233
Sedma postaja križevega pota, delo Matije Koželja iz leta 1911
zagotovil sredstva še za mašno ustanovo v župnijski cerkvi za sorodnike in ustanovnika.911 O avtorju Matiji Koželju smo že govorili, zato le nekaj besed o slikah. Koželj je vse prizore podrobno povzel po znamenitem ciklusu slik križevega pota, ki ga je za cerkev sv. Janeza Nepomuka na Dunaju izdelal Jo seph von Führich med letoma 1844 in 1846. Razlog za izjemno priljubljenost njegovih kompozicij oziroma predlog gre iskati v dejstvu, da so že leto po nastanku teh stenskih slik izdelali bakrorezne reprodukcije in druge grafične različice, ki so se presenetljivo hitro razširile širom po Evropi in s tem postale zgled za številne ponovitve. Koželj je dokaj zvesto sledil predlogam, le da je tu in tam kakšen prizor zrcalno obrnil, kot npr. postaji številka tri in pet. Na tretji postaji manjka še npr. motiv psa, ki je bil pogost detajl zlasti pri zgodnejših ponovitvah, pozneje pa so ga neredko opustili. Šentrupertski kri žev pot je nedvomno solidno slikarsko delo, ki ga poudarjajo še razmeroma kvalitetni okvirji, bi pa težko rekli, da je v likovnem smislu najbolj prime ren za razmeroma ozko cerkveno prostornino, saj slike z okvirji precejšnjih dimenzij preglašajo sedanjo prostorsko izraznost. Doslej obravnavana cerkvena oprema v ladji je v celoti mlajšega nastanka. Starejšega porekla je nagrobnik grofa Maksimilijana Valerija Barba , ki je vzidan v severno ladijsko steno, v neposredni bližini nekdanje družinske grobnice in nekdanjega Marijinega oltarja, nastalega po naročilu njega in njegove žene. Nekaj osnovnih podatkov o njem in družini Barbo smo podali že pri pregledu stavbne zgodovine, vendar ne bo odveč poudariti, da je prav Max Valerij, od leta 1651 baron, od leta 1674 grof Barbo, začetnik posebne linije te družine, ko je leta 1665 od Gallov baronov Gallensteinov kupil grad in posestvo Rakovnik (Kroissenbach), ki je ostal v družinski posesti vse do druge svetovne vojne, ko je bil leta 1943 požgan.912 Če se najprej pos vetimo vsebini nagrobnika, potem je treba omeniti napis, ki sporoča,913 da je dal to grobnico leta 1697 postaviti visokorodni in blagorodni gospod Svetega rimskega cesarstva gospod Maks Valerij Barbo, grof Kožljaka (Waxenstein), baron na Gotniku, Pazu in Čušperku, gospod na Khiselsteinu, Rakovniku in Dragomlju, cesarjev kraljevi komornik in polkovnik slavne kranjske deželne uprave nad konjiško plačano četo, postavljeni konjiški stotnik in vojaški ko misar na Dolenjskem, ki je umrl in naj mu bo Bog milostljiv 16. oktobra leta 1699. Napis zaseda spodnji del nagrobnika, v zgornjem višjem delu pa vidi mo v plitkem reliefu dopasno upodobljenega viteza v oklepu s kodrasto lasu ljo. Z levico drži čelado, z desnico pa je naslonjen na družinski grb. Figuralni del zamejujeta profilirana polica in preklada, na kateri je atika iz akantovih listov. Iz napisa je razbrati, da je dal Maks Valerij postaviti nagrobnik dve leti pred smrtjo, sicer pa je govora tudi o posestih, a ta niso bila vsa v njegovi lasti, ampak v lasti ožjih družinskih članov, nekatera njegovega leta 1677
911 M aček Mašne in svetne ustanove od 1892 do 1960, str. 479‒481.
912 Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 415; Preinfalk, Plemiške rodbine na Kranjskem, str. 26‒27, 47.
913 Nemško besedilo v rimski kapitali se glasi: »Dises Rvhe Betlein Hatt, Avfgericht Añ 1697 Der Hoch Vnd Woll Gebohrne Des H Rom Reichs Herr Herr Max Valeri Barbo Graff
Waxenstein • Frei herr Avf Gvteneg Paas Vnd Zoblsperg• herr Avf Kislingstein Krevssenbach Vnd Dragemel Röm. Kaÿ. Maÿ. Camrer Vnd Obrister Einer Löbl. Laa. in Crain Über Dero In Wartgelt Haltende Geriste Pfert• Bestelter Ritmeister Vnd Kriegs Comissarivs In Vnter Crein. So In Gott Vershiden Ist, Deme Gott gnedig, Sein Wolle den 16 octower Anno 1699«.
Nagrobnik grofa Maksimilijana Valerija Barba, umrlega leta 1699
235
Von
umrlega brata Bernardina in njegovih otrok, katerim je bil Maks Valerij do polnoletnosti varuh in povečini boter.914 Nagrobnik, klesan iz lokalnega do lenjskega temno sivega apnenca, tipološko sodi med bogatejše primere tega č asa, po kvaliteti pa ne presega lokalnega nivoja. Zanimivo je, da enakemu tipu nagrobnika pripada tudi nagrobnik njegovega brata Bernardina, vzi dan v steno nekdanje mrtvašnice poleg župnijske cerkve v Mengšu, ki ga je najverjetneje izklesal ljubljanski kamnosek oziroma kipar Friderik Renner.915 Povsem mogoče je, da je ta predstavljal nekakšen tipološki zgled za našega, le da je pokojnik zrcalno upodobljen, dodani pa so še profilirani detajli in ati ka. Kot smo omenili, je nagrobnik vzidan nad družinsko grobnico, ki je bila v 19. stoletju še nekako v funkciji oziroma je bila dovolj nazorno prepozna na.916 Je pa verjetno že v poznem 18. stoletju, ko so pokopališče okoli cerkve preselili na današnjo lokacijo, zagotovo pa po letu 1859, ko so zgradili kapelo sv. Križa na tamkajšnjem pokopališču, grobnica izgubila svoj osnovni namen. A o tem bo še govora.
Naslednja sestavina v cerkveni ladji, ki je vredna naše pozornosti, je nedvomno še nekdanji krstilni kamen iz 17. stoletja, postavljen ob desnem slopu takoj, ko vstopimo skozi glavni vhod v cerkev. Lokacija danes ni izvirna, saj je bil še leta 1823 blizu severnega stranskega vhoda nedaleč od grobnice družine Barbo.917 Verjetno so ga na današnje mesto, kjer služi kot kropilnik, premestili ob velikih obnovitvenih delih v drugi polovici 19. stoletja. Krstilni kamen lahko dokaj natančno časovno opredelimo na podlagi letnice 1632 in napisa v rimski kapitali na zunanji strani krstilnega bazena. Napis se glasi: »BDAP • EX LIBERA • DAVD • RAPITIÎ • BONAME: MO 1632«. Letni ca je jasna, žal pa tega ne moremo reči za sam napis. Ivan Steklasa ga je pove zal z Andrejem Rapicijem, domnevno tedanjim lastnikom gradu Zagorica pri Mokronogu, vendar današnje branje napisa ni povsem skladno s Steklasovim prepisom, pa tudi podatki o lastništvu se razhajajo, saj se kot lastnik Zagorice med letoma 1630 in 1650 navaja Adam Rapicij.918 Zaradi stanja raziskav o tej družini, ki mogoče izvira iz Trsta,919 za zdaj ni veliko znanega. Posamezne člane kot lastnike različne posesti v Zasavju, na Dolenjskem, v Trstu in Istri, kjer so znani tudi kot cerkveni dostojanstveniki in po drugih visokih funk cijah, srečujemo zlasti v 16., 17. in 18. stoletju. Za nas sta mogoče na prvem mestu bolj zanimiva Andrej in Adam Rapicij (Rapitius, Rapitio), čeprav bi iz nejasnega napisa mogoče prej izluščili krstno ime David. Andrej je bil lastnik dvorca Črni potok (Schwarzenbach) od leta 1612 do 1614, Adam pa gradu Zagorica pri Mokronogu od leta 1630 do okoli 1650.920 Sicer se Adam omenja še v povezavi z vdovo Jurija Vutaliča (†1638), Uršulo, s katero se je poročil pred letom 1645. Mogoče je bil povod za donacijo v Šentrupertu krst katerega od otrok Adama Rapicija, a brez nadaljnjih arhivskih virov napisa ne bo mo goče v celoti razvozlati in pojasniti.
914 Preinfalk, Plemiške rodbine na Kranjskem, str. 23.
915 Preinfalk, Plemiške rodbine na Kranjskem, str. 22.
916 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
917 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
918 Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 550; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 380.
919 S orić, Komljenović, Privatna pisma, str. 282‒283.
920 Smole , Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 550.
236
Krstilni kamen iz leta 1632
Spovednica s konca 19. stoletja
Kot zadnjo sestavino cerkvene opreme, ki si jo bomo ogledali na našem sprehodu skozi cerkev, predstavljajo orgle. Kdaj so v cerkvi zaigrale prve orgle, ni podat kov. Konkretno navedbo imamo šele iz leta 1823,921 ko je tedanji župnik Josip Bučar omenil orgle z devetimi registri. Pozneje je leta 1881 orglar ski mojster Andrej Ferdinand Ma lahovsky (1813–1887) postavil nove orgle, ki pa tehnično niso bile opti malne, zato jih je že leta 1910 orglar ska delavnica Mayer iz Feldkircha na Vorarlberškem precej povečala in posodobila.922 Tedaj je nastala tudi orgelska omara v današnjem obsegu, čeprav je najbrž sprednji del še iz časa Malahovskih orgel. Leta 2008 je bila tako omara kot tudi sam inštrument, ki obsega deset registrov in pnevma tični sistem, obnovljen. Omara se ponaša z novogotskimi oblikami, sicer pa so leseni deli obdelani v tehniki flodranja (slikarska imitacija določe ne vrste lesa), medtem ko so rastlinski motivi pozlačeni. Zadnja restavrator ska dela na omari je izvedel Atelje Restavro oziroma Andrej Šebalj iz Maribora. Ostala oprema cerkve, kot so spovednice, klopi, misijonski križ in nekaj mlajših Marijinih kipov, z umetnostnega vidika ne sodijo med pomembnejše prvine naše cerkve, zato jih nadrobneje ne bomo obrav navali. Edino za misijonski križ, ki je nastal v času župnika Janeza Merveca, velja opozoriti, da so v spodnjem delu križa vloženi drobci relikvij pet najstih svetnic in svetnikov.
921 NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, 1823, junij 20.
922 Sattner , Nove orgle, str. 20–21; Škulj, Dobra vec, Orgle Slovenije, str. 538.
237
Šentrupertske orgle iz leta 1910
Zakristija
Doslej je naš sprehod po cerkvi zajel vse pomembnejše sestavine v prezbiteriju in cerkveni ladji, preostane nam le še en cerkveni prostor, to je zakristija . Ta je sicer navadno dostopna širši javnosti le izjemoma, vendar je v njej urejena manjša galerija slik in nekaterih kipov, ki izvirajo večinoma iz šentrupertskih podružničnih cerkva, saj je za varnost teh umetnin v župnijski cerkvi bolje poskrbljeno.
Preden si zbirko ogledamo, velja nekaj besed vendarle spregovoriti o sami prostornini oziroma o izvirnih gotskih sestavinah. Nekaj pozornos ti smo tej tematiki že namenili, zlasti o slogovnem značaju gotskega obo ka, izvoru obočne sheme in delavniških povezavah, ob strani pa smo pustili vsebinski vidik figuralnih konzol. Obok zakristije sicer predstavlja eno od zgodnejših tovrstnih različic zvezdastega oboka v srednji Evropi (nemško
poimenovanje: Knickrippenstern), katerega rebra slonijo na štirih konzolah, ki smo jih doslej prepoznali kot angela in Marijo iz oznanjenja ter angela mu zikanta (levi sliki zgoraj in na strani 136), medtem ko severozahodno kon zolo spodaj zaznamuje krogli podobna glava z (nemara pozneje) vpraskanimi a ntropomorfnimi elementi (oči, usta). Najbrž ta konzola ni bila dokončana, kar pomeni, da bi bil spodnji nedokončani del lahko oblikovan tudi kako drugače. Ne glede na to je zanimiv že osrednji motiv, oznanjenje, ki sicer ni povsem zanesljiv, saj nekateri detajli ne ustrezajo povsem upodobitvam tega motiva v srednjem veku. Vendar zaradi drže angela, domnevno Gabriela, in Marije, ki ima prekrižane roke na prsih, druge bolj verodostojne razlage nimamo. Večina upodobitev dogodka sloni na opisu iz Lukovega evangelija (Lk 1, 26‒38) in nekaterih drugih besedil,923 zato se je v upodabljajoči umetnosti razvilo več tipov in različic dogodka, kjer prevladujejo prizori v bolj ali manj definiranem prostoru z Marijo in angelom Gabrijelom
923 S chiller Ikonographie der christlichen Kunst, str. 44 in dalje; LCI, 4, str. 422–437.
Obočne konzole v zakristiji z motivi Marije iz oznanjenja, angela muzikanta in nedokončane človeške podobe
Misijonski križ iz časa župnika Janeza Merveca
239
v različnih pozah in držah (in Ma rijinih čustvenih stanjih, kot sta strah in presenečenje), med kateri mi niso neredke prekrižane roke na prsih pri obeh figurah, še posebej v italijanskem slikarstvu 14. in zgo dnjega 15. stoletja (npr. v delih Fra A ngelica in Lorenza Monaca). Figuro Marije, stoječo za nekakšno z aveso, ki v slikarskih upodobitvah večkrat nastopa, bi sicer avtor na naši konzoli težko ponazoril v ustaljenih različicah (npr. ob klečalniku). Za radi tega mogoče v našem primeru z avesa ponazarja abstrakten oziroma nedoločen prostor, značilen zlasti za kiparske različice. Da pa je pomislek ob prepoznavanju motiva vseeno utemeljen, prispeva še tretja kon zola z angelom muzikantom, ki je v obravnavanem kontekstu prejkone nenavaden. Gre za podobo angela v profilu, ki v rokah drži neko glasbilo s piščalmi. Konkretno imamo opraviti s podobo portativa, to je malega, prenosnega in zgodnjega tipa orgel, ki so se v srednjem veku razvile že v 13. stoletju.924 Instrument je zanimiv zaradi tega, ker gre za enega najstarejših primerov upodobitve por tativa v naši umetnosti. Sestavljen je s tipkovnico in dvema vrstama po osem piščali, kar je zelo pogosta različica tega instrumenta, manjka edino meh. Večinoma so bili tovrstni instrumenti pri nas upodobljeni na stenskih slikah, sicer pa na splošno motiv glasbe nastopa tudi na konzolah, kar smo videli že v ladji šentrupertske cerkve.
Angeli z glasbenimi instrumenti predstavljajo v cerkveni srednjeve ški umetnosti dokaj priljubljen motiv, saj ponazarja nebeško liturgijo v pove zavi z osrednjo motiviko, kot je Kristus na prestolu, Zadnja sodba, Kristusovo rojstvo, Marijino kronanje in drugi prizori iz Marijinega življenja. Vendar hiter pregled upodobitev teh prizorov kaže, da pri prizorih oznanjenja, vsaj srednjeveških, angelske liturgije navadno ni ali pa so zelo redki.925 Je pa v našem primeru povsem mogoče, da se je avtor konzol ali vsebinske zasnove opiral na neko literarno različico tega motiva, ki si ga lahko razlagamo v kontekstu širše odrešenjske zgodovine. Med takšna literarna dela uvrščamo npr. Mari jino pesnitev Filipa Žičkega926 in Petra Suchenswirta,927 ki je bila znana tudi pri nas. Ob tem je treba naglasiti, da je oznanjenje eden temeljnih krščanskih
924 Kuret, Glasbeni instrumenti, str. 114–115.
925 Glej: Schiller , Ikonographie der christlichen Kunst, sl. 117.
926 Zemljič, Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje, str. 56–61.
927 Primisser, Peter Suchenwirt's Werke, str. 125.
240
Vitraj v zakristiji, delo akademskega slikarja Franceta Kokalja iz leta 1984
praznikov, ki se ga praznuje 25. mar ca, se pravi na materinski dan, ki ima prav v bibličnem dogodku svo jo osnovo. Seveda ima 25. marec še druge globlje korenine, saj predsta vlja spomladansko enakonočje, ki je v starih časih veljalo kot dan novega stvarjenja sveta, zato je v krščanskem verovanju ta dan tudi najbolj prime ren za dan Jezusovega spočetja oziro ma njegovega utelešenja. Devet me secev pozneje slavimo Božič. Čeprav zakristija ozko gle dano ni liturgični prostor, ki bi igral v verskem življenju pomembnejšo vlogo, pa ne smemo pozabiti, da je bil v njej oltar, zato so bili neredko ti prostori opremljeni s stenskimi sli kami, ki so lahko dopolnjevale stavb no plastiko oziroma sestavljale globlji vsebinski program. V našem prime ru so od izvirnih ometov ostali zgolj fragmenti, na katerih vidimo ostanke nečitljivih napisov. Klub temu je bila zakristija dovolj reprezentančen pros tor, čeprav ga je osvetljevalo le eno okno v severni steni, ki je bilo svoj čas zaznamovano z gotskim krogovičjem. Danes je po delni rekonstrukciji, o čemer smo že govorili, okno zastekljeno s pravim vitrajem z bolj ali manj abstraktno kompozicijo živo pisanih barv (močno stiliziran Kristus na križu), ki jo je leta 1984 izdelal akademski slikar France Kokalj. S tem je prostor poleg svojega osnovnega namena postal prime ren še za priložnostno zbirko, o kateri bo govora v nadaljevanju. Najstarejšo umetnino v zakristiji, pravzaprav pravo muzealijo, pred stavlja stela oziroma nagrobnik, ki ga je doslej arheološka stroka postavila v čas 1. stoletja po Kristusu.928 Gre za kamnit rimski nagrobnik , ki je bil najden v Šentrupertu oziroma v njegovi okolici, menda v vasi Kamenje severno od Šentruperta.929 Kot je zabeleženo v župnijski kroniki, so se zanj zanimali tako Narodni muzej v Ljubljani kot tudi Dolenjski muzej v Novem mestu, a je nagrobnik ostal v Šentrupertu. Njegov napis: »L(ucius) BAIBI(us) SE/ MPRO NI(us)/ ESCINGAI/ CO(n)IUGI/ SUAI« pomeni, da je dal neki Lucij Bajbij
928 Lovenjak , Novi in revidirani rimski napisi, str. 75–76.
929 Podatki o kraju in okoliščinah najdbe se nekoliko razlikujejo v literaturi (Lovenjak , Novi in revidirani rim ski napisi, str. 75) in zapisu v župnijski kroniki (ŽA Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert leto 1990‒1996, str. 55). Medtem ko je v kroniki zapisano, da je nagrobnik leta 1995 v Šentrupertu na kupu kamenja našel Anton Krnc, župnik župnije sv. Jošta na Paškem Kozjaku, je v citirani literaturi navedeno, da je bil nagrobnik najden v vasi Kamenje, in sicer že leta 1985 ob širitvi tamkajšnje ceste v neposredni bližini vikenda Franca Krnca, ki je kamen spravil na kup kamenja za nameravano zidavo škarpe, tam pa ga je opazil njegov brat, imenovani župnik, in ga odnesel najprej na svojo župnijo, pozneje, leta 1996, pa ga je predal župniku v Šentrupertu.
241
Rimski nagrobnik iz 1. stoletja
Sempronij svoji ženi Escingi postaviti nagrobnik. Zanimivo je, da je Escin ga keltsko ime, kar pomeni, da je bila domačinka, medtem ko je bil njen mož rimski državljan. Nagrobnik je izdelan iz lokalnega peščenjaka in je precej preproste polkrožne oblike, napisno polje obrobljajo tri vzporedno vklesane linije, ki zgoraj oblikuje jo nekakšno stilizirano trikotno čelo, medtem ko so črke zelo rustikalne in neenakomerne. Po vsej verjetnosti je nagrobnik označeval žarni grob, kakršnih je bilo v okolici Šentruperta odkritih še nekaj (npr. v Straži). Na stenah visi več slik, ki so različnega porekla oziroma proveni ence. Sliki sv. Barbare in Pieta ozi roma Jezusovega objokovanja (olje na platnu) sta iz cerkve sv. Barbare na Okrogu. Gre za zanimivo podružnič no cerkev, ki je bila zgrajena v drugi četrtini 15. stoletja na atraktivni legi vrh 521 m visokega hriba Okrog, se verozahodno od Šentruperta, kjer se je razvila tudi istoimenska vas. Leta 1613 (napis nad glavnim portalom 16 LM 13) so ladijski del precej predela li, prekrili z ravnim lesenim stropom, v naslednjih desetletjih pa še na novo opremili.930 Zvonik in del južne stene ladje sta nastala okoli leta 1837. Do nastopa župnika Vincencija Vovka je imela cerkev še vse tri baročne oltar je (najbrž večina iz 17. stoletja), prav tako raven lesen strop, ki ga je leta 1861 nadomestil prav ponesrečen obok iz lesenih desk in stiliziranih reber iz lesenih letev,931 medtem ko so na njihovih sečiščih nameščeni sklepniki iz pločevine. Približno sočasno ali v času Vovkovega naslednika so odstranili tudi vse oltarje, postavili pa na novo le glavnega v novogotskem slogu. Seveda slika sv. Barbare, ki je krasila dotedanji baročni oltar, za novega ni bila več primerna, zato je sprva visela na slavoločni steni, pred časom pa so jo zaradi varnosti prenesli v zakristijo župnijske cerkve. Avtor slike
930 Peskar , Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400, str. 108–109, 234–235. Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 227–231. Steklasa navaja, da je imela cerkev po inventarju iz leta 1670 tri oltarje, ki so jih leta 1838 označili koz prastaro kiparsko delo (von uralter Bildhauerarnbeit).
931 Na podstrešju so ostali vidni nastavki stropnikov baročnega lesenega stropa, ki bi lahko služili za morebitno rekonstrukcijo.
242
Slika Jezusovega objokovanja, delo slikarja Antona Postla iz cerkve sv. Barbare na Okrogu
in tudi slike Pieta oziroma Jezusovega objokovanja je slikar Anton Postl,932 ki je imel v Šentrupertu od leta 1769, ko se je tu poročil, do začetka 19. sto letja svojo delavnico.933 Za njegovo poznobaročno slikarstvo so značilne dinamično razgibane in barvno živahne kompozicije z ekspresivno stiliziranimi figurami. Kljub poljudnemu značaju imajo njegova dela zelo ose ben in dekorativen izraz. V zgodnej ših delih je čutiti več vpliva slikar stva znamenitega Frančiška Jelovška, v poznih delih pa več ekspresivne stili zacije oziroma poenostavitve oblik in barv. Svetnica Barbara je upodobljena na oblačku pred arhitekturno kuliso, levo je upodobljen stolp kot atribut iz njene legende, dva angelca zgoraj levo pa držita kelih s hostijo, ki je predmet njenega pogleda. Objokovanje je av tor slike zasnoval kot trikotno kompozicijo treh figur, Marije z mrtvim sinom, katere bolečino ponazarja meč skozi srce, in sv. Marijo Magdaleno, desno pa jo dopolnjuje še sv. Janez Evangelist. Ekspresivnost prizora ustvarja predvsem značilna Postlova stilizacija draperije z osvetljenimi par tijami in značilen kolorit. Z nekdanje ga glavnega oltarja cerkve na Okrogu najbrž izvira še kip sv. Barbare, ki je dokaj značilno delo s konca 17. stole tja, vendar njegovi nekdanji izraznosti današnje restavrirano stanje prav nič ne koristi. Njena atributa stolp in ke lih s hostijo sta pri tovrstnih upodobitvah obvezna sestavina.
Med najpomembnejše sli karske stvaritve v zakristiji sodi slika sv. Neže, izdelana v oljni tehniki na platnu. Slika je nekoč najverjetneje krasila glavni oltar cerkve sv. Neže
932 Šerbelj Anton Postl, str. 61–64. Slike Jezusovega objokovanja Steklasa pri opisu opreme cerkve ni navedel.
933 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 308; Šerbelj, Anton Postl, str. 10.
243
Kip sv. Barbare iz istoimenske cerkve na Okrogu nad Šentrupertom
Slika sv. Neže, delo slikarja Valentina Metzingerja
v Zaloki, cerkve, ki jo je v virih prvikrat navedel kotorski škof Pavel Bizancij, generalni vikar oglejskega patriarha v vizitaciji leta 1581, toda s patrocinijem sv. Helene.934 Kdaj je bila cerkev posvečena današnji svetnici, ni znano. Valva sor leta 1689 navaja že današnji patrocinij, a je v tem pogledu bolj pomemben rimski misal iz leta 1610, ki ima na naslovni strani lastnoročno posvetilo tedanjega šentrupertskega župnika Mihaela Bartola iz leta 1612, ki je takrat kupil misal za cerkev sv. Neže v Zaloki.935 Možno je, da je sprememba patrocinija v zgodnjem 17. stoletju vezana na gradbena dela na prezbiteriju. Tamkajšnja stranska oltarja sta iz leta 1652 in 1663, ko sta župnijo upravljala Adam Gos podarič, ki je bil hkrati še novomeški kanonik, in Štefan Belčič, hkrati še novomeški dekan. Približno v tem času je moral nastati še ne več ohranjen
934 Höfler , Trije popisi, str. 37.
935 Posvetilo se glasi: »Missale filialis Eccl(les)iae S. Agnetis in Salok emptic p(er) Mich(ael) Bartol 1612«. Misal hrani ŽA Šentrupert.
