Štanjel - variacije v kamnu by slovenskokonservatorskodrustvo

Kulturna dediščina Štanjela

a Št njel variacije v kamnu

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Št anj el, var i acij e v kam nu

Ku ltu r na d e d iš čina Št anj el a

a Št njel variacije v kamnu

Kulturna dediščina Štanjela

Štanjel, vari acije v k amnu Kulturna dediščina Štanjela

Izdalo Slovensko konservatorsko društvo Uredila Eda Belingar Uredniški odbor Eda Belingar, Patricija Bratina, Ernesta Drole, Andrej Jazbec, Katja Kosič, Marvy Lah, Robert Peskar, Jasna Svetina

Štanjel variacije v kamnu

Avtorji prispevkov Eda Belingar, Patricija Bratina, Ernesta Drole, Miloš Fon, Andrej Jazbec, Marvy Lah, Tomaž Lazar, Mitja Mozetič, Robert Peskar, Jasna Svetina Oblikovanje Matjaž Bizjak Matjash oblikovanje vizualnih komunikacij, Matjaž Bizjak, s.p. Tisk Evrografis, d. o. o., Maribor Naklada 500 izvodov

Publikacijo sta finančno podprli Občina Komen in Ministrstvo za kulturo Ljubljana 2019

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 39(497.4Štanjel) ŠTANJEL : variacije v kamnu : kulturna dediščina Štanjela / [uredila Eda Belingar ; avtorji prispevkov Eda Belingar ... et al.]. Ljubljana : Slovensko konservatorsko društvo, 2019 ISBN 978-961-94163-3-4 1. Belingar, Eda, 1960COBISS.SI-ID 97695233

č ž fi fj Ž − Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Uvod

Vas in grad – zgodovinski pregled

Miloš Fon

Štanjelski hrib v preteklosti

Patricija Bratina

Obnova grajskega kompleksa

Mitja Mozetič

Štanjel – kraška naselbina

Eda Belingar

Razvoj štanjelske hiše

Eda Belingar

Taborna obzidja

Jasna Svetina

103

Pročelja in vojak

Andrej Jazbec, Tomaž Lazar

115

Cerkev sv. Danijela

Robert Peskar

135

Cerkev sv. Gregorja v Kobdilju

Robert Peskar

151

Ferrarijev vrt

Marvy Lah

163

Preskrba vasi z vodo

Eda Belingar

175

Štanjel v zaledju Soške fronte

Ernesta Drole

191

Viri in literatura

206

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Z izdajo samostojne publikacije Slovenskega konservatorskega društva o Štanjelu je dobila ta kraška vas svoje zasluženo mesto na seznamu največjih biserov slovenske arhitekture in kulture. Štanjel ni le eno najstarejših naselij v Sloveniji, marveč je navkljub vsem zgodovinskim zablodam še vedno živo. Ko se kot obiskovalec sprehodiš od Ferrarijevega vrta po terasasto speljanih ozkih ulicah mimo štanjelske cerkve, gradu in kraške hiše do Gledanice na sam vrh griča Turn, prehodimo v le nekaj minutah celotno večtisočletno kulturno zgodovino Krasa od začetka 20. stoletja do drugega tisočletja pred našim štetjem. Prav ta izredna gostota kulturnega bogastva Štanjela v povezavi s svojo slikovito lego na kraškem robu, od koder se odpirajo čudoviti pogledi na okoliški kraški in vipavski svet, predstavlja vsako leto čedalje večji magnet za vedno nove obiskovalce in ljubitelje naše edinstvene kulturne dediščine. 

Erik MODIC, župan Občine Komen

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Spoštovane bralke in bralci,

Slovensko konservatorsko društvo v skladu s svojim programom delovanja nadaljuje izdajanje publikacij, ki so namenjene širši javnosti. V letošnjem letu tako predhodnim publikacijam dodajamo zbornik o Štanjelu, čudoviti kraški vasici, ki s svojo značilno veduto že od daleč vabi obiskovalce, da se na robu naselja ustavijo, si vzamejo čas, se povzpnejo na majhno vzpetino in se podajo na odkrivanje notranjosti tega kraškega arhitekturnega bisera. Potrebno si je vzeti kar veliko časa za odkrivanje preteklosti posameznih stavb, njihovega kljubovanja kraški burji in različnim zgodovinskim dogodkom. Obiskovalci se lahko ustavijo tudi na robu naselja in se zazrejo v kraško pokrajino, ki jih bo navdušila v vseh letnih časih. Pravzaprav se je težko odločiti, ali Štanjel obiskati v času največjega turističnega vrveža in se priključiti obiskovalcem iz različnih krajev sveta, ali se odločiti za obisk izven glavne turistične sezone in uživati tišino znotraj obzidja. Upam, da bo društvo z zbornikom o kulturni dediščini Štanjela pripomoglo k zavedanju, da moramo kulturno dediščino, ki so jo ustvarili naši predniki in na katero moramo biti ponosni, ohraniti tudi za naše potomce. Preveč energije in entuziazma so predniki vložili v nastanek in razvoj naselja, ga zapustili in se ponovno vračali, vendar je naselje preživelo. Obnova naselja in umeščanje ustreznih vsebin je v tem trenutku eno izmed glavnih izzivov tako pred stroko, prebivalci kot lokalno skupnostjo. Materialna in nesnovna kulturna dediščina v Sloveniji je gledano s širšega vidika izjemna, zato jo moramo zaradi intenzivne globalizacije sveta še bolje varovati, saj se z njo v mednarodnem okolju lahko istovetimo kot enakopraven narod. Posebno pozornost je potrebno nameniti razvijanju zavesti o njenih vrednotah. Ena izmed teh poti je zagotovo zapisana beseda, zato upam, da bomo z izdajo zbornika tudi v društvu prispevali k tem trajnim vrednotam.  Srečko ŠTAJNBAHER, predsednik Slovenskega konservatorskega društva

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

»Vsakogar presune lepi razgled, ki ga oko uživa, ko stoji ob štanjelski cerkvi in zre proti Trstu. Eno drži: grofje so si znali izbrati prave kraje, da so se naslajali ob pogledu na svojo lastnino ter se lahko upirali navalom sovražnika.« Albin Kjuder: Zgodovinski mozaik Primorske. Ne samo grofje, že za prazgodovinske prebivalce je grič predstavljal izjemno opazovalno točko nad kraško planoto. Sodobni svet izjemnih tehnoloških dosežkov težko razume, koliko je v zgodovini človeku pomenil dober strateški položaj, ki mu je kril hrbet, da je lahko opazovanje uperil naprej in mu ni bilo potrebno skrbeti, da ga kdo preseneti od zadaj. Stoletja ljudje naseljujejo štanjelski grič. Prilagodili so si ga tako, da so lažje preživeli. Vas je imela vzpone in padce. Bilo je obdobje, ko je kazalo, da vasi ni več pomoči. A v Štanjelu živijo potomci ljudi s trdnim značajem in neupogljivo voljo. Njim posvečamo to knjigo z željo, da s svojo vztrajnostjo ohranjajo tradicijo poselitve Krasa.

Obenem gre posvetilo kolegom konservatorjem, ki skušajo Štanjelu ohraniti zgodovinsko pričevalnost, tipologijo oblikovanja, tradicionalna znanja, ki so se rojevala skozi zgodovino. Vsa ta znanja niso nastala zlahka, potrebnih je bilo nešteto neuspešnih poskusov, da je bil slednjič eden uspešen in je lahko prehajal iz roda v rod. Zato imamo veliko zavezo in odgovornost, da vse pridobljeno predamo naprej. Narod, ki pozablja znanja svojih prednikov, ne more imeti velike prihodnosti.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Uvod

Prve pobude za obnovo stavbnega fonda v Štanjelu segajo že v prva povojna leta, ko je 1949. Republiški zavod za spomeniško varstvo začel skupaj z Inštitutom za arhitekturo zbirati gradivo o Štanjelu. Že v 60. letih prejšnjega stoletja je Republiški zavod za spomeniško varstvo Štanjel uvrstil med 14 najpomembnejših kulturnih spomenikov v republiki, a normativno utemeljene in prepoznane so bile vrednote Štanjela šele leta 1992, ko je takratna skupščina občine Sežana z odlokom razglasila ožje območje Štanjela s parkom in vojaškim pokopališčem iz I. svetovne vojne za kulturni spomenik. Proces preseljevanja izven starega vaškega jedra in s tem opuščanja stavb se je začel že sredi 19. stoletja, nadaljeval po prvi svetovni vojni in se praktično ni več zaustavil. Večjo prelomnico v življenju Štanjela pomeni obdobje po drugi vojni. Konec druge vojne je Štanjel pričakal porušen. Delo v tovarnah v Novi Gorici in Sežani, v 70. letih pa dovolj ugodna politika stanovanjskih kreditov za novogradnje ter izdelava zazidalnega načrta za spodnji Štanjel so bili vzrok preseljevanja Štanjelcev sprva v mesta, potem pa v Dolnjo vas. Spremenjeni medosebni odnosi, tehnološki razvoj, oteženi pogoji prenove v strnjeno pozidani vasi, po izjavah domačinov pa tudi togost takratne spomeniške službe so povzročili, da je bil del hiš popolnoma opuščen.

Povojna spomeniška služba se je začela intenzivneje ukvarjati z razmišljanji o obnovi sočasno z izseljevanjem in posledično opuščanjem in propadanjem hiš v Štanjelu. Na drugi strani pa so vaščani, ki so v vasi vztrajali, posegali v stavbno strukturo z namenom omogočiti sebi in družinam primerljive življenjske razmere, kot so jih imeli prebivalci v mestu. Tako že v drugi polovici 60. let sledimo poročilom varstvene službe o ukrepih, ki so jih proti lastnikom sprožili zaradi nedovoljenih posegov na hišah, pa tudi o prvih prizadevanjih spomeniške službe, ki bi omogočila revitalizacijo štanjelske arhitekture. Na strokovni ravni so bili od leta 1970 dalje izdelani programi za obnovo in oživitev, ki pa so vsi po vrsti predstavljali idealen model revitalizacije vasi, ki je izvedljiv le ob spremembi lastniške strukture in namembnosti stavbnega fonda, kar pa se je v teku let, ki so minila od takrat, pokazalo za neizvedljivo, če ne že kar utopično. Konkretni prenovitveni posegi s sofinanciranjem republiške in občinske kulturne skupnosti so bili izvedeni le na objektih v družbeni lasti, grajskem palaciju, kjer je danes Spacalova galerija, Grajžarjevem skednju oz. romanski hiši, Ferrarijevi hiši, stolpu Na vratih, medtem ko se v prenovo kmečkega dela naselja ni posegalo.

č ž fi fj Ž − Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Premik v prenovi nekdanjih kmečkih hiš se zgodi v 90. letih 20. stoletja s spremembo zakonodaje, ko postane lastnina nepremičnin nedotakljiva pravica vsakega posameznika. Takratni Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine meni, da mora iniciativa za prenove izhajati iz interesa vsakega posameznika, seveda ob ustreznem strokovnem sodelovanju in podpori kulturnovarstvene službe. Sprejem Zakona o kulturnem tolarju leta 1998 je omogočal stalen dotok denarnih sredstev za sofinanciranje prenov, kar se je odražalo v intenzivnejšem prenavljanju stavbnega fonda v Štanjelu. S pripravo temeljnih strateških dokumentov razvoja v Pilotnem projektu Kras-Carso je bila izdelana osnova za usmerjen in pravilen pristop k obnovi dediščine Štanjela. V naslednjih letih je sledil sprejem Občinskega lokacijskega načrta Štanjel-staro jedro, ki določa pristop k obnovi objektov. Začele so se obnove posameznih stanovanjskih objektov, komunalne infrastrukture, ki je življenjskega pomena za kvaliteto življenja v vasi. Rezultati arheoloških raziskav so dopolnili vedenje o najstarejših obdobjih vasi. V zaključni fazi je tudi obnova Gradu Štanjel. Štanjelu je vrnjen značilni pogled na naselje, ki ga upodabljajo številne fotografije, posnete pred drugo svetovno vojno.

Razveseljujoče pri tem je, da so se v vas začeli vračati potomci lastnikov tistih hiš, ki so jih po drugi vojni zapustili in so bile obsojene na propad. V Štanjelu se naseljujejo novi prebivalci, ki si tu urejajo drugo oz. počitniško bivališče ali celo turistična stanovanja za oddajo. Ta proces ima dve plati. Dobra je ta, da dediščina ne propada, naselje je urejeno, ohranjajo se za spomeniškovarstveno službo pomembne spomeniške vrednote vasi. Druga, temna stran se skriva tam, kjer je ne bi pričakovali. Za svetlimi fasadami, ki jim ton daje štanjelski pesek, za natančno izdelanim lesenim stavbnim pohištvom in z vso pozornostjo položeno korčno kritino obstaja možnost, da se v starem vaškem jedru, ne da bi kdo to načrtno hotel, razvije razpršeni hotel. To sicer ni nujno slabo, je pa res, da vasi dajejo pečat, so njeno meso in kri, stalno živeči prebivalci. Vaščani, ki z vasjo živijo v dobrem in slabem. Nadaljnji razvoj vasi ni odvisen samo od Štanjelcev, to je družbena zaveza vseh državljanov Slovenije. 

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n d

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Vas in grad – zgodovinski pregled

d r. Mi l o š F O N

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Štanjel, pravzaprav Gornja vas, zaradi videza srednjeveškega mesteca pod vrhom hriba Turn nekoliko varljivo obljublja časovno dolgo sled pisnih virov skozi zgodovino. A ta sled se začenja šele relativno pozno, na začetku 14. stoletja, kar seveda ne pomeni, da se je vse začelo šele tedaj. Bolj ali manj stalna človekova prisotnost na kraju same vasi in v njeni okolici se je začela mnogo prej. Ker o najstarejši podobi Štanjela največ pove arheološka veda, katere izsledki so predstavljeni na drugem mestu, bomo tu prikazali le glavne poteze najstarejšega zgodovinskega razvoja. Zaradi neločljive povezanosti gradu, pravzaprav gradov oziroma dvorcev, in naselja v organsko celoto smo se odločili tudi njun zgodovinski pregled prikazati kot skupno celoto.

Prazgodovina in rimsko obdobje Strateška lega Štanjela z vzpetino Turn (364 m), ki dominira nad dolino reke Branice in omogoča razgled po velikem delu Kraške planote, ob poteh, ki so že v prazgodovini šle od morja preko Krasa v Braniško in Vipavsko dolino ali pa so se proti notranjosti nadaljevale po Krasu samem, je že zgodaj vabila k naselitvi.1 V halštatski ali starejši železni dobi na začetku prvega tisočletja pred Kristusom, po nekaterih domnevah morda celo že v bronasti, je na Turnu nastalo gradišče z grobiščem, ki je bilo del poselitvene mreže na Krasu in je poleg glavnih poti nadzorovalo tudi lokalne.2

Življenje gradišča se je nadaljevalo v mlajši železni dobi ali latenu.3 Koliko je bilo območje Štanjela v 4. in 3. stoletju pr. Kr. prizorišče bojev med Veneti in Histri, ni znano. V zadnji četrtini 3. stoletja pr. Kr. sta skoraj istočasno na Kras oziroma v njegovo soseščino začeli posegati dve novi sili – Rimljani in keltski Karni. Slednji so se tukaj tudi naselili in pomešali s staroselci, njihovo ime pa je prekrilo prejšnje.4 Z Rimom je šlo bolj postopno. Prvi poseg v soseščino, v Istro, se je odvil že verjetno leta 221 pr. Kr v prvi istrski vojni, pravo širjenje najprej njegovega vpliva in nato še oblasti pa se je začelo z ustanovitvijo Akvileje (Aquileia; današnji Oglej) leta 181 pr. Kr. in po drugi istrski vojni 178–177 pr. Kr. Morda so Karni na Krasu že v tem obdobju ali malo za tem prišli pod rimsko oblast, saj so se leta 170 pr. Kr. Karni poleg Histrov in Japodov pritožili zaradi hudega nasilja rimske vojske. Kot kasnejše možne letnice osvojitve v okviru rimskih vojnih pohodov se kažejo leta 129, 119 in 115 pr. Kr. Vsekakor je Kras s štanjelskim gradiščem prišel pod rimsko oblast najkasneje pred dobo Julija Cezarja sredi 1. stoletja pr. Kr. Postal je del Cisalpinske Galije, katere prebivalstvu je Cezar leta 49. pr. Kr. podelil rimsko državljanstvo.5 A rimska oblast še ni pomenila reda in miru, saj je do utrditve in zavarovanja rimske oblasti z 1

Smole, Štanjel, str. 28; Ciglenečki – Milavec, The defence, str. 180.

Štupar-Šumi, Štanjel, str. 24; Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas, str. 18, zemljevid. Možnost nastanka gradišča v bronasti dobi navaja: Vuga, Štanjel v rimski dobi, str. 50.

Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas, str. 22, zemljevid.

Bratož, Rimska zgodovina, str. 74−75, 165 in 219−220; Jereb, Poselitev Braniške doline, str. 17−18; Dular –

Bratož, Rimska zgodovina, str. 75, 89−90, 118−119 in 155−156.

Božič, Železna doba, 101, 154 in 155.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V a s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

Oktavijanovimi – Oktavijan je kasnejši cesar Avgust – osvojitvami v Iliriku 35–33 pr. Kr. tedanji Štanjel stal na ozemlju v zaledju nemirne rimske meje na severovzhodu Italije. Ogrožali so ga (čezalpski) Karni, Tavriski in (čezalpski) Japodi. Slednji so še leta 52 pr. Kr. oplenili Tergeste (današnji Trst) in napadli Akvilejo.6 V obdobju 2. in 1. stoletja pr. Kr. je po nekaterih razlagah skozi današnji Štanjel šel odsek med Akvilejo in prelazom Okro (območje današnjega Razdrtega) na pomembni cesti proti srednji Evropi in Podonavju ali pa se je tedanje štanjelsko naselje nahajalo vsaj v njenem vplivnem območju.7 Položaj naselja se je vsekakor spremenil, ko je bila med Avgustovo vlado zgrajena nova glavna prometnica, ki je med Akvilejo in Emono šla po Vipavski dolini in čez Hrušico (Ad pirum). Tako se je tedanji Štanjel znašel na vmesnem ozemlju med dvema pomembnima prometnicama, že omenjeno čez Hrušico, ki je postala glavna rimska prometnica s Podonavjem in Balkanom, ter cesto proti Dalmaciji, ki je iz Akvileje šla v smer Tarsatice (današnji Trsat nad Reko), še vedno pa je ležal na mreži rimskih cest po Krasu, ki so lahko služile tudi kot obvozne ceste pomembnejših prometnic.8 Z ureditvijo razmer v času pax romane se je življenje naselilo tudi pod gradiščem. Jugozahodno od njega je na lokaciji Merce ob rimski vicinalni cesti nastala rimska naselbina z grobiščem. Morda gre za villo rustico. Napisi z dveh poznanih rimskih nagrobnikov pričajo, da so se staroselskim domačinom vsaj kmalu po začetku našega štetja pridružili italski kolonisti.9 Ali je rimski Štanjel pripadal agru, tj. upravnemu območju, Akvileje ali pa Tregesta nam trenutno zaradi pomanjkanja podatkov ni dano vedeti, vsekakor pa se je nahajal v pasu vzdolž meje med agroma. Vprašanje poteka meje postane toliko bolj pomembno, ker je kasneje severna meja tergestinskega agra postala tudi politična severna meja poznoantične, zgodnjesrednjeveške in tudi visokosrednjeveške Istre. Domneva o njenem poteku preko Krasa na črti Štivan – zgornja Vipavska dolina − Nanos temelji na poteku srednjeveških meja tržaške škofije. V širšem upravnem smislu pa se je rimski Štanjel nahajal na območju Desete regije (Regio decima) s središčem v Akvileji, ki je bila ustanovljena v okviru Avgustove upravne reforme Italije.10

Pozna antika in zgodnji srednji vek Lokacija Štanjela in vzpetina Turn sta ponovno pridobili na strateškem pomenu z nastopom krize rimske države po prvi tretjini 3. stoletja, ki se je na notranjem področju kazala predvsem kot gospodarske težave in državljanske vojne, na zunanjem pa kot obrambne vojne na mejah in kot barbarski vpadi, ob obdobjih miru in začasnega izboljšanja. Po obdobju Dioklecijanovih reform, ko je bila v zadnjem desetletju 3. stoletja Deseta italska regija preoblikovana v provinco Venetijo in Istro (Venetia et Histria), je bila v času napetosti (313–316) ali kasnejše državljanske vojne (316–317) med cesarjema Konstantinom in Licinijem, katerih območji sta se stikali na Slovenskem, na Turnu leta 313 ali kmalu za tem na màh zgrajena stražarska utrdba, ki je bila predhodnica srednjeveške Gledanice. Ta gradnja verjetno spada v kontekst Konstantinovih utrjevalnih del na Hrušici v pričakovanju Licinijevega napada.11 Pomen tedanje štanjelske naselbine, ki se je zaradi nevarnosti gotovo povsem umaknila nazaj na varnejši Turn, se je še bolj povečal v zgodnjem 5. stoletju. Tedaj se je obramba severovzhodne Italije s postojank in obzidij zapornega sistema Julijskih Alp (Claustra Alpium Iuliarum) zaradi neučinkovitosti postopoma prenesla na v širšem zaledju obstoječe vojaške postojanke v višinskih in strateško pomembnih naselbinah, ki so bile hkrati vojaške postojanke in civilne naselbine. Rimski stolp na lokaciji Gledanica je omogočal izreden razgled po velikem delu Kraške planote, štanjelska utrjena višinska naselbina pa je varovala prehod z oziroma na Kras, ob katerem je stala.12

Čezalpskih Karni in Japodi sta bila dela teh dveh ljudstev, ki sta živela onkraj Alp oziroma onkraj Velike in Male Kapele. Jugovzhodni alpski lok se je namreč za tedanje geografe končal pri današnji Reki in Plominu pod Učko. Tavriski so živeli v osrednji in vzhodni Sloveniji, severozahodni Hrvaški in na jugozahodnem Madžarskem. Gl.: Bratož, Rimska zgodovina, str. 155−156 in 164−168; Šašel, Okra, 14.

Likovič et al., Zgodovina cest, str. 47, zemljevid; Šašel, Okra, 9−16 in str. 13, zemljevid.

Šašel, Rimske ceste, str. 77 in 97; Truhlar, Stara pota, str. 99−100; Likovič et al., Zgodovina cest, str. 66 in str. 93, zemljevid.

www.rkd.situla.org: evidenčna št. enote: 7319, ime enote: Štanjel – Arheološko najdišče Merce; Vuga, Štanjel v rimski dobi, str. 51−52. Starejši izmed nagrobnikov je datiran v prvo polovico in sredino 1. stoletja po Kr., mlajši pa v čas najkasneje do leta 138 (prav tam).

Bratož, Rimska zgodovina, str. 196 in 219. O severni politični meji Istre gl.: Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 477 in str. 477−478, op. 129; Štih, O vzhodni meji Italije, str. 109−110; Kosi, Spopad za prehode, str. 11−12. Vprašanju meje smo se tu nekoliko bolj posvetili, tudi s preskokom za več kot tisočletje, v izogib vsakokratnemu ponovnemu izpostavljanju problema kasneje.

Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 60−61, 82−104; Vuga, Štanjel v rimski dobi, str. 52−53. Po Vugu (Vuga, prav tam) je utrdbo morda zgradil Licinijev oddelek, ki se je infiltriral v Konstantinovo ozemlje. O krizi Rimskega cesarstva gl.: Bratož, Rimska zgodovina, 289−340; Isti, Med Italijo in Ilirikom, str. 11−240 in 309−370.

Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 200; Ciglenečki, Archaeological investigations, str. 120, 1. slika (na karti najdišč iz 4. in prve polovice 5. stoletja je na kraju Štanjela označeno naselje); Ciglenečki – Milavec, The defence, str. 175−176, 180 in 182. V bližini je prelaz med današnjim Branikom in Komnom varovalo višinsko utrjeno naselje na Sv. Martinu nad Škrbino (Ciglenečki – Milavec, The defence, str. 181).

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Zaradi pomankanja podatkov se štanjelsko zgodovino za naslednjih nekaj stoletij lahko poda le v osnovnih potezah, ki nam bodo prikazale predvsem vsakokratno državno pripadnost njegovega območja. Konec 4. stoletja, leta 395, so z delitvijo cesarstva prebivalci štanjelske utrjene višinske naselbine postali pripadniki zahodne rimske države, ki jo je v letih 476–489/493 nasledila Odoakrova italska država. Njej je sledila država Vzhodnih Gotov, ki je propadla v bizantinsko–gotski vojni (535–552), imenovani tudi gotska vojna. V letih okoli začetka vojne se je Istra ločila ali pa je bila na poti ločevanja v samostojno provinco iz skupne province Venetije in Istre, kar je tedanje štanjelsko naselje, v kolikor to že ni bilo opuščeno, postavilo v Venetijo ali pa na sever province Istre. Bizantinci so vsaj njen (širši) obalni pas zasedli že leta 539, medtem ko so morda notranjost (njeno celinsko zaledje?) Goti obvladovali še do konca vojne. Nadaljnje razglabljanje, ali je območje Štanjela spadalo v gotsko cono ali je (formalno) sodilo pod bizantinsko oblast ali pa je bilo del nikogaršnjega ozemlja, bi nas vodilo le v špekuliranje. Oblast bizantinskega cesarstva s sedežem v Konstantinoplu se je zagotovo (dokončno) vzpostavila s koncem vojne leta 552.13 Z naselitvijo Langobardov v Italijo in ustanovitvijo dukata (vojvodstva) v Čedadu leta 568 sta Kras in s tem območje Štanjela postala obmejno območje ali pa morda nikogaršnja zemlja med bizantinsko Istro in langobardsko Furlanijo.14 Ta je segala tudi na zahodni del Krasa, v kolikor drži domneva o langobardski utrdbi iz 8. stoletja med Zagrajcem in Ivanjim Gradom,15 srednji in južni del Krasa do Raše pa naj bi po enem od poskusov določitve meje pripadala Bizantincem.16 V ožjem upravnem okviru je to najprej še vedno bil del tergestinskega agra, nato pa od preloma iz 6. v 7. stoletje naprej območje tergestinskega numera, ki se sicer omenja šele na začetku 9. stoletja po koncu bizantinske oblasti.17 Potemtakem je bil tudi Kras kot del Istre podvržen langobardskemu vdoru leta 588 in slovanskim vdorom v letih 599, 600, 602 (ta je bil skupen langobardskoavarsko-slovanski) in 611.18 Tak prikaz stanja pa je v nasprotju s trditvijo, da so Slovani do okoli leta 600 poselili Kras do Kraškega roba nad Trstom.19

Slovani so pri naselitvi štanjelskega območja, pa naj je do nje prišlo že do okoli leta 600 ali pa kasneje, naleteli na romanske in romanizirane staroselce, ki so svojo sled pustili v pripovednem izročilu sosednjih vasi kot pastirji (npr. Gen Mele v Kobjeglavi), Lučke (stari prebivalci na Vrheh) in ajdi-velikan,20 in na ostaline stavb rimskega naselja, katerega zidovje, latinsko “muri”, je dalo ledinsko ime Merce.21 Ljudsko izročilo ga izpeljuje iz tega, da so tam štanjelski biriči podložnikom “merili” desetino, tj. jemali mero pridelka.22 Da ozemlje Krasa ni bilo prazno, kažejo tudi arheološke najdbe iz Tomaja.23 Novi in edini oblastniki tega območja so po nekajletni langobardski zasedbi Istre (751–774) v zadnji četrtini 8. stoletja postali Franki, ki so si najprej leta 774 podredili Langobarde. Svojo nadoblast so samo še utrdili z zatrtjem upora furlanskih Langobardov leta 776. Dvanajst let za tem (788) je v njihove roke padla še (ponovno) bizantinska Istra, v devetdesetih letih in v prvih letih 9. stoletja (791–803) pa so s pohodi proti Avarom svojo oblast že razširili še dlje proti vzhodu v Panonsko nižino.24 Nova oblast za območje Štanjela ni pomenila upravne spremembe – še vedno je ležalo v Istri oziroma v Furlaniji.

Srednji vek do prve pisne omembe Štanjela Z delitvijo frankovske, tj. karolinške, države leta 843 je Kras z območjem Štanjela postal del Italije oziroma italskega kraljestva. Od leta 884 do leta 887 je bila karolinška država začasno spet združena. Dobro desetletje za tem so se leta 898 začeli madžarski vpadi, ki so do zadnjega v letu 954 več kot dvajsetkrat prečkali ali plenili po Furlaniji. Ker je njihova vpadna

Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 217−240 in 371−443.

Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 445, 460−468 in 477.

Sapač, Grajske stavbe, str. 44.

Pleterski, De Sclavis, str. 113−150.

Tergestinski ali tržaški numerus (numerus Tergestinus) je nastal okoli leta 600, ko je bizantinska oblast za obrambo severnega dela province Istre pred Langobardi, Avari in Slovani tja namestila veliko vojaško enoto, t. i. bandum. Iz te enote in iz ozemlja, za obrambo katerega je bila zadolžena, se je kasneje z upravnimi spremembami v Istri razvila vojaško-komunalno-teritorialna enota, ki je po vojaški enoti bandum ali numerus dobila ime. Gl.: Štih, Istra v času ustanovitve koprske škofije, str. 8; Krahwinkler, …in loco qui dicitur Riziano…, str. 38−39.

Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 466 in 499−503.

Štih – Simoniti, Na stičišču svetov, str. 27.

Pleterski, De Sclavis, str. 119−144.

ES, zv. 4, geslo: Imenski preužitki, str. 117.

Bejži zlodej, str. 157, št. 103; Legenda o Krasu, str. 78.

Arheološka najdišča, str. 135.

Štih – Simoniti, Na stičišču svetov, str. 49−51, 57 in 63.

Štih, “Villa quae Sclavorum lingua”, str. 105−108.

č−ž ,

žž ž

Va s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

pot vodila po Vipavski dolini, je gotovo bil oplenjen in opustošen tudi Kras.25 Leta 952 je nemški kralj in kasnejši cesar Oton I. priključil italsko Veronsko in Furlansko krajino ter Istro nemški državi. Ta je kasneje postala cesarstvo, t. i. Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, in državni okvir, v katerega je Štanjel sodil vse do leta 1806.26 Tudi v prvem delu svoje srednjeveške zgodovine do prve omembe v letu 1309 ali 1310, ko je sicer Štanjel omenjen s svojo imensko dvojnico “Sv. Angel”,27 zaradi pomanjkanja podatkov še vedno tipamo v temi. Primerjava s prvimi omembami večine sosednjih vasi, ki se pojavijo v virih 12. stoletja ali pa se da na podlagi kasnejših virov z gotovostjo sklepati na njihov obstoj v tem stoletju, pokaže na Krasu okoli Štanjela vključno z njim prazen prostor,28 kar seveda ne zanika njegovega obstoja. Praznina v prostoru, zapolnjenem z vasmi, in na oziroma ob strateškem prehodu na Kras bi bila nenavadna. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da obstoj štanjelske vasi v 12. stoletja ni vprašljiv. Še najlaže je za ta čas navkljub našemu vprašanju, ali grofija Furlanija ali mejna grofija Istra, povedati, da je bil v prvem primeru za Štanjelce po letu 1077 deželni knez vsakokratni oglejski patriarh, v drugem pa so se v tej vlogi zvrstili oglejski patriarhi (1077–1106), Spanheimi (1107–1173), Andeški grofje (1173–1209) in 1209 ponovno oglejski patriarhi.29 Obravnavano vprašanje se razreši, ko so goriški grofje s pretvorbo svojega dinastičnega teritorija v deželo postali deželni knezi. Dejansko so to bili že v drugi polovici 13. stoletja, a formalno potrditev so dobili šele leta 1365.30 Posest v Štanjelu so Goriški pridobili v teku 13. stoletja, saj ta v seznamu njihovih posesti iz časa okoli leta 1200 ni omenjen.31 Možno je, da so ga prejeli od oglejskega patriarha za opravljanje odvetniške službe; možno pa je tudi, da je šlo za eno od nasilnih in nezakonitih pridobitev na oglejski račun, ki so jo kasneje prav tako s silo legalizirali.32 V 13. stoletju, ko so Goriški še vedno rastli in se utrdili tudi na Krasu, so z novimi gradovi povezali posestva od Posočja preko Krasa v notranjo Istro in do Kvarnerja.33 Morda je bil v sklopu tega ob prelazu na

Kras ponovno utrjen tudi vrh Turna nad vasjo, kjer je v 13. ali 14. stoletju zrasel dvor v obliki utrjenega stolpa z nenavadnim podkvastim tlorisom in morda višine treh nadstropij. Bil je središče manjše zemljiške posesti in domovanje ene od goriških ministerialnih družin. Čeprav je nadzoroval prehod na Kras, molk virov kaže, da za goriške grofe ni imel posebnega pomena. Njegova oblika stolpa in funkcija opazovalnice sta mu tudi dali ime: Turn ali Gledanica. Po mnenju nekaterih se je šele po nastanku dvora pod njim na pobočju razvila vaška naselbina.34

Štanjel od prve omembe do Cobenzlov Kot smo že zapisali, se Štanjel prvič pojavi v virih leta 1309 oziroma 1310 s svojim drugim poimenovanjem Sv. Angel (de [sancto] Anculo),35 medtem ko je najzgodnejše gotovo poimenovanje po sv. Danijelu šele iz leta 1350 (de Sto. Daniele).36 Starejše poimenovanje izhaja iz furlanske oblike hagionima Angelus – Angel, tj. Àngul, kar nas postavlja pred vprašanje starejšega cerkvenega zavetnika štanjelske cerkve ali pred vprašanje morebitnega obstoja kakšne predhodne cerkvice ali kapele s tem zavetnikom.37 Prav tako se odpira vprašanje povezav s Furlanijo ali vsaj s furlanskojezičnim območjem. Leto prve omembe (1309) ni bilo prav srečno, saj so po Goriškem pustošile kobilice.38 Naslednjič se Štanjel omenja leta 1331, sicer res z imenom po sv. Danijelu (de Sancto Daniele), a je istovetenje s Štanjelom negotovo. Kontekst, v katerem se pojavlja Musinus de Sancto Daniele, ki je nastopil kot ena od prič pri sklenitvi miru bratov Phanfina

Svetovna zgodovina, str. 251 in 256; Zgodovina Slovencev, str. 132−133, 156 in 389.

Merkù, Nomi di persone, str. 518 (kasnejša datacija v leto 1310); Isti, Toponomastični ocvirki, str. 147

Šlo je za darovnice z menjavo lastništva in seznam posesti goriških grofov na Krasu okoli leta 1200. Gl.: Kos

Štih – Simoniti, Na stičišču svetov, str. 80, 81, 103 in 111; Kosi, Spopad za prehode, str. 25.

Štih, Srednjeveške goriške študije, str. 93−94.

Seznam posesti goriških grofov okoli 1200, str. 108−109. Gl. tudi: Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas,

(zgodnejša datacija v leto 1309). M., Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 36−38.

str. 68. Zemljevid za obdobje 1209–1228 prikazuje na območju Rihemberka in Štanjela mešano Oglejsko ali Goriško gospostvo. 32

Štih, Srednjeveške goriške študije, str. 74 in 80−81.

Štih, Srednjeveške goriške študije, str. 72−74; Kosi, Spopad za prehode, str. 43−54.

Sapač, Grajske stavbe, 246−249. O gradnji dvorcev oziroma stolpov, ki so varovali prehode čez reko Vipavo

Gl. op. 27.

Kos F., Iz arhiva, št. 31.

Merkù, Toponomastični ocvirki, str. 147−148. Gl. tudi: Snoj, Etimološki slovar, str. 418. Avtorju se verjetnejši

Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 52.

in Kras gl.: Pavlin, Goriška, 173.

zdi izvor poimenovanja iz imena sv. Danijel, a izvora imena iz furlanske oblike “Anculus” ne izključuje.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

in Hendrica z gradu Pramperg (danes Prampero) jugovzhodno od Ratnja pri Guminu z Duringussijem in Nicolaom z gradu Mels severozahodno od Vidma, kaže, da gre najverjetneje za San Daniele v Furlaniji.39 V primeru, da je bil Musinus res Štanjelec, bi glede na rang ostalih udeležencev pomiritve lahko šlo za plemiča, ki je lahko bil le ministerial iz dvorca na Turnu.

Prava tamkajšnja plemiča, gotovo ministeriala, sta bila Czerenga in po njegovi smrti njegov sin Bowczina, ki je bil oskrbnik goriške grofice Katarine, žene grofa Majnharda VI. Bowczina in njegovo potomstvo – ta formulacija kaže na obstoj ministerialske rodbine – je Katarina 14. maja 1350 sprejela v svoje varstvo.40 Vas pod dvorcem in dvorec sta nosila ime po sv. Danijelu, ki je bil tudi zavetnik verjetno še romanske vaške cerkve. Ta je bila podružnica komenske župnije sv. Jurija. Zaradi njene pozne ustanovitve je celo možno, da sta Komen in z njim območje Štanjela najprej spadala pod pražupnijo v Štivanu.41 Dolgotrajna kriza goriških grofov na poti njihovega zatona se je dotaknila tudi Štanjela. Na podlagi določil poročne pogodbe, ko so leta 1372 Goriški svojo Katarino omožili z bavarskim vojvodo Ivanom Wittelsbachom, je po smrti Katarininega očeta Majnharda VII. (VI.) v letu 1385 ena tretjina goriške dediščine – del te je bil tudi Štanjel – prešla v bavarske roke za obdobje od leta 1386 do leta 1390, ko so jo Goriški uspeli drago odkupiti nazaj.42 Tedanji Štanjel posestno ni bil enoten. Svoje posesti v njegovi okolici je imel stolpasti dvor, ki ga je morda že tedaj imela v fevdu s strani goriških grofov rodbina Ellacher.43 Popis urbarialnih dohodkov in obračunov goriških uradov ali gospostev, ki ga je kot del konsolidacije goriške grofije dal napraviti Majhardov sin Henrik IV., pokaže, da je leta 1402 Štanjel deloma spadal v župo Gabrovico v okviru rihemberškega urada ali gospostva. Ta je obsegala nekdanja posestva Rihemberških in po njihovem izumrtju leta 1371, ko so prešla nazaj v neposredno upravo Goriških, so bile posamično ali v sklopih dodane proste kmetije, med katere so očitno sodile tudi nekatere štanjelske. Dodatno jih je del spadal pod urad (gospostvo) Spodnji Kras, ki so ga Goriški med letoma 1396 in 1398, verjetno pa že

prej, dali v zastavo,44 del pa še, če lahko s previdnostjo uporabimo za stoletje mlajše podatke iz leta 1499, v župo Kopriva in Štanjel, ki je bila del gospostva Vipava.45 Štanjelci iz 15. stoletja, če upoštevamo urbarja iz leta 1402 in 1499, so pridelovali pšenico in oves, redili so živino in kokoši in se ukvarjali s čebelarstvom in vinogradništvom.46 V Štanjelu je bila tedaj tudi mitnica ob poti, ki je vodila iz Vipavske doline preko Krasa na eni strani proti pristaniščem v Štivanu in Devinu, na drugi pa proti Trstu.47 Z njim so Štanjelci imeli stike že od zgodnjega 14. stoletja naprej, kakor kažejo seznami tržaškega kapitlja. Nekateri so se zaradi gospodarske krize na koncu 14. in v 15. stoletju, ki se je na Krasu kazala v pustotah (opuščenih kmetijah), v Trstu tudi naselili. Del je našel (dodaten) dohodek v tovorništvu.48 Turški vpadi v zadnjih desetletjih 15. stoletja so samo še okrepili padec prebivalstva in rast opustelih kmetij, t. i. pustot.49 V nemirnem 15. stoletju je Štanjel še največji napredek doživel na cerkvenem oziroma verskem področju. Leta 1443 se omenja srednjeveški vikariat s faro, ki je bil ustanova štanjelske graščine. Cerkvi sv. Danijela je 1451 papež Nikolaj V. podelil odpustke z namenom zbiranja sredstev za njeno popravilo. Pobudnike cerkvene novogradnje, ki je najverjetneje potekala v letih 1455–1460 in je dala kvalitetno gotsko stavbo, je potrebno iskati v vrstah pomembne goriške plemiške rodbine Thurn ali della Torre, ki je imela posesti tudi na območju Štanjela. Na čelu štanjelske verske skupnosti se v letih 1477 in 1478 omenja kaplan.50 Pomen prisotnosti Thurnov se je za Štanjel še toliko bolj povečal leta 1462, ko je goriški grof Leonhard rihemberški grad in gospostvo, ki je deloma obsegalo tudi Štanjel, podelil v fevd Febu IV. Thurnu.51 39

Otorepec, Gradivo, št. 644. Tudi Otorepec identifikacijo s Štanjelom navaja kot vprašljivo. Gl.: Otorepec,

Kos F., Iz arhiva, št. 31; Sapač, Grajske stavbe, 249.

Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 93−94 in 96; ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136.

Joppi, Documenti goriziani, št. 305; Pavlin, Goriška, str. 18.

Sapač, Grajske stavbe, 249.

Goriški urbarialni dohodki in obračuni 1398, 1402, str. 129; Kosi, Spopad za prehode, str. 106−107; Bizjak,

Urbar za Vipavo 1499, str. 254.

Goriški urbarialni dohodki in obračuni 1398, 1402, str. 129; Urbar za Vipavo 1499, str. 263.

Goriški urbarialni dohodki in obračuni 1398, 1402, str. 129; Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 213,

Merkù, Nomi di persone, str. 140, 253, 309, 315 in 518; Kos M., Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 69−71.

Simoniti, Turki so v deželi že, str. 88.

Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96; Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 55−57, 59 in

Sapač, Grajske stavbe, str. 103.

Gradivo, str. 319 in 328.

Ratio facta est, str. 158 in 161−162.

208−209, zemljevid.

275.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V a s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

 Goriški grof Leonhard.

(1440-1500).

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Med zunanjimi dejavniki, ki so posegali v štanjelsko zgodovino, sta še najmanj sledov pustili dve dedni pogodbi. V prvi, pogodbi goriških grofov s celjskimi, iz leta 1437, pri opredelitvi goriških dominijev Štanjel sicer ni omenjen, kar kaže ob navajanju pomembnejših gradov, ki so bili tudi sedeži gospostev, na njegov majhen pomen v sklopu goriških posesti. Zadnji goriški grof Leonhard je poleti leta 1462 s Sigismundom iz tirolske veje Habsburžanov v boju proti Frideriku Habsburškemu sklenil deželni mir, ki mu je sledila dedna pogodba. Po prvi različici bi v primeru izumrtja Goriških tirolski Habsburžani dobili gospostva na jugu goriškega dominija, med katerimi je bil naštet tudi Štanjel. Pogodbi sta zaradi drugačnega razvoja dogodkov, izumrtja Celjskih leta 1456 in Sigismundove smrti leta 1490, ostali le mrtvi črki na papirju.52 Mnogo bolj kot igre med dinastijami in boj Habsburžanov za Trst in dostop do Jadrana, ki so goriški Štanjel pustile pri miru,53 so Goriško s Krasom in Štanjelom prizadele naravne nesreče in kuge, predvsem pa turški vpadi. Kobilice so zabeležene za leti 1442 in 1475, 54 kuge pa za leta 1477, 1491 in 1494.55 Od leta 1472 do 1475 je trajala suša, ki je povzročila lakoto.56 V ta že tako težek položaj sedemdesetih let 15. stoletja so udarili še turški vpadi, ki jih je morda kot begunec naznanjal avtor glagolskega napisa v štanjelski cerkvi iz leta 1464.57 Ogroženost Krasa in s tem Štanjela je bila velika, ker je Kras ležal med vpadno potjo ob morju in vpadno potjo po Vipavski dolini in ker je bil večkrat kolateralna žrtev vpadov, ki so bili prvenstveno usmerjeni proti beneški Furlaniji.58 Turki so prvič pridrli na Kras novembra 1471, ko je ena od skupin prodrla preko Sežane v Vipavsko dolino in proti Gorici. Morda je prav ta oplenila Štanjel in požgala stolpasti dvor. Morda pa je treba močno plast žganine, ki se jo povezuje s tem dogodkom, povezati z avstrijsko-beneško vojno, ko so ga ponovno razdejali Benečani.59 Zavzetju je sledila utrditev Štanjela. Do nje najverjetneje ni prišlo v naslednjem letu, tj. 1472, ker so tedaj Turki dvakrat pustošili po Krasu. Verjetno so izkoristili leta 1473–1475, ko Turkov ni bilo na Kras. Okoli obstoječe naselbine so zgradili obzidje, ki je bilo

najbrž povezano z dvorom vrh vzpetine. Del obzidja je bil stolp kvadratnega tlorisa, ob katerem se je kasneje razvil zametek sedanjega dvorca. Izven obzidja je ostala štanjelska cerkev, ki so jo verjetno obzidali s posebnim obzidjem.60 Štanjelski tabor je nadzoroval prihode Turkov s kraške smeri proti Rihemberku in Vipavski dolini in hkrati nudil zaščito prebivalcem.61 Nadaljnji vpadi na Kras v 15. stoletju so si sledili v letih 1476, 1477, 1478 (dvakrat), 1481 in 1499.62

Doba Cobenzlov Prihod rodbine Cobenzl v Štanjel, ki ga je nato zaznamovala za tri stoletja, je povezan z izumrtjem goriških grofov in prehodom Goriške v habsburške roke leta 1500. Tik pred tem so novi deželni knezi ali pa še goriški grofje v letih od 1485 do 1502 urad (gospostvo) Spodnji Kras, kateremu sta pripadali dve štanjelski kmetiji, ukinili in priključili rihemberškemu, del štanjelskih kmetij pa je še dolgo v 16. stoletju (urbar iz leta 1531) ostal pod gospostvom Vipavo.63 Tako je Štanjel, v katerega so prišli Cobenzli in tam pridobili nekaj posesti, večinoma spadal v rihemberško gospoščino.64 Kot prvi štanjelski Cobenzl se omenja Krištof Cobenzl, ki je kot oskrbnik in poveljnik v prvem letu avstrijsko-beneške vojne (1508–1516), tj. leta 1508, pred Benečani konec aprila neuspešno branil Štanjel. Avstrijska oblast se je vrnila že naslednje leto (1509), a to ni prineslo miru. Leto 1510 sta zaznamovala kuga in umazano vojskovanje (medsebojna pustošenja, požigi in poboji). Če slednje Štanjela ni doseglo, je Štanjelce vsaj zelo vznemirilo. V naslednjem letu je 26. marca sledil zelo hud potres. Beneška vojska je po Krasu ponovno pustošila leta 1513.65 Že tako težek položaj so leta 1515 zapletli še goriški kmetje, ki so se pridružili 52

Pavlin, Goriška, str. 26, 38, 46 in 130 in 38, op. 131.

Gl. zlasti: Kosi, Spopad za prehode, predvsem str. 61−142.

Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 52.

Czoernig, Görz… Das Land, str. 689.

Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 79.

Krajevni leksikon, str. 337.

Za vpadne poti gl.: Simoniti, Turki so v deželi že, str. 82−84.

Simoniti, Turki so v deželi že, str. 56; Sapač, Grajske stavbe, str. 249−250 in 282−283.

Sapač, Grajske stavbe, str. 282−283

Pavlin, Goriška, str. 42, op. 159.

Za kronologijo turških vpadov gl.: Simoniti, Turki so v deželi že, str. 56−81 in 98.

Bizjak, Ratio facta est, str. 163; Kosi, Spopad za prehode, str. 198.

S. R., Pravno življenje, str. 203.

Kosi, Spopad za prehode, str.145−167; Sapač, Grajske stavbe, str. 249 in 253; Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 95.

č ž − Ž Č fi fl ,ć −˝ − Čfi ć − Ž

Va s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

vseslovenskemu kmečkemu uporu. Niso napadali gradov, se je pa kmečka zveza pritožila pri cesarju zoper deželnega glavarja.66 V povojni obnovi so Cobenzli v vojni požgani stolpasti dvor opustili in ob njegovem gospodarskem predgradju na severozahodu Štanjela zgradili nov dvorec z videzom večje hiše. V njihovih rokah je ostal do prve polovice 17. stoletja, ko so ga pred letom 1643 prodali plemiški družini Budigna. Sredi 18. stoletja je to bil nadstropen kompleks, ki je v 19. stoletju prešel v kmečke roke.67 Še bolj je Štanjel zaznamovala izgradnja novega obzidja s stolpi, ki je nadomestilo staro poškodovano in je zajelo še dodaten prostor skupaj s cerkvijo. Za dovoljenje za izgradnjo in uporabo materiala iz opuščenega stolpastega dvora kot gradiva so se kmetje štanjelske soseske skupaj s Tomažem Cobenzlom, ki je na položaju oskrbnika in poveljnika nasledil Krištofa, okoli leta 1520 s pismom obrnili na deželnega kneza.68 Prošnje po utrjevanju in utrditev so bile več kot upravičene, saj so Turki ponovno pridrli na Kras leta 1526, leta 1527 iz smeri Ilirske Bistrice, mimo Komna skoraj do Devina, 1528, ko so iz Štanjela streljali s topovi, 1532 in 1536.69 Prostor med starim in novim obzidjem so kmalu zapolnile hiše, ki so se naslonile na staro obzidje, in nastavki zgornjega dela kasnejšega dvorca. Cobenzli so nekoliko kasneje odkupili tri hiše pri srednjeveškem stolpu, ki so jih nato notranje povezali in preuredili v novo domovanje. Nasproti tem, naslonjena ob novo obzidje, so postavili gospodarska poslopja.70 Fevdalni gospodar Štanjela je leta 1528 postala rodbina Lanthieri, ko je Gašperju I. nadvojvoda Ferdinand I. podelil v zakup gospostvo Rihemberk. Štanjelci so tako večinoma plačevali in opravljali obveznosti rihemberškemu gradu.71 To se je spremenilo z ambicioznim Janezom Cobenzlom (ok. 1534– 1594), ki je naredil bleščečo upravno, državniško, “versko referentsko” in diplomatsko kariero v službi Habsburžanov, hkrati pa ostal katolik in se ni pridružil protestantskemu gibanju, kot so se Lanthieriji z Rihemberka.72 Zasluge so leta 1564 njemu in bratu Ulriku prinesle dedni baronski naslov, a prelomna za

prisotnost Cobenzlov v Štanjelu je bil njihova skoraj popolna osvoboditev od rihemberškega gospostva leta 1572 oziroma 1573 in pridobitev posesti na območju Štanjela.73 To je Janezu omogočilo, da je v zamahu svoje graditeljske vneme (npr. Prosek, Jama, Moš …) do nekaj pred letom 1580 zgradil starejši zgornji del današnjega dvorca. Prezidal je domovanje ob srednjeveškem stolpu. Nasproti stoječa gospodarska poslopja je podrl in zgradil enonadstropni trakt z ogrevanimi sobami, del katerega je bil okrogli stolp. Zunanja stena trakta se je naslonila na tukaj prav tako novozgrajeni odsek obzidja. Ker je Janez pri tem z zaprtjem dvorišča zagradil tamkajšnjo cesto, je v pismu nadvojvodi Karlu II. v Gradec, v katerem ga obvešča o izgradnji dvorca, prosil za dovoljenje, da bi smel postaviti trojna vrata, ki bi omogočala nadzorovan prehod po poti čez dvorišče.74 Štanjel zadnje tretjine 16. stoletja je imel tri letne sejme: na sv. tri kralje, sv. Primoža in sv. Marijo Magdaleno. Ugodne trgovske in prometne razmere so omogočale obstoj deželnoknežje mitnice, ki se omenja v osemdesetih letih 16. stoletja. Privabile so tudi pregnane tržaške Jude, da so se leta 1564 naselili tukaj – po ljudskem izročilu z dovoljenjem “grofa Kobenzla” na kraju, imenovanem Judansko.75 Za štanjelske vernike je skrbel kaplan, ki se omenja leta 1570.76 Do kmečkih nemirov je prišlo v letih 1587–1588, ker so Štanjelci odklonili desetino od novin na gmajni, in morda tudi leta 1594, ko so skupaj z ostalimi goriškimi kmeti odklonili tlako pri gradnji utrdb v Gradišču ob Soči.77 V 17. stoletju je gradbene posege na gradu in v naselju nadaljeval Janez Filip († 1630), sin Janezovega brata Ulrika. Kot svetovalec nadvojvode je dosegel, da

Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 225.

Sapač, Grajske stavbe, str. 249−251 in 285.

Sapač, Grajske stavbe, str. 250 in 283−284; Simoniti, Vojaška organizacija, str. 202−203 (pismo datira v sredo

Simoniti, Turki so v deželi že, str. 121, 124−125 in 207; Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 240; Rutar,

Sapač, Grajske stavbe, str. 284−285.

Sapač, Grajske stavbe, str. 103; S.R., Pravno življenje, str. 203 in 206.

PSBL 3, geslo Cobenzl, str. 191; Sapač, Grajske stavbe, str. 253−255; Južnič, Kobencli, str. 55−56; Gruden,

Sapač, Grajske stavbe, str. 253; S. R., Pravno življenje, str. 203.

Sapač, Grajske stavbe, 254-255 in 284-286; Seražin, Štanjelski grad, str. 170−174.

Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 213 in 231; S. R., Pravno življenje, str. 203 in 205; Bejži zlodej, str.

Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96.

Koropec, Slovenski puntarji, str. 15.

16. stoletja); Seražin, Štanjelski grad, str. 169−170 in 171, op. 15. Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 74.

Zgodovina slovenskega naroda, str. 746 in 748−750.