244
glavni oltar (sedanji je iz leta 1855), v katerega so malo pred sredino 18. stole tja namestili sliko sv. Neže, delo znamenitega slikarja Valentina Metzingerja (1699–1759),936 Francoza po rodu, ki je od leta 1727 živel v Ljubljani. Gre za enega najpomembnejših predstavnikov poznobaročnega slikarstva na Sloven skem, ki je v svojih slikah eklektično povzemal dosežke srednjeevropskega in italijanskega slikarstva in jih združil z lastnim naturalističnim pojmovanjem. Te značilnosti so opazne tudi na naši sliki, ki prikazuje dokolensko figuro svetnice v značilni molitveni pozi in zamaknjenim pogledom kvišku, od koder prihaja svetloba. Na desni leži jagnje kot njen atribut. Slika je svojo prvot no funkcijo v oltarju zgubila leta 1855, ko so postavili nov, današnji oltar.937 Sledi slika Rožnovenske Matere Božje (olje na platnu), na katero smo že opozorili, ko smo obravnavali oltarje v ladji. Prvotno je bila namreč nameščena v levem stranskem oltarju, posvečenem Rožnovenski Materi Božji, ki je na tem mestu nadomestil starejši Marijin oltar. Avtor slike je podobar Jurij Tavčar iz Idrije (1820–1892), ki je sočasno s stranskima oltarjema in prižnico v ladji izdelal tudi obe oltarni sliki. Zakaj so jo iz oltarja umaknili in jo leta 1890 nadomestili z različico, ki jo je naslikala slikarka Ana Skedl, ni znano. Poškodbe v spodnjem delu slike, ki jih vidimo danes, najbrž niso tako stare. Navadno nastanejo na slikah, ki so v zgornjem delu nekoliko bolj odmaknjene od stene kot v spodnjem, kjer se z leti nabira odpadli oplesk, omet in različne nečistoče, ki na koncu povzročijo propadanje platna in po slikave na njem. Obe sliki sta si precej podobni. Slikar Tavčar je kompozicijo logično razdelil glede na format v spodnji in zgornji nivo, kjer sedeča Marija z Jezusom na oblakih in v družbi angelcev podaja sv. Dominiku rožni venec, Jezus pa drži venček rož nad sv. Katarino Siensko, ki spodaj skupaj z Domini kom molita. Tavčar je verjetno posamezne figure povzel po kakšni bolj znani kompoziciji katerega od evropskih slikarjev, vendar doslej še ni bil ugotovljen konkreten zgled. Gre pa za dokaj značilno delo iz leta 1856, ki uveljavlja na zarenske slogovne principe z izvorom zlasti v italijanski renesančni umetnosti.
Slika Križanja (olje na platnu) je prvotno krasila glavni oltar cerkve sv. Križa na Velikem Cirniku. Avtor slike je znova Anton Postl. Podružnica šen trupertske župnije na velikem Cirniku, prvič omenjena leta 1526,938 ima v osno vi še gotsko ladjo, ki so ji okoli sredine 17. stoletja prizidali današnji prezbiterij, z vonik in zakristijo, ladjo pa obokali. V 19. stoletju je obok doživel obsežnejšo prenovo.939 Glavni oltar so postavili leta 1799, zato je zelo verjetno, da je iz tega časa tudi slika Križanja, saj sodi v Postlovo pozno obdobje.940 Ko so leta 1900 v temeljito prenovljen oltar namestili novo sliko s tem motivom, delo kamniškega slikarja Matije Koželja, je Postlova slika izgubila svojo primarno funkcijo. K ristus na križu je upodobljen na sredini kompozicije, ki jo dopolnjujejo Kris tusova mati z mečem v prsih, ki ponazarja njeno bolečino, sv. Janez Evangelist stoji na desni, pod križem kleči sv. Marija Magdalena. Slikar svetopisemskega dogodka sicer ni uspel prikazati tako dramatično kot v zgodnejših delih, a pri zor vsebuje vse sestavine in izraznost, ki so značilni za Postlovo slikarstvo.
936 Cevc, Valentin Metzinger, str. 382.
937 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 260–261.
938 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 205.
939 M arin, Topografija sakralnih prostorov, str. 37–41.
940 Šerbelj, Anton Postl, str. 102.
245
Iz cerkve sv. Križa na Velikem Cirniku naj bi bila tudi kipa sv. Ru perta in sv. Pavla . Stala naj bi na stranskem Marijinem oltarju, za katerega Ivan Steklasa pravi, da so ga v cerkev pripeljali iz šentrupertske župnijske cerkve.941 Vendar je Marko Marin mnenja, da to ne drži, saj konstrukcija oltarja, ki predvideva poseben vir svetlobe za oltarjem, bolj ustreza tipu glav nega oltarja.942 Hkrati je na osnovi dejstva, da so kipi z oltarja slogovno in časovno različni, ugotovil, da je bil oltar svoj čas v prezbiteriju.943 Kipi s tega oltarja, med katerimi so še Božjepotna Mati Božja, angeli, sv. Marjeta, sv. Danijel in neki sv. škof, resnično niso nastali sočasno. Večina jih je iz zadnje tretjine 17. stoletja, medtem ko sta sv. Rupert in sv. Pavel starejša, mogoče iz prve polovice 16. stoletja, vendar sta bila v 17. stoletju nekoliko predelana. Današnje stanje obeh kipov po neposrečenem restavriranju v osemdesetih letih 20. stoletja ni zadovoljivo.
Delo šentrupertskega slikarja Antona Postla iz druge polovice 18. stoletja je tudi slika Angelov, ki častita sv. Rešnje telo (olje na platnu).944
V tem primeru ne gre za sliko s kakega oltarja, temveč za strop baldahina, ki je pri župnijski cerkvi služil v procesiji sv. Rešnjega telesa. Temu primerna je tudi motivika. Na oblakih so upodobljeni angeli, ki častijo sv. Rešnje telo v podobi hostije sredi zlate monštrance, ki je delno izdelana iz srebra in z njim tudi okrašena. Monštranca, ki jo podpirata operutničeni angelski glavici, je središče simetrične kompozicije. Levi celopostavni angel ima v roki zlatosrebrno kadilnico, desni moli. Slikarju je prizor dobro uspel, saj je nazorno prikazana baročna teatraličnost in svečanost dogodka. Med vsebinsko najbolj zanimive v zakristiji sodi slika sv. Ane Samotretje (olje na platnu). Gre znova za delo slikarja Antona Postla, tokrat verjetno v njegovem opusu zgodnejši izdelek, izvira pa iz cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori. Že cerkev je dovolj zanimiva, da bi si zaslužila sa mostojno publikacijo, saj gre za eno najpomembnejših romarskih cerkva iz časa baroka na Dolenjskem. Impozantna ni zgolj njena razgibana zunanjščina z dvema diagonalno postavljenima zvonikoma ob vhodni fasadi in kupolama na ladji in prezbiteriju, temveč tudi njena centralno zasnovana prostornina na osnovi prirezanega kvadrata s stranskima kapelama in kvadratnim prezbiteri jem, obokanim s kupolami. Verjetno na mestu starejše prednice, posvečene sv. Marjeti (še prej Mariji Magdaleni), jo je dal s pomočjo donacij lokalnega plemstva zgraditi novomeški prošt Jurij Frančišek Ksaver Marotti leta 1723. Kot romarska pot je zaslovela še pred posvetitvijo novozgrajene stavbe leta 1735. Zaradi uspešnega upravljanja s cerkvijo jo je goriški nadškof Karel Mihael Attems leta 1755 celo izločil iz podrejenosti šentrupertski župniji, tako da je bil pri cerkvi vikar, podrejen neposredno novomeškemu kapitlju.945 Za radi izredne obiskanosti, dotoka denarja in drugih darov je cerkvena oprema nastajala še po posvetitvi. Med to opremo je sodila seveda tudi naša slika,
941 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 236.
942 Možnost lokacije stranskega oltarja v ladji šentrupertske cerkve vendarle obstaja, in sicer na sredini južne stene ladje, kjer je bila pod velikim oknom sekundarno prebita odprtina, ki bi lahko zagotavljala tak vir svetlobe.
943 M arin, Topografija sakralnih prostorov, str. 40.
944 Šerbelj Anton Postl, str. 104.
945 Baraga , Kapiteljski arhiv Novo mesto, št. 488, str. 218–219; Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 204.
246
a je dosedanji starejši opisi ne omenjajo. Gre za upodobitev Marije na levi, malega Jezusa na sredini in Ane, Marijine matere oziroma Jezusove babice na desni strani.946 Motiv ima svoje korenine v srednjeveški umetnosti in je bil pogosto v povezavi z upodobitvami Kristusovih prednikov oziroma Kristu sovim sorodstvom. Sicer sv. Ane Sveto pismo ne omenja, pač pa jo zasledimo v t. i. apokrifnih spisih, konkretno v Jakobovem protoevangeliju, ki so nastali nekoliko pozneje kot uradna svetopisemska besedila. Zaradi nekaterih spornih zapisov v teh besedilih so bile posamezne teme, kot je sveto sorodstvo, pozneje s sklepi Tridentinskega koncila v 16. stoletju ukinjene oziroma celo prepovedane. Zato tudi motiv sv. Ane Samotreje po 16. stoletju ni bil posebej pogost v likovni umetnosti.
Sliki Rojstva in Vstalega Kristusa oziroma določneje Noli me tan gere sta deli (olje na platnu) neznanega slikarja iz druge polovice 19. stoletja. O slikah in njunem izvoru ni najti podatkov. Verjetno gre za delo nekega od manj vidnih slikarjev nazarenske smeri, ki se je zlasti v sliki Noli me tangere (Ne dotikaj se me) zgledoval po dosežkih renesančnega slikarstva. Kompozi cija in vsebinski elementi so tradicionalni. Kristus ima v rokah palico z zas tavico, sv. Marija Magdalena pa kleče z iztegnjenimi rokami poskuša dojeti čudež vstajenja. Prizor vsebinsko sledi Janezovemu evangeliju (Jn, 20,14–18). Tudi slika Rojstva ne prinaša vsebinskih novosti. Poleg Marije, Jožefa in no vorojenca so upodobljeni še dva pastirja in dva otroka, v ozadju pa so vidni hlev z živalmi in angel, ki oznanja dogodek ostalim pastirjem.
Kot zadnjo umetnino, hranjeno v zakristiji, bomo obravnavali sliko Matere Božje z otrokom (olje na platnu), ki izvira iz gradu Rakovnik. Gre za poznobaročno delo neznanega slikarja iz poznega 18. stoletja, mogoče celo kaj pozneje. Po kakšnem naključju je slika prišla v župnijsko cerkev, ni znano, verjetno pa jo je treba povezati z zadnjimi predstavniki družine Barbo.
Cerkvena zakladnica
Čeprav je naš sprehod po cerkveni notranjščini doslej razkril mar sikatere zanimive umetnine kot rezultat umetnostnih pojavov skozi stoletja, smo pri tem večinoma zaobšli drobne cerkvene premete, ki navadno pri sta rejših župnijskih središčih zahtevajo posebno pozornost. Ti posebni predmeti so namreč velikokrat dragoceni z vidika umetnosti in umetnostne obrti, zato so običajno kot zbirke predstavljeni v posebnih prostorih bodisi v cerkvah, kjer so največkrat nameščeni v nadstropjih zakristij, ali v župnijskih dvorcih oziroma župniščih. Zaradi posebnega statusa in dragocenosti se ti prostori imenujejo cerkvene zakladnice. V primeru šentrupertske cerkve, presenetljivo, kljub njenemu nekdanjemu pomenu in starosti teh predmetov, ki bi oblikova li dragoceno cerkveno zakladnico, ni veliko. V dveh še ohranjenih najstarejših župnijskih inventarjih, ki sta ju sestavila župnik Štefan Belčič leta 1658 in novomeški prošt Rajmund Ferdinand grof Lanthieri947 leta 1693, poleg treh
946 LCI, 5, str. 167–190.
947 NŠAL, KANM, fasc. XXIII/E, 3, 1658, 8. maj; NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, šk. 3.
247
Naslovna stran rimskega misala iz leta 1610 s posvetilom tedanjega župnika Mihaela Bartola [ŽA Šentrupert]
miz, dveh postelj, vaz in kozarcev ter dveh plugov in brane, zasledimo nave denih le dober ducat knjig in nekaj drobnih kuhinjskih predmetov, o pravih dragocenostih, se pravi kelihih, monštrancah in relikviarijih pa ni govora. Vse kaže, da je patron cerkve, to je novomeški kapitelj, od konca 15. stoletja naprej skrbel, da se tovrstni predmeti niso kopičili v župniji, ampak je najbrž glede na status kapitlja te predmete zadržal ali prenesel v Novo mesto.948 Bolj zgovorna sta inventarja cerkve iz leta 1807 in 1808,949 v katerih je v poglavju o dragocenostih (Kostbarkeiten) navedenih nekaj cerkvenih predmetov, kot so srebrni in bakreni kelihi s patenami iz srebra, monštranca iz mesinga, srebrni ciborij in srebrna posoda za sveta olja. Vendar so opisi preskromni, da bi jih lahko z gotovostjo povezali s konkretnimi še ohranjenimi predmeti. Zaradi
948 Primerjaj Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 185. 949 K ANM, Spisi, Fasc. XXIII/D (1).
248
naštetega bo naš ogled cerkvene zakladnice v Šentrupertu obsegal le nekaj predmetov, ki pa niso toliko zanimivi po njihovi starosti ali vrednosti, temveč predvsem kot odraz posameznikov in njihovega odnosa do župnije ter njenih posebnih mejnikov.
Kot najstarejši predmet moramo obravnavati Rimski misal iz leta 1605. Gre za mašno knjigo, katere vsebina je rezultat sklepov Tridentinskega koncila, da je treba mašne knjige vsebinsko poenotiti. Prvi takšen misal je izšel leta 1570 v času papeža Pija V., s katerim je nadomestil različne prej veljavne lokalne mašne knjige. Besedila v misalu so zapisana v črni in rdeči barvi. V črni barvi napisana besedila mora duhovnik prebrati dobesedno, saj gre za molitve, speve in podobno tekom maše. Imenujejo se nigrike po latinski besedi niger, ki pomeni črn. Besedila v rdečem, imenovana rubrike po latinski besedi ruber, to je rdeč, pa vsebujejo komentarje in navodila, ki jih duhovnik pri maši ne prebere. Gre zgolj za razlage, kako je treba izvajati določeno bogoslužno opravilo. Posebej zanimiva je seveda naslovnica, ki jo poleg naslovnih podatkov krasita dve grafiki z motivom darovanje Izaka in treh dreves s ptiči, delo italijanskega slikarja in grafika Francesca Valesio (tudi Valeggio, Valegio, Valegius), rojenega okoli leta 1560. Takšnih misalov, ki so nastali v 17. stoletju in pozneje, je po sloven skih cerkvah veliko. V šentrupertski zakladnici sta še dva. Prvi je brez letnice, saj je naslovna stran iztrgana, drugega, Rimski misal iz leta 1610, pa smo že omenili zaradi posvetila tedanjega župnika Mihaela Bartola, ki ga je leta 1612 kupil za podružnično cerkev sv. Neže v Zaloki.950 Tudi v tej izdaji je zanimiva naslovna stran z dvema grafikama, ki prikazujeta zgoraj evangelista sv. Marka, spodaj pa prizor iz antične mitologije, ugrabitev Evrope. Oba prizora se nanašata na beneškega izdajatelja.
Prvo pravo dragocenost predstavlja srebrn in pozlačen baročni ciborij. O deležu naročnika in času nastanka priča posvetilni napis: »RE(ve rend)VS AD M(odum) AC PER ILLVSTRIS D(omi)NVS STEPHANVS BELZIZH DE ZIRKNIZ PROTONOT(arius) AP(osto)LICVS DECANVS RVDOLPHBERT(ensis): PAROCHVS AD S. RVPERTVM F(ieri) F(ecit) ANNO MDCLXXXV.«, ki govori, da je ciborij dal narediti spoštovani in plemeniti gospod Štefan Belčič iz Cerknice, apostolski protonotar, novome ški dekan in župnik v Šentrupertu leta 1685.951 Ciborij, torej posoda v obliki keliha s posebnim pokrovom, namenjena shranjevanju posvečenih hostij, se ponaša z motivi angelov v plitkem reliefu, značilnimi baročnimi oblikami po zgledu augsburških izdelkov in kakovostno izvedbo, ki je bila najbrž v tistem času prej redkost kot navada. Omenja ga že Steklasa kot osrednji primer cerkvenega posodja v župniji.952 Nek ciborij (ein silbernes Ciborium) je naveden tudi v obeh inventarjih iz leta 1807 in 1808, kar se po vsej verjetnosti nanaša prav na ta primerek, ki pa ni več v lasti župnije, temveč se je po neznanih poteh pred nekaj leti znašel v enem od ljubljanskih antikvariatov, od koder je prišel v zasebno last.
950 Glej zgoraj opombo 935.
951 O Štefanu Belčiču glej zgoraj poglavje o duhovnikih. Za pravilen prepis posvetila se zahvaljujem Julijani Visočnik.
952 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 185.
249
A se v šentrupertski zakladnici vendarle nahaja še en primerek, to je mlajši ciborij novogotskih oblik , ki je nastal v času župnika Ivana Merveca. Glavne podatke o njegovem nastanku nam sporoča napis na robu šestlistne noge, pravzaprav kronogram, ki nam poleg datacije in ostalega sporoča tudi avtorja ciborija: »HoC Vas eXe Vnte qVarto saCVLo ab orIgIne eCCLesIae sVb paroChI I. MerVeC feCIt Leop. TratnIk«. Napis pove, da je ta posoda, delo Leopolda Tratnika, nastala štiri stoletja po izgradnji cerkve v času župnika Ivana Merveca, pri čemer velike črke dajo seštevek 1897. Ciborij je torej delo Leopolda Tratnika (1853–1930), znanega pasarja iz Ljubljane, ki je v tistem času izpolnjeval številna cerkvena naročila s področja cerkvenega posodja in druge opreme. V zakladnici novomeškega kapitlja zasledimo več podobnih njegovih izdelkov visoke kakovosti.953 Naš primerek v tem smislu ne zaostaja, čeprav je dekoracija omejena le na novogotsko ornamentiko v plitkem reliefu. Med cerkvenimi dragocenostmi, ki so celo nekoliko starejše, sledi velika monštranca iz leta 1858, ki je nastala v času službovanja župnika Vincencija Vovka leta 1858. Čas nastanka je zapisan na notranji strani noge in se glasi: »× A nton × Peterlin × Brons A r Beiter × in × Wien × u(nd) l A iBA Ch × 1858 ׫. Napis sporoča avtorja izdelka Antona Peterlina (1792–1866), pasarja iz Škofje Loke, ki se je v poznem obdobju preselil v Ljubljano,954 sicer pa je bil po napisu sodeč aktiven tudi na Dunaju. Avtor je monštran co zasnoval kot malo pozlačeno cerkveno stolpasto arhitekturo novogotskih oblik s številnimi predrtimi nišami in konzolami z baldahini, na katerih so postavljene srebrne celopostavne figure apostolov. Ob osrednjem delu s t. i. lunulo, v k atero so namestili hostijo, stojita sv. Peter in Pavel, nad njima pa je v okrogli predrtini podoba Boga Očeta s Sv. Duhom. Štirilistno nogo krasi rastlinska ornamentika, izvedena v plitkem reliefu. Dragocenost pred meta, izdelanega iz pozlačene in posrebrene pločevine, stopnjujejo še številni poldragi kamni, zlasti turkizi. Monštrance na splošno sodijo med najlepše liturgične predmete v krščanskem bogoslužju. Ime izvira iz latinskega gla gola monstrare, ki pomeni pokazati. V rabi so bile ob posebnih praznikih, še posebej na praznik sv. Rešnjega telesa, ko je ob slovesni procesiji v obliki posvečene hostije Kristusovo telo izpostavljeno javnemu čaščenju. Je pa za nimivo, da sta bila ob zadnji obnovi monštrance odkrita dva lističa (eden z dne 22. avgusta 1890) z napisi imen oseb, ki so po vsej verjetnosti prispevale sredstva za obnovo monštrance ali kaj drugega. Na drugem lističu je naveden ljubljanski pasar Valentin Zadnikar, ki je obnovo monštrance izvedel. Šentrupertska zakladnica hrani še dve monštranci, ki sta nastali v drugi polovici 19. stoletja. Prva je novogotska monštranca , k i jo je leta 1874 župnijski cerkvi podaril ljubljanski knezoškof Jernej Vidmar v spomin na nje govo službovanje v Šentrupertu leta 1828.955 Čas njenega nastanka je zapisan v kronogramu na spodnji strani noge: »r e CedA nt veter A novA sint oMniA Cor(dA) voCes oPer A – viliA«. Besedilo je delno odlomek himne z naslovom Sacris Solemniis, ki jo je leta 1264 spisal sv. Tomaž Akvinski (1225–1274) v čast prazniku sv. Rešnjega telesa, ko je papež Urban IV. uvedel ta praznik za celotno
953 D olinar, Prošti novomeškega kapitlja, str. 155–156; o Leopoldu Tratniku glej: Valenčič, Tratnik, Leopold.
954 Steska , Peterlin, Anton (starejši).
955 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 185.
Eden od dveh lističev, najdenih v veliki monštranci ob zadnjih restavratorskih posegih. Berljiva so štiri imena (Andrej Kavčič, Filip Tratnik, Alojz Smerkal in Franc Miklavčič) ter kraj in datum (Laibach, 22. VIII, 1890)
Ciborij župnika Štefana Belčiča iz leta 1685. Foto Philipp Simonis
Velika monštranca iz leta 1858, delo pasarja Antona Peterlina, in novogotska monštranca iz leta 1874, dar knezoškofa Jerneja Vidmarja
251
katoliško Cerkev.956 Pomeni, da naj se vse staro umakne novemu, v srcu, glaso vih in v vsakem delu. Neznani avtor, verjetno kateri od pasarjev v Ljubljani ali okolici (npr. Matej Schreiner), je monštranco zasnoval značilno za čas v obliki male arhitekture novogotskih oblik. V tlorisu okrogla kustodija z lunulo, ki jo ob straneh spremljata dve angelski figurici v molitveni drži, je pokrita z neka kšno kupolo, nad katero se pne predrt zvonik z nišo, v kateri stoji celopostavni vstali Kristus. Noga v obliki šestlista, jabolko ali nodus in ostali deli monštrance so okrašeni s številnimi poldragimi kamni (mogoče ametisti in almandini).
Tretji tovrstni cerkveni predmet je mala monštranca , ki žal ne razkriva podrobnega časa nastanka ali avtorja, je pa glede na njene splošne zna čilnosti morala nastati v drugi polovici 19. stoletja. Tako kot prejšnji dve tudi ta uveljavlja novogotske arhitekturne oblike, le da je tokrat mogoče več so rodnosti opaziti z zasnovami tridelnih oltarjev, okrašenih z vimpergi, fialami in drugimi gotskimi motivi. Ob kustodiji z lunulo stojita v predrtih nišah dva celopostavna angela, zgoraj vidimo podobo Boga Očeta v blagoslavljajoči drži, na štirilistni nogi pa so v posrebrenih medaljonih upodobljeni štirje evangelisti s svojimi simboli. Osrednji del krasi še nekaj poldragih kamnov, ki ponazarjajo visoko izvedbeno kvaliteto. Med dragoceno cerkveno posodje sodijo seveda še kelihi, ki jih je cerkev po inventarju leta 1807 premogla vsaj pet.957 Od teh sta bila dva srebr na, trije bakreni, vsi pa so imeli srebrne patene, krožniku podobno posodico, s k atero je kelih pokrit. Kot najstarejšega bi označili baročni kelih, ki je bil pred nekaj leti povsem obnovljen, zato danes deluje kot nov predmet. Krasijo ga predvsem številne angelske glavice na šestdelni nogi, jabolku in kupi, ok ras pa dopolnjuje še različno akantovje in drugo dekorativno rastlinje. Za č asovno opredelitev pa sta najpomembnejša komajda vidna vgravirana grba na nogi keliha, od katerih levega prepoznamo kot grb kolegiatnega kapitlja v Novem mestu, desnega pa kot grb tedanjega prošta Andreja pl. Stemberga, k i je v Novem mestu služboval med letoma 1653 in 1666. Na kakšen način je kelih prišel v Šentrupert, ni znano. V tem pogledu je precej bolj pove den kelih iz leta 1888, ki je nastal v počastitev zlate maše župnika Alojzija Koširja. Osnovni podatki o nastanku so razvidni iz napisa na nogi keliha: »P. F: D. jubil. 1888 Al.-o Košir Cooperatores«. Zanimivo je, da so o kelihu kot darilu tedanjih kaplanov poročali celo v takratnem časopisju.958 Kelih sicer zaznamuje novogotska motivika, vendar se glavni estetski in vsebinski poudarek nanaša na šest srebrnih medaljonov na nogi z motivi Boga Očeta s Sv. Duhom, štirimi evangelisti z njihovimi simboli in angelom z napisnim trakom, medtem ko na kupi prevladujeta motiva trtnih listov in grozdja. Med kelihi je omembe vreden še najmlajši, ki je stilistično bolj nev tralen, saj ga na zunaj krasijo le vitice trte na kupi in žitno klasje na nogi. Na spodnji strani noge zasledimo napis: » V spomin č. g. novomašniku F. B. 1930. Izd. Ivan Kregar Ljubljana.« Kot pove napis, je avtor keliha Ivan Kregar (1867–1931), pasar iz Ljubljane, ki je tedaj slovel kot izreden mojster s števil nimi naročili.959 Kdo je bil novomašnik, pa doslej nismo ugotovili.
956 The Catholic encyclopedia, XIII, str. 321–322.
957 K ANM, Spisi, Fasc. XXIII/D (1).
958 Iz Št. Ruperta na Dolenjskem. Slovenec, XVI, št. 191, 21. avgust 1888, brez navedbe strani.
959 Ivan Kregar. Slovenski narod, LXIV, št. 102, 7. maj 1931, str. 1.
254
Kot zadnji predmet v cerkveni zakladnici bomo obravnavali reli kviarij v obliki monštrance, ki izvira iz druge polovice 19. stoletja. Skladno s časom nastanka je zasnovan kot mala novogotska arhitektura s predrtimi nišami, v katerih stojita celopostavna angela v molitveni drži, s čimer opozar jata na kustodijo v sredini, v kateri so hranjene, kot pove napisni trak, relikvije sv. Kancija, Kancijana in Kancijanile. Opraviti imamo z ostanki oglejskih svetnikov, ki v Šentrupertu niso neznani, saj so jih leta 1897 ob praznovanju 400. obletnice izgradnje župnijske cerkve vstavili v veliki oltar. Mogoče so istočasno izdelali tudi ta relikviarij, o katerem pa drugi podatki niso znani.
Baročni kelih iz časa novomeškega prošta Andreja pl. Stemberga (1653–1666) in kelih iz leta 1888
255
Mala monštranca iz druge polovice 19. stoletja
258
Robert Peskar
Drugi spomeniki cerkvene umetnosti v Šentrupertu Drugi spomeniki cerkvene umetnosti v Šentrupertu
259
Med druge spomenike cerkvene umetnosti prištevamo predvsem različne kapele, znamenja in pile, ki so v ljudski pobožnosti igrali pomembno vlogo, saj so nastajali iz duhovnih po treb in predstav ob vsakodnevnih in božjih poteh, kjer so mimoidoče spomi njali na različne dogodke in kraje. Ker imamo navadno opraviti s tipološko in funkcionalno z zelo raznolikimi pojavi, ki so v starih župnijsklih središčih običajno številčno zelo bogato zastopani, je prav presenetljivo, da v Šentru pertu teh ni posebej veliko. Obravnavali bomo namreč le pokopališko kapelo in dve znamenji.
Pokopališka kapela sv. Križa
Tako kot pri večini pomembnejših župnijskih središč je bilo tudi v Šentrupertu že od vsega začetka župnijske organizacije pokopališče okoli cerkve, v našem primeru v sredini vasi, saj je bila pravica oziroma dolžnost do krsta in pokopa ena od temeljnih nalog vsake župnijske cerkve. Naloge župnij oziroma župnijskih skupnosti so se širile in razvijale postopoma, saj so bile sprva nekatere pridržane škofom, ki pa so jih pozneje zaradi vse večjega števila prebivalstva in povečanja drugih nalog prepustili pražupnijam oziroma novim župnijskim središčem.960 Tako je bilo tudi v Šentrupertu pokopališče okoli cerkve vse do leta 1785. Z reformami cesarja Jožefa II. in povečano urbanizacijo ter razvojem mestnih, trških in vaških središč pa so pokopališča selili iz urbanih središč na druge, primernejše lokacije, kar ni obšlo niti Šen truperta. Pokopališče so preselili jugovzhodno od vasi, na nekdanji župnijski hrib, kjer je še danes.
Čeprav nekdanje osnovno razmerje novega pokopališča do vasi in tudi same razmere na pokopališču odseva Franciscejski kataster iz leta 1825, se danes to razmerje ni bistveno spremenilo, le da je od leta 1904 pokopališče
960 Bolj podrobno o tem glej: Höfler , O prvih cerkvah in župnijah, 2013, str. 23 in dalje.
261
precej večje.961 Današnjo ureditev naj bi pokopališče doživelo leta 1940 po načrtih Jožeta Plečnika,962 ki je glavno pokopališko pot kot osrednjo komu nikacijsko os naravnal diagonalno od vhoda proti zvoniku, s čimer je kapela dobila ne samo vsebinski, ampak tudi ustrezen prostorski poudarek. Pri tem je zaradi nenavadne oblike pokopališkega zemljišča videti, da je njegov najsta rejši severovzhodni del, ki ga na severu zamejuje dober meter visok zid, zgra jen povečini iz kamna in deloma opeke. Zaradi strukture zidu in zaloma na sredini bi mogoče lahko celo trdili, da je v vzhodnem delu še izviren ali vsaj iz prve polovice 19. stoletja.963 A naj si bo kakorkoli, na jugovzhodnem delu po kopališča je svoje mesto našla pokopališka kapela sv. Križa , ki je z vzdolžno osjo orientirana proti jugovzhodu, s čimer se je prilagodila usmeritvi samega pokopališča. Kapeli podobna arhitektura je na tem mestu vrisana že na Fran ciscejskem katastru iz leta 1825, toda če kataster zelo podrobno pogledamo, se zdi, kot da je ta vris izdelan naknadno. Iz literature in časopisnih zapisov je namreč razvidno, da je bila kapela zgrajena šele leta 1859.964 Na velikonočni ponedeljek tega leta je temeljni kamen položil župnik Vincencij Vovk, ki je 13. novembra istega leta kapelo še posvetil. V spodnjem delu je služila kot grob nica beneške plemiške družine Barbo, ki je imela v Šentrupertu in še posebno v njegovi okolici več stoletij v lasti bogata posestva oziroma nepremičnine, v zgornjem pa kot pokopališka cerkev. Stavbo sestavljajo nizka obokana grobnica in nad njo enoten li turgični prostor s kratkim poligonalnim prezbiterijem, ladjo in zvonikom, prislonjenim k zahodni steni. Zunanjščino odlikuje razgibana členitev, ki jo ustvarjajo profiliran portal v vznožju zvonika, okna, profilirani venčni zidci in slepi trilistni frizi, ki obdajajo zunanjščino. Enoten prostor deli le šilast profiliran slavolok, zaznamuje pa zvezdasta obočna shema v prezbiteriju in mrežasta v ladji. Po vzoru gotskih cerkva so sečišča reber okrašena s sklepniki v obliki rozet in grbovnih ščitkov, medtem ko rebra slonijo na polkrožnih služnikih. Večina oblikovanih členov, kot so kapiteli, rebra, sklepniki, razno rastlinsko okrasje, je v našem primeru izdelana iz terakote, se pravi žgane gline, in deloma iz ometa oziroma malte. Verjetno gre v primeru glinenih stavbnih členov za industrijske izdelke, ki jih je bilo mogoče tako kot izdelke iz rimskega cementa že sredi 19. stoletja širom Evrope naročiti po katalogu posameznih proizvajalcev.965 Izvora teh elementov na tem mestu ne bomo posebej iskali, saj bi bila za to potrebna posebna raziskava. Teh proizvajalcev je bilo namreč v Evropi veliko. Na Dunaju in okolici so bile npr. zelo dejavne Wienerberger Thonwaren-Fabrik, Breda'sche Landhaus v Mauerju in Brausewetterjeva opekarna v Wagramu v Spodnji Avstriji, ki so s produkti po k atalogu z merami in cenami oskrbovale zlasti dunajska in druga gradbišča
961 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 261.
962 Frelih Ribič, Kapela sv. Križa, str. 83.
963 Starost zidu deloma potrjujejo grobnice in nagrobniki različnih zaslužnih Šentrupertčanov, župnikov in posestnikov, od katerih velja omeniti člane družine Skedl in župnikov Josipa Bučarja, umrlega leta 1843, ter Alojzija Koširja, umrlega 26. avgusta 1891.
964 Müller, Vincencij Vovk, Zgodnja Danica XXVII, List 52, 1872, str. 418; Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 262–263.
965 Fontaine, Die religiösen Terrakotta-Bildnisse, str. 77 in dalje; Muthesius, Englisch-deutsche, deutsch-en glische Neugotik, str. 53 in dalje.
Pokopališka kapela sv. Križa po obnovi zunanjščine leta 2016
263
na Avstrijskem in širše.966 Čeprav so bili tovrstni industrijsko izdelani stavbni členi, ki so jih kot dekorativne elemente vgrajevali v različne stavbe, večino ma dobre kakovosti, so marsikateri današnje dni dočakali v slabem stanju. To se je zgodilo tudi v našem primeru, zato se bomo v nadaljevanju najprej dotaknili vprašanja avtorstva, nato pa si ogledali še nadaljnjo stavbno zgodo vino in dosedanja obnovitvena dela, glavne sestavine kapele in njihov pomen.
966 Veigl, Ornamente für die Ewigkeit, str. 30‒40.
264
Oltarni prostor kapele sv. Križa
Dvojna odprtina (bifora) v zahodni steni kapele
Kratek opis arhitekturnih značilnosti je pokazal razmeroma solidno kvaliteto izvedbe, posamezni detajli tako arhitekturnih rešitev kot tudi deko rativnih elementov pa razkrivajo še nekatere posebnosti, ki bi jih lahko pri pisali osebnim značilnostim glavnega stavbarja oziroma izvajalca gradbenih in drugih obrtniških del. Žal nam sočasno časopisje ne sporoča, kdo je bil glavni arhitekt ali odgovorni za izvedbo. Prvi, ki je namignil, da bi lahko bil izvajalec Giovanni Battista Pascoli, ki je med letoma 1858 in 1862 gradil žu pnijsko cerkev na Dolah pri Litiji, je bil Marko Marin.967 Sicer ga je po pomoti poimenoval Italijan Poseoli, a gre zagotovo za stavbenika Pascolija. O njem ne vemo veliko. Zagotovo je gradil omenjeno župnijsko cerkev na Dolah in fasado frančiškanske cerkve v Novem mestu leta 1866, ostala dela pa so mu zgolj pripisana.968 Gre za dela na Dolenjskem, in sicer: podaljšanje župnijske cerkve na Mirni, fasada njene južne stranske kapele in krogovičja oken v ladji med letoma 1857 in 1862; obnova zvonika nekdanje kapiteljske cerkve v Novem mestu leta 1860; fasadna členitev in obnova zvonika pri župnijske cerkvi v Trebnjem leta 1862 ter predelava vrha zvonika šentrupertske podružnične cerkve v Gorenjih Jesenicah leta 1874. Tem bi lahko pridružili vsaj še Kramarjevo kapelico sv. Jo žefa na Mirni pri hiši na Glavni cesti št. 45,969 ki jo je leta 1858 močno opeval
967 M arin, Topografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji, str. 17.
968 Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 685.
969 V Registru nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, je kapelica vpisana pod številko EŠD 30578.
265
neki potopisec z začetnicama J. V., ko je opisoval svojo pot z Mirne v Šentru pert.970 Ker jo je označil kot »gotiško« in popolnoma novo, je najbrž nastala prav v letu 1858 ali leto prej, ko so še tekla dela na tamkajšnji župnijski cerkvi. Zelo verjetno je še sodelovanje pri obnovi župnijske cerkve v Šentrupertu, kjer sorodne oblike kaže južni vhod v prezbiterij. Vse naštete primere druži vrsta sorodnih ali identičnih detajlov in arhitekturnih rešitev. Friz iz slepih trilistov na konzolicah, značilnem motivu zvonika naše kapele v Šentrupertu, vidimo še v skorajda enaki obliki na trebanjskem zvoniku, delno pa tudi na fasadi frančiškanske cerkve v Novem mestu. Dalje motiv krogovičja s peterokrako zvezdo v oknu šentrupertske kapele ustreza enakemu motivu v ladijskem oknu cerkve na Mirni in v zaključku novomeškega zvonika. Pri tem je zanimivo, da med neuresničenimi načrti za novomeški zvonik najdemo različico načrta stre he (t. i. prvi načrt za gotizacijo zvonika), ki uveljavlja izvedeni tip strehe zvoni ka na šentrupertski kapeli, se pravi skorajda ravna streha z ozkim korenastim stolpom na sredini in fialami na vogalih.971 S šentrupertsko župnijsko cerkvijo pa našo kapelo povezuje uporaba dokaj nenavadnega motiva pleteničja, ki ga vidimo na enem od kapitelov v kapeli in na obeh nišah in empori družine Barbo v prezbiteriju župnijske cerkve v Šentrupertu, na kar smo že opozorili. Teh motivov je še več, vendar njihovo naštevanje ne bi prineslo ničesar novega za avtorsko opredelitev.
970 J . V., Z Dolenskiga, str. 118.
971 Resman, Nova gotika na novomeškem kapitlju, str. 201, 208.
266
Zahodni najodličnejši del grobnice družine Barbo-Waxenstein po obnovi
Če sklenemo na hitro dosedanje ugotovitve, potem je treba pouda riti, da šentrupertska kapela predstavlja zanimiv primer novogotskih stavbnih rešitev, ki so se v drugi polovici 19. stoletja pojavile tudi v slovenskih deželah. Posebej plodna tla so tovrstne stavbne oblike našle v Mirenski dolini oziroma na Dolenjskem. Prav obravnavani dolenjski primeri se skupaj s šentrupertsko kapelo ponašajo celo z nekaterimi individualnimi potezami, ki jih v okviru sočasne arhitekturne dejavnosti te stilistične usmeritve postavljajo po kvaliteti na razmeroma visoko mesto, čeprav ji na splošno očitajo predvsem eklekticizem in slepo posnemanje gotskih arhitekturnih oblik. Opozoriti velja na izrazito dekorativnost, doseženo z venci, frizi in različnim rastlinjem, ki –zlasti frančiškanska fasada v Novem mestu – že napoveduje rastlinsko fanta zijo secesije ob koncu 19. stoletja, ki se je razbohotila v vseh avstrijskih deže lah. Kapela sv. Križa v Šentrupertu je zanimiva tudi zaradi naročnika, poleg družine Barbo predvsem župnika Vincencija Vovka, ki je bil očitno dobro seznanjen s sodobnimi oblikami v tedanji cerkveni arhitekturi, in nenazadnje zaradi izvajalca, to je bil najverjetneje italijanski stavbenik Giovanni Battista Pascoli. Ta je imel tu redko priložnost postaviti popolnoma nov objekt in novo zasnovo, in ne le, kot običajno, obnoviti starejšo arhitekturo, ki je sama po sebi vnaprej narekovala omejen arhitekturni koncept. Župnik Vincencij Vovk je bil v tistem času precej aktiven na grad benem področju, saj je bil s strani škofije zadolžen še za zidavo nove župnijske cerkve na Suhorju in v Dragatušu v Beli krajini,972 kjer je zanimivo znova angažiral Jurija Tavčarja, ki je že leta 1856 v Šentrupertu izdelal stranska oltarja. Kolikšna je bila vloga družine Barbo, lastnice posestva Rakovnik v bližini Šentruperta, pa je manj jasno. Družino je verjetno tedaj zastopal grof Jožef Emanuel (1825–1879), ki je družinsko grobnico uredil v spodnji obo kani etaži, medtem ko si je župnik Vovk kot zadnje počivališče uredil vznožje zvonika. Grob leta 1868 umrlega župnika obeležuje kovinska napisna plošča nad vhodom v kapelo. A več o tem pozneje. Glavni motiv za gradnjo je torej znan, čeprav je bila kapela zaradi tedanjega slabega stanja predhodnice kapele, nekakšne mrtvašnice, vsekakor potrebna. Toda že leta 1871 je v kapelo oziro ma njen zvonik udarila strela.973 Zato so se že leta 1872 lotili nekaterih obno vitvenih del, predvsem so nekoliko obnovili fasado in zazidali zahodno odprtino v prvem nadstropju zvonika in jo spremenili v nišo, v katero so namestili kovinsko skulpturo križanega. Pozidali so še zid okoli kapele, v notranjščini pa je najbrž Janez Šubic st. (1830‒1898) iz Škofje Loke izdelal dve stenski sliki v ladji in na vzhodni steni prezbiterija.974 V naslednjih desetletjih kapela razen manjših vzdrževalnih del ni doživela posebnih obnov. V času druge svetovne vojne ali kmalu po njej je bila grobnica rodbine Barbo precej poškodovana
972 Z godnja Danica, XI, List 15, 1858, str. 113‒114.
973 Slovenec, III, št. 75‒76, 1875, brez navedbe strani. Steklasa sicer navaja, da je strela v kapelo udarila leta 1870 (Steklasa Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 263).
974 Steklasa (Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 263), za njim pa so vsi ponovili enako (Marin, To pografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji, str. 17; Peskar Šentrupert na Dolenjskem, str. 37), kot avtorja stenskih slik navaja Martina Šubica iz Škofje Loke, a ga v rodovini Šubicev ne zasledimo. Okoli leta 1872 sta bila aktivna dva slikarja in podobarja iz te družine: Štefan Šubic (1820‒1884), ki je imel delavnico v Poljanah nad Škofjo Loko, in Janez Šubic, starejši, ki je imel delavnico v Škofji Loki (Sedej, Podobarstvo na loškem ozemlju, str. 93‒94). Sicer poznamo še Valentina Šubica (1859‒1927), a je bil verjetno premlad za izvedbo takšnega naročila.
267
Kovinska napisna plošča nad vhodom v kapelo, ki označuje grob župnika Vincencija Vovka
in oskrunjena, saj so neznani storilci poškodovali kamnite pokrove grobnic in na silo odprli vse zapečatene krste iz pločevine. Zaradi zoba časa, delovanja meteornih voda in slabega vzdrževanja je kapela začela propadati, še posebej grobnica in tudi fasada z vsemi dekorativnimi elementi, vprašljiva pa je bila tudi statična stabilnost, saj je bilo izvirno ostrešje spričo nestrokovnih sana cij v takšnem stanju, da je povzročalo razpoke na zidovih. Zato si je župnija prizadevala zbrati sredstva za nujen pričetek obnovitvenih del, kar je naposled vendarle uspelo. Obnova kapele se je začela leta 2002, zaključila pa šele v času sedanjega župnika, Jakoba Trčka, SDB, z obnovo zvonika, notranjščine in obnovo grobnice med letoma 2016 in 2019 po zaslugi donacij, ki jih je z veliko čuta za dediščino Šentruperta prispeval domačin Marijan Bartolj.
Če zgolj na hitro orišemo obnovo kapele, je ta v prvi fazi zajela sana cijo ostrešja ladje in prezbiterija in zamenjavo strešne kritine (tudi na zvoniku) ter izdelavo kopij nekaterih dekorativnih novogotskih elementov iz peščenja ka, konkretno obe fiali na vogalih zahodne stene ter stebre bifor v zgornji etaži zvonika. Leta 2011 je sledila obnova fasade ladje in precej ponesrečeno tudi lesenih okenskih okvirov v ladji, ko nova po obliki niso sledila izvirnim. Prvo tna so namreč oblikovno dosledno sledila arhitekturnim členom, saj je profil sredinske vertikale ustrezal detajlu (nastavku sredinskega stebriča – vertikale) novogotskih kamnitih krogovičij. Izvirno je bilo eno okno na jugovzhodu v celoti leseno, se pravi tudi krogovičje. Prvotna zasteklitev je bila skro mna, a ponekod so bili še vidni ostanki svinčenih profilov, ki so povezovali večbarvna stekla. Leta 2016 je sledila obnova fasade zvonika, kjer je bilo treba precej glinenih dekorativnih elementov, ki so zaradi vremenskih vplivov raz padli, zamenjati, na nekaterih pa izvesti konservatorko-restavratorska dela. Domodeliranje in kitanje poškodb sta bila izvedena na večini konzolic in še posebno na spodnjem dekorativnem venčnem zidcu, sestavljenem iz palice, okoli katere je navito akantovo listje. Obnova je zajela tudi kovinske elemen te, križ in napisno ploščo s pozlačenim napisom, ki označuje grob župnika
268
Vovka. Za razliko od obnove ladje je obnova zvonika upoštevala izvirno apne no tehnologijo, kar je bila osnova še za dela v notranjščini kapele, ki so se pri čela kmalu po zaključku zvonika. V notranjščini je bilo potrebno nekaj delov opečnih reber, ki so zgolj kot dekorativni element nalepljena na obok, izdelati na novo, dotrajan opečni tlak je bil prav tako zamenjan z novim, stene pa prepleskane v enem od izvirnih tonov. Stenske slike so bile očiščene, prizora v ladji pa v spodnjem delu deloma retuširana oziroma rekonstruirana.
V letu 2019 je obnovitvena dela doživela še grobnica družine Barbo, dostopna skozi kamnit portal v južni steni. Grobnica je razdeljena na dva dela, vzhodnega in zahodnega, ki ju ločuje le kratek prečni hodnik, iz katerega je bilo mogoče dostopati v oba grobna dela, le da je imel zahodni še posebna kovinska vrata, sestavljena iz novogotskih elementov. Pred začetkom gradbeno-obrtniških del je bilo treba najprej očistiti grobnice, v katerih so bili poleg ostankov pokojnih iz družine Barbo še različen gradbeni material, poškodovane krste, deli kamnitih plošč in različna nesnaga. Dela se je lotil arheolog Draško Josipovič iz Kranja, ki je imel tovrstne izkušnje z grobišč povojnih pobojev. Pri čiščenju grobnic so od zanimivejših predmetov prišli na dan štirje otroški skeleti in skeleta dveh odraslih oseb, deli oblačil in obuval, ki so jih nosili pokojniki, trije kovinski križci in en lesen, dve veliki krsti iz kositrne pločevine, nekaj delov lesa, ki so najbrž izvirali iz otroških lesenih krst, ter dva kosa masivne kamnite nagrobne plošče, ki je bila razbita pred desetletji.975 Grobni pridatki in ostale najdbe niso bile posebej povedne, edino poškodba ene od lobanj (verjetno moškega) je kazala na morebiten samomor z dvocevno puško. Zanimivi sta bili še obe pločevinasti krsti, ki s pozlačenimi dekorativnimi elementi (noge v obliki levjih šap in krilatih levov …) kažeta na posebno naročilo. Sledilo je kitanje poškodovanega ometa, peskanje kamnite ga portala in izdelava novih lesenih vrat, restavriranje kovinskih vrat in obeh ključavnic, odstranjevanje vrhnjega dela nasutja na obokih grobnic, tlakova nje z opečnimi tlakovci, izvedba nove električne napeljave, restavriranje štirih nagrobnikov ter rekonstrukcija obstenskih svečnikov iz kovine, ki spremljajo ob straneh vsak nagrobnik.976 Da je bila rekonstrukcija osmih svečnikov, od katerih se je ohranil le eden, uspešno izvedena, gre zasluga ekipi že navede nega glavnega financerja obnove, ki je na koncu namestila še kovinske table z glavnimi podatki o kapeli in pokopanih v grobnici. Njihovi ostanki in naj deni pridatki so bili položeni v posebne lesene zaboje in shranjeni v grobnice, ki jih označujejo težki kamniti pokrovi. Dva sta izvirna in sta bila najprej očiščena. Prvi z leve je bil ustrezno zlepljen, saj je bil v treh kosih, pri obeh so bili očiščeni in restavrirani kovinski deli. Tretji v vzhodnem delu pa je bil po vzoru obstoječih dveh izdelan na novo.
Če smo v orisu stavbne podobe, stavbne zgodovine in obnovitvenih del našteli večino pomembnejših sestavin, je sedaj čas, da si jih še podrobneje ogledamo. Na zunanjščini je treba najprej omeniti kovinsko napisno plo ščo, nameščeno v luneti glavnega vhoda v kapelo, kjer so v reliefu izvedeni
975 Josipovič, Poročilo o sanitarnem dvigu, str. 2 in dalje.
976 Izvirni svečnik je bil sicer izdelan iz dveh delov. Nastavek z utorom, na katerega je bil pritrjen dekorativni del z manšeto, je izdelan iz medenini ali mesingu podobne zlitine in posebej zabit v zid, svečnik iz litega železa pa je bil zataknjen v utor. Motiv levje glavice, ki ji iz gobca poganja rastlinje, kot osrednji motiv svečnika kaže na posebno skrb naročnika pri detajlih grobnice.