156, št. 102.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

je leta 1607 bilo za Cobenzle ustanovljeno gospostvo Štanjel in da ga je zakupil.78 Že 1603 je v vaški cerkvi preuredil rodbinsko grobnico, 1609 pa je bil dokončan zvonik z limonasto konico. Na cerkvi so bila opravljena še druga dela in v teku navedenega stoletja je bila barokizirana notranjost.79 V tem obdobju je bil zgrajen tudi predhodnik krila gradu, ki sega od polkrožnega stolpa do vhoda v naselje.80 Janez Filip je poizkušal izboljšati status Štanjela, ko je leta 1615 deželnega kneza prosil, naj župi in taboru Štanjel (Supp vnnd Täber St. Daniel am Carst) podeli tedenski sejem, kar bi ga povzdignilo v trg, njemu, Janezu Filipu, pa, da potrdi široke sodne pravice v štanjelskem pomirju. Ni znano, ali je Štanjel tudi zares postal trg, ker ga viri poznajo samo kot komun.81 30

Sin Janeza Filipa, Janez Gašper († ok. 1647), v Štanjelu sicer ni nič gradil, a je gospostvo Štanjel leta 1631 dokončno pridobil za Cobenzle.82 Ti pa niso bili edina plemiška družina, ki je bivala v kraju. Že pred letom 1643, ko se prvič omenja, se je v Štanjelu naselila rodbina Budigna, ki je tu najbrž ostala do konca 18. stoletja.83 Pravi gradbeni razmah je sprožil Janez Filip II. (1635–1712), sin Janeza Gašperja, ki je dvorec Štanjel temeljito prezidal v osrednjo rezidenco med Gorico in Trstom. Do okoli leta 1681 je nadzidal trakt vzdolž obrambnega obzidja, povišal polkrožni stolp in nasul dvorišče, tako da je nekdanje pritličje prišlo na nivo kleti. Malo pred tem (1679) je bil urejen prostor med dvorcem in cerkvijo, ki je bil nato do leta 1699 od dvorišča ločen z zidom. Do tega leta je vzdolž starega obzidja do cerkve z nadzidavo obstoječih stavb – starega dela dvorca pri srednjeveškem stolpu in dokupljenih kmečkih domačij − nastal nov trakt, ki ga je zaključeval oglati stolp z arkadami.84 Na koncu razvoja, ko je grad dosegel izgled, ki ga kasneje praktično ni spreminjal, njegov tloris še najlažje opišemo z veliko tiskano črko “A”, kjer prečko predstavlja stopnišče med zgornjim in spodnjim dvoriščem. Vzporedno s tem je teklo tudi življenje izven gradbišča. V letu 1655 je prišlo do novih kmečkih nemirov.85 Na področju cerkvene zgodovine je Štanjel doživel nihanja. Cerkev sv. Danijela se leta 1651 omenja kot neoskrbovana podružnica komenske župnije. V letu 1663 ji je papež Aleksander VII. podelil nekatere odpustke, čez 5 let pa je imela status kuratne

kapelanije.86 Cobenzli so dosegli nov uspeh v svojem družbenem vzponu leta 1674, ko so bili povzdignjeni v državne grofe.87 Kuga, ki je leta 1682 razsajal v Gorici in njeni okolici, Štanjela ni dosegla zaradi zapor okoli okuženega območja.88 V začetku 18. stoletja so tudi Štanjel prizadele slabe letine in živinske kuge ter izčrpanost zaradi španske nasledstvene vojne (1701–1714). Iz tega izhajajoči upor Tolmincev proti pobiralcu davkov Bandelu, ki je izbruhnil v marcu leta 1713, so Tolminci v aprilu razširil tudi na Kras. Kraševci kot razlog za upor niso razglašali samo novih davkov, ampak so zahtevali tudi revizijo urbarialnih dajatev. Ustanovljena je bila kmečka zveza, verjetno imenovana “naša dežela”, z notranjo organizacijo. Manjše žarišče nemirov, ob enem od glavnih kraških v Rihemberku, je bil Štanjel, kjer so se kmetje uprli izvrševanju tlake z izgovorom, da jim to brani “vsa dežela”, tj. kmečka zveza. Upor na Krasu je bil zatrt junija 1713 s prihodom krajišnikov, ki so v nekaj dneh polovili vodje upornikov. Trdnost kmečke zveze se je pokazala tudi po tej pomiritvi. Ko je Ludvik Gundaker (1678–1764), ki je po smrti očeta Janeza Filipa II. podedoval Štanjel in Lože, od štanjelskih voditeljev upora zahteval, da od vaščanov zahtevajo pokorščino, so ti odgovorili, da morajo naročilo najprej sporočiti soseskam.89 Kmalu za puntom je leta 1718 sledila huda suša, zaradi katere so Kraševci hodili po vodo v Vipavo. Temu se je pridružila še »šiba« gosenic in kobilic, kar je z okleščenjem že tako borne letine povzročilo lakoto.90 V obdobju Ludvika Gundakerja, ki je večino časa preživel v Štanjelu, je bil morda v prvi polovici 18. stoletja del stolpa z arkadami preurejen v grajsko kapelo. Nato je do prve polovice 20. stoletja grad doživljal le manjše posege. Po smrti Ludvika Gundakarja leta 1764

Sapač, Grajske stavbe, str. 255; Seražin, Štanjelski grad, str. 170−171, op. 14.

Sapač, Grajske stavbe, str. 287; Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 275.

Sapač, Grajske stavbe, str. 288.

Golec, Nastanek in razvoj, str. 392. Nekatere oznake Štanjela kot trga, ki se pojavljajo, so nezanesljive (prav

Morelli, Istoria della contea, 4, str. 145.

Sapač, Grajske stavbe, str. 250.

Sapač, Grajske stavbe, str. 255 in 288−291.

Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 317.

Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96.

Sapač, Grajske stavbe, str. 255.

Czoernig, Görz… Das Land, str. 816.

Marušič, Veliki tolminski punt, str. 4-10, 16, 20, 11, 26−27 in 30; Isti, Kras in Kraševci, str. 7−18; Sapač,

Vidmar et al. Kronika Rihemberka – Branika, str. 98.

tam).

Grajske stavbe, str. 256.

č−ž ,

žž ž

Va s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

je Štanjel in Lože podedoval nečak Gvidobald (Gvido) (1716–1797), ki pa je veliko časa preživel v Gorici. Obe navedeni posestvi sta bili tedaj že zadolženi. 91 Če vzamemo leto 1764, ko je Štanjel prešel s strica na nečaka, kot točko v času, nam viri o Štanjelu v zadnji tretjini 18. stoletja povedo naslednje. Obdajalo ga je staro, večinoma že propadlo obzidje. Ruševine stolpastega dvora na vrhu vzpetine so še vedno izstopale. Stanovanjska poslopja so bila slaba in večinoma propadajoča. Prometna infrastruktura je bila slaba. Poti v okolici so bile kamnite, ozke in primerne le za ježo ter le v nujnih primerih za prevoz z vozom z volovsko vprego.92 V vasi je imel sedež vikariat komenske župnije, ki je leta 1764 oskrboval še podružnice v Kobdilju, Hruševici in Kobjeglavi ter grajsko kapelo.93 Mlado prebivalstvo je predstavljalo okoli tretjino prebivalstva. Huda lakota leta 1764 se je odrazila v 120 umrlih in le 70 rojenih.94 V skladu z upravnimi in sodnimi reformami je leta 1792 Štanjel postal sedež okrajnega komisariata in sodišča. Morda je bil že tedaj stolp z arkadami spremenjen v sodišče, kjer se to omenja šele leta 1820. Zaradi tega je bil stolp tudi izločen iz kompleksa dvorca.95 V kraju naj bi z začetnimi prekinitvami od leta 1802 naprej delovala šola.96 Zadnji Cobenzl, državnik, diplomat in razsvetljenec Janez Filip (1741–1810), se je raje zadrževal na Dunaju, zaradi česar je Štanjel izgubil vlogo plemiške rezidence. Njegova smrt označuje mejnik dveh dob v štanjelski zgodovini. Na eni strani je oporočni prehod Štanjela na Mihaela Coroninija, na drugi pa je bil Štanjel državno izločen iz habsburškega okvira in je bil v letu njegove smrti del Ilirskih provinc pod žezlom Napoleona, proti kateremu se je v zadnjih letih svojega življenja toliko boril.97

Šmarje z Zavinom, Vrtovče in Štanjel.99 Ta, v bistvu njegova katastrska občina, je imela sredi prve polovice 19. stoletja okoli 80 domačij in okoli 400 prebivalcev. Sama štanjelska vas se je še vedno stiskala samo za podirajočim se obzidjem. Razen zaposlenih pri komisariatu, sodišču in gospostvu ter kaplana, ki je vodil podružnico komenske župnije, so v kraju živeli samo kmetje. Nekateri so se dodatno ukvarjali še z rejo sviloprejk in čebelarstvom. Ob reki Branici so živele štiri mlinarske družine, ki pa so hkrati obdelovale zemljo. Med živino so povsem prevladovale ovce, med poljščinami pa žitarice. Šole v času nastanka elaborata za franciscejski kataster (1829–1830) v Štanjelu ni bilo.100 Leta 1826 je bila tudi dokončana nova, še današnja, cesta iz Rihemberka (današnji Branika) do Štanjela. Pred tem je povezava šla skozi Spodnjo Branico in se iz Podlazov v strmih ovinkih vzpela do Štanjela.101 Gospostvo in grad sta začela doživljati stagnacijo in zaton, ker je Mihael Coronini Cronberg ob vsem ostalem premoženju imel malo smisla zanju. Zato ju je skupaj še z nekaterimi posestvi najprej oddal v zakup Jožefu Mayerju (1814–1825),102 nato pa je leta 1825 grad Štanjel prodal industrialcu Janezu Krištofu Ritterju, ki je bil leta 1827 pobaronjen v pl. Zahony. Leta 1830 so Štanjel zajeli kmečki nemiri kot odmev na julijsko revolucijo v Franciji, ko so se podložniki odpovedali urbarialnim dajatvam. Šele vojska jih je ponovno prisilila k pokorščini.103 V revolucionarnem letu 1848, ko je bil lastnik gradu že Krištofov sin Julij Hektor, so meseca marca uporni kmetje grad napadli in ga oplenili. Predvsem so hoteli z gradu prepoditi oskrbnika Švaro, ki je terjal previsoko desetino. Kmalu za tem so Ritterji grad prodali.104 91

Štanjel v 19. stoletju in do 1. sv. vojne

Sapač, Grajske stavbe, str. 256 in 291−293.

Slovenija – opisi, str. 126 in 127.

Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96−97.

Attems, Vizitacijski zapisniki… 1750−1759, str. 49 in 529−530; Isti, Vizitacijski zapisniki… 1762−1773, str.

Vodnik po fondih, str. 42; Sapač, Grajske stavbe, str. 292.

Vodnik po fondih, str. 355−356.

Sapač, Grajske stavbe, str. 256−257; Južnič, Kobencli, str. 77.

Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 397-409.

Elaborat franciscejskega katastra za Štanjel, 660.01, fol. 45; Haupt–Ausweis über Eintheilung … im Jahre

140−142 in 520. O lakoti gl.: Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 98.

Kratkotrajna francoska oblast (1809–1813)98 v Štanjelu ni pustila vidnih posledic. V predmarčnem obdobju do leta 1848 je bil Štanjel še nadalje sedež okrajnega sodišča in okrajnega komisariata, ki je obsegal glavni občini Štanjel in Pliskovico. Glavna občina Štanjel se je naprej delila na podobčine Hruševico, Kobdilj, Štjak s Stomažem, Kobjeglavo,

1818, str. 20; Nusdorfer-Vuksanović et al., Občinska središča v obdobju 1814–1861, str. 4. 100 Elaborat franciscejskega katastra za Štanjel, 660.01, fol. 45−48 in 51. 101 Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 102−103. 102 PANG 344, fascikel 2, Zakupna pogodba med Mihaelom, grofom Coronini Cronbergom in Jožefom Mayerjem za posest Štanjel in Lože ter v Vipavskem okraju ležeče imenje Planina ter od gospostva Žablje odkupljeno imenje Šmarje; PANG 344, fascikel 2, Podaljšanje zakupne pogodbe med Mihaelom, grofom Coronini Cronbergom in Jožefom Mayerjem za posest Štanjel in Lože ter v Vipavskem okraju ležeče imenje Planina. 103 Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 104. 104 Sapač, Grajske stavbe, str. 257-259; Legenda o Krasu, str. 78−79.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Pogled na grad ok. 1900.

Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Z odpravo fevdalnega družbenega reda je dvorec izgubil vlogo središča zemljiškega gospostva in je začel propadati. Do izbruha 1. sv. vojne so se zvrstili številni lastniki: vitez Jožef Fabiani, grof Mels, baron Sessl, tržaška društva pod vodstvom kapitana Parsija in Camillo pl. Moratini. Imenovani so na dvorcu opravili le še manjša gradbena dela.105 V petdesetih letih 19. stoletja je Štanjel doživel več upravnih sprememb, ki po svoje kažejo na padanje njegovega pomena v korist Komna. Najprej, še leta 1849, je bil ukinjen okrajni komisariat Štanjel.106 Nato je bila leta 1850 ustanovljena občina Štanjel s 1821 prebivalci, ki je poleg katastrske občine Štanjel s 561 prebivalci obsegala še katastrske občine Kobdilj, Koboli, Hruševica in Kobjeglava s Tupelčami. Slednja se je čez nekaj desetletij osamosvojila. V Štanjelu je bila šola za celotno občino.107 Na področju sodstva pa je Štanjel doživel izgubo, ker je bilo leta 1854 okrajno sodišče prestavljeno v Komen.108 Po drugi strani je pridobitev za Štanjel bila ustanovitev pošte leta 1864.109

prenehala, saj leta 1892 ni več delovala niti ni delovalo bralno društvo.110 Kmetijstvo je še vedno bila vodilna gospodarska panoga. Živinoreja je doživela velike spremembe, ker se je iz pašne ovčjereje prešlo na hlevsko govedorejo.111 Za pospeševanje vinogradništva je bilo leta 1885 ustanovljeno Vinarsko društvo.112 V okviru pogozdovanja Krasa je bil konec 19. stoletja na Gabrščku zahodno od Štanjela zasajen borov gozd.113 Druga polovica 19. stoletja je tudi čas, ko se začeli Štanjelci graditi hiše tudi izven obzidja, s čemer je začel nastajati del vasi, imenovan Dolnja vas.114 Ob prelomu 19. v 20. stoletje nam Štanjel daje naslednjo podobo. V kraju so imeli sedež kuracija, poštni urad, hranilnica in posojilnica, orožniška 105 Sapač, Grajske stavbe, str. 259 in 292−293. 106 Vodnik po fondih, str. 42 in 44. 107 Landes Gesetz und Regierunsblatt: Appendice…, 1851, str. 22−25; Vidrih Lavrenčič – Nusdorfer Vuksanović, Občine na Goriškem, str. 11 in 25. 108 Vodnik po fondih, str. 211−212. 109 Juriševič, S pošto skozi preteklost, str. 130. 110 ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136; Rutar, Poknežena grofija… Prirodoznanski …opis, str. 108. 111 Svoljšak, Zgodovinski prerez Krasa, str. 269. Gl. tudi: Leksikon občin, str. 31 (v katastrski občini Štanjel so

Narodna zavest si je utrla pot tudi v Štanjel, kjer so leta 1870 ustanovili čitalnico, ki pa je kasneje

popisovalci leta 1900 našteli 482 goved in le 5 ovac). 112 ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136. 113 Krajevni leksikon, str. 337; Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 111. 114 Spletni vir 3 (zemljevid iz leta 1880); ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136.

č−ž ,

žž ž

Va s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

postaja in dvorazredna ljudska šola. Zadnji dve in občina so imeli prostore v gradu – šola točneje v grajskem stolpu blizu cerkve115. Štanjelskim otrokom je na svet pomagala vaška babica. V vasi so se nahajali še trgovec, čevljar, kovač, krojač, dva mizarja in trije zidarji. V celotni občini je bilo šest gostilničarjev. Sejemska dneva sta bila 7. januar in 30. junij. Obstajalo je tudi društvo Ljudska knjižnica.116 A za naštetim se skriva demografsko nazadovanje, ki ga je Štanjel skupaj z zaselki doživljal od leta 1880 do leta 1900, ko je število prebivalcev padlo s 352 na 274.117 Novo življenje je prinesla izgradnja bohinjske proge proti Trstu, ki je bila odprta leta 1906.

Železniška postaja pod Štanjelom, ki pravzaprav stoji na kobdiljski zemlji, je imela pomembno vlogo v času parne vleke, saj so tu lokomotive dopolnile svoje zaloge vode, ki so jo porabile na vzponu iz Braniške doline na Kras, ker do Opčin nato ni bilo vode. Vodo za lokomotive, ki so jo v Podlazih črpali iz Branice, so prečiščeno kot pitno vodo speljali po vodovodu do železniške postaje in sosednjih hiš.118 Življenje ob progi se je odrazilo v popisu iz leta 1910. Število prebivalcev je nehalo padati in se dvignilo na 322.119 V Štanjelu so pridobili enega čevljarja, mesarja in gostilničarja ter dva dodatna sejma. Ustanovili so tudi novo bralno društvo.120

Štanjel med 1. svetovno vojno Zaradi železnice in železniške postaje je Štanjel postal pomemben vojaški center v zaledju kraškega odseka soške fronte. Tu so bile postavljene številne barake in skladišča. Tu je bila tudi železniška strojna izpostava. V gradu, ki so ga morali domačini izprazniti, je bil nastanjen lazaret. Ker ni zadostoval velikemu pritoku ranjencev, so na robu vasi postavili poljsko bolnišnico

115 Sapač, Grajske stavbe, str. 282; Hmelak, Soška fronta, str. 204. 116 Leksikon občin, str. 30; Ročni kažipot … za navadno leto 1901, str. 150. 117 Krajevni leksikon, str. 298. 118 Rustja, Železnica skozi Branik, str. 187−188 in 208−209; Petronio, Transalpina, str. 110 in 112. 119 Krajevni leksikon, str. 298. 120 Ročni kažipot … za navadno leto 1901, str. 167.

 Avstro-ogrska vojaka z domačinkami v Gornji

vasi leta 1917. Foto: Vladimir Gradnik. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica. Original hrani PANG.

 Cesarica Zita v Štanjelu med I. svetovno

vojno. Original last M. Rupnik, Štanjel 29. Fotodokumentacija INDOK centra.

 Vojaki in osebje avstro-ogrske monarhije med

mašo, darovano v čast avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I., ki je 18. avgusta praznoval svoj jubilej. Iz zbirke Marka Mohorčiča.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Pogled na Štanjel iz tridesetih let

20. stoletja. Fotodokumentacija Kosovelove knjižnice Sežana.

v solidnih barakah. Slednja je bila namenjena lažjim, lazaret pa težjim ranjencem. Bolnišnica v Štanjelu je delovala še v letu 1918. Umrle in padle so pokopavali na načrtno urejenem vojaškem pokopališču severno od železniške postaje. Vsa gradbena dela na vojaških objektih so opravljali ruski vojni ujetniki.121 Zaradi vseh naštetih struktur je postal Štanjel v letih 1915–1916 cilj italijanskih letalskih napadov. Za obrambo pred njimi so Avstrijci postavili dve bateriji starejših topov (ena baterija šteje 6 topov). Ena je se je nahajala na hribu nad Štanjelom, druga pa na vrhu Pleša med Kobdiljem in Ponikvami. Njihovi šrapnelski izstrelki so bili ob padanju proti zemlji nevarni za domačine. Z napredovanjem Italijanov na Krasu je Štanjel prišel leta 1917 še v domet njihovega topništva.122 Večina Štanjelcev je odšla v begunstvo v Šentvid pri Stični. Redki, ki so leta 1917 še bili doma, so morali pod prisilo vojaških oblasti tolči kamenje in popravljati ceste.123 Po nam dosegljivih podatkih je v vojni padlo 6 oziroma 7 Štanjelcev.124 Notranjščina gradu je bila zaradi bivanja vojske precej opustošena.125

Pod Italijo

je bila likvidirana leta 1937. Gospodarska (obrtniki, trgovci in gostilničarji) in ostala infrastruktura (šola, pošta, varnost) je ostala zelo podobna tisti iz avstrijskih časov.126 Štanjelska občina v celoti se je tja do začetka tridesetih let uveljavila kot letovišče z nekaj dobrimi hoteli; danes bi jih označili kot turistične kmetije. Razširila se je tudi ponudba javnih prevozov, saj je poleg vlaka skozi vas vozil tudi že avtobus na liniji Ajdovščina–Trst.127 Na področju cerkvene uprave je Štanjel napredoval leta 1936, ko je bila ustanovljena župnija.128 Fašistično zatiranje in oblast v Štanjelu še najhitreje – ne da bi se spuščali v vse od poitalijančevanja imen in priimkov naprej – povzamemo s poitalijančenjem krajevnega imena v San Daniele del Carso, postavitvijo hiše fašizma (Casa del fascio) in tajnikom krajevnega fascia Toccafondijem.129 Fašistični režim je odpravil tudi lokalno samoupravo, ko je od leta 1926 naprej začela vlada na čelo občin imenovati podestàje.130 V letih 1935–1945 je bil štanjelski podestà

121 Hmelak, Soška fronta, str. 99 in 204−207; Močnik, Komenski Kras, str. 117−121; Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 139. 122 Hmelak, Soška fronta, str. 99−100; Močnik, Komenski Kras, str. 123.

V prvih letih nove oblasti, ko je še bilo mogoče narodno kulturno in gospodarsko življenje, sta leta 1923 v Štanjelu obstajala Bralno in pevsko društvo “Štanjel” in Hranilnica in posojilnica Štanjel na Krasu, ki pa

123 Močnik, Komenski Kras, str. 124; Matičič, Skozi plamene, str. 254−255. 124 Spletni vir 2. 125 Sapač, Grajske stavbe, str. 259. 126 Ročni kažipot … za l. 1923, str. 228. Za likvidacijo hranilnice in posojilnice gl.: Vodnik po fondih, str. 311. 127 Gortani, Gorizia, str. 635. 128 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96. 129 Vidrih Lavrenčič – Nusdorfer Vuksanović, Občine na Goriškem, str. 25; Marušič, Vendarle predvsem, str. 11. 130 Čermelj, Slovenci in Hrvatje, str. 44.

č−ž ,

žž ž

Va s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

arhitekt Maks Fabiani.131 Čez dve leti se je štanjelska občina povečala, ko sta ji bili s komasacijo priključeni občini Kobjeglava in Gabrje.132 Štanjel je pred 2. sv. v. dobil tudi ulice.133 Zatiranje je rodilo odpor, ki se je najbolj vidno odrazil v delovanju organizacije TIGR. V obdobju pred prvim tržaškim procesom je celica obstajala tudi v Štanjelu. Preko njega je po letu 1930 na Kras šla ena od skrivnih TIGR-ovskih poti za pošto, kurirje, ilegalno literaturo, navodila, sporočila, vodenje slovenskih in italijanskih antifašistov in poti na akcije. Ena od teh, na krajevni ravni Štanjela, je bila pošiljanje grozilnih pisem italijanskima učiteljicama. Prav tako je TIGR na območju Štanjela imel eno od skladišč streliva, ki pa ga je po naključju odkrila italijanska policija.134 Druga plat tega obdobja so obsežna gradbena dela, izvedena po načrtih Maksa Fabianija, ki so zajela dobršen del Štanjela. Na jugovzhodni strani je za njegovega svaka Enrica Ferrarija v letih 1920–1935 s preureditvijo niza hiš nastala Ferrarijeva vila z vrtom.135 Opravljenih je bilo še več drugih obnovitvenih in ureditvenih del v Štanjelu (npr. cerkveni trg) in njegovi neposredni okolici (npr. Hotel Miramonti v današnji šoli).136 Povsem na novo je bila leta 1938 zgrajena stavba fascia (Casa del fascio) – današnja telovadnica in pošta.137 Najbolj izstopajočo prenovo in svojevrstno renesanso pa je doživel dvorec. Fabiani je dosegel, da je zanemarjena in zapuščena stavba preko državnega odkupa prešla od družine Moratini v roke štanjelske občine. S priskrbljenimi državnimi sredstvi je, potem ko je leta 1935 postal župan, v letih 1936–1938 izpeljal prenovo. Rezultat je bila večnamenska stavba, ki je bila tudi upravno središče kraja. V stavbi dvorca je uredil prostore župana, občinske urade, osnovno šolo, vrtec, zdravniško ordinacijo, veterinarsko službo, delavnice, skladišča in dve dvorani – reprezentančno dvorano in kinematograf.138

osvobodilnega gibanja iz centrov v Trstu in Gorici začela širiti na Kras, kjer so bili do konca leta 1941 ustanovljeni številni odbori OF. Sredi septembra 1941 je prva skupina partizanov prišla z Mokrca južno od Ljubljane do neposredne bližine Štanjela v Spodnjo Branico. Iz tukajšnjega tabora je širila politično delo proti Krasu in Vipavski dolini. Prva njena oborožena akcija na območju Štanjela je bilo pretrganje telefonskih zvez in miniranje dela proge med Štanjelom in Koprivo.139 V začetku februarja leta 1942 so partizani uspešno napadli bunker ob železniškem predoru.140 Zaradi partizanske dejavnosti v okolici Štanjela so italijanske oblasti z namenom njenega tamkajšnjega zatiranja že leta 1942 štanjelskim karabinjerjem dodale še leteči oddelek. Istega leta je bila 15. avgusta uvedena tudi policijska ura.141 Na območju Štanjela bila do kapitulacije Italije v septembru leta 1943 najbolj aktivna Kraška četa tretjega ali Kraškega bataljona. Prav tako so tu italijanske enote, tiste nastanjene v Štanjelu ali pa v kakem drugem centru, izvedle več protipartizanskih in drugih akcij, v katerih je bilo prizadeto tudi civilno prebivalstvo.142 Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je Štanjel postal del obsežnega osvobojenega ozemlja, ki ga je zatrla nemška ofenziva konec septembra. Nemški SS-tankovski polk je že v prvem dnevu ofenzive, 25. septembra, brez odpora z izhodiščnih položajev pri Sesljanu do večera prodrl do Štanjela. V naslednjih dneh je nadaljeval s prodorom.143 Naslednje leto, 1944, je bilo za Štanjel usodno. Že 15. februarja so hoteli Nemci za kazen zaradi partizanskega napada poleg Rihemberka in Komna požgati še Štanjel, a ga je Fabiani rešil.144 V maju je Štanjel postal prizorišče bojev zaradi uničevanja proge proti Trstu.145 V začetku septembra je bil za Štanjel usoden epilog spopada

131 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 312−314. 132 Vidrih Lavrenčič – Nusdorfer Vuksanović, Občine na Goriškem, str. 25. 133 PANG 1, Državni tehnični urad Trst, Občina Štanjel (San Danile del Carso). 134 Cencič, TIGR, str. 120, 148−149, 156, 183, 188 in 208. 135 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 58−59, 274 in 296.

Štanjel med 2. svetovno vojno

136 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 318 in 322. Gl. tudi: Isti, str. 323 in 333. 137 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 341. 138 Sapač, Grajske stavbe, str. 260 in 293−295; Pozzetto, Maks Fabiani, str. 59 in 312−314. 139 Ferenc, Primorska, str. 10−11 in 13; Na Primorskem leta 1941, str. 26, 54 in 60.

Za Štanjelce se je ta začela leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno. Odpor v okviru OF se je začel pozno poleti in zgodaj jeseni leta 1941, ko se je mreža

140 Krajevni leksikon, str. 298. 141 Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 217−218. 142 Ferenc, Primorska, str. 129−195 in 632−657. 143 Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 216−226, 383−384, 388 in 390. 144 Sapač, Grajske stavbe, str. 261. 145 Klanjšček, Deveti korpus, str. 106 in 108.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Povojni posnetek Štanjela.

Foto Jože Gorjup, 1965. Fotodokumentacija INDOK centra.

Bazoviške in Kosovelove brigade z nemškimi in italijanskimi kolonami, ki so preko Krasa prodirale proti Štanjelu. Ta je sicer bil prizadet od nemškega topniškega obstreljevanja, uničenje pa je pomenila partizanska odločitev, da se razstreli vse stavbe, ki bi sovražniku lahko služile za vzpostavitev postojanke. A uničenje dvorca in dela naselja ni dalo želenega rezultata – postojanka je bila vzpostavljena.146 V zadnjih dneh aprila leta 1945 so Štanjel osvobodile in skozenj so na svojem pohodu proti Trstu šle nekatere brigade 30. in 31. divizije 9. korpusa.147 V vojni je padlo 22 Štanjelcev, interniranih jih je bilo 29, invalidnih pa je postalo 6 oseb.148

Obdobje zavezniške uprave Po umiku jugoslovanskih enot z dela Primorske sredi junija leta 1945 in njeni razdelitvi na cono A pod zavezniško vojaško upravo in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo je Štanjel do priključitve Jugoslaviji 15. septembra 1947 postal obmejno naselje cone A. Pod njim v Braniški dolini in čez Gradišče vzhodno od Kobdilja je namreč tekla meja, Morganova linija, med conama. Zasedbene enote iz britanskega imperija so kasneje zamenjale ameriške. Zasedbene oblasti so zaradi žalostnega stanja prebivalstva tega oskrbele s hrano, oblačili, zdravstveno oskrbo in vsem ostalim. Zavezniki so obnovili železniško progo in brezplačno del stanovanjskega fonda. Pri obnovi je z

načrti sodeloval tudi Maks Fabiani. Izpeljana je bila le obnova cerkve in župnišča, medtem ko je dvorec ostal v ruševinah. “Oblast v senci” pa je na drugi strani ljudi pozivala k zavračanju vsakršne zavezniške pomoči. Prebivalstvo ni živelo v pomanjkanju. Delovali so obrtniki in gostilne. Mnogi so dobili zaposlitev pri obnovitvenih delih. Zaradi obmejne lege je tu bilo tudi območje tihotapljenja blaga iz cone B. Obnovljene so bile prometne zveze (vlak, avtobus oz. prirejen tovornjak), šolstvo in društveno življenje.149

Jugoslavija Prva leta po priključitvi (1947) so bila težka, ko “niti polente ni bilo na mizi”.150 Štanjelska občina je bila ukinjena in kot najnižja upravno-teritorialna enota je bil uveden kraj, ki je obsegal Štanjel, Lukovec, Kobdilj in Hruševico. Kot upravni organ je kraj vodil krajevni ljudski odbor (KLO), ki pa je v Štanjelu deloval že od leta 1944. Bil pa je predvsem podaljšan organ okrajne državne uprave. Že v letu priključitve mu je bil priključen še KLO Kobjeglava. Leta 1952, ko so bile obnovljene občine, sta bila v obnovljeno občino poleg KLO Štanjel vključena še bivša KLO-ja Gornja

146 Sapač, Grajske stavbe, str. 261−263 in 295. 147 Klanjšček, Deveti korpus, str. 434 in 438. 148 Abram, Štanjel, str. 176. 149 Povzeto po: Abram, Štanjel, str. 171−197; Sapač, Grajske stavbe, str. 263 in 295. 150 Abram, Štanjel, str. 191.

č−ž ,

žž ž

Va s i n g r a d – z g o d o v i n s k i p r e g l e d

Branica in Štjak. Občina Štanjel je prenehala obstajati leta 1955, ko je bila priključena Občini Sežana.151 V Štanjelu je bila v skladu z novimi časi v letu 1948 organizirana Čevljarska produktivna zadruga Štanjel, ki je delovala do leta 1967.152 Osnovna šola je po vojni dobila prostore v nekdanjem hotelu Miramonti. Leta 1953 so bili nanjo prešolani otroci iz ukinjene kobjeglavske šole, leta 1962 je pridobila podružnico v Gornji Branici, sama pa je leta 1967 postala podružnica osnovne šole v Dutovljah.153 V drugi polovici petdesetih let, 1954–1960, je v Štanjelu poleg osnovne šole delovala še Kmetijsko gospodarska šola Štanjel.154 Kraj je po začetni rasti prebivalstva v letih 1948–1961 (z 280 na 313 oseb) začel doživljati demografski padec (z 313 na 276 prebivalcev), ki je trajal do osemdesetih let,155 kar kaže na njegovo nazadovanje. Sredi šestdesetih let je v Štanjelu bila trgovina, gostilna, prosvetni dom, v katerem je bil tudi krajevni urad, ki je deloval v letih 1948–1970, ambulanta in izpostava Kmetijske zadruge Kras iz Sežane. V šolskem poslopju je bila javna knjižnica. Večina prebivalstva je že opustila kmetijstvo kot vir preživetja in je bila zaposlena v Sežani, Šempetru in Novi Gorici.156 Vse povojno obdobje je zaznamovalo tudi izseljevanje iz obzidanega dela Štanjela, imenovanega Gornja vas.157

prepuščen propadanju in odvažanju gradbenega materiala. Obnovitvena dela, ki se šele zdaj zaključujejo, so se začela leta 1972. Prvo dejanje dejanske oživitve gradu je bilo odprtje galerije slikarja in grafika Lojzeta Spacala leta 1988 v obnovljenem traktu med polkrožnim stolpom in vhodom v naselbino.158

Štanjel v Sloveniji Po osamosvojitvi leta 1991 so nekateri Štanjelci našli zaposlitev v domačem kraju, večina pa se še vedno vozi na delo v Sežano, Novo Gorico in Ajdovščino. Prebivalstvo je zrastlo z 321 oseb leta 1991 na 361 prebivalcev leta 2019. V Gornjo vas se vrača življenje, ki ga je prinesel predvsem vodovod.159 Štanjel je z reformo lokalne samouprave leta 1995 postal del novoustanovljene občine Komen, ki ima v lasti del dvorca.160 

151 Vodnik po fondih, str. 88, 126 in 146−147. 152 Vodnik po fondih, str. 274. 153 Vodnik po fondih, str. 338, 340, 342 in 355−356; Pozzetto, Maks Fabiani, str. 322. 154 Vodnik po fondih, str. 365. 155 Krajevni leksikon, str. 298; Krajevni leksikon (1995), str. 600−601. 156 Krajevni leksikon, str. 337.

V šestdesetih letih so se začeli tudi prvi načrti in prvi koraki obnove gradu, ki je bil po letu 1947

157 ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136. 158 Sapač, Grajske stavbe, str. 263 in 295−300. 159 Krajevni leksikon (1995), str. 600−601; Spletni vir 4. 160 Sapač, Grajske stavbe, str. 263.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Štanjelski hrib v preteklosti Pregled arheoloških raziskav

Pat r ic ij a B R AT I NA

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

V poročilu Zavoda za spomeniško varstvo SRS iz leta 1950, ki je skupaj z Inštitutom za arhitekturo v okviru proučevanja najpomembnejših urbanističnih spomenikov, mest in starih naselij na območju Slovenije proučil tudi Štanjel, zasledimo, da gre morda za najzanimivejši urbanistični in arhitekturni spomenik našega Krasa.1 Danes o tem ne dvomimo več. Nasprotno, arheološke raziskave zadnjih dveh desetletij nam območje Štanjelskega hriba razkrivajo kot pomembno arheološko najdišče v prazgodovinskem obdobju in v času zgodnjega ter poznega Rima. Z daljšo prekinitvijo poselitve, katere vzrok je potrebno iskati v premiku poselitve na drugo lokacijo, je Štanjelski hrib ponovno poseljen v srednjem veku, ko je na hribu tudi v virih izpričano utrjeno taborsko naselje.2 V obdobju vlade Habsburške monarhije postane Štanjelski hrib zaradi strateške lege na zahodni meji monarhije ponovno zanimiv, to se odraža v intenzivnih gradbenih posegih.3 Še nedavno je prevladovalo mnenje, da sega nastanek za Štanjel tako značilne razporeditve ulic in kamnita arhitektura, ki se zrašča s pobočjem, v čas gotike. Rezultati arheoloških raziskav, ki v Štanjelu spremljajo gradbene in zemeljske posege, nam izkazujejo, da lahko zametke te poselitve prepoznamo že v starejših obdobjih poselitve hriba, v železni in še zlasti rimski dobi.

Geografski oris

grebena. Na severu kraško planoto zamejuje kraški rob, ki se strmo spušča do gričevja iz eocenskega fliša na južnem obrobju Vipavske doline.4 Štanjelski hrib, imenovan tudi grič Turn, leži na robu kraške planote, tik nad Braniško dolino. Številne najdbe iz prazgodovinskega in rimskega obdobja potrjujejo, da je bilo v tem času na hribu naselje in utrjena postojanka, od koder je bilo mogoče obvladovati večji del Komenskega Krasa, kot tudi prehode po dolini Raše in Branice. Od tu seže pogled preko doline Raše, gričevnatih Vrhé in Nanoške planote daleč na vzhod, preko Vipavskih brd do Trnovske planote na sever in preko Vipavske doline na severozahod ter prek kraške planote na zahod in jug. Kot nam govorijo rezultati arheoloških raziskav v Štanjelu, je poznosrednjeveška in novoveška gradnja zabrisala sledove starejših poselitev. Zdi se, da tudi obrambni zid prazgodovinske naselbine − gradišča. Gradišče se danes imenuje le še ozek plato severno pod vrhom griča, medtem ko je vrh hriba poimenovan po ohranjenem stolpu Gledanica, lahko tudi Gledanca, Turn, Na Turnu.5 Prazgodovinska naselja na vrhu hriba − gradišča so se razvijala v skladu z lokalnimi zemljepisnimi danostmi − reliefom in

Poročilo o delu zavoda v prvem polletju 1950, str. 75−76.

Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem, str. 205; Seražin, Štanjelski grad na risbi Janeza Cobenzla iz

Seražin, Štanjelski grad na risbi Janeza Cobenzla iz 1580, str. 170; Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji,

Perko, Orožen Adamič, Slovenija, str. 234−245.

Vuga, Poročilo o izkopavanju na Gledanici nad Štanjelom leta 1972, str. 3; Slapšak, Štanjel - Merce, str. 244.

1580, str. 169; Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 246, 248−249.

Kras, obsežna apnenčasta planota, se razteza na skrajnem severozahodnem delu dinarskega gorskega

str. 249.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l s k i h r i b v p r e t e k l o s t i

 Pogled na Štanjelski hrib od

severozahoda. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

 Pogled na Štanjelski hrib iz

zraka, zadaj dolina Branice in gričevje Vipavske doline. Foto Matjaž Prešeren, 1998. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

razpoložljivimi surovinami, pri tem pa so imeli agrarni viri odločilno vlogo.6 Običajno so bila zgrajena na višje ležečih lokacijah, dvignjena nad okolico, kar jim je omogočalo večjo obrambno sposobnost in kontrolo nad teritorijem. Glede na stanje raziskanosti na Krasu ugotavljamo, da je večina kraških gradišč poseljena od bronaste do železne dobe in vse do nastanka rimskih naselij v nižini. Nekatera so bila ponovno naseljena v poznorimskem obdobju in srednjem veku, posamezna pa kontinuirano s krajšimi in daljšimi prekinitvami živijo še danes.7

Pregled arheoloških raziskav Kot prazgodovinsko gradišče je Štanjelski hrib prvi prepoznal tržaški raziskovalec in ravnatelj muzeja v Trstu Carlo Marchesetti, ki omenja dvesto metrov dolgo ruševino obzidja kot še edini preostanek prazgodovinske naselbine.8 Ta del kamnitega obzidja

Slapšak, Ob koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu, str. 244.

Slapšak, Slovenski Kras v poznejši prazgodovini in v rimski dobi; Bratina, Gradišča Krasa, str. 92.

Marchesetti, I castellieri preistorici, str. 49−50.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

naj bi bil uničen v dvajsetih letih 20. stoletja pri gradnji železniške proge.9 Potek obzidja štanjelskega gradišča je danes težko prepoznati, čeprav je večina raziskovalcev mnenja, da se je poznosrednjeveško obzidje vsaj na posameznih delih naslonilo na prazgodovinskega, kar je bilo z arheološkimi raziskavami potrjeno le na vzhodni strani današnjega naselja.10 Zaradi dveh vgrajenih rimskih nagrobnih kamnov se Štanjel v starejših virih pogosto omenja kot rimska lokacija. Oba nagrobnika, ki sta izdelana iz nabrežinskega apnenca, naj bi izvirala iz rimske nekropole, verjetno nekje pod starim Štanjelom.11 Rimljani so svoje pokojne pokopavali v grobove ob cestah in poteh, o njihovih imenih in vlogi v družbi pa so govorili napisi na nagrobnikih. Prvi kamen danes služi kot podstavek na notranji strani zahodnih vrat v štanjelsko naselje. Ta predstavlja bazo večjega nagrobnika z domnevno rekonstrukcijo teksta, iz katerega lahko razberemo, da pokojnik ne želi, da bi se dediči polastili spomenika: HOC M(ONUMENTUM) H(EREDES) N(ON) (SEQUETUR) /spomenik ne pripada dediču/. Lastnik nagrobnega kamna naj bi bil rimski državljan iz prve polovice ali sredine 1. stoletja n. št.12

 Baza nagrobnika z napisom,

vzidana na notranji strani zahodnih Štanjelskih vrat. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

 Nagrobni kamen, vzidan nad

portalom hiše Štanjel 26. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

Drugi nagrobnik je vzidan nad portalom pročelja hiše Štanjel 26, vzhodno od štanjelske cerkve. Predstavlja odlomek nagrobnega cippusa ali stebra z ohranjenimi tremi vrsticami napisa: M. SECVNDINI / O SABINA /…TRI /Marcu Sekundiniju, očetu ali bratu, je dala postaviti ta spomenik Sabina, pokojnikova hči ali sestra/. Ker gre za značilni imeni italskih kolonistov, arheolog Davorin Vuga meni, da je bil nagrobnik last latinskega posestnika, ki je prišel v štanjelski prostor po utrditvi rimske oblasti v zaledju Tržaškega zaliva in posedoval ruralno posest – villo rustico nekje v bližini Štanjelskega hriba v času zgodnjega rimskega imperija.13 Da je območje Štanjelskega hriba sodilo v ager rimskega mesta Tergeste (Trst), nam govorijo z analizo laserskega skeniranja nedavno prepoznani fragmenti rimske centuriacije Krasa, in to na več lokacijah komenskega, sežanskega in divaškega

Slapšak, Štanjel - Merce, str. 244.

Prav tam, str. 244; Osmuk, Štanjel – zgodovinski razvoj naselja.; Osmuk, Štanjel, 2001, str. 128.

Sticotti, Inscriptiones Italiae, št. 315, str. 316, 99; Petru, Štanjel na Krasu, str. 197; Vuga, Štanjel v rimski dobi,

Vuga, Štanjel v rimski dobi, str. 52.

Prav tam, str. 51−52. Avtor opredeli nagrobnik v čas 1. stoletja n. št. oziroma do prve tretjine 2. stoletja n. št..

str. 51−52.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l s k i h r i b v p r e t e k l o s t i

 Prikaz arheoloških raziskav na

območju Štanjelskega hriba. Izdelal Januš Jerončič, 2019. Dokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Krasa.14 Gre za sledove pravilne, pravokotne in enotno zasnovane zemljiške razdelitve z izhodiščem v mestu Tergeste (Trst). Izmed številnih arheoloških raziskav zadnjih trideset let bodo v nadaljevanju prispevka predstavljene raziskave in najdbe, ki prinašajo glavna spoznanja in ugotovitve, pomembne za razumevanje poselitve Štanjelskega hriba in neposredne okolice.15

Vrh Štanjelskega hriba z utrdbo − Gledanica Prve, načrtno usmerjene arheološke raziskave na Štanjelskem hribu je leta 1972 izvedel tedanji Zavod za spomeniško varstvo SRS pod vodstvom Davorina Vuge na območju manjše utrdbe oziroma t. i. stolpa Gledanica.16 Lega objekta omogoča dober pregled nad večjim delom Krasa in Vipavske doline, zaradi česar se je Štanjel v vseh zgodovinskih obdobjih razvil v pomembno strateško, opazovalno in nadzorno točko. Z območja Gledanice je mogoče dobro vizualno

komunicirati z gorskim prelazom na Hrušici (Ad Pirum), preko katerega je iz Italije (Akvileje) proti Ljubljanski kotlini (Emoni) in naprej v Panonijo potekala rimska itinerarska cesta. Raziskana je bila notranjost in zunanjost utrdbe ter manjši del ob stolpu.17 Od objekta, ki ima na severozahodni strani nepravilno pravokotno obliko in se na jugovzhodni strani polkrožno zaključi, je danes v večjem delu ohranjena le sredica zidu, vezana s trdno apneno malto. Pod nivojem nekdanje hodne površine objekta je še ohranjeno notranje lice objekta, medtem ko je zunanji plašč viden le še v posameznih segmentih. Zunanje lice zidu je bilo grajeno iz obdelanih pravokotnih kamnov, notranje lice pa iz plastovito

Mlekuž, Sledovi rimske zemljiške razdelitve na Krasu, str. 75.

Na tem mestu se zahvaljujem kolegici arheologinji konservatorki Nadi Osmuk, vodjem arheoloških raziskav mag. Drašku Josipoviču in Barbari Brezigar ter podjetju Avgusta, d. o. o., za vpogled in uporabo dokumentacije še neobjavljenih arhivov najdišč.

Vuga, Poročilo o izkopavanju na Gledanici nad Štanjelom leta 1972, str. 3−4; Vuga, Še o Gledanici na

Opis stolpa je povzet po: Vuga, Poročilo o izkopavanju na Gledanici nad Štanjelom leta 1972, str. 3−4; Vuga,

Štanjelskem griču, str. 12−13. Štanjel v rimski dobi, str. 52−53; Sapač, Grajske stavbe, str. 246−252.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Pogled prek Vipavskega gričevja

proti Colu, kjer je prek Hrušice potekala glavna rimska cesta iz Italije proti Panoniji. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

 Pogled na ostanke utrdbe –

stolpa od vzhoda. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

položenih, grobo obdelanih lomljencev. Debelina zidu doseže tudi 2 metra, v višino pa je ohranjen od 3 do 4 metre. Objekt je bil postavljen na teme Štanjelskega hriba, na preperelo apnenčevo skalo. Naravne višinske razlike naj bi ob postavitvi takratni graditelji izravnali z debelim nasutjem apnenčevega grušča, v katerem je bila ob raziskavah odkrita tudi večina starejših najdb.18 Ker utrdba nima ohranjenega vhoda ali strelnih lin, Vuga meni, da je imel stolp v notranjosti lesene konstrukcije, kot so leseni obrambni mostovž in lesene stopnice za dostop na obrambno ploščad. Na podlagi najdenega bronastega novca cesarja Licinija I. ob notranjem temelju objekta izkopavalec

Davorin Vuga gradnjo utrdbe postavi v drugo desetletje 4. stoletja n. št. Novec, ki je bil kovan leta 313 v delavnici v Sisci-ji (Sisak), sodi v čas državljanske vojne med Licinijem in Konstantinom, ki se dotakne tudi kraških prehodov v Vipavsko dolino. Povod za začetek vojne je dogajanje na forumu v Emoni (Ljubljana) leta 313, ko Konstantin naroči uničiti kipe sovladarja Licinija. Utrdba Gledanica naj bi v fortifikacijske namene služila še v srednjem in novem veku vse do 18

Verjetno je bila skalna podlaga – apnenčeva skala na vrhu − temenu Štanjelskega hriba pred gradnjo utrdbe še dodatno prirejena, poklesana.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l s k i h r i b v p r e t e k l o s t i

 Tloris Gledanice. Davorin,

Vuga: Poročilo o izkopavanju na Gledanici nad Štanjelom 1972, Goriški letnik 9, 1982, Priloga.

18. stoletja, ko Štanjel nima več obrambnega pomena. To naj bi potrjevali med raziskavami odkriti odlomki keramičnih posod ter kamnita reliefna upodobitev v štanjelski cerkvi.19 Prav kontinuirana raba utrdbe naj bi bila tudi vzrok, da se starejši tlaki oziroma hodne površine niso ohranile. Znotraj utrdbe je bila med raziskavami odkrita izrazita plast žganine, ki jo Vuga datira v zgodnje baročno obdobje. Večina interpretov plast žganine povezuje z uničenjem stolpa ob plenitvi turške vojske leta 1470 ali nekoliko kasneje, ob beneški zasedbi Štanjela v avstrijsko - beneški vojni leta 1508.20 Pod stolpom naj bi se izoblikovala vaška naselbina, ki se je postopoma razvila v utrjeno taborsko naselje. Prvotno taborsko obzidje naj bi potekalo vzdolž prvega niza hiš na severni strani cerkve sv. Danijela in na zahodu do stolpa kvadratnega tlorisa.21 Kastelolog Igor Sapač v Gledanici prepoznava stolpast dvor − utrdbo iz 13. ali 14. stoletja, ki naj bi služila kot upravno središče manjše zemljiške posesti Goriških grofov in v kateri so prebivali njihovi ministeriali. Od tu naj bi se tudi ohranilo poimenovanje za stolp − Turn.22 Stolp na vrhu Štanjelskega hriba naj bi bil v uporabi vse do sredine 16. stoletja, ko postane vir kamenja za gradnjo novega zunanjega obzidja.23 Ohranilo se je namreč pismo kmetov iz Štanjela deželnemu knezu, v katerem prosijo, da se jim dovoli podreti neuporaben, požgan in zapuščen stolp, kamenje iz stolpa pa porabiti pri gradnji novega tabornega obzidja. Novo zunanje

obzidje iz sredine 16. stoletja naj bi zajemalo štirikrat večjo površino kot staro obzidje iz 15. stoletja.24 Na vrhu in na pobočju Štanjelskega hriba so arheološke raziskave ob gradnji vodohrana leta 1987 in 2015 ter leta 2019 ob preverjanju vsebine in strukture najdišča za potrebe urejanja okolice stolpa odkrile na več mestih šibke sledi arhitekture – bivalnih ostankov, kot so: suhozidne strukture, ostanki estriha, vseki in izravnava skalne osnove ter bogate sledi materialne kulture, ki potrjujejo kontinuirano rabo tega prostora od prazgodovine, rimskega obdobja do poznega srednjega veka in še v mlajših obdobjih.25 Med najdbami prevladujejo odlomki prazgodovinske lončenine, veliko je tudi poznorimske (kot npr. odlomki amfore – spatheion) in tudi odlomki lončenine iz mlajših obdobij. Veliko je bilo odkritih odlomkov stekla ter železnih in bronastih predmetov. Prav tako je bilo najdenih več

Vuga, Poročilo o izkopavanju na Gledanici nad Štanjelom leta 1972, str. 3−4 ;Vuga; Štanjel v rimski dobi, str.

Seražin, Štanjelski grad na risbi Janeza Cobenzla iz 1580, str. 169; Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji,

52−53; Vuga, Še o Gledanici na Štanjelskem griču, str. 12−13. str. 249. str. 249−250. Sapač meni, da je bilo obzidje, ki naj bi bilo zgrajeno v 15. stoletju, s stolpom povezano. To naj bi kazal nastavek zidu, prislonjen pravokotno na jugovzhodni polkrožni zaključek objekta, ki naj bi bil odkrit med arheološkimi raziskavami. 22

Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 247−250.

Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem, str. 205; Seražin, Štanjelski grad na risbi Janeza Cobenzla iz

Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 251.

Harej, Štanjel ob Gledanici, str. 256; Josipovič, Turk, Rupnik, Brezigar, Poročilo o opravljenih predhodnih

1580, str. 169; Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 250−251.

arheoloških raziskavah na Gledanici v Štanjelu, str. 54; Brezigar, Poročilo o arheološkem testnem izkopu na Gledanici v Štanjelu – preverba interpretacije lidarja na terenu, str. 34−35.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Območje vodohrana s

poznorimskimi strukturami, zadaj ruševina stolpa. Foto Zorko Harej, 1987. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

rimskih novcev, ki sodijo v čas 3. in 4. stoletja n. št., kar si lahko razlagamo s prisotnostjo rimske vojske ali posameznih enot na Štanjelskem hribu. Raziskave kažejo, da je v pozni rimski dobi na temenu hriba že stal objekt, utrdba ali stolp Gledanica, ki je služil vojaški posadki za nadzor nad prehodi v Vipavsko dolino. Za varovanje vzhodne meje so Rimljani v 3. stoletju začeli graditi sistem zapornih zidov in utrdb, imenovan Claustra Alpium Iuliarum, ki je v polkrožnem loku potekal od Kvarnerskega zaliva do Čedada. V ta sistem zapor naj bi bile vključene postojanke, ki so poleg strateškega značaja imele tudi signalne naloge. Ena takih postojank na Krasu naj bi bil ob Rodiku tudi Štanjel.26

Območje starega naselja V novejšem obdobju so se nedvomno največji gradbeni posegi na območju Štanjelskega hriba odvijali ob izgradnji komunalne in vodovodne infrastrukture. Začetki gradnje infrastrukture v starem delu Štanjela segajo v leti 1992 in 1993. Ob gradnji je arheološke raziskave izvajala ekipa takratnega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica pod vodstvom arheologinje Nade Osmuk.27 Kljub težkim pogojem dela je bila leta 1992 na spodnji, najnižji štanjelski terasi, na odseku od Kobdiljskih vrat do vhoda v cerkev, pod debelimi cestnimi nasutji odkrita tudi do 0,70 m debela kulturna plast s številnimi prazgodovinskimi najdbami, v kateri so bili med hišama Štanjel 6 in 6 a najdeni tudi

ostanki prazgodovinskih naselbinskih objektov. Te strukture lahko povežemo z ostanki prazgodovinske hiše, ki jo je leta 1979 raziskala arheologinja iz Goriškega muzeja Beatrice Žbona Trkman.28 Nada Osmuk je ob spremljanju izkopov na južnem robu naselja dokumentirala rimskodobno naselbinsko plast z izrazito žganino, temelje poznosrednjeveških ali novoveških starejših stavb pri hišah Štanjel 5 in 6 in pokrite odtočne kanale, okvirno datirane v 16. in 17. stoletje.29 Pri hiši Štanjel 5, trideset metrov vzhodno od pokopališkega zidu cerkve sv. Danijela, je bilo v izkopnem jarku odkritih sedem precej poškodovanih skeletnih grobov, ki jih je Osmukova datirala okvirno v čas pred 16. stoletjem.30 Bogate kulturne plasti, debeline tudi do 0,60 m, z obilico prazgodovinske keramike in živalskimi kostmi in na posameznih odsekih tudi z rimskodobno keramiko so bile odkrite v severovzhodnem delu naselja, približno od Kobalovega stolpa pa do roba vasi (med hišama Štanjel 13 in 14) ob nadaljevanju gradnje infrastrukture v letu 1993.31 Globina kulturne plasti je tu naraščala skladno s padcem terena od zahoda proti vzhodu, kar daje slutiti, da gre za starejša nasutja in da je odkrito gradivo v sekundarni legi. Starejša zasipanja so nastala kot

Ciglenečki, Strukturiranost poznorimske poselitve Slovenije, str. 193. Na Rodiku je bila bogata in obsežna

Osmuk, Štanjel, 1995, str. 163−164; Osmuk, Štanjel, 1997, str. 207; Osmuk, Novo v štanjelski arheologiji, str.

naselbina, ki je ena redkih raziskanih najdišč na Krasu. 9. Arheološke raziskave so potekale ob spremljanju izkopa z gradbenim strojem v mokrih jesenskih dneh, z omejenimi možnostmi stratigrafskega izkopa ali morebitnih razširitev območij s podhranjeno arheološko ekipo in z nedopustno kratkim časovnim rokom. Zato večina stratigrafskih opažanj izhaja iz izkopnih profilov. 28

Osmuk, Štanjel,1995, str. 164; Žbona Trkman, Štanjel, str. 216−217.