Ožji grobni del kapele z nagrobniki grofa Jožefa Emanuela Barbo-Waxenstein, njegove žene Valesce ter njunih otrok
269
Nagrobnika Albine Ratoliska, rojene Skedl, umrle leta 1917, in Karla Boromeja Vasiča, umrlega leta 1857
še posamezni predmeti, kot so kelih s hostijo, vstali Kristus, smrt s koso, križ in sidro, ki se v veliki meri navezujejo na vsebino napisa in pokojnikov stan: »VSTAL JE, Mark 16, 6. Tako tudi mi verujemo v vstajenje mesa in več no življenje. VINCENCI VOVK rojen v Gradu na Gorenskem 16. pros: 1796. v mašnika posvečen 23. kim: 1820 fajmošter v Š: Rupertu 12 let, 10 mesc: 18 dni. umerl 13. sušeca 1868. Lepota božjih hiš te bila vnela Nar lepši je v nebesih te objela Si lepšal vernim mertvim tu grobišče Dosegel sebi vtrujen pokojišče.« O župniku Vovku smo že govorili, zato omenimo le, da so bili njegovi posmrtni ostanki ob prenovi pokopališča preneseni iz vznožja zvonika v grob pred kapelo.977 Navadno so ob tovrstnih pokopaliških objektih našli svoje mesto tudi grobovi ostalih zaslužnih krajanov. Desno od zvonika je omembe vreden nagrobnik Karla Boromeja Vasiča, nekdanjega lastnika gradu Škrlje vo, umrlega leta 1857, se pravi še pred gradnjo kapele.978 Poleg je nagrobnik šentrupertske rodbine Knez s podatki posameznih umrlih, levo od zvonika pa nekaj mlajši nagrobnik Albine Ratoliska, rojene Skedl,979 ki je po obliki soro den Vasičevemu. Na južni zunanjščini sta še grob in nagrobnik moža Albine Barbo, Adolfa viteza Langa, umrlega leta 1873.980
977 Frelih Ribič, Kapela sv. Križa, str. 83.
978 Napis se glasi: »Tukaj vstajenja čaka/ KARL BOROMEJI VASIČ/ Graščak iz Škrljevega/ rojen je bil leta 1794/ umerl pa 8. Prosenca 1857/ 62 let star./ Nepozabljenemu Očetu/ njegovi hvaležni Otroci/ Adolf. Vilko, Maria, njegovi otroci.« Spodaj je še en napis: »gospa VIKTORIA VASIČ/ umerla 11/8 1878 73. let stara/ gospod RAIMUND VASIČ grajščak/ v Škrljevim rojen 1/1 1830 umerl 20/12 1881«.
979 Napis se glasi: »Hier ruht in Gott Frau Albine Ratoliska geb. Skedl k. k. Oberpostkomissärs Gattin geb. 25-31818 gest. 18-5-1917«.
980 Napis v nemščini je zelo slabo čitljiv, večinoma so naštete kratice njegovih vojaških titul in funkcij: »Hier ruhet in Frieden ADOLF Freiherrn von LANG k.k. FMLI … geb. 1. Sept 1800 gest. 20. Oct. 1873«.
272
Preden stopimo v grobnico družine Barbo, si oglejmo še notranjšči no kapele. Ta je, kot rečeno, v celoti obokana prostornina, le da so na videz nosilni členi, kot so rebra, tu le dekorativni element, saj so zgolj naleplje ni na zidano obočno konstrukcijo. Kljub temu je videti, da motivi kapitelov služnikov in sklepnikov niso naključni. V prezbiteriju so npr. kapiteli v obliki rastlinja in trte ter dveh mladeniških glav, v ladji pa dveh levinj, otroške glave in lobanje s kostema ter rastlinja, medtem ko na oboku prevladujejo sklepniki v obliki rozet in trije v obliki grbovnih ščitkov. Le na enem od njih na temenu oboka vidimo podobo pluga, motiv, ki smo ga že spoznali na oboku župnijske cerkve. Motivika ima korenine v srednjeveških predstavah o cerkveni stavbi, vendar gre tu za konkretnejše navezave na Kristusa (motiv pluga in trte) ter na samo funkcijo pokopališke kapele, ki z bogastvom različnega rastlinja simbo lično ponazarja cikel življenja in smrti ter ponovnega rojstva. Izvirno sporočilo stavbne motivike na nek način dopolnjujejo stenske slike iz leta 1872, čeprav so nastale že po Vovkovi smrti. Kot smo že navedli, so najverjetneje delo Janeza Šubica st. (1830‒1898) iz Škofje Loke, ki je v prezbiteriju na vzhodni steni oltarnega prostora naslikal figuri Marije in sv. Janeza Evangelista, ki molita pod Križanim. Ta je izveden v lesu in je najbrž starejši in del izvirne opreme, avtorstvo pa bi težko ugotovili. Najver jetneje ga je župnik Vovk naročil pri kakšnem od domačih podobarjev, ki jih je v tem času zaposlil še za nekatera naročila v Beli krajini, natančneje za cerkvi v Dragatušu in Suhorju, kjer se je, kot piše sočasno časopisje, izkazal nam že znani Jurij Tavčar iz Idrije.981 Vsebinsko bolj zanimiva sta prizora na vzdolžnih stenah ladje, kjer sta v dveh šilastih nišah upodobljena prizora trpečih duš v vicah, ki prosijo za pomoč škapulirsko Mati Božjo, in Kristusa, ki prihaja k poslednji sodbi. Kristus sedi v skladu s svetopisemskim opisom na belem prestolu, desnico ima dvignjeno, z levico podpira knjigo s citatom iz Razodetja: »Bukve so se odperle. Mertvi so bili sojeni SKr. raz. XX, 12«. Spodaj je še napisni trak z napisom: »TA JE DRUGA SMERT.« Sliki imata izrazito eshatološko vsebino, ki naj bi s svojimi temami vernikom vzbujala razmišlja nje o poslednjih rečeh, o smrti in življenju po njej, hkrati pa ponazarjala, kaj in kako ravnati za svoje odrešenje.
Za konec nam ostane še grobnica , kjer so svoje zadnje počivališče našli nekateri člani družine Barbo z Rakovnika. Kdo vse je bil v kapeli po kopan, zelo nazorno izpričujejo nemški napisi na nagrobnikih. Od teh sta najpomembnejša nagrobnika na sredini zahodne in vzhodne stene. Zahodni del grobnice je sicer zaradi svoje zasnove in opreme (kovinska vrata) najbolj reprezentativen. Napisa nagrobnika na zahodni steni označujeta grobnici Jožefa Emanuela (1825–1879) in njegove žene Valesce, grofice Arco (1837–1907).
Gre za najpomembnejšega člana te družine v 19. stoletju, o katerem smo nekaj besed že spregovorili, saj je bil deželni in državni poslanec na Dunaju, ki je najbolj zvesto poosebljal ideal »slovenskega plemiča«. Zagovarjal je predvsem slovenska stališča, zato ni nenavadno, da je močno podpiral tedanje slovenske kulturne ustanove.982 V Šentrupertu ga lahko štejemo kot naročnika pokopa liške kapele in uporabnika plemiške empore v prezbiteriju župnijske cerkve,
981 Z godnja Danica, XI, List 15, 1858, str. 114.
982 Preinfalk, Plemiške rodbine na Kranjskem, str. 36.
273
274
Relief s podobo muze na zahodni steni grobnice ter nagrobni kamen (desno), ki označuje grobnico Jožefa Emanuela in njegove žene Valesce
ki je bila postavljena še v čast njegove mame. Levo od nagrobnika je vzidana polkrožna plošča iz peščenjaka, na kateri je v reliefu upodobljena ženska figura s sklonjeno glavo v znak žalovanja. Gre za neke vrste muzo z gosjim peresom v desnici in križem v levici, ki se najbrž nanaša na vrline umrlega. Nagrobnika na severni in južni vzdolžni steni, izdelana iz carrarske ga marmorja, označujeta zadnji dom njunih otrok. Kar pet od njunih sedmih otrok je umrlo že v zgodnji ali najstniški dobi. Oto je umrl kmalu po rojstvu leta 1861 in je bil prvi pokopan v kapeli. Sledijo Gabrijela (1860–1862), Leo (1872–1872) in Henrik (1859–1879). Na drugi južni strani je nagrobnik, pos večen Angeli (1871–1889), ki je umrla v 18. letu starosti. Na nasprotni vzhodni strani sta na nagrobniku navedena njegova snaha Margit, rojena Vidats, ter njen triletni sin Kurt, ki sta umrla zaradi tuberkuloze leta 1890.983 Margit je bila žena Jožefa Antona, torej sina Jožefa Emanuela, ki je na nek način nadaljeval očetovo politično kariero, čeprav ni tako kot oče zagovarjal slovenskih interesov. Po ženini smrti se je čez dobro leto še enkrat poročil in imel poleg sina Roberta (1889–1977), zadnjega moškega predstavnika iz rodbine Barbo-Waxenstein iz prvega zakona, hčerko Livijo, ki je zadnja, rojena na gradu Rakovnik in je leta 2018 umrla na Du naju, pokopana pa je v Ljubljani. Iz podatkov o pokopih bi mogoče lahko sklepali, da je bil zahodni del grobnice mišljen za generacijo Jožefa Emanu ela, vzhodni na desni pa za njegovega naslednika Jožefa Antona in njegove potomce, le da se je zgodovinska usoda, tako kot kroglica rulete, ki je močno vplivala na življenje Roberta Barba, za to družino zakotalila malo drugače, kot so mogoče sami upali.
983 Preinfalk, Plemiške rodbine na Kranjskem, str. 38.
275
Nagrobnika na severni in južni steni kapele, ki označujeta zadnje bivališče petih prezgodaj umrlih otrok Jožefa Emanuela in njegove žene Valesce
Znamenja
Naš sprehod po sakralni dediščini Šentruperta na Dolenjskem bomo zaključili z ogledom znamenj. Kot je znano, so se tovrstna znamenja, pili ali kapelice razvile predvsem ob poteh, da bi s svojimi nabožnimi podobami pog lobile ljudsko verovanje, po drugi strani pa so nastajale tudi iz duhovnih potreb, stisk, zaobljub in zaupanja v božjo pomoč. Čeprav sodi naša župnija, kot smo videli, med najstarejše na Dolenjskem, v okviru katere se je skozi stoletja oblikovalo več romarskih poti in središč, se na njenem območju ni ohranilo niti eno znamenje, ki bi bilo bistveno starejše od dveh stoletij. Od petih zna menj v Šentrupertu in njegovi neposredni okolici sta omembe vredni kapelici na šentrupertskem in preleškem polju in kapelica sv. Ruperta v vzhodnem delu naselja. Na tem mestu bomo obravnavali dve. Najstarejše znamenje se je ohranilo v zahodnem delu vasi, na nje govem samem robu, pravzaprav ob cesti med Veselo Goro in Šentrupertom na šentrupertskem polju, imenovano Rakovniško znamenje ali pil. Gre za zidano zaprto kapelico,984 ki ima na vsaki strani po dva para pilastrov s stili ziranimi kapiteli, ki navidezno nosijo polkrožni venec s piramidasto streho, krito z opečnim bobrovcem. Na vsaki strani je v sredini polkrožna niša, na vzhodni strani močno poglobljena in okrašena z lesenim Križanim, nad kate rimi členitev dopolnjujejo ovalne niše na vsaki strani, ki ustvarjajo dinamično kompozicijo. Podatkov, kdaj je bilo znamenje zidano in kakšen je bil povod zanj, v virih ali literaturi ni zaslediti. Ivan Steklasa je sicer mnenja, da imamo opraviti s kužnim znamenjem, ker so morali običajno ob večjih kužnih epide mijah mrliče pokopavati zunaj pokopališča, ki je bilo do leta 1785 okoli žu pnijske cerkve.985 Toda za takšno trditev nimamo nobenih trdnejših dokazov, čeprav je bilo različnih epidemij in bolezni tudi v 18. stoletju v Šentrupertu kar precej.986 Na Franciscejskem katastru iz leta 1825 znamenja ni videti, zato pa je toliko bolj zanimiva Trostova grafika (strani 22–23) iz časa župni ka Štefana Belčiča, na kateri vidimo vrisano zanamenje, katerega mesto ob poti proti dvorcu Rakovnik priližno ustreza lokaciji naše kapelice. Shematič na risba sicer ni zadosten dokaz, da gre za naše znamenje, čeprav mu ustreza jo tako kvadratna tlorisna oblika kot tudi stopnice kot nekakšen podstavek. V teh segmentih se loči od drugega znamenja večkotne tlorisne oblike, ki je stalo na poti proti škrljevskemu gradu. Če sodimo po osnovni obliki, je bilo to znamenje starejše, žal pa ni več ohranjeno.
Kakorkoli že, Steklasa navaja, da je bilo stanje našega znamenja slabo in da so ga ravno v času izdaje njegove knjige, se pravi okoli leta 1913, ob novili. Zadnja celovita obnova leta 2019, za katero je sredstva v celoti prispeval domačin Marijan Bartolj, temu ne oporeka. Pred obnovo so bile namreč iz vedene osnovne preiskave opleskov in ometov, ki so pokazale dve glavni fazi. Izvirno je bila kvadratna osnova pleskana z belim apnenim opleskom, med tem ko so bili vsi reliefno izstopajoči deli (pilastri, venci, kapiteli, sklepniki)
984 Prim. Zadnikar, Slovenska znamenja, str. 40.
985 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 264.
986 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 305.
Rakovniško znamenje pred obnovo
277
tonirani v svetlem vijoličastem tonu (osnova pigment, imenovan caput mor tuum). Pri poznejši obnovi pa so osnovni ton spremenili v oker, medtem ko so izstopajoče dele prepleskali s svetlim opleskom, s čimer so ustvarili zna čilno barvno podobo poznega 19. ali zgodnjega 20. stoletja. Pri zadnji celo viti obnovi leta 2019 je bila upoštevana izvirna barvna podoba, ki s svojim rokokojskim koloritom nakazuje tudi čas zidave. Še bolj je v tem pogledu izpovedna sama členitev in uporaba pilastrov, ki v kombinaciji z ovalnimi in polkrožnimi nišami ustvarjajo dinamično kompozicijo, značilno za pozni barok tiste faze, na katero še ni v celoti vplival absolutizem Marije Terezije, čeprav so se z rešitvami dvornega arhitekta Nicoloja Pacassija na Dunaju že uveljavili ravno tovrstni arhitekturni motivi (npr. vrsta majhnih pravokotnih oken nad reprezentančnim nadstropjem).987 To bi pomenilo, da bi členitev znamenja, ki bi lahko imelo osnovo še iz 17. stoletja, nastala okoli sredine 18. stoletja ali kakšno desetletje pozneje. Kateremu svetniku je bilo sprva posveče no, ni znano. Današnji Križani je solidno delo, a izvira šele iz poznega 19. ali zgodnjega 20. stoletja. V nišah je bilo zaslediti nekaj barvnih lis na beležih, a je bila ohranjenost preslaba, da bi lahko karkoli rekli o motiviki. Nekaj več podatkov se je ohranilo o kapelici sv. Ruperta , ki stoji ob cesti pri župnijskem vrtu v vzhodnem delu naselja med župnijsko cerkvijo in pokopališčem. Gre za novogotsko kapelico, ki jo je dal leta 1870 zgraditi žu pnik Alojzij Košir.988 Po tipu sodi med odprte kapelice, katerih glavno členitev predstavljajo stebri s preprostimi kapiteli, ki podpirajo tri šilastoločne odprtine, od katerih sta stranski verjetno sekundarno zazidani. Razgibana streha spominja na streho zvonika župnijske cerkve, čeprav kapelica kot arhitektura vsaj po kvaliteti posebej ne izstopa. Obnovljena je bila leta 1994.989 Zanimiva je predvsem zaradi lesene skulpture sv. Ruperta, ki po podatkih Ivana Ste klase izvira z nekdanjega poznobaročnega glavnega oltarja župnijske cerkve. Monumentalna podoba patrona župnije s knjigo v desnici in škofovsko palico v levici sicer ne predstavlja posebno kvalitetne kiparske stvaritve, vendar da nes, ko je kip restavriran, lahko zaslutimo ob njem nekdanjo velikost in po dobo poznobaročnega oltarja.
Če bi morali za konec našega sprehoda po prvenstveno sakralni dediščini Šentruperta na Dolenjskem in zgodovini tukajšnje župnije strniti naše dosedanje ugotovitve ter tako rekoč z eno besedo označiti njeno zapušči no, potem bi morali reči, da je ta izjemna, saj je odraz ali odsev tedanjih go spodarskih, kulturnih, političnih in drugih družbenih pojavov, ki so se tekom stoletij v tem prostoru uveljavljali z različno močjo. Posledično je zato kakovost teh pojavov in procesov v njih nihala, prav tako njihova materialna zapuščina, ki pa jo danes varujemo za nas in naše zanamce z enako zavzetostjo, z zavedanjem, da je neponovljiva.
987 Prelovšek, Arhitektura v času uradništva, str. 312 in dalje.
988 Steklasa , Zgodovina župnije Šent Rupert, str. 159.
989 Ž A Šentrupert, Kronika župnije Šentrupert leto 1990‒1996, str. 42.
278
Pogled na župnijsko cerkev iz muzeja na prostem, imenovanega Dežela kozolcev
Rakovniško znamenje po obnovi leta 2019
Kapelica sv. Ruperta pred župniščem
282
283
Priloga Priloga
Originalna listina o posvetitvi glavnega oltarja, pergament, 1482, junij 2, Šentrupert (NŠAL, KANM, fasc. 2, št. 5). Prepis in prevod Julijana Visočnik.
delib(us) tanto freque(n)tius congruis honorib(us) freque(n) tari quanto dono celestis grat(iae) uberius se noverint refectos omnibus et singulis utriusq(ue) sexus christifidelibus eccl(esiam) et altare(m) antedicta in die dedicationis dicti altaris quam futuris p(er)petuis t(em)p(or)ib(us) in die d(o)m(ini)ca infra octav(am) corp(or)is Christi statuium(us) celebrari. In dieb(us) N(a)ti(vita)ti(s) d(o)m(in)i, circu(m)cisionis eiusdem, epiphanie, passio(n)is, resurrectionis, ascensionis, penthecostes, Trinitatis, corp(or)is Christi, si(n)gulis festivitatib(us) Virginis Ma(r)i(a)e, duodecim app(osto)lor(um), qua(tu) or evan(gelis)tar(um) necnon sanctor(um) et sanctar(um), Rudperti c(on)fessoris et pontificis, Jacobi app(osto)li majoris, Andrea(e) app(osto)li, Christoffori ma(rty)r(is), Nicolai c(on) fessoris, Sebastiani (martyris), Barbare virginis et marti ris, Katharine virginis et ma(rty)r(is), quoru(m) reliquie ad (praedictum altare) sunt recondite. Necnon sanctorum ma(rtyru)m Hermachore et Fortunati aqu(i)leyen(sium) patronum singulis d(o)m(ini)cis dieb(us) sacrate q(ua)drages(im)
284
Nos Paschasius dei et app(osto)lic(a)e sedis gr(ati)a episcopus Pettinen(sis) necnon reverendissimi in Christo patris et dom(in)i dom(in)i Marci ep(iscop)i P(re)nestini cardinalis tituli sancti Marci p(a)tr(i)arch(a)e Aq(ui)leyien(sis) dignissimi vicarius in epi(scop)alibus et pontificalib(us) extra pr(ov) i(nc)iam Foriulij In ejus p(a)tr(i)archtu g(e)n(er)alis etc. Notu(m) facim(us) per p(rese)ntes, qu(od) nos die d(o)mi(ni)ca secunda mensis Junij in eccl(es)ia parochiali Sancti Rudperti Aq(ui)leyien(sis) diece(sis) Altare sum(m) u(m) dicte eccl(esi)e videlicet chori ad hono(r)e(m) et sub vocabulo sancti Rudp(er)ti confessoris et pontificis adhibitis et servatis solem(n)itatib(us) debitis et req(ui)sitis rite in no(m)i(n)e d(omi)ni c(on)secravi(mus) cupientes igitur d(i) cta(m) eccl(esi)am et altare ante me(m)oratu(m) a christifiListina 1
e visitatantib(us) devote manus porrigentib(us) adiutr(ic)es etiam serotina pulsat(i)on(e) trina pro pace flexis genib(us) ter devote angelicam dicentib(us) saluta(t)ion(em) de om(n) ipotentis dei mi(sericord)ia confisi, beatoru(m) Petri et Pauli app(osto)loru(m) au(ct)o(ri)tate de iniu(n)ctis sibi pe(n)y(tenci)is au(ctori)tate no(str)i prescilat(us) dies quadraginta. Et ex p(ar)te vicariat(us) no(str)i antedicti similiter quadraginta dies misericorditer in d(omi)no relaxatus. In quoru(m) fidem et evidenti(am) p(rese)ntes fieri fecim(us) sigilique n(ost)ri pontificalis oblongi appension(e) iussimus roborari. Dat(um) dicto mense et loco, q(ui)bus supra anno do(mi)ni millesimo quadragintesimo octuagesimo secundo Indiction(e) q(uin) decima pontificatus s(anc)tissi(mi) domi(ni) domi(ni) Sixti p(a)pe q(ua)rti anno undecimo.
Mi, Paskazij, po Božji milosti in po milosti apostolskega sedeža pičenski škof, kakor tudi generalni vikar v Kristusu prečastitega očeta in Gospoda Gospoda Marka, prenestinskega škofa, kardinala z naslovom svetega Marka, najvrednejšega oglejskega patriarha v škofovskih in papeških zadevah zunaj furlanske pokrajine. V njegovem patriarhatu itd.
Po tem pismu dajemo na znanje, da smo na nedeljo 2. junija v župnijski cerkvi svetega Ruperta oglejske škofije posvetili veliki oltar imenovane cerkve, namreč znotraj prezbiterija, v čast in na ime svetega Ruperta, spoznavalca in škofa, z dovoljenimi in predpisanimi, dolžnimi in zahtevanimi svečanostmi po predpisu v Gospodovem imenu. Želimo pa, da verniki imenovano cerkev in prej omenjeni oltar toliko pogosteje obiskujejo s primernimi častmi kolikor izdatneje se bodo počutili obdarjene z darom nebeške milosti. Vsem in posameznim vernikom kateregakoli spola smo določili, da obhajajo posvetitev cerkve in oltarja na prej omenjeni dan posvetitve oltarja tako v prihodnosti kakor za vse večne čase na nedeljo v osmini sv. Rešnjega Telesa. Na dneve Gospodovega rojstva, Njegovega obrezovanja, razglašenja, trpljenja, vstajenja, vnebohoda, binkošti, Trojice, sv. Rešnjega Telesa, na posamezne praznike Device Marije, dvanajstih apostolov, štirih evangelistov, kakor tudi svetnikov in svetnic, Ruperta, spoznavalca in škofa, apostola Jakoba Starejšega, apostola Andreja, Krištofa mučenca, Nikolaja spoznavalca, Sebastijana mučenca, Barbare, device in mučenice, Katarine, device in mučenice, katerih relikvije so položene v prej omenjeni oltar. Kakor tudi na dan svetih mučencev Mohorja in Fortunata, oglejskih patronov, in na posamezne nedelje svetega štiridesetdnevnega posta, podeljujemo tistim, ki pobožno obiščejo cerkev in pri tem ponudijo roke v pomoč, in tistim, ki pri trikratnem večernem zvonjenju za mir na kolenih pobožno zmolijo angelsko čaščenje, podeljujemo odpustke po usmiljenju vsemogočnega Boga ter v moči sv. Petra in Pavla z našo apostolsko oblastjo ob primernem kesanju. In prav tako v prej omenjenem delu našega vikariata milostno podeljujemo v Gospodu in v moči našega pontifikata 40 dni odpustkov.
Da bi bilo vse to verodostojno in očitno, smo ukazali to pismo potrditi z našim visečim škofovskim podolgovatim pečatom.
Dano na omenjeni mesec in v omenjenem kraju kakor zgoraj: leta Gospodovega 1482, na petnajsto indikcijo, v petnajstem letu pontifikata presvetega Gospoda Gospoda papeža Siksta IV.
285
Originalna listina o posvetitvi cerkve, pergament, 1520, oktober 14, Šentrupert (NŠAL, KANM, fasc. 2, št. 8, izrez). Prepis in prevod Julijana Visočnik.
Daniel de Rubeis dei et Apostolica(e) sedis gratia ep(iscop)us Coprulanus in pat(riar)hatu et dioc(esis) Aquileien(sis) pro R(everendissi)mo In Christo p(at)re d(omi)no d(omi)no Dominico miseratione divina ep(iscop)o Portuen(si) sanctae Romanae eccl(es)i(a)e Cardinale s(ancti) Marci sanctaeq(ue) sedis Aquileien(sis) pat(riarc)ha dignissimo, suffra ganeus generalis:
Universis et singulis christifidelibus tam pr(aese) ntibus q(uam) futuris has n(ost)ras litteras inspecturis notum facimus q(uod) nos anno nativitatis D(omi)ni mill(es)i(m)o quingentesimo vigesimo, indictione octava, die vero dominica quarta decima mensis octobris, pontificatus s(anctis)s(i)mi in Christo p(at)ris et d(omi)ni n(ost)ri Domini Leonis divina providentia papae decimi anno octavo, spiritus sancti gratia suffulti iuxta ritum modum et formam S(anctae) Romanae eccl(es)i(a)e consuetum consecravimus eccl(es)iam Sancti Rudperti una cum sex altaribus, quorum primum in choro in honorem sancti Michaelis, secundum in sinistra parte in honorem Beata(e) Mari(a)e virginis, tertium in medio eccl(es) i(a)e in honorem sanctae Ann(a)e, quartum in dextero cornu in honorem s(ancti) Nicolai, quintum sub ambone in honorem s(ancti) Rocchi, sextum sub basilica in sinistra parte in honorem s(ancti) Bernardi et Antonij, in quibus reposuimus Reliquias s(ancti) Laurentij, Paulini pat(riarc)hae, Affr(a) e et sodalium, item reconciliavimus duo altaria in ip(s)a eccl(es)ia, quorum unum etiam in choro in honorem s(ancti) Rudperti, et alterum similiter in choro in sinistra parte in honorem s(ancti) Hermacor(a)e et Fortunati. Ideo cupientes ut ip(s)a eccl(es)ia cum d(ic)tis altaribus in suis structuris et aedificijs debite reparentur, conserventur et manuteneantur, ac libris, calicibus, luminaribus et alijs ornamentis ibidem ad divinum cultum necessarijs decentius muniantur et a christifidelibus iugiter venerentur debitis quo(que) frequententur honoribus, et ut christifideles ip(s)i eo libentius cau(s) a confluant ad eandem et ad reparationem, cons(er)vationem, manutentione(m) et munitionem h(ujus)m(o)di manus promptius porrigant adiutrices, quos ex hoc ibidem dono celestis gratia noverint uberius se refectos omnibus et singulis utriusq(ue) sexus christifidelibus vere penitentibus et confessis qui d(ic)tam eccl(es)iam cum altaribus in natalis d(omi)ni n(ost)ri Jesu Christi, circumcisionis, epyphani(a)e, passionis, resurectionis, ascensionis et pentecostes, in nativitatis beatae Mari(a)e virginis, anuntiationis, visitationis, conceptionis, purificationis et asumptionis, o(mn)ium apostolo(rum), o(mn)
ium sanctorum, commemorationis mortuo(rum), s(ancti) Ru dperti, Michaelis, Annae, s(ancti) Nicolai, Rocchi, Bernardi, Antonij, s(ancti) Hermacor(a)e et Fortunatis necno(n) dedicationis h(uius)mo(d)i festivitatum diebus, a primis vesperis usq(ue) ad secundas vesperas inclusive devote visitaverint annuatim et ad p(re)missa manus quovis modo porrexerint adiutrices, pro singulis festivitatum earundem diebus, quibus id fecerint de omnipotentis dei misericordia ac beatorum Petri et Pauli apostolo(rum) eius auct(oritat)e confisi quadraginta dies auctoritate ordinaria pat(riarch)ali aquileien(si), et alios quadraginta dies auct(oritat)e n(ost)ra pontificali de iniunctis eis penitentijs misericorditer in d(omi)no relaxamus in forma eccl(es)i(a)e consueta. In quorum fidem p(raese)ntes fieri et p(re)libati r(everendissi)mi D(omini) Car(dinalis) et pat(riarc)hae rotundi Sigilli appen(sione) iussmus debite communiri. Datum in ecclesia s(ancti) Rudperti anno, indictione, die, men(se) et pontificatu quibus supra.
Quam quidem cons[ecrationem tr]ansferendam duxi mus et transferimus die dominica ante festum s(ancti) Luca(e).
Leonardus Agricola de mandatu.
Daniel de Rubeis po Božji milosti in po milosti apostolskega sedeža škof Koprulanski v škofiji in patriarhatu Oglejskem v imenu prečastitega očeta v Kristusu in Gospoda Gospoda Dominika po Božji milosti portuenškega škofa Svete Rimske Cerkve, kardinala svetega Marka in svetega sedeža, najbolj dostojnega oglejskega patriarha generalni sufragan.
Vsem in posameznim vernikom tako sedanjim kot prihodnjim, ki bodo preučili to našo listino, oznanjamo, da smo leta Gospodovega rojstva 1520, v osmi indikciji, na nedeljo 14. oktobra po Božji previdnosti v osmem letu pontifikata presvetega očeta v Kristusu in gospoda našega papeža Gospoda Leona X., podprti z milostjo Svetega Duha v skladu z uveljavljenim obredom, po predpisanem obredu in načinu svete Rimske Cerkve posvetili cerkev svetega Ruperta skupaj s šestimi oltarji, od katerih je prvi v prezbiteriju v čast svetega Mihaela, drugi na levi strani v čast Blaženi Devici Mariji, tretji na sredi cerkve v čast sveti Ani, četrti na desni strani v čast svetemu Nikolaju, peti pod ambonom v čast svetemu Roku, šesti pod baziliko na levi strani v čast svetemu Bernardu in Antonu. V njih smo položili relikvije svetega Lovrenca, patriarha Pavlina, Afre in tovarišev. Prav tako smo obnovili dva oltarja v sami cerkvi, od katerih je eden tudi v prezbiteriju v čast svetemu Rupertu, drugi pa podobno v prezbiteriju na levi strani v
Listina 2 286
čast svetima Mohorju in Fortunatu. Želimo pa, da bi se ta cerkev in njeni prej omenjeni oltarji v svojih zidavah in poslopjih ustrezno popravljali, da bi se ohranjali in vzdrževali; kakor tudi da bi se s knjigami, kelihi, svečniki in z drugim okrasjem, ki je potrebno za Božje čaščenje, na tem istem kraju čim dostojneje utrdili, in bi jih verniki zato trajneje častili z dolžnimi častmi in se zbirali v velikem številu ter da bi se sami verniki zato raje stekali k njej in bi bili bolj pripravljeni za popravilo, ohranitev, vzdrževanje in utrditev kaj darovati. Zaradi tega daru pa bi se tam čutili obilneje obdarovani z nebeško milostjo. Vsem in vsakemu posameznemu verniku kateregakoli spola, ki se zares pokesajo in spovejo ter omenjeno cerkev z oltarji obiščejo na dan rojstva našega gospoda Jezusa Kristusa, na dan obrezovanja, razglašenja, trpljenja, vstajenja, vnebohoda in na binkošti, na dan rojstva Blažene Device Marije, oznanjenja, obiskanja, spočetja, očiščenja (svečnica) in vnebovzetja, na dan vseh apostolov, vseh svetnikov, na dan spomina na mrtve, na svetega Ruperta, Mihaela,
Ane, svetega Nikolaja, Roka, Bernarda, Antona, svetega Mohorja in Fortunata, tudi na dan tega posvečenja, na dneve praznikov predano obiščejo od prvih do vključno drugih večernic in to vsako leto, pri tem na kakršenkoli način ponudijo roke v pomoč za ali v zgoraj omenjeno, za posamezne dneve teh istih praznikov, na katere kaj takega naredijo, jim po milosti in avtoriteti vsemogočnega Boga ter blaženih apostolov Petra in Pavla usmiljeno podeljujemo 40 dni odpustkov, z avtoriteto oglejskega patriarha drugih 40 dni in z avtoriteto naše škofovske oblasti še 40 dni in ob njihovem primernem kesanju v Gospodu po navadnih obrazcih cerkve. Za verodostojnost tega pa smo ukazali to pismo potrditi z visečim okroglim pečatom preljubega častitljivega gospoda kardinala in patriarha, kakor je prepisano. Dano v cerkvi svetega Ruperta leta, indikcije, dne, meseca in pontifikata kakor zgoraj. Ker smo sodili, da je potrebno to posvetitev prestaviti, smo jo prestavili na nedeljo pred praznikom svetega Luke.
Leonard (Lenart) Agrikola po nalogu.
288
Originalna listina, papir, 1823, junij 20: Opis župnijske cerkve v Šentrupertu (NŠAL, KANM, Fasc. 3, f. XXIII/E, 8, stran 1/4). Prepis in prevod Miha Šimac in Julijana Visočnik.
Beschreibung der Pfarrkirche zu St. Ruprecht
Die Pfarrkirche zu St. Ruprecht ist ein altes, und ansehnliches – nach gothischer Bauart aufgeführtes Tempelgebäude, dessen hohe Wölbung sechs steinerne Säulen, und Schwibbögen unterstützen. Aus den Gemäuern sieht man, daß sie nicht auf einmahl, sondern nur nach und nach von reichen, und frommen Wohlthätern, vorzüglich begüterten Herrschaftsinhabern erbaut, und nach Beweis der über dem Haupteingangsthore in Stein gehauenen Jahreszahl erst im Jahre 1497 in den heutigen Bauzustand gekommen seyn mag.
Der sehr breite, und ob der Sakristey massiv erbaute Thurm hat eine ungemeine, dem übrigen Gebäude angemeßene Höhe, ist ganz mit Blech gedeckt, seit dem Jahre 1814 zur Erzielung der Dauerhaftigkeit roth überstrichen, und mit rothen, vergoldeten Vasen verziert. Im Jahre 1819 wurde aus eigends gesammeltem Allmosen eine neue Thurmuhr von beiläufig 350 fl im Werthe beigeschaft. Das Geläute bestehet aus 5. Glocken, deren größte – sehenswürdig wegen der ungewöhnlich langen Gußform, und unerheblichen Alters, zwar vom unbedeutenden Gewichte von 18 Centen, aber desto reineren, helleren, weit in die Ferne des Pfarrbezirkes erschallenden Getönne ist. Das Hanggerüste für gedachtes Geläute wird so eben neu vorbereitet, und mittels Kostenbestreitung der Pfarrgemeinde noch im laufenden Jahre aufgerichtet werden; noch erhebt sich über dem Hauptaltar ein viel kleinerer Thurm, ebenfalls mit Blech gedeckt, worin aber nur ein Glöckchen von beiläufig anderthalb Centen ist.
Dieses in der Mitte des Dorfes St. Ruprecht stehende Kirchgebäude war seit Anbegin [sic!] mit einer hohen Ringmaurer umgeben, die man aber im Jahre 1819, weil man es der Gesundheit der Kirchbesuchenden Pfarrleute gedeihlicher fand, zur Hälfte erniedriget hat: auch wurde aus gleicher Berücksichtigung die an der Kirche umgemauerte Begräbniß-Stätte an einen vom Dorfe entfernten Ort schon vorhin versetzt.
Das Innere der Kirche betreffend ist sie verhältnißmässig länger, als breit, mit keiner Seitenkapelle, wohl aber mit zwei Sakristeyen versehen, deren die kleinere nur zur Aufbewahrung der Kirchgeräthschaften, und in der Charwoche zur Errichtung des heiligen Grabes gebrauchet wird. Darin befinden sich 6. Altäre, wovon jener im Sacra-
rium wegen den zu ihm führenden 4 breiten, und hohen steinernen Treppen, dann wegen seiner sich majestätisch erhebenden Höhe, und endlich wegen der in Lebensgröße kunstvoll verfertigten Statue des Pfarrpatrons heiligen Ruperts im bischoflichen Ornate wirklich den Nahmen des Hochaltars verdient, und die innere Würde dieses alten Tempels sehr erhöht. Der darauf angebrachte Tabernakel ist verhältnißmässig groß, und vergoldet. Das Sacrarium selbst hat links zwei lange, und rechts 4. Sitzbänke, worüber antique, künstlich verfertigte Gemählde der 12 heiligen Aposteln, und des Heilandes [an] der Mauer hangen. An linken Ende des Sacrariums ist eine zwar für die Länge, und Höhe der Kirche zu kleine, unansehnliche, aber dadurch desto sehenswürdigere Kanzel, weil sie ganz aus Stein gehauen ist. In der Mitte der Kirche giebt es beiderseits Sitzbänke für das Männer und Weibergeschlecht. Der Taufstein ist an dem Haupthore links angebracht; aufwärts vom selben stehet ein von Max. Valerius Graf Barbo im Jahre 1697 mit einem kunstreichen Gemählde Sacræ familiæ errichteter Altar, vor welchem die Familiengruft mit einer Inschrift, und an der Mauer die in Stein gehauene Abbildung gedachten gräflichen Stifters zu sehen ist. Gegenüber dieser Gruft rechts, und hoch an der Mauer hängen zwei vergoldete Wappen der Her ren v. Gussitsch, und Auersperg, als einstmahligen Stifter, und Wohlthäter der Kirche, deren Einer – Nahmens Herr Sigmund von Auersperg am 8. September des Jahres 1594 in dieser Kirche begraben ward.
Auf den sehr hohen, geräumigen Musikkohr, worauf nebst zwei – vermög der Lapidarinschrift im Jahre 1509 errichteten Altären des heiligen Andreas, und der heiligen Katharina – eine zwar nur mit 9 Registern ohne Pedal versehene, doch wohl, und laut tönnende Orgel aufgestellt ist, führen zu beider Seiten zwei steinerne, breite Treppen, die eiserne Handhaben am Rande haben.
Außer dem Sakrarium – im Schife des Kirchengebäudes – ist das Gewölbe ganz gemahlen, und mit Abbildungen der Heiligen, insbesonders mit verschiedenen Inschriften, und Wappen geziert. Unter andern kommen die Wappen der Grafen von Cilli, und der Herzoge von Oestrreich, als gewesenen Landesherren, und Lehenverlei cher hierortiger Herrschaften, Güter, und Gilten, dann als denkwürdiger Stifter und Wohlthäter dieser Pfarrkirche, und Pfarrgült vor.
Weil die Kirche ein sehr altes Gebäude ist, so ist trotz ihrer ursprünglichen Festigkeit deren hohe Mauer zwar hin, und wieder geschrickt, doch nach Versicherung der Kun stverständigen von daher noch nichts zu besorgen; wohl aber mußte man im Jahre 1812 nebst der Ausweißung der Kirche
Listina 3 289
ein ganz neues Gerüst mit Kosten von 200 fl auf das Sacrarium besorgen, und nun bedarf desselben der ganze übrige lange Zug der Kirche, dessen Beischafungs, und Aufstellungskosten technische Sachkenner auf 600 fl anschlagen. Weil aber die Kirche bei dem geringen jährlichen Einkommen kaum die gewöhnlichen Auslagen zur Bestreitung des ewigen Lichtes, der Wachsbeleuchtung, und anderen vorfallenden kleineren Reparationen kaum zu decken vermag, so wird man bemüssiget seyn, bei der einsichtlichen Unmöglichkeit, in diesen geldlosen Zeiten obige Summe von 600 durch bloses Allmosen zusammen zu bringen die Ausschreibung, und Ein leitung der Konkurrenz bei den löblich vorstehenden Behörden anzusuchen.
St. Ruprecht am 20. Juni 1823
Jos. Wutscher Martin Ambrosch Pfarrer Anton Schallachar Kirchenpröbste
Josef Reich durch mich Joseph Rotter k. k. com. und Aufn. Nahmensfertiger [...neberljivo...] Beamte
Opis farne cerkve pri Št. Rupertu
Farna cerkev pri Št. Rupertu je staro in mogočno svetišče, zgrajeno v gotskem slogu, katerega visoko obokanje podpira šest kamnitih stebrov in lokov. Iz zidovja je razbrati, da ni bila zgrajena naenkrat, pač pa so jo postopoma gradili bogati in pobožni dobrotniki, predvsem premožni posestni lastniki, in je utegnila biti, v dokaz letnica, ki je vklesana v kamen nad vrati glavnega vhoda, dograjena v današnje gradbeno stanje šele leta 1497.
Zelo visoki, nad zakristijo masivno zgrajeni stolp ima izredno, ostalemu poslopju primerno višino, in je ves pokrit s pločevino, od leta 1814 je zaradi trajnosti prepleskan rdeče ter okrašen z rdečimi, pozlačenimi vazami. Leta 1819 je bila iz namensko zbrane miloščine pridobljena nova stolpna ura v vrednosti približno 350 goldinarjev. Zvonovi so sestavljeni iz 5 zvonov, katerih največji – vreden ogleda zaradi neobičajno dolge vlite oblike in nedoločljive starosti, sicer nepomembne teže 18 stotov, toda toliko bolj čistega, svetlega in v širno daljo farnega okraja odmevajočega zvonjenja. Viseče ogrodje za te zvonove se ravnokar na novo pripravlja in bo s pomočjo
stroškovnega prispevka farne skupnosti še v tekočem letu na novo postavljeno; še se dviga nad glavnim oltarjem veliko manjši stolp, prav tako pokrit s pločevino, kjer pa visi zgolj en zvonček kakšnega stota in pol.
To sredi vasi Št. Rupert stoječe cerkveno poslopje je bilo od začetka obdano z visokim krožnim zidom, ki pa so ga leta 1819, ker se je to zdelo bolj primerno za zdravje faranov, ki so obiskovali cerkev, znižali za polovico: tudi je bilo iz istega nagiba že pred tem prestavljeno obzidano pokopališče ob cerkvi na od vasi oddaljeno mesto.
Kar zadeva notranjost cerkve, je le-ta sorazmerno daljša, kot široka, nima stranskih kapel, ima pa zakristiji, katerih manjšo se uporablja zgolj za shranjevanje cerkvene opreme, in ki se jo v vélikem tednu uporablja za postavitev svetega groba. V njej je šest oltarjev, od katerih tisti v prezbiteriju zaradi štirih, do njega vodečih širokih in visokih kamnitih stopnic, potem zaradi svoje majestetično se dvigajoče višine ter končno zaradi v naravni velikosti umetniško izdelanega kipa farnega zavetnika svetega Ruperta v škofovskem ornatu res zasluži ime vélikega oltarja. Tja postavljeni tabernakelj je razmeroma velik in pozlačen. Prezbiterij sam ima levo dve dolgi, in desno 4 klopi, nad katerimi na zidu visijo stare, umetniško naslikane podobe dvanajstih apostolov in odrešenika. Na levem koncu prezbiterija je prižnica, ki je sicer za dolžino in višino cerkve premajhna in premalo mogočna, toda ravno zaradi tega toliko bolj vredna ogleda, ker je vsa izklesana iz kamna. Po sredini cerkve so na obeh straneh klopi za moški in ženski spol. Krstilni kamen je postavljen ob glavnih vratih levo; naravnost od njega stoji oltar, opremljen s podobo Sacrae familiae, ki ga je postavil Max. Valerius grof Barbo leta 1697, pred katerim je rodbinska grobnica z napisom, medtem ko je na zidu videti v kamen vklesano podobo grofovskega donatorja. Nasproti te grobnice desno in visoko na zidu visita pozlačena grba gospodov von Gussitsch in Auersperg, kot nekdanjih ustanoviteljev ter dobrotnikov cerkve, izmed katerih je bil eden – poimensko gospod Sigismund von Auersperg dne 8. septembra 1594 v tej cerkvi pokopan.
Na zelo visokem in prostornem glasbenem koru, kjer so, poleg dveh – s pomočjo lapidarnih napisov leta 1509 postavljenih oltarjev svetega Andreja in svete Katarine –postavljene orgle s sicer samo 9 registri brez pedala, ki pa zvonijo blago in glasno, vodijo po obeh straneh kamnite, široke stopnice, ki imajo na robu železna oprijemala. Razen prezbiterija – v ladji cerkvene stavbe – je čisto poslikana kupola in okrašena s podobami svetnikov, zlasti z različnimi napisi in grbi. Med drugim se tu
290
pojavljajo grbi grofov Celjskih in vojvod Avstrijskih kot nekdanjih vladarjev ter podeljevalcev fevdov (Lehenverleiher) tukajšnjih gospostev, posestev in cehov (Gilt), potem spominjanja vrednih donatorjev in dobrotnikov te farne cerkve ter župnijskega imenja (Pfarrgült).
Ker je cerkev zelo staro poslopje, je kljub njeni nekdanji trdnosti nje staro zidovje sicer sem ter tja popokano, toda po zagotovilu umetnostnih strokovnjakov si zaradi tega ni treba delati nikakršnih skrbi; so pa morali leta 1812 poleg beljenja cerkve poskrbeti za čisto novo ogrodje prezbiterija s stroški 200 goldinarjev, sedaj pa potrebuje prav to vsa ostala dolga ladja cerkve, čigar stroški nakupa in postavitve tehnični poznavalci ocenjujejo na 600 goldinarjev. Ker pa cerkev zaradi nizkega letnega dohodka komaj zmore kriti stroške večne luči, osvetljave s svečami in drugih tekočih manjših popravil, se bo treba potruditi, ob vidni nezmožnosti, v teh časih brez denarja zgornjo vsoto 600 zbrati zgolj z miloščino, pri cenjenih zadevnih uradih zaprositi za razpis in uvedbo konkurence.
Št. Rupert, dne 20. junija 1823
Josip Bučar Martin Ambrož župnik A nton Šalehar ključarja
Josip Reich Josip Rotter c. k. … uradnik … podpisnik
Svečana listina ob posvetitvi oltarja iz leta 1866, ki jo je izdal ljubljanski škof ordinarij Jernej Vidmar (NŠAL, ŽA Šentrupert, Šentrupert 1841–1890, šk. 380, ovoj 1866). Prepis in prevod Miha Šimac.
Nos Bartholomaeus Widmer, episcopus Labacensis et princeps anno Domini MDCCCLXVI mensis Septembris die trigesima, quae dies fuit dominica undevigesima post Pentecosten (1. Octobris) consecravimus in honorem Omnipotentis Dei ac gloriosissimae Virginis Mariae et omnium Sanctorum altare majus in ecclesia parochiali s(ancti) Ruperti, distr(ictu) decan(atus) Treffiniensis sub invocatione s(ancti) Ruperti, in quod s(ancti) Crescentii, s(ancti) Fortunati, et s(anctae) Deodorae martyrum sacratisimas reliquias imposuimus, et singulis Christi fidelibus hodie unum annum et in die anniversaria consecrationis, (quam perpetuis futuris temporibus in dominicam tertiam Octobris ex gratia et auctoritate episcopali ordinaria celebrandam remittimus et dispensamus) ipsam ecclesiam parochialem s(ancti) Ruperti visitantibus quadraginta dies de vera indulgentia in forma ecclesiae consueta concessimus.
In cujus rei fidem hocce testimonium propria manu subscriptum et consueto nostro sigillo firmatum in dicta ecclesia perpetuo asservari volumus.
Datum Labaci in palatio episcopali die 3. Octobris 1866.
Mi, Jernej Vidmar, škof ljubljanski in knez, leta Gospodovega 1866, meseca septembra tridesetega dneva, kar je bila 19. nedelja po binkoštih (1. oktober), posvetimo v čast Vsemogočnega Boga in prečastite Device Marije in vseh svetnikov veliki oltar v župnijski cerkvi sv. Ruperta v trebanjski dekaniji, v čast sv. Ruperta, v katerega smo vstavili presvete relikvije sv. mučencev Krescencija, Fortunanta in Teodore, in vsem vernim v Kristusu, ki to župnijsko cerkev sv. Ruperta obiščejo v roku tega leta in na dan obletnice njene posvetitve (ki se v prihodnje vedno praznuje na tretjo nedeljo v oktobru), podelimo iz milosti in na podlagi škofovske oblasti 40 dni odpustkov v obliki, kakor dovoljuje Cerkev. V pričevanje vere smo to dokazilo lastnoročno podpisali in nanj pritrdili naš navaden pečat, ki naj se večno hrani v omenjeni cerkvi. Izdano v Ljubljani v škofijski palači dne 3. oktobra 1866.
Listina 4 291
292
293
Povzetek
Povzetek | Summary
| Summary
Šentrupert in the Dolenjska region
The 500th anniversary of the construction, implementation and consecration of the parish church
The settlement of Šentrupert developed in the centre of the Mirna Valley, adjacent to the road connecting Trebnje and Sevnica. It derives its name from its patron St. Rupert, the first bishop of Salzburg. This name, however, only came into use in the 14th Century. Prior to this date it was known by the name of Škrljevo Castle, the administrative centre of an extensive feudal estate in the High Middle Ages. This castle was first mentioned in 1044 as Chrilouua , twice more in the 12th Century as Chrilowe (1130) and apud Chrilog (1163), whilst sources from the 13th to the 15th Century contain similar versions of the name (Grailaw, Creylav, Creilant, Kreylaw, Craylau , Greylach, Greylaw and Grailoch).
The parish was first mentioned in 1163, although the foundation of the first church was influenced by the ownership situation. The site of the church be longed to the Škrljevo estate, which Hemma von Gurk donated to the female monastic community in Krka (Gurk) in Carinthia shortly before her death in 1045. After her death in 1045, the monastery was abrogated by the Archbi shop of Salzburg, which then controlled the estate until 1072, when the orga nization became the Diocese of Krka (Gurk). It was these circumstances that led to the construction of the first church in the vicinity of the castle between 1045 and 1072. The church soon developed into one of the most important pre-parishes in Dolenjska, which were subordinate to Patriarch of Aquileia ( Aquileian pleno iure).