Osmuk, Štanjel, 1995, str. 163−164.

Prav tam, str. 164; Osmuk, Novo v štanjelski arheologiji, str. 9.

Osmuk, Štanjel, 1997, str. 207; Bratina, Štanjel – prazgodovinska in rimskodobna naselbina, str. 11.

č ž − Ž Č fi fl ,ć −˝ − Čfi ć − Ž

Štanjelski hrib v preteklosti

posledica gradbenih del v poznem srednjem veku ali še mlajših obdobjih. Na tem odseku sta bila v letu 1993 odkrita v skalno podlago vkopana dva rimskodobna objekta in maltni estrih novodobnega objekta na današnjem nepozidanem prostoru južno od hiše Štanjel 14.32 Pri hiši Štanjel 16 je bil v izkopnem jarku odkrit na skalno osnovo postavljen zid, grajen v suhi tehniki, širok do 2 metra. Ker je imel zunanje stranice poravnane, je bil med raziskavami interpretiran kot del notranjega zidu prazgodovinskega gradišča.33 Zanimivo je, da v jarku odkriti zid leži bolj ali manj pravokotno na kamnito grobljo, ki jo je leta 1999 odkrila Nada Osmuk ob sondiranju pri Kobalovem stolpu in jo prepoznala kot kamniti nasip prazgodovinskega gradišča.34 Groblja iz naravno oblikovanih kamnov, med katerimi so bili najdeni številni odlomki prazgodovinske lončenine, je bila dokumentirana pod rimsko plastjo. Poteka v liniji poznosrednjeveškega obzidja, katerega sledi so bile prav tako ugotovljene med arheološkimi raziskavami. Glede na lokacijo, usmerjenost in strukturo gradnje je izkopovalka kamnito grobljo označila kot vzhodni nasip Štanjelskega gradišča. Ob prej omenjeni gradnji sodobne infrastrukture na spodnji terasi v letu 1992 in na severozahodnem delu naselja v letu 1993 in tudi ob

rekonstrukciji objekta ob kvadratnem stolpu v južnem obzidju pod cerkvijo v letu 2007 so bile odkrite številne najdbe iz prazgodovinskega obdobja, vendar žal večina v sekundarni legi.35 Med izkopanim gradivom je prevladovala groba lončenina, zlasti lonci za pripravo, shranjevanje in serviranje hrane, velike posode za shranjevanje žitaric in tekočin, deli glinenih premičnih peči ter stojal za lonce, keramični svitki, vretenca in svitki za tkanje, deli glinenega stenskega ometa, ki predstavljajo tipičen hišni inventar prazgodovinske hiše. Odkriti so bili tudi redki bronasti predmeti, kot so bronasta igla in odlomki fibul za spenjanje oblačil. Odlomki prazgodovinske lončenine so pogosto okrašeni z vrezi, vbodi in odtisi vrvice. Gre za tehnike krašenja in motive, ki so značilni za čas starejše železne dobe na širšem prostoru, in kot kaže, so bili priljubljeni tudi med železnodobnimi prebivalci Štanjela.

Na osnovi primerjav odkritega gradiva, zlasti z najdišči na Krasu, pa tudi v Istri, Posočju, na Notranjskem in v Furlaniji, lahko začetke intenzivne poselitve Štanjelskega hriba postavimo najkasneje

Osmuk, Štanjel, 1997, str. 207

Prav tam, str. 207; Bratina, Štanjel – prazgodovinska in rimskodobna naselbina, str. 11.

Osmuk, Štanjel, 2001, str. 128.

Arheološke raziskave ob rekonstrukciji objekta ob kvadratnem stolpu in stolpa v južnem obzidju pod cerkvijo je izvajal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica s pomočjo zunanjih izvajalcev. Arhiv najdišča se začasno do objave hrani na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica.

 Struktura suhega zidu v

izkopnem jarku, odkrita med raziskavami v letu 1993. Foto Patricija. Bratina, 1993. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Kamnita groblja vzhodnega

obrambnega zidu Štanjelskega gradišča. Foto Nada Osmuk, 1999. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Železnodobna odlomka

lončenine z okrasom. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

 Železnodobna bronasta igla,

odkrita ob rekonstrukciji objekta ob kvadratnem stolpu v južnem obzidju. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

na prehod v 1. tisočletje pr. n. št.36 Zametki naselbine pa segajo prav gotovo že v bronasto dobo. Gradišče je živelo preko celotne starejše železne dobe, kar potrjujejo, ob primerjavi gradiva iz sorodnih najdišč na Krasu, tudi radiokarbonske analize odkritih pelodnih ostankov iz železnodobnega objekta, odkritega v zahodnem palaciju gradu.37 Do nedavnega je prevladovalo mnenje, da je bilo prazgodovinsko gradišče, podobno kot je staro vaško jedro Štanjela danes, poseljeno le na osončenem delu Štanjelskega hriba. Predhodne arheološke raziskave na območju severnega stolpa ter na območju predvidene ureditve nove dostopne poti in manjšega parkirišča na severnem pobočju Gledanice so potrdile prazgodovinsko poselitev in vsaj občasno rabo v rimskem obdobju tudi osenčenega in vetrovnega severnega, severozahodnega ter severovzhodnega pobočja hriba. Raziskave na lokaciji porušenega severnega stolpa na obzidju Štanjela, ki so se izvajale zaradi potrebe po ponovni vzpostavitvi promenade ter dostopne poti na Ferrarijev vrt, je v letu 2017 in 2018 izvedla Avgusta, d. o. o., pod vodstvom Draška Josipoviča.38 Raziskave so potrdile več faz izgradnje, dograjevanj, kot tudi različne namembnosti stolpa in tudi razkrile prazgodovinske terase z ostanki suhozidnih struktur. Med raziskavo so bili odkriti številni odlomki kuhinjskega posodja, keramični svitki in odlomki hišnega lepa, za katere izkopovalci menijo, da so prazgodovinske starosti.39 Leta 2016 je na predvideni trasi nove dostopne ceste v Štanjel prav tako ekipa Avguste, d. o. o., pod vodstvom Draška Josipoviča med raziskavami na pobočju nad domačijo Skoncevih naletela na bogate kulturne plasti, v katerih so prevladovali odlomki naselbinske prazgodovinske keramike.40 Ti kažejo na veliko verjetnost obstoja naselbinskih železnodobnih teras z ohranjenimi prazgodovinskimi objekti. Med izkopavanji v letu 2019 ob severnem vznožju

Bratina, Štanjel – prazgodovinska in rimskodobna naselbina, str. 11; Bratina, Bronze and Iron Age Settlements

Fabec, Vinazza, Štanjel, str. 600−602.

Omahen, Strokovno poročilo o arheoloških raziskavah severnega stolpa v obzidju naselbinskega spomenika

in the Kras and the Vipava Valley, Slovenia, str. 173; Bratina, Tomaj, str. 589−590.

Štanjel (parcela št. 13/3 in 1105, k.o. 2416 Štanjel), str. 118−121; Gruden, Omahen, Poročilo o arheoloških raziskavah v severnem stolpu obzidja naselbinskega spomenika Štanjel leta 2018, str. 37. 39

Prav tam.

Brezigar, Rupnik, Poročilo o opravljenem intenzivnem podpovršinskem terenskem pregledu (ITP) na predvideni trasi parkirišča v Štanjelu (parc.št.1711, 949/4, 8, 34, 40 k.o. Štanjel), str. 47.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l s k i h r i b v p r e t e k l o s t i

 14. Ferrarijev kanal na desni in

starejši kamniti kanal na levi strani. Foto Patricija Bratina, 1993. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Gledanice na območju gradnje parkirišča pod vodstvom Barbare Brezigar iz Avguste, d. o. o., so bile odkrite šibke sledi rimskodobne poselitve in ostanki zidanih poznosrednjeveških ali zgodnjenovoveških objektov.41 Zadnje povezujemo s t. i. judovskimi botegami (trgovine) na severnem pobočju Gledanice, ki so še prisotne v ljudskem izročilu Štanjelcev.42 Med spremljanjem izkopov za infrastrukturo so bili v letu 1992 na odseku v smeri zahodnih Štanjelskih vrat, v letu 1993 pa vzhodno od Gotske hiše v smeri Kobdiljskih vrat odkriti pokriti odtočni kanali, ki verjetno sodijo v čas večjih gradbenih posegov v Štanjelu v 16. ali 17. stoletju.43 Prav tako je bil med raziskavami leta 1993 dokumentiran Ferrarijev kanal, ki je na posameznih delih uničil starejši, s kamenjem grajen in pokrit odtočni kanal.44 Ob nadaljevanju izgradnje vodovoda in kanalizacije v letih od 2013 do 2014 in od 2016 do 2017 so se na lokacijah rekonstrukcij obstoječe infrastrukture izvajale arheološke raziskave ob gradnji, na območjih novogradnje pa predhodna preverjanja z izvedbo testnih strojnih jarkov v obsegu širine gradbene jame, ki je navadno predstavljala širino celotne ulice.45 Arheološke raziskave je izvedla ekipa Avguste, d. o. o., pod vodstvom Draška Josipoviča.46 Med raziskavami so bile dokumentirane tudi novodobne strukture, kot so: tlakovanja iz zaobljenih apnenčastih kamnov in jame različnih oblik pred posameznimi stanovanjskimi objekti,

vkopane v geološko podlago. Te naj bi služile kot ponikovalnice, za odvod odpadnih voda iz hiš. Na več mestih so bili odkriti zidovi, grajeni v tehniki suhega zidu ali grajeni z vezivom, ki predstavljajo ostanke naselbinskih objektov, vkopanih v geološko podlago iz prazgodovinske ali rimske dobe. Pri suhozidnih strukturah gre verjetno tudi za podporne in drenažne zidove v okviru prazgodovinske in rimske poselitve. Prav tako so bile odkrite sledi starejših plasti, bogate s prazgodovinskimi ali rimskodobnimi najdbami, med katerimi so najštevilčnejši ostanki prostoročno izdelane lončenine, keramični svitki, drobci hišnega lepa, veliko je tudi ostankov kosti živali in oglja. V teh sledeh prepoznamo naselbinske ostanke, pri katerih se je ohranil le del, ki je bil vkopan v skalno osnovo. Ostanki naselbinskih struktur so bili najdeni na trgu s kraško hišo in pri hišah Štanjel 15, 18, 19, 21, 22.47 Ob gradnji vodovoda leta 1993 je bil med vogalom hiše Štanjel 8 in 9 odkrit rimskodoben objekt, vkopan v skalno osnovo, ki je bila v ta namen tudi predhodno poravnana.48 V intaktni plasti so bili

Brezigar, Terensko poročilo, junij 2019. Hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota

Slapšak, Štanjel - Merce, str. 244.

Osmuk, Štanjel, 1995, str. 164.

Bratina, Štanjel – prazgodovinska in rimskodobna naselbina, str. 11.

Na mestih, kjer so se pojavile intaktne strukture ali arheološke najdbe, je sledil ročni izkop ter arheološko

Josipovič, Turk, Rupnik, Bajec, Prvo strokovno poročilo o arheološke testnem izkopu in arheološkem doku-

Nova Gorica.

dokumentiranje do geološke osnove po navodilih ZVKDS, OE Nova Gorica. mentiranju ob gradnji v Štanjelu, str. 129; Josipovič, Turk, Rupnik, Brezigar, Poročilo o opravljenih predhodnih arheoloških raziskavah na Gledanici v Štanjelu, str. 54. 47

Prav tam.

Osmuk, Štanjel, 1997, str. 207; Dokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Ostanek rimskodobne

strukture pri hiši Štanjel 15. Foto Patricija Bratina, 2017. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Odlomka poznolatenskih

bronastih fibul, odkrita v ruševini objekta na vogalu hiš Štanjel 8 in Štanjel 9. Foto Matjaž Prešeren, 2019.

odkriti odlomki rimske lončenine, odlomek loka bronaste fibule, večja količina oglja in živalskih kosti. Objekt na podlagi v ruševini odkritih najdb okvirno datiramo v zgodnjerimski oziroma v poznolatenski čas (1. stoletje pr. n. št.).

Merce, južno od Štanjelskega hriba.51 Konec 2. stoletja pr. n. št. naj bi prišlo do ponovne poselitve naselij iz starejše železne dobe.52 Odkrite najdbe iz zgodnje rimske dobe (ali poznolatenske dobe) na Štanjelskem hribu to potrjujejo.

Najpozneje sredi 1. stoletja pr. n. št. Rimljani priključijo kraje ob trgovski poti, po kateri so z vozovi prevažali trgovsko blago od Akvileje (Oglej) in Tergeste (Trst) čez Okro (Razdrto) do Nauporta (Vrhnika) in naprej proti vzhodu.49 Na kraške skupnosti je od ustanovitve leta 181 pr. n. št. močno vplivala rimska kolonija Akvileja. Zakladna najdba iz Dutovelj naj bi potrjevala zgodnjo vključitev takratne kraške skupnosti v denarni sistem rimske republike.50 V 1. stoletje pr. n. št. sodi tudi rimsko bodalo, ki je bilo odkrito z iskalcem kovin konec devetdesetih let 20. stoletja na lokaciji

Območje gradu Na območju spodnjega palacija štanjelskega gradu so potekale arheološke raziskave ob različnih obnovitvenih delih v letih 1972, 1980, 1981, 2004 in 2010, na dvorišču spodnjega palacija v letih 2013,

Božič, Kelti in staroselci na stičišču kultur, str. 155.

Prav tam.

Bavdek, Štanjel - Merce, str. 213.

Božič, Kelti in staroselci na stičišču kultur, str. 155.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l s k i h r i b v p r e t e k l o s t i

2014 in 2017, v kvadratnem stolpu gornjega palacija v letu 1998 in 1999 ter na območju novega prizidka k spodnjemu palaciju leta 2017 in 2019. Ob raziskavah zahodnega grajskega krila in renesančne rondele v letu 1972 pod vodstvom Davorina Vuge (Zavod za spomeniško varstvo SRS) in v letih 1980 in 1981 pod vodstvom Zorka Hareja (Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica) so bili odkriti arhitekturni ostanki in drobno gradivo, ki pripadajo različnim obdobjem poselitve.53 Te najdbe in strukture Zorko Harej povezuje s starejšo prazgodovinsko in rimsko poselitvijo območja gradu in z mlajšimi gradbenimi posegi iz 16. in 17. stoletja, ko naj bi bila pozidana osnova sedanjega gradu.54 Med raziskavami je bil dokumentiran tudi starejši zid, opredeljen kot obrambni zid, ki ga Harej postavlja v čas pred izgradnjo rondele, v konec 15. ali v začetek 16. stoletja.55 Večina mlajšega gradiva iz teh raziskav naj bi sodila v obdobje med 15. stoletjem in 1. pol. 17. stoletja.56 Med odkritimi drobnimi najdbami so prevladovali ostanki kuhinjskega in namiznega posodja, okrašeni v tehnikah glaziranja, slikanja na engobo, graviranja ter odlomki zeleno-glaziranih pečnic. V manjših količinah pa je bila najdena tudi majolika, steklovina in razni kovinski predmeti.

stolpu gornjega palacija v baroku zgrajena cisterna.57 Ta je bila grajena po principu filtrskih cistern z osrednjim kamnitim vretenom, filtrom iz kamnitega grušča in plastjo nabite gline. Na območju grajskega dvorišča je ob izgradnji infrastrukture v letu 2014 ekipa Avguste, d. o. o., pod vodstvom Draška Josipoviča raziskala in dokumentirala polkrožni zid stolpa in nanj vezan zid. Predstavljala naj bi segment starejšega obzidja, ki naj bi tu potekalo pred izgradnjo sedanjega gradu.58 Zunanje in notranje lice zidu stolpa in odkritega zidu sta bila grajena iz neobdelanih kamnov apnenca, med seboj vezanih z malto ter postavljena na skalno podlago, ki se tu nahaja 2,5 m pod sedanjo hodno površino. Na nadaljevanje tega zidu, ki je potekal približno po sredini sedanjega spodnjega dvorišča gradu, so arheologi naleteli še ob sondiranjih za potrebe urejanja dvorišča gradu.59 Med raziskavami so bili odkriti tudi arhitekturni ostanki iz starejših faz gradu: vogal objekta ter tlak iz prodnikov, v zasutju pa poznosrednjeveške ali zgodnjenovoveške najdbe. Raziskovalci menijo, da je do zasipanja prišlo

Vuga, Štanjel, str. 176; Harej, Štanjel, str. 286−287.

Harej, Štanjel, str. 286-287.

Vuga, Štanjel, str. 176; Harej, Štanjel, str. 286; Žbona Trkman, Kruh, Stanje raziskav gradov in dvorcev na

Žbona Trkman, Kruh, Stanje raziskav gradov in dvorcev na območju historične Goriške, str. 213.

Prav tam, str. 212.

Josipovič, Turk, Rupnik, Bajec, Prvo strokovno poročilo o arheološke testnem izkopu in arheološkem

Brezigar, Barbara, Rupnik Janez: Poročilo o opravljeni predhodni arheološki raziskavi na grajskem dvorišču v

območju historične Goriške, str. 211−213.

Med arheološkimi raziskavami Goriškega muzeja v letih 1998 in 1999 pod vodstvom arheologinje Beatrice Žbona Trkman je bila odkrita v vzhodnem

dokumentiranju ob gradnji v Štanjelu, str. 129. Štanjelu (parc. št. 30/2 in 1009/1 k.o. Štanjel).

 17. Pogled na stolp z vodnjakom

in s prislonjenim zidom na grajskem dvorišču. Foto Janez Rupnik, 2014. Dokumentacija Avgusta, d. o. o.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Pogled na ostanke

železnodobnega objekta v zahodnem palaciju gradu. Foto Patricija Bratina, 2010. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

ob graditvi sedanjega gradu, ko naj bi pred vzhodnim krilom spodnjega palacija uredili dvorišče, v stolp pa postavili vodnjak, ki še danes krasi grajsko dvorišče. Na nasutja je naletel tudi arheolog Tomaž Fabec leta 2004 in 2006, ko je spremljal izkope na območju kletnih prostorov vzhodnega krila palacija gradu. Na osnovi enotnega zasipa in v nasutju odkritih najdb Fabec meni, da je do preureditve grajskega dvorišča prišlo na prehodu iz 17. v 18. stoletje, ko naj bi bila zasuta tudi klet gradu.60 V čas pred pozidavo sedanjega gradu mogoče sodijo tudi ostanki zidu in tlakovanje, ki so ga v letu 2017 dokumentirali in v letu 2019 raziskali arheologi pod vodstvom Barbare Brezigar iz Avguste, d. o. o., na lokaciji prizidka k zahodnem krilu gradu.61 Raziskovalci so odkrite strukture povezali z renesančnim obzidjem in potjo vzdolž obzidja. Med arheološkimi raziskavami na območju grajskega dvorišča in v območju zahodnega krila spodnjega palacija so bile odkrite tudi intaktne sledi iz prazgodovine in rimskega obdobja. Tako je bil leta 2010 na območju zahodnega dela palacija gradu odkrit deloma v pobočje vkopan prazgodovinski objekt, grajen v suhozidni tehniki. Arheološke raziskave je ob obnovi gradu izvajala ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Centra za preventivno arheologijo, pod vodstvom arheologa Tomaža Fabca.62 V objektu so bile odkrite velike shrambne posode, kuhinjsko posodje, ognjiščni predmeti, odlomek fibule, živalski ostanki, žlindra, zogleneli les in semena. Grajeno strukturo

zaradi številnih živalskih in rastlinskih ostankov ter odlomkov velikih shrambnih posod opredelijo kot kletni prostor iz starejše železne dobe (6. in 5. stoletja pr. n. št).63 S pomočjo radiokarbonskih datacij, v katere so bili vključeni vzorci dveh pešk vinske trte, je datirano uničenje tega objekta v začetek 4. stoletja. Gre za čas mlajše železne dobe (latena), ki sovpada z vpadi in naselitvijo Keltov na zahodnem slovenskem ozemlju in s formuliranjem t. i. notranjsko-kraške skupnosti.64 Med raziskavami v zahodnem krilu spodnjega palacija so bile odkrite tudi sledi rimskodobne arhitekture, ki je bila grajena iz obdelanih in z malto vezanih kamnov.65

Pobočje Štanjelskega hriba in okolica V starejših virih se kot verjetno grobišče železnodobnih Štanjelcev pojavlja zahodno vznožje hriba. Tako naj bi bili žgani grobovi odkriti konec 19. stoletja v vinogradu v bližini zahodnih grajskih vrat, v začetku 20. stoletja ob širitvi ceste in ob postavitvi mesnice v začetku 20. stoletja.66 Med najdbami, ki 60

Fabec, Štanjel, str. 220; Fabec, Poročilo o spremljevalnem arheološkem nadzoru izkopov pri sanacijskih delih

Brezigar, Rupnik, Poročilo o opravljeni predhodni arheološki raziskavi v Štanjelu – severozahodno izven gradu

Fabec, Vinazza, Štanjel, 2012, str. 160.

Prav tam; Fabec, Vinazza, Štanjel, 2014, str. 595−602; Zupančič, Vinazza, Suhozidna gradnja v prazgodovini

Božič, Kelti in staroselci na stičišču kultur, str. 155.

Fabec, Vinazza, Štanjel, 2012, str. 160.

Marchesetti, Sugli oggetti preistorici scoperti recentemente a S. Daniele del Carso, str. 101; Petru, Štanjel na

v spodnjem grajskem objektu – ureditev novega stopnišča za enoteko v vzhodnem krilu spodnjega palacija. v Štanjelu (parc. št. 1009/1 k.o. Štanjel).

na Krasu, str. 696.

Krasu, str. 141; Slapšak, Štanjel - Merce, str. 244.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l s k i h r i b v p r e t e k l o s t i

so prišle v tržaški muzej in o katerih poroča Carlo Marchesetti, se omenja grob pripadnice železnodobne skupnosti iz konca 5. stoletja pr. n. št. Ta naj bi poleg bronaste posode – ciste vseboval tudi bogat nakit: fibule, zapestnice in prstan. Novejše raziskave kažejo, da gre verjetno za dva grobova, ki naj bi bila najdena v Tupelčah na Krasu in v starejši objavah napačno pripisana Štanjelu.67 Zahodno pobočje Štanjelskega hriba je danes z izgradnjo ceste do grajskih vrat močno spremenjeno. Ob vznožju tega pobočja je bila ob izkopih za greznico Švagljeve mesnice leta 1993 dokumentirana antropogena terasa, v kateri so bili odkriti ostanki živalskih kosti ter odlomki prazgodovinske keramike.68 Južno od Štanjelskega hriba se je ob rimski poti, ki vodi iz Tupelč do Kobdilja, na lokaciji Merce razvila rimska naselbina. Tu naj bi bilo najdeno zgoraj omenjeno železno rimsko bodalo.69

Zaključek V zadnjih treh desetletjih so arheološke raziskave, ki so spremljale različne gradbene posege znotraj in izven obzidja starega Štanjela, razodele številne najdbe in sledi objektov iz prazgodovinskega in rimskega obdobja. Te potrjujejo na Štanjelskem hribu obstoj obsežne železnodobne in rimske naselbine ter pomembne poznorimske postojanke. Zdi se, da so

prav gradbeni posegi v povezavi z gradnjo utrjenega taborskega naselja v 15. in 16. stoletju ter kasnejši novoveški posegi razlog, da so se prazgodovinski in rimski objekti ohranili le v skromnih sledeh in v posameznih segmentih. Zato toliko bolj po ohranjenosti izstopa utrdba na Gledanici, ki si v prihodnje zasluži več pozornosti, tako v smislu raziskav na objektu kot tudi utrjevanja in nujne zaščite. Tudi nepozidan prostor ob Kobalovem stolpu, kjer so bili odkriti ostanki prazgodovinskega in poznosrednjeveškega obzidja, predstavlja nekakšen kontrolni blok intaktnih plasti znotraj starega vaškega jedra Štanjela, kjer so v prihodnosti še možne sistematične arheološke raziskave s ciljem preverjanja tritisočletne poselitve Štanjelskega hriba. Iz karte raziskav na Štanjelskem hribu je razvidno, da je že veliko raziskanega, a le malo gradiva tudi objavljenega. Naloga vseh nas, ki smo v Štanjelu raziskovali, je, da rezultate raziskav in odkrito materialno dediščino Štanjela čim prej strokovno obdelamo ter izsledke predstavimo tako strokovni in širši javnosti. Štanjel pa si tudi nedvomno zasluži, da se delček te njegove bogate zgodovine predstavi prav tam, kjer je bila odkrita − na Štanjelskem hribu. 

Vinazza, Pozabljeno starejšeželeznodobno grobišče iz Tupelč na Krasu?, str. 381−383.

Osmuk, Terensko poročilo, 1993. Hrani Zavod za varstvo kultrune dediščine Slovenije, Območna enota Nova

Slapšak, Štanjel - Merce, str. 244; Bavdek, Štanjel - Merce, str. 213.

Gorica.

 Pogled iz Štanjela na rimske

Merce. Foto Patricija Bratina, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Obnova grajskega kompleksa

Mitj a M O Z E T IČ

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 V drugi vojni porušeni štanjelski

grad. Reprodukcija, 1944. Fotodokumentacija INDOK centra.

 Spodnji palacij pred obnovo.

Foto Jože Gorjup, 1973. Fotodokumentacija INDOK centra.

Konec aprila letošnjega leta je minilo natanko 31 let od odprtja stalne zbirke del slikarja in grafika Lojzeta Spacala. Ureditev prostorov vzhodnega krila spodnjega palacija za postavitev umetniške zbirke 52 slik in 78 grafik, ki jih je umetnik poklonil Sloveniji, je pomenila prvo večjo prenovo za določeno namembnost. Pred tem so se ruševine leta 1944 miniranega gradu in nekaterih hiš strnjenega vaškega jedra vse od leta 1971 postopno sanirale in rekonstruirale pod vodstvom arhitektke Nataše Štupar Šumi in statika Stojana Ribnikarja. Med letoma 1988 in 1999 vidnejših obnovitvenih del na grajskem kompleksu ni bilo, delno se je rekonstruiralo le kamnito baročno stopnišče − nimfej, ki povezuje dolnje in gornje dvorišče. V naselju samem pa je bilo največ poudarka na odpravi tako imenovanih rdečih točk, to je tistih delov zidov, ki so ogrožale varnost prebivalstva in so bile tudi vzrok za nekaj tragičnih dogodkov. S prehodom v novo tisočletje in uvedbo «kulturnega tolarja« pa se je pričela intenzivnejša revitalizacija celotnega naselja, vključno z grajskim kompleksom. Začetna sanacijska dela so bila zelo zahtevna in vezana na obsežne raziskave, seveda tudi arheološke. Slednje se pri vsakem globljem posegu v teren izvajajo

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž O b n o v a g r a j s k e g a k o m p l e k s a

 Notranjost galerije. Foto Jošt Gantar,

2018, Projekt VisitKras.

V vzhodnem krilu gradu Štanjel, obnovljenem leta 1988, domuje galerija slikarja Lojzeta Spacala. Rojen v Trstu 15. junija 1907 očetu kamnoseku in zidarju, doma iz Kostanjevice na Krasu, in materi perici, po vojni prebival v Piranu, z ateljejem tudi v bližnji Škrbini, je bil vedno globoko navezan na Kras. Iz njega je nenehno črpal navdih za likovno ustvarjanje. Kras, s svojo preprosto kamnito arhitekturo, s hišami v obliki čistih kubusov, s skromno, a strukturirano krajino, je bil odločilen za Spacalovo usmeritev v sodobne likovne tokove. Kras, ki sam v sebi nosi abstrakcijo, je takšen tudi v njegovih delih. Sivi kamen, ki oživi s potezo rdeče ali rumene barve, struktura od vetra razbrazdanega kamnitega zidu, preproste geometrične oblike kmečkega orodja, ljudi na njegovih slikah ni, ker so ujeti v zaklon svojih kamnitih hiš in zaprtih borjačev, ker so sklonjeni nad redkimi in z zemljo siromašnimi polji, ker so v njih utopljeni v svojem delu. Sam Spacal je ob neki priložnosti dejal: »Ko sem ustvarjal, sem v resnici razmišljal tudi o figuri, čeprav je nisem upodobil, ker se mi je zdela v likovnem smislu odveč. To figuro je mogoče začutiti.« in »Moja likovna iskanja je požlahtnila ljudska umetnost, ki mi je bila vedno všeč. Najbolj pristna je, vendar jo mora umetnik podoživeti, ne posnemati. /…/ Moj priljubljeni predmet, ki sem ga neštetokrat upodobil, so košare za seno, ki so jih ženske nosile na glavi.« Struktura kamna, struktura delov lesa, odmevi nežno pisanih travnikov pomladi, vse to najdemo na Spacalovih grafikah. Krasu, katerega sinonim je Štanjel postal s kontinuirano prenovo kulturne dediščine, je Spacal podaril neprecenljivo zbirko svojih del in še za časa svojega življenja odprl galerijo. Umrl je 6. maja 2000 v Trstu. Jasna Svetina

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

tudi danes, posebno ko gre za izvedbo komunalnih vodov.

Grajski kompleks je nastajal fazno oz. po etapah vse od poznega srednjega veka do baroka. Gornji palacij, ki je ujet med kvadratni stolp nad trgom pri cerkvi in domnevno najstarejši kvadratni stolp s polžasto zavitim stopniščem, nosi napisno kamnito ploščo z letnico 1696. Pozidati ga je dal Janez Filip Cobenzel, sestavljajo ga povezane enote z notranjimi stopnišči in je bil verjetno namenjen bivanju služinčadi. Čeprav je po dataciji najmlajši del gradu, je tudi ta grajen na starejših osnovah, o čemer pričajo med drugim tudi zazidane odprtine v zidu, ki podpira vaško pot na zadnji strani. Le-ta se je v baroku dvignila na višji nivo, tako kot večina drugih v vasi in seveda tudi grajsko dvorišče. To je zasnovano v dveh nivojih, povezanih med seboj z nimfejem, na vsakem pa je po en vodni zbiralnik. Kvadratni stolp nad trgom pri cerkvi je bil pozidan na mestu nekdaj odprtega prostora s filtrsko

cisterno za vodo, ki je bila odkrita med obnovitvenimi deli in tudi prezentirana. V stolpu naj bi bila tudi grajska kapela, na kar nakazuje zvončnica na strehi. Tako kot gornji je tudi spodnji palacij z napisno ploščo iz leta 1661 pozidan na starejši osnovi, kar med drugim potrjuje tudi najdeni portal v prvi grajski kleti z datacijo 1607. Palacij je podolgovatega tlorisa, z gankom na kamnitih konzolah. Najbolj značilen del objekta je belvedere z dvema triforama. Ob arheoloških raziskavah renesančne rondele, locirane na sklop ožjega in širšega dela palacija, je bil odkrit potek srednjeveškega obzidja. To je bilo prezentirano in situ v sklopu avtorsko urejene vinoteke skupaj z obodnimi zidovi. Po izumrtju rodbine Cobenzl je grajski kompleks zamenjal kar nekaj lastnikov, zadnjo vidnejšo prenovo pred usodno vojno pa je doživel za časa županovanja arhitekta Maksa Fabianija med letoma 1935 in 1954, ko je še zadnjič skušal pridobiti sredstva za grad od anglo-ameriške uprave. Leta 1999 je prišlo do zamisli, da bi se grad začel prenavljati bolj sistematično, to je na osnovi gradbene in investicijske dokumentacije, ki je bila nato izdelana v okviru programa Phare − čezmejno sodelovanje. Pri pripravi le-te je sodelovalo več strokovnjakov iz Slovenije in Italije. Cilj projektne skupine strokovnjakov je bil varovati spomenik, obenem pa podpirati razvojne možnosti, ki jih bo zagotovila obnova. Zaradi umetnostno-arhitekturnih, arheoloških, krajinskih in zgodovinskih vrednot, ki grad uvrščajo med spomenike lokalnega pomena, je potrebno v njegovih prostorih urediti in izvajati le javni program − npr. turistične in izobraževalne dejavnosti. Pred tem je bila iz istega programa financirana tudi izdelava projektne dokumentacije za prenovo dela gornjega palacija s kvadratnim stolpom in cisterno v njem.

 Zgornji palacij pred obnovo.

Foto Jože Gorjup, 1979. Fotodokumentacija INDOK centra.

Poleg gradu je bila v projekt revitalizacije vključena tudi prenova Natalijine hiše ob Kobdiljskem stolpu oz. stolpu Na vratih, ki je edina stavba v sklopu nekdanje Ferrarijeve vile v javni lasti. Prav zaradi tega in ker leži neposredno nad Ferrarijevim vrtom, ki je v lasti države, se je skladno z načrti izvedla statična sanacija

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž O b n o v a g r a j s k e g a k o m p l e k s a

 Kvadratni stolp nad trgom pred

cerkvijo. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

in rekonstrukcija do tretje gradbene faze. Dokončna prenova bo z ustreznim programom prispevala k boljši izkoriščenosti kulturnega in turističnega potenciala tega dela Štanjela, ki ga obiskuje vedno več turistov. Hiša se vogalno stika z že omenjenim Kobdiljskim stolpom oz. stolpom Na vratih, ki je bil prenovljen za potrebe občasnih razstav. Glede na to, da ima ravno kamnito streho, obdano s kamnitim ograjnim zidom s cinami na lastovičji rep, se je začel pojavljati problem zamakanja. Kamnite plošče ležijo na hrastovem stropu, zato je bilo potrebno celoto razkriti, izvesti hidroizolacijo in ponovno položiti tlak z ustrezno zatesnitvijo ob ograjnem zidu. V tem sklopu sanacijskih del je potekala tudi prenova strešne kritine spodnjega palacija gradu, to je nad galerijo Lojzeta Spacala. V 90. letih se je prenova gornjega palacija pričela s statično sanacijo kvadratnega stolpa nad trgom pri cerkvi, ki mu je bila že pred tem nameščena nova streha. Glede na njegovo vitkost je bila potrebna skrbna povezava s podometnimi vertikalnimi in horizontalnimi sidrnimi vezmi. Ob sondažah ometov so bile ugotovljene mnoge prezidave, posebno okenskih odprtin. V trifore na glavnem pročelju so bila vgrajena pravokotna okna s kamnitimi okvirji, in sicer tako, da konstrukcijski deli niso bili poškodovani.

Fasada se je rekonstruirala tako, kot je upodobljena na reliefu oltarne mize v cerkvi sv. Danijela, ki se nahaja v neposredni bližini. Med deli v pritličju stolpa se je odkrila vodna cisterna, ki je uvrščena med redke filtrske cisterne, kakršna je npr. na celjskem gradu. Za razliko od drugih je sestavljena tako, da ima znotraj glinenega obroča še kamnito jedro, ki je delovalo kot filter za vodo. V projektu smo predvideli, da se cisterna prekrije kar s stekleno ploščo, kasneje pa je prišlo do odločitve, da se izdela kamniti nastavek, šapa, po vzoru obstoječega na bližnjem zbiralniku pri nekdanjem župnišču. Vsa dela so potekala ob sodelovanju arheologov. Poleg stolpa sta se v tej fazi prenovili še dve od sedmih enot gornjega palacija, v katerih se je poleg pisarne Phare organizirala tudi informacijska pisarna Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije za območje Krasa, kjer so se opravljala svetovanja lastnikom kulturnih spomenikov. Naslednja faza prenove je zajela še dve naslednji enoti s stopniščem. Izvedli so se novi tramovni stropovi in leseno ostrešje, v novih opremljenih prostorih pa so nastali prostori za razstave in varovani depo umetniških del. Da bi vsaj ta del gradu, ki je postal smetišče, preraslo z bršljanom, zavarovali pred nadaljnjim propadanjem, se je izvedla vse do stika z veliko višjim kvadratnim stolpom nova dvokapna streha,

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Spodnji palacij po obnovi.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Obnovljeni spodnji palacij,

pogled na dvoriščno pročelje. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

pred tem pa še stropne konstrukcije. Vzporedno s temi deli se je izvedla še utrditev vrhov zidovja stolpa in gospodarskega poslopja na zahodnem robu kompleksa. Glede na to, da so bili za izvedbo ostrešja postavljeni tudi gradbeni odri, smo jih izkoristili za izvedbo fasadnih ometov. Za vzor nam je bil manjši ohranjeni fragment originalnega ometa z zarezanim »šivanim« robom, ki je tudi ohranjen in situ. Žal so izvajalci, ki so bili pri vsaki fazi drugi in večinoma neusposobljeni za delo na dediščini, šivani vogal v ometu izvedli v nasprotju z navodili. Popravki pa niso bili več mogoči.

Med čiščenjem gornjega grajskega dvorišča se je v celoti prikazal originalni tlak iz kamnitih »mačjih glav«, ki bo vzorec za nadaljevanje tlakovanja gornjega grajskega dvorišča. Poleg omenjenih posegov je k revitalizaciji grajskega kompleksa veliko prispevala tudi gostinska ponudba v pritličju in kleteh spodnjega palacija, tudi če je ta dejavnost vezana na stroge sanitarno-tehnične predpise, ki velikokrat kar močno vplivajo na želeno prezentacijo spomenika. Poleg nove kuhinje se je izvedel tudi prostor za goste, velikega pomena pa je tudi enoteka v kleteh, do katere vodijo notranje stopnice in nove zunanje, umeščene v del

Obnova grajskega kompleksa

zračnega hodnika. Ob arheološkem izkopu le-tega se je našel zazidan kamnit portal z letnico 1607 in tri kamnite stopnice, kar dokazuje, da je bilo dvorišče kasneje nasuto.

Željam Občine Komen in projektanta smo skušali prisluhniti, ob zavedanju, da gre za rekonstrukcijo porušenega objekta, od katerega je ostalo le nekaj delov zidov in nekaj fotografij prvotnega stanja.

Med deli v kleti so se v nasutju vzhodne enote pokazale kratke kamnite konzole, ki običajno nosijo lesene stropove. To je jasno nakazovalo, da je bil ta del kleti tudi zasut, in odločili smo se za arheološko vodeni izkop. Tako se je pridobil dragocen prostor, v katerem se je ohranil še del srednjeveškega tlaka, služi pa za hrambo vin kraških vinarjev.

Obravnavani del spodnjega palacija je v primerjavi z ostalimi deli kompleksa neprimerno širši in konstrukcijsko zahtevnejši. Zaradi tega je bila lesena strešna konstrukcija dodatno okrepljena z jeklenimi profili, ki so se trdno sidrali v zidove. Predvidena umestitev muzeja v podstrešni del je tudi narekovala odprt prostor, brez večjega števila podpornih stebrov, kar je še dodatno vplivalo na zasnovo strešne konstrukcije.

Obnovitvena dela so se v letu 2010 nadaljevala na severnem krilu spodnjega palacija, s pozidavo porušenih delov zidu v kamnu. Zaradi zahtev po ustrezni varnosti in trdnosti objekta so se izvedle protipotresne AB stropne konstrukcije. V letu 2017 je Občina Komen kot lastnica objekta sklenila pogodbo s Komunalno stanovanjskim podjetjem Sežana za izvedbo celotnega ovoja spodnjega palacija. Predvidena vsebina, to je umestitev Muzeja Natura 2000 v mansardo severozahodnega dela spodnjega palacija, je narekovala delno spremembo višinskih gabaritov. Spremembo načrtov je investitorka izdelala brez predhodnega posvetovanja s strokovno službo in brez kulturnovarstvenih pogojev. Sklicevala se je sicer na kulturnovarstveno soglasje, ki ga je pridobila za izdajo gradbenega dovoljenja že pred leti. Zasnova in prikaz objekta sta bila predstavljena širšemu sestavu ZVKDS, ki je zahteval določene spremembe. Te se niso v celoti upoštevale pri izdelavi projekta za izvedbo, zato so bile potrebne dopolnitve in popravki. Sledilo je več usklajevalnih sestankov z županom, projektantom in širšo strokovno skupino Zavoda.

Slabši deli kamnitih zidov so bili še dodatno injektirani s podaljšano apneno maso. Kamniti okvirji oken in vrat so bili zaradi požara tako poškodovani, da jih je bilo potrebno skoraj v celoti izvesti na novo. Ta dela je po starih vzorcih izvedlo podjetje Marmor iz Sežane, ki je tudi saniralo poškodovane dele ohranjenih elementov. Na novo je bil izklesan in vgrajen tudi manjkajoči del polkrožno zaključenega kamnitega delilnega venca na zahodni fasadi. Na tako pripravljene kamnite okenske in vratne okvirje je bilo nameščeno stavbno pohištvo iz macesnovega lesa. Glede na to, da gre pri gradu Štanjel za rekonstrukcijo večinoma porušenih objektov, v katerih bodo dobile prostor nove vsebine, so bili kompromisi nekako dopustni. Kljub nesoglasjem s projektanti in investitorko je prenova uspešna, saj je spomenik po dolgih letih propadanja dobil primerno vsebino, ki je potrebna za revitalizacijo naselja. Pogled na grad iz zahodne strani je praktično identičen tistemu pred porušitvijo in lepo zaključuje podobo naselja. 

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Štanjel – kraška naselbina

Eda BELINGAR

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Nešteto je že bilo poskusov opisa Štanjela. Na tem mestu si sposodimo tistega, ki v celoti opiše naselbinsko strukturo tako po sami legi kot poselitvenem vzorcu izstopajoče kraške vasi. “Štanjel je utrjeno naselje, razloženo po pobočju hriba. Nad povprečje kraških vasi s podobno lego in obliko ga dviga tako velikost zasnove kakor s številnimi stolpi opremljeni obzidni pas ter predvsem pomembna vloga cerkvenega in grajskega kompleksa. Po strukturi naselbinskega tlorisa se vaško naselje jasno loči od grajskega in cerkvenega območja. Kmečko naselje se je razvilo pod vrhom griča, pod nekdanjim utrjenim stolpom, spodaj pri vstopu v naselje pa sta grad in cerkev. Oba kompleksa, cerkveni in grajski, sta vsak zase posebej obzidana, povezuje pa ju obsežnejši trg z vodnjakom in kar monumentalnim stopniščnim dostopom od južne in severne strani. Te tri enote, cerkev, grad in »trg«, so monumentalni, lahko rečemo, kar »mestni« del naselja. Vaško naselje je zidano v terasah na pobočju hriba. Hiše so postavljene na terenske kaskade tako, da je glavna fasada na spodnji strani po pravilu nadstropna, hrbtna fasada na nasprotni strani pa etažna. Vrste hiš so komponirane v skoraj štirih koncentričnih pasovih. Ulični prostor, ki je ponekod zelo zožen, povsod pa nivojsko razgiban, se ob treh vodnjakih razširi v majhne trge. To so tri jedra vaške zasnove, pomembna po svoji funkciji, hkrati pa zbirališča prebivalcev. Najznačilnejši je zgornji manjši trg, na katerem stoji vodnjak, v katerega priteka dežnica po kamnitih žlebovih in zbiralnikih. Drugi tak trgec je oblikovan na terasi ob obzidju, tretji pa na

zahodni strani naselja. Naslednja posebnost naselja so stopnišča, ki v presledkih stavbnih nizov vertikalno povezujejo terasne nivoje Štanjela.«1 O obstoječem stavbnem fondu je na razpolago malo virov, zato na stavbno zgodovinski razvoj sklepamo iz raziskav samih objektov, v pomoč so nam bile tudi izpovedi domačinov.2 V Štanjelu je še živo izročilo o nastanku vasi, ki pravi, da je grof dal vsakemu svojemu biriču košček zemlje na Štanjelskem griču, ti pa so si potem eden zraven drugega postavili bivališča. Podatek je vsekakor potreben kritične preveritve, nedvomno pa nakaže stavbno parcelacijo z manjšimi prostorskimi zasnovami, ki jo lahko odčitamo v Štanjelu. Albin Kjuder v Zgodovinskem mozaiku Primorske navaja poročilo štanjelskega gospoda Andreja Brezavščka ob škofovi vizitaciji brez navedbe leta. »Štanjel je stal že v davnih časih. V neki listini pičanskega škofa iz leta 1564, kjer piše, da je posvetil štanjelsko podružnično cerkev sv. Jurija,3 imenuje Štanjel oppidum, mesto. Kaže, da so se tu družile veste iz Istre, iz Benečije in iz Koroškega. Trdnjava je bila zato na prvem kraju, da je branila popotnika zalezovanja po cestnih roparjih. V Štanjelu so bivali – kakor kaže – dolga leta plemiči, dokler se niso splošno selili v mesta. Po izročilu so z vrha štanjelskega

1 2

Štupar - Šumi, Program za obnovo in oživitev, 72−73. Pri tem je potrebno posebej omeniti Joahima Pilata, po domače Johana Pilatovga, r. 1914, u. 1999. Izučil se je za čevljarja, z družino pa živel v Gornji vasi pod Turnom na naslovu Štanjel 33.

Höfler navaja, da sta bila po turškem pustošenju po gen. vikarju Paskaziju iz Gračišća, pičenskem škofu, leta 1481 ponovno posvečena stranska oltarja v cerkvi sv. Gregorja. Obenem pojasni, da je navedba sv. Jurija kot svetnika, kateremu je cerkev posvečena, napačna. Höfler, Gradivo, str. 142.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l – k r a š k a n a s e l b i n a

 Vas v nizih oklepa kopasti grič.

Foto Jošt Gantar, 2018. Projekt VisitKras.

griča ubili turškega pašo, ki je imel okoli Štanjela svojo vojsko in je Štanjel oblegal. Tako je bil Štanjel rešen. Kolikor je znano, ta kraj ni bil nikdar razdejan.«4 Štanjelski grič Turn je povzdignjen na skrajnem robu apnenčastega sveta kraške planote, ki se od tu polagoma spusti v nižje ležečo flišnato dolino reke Branice. Sam vrh so domačini imenovali ledenica ali Na turnu.5 Kljub temu, da je Štanjel izjema med kraškimi naselji tako po legi kot naselbinskem vzorcu, pa je njegova slika v prostoru podobna nekaterim drugim: na višini vas, pod njo v prisojah terasni, po večini vinogradni delci, nižje spodaj na grude ali zelo nepravilne grudaste delce razdeljena polja.6 Najdlje

ohranjena poselitev, ki jo razberemo še danes, leži na osončeni strani griča, ki so jo že v pradavnini prilagodili svojim potrebam, tako da so teren oblikovali v terase, ki se v sklenjenih nizih spuščajo od vrha proti vznožju. Na osojni strani se danes znotraj obstoječega obzidja izrazito izkazuje še ena terasa. Višinski prehodi med terasami, gulce, so bili tlakovani z lokalnim kamnom. Hiše v Štanjelu so v osnovi vse enocelične enote, na podlagi samih raziskav hiš pa lahko rečemo,

Kjuder, Zgodovinski mozaik Primorske, str. 485.

Prav tam, str. 36.

Ilešič, Kmečka naselja na Primorskem, str. 237.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Gulca na mestu današnjega

stopnišča, ki vodi na trg pred cerkvijo. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

da so bile prvotno pritlične z veliko polkrožno oblikovano vhodno odprtino, z lokom, zidanim iz ploščatih kamnov. Poleg te se na osončeno stran odpira le ozka lina. Sklepajoč na osnovi tektonsko vpetih kubusov, zidave, ki je v več primerih iz večjih in obdelanih, enakomerno vrstenih kamnov, ter na osnovi robustno asketske prednje fasade, za razliko od zadnjih, praviloma prislonjenih ob breg ali kar ob vkopano živo skalo, opredeljujejo nekateri avtorji7 te enote kot fragmente romanskega načina gradnje, ki je v retardirani in skromnejši izvedbi obvladovala zidavo tega časa. Te značilnosti so vidne pri vseh še obstoječih hišah v vseh nizih, čeprav so jih kasnejše predelave, kot so vgraditev novih portalov v stare »okvire«, dodajanje okenskih odprtin v pritličju zaradi nove namembnosti, marsikje zakrile, razen v nizu, ki se je naslonil ob oziroma zrasel na najjužnejšem obrambnem obzidju,

ko je to izgubilo svojo funkcijo. Kdaj točno so nastale razmere, ki so omogočile razvoj naslednje stavbne faze, ki jo danes lahko razberemo, ni še popolnoma jasno. Gotovo je, da je mimo Štanjela v srednjem veku tekla pomembna tovorniška pot z Gorenjske, potekajoča preko Škofje Loke, Godoviča in Cola do Vipavske doline, kjer se je v Vipavi križala s pomembno trgovsko magistralo, označeno kot ljubljanska (kraška cesta), speljano od Ogrske proti Italiji, in nadaljevala mimo Štanjela čez Kras v Trst, Devin in Štivan.8 Za to pot sicer Rutar pravi, da “je bila zelo težavna in okorne vozove so mogli vleči

Štupar - Šumi, Štanjel in grad Štanjel, str. 5.

Kosi, Potujoči srednji vek, str. 211−212.

č ž − Ž Č fi fl ,ć −˝ − Čfi ć − Ž

Štanjel – kraška naselbina

le voli.“9 Ob tej poti so bile razpostavljene mitnice, v Štanjelu omenjena v obračunu rihemberškega gospostva za leto 1402. V 80. letih 16. stoletja se tam omenja posebni mitninski urad »aufschlagambt zu S. Daniell«10, ki je vključeval več mitnic. Naslednja pisna omemba Štanjela je iz leta 1499 v Urbarju za Vipavo, kjer je označen kot župa, v zapisu o gospostvu, pravici in tlaki v Goriškem uradu iz 1523 pa so opredeljene dolžnosti župana in prebivalcev župe ob obisku upravnika Goriškega urada. 15. stoletje je čas turških vpadov. Turki se prvič pojavijo na Krasu leta 1469 in potem leto za letom skoraj skozi celo 15. stoletje, največ v 70. letih.11 Po letu 1471, v času najhujših turških napadov, so nastali številni tabori kot glavna oblika kmečke samoobrambe. Konec 15. stoletja naj bi tabor v Štanjelu predstavljal samostojen utrjen stolp na griču in šele od druge polovice 16. stoletja naprej dobiva podobo majhnega utrjenega mesta. Iz tega časa so tudi ohranjeni stolpi, razen rekonstruiranega stolpa Na vratih – Kobdiljskega stolpa, ki je starejši in je ostanek srednjeveškega obrambnega sistema naselja, hkrati pa prvotni vhod v naselje. Taborno obzidje s polkrožnimi stolpi je tako po vsej verjetnosti sledilo liniji prvotnega obzidja. Zaradi pomanjkanja virov zaživi Štanjel kot naselje z vsemi atributi srednjeveškega mesta le v ljudskem izročilu. Poleg same vasi sta tu še cerkev s pokopališčem, prvič prek toponima omenjena 135012, ki je prvotno pripadala župniji v Komnu, in grad ter obzidje, ki je oklepalo celotno naselje. Glavna pot skozi naselje je tekla od Kobdilja skozi današnji stolp Na vratih, kjer so bila, kot samo ime pove, glavna »mestna« vrata, nadaljevala se je okrog griča mimo štanjelskih vrtov, kjer naj bi bile hiše Židov13 in nosi še danes lokalno ime Judeja, ter mimo današnje domačije Skoncevih naprej proti Krasu in Trstu. Nepozidanemu prostoru ob južnem robu obzidja zahodno od stolpa Na vratih domačini še danes pravijo »Na kaufrti«, kar si z ljudsko etimologijo razložimo kot prostor, namenjen trgovanju, ali sejmišče. Pravila obnašanja in trgovanja so bila ob semanjih dnevih točno določena. V Štanjelu so bili v 16. stoletju trije sejmi: ob sv. treh kraljih, za praznik sv. Primoža in sv. Marije Magdalene. Župan, to je občinski načelnik, je bil upravičen podeliti pravico prodajanja in bil zato od vsakega posla upravičen do

plačila dveh beličev, povrhu tega pa še od vsakega tovora lončenine po dva. Graščinski oskrbnik je dobival od vsakega kramarja po dva in od vsakega, ki je imel svojo stalno kolibo, po štiri beliče. Poleg tega je oskrbnik še »vsake kvatre« od vsakega prinesenega tovora prejel po dva beliča. Zato pa je bil oskrbnik dolžan, da je na vsak sejem prišel osebno s svojimi biriči, tam stražil, in če je bilo potrebno, sodil. Ob takih priložnostih ga je moral župan pogostiti; da pa je to lažje storil, sta mu morala gabrovški in tomaževski župan dati po sedem mernikov ovsa, sedem pogač in sedem kokoši. Le za praznik sv. Marije Magdalene je bilo potrebno dati vsega le po šest kosov. Če so na tržni dan vpričo oskrbnika koga zaprli, tedaj je dobil oskrbnik štiri beliče, njegov pisar štiri in župan tudi štiri. Na večer pred sv. tremi kralji je moral župan pripraviti sodniku ali oskrbniku in njegovim ljudem večerjo, na semanji dan pa kosilo, južino in večerjo. Drugega dne je potem sodnik »pravde« sodil in tega dne je dobil kosilo in južino. Če pa je sodnik še ostal v mestu, potem mu ni bil župan več zavezan ničesar dati, pač pa tisti, ki še niso plačali svoje najemnine, kajti oskrbnik je na semanji dan pobiral tudi graščinske davke. Na večer pred sv. Primožem in še naslednji dan je moral župan prehraniti oskrbnika in njegove ljudi, ni bil pa dolžan skrbeti za njihove konje. Na večer pred sv. Marijo Magdaleno je moral dekan prehraniti oskrbnika, njegovega pisarja in njihove konje, prav tako naslednji dan praznika. Ko je potem oskrbnik po semanjem dnevu pravde sodil, je moral dati župan vsem osebam, ki so prišle iz gradu, zjutraj veliko pojedino, po končani sodbi pa južino.14 Za leto 1903 pa zapis v Pratiki pove, da so v Štanjelu imeli sejme 7. januarja, 28. avgusta, v ponedeljek po drugi nedelji v oktobru in 24. decembra.15 Pred nastopom naslednje stavbne faze, ki jo lahko uokvirimo v čas od druge polovice ali konca 16. stoletja do nekako 18. stoletja, je bil poselitveni prostor s pritličnimi enoceličnimi hišami znotraj obzidanega

Rutar, Slovenska zemlja. Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, str. 67.

Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od konca 13. do konca 16. stoletja, str. 213.

Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega Primorja, str. 71.

Kos, Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori, str. 78.

Ker je mimo Štanjela od nekdaj potekala pomembna trgovska pot in so bili tam imenitni sejmi, so se tu l. 1564

prav tam, str. 204.

Mala pratika za navadno leto 1903, str. 26−27.

naselili iz Trsta pregnani Židje. S. R., str. 203.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Preslikava katastrskega načrta

Štanjela iz 1820. Opaznih je še veliko ohranjenih zunanjih stopnišč. Original hrani Geodetska uprava RS, Geodetska pisarna Sežana.

naselja zapolnjen. Edina možna smer širitve pritličnih hiš je bila v nadstropje. S prenehanjem turških vpadov, omenjeno je, naj bi leta 1481 v Štanjelu po turškem napadu obnovili cerkev,16 ter po tem, ko je prestal težke preizkušnje v beneški vojni in so ga leta 1508 za kratek čas zasedli Benečani, so bili dani pogoji za razmah. Ohranjeno je pismo vaščanov Štanjela deželnemu knezu, v katerem prosijo za dovoljenje za popravilo vasi, ki je bila po turških plenjenjih in beneški zasedbi močno poškodovana.17 To je tudi čas, ko je grajsko poslopje prešlo v roke Cobenzljev, ki so začeli z rušenjem oziroma preurejanjem domnevnega srednjeveškega gradu. Menimo, da je večina gotskih kamnitih detajlov, vgrajenih v fasade štanjelskih hiš, prav s tega gradu, ker je kvaliteta njihove izdelave taka, da jih težko prisodimo ljudskim ustvarjalcem. Natančen pogled tudi razkrije, da je marsikateri, predvsem okenski pa tudi vratni okvir sestavljen iz različnih kosov, prej pripadajočih drugim oknom oziroma vratom. Težko najdemo tudi po dve enako oblikovani okenski odprtini, če vzamemo v precep samo pritličja in prva nadstropja enega objekta. Ostale nadzidave nekaterih objektov so se vršile kasneje in so bile tudi enotneje opremljene. »Neljudski« značaj kažejo tudi konzole, ki nosijo ali so nosile podeste pred vhodi v nadstropje in ki niti v enem primeru ne nastopajo v enako oblikovanem paru, poleg tega pa so že na oko predimenzionirane za namen, kateremu

so služile. K domnevi, da so bila nadstropja dodana kasneje, nas poleg tega napelje ugotovitev, da nobeno izmed stopnišč, ki so vodila v nadstropni prostor, ni zraščeno s tkivom pritličja, pač pa je obenj le prislonjeno. Konstrukcijsko se z nadstropjem vežejo le konzole, ki nosijo podest, te pa so že nad prvotnim, pritličnim delom. Ta faza, ki jo postavimo v čas od konec 16. do nekako 18. stoletja, omogoči delitev gospodarske funkcije od stanovanjske znotraj ene same stavbne enote. Gospodarski del ostane v pritličju, stanovanje pa se prenese v nadstropje, ki pa še vedno združuje spalni in bivalni del v enem prostoru. Srednjeveško obrambno utesnjenost naselje preseže v 17. in 18. stoletju. Obrambno obzidje je izgubilo svojo funkcijo, zato postane fasada hišam, ki se obenj prislonijo z ene ali druge strani ali zrastejo na njegovih temeljih, kjer je bilo to že porušeno, a tudi te po principu adicijskega nizanja posameznih enoceličnih enot v nize. Prostorska rast naselja je bila tako izpolnjena, naslednja obdobja pomenijo le dodajanje novih oblikovnih elementov obstoječim kubusom, kot so 16

Turki so sedmem desetletju 15. stoletja Štanjel oplenili, oskrunili so tudi tamkajšnjo cerkev in 1. 1481 jo je moral pičanski škof Paskazij iz Gračišča (Gallignana), ki je bil takrat namestnik akvilejskega patriarha, zopet posvetiti. S. R., str. 203.

Seražin, Štanjelski grad na risbi Janeza Cobenzla iz 1580, st. 169.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l – k r a š k a n a s e l b i n a

kamniti okvirji oken, vrat, šape vodnjakov. Sama organizacija in namembnost posameznih enot ostaja večidel enaka. Pri tem tudi neposredni oblikovni vzorci, ki so se v 17. stoletju pojavili pri oblikovanju grajskega oziroma cerkvenega poslopja (v tem času so gotsko cerkev barokizirali), niso pustili vidnejših sledi pri posameznih hišah v vasi. Capellarisova risba iz srede 18. stoletja nam kaže, da je prostorska rast izpolnjena tudi v nadstropja, oblikovanje stopnišč, ki vodijo v nadstropje, pa je brez detajlov. Menimo, da so tedaj začeli stavbam pridajati spahnjence, ki so slonele na terenu, kajti tip hiše z ognjiščem v nadstropju na lesenem podu, ki je bil s spodnje strani podprt z lesenimi koli, slonečimi na kamnitih podstavah, pač ni najboljša rešitev. Obremenitev lesenega poda je velika, obenem pa je tudi velika možnost požara. Stopnišča so sčasoma dobila nadstreške in ograje, v manjši meri so omogočala dostop v nadstropje še v začetku 19. stoletja, kar je razvidno na katastru iz leta 1821, zaradi oviranja dostopnih poti pa jih začno počasi opuščati. Namesto njih ostajajo v nadstropju le balkoni oziroma se le-ti podaljšajo v zunanje hodnike, ganke, stopnišče pa se izvede v notranjosti. Druga polovica 18. in 19. stoletja je čas združevanja posameznih stavbnih enot v ”domačijo“. En lastnik si lasti dve ali več stavbnih enot, ni pa nujno, da ležijo ena zraven druge v nizu. Tako je npr. Jožef Švagelj s takratne hišne številke 33 posedoval štiri enote na različnih lokacijah znotraj Štanjela, podobno tudi drugi lastniki.18 Ta delitev je šla celo tako daleč, da je pritličje stavbe z enoprostorno zasnovo v lasti enega domačina, nadstropje pa drugega. Nekaterim je uspelo združiti več enot v nizu. Tako obsega domačija Veletovih, Štanjel 20, štiri nekdanje prvotno pritlične enote, ki so jih v različnih obdobjih prezidavali in dopolnjevali ter nadvišali, kar se je ob obnovi izkazalo predvsem na prednji fasadi, ki je zelo neenotne zidave tako v strukturi kot kvaliteti zidanja.19 Določene stavbne enote tako pridobijo gospodarsko funkcijo, medtem ko je hiš z zgolj stanovanjsko funkcijo manj. Prevladuje tip vrhhlevne hiše. Po izročilu

Protokol stavb iz let 1818−1822, s posodobitvijo 1839. Spletni vir 1.

Belingar, Poročila 39−41, str. 214.

 Ostanki župnišča. Gladko

ometano lice stavbe se je zaključilo s profiliranim strešnim vencem. Foto Marjan Pfeifer, 1945. Fototeka Muzeja novejše zgodovine/MNZ.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Družba v Dolnji vasi na

razglednici, poslani 1901. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

naj bi Štanjelci tedaj hodili služit v enega bližnjih kamnolomov, ki se je tedaj odprl, in si z zaslužkom izboljšali stanovanjski standard. Najbližja, imenovana Dolec, sta bila v bližini Kobjeglave, severno od vasi, prvi sivega krednega apnenca, iz katerega so izdelovali portale, okenske okvirje, vodnjake, pa tudi pridobivali kamenje za zidavo hiš, drugi pa ploščastega črnega apnenca, ki je bil primeren za prekrivanje streh. Tako opazimo iz tega časa več klasicistično oblikovanih kamnitih portalov s trikotniško zaključeno preklado in datacijo. Pri Grajžarjevi domačiji in župnišču, ki izstopata iz povprečja kmečkih domov tako po poklicni kot socialni strukturi lastnikov, se to odraža tudi na oblikovanju zunanjščine stavb z urejenimi okenskimi osmi, katerih okna okvirjajo večji pokončni kamniti pravokotni okvirji, s profilirano izvedenimi strešnimi venci in gladkim ometom.20 Večje spremembe v zunanji podobi Štanjela se izvrše med obema vojnama, ko je v Štanjelu dr. Ferrari, zdravnik iz Trsta in prijatelj arhitekta Fabianija, od 1923 naprej kupil več, Kjuder navaja sedem, hiš ter skoraj vsa zemljišča okoli vasi vse do Podlasov.21 Z njihovo obnovo je Fabiani vnesel v spontano zraščeno arhitekturo vrsto monumentalno poudarjenih oblikovnih sestavin ter dodal strnjeno naseljenemu vaškemu tkivu še krajinsko komponento − park na vzhodni strani naselja. Dr. Ferrari je posest kupoval tako

od občine kot zasebnikov, ki so gmajnasta tla za dobro plačilo radi prodajali. Tudi obnova nakupljenih hiš je potekala s pomočjo domačinov in vaščanov bližnjih vasi. “Kamenje za nove stavbe in zidarska dela so vozili iz Tupelč. Kaj je to stalo, sodimo po tem, da je samo Franc Grča iz Štanjela 51, ki je vozil z enim parom volov kamenje, prejel 13.000 lir. Vso kamenje so ob prihodu stehtali, ker plačevali so od teže. V imenu Ferrarija plačeval je svetnik Fabiani. Prvi delavec je bil Švagelj iz Štanjela 33. Spočetka je delalo do 20 ljudi, potem vedno več. Tudi zemljo so vozili iz Tupelč, dajal jo je France Grmek. Zidarji so bili predvsem: Tone Jurjev iz Hruševice, Jure .atažakov iz Hruševice in Lojze Pessov iz Tupelč. Delali so pa vse od 1923 do 1944. Poleti je Ferrari ostal v Štanjelu po kar 3 mesece. Njegov majer je bil Andrej Grča iz Hruševice, ki pa je bival v Štanjelu. Ferrari je stanoval na št. 13. Sedaj upravlja Ferrarijevo lastnino štanjelska občina. Postavila je novega majerja,

Anton Mahnič, slovenski teolog, škof, pesnik, pisatelj, rojen 1850 v Kobdilju, je v Slovencu v letu 1885 pod psevdonimom Podvigenjski v nadaljevanjih objavljal izviren zgodovinski roman, v katerem se dogajanje odvija v Štanjelu. V začetku opiše vas v 19. stoletju. »Nekako zanimivo in mikavno se potniku, ki pride od Trsta čez Kras v nejasni daljavi prikaže staro Štanjelsko `mesto`. Sezidano je v breg ob gori, ktera se malo da ne strmo vzdiguje, a uvršiči se na široko rekel bi v obliko omuljenega krogla. Hiše v Štanjelu so videti ena vrh druge nakopičene, kakor da bi bile v sklad zložene. Zidovi začrneli, stari, strehe skoro vse s črnimi škrlami krite, vendar se vmes odlikuje tu pa tam tudi kako belo poslopje, posebno pa cerkev z belim precej visokim zvonikom, eno polovico krita s korci, drugo pa s škrlami, da se iz nje zvesto odseva stari Štanjel s tem, kar ima novega. In ta Štanjel zdi se popotniku v resnici kako staro mesto. Toda Štanjel prehvalisavno pokazuje svetu svoja rebra in le dokler v megleno daljino zavit, je veličasten; od daleč veliko več obeta, kakor navzočemu pokaže, ker bliže kot mu prideš, bolj pojemlje domišljena krasota. Vse golo, vse podrto, razvaljeno, več hišam strehe udrte; obzidje, ki je nekdaj `mesto/ branilo turških napadov, povsod oškrbljeno, tu pa tam do tal zrušeno: vse spričuje, da slava Štanjelska je bila, a ni je več.« Podvigenjski, Zadnji samotar, str. 1.

Kjuder, Zgodovinski mozaik Primorske, str. 34−35.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l – k r a š k a n a s e l b i n a

 Kapelica na Placu.

Posnetek iz okoli leta 1908. Fotodokumentacija INDOK centra.

 Razglednica, poslana 1915,

prikazuje trg v Dolnji vasi. Fotodokumentacija Kosovelove knjižnice Sežana.

ki ga plačuje sežanski okraj. Na Ferrarijevem posestvu dela sedaj okoli 10 ljudi. Tri izmed njegovih krasno opremljenih hiš so med vojno 1943−44 zgorele, in to popolnoma, četrta tudi precej, ostale tri so še cele.”22 Domačinom se je sobivanje s Ferrarijem živo vtisnilo v spomin. »`Služb ni bilo in on je zaposlil in ljudje so bili hvaležni za te službe. Je tedensko redno plačal, pozimi in poleti. Ni dosti plačal, taku, da tisti, ki so ulovili večje zaslužke, so šli raje na Pivko kost, je tisti mesec zaslužil več, ma pole je celo leto gledal v zrak. Medtem ko tle je bil stalen zaslužek. In čez Ferrarija jez nisem slišal slabe besede.` V svojih odkupljenih prostorih je uredil tudi hlev za živino, kjer je imel od 111 do 113 glav

goveda, kar je bilo za takratne razmere ogromno. Sicer pa `on ni tukaj živel, temveč pršu in šel. V glavnem je bila njegova žlahta, gospoda. To je blo njihovo. Vsaka je imela svojo hišco, bi se reklo, tista, ki je tam na vrateh, je bla od ene in pole naprej, pole je bil oskrbnik, pole gor je bla še ena hiša in ta glavna je bila njegova. Tu so imeli vse. V vrti je bil tisti kal, je bla barčica nuter in zad so bli zogi, so balinali, je blu lepu.`«23

Prav tam, str. 35

V občinskem glasilu je avtorica objavila pogovore z domačini, izvedene v letih od 2004 do 2009. Fakin Bajec, Komentar, str. 35.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Pogled na Dolnjo vas. Foto

Marjan Pfeifer, 1945. Fototeka Muzeja novejše zgodovine/MNZ.

V letu 1906 zrase na Sejmišču kapelica. Postaviti jo je dal domačin Lovrenc Hočevar z domačije Štanjel 39 v zahvalo, ker je preživel nesrečo, ki se mu je pripetila z vozom v Dornberku, ko sta se mu splašila vola.24 Kapelica odprtega tipa ima pri straneh manjša kamnita ločna portala, spredaj pa večji, združen s sklepnikom in datiran 1906. Nad njim je vzidana plošča z napisom COR JESU SACRATISSIMUS MISERERE NOBIS. Prvotni, slovenski napis PRESVETO SRCE JEZU SOVO USMILI SE NAS! so morali zamenjati z latinskim v času italijanske okupacije. Del prvotne napisne plošče je po drugi svetovni vojni v jarku našel g. Zdravko Čuk iz Senožeč in jo shranil. Ploščo je ZVKDS, OE Nova Gorica v letu 2006 dopolnil in ponovno vgradil na prvotno mesto. Sicer so posegi v vaško tkivo znotraj nekdanjega obzidja omejeni na posamične primere, ko je dodaten vir zaslužka omogočil prenovo domačije po vzoru oblikovanja, ki se je v Štanjelu razvilo v spodnjem delu, ali celo gradnjo novega. V Gornji vasi pričnejo tedaj zamenjevati skrlate kritine z opečnimi, kar velja še za čas po zadnji vojni. Vse to je v tesni povezavi s številom prebivalcev Gornje vasi, kateremu gibanje

lahko natančneje sledimo od polovice 19. stoletja naprej25. Proces intenzivnejšega preseljevanja izven starega vaškega jedra se je začel že sredi 19. stoletja, ko je gradnja železniškega omrežja po Krasu omogočila domačinom dodaten vir zaslužka in s tem izgradnjo lastnega doma, precejšnje pa je bilo tudi izseljevanje v obljubljeno deželo Ameriko. Prve hiše, sprva gospodarska poslopja, so v Dolnji vasi zrasle v času od 1821 do 1887. Leta 1933 je bila na južni strani vaškega trga zgrajena prva stanovanjska hiša. Kasneje je bilo dozidanih še osem hiš.26 Nadaljeval se je po prvi svetovni vojni, ko je dr. Ferrari, zdravnik iz Trsta, kupil od domačinov več hiš, ti pa so z odkupnino zgradili nove hiše v Spodnjem Štanjelu. »`Sen jet ven ni od danes, je bil že pod Avstrijo. Prvi so bli Kovačevi, ki so šli ven. So šli zraven ceste, če so bli kovači. In pole pod Italijo so tle stanovali, so prodali, da so lahko tam dol delali hišo ali pa so šli v mesto. Ma v glavnem ven.`«27 Tako kot pri nekaterih drugih kraških vaseh se

»Moj pranono Alojzij Hočevar je tako peljal drva v Gorico. Ko pa se je vračal, sta se mu v Dornberku splašila vola. Poskušal je voz zavreti, toda ko se je sklonil k zavori, je padel na oje. Vola sta še bolj podivjala, on pa je obtičal med njunimi nogami in se še komaj držal za oje. V veliki stiski je zaklical: “Marija Svetogorska in sveto srce Jezusovo, usmili se me!” In vola sta se naenkrat ustavila. V zahvalo za tako čudežno rešitev je dal postaviti v uvodu omenjeno kapelico in jo opremiti z napisom: “Sveto srce Jezusovo, usmili se nas!” Kapelica je tako dočakala prvo svetovno vojno in čas fašizma. Takrat je prišel k nam arhitekt Maks Fabijani, češ da bi jo morali prestaviti nad ovinek poti v gornji Štanjel. Doma je bila samo moja nona in tega nikakor ni dovolila. Morala pa je pristati, da so spremenili napis v latinščino, ker je tistikrat slovenski napis fašiste preveč bodel v oči. Z novim napisom je kapelica nepoškodovana preživela tudi drugo svetovno vojno.« Hočevar, Pozdrav iz KS Štanjel, str. 3.

Markočič, Geografski razvoj naselja Štanjel, str. 11.

Prav tam, str. 18.

Fakin Bajec, Komentar, str. 35.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l – k r a š k a n a s e l b i n a

je tudi v Štanjelu od starega jedra na višini vas razširila navzdol k današnji cesti. Središče dogajanja postane spodnji trg ob glavni cesti Gorica−Sežana, imenovan Plac ali Sejmišče, ob katerem zrastejo zgradbe z javno funkcijo, s hišami, ki nosijo pečat oblikovanja širšega primorskega povojnega obdobja in ne upoštevajo tradicije spontanega štanjelskega stavbarstva. V to obdobje sodijo projekti za kinodvorano − Dopolavoro (1937), današnji sedež krajevne skupnosti, pošte in kulturne dvorane, za hišo fašistov (1938), iz temeljev katere je zrasla današnja gostilna Zoro, hotel Miramont, do zgraditve nove osnovne šole leta 1999 gostitelj podružnične štanjelske osnovne šole. V času druge svetovne vojne je bilo v Štanjelu med vojaškimi spopadi 38 hiš požganih, med njimi kaplanija, župnišče, 14 pa porušenih, močno poškodovana pa je bila tudi prometna infrastruktura. V bojih med Nemci in borci Kosovelove brigade je bil leta 1944 zelo poškodovan grad in okoliške hiše. Odpravljanje posledic vojne škode se je v času od 1945 do 1947, ko je bil Štanjel v območju cone A Julijske krajine, kjer je bila vzpostavljena anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava, začelo marca 1946 pod vodstvom geometra Bruna Arcangela, doma iz južne Italije.28

nadomestnih v spodnjem delu, za katere je bil lastnik dolžan zagotoviti le parcelo, v celoti financirala takratna zavezniška uprava. Kasneje so bili delo v tovarnah v Novi Gorici in Sežani, v 70. letih pa dovolj ugodna politika stanovanjskih kreditov za novogradnje ter izdelava zazidalnega načrta za spodnji Štanjel vzrok preseljevanja Štanjelcev sprva v mesta, potem pa v spodnji Štanjel. Spremenjeni medosebni odnosi, tehnološki razvoj, oteženi pogoji prenove v strnjeno pozidani vasi, po izjavah domačinov pa tudi togost takratne spomeniške službe so povzročili, da je bil del hiš popolnoma opuščen. 

Vprašanja obnove stanovanjskih hiš v obstoječih gabaritih se je uprava lotila s splošnim Ukazom št. 14 z dne 11. septembra 1945. Predvideno je bilo 50 % sofinanciranje Zavezniške vojaške uprave pri obnovi porušenih hiš, kasneje, z Ukazom št. 126, pa je vojaška uprava uvrstila Štanjel med 29 naselij, v katerih je zagotovila sredstva za obnovo v celoti. Zaradi propagande, usmerjene proti sprejemanju zavezniške pomoči, se je obnova začela sredi leta 1946, vendar so pomoč sprejeli vsi, ki jim je bila odobrena, razen enega domačina. Obnovo Štanjela so prevzeli trije slovenski obrtniki, Žigon in Mozetič iz Renč ter Jože Rusjan iz Štandreža. Posamezni obrtnik je na licitacijah v delo prejel 20 hiš, ki jih je bilo potrebno obnoviti v treh mesecih, sicer so sledile visoke kazni. Kontrolo je vršila Zavezniška vojaška oblast, v Štanjelu mlad fant iz Šempetra, ki so ga domačini klicali Na riti meter. Oktobra 1946 so gospodarji petih hiš v Štanjelu na Zavezniški vojni urad v Trstu nalovili prošnjo, naj se njihove skromne hiše obnovijo nespremenjene, s čemer so zavrnili gradnjo hiš enotnega tipa. Oškodovanci so želeli izboljšati domove ter odpraviti stare napake in pomanjkljivosti, a sredstva za povečanje hiše, velikosti oken, vgradnjo keramičnih ploščic ali peči je moral lastnik zagotoviti iz lastnega žepa. Takih primerov je bilo v Štanjelu malo. Nekaj pa je bilo v tem času nadomestnih gradenj, za katere je bil lastnik dolžan zagotoviti le parcelo. Za obnovo so večinoma uporabljali gradbeni material, ki se je nahajal v bližini. Pod Ostrim vrhom pri Štanjelu, na Melišču, je takrat že deloval kamnolom, kjer je bilo zaposlenih štiri do pet domačinov. Zaradi vročine je bilo potrebno vodo dovažati iz Vipave, pesek pa iz Soče. Ob kalu, ki je zavzemal osrednji prostor na vaškem Placu, so v apnenici pripravljali apno za malto. Vse delo je bilo ročno, od priprave in mešanja malte do obdelave sten. Navkljub vsem težavam je obrtnikom s skupinami delavcev uspelo pravo-

Tretjo večjo prelomnico v življenju Štanjela tako pomeni obdobje po drugi vojni. Takoj po vojni so se nekateri lastniki odločili poškodovane hiše v zgornjem Štanjelu prepustiti propadu, saj je gradnjo

časno obnoviti hiše. Tako so 13. maja 1947 lastniki obnovljenih hiš prejeli ključe iz rok polkovnika Bowmana, guvernerja Zavezniške vojaške uprave. V slavnostnem govoru je med drugim poudaril: «Lepi uspehi ne bi bili doseženi, če ne bi tesno sodelovali oblast, finančna sredstva in delovna sila« . Pri sami obnovi v kraških vaseh je prihajalo do številnih nepravilnosti, saj so se obrtniki in podjetja okoriščali, vedoč, da bo Zavezniška vojaška uprava kmalu odšla in ne bo mogla nadzorovati izvedbe vseh podrobnosti. A domačini v Štanjelu so bili z obnovo zadovoljni. Upali so le, da jim bo z zavezniško pomočjo uspelo obnoviti tudi gospodarska poslopja, a se je zavezniška oblast prehitro umaknila. Abram, Odpravljanje posledic druge svetovne vojne v Štanjelu, str. 46–50.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Razvoj štanjelske hiše

Eda BELINGAR

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

»Če je za stilno arhitekturo značilen zavestno izpeljan red tako v zasnovi prostorske ureditve kot tudi v sami izvedbi, posameznih detajlih in materialih pa pri štanjelskih hišah ta red zaman iščemo, kar velja predvsem za oblikovanje fasad, kar je le izjemoma moč opaziti pri v osi urejenih okenskih odprtinah. Le pri hišah, ki so bile nadzidane, ali tistih, pozidanih in predelanih v 19. in 20. stoletju, so opazne urejene fasadne ureditve. Kljub temu pa lahko govorimo o likovnem redu ali ravnovesju v posameznih fasadnih ploskvah.«1 Glede na način življenja in gospodarski način, s katerim so se prebivalci ukvarjali še do sedemdesetih let 20. stoletja, opredeljujemo naselje kot kmečko. »Vse je živelo na vinu.« Zaradi posebnosti razvoja kmečkega doma v Štanjelu ne obravnavamo posebej stanovanjskih in posebej gospodarskih enot, ker se je namembnost enih in drugih zaradi spremenjenih potreb menjala. Kljub temu, da je bila prodaja vina glavni izvor dohodka, živino pa so imeli bolj zaradi vsakodnevnega vira prehrane, v kateri sta prevladovala mleko in polenta, niso imeli ločenega prostora za predelavo grozdja v vino in prostora, kjer se je grozdje hranilo. Za oboje je služil kar hram, ki pa se spet oblikovno ni razlikoval od štale. Poleg kmetijstva pa so se domačini ukvarjali še z drugimi dejavnostmi. ˝Če gledamo hišna imena, so Bergarjevi (trgovci), Kovačevi, Županovi, Tišlerjevi (mizarji), Šnajdlerjevi (tu je bila trgovina in gostilna), Žniderjevi (krojači), Organisti (tu je bil doma organist), Brivcevi (brivec).

Neverjtno, koliko je v Štanjelu hišnih imen obrtniških, in to verjetno govori, da včasih je blo tega več. Drugače pa pod Italijo so ble tudi mlekarce, so prodajale mleko, ene jajca. Tle soseda gor je bila specializirana za kure. Ona je kupovala kure, jih oskubla in pole jih je nesla v Trst. Drva, seno. Tudi prevozništvo, ma ne tolko. Najbolj se je splačalo, ma je blo delikatno, kuhanje žganja. Na kontrobant kuhat žganje ob kakšnem potoku in potem ženske, ki so prodajale mleko, nekaku spravt mimo financerjev šnopc v Trst. Drugi so kmetavali, da je blo mleko pri hiši in vino. Jez se spomnem, da ni blo družine, da ne bi imela njive s koruzo. In potem mlini so delali v Raši.˝2 Najstarejša oblika bivališča v Štanjelu do nekako konca 16. stoletja, ki jo lahko še odčitamo, je enoprostorna pritlična hiša, ki ima vhodni del obrnjen na osončeno stran, retrofasada pa se prisloni ob breg. Gradbeni material je avtohtoni, na pobočju sv. Gregorja, jugovzhodno od Štanjela kopani kredni apnenec. Vhodna odprtina je ena sama, večja, polkrožno zaključena in v loku zidana iz ploščatih kamnov. Poleg nje se osončena fasada odpira le še z ozko pokončno lino, režastim oknom. Celica predstavlja združeno bivanjsko in gospodarsko enoto, kjer so skupaj z ljudmi bivale tudi živali. Tla so bila iz zbite gline, na katera je bilo postavljeno kurišče brez kaminskega odvoda dima. Kritina je bila domnevno 1

Štupar - Šumi, Obnova štanjelske arhitekture, str. 59−60.

Fakin Bajec, Komentar, str. 36.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž R a z v o j š t a n j e l s k e h i š e

 V ospredju vhodni, polkrožno

zaključeni odprtini v pritličje dveh Tinčetovih štal. Foto Srečo Kolar, 1969. Fotodokumentacija SEM

 Konzole v nadstropju nekdanje

Ferrarijeve hiše, v kateri je bil nastanjen oskrbnik, gvardijan Grča z družino. Po drugi vojni je bila hiša porušena. Foto Zvone Mahovič, 1947. Fototeka Muzeja novejše zgodovine.

strma slamnata dvokapnica, morebiti tudi že skrlata. Enote so nastajale v nizih z zapolnjevanjem vmesnih prostorov. Obodne stene te prvotne enote tvorijo pritlični del današnjih štanjelskih hiš. Pravilno sta zidani samo lici zidov, znotraj je zid napolnjen z nametanim kamenjem, ki ga povezuje malta.

Od druge polovice 16. stoletja do nekako 18. stoletja se začne zaradi pomanjkanja prostora naselje širiti v višino. Prvotna pritlična bivališča pridobijo nadstropja. Nastanejo enonadstropne vrhhlevne oziroma vrhkletne hiše. Dostop v nadstopje je po lesenih oziroma zidanih kamnitih stopnicah, ki se

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 V polkrožno zaključen portal

vstavljen raven okvir z leseno preklado. Foto Janez Pukšič, 1980. Fototeka Muzeja novejše zgodovine.

prislanjajo ob prednje pročelje in imajo pred vhodom v nadstropje nekak podest, sloneč na konzolah. Kjer so stopnice kamnite, slonijo na podzidku, ki ima večinoma skozi značilno obokano nišo prehod v spodnji pritlični prostor. Stopnišče je enostavne izvedbe, brez nadstreška in brez ograje. V hiši, ki ima zdaj dva prostora, dobi pritlični gospodarsko funkcijo. Tu je štala oziroma klet za shrambo vina − hram. Okenske in vratne odprtine opremijo s kamnitimi okvirji, za katere domnevamo, da so večinoma pobrani iz ruševin nekdanjega srednjeveškega gradu. V večje, polkrožno zidane vratne odprtine pritličij vstavijo manjše kamnite, ponekod lesene okvirje. Edini prostor v nadstropju je bivalni in združuje tako kuhinjo kot spalni del. Tu za kurišče služi ognjišče, sezidani so že kamini za odvod dima. Streha je strma dvokapnica, krita s skrlami ter oddušnimi linami na strehi. Najlepši primer tako nadzidane prvotno pritlične hiše opazimo pri nekdanjem Grajžarjevem skednju, danes imenovanem tudi romanska hiša. Med obema vojnama je hiša služila duhovniku Abramu, domačinu z domačim imenom Grajžar, kot pisarna s skednjem v pritličju. Pritličje je zidano iz lepo oblikovanih bolj ali manj enako velikih, v vrste postavljenih kamnov, zidava nadstropnega dela pa je iz različno velikih kamnov nepravilnih oblik. Pritličje južne fasade se odpira s portalom, ki ima polkrožen, kamnit sestavljen lok. Prvo nadstropje nad njim se odpira z dvema kamnitima okenskima odprtinama, od

katerih je levo vgrajeno v nekdanji vhod v nadstropje, do katerega je bil dostop po zunanjih stopnicah. Desno od desnega okna se kaže danes zazidana okenska odprtina preproste izvedbe z nepravilno obdelanim kamnitim okvirjem. Nadzidave so razvidne na vzhodnem licu hiše, ki je ostalo brez ometa. Pri razbiranju stavbnega razvoja v naslednjem obdobju do prve svetovne vojne si pomagamo s primerjavo Cappelarisove risbe iz leta 1752 in prvega katastrskega načrta iz leta 1821. Zunanja stopnišča začno opuščati, ker so bila v napoto pri prometu z vozovi, na novo se pojavijo spahnjene špahence, osrednji bivalni prostori z ognjiščem, ki praviloma slonijo na terenu. Postopno se tedaj začno združevati posamezne enocelične enote v skupno domačijo, s tem, da določene enocelične enote izgubijo stanovanjsko funkcijo in postanejo zgolj nosilke gospodarske funkcije s praviloma štalo za živino spodaj in senikom v nadstropju, imenovanim na štali. Enote z izključno bivalno funkcijo, kuhinjo v pritličju in sobo v nadstropju so prej izjema kot pravilo, saj osnovni model še vedno ostaja vrhhlevna oziroma vrhkletna enota. Pri tem ni nujno, da se združevanje vrši v nizu, pač pa ima »domačija« enote več ali manj raztresene po vasi. V nizu združene enote ene domačije so v nadstropju prehodne. Ponekod je ta nadvišani prostor čez več spodnjih enot brez predelnih sten, kot pri Mrščevščevih.3 Redkejše so nadzidave dveh nadstropij.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž R a z v o j š t a n j e l s k e h i š e

Pročelja v nekaterih primerih opremijo z novimi, poenotenimi odprtinami. Opustitev zunanjega stopnišča ima za posledico ureditev vhodov v nadstropni del z vrhnje poti oziroma postopno uvedbo stopnišča v notranjosti. Strop pritličja, ki tvori hkrati pod nadstropja, sloni na lesenih stropnikih. Ti so na južni strani vzidani direktno v steno. Severna stena, ki je prislonjena ob breg ali kar ob vkopano živo skalo, ima z notranje strani vzidani kamniti konzoli, preko katerih je položena greda, na kateri slonijo prečno položeni trami, ki nimajo stika s steno, s čimer so preprečili vlaženje lesene konstrukcije. V nekdanjem Stenarjevem skednju sloni vsak prečni tram na svoji kamniti konzoli, vgrajeni v steno, prislonjeno ob breg. Tudi strop nad nadstropjem je bil sprva oblikovan z vidnimi gredami, preko katerih so bile položene deske. Grede so v kasnejših fazah obili s trstiko ali deščicami, ometali in prepleskali. Predelne stene prvotno enotnih prostorov so izdelali iz prepletenega srobota ali leske, tudi te ometali in pobelili. V Štanjelu ni prišlo do izoblikovanja zaprtega tipa domačije, značilne za ostali kraški prostor, ker prostorske razmere tega niso omogočale. Z zaprtjem gase bi bila onemogočena komunikacija do vseh enot, poleg tega pa domačija ni obsegala zgolj bližnjih enot, ki bi se lahko združile. Edini primer take domačije se je razvil na skrajno severozahodnem delu vasi konec 19. stoletja. Gre za domačijo Štanjel 39 z domačim imenom Skoncevi, ki z zaprtjem komunikacije ni  Špahenca Veletovih s skrlato

streho in zidanim dimnikom. Foto Božidar Jakac, 1947. Fotodokumentacija SEM.

motila prehodov, saj se nahaja na robu naselja. V ustnem izročilu domačije je ohranjen spomin, da naj bi to domačijo kot izplačilo za delo na gradu dobila kuharica s priimkom Kočevar, medtem ko je priimek današnjih lastnikov Hočevar. Domačija je izpričana že na Capelarisovi risbi Štanjela iz 1752, kjer je zabeleženo, da se je v njej nahajala nekdanja rezidenca goriških grofov, v času nastanka risbe pa so jo naseljevali gospodje De Budigna. Domačija se pne v dveh vzporednih, zamaknjenih nizih, ki oklepata dvorišče, na stični steni pa je urejen portal, prehod v vas. Ob južni rob dvorišča je pod vrbo postavljena kamnita miza z značilno klesano rozeto, označeno z napisom MR 1760. Poveden je opis hiš iz Franciscejskega katastrskega operata za katastrsko občino Štanjel,4 ki za leto 1827 navaja, da je bilo v Štanjelu 80 stanovanjskih hiš. Vse so zgrajene iz masivnega kamna, utrjenega z malto, in prekrite s kamnitimi ploščami. Tako hiše v sami vasi Štanjel kot tiste na podeželju so v zelo slabem stanju in na robu propada, čeprav še vedno dovolj udobne za bivanje. Kmetje kot ostali razpolagajo poleg stanovanjske hiše še z gospodarskim poslopjem, ki je enako grajeno. Gospodarska poslopja so pokrita tako s kamnitimi škrlami kot rženo slamo. Uporabljajo jih za mlatenje žita, spravilo kmečkega orodja ali kot hleve 3

Belingar, Poročila 39−41, st. 215.

Internetni vir 2.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

za živino. Tako stanovanjske hiše kot gospodarska poslopja so v izključni lasti prebivalcev vasi. Kot poseben element povezovanja stavbnih enot istega lastnika v nadstropju čez ulico se je v Štanjelu pojavil mostovž, mostič, sprva lesen, kasneje zidan in nadkrit s korčno dvokapnico. Danes ga lahko vidimo še na Grajžarjevi domačiji. Drugi ohranjeni, a še ta le kot betonska konstrukcija, pa povezuje nadstropji dveh sosednjih stavb hiše Štanjel 6, nekdaj Žpanovih.  Mostič pri Žpanovih s korčno

strešico. Foto Marjan Pfeifer, 1945. Fototeka Muzeja novejše zgodovine.

V katastru iz 1818−1822 je kot portico označen le objekt ob današnji hiši s številko 3, pri Gulčevih, o katerem pa ni več sledu.5 Poseben element so še kamniti žlebovi za odvajanje deževnice s streh v zbiralne cisterne vodnjakov, sloneči na kamnitih, zgoraj polkrožno vdolbenih konzolah, ki so v rabi pri skrlatih strehah. Enake konzole so opazne že pri prvotnih, pritličnih stavbnih enotah. Po prvi svetovni vojni pa vse do 70. let 20. stoletja se izoblikuje najrazvitejša oblika stanovanjske hiše, ki obsega vsaj dve enocelični enonadstropni enoti s kuhinjo in kamro v pritličju ter veliko vežo, kjer so tudi spali, in kamro v nadstropju. Kuhinja se predeli, tako da iz nje nastane še manjša veža. Predeli se tudi veža v nadstropju, nastane še ena soba. Gospodarske enote ostajajo več ali manj enake. V obdobju med obema vojnama pride tudi v večji meri do menjanja strmih skrlatih streh z dvokapnimi korčnimi. S tem pridobi hiša še eno nadstropje ali pa le mansardni podstrešni del, ki ostaja več ali manj neizkoriščen.

Podest pred vhodom v nadstropje po odstranitvi zunanjega stopnišča pri nekaterih hišah podaljšajo v gank z leseno ograjo in enokapnim korčnim nadstreškom. Sloni na eni ali dveh kamnitih konzolah, ki so nosile podest, ostale konzole so lesene ali pa funkcijo podpore opravljajo železne traverze. Obdobje po drugi svetovni vojni je tudi čas intenzivnih prizadevanj za oživitev vasi, izdelav najrazličenjših projektov s poskusi obnov stavbnega fonda, ki so nekoliko številčnejše prav v zadnjih letih.  5

Internetni vir 1.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž R a z v o j š t a n j e l s k e h i š e

 Leseno ostrešje kamnite strehe.

Foto Zvone Mahovič, 1947. Fototeka Muzeja novejše zgodovine.

Za območje naselja Štanjel je bil 2005 izdelan Občinski lokacijski načrt, ki določa merila in pogoje za posege v starem jedru znotraj obzidja, kot tudi delno izven njega. Priprava načrta je bila zahtevna in je terjala sodelovanje cele vrste strokovnjakov. Namen tega projekta so hitrejši in bolj usklajeni posegi v prostor in teh je bilo v zadnjem času zares veliko. Izpostaviti velja vsaj nekatere, ki so vezani na obnovo oz. rekonstrukcijo strmih streh, kritih s kamnitimi ploščami − skrlami. Teh namreč močno primanjkuje. Veliko aktivnosti je bilo opravljenih tudi s strani Restavratorskega centra pri iskanju novih nahajališč. Ta so morda še skrita na poljih in travnikih, pod zemljo in ne v kamnolomih. Seveda so bila le-ta že v preteklosti močno izkoriščena, saj so bile samo v Štanjelu praktično vse strehe krite z njimi. Kljub temu je bilo v zadnjih letih s kamnitimi skrlami kritih nekaj manjših streh in spahnjenc, dve večji pa čakata na to. Izveden je bil tudi preizkus kritja strme strehe z nadomestno kritino sive barve, pri čemer so zatrepni zidovi kriti s kamnom, kolikor ga je pač ostalo od porušene strehe. Prioriteto pri prenovah, ki jih je bilo samo v letu 2007 okrog triindvajset, imajo vsekakor utrditve zidov in temeljev ter strehe, tako da se fasadni ometi navadno izvajajo prav na koncu. Kljub temu pa se jih je v zadnjem

času strokovno izvedlo kar nekaj, k čemur je pripomogel tudi elaborat, Navodila za izvedbo apnenih ometov, ki ga je skupaj z našo enoto izdelal Restavratorski center. Uspeli smo prepričati nekatere izvajalce, da uporabljajo le lokalni pesek in gašeno apno brez cementa. Mitja Mozetič

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

102

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Taborna obzidja

Jasna S V E T I NA

103

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

104

Nastanek in razvoj obzidja Kontinuirana poselitev Štanjela je dokazana skozi vsa zgodovinska obdobja. O prazgodovini in rimskem obdobju pričajo materialni ostanki, najdeni ob arheoloških izkopavanjih. V pisnih virih je prva omemba zabeležena leta 1402 v rihemberškem urbarju. Vse do takrat pa o dogajanju v srednjem veku nimamo podatkov, razen skromnih ostankov srednjeveške arhitekture in poznejših zapisov in upodobitev. Ohranjeni arhitekturni detajli nam pomagajo določiti obseg naselja v visokem srednjem veku. Najštevilčnejši so arhitekturni elementi, portali in okenski okvirji, ki jih lahko datiramo v prvo polovico 16. stoletja. Starejši, mogoče še romanski, je zazidan portal v pritličju nekdanje Veletove štale. /Slika 01./ Portal je polkrožno zaključen in ima, za romaniko značilni, dolgi horizontalno vgrajeni prekladi pod lokom. Da bi to lahko potrdili, bi ga bilo potrebno v celoti odkriti, kajti zelo podoben je zazidanemu portalu v nadstropju nekdanjega Breščakovega senika. Nekaj gotskih elementov lahko postavimo v drugo polovico 15. stoletja. Ti se nahajajo v prvi vrsti hiš pod Gledanco, domnevnim srednjeveškim stolpastim dvorom. V vznožju stolpa je še vidna romanska gradnja iz pravilno obdelanih klesancev, sicer pa je zidni plašč popolnoma porušen. Podkvasti tloris stolpa nakazuje, da je moral biti z ravno stranico vpet v obzidje. Njegov potek nam ni znan. Mogoče je, da se je v 15. stoletju nanj naslonila prva vrsta hiš pod

stolpom. V 15. stoletje lahko postavimo pazduhasti portal v nadstropju Brnikove štale /Slika 02./ in podobnega, v skromnejši izvedbi, v ruševini med hišama številka 34 in 35, včasih Štefetove štale. /Slika 03./ Enakega poznamo iz stolpa ob vhodu v premski grad na Bistriškem. V 15. stoletje lahko umestimo še portal obnovljene hiše, nekdaj Mrščevščeve štale, in posebno lepo oblikovan portal, ki vodi v pritličje pod zunanjim zidanim stopniščem Stanarjevih, Štanjel 29. Poznogotski arhitekturni detajli so v Štanjelu prisotni v hišah vse do zadnjega obzidnega obroča, kar pomeni, da je ob koncu srednjega veka Štanjel že dosegel današnji obseg. /Slika 04./ V dveh zadnjih vrstah v južnem delu naselja jih je veliko tudi naknadno vzidanih, zlasti okenskih okvirjev v pritličju, medtem ko se v zadnjih dveh vrstah proti Gledanci pojavljajo večinoma v vrhnjem drugem nadstropju. Utrdbeni značaj hiš kažejo, sedaj zazidani, gotski portali, locirani v vrhnjem nadstropju hiš. Posebno lep primer je pazduhasti portal v hiši Štanjel 38, v zadnji vrsti pod Gledanco, ki izvira vsaj iz druge polovice 15. stoletja. Polkrožni portali s posnetimi robovi, ki se pojavljajo v drugi in tretji vrsti hiš, so nastali z nadaljnjo pozidavo naselja v prvi polovici 16. stoletja in ob nekoliko bolj sproščenem načinu življenja po prenehanju največjih vojnih nevarnosti s strani Turkov in Benečanov. Štanjel se je oblikoval kot utrjeno taborsko naselje v drugi polovici 15. stoletja. Obzidje je potekalo

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž T a b o r n a o b z i d j a

 Slika 01, 02, 03, 04.

Srednjeveški arhitekturni detajli. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

105

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Slika 05.

Prvo taborno obzidje s pravokotnim stolpom. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

106

pod prvima dvema vrstama hiš pod Gledanco in je vključevalo še danes ohranjeni gotski pravokotni stolp s polžastim stopniščem v nadaljevanju gornjega grajskega palacija.1 /Slika 05./ V severnem delu spodnjega grajskega dvorišča danes služi kot podporni zid. Ni izključeno, da je to obzidje bilo zgrajeno kot zunanji obzidni obroč srednjeveškega gradu, ki je, po Capellarisovi grafiki iz leta 1752, stal na mestu današnje Hočevarjeve domačije. V 16. stoletju so se nanj naslonile posamezne hiše, iz katerih je bil na začetku 18. stoletja oblikovan zgornji palacij, severni niz stavb gradu. Na jugozahodu je obzidje potekalo od srednjeveškega gradu proti vzhodu, ob njem je na notranji strani tekla pot naravnost do Kobdiljskih vrat. Tlakovanje iz nepravilnih kamnov je bilo nedavno odkrito s predhodnimi arheološkimi izkopavanji na mestu, kjer je v začetku 19. stoletja, za časa grofov Coronini, stala konjušnica. To obzidje in pot pod njim je vidno na skici Tomaža Cobenzla iz leta 1580, ko je v svojem pismu nadvojvodi Karlu II. prosil za dovoljenje, da lahko zgradi troje vrat za zavarovanje prehoda čez zgornje grajsko dvorišče. Danes so ena izmed vrat ohranjena kot podhod med spodnjim palacijem in gotskim stolpom, druga vrata pa je v obdobju baroka zamenjal nimfej, slavnostno stopnišče.2 Ostankom severnega dela obzidja lahko sledimo v podpornem zidu med hišami severno nad cerkvijo, kjer se naprej od hiše Štanjel 27 konča v živi skali. Predvidevamo lahko, da je zidano obzidje mestoma nadomeščala naravna skalna zapora oziroma je bil z obzidjem zavarovan samo najbolj izpostavljen del naselja. Znotraj obzidja

je verjetno stalo nekaj visokih utrjenih hiš, ki jih lahko prepoznamo v tako imenovani »gotski hiši«, prej Ferrarijevi štali in danes imenovani Pri Švaglju, Štanjel 6a, ter nekdanji Dendrčevi in Tinčetovi štali, ki danes nosita številki Štanjel 27 in 26. Gre za večetažne hiše z ohranjenimi gotskimi elementi, prisotnimi v vseh etažah. Po končanih turških vpadih in kratkotrajni beneški zasedbi leta 1508 je bilo obzidje obnovljeno in dodatno utrjeno v drugi polovici 16. stoletja. Nastal je nov, renesančni zidni obroč v mejah današnjega obsega naselja. Ta je vključeval danes porušeni veliki okrogli stolp na severovzhodni strani naselja, nekdanji stolp v grajskem dvorišču na mestu sedanjega vodnjaka in prvotni polkrožni stolp sredi spodnjega palacija gradu. Kobdiljski stolp je takrat imel vlogo glavnega vhoda v naselje. /Slika 06./ Na Capellarisovi grafiki je upodobljen z enokapno streho z višjim delom obrnjenim proti Kobdilju. Vasko Simoniti v svoji knjigi Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju navaja pismo Tomaža Cobenzla, takratnega skrbnika in poveljnika Štanjela, deželnemu knezu, v katerem skupaj s kmeti soseske Štanjel prosi, da jim dovoli podreti neuporaben, požgan in zapuščen stolp, ki je stal v štanjelskem taboru, pri čemer je bila mišljena Gledanca, ostanek podkvastega stolpa na vrhu hriba. Knez naj bi dovolil tudi trdno zgraditi

Sapač, Grajske stavbe, str. 283.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž T a b o r n a o b z i d j a

sam slabo zavarovan tabor. Kmetje so zato prosili, da knez »pošlje sposobne ljudi, ki bodo tabor obiskali in svetovali, kako izboljšati in pripraviti tabor na obrambo.« Iz zaznamka vicedomskega urada na pismu štanjelskih podložnikov je razvidno, da si je tabor ogledal deželnoknežji gradbeni mojster. Po njegovih napotkih naj bi utrdbena dela vodil najboljši od štirih četrtnih mojstrov. Načrt naj bi izdelal deželnoknežji arhitekt Giuseppe Vintana, ki je takrat vodil tudi utrjevanje Gorice in Tolmina,3 kreator Kozlovega roba v Tolminu, kjer je njegovo avtorstvo izpričano z arhivskimi dokumenti. Za organizacijo je bil zadolžen župan soseske. Določen je bil tudi rok izgradnje, in sicer eno leto, in izdano dovoljenje, da se dotrajani stolp lahko poruši in material uporabi pri gradnji tabora. Tako je Štanjel dobil dodatni, zadnji zidni obroč, ki je bil na južni in vzhodni strani okrepljen s stolpi. Pravokotni stolp na severovzhodu je sedaj v celoti porušen, vzhodni polkrožni stolp ima deloma ohranjen plašč, južni polkrožni stolp je še ohranjen in služi v stanovanjske namene. Obzidje se je navezovalo na linijo zidu, ki teče po sredini spodnjega palacija in je bila odkrita z arheološkimi izkopavanji ob prenovi renesančne rondele, polkrožnega stolpa sredi sedanjega spodnjega palacija. Proti zahodu se je obzidje navezovalo na fasadno linijo objektov Hočevarjeve domačije. Ob dohodu v Hočevarjevo kmetijo je še v šestdesetih letih stal poznogotski portal s posnetimi robovi, ki je predstavljal dostop do srednjeveškega gradu.  Slika 06.

Vzhodno obzidje s Kobdiljskim stolpom. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Na mestu sedanjega stolpa sredi južnega palacija je prvotno stal polkrožen odprt stolp, ki so ga kasneje nadomestili z večjim in trdnejšim polkrožnim stolpom.4 Iz istega obdobja je tudi nekoč mogočni renesančni stolp, v katerem so ob ureditvi grajskega dvorišča v obdobju baroka umestili štirno. Stolp je mogoče branil zahodna vrata, s katerimi ga je povezovalo obzidje, danes zahodni del dvoriščnega zidu. Podobno situacijo imamo ob vhodu v obzidje premskega gradu. Ko so v baroku zaprli grajsko dvorišče, so sledili polkrožni liniji stolpa. V njem sta ohranjeni renesančna ključasta strelnica in ena zazidana lina. Današnji glavni vhod v naselje predstavlja stolp, ki je nastal v dveh stavbnih fazah. Prvotno so tu bila le vrata v obzidju, o čemer pričajo tudi strelnice ob notranjem prehodu, ki sedaj merijo v notranjost stolpa. Na ta vhod se je navezovalo zunanje obzidje grajskega areala, zaključeno s pravokotnimi cinami, kot so po vsej verjetnosti bili zaključeni tudi stolpi. V zadnji renesančni fazi utrjevanja naselja so oblikovali barbakano, o čemer pričata lijakasti strelnici v nadstropju, enaki kot ob prvotnem portalu v notranjosti. Rustikalni portal je bil dodan leta 1692, kot je izpričano na njegovem sklepniku. 5 /Slika 07./ 2

Seražin, AHAS 10, str. 171.

Prav tam.

Sapač, Grajske stavbe, str. 285.

Prav tam, str. 289.

107

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

108

Linija renesančnega obrambnega obzidja je večinoma zabrisana s kasnejšimi pozidavami, ki so se naslonile na njegovo zunanjo ali notranjo stran, ponekod teče tudi po sredini hiš. Prvotni potek zidu je še ohranjen v dveh segmentih na jugu pod cerkvijo, kjer je deloma rekonstruiran, in pri Kobdiljskem stolpu. Na vzhodu so se nanj naslonile Ferrarijeve hiše. Da je imelo naselje sklenjen krog obzidja, priča ohranjena linija zidu v severnem delu naselja, kjer oklepa štanjelske vrtove. /Sliki 08., 09./ V tem delu je bilo obzidje tanjše, ker je varovalo manj izpostavljeno in težje dostopno strmo pobočje. Nad Hočevarjevo kmetijo je v dolžini približno desetih metrov ohranjen skoraj do prvotne višine. Impozantna zidava se razkrije zlasti s pogledom z zunanje strani zidu. V svojem poročilu o delih in raziskavah na Štanjelu je leta 1979 arhitektka in konservatorka dr. Nataša Štupar - Šumi, ki je dolgo let vodila obnovo Štanjela, napisala, da obzidje na severni strani naselja poteka v več obzidanih nivojih in da so ponekod vidni ostanki rondel, zelene površine in vrtna arhitektura iz novejšega časa pa so postavljene na nekdanje obrambne platoje. V tem primeru imamo na Štanjelu podobno situacijo kot na gradu Rihemberk, kjer so bili od romanskega do renesančnega obdobja oblikovani trije obrambni obroči. Nedavne arheološke raziskave pod vzhodnim obzidjem so razkrile temelje pravokotnega stolpa,

porušenega v drugi svetovni vojni. Stolp je viden na predvojnih fotografijah, kjer je skoraj identičen kobdiljskemu, z romantično rekonstruiranimi cinami v obliki lastovičjega repa. V arhivu novogoriškega zavoda hranimo kopijo fotografije iz tega obdobja, kjer je stolp označen kot »torre nuova«, novi stolp. Po vsej verjetnosti gre za značilni Fabianijev pristop k prenovi Štanjela, kar se odraža tudi na Kobdiljskem stolpu. Kakšna sta bila prvotno, ni več mogoče ugotoviti. V ostankih severovzhodnega stolpa je tudi okroglina z ohranjenimi deli apnenega ometa, v kateri so po vsej verjetnosti bile vzidane polžaste stopnice. Ena, trikotno oblikovana, je bila najdena v ruševini. Mogoče je prvi stolp bil enak gotskemu ob zgornjem palaciju gradu, kar bi pomenilo, da je že prvo taborno obzidje oklepalo tudi ta del naselja. Iz predvojnih fotografij je razvidno, da je tudi Fabianijeva rekonstrukcija šla v to smer, saj je imel, tako kot grajski stolp, pravokotni prizidek za stopnišče.