According to the latest detailed research into the parish organization in Slo venia, Leskovec pri Krškem and Šentvid pri Stični are considered to be the oldest parishes in Lower Carniola. A few decades later, several parishes sepa rated from the pre-parish of Šentvid pri Stični: in addition to Trebnje and Dobrnič, this also included Šentrupert. The brick church in Šentrupert cer tainly stood as early as 1163, when a chapter consultation was held there in the presence and under the leadership of the Patriarch of Aquileia, Ulrich II. Many eminent men attended this conference from ecclesiastical life (bishops, abbots, provosts and parish priests from the surrounding area), as well as from the secular community (counts, squires…). At the end of the meeting, their conclusions were presented in a document, issued at the church of St. Rupert, from which we may deduce that there was a parish church near Škrljevo in 1163 and that then parish priest s was one Weriand.
At the beginning of its existence, the parish of Šentrupert was bordered on the north by the parish of Svibno, on the west by the parishes of Šentvid and Trebnje, on the south by Trebelno and Bela Cerkev, and on the east by
294
the parish of Laško. Its borders stretched all the way to the river Sava, to the present parish of Polšnik and Boštanj. The territory of the original parish gra dually diminished, as the new parishes and vicariates in Polšnik, Boštanj and Mokronog were separated from it. The boundaries of the parish also chan ged due to changes in other larger (neighbouring) parishes. These changes occurred in the 14th Century, when Šmartno near Litija was separated from the parish of Šentvid, and new parishes were also established at Raka, Šmarjeta and Škocjan. In a document from 1376, Šentrupert is written for the first time without adding ‘near Škrljevo’. The importance of the castle and estate of Škrljevo was probably in gradual decline, whilst the parish of Šentrupert (and the centre itself) was gaining in influence and recognition.
In the 14th Century, the Counts of Celje also entered the history of the parish of Šentrupert. As early as 1336, the Patriarch of Aquileia, Bertrand appoin ted Conrad from Gleisdorf (from the diocese of Seckau) as the new parish priest in Šentrupert, after prior consultation with Frederick I, Lord of Žovnek (Sanneck), who became Count of Celje in 1341. Patriarch John only gran ted rights of patronage over this parish and over four others to Hermann II, Count of Celje, at the end of the Century, in 1393. After the death of the last Count of Celje in 1456, the patronage passed to the Habsburgs. Shortly before the extinction of the noble Celje family, Janez Harrer took over the service in Šentrupert in 1450. He worked in the parish until 1474, and was proposed as parish priest by Count Frederick II, Count of Celje.
After the extinction of the noble Celje family, the noble Auersperg family gained considerable influence in Lower Carniola, as well as in the Parish of Šentrupert. Jakob Auersperg soon became parish priest and undertook re storation work in the parish and the church. As he was a capable and ar dent priest, the patriarch entrusted him with the office of archdeacon in the Windisch March as early as 1480. Through his work, Jakob Auersperg strongly influenced the further course of the history of the Parish of Šentrupert. At his request, the Emperor Frederick III founded a collegiate chapter in Novo mesto in 1493. In addition to the Parish of Šentrupert, he also assigned the Parishes of Mirna Peč, Šmihel near Novo mesto, Poljane (Stari trg ob Kolpi) and Ponikva in Styria to the newly established chapter. As early as 1494, the Parish of Šentrupert became part of the newly established chapter as a men sal landed property of the Provost. After the incorporation of the parish, the Provost of Novo mesto became the parish priest in Šentrupert, presented by the emperor or the ruler of the land. Confirmation was in the hands of the Patriarch of Aquileia, and from 1667 onwards, the granting and confirma tion. From the 16th Century onwards, the parish and its development were strongly linked to the activity and ambitions of the Provosts of Novo mesto.
Turkish incursions threatened the parish at the end of the 15th Century and at the beginning of the 16th Century, but in addition to the walls and the adaptation of window openings for defensive purposes, the parish managed to fully equip the church by 1520 and organize a solemn consecration. The period of the Reformation in the Parish of Šentrupert did not leave deeper
295
traces. The visitation report of the Vicar General of Aquileia, Paolo Bisanti in 1581 roughly outlines conditions in Šentrupert in this period. There were four thousand two hundred believers and three castles, namely Škrljevo (the noble family of Werneck), Rakovnik (the noble family of Abfalter) and Dob (the noble family of Auersperg, or already Schränkler), which were in possession of nobles who accepted Lutheranism. The visit report also stated that they found many Protestant books in the parish, which Paolo Bisanti had ordered to be listed and confiscated. The new religion did not spread among the ordinary people. When the Counter-Reformation commission called the last followers of Protestantism to Ljubljana in 1615, there were only four such persons from Šentrupert. Interestingly, as late as 1754, the parish priest was suspected of Protestantism, but it seems that a greater problem was the fact that the priest did not behave in an exemplary manner and did not do his job well, rather than being of thee ‘Lutheran misunderstanding’.
In 1526, the first, though incomplete list of churches in Carniola was com piled. This was the first source to provide some information about the parish church and provide a list of subsidiary churches. According to this census, the parish church of St. Rupert owned, among other things, 13 chalices, one silver monstrance with five silver images, one silver cross and some cash, whereas the fraternity is also mentioned. Three more censuses of churches and chapels in Carniola have survived from the end of the 16th Century: the Bisanti census from 1581 and the two Polidor Montagnana censuses, for Styria and for Lower Carniola respectively, from the period between 1592 and 1596. These censuses are significant for Šentrupert, because they make the first systematic mention of the churches that already stood in the parish in that period.
For comparison, it is worth mentioning the Valvasor record of Šentrupert and the churches present, written less than 100 years later. Valvasor listed 23 sub sidiary churches, which is one more than Montagnana. There were also some changes in patronage. Later on, the number of subsidiary churches gradually shrunk, as independent parishes were established, based on the Josephine re forms and other needs, or for one reason or another, the affiliation of indivi dual churches to the parish changed. This is still noticeable in the period after the World War II. There were eight subsidiary churches in 1954, but there are only six subsidiary churches and two chapels in the parish today. These are the church dedicated to St. Barbara at Okrog, to the Holy Spirit at Viher, to St. Cancianus at Gorenje Jesenice, to the Holy Cross at Veliki Cirnik, to St. Francis Xavier at Vesela Gora and to St. Agnes at Zaloka. There are also the chapels of Holy Cross at the cemetery in Šentrupert and the Sorrowful Mother of God with the Stations of the Cross below Vesela Gora.
The Church of St. Francis Xavier at Vesela Gora became a significant and popular pilgrimage church. This filial church stands on the site, of what was once the church of St. Margaret at Gora, which was probably one of the oldest filial church of the parish of Šentrupert. The chapel of St. Margaret in the present church of St. Francis preserves the memory of this original church.
296
The foundation stone for the present church, once also known as the basilica, was laid on 1st September, 1723; it was later extended and consecrated on 4th September, 1735 by by Bishop Marotti of Pedena (Pićan in Croatia), Provost of Novo mesto. This is commemorated in the inscription, carved on the black stone on the Gospel side of the main altar, which reads: ‘Georgius Xave rius Marotti antistes istas aedes consecravit die 4. septembris’ (Bishop Georg Xaver Marotti consecrated this sanctuary on 4th September).
The section on the early history of the parish is completed by the list of priests of the Parish of Šentrupert. These are cited in the sources as plebanus, rector plebis, and presbyter, later on parochus, vicarius, provisor and similar titles.
The reign of Maria Theresa was a period of reforms of the administration, judiciary, system of education and the army in the Habsburg Monarchy, as well as being a period of significant changes at the ecclesiastical field. The turning point was certainly the abolition of the Patriarchate of Aquileia in 1751 and the establishment of two equivalent archdioceses – in Udine for the territory under Venetian rule and in Gorizia for the territory under Habsburg rule. These changes were also reflected in the Parish of Šentrupert, which was now subordinate to the Archbishop of Gorizia, first to Count Karl Michael von Attems (1711–1774) and then to his successor Rudolf Joseph von Edling (1723–1803). Both of them personally visited the Parish of Šentrupert several times and were confronted with the actual situation in the religious and cultural field and the circumstances, in which people lived and priests worked. The parish priests of Šentrupert during the period of the visits by the Archbi shops of Gorizia were Vincenc Mlakar and Štefan Videčič. It was also a period of various movements that flooded Europe (moral rigorism, Jansenism, etc.), which also affected the Parish of Šentrupert in specific ways. Jansenism, in particular, caused sacrilege to occur in Šentrupert, as well as in other churches in Lower Carniola, when pious women broke into the church and stole the holy hosts. Interestingly, there are no traces of these events in the visit re ports, but the chronicler of the Franciscan Monastery in Novo mesto recor ded them. It can be deduced from them, therefore, that both archbishops were informed in detail about the situation in the parish at each visit, and they were acquainted with the population statistics (e.g. number of baptisms, marriages, deaths). The archbishops met with all the priests and locksmiths and concluded by giving the priests instructions and guidelines for further work. The last such visit by the Archbishop of Gorizia, Edling, took place in 1782. Pope Pius VI abolished the Archdiocese of Gorizia on 8th March, 1787 after which the Parish of Šentrupert came under the jurisdiction of the Archbishop of Ljubljana. Even during these pivotal events, the parish was still led by the parish priest of Šentrupert, Štefan Videčič, who made great efforts to raise piety. To aid in these efforts he supplied the parish with a new Holy Sepulchre and parish banner. After the demise of the agile and hard -working parish priest Videčič, who died in December 1805, very uncertain times came for the parish, as they failed to find a suitable successor for a long time. The uncertainty only ended in 1810 with the appearance of the new priest Josip Bučar. This took place during the period of French government,
297
which dissolved all, but one of the fraternities in the parishes, limiting the various devotions and the number of Holy Days of Obligation. In addition, French legislation came into force in 1812, with which the new authorities also intervened in the keeping of registers and introduced new civil registries. After the end of the Illyrian Provinces and the return of the Habsburgs, the French legislation was rescinded. The situation in the parish, as well as in the monarchy, was difficult and uncomfortable for ordinary people. Both Bučar and his successor, Janez Zupin thus operated in the parish in stormy times of transition, as the borders and very structure of the state and its systems changed. A case of point, for example, was the revolutionary year of 1848, in which the feudal system was finally abolished. If the priests Bučar and Zupin were focused on operating in these difficult circumstances, their successors Vincencij Vovk and Anton Košir were able to focus more thoro ughly on the renovation of the sacral spaces in the parish, as well as on the regulation of the parish economy and the parish itself. After the death of the parish priest Košir, Janez Krizostom Mervec succeeded him in 1892, perfor ming this service until the end of the World War I and the collapse of the Habsburg Monarchy. During his time, the parish outbuildings were comple tely renovated and a dispute between the parish priest of Šentrupert and the parish patron, the Chapter of Novo mesto was resolved.
The 400th anniversary of the parish church of Šentrupert was celebrated on 1897. At that time, the Prince-Bishop of Ljubljana, Jakob Missia (1838–1902) consecrated the Church of St. Rupert and the great altar on the feast of the birth of the Mother of God, 8th September 1897. The parishioners boasted a beautifully decorated parish church, which was later praised by the successor of Missia, Anton Bonaventura Jeglič. The period of the whirlwind of war was also a hard time for the parish, facing shortages, illnesses and the painful loss of men and boys, who had fallen on the battlefield. At home, the authorities also commandeered church bells in order to obtain much-needed metal for military purposes. With the end of the war and the disintegration of the Habsburg dual monarchy, the Slovenes found themselves under the Serbian (Yugoslav) crown. In these different circumstances, a new priest, Peter Na tlačen, was appointed to the parish of Šentrupert in 1919. He was faced with a lot of work and the necessary repairs of both the rectory and the parish church, but they also thought of new bells. Natlačen worked successfully in the parish of Šentrupert. However, his last years were increasingly plagued by ill health, which was also evident in the lack of necessary repairs.
In June 1933, Peter Flajnik, the former chaplain of Šentrupert, was appointed as priest to replace the sick Natlačen. Flajnik proved his diligence and zeal, with the help of his parishioners he immediately rebuilt the wall around the church, introduced the Easter interrogation, and reintroduced 40-hour devo tion. He was also successful in reviving the eucharistic life in the parish and in the restoration work in the rectory itself and the outbuildings. In his time, Marian societies for women and girls also flourished, and Flajnik was no less agile in caring for boys as the Apostleship of Men numbered about 200 mem bers. Peter Flajnik went to Kočevje in 1940 to become parish priest.
298
He was replaced by Franc Nahtigal in Šentrupert, who first undertook the repair of the rectory and cemetery. He had many other plans, but unfortu nately, they were interrupted by the war, which cut deeply into the lives of Slovenes in all the parishes of our homeland.
The pulse of religious life and the movement of the population in the parish are best shown by the registry books, as the priest and historian Viktor Kragl has already noted. These registry books in the parish of Šentrupert only date back today to the second half of the 18th Century; before the Second World War II, the parish archives also kept registry books dating back to the first half of the 17th Century. Based on the extant registry books in the Archdi ocesan Archives of Ljubljana, it was possible to prepare an illustrative repre sentation on the number of births, marriages and deaths for the entire period from 1835 to 1945. In terms of this topic, certain years stood out. Thus, for example, the greatest number of baptisms was recorded in 1897, with as many as 157; on the other hand, in 1917 only 52 children were entered in the bapti smal register in the Parish of Šentrupert.
Mortuary registries provide data on high child mortality, and the occurrence of various diseases and epidemics that have claimed many lives, can also be observed. For example, in 1886, scarlet fever caused deaths among children, whilst 1889 represents one of the darkest periods in the parish of Šentrupert, as smallpox contributed to high mortality in that year and as many as 178 people were entered in the register of deaths! However, people did not only die from disease or in epidemics, but also in accidents, fires, drownings and other accidents that frequently occurred. Unfortunately, there were also mutual conflicts that ended tragically.
The wedding registers were served with more cheerful and interesting pieces of information. It is possible to learn a little more from them about the age differences of spouses, about the average age of men and women, and about the number of marriages. In 1920, as many as 47 couples got married, and a year later 49, which is the highest number of marriages in the parish of Šentrupert in the years under consideration. It happened frequently that a much older groom brought a much younger bride to the altar; but it was not uncommon for an older widow to marry a young boy.
From all three registry books it is possible to learn more about the names and surnames that were typical in the parish of Šentrupert at that time and many of them are still present today, which indicates that they have contributed to the life force, being present below the church bell of St. Rupert in Lower Carniola for Centuries.
The church is located in the centre of the settlement, which has a specific layout with the church and former graveyard in the middle encircled the road and brick houses with outbuildings. These are first mentioned in the 15th Cen tury, but the oldest depiction of the village by the artist Andreas Trost derives from around 1680.
299
The church of St. Rupert is first mentioned in the archives in 1163 when Ulrich II (1161–1182), Patriarch of Aquileia, held a chapter consultation with the presence of prominent bishops and parish priests. There is no evidence of what the church looked like at the time. The current form of the church, however, was most influenced by the events from the end of the 14th and the 15th Centuries, as they can be seen on the building itself. On 28th December 1393, Johannes, Patriarch of Aquileia, was acting on the pope's permission when he gave the patronage rights over the parish to Count Herman II of Celje, one of the most important patrons in the Slovenian history. The ambitions of the Counts of Celje were, however, of short duration. After the last of their members had died in 1456, a member of the Habsburg family, Emperor Frederick III, inherited all their rights and estates. Later on, the incentive of Jakob Auersperg (1474–1499), the then parish priest, Frederick III incorpo rated the parish into the Collegiate Chapter of Novo mesto in 1493, at the same time making Jakob the first provost of Novo mesto. This deed formally decreased the importance of the parish but, on the other hand, in the Centu ries to come the newly appointed provost almost as a rule came from the post of the parish priest of Šentrupert.
The present-day church is a result of two main phases of construction occur ring during the 15th Century. The first and most important phase comprised the construction of the buttressed presbytery, the ground floor and the first, possibly also the second floor of the belfry, the stair turret on the north and the nave wall on the east side with its buttress on the south side. The belfry used to be considered of a later date than the presbytery. Due to its dimen sions and proportions, it was also thought to have originally had a defensive function. The architectural elements (windows, vaulting), however, do not offer confirmation to these suppositions. The phase is dated to the first quarter of the 15th Century on the basis of the architectural elements bearing mason's marks and the Counts of Celje's coat of arms on the front of the vault. The coat of arms includes also Ortenburg family's heraldic bearings with three wings, which the Counts of Celje received on the grounds of a contract of inheritance regarding the succession of the Ortenburg family when it died out in 1418. Dating to the first quarter of the 15th Century is also dictated by stonemason's marks, which connect the workshop in Šentrupert with other construction sites of that time, especially with Ptujska Gora.
After the completion of the presbytery, they probably proceeded with finishing the belfry and the nave. The construction of the latter had already begun but, in the end, the existing nave from the Romanesque period had to be contented with. Despite the favourable position of the Church, the work did not continue until after the mid-15th Century under either Ivan Harrer (1450–1474) or Jakob Auersperger (1474–1499), both priests. The clues that indirectly speak of the building activities are the Gothic church bell, bearing the date of 1474, and a document on the consecration of the high altar and the granting of indulgences in 1482.
300
The date above the portal tells us that the nave was given its current form only in 1497 when the portal and the whole shallow of the nave were completed. Soon after, probably until 1520, the windows in the nave were either walled up in their lower parts or transformed into loopholes. More or less contem poraneously with the construction of the vaulting the church was decorated by the so-called Master of Podpeč (Podpeč pod Skalo near Gabrovka). His frescoes adorned mostly the presbytery and the vaults. They are only preserved in the nave, which is currently covered by the painting, by Matija Koželj, executed in 1897. Matija Koželj also documented part of the newly discovered frescoes on the nave vaulting in 1897 in a drawing. The vaulting and the late Gothic style painting, mentioned above, was ordered by the Šentrupert vicar at the time, Fabijan Parol (1495–1507), also notary public in Novo mesto and canon of the Novo mesto Chapter, to which the Šentrupert parish had been subordinate since 1493. The church was also equipped with at least six new altars till 1520, when Daniel de Rubeis, Vicar General of the Patriarch of Aquileia, solemnly consecrated the church.
The ground plan reveals a church with a longitudinal nave and a long pres bytery or choir. The latter is externally surrounded by six double stepped buttresses with diagonally truncated upper parts and decorated with blind trefoils and pinnacles. The walls of the choir are perforated by five tall win dows whose upper parts are filled with tracery in the form of triskele as well as trefoils and quatrefoils. The windows in the sacristy, situated in the lower part of the belfry, are profiled. Above the sacristy, the belfry transforms from a rectangular into an octagonal tower in the upper part and represents one of the oldest belfries of this type in Dolenjska. The interior of the presbytery is vaulted with three hip caps of a star- and rhomb-vault. The ribs rest on geome tric corbels. On the final sides, on the other hand, they rest on semi-circular shafts, two of which bear figural capitals. All the rib junctions are decorated with bosses. Only those in the form of rosettes and heraldic bosses are preser ved, the latter bearing the coats of arms of the Turjak (Auersperg) and most likely the Lords of Šumberk as well as the Marian monogram. The quadri partite star vaulting in the sacristy bears no bosses, resting rather on figural corbels. These probably represent the angel with Mary at the Annunciation and an angel playing on the organs. The preserved sculpture comprises two stalls in the south side of the choir termination, badly damaged by fire, and a figural capital, which was subsequently immured into the arch. The scope of the construction reveals that the church was ambitiously planned in the beginning of the 15th Century as a completely vaulted (probably double nave) volume, of which only the belfry, the long presbytery or choir with external buttresses, and the east nave wall were completed. The work was conducted by the successors of Peter Parler sons from Prague or head masters in Prague and Vienna, a masons who had created a number of important monuments in Slovenia around 1400 (Ptujska gora, Hajdina, Maribor, Celje). These mo numents were of the high quality in Europe of the time. Several architectural forms can only be compared and explained by positing the existence of a close connection between these workshops. Of particular importance is the vault scheme of the ribs in the sacristy of church in Šentrupert. It is a special type
301
of vaulting (Knickrippenstern), which suggests a connection to the cathedral in Prague (via Vienna and Ptujska Gora) with its vaulting scheme on the ground floor of the south bell tower, and the church of Maria am Gestade in Vienna, which was constructed more likely already till 1414 and not only around 1430−1440 as presumed.
The most prominent feature of the nave's architecture is its star rib pattern. The ribs rest on the walls on figural corbels in the form of angels and male figures. In the middle, however, they grow from three pairs of octagonal pillars that divide the space into three equal aisles. The ribs grow from the pillars without intermission. They introduce the foliate phase of the late Gothic architecture, which is complemented by painted foliate decoration on the vault panels. All the rib junctions are consistently decorated with bosses in the form of figures of saints, rosettes, and heraldic bosses. The bosses, however, do not exhibit a specific iconographic programme. Most of the saints are those most popular at the time (St. Mary, St. Andrew, St. Ursula, St. Apollonia, St. Bartholomew, St. Jacob, St. Emma, and others). Thu church in Šentrupert was a modernized version of a longitudinal volume originating from an older concept. Despite this, it is considered a hall church, which was the most advanced church form in Carniola at the time. The same master stone mason’s signs make it possible to attribute several other works in the Dolenjska region, such as church in Mirna, Krška vas and even nave vaulting in Cerknica, to the author of nave vaulting system, the Master of the Nave vault in Šentrupert,
In the last two Centuries, the church has seen several renovations, which are most visible on the interior furnishings. The mason Ignac Toman the Younger (1815‒1869) from Ljubljana made the high altar in the Neo-Gothic style in 1865, the sculptures adorning it were executed by the sculptor Matej Tomc and the brass reliefs by the girdler Valentin Sadnikar. In the main niche there is a statue of St. Rupert, left and right of him stand St. Peter and St. Andrew, respectively, while the reliefs on the mensa depict Abraham's, Melchizedek's, and Noah's Offering. Their composition is based on biblical scenes by Ger man painter Julius Schnorr von Carolsfeld. The high altar was consecrated on September 30th, 1866. The statue of St. Rupert in the main niche was occasi onally covered by the painting of St. Rupert, executed in the same year by the painter Janez Wolf from Ljubljana. At present, it hangs on the north wall of the presbytery. To the left of the high altar is a sacramental house, probably erected during the Late Gothic phase at the beginning of the 16th Century. The statues of St. Nicholas and St. Ulrich under the baldachin in the north wall of the presbytery are the remains of a baroque altar from the middle of the 18th Century. Jurij Tavčar from Idrija positioned the statues in 1856. In the same year by the same artist were constructed also upper gallery for the Barbo family on the south side of the choir, the pulpit and the side altars in the nave. The side altar on the right is dedicated to St. Anthony of the Desert, on the left to Mother of God of the Rosary. Only the tombstone of Maximili an Valerius, Count Barbo-Waxenstein, in the north nave wall is of a later date, namely 1697. Worthy of mention is also the treasury of the church with some valuable items. The first are Roman missals from 1605 and 1610, followed by
302
church vessels, of which the baroque ciborium, commissioned in 1685 by the parish priest Štefan Belčič, stands out. There are also several monstrances and chalices, most of which date from the second half of the 19th Century.
The cemetery of Šentrupert was located around the parish church until 1785, but later developed to the east of the settlement. The Currant ground plan arrangement was assuming designed by Josip Plečnik around 1940. Within the cemetery walls stands the chapel of the Holy Cross. It was built in 1859 as a vault for the Venetian noble family of Barbo and as the burial place of Vincenc Vovk, the priest who also renovated the parish church. The building comprises a vaulted tomb and a single liturgical space with a short polygonal presbytery, a nave, and a belfry. The chapel was struck by lightning in 1870 and, thus, very quickly required renovation. The interior was painted by Janez Šubic the Elder from Škofja Loka in 1872. The paintings depicts suffering souls in purgatory beseeching the Mother of God for help, Christ on Judge ment Day, and the Crucifixion with St. John the Evangelist and Mary. The paintings explore distinct eschatological themes, meant to incite the spectator to contemplate the final matters, death and the afterlife, themes that in fact bear relation to the function of the chapel.
The Chapel of the Holy Cross is an interesting example of Neo-Gothic archi tecture, which reached Slovenia in the second half of the 19th Century. The marked ornateness achieved by wreaths, friezes, and various plant motifs is particularly noteworthy. Interestingly, the Barbo family, who commissioned the building, were clearly knowledgeable of modern forms in church architec ture at the time. The executant probably also came from Italy. He was almost certainly an employee of the mason's workshop of Giovanni Batista Pascoli, which was involved also in renovation of the parish church.
What is probably the oldest wayside shrine in Šentrupert stands beside the road between Vesela Gora and Šentrupert, on the Šentruperško polje. It was erected in the middle of the 18th Century, the origin could be traced back to the 17th Century. It is known locally as the Rakovško znamenje or pil The second wayside shrine is the Chapel on the Preleško polje to the east of Prelesje. It is noted for the statue of Mary of the Assumption, which was solemnly placed in the chapel in 1878. The statue originally stood in the high altar in the parish church. The altar was erected in 1752 and was removed in 1865. The statue of St. Rupert is of the same origin and now stands in the Neo-Gothic Rupert's Chapel in Šentrupert, which was erected on the order of the parish priest Alojzij Košir in 1870 on a site between the parish church and the cemetery.