Pomen ohranjanja obzidja Obrambna obzidja Štanjela so bistveni arhitekturni element utrjenega naselja, saj so narekovala njegov razvoj v koncentričnih lokih po pobočju hriba in umestitev ter oblikovanje Fabianijeve vrtne arhitekture v neposeljenem, a z obzidjem obdanim severnim  Slika 07.

Obnovljeni del obzidja z vhodnim stolpom. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž T a b o r n a o b z i d j a

 Slika 08.

Severno obzidje, najvišji ohranjeni del. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Slika 09.

Zunanja stran severnega obzidja. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

109

delom. V kolikšni meri gre še za srednjeveško obzidje prvotnega gradu ali vsaj za njegovo linijo s poznejšimi predelavami, brez temeljitih raziskav ne moremo trditi. Po opustitvi obrambne funkcije so se na južna obzidja naslonile stanovanjske hiše. Tako je nastala značilna podoba Štanjela. Ob zelo skopih pisnih virih je ohranjanje vseh grajenih ostalin izrednega pomena.

Le tako bodo omogočene nadaljnje raziskave, ki bodo zapolnile vrzel v zgodovinskem razvoju kulturnega spomenika in le tako bomo Štanjelu ohranili vse bogastvo arhitekturnih in spomeniških značilnosti. Kulturna dediščina, s katero se ukvarja naša služba, ni namenjena eni generaciji, ampak smo jo dolžni ohranjati za prihodnje rodove. 

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

114

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Pročelja in vojak Ostanki poznosrednjeveških in renesančnih fasad z naslikanimi arhitekturnimi členi in upodobitev landsknehta v Štanjelu

mag . And re j JA Z B E C , d r. Tomaž L A Z A R

115

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

116

Uvod Štanjel je srednjeveško gručasto naselje z dolgo naselbinsko tradicijo, na mestu prazgodovinskega gradišča privlači predvsem s svojo slikovito veduto in majhnimi kamnitimi hišami s številnimi kamnoseškimi detajli. Sedanja sicer slikovita, vendar kar se tiče barv precej monotona podoba naselja, pa ni nujno tudi njegova prava zgodovinska podoba. Vsaj v obdobju, iz katerega izvirajo v nadaljevanju predstavljena hišna pročelja, je bila podoba kraja bolj pisana. O tem pričajo sicer skromni, vendar zgovorni ostanki poslikanih fasad na pročeljih štirih zgradb v naselju in podoba vojaka v eni izmed njih.

Fasade kmečkih hiš na Krasu Kamen je na Krasu brez dvoma že od nekdaj osnovni gradbeni material. V tradicionalni kraški arhitekturi so vse hiše in zidovi, ki obkrožajo njihove borjače in delijo zemljo, kamniti, sezidani iz lomljenega ali le grobo obdelanega kamna. Kamnoseško obdelan je kamen uporabljen za arhitekturne poudarke, predvsem vratne in okenske okvirje, stopnice ter ustja vodnjakov − štirn. V teh vlogah opravlja tako konstrukcijsko kot okrasno vlogo. Kamen, največkrat kot svetlo siv apnenec, je res vseprisoten in je v veliki meri zaznamoval našo

predstavo o tej pokrajini in njeni arhitekturi. Pogosto zanemarjen člen tradicionalne kraške podeželske arhitekture pa so fasade. Če govorimo o kraški podeželski arhitekturi v njeni razviti obliki iz konca 18. in 19. stoletja, bi obdelavo pročelij kraških domačij na kratko lahko opisali takole: vse dokončane pomembnejše fasade kraških hiš so bile vedno ometane. Če ni bila ometana, fasada ni bila dovršena. Neometani zidovi so sicer na kraških hišah dokaj pogosti, vendar predvsem na manj pomembnih in manj vidnih, »zadnjih« fasadah gospodarskih poslopij. Namensko neometane so bile le redke fasade cerkev in zvonikov, zidane iz kamnoseško obdelanih pravokotnih kamnov1 Fasade domačij so obdelane glede na pomembnost. Najlepše, najbolj dovršene fasade so tudi najpomembnejše. Najpomembnejše je dvoriščno pročelje stanovanjske hiše, skoraj obvezno izvedeno v zaglajenem ometu in pobeljeno, najpogosteje v belo, pri tleh morda s pasom v temnejši barvi do višine približno 60−70 cm. Tako so bili do druge polovice 19. stoletja obdelani tudi stanovanjski prostori v notranjosti. Pročelja drugih barv se začnejo pojavljati šele v drugi polovici 19. stoletja, največkrat rožnata, oker ali modro-zelena. Nekoliko manj pomembne 1

Če zanemarimo redke ostanke hiš romanske zidave, ki se nahajajo predvsem v Štanjelu.

č−ž ,

žž ž

Pročelja in vojak

fasade so bile grobo ometane in pobeljene. Tako so bila navadno obdelana izpostavljena pročelja gospodarskih poslopij na dvoriščih ali zunanje, cestne fasade. Manj pomembni, hrbtni zidovi objektov pa so bili navadno le na tanko prekriti z grobo malto, ki je bila zaradi primesi lokalne ilovnate zemlje rdeče-rjave barve. Ker je bila plast ometa tanka in pogosto izpostavljena vetru in padavinam, jo je pogosto izpralo, tako da je omet ostal predvsem v režah med kamni. Ta okoliščina pogosto ustvari vtis, da so bili kamni zidu namensko puščeni vidni in z malto zapolnjene le reže, čeprav ni bilo tako. Prav fasade v rdečkastih zemeljskih tonih, ki dajo kraški arhitekturi pogosto domačen, topel in slikovit videz, so bile pri obnovah hiš dolga leta zanemarjene. Nadomeščane so bile z drugačnimi tipi fasad, kot npr. z zaglajenim belim ali obarvanim ometom, ali pa z zidovi, pri katerih so reže med kamni zapolnjene s cementno malto. To obnovljeni arhitekturi daje hladen, uraden, pust ton, izgubi se ureditev fasad glede na pomembnost ter kmečki značaj arhitekture. Omenjene zakonitosti v precejšnji meri veljajo tudi za fasade v Štanjelu, predvsem za tiste iz 18. in 19. stoletja. Vendar je bil Štanjel trg in kot tak nekoliko odstopa od ostale podeželske arhitekture. Ogledali si bomo štiri hiše, na katerih so se ohranili

 Osrednji objekt zgornjega trakta

nekdanjega Cobenzlovega dvora. A− slika fasade pred obnovo z ostanki originalnih ometov iz 16. stoletja (obrobljeno z rumeno) in sledmi šivanih robov ter vrat in okna (označeno z rdečo). B – originalni šivan rob z ostanki obarvanja segmentov (1) in obrobnih črt (2). C – rekonstruiran šivan rob. D – delna rekonstrukcija fasade z ugotovljenimi stavbnimi členi iz 16. stoletja. Foto in izrisi Andrej Jazbec.

ostanki poznosrednjeveških in renesančnih naslikanih arhitekturnih členov, ki Štanjel približajo trški arhitekturi tega obdobja, kakršno poznamo drugod po Sloveniji, in postavijo naše predstave o Štanjelu kot kraškem naselju s prevladujočim kamnitim videzom pod vprašaj.

Cobenzlov dvor Nekdanji Cobenzlov dvor je sedaj del baročnega dvorca in predstavlja prvotno lastnino družine. Kot prvi član družine v Štanjelu je omenjen leta 1508 Krištof Cobenzl pl. Proseški kot skrbnik in poveljnik vojaške posadke. Za njim so mu v tej funkciji sledili drugi člani družine.2 Cobenzli so sprva tu imeli le majhno posest, ki pa se je okoli l. 1570 povečala. Tloris dvora v zgodnji obliki poznamo po skici iz l. 1580.3 Ta je bil tedaj sestavljen iz dveh vzporednih traktov ob sedanjem zgornjem grajskem dvorišču. Podolgovati zgornji trakt je takrat v pritličju obsegal tri prostore. Sedaj je vključen v zahodni del sedanjega zgornjega,

Seražin, Štanjelski grad, str. 171.

Skica je del pisma, v katerem je tedanji lastnik Janez Cobenzl nadvojvodo in deželnega kneza Karla II. prosil za dovoljenje v zvezi z gradbenimi deli na dvoru. Janez Cobenzl je bil pomemben diplomat Svetega rimskega cesarstva. Sapač, Grajske stavbe, str. 285; Seražin, Štanjelski grad, str.169−176.

117

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Hiša Štanjel 38. A – južna

fasada hiše. Ostanki originalnih ometov iz 16. stoletja (obrobljeno z rumeno) s sledmi vrezov (označeno z rdečo): B – ob oknu, C − šivan rob s sledmi obarvanja segmentov (označeno s puščicama) in D ob vratih. E – rekonstruiran šivan rob. F – delna rekonstrukcija fasade z ugotovljenimi stavbnimi členi iz 16. stoletja. Foto in izrisi Andrej Jazbec.

118

vzhodnega trakta dvorca. Ta je v celoti sestavljen iz niza predhodnih, predelanih hiš, katerih pročelja so bila z novimi, poenotenimi odprtinami združena v eno, kar je bilo še lepo vidno pred njegovo obnovo leta 2006,4 ko so bila tudi opravljena sledeča opažanja. Z vključitvijo v baročni dvorec so bile vse starejše odprtine hiš zazidane in predelane, odprta so bila velika nova okna in vrata, ki so uničila velike površine prvotnih zidov. Domnevati pa smemo, da je Cobenzlov dvor nastajal postopno. Zgornji trakt, narejen iz predhodnih hiš, je starejši in časovno verjetno bližji prvi omembi družine v naselju. Spodnji trakt, prizidan ob taborsko obzidje, je verjetno kasnejši, njegova izgradnja se je verjetno dogodila med letoma 1570−80.

obrobljena z drobnim kamenjem, verjetno obdano s kamnitim okvirjem, ki so ga ob kasnejših predelavah odstranili. Vrata so bila precej ozka, odprtino je na vrhu premoščala grobo obdelana kamnita preklada. Levo spodaj ob zazidani vratni odprtini je bil pred obnovo še ohranjen del nekdanjega okrasnega arhitektonskega okvirja, izvedenega v ometu. Iz ostankov fasade je razvidno, da je bila njena površina nekoliko bolj groba, rahlo valovita, vratni okvir in šivan rob pa sta bila zaglajena. Izrisana sta bila s precej močno gravuro širine približno 7 mm in globine okoli 5 mm, izvedeno v svež omet. Na šivanem robu so še ostanki obarvanja, rob je bil očitno rožnato oranžne barve, členi pa so bili obrobljeni s sivimi črtami.

Na vzhodni strani osrednjega objekta v vzhodnem traktu nekdanjega dvora se je ohranil v ometu izveden in prvotno pobarvan šivan rob.5 Sestavljen je iz pravokotnih členov, ki se navpično izmenjujejo v ritmu en širok/dva ozka. Širina je enotna, 63 cm, višina členov je 28 cm. Zunanji ozek člen je širok 35 cm, notranji pa 28 cm (slika 1C). V nadstropju je bilo pred obnovo v zgradbi zidu še opazno zazidano okno in zazidana vrata, ki so po vsej verjetnosti vodila na lesen zunanji hodnik – gank. Okno je bilo pravokotno, skoraj kvadratno, in glede na to, da je zidana odprtina

Hiša Štanjel 38, nekdanja Maletova hiša, danes pri Dušanu Hiša Štanjel 38 se nahaja v zahodnem delu naselja neposredno za dvorcem. Sestavljena je iz dveh delov, ki obsegata pritličje, nadstropje in podstrešje. Na pročelju severnega dela so glede na ohranjene kamnite 4

Mozetič, Štanjel – grad, str. 282.

Nanj je opozoril že Sapač: Sapač, Grajske stavbe, str. 280. Sedaj je prikazan in rekonstruiran na fasadi dvorca, žal napačno. Napačna je orientacija, saj je bil prvotno vezan na fasado na levi in ne na desni, kot sugerira rekonstrukcija, prav tako pa ni pravilno ponovljena njegova oblika.

č ž − Ž Č fi fl ,ć −˝ − Čfi ć − Ž

Pročelja in vojak

119

stavbne člene poznosrednjeveške zgradbe opazni skromni ostanki nekdanje arhitekturne poslikave. Nizko vzidana lina na levi strani pročelja in 165 cm visoka in približno 225 cm široka zazidana odprtina na desni strani dajeta misliti, da je bila to prvotno pritlična zgradba, lopa, morda za živino ali pa obrtno dejavnost. Odprtine sedanjega pročelja so organizirane v dveh oseh. V pritličju sta še na prvotnem mestu vzidana poznogotsko okence s kamnitim okvirjem s porezanimi robovi in širok, kamnit, zgoraj polkrožno zaključen portal, s prav tako porezanimi robovi. Oblike ostalih odprtin pročelja so kasnejše. Na njegovem levem robu so ohranjeni ostanki zaglajenega ometa, na katerem so opazni sledovi šivanih robov. Opazni so vrezi, narejeni z ostrim predmetom, verjetno zidarsko žlico, v še svež omet. Vrezi sami so komaj opazni, z njimi si je mojster zarisal osnovo za obarvanje. Šivan rob sestavljajo v višino izmenjujoči se široki in ozki pravokotniki. Njihova višina je 28 cm, širina ozkih je 18 cm, širokih pa 45 cm. Ohranjeni so sledovi obarvanja – bili so opečnato rdeče barve, sledov morebitnih obrobnih črt ni. Vrezi so opazni tudi na zaplati ometa, ki z zgornje in z desne strani obdaja okno v pritličju. Kot pri šivanem robu so tudi tu služili kot vodilo za obarvanje okvirja. Črti

sta dvojni. Prva teče ob robu kamnitega okvirja okna, druga pa je okrog njega zarisala 14 cm širok okvir. Obarvanje je žal popolnoma izgubljeno, tako da o prvotni barvni podobi okna lahko le ugibamo. Glede na druga tovrstna pročelja pa lahko domnevamo, da je bila uporabljena ista barva kot za šivane vogale. Če upoštevamo, da kamniti okenski okvir nima pravilno, ravno zaključenega zunanjega roba, je verjetno, da je bila prva črta njegova korektura in osnova za začrtanje zunanjega roba naslikanega okvirja. Sam kamniti okenski okvir je bil verjetno pobarvan. Vprašanje je, kako. Vzporednico in možen zgled najdemo v obarvanju odprtin, pripadajočih t. i. zgodnji gotski fazi na zunanjih fasadah gradu Komenda v Polzeli.6 Tam je bil okenski okvir bel kot ostala fasada in obdan s 14 cm širokim naslikanim opečnato rdečim okvirjem. Da je bil verjetno obarvan tudi okvir vrat v pritličju, kažejo sledi dveh vzporednih vrezov v razmiku približno 3 cm v ostanku fasade zgoraj desno ob robu vratnega okvirja. Dokaj pravilno vertikalno zaključen desni rob omenjenega fragmenta daje misliti, da je bilo neposredno ob desni rob vrat nekaj prizidano, najverjetneje zunanje stopnišče. Zgoraj,

Primc, Polzela – grad Komenda, str. 276-280.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Hiša Štanjel 28. A − južna

fasada hiše. B − ostanki originalnih ometov iz 16. stoletja (obrobljeno z rumeno), s sledmi vrezov (označeno z rdečo) in obarvanja segmentov (označeno s puščicami) ob desnem robu fasade. C – rekonstruiran šivan rob. D – delna rekonstrukcija fasade z ugotovljenimi stavbnimi členi iz 16. stoletja. Foto in izrisi Andrej Jazbec.

120

desno glede na vrata, so eden nad drugim vzidani ostanki treh pravokotnih obdelanih kamnov. Verjetno gre za kamnito konzolo, sestavljeno iz treh kamnov, ki je bila kasneje odbita. Sama fasadna ploskev je bila gladka. Prvotno je bilo nadstropje in posledično tudi gank približno 30 cm višje kot sedanje.7 To je razvidno tudi po tramovnici na pročelju. Da tramovnica ni bila narejena kasneje, pričajo ostanki ometa prvotne fasade neposredno ob njej. Na podlagi skromnih ohranjenih sledov si lahko ustvarimo dokaj verjetno podobo o nekdanjem izgledu hiše. Stavba je bila, glede na tramovnico, zunanje stopnišče in ostanke prvotne fasade že izvirno enonadstropna s podstrešjem, streha je bila prvotno verjetno strma, škrlata. Hiša Štanjel 28, včasih Dendrčeva štala Hiša 28 z domačim imenom pri Danjelu se nahaja v isti ulici, gasi, le na njenem vzhodnem koncu, nad cerkvijo sv. Danijela. V sedanji obliki je to enonadstropna stavba iz 19.−20. stoletja, z dvema prostoroma v vsaki etaži, prekrita s položno korčasto streho. Je brez zanimivejših arhitekturnih členov, fasade so ometane z grobim nepobeljenim ometom. Ob robovih desne polovice pročelja hiše pa so se na zaplatah zaglajenega ometa ohranili sledovi šivanega

roba – opazni so vrezi v ometu. Na podlagi sledov je mogoče določiti njihove dimenzije: višina pravokotnih členov je bila 25 cm, širina ozkih 25 cm, širokih pa 57 cm. Ohranili so se tudi sledovi barve, vinsko rdeče oziroma rožnate. Sledov morebitnih obrobnih črt ni. Celotna fasada je bila izvedena v zaglajenem ometu. Njegov vodoraven rob v višini nadstropja nam pove, da je bila zgradba pritlična, verjetno pokrita s strmo škrlato ali slamnato streho. Hiša Štanjel 30, nekdanji Tinčetov skedenj Zadnje tovrstno pročelje se nahaja v neposredni bližini, ob križišču ulic. Stavba gotovo že več kot sto let ni služila v bivalne namene, temveč kot skedenj in senik sosednje hiše, Štanjel 26. Hiša je enonadstropna, v pritličju je majhna ozka lina in velika, verjetno v osnovi še romanska vrata, katerih polkrožno zaključen obok je bil rekonstruiran v obnovitvenih delih v letu 2006.8 V nadstropju sta dve gotski okenci, obrobljeni s kamnitima okvirjema s porezanimi robovi. Pritličje hiše je torej romansko, nadstropje je bilo nadzidano

Belingar, Štanjel – hiša Štanjel 38, str. 216.

Mozetič, Štanjel – vas, str. 283. Pravokotno okno v sredini fasade je bilo dodano ob obnovi zaradi potrebe po osvetlitvi notranjščine.

č−ž ,

žž ž

Pročelja in vojak

 Hiša Štanjel 30. A – južna fasade

hiše. B − fragment originalne fasade iz 16. stoletja (obrobljeno z rumeno) s sledmi vrezov (označeno z rdečo). Fragment je ohranjen v sedanji fasadi. C – rekonstruiran šivan rob. D – delna rekonstrukcija fasade z ugotovljenimi stavbnimi členi iz 16. stoletja. Foto in izrisi Andrej Jazbec.

121

kasneje, glede na okenska okvirja v poznem srednjem veku. Od obravnavanih objektov je ta edini, ki je v celoti ohranil prvotne dimenzije, odprtine in obliko. Škrlata kritina je bila v obnovi nadomeščena s sodobno, ki po barvi in obliki spominja na originalno. Ohranjen je bil prvoten naklon strehe. Na levi strani južne fasade v pritličju se je ohranil fragment poznosrednjeveške fasade z vrezi v omet in sledovi šivanih robov, katerih obarvanje pa je bilo povsem izprano. Po ohranjenih sledovih pa je bilo mogoče ugotoviti dimenzije posameznih členov. Njihova višina je bila 26 cm, širina ozkih je bila 25 cm, širokih pa 62 cm. V prvem nadstropju v notranjščini se je ohranila podoba, ki predstavlja vojaka s helebardo. Poslikava v notranjosti štanjelskih hiš ni nobena izjema, videti jih je mogoče v bližnji t. i. romanski hiši, najdene pa so bile tudi v Grajžarjevi hiši.9 V obeh primerih gre za preproste dekorativne rastlinske in geometrične okrasne poslikave. Posebnost v našem primeru je, da gre za figuralno upodobitev. Risba je preprosta, naivna, uporabljeni sta le dve barvi, siva in opečno rdeča. Po pripovedovanju lastnikov naj bi ga naredili vojaki, ki so med prvo svetovno vojno spali na seniku, čemur je tedaj služilo vrhnje nadstropje stavbe. Vojak je naslikan v pravi fresko tehniki na prvoten10 zaglajen in beljen

omet, katerega poškodbe so bile kasneje zadelane z beljenim ometom grobe površine. Glede na to ni mogel nastati med prvo svetovno vojno, temveč ko je bil prostor v nadstropju prvič ometan, najverjetneje po izgradnji prvega nadstropja. To pomeni, da je podoba vojaka verjetno sočasna s šivanimi robovi na fasadi stavbe in da je oboje najverjetneje izvedla ista oseba. Sklepamo lahko, da sta bili za vojaka uporabljeni isti barvi kot za šivane robove. Potemtakem so bili ti sivi in obrobljeni s črto opečno rdeče barve. Ti dve barvi se tudi sicer pogosto pojavljata na šivanih robovih. S tem so bili pridobljeni potrebni podatki za rekonstrukcijo šivanih robov na pročelju. Z obnovo hiše 30 in rekonstrukcijo poslikave je Štanjel spet pridobil nekaj od svoje pozabljene, izgubljene pisane podobe. Da pa bi točneje izvedeli čas in okoliščine njenega nastanka, se moramo vrniti k vojaku. Vojak Podoba vojaka se nahaja na steni v severnozahodnem kotu edinega prostora v prvem 9

Štupar Šumi, Grajžarjeve hiše v Štanjelu, str. 95−96.

Pod njim ni bilo opaziti starejših ometov, zato lahko domnevamo, da je bil nanesen takoj po dozidavi prvega nadstropja.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Hiša Štanjel 30. Podoba vojaka,

landsknehta, v prostoru v nadstropju hiše. Foto Andrej Jazbec.

 Helebardi južnonemške izdelave

iz druge četrtine oz. sredine 16. stoletja. Foto Tomaž Lauko. Fotodokumentacija Narodnega muzeja Slovenije.

122

nadstropju hiše 30. Gre za enostavno črtno poslikavo nerodne, nevešče izvedbe v velikosti 103 x 57 cm. Predstavlja stoječega vojaka, v desni roki drži helebardo, levo ima prislonjeno ob bok. Kljub skrajno shematični in naivni risbi je mogoče iz nje izluščiti kar nekaj podatkov. Ob nekoliko natančnejši analizi figure ni veliko dvoma, da jo moramo razumeti kot upodobitev najemniškega vojaka – landsknehta iz 16. stoletja. Prvi argument za takšno opredelitev je helebarda v vojakovi desnici. To značilno pehotno orožje na drogu se je širše uveljavilo v 14. stoletju in se je v bojni rabi obdržalo vsaj do časa tridesetletne vojne, v smislu bolj ali manj paradnega orožja oziroma položajne oznake podčastnikov, stražarjev in uradnih oseb pa še mnogo dlje. Evolucijski poti helebarde skozi čas po zaslugi razmeroma bogatih in dobro ohranjenih virov ni težko slediti. Štanjelska upodobitev nakazuje tri bistvene podrobnosti, ki jih lahko koristno uporabimo tudi pri poskusu točnejšega datiranja: sečni list je

velik in pretežno trikotne oziroma trapezaste oblike z ravno ostrino, trikotni udarni kljun na hrbtni strani ni posebej dolg niti ne izrazito zašiljen navzdol, sulična ost pa je široka, precej kratka. Ta kombinacija podpira tipološko opredelitev v prvo polovico oziroma sredino 16. stoletja.11 Naslednji namig najdemo v na videz nenavadno upodobljeni vojakovi postavi. Pobarvana je sivo, prečkajo jo opečnato rdeče horizontalne črte. Te so opazne tudi na rokah, medtem ko po desni roki potekajo diagonalno. Avtor risbe je s črtami verjetno želel prikazati značilna nabrana in narezana oblačila, že od daleč prepoznaven zaščitni znak landsknehtov.12 Leva noga figure je čudno odebeljena, in to prav na mestu, kjer bi vojak bržkone nosil meč. Morda je bilo to tisto, na kar je avtor skušal opozoriti, a se mu

Beglinger, Leutenegger, Die Stangenwaffen, kat. št. 6, 7, 11, 20; Leutenegger, Zwischen Politik, kat. št. 97,

Blau, Die deutschen Landsknechte; Segern, Der Landsknecht, zlasti str. 112–121.

100; Waldman, Hafted Weapons, str. 69–73; Müller, Albrecht Dürer, str. 167–172.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž P r o č e l j a i n v o j a k

ni povsem posrečilo. Takšno možnost navsezadnje podpira tudi položaj leve roke, prislonjene na bok, ki pa bi ob upoštevanju naše hipoteze pravzaprav počivala na ročaju meča. Podobno izpovedna kot vojakova obleka je njegova obutev. Izrazito poudarjena stopala so pri prstih povsem ravno odrezana. Očitno imamo opraviti s spredaj oglato zaključenimi nizkimi čevlji v slogu »medvedjih tac«, tipom obutve, ki je bil posebej priljubljen v drugi in tretji četrtini 16. stoletja. Poseben komentar zahteva tudi glava oziroma obličje. Radialne črte na vojakovem obrazu bržkone nakazujejo brado, kakršno so nosili mnogi najemniški vojaki tega časa. Na prvi pogled težje razumljivo pa je, kako pojasniti okroglo pokrivalo na vrhu glave. Med landsknehti so bili posebej priljubljeni širokokrajni klobuki, a to možnost moramo najbrž zavreči, saj je upodobljeno pokrivalo očitno tesno oprijeto in brez krajcev. Morda imamo opraviti z navadno čepico, še bolj verjetno pa se zdi, da je v resnici mišljena zaščita za glavo v obliki preproste pločevinaste čelade, verižne kapuce oziroma segmetne kape iz tekstila ali usnja, prekrite s trdimi luskami iz kovine ali roževine. Valoviti vzdolžni liniji na začelju pokrivala govorita v prid zlasti slednjemu

 Landsknehti v značilni

opravi iz druge četrtine 16. stoletja na lesorezu Erharda Schöna Slika © Herzog Anton Ulrich Museum, Braunschweig. Spletni vir 6.

tipu lahkega zaščitnega pokrivala, ki je bilo med landsknehti sicer splošno razširjeno.13 Če povzamemo zgoraj navedena opažanja, se prepoznavni detajli na risbi ujemajo z značilno landsknehtsko opremo in nošo v prvi polovici ali najkasneje sredini 16. stoletja. Preostaja pa še vprašanje, kako in v kakšnem zgodovinskem kontekstu se je lik najemniškega pešaka znašel na štanjelski upodobitvi. Landsknehti so se kot prepoznaven tip srednjeevropske pehote širše uveljavili ob koncu 15. stoletja, pod vodstvom bojevitega habsburškega vladarja Maksimiljana I. (1459–1519). Izvorno so med njimi prevladovali najemniki s Švabske, a tudi drugih nemških dežel Svetega rimskega cesarstva. Kar zadeva način bojevanja in uporabljeno oborožitev, so se zgledovali po švicarskih pešakih, najslavnejših in za več desetletij tudi daleč najuspešnejših najemniških vojakih v Evropi. Njihova taktična metoda je temeljila na zelo gostih, brezhibno discipliniranih formacijah, oboroženih predvsem z dolgimi sulicami in helebardami. Tako opremljene enote so se lahko brez

Mann, Wallace Collection, kat. št. A8; Blair, European Armour, str. 111, 129–130.

123

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Lesorez Albrechta Dürerja

Kristus pred Herodom, 1509. Lahko oboroženi vojak na skrajni levi nosi segmentno čepico in zaščitni jopič iz prešitega blaga. Slika © Karl & Faber, München. Spletni vir 7.

124

posebnih težav učinkovito uprle frontalnim napadom težke konjenice kot dotlej vodilnega rodu zahodnih oboroženih sil. Toda v nasprotju z bolj ali manj statično antično falango Švicarji in landsknehti niso bili učinkoviti le v defenzivi. Zaradi sistematičnega urjenja so bili sposobni na bojišču manevrirati v urejenih vrstah in presenetiti nasprotnika z bliskovitim naskokom.14 Postopno dozorevanje težke pehote od sekundarnega do osrednjega oziroma ključnega sestavnega člena evropskih vojsk je bilo razmeroma dolgotrajen proces, ki je pretežno sovpadal tudi s širjenjem ognjenega orožja. Sledimo mu lahko že vsaj od prvih let 14. stoletja, vrhunec pa je dosegel na prelomu iz srednjega v novi vek, v času prvih »modernih« držav in stalnih poklicnih armad.15 Pod Maksimiljanovim pokroviteljstvom so landsknehti prerasli v hrbtenico habsburške armade. To je navsezadnje prinašalo širše družbene posledice. Po dolgih stoletjih prevlade oklepljenih konjenikov plemiške elite je namreč odtlej o izidu bitk odločala predvsem najemniška pehota, sestavljena iz mož nizkega rodu.

Tako se je izoblikovala nova, samosvoja vojaška kasta, ki je v življenju zgodnjenovoveške Evrope zapustila globoke sledi. Landsknehti so vznemirjali domišljijo na različne načine – kot razvpiti, strahospoštovanje vzbujajoči bojevniki, ponosni na svoje vojaške veščine in mesto v družbi, a po drugi strani tudi kot nenavadne pojave v izrazito vpadljivi, dekorativni noši, s katero so narekovali aktualne modne smernice. Tako ne preseneča, da se je lik landsknehta vedno znova znašel v prvem planu sodobnih likovnih upodobitev.16 Štanjel leži v izpostavljenem geografskem prostoru, na križišču ključnih prometnih poti, ki spajajo »nadalpsko« srednjo Evropo s Furlansko nižino. Strateški pomen Krasa kot izrazito prehodnega območja je bil jasno prepoznan že v antiki, proti koncu srednjega veka pa je postal torišče napetosti,

Taylor, The Art, str. 29–38; Kurzmann, Kaiser Maximilian I., str. 48–53, 63–74, 77–79, 92–96; Eltis, The Military Revolution, str. 44; Hall, Weapons, str. 36–37, 172–176, 225–226; Mallett, Shaw, The Italian Wars, str. 4, 177–180, 191–193; Schmidtchen, Kriegswesen, str. 231–236.

Prim. DeVries, Infantry Warfare.

Segern, Der Landsknecht; Müller, Albrecht Dürer, zlasti str. 149–165.

Pročelja in vojak

125

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Ena najzgodnejših upodobitev

landsknehtov: bakrorez Albrechta Dürerja iz časa ok. 1495/6. Slika © Karl & Faber, München. Spletni vir 8.

126

ki so se naposled stopnjevale v dolgotrajne oborožene spopade.17 Prvo veliko nevarnost je pomenilo bližanje Osmanskega imperija. V zadnji tretjini 15. stoletja, po zavzetju Bosne, so se osmanske sile usmerile v načrtno pustošenje hrvaških in slovenskih dežel, prizadevale pa so si tudi odpreti vpadne poti v Italijo in prostor severno od Karavank. Intenzivni, bolj ali manj vsakoletni vdori plenilskih čet so na Krasu pustili pravo razdejanje. Leta 1470 – in ponovno v letu 1481 – so opustošili tudi nezaščiteni Štanjel. Zaradi turške grožnje so ga obdali z obzidjem in preuredili v tabor oziroma utrjeno naselbino, ki je prerasla v pomembno vojaško postojanko.18 Z izumrtjem grofovske rodbine Goriških leta 1500 so se njihovih posesti – med njimi tudi Štanjela – polastili Habsburžani. Ta dogodek je dodatno poglobil že dotlej tleče rivalstvo med habsburško dinastijo in Beneško republiko. Poleg vprašanja dediščine Goriških, gospodarske konkurence in dostopa do Jadranske obale so medsebojna nasprotja podpihovale

še zapletene politične razmere na Apeninskem polotoku, žrtev merjenja moči vodilnih evropskih sil. Leta 1508 se je habsburško-beneški spor prevesil v izbruh oboroženega spopada velikih razsežnosti. V nasprotju z željami in pričakovanji vpletenih strani ta oboroženi obračun ni prinesel hitre, jasne odločitve, temveč se je prevesil v uničujoče osemletno izčrpavanje Habsburške in beneške sile so se spoprijele vzdolž dolge fronte, ki je segala od Istre pa globoko na zahod. Najusodnejša faza vojne se je odvijala na zahodnem krilu – zlasti v trmastih bojih za Verono in Padovo. Kras pa je skupaj z Istro in Furlanijo postal prizorišče bolj ali manj neprestanih bojev, ki so po intenzivnosti variirali od gverilskih akcij in brezobzirnega pustošenja nezavarovanega podeželja do občasnih obleganj ali velikopoteznejših napadalnih pohodov.19 Ko je uvodni poskus habsburške ofenzive v začetku februarja 1508 katastrofalno spodletel, 17

Prim. Nanut, Strateški pomen.

Seražin, Štanjelski grad, str. 169–170; Štupar Šumi, Štanjel, str. 3; Sapač, Grajske stavbe, str. 248–249;

Za splošni pregled dogajanja gl. Schönherr, Der Krieg; Wiesflecker, Kaiser Maximilian, str. 1–258.

Simoniti, Vojaška organizacija, str. 205.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž P r o č e l j a i n v o j a k

 Obarvan lesorez Erharda Schöna

(1491−1542) nam da predstavo o barvitosti oprav landsknehtov. Slika © Museum Boijmans Van Beuningen, Rotterdam. Spletni vir 9.

127

so Benečani odgovorili s silovitim protinapadom. Na frontni črti se je tako znašel tudi Kras. Štanjel in druga pomembna oporišča so si beneške čete podredile že do konca aprila oziroma začetka maja, ko je nevarnost grozila tudi že Ljubljani in osrčju Kranjske. Habsburški vladar Maksimiljan I. je bil prisiljen v podpis neugodnega premirja, vendar mu je zavezništvo s Francijo leto pozneje omogočilo osvoboditi večino izgubljenega ozemlja. Z ofenzivo junija 1509 in nato še vdorom habsburških čet na Kras v začetku septembra se je razmerje sil temeljito zasukalo; v habsburške roke se je vrnil tudi Štanjel. A temu sunku je sledila nova sovražna protiofenziva, obmejni Kras pa je ostal eno od najranljivejših žarišč v vojni, ki ji ni bilo videti konca. Sovražnosti so se prenehale šele s sklenitvijo mirovne pogodbe decembra 1516.20 Spomin na težke čase je med prebivalci Štanjela tlel vrsto let, ne nazadnje zaradi še dolgo žive nevarnosti morebitne beneške intervencije. Pa tudi sicer je beneška zasedba v letu 1508 zaorala globoke sledi. Očitno je povzročila precejšnje materialno

uničenje in razkrila, da obstoječe obzidje ne zadostuje za obrambo pred dobro opremljenim napadalcem. Turško obleganje leta 1528 je pomenilo še eno resno opozorilo, da je treba varnost izpostavljene naselbine jemati resno. Zato so obzidje Štanjela ob podpori deželnoknežjih oblasti do osemdesetih let 16. stoletja sistematično prenovili v skladu z zapovedmi sodobne obrambne arhitekture.21 V takih okoliščinah ni težko razumeti, kako se je lik landsknehta vtisnil v spomin lokalnega prebivalstva. V barvito nošo opravljeni pešaki so bili za mnoge nemara odrešitelji pred sovražniki, za druge grožnja, ne dosti manj nevarna od tujih plenilcev, saj so se najemniški vojaki ob izostanku rednega plačila vse preradi znesli nad nemočnim civilnim prebivalstvom. V vsakem primeru njihova nepozabna pojava nikogar ni pustila ravnodušnega, preostanek te zgodovinske dediščine pa se je v

Kosi, Spopad, zlasti str. 145, 198; Sapač, Grajske stavbe, str. 249–250.

Seražin, Štanjelski grad, str. 169–170; Štupar Šumi, Štanjel, zlasti str. 3; Sapač, Grajske stavbe, str. 249–251, gl. tudi str. 252–304.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

shematični podobi landsknehtskega helebardirja na štanjelskem zidovju ohranil vse do današnjih dni.

Sklep

128

Obravnavane fasade so drobec, ki nam odpira špranjo za pogled v preteklo podobo Štanjela in kraške arhitekture. Ta je bila nekoč bolj pisana. Vprašanje je, ali so bila pročelja z naslikanimi arhitekturnimi členi v Štanjelu osamljen pojav ali pa ustaljena praksa. Problematika je zaenkrat premalo raziskana in ohranjenih primerov je premalo, da bi si ustvarili trdnejše mnenje o tem. V okolici poznamo nekaj poslikanih pročelij iz Vipavskega Križa,22 sicer pretežno iz 17. stoletja, in župnišče v Kanalu,23 prav tako iz tega obdobja. Pri šivanih vogalih je opaziti določene tendence v razvoju skozi čas. Za obdobje pozne gotike so značilne bolj žive, močne barve, predvsem rdeče, vrezi v omet so komaj opazni. Pravokotni členi so navadno brez obrob v drugi barvi, so relativno ozki in manjši. Pod vplivom Italije in renesanse pa postajajo vedno bolj masivni, barve pa bolj umirjene, predvsem sive, kot npr. šivani robovi iz 17. stoletja v Vipavskem Križu in Kanalu. Včasih so obrobljeni z rdečo črto. Vzporedno s tem postajajo tudi vedno bolj reliefno poudarjeni z globljimi in širšimi črtami – fugami med členi in z izstopanjem iz ravnine fasade.24 Glede na opisane značilnosti je verjetno najstarejše od obravnavanih pročelje hiše Štanjel 38, katere segmenti so najmanjši in najožji. Sledi ji hiša Štanjel 28, kjer je šivan rob še živo obarvan, vendar so členi večji. Šivani robovi hiše Štanjel 30 so sicer v isti ravnini kot ostala fasada in zarisani z ozkimi vrezi, vendar pa bolj zaglajeni kot ostala fasada. Isto je opaziti tudi na Cobenzlovem dvoru, kjer pa so fuge širše, šivan rob z enovito širino pa bolj masiven. V obeh teh primerih pa imajo členi šivanega roba obrobo druge barve. Poleg obravnavanih pa sta v samem Štanjelu, v vzhodnem delu naselja, v bližini Kobdiljskih vrat, še pročelji hiš Štanjel 6 in 6a. Obe stavbi glede na zasnovo in obliko odprtin sodita v pozni srednji vek, vendar sta sedanji pročelji kasnejši, glede na v ometu reliefno izstopajoče vogale sta nastali nekje med 18. in

19. stoletjem. Precej verjetno pa je, da gre ponavljanje starejših vzorcev, dekoracije, ki je bila na stavbi že prej prisotna v starejši izvedbi fasade. Že samo njun obstoj pa govori v prid domnevi, da je bilo krašenje pročelij z naslikanimi arhitekturnimi členi na trških hišah v Štanjelu dokaj razširjeno. Glede na upodobitev landsknehta in podatke, ki jih imamo o Cobenzlovem dvoru, lahko sklepamo, da sta vsaj dve od štirih poslikanih pročelij nastali po koncu vojn z Benetkami do okoli sredine 16. stoletja. Nastanek fasad hiše Štanjel 30 in Cobenzlovega dvora je bil potemtakem povezan z vzpostavijo relativnega miru, okrevanjem v vojni opustošenega ozemlja in ponovnim odprtjem trgovskih poti in je bil verjetno le del širših gradbenih in obnovitvenih del v naselbini. Ker imajo različne upodobitve na stenah in portalih ljudske arhitekture pogosto simbolno zaščitno funkcijo, se zdi, da bi bilo lahko tako tudi v primeru štanjelskega landsknehta. V kraški ljudski arhitekturi simbolno zaščitno funkcijo največkrat opravljajo napisi IHS in šestlistne rozete − morce, svarice, predkrščanski sončni simboli, ki so skoraj obvezni na portalih.25 IHS je okrajšava za latinski izrek Jesus Hominum Salvator – Jezus odrešenik ljudi. Šestlistne rozete so prastari, že v starih civilizacijah razširjen sončni simbol, ki je imel zaščitno funkcijo in je prispeval k blagostanju hiše. Upodobitvi vojaku iz Štanjela bi vzporednice lahko našli v glavah vojakov in bradatih starcev, ki nad portali varujejo dostop v italijanske plemiške palače, v monumentalni upodobitvi dveh landsknehtov ob vhodu v grad Ostrovica na Koroškem ter na Slovenskem v freski vojaka iz 17. stoletja na dvorišču gradu Podsreda.26 Naslikan je pred stopniščem, ki vodi v stanovanjske prostore grajske družine. V vseh naštetih primerih vojaki varujejo vhod. Iz neplemiškega, trškega okolja, kot je štanjelsko, pa bi lahko navedli upodobitev moškega, oboroženega z

Npr. Rekonstruirana arhitektonska poslikava hiše Vipavski Križ 16. Glej: Ščukovt, Vipavski Križ – mesto, str.

Rekonstruirana arhitektonska poslikava župnišča v Kanalu. Glej: Ščukovt, Kanal – trško jedro, str. 65.

Opažanja avtorja veljajo za Primorsko, ki je pod italijanskimi vplivi. Tu šivani robovi ostajajo povečini enostavnih

Redkeje drugod. Pri sondiranju sten v notranjščini hiše Vrhovlje pri Sežani 23 je bila v spalnici na mestu, kjer je

Stopar, Grad Podsreda. str. 47.

406.

oblik in vedno bolj monumentalni. Drugače je v ostali Sloveniji, ki je podvržena severnim vplivom. ob zakonski postelji stala zibelka, najdena v steno vgravirana šestlistna rozeta. Najdba ni bila objavljena.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž P r o č e l j a i n v o j a k

 Hiši Štanjel 6 in 6a s šivanimi

vogali domnevno iz 18.−19. stoletja. Foto Srečo Kolar, 1969. Fotodokumentacija SEM.

129

mečem in helebardo ali sulico na fasadi Homanove hiše v Škofji Loki.27 Štanjelski landskneht bi lahko imel podoben položaj kot vojak v Podsredi. Morda so v kot, kjer je upodobljen, iz spodnjega prostora prvotno vodile lesene notranje stopnice. Landskneht je potemtakem stal vrh stopnic in varoval dostop v zgornji prostor.28 Upodobitev landsknehta nas napeljuje na misel, da takratni prebivalci Štanjela pomoči niso iskali le pri božanskem in njihova prva skrb ni bila toliko dušni blagor niti ne letina, temveč želja po varnosti, zaščiti življenja in premoženja. Vojaška zaščita pred beneškimi plenilci in turškimi vpadi, ki je očitno ni bilo dovolj, pa je bila predpogoj za mir, varnost in vse ostalo. Da si je lastnik hiše želel upodobitve najemniškega vojaka

in mu je simbolno zaupal varovanje sebe in svojih najdražjih, nam sicer posredno pripoveduje o tegobah, ki so pestile prebivalce Krasa tistega časa, pa tudi o sekularizaciji. Ne nazadnje ne pozabimo, da je bil to tudi čas humanizma, verskih kriz, kmečkih uporov in reformacije. Za slikovito, nekdaj bolj pisano podobo vasi, obdane z obzidjem, in smešno upodobitvijo »vojačka« lahko slutimo nemirno, burno obdobje. 

Kaj drži v desnici, ni jasno, saj ni ohranjen vrhnji del orožja. Kot varuh hiše je lahko upodobljen anonimni vojak, vtis pa je, da gre za portret − v tem primeru verjetno hišo varuje kar njen lastnik. Zanimivo pri tej upodobitvi je, da na fasadi zavzema mesto, ki je sicer navadno rezervirano za svetnike, zavetnike (na fasadi se nahaja poleg poznosrednjeveške upodobitve sv. Krištofa), kar kaže na določeno profanizacijo.

Domneva avtorja. Ta interpretacija se zdi najverjetnejša in najbolje pojasni lego upodobitve. Vhodna vrata so na desni strani pročelja. Skozi spodnji prostor bi se šlo ob desnem stranskem zidu do stopnic, vzporednih z zadnjo steno hiše. Te bi vodile točno v kot z upodobitvijo vojaka. Potek poti skozi pritličje v zgornje nadstropje se zdi logičen. Stopnice bi bile v zadnjem, najslabše osvetljenem delu hiše.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

134

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Cerkev sv. Danijela

d r. R ob e r t P E SKA R

135

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

136

Cerkev sv. Danijela s svojim zvonikom in stavbno gmoto predstavlja enega pomembnejših prostorskih poudarkov v veduti naselja. Čeprav ne stoji na njegovi najvišji točki, je njena lokacija premišljeno izbrana na manjšem platoju v južnem delu naselja ob eni od glavnih ulic vzhodno od gradu. Pravilna orientacija cerkvene vzdolžne osi izdaja srednjeveško poreklo stavbe, kar že na prvi pogled potrjujejo značilni gotski elementi prezbiterija. Toda preden si cerkev in njene glavne prvine podrobneje ogledamo, velja opozoriti na nekaj zgodovinskih okoliščin, ki bodo osnova in v pomoč za razumevanje cerkvene pojavnosti v tem izrazitem kraškem svetu, v katerem se na svojevrsten način prepletajo geološke posebnosti z geografskimi danostmi.

Zgodovinske razmere Ker sta naselje in cerkev tesno povezana že zaradi imena, ni nenavadno, da se cerkev v arhivskih virih prvič navaja posredno z vasjo leta 1350.1 Vendar nam ta navedba pove le to, da je na tem mestu že stala cerkev, o njeni obliki in podobi pa ni podatkov. Cerkev tedaj še ni bila sedež samostojne župnije, temveč je organizacijsko pripadala župniji v Komnu, ki je predstavljala eno od najstarejših župnij na Krasu. Njeni začetki po zadnjih ugotovitvah segajo celo v 10. ali 11. stoletje, čeprav je možno, da je sprva to območje pokrivala pražupnija pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Štivanu.2

Vendar se je morala v tem primeru komenska župnija osamosvojiti najkasneje v 12. ali 13. stoletju, ko se že navaja enakovredno z župnijami v Vipavi, Solkanu in Mirnu.3 Samostojna župnija v Štanjelu je bila ustanovljena šele leta 1936. Kljub temu se je s posebnim statusom odlikovala že v srednjem veku. Najkasneje v prvi polovici 15. stoletja je bil namreč pri štanjelski cerkvi ustanovljen vikariat, ki se kot »fara« (sand Danyeller pharr) prvikrat omenja leta 1443. Vikariat je v tistem času pomenil posebno pravno obliko cerkve s stalnim duhovnikom, ki mu je finančno podlago zagotavljal bodisi pristojni župnik bodisi škof ali zemljiški gospod. V našem primeru domnevamo, da gre za plemiški vikariat, saj so v virih večkrat izpričane tesne povezave z lastniki tukajšnjega gradu in cerkvijo. Leta 1476 je npr. oglejski generalni vikar Angelo, škof v Feltrah, potrdil bratom Febu, Janezu in Jakobu della Torre patronat nad kapelo pri oltarju sv. Tomaža.4 V tistem času je imela verjetno družina della Torre oziroma Thurn, katere člani so v 15. stoletju opravljali pomembne deželne funkcije v Gorici, v lasti štanjelsko graščino, ki je bila ustanovitelj vikariata. V naslednjih letih se pri cerkvi večkrat omenja kaplan, kar zasledimo tudi še kasneje, npr. v 16. stoletju, ko ga je skladno s cerkvenim pravom

Kos, Iz arhiva, št. 31, str. 78; Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij, str. 96.

Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij, str. 9.

Prav tam, str. 9, 93–94.

AST, Archivio della Torre e Tasso, fasc. 217.14.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž C e r k e v s v . D a n i j e l a

 Cerkev sv. Danijela z zahodne

strani. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Tloris cerkve sv. Danijela z

vrisanimi stavbnimi fazami. Risal Robert Peskar, 2019. Osebni arhiv.

137

predstavljala grofija, potrjeval pa komenski župnik. Vikariat navajajo tudi vse vizitacije v 18. stoletju.

Opis in stavbna zgodovina Kljub obsežnim predelavam v 17. in 18. stoletju, ko so enotno grajeni gotski cerkvi prizidali zvonik, zazidali okna in prebili nova ter pričeli z barokizacijo notranjščine, je stavba razen obočnega sistema ohranila večino gotskih elementov. Tlorisno zasnovo cerkve sestavljajo vzdolžno usmerjena pravokotna ladja, dolgi dvopolni petosminsko sklenjen kor ali prezbiterij z zunanjimi oporniki, nadstropna zakristija na južni strani, od koder vodijo polžaste stopnice na podstrešje, in na zahodni strani nekoliko iz osi prislonjen zvonik z značilno limonasto oblikovano streho, lahko bi rekli

neke vrste kupolo. Zunanjščino malenkost nižje ladje členijo na zahodni steni šilasti portal s profiliranim ostenjem in tik pod strešnim vencem dve kvadratni okni, levo je uničil prizidan zvonik. Celotno stavbo obkroža razgiban talni zidec, ki se ob glavnem in stranskem portalu zaključuje z motivom ajdovega zrna. Stranski portal in dve gotski okni v ladji, od katerih je bilo zahodno spodaj nekaj krajše, kot tudi tri visoka šilasta okna v sklepnih stranicah kora so danes zazidani. Kor obdaja šest dvakrat stopnjevanih opornikov. Na južni stranici petosminskega zaključka in vzhodni steni zakristije ter zahodni steni ladje so bili vidni ostanki gotskih fresk. Vsi pomembnejši stavbni členi prezbiterija, ladje in zakristije so klesani iz lokalnega apnenca, na

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

138

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž C e r k e v s v . D a n i j e l a

 Zunanjščina prezbiterija.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

139

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

140

njih pa opazimo več kamnoseških znakov, neke vrste podpisov, s katerimi so srednjeveški mojstri oziroma kamnoseki označevali avtorstvo. V notranjščini je bil ob predelavi obočni sistem žal uničen, ohranila pa se je slavoločna stena s figuralnima kapiteloma, ki predstavljata dva speča leva in dva speča zmaja. Ladjo je nekoč prekrival raven lesen strop, ki so ga nosile preproste geometrične konzole, vidne na podstrešju. Danes je ladja, ki jo zaznamuje baročna preobleka in oprema, obokana s potlačenim banjastim obokom z izrazitimi sosvodnicami, ki se opirajo na masivni profiliran venčni zidec. Podoben obok vidimo tudi v prezbiteriju, ki pa je najbrž v osnovi še gotski, le da so rebra in ostale sestavine gotskega oboka ob barokizaciji odstranili. Severna stena ladje je členjena s stranski kapeli podobno plitko nišo s Križanim, prostornino pa zaznamujejo še diagonalno postavljena stranska oltarja ob slavoločni steni in na zahodni strani pevski kor, ki sloni na kamnitih slopih. Od posameznih elementov velja omeniti še krstni kamen, ki je prostor našel pod pevsko emporo, ter črn baročni portal, ki vodi iz prezbiterija v zakristijo. Opremo, stenske slike in ostale sestavine si bomo ogledali kasneje, saj je potrebno še prej naglasiti glavne epizode v stavbni zgodovini cerkve.

Na prvo vprašanje, ki zadeva čas gradnje današnje gotske cerkve, je nekoliko težje odgovoriti, saj o njem pisnih virov ne poznamo. Edini dokument, v katerem bi lahko videli namig za novogradnjo, je

listina papeža Nikolaja V. o podelitvi odpustkov iz leta 1451.5 Tovrstne podelitve odpustkov so bile namreč navadno povezane z zbiranjem denarja za gradnjo ali obnove in opremo. Listina sicer govori o cerkvi »sancti Angeli de li carsi«, vendar se je prvotni štanjelski grad imenoval »Castello di Sant Angelo«.6 Zato lahko rečemo, da je bila nova cerkev zagotovo tega leta že v gradnji ali pa so se vsaj aktivno pripravljali nanjo. Temu pritrjujejo še nekateri drugi elementi, npr. figuralni okras slavoloka in kamnoseški znaki kot vidni element gradbene skupine, ki je izvajala gradbena dela, s čimer lahko cerkev v precejšnji meri povežemo še z nekaterimi gradnjami tistega časa. Kljub ambiciozno zasnovani cerkvi je stavba že kmalu po izgradnji doživela prve posodobitve. Najprej so zajele postavitev stranskih oltarjev ob slavoločni steni, ki so jih zaznamovali kamniti baldahini ter slikarski okras oziroma freske. Nekaj fragmentov fresk v cerkvi se je ohranilo za sedanjimi stranskimi oltarji,7 ki so nastali seveda kasneje. Freske kažejo sorodnosti s t. i. bodeško-prileškim slikarjem ali njegovim nasledstvom, kar pomeni čas nastanka v zadnji četrtini 15. stoletja ali zgodnjem 16. stoletju.8 Mogoče je potrebno postavitev oltarja 5

Budinich, Spitzbogige Bauwerke, str. 52–58. Listino je prvotno hranil župnijski arhiv v Štanjelu, danes nahajališče ni znano. Verjetno je bila uničena v času druge svetovne vojne, ko sta pogorela štanjelski grad in župnišče.

Foscan, Vecchiet, I castelli del Carso mediovale, str. 115; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 333–334.

Jazbec, Štanjel, str. 198–199.

Zaradi sedanjih stranskih oltarjev je dostop do fresk onemogočen. Pri obnovi je bila vidna le glava neke moške figure s pokrivalom (Jazbec, Štanjel, str. 198–199).

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž C e r k e v s v . D a n i j e l a

 Zunanjščina cerkve iz južne

strani. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Pogled v notranjščino ladje

proti zahodu. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica. Pogled v notranjščino ladje proti zahodu. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Pogled v notranjščino ladje proti

vzhodu. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

in nastanek fresk povezati s posvetitvijo oltarja sv. Fabijana, Sebastijana, Roka in Lucije, ki jo je leta 1518 izvedel generalni vikar Daniel de Rubeis.9 Drugih ostalin teh oltarjev pa ne poznamo. Nadaljnje prenove cerkve so se lotili v 17. stoletju. Najprej so na novo postavili zvonik, o čemer pričata dva napisa z letnico. Enega vidimo na jugozahodnem vogelniku ladje, ki je zanimiv zaradi tega, ker gre za kombinacijo nemškega napisa (»DER

141

TVRN IST VON NEVEN ERHEBT WORDEN«) in posameznih črk v glagolici, ki govorijo, da je bil zvonik na novo postavljen leta 1609.10 Črki P in F se mogoče nanašata na Petra Fabiana, cesarskega notarja in najverjetneje enega od zgodnjih članov družine Fabiani iz Kobdilja, ki je umrl leta 1633, za kar govori njegov nagrobnik na tamkajšnjem 9

Budinich, Spitzbogige Bauwerke, str. 58, op. 27; Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih

Premrl, Turni, teri, lajblci, preslice, str. 52–53.

župnij, str. 96.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

pokopališču.11 Vendar to ni edina povezava s to družino. Drugi napis, ki se nahaja na kamnitem vencu nad zvonikovimi linami na zahodni strani, se glasi »M. MELICHAR. FABIAN(US) M 1609 G. M.«, ki se nanaša na mojstra Meliharja Fabiana, graditelja zvonika, ki mu je mogoče pripisati še nekaj gradbenih podvigov na Krasu.12

142

Nadaljnja prenova cerkve v 17. stoletju ni povsem jasna. Leta 1624 naj bi tržaški škof Reinald Scarlichi, kasnejši ljubljanski škof, posvetil stranski oltar sv. Marije Magdalene.13 Konkretnejši povod za nadaljevanje pa zasledimo leta 1663, ko je papež Aleksander VII. cerkvi podelil odpustke,14 kar bi se lahko nanašalo na priprave za obnovo, postavitev kakšnega od oltarjev in podobno. Med prvimi je na vrsto prišla zakristija, ki so jo za dober meter podaljšali proti zahodu,15 malenkost povišali, nastala pa sta še portal v prezbiteriju in lavabo v pritličju zakristije, klesana iz črnega apnenca, podobnega lesnobrdskemu. Oba elementa sta zelo podobna izdelkom Mihaela Kuše (Cussa) iz Ajdovščine, šolanega v Gorici, ki je imel ob koncu 17. stoletja večjo kamnoseško delavnico v Ljubljani.16 Je pa leta 1679 nastal porton v obzidju zahodno od cerkve, o čemer priča letnica na desnem slopu, medtem ko na levem opazimo začetnice IFCK, ki bi se lahko nanašale na grofa Janeza Filipa Kobenzla, tedanjega lastnika štanjelske graščine.17 Najkasneje v 17. stoletju je nastal tlak v ladji, čeprav je ladja temeljito prenovo doživela šele v 18. stoletju. Na kamnitem okviru zahodnega okna ladje se namreč nahaja narobe obrnjena letnica 1719, ki bi se lahko nanašala na začetek njene prenove. Najprej so morali zazidati dve gotski okni v južni steni in odstraniti stari strop ter namestiti današnjega. Kasneje so enako naredili tudi z okni prezbiterija, ki je prav tako dobil nova okna, ter baročno preobleko obočnega sistema. Zaradi dimenzij levega gotskega okna v južni steni ladje, ki je bilo spodaj precej krajše, smemo domnevati, da je bila v notranjščini ob zahodni strani postavljena empora, namenjena odličnim gostom, ki pa so jo kasneje odstranili in nadomestili s pevskim korom.18 Zaključek baročne prenove je najbrž predstavljala postavitev novih oltarjev, od katerih lahko z letnico 1738 časovno opredelimo desni stranski oltar in z letnico 1741 kipa sv. Janeza Nepomuka in sv. Jožefa

na glavnem oltarju, delo štajerskega kiparja Jožefa Strauba (1712‒1756), ki je imel v tem času svojo delavnico v Ljubljani.19 Kot zadnji rezultat baročne preobrazbe velja omeniti še izvirni urni mehanizem, tedaj izredno dragocene naprave, ki je danes brez funkcije nameščena v zvoniku. Nadaljnje posege je cerkev doživela v 19. stoletju. Leta 1854 je goriški slikar Filip Pik (1806– 1879) poslikal kartuše oziroma osrednje polje na stropu. Verjetno je poslikavo izvedel tudi na oboku prezbiterija, a je bila ta kasneje precej preslikana. Dalje je okoli leta 1860 neki lokalni kamnosek izdelal krstni kamen. Šele leta 1907 je nastala kamnita obhajilna miza v prezbiteriju, ki jo je podpisal kamnosek Andrej Lovrenčič iz bližnje Koprive.20 Istega leta kot obhajilna miza je nastala še slika na desnem stranskem oltarju s prizorom Poklona sv. treh kraljev, delo goriškega slikarja Clementa Delnerija, o čemer govori njegov podpis in letnica. Sicer pa je v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju cerkev doživela več posegov in posodobitev opreme. Enega od teh predstavlja pevski kor, ki naj bi ga leta 1890 povečali21 in nanj leta 1905 postavili nove orgle, delo mariborskega orglarja Jožefa Brandla. Vendar te orgle očitno niso zdržale prav dolgo, saj jih je že leta 1942 temeljito prenovil goriški orglar Josip Valiček.22 Najbrž so ta dela že posledica ustanovitve samostojne župnije in ambicij Maksa Fabianija, ki je bil tedaj župan, saj so leta 1937 zamenjali še zvon iz leta 1813, ki ga je na novo ulilo goriško podjetje Broili.23 Obnova se je nadaljevala še v letih po vojni, ko naj bi odpravili poškodbe iz druge svetovne vojne in cerkev mestoma nekoliko preuredili po načrtih Maksa Fabianija,24 vendar obseg del ni povsem 11

Premrl, Turni, teri, lajblci, preslice, str. 13–14; Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 52.

Premrl, Turni, teri, lajblci, preslice, str. 13–14, 52. Črka M pred letnico in iniciali G. M. za zdaj še nista povsem

Budinich, Spitzbogige Bauwerke, str. 54–55.

Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij, str. 96.

Brezigar, Rupnik, Poročilo o opravljeni arheološki raziskavi, str. 18 in dalje.

Polajnar, Baročni črni oltarji, str. 17.

Začetnice je razrešil Božidar Premrl, za kar se mu na tem mestu lepo zahvaljujem.

V naselju zasledimo tu in tam več spolij in gotskih stavbnih členov, kot so fragmenti osmerokotnih stebrov in

pojasnjeni.

polstebrov in njihovih delov, ki bi lahko pripadali empori v cerkvi. Nekateri so celo opremljeni s kamnoseškimi znaki, ki so enaki tistim na različnih gradbiščih na Goriškem iz tretje četrtine 15. stoletja. Seveda pa bo potrebno za konkretnejše dokaze počakati na arheološke in druge raziskave v cerkvi. 19

Vrišer, Baročno kiparstvo na Primorskem, str. 145; Pavlič, Dolinšek, Spletni vir 10.

Premrl, Kraški kruh, str. 384.

Miklavčič Pintarič, Župnija Štanjel, str. 15.

Škulj, Dobravec, Orgle Slovenije, str. 570.

O avtorstvu zvona govori italijanski napis.

Pozzetto, Maks Fabiani, str. 356; Hrausky, Koželj, Maks Fabiani, str. 19–20, 185; Miklavčič Pintarič, Župnija Štanjel, str. 12.

č−ž ,

žž ž

C e r k e v s v. D a n i j e l a

 Speča leva – kapitel slavoloka.

Foto Robert Peskar, 2015. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

 Speča zmaja – kapitel slavoloka.

Foto Robert Peskar, 2015. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

143

jasen. Iz Fabianijevih načrtov je namreč videti več, med drugim nadstrešek pred glavnim vhodom in odpiranje oken v prezbiteriju,25 kot so dejansko uresničili. Verjetno so tedaj zazidali segmentno okno na fasadi, ki je osvetljevalo orgle. V novejšem času sta del ladje in zakristija dobili novo fasado, notranjščina pa nov oplesk.

Umetnostni in kulturnovarstveni pomen Čeprav je cerkev v Štanjelu tekom stoletij izgubila precej izvirnih sestavin, jo danes še vedno dojemamo kot pomemben primer gotske arhitekture v zahodni Sloveniji oziroma na nekdanjem Goriškem.

V razvoju gotske arhitekture v tem prostoru namreč izstopa predvsem kot stavbni tip cerkve z vzdolžno usmerjeno ladjo, zakristijo in dolgim prezbiterijem z zunanjimi oporniki, ki smo ga prvič v tem prostoru spoznali pri župnijski cerkvi v Kanalu ob Soči, zgrajeni leta 1431, uresničili pa sta ga nekaj kasneje še dve zelo pomembni cerkveni središči, Vipava in Štivan pri Devinu. Ker je bil Štanjel v 15. stoletju le vikariat župnije v Komnu, je potrebno pobude za gradnjo pripisati lastnikom tukajšnjega gospostva, ki so ga imeli v lasti Goriški grofje, a so ga dajali naprej v zakup, najverjetneje družini Thurn oziroma della 25

Pozzetto, Maks Fabiani, str. 356.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

144

Torre, konkretneje izpričani v 15. in 16. stoletju.26 Okoli sredine 15. stoletja, ko je bila štanjelska cerkev v gradnji, so posebej izstopali trije bratje, Febo, Janez in Jakob, ki so se izkazali z več cerkvenimi ustanovami v Gorici in drugod. Enemu ali vsem bi lahko pripisali tudi donatorske zasluge pri gradnji prezbiterija v Podnanosu pri Vipavi, ki je edino z mojstrskim znakom podpisano delo najvplivnejšega mojstra poznogotske arhitekture v osrednji Sloveniji, to je t. i. Mojster kranjskega ladijskega oboka. V povezavi s štanjelsko cerkvijo je namreč posebej pomembno, da je potrebno štanjelsko gradbeno skupino povezati z omenjenim mojstrom, ki je okoli leta 1452 obokal najpomembnejšo gotsko dvoransko cerkev v Sloveniji, to je župnijsko cerkev sv. Kancijana v Kranju. Za to govori edini ostanek figuralne arhitekturne plastike v Štanjelu, to sta kapitela slavoločnega loka, kjer sta upodobljena dva speča leva in zmaja. Čeprav kasnejši beleži zakrivajo oblikovne nadrobnosti, lahko jasno razberemo pretehtano kompozicijo in monumentalnost figur ter poudarjeno mehkobo v podajanju telesnosti. Vse to so glavne odlike Mojstra kranjskega ladijskega oboka. Zelo podobna je podoba malega leva na sklepniku sv. Hieronima v starem prezbiteriju cerkve sv. Vida v Podnanosu, nekaj let mlajše delo Mojstra kranjskega ladijskega oboka, ki se s štanjelsko figuro leva ujema v vseh bistvenih elementih fizionomije. Vzore za štanjelske figure najdemo še v figuralnih kapitelih ladijskih slopov v Kranju, kjer je za primerjavo na voljo celo več različnih tipov, ki kažejo, da so v Štanjelu spremenjeni le položaj in zasuki glav. Ti ali pa kranjski so bili verjetno zgled tudi za figuro na eni od konzol cerkve sv. Janeza Krstnika v Štivanu, ki je bila zgrajena okoli let 1472–1475.27 Z vidika kulturnozgodovinskega vrednotenja sta zanimivi še poznorenesančna in baročna posodobitev. Najprej vzbuja pozornost zvonik in njegov graditelj, to je Melichor Fabianus, ki je skupaj s Petrom z istim priimkom očitno eden prvih članov te severnoitalijanske družine, katere najvidnejši predstavnik je bil Maks Fabiani (1865– 1962), štanjelski župan med letoma 1935 in 1945 in pomemben arhitekt, sodobnik Jožeta Plečnika, s katerim sta v znatni meri zaznamovala predvsem urbanistično in arhitekturno podobo Ljubljane.

Drug segment pa predstavljajo vsaj še oltarji, od katerih izstopa glavni kot tip baldahinskega oltarja, delo verjetno neke goriške delavnice, ki je pri naročilu mogoče angažirala pomembnega predstavnika bavarske kiparske družine Straub, to je Jožefa Strauba, ki je nekaj let prej delal tudi v Vipavi. Njegov podpis zasledimo na figuri sv. Janeza Nepomuka, ki se je tako kot ostale lesene figure izvirno ponašal z zelo živahno barvno podobo. Ta daje slutiti, da Straubova kipa sprva mogoče niti nista nastala za ta oltar ali pa se je že kmalu estetsko pojmovanje spremenilo, ko so vse štiri lesene kipe barvno poenotili.

Sprehod po cerkvi Po tem, ko smo si podrobneje ogledali cerkveno zgodovino, stavbo in njene značilnosti, se velja sprehoditi še po cerkvi, kjer je opaziti nekaj zanimivih sestavin in detajlov. Na zunanjščini cerkve vzbujata pozornost dva nagrobnika. Prvi je vzidan v zahodno steno zvonika. Kot pove latinski napis, gre za ploščo grobnice rodbine Kobenzl (Cobenzl), ki jo je ukazal na novo izdelati Filip Kobenzl s Proseka pri Trstu, Predjame in Moša, svetnik presvetlega avstrijskega vojvode Ferdinanda, namestnik in vicedom vojvodine Kranjske, sebi in svojcem leta 1603.

Glede na to, da je napis precej zlizan, se je morala plošča izvirno nahajati v tlaku v cerkvi. Po podatkih iz tržaškega arhiva naj bi bila grobnica locirana pred levim stranskim oltarjem,28 današnje mesto pa je verjetno našla tekom del takoj po vojni, v času župnika Radivoja Gorkiča, ki je med drugim zaradi postavitve novih klopi odprl grobnice.29 Podobno velja za drugo ploščo, ki je vzidana v nekdanjem gotskem stranskem portalu v južni steni ladje. Gre za grbovni epitaf enega od članov rodbine Posarelli. Slabo čitljiv napis sporoča, da je dal sebi in svojcem to grobnico postaviti presvetli pokojni

AST, Archivio della Torre e Tasso, fasc. 217.14; Czoernig, Das Land Görz und Gradisca, str. 680; Štupar-

Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 294 in dalje.

Gre za gradivo Chiese di Trieste, ki ga je zbral in ustvaril tržaški zgodovinar in arhivist Luigi de Jenner v 19.

Šumi, Stavbna dediščina na Krasu, str. 146; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 333.

stoletju in ga danes hranijo v tržaškem arhivu Archivio diplomatico del comune di Trieste. Gradivo je pregledal Božidar Premrl, ki mu gre zahvala za posredovane podatke. 29

Abram, Štanjel v času zavezniške vojaške uprave, str. 178.

č−ž ,

žž ž

C e r k e v s v. D a n i j e l a

 Nagrobna plošča rodbine

Kobenzl v zahodni steni zvonika. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

 Nagrobnik Ferdinanda

Posarellija v južnem portalu. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

145

gospod »Fe(rdina)nd« Posarelli z Weinberga, ki je pobožno zaspal gospodovega dne leta 1651. Grobnica te družine naj bi se nahajala pred desnim stranskim oltarjem.30 Na južni strani je sicer na zunanjščini omembe vredno še bronasto doprsje Antona Mahniča, rojenega v Kobdilju, ki je bil leta 1896 imenovan za škofa na otoku Krk v Kvarnerju. Na zahodni steni zakristije so ga postavili domačini leta 2000 ob 150. letnici rojstva in 80. letnici smrti. Izdelal ga je akademski kipar Evgen Guštin. Ko stopimo v cerkveno notranjščino, nas pod pevskim korom prej kot osrednji del cerkve pritegne še tretja nagrobna plošča, grbovni epitaf, ki je tokrat položen takoj za vhodom, a ni na izvirnem mestu. Predstavlja v reliefu izklesano kompozicijo z grbom, napisnim poljem in napisom na profiliranem okviru. Čeprav je plošča izdelana iz lokalnega apnenca, je njena izpovednost zaradi hoje in drugih poškodb močno okrnjena. Ker napis razen nekaj besed ni čitljiv, lahko epitaf le okvirno časovno opredelimo na osnovi oblike grbovnega ščita, in sicer v drugo polovico 16. ali v zgodnje 17. stoletje. V pomoč bi

bila zagotovo tudi identifikacija grba, vendar se prav tu zatakne. Grb z diagonalnim brunom s tremi zvezdami in diagonalno postavljenima ptičema bi lahko pripadal celo trem različnim rodbinam, Vermatti von Vermersfeld, Kovačič (Kouatschitsch) ali Tavčar (Tautscher). Vendar je s tega vidika najbolj zanimiva slednja, saj z obravnavanega časa poznamo več grbovnih plošč in epitafov predstavnikov te kraške družine, med katerimi je najbolj znan Janez Tavčar (Tautscher), rojen menda kmečki družini v Štanjelu.31 Med letoma 1571 in 1575 je bil celo župnik v Komnu, sicer pa od leta 1580 ljubljanski škof.32 Umrl je leta 1597 v Gradcu. Pokopan je v cerkvi v Gornjem Gradu, kjer mu je dal škof Tomaž Hren postaviti grbovno ploščo.33 Sicer pa so z enakim grbom opremljene še grbovna plošča iz leta 1626 župnika Andreja Tavčarja na župnišču v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in njegov epitaf na tamkajšnji cerkvi sv. Pankracija iz leta 1638 in

V gradivu, ki ga je zbral Luigi de Jenner (glej opombo 28), je navedena letnica 1671.

Od kod podatek o rojstnem kraju, iz literature ni razvidno. V urbarju za Postojno iz leta 1498 se sicer omenja neki kmet Tautscher v Štanjelu, vendar gre za Štanjel pri Postojni (glej Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, str. 231).

Smolik, Spletni vir 11; Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 97–106.

Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, str. 231.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

celo epitaf opatice Uršule Patačič v Studenicah,34 na katerem vidimo med petimi grbi tudi grb družine Tavčar, označen z inicialkama E. T. Drugače je z grbom na nagrobniku v cerkvi v Stični, ki pripada stiškemu oskrbniku in odvetniku Antonu Tavčarju, umrlemu leta 1583.35 Tu je v zgornji polovici grba šestkraka zvezda, v spodnji pa ptič, kar pomeni, da gre zgolj za heraldično podobne insignije, opisane v plemiški diplomi, namenjeni Antonu Tavčarju iz leta 1567,36 ki je bil mogoče prvi v družini, ki je pridobil plemiški naslov in s tem pravico do takšnega grba.

146

Pod pevskim korom velja omeniti še krstni kamen, vzidan v severno steno ladje. Časovno ga približno opredeljuje letnica 1860 na ključavnici medeninastih vratc. Gre za povprečno kamnoseško delo, ki ga zgoraj krasi v plitkem reliefu izdelan prizor Jezusovega krsta v Jordanu, dopolnjuje pa precej mlajša stenska slika z istim motivom. Verjetno je nastala šele po drugi svetovni vojni, ko je Fabiani načrtoval posebno ograjo,37 ki pa ni bila izvedena. Levo na zahodni steni sta nameščena še konzola

in leseni kip sv. Antona Padovanskega, ki ga je iz lesa izdelal Ferdinand Perathoner iz Ortiseja v Val Gardeni pri Bolzanu, kot to sporoča kratek napis na podstavku. Naš sprehod po cerkvi pa je vendarle potrebno nadaljevati pri oltarjih. Po pomenu seveda izstopa glavni oltar v prezbiteriju, izdelan iz različnih vrst marmorjev. Predstavlja tip tabernakeljskega oltarja, ki je bil zelo priljubljen v beneškem umetnostnem prostoru. Sestavljajo ga oltarna menza z antependijem in plitka predela s podstavki za štiri celo postavne kipe, pred katero je v sredini nameščen tabernakelj za najsvetejše in za njim stebriščni del tabernaklja z nekakšno atiko, ki jo zgoraj krasi kiparska kompozicija, sestavljena z na oblakih sedečima figurama Boga očeta in Kristusa.

Prav tam, str. 166, 190–197.

Mlinarič, Stiška opatija, str. 416, 425.

Volčjak, Grbi ljubljanskih škofov, str. 126.

Pozzetto, Maks Fabiani, str. 356.

 Glavni oltar. Foto

Valentin. Benedik, 2017. Fotodokumentacija ZVKDS, Restavratorski center.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž C e r k e v s v . D a n i j e l a

147

 Stranski oltar sv. Treh kraljev.

 Levi stranski oltar Rožnovenske

Nad tabernakeljskimi vratci sta nameščena dva putta, ki držita križanega. Gre za motiv, ki ga v podobnih oblikah srečamo še na nekaterih drugih primerih oltarjev, npr. v Slavini, Kobjeglavi in drugod, kar uvršča naše delo med pomembnejše primere oltarne umetnosti na naših tleh. Takšno oceno podkrepi še opredelitev avtorja dveh kipov na oltarju, in sicer sv. Jožefa in sv. Janeza Nepomuka na skrajni levi in desni, od katerih ima slednji na zadnji strani podpis »Iosep Stravp Inventor Scvlp: Anno: 1741:«. Kipa sv. Avguština na levi in sv. Gregorja na desni ob tabernaklju sta delo drugega kiparja, ki je mogoče izvedel poslikavo na vseh štirih kipih. Sicer pa se oltar odlikuje še s razgibano kamnito menzo z antependijem, na katerem je v plitkem reliefu izveden prizor zavetnika cerkve sv. Danijela z levi. Kot posebnost se relief ponaša z idealizirano podobo tedanjega štanjelskega gradu. Na steni zgoraj za

oltarjem kompozicijo vsebinsko dopolnjuje še oljna slika neznanega avtorja iz 18. stoletja, ki prikazuje sv. Danijela z levi. V čas okoli sredine 18. stoletja je treba postaviti še kamnito kustodijo za sv. olja na severni steni prezbiterija z napisom SACRI LIQUORES, na mestu, kjer je bila v srednjem veku zakramentalna niša ali hišica.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica

Matere božje. Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

V čas druge četrtine 18. stoletja oziroma kakšno desetletje kasneje je treba uvrstiti stranska oltarja. Nekoliko starejši je desni stranski oltar, posvečen sv. Trem kraljem.

Časovno ga določa napis z letnico »AP: 1738: 26« na menzi oltarja. Namesto stebrov ob strani nastopata pilastra, ki nosita segmentni arhitrav, okrašen z rastlinskimi volutami, na katerih se bohotijo putti. Dva na vrhu držita kartušo z

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Poslikava stropa ladje,

delo goriškega slikarja Filipa Pika iz leta 1854. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

148

Marijinim monogramom, čeprav osrednja slika predstavlja Poklon sv. Treh kraljev, delo goriškega slikarja Clementa Delnerija (Del Neri) iz leta 1907,38 ki je nadomestilo neko starejšo. Čeprav se je slikar pogosto zgledoval po renesančnih in baročnih umetninah, je zaradi ozkega formata slike prizor omejil le na najpomembnejše figure. Levi stranski oltar Rožnovenske matere božje je kakšno desetletje mlajši. Krasijo ga po dva para stebrov ob straneh, osrednja niša s kipoma Marije in Jezusa, izdelanima iz voska, ter niz petnajstih medaljonov z naslikanimi prizori Skrivnosti rožnega venca, verjetno delo goriškega slikarja Clementa Delnerija. Prizore obkrožajo okviri, okrašeni z rastlinsko motiviko, sicer pa na celotni površini prevladujejo hrustančevje, pleteničje in druga rastlinska motivika, iz katere je izveden tudi Marijin

monogram na antependiju, ki dajejo oltarju značilen poznobaročni oziroma rokokojski značaj. V atiki vidimo še goloba kot simbol sv. Duha in putta, ki skupaj z razgibanim arhitekturnim ogrodjem atike še poudarjajo lahkotnost celote. Od ostale opreme je potrebno omeniti ob severni steni ladje bogato intarzirano spovednico in nad njo Jezusa Kristusa na križu, ki sta verjetno iz druge polovice 19. stoletja. Križani je najbrž delo južnotirolskih rezbarjev, s katerimi so od 19. stoletja naprej okrasili marsikatero cerkev na Slovenskem. Zagotovo to velja za kip Srca Jezusovega na konzoli v južni steni ladje, ki je opremljen z avtorsko ploščico, ki sporoča, da je kip izdelal Luigi

Koršič, Spletni vir 12.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž C e r k e v s v . D a n i j e l a

Santifaller, doma v Ortiseiu pri Bolzanu. Tako kot Križani in že prej kip sv. Antona Padovanskega pod pevskim korom bi lahko nastali tik pred drugo vojno ali celo po njej, ko je cerkev in oprema doživela zadnje spremembe. V vojni čas pa sodijo današnje orgle. Čeprav jih je leta 1905 na novo postavil mariborski orglar Jožef Brandl (1865–1938), rojen na Bavarskem in šolan v Nemčiji, je inštrument obsežno prenovo doživel leta 1942, ki jo je izvedel goriški orglar Josip Valiček.39 Orgelska omara je sicer še izvirna, saj kaže vse lastnosti novorenesančne umetnosti. Očitno pa same orgle niso zdržale dolgo oziroma niso več izpolnjevala pričakovanj, čeprav je bil Brandl precej inovativen orglar, ki je prvi na slovenskem ozemlju izdeloval pnevmatske orgle s sapnicami na stožce. Obstoječe dvomanualne orgle z dvanajstimi registri je tako Valiček posodobil z novimi sapnicami in dodal italijanski igralnik. Na koncu našega sprehoda po cerkvi si oglejmo še spomenike slikarske umetnosti. Stenskih slik ni veliko ohranjenih. Gotske freske so se ohranile le za stranskima oltarjema, zato so vidni zgolj sledovi (na desni npr. šablonirani tekstilni vzorec). Kasneje prepleskana je bila tudi skromna baročna slikarska dekoracija v prezbiteriju. Posledično so omembe vredne le stenske slike na stropu ladje in prezbiterija. V sredini ladijskega stropa vidimo tri prizore. Osrednje polje je zavzela kompozicija Marijinega kronanja, ki jo sestavljajo vsi glavni akterji: Marija v molitvenem zanosu na sredini in nad njo Jezus s krono ter Bog oče. Celotno dogajanje spremljajo sv. Duh v obliki goloba ter angeli oziroma putti med nebeškimi oblaki. Vzhodno in zahodno od osrednje slike sta v obeh poljih svoj prostor našle podobe štirih evangelistov: v zahodnem polju sv. Luka (z volom) in sv. Marko (z levom), v vzhodnem pa sv. Matej (z angelom) in sv. Janez Evangelist (z orlom). Ob vznožju sv. Mateja je naslikana kamnita plošča, na kateri vidimo avtorjev podpis z letnico: »PICK FIL. PIN(XIT): 1854«. Filip Pick ali Pik (1806–1879) je bil goriški slikar in likovni pedagog,40 ki je navdih za svoje slikarstvo iskal v historičnih slogih, zlasti baroku in renesansi. Zato najdemo vrsto sorodnih kompozicij

prav v baročnem slikarstvu, čeprav v našem primeru zlasti živahna barvna lestvica kaže nekaj odmika od slavnih zgledov. Je pa možno, da so izstopajoči obrisi figur in poudarjena risba že rezultat obnovitvenih del oziroma preslikav, kar zagotovo velja za tri prizore na stropu prezbiterija, ki so verjetno prav tako delo Filipa Pika, le da so jih kasneje močno preslikali. Tu je motivika preprostejša, saj je osrednji medaljon v obliki štirilista zavzel prizor Jagnjeta božjega, ostala pa angeli in putti. Od ostalih umetnin je potrebno omeniti slike križevega pota. Gre znova za mlajše delo, mogoče celo iz vojnega časa, kot nadomestek za starejše slike križevega pota, ki jih še vedno hranijo zvite v zakristiji. Kompozicija prizorov sledi znamenitemu ciklu križevega pota, ki ga je naslikal Joseph von Führich v cerkvi sv. Janeza Nepomuka na Dunaju. Boljše kvalitete je slika Jezus in grešnica, ki visi na južni steni ladje. Gre za obsežno sliko, nastalo okoli sredine 18. stoletja, za katero pa bi težko rekli, od kod izvira. V isti čas sodi še slika Abrahamove daritve, ki je zaradi slabega stanja hranjena v zakristiji. Po še neobjavljenih podatkih Ferdinanda Šerbelja je obe sliki izdelala bolonjska slikarka Anna Borrini († 1763), ki je več let bivala v Gorici in okolici in je pokopana v Fari pri Gorici.41

Škulj, Dobravec, Orgle Slovenije, str. 570.

Steska, Spletni vir 13.

Šerbelj, Slikar Antonio, str. 372.

149

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

150

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Cerkev sv. Gregorja v Kobdilju

d r. R ob e r t P E SKA R

151

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

152

Na manjšem griču jugovzhodno nedaleč od Štanjela in severozahodno nad vasjo Kobdilj stoji cerkev sv. Gregorja. Čeprav je cerkev že na prvi pogled gotska arhitektura, preseneča smer njene vzdolžne osi proti jugovzhodu, kar bo najbrž posledica prilagajanja smeri terena. Cerkev predstavlja skromno podružnico župnije v Štanjelu, vendar je na veljavi pridobila, ko so pokopališče, ki je bilo do 18. stoletja okoli štanjelske cerkve, prenesli semkaj. Ali so ob tej priložnosti zgradili današnje pokopališko obzidje, ni gotovo. Na Franciscejskem katastru iz zgodnjega 19. stoletja je pokopališče označeno, potek zidu oziroma parcele pa je manjši. Zagotovo pa je obzidje že stalo leta 1882, ko so postavili današnja kovinska vrata na zahodni strani.

Zgodovinske razmere Čeprav je bila cerkev sprva podružnica župnije v Komnu, se je zelo kmalu navezala na današnjo župnijo. Že leta 1580 je bila v oskrbi kaplana v Štanjelu, v 18. stoletju pa se navaja kot podružnica štanjelskega vikariata.42 Toda za zgodovino cerkve so pomembnejše listine, ki so jih nekoč hranili v župnijskem arhivu.43 Dve iz 15. stoletja sta pomembni zlasti za stavbno zgodovino. Prva je bila izdana 9. junija 1464, v njej pa je bilo prebrati, da je škof Nikolaj, apostolski legat za križarski pohod, posvetil tako glavni oltar in dva stranska, posvečena sv. Primožu in Felicijanu ter sv. Heleni, kot tudi cerkveni zvon. Sočasno je vsem

prisotnim podelil med drugim za leto dni odpustkov, iz česar je sklepati, da je bila cerkev tedaj na novo zgrajena. Druga listina je govorila o tem, da je moral 12. novembra 1481 pičenski škof Paskazij iz Gračišča znova posvetiti stranska oltarja, saj so ju v enem od roparskih napadov onečastili Turki, vsem prisotnim pa je podelil še 40 dni odpustkov. Kasnejše navedbe niso povedne, je pa treba omeniti, da je bila najbrž cerkev posebej pomembna za družino Fabiani iz Kobdilja, saj imajo na njeni južni strani družinsko grobnico, prav tako pa najstarejši nagrobnik na pokopališču pripada enemu od članov te družine. Sredi 18. stoletja je bil neki Valentin Fabiani celo ključar cerkve.44

Opis in stavbna zgodovina Cerkev sestavljajo pravokotna ladja in enopolni prezbiterij s triosminskim sklepom. Zunanjščino nekoliko nižje ladje členita le šilasti portal s profiliranim ostenjem in zvončnica, posebna oziroma najpreprostejša oblika zvonika, ki se dviga nad zahodno steno. Prezbiterij kot običajno obkroža talni zidec, predirata pa ga dve okni v južni in jugovzhodni stranici. Na jugovzhodnem vogalniku opazimo reliefno izklesano glavo, vendar pozoren ogled pove, da gre za simbolno upodobitev lune oziroma meseca. Cerkev je bila še do nedavnega pokrita s 42

Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij, str. 96.

Budinich, Spitzbogige Bauwerke, str. 57–60.

Attems, Atti delle visite pastorali, str. 50.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž C e r k e v s v . G r e g o r j a v K o b d i l j u

 Cerkev sv. Gregorja na

pokopališču iz jugovzhodne strani. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

 Tloris cerkve sv. Gregorja z

vrisanimi stavbnimi fazami. Risala Alenka Ferfolja in Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

153

kamnito kritino, škrlmi, zunanjščina pa se je ponašala še z izvirnim ometom, vendar so ju žal v zadnji prenovi zamenjali. V notranjščini ladjo in mrežasto obokan prezbiterij ločuje šilasti slavolok s posnetimi robovi in geometričnima kapiteloma. Obočna rebra klinastega profila z obojestranskim žlebom slonijo na geometričnih konzolah z grbovnimi ščitki in dveh figuralnih konzolah, sečišča reber pa so razen treh v obliki grbovnih ščitkov in okroglega temenskega brez sklepnikov. Sicer pa slavolok in obočne člene prekriva več plasti recentnih beležev, ki so jih že pred časom delno odstranili predvsem na grbovnih ščitkih, kjer so se razkrile različne upodobitve grbov. Nastali so najkasneje ob zadnji večji obnovi cerkve med letoma 1880 in 1882 in so zanimivi predvsem z vidika vpetosti tega prostora in njenih vidnejših prebivalcev v tedanje lokalne in

širše družbenopolitične razmere. Na severni strani skrajno levo vidimo na prvi konzoli ogrski grb, desno od moške glave sledi grb družine Fabiani iz Kobdilja, nato grb družine Posarelli, ki smo ga spoznali že v Štanjelu, četrti grb je za zdaj še neznan, sledi pa grb Goriško-Gradiščanske grofije, nato znova moška glava z nekakšnim turbanom ter geometrična konzola. Na oboku vidimo najprej letnico 1882 na osrednjem temenskem sklepniku, na grbovnih ščitkih pa sta za zdaj prepoznavna skrajni levi in desni grb, ki predstavljata grb HabsburškoLotarinških oziroma grb cesarja Franca Jožefa ter grb mesta Trst.45 45

Srednji grb na oboku je mogoče treba obravnavati v kontekstu Habsburško-Lotarinške vladarske hiše, ki je od 1814 do 1860 gospodarila tudi z vojvodino Toskano, pri kateri v združenem grbu vidimo med drugim tudi leva na rdečem polju in dva modra diagonalna bruna. Če bi se to potrdilo, bi bila poslikava grbov najbrž celo nekaj desetletij starejša.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Pogled na obočni sistem

prezbiterija. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

154

Cerkvena podoba in našteti podatki so dobra osnova tudi za rekonstrukcijo stavbne zgodovine. Cerkev so zgradili najkasneje v letih 1463 in 1464, ko je bila posvečena. Kljub poškodbam v času turških vpadov cerkev pred 18. stoletjem večjih predelav ni doživela. Šele v 18. stoletju je dobila novo okno v južni steni ladje, ki je uničilo izvirnega, v notranjščini pa nov tlak in stopnico med ladjo in prezbiterijem. Naslednje prenove so se lotili šele leta 1880 in jo zaključili v dveh letih. Najprej je ladja dobila nov strop in na zahodni strani pevski kor, nova vhodna vrata in nov tlak. Istočasno so žal odstranili tudi oba stranska oltarja, katerih nadaljnja usoda ni znana. Kot je zapisal Cornelio Budinich,46 naj bi bila še gotska, saj naj bi v enem lesenem oltarju našli tri steklene posodice z relikvijami in pečat škofa Paskazija iz leta 1481. Vse naj bi vzidali v današnji glavni oltar, ki ga je verjetno prav leta 1882 na novo izklesal Alojz Gulič, kamnosek iz Kobdilja.47 Sočasno s temi deli sta nastali tudi obe stenski sliki, in sicer podoba sv. Gregorja na vzhodni steni in prizor Objokovanja na stropu ladje. Cerkev nato skorajda stoletje ni doživela posebnih posegov. Izjema je njena okolica, pokopališče, kjer si je leta 1940 družina Fabiani na južni strani cerkve uredila novo družinsko grobnico po načrtih Maksa Fabianija. Stavba je nato obnovitvena dela doživela šele v zadnjih desetih letih, vendar je zunanjščina izgubila precej nekdanje izvirne pojavnosti in

estetske mikavnosti. Poleg novih ometov in strehe ter restavratorskih del na stenskih slikah je treba omeniti vsaj še rekonstrukcijo pevskega kora.48

Umetnostni pomen Z vidika razvoja gotske arhitekture na Goriškem je stavba zanimiv primer najpreprostejšega tipa podružničnih cerkva, ki se v našem primeru odlikuje predvsem z gotskim obokom v prezbiteriju z mrežasto shemo reber, ki v slovenski gotiki ni prav pogosta. Na nekdanjem Goriškem jo srečamo še v nekdanjem nekaj let mlajšem prezbiteriju župnijske cerkve v Pliskovici in prezbiteriju cerkve sv. Pavla v Planini nad Ajdovščino, nedaleč od Štanjela. Slednja je, čeprav je mlajša, zanimiva zaradi tega, ker je obok in razpored sklepnikov ter konzol enak kot v Kobdilju. Sicer pa je kobdiljska cerkev delo nekaj kamnosekov, ki so sodelovali tudi na pomembnejših gradbiščih tistega časa, zato se v kobdiljski cerkvi sicer na nižji umetniški stopnji zrcalijo vplivi pomembnih arhitekturnih stvaritev ali njenih detajlov, kar lahko npr. rečemo za podobo moške glave na južni steni, ki bi imela zgled v sočasni arhitekturi kranjskoškofjeloške skupine.49 Zanimiva je še vloga cerkve 46

Budinich, Spitzbogige Bauwerke, str. 57.

Premrl, Kraški kruh, str. 179.

Osojnik, Lapanja Jazbec, Kobdilj, str. 90–91.

Več o tem: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 59 in dalje.

č−ž ,

žž ž

C e r k e v s v. G r e g o r j a v K o b d i l j u

 Grb Antona von Pilbacha na

njegovem nagrobniku iz leta 1895. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

155

v družbenem življenju posameznikov v času, ko je postala osrednje pokopališče za Štanjel in okolico, še posebej navezava na družino Fabiani, ki je v tem prostoru izpričana že v zgodnjem 17. stoletju.

Sprehod po cerkvi Cerkveni kompleks danes sestavljajo cerkev in pokopališče, obdano s kamnitim obzidjem, ki je v taki obliki nastalo najkasneje leta 1882. Ker smo cerkev delno že opisali, se najprej sprehodimo po pokopališču, kjer bi navedli le nekaj posameznih nagrobnikov. Najstarejši je epitaf Petra Fabianija, ki je vzidan na sredini severnega zidu. V literaturi je bil že opisan,50 zato je dovolj, če omenimo, da latinski napis na plošči iz lokalnega apnenca sporoča, da v tej grobnici leži plemeniti gospod Peter Fabiani, cesarski notar, s svojim potomstvom, in da je umrl v Gospodu v letu zveličanja 1633 dne 23. junija. Dalje je navedeno, da je dal ta epitaf napraviti njegov sin Pavel, dne 27. junija 1634. Bolj izstopajo nagrobniki neposredno ob cerkvi. Na zahodni strani bi omenili nagrobnik Antona von Pilbacha (1813‒1895) in njegove žene Marije, umrle tri leta kasneje v 76. letu starosti. Nagrobnik je zanimiv zaradi njegovega grba z dvema levoma in pelikanom, sicer pa je bil znan kot lokalni

posestnik. Verjetno je bil potomec Maksimilijana von Pilbacha, gubernijskega tajnika v Ljubljani, ki je bil povišan v plemiški stan leta 1786.51 Največ prostora ob cerkvi je zavzela družinska grobnica Fabiani na južni strani. Izdelana naj bi bila po načrtih Maksa Fabianija leta 1940.52 Grobni del pokriva masivna kamnita plošča, ki leži na stopnjevanem okviru, dopolnjuje pa ob steno cerkve prislonjen strogi geometrijski del nagrobnika, ki ga ob straneh spremljajo preprosti kamniti vazi in skrajno levo in desno nagrobnik Maksove mame Karoline (Carlotta) in križ. V sredini leži odprta knjiga z napisom, ki ponazarja tudi zadnje počivališče Renata Ferrarija, pisatelja in kronista družine Fabiani, ki je družinsko zgodbo opisal v knjigi Murva Fabijanijevih.53 Če sklepamo po imenih na vseh napisnih poljih, je v grobnici pokopanih trinajst predstavnikov te družine, med drugim tudi Maks, katere plemiško poreklo ponazarja grbovna figura (vojak s ščitom in sabljo na mostu) v trikotnem čelu.

Premrl, Turni, str. 14; Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 52.

Hellbach, Adels-Lexikon, str. 233.

Pozzeto, Maks Fabiani, str. 346.

Knjiga je prvič izšla v Italijanščini leta 1975 (Ferrari, Il gelso dei Fabiani).

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Grobnica Fabiani ob južni steni

ladje. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

156

Drugi nagrobniki ne potrebujejo razlage, zato se posvetimo še cerkvi. Njena zunanjščina ni posebej členovita, pozornost pa le vzbudi reliefno izklesana moška glava na vzhodnem vogalu prezbiterija. V različnih turističnih prospektih lahko preberemo, da spominja na zgodbo pastirja, ki ga je napadla kača in se je rešil s pomočjo molitve. V resnici gre za simbolično upodobitev lune oziroma meseca, ki se v našem primeru mogoče celo navezuje na patrocinij cerkve sv. Gregorja I. Velikega, papeža, ki je bil eden od štirih cerkvenih očetov. Ti so se v svojih teoloških besedilih dotaknili tudi meseca, ki so mu pripisovali različne simbolne pomene, še posebej o kratkotrajnosti človeškega življenja in zgodovine.54 Prav mesec naj bi poleg ostalega ponazarjal tri faze življenja: spočetje (vzhajanje), rojstvo (polna luna) in umiranje (zahajanje), kar je istočasno tudi uveljavljena prispodoba Cerkve. Navadno sicer tovrstne upodobitve lune nastopajo v paru s podobo sonca, kot to vidimo na gotskih freskah na oboku nekdanjega prezbiterija v Podnanosu, vendar v našem primeru podoba sonca manjka. Podobno kot zunanjščina je tudi notranjščina cerkve skromna. V ladji je omembe vredna le stropna poslikava, ki prikazuje Objokovanje, prizor iz Kristusovega pasijona, ki je vezan na funkcijo cerkve.

Poslikava je nastala okoli 1880, avtor pa zaenkrat ni znan. Enako velja za podobo sv. Gregorja na vzhodni steni prezbiterija, ki je najbrž nastala sočasno s stropno poslikavo. Sicer pa velja poleg grbov na grbovnih ščitkih, ki smo jih že omenili, posebej opozoriti le še na edini oltar v cerkvi, ki ga je leta 1882 izdelal kobdiljski kamnosek Alojz Gulič. Oltar je dokaj nenavadnih oblik za tisti čas, saj gre v detajlih za precej stilizirane oblikovne rešitve, ki jih še bolj poudarjajo Križani in ob straneh lesena kipa Device Marije in sv. Janeza Evangelista, ki z belo lakirano površino posnemata kiparske izdelke iz poliranega carrarskega marmorja. 

LCI, str. 178–180.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž C e r k e v s v . G r e g o r j a v K o b d i l j u

 Podoba lune na zunanjščini

prezbiterija. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

 Objokovanje, stropna freska v ladji,

delo neznanega freskanta iz okoli leta 1880. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

157

 Zunanjščina prezbiterija.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

162

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Ferrarijev vrt

mag . Mar v y L A H

163

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

164

Max Fabiani je bil eden izmed najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije, inovator v arhitekturi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, profesor na dunajski tehnični univerzi in umetnostni svetovalec Franca Ferdinanda, habsburškega prestolonaslednika. Nekateri njegovi načrti so predstavljali konceptualne novosti na področju evropske arhitekture. V Štanjelu, na Krasu, je spremenil namembnost hiš, zgrajenih na obzidju, in jih preoblikoval v Ferrarijevo vilo. To je izvedel inovativno in na njemu lasten način. Opustele, stare, anonimne stavbe je med seboj povezal v novo celoto. Ohranil je ulične fasade z elementi ljudske tvornosti, ki so bistveni za tradicionalno stavbno tipologijo v Štanjelu. S tem pristopom je ohranil zgodovinsko podobo kraja in obenem z novo rabo dosegel sodobne standarde bivanja tistega časa. Zagotovo je to bila izjemna novost tako z vidika bivalne kulture kot tudi z vidika sodobnega konservatorskega pristopa. Družina Ferrari, trije bratje iz Trsta, so v Štanjelu postopoma dokupovali posamezne hiše v nizu, da bi jih uporabljali kot počitniško bivališče. Pod hišami so bile kmetijske površine, njive in vinogradi, prvotno neterasirane. Arhitekt Max Fabiani je avtor Ferrarijevega vrta. Njegovi načrti se žal niso ohranili. Vrt ob vili Ferrari je nastajal postopoma med leti 1920 in 1930. Zaradi počasnega in postopnega nastajanja vrta se

domneva, da načrti niti niso bili nikoli izdelani. Zasnova Fabianijevega vrta je razdeljena na več območij, pri čemer gre za lastniško in funkcionalno členitev vrta. Ob dveh prenovljenih počitniških objektih, ki sta pripadala bratoma dr. Ferrarija, je arhitekt uredil še dva individualna vrtova. Majhno površino ob obeh objektih je oblikoval po merilih sodobnega urejanja vrtov, ki ga poznamo danes. Prostorsko sta ločena od glavnega vrta, imata posebna vhoda, opremljena sta z vsemi elementi kot dominantni vrt, to je voda, prostor za počitek, pergole in vedute na odprt prostor. Vse to zagotavlja popolno bivanje na prostem. Vila dr. Ferrarija je bila dostopna z avtomobilom. Na zahodni strani naselja pod gradom je bilo pod mogočnim portalom moč zaviti na levo na tri metre in pol široko pot. Pot sledi srednjeveškemu obrambnemu obzidju, omejena je s pušpanovo živo mejo in opornim zidom. Razširjena je na štirih mestih, kjer so razgledišča z lepimi vedutami. Aleja še danes omogoča peš dostop do vrta, ne da bi šli v naselje. Nižje, pod to alejo, sta potekali še dve aleji, ki sta slabo ohranjeni. Ferrarijev kompleks je bil namreč namenjen okrevališču za pljučne bolnike, ki bi se tu, na dobrem zraku, sprehajali in zdravili. Projekt ni bil nikoli uresničen. Zanimiv element vrta je vhodna pergola, ki nas pripelje peš do Ferrarijevega bivališča. Izmenično

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž F e r r a r i j e v v r t

 Pergola s kombinacijo betonskih

in kamnitih stebrov. Foto Urška Drofenik, 2016.

 Gredice za zgodnjo zelenjavo in

ostanki češnjevega drevoreda ob poti. Foto Urška Drofenik, 2016.

165

jo sestavljajo po dva betonska in po en kamniti steber, ogrodje je železno. Pod pergolo teče gredica, ki je bila namenjena vrtnicam popenjavkam. Na nižjem platoju, ki sledi pergoli, je ravna travna površina. Služila je balinanju in druženju s prijatelji. Balinišče je omejeno z nizkim zidom, na severnem delu pa je zaokroženo. Predviden je bil tudi prostor za gledalce. Na najbolj izravnanem delu vrta se nahajajo zelenjavne grede. Omejene so z betonskimi robniki, ob njih so še klasične grajene grede za zgodnjo zelenjavo, ki so bile lahko tudi zastekljene. Na tem delu je še shramba za orodje, voda za zalivanje in hidrant. Pomemben del vrta z utilitarno funkcijo je bil tudi

sadovnjak marelic na zahodnem delu vrta nad alejo in pod obrambnim zidom. Marelice so bile na začetku 20. stoletja zagotovo eksotična vrsta sadja in so zbujale radovednost vaških otrok. Sadovnjak je bil zato ograjen in zaklenjen. Najatraktivnejši elementi vrta se nahajajo v spodnjem delu vrta. To je vodni bazen, ki je centralni motiv vrta, na katerega se navezuje še grotta, zgrajena iz neobdelanih kamnov, z vodnim motivom na vrhu. Otoček sredi vodne površine je s parkom povezan preko mostička z balustradno ograjo. V bazenu je še manjši otoček z vodometom na betonskem nosilcu.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Bazen ima tudi funkcijo zbiralnika viškov vode iz sistema oz. iz višje ležečih cistern. Pozimi, ko je voda zamrznila, pa so led lomili in ga po posebnem jarku v neposredni bližini bazena odlagali v bližnjo ledenico oz. shrambo, locirano pod šesterokotnim betonskim paviljonom. Tudi paviljon ima dve funkciji, najprej utilitarno, da ledenico varuje pred vročino, obenem pa je prijetno počivališče in razgledišče z veduto v odprt prostor. Zaščiti pred soncem sledi tudi zasaditev v neposredni bližini. Štanjel je bil priključen na javni vodovod šele leta 1991. Kljub temu pa so se že leta 1929 lahko v bazenu v Ferrarijevem vrtu vozili s čolnom. Vodovodne 166

naprave za vilo Ferrari in vrt so bile za takratne čase genialne, inženirsko inventivne in maksimalno funkcionalne. Posebnost Fabianijevega vodovodnega sistema je, da je sestavljen iz več podsistemov, ki so med sabo povezani, lahko pa delujejo ločeno drug od drugega. Sistem sestavlja niz šestih cistern. V njih se je ločeno zbirala voda različnih kakovosti. Čista voda je prihajala s streh, ločeno, manj čista voda je pritekla s cest in drugih površin v vasi. Najpomembnejša in največja je betonska cisterna nad parkom. Locirana je ob stiku dveh vaških poti, ki na severni in vzhodni strani obkrožata grič Turn. Napajata jo dve običajni vodozbirni muldi, ki  Reprezentančni vodni bazen z

otočkom in grotto. Foto Urška Drofenik, 2016.

 Razgledni paviljon nad ledenico.

Foto Urška Drofenik, 2016.

Ferrarijev vrt

potekata vzdolž omenjenih poti in omogočata zbiranje deževnice s severnega dela vrha Turna. Pred izlivom v cisterno je voda mehansko prečiščena v usedalnih bazenih, dodatno usedanje umazanij pa zagotavlja posebna zasnova cisterne z notranjimi prekati. Zbrana voda je bila namenjena predvsem zalivanju vrtnih površin. To zagotavlja več vrtnih hidrantov s priključki za zalivalne cevi, razporejenih po osrednjem delu Ferrarijevega vrta. Podaljšek cevi za zalivanje je segal tudi do grotte in naprej do bazena in še danes omogoča delovanje težnostnega vodometa sredi vodne površine. Vodomet predstavlja atrakcijo vrta, a hkrati tudi funkcionalen in enostaven način za dotakanje vode v bazen. Nekoliko manjša je napol vkopana cisterna, skrita pod zatravljeno streho v centralnem delu vrta. Identificira jo mali betonski »vodnjak« na njenem vrhu. Njena funkcija je drugačna od prve. V cisterni v parku se shranjuje čista deževnica, preko žlebov in odtokov zbrana z bližnjih streh. Tako zbrana voda je bila takrat pitna in zato posebej dragocena. Za uporabo vode so bila postavljena tri umivalna korita s pipami v zelenjavnem delu vrta, npr. za pranje zelenjave in podobna opravila. Viški vode so šli v bazen. Omogočeno je bilo tudi direktno polnjenje bazena z vodo iz omenjene cisterne, če je bilo potrebno. Ob Ferrarijevih hišah nad parkom so bile zgrajene tri manjše cisterne, medsebojno povezane po sistemu veznih posod. V njih zbrana strešna kapnica je primarno služila potrebam posameznih hiš, s čisto vodo pa so napajale tudi mali umivalnik na balinišču in pipo v grotti. Viški vode so bili usmerjeni v niže ležečo cisterno v parku z vodo enake kakovosti. Šesta, razmeroma velika cisterna Fabianijevega sistema je bila urejena više v vasi, v kleti ene od hiš v Ferrarijevi lasti. Z višjo lego je zagotavljala zadosten pritisk za dovajanje tekoče vode v niže ležeče Ferrarijeve stavbe. Med njimi tudi v hlev, ki je že imel urejeno splakovanje s tekočo vodo in odtekanje gnojnice iz stavbe. Ta je odtekala v ločen sistem v vrtu, ki je, kot kaže voda, omogočal mešanje gnojnice s presežki meteorne vode ob deževjih in gnojenje kmetijskih površin v dolini pod parkom. Gnojenje in tudi namakanje omenjenih površin je bilo izvedeno

z dvema betonskima kanaloma vzdolž zahodnega in južnega roba doline, s katerima je bilo mogoče učinkovito regulirati namakanje bližnjih kmetijskih površin, ki so bile v lasti Ferrarijevih. Kot svetovljan in arhitekt je Fabiani poznal trende, ki so prevladovali v vrtni arhitekturi in arhitekturi v njegovem času v Evropi. Inovativen in ustvarjalno predrzen je znal prepričati sicer izobraženega investitorja, ki je bil zdravnik in tudi sorodnik, za izvedbo edinstvene zasnove vrta ob počitniškem objektu, v Štanjelu, mali vasici na robu habsburške monarhije. V kontekstu vrtnega oblikovanja 20. stoletja je Fabianijeva zasnova vrta v Štanjelu primer premišljenega programa, ki je temeljil na kombinaciji gospodarskih, utilitarnih in reprezentančnih elementov. Ti med seboj niso bili ločeni, temveč vsebinsko prehajajo drug v drugega. Združevanje utilitarne funkcije z reprezentančno je bil zahteven izziv. Znotraj zasnove je presegel običajen strokovni razmislek, odločil se je za mešanje več starejših vrtnih slogov, ki na trenutek vzbujajo občutek igre in ironije. Pomemben element zasnove v Ferrarijevem vrtu je voda. Voda, ki je na Krasu ni bilo dovolj niti za pitje, se v vrtu razkazuje v velikem oblikovanem bazenu z otočkom. Bazen je tako centralni motiv vrtne zasnove. Ohranjenih je več »hidravličnih naprav«, ki kažejo na genialno inženirsko rešitev oskrbe z vodo v vili in na vrtu. Fabiani je bil inovativen tudi z izborom uporabljenih materialov za gradnjo. Velik del grajenih elementov je izdelan iz betona oziroma armiranega betona, s tehnologijo, ki se je v obdobju po 1. svetovni vojni na Slovenskem šele uveljavljala. Poznal je rabo sodobnih materialov in kot lahko sklepamo, je tudi žive gradnike vrtne arhitekturne obravnaval celostno znotraj zasnove, kar je redkost pri arhitektih še danes. Vse to daje vrtu poseben čar in edinstvenost, ki je ni moč primerjati z drugimi objekti vrtnoarhitekturne tvornosti 20. stoletja pri nas. Leta 1947 je bilo Ferrarijevo posestvo nacionalizirano in v upravi gozdarjev. Posledica je nasad ceder in borov. Zavod za spomeniško varstvo LRS je že leta 1951 izdal odločbo O zavarovanju vrtnega parka v Štanjelu. Leta 1999 pa je bil Ferrarijev

167

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

168

vrt razglašen za spomenik državnega pomena, edini med maloštevilnimi objekti vrtnoarhitekturne dediščine 20. stoletja v Sloveniji. Lastnik je postala Republika Slovenija, upravljavec pa Ministrstvo za kulturo. Vrt je bil načrtovan kot privaten vrt. Danes je vrt namenjen turistom, raziskovalcem, ljubiteljem vrtne umetnosti in prebivalcem Štanjela. Da bi preživel, ga je potrebno prilagajati potrebam časa in novi rabi. Vsi posegi morajo biti vedno strokovno utemeljeni in vedno v dialogu s stanjem, zaradi katerega ima status spomenika državnega pomena. To je zahtevna naloga tako za konservatorja kot projektante. Z različnimi »dodatki« se lahko avtentičnost tako pomembnega »originala« izgubi. Avtentičnost pa je eno izmed prvih in najpomembnejših meril vrednotenja kulturne dediščine. Ustreznost odločitev, ki jih sprejme konservator, se mnogokrat ne pokaže takoj, ampak

jih potrdi šele kasnejši čas. Velikokrat je v nasprotju s trenutnimi željami lastnikov, investitorjev, županov in ne nazadnje tudi širše družbene skupnosti. Velikokrat je v ospredju kratkoročno gledanje, utemeljeno predvsem z ekonomskim vidikom. Iz izkušenj vemo, da se pri realizaciji konservatorsko neustreznih rešitev sčasoma izkaže njihova neustreznost oziroma, nasprotno, pravilnost varstvenih zahtev, usmeritev in načel. V Štanjelu bi npr. umestitev nove ceste na zahodnem delu naselja, s prebojem obrambnega zidu iz 16. stoletja, odprla historično značilno zaprte prostore, kar bi degradiralo več varovanih prvin hkrati v naselju in vrtu. Na žalost niso tako redki primeri, ko vsi prizadeti obžalujejo izvedene posege, saj so le-ti že dejstvo in nepopravljivi. Leta 2014 je Ferrarijev vrt prešel v last in upravljanje Občine Komen. Občina zagotavlja redno vzdrževanje ter poskrbi za manjše sanacije. Tako zagotavlja privlačnost Ferrarijevega vrta, ki navdušuje vedno več domačih in tujih obiskovalcev. 