303
304
Krajšave, viri in literatura Krajšave, viri in literatura
305
Krajšave
ARS = SI AS A rhiv Republike Slovenije, Ljubljana
CKSL C entralna kartoteka srednjeveških listin za Slovenijo. Tipkopisna zbirka na Zgodovinskem Inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU (zbral Božo Otorepec)
FSNM Frančiškanski samostan Novo mesto
HHStA Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien/Dunaj, Österreich/Avstrija
INDOK Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Informacijsko-dokumentacijski center
IT ASDG A rchidiocesi di Gorizia – Archivio storico diocesano di Gorizia
KAL K apiteljski arhiv Ljubljana
KANM K apiteljski arhiv Novo mesto
KMJ K njižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja
MKZN Metropolitanska knjižnica Zagrebačke nadbiskupije
NŠAL Nadškofijski arhiv, Ljubljana
RG online Repertorium Germanicum: Verzeichnis der in den Registern und Kameralakten vorkommenden Personen, Kirchen und Orte des Deutschen Reiches, seiner Diözesen und Territorien, http://www.romana-repertoria.net/993.html, dostop novembra 2019
SEM Slovenski etnografski muzej, Digitalne zbirke StLA Steiermärkisches Landesarchiv Graz/Gradec, Österreich/Avstrija
ŠAL Škofijski arhiv Ljubljana
WWWa Nadškofija Ljubljana, Škofijska pastoralna knjižnica, http://www.nadskofija-ljubljana.si/vzgoja-in-izobrazevanje/katoliske-knjiznice/pastoralna-knjiznica/vidmar -3/#iLightbox[postimages]/0, dostop septembra 2020
WWWb Wien, Österreichische Nationalbibliothek, Chronik des Konstanzer Konzils von Ulrich Richental, 1483. INK. 17. D, LXXXVI r., www.alamy.com, dostop junija 2020
WWWc Die Bibel in Bildern, http://www.victorianweb.org/art/illustration/german/ schnorr/19.jpg, dostop avgusta 2020
ZAJU Z asebni arhiv Jožeta Uhana
ZAJZ Z asebni arhiv prof. Josipa Zupana
ZVKDS, SKD Z avod za varstvo kulturne dediščine, Služba za kulturno dediščino
ZVKDS, OE NM Z avod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto ZVKDS, OE LJ Z avod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana ŽA Župnijski arhiv
fasc. = f. fascikel
Prim. = prim. primerjaj str. stran šk. škatla št. številka ur. urednik
306
FSNM, Frančiškanski samostan Novo mesto, Kronika 1762–1830, str. 364.
IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/14 ex 18 (33), str. 79–82v.
IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/22 ex 26 (41), str. 119v–123.
IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3 ex 7 (22), str. 88v–91.
IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/7 ex 11 (26), str. 58–60v.
IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Edling, 2/6, str. 146–156.
NŠAL 580, Viktor Kragl, duhovniki ljubljanske škofije umrli od leta 1788 do leta 1841, šk. 407.
NŠAL 1, fasc. 26/57.
NŠAL 1, fasc. 45/3, št. 3 (ŠAL 1).
NŠAL 100, fasc. 105/5, fasc. 45/1, šk. 106/3.
NŠAL 19, šk. 4 (Popis cerkva 1954).
NŠAL 572, šk. 380 (Zapuščina Pokorna).
NŠAL 573, šk. 388 (Zapuščina Markiča).
NŠAL, ŠAL/Ž, Šentrupert, šk. 379.
NŠAL, Vizitacije fasc. 11, Šentrupert na Dolenjskem.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 21, Šentrupert 1940.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 10: Velečastiti gospod Janez Mervec župnik v Št. Rupertu 1902.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 13, Promemorija župnije sv. Ruperta na Dolenjskem.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 16, Šentrupert 1924.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 17, Šentrupert 1929.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 19, Šentrupert 1919; Šentrupert 1934.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1834, str. 400–401.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1839, str. 424–425.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1845, str. 452–453.
NŠAL, Vizitacije, fasc. 9, Wolfove vizitacije 1857, str. 496.
NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, šk. 3 (stara signatura: NM Kapitelj v NŠAL, f. 23/E, f. 30 – Baraga).
NŠAL, ŽA Novo mesto – Kapitelj, Razni spisi, št. 8.
NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, RMK Šentrupert 1887–1901, str. 79, zap. št. 11.
NŠAL, ŽA Šentrupert, matične knjige.
NŠAL, ŽA Šentrupert, MMK Šentrupert 1884–1906, str. 27–30; str. 47, zap. št. 85; str. 48, zap. št. 91.
NŠAL, ŽA Šentrupert, MMK Šentrupert 1906–1920, prepisi, 1920, str. 147, zap. št. 49.
NŠAL, ŽA Šentrupert, PMK Šentrupert 1845, str. 135, zap. št. 24.
NŠAL, ŽA Šentrupert, PMK, RMK in MMK 1835–1945.
NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1883, zap. št. 11.
NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1890, zap. št. 2.
NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, PMK Šentrupert 1920.
NŠAL, ŽA Šentrupert, Prepisi, RMK Šentrupert 1845–1868, str. 117, zap. št. 60–61.
NŠAL, ŽA Šentrupert, RMK Šentrupert 1833–1844, str. 21.
NŠAL, ŽA Šentrupert, RMK Šentrupert 1868–1887, str. 111, zap. št. 53.
NŠAL, ŽA Šentrupert, Šentrupert 1841–1890, šk. 380, ovoj 1866.
ZAJZ, Steklasa, Ivan, Avtobiografija – kopija.
ŽA Šentrupert, Kronika župnije 1919–1939.
ŽA Šentrupert, MMK Šentrupert 1884–1906, str. 51, 53.
307
Viri
A mbrožič, Matjaž: Zvonarstvo na Slovenskem. (= Acta ecclesiastica Sloveniae 15). Ljubljana: Inštitut za zgo dovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1993.
Arheološka najdišča Dolenjske. Posebna številka, izdana ob 100-letnici arheoloških raziskav v Novem mestu, 13. 9. 1890 – 13. 9. 1990. Arheo = Arheološka obve stila. Glasilo arheološkega društva, Ljubljana 1990.
Bachmann, Erich: Architektur bis zu den Hussitenkrie gen. Gotik in Böhmen, München: Prestel, 1969, str. 34–109.
Balog, Zdenko: Znaci klesara i druge klesarske oznake u gotičkoj Lepoglavi. Lepoglavski zbornik 1994. Za greb 1995, str. 99–117.
Baloh, Vera : Tomc, Matija (1814–1885). Slovenska bio grafija . Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi706097/, dostop februarja 2020.
Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto: regesti li stin in popis gradiva (= Acta ecclesiastica Sloveniae 17). Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1995.
Baraga, France: Posestvo Pule in družina Anderlič. Lju bljana: Kranjska investicijska družba, 2006.
Baraga, France: Šentrupert v kapiteljskem arhivu Novo mesto. Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove 1993: 1393–1993, Šentrupert: Župnijski urad Šentrupert, 1993, str. 43–74.
Barle, Janko: Iz Schönlebnovih zapiskov o kranjskem plemstvu. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, VIII, 4, Ljubljana 1898, str. 130–135.
Baum, Wilhelm: Die Grafen von Cilli, das deutsche Königtum und die ”internationale Politik“. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema –nova spoznanja, Celje, 27. – 29. maj 1998, Celje: Po krajinski muzej Celje, 1999, str. 37–49.
Bavec, Uroš & Golob, Tomaž & Pleterski, Andrej: Arheološka pot pri sv. Petru. Novo mesto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna eno ta Novo mesto, 2000.
Binding. Günter : Baubetrieb im Mittelalter. Dar mstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1993.
Bizjak, Matjaž & Preinfalk, Miha : Turjaška knjiga listin. 2, Dokumenti 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2009.
Bock, Henning: Der Beginn spätgotischer Architektur in Prag (Peter Parler) und die Beziehungen zu England. Wallraf-Richardtz-Jahrbuch, XXIII, Köln 1961, str. 191–210.
Böcker, Johann Josef: Der Wiener Stephansdom als Sinnbild für das Haus Österreich. Salzburg & Wien & München: Pustet Anton, 2007.
Bren, p. Hugolin: Janzenizem na Dolenjskem. Dolenjske novice, L. XXXIII, št. 38, 13. december 1917, str. 149–150.
Breščak, Danilo & Križ, Borut: Šentrupert. Varstvo spomenikov. Revija za teorijo in prakso spomeniškega varstva, 27, Ljubljana 1985, str. 288.
Brucher, Günther : Gotische Baukunst in Österreich Salzburg & Wien: Residenz Verlag, 1990.
Bureš Jaroslav: On the Beginnings of Late Gothic Ar chitecture in Slovakia. Ars: časopis Ústavu dejín ume nia Slovenskej akadémie vied , II, 1, Bratislava 1968, str. 81–110.
Cevc, Anica : Valentin Metzinger: 1699–1759: življenje in delo baročnega slikarja . Ljubljana: Narodna galerija, 2000.
Cevc, Emilijan: Gotsko kiparstvo. Ljubljana: Mladinska knjiga, Zbirka Ars Sloveniae, 1967.
Cevc, Emilijan: Parlerjanske maske v okolici Ptuja, Ptu jski zbornik 1893–1953, Ptuj 1953, str. 49–55.
Cevc, Emilijan: Plug na gotskih cerkvenih sklepnikih. Grafenauerjev zbornik, Ljubljana: Znanstvenorazi skovalni center SAZU, 1996, str. 409–420.
Cevc, Emilijan: Poznogotsko kamnoseštvo v okolici Kamnika. Kamniški zbornik, 1, Kamnik 1955, str. 111–124.
Cevc, Emilijan: Slovenska umetnost. Ljubljana: Glavni odbor Prešernove družbe v Ljubljani, 1966.
Cevc, Emilijan: Srednjeveška plastika na Slovenskem: od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja . Ljubljana: Slo venska matica, 1963.
Clasen, Karl Heinz: Deutsche Gewölbe der Spätgotik. Berlin: Henschel-Verlag, 1958.
Costa, Heinrich: Notiz (Mittelalterlichen Kirchen in Krain). Mittheilungen der K.K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, III, Wien 1858, str. 304.
308
Literatura
Die Bibel in Bildern. Leipzig: Georg Wigand, 1860.
Dolenjske novice. Novo mesto: J. Krajec, 1885–1919.
Dolinar, France M.: Od goriške nadškofije do ljubljan ske metropolije. Ljubljanska škofija: 550 let, Ljublja na: Nadškofija, 2011, str. 67–90.
Dolinar, France M.: Prošti novomeškega kapitlja: 1493–1993. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto & Dolenjska založba, 1993.
Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. V Lju bljani: M. Kolar, 1888–1944.
Dražumerič, Marinka : Konzervatorski vidiki obnove šentruperške cerkve leta 1984. Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove 1993: 1393–1993, Šentrupert: Župnijski urad Šentrupert, 1993, str. 109–112.
Dražumerič, Marinka : Umetnostnozgodovinska bi bliografija cerkva šentruperške župnije. Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove 1993: 1393–1993, Šentrupert: Župnijski urad Šentrupert, 1993, str. 75–81.
Duchesne, Louis: Christian Worship: Its Origin and Evo lution. A Study of the Latin Liturgy up to the Time of Charlemagne. London: Society for promoting Christian knowledge, 1904.
Duhovniška bratovščina sv. Mihaela v Mengšu. Zgodo vinski zbornik. Priloga »Laibacher Diocesanblatt-u«, 6. l., št. 25, september 1893, str. 393–400; 7. l., št 27, oktober 1894, str. 425–432.
Feldhaus, Irmgard: Julius Schnorr von Carolsfeld. Die Bibel in Bildern und andere biblische Bilderfolgen der Nazarener. Katalog der Ausstellung 28.11.1982 ‒ 27.2.1983, Neuss, Clemens-Sels-Museum Neuss, 1983, str. 6‒23.
Fister, Peter : Arhitektura slovenskih protiturških taborov Ljubljana: Slovenska matica, 1975.
Florjančič, Alojzij Pavel: Po poteh staroloških znamenj in pomnikov. A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad: Zbornik sv. Jurija Stara Loka , Stara Loka: Salve, 2015, str. 281–347.
Fontaine, Arthur : Die religiösen Terrakotta-Bildnisse aus den »Kunstanstalten« des 19. Jahrhunderts. Norderste dt: Book on Demand, 2016.
Fontaine, Arthur : Johannes Evangelist Klein 1823–1883. Ein Prediger mit dem Zeichenstift, 1–2. Norderstedt: Book on Demand, 2016.
Fössel, Amalie: Barbara von Cilli. Ihre frühen Jahre als Gemahlin Sigismunds und ungarische Königin. Sigismund von Luxemburg. Ein Kaiser in Europa.
Tagungsband des internationalen historischen und kunsthistorischen Kongresses in Luxenburg, 8. –10. Juni 2005, Mainz am Rain: Verlag Philipp von Za bern, 2006, str. 95–112.
Frelih Ribič, Majda: Kapela sv. Križa na pokopališču. Korenine naše preteklosti, ur. Jože Zupan, Šentrupert: Osnovna šola dr. Pavla Lunačka, 2002, str. 83–88.
Frelih Ribič, Majda: Profesor Ivan Steklasa in njegovo delo. Korenine naše preteklosti, ur. Jože Zupan, Šen trupert: Osnovna šola dr. Pavla Lunačka, 2002, str. 109–115.
G olec, Boris: Terezijanske reforme, gibalo sprememb ob čutka pripadnosti in povezanosti ter identitet v slo venskem prostoru. V: Preinfalk, Miha & Golec, Boris (ur.), Marija Terezija – med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom, Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa: Za ložba ZRC, 2018, str. 195–216.
Golec, Boris: Valvasorjevi bogenšperški sodelavci. An drej (Andreas) Trost, Mihael Stangl, Matija Grei scher (Grajžar), Jernej Ramschissl, Janez Koch in Peter Mungerstorff v luči novih biografskih spoznanj. Acta historiae artis Slovenica , 19/2, Ljubljana 2014, str. 45–93.
Göth, Georg: Urkunden-Regesten für die Geschichte von Steiermark vom Jahre 1252 bis zum Jahre 1580. Mittheilungen des Histoirschen Vereines für Steier mark, 7, Graz 1857, str. 242–268.
Grefe, Conrad: Alt-Krain. Wien & Laibach: C. Grefe, 1900–1901.
Gregorič, Jože: Novejša umetnostno-zgodovinska od kritja v Novem mestu. Kronika slovenskih mest, IV, Ljubljana 1937, str. 217–220.
Gregorič, Jože: Stavbna zgodovina kapiteljske cerkve v Novem mestu. Kronika slovenskih mest, IV, Ljublja na 1937, str. 22–24.
Grillwitzer, Alexander : Die Segnungen und Weihungen der katholischen Kirche nach ihrem Geiste und Inhalte dargestellt. Augsburg: Verlag der Matth. Rieger'schen Buchhandlung, 1847.
Gruden, Josip: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, XVII, Ljubljana 1907, str. 1–15, 121–140.
H assmann, Elizabeth: Meister Michael. Baumeister der Herzoge von Österreich. Wien & Köln & Weimar: Böhlau, 2002.
309
Herre, Franz: Marija Terezija: velika Habsburžanka. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.
Hitzinger, Peter : Zur Geschichte der Kirchen in Krain. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 1847, No. 8, str. 53.
Hoensch, Jörg K .: Kaiser Sigismund: Herrscher an der Schwelle zur Neuzeit 1368–1437. München: Verlag C. H. Beck, 1996.
Höfler, Janez & Volčjak, Jure: Srednjeveška cerkev na Slovenskem. V: Pod Marijinim varstvom: 850 let župnije Velesovo, Cerklje na Gorenjskem: Občina, 2014, str. 42–47.
Höfler, Janez: Das Volkstümliche in der spätgotischen Wandmalerei Sloweniens und Istriens. Der Meister von Schöder. Zur Erhaltung und Erforschung mittelal terlicher Wandmalerei im Ostalpenraum, Salzburger Beiträge zur Kunst und Denkmalpflege, Hrsg. Ro nald Gobiet, Band II., Salzburg: ARGE, 2002, str. 9–18.
Höfler, Janez: Die Grafen und Fürsten von Cilli als Mäzene und Förderer der Kunst. Sigismund von Luxemburg. Ein Kaiser in Europa. Tagungsband des internationalen historischen und kunsthistorischen Kongresses in Luxenburg, 8.–10. Juni 2005, Mainz am Rain: Verlag Philipp von Zabern, 2006, str. 337–348.
Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2017, Druga izdaja, elektronska knjiga.
Höfler, Janez: Lastniške cerkve v Sloveniji: raziskana, re gistrirana in potencialna zgodnjesrednjeveška grobišča . Ljubljana: Viharnik, 2019.
Höfler, Janez: O prvih cerkvah in pražupnijah na Sloven skem. Prelogomena k historični topografiji predjožefin skih župnij. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987.
Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slo venskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2013.
Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Sloven skem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slo venskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2016; druga revidirana in dopolnjena izdaja, elek tronska knjiga.
Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. III. knjiga. Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo kra jino. Ljubljana: Družina, 2001.
Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. IV. knjiga. Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Družina, 2004.
Höfler, Janez: Stensko slikarstvo. Marija Zavetnica na Ptujski Gori. Zgodovina in umetnostna zapuščina ro marske cerkve. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2011, str. 149–171.
Höfler, Janez: Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgodo vinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 1892.
Hofmann, Siegfried: Rippenkonsolen im Stadtmuseum Ingolstadt und in der Kirche zu Unsernherrn aus dem 14. Jahrhundert mit einem Exkurs über den bedeu tungsgehalt von Blattmasken und Blattwerkbüsten als Konsolen. Sammelblatt des Historischen Vereines von Ingolstadt, 89, Ingolstadt 1980, str. 12–23.
Hubel, Achim: Denkmalpflege. Geschichte – Themen – Au fgaben. Eine Einführung. Stuttgart: Philipp Reclam jun., 2006.
Iconotheca Valvasoriana. Ur. Lojze Gostiša, VII. zvezek, Ljubljana: Zagrebačka nadbiskupija, Zagreb & Fundacija Janez Vajkard Valvasor, 2004.
J. V.: Z Dolenskiga. Zgodnja Danica. Katoliški cerkveni list, XI, L. 15, 1858, str. 118–119.
Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske graj ske zapuščine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1999.
Jeglič, Anton Bonaventura : Jegličev dnevnik: znanstve nokritična izdaja. Ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar, Celje: Celjska Mohorjeva družba & Društvo Mohorjeva družba, 2015.
Jokilehto, Jukka : A History of Architectural Conservation Oxford: Elsevier Butterworth-Heinemann, 1999.
Josipovič, Draško: Poročilo o sanitarnem dvigu posmrtnih ostankov iz grobnice sv. Križa (Šentrupert na Dolenjskem). Kranj, december 2019 – tipkopis, hrani ZVKDS, SKD.
Jug, Stanko: Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja. Kronologija, obseg in vpa dna pota. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, XXIV, 1–4, Ljubljana 1943, str. 1–61.
K apus, Marko: Restavriranje Wolfove oltarne slike sv. Ruperta. Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove 1993: 1393–1993, Šentrupert: Župnijski urad Šen trupert, 1993, str. 113–114.
310
Kaufmann, Paul: Brauchtum in Österreich: Feste, Sitten, Glaube. Wien & Hamburg: Paul Zsolnay Verlag, 1982.
Keber, Katarina : Čas kolere : Epidemije kolere na Kranj skem v 19. stoletju. = Thesaurus memoriae: disserta tionis 6. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2007.
Kemperl, Metoda : Gašper Ignac Mauher – novo ime med spodnještajerskimi baročnimi kiparji. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XLI, Ljubljana 2005, str. 218‒225.
Kletzl, Otto: Planfragmente aus der deutschen Dombau hütte von Prag in Stuttgart und Ulm. Stuttgart: Felix Krais Verlag, 1939.
Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko I, Ljubljana 1891, str. 1–38.
Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko II, Ljubljana 1892, str. 30–92.
Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, III, Ljubljana 1893, str. 16–27, 60–66, 101–109, 184–201, 244–252.
Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, IV, Ljubljana 1894, str. 13–30, 73–78.
Koblar, Anton: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, V, Ljubljana 1895, str. 237–259.
Komatar, Franc: Das Schloßarchiv in Auersperg. Carni ola – Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Nova vrsta 1, Ljubljana 1910, str. 20–34, 118–135, 226–243.
Komatar, Franc: Das Schloßarchiv in Auersperg. Mi ttheilungen des Musealvereines für Krain, XVIII, H. 3–4, Ljubljana 1905, str. 108–187.
Komatar, franc: Das Schloßarchiv in Auersperg. Mittheilungen des Musealvereines für Krain, XX, H. 1–3, Ljubljana 1907, str. 161–245.
Komelj, Ivan: Gotska arhitektura na Slovenskem: Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora , Ljubljana: Slo venska matica, 1973.
Komelj, Ivan: Gotska arhitektura. Ljubljana: Mladinska knjiga, Zbirka Ars Sloveniae, 1969.
Komelj, Ivan: Položaj gotskega stavbarstva na Dolenj skem. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. V-VI, Ljubljana 1959, str. 337–351.
Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju
plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slo venskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2005.
Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Tretja knjiga (1001‒1100). Ljubljana: Leonova družba, 1911.
Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I–III. Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1975.
Kosi, Miha & Bizjak, Matjaž & Seručnik, Miha & Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2016 – (Slovenska histo rična topografija), http://topografija.zrc-sazu.si/sht/ files/SHT-Kranjska_web.pdf, dostop marca 2020.
Kozina, Georg: Die Landeshauptleute von Krain bis ge gen das Ende des 15. Jahrh. Jahresbericht der kais. kön. Ober-Realschule in Laibach, Laibach 1864, str. 30–44.
Kragl, Viktor : Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936.
Krajevni leksikon dravske banovine. Krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi po datki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava krajevnega leksikona dravske banovine, 1937.
Kralj, Franc: Versko in cerkveno življenje v dobi dozo revanja slovenskega naroda. V: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, ur. Benedik, Metod, Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 173–194.
Kramer, Ferdinand & Schütz, Ernst: Bayern im Umbruch: Die Korrespondenz der Salzburger Ver treter in München mit Fürsterzbischof Hieronymus von Colloredo und Hofkanzler Franz Anton von Kürsinger zu Beginn der Bayerischen Erbfolgekrise (Dezember 1777 – April 1778). München: Kom mission für bayerische Landesgeschichte, 2018, https://books.google.si/books?id=NlaLDwAAQBAJ&pg=PA280&lpg=PA280&dq=Ro chus+von+Luidl&source=bl&ots=KBVQ40KA MU&sig=ACfU3U3LO24r2HUaaHve JodR8CS9q4kgJw&hl=sl&sa=X&ved=2ahUK EwjthdH8xMboAhXmsYsKHbtaDHIQ6AEw D3oECAYQAQ#v=onepage&q=Rochus%20 von%20Luidl&f=false, dostop marca 2020.
Krampač, Tone: Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijske ga arhiva Ljubljana. Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2017.
311
Kranjec, Silvo: Steklasa, Ivan (1846–1921). Slovenska bi ografija , https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi608220/, dostop maja 2020.
Kreuser, Johann Peter Balthasar : Der christliche Kirchenbau, seine Geschichte, Symbolik, Bildnerei nebst Andeutungen für Neubauten. Bonn, Verlag He nry & Cohen, 1851.
Kühlenthal, Michael: Werk und Stil des Meisters von Schöder. Der Meister von Schöder. Zur Erhaltung und Erforschung mittelalterlicher Wandmalerei im Ostalpenraum, Salzburger Beiträge zur Kunst und Denkmalpflege, Hrsg. Ronald Gobiet, Band II., Salzburg: ARGE, 2002, str. 21–59.
Kukovičič, Samuel: Šentrupert: farna cerkev sv. Ruper ta – stolpna ura. Topografija, kronološko, tehnološko komparativno poročilo o delu za leto 2019. Brestanica 2019 – tipkopis, hrani ZVKDS, SKD.
Kuret, Primož: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1973.
Kutal, Albert: České gotické umění. Praha: Obelisk, 1972.
Kuthan, Jiří: Das Herzogtum Österreich, Salzburg, Bayern und Südböhmen – zu den Beziehungen der Baukunst in der Zeit der Spätgotik. V: Gotikschätze Oberösterreich, Symposion im Linzer Schloss 20. bis 22. September 2002, Linz 2003, str. 13–54.
L . G.: Ignaz Thomann (Nekrolog). Laibacher Zeitung, 1870, 1, str. 3–4.
Lavrenčič, Ivan: Zgodovina cerkljanske fare. Ljubljana: zal. Anton Golobič, 1891.
LCI – Lexikon der chrilistlichen Ikonographie, 1–8. Rom & Freiburg & Basel & Wien: Verlag Herder, 1970.
Leinmüller, Josef: Die Kirchen zu Pleterjach und St. Ruprecht in Krain. Mittheilungen der K.K. Central -Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, VII, Wien 1862, str. 187–190.
Leitner, Friedrich W.: Aufschwör-, Amts- und Totenschilde in der Deutschordenskirche zu Friesach in Kärnten. Rudolfinum: Jahrbuch des Landesmuseums für Kärnten, Klagenfurt, 2005 (2007), str. 197–231.