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž F e r r a r i j e v v r t

 Vrt z bazenom.

Foto Jošt Gantar, 2018. Projekt VisitKras.

169

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

174

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Preskrba vasi 1 z vodo 1

Prispevek je bil v obširnejši izdaji kot Gradnja občinskih vodnjakov v Hruševici, Kobdilju in Štanjelu objavljen v Marušičevem zborniku, 2009/2010, str. 765−778.

Eda BELINGAR

175

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

176

Ob omembi besede kras najprej pomislimo na kamnito goličavo, kjer primanjkuje zemlje in ni površinskih voda, čeprav je ravno padavinska voda tista, ki je kras izoblikovala. Deževnico, edino vodo, ki je sama prišla k hiši in ki je omogočala preživetje, je bilo potrebno predvsem v krajih, kjer je bilo pomanjkanje površinskih voda, čim več časa zadržati in ohraniti. Pri tem ni bil Štanjel nobena izjema. Voda je bila v Štanjelu vedno iskana, zato so bili vodnjaki skrbno čuvani, tudi obzidani. Štanjelci vedo povedati, da je največ prepirov povzročala prav oskrba z vodo, poleg nevšečnosti, ki so jih sosedom povzročali otroci in kure. Ker so vodnjak imele le redke domačije, so se ljudje oskrbovali z vodo na različne načine. Pod Štanjelom, ob stari poti proti Braniku, je na Denčtvi parceli obzidana lokva z izvirno vodo. Na drugo stran vasi, blizu kraja, kjer so po drugi vojni postavili hišo Žnidarjevi, Štanjel 55, si po poti, ki je vodila od stolpa Na vratih, prišel do izvira vode, imenovanega Studenc, v bližini katerega je bil še kal. Voda je iz izvira počasi kapljala, zato si moral biti potrpežljiv, ko si jo šel točit. Ko je vode tu zmanjkalo, so šli proti Dolu, kjer je bil pod cesto nad Dolom velik vodnjak z izvirno vodo, Fontana, in ko je še te zmanjkalo, se je bilo potrebno napotiti proti reki Branici. Za napajanje živine so se posluževali vode iz kalov. Na osrednjem trgu v spodnjem Štanjelu, na Sejmišču, je bil sprva kal, ki so ga kasneje obzidali z visokim zidom v zbiralnik s kvadratnim tlorisom in zraven postavili kamnito klesano korito, imenovana

Na koriti. Zbiralnik je svojemu namenu služil vse do 70. let 20. stoletja, ko so zid razbili, zbiralnik pa zasuli. Voda je vanj s štanjelskega griča ob deževjih pritekala po razkritem kanalu, ki je ohranjen še danes, najprej do čistilnika, od tu v zbiralnik, od koder so jo po ceveh napeljali do korita. Ob stari poti proti Braniku je kalič, v katerem se je živina odžejala, preden so jo prignali s paše domov. Štanjelci so pasli tudi na gmajni Strne doline v smeri protu Lukovcu. Živina je večkrat ušla po bregu navzdol, v njive, zasejane s koruzo, imenovane Jezero. V Jezeru sta bila dva kala. V večjega se je stekala voda po dveh vodotokih, izpod Šopa in iz Marščuščeve doline. Ker je bila ta voda hudourniškega značaja, ki je ob nalivih razrila ves teren, so za dotok v kal uredili jarke. Zraven so postavili še kamnito klesano korito. Mimo današnje gostilne Zoro se je gonilo na Zagavge do Starega kala z izvirno vodo. Ob odcepu stare poti proti Hruševici je bil še en štanjelski kal, Kauc. Gospodinjstva so z vodo oskrbovale predvsem ženske, ki so šle ponjo vsaka s svojim kalalom na vrvi ali verigi in škafom na glavi. Vodo za živino so priskrbeli moški. Na rame so si oprtali lesen, nekoliko ukrivljen kol, ki je imel na vsaki strani po en blntač, leseno posodo z ročajem, ki so jo napolnili z vodo in odnesli domov.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž P r e s k r b a v a s i z v o d o

 Zbiralnik na mestu prvotnega

kala na Sejmišču je obdan z visokim zidom. Posnetek iz ok. 1919. Fotodokumentacija SEM.

 Slavko Hočevar, Skoncev, z

blntačem v roki pred vhodom v hram. Foto Eda Belingar, 2009. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

177

Najbolj dovršena oblika hrambe vode so bili v preteklosti vodnjaki. Vodnjaki so sestavljeni iz podzemnega dela, zbiralnika ali cisterne, vkopane v tla, ter nadzemnega nastavka, oklepa ali šapa. Kraševci tako vodnjak v celoti kot tudi podzemni del imenujejo štirna. Prvotno so bili vodnjaki brez nadzemnega dela, le s podzemnim zbiralnikom, katerega notranja plast je zidana iz čim bolj pravilno obdelanih kamnitih blokov. Temu obroču, koršu ali vencu je sledila kakega pol metra debela plast ilovice, tej pa še plast drobnega kamenja, pomešanega z ilovico v homogeno maso, ki se stika z okoliškim terenom. Zbiralnik so zaščitili z lesenimi plohi, položenimi čez vrh. Tak vodnjak se je razkril v Štanjelu ob prenovi hiše Štanjel 24, nekdanjega Grajžarjevega hrama. V pritličju kvadratnega stolpa štanjelskega gradu ob cerkvi se nahaja filtrski zbiralnik: med dvema razmaknjenima obročema kamnite zidave je kamnito nasutje, do katerega je pritekala voda in prečiščena pronicala v zbiralnik. Notranji obod je iz na suho

zloženih kamnoseško obdelanih kamnov klesancev z ravno obdelano spodnjo in zgornjo ploskvijo in notranjim licem, ki se stikajo brez fug in so neometani. Med kamnitim nasutjem in zunanjo plastjo z malto pozidane zidave je plast nabite ilovice, ki zadržuje vodo. Vodo iz cisterne so domačini uporabljali še do 50. let prejšnjega stoletja, zatem pa jo spremenili v odlagališče smeti.2 Znotraj grajskih površin sta še dva vodnjaka, ki pa sta služila prvenstveno stanovalcem gradu. Vse do 19. stoletja je bila skrb za oskrbo z vodo prepuščena posameznim gospodinjstvom. Avstroogrska vlada se je zavedala pomena oskrbe s kvalitetno pitno vodo, zato je temu posvečala posebno pozornost. 2

Žbona Trkman, Beatriče, Kruh, Ana, Stanje raziskav gradov, str. 212. Od decembra 1998 do februarja 1999 je v okviru revitalizacije Štanjela Goriški muzej izvedel arheološke raziskave pritličja stolpa, hodnika s stopniščem ter vzhodnega prostora severnega grajskega krila. Pri tem je bila dokumentirana tudi cisterna v kvadratnem stolpu. Premer cisterne znaša povprečno sedem metrov. Rahlo lijakasti notranji kamniti obod ima premer 1,2 m. Obdaja ga 2 m širok filter, zapolnjen s skoraj čistim kamnitim nasutjem z manjšimi koščki keramike in drobnimi predmeti. Filtru sledi 40 cm pas čiste gline, temu pa 40 cm širok z malto zidani zunanji obod, ki je bil kasneje prekinjen zaradi zidave prečnega zidu. Neobjavljeno poročilo avtorice Beatriče Žbona Trkman, dokumentacija Arheološkega oddelka Goriškega muzeja.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Ob prenovi Grajžarjevega hrama se je v podvozu,

pod kalono, pokazal podzemni vodni zbiralnik z jasno čitljivo zgradbo. Foto Eda Belingar, 2004. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

 Vodo iz vodnjaka na zgornjem grajskem platoju so

po drugi vojni koristili tudi domačini. Foto Peter Kocjančič, 1951. Fotodokumentacija MNZ.

178

Posebej problematična je bila oskrba z vodo na Krasu. Poleg ljudi je bilo z vodo potrebno oskrbeti tudi živino. Na katastru iz 18213 odčitamo štiri kale pod vasjo in ob stari poti proti Braniku, in sicer na parcelah 37, 644, 720, ki so identične današnjim, ter 720, današnje 920/1, 920/2 in 920/3, vse v katastrski občini Štanjel. V sami vasi sta tedaj zabeležena le dva vodnjaka, in sicer občinski pri današnjem Grajžarjevem skednju in vodnjak pri hiši Štanjel 12, takrat v lasti Brasatti Gio. Battiste.4 Nemalokrat so se vode iz kalov posluževali tudi ljudje. Vlada je začela vzpodbujati gradnjo skupnih, občinskih, komünskih vodnjakov,5 da bi zadovoljili čim širši krog uporabnikov. Gradnja teh skupnih vodnjakov je potekala ob finančni in strokovni podpori na osnovi nekakšnih javnih razpisov takratne avstro-ogrske vlade preko organov na ravni dežele, cesarsko-kraljevega

namestništva v Trstu oz. političnega okraja s svojim uradom, cesarsko-kraljevim okrajnim glavarstvom v Sežani. Občina je bila lahko deležna tudi deželne podpore preko deželnega odbora.

Z osnovnimi navodili, ki so jih morale izpolniti občine, prosilke za državno denarno pomoč pri gradnji vodnjakov in napajališč, ne razpolagamo.6 V Okrožnici,7 ki jo je okrajno glavarstvo naslovilo na županstva sežanskega političnega okraja, so že podani napotki za dopolnitev prispelih vlog, saj je

Internetni vir 1.

Internetni vir 2.

V času nastanka občinskih vodnjakov so vasi Štanjel, Kobdilj in Hruševica sestavljale skupno občino Štanjel, ki so jo domačini imenovali komün (comune ital. iz lat. = občina, srenja). Občinski vodnjaki, nastali s sofinanciranjem tako občine kot države oz. dežele, so služili preskrbi vaščanov oz. »občinarjev« s kvalitetno pitno vodo, predvsem tistih, ki doma niso imeli lastnega vodnjaka, ali ob sušah, ko je voda v domačem vodnjaku presahnila.

C. kr. namestništvo je načrte za gradnjo vodnjakov poslalo okrajnim političnim oblastnijam z odlokom št. 2115 12. julija 1889 (SI PAK, KP 633, šk. 284, dopis št. 10305, 8. 8. 1904).

č−ž ,

žž ž

Preskrba vasi z vodo

bila dodelitev podpore zaradi pomanjkljivih vlog do tedaj nemogoča. Prošnje je bilo treba predložiti namestništvu do konca marca oz. novembra vsakega leta, zato so morala županstva prošnje nasloviti na okrajno glavarstvo najkasneje v oktobru, da so lahko vloge pravočasno dopolnila, če so bile pomanjkljive. Občine, prejemnice podpore, so morale o poteku del poročati mesečno, za kar je bil osebno odgovoren župan. Kot strokovnjak, ki je občinam pomagal pri napravi načrtov in proračunov, je bil z ukazom visokega c. kr. namestništva v Trstu št. 1151 P. z dne 28. junija 1894 nastavljen inženir Karol (Karel) Oberst.8

1904. Gre za prošnjo županstva v Štanjelu s podpisom župana Fabianija z dne 27. septembra 1904, naslovljeno na namestništvo v Trstu. V njej je »glede na to, da v tamkajšnji občini sploh primanjkuje posebno v poletnem času in suši čiste pitne vode in da tamkajšnji vodnjaki ne zadostujejo krajevnim potrebam«10 predstavljena večletna želja napraviti v omenjenih vaseh nove vodnjake, ki pa jih občina brez državne in deželne podpore ne bi zmogla. V nadaljevanju se

Navodila, prepisana dobesedno, so bila sledeča (PAK 633, šk. 251): »1. Vsaki prošnji mora biti pridjan redni načert in proračun. Vzorci takih načrtov in proračunov so pri tukajšnjem c. kr. okrajnem glavarstvu na pregled in za rabo v sverho prenarisanja in prepisanja, kakor je bilo čislanoistim s tukajšnjo okrožnico od 25. julija 1889 št. 2969 naznanjeno. Pri presojanji projektov se je deržati sledečih načel: a. vodnjaki ne smejo biti združeni z napajališči; b. naprave, ki imajo oddajati tudi vodo za človeško uživanje, se zamorejo podpirati le tedaj, če se namerava izveršitev pokritih vodoshramb; c. pri napajališčih se mora napraviti korito posebej od kamnenice, da se slednja ne onesnaži; d. le v slučajih silne potrebe se sme odstopiti od teh načel, kar pa se mora vselej primerno utemeljiti.

Odločitev o gradnji občinskih vodnjakov v Štanjelu, Kobdilju in Hruševici

2. Vsaki prošnji se mora pridjati dokaz, da se je skušalo zadobiti podporo od deželnega odbora, oziroma naznanilo podeljene podpore. 3. Ravno tako mora biti prošnji priložen sejni sklep dotičnega občinskega zastopstva, s katerim se je občina zavezala, ostale nepokrite stroške iz svojega pokriti. 4. V prošnji se mora navesti število prebivalcev in živine proseče občine.« 8

Še par let po drugi svetovni vojni so občino Štanjel, ki je bila do prve svetovne vojne v okviru Goriške,9 sestavljale vasi Hruševica, Kobdilj in Štanjel. O gradnji občinskih vodnjakov v Štanjelu, in sicer vodnjaka na trgu pri cerkvi, Kobdilju in Hruševici, je prvi, nam dostopen in ohranjen dokument iz leta  Domačinki se oskrbujeta

z vodo iz občinske štirne pri Grajžarjevem skednju. Foto Rudi Paškulin, 1969. Fotodokumentacija MNZ.

V okrožnici c. kr. okrajnega glavarstva vsem županstvom Sežanskega političnega okraja je posebej poudarjeno, naj občine, ki nameravajo zaprositi za podporo, vlogo oddajo pravočasno, da bo mogel inženir zaradi številnih zadev racionalno razporediti svoj delavnik (SI PAK, KP 633, šk. 251, okrožnica št. 9872, 15. 11. 1894).

Kras je bil del Goriške že leta 1001, ko je ta obstajala kot posebna dežela in se po goriških grofih imenovala Goriška grofija. Po izumrtju goriških grofov leta 1500 prevzamejo goriško deželo Habsburžani. Z nastopom absolutizma in centralizma, ki sta ga izvajala Marija Terezija in Jožef II., pa se začnejo upravne reorganizacije, ki trajajo vse do marčne revolucije leta1848. Navkljub vsem reorganizacijam pa je bila Goriška upoštevana kot celota. Leta 1754 je Marija Terezija ponovno priključila Gradiško h Goriški, nastala je poknežena grofija Goriško-Gradiška, dežela pa razdeljena na dve kresiji, Goriško in Gradiško. Po letu 1848 se začne v Avstriji obdobje moderne upravne organizacije države s poudarjenimi elementi lokalne samouprave. Goriška, združena z Gradiško, postane avtonomna dežela avstrijske monarhije.

179

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

bomo posvetili predvsem gradnji občinskega vodnjaka v Štanjelu. Inženir Karel Oberst je 2. junija 1905 izvršil ogled lokacij za gradnjo novih vodnjakov v vseh treh vaseh. Določil je, da naj vodnjak v Kobdilju obsega 800 hl, v Štanjelu in Hruševici pa 1000 hl, ter izdelal potrebne načrte. Obenem je občini naložil pokritje vseh stroškov, ki bi ostali nepokriti po izplačilu državne in deželne podpore.

180

Deželni glavar iz Sežane je na osnovi ukaza namestništva z dne 13. junija 1905 v odloku št. 1061 županstvu sporočil odločitve glede gradnje vodnjakov v vsaki vasi posebej in jih utemeljil na osnovi poročila inženirja Obersta. Za vas Štanjel je bilo določeno, da zadostuje vodnjak, ki bo držal 1000 hl vode. Postavljen bo na glavnem trgu v bližini cerkve. Živina ima dovolj vode v napajališču. 600 m² lovne površine bo zagotavljala cerkvena streha ter strehe hiš okoli glavnega trga, če so še bile na razpolago. Županstvo je za vse tri vodnjake dobilo načrte, ki pa jih je bilo dolžno izpopolniti, izdelati predračune in naris hišnih številk, saj naj bi bil namestniški inženir prezaposlen z drugim, bolj nujnim delom. Prošnja županstva v Štanjelu s prepisom sejnega zapisnika, iz katerega je razvidno, da se je občina zavezala pokriti morebitni finančni primanjkljaj pri zgradbi vodnjakov, je bila na okrajno glavarstvo v Sežani z načrti in predračuni poslana 24. novembra 1906.12 V januarju naslednjega leta je županstvo prejelo odgovor in vso priloženo dokumentacijo, češ da občinski sklep ne zadosti zahtevam oblasti. Občinsko starešinstvo je namreč »dovolilo, da se robote opravijo na polovico in da se vrhu tega izda po 400 kron v založitev denarnega primanjkljaja. Tak sklep ni možno sprejeti, občinsko starešinstvo mora se temveč zavezati bezpogojno, da prevzame nase vse stroške, ki ostanejo nepokriti po odšteti državni in deželni podpori.«13 Obenem se je morala občina zavezati, da naslovi prošnjo za sofinanciranje na deželni odbor. 10

SI PAK 633, š. 474, št. dopisa 665.

SI PAK, KP 633. Gre za prošnjo na osnovi odloka z dne 26. julija 1904 št. 18820 oz. odloka c.kr. okrajnega

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 952.

SI PAK, KP 633, š. 474, Dopis okrajnega glavarstva županstvu v Štanjelu z dne 23. 01. 1907.

glavarstva z dne 8. avgusta 1904, št. 10305, ki jo je glavarstvo v Sežani prejelo 30.09.1904.

 Županstvo Štanjel je zaprosilo

za obisk inženirja Karola Obersta, »da se določi primirne prostore in velikost vodnjakov ter napravi potrebne proračune in načerte«11. SI PAK, 633, š. 474

č−ž ,

žž ž

Preskrba vasi z vodo

Sklep o prevzemu vsega primanjkljaja je občina končno sprejela 8. februarja 1907, na seji, na kateri je bil navzoč g. župan Fabiani ter 15 starešin,14 14. februarja pa je bila prošnja poslana tudi na deželni odbor v Gorico. Ta je 6. maja 190715 županstvu odgovoril, da je za zgradbo treh vodnjakov odobril podporo 5.600 kron. Prošnja županstva v Štanjelu za posredovanje pri namestništvu v Trstu je s prepisom zapisnika seje z dne 8. 2. 1907 in odlokom deželnega odbora o odobritvi dela denarnih sredstev za gradnjo vodnjakov 3. oktobra 190716 ponovno romala na okrajno glavarstvo v Sežano. Le-to je na seji 4. marca 1908 odobrilo 8.500 kron za delno pokritje stroškov za gradnjo vodnjakov, ki je po predračunu znašala 21.450 kron. Določeno je bilo, da se bo ta prispevek izplačal v treh obrokih po 2.833 kron 33 vin., »od katerih se prvi lahko zahteva leta 1908, čim se dokaže, da se je z delom začelo, drugi leta 1909 proti dokazu, da se je z delom primerno napredovalo in tretji 1910 ob predložitvi kolavdacijskega operata. Ako bi se tekom leta 1908 ne pričelo z delom, smatralo se bode subvencijo ugašnjenoj in treba bode zaprositi, da se to zopet dovoli.«17

Izbor izvajalcev del Skratka, navodila namestništva so bila jasna in nedvoumno podana. Razpisu javne dražbe za prevzem del – kopanje jam za napravo vodnjakov − je 30. julija 1908 sledilo poročilo županstva okrajnemu glavarstvu v Sežano.18 Po koncu dražbe so župan Vitez Josip Fabiani, podžupana Janez Berščak in Franc Fabiani kot udje dražbene komisije 19. septembra 1908 pri občinskem uradu v Štanjelu spisali zapisnik. Dražba se je vršila od 9. do 11. ure pod pogoji, ki jih navajamo dobesedno: 1. »Delo in zgradba vodnjakov se odda zanesljivemu majstu, in sicer po razvidu razmer, ali vse tri vodnjake skupaj ali pa tudi vsaki vodnjak posamezno v najem; 2. Podjetnik bode zavezan se deržati in vodnjake zgraditi popolnem po napravljenih načrtih in po odkazu in nadzorstvu namestništvenega inženirja in županstva; 3. Podjetnik je zavezan pri kopanju jam ves material

kar se ga ne bode pri zidanju rabilo proč spraviti in speljati, kamor mu bode županstvo prostor odkazalo, vendar pa ne več od 400 m daljave. 4. Pri vodnjaku v Štanjelu bode podjetnik zavezan napraviti vsaj 1m globoko /od sedanje poti/ tako jamo in v zidu vodnjaka luknjo, da se bode zamoglo napraviti in udelati cev po kterej se bode voda napeljala do dolenjih hiš na sejmišču, kar se ima v načrtu še popolniti, sicer pa naprava grape, …, pumpa in druge pritikljine ostane iz dražbe in bode občina posebej plačala. 5. Podjetnik je zavezan rabit pri zgradbi material najboljše verste in za jamstvo umetniške izveršitve prevzetega dela položiti 5 % varščine, ki ostanejo hranilne knjižice štev. 117 in 159 občine Renče. 6. Naložena varščina se poverne ko se bode prepričano, da držijo vodnjaki vodo in da ne bode potreba poprave, naj dalje pa 3 mesece potem ko bodo vodnjaki polni do verha. 7. Občina se zaveže izdraženo ceno podjetniku izplačati v 3 obrokih in sicer: pervi obrok ko bodo jame skopane; drugi in tretji obrok ko bode delo končno dodelano in zahvaljeno. 8. Delo mora biti vsaj do konca 1909 končno dodelano in začeto pa še v tem l. 1908. 9. Škodo ki bi se utegnila pri kopanju jam ali tudi pri drugim delu kakemu sosedu zgoditi, mora podjetnik po cenitbi poverniti. 10. Kolek za to pogodbo s prilogami vred, kakor tudi vse druge stroške izhajajoče iz te pogodbe plača podjetje.. 11. Dražilo se bode bi po znižani ceni in ko bi ne bilo podjetnika se dražba lahko odbere za poznejši čas. 12. Klicna cena je in sicer za Štanjel 6000 K, za Kobdilj 5600 K in za Hruševico 7000 K ali pa za vse skupaj 18600 K. z dostavkom, da če bi bilo več dela kot je z načrtov razvidno in razkazano, bode občina posebej odplačala po cenitbi. Ker je varščina od 4 strank vložena, zato se dražba začne in pervi klic je 18.600 Kr, kar se nato oglasi: Babič Jože iz Skrilj in javi da prevzame on po 14

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 186.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 2071/07.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št 768.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. II – 773/5-07.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št 531.

181

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Dopis

deželnega odbora županstvu v Štanjelu, s katerim je odobril podporo za gradnjo vodnjakov. SI PAK 633, š. 474, št. 2071/07 z dne 6. maja 1907

182

zgoraj navedni klicni ceni 18.600 Kr in potem zniža Andrej Zajec / Kr. in ker se nobeden več ne oglasi in ker je ura pošla, zato se dražba sklene in ostane za končno izraženi znesek 18.599 Kron Andreju Zajec iz Renč št. 248. Ostale vložene varščine se je strankam vrnilo.« 19

Začetek gradnje vodnjakov Županstvo je 14. novembra 1908 na okrajno glavarstvo v Sežani že naslovilo prošnjo20 za posredovanje pri namestništvu za izplačilo prvega obroka državne podpore, saj naj bi se delo takrat že začelo in naj bi bila jama za vodnjak v Štanjelu že skopana, pa tudi v Kobdilju in Hruševici se je že začelo s kopanjem. Namestništvo je tako 26. decembra 1908 javilo županstvu, da se bo 9. januarja 1909 dopoldne oglasil organ melioracijskega urada, ki bo preveril resničnost poročila. Ker je bilo to očitno ugodno, je davčni urad Komen županstvu v Štanjelu poročal, da je namestništvo v Trstu 18. marca 1909 odobrilo izplačilo

prvega obroka državne subvencije, dovoljene od ministrstva za poljedelstvo.21 V novembru 1908 se je občinarjem v Štanjelu porodila ideja, da bi se vodnjak »kar mogoče povečal in razširil«, a so si kasneje premislili, saj bi vse nastale stroške zaradi sprememb morali nositi sami.22 Delo pri izgradnji vodnjakov je napredovalo počasi. 14. in 15. julija je bil v Kobdilju napovedan obisk uradnega inženirja, da bi v spremstvu župana ali njegovega namestnika pregledal vodnjak, »je li zadosti globoko skopan, dotični material pregledal in delo nastavil, tako da se bo potem delo brez kakega ugovora nadaljevalo.«23 Poleg od države nastavljenega inženirja pa so delo spremljali tudi domačini.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 686.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št 822.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. II-773/12-07.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 791, 1. novembra 1908, št. 164, 3. marca 1909.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis županstva okrajnemu glavarstvu 10. 6. 1909, št. 425.

č−ž ,

žž ž

Preskrba vasi z vodo

1. oktobra 1909 je županstvo zaprosilo okrajno glavarstvo za izplačilo prvega obroka državne podpore v višini 6000 kron, s katerim naj bi podjetnikoma Andreju Zajcu in Karlu Mozetiču plačali zasluženi denar. Namestništvo v Trstu je tako o izplačilu drugega obroka podpore v višini 2833 kron 33 vin. županstvu s strani ministrstva za kmetijstvo preko poštne hranilnice poročalo 8. decembra 1909.24 Čez leto, 30. 10. 1910, pa je županstvo zaprosilo za izplačilo zadnjega obroka podpore v višini 2825 kron 33 vin., kajti »čaka se le na kolavdacijo«.25 Država pa je bila natančna in je zahtevala popolno tesnjenje vodnjakov in zagotovilo, da se je napajališče v Kobdilju zasulo kot pogoj, da se kolavdacija sploh izvrši. Kljub izjavi županstva, da so nove vodnjake v Štanjelu, Kobdilju in Hruševici popravili in 14 dni preizkušali vodotesnost, je bilo na ogledu namestništvenega melioracijskega urada dne 22. julija 1911 ugotovljeno, da je povsem dokončan le vodnjak v Hruševici, na ostalih dveh pa je kar precej pomanjkljivosti, ki jih je bilo treba odpraviti, da bi ju lahko kolavdirali. Tako je bilo treba za vodnjak v Štanjelu zajeti manjkajoče, približno 80 m2 obsegajoče površine streh k dotedanji površini za lov vode, popraviti pokvarjeno sesalko, poiskati izgubljeni načrt in stroškovnik. Zatikalo se je tudi pri izplačilu podjetnikoma Karlu Mozetiču in Andreju Zajcu iz Renč. Tako sta v juliju 1912 v Sežano poslala prošnjo, naslovljeno na glavarja Lašiča, da bi pospešil izplačilo zasluženega denarja, saj naj bi bila zadnja kolavdacijska dela na vodnjakih v Štanjelu in Kobdilju rešena v maju istega leta, septembra pa kolavdirana. Na poziv okrajnega glavarja pa se je 23. 12. 1912 odzvalo županstvo v Štanjelu, češ da bi morali biti vodnjaki dokončani že v letu 1909, »ali podjetnik je zavlačeval delo dve leti. Po storjenem delu je bilo dokazano, da vodnjaki niso vodo deržali, ter bilo je treba podjetnika prisiliti k delu. Županstvo se je celo v Trst potrudilo s prošnjo, naj bi se vendar ta kolavdacija in obračun končal, ker mu je znano, da ti ljudje potrebujejo denar. Kar zadeva primanjkljaja, dolžnega od strani občine, so podjetniki dobili vže od strani občine za vsak vodnjak po 1000 k =3000 kron. Županstvo pričakuje dan na dan od strani

melioracijskega urada v Terstu obračun kakor od strani visoke vlade izplačilo zadnje podpore. Dne 14 t.m. je županstvo vdobilo po nakaznici 1954 K 93 vin, ktere je vročilo občinskemu blagajničarju, g. Jos. Vik. Fabianiju, ter podjetnika s tem obvestilo. V resnici na ljubo bi bilo želeti enkrat konca, da se stvar rešila in denar kar jim gre odrajtal.« 26

Zaključek del pri gradnji vodnjaka na placu pri cerkvi Namestništvo v Sežani je 23. 1. 1913 županstvu v Štanjelu sporočilo, da je Ministrstvo za poljedelstvo v začetku decembra 1912 javilo uspeh kolavdacije vodnjakov v Štanjelu in Hruševici, ki je bila opravljena septembra 1912, in nakazalo občini preostali del drugega obroka podpore v višini 1954,90 kron. Ostanek tretjega obroka je bil obljubljen šele po predložitvi operata o kolavdaciji in obračunu za Kobdilj.27 Ministrstvo za poljedelstvo pa je uspeh kolavdacije in obračun gradnje vodnjaka v Kobdilju odobrilo z odlokom šele 3. marca leta 1913 in občini preko poštne hranilnice nakazalo preostali obljubljeni znesek, 878,41 kron subvencije. Občinski vodnjak na trgu pri cerkvi v Štanjelu ima betonski nadzemni del s kvadratnim tlorisom, vrhnji rob je kamnit. Voda se je zbirala s streh Lujze, Gulčevih in cerkve. Vrhnja odprtina je pokrita s pločevinastim pokrovom, ki ga je izdelal mož Avrelije Gulič v 60. letih 20. stoletja, ki je bil tudi oskrbnik tega vodnjaka. Štanjel so takrat začeli množično obiskovati turisti, ki jih je “zanimal“ tudi vodnjak, v katerega so metali kamenje pa tudi odpadke. Podobno prošnjo je starešinstvo Štanjelske županije naslovilo na glavarstvo v Sežani za financiranje izgradnje vodnjaka ob cesti na spodnjem trgu, saj so ugotovili, »da je v Štanjelu veliko pomanjkanje vode in to posebno na cesti, na tako imenovanem sejmišču.« Da je pomanjkanje vode za popotnike ob cesti res

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št II-773/16-07.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 1250, 30. 10. 1910.

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 1333, 23. 12. 1912.

SI PAK, KP 633, š. 474, odlok II-773/21-07, 21. 12. 1912.

183

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Vodnjak v Štanjelu na placu pri

cerkvi. Ob njem je domačinka, ki polni kalalo, sesalke ni opaziti. Do vodnjaka je napeljana cev, ki je dovajala deževnico s strehe Gulčevih. Fotografija je brez datacije. Original hrani Soprintendenza v Trstu.

184

pereče, so podkrepili z besedami, da »so bili prisiljeni vodo živinskega kalu piti. Dasiravno je domače ljudstvo človekoljubno donašalo vodo iz oddaljenih vodnjakov, ni pa moglo vsih postreči. V resnici je žalostno, da na tako potrebnem prostoru pri cesti ni v Štanjelu nobenega vodnjaka, kar bi se skoraj reklo, da ima vsaka stranska vas. Županstvo z vsim zaupanjem obrača na slavno c.kr. glavarstvo v Sežani da bode isto svoje blagohotnostjo podkrepilo, ko se bode prošnja vložila. Bivše starešinstvo je sklenilo da bi bil novi vodnjak za 1000 hl. Vendar pa ako bi bilo dovolj streh bi bilo dobro pri tih stroških saj z 1500 hl novi vodnjak napravit.«28 Vaščani ob spodnjem trgu so zatem izjavili, da rade volje brezplačno odstopajo strehe svojih hiš, s katerih bi se napeljali žlebovi do vodnjaka, a pod pogojem, da bo Občina Štanjel redno in na svoje stroške te žlebove vzdrževala. Odločeno je bilo, da se gradi vodnjak z vsebino 1200 hl. Za lov vode so bile določene strehe s skupno površino 830 m². Žal nadaljnjih dokumentov nimamo, dejstvo pa je, da je bil na Sejmišču vodnjak, postavljen na kamnit podest, sezidan, zraven pa postavljeno korito za napajanje živine. Poleg občinskega vodnjaka na trgu pri cerkvi je bil v skupni lasti tudi tisti pri Grajžarjevem skednju, tudi ta imenovan občinska štirna, iz katerega se je

še pred par leti preskrbovalo vsaj 5 hišnih številk v Štanjelu. Voda se vanj steka po ostanku kamnitih žlebov, ki so bili v preteklosti v rabi tudi na vseh ostalih objektih s strmo streho. Vodnjak, štirna na Kaufrti, je tudi ob današnji hišni številki 6, Pedrjevih, prej Žpanovih. Kamnit oklep je datiran z letnico 1882 in nosi napis Anton v Pilbach29. Podzemni del, zbiralnik, je valjaste oblike, enotne širine, le proti vrhu se nekoliko koncentrično zoži. Voda v njem je bila izvirna, zbira pa tudi deževnico s sosednje hiše Štanjel 5. Voda v njem ni bila posebno kvalitetna, cisterna je tudi puščala, zato so vaščani za pitje koristili vodo iz farovške štirne, ki je tudi imela izvirno vodo. Štirna ima še ohranjen raven kamnit oklep okroglega tlorisa, postavljen na podzemni zbiralnik. Bila je obzidana in nadkrita z lesenim podom, na katerega je bila postavljena lesena utica s korčno streho, tako da so vodo lahko zajemali, kalali, kar z višje terase. Na spodnji ulični strani so se v zidu odpirala manjša vrata, ki so bila pod ključem. Tako je župnik, ko je bil še v vasi, le v primerih največje

SI PAK, KP 633, š. 474, dopis št. 783, 21.08.1909.

Anton Pilbach (r. 1813, u. 1895) je pokopan na pokopališču ob kobdiljski cerkvi sv. Gregorja. Kamnit nagrobnik je vzidan v steno cerkve levo od vhodnih vrat.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž P r e s k r b a v a s i z v o d o

 Lucija Švagelj, Žpanova, r.

1911, splakuje perilo pri štirni na Kaufrti. Fotodokumentacija SEM.

185

suše odmeril določeno količino za vaščane. Najzgodnejšo datacijo nosi oklep vodnjaka pri Ferartvih, Štanjel 12, včasih Franceljnovih. V stavbi z rizalitno izstopajočim delom, prizidanim leta 1924, v notranjosti katerega je bilo speljano stopnišče v nadstropje, je bila pod Avstrijo pošta, med obema vojnama pa je služila kot letno bivališče dr. Ferrarija. Ob desnem krilu zahodne fasade je iz kamna zidana, krožno formirana ograda, ki ima dostop s severne strani. Na ogrado je postavljen visok kamnit steber kvadratnega prereza, ki je v vertikalni smeri izvotljen in je nekoč služil kot cev, skozi katero je dotekala deževnica iz bližnjih streh po kamnitih ceveh ter se zbirala v vodnjaku, ki stoji sredi te ograde. Notranjščina ograde je popločena s pravokotnimi kamniti ploščami. Trebušasto zaobljeni vodnjak s profiliranim zgornjim robom, ki ima vklesano letnico 1755, je dvignjen na krožno stopnico. V vodnjak se še danes steka deževnica s sosednjih hiš po pločevinastih ceveh. Po drugi vojni so vodo iz tega vodnjak koristili vsi okoliški stanovalci. Lasten vodnjak je imela domačija Skoncevih, Štanjel 39, v prvotno pritlični lopi, tako da je bila gospodinja zaščitena pred vremenskimi neprilikami, ko se je oskrbovala z vodo.

V levem kotu pritličja Nataljine hiše se nahaja podzemni zbiralnik vodnjaka, iz katerega so vodo zajemali vsak iz svoje hiše Lavrenčičevi in Grbčevi. Poseben sistem oskrbe z vodo za lastno preskrbo si je omislil dr. Ferrari. Vodo, ki se je zbirala na vrhu štanjelskega griča, so speljali do današnje hiše Štanjel 22, Demševih, ki jo je leta 1922 kupil dr. Ferrari. V levem delu pritličja, kjer je bil hram, so izvedli betonsko cisterno za vodo, ki je bila po pocinkanih ceveh speljana tako do parka kot hiš in gospodarskih poslopij, ki so bile v njegovi lasti. Po drugi svetovni vojni si je večina domačinov v Štanjelu zgradila lastne vodnjake ali pa vsaj zbiralnike za vodo ter namestila hidroforje za črpanje vode. Gulčevi in pri Lujzi, Breščak, pa so koristili občinsko vodo s trga pred cerkvijo še nedolgo nazaj. Uredili so si hidrofor in vodo rabili za pranje in zalivanje, čeprav je v spodnjem delu vasi vodovod od leta 1992.30 Z napeljavo vodovoda po vasi pa se v Štanjelu prične druga zgodba o vodi. 

Leta 1992 je bilo v Štanjelu napeljano vodovodno omrežje med vzhodnimi in zahodnimi grajskimi vrati. V letu 2014 pa je bilo z vodovodno napeljavo oskrbljenih vseh 51 hiš v starem delu. 42 hiš je dobilo tudi kanalizacijo, za preostale pa je zmanjkalo denarja. Internetni vir 3.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

190

č ž fi fj Ž − , Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dK u l t u r n a d e d i š č i n a Š t a n j e l a

Štanjel v zaledju soške fronte

E r ne st a D R O L E

191

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

192

Skozi Štanjel se je 19. julija 1906 ob odprtju druge železniške povezave s Trstom pripeljal prestolonaslednik Franc Ferdinand. Železnica je bila speljana po izjemno zahtevnem terenu. AvstroOgrski ni bilo žal žrtev in denarja za ta projekt, saj so bili v ozadju politični in geostrateški vzgibi. Trasa bohinjske železnice je bila najkrajša povezava Dunaja s tržaškim pristaniščem in izjemen inženirski dosežek. Čeprav so Alpe daleč, je trasa med Gorico in Trstom bolj gorata od tiste, ki prečka to gorsko verigo, saj pred Štanjelom doseže svoj največji vzpon, 26,75 promila. Načrtovalci so ukrotili tudi trdi kamniti Kras in progo vijugasto speljali preko nasipov, usekov, opornih zidov ter vzponov in spustov, pomanjkanje vode za parne lokomotive pa rešili s črpališčem v dolini Branice.1 Železnica je bila tudi v dovolj veliki zračni razdalji od nove meje z Italijo. Italijansko napoved vojne 23. maja 1915 je cesar Franc Jožef sporočil svojemu ljudstvu in jim v manifestu zagotovil, da tako, kot so bili uspešni doslej, se tudi sedaj ne bodo predali.2 Italijanska vojska je prestopila mejo med državama, vendar je zaradi neodločnosti in počasnega napredovanja avstro-ogrska vojska uspela organizirati obrambo na reki Soči. Italijanska vojska je zavzela položaje na desnem bregu, na vzpetinah nad levim bregom Soče pa so se utaborile avstro-ogrske vojaške sile. Avstro-ogrska vojska je zasedla desni breg Soče le pri Gorici, da so lahko branili pomembno mesto, in pri Mostu na Soči, ker je bilo potrebno braniti strateško

izjemno pomembno železniško povezavo zaledja z Zgornjim Posočjem.3 Štanjel in njegova ožja okolica sta bila ravno prav v zaledju in ob železniški progi, da sta postala logistična točka za bližnje kraško bojišče. Fotografije prikazujejo, kako zelo se je ta kraška vasica med vojno spremenila. Vidimo v nizih razporejene hiše na utrjenem griču, pod njimi pa številne zasilne vojaške objekte. Bližino železniške proge je vojska izkoristila, da je organizirala zdravniško službo, od tu se je vojska oskrbovala z živežem, tu so se družili oficirji v premorih med bitkami. Kakšno je bilo življenje prebivalcev Štanjela in v vaseh v neposredni okolici, je v svojih spominih opisal Andrej Zlobec: ˝Štanjel, kamor sem se vrnil, je bil prenatrpan z vojaki. Vlaki so prihajali in odhajali kar naprej. Vagoni, na katerih je pisalo »46 mož in 8 konj«, so sprejemali trikrat ali štirikrat toliko vojakov. V Štanjelu je bilo vojaško skladišče, tam je bilo veliko orožja, vozov, vojakov, municije.˝4 Prostori v štanjelskem gradu so služili za vojaško bolnišnico. Ranjencev je bilo iz dneva v dan več, zato je bilo potrebno urediti še poljsko bolnišnico (Feldspital 8/8), ki je delovala v več barakah. Ena od večjih lesenih barak je stala tik ob cesti Kobdilj–Štanjel−Rihemberk. Vojaške bolnišnice so bile označene z rdečim križem. 1

Petronio, Transalpina, str. 110.

Edinost, 25. 05. 1915, str. 1, splet: http://www.dlib.si, dostop 13. 09. 2019.

Simić, Po sledeh, str. 21.

Zlobec, Za blagor, str. 118.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l v z a l e d j u s o š k e f r o n t e

 Vojaški objekti zahodno od

naselja Štanjel, SI PANG 583, Zbirka fotografij, serija 34, št. 177, kopija iz zasebne zbirke Walter Lukan, Dunaj.

 Edinost: glasilo slovenskega

političnega društva tržaške okolice (25. 05. 1915), letnik 40, številka 143, str: 1, http://www.dlib.si, dostop 13. 09. 2019.

193

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Vojaško zabavišče, kavarna

v Štanjelu, 1917, SI PANG 583, Zbirka fotografij, serija 34, št. 151, kopija iz zasebne zbirke Walter Lukan, Dunaj.

 Pogled na naselje z gradom,

v katerem je delovala bolnišnica, SI PANG 583, Zbirka fotografij, serija 34, št. 166, kopija iz zasebne zbirke Walter Lukan, Dunaj.

194

Po prvi oskrbi ranjencev so jih naložili na vlak in prepeljali na nadaljnje zdravljenje v notranjost države. Potovanje je bilo vse prej kot prijetno. Sanitetni vagoni so bili prirejeni za prevoz ranjencev, vendar pa kljub vsemu neudobni. Poleg tega je teh vagonov primanjkovalo. Zato so številne sanitetne vlake sestavili kar iz navadnih potniških vagonov, ki so jim v delavnicah izboljšali vzmetenje. Kljub temu so ranjeni vojaki med prevozom doživljali neizmerne muke in bolečine.5

odgovornega, da glavarstvo opozori na razmere. Svoja opažanja je Jože Abram strnil v nekaj točkah, ki orisujejo nemoč domačinov, ki so se kot civilisti znašli v vrtincu vojne.

Simić, Po sledeh, str. 168.

Jože Abram –Trentar, rojen 1875, je stopil v goriško bogoslovje in bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v Štanjelu, slavnostni pridigar je bil Janez Evangelist Krek. Prijateljeval je z vidnimi osebnostmi svojega časa: Cirilom Vugo, dr. Antonom Brecljem, že omenjenim Janezom E. Krekom, Jožetom Lovrenčičem, Juliusom Kugyjem, Jakobom Aljažem. Kot mlad duhovnik je bil poslan za kaplana v Bovec. Že po dveh letih je bil poslan za vikarja v Trento, ki ga je zaznamovala za vse življenje. Ni bil samo duhovni oče Trentarjem, zlil se je z njimi in postal eden od njih. Tako zelo je vzljubil to pokrajino in njene ljudi, da je podpisoval svoje objave z vzdevkom Trentar. Vendar je v Trenti ostal le tri leta. Njegova naslednja postaja so bili Novaki pri Cerknem, nato je bil premeščen

Ob vznožju vasi in na območju v smeri Kobdilja je bil teren izravnan in terase izdelane, da so na njih lahko postavili številne barake. To pa je pomenilo, da so se zato zelo zmanjšale kmetijske površine, primerne za pridelavo hrane. O gospodarskih razmerah v Štanjelu in okolici je opozarjal vikar iz Oblok v Baški grapi Jože Abram – Trentar.6 V pismu Okrajnemu glavarstvu v Sežani je opisal gospodarske razmere in splošen nered v Štanjelu. Kot domačin, rojen v Tupelčah, se je čutil

v Bilje, med prvo svetovno vojno je bil vikar v Oblokah, leta 1918 je postal župnijski upravitelj na Mostu na Soči, leta 1929 je bil premeščen v Pevmo pri Gorici. Na obisku v Ljubljani je umrl na domu prijatelja dr. Antona Breclja 22. junija 1938. Abram ni deloval samo kot duhovnik. Bil je literat, organizator kulturnega, socialnega in društvenega življenja v krajih, kjer je služboval. V Trenti je preučeval navade ljudi, njihovo socialno in ekonomsko stanje. Bil je med pionirji planinstva na Slovenskem. V planinstvu je deloval kot planinski pisec in organizator planinskih društev. Kot kulturno-prosvetni organizator je ustanavljal in pospeševal knjižnice. Njegov čut do sočlovek se kaže v njegovem delu na socialnem področju. Ustanavljal je denarne ustanove, s katerimi je poskušal pomagati ljudem iz socialnih in finančnih težav. Med prvo vojno je v Oblokah skrbel za prehrano prebivalstva. Spremljal je tudi stanje doma na Krasu in po svojih močeh nagovoril civilne oblasti, da bolj pomagajo domačinom prebroditi vojni čas. Njegovo literarno delo najbolj zaznamuje ljudska igra v petih dejanjih Zlatorog. Povsem je Abrama prevzela ukrajinska literatura. Prevedel je pesniško zbirko Kobzar najpomembnejšega ukrajinskega pesnika Tarasa G. Ševčenka. Zaradi aktivnega raziskovanja ukrajinske kulture še danes velja za enega pomembnejših pobudnikov slovensko-ukrajinskih kulturnih stikov. Jožetu Abramu − Trentarju je smrt preprečila, da bi gradivo o Trenti izdal v knjigi. Ta je izšla šele leta 1972 z naslovom Moja Trenta, urednik je bil Jožko Kragelj. Abrama je v kolektivni spomin župljanov postavil Tone Kralj, ko ga je naslikal med koncilskimi očeti v prezbiteriju pevmske cerkve (https://www.slovenska-biografija.si).

č−ž ,

žž ž

Štanjel v zaledju soške fronte

 Barake za oskrbo vojske

v Štanjelu, 1917, Goriški muzej, Fotografski fond Zgodovinskega oddelka - Inv. št. fotografije: 8595a.

195

1. Župan se premalo zavzema za prebivalstvo, ne rešuje sporov z vojaškimi oblastmi, ker ga je strah zamere. 2. Nepravično se dodeljuje pomoč potrebnim. Pomoči naj ne bi dobili zares revni. 3. Nekatere družine na svoji zemlji ne pridelajo ničesar, ker jo je zasedla vojska. Rodovitna zemlja je uničena od kolesnic ali konjskih kopit. Župan ne poskrbi, da bi te družine dobile pomoč v hrani. Abram predlaga, da se oceni škoda v pridelkih in se družinam vsako leto izplača denarno nadomestilo za narejeno škodo. Vikar je v dvomih, da če bodo te družine morale čakati do konca vojne, ali bodo sploh kdaj dobile izplačano škodo. 4. Prebivalci ne morejo več uporabljati svojih hlevov, ker jih je zasedla vojska. 5. Kmetom s polj odnašajo pridelke (Abram ne pove, kdo je za to odgovoren, le da ˝poljski pridelki niso varni˝). 6. V Lukovcu je ostal za varuha Danijel Abram. Na županstvo se je pritožil, ker vojska jemlje iz praznih hiš pohištvo in drugo orodje. Na županstvu so mu odgovorili, da so vsi vaščani bežali; naj še on, če ne more več. 7. Prebivalstvo nima dostopa do civilnega komisarja v Kobjeglavi, vendar vojska ne dovoli po cesti dostopa do njega. 7

Zgodovinski pregled nastanka množičnih vojaških pokopališč Žal se človeštvo iz zgodovine ničesar ne nauči. Vedno znova se dogaja, da izume najprej uporabimo v uničevalne namene in pobijanje, šele nato razmišljamo o miru, sodelovanju in pomoči drug drugemu in usmerjanju tehničnega napredka in iznajdb v lažje in lagodnejše življenje. Pozicijsko bojevanje prve svetovne vojne in uporaba orožja za množično ubijanje je imelo za posledico številne smrtne žrtve. Že prvi meseci so pokazali, kako drugačna je ta vojna. Na vseh frontah so se mrtvi šteli v tisočih. In te tisoče trupel, nekateri so bili razmesarjeni do nerazpoznavnosti, je bilo potrebno pokopati. Množična smrt je na drugi strani rodila vojaški kult umrlih. Državne oblasti so zelo zgodaj zaznale, da veliko število mrtvih lahko v vrstah vojakov izzove malodušje in izniči bojno moralo. Boriti se proti strojem − topovom velikih kalibrov z golim življenjem ni mogoče in zmaga je že v naprej na strani stroja, vojakova smrt, čeprav množična, pa vedno manj pomembna. ˝Zahtevi, da dobi vojakova smrt večji pomen, se je pridružila še želja, da dobi vsak svojo, tudi po smrti naprej živečo identiteto (…). Torej naj bi vsaj na spomenikih brali njihova imena. Če torej že niso dobili lastnega groba, naj 7

SI PAK 633, Okrajno glavarstvo Sežana, t. e. 403.

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

ostane vendar njihov spomin, kajti kmalu se je pokazalo, da zaradi velikega števila padlih ni bilo mogoče najti vsakega posebej in mu dati svoje ime.˝ 8 O odnosu do množičnih pokopališč govori tudi vojna poročevalka na soški fronti Alice Schalek, ko je leta 1916 obiskala vojaško pokopališče v Solkanu: ˝Pokopališče je še v izgradnji. Grobovi so šele napol zasuti in brez okrasja (…). Ne mrtvim, v njih spanju brez sanj, le nam naj bi omilile pretresljiv vtis (…). Na sredini gradbišča se dviguje granitni podstavek, na katerem bo postavljen spomenik (…). Kraj bo nekoč postal znamenitost …˝ 9

196

Za slovensko ozemlje velja, da do prve svetovne vojne nima množičnih vojnih grobišč, kjer bi bili padli vojaki pokopani v samostojne grobove z imenom in priimkom. Iz časa avstrijskofrancoskih vojn stoji na Predelu mogočen spomenik braniteljem Predela, vendar poimensko imenuje le poveljnika Hermanna von Hermannsdorfa, ki so mu postavili tudi monumentalni spomenik. Stotnik Jankovich ima le skromno napisno ploščo kakor tudi slunjski graničarji. V kamniti grobnici naj bi bila pokopana okostja padlih branilcev. Vendar so to le predvidevanja, saj grobnica še ni bila raziskana. Boji med avstrijskimi in francoskimi četami so bili tudi v okolici Razdrtega, ki je predstavljalo pomemben prehod na Kranjsko. Vendar doslej še nismo našli nobene lokacije pokopanih vojakov. Pokop vojaka z imenom in priimkom, če je truplo le mogoče identificirati, se je najprej pojavil v ameriški državljanski vojni. Pred tem so navadni vojaki iz manj premožnih družin ostali neimenovani, pokopani na bojnem polju in za njimi se je izgubila vsaka sled. Oficirje, ki so navadno prihajali iz premožnejših družin, so poiskale njihove družine in jih pokopale na družinskih pokopališčih. S spomeniki in spominskimi znamenji se jim je obdolžila tudi država. Socialne in družbene spremembe v času ameriške državljanske vojne prinesejo drugačno prakso žalovanja in pokopavanja množice umrlih vojakov na bojnih poljih. V ameriški državljanski vojni je vojakova smrt postala »last« države. Država je upravljala s truplom, ga pokopala, mu v »večnost» ohranila ime in na ta način

gradila moč državne uprave in moč povezovanja ljudi v skupnost državljanov. Ta skupnost je žal zrasla s prelito krvjo na tisoče državljanov. Leta 1862 je ameriški kongres sprejel sklep, s katerim je predsedniku podelil pooblastilo za odkup zemljišč, kjer se bodo uredila pokopališča za vojake, ki bodo umrli v službi države. Čeprav so prav tako umrli v službi države, pa so bili temnopolti pokopani na ločenem delu pokopališča. Pravice do pokopa na urejenem državnem pokopališču niso imele konfederacijske žrtve.10 Šele določba z dne 20. januarja 1914 je omogočila, da so bili grobovi konfederacijskih vojakov označeni z nagrobnikom v konfederacijskem slogu.11 V evropskem prostoru je bila francoskopruska vojna prvi spopad, v katerem so navadni vojaki prvič dobili stalno označeno počivališče, v njihovo čast so postavili vojne spomenike in vsako leto so se v počastitev njihove smrti odvijale komemoracije. Rituali, jezik, ustvarjanje svetih krajev in predmeti, ki so se razvili ob spominu na francosko-prusko vojno, so pomagali postaviti temelje praksam spomina na prvo svetovno vojno.12 Ernst Renan je že leta 1882 v eseju »Kaj je narod« zapisal, da je eden od sestavnih elementov naroda posedovanje bogate zapuščine.13 V naraščajočem narodnem prebujenju in vedno močnejšem narodnem zavedanju so tudi smrti na bojnem polju dali pomen domoljubnega dejanja.14 Začetnica nove prakse pokopavanja vsakega častnika in vojaka, ki sta umrla v francosko-pruski vojni, ni republikanska Francija, ampak cesarska Nemčija. 16. člen Frankfurtske pogodbe iz leta 1871 določa, da se „Francoska in nemška vlada vzajemno strinjata, da bosta spoštovali in vzdrževali grobnice vojakov, pokopanih na svojih ozemljih.“ Francija se je s tem zavezala, da bo ščitila grobove padlih nemških vojakov na svojem ozemlju.15 Konec devetnajstega stoletja, od leta 1899 do 1902, je na ozemlju današnje Južne Afrike divjala 8

Rauchensteiner, Zgodovina spomina, str. 60.