Lesar, Josip: Doneski za zgodovino Alojzijevišča. Zgodo vinski zbornik, L. 9, št. 35, 1896, str. 545–560; L. 9, št. 36, str. 561–576.
Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, stanje 1. januar 2000. Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2000.
Letopis Katoliške cerkve v Sloveniji 2017. Ljubljana: Sloven ska škofovska konferenca, 2017.
Letopis ljubljanske škofije za leto 1935. Ljubljana: Škofijski ordinariat, 1935.
Líbal Dobroslav & Zahradnik, Pavel: Katedrála Sva tého Víta na Pražském hradě. Praha: Unicornis, 1999.
Listine. Ljubljanska škofija: 550 let, Ljubljana: Nadškofija, 2011, str. 595–648.
Ljubljanski častnik. Ljubljana: Jožef Blaznik, 1850–1851.
Ljubljanski list, večerna priloga deželnemu uradnemu ča sniku. Ljubljana: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1884–1885.
Ljubljanski škofijski list. Ljubljana: Škofijski ordinariat, 1875–1945.
Lovenjak, Milan: Novi in revidirani rimski napisi v Slo veniji. Arheološki vestnik, 48, 1997, str. 63–88.
M aček, Jože: Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri: urejanje, državni nadzor in pre moženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem in v Avstrijski Istri do leta 1809: prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem. Ce lje: Društvo Mohorjeva družba & Celjska Mohorje va družba, 2005.
Maček, Jože: Mašne in svetne ustanove na Kranjskem: urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem od 1863 do 1891. Celje: Celjska Mohorjeva družba & Društvo Mohorjeva družba, 2010.
Maček, Jože: Mašne in svetne ustanove na Kranjskem: urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem od 1892 do 1960. Celje: Celjska Mohorjeva družba & Društvo Mohorjeva družba, 2011.
Majnik, Stanko: Slikar Jurij Tavčar »Idrijski«. Idrijski razgledi, XLI, 1996/2, str. 56–58.
Marin, Marko: Cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu na Do lenjskem. Šentrupert: Župnijski urad Šentrupert, 1996, zloženka.
Marin, Marko: Topografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji. Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove 1993: 1393–1993, Šentrupert: Župnijski urad Šen trupert, 1993, str. 9–15.
Menaše, lev: Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slo venske marijanske umetnosti od začetkov do prve sve tovne vojne. Celje: Mohorjeva družba, 1994.
Mencl, Václav: Česká architektura doby Lucemburské. Praha: Sfinx – Bohumil Janda, 1948.
Mlinarič, Jože: Celjani in njihov odnos do samostanov. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara
312
tema – nova spoznanja, Celje, 27. – 29. maj 1998, Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 125–142.
Müller, Janez: Vincencij Vovk, bivši dekan v Metliki in kasneje župnik v šentRupertu na Dolenjskem. Zgodnja Danica , XXV, List 38, 1972, str. 303–304; XXV, List 39, 1972, str. 312; XXVI, List 40, 1972, str. 320; XXVI, List 42, 1972, str. 334–335; XXVII, List 49, 1972, str. 392–393; XXVII, List 50, 1972, str. 400–401; XXVII, List 52, 1972, str. 417–419.
Muthesius, Stepan: Englisch-deutsche, deutsch-engli sche Neugotik. Künstlerische Beziehungen zwischen England und Deutschland in der viktorianischen Epo che / Art in Britain and Germany in the Age of Que en Victoria and Prince Albert, Prinz-Albert-Studien, Volume: 15, ur. Franz Bosbach and Frank Büttner, München: De Gruyter Saur, 1998, str. 53–58.
Němec, Richard: Peter von Prachatitz als Urheber des Wiener Planes Inv. Nr. 16 817. Eine Typus- und Mo tivanalyse. Ars: časopis Ústavu dejín umenia Sloven skej akadémie vied (Ján Bakoš), 37, 2004, str. 93‒111.
Nova doba. Glasilo Slovenske gospodarske stranke. Ljubljana: Konzorcij Slovenske gospodarske stranke, 1907–1908.
Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. Ljubljana: J. Bla znikovi nasledniki, 1856‒1902.
Nussbaum, Norbert: Deutsche Kirchenbaukunst der Go tik: Entwicklung und Bauformen. Köln: DuMont Buchverlag, 1985.
Orožen, Ignac: Celska kronika. Celje: J. Jeretin, 1854.
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant. Th. I, Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekana te: Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz . Maribor: Verlag des F. V. Lavant. Ordinariates, 1875.
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant. Th. VII, Das Dekanat Rohitsch: mit den Hauptpfarren Hl. Kreuz bei Sauerbrunn u. St. Bartholomäus, dann mit den Pfarren St. Maria in Kostreiniz, St. Hemma, St. Peter im Bärenthale, St. Florian am Boč, St. Rochus an der Sotel, St. Michael in Schiltern und St. Anton in Stoperzen. Maribor: samozaložba, 1889.
Oswald, Gert: Lexikon der Heraldik. Von Apfelkreuz bis Zwillingsbalken. Regenstauf: Battenberg Verlag, 2011.
Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v ar hivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270‒1405
Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetno sti & Znanstvenoraziskovalni center SAZU & Zgo dovinski inštitut Milka Kosa, 1995.
Otorepec, Božo: Listine o ustanovitvi novomeškega ka pitlja (1493–1509). Dolenjski zbornik 1996 (500 let Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu), Novo mesto: Tiskarna Novo mesto & Dolenjska založba, 1997, st. 33–45.
Otorepec, Božo: Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica & Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1988.
Pacek, Karla : Pot ljubezni skozi čas: Zgodovina Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni – usmiljenk 1919–2019. Ljubljana: Teološka fakulteta: Hčere Krščanske ljubezni svetega Vincencija Pavelske ga – usmiljenke; Celje: Celjska Mohorjeva družba & Društvo Mohorjeva družba, 2019.
Paulus, Nikolaus: Geschichte des Ablasses am Ausgang des Mittelalters. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchge sellschaft, 2000.
Peskar, Robert & Sagadin, Milan & Šebalj, Andrej: Župnijska cerkev sv. Kancijana v Kranju: njeno ob ličje in pomen. Ljubljana: Slovensko konservatorsko društvo, 2017.
Peskar, Robert: Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji. Ljubljana: doktorska disertacija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, 2005.
Peskar, Robert: Arhitektura pozne gotike na Dolenj skem. Gotika v Sloveniji: Ljubljana, 1. junij – 1. oktober 1995, Ljubljana: Narodna galerija (katalog razstave), 1995, str. 105–106.
Peskar, Robert: Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori. Ljubljana: Družina, 2010.
Peskar, Robert: Cerknica (kat. Št. 31). Gotika v Slove niji: Ljubljana, 1. junij – 1. oktober 1995, Ljublja na: Narodna galerija (katalog razstave), 1995, str. 94–95.
Peskar, Robert: Fragmenti gotskega ciborija iz Kranja. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., LIII, 2017, str. 15–34.
Peskar, Robert: Gotska arhitektura na Goriškem. Stav barske delavnice (1460–1530) – Architettura gotica nel Goriziano. I “cantieri” (1460–1530). Nova Gori ca: Goriški muzej, 1999.
Peskar, Robert: Gotsko stensko slikarstvo na Dolenj skem in v Beli krajini – nova odkritja. Varstvo spo menikov, 37, Ljubljana 1997, str. 69–96.
313
Peskar, Robert: O srednjeveških freskah. Rast, XIII, fe bruar 2002, Novo mesto 2002, str. 43–51.
Peskar, Robert: O stavbni zgodovini kapiteljske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu. “Hodil po zemlji sem naši …”. Marijanu Zadnikarju ob 80 letnici – Festschrift Marijan Zadnikar, Ljubljana 2001, str. 243–258.
Peskar, Robert: O stavbni zgodovini župnijske cerkve v Trebnjem in njenem mestu v razvoju poznogotske arhitekture v Sloveniji. Acta historiae artis Slovenica , 2, Ljubljana 1997, str. 7–22.
Peskar, Robert: Prague – Vienna – Ptujska Gora. The Origins of Forms in the Architecture around 1400 in Slovenia and the Problems of Authorship. Art and Architecture around 1400. Global and Regional Perspectives. Maribor: Faculty o Arts, 2012, str. 227–238.
Peskar, Robert: Prezbiterij kapiteljske cerkve v Novem mestu. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja , IV, december 1993, Novo mesto: Mestna občina 1993, str. 508–514.
Peskar, Robert: Šentruperška župnijska cerkev v sre dnjem veku. Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove leta 1993: 1393–1993, Šentrupert: Župnijski urad Šentrupert, 1993, str. 85–97.
Peskar, Robert: Šentrupert na Dolenjskem – cerkev sv. Ruperta. Varstvo spomenikov – Poročila , 39–41, Lju bljana 2006, str. 205–206.
Peskar, Robert: Šentrupert na Dolenjskem – cerkev sv. Ruperta. Varstvo spomenikov – Poročila , 42, Ljublja na 2006, str. 155–156.
Peskar, Robert: Šentrupert na Dolenjskem. Ljubljana: Uprava za kulturno dediščino, 2001 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov; 202).
Peskar, Robert: Umetnostna podoba novomeškega Ka pitlja. Škofija Novo mesto: onim pri Bogu, sebi in za namcem. Ljubljana: Družina, 2006, str. 208–279.
Peskar, Robert: Župnijska cerkev v Šentrupertu do leta 1497. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja , VIII, št. 5–6 (51–52), Novo mesto: Me stna občina, oktober 1997, str. 346–351.
Pilz, Kurt: Der Totenschild in Nürnberg und seine deutschen Vorstufen. Das 14. – 15. Jahrhundert. An zeiger des Germanischen Nationalmuseums, Nürnberg 1936–1939, str. 57–112.
Pirkovič, Jelka : Vloga novomeškega kapitlja v urbani stični zasnovi Novega mesta. Dolenjski zbornik 1996 (500 let Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu), Novo mesto 1997, str. 25–32.
Poche, Emanuel: Praha středověká . Praha: Panorama, 1983.
Pokorn, Frančišek : Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ljubljana: Knezo -škofijski ordinariat ljubljanski, 1908.
Povh, Mojca : Podpeški mojster in slikarstvo okoli 1500 na Dolenjskem. Ljubljana: diplomska naloga na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1999.
Preinfalk, Miha : Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura . Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC, SAZU, 2005.
Preinfalk, Miha : Plemiške rodbine na Slovenskem: 16. stoletje. 1. del, Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana: Viharnik, 2016.
Prelovšek, Damjan: Arhitektura v času uradništva. Ma rija Terezija – med razsvetljenskimi reformami in zgo dovinskim spominom. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgo dovinski inštitut Milka Kosa & Založba ZRC, 2018. str. 311–320.
Primisser, Alois: Peter Suchenwirt's Werke aus dem vierzehnten Jahrhunderte: ein Beytrag zur Zeit- und Sittengeschichte. Wien: Wallishausser, 1827.
R ajšp, Vincenc & Ficko, Majda (ur.): Slovenija na vo jaškem zemljevidu 1763–1787: 1. zvezek. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije & Založba ZRC, 1995.
Rajšp, Vincenc & Ficko, Majda (ur.): Slovenija na voja škem zemljevidu 1763–1787: 1. zvezek. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije & Založba ZRC, 1996, zvezek 2.
Resman, Blaž: Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem Ljubljana: Založba ZRC, 2006.
Resman, Blaž: Nova gotika na novomeškem kapitlju. Do lenjski zbornik 1990, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto & Dolenjska založba, 1990, str. 201–215.
Rožman, Gregorij: Apostolska vizitacija pod graškim nuncijem Salvagom v letih 1607 in 1608. Bogoslovni vestnik, 6, Ljubljana 1926, str. 197–207.
Rus, Jože: Duhovnije na Slovenskem l. 1296. Čas – revija Leonove družbe, L. 32, 1937–38, št. 3–4, str. 102–105.
Rutar, Gašper : Izvedba geofizikalnih raziskav v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu. Ljubljana: Center za preven tivno arheologijo, december 2018 – tipkopis, hrani ZVKDS, SKD.
314
Sapač, Igor & Lazarini, Franci: Arhitektura 19. stole tja . Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) & Fakulteta za arhitekturo (FA), 2015.
Sattner, p. Hugolin: Nove orgle. Cerkveni glasbenik. Or gan Cecilijinega društva v Ljubljani, L. XXXIII, št. 3, Ljubljana 1910, str. 20–21.
Savšek, Polona : Zgodovinski razvoj Save pri Litiji od začetka 19. do konca 20. stoletja. Ljubljana: diplomsko delo na Filozofski in Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2016.
Schematismus der erzbischöflichen Kirche zu Salzburg. 1788, https://books.google.si/books?id=um4AAAAA cAAJ&pg=PA18&lpg=PA18&dq=Ro chus+von+Luidl&source=bl&ots=0zD7oiWW zu&sig=ACfU3U0guEj9QPl_YurO88EuT IyzXPKIeA&hl=sl&sa=X&ved=2ahUKEwjthd H8xMboAhXmsYsKHbtaDHIQ6AEwDnoE CAgQAQ#v=onepage&q=Rochus%20von%20 Luidl&f=false, dostop aprila 2020.
Schey, Jutta : Die Bedeutung der Kirche Maria am Gestade für die Patronatsherren im Hoch- und Spätmittelalter Wien: Diplomarbeit, Universität Wien, 2012.
Schiller, Gertrud: Ikonographie der christlichen Kunst. Band 1: Inkarnation – Kindheit – Taufe – Versuchung –Verklärung – Wirken und Wunder Christi. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus Gerd Mohn, 1966.
Schubart, Friedrich Winfrid: Die Glocken im Herzog tum Anhalt. Ein Beitrag zur Geschichte und Altertum skunde Anhalts und zur Allgemeinen Glockenkunde. Dessau: Verlagsbuchhandlung Paul Baumann, 1896.
Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Herzog tums Krain. I. Band, 777–1200. Laibach: Narodna tiskarna, 1882/3.
Sedej, Ivan: Janez Ljubljanski. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1994.
Sedej, Ivan: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stoletju. Loški razgledi, 1961, str. 92–102.
Slabe, Marjan: Raziskave v cerkvenem stolpu v Šentrupertu na Dolenjskem. Župnija Šentrupert: zgodo vinske osnove leta 1993: 1393–1993, Šentrupert: Žu pnijski urad Šentrupert, 1993, str. 101–108.
Slovenec. Politični list za slovenski narod . Ljubljana: Ljudska tiskarna, 1873–1945.
Slovenski dom. Napredno kmetsko glasilo. Ljubljana: Rasto Pustoslemšek, 1909–1914.
Slovenski narod . Ljubljana: Narodna tiskarna, 1868–1943.
Slovenski prijatel. Časopis za cerkev, šolo in dom. Celovec: Andrej Einšpiler, 1852‒1883.
Smole, Majda : Graščine na nekdanjem Kranjskem. Lju bljana: Državna založba Slovenije, 1982.
Smole, Majda : Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol.–1747, zv. 1.–6. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1985–1997.
Sorić, Diana & Komljenović, Ines: Privatna pisma An tuna Vrančića i Andrije Rapicija. Hum: časopis Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Mostaru , XII, 2017, str. 280‒308.
Steklasa, Ivan: Janzeniška praksa v Šent Rupertu. Dolenj ske novice, L . XXXIII, št. 21, 16. avgust 1917, str. 84.
Steklasa, Ivan: Listek. Zgodovinskokrajepisna imena. Dolenjske novice, L. XXXI, št. 28, 8. oktober 1915, str. 105.
Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenj skem. Ljubljana: samozaložba, 1913.
Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenj skem. Šentrupert: Turistično društvo, 2003.
Stelè, France: Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji. Zbor nik za umetnostno zgodovino, XV, Ljubljana 1938, str. 1–43.
Stelè, France: Št. Rupert (Dol.). Zbornik za umetnostno zgodovino, VI, Ljubljana 1926, str. 241.
Stelè, France: Št. Rupert na Dolenjskem. Zbornik za umetnostno zgodovino, IX, Ljubljana 1929, str. 141.
Steska Viktor : Peterlin Anton (starejši). Slovenska bio grafija . Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, https://www.slovenska-biografija.si/ose ba/sbi418401/, dostop julija 2020.
Stopar, Ivan: Podoba Slovenije. Ljubljana: Viharnik, 2011.
Sužnik, Janez: Čelovniški mojster in njegov krog (v poljudni smeri delujoča freskantska delavnica ob koncu 15. sto letja in v začetku 16. stoletja). Ljubljana: diplomska naloga na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 2002.
Šelih, Alenka et alii: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma & SAZU, 2007.
Šerbelj, Ferdinand: Anton Postl, dolenjski baročni slikar. Šentrupert: Župnijski urad Šentrupert, 1997.
Šerbelj, Ferdinand: Sv. Primož nad Kamnikom. Kamnik: Milan Šuštar, 1995.
Šimac, Miha : Pod cesarskim orlom. Šentrupert na Dolenj skem v času prve svetovne vojne: 1914–1918. Ljublja na: Reitenburg, 2018.
Škulj, Edo & Dobravec, Jurij: Orgle Slovenije. Srednja vas pri Bohinju: Ars organi Sloveniae (Jarina Bohinj, kulturno društvo) & Radovljica: Dobravec, 2018.
315
Šribar, Ljudmila : Duhovniki videmske župnije. Med naj lepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm: zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupni je Videm ob Savi. Videm-Krško: Župnija & Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2007 str. 333–347.
Štefanac, Samo: Maister Stefan aus Krainburg, der letzte Vertreter der spätgotischen Architektur in Oberkrain. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., LII, 2016, str. 57–83.
Štih, Peter : Celjski grofje – še vedno raziskovalni pro blem? Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja, Celje, 27. – 29. maj 1998, Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 11–22.
Štih, Peter : Celjski grofje, vprašanje njihove deželnok nežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbor nik, Ljubljana 1996, str. 227–256.
Štih, Peter : Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znanstveni inšti tut Filozofske fakultete, 1994.
Šumrada, Janez & Kopitar, Adrijan: Kranjski Janezi, Napoleonovi soldati. Ljubljana: Arhiv republike Slo venije, 2018.
Tedenske slike, priloga Domovini. Ljubljana: Konzorcij, 1925–1941.
The Catholic encyclopedia: an international work of reference on the constitution, doctrine, discipline and history of the Catholic Church. Vol. I–XVI, New York: Robert Appleton Company, 1907–1914.
Till, Jože: Hema Krška. Njen svet in njeni sledovi. Celovec: Mohorjeva, 2005.
Timmermann, Achim: Architektur und Euharistie: Sakramentshäuser der Parlerzeit. Ein Überblick. Das Münster. Zeitschrift für christliche Kunst und Kun stwissenschaft, 55, 1.H., Regensburg 2002, str. 2–32.
Topole, Maja : Mirnska dolina: regionalna geografija porečja Mirne na Dolenjskem. Ljubljana: Založba ZRC, 1998.
Udovč, Katarina : Mirna Peč – arheološko najdišče sv. Kancijan. Varstvo spomenikov – Poročila , 53, Ljublja na 2018, str. 156–159.
Uhan, Jože: Šentrupert – lepota valovite dolenjske pokra jine, bogastvo vihrave zgodovine in pojoča razvleče nost govora prijaznih ljudi. Naruobe prav: folklorne in spominske pripovedi iz šentruperške fare na Dolenj skem, ur. Vera Smole, Aleksandra Repe, Marija Sta nonik, Ljubljana: Založba ZRC, 2019, str. 11–29.
Umek, Eva : Cerkvene matične knjige. Nastanek in razvoj matičnih knjig. Vodnik po matičnih knjigah za obmo čje SR Slovenije I. Ljubljana: Skupnost arhivov Slove nije, 1972.
Urlep, Franc: Današnji pogled zdravnika splošne medi cine na Lipičevo prakso in njegove bolnike. V: Lipič, Fran Viljem: Bolezni Ljubljančanov, ki jih je leta 1828 opazoval Fran Viljem Lipič, doktor medicine, poprej zdravnik ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na univerzi v Padovi redni profesor medicinske prakse (ur. Zupanič Slavec, Zvonka). Ljubljana: Založba ZRC, 2007.
Valenčič, Vlado: Prebivalstvo po župnijah 1778 in okrog 1789. Zgodovinski časopis, 50, 1996, št. 1, str. 53–63.
Valenčič, Vlado: Tratnik, Leopold (1853–1930). Sloven ska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija zna nosti in umetnosti, https://www.slovenska-biografi ja.si/oseba/sbi717484/, dostop julija 2020.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Krain, I–XV. Laibach & Nürnberg, 1689.
Valvasor, Johann Weichard: Topographia Archiducatus Carinthiae modernae. Wagensperg in Crain: Johann Weichard Valvasor, 1679.
Veigl, Christa : Ornamente für die Ewigkeit. Roman zement und andere Baustoffe aus der Traumfabrik der Gründerzeit. Wiener Geschichtsblätter, 64, 2009, Heft 3, str. 18‒55.
Verne, M.: Potovanje po nekaterih jugoslavenskih kra jih. Kmetijske in rokodelske novice, L. 10, 41, 22. maj 1852, str. 163.
Vidic, Janez: Življenje župnije zadnjih 25 let. Šentruperška župnija 1989, Šentrupert: Župnijski urad Šentru pert, 1989, str. 9‒37.
Visočnik, Julijana : Začetki župnije Toplice. Dolenjske Toplice v odsevu časa , ur. Robert Peskar, Dolenjske Toplice: Občina, 2015, str. 119–132.
Vítovský, Jakub: Petr z Prachatic – stavitel vídeňského a pražského dómu († 1429). Ars: časopis Ústavu dejín umenia Slovenskej akadémie vied (Ján Bakoš), 37, 2004, str. 112‒136.
Vodnik, Alenka : Tekstilni vzorci v srednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998.
Volčjak, Jure: Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo v času Karla Mihaela Attemsa (1750–1774). Ljublja na: doktorska disertacija na Filozofski fakulteti Uni verze v Ljubljani, 2014.
316
Volčjak, Jure: Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750–1774) (= Acta ecclesiastica Slove niae 39). Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2017.
Vrhovec, Johann: Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Un ter-Krain und ihre Restaurierung. Mittheilungen der K. K. Central-Commission zur Erforschung und Er haltung der Kunst- und historischen Denkmale, XX VIII, Wien 1902, str. 63–72.
Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji. Lju bljana: Slovenska matica, 1976.
Vukičević-Samaržija, Diana : Gotičke crkve Hrvatskog zagorja . Zagreb: Institut za povijest umjetnosti Sveu čilišta u Zagrebu, 1993.
Wagner, Joseph: Bericht der Delegation für das Her zogthum Krain über die Wirksamkeit derselben, und über den gegenwärtigen Zustand des Vereins im Lande. Protokoll der achten allgemeinen Versammlung des Vereins zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in Innerösterreich, dem Lande ob der Enns und Salzburg, Graz 1847, str. 28‒30.
Z adnikar, Marijan: Slovenska znamenja. Ljubljana: Družina, 1991.
Zadnikar, Marijan: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. Celje: Mohorjeva družba, 1973.
Zalar, Drago: Marijine družbe na Slovenskem. Ljubljana: Družina, 2001.
Zemljič, Matija : Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje. Maribor: Prevajatelj, 1904.
Zgodnja Danica. Katoliški cerkveni list. Ljubljana: Janez Krizostom Pogačar, 1849–1902.
Zgodovina župnije Šent Rupert. Gorenjec. Političen in gospo darski list, X IV. št. 43, 24. oktober 2013, Kranj: Ti skovno društvo v Kranju, 2013, brez navedbe strani.
Zykan, Marlene: Zur Identifizierung eines gotischen Gewölberisses in der Wiener Sammlungen. Mitte ilungen der Gesellschaft für vergleichende Kunstfor schung in Wien, 25. Jahrgang, 3, 1973, str. 13‒20.
Ž igon, Andreja : Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1982.
Žigon, Andreja : Janez Wolf, 1825‒1884. Ob stoletnici smrti. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., XX, 1984, str. 77–84.
Žigon, Andreja : Matija Koželj in stensko slikarstvo. Kamnik: 1229‒1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta , Kamnik: Kulturna skupnost & Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo, 1985, str. 89‒96.
Žvanut, Katja : Heraldične upodobitve Celjskih: Pomen grba pri uveljavljanju politične in družbene identitete Celjskih. Zbornik mednarodnega simpozija Celj ski grofje, stara tema – nova spoznanja, Celje, 27.–29. maj 1998, Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 191–200.
Žvanut, Katja : Pečati grofov Celjskih. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2001.
317
Dr. Robert Peskar konservatorski svetnik
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Služba za kulturno dediščino Metelkova 4, SI – 1000 Ljubljana robert.peskar@zvkds.si
Dr. Miha Šimac docent
Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Poljanska cesta 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana miha.simac@teof.uni-lj.si
Dr. Julijana Visočnik docentka, arhivistka z doktoratom Nadškofijski arhiv Ljubljana Krekov trg 1, SI – 1000 Ljubljana julijana.visocnik@rkc.si
319
O avtorjih
1520–2020
NAREJENO S STRASTJO 25 € 9 789619416341 Župnijska
cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem
Občina Šentrupert
Predgovor