Schalek, Posočje, str. 41.

Konfederacija ameriških držav je bila zveza enajstih južnih držav ZDA. Zaradi nasprotij s severom so na jugu

Spletni vir, https://www.nps.gov › travel › national_cemeteries ›, dostop 14. 09. 2019.

leta 1861 oblikovali svojo državo. 12

Spletni vir, https://francehistory.wordpress.com, dostop 14. 09. 2019.

Sherman, The construction, str. 1.

Spletni vir, https://francehistory.wordpress.com, dostop 14. 09. 2019.

č−ž ,

žž ž

Štanjel v zaledju soške fronte

burska vojna. Tudi v tem spopadu so trupla padlih vojakov identificirali in grobove označili z imenom padlega. Dani so bili že vsi nastavki, da se v novem vsesvetovnem spopadu nadaljuje kult počastitve padlih junakov za domovino. Že v nagovoru državljanom ob italijanski napovedi vojne Avstro-Ogrski je Franc Jožef dejal: ˝Pozdravljam Svoje, v boju izkušene zmagoslavne čete. Zaupam jim in njihovim voditeljem. Zaupam Svojim narodom, kojim brezprimerni požrtvovalnosti gre Moja najiskrenejša očetovska zahvala.˝ 16 Poudarja požrtvovalnost, ljubezen do očeta cesarja, ki pooseblja državo, in posledično, ko ljubimo očeta cesarja, ljubimo tudi njegovo cesarstvo, ki predstavlja dom. Na frontah prve svetovne vojne se je že v začetku pokazala vsa krutost tega svetovnega spopada. Težko topništvo in bojni strupi so množično kosili med vojaki. Zaradi higienskih razmer je bilo potrebno trupla čim prej pokopati. Množične smrti vojakov so med njihovimi preživelimi tovariši, sodržavljani in državnimi oblastmi hitro vzbudile potrebo po identifikaciji padlih vojakov in sistematičnem pokopu umrlih. Pokop umrlega tovariša je postala dolžnost vsakega vojaka. Tudi civilno prebivalstvo so pozivali, da ˝se posveča pogrebom posebna skrb in posebna pažnja. Na vsaki gomili naj se posadi križ, ki naj bode na njem napisano ime pokojnikovo, dan njegove smrti in številka regimenta, ki mu pripada (…), da spisujejo natančen razkaz vseh padlih, ki so bili pokopani v občinskem ali župnijskem okolišu˝.17 Kmalu po začetku spopadov in prvemu presenečenju ob izjemno velikem številu mrtvih so države začele ukrepati. Zahtevalo se je identifikacijo trupel in pokop.

Značilnosti oblikovanja avstro-ogrskih vojaških pokopališč na soški fronti Pokopališča so nastajala v bližini hudih spopadov in bojev, na sami frontni črti ali v zaledju, v bližini vojaških bolnišnic, kamor so stalno dovažali nove in nove ranjence. Marsikdo izmed njih je prišel v bolnišnico samo toliko, da je tam odmaknjen od bobnenja topov našel svoj večni mir. Vojaška pokopališča predstavljajo izjemno kulturno dediščino,

ki oblikuje prostor nekdanjih bojev ob Soči. Graditelji so spretno izrabili naravno okolje, gradili terase, se na drugi strani podredili prostoru. Zaradi kraškega terena je bilo marsikje trupla težko pokopati. Zato je vojska izrabila vsako plat zemlje, da je bilo potrebno čim manj truda za pokop. Marsikdaj je pokopališče nastalo tam, kjer sicer zanj ni mesta, na primer na vrtu Devinskega gradu.18 Mnoga med njimi predstavljajo izjemen arhitekturni in likovni dosežek, čigar avtorji so marsikdaj ostali neznani. V njihovi ureditvi in izjemno izdelanih detajlih se zrcali temeljito in vestno opravljeno delo, tako kot na bojni dolžnosti tudi v postavitvi poslednjega spomina padlemu tovarišu. Vsako zase ima veliko izpovedno moč, čeprav so nekatera med njimi ohranjena le kot travnate površine, saj je neprijazni in neusmiljeni zob časa uničil nagrobna znamenja in spomenike. Grobna polja so urejena po strogem vojaškem redu v vodoravnih in navpičnih vrstah. Narava terena je včasih preprečila stroge in ravne linije in potrebno se je bilo prilagoditi terenu. Vsako pokopališče ima svoj osrednji spomenik. Lahko je v obliki preproste piramide, križa ali mogočne betonske plastike, ki poveličujejo boj vojakov in njihovo smrt. Na nekaterih pokopališčih so ustvarjalci izrabili naravno oblikovanost terena in ga uporabili kot podlago za oblikovanje centralnega spomenika. Nagrobna znamenja so bila sprva postavljena v obliki lesenih križev, le redko iz drugega materiala (eno takih izjem je vojaško pokopališče na Gorjanskem). Že v medvojnem času so grobna znamenja oblikovali v skladu z vojakovo narodno, predvsem pa versko pripadnostjo. Grobove Židov so označevali s šesterokrako zvezdo, grobove pripadnikov islamske vere z nišani. Nagrobni spomeniki častnikom so večji in že prava umetniška dela (npr. na Ločah pri Zatolminu). V času italijanskega urejanja vojaških pokopališč med obema vojnama so italijanske oblasti zamenjale tudi grobna znamenja. Namesto lesenih križev so oblikovali tipske betonske križe ali nizke betonske nagrobnike z odtisom enakokrakega križa v krogu. 16

Edinost, 25. 05. 1915, str.1, splet, http://www.dlib.si, dostop 13. 09. 2019.

Fortunat-Črnilogar, Kje stoji, str. 86.

Mlakar, Dnevnik 1914-1918, str. 73.

197

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Razglednica načrta ureditve

pokopališča Štanjel, Soška fronta 1915−1917, Kultura spominjanja 2010, str. 155.

198

Vojaško pokopališče v Štanjelu Lega ob železnici je Štanjel spremenila v pomembno oskrbovalno središče na soški fronti z bolnišnico. Bolnišnica v prvi svetovni vojni ni pomenila le zdravniške oskrbe in s tem preživetje, pač pa tudi kraj množičnih smrti ranjencev. Očividec Andrej Zlobec opisuje v svojih spominih stanje v Štanjelu ob pokopih umrlih vojakov: ˝Vsako popoldne je prišla na trg v Štanjelu četica črnovojnikov. Iz mrtvašnice so prinesli krste in jih naložili na vozove. Za vsako krsto je bil križ z napisom, koga vozijo. Vsak dan se je ta žalostna povorka vozov pomikala iz Štanjela na njive pod postajo. Pol čete črnovojnikov spredaj, pol čete zadaj, vmes pa vozovi s krstami, duhoven in celo kak pogrebec. Na njivi pod vasjo je bil skopan dolg jarek. Vozove so zapeljali do tega skupnega groba, položili vanje krste, odmolili, izstrelili salvo in odšli − da bi naslednji dan spet prišli. Včasih je bilo na vozovih tudi po sto krst. To so bili v glavnem le umrli ranjenci, večino mrtvih so tako ali tako pokopali na bojišču.˝19 Umrle so pokopavali na polju pod vasjo. Poleg tega, da je bila lokacija neizpostavljena in relativno varna,

je bilo pomembno tudi to, da je bilo na polju lažje pokopati trupla kot pa kje na bolj kamnitem območju. Mrtvih je bilo veliko in čim prej jih je bilo potrebno pokopati s čim manjšim trudom. Kasneje se je država odločila, da bo številnim žrtvam v Štanjelu častno in svečano uredila pokopališče. Za ureditev je bil zadolžen arhitekt Joseph Ullrich. V ta namen je bila izdana razglednica z motivom bodočega pokopališča. Zbrana denarna sredstva od prodaje razglednic so bila namenjena postavitvi spomenika in ureditvi pokopališča. Arhitekt Joseph Ullrich je pokopališki prostor oblikoval kot pravokotnik, ki sledi poteku njiv. Pod vznožjem grebena je oblikoval dorski tempelj v klasicistični izvedbi. Grški tempelj simbolizira duh časa in željo države, poudariti njeno neuničljivo moč in ohraniti trajen spomin na padle vojake. Na streho templja so postavili dvoglavega orla. Na vrhu stopnišča pred templjem so bile pokonci postavljene tri puške, na njih pa jeklena čelada. Andrej Zlobec v spominih piše, 19

Zlobec, Za blagor, str. 131.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž Š t a n j e l v z a l e d j u s o š k e f r o n t e

 Vojaško pokopališče Štanjel

v gradnji, SI PANG 583, Zbirka fotografij, serija 34, št. 168, kopija iz zasebne zbirke Walter Lukan, Dunaj.

 Vojaško pokopališče Štanjel

1917, SI PANG 583, Zbirka fotografij, serija 34, št. 127, kopija iz zasebne zbirke Walter Lukan, Dunaj.

199

da je bila ob spomeniku tudi kapelica s poimenskim seznamom pokopanih. Vendar na medvojnih fotografijah, ki prikazujejo spomenik in pokopališče, kapelica ni vidna. Ni je tudi na razglednici z idejno skico spomenika. Joseph Ullrich je podpisal svoje delo v Štanjelu, kaj drugega o njem pa ni znanega. Nobenega njegovega dela ni zaslediti pred ali po vojni. Obstaja tudi možnost, da je med vojno umrl. Po prvi svetovni vojni je bilo ozemlje Primorske po določbah Londonskega sporazuma priključeno Italiji. Evropske države so začele s sistematičnim

urejanjem grobišč padlih, tudi Italija na soški fronti. Da bi čim prej zbrali podatke o pokopališčih, so na županstva naslovili vprašalnik, s katerim so želeli pridobiti čim več informacij za nadaljnje delo. Vprašanja so bila naslednja: − Koliko je vojaških pokopališč v občini? − Njihova lokacija? − Ali je pokopališče ograjeno, v kakšnem stanju je ograja oziroma zid? Ali je ograja začasna ali trajna in v kakšnem stanju so grobovi? − Ali ima vsak grob tablico z imenom umrlega, iz kakšnega materiala so tablice, so napisi čitljivi in koliko tablic manjka? − Ali je na pokopališču skupen spomenik padlim,

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

 Vojaško pokopališče.

Foto Emil Smole, 1962. Dokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica

 Vojaško pokopališče.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

200

kakšne vrste in v kakšnem stanju je (zaželjena je fotografija)? − Ali ima županstvo seznam pokopanih? − Koliko vojakov je pokopanih na pokopališču in katere narodnosti so? − Koliko je znanih in koliko neznanih? − Ali ima pokopališče oskrbnika, kdo ga plačuje in kolikšna je njegova letna plača? − Predlogi občine za nadaljnje primerno vzdrževanje pokopališča in koliko bi tako vzdrževanje stalo?

dobrem stanju. Ograja je začasna, lesena, med lesenimi elementi so postavljeni zidani kamniti stebri. Imena vojakov so napisana na lesenih križih. 1076 imen je dobro čitljivih, 16 nečitljivih, na 128 križih ni napisa. Osrednji spomenik je v dobrem stanju. Na pokopališču so bili poleg narodov avstro-ogrske monarhije pokopani tudi Rusi20 in Italijani. Imenik je ob zasedbi odnesla

Pokopani ruski vojaki na pokopališču so ruski vojni ujetniki, ki so jih pripeljali na Kras, da so gradili ozkotirno železnico, vodovod, kaverne. Andrej Zlobec v spominih opisuje delo ruskih ujetnikov pri gradnji vodovoda: ˝Od nekod so prignali armado ruskih vojnih ujetnikov. Ti ljudje so bili tako lačni in izčrpani, da so se komaj vlekli

Z županstva so poslali 03. 05. 1920 odgovor, da imajo eno pokopališče in da je tristo metrov oddaljeno od vasi. Pokopališče je ograjeno, ograja in grobovi so v

(…). Med ujetimi Rusi in domačini je tedaj nastala prava trgovina. Ujetniki so iz aluminijastih delov šrapnelov, tulcev iz bičevja, lesa ali iz česarkoli izdelovali koše, obeske prstane, cigaretne doze in kdo ve kaj še vse. Te izdelke so zamenjevali za hrano, ki so jo prinašali domačini (…). Vsako jutro so te sestradane izmučene može razvrstili po celi črti vodovoda …˝ Eden izmed dveh ohranjenih nagrobnih spomenikov ob vhodu na vojaško pokopališče v Štanjelu pripada Salomonu Gerschowu, ki je umrl 13. maja 1918. Bil je ruski vojni ujetnik, Davidova zvezda pa priča o njegovem judovskem poreklu. Zlobec, Za blagor, str. 128.

č−ž ,

žž ž

Štanjel v zaledju soške fronte

italijanska vojska. Pokopališče nima čuvaja. Stavba, ki so jo gradili zanj, je ostala nedokončana. Klesan kamen iz nedokončanega objekta pa so uporabili za popravilo ceste v Kobdilj. Županstvo predlaga ponovno uvedbo čuvaja, vse stroške vzdrževanja pokopališča in čuvaja pa naj prevzame država21. Pokopališče je bilo redno vzdrževano do druge svetovne vojne. Italijanske oblasti so lesene križe zamenjale s tipskimi betonskimi, delno tudi železnimi križi. Leta 1978 je prišlo do prve obnove, vendar je pokopališče s tem izgubilo večino grobnih znamenj. Ob prvi obnovi po drugi svetovni vojni je bilo odstranjeno grmovje, ki je preraščalo osrednji spomenik, očiščena je bila površina spomenika in popravljene manjše poškodbe.

Vloga vojaškega pokopališča Štanjel v enaindvajsetem stoletju Avstro-ogrska vojaška pokopališča so dolga desetletja ostala tihe priče bojev ob Soči. V povojnem času so italijanske oblasti za svoje padle vojake uredile impozantne kostnice vzdolž bojišča, ki so postale kraji množičnega obiska in izražanja časti. Oskrbovale in urejale so tudi pokopališča avstro-ogrskih vojakov, kot je bilo določeno v mednarodnih sporazumih po prvi svetovni vojni. A pokopališča poražencev niso bila množično čaščena. Tudi čas po drugi svetovni vojni jim ni bil naklonjen. Po velikih političnih in družbenih

spremembah v Evropi v devetdesetih letih je, tako kot ostala pokopališča, tudi pokopališče v Štanjelu začelo privabljati pripadnike nekdanjih narodov AvstroOgrske, da so začeli iskati in obiskovati grobove svojih prednikov, ki so se pred stotimi leti borili na Krasu. Vojaška pokopališča, ki so v svojem nastanku produkt države, so danes dobila še en pomen − umrli vojaki se vračajo k svojim družinam. Je to poveličevanje vojne, vojnih žrtev, nesmiselne smrti in še bolj nesmiselnega junaštva ali, preprosto, zgolj poklon pokojniku, ki ga je družina pred stotimi leti izgubila daleč od doma? 

SI PAK 633, Okrajno glavarstvo Sežana t. e. 466.

201

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Viri in literatura

206

Kratice ES Enciklopedija Slovenije, Ljubljana CPA Center za preventivno arheologijo INDOK center Informacijsko - dokumentacijski center za dediščino PSBL Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica SEM Slovenski etnografski muzej ZVKDS, OE Nova Gorica Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica

Viri Arhivski viri: AST – Archivio di stato di Trieste, Archivio della Torre e Tasso. Archivio antico (1281–II metà sec. XIX. Trieste: Archivio della Torre e Tasso (tipkopis), 2001. Geodetska uprava RS, Geodetska pisarna Sežana Goriški muzej Kosovelova knjižnica Sežana Muzej novejše zgodovine Slovenije Narodni muzej Slovenije PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG 1 PANG 344 SEM – Slovenski etnografski muzej SI PAK – Pokrajinski arhiv Koper KP 633- Okrajno glavarstvo Sežana Soprintendenza Archeologia, Belle Arti e Paesaggio del Friuli Venezia Giulia, Trst; fototeka ZVKDS, OE Nova Gorica – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica

Izdaje virov: Attems, C. M.: Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata Goriške nadškofije: 1750–1759. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1994. Attems, C. M.: Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata Goriške nadškofije: 1762–1773. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 2000. Goriški urbarialni dohodki in obračuni 1398, 1402. Gl.: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 3, Urbarji slovenskega Primorja. 2. del (objavil Milko Kos). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954, str. 118-132. Joppi, Vincenzo: Documenti Goriziani del secolo XIV. Archeografo Triestino. Nuova serie, 17, 1891, str. 293-325.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V i r i i n l i t e r a t u r a

Kos, Franc: Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 12, 1902, str. 57-84, 97-131 in 137-176.

https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/ index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b. (dostop september 2019).

Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270-1405). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstveno raziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1995.

Spletni vir 4 https://sl.wikipedia.org/wiki/Štanjel#cite_note-3. (dostop september 2019; vir citira uradne podatke).

Seznam posesti goriških grofov okoli 1200. Gl.: Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 3, Urbarji slovenskega Primorja. 2. del (objavil Milko Kos). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954, str. 107-110. Slovenija – opisi: stran v zvezku opisov = Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787(1804). Opisi: 3. zvezek. Ur.: Vincenc Rajšp in Drago Trpin. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Arhiv Republike Slovenije, 1997. Urbar za Vipavo 1499. Gl.: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 3, Urbarji slovenskega Primorja. 2. del (objavil Milko Kos). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954, str. 251-266. Katastrski viri: Elaborat franciscejskega katastra za Štanjel, gl. spletni vir 1. Franciscejski kataster Štanjel, Geodeska uprava RS, Geodetska pisarna Sežana

spletni vir 5 https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/ main.htm?eads=*#60478_archivio. (dostop julij 2019). Spletni vir 6 Landsknehti v značilni opravi iz druge četrtine 16. stoletja na lesorezu Erharda Schöna (© Herzog Anton Ulrich Museum, Braunschweig) http://www.zeno.org/Kunstwerke/B/Schoen,+Erhard%3A+Heereszug+der+Landsknechte,+Blatt_06. (dostop oktober 2019). Spletni vir 7 Lesorez Albrechta Dürerja Kristus pred Herodom, 1509. Lahko oboroženi vojak na skrajni levi nosi segmentno čepico in zaščitni jopič iz prešitega blaga. (© Karl & Faber, München) https://www.karlundfaber. de/produkt/christus-vor-herodes-3/.(dostop oktober 2019). Spletni vir 8 Bakrorez Albrechta Dürerja iz časa ok. 1495/6. (© Karl & Faber, München) https://www.karlundfaber.de/produkt/die-sechs-kriegsleute/. (dostop oktober 2019).

Spletni viri: Spletni vir 1 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/imagefullscreen.htm?fs=1&imgIndex=1&idUa=20001455&first=0&last=15. (dostop avgust 2019)

Spletni vir 9 Obarvan lesorez Erharda Schöna (1491−1542). (© Museum Boijmans Van Beuningen, Rotterdam) https://www.pinterest.com/pin/42925002672493838/. (dostop oktober 2019).

Spletni vir 2 https://zv1.sistory.si/search?q=%C5%A1tanjel&page=5&size=20&sort=BIVALISCE&order=asc%20 =%20Sistory%20%3E%20%C5%BDrtve%201.%20sv. (dostop september 2019).

Spletni vir 10 Pavlič, Valentina, Dolinšek, Saša: Two sculptures on the high altar of the Parish church in Štanjel. V: TrArS – Tracing the Art of the Straub Family, 2018. http://www.trars.eu/catalog-item.php?id=19. (dostop september 2019).

Spletni vir 3

207

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Spletni vir 11 Smolik, Marijan: Tavčar, Janez (okoli 1544–1597). Slovenski biografski leksikon. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi688330/ (dostop september 2019). Spletni vir 12 Koršič, Verena: Del Neri, Clemente Costantino. Primorski slovenski biografski leksikon. ht t p s : / / w w w. s l ov e n s k a - b i o g r a f i j a . s i / o s e b a / sbi1007280/. (dostop september 2019).

208

Spletni vir 13 Steska, Viktor: Pik, Filip. Slovenski biografski leksikon. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi423852/. (dostop september 2019). Spletni vir 14 Edinost, 25. 05. 1915, str. 1 http://www.dlib.si/. (dostop september 2019). Spletni vir 15 https://www.slovenska-biografija.si/. (dostop september 2019). Spletni vir 16 Death and Dying--Civil War Era National Cemeteries https://www.nps.gov/nr/travel/national_cemeteries/. (dostop september 2019). Spletni vir 17 Remembering the Franco-Prussian War Dead. https://francehistory.wordpress.com/. (dostop september 2019). Ustni viri: Adrijano Rustja, Pedrjevi, Štanjel 6. Avrelija Gulič, Gulčevi, Štanjel 3. Dragomir Švagelj, Toščevi, Kobdilj 1. Joahim Pilat, Pilatov, Štanjel 33. Jožef Švagelj, Žpanovi, Štanjel 6 a. Slavko Hočevar, Skoncevi, Štanjel 39. Sonja Pavšič, Zegavi, Gradnikove brigade 15, Nova Gorica.

Literatura Abram, Olga: Odpravljanje posledic druge svetovne vojne v Štanjelu, Primorska srečanja, št. 273, 2004. Abram, Olga: Štanjel v času zavezniške vojaške uprave. Acta Histriae, 12, 2004, št. 2, str. 169-202. Acta historiae artis Slovenica, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2005. Architettura gotica nel Goriziano. I “cantieri” (1460– 1530). Nova Gorica: Goriški muzej, 1999. Attems, Karel Mihael: Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell‘arcidiocesi di Gorizia = Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije = Die Berichte der Pastoralvisitationen in den Archidiakonaten Görz, Tolmin und Duino der Erzdiözese Görz: 17501759. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1994. Bavdek, Alma: Štanjel - Merce. Poročila. Varstvo spomenikov, 39-41, 2006, str. 213. Beglinger, Rudolf in Leutenegger, Marco A. R.: Die Stangenwaffen im Museum Altes Zeughaus Solothurn. Schriftenreihe des Kantonalen Museums Altes Zeughais Solothurn 20. Solothurn: Kantonales Musuem Altes Zeughaus Solothurn, 2004. Belingar, Eda, Jazbec, Andrej: Štanjel: strokovne zasnove za varstvo kulturne dediščine za občinski lokacijski načrt za Štanjel. Nova Gorica: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, 2004. Belingar, Eda: Gradnja občinskih vodnjakov v Hruševici, Kobdilju in Štanjelu. Marušičev zbornik : zbornik prispevkov v počastitev 70-letnice prof. dr. Branka Marušiča. 33/34, zv. 2 (2009/2010), str. 765-778. Belingar, Eda: Štanjel – hiša Štanjel 18. Poročila. Varstvo spomenikov, 39-41, 2006, str. 215. Belingar, Eda: Štanjel – hiša Štanjel 20. Poročila. Varstvo spomenikov, 39-41, 2006, str. 214.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V i r i i n l i t e r a t u r a

Belingar, Eda: Štanjel – hiša Štanjel 38. Poročila. Varstvo spomenikov, 39-41, 2006, str. 216.

Pivka, 24. maja 2017. Gorjansko: Zavod Krasen Kras, 2018, str. 90–101.

Belingar, Eda: Štanjel – kapelica na Placu. Poročila. Varstvo spomenikov, 39-41, 2006, str. 217.

Bratina, Patricija: Štanjel – prazgodovinska in rimskodobna naselbina. Pozdrav iz KS Štanjel, številka 6, 1993, str.11.

Belingar, Eda: Štanjel – kapelica Srca Jezusovega. Poročila. Varstvo spomenikov, 35/93, (1995), str. 164. Belingar, Eda: Štanjel: ožje območje : konservatorski program. Nova Gorica: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1999. Belingar, Eda: Štanjel: širše območje : konservatorske smernice za varovanje kulturne dediščine. Nova Gorica: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica, 1999. Bizjak, Matjaž: Ratio facta est: gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Blair, Claude, European Armour circa 1066 to circa 1700. London: B. T. Batsford, 1958. Blau, Friedrich, Die deutschen Landsknechte. Ein Kulturbild. Görlitz: C. A. Starke, 1882. Bleicken, Jochen, Kreuzkamp, Hilde: Svetovna zgodovina: od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976. Bolta, Lojze et al.: Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba SLovenije, 1975. Božič, Dragan: Kelti in staroselci na stičišču kultur. Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana: Modrijan, 1999, str. 154-157. Bratina, Patricija: Bronze and Iron Age Settlements in the Kras and the Vipava Valley, Slovenia. Studi di preistoria e protostoria 5 - Preistoria e Protostoria del Caput Adriae. Firenze: Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, Videm, 2018, str. 173–180. Bratina, Patricija: Gradišča Krasa. Gradišča v zahodni in osrednji Sloveniji. Zbornik s posvetovanja o gradiščih,

Bratina, Patricija: Tomaj. Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute Dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: Narodni muzej Slovenije, 2014 (Ljubljana), str. 587-593. Bratož, Rajko: Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2014. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja Diokecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Študentska založba: Filozofska fakulteta, 2007. Brezigar Barbara, Rupnik, Janez: Poročilo o opravljenem intenzivnem podpovršinskem terenskem pregledu (ITP) na predvideni trasi parkirišča v Štanjelu (parc. št.1/11, 949/4, 8, 34, 40 k.o. Štanjel), 2016. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica. Brezigar, Barbara, Rupnik Janez: Poročilo o opravljeni predhodni arheološki raziskavi v Štanjelu – severozahodno izven gradu v Štanjelu (parc. št. 1009/1 k.o. Štanjel), 2017. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica. Brezigar, Barbara, Rupnik Janez: Poročilo o opravljeni predhodni arheološki raziskavi na grajskem dvorišču v Štanjelu (parc. št. 30/2 in 1009/1 k.o. Štanjel), 2017. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica. Brezigar, Barbara, Rupnik, Janez: Poročilo o opravljeni arheološki raziskavi v zakristiji cerkve sv. Danijela v Štanjelu. Tipkopis. Idrija: Avgusta, d. o. o., 2017. Arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica. Brezigar, Barbara: Poročilo o arheološkem testnem iz-

209

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

kopu na Gledanici v Štanjelu –preverba interpretacije lidarja na terenu, 2019. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica. Budinich, Cornelio: Spitzbogige Bauwerke in Istrien und den angrezenden Gebieten. Jahrbuch des Kunsthistorischen Institutes der K. K. Zentral-Kommission für Denkmalpflege, (Sonderabdruck). Wien: Schroll, 1916, str. 7‒68. Cencič, Mira: TIGR – Slovenci pod Italijo in TIGR na okopih v boju za narodni obstoj. Kras in Vipavska dolina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997.

210

DeVries, Kelly: Infantry Warfare in the Early Fourteenth Century. Woodbridge: Boydell Press, 1996. Dolinar, France M. et al.: Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Dolinar, France M.: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Dular, Janez, Božič, Dragan: Železna doba. Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana: Modrijan, 1999.

Cepič, Zdenko et al.: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979.

Eltis, David: The Military Revolution in Sixteenth-Century Europe. London, New York: Tauris Academic Press, 1995.

Cevc, Emilijan: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana: Slovenska matica, 1981.

Enciklopedija Slovenije, zv. 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999, geslo: Štanjel, str. 136.

Ciglenečki, Slavko, Milavec, Tina: The defence of North-Eastern Italy in the first decennia of the 5th century. Forum Iulii, 33, 2001, str. 175-188.

Enciklopedija Slovenije, zv. 4. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, geslo: Imenski preužitki, str. 117.

Ciglenečki, Slavko: Archaeological investigations of the decline of antiquity in Slovenia. Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo: začetki slovenske etnogeneze = Slowenien und die nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche: Anfänge der slowenischen Ethnogenese (ur. Rajko Bratož). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000. Ciglenečki, Slavko: Strukturiranost poznorimske poselitve Slovenije. Arheološki vestnik, 48, 1979, str. 193. Czoernig, Carl: Das Land Görz und Gradisca, Wien: Braumüller, 1873. Czoernig, Carl: Görz oesterreich‘s Nizza: nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca. I. Band: Das Land Görz und Gradisca: mit Einschluss von Aquileia. Wien: W. Braumüller, 1873. Čermelj, Lavo: Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana: Slovenska matica, 1965.

Fabec, Tomaž, Vinazza, Manca: Štanjel. Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute Dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: Narodni muzej Slovenije, 2014 (Ljubljana), str. 595602. Fabec, Tomaž, Vinazza, Manca: Štanjel. Poročila. Varstvo spomenikov, 47, 2012, str. 160. Fabec, Tomaž: Poročilo o spremljevalnem arheološkem nadzoru izkopov pri sanacijskih delih v spodnjem grajskem objektu – ureditev novega stopnišča za enoteko v vzhodnem krilu spodnjega palacija, 2006. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica.

Fabec, Tomaž: Štanjel. Poročila. Varstvo spomenikov, 39-41, 2016, str. 220. Fakin Bajec, Jasna: »Ni veliko plačal, ma je plaču vsaku sobotu!« - utrip načina življenja v Štanjelu v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno (4. del). Komentar, letnik 5, št. 5, 2010, str. 34-36.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V i r i i n l i t e r a t u r a

Ferenc, Tone: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor: Založba Obzorja, 1967. Ferenc, Tone: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943: Južnoprimorski odred in Gregorčičeva brigada. Ljubljana: Partizanska knjiga, Založništvo tržaškega tiska, 1983. Ferrari, Renato: Il gelso dei Fabiani: un secolo di pace sul Carso. Trieste: Marino Bolaffio Editore, 1975. Fortunat-Černilogar, Damjana: Kje stoji jim grobni križ? Tolminsko mostišče II. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 85-105.

Haupt–Ausweis über Eintheilung des Küstenländischen Gouvernments Gebietes in Kreise, Districte, Haupt und Untergemeinden, dannn über deren Häuser, und Seelen Anzahl im Jahre 1818. Izdano: 1818. Hellbach, Johann Christian von: Adels-Lexikon oder Handbuch über die historischen, genealogischen und diplomatischen, zum Theil auch heraldischen Nachrichten von hohen und niedern Adel, besonders in den deutschen Bundesstaaten, so wie auch von dem östreichischen, böhmischen, mährenschen, preußischen, schlesischen und lausitzischen Adel. Zweiter Band, L-Z. Ilmenau: Bernhard Friedrich Voigt, 1826. Hmelak, Ivan: Soška fronta. Koper: Založba Lipa, 1968.

Foscan, Luigi, Vecchiet, Erwin: I castelli del Carso mediovale. Trieste: Edizioni Italo Svevo, 1985.

Hočevar, Irena: Usoda kapelice. Pozdrav iz KS Štanjel, številka 3, 1990, str. 3.

Gestrin, Fran: Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1965.

Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija), Ljubljana: Založba Viharnik, 2016.

Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih meščanskih naselij - naslednikov protiturškega tabora (prvi del). Zgodovinski časopis, 54, 2000, št. 3, str. 369-393. Gortani, Michele: Gorizia con le Vallate dell‘Isonzo e del Vipacco. Udine: Società alpina friulana: Sezione di Udine del Club alpino istriano, 1930. Gruden, Gregor, Omahen, Manca: Poročilo o arheoloških raziskavah v severnem stolpu obzidja naselbinskega spomenika Štanjel leta 2018, 2018. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS OE Nova Gorica.

Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska: Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej, 2001. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska: Oglejski patriarhat, Tržaška škofija. Ljubljana: Založba Viharnik [elektronski vir], 2016.

Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba, 1992.

Hrausky, Andrej, Koželj, Janez: Max Fabiani: Wien, Ljubljana, Triest. Ljubljana: Cankarjeva založba ; Klagenfurt: Hermagoras = V Celovcu: Mohorjeva družba, 2015.

Hall, Bert S.: Weapons & Warfare in Renaissance Europe. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1997.

Ilešič, Svetozar: Kmečka naselja na Primorskem. Geografski vestnik, št. 20-21, 1948-49, str. 237.

Harej, Zorko: Štanjel ob Gledanici. Poročila. Varstvo spomenikov, 30, 1988, str. 256.

Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1997.

Harej, Zorko: Štanjel. Poročila. Varstvo spomenikov, 26, 1984, str. 286-287.

Jazbec, Andrej: Štanjel – Cerkev sv. Danijela. Poročila.

211

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Varstvo spomenikov, 45, 2009, str. 198‒199. Jazbec, Andrej: Štanjel. Poročila. Varstvo spomenikov, 244, 2008, str. 280-281. Josipovič, Draško, Turk, Matija, Rupnik, Janez, Bajec, Gregor: Prvo strokovno poročilo o arheološke testnem izkopu in arheološkem dokumentiranju ob gradnji v Štanjelu, 2014. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica.

212

Josipovič, Draško, Turk, Matija, Rupnik, Janez, Brezigar, Barbara: Poročilo o opravljenih predhodnih arheoloških raziskavah na Gledanici v Štanjelu (parcela št. 949/1 in 1/1 k.o. 2416 Štanjel), 2015. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica. Juriševič, Fran: S pošto skozi preteklost slovenskega Primorja in Istre. Koper: Založba Lipa, 1981.

met na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana : ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Kosi, Miha: Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek dežele Kras: vojaška in politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2018. Krahwinkler, Harald: …in loco qui dicitur Riziano…, Zbor v Rižani pri Kopru leta 804 = Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 804. Koper: Univerza na Primorskem: Znanstveno-raziskovalno središče: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004. Krajevni leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije, 1. knjiga: Zahodni del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968.

Južnič, Stanislav: Kobencli (ob tristoletnici rojstva Janeza Karla Filipa Kobencla v Ljubljani). Zgodovinski časopis, 68, 2014, št. 1-2, str. 54-83.

Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1995.

Kjuder, Albin: Zgodovinski mozaik Primorske. Tomaj: tipkopis, 1956 – 1960, str. 36.

Kranjc, Andrej et al.: Kras. Pokrajina-življenje-ljudje. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1999.

Klanjšček, Zdravko: Deveti korpus narodnoosvobodilne vojske: 1943–1945. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1999.

Kurzmann, Gerhard: Kaiser Maximilian I. und das Kriegswesen der österreichischen Länder und des Reiches. Militärgeschichtliche Dissertationen österreichischer Universitäten 5. Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1985.

Kocjan, Danila, Hadalin, Jelka: Bejži zlodej, baba gre: Kraške štorije. Ljubljana: Kmečki glas, 1993. Koropec, Jože: Slovenski puntarji med 1573 in 1635. Časopis za zgodovino in narodopisje, 46, 1975, str. 1243. Kos, Franc: Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, letnik 12, številka 5,1902, str. 97-135. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 3, Urbarji slovenskega Primorja. 2. del. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in pro-

Lah, Marvy: Ferrarijev vrt. Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije. Šmarje-Sap: Buča, 2009, str. 26-30. Lah, Marvy: Ferrarijev vrt. Vrtnoarhitekturna dediščina v Sloveniji in njeno ohranjanje, Ljubljana: Slovensko konservatorsko društvo, 2017, str. 265 – 269. Lah, Marvy: Konservatorski program za prenovo Ferrarijevega vrta. Nova Gorica: Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Nova Gorica, 2000. Landes Gesetz und Regierunsblatt: Appendice al Bollettino delle leggi e degli atti di governo per Trieste, città immediata dell‘Impero, e pel Littorale 1: Divisione

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V i r i i n l i t e r a t u r a

del Littorale in circoli, capitanati distrettuali, giudizi distrettuali, offici delle imposte dirette, comuni locali e catastali, 1851.

260-letnice kmečkih uporov, 30-letnice ustanovitve Kosovelove brigade in vstaje primorskega ljudstva, 1973, str. 6-20.

LCI – Lexikon der christlichen Ikonographie. 4, Rom, Freiburg, Basel, Wien: Herder, 1972.

Marušič, Branko: Veliki tolminski punt leta 1713. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1973.

Legenda o Krasu. Radovljica: Didakta, 1993.

Marušič, Branko: Vendarle predvsem graditelj prihodnosti. Primorski dnevnik, letn. 75, št. 124, str. 11.

Leksikon občin za avstrijsko-ilirsko Primorje (Trst, Gorica in Gradiška, Istra): izdelano po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1900. Dunaj: C.kr. centralna statistična komisija, 1906.

Matičič, Ivan: Skozi plamene prve svetovne vojne. Ljubljana: Kulturni, prosvetni in zgodovinski zavod Borec, 1966.

Leutenegger, Marco A. R.: Zwischen Politik und Krieg. Wehrhafte Eidgenossen im 16. Jahrhundert. Coburg, Solothurn: Kunstsammlungen der Veste Coburg, Museum Altes Zeughaus Solothurn, 2005.

Merkù, Pavle: Nomi di persone e luoghi nei registri medioevali del Capitolo di San Giusto in Trieste. Trieste: Deputazione della Storia patria per la Venezia Giulia, 2013.

Likovič, Josip et al.: Zgodovina cest na Slovenskem. Ljubljana: Republiška skupnost za ceste, 1972.

Merkù, Pavle: Toponomastični ocvirki (Štanjel, Iyγouca, Križ, Setú/Svetó). Jezikoslovni zapiski, 10, 2004, št. 2, str. 147-150.

Mala pratika za navadno leto 1903. Mallet, Michael in Shaw, Christine: The Italian Wars 1494–1559. War, State and Society in Early Modern Europe. London, New York: Routledge, 2012. Mann, James, Wallace Collection Catalogues. European Arms and Armour I. Armour. London: The Trustees of the Wallace Colleciton, 1962.

Marchesetti, Carlo, I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia. Trst: Museo Civico di Storia Naturale, 1903. Marchesetti, Carlo: Sugli oggetti preistorici scoperti recentemente a S. Daniele del Carso. Bolletino della Societa adriatica di scienze naturali in Trieste, III, 1878, str. 93-105. Markočič, Vlasta: Geografski razvoj naselja Štanjel. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1987. Marušič, Branko: Kras in Kraševci v velikem tolminskem puntu leta 1713. Tlačani, borci, samoupravljavci: 1713-1943. Štanjel: Iniciativni odbor za proslavo

Miklavčič Pintarič, Magda: Župnija Štanjel. Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper – dekanija Kraška 3, Celje: Mohorjeva družba, 2007, str. 11‒22. Mlakar, Albin: Dnevnik 1914-1918. Kobarid: Turistična agencija K. C. K., 1995. Mlekuž, Dimitrij: Sledovi rimske zemljiške razdelitve na Krasu. Nova odkritja med Alpami in Črnim morjem. Rezultati raziskav rimskodobnih najdišč v obdobju med leti 2005 in 2015. Zbornik 1. mednarodnega arheološkega simpozija, Ptuj, 8. in 9. oktober 2015. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, CPA; Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, 2015, str. 65−76. Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136‒1784. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995. Močnik, Mitja: Komenski Kras 1914–1918. Ljubljana: Založba Karantanija, 2005. Morelli di Schönfeld, Carlo: Istoria della contea di Gorizia. Volume 4, Oservazioni ed aggiunte sopra alcuni

213

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

passi. Gorizia: Premiata tipografia Paternoli, 1856. Mozetič, Mitja: Štanjel – grad. Poročila. Varstvo spomenikov, 44, 2008, str. 282. Mozetič, Mitja: Štanjel – vas. Poročila. Varstvo spomenikov, 44, 2008, str. 283. Müller, Heinrich: Albrecht Dürer. Waffen und Rüstungen. Mainz: Philipp von Zabern, 2002. Na Primorskem leta 1941: ob petinsedemdesetletnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja, 2016. 214

Nanut, Karlo: Strateški pomen Pivške kotline oziroma Pivke/Pivškega v razmerju do Notranjske, Kranjske ter Istre in Krasa. Vojaška zgodovina, letnik 12, št. 1, 2016, str. 6-33. Nusdorfer-Vuksanović, Metka et al.: Občinska središča v obdobju 1814–1861 na območju sedanjih občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 1991. Omahen, Manca: Strokovno poročilo o arheoloških raziskavah severnega stolpa v obzidju naselbinskega spomenika Štanjel (parcela št. 13/3 in 1105, k.o. 2416 Štanjel), 2017. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica. Osmuk, Nada: Novo v štanjelski arheologiji. Pozdrav iz KS Štanjel, številka 5, 1992, str. 9. Osmuk, Nada: Štanjel – zgodovinski razvoj naselja, 1998. Neobjavljeno gradivo. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica. Osmuk, Nada: Štanjel. Poročila. Varstvo spomenikov, 35, 1995, str. 163-164. Osmuk, Nada: Štanjel. Poročila. Varstvo spomenikov, 36, 1997, str. 207. Osmuk, Nada: Štanjel. Poročila. Varstvo spomenikov, 38, 2001, str. 128.

Osojnik, Minka, Bratina, Patricija: Štanjel – Cerkev sv. Danijela. Poročila. Varstvo spomenikov 53, 2018, str. 265‒266. Osojnik, Minka, Lapanja Jazbec, Nataša: Kobdilj – Cerkev sv. Gregorja. Poročila. Varstvo spomenikov, 52, 2017, str. 90‒91. Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine), 1270‒1405. Viri za zgodovino Slovencev 14, Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC, SAZU, 1995. Pavlin, Vojko: Goriška od zadnjih goriških grofov do habsburške dežele. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 2017. Peskar, Robert: Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice (1460–1530). Nova Gorica: Goriški muzej, 1999. Petronio, Paolo: Transalpina – bohinjska proga. Ljubljana: Slovenske železnice, 2000. Petru, Peter: Štanjel na Krasu. Konservatorska poročila. Varstvo spomenikov, 9, 1965, str. 197. Pleterski, Andrej: De Sclavis autem unde dictis. Slovani in Vlahi na “nikogaršnjem” ozemlju istrskega zaledja. Acta Histriae, letnik 13, 2005, št. 1, str. 113-150. Polajnar, Nataša: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic. Stična: Slovenski verski muzej, 2001. Poročilo o delu zavoda v prvem polletju 1950. Štanjel. Varstvo spomenikov, 3, 1950, str. 75-76. Pozzetto, Marko: Maks Fabiani - vizije prostora. Kranj: L.I.B.R.A., 1997. Premrl, Božidar: Kraški kruh: vas Kopriva ‒ njeni kamnolomi in kamnarji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Premrl, Božidar: Turni, teri, lajblci, preslice. Zgodbe zvonikov s Krasa in okolice. Sežana: Kulturno društvo Vilenica, 2007.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V i r i i n l i t e r a t u r a

Primc, Branka: Polzela – grad Komenda. Poročila. Varstvo spomenikov, 46, 2010, str. 176-280. Primorski slovenski biografski leksikon, 3. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1976. Rauchensteiner, Manfried: Zgodovina spomina: preobrazba prve svetovne vojne. Soška fronta 1915-1917, Kultura spominjanja. Dunaj – Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju/Slowenisches Wissenschaftsinstitut in Wien, 2010, str. 51-64. Renčelj, Stanislav, Lah, Ljubo: Kraška hiša in arhitektura Krasa. Koper: Libris, 2004. Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem in koledar za navadno leto 1911. Gorica: Goriška tiskarna, 1910. Ročni kažipot po Goriškem, Trstu in Istri in koledar za navadno leto 1901. Gorica: Goriška tiskarna, 1901. Ročni kažipot po slovenskem Goriško-Gradiščanskem in njemu pridruženih okrajih za l. 1923. Gorica: Narodna tiskarna v Gorici, 1923. Rustja, Karel: Železnica skozi Branik. Kronika Rihemberka – Branika II: zbornik strokovnih prispevkov s področja arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine, ki dopolnjujejo Kroniko Rihemberka – Branika iz 1994, ter članki domačih avtorjev o sodobnem dogajanju v kraju. Branik: Krajevna skupnost: Kulturno društvo Franc Zgonik Branik, 2006, str. 181-212. Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Prirodoznanski, statistični in kulturni opis. Faksimile s spremno besedo. Nova Gorica: Jutro, 1997 (izvirnik izšel 1892). Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Zgodovinski opis. Faksimile s spremno besedo. Nova Gorica: Jutro, 1997 (izvirnik izšel 1893). Rutar, Simon: Pravno življenje v slovenski občini pred 300 leti. Slovenski pravnik 7, št. 7, 1891, str. 202-206. Rutar, Simon: Slovenska zemlja. Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Opis slovenski pokrajin v

prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem obziru. I del. Ljubljana: Matica slovenska, 1893. S.R.: Pravno življenje v slovenski občini pred 300 leti. Slovenski pravnik. Ljubljana: Društvo Pravnik, leto VII, št. 7, 1891. Gl.: Rutar, Simon: Pravno življenje. S(mole), E(mil): Štanjel. Konservatorska poročila. Varstvo spomenikov, 11, 1967, str. 182. S(mole), E(mil): Štanjel. Konservatorska poročila. Varstvo spomenikov, 15 (1970), str. 208. S(mole), E(mil): Štanjel. Konservatorska poročila. Varstvo spomenikov, 11, 1967, str. 182. S(mole), E(mil): Štanjel. Konservatorska poročila. Varstvo spomenikov, 15 (1970), str. 208. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Peta knjiga, Kras in Primorje. Ljubljana: Založba Viharnik, 2011. Schalek, Alice: Posočje 1916. Ljubljana: Založba Karantanija, 2005. Schmidtchen, Volker: Kriegswesen im späten Mittelalter. Technik, Taktik, Theorie. Weinheim: VCH, Acta Humaniora, 1990. Schönherr, David: Der Krieg Kaiser Maximilians I. mit Venedig 1509. Wien: samozaložba, 1876. Segern, Birgit von: Der Landsknecht im Spiegel der Renaissancegraphik um 1500–1540. Bonn: Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität (doktorska disertacija, tipkopis), 2003. Seražin, Helena: Štanjelski grad na risbi Janeza Cobenzla iz 1580. Acta historiae artis Slovenica, št. 10, 2005, str. 169-176. Sherman, Daniel J.: The construction of memory in interwar France. Chicago: The University of Chicago Press, 1999.

215

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slapšak, Božidar: Ob koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu. Arheološki vestnik, 54, 2003, str. 243-257. Slapšak, Božidar: Slovenski Kras v poznejši prazgodovini in v rimski dobi. Kras : pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999, str. 145163.

216

Slapšak, Božidar: Štanjel-Merce. Konservatorska poročila. Varstvo spomenikov, 17-19/1, 1974, str. 244.

Šašel, Jaroslav: Rimske ceste v Sloveniji. Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Inštitut za arheologijo, 1975, str. 74-98. Ščukovt, Andrejka: Kanal – trško jedro. Poročila. Varstvo spomenikov, 47, 2012, str. 65. Ščukovt, Andrejka: Vipavski Križ – mesto. Varstvo spomenikov, 46, 2010, str. 406. Šerbelj, Ferdinand: Slikar Antonio dall’Agata o slikah Anne Borrini. Barok na Goriškem = Il barocco nel Goriziano. Nova Gorica: Goriški muzej, Ljubljana: Narodna galerija, 2006, str. 365‒373.

Slovenija. Pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.

Škulj, Edo, Dobravec, Jurij: Orgle Slovenije. (Srednja vas pri Bohinju): Ars organi Sloveniae (Jarina Bohinj, kulturno društvo); Radovljica: Dobravec – storitve za zdravje, naravo in kulturo, 2018.

Smole, Emil: Štanjel – monumentalna kraška naselbina. Goriška srečanja, 1, 1966, št. 2, str. 28-36. Smole, Emil. Tipkopisi v arhivu ZVKDS, OE Nova Gorica.

Štanjel, Poročilo o delu zavoda v prvem polletju 1950. Varstvo spomenikov, I/2, 1950, str. 75-76.

Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC, 2009. Soška fronta 1915-1917: kultura spominjanja. Dunaj = in Wien: Slovenski znanstveni inštitut = Slowenisches Wissenschaftsinstitut; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Sticotti, Piero: Inscriptiones Italiae, vol. X, fasc. 4. Tergeste. Rim: La Libreria dello Stato, 1951. Stopar, Ivan: Grad Podsreda med včeraj, danes in jutri. Celje: Zavod za varstvo kulturne dediščine, 1999. str. 47. Svoljšak, Petra: Zgodovinski prerez Krasa s posebnim ozirom na vplive njegovih naravnih danosti na življenje. Kras: voda in življenje v kamniti pokrajini. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 265-270. Šašel, Jaroslav: Okra. Kronika, 22, št. 1, str. 9-17.

Štih, Peter, Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Založba Modrijan, 2010. Štih, Peter: “Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza”: študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 in 412). Nova Gorica: Goriški muzej, 1999. Štih, Peter: Istra v času nastanka koprske škofije. Acta Histriae, 9, 2001, št. 1, str. 1–36. Štih, Peter: O vzhodni meji Italije in o razmerah ter razmerjih ob njej v zgodnjem srednjem veku. Gestrinov zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU, str. 103–123. Štupar-Šumi, Nataša: Štanjel. Varstvo spomenikov, 12, 1979, str. 369. Štupar-Šumi, Nataša: Grajžarjeve hiše v Štanjelu. Varstvo spomenikov, 32, 1990, str. 91-96.

fi č ž Ž − ff fl ,fj ž Thffi ž ft ffi− ff‒ fj ‒ ž Ž V i r i i n l i t e r a t u r a

Štupar-Šumi, Nataša: Naselje Štanjel. Varstvo spomenikov, 15 (1970) 1972, str. 69-94. Štupar-Šumi, Nataša: Obnova štanjelske arhitekture. Varstvo spomenikov, 17-19/2, 1975, str. 57-68, 19, str. 59-60. Štupar-Šumi, Nataša: Stavbna dediščina na Krasu. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 1996. Štupar-Šumi, Nataša: Štanjel – Castri Sancti Danielis. Revija Kras, 38/39, 2000, april–maj, str. 24-29. Štupar-Šumi, Nataša: Štanjel – Program za obnovo in oživitev. Varstvo spomenikov, 15 (1970), str. 69-94. Štupar-Šumi, Nataša: Štanjel in grad Štanjel. Maribor: Obzorja, 1987. Štupar-Šumi, Nataša: Štanjel in grad Štanjel. Zbirka vodnikov: kulturni in naravni spomeniki Slovenije, št. 125, 1987.

Vidrih Lavrenčič, Lilijana, Nusdorfer Vuksanović, Metka: Občine na Goriškem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne. Zgodovinska razstava. Nova Gorica, Tolmin, Ajdovščina. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv Nova Gorica, 1986. Vinazza, Manca: Pozabljeno starejšeželeznodobno grobišče iz Tupelč na Krasu? Srečanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem: Zbornik prispevkov v čast Bibi Teržan. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2018, str. 381-386. Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega muzeja Koper. Koper: Pokrajinski arhiv, 2016. Volčjak, Jure: Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov. Upodobitve ljubljanskih škofov, Ljubljana: Narodna galerija, 2007, str. 91‒183. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na Primorskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1983.

Štupar-Šumi, Nataša: Štanjelski grad – Palacij iz 16. stoletja. Varstvo spomenikov, 32, 1990, str. 97-101.

Vuga, Davorin: Poročilo o izkopavanju na Gledanici nad Štanjelom leta 1972. Goriški letnik, 9, 1982, str. 3-12.

Taylor, F. L.: The Art of War in Italy 1494–1529. Cambridge: University Press, 1921.

Vuga, Davorin: Še o Gledanici na Štanjelskem griču. Revija Kras, 41, 2000, str.12-13.

Truhlar, Franc: Stara pota ter poskus rekonstrukcije nekdanje prometne mreže. Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Inštitut za arheologijo, 1975, str. 99-104.

Vuga, Davorin: Štanjel v rimski dobi. Kras, 38/39, 2000, april–maj, str. 50-53.

Turk, Peter, Jereb, Mojca: Poselitev Braniške doline v prazgodovini in rimskem obdobju. Kronika Rihemberka – Branika II: zbornik strokovnih prispevkov s področja arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine, ki dopolnjujejo Kroniko Rihemberka – Branika iz 1994, ter članki domačih avtorjev o sodobnem dogajanju v kraju. Branik: Krajevna skupnost: Kulturno društvo Franc Zgonik Branik, 2006, str. 9-19. Vidmar, Cvetko et al.: Kronika Rihemberka – Branika. Branik: Svet Krajevne skupnosti, 1994.

Vuga, Davorin: Štanjel. Konservatorska poročila. Varstvo spomenikov, 17-19/1, 1974, str. 176. Waldman, John: Hafted Weapons in Medieval and Renaissance Europe. The Evolution of European Staff Weapons between 1200 and 1650. History of Warfare 31. Leiden, Boston: Brill, 2005. Wiesflecker, Hermann, Kaiser Maximilian I. Der Kaiser und seine Umwelt. Hof, Staat, Wirtschaft, Gesellschaft und Kultur. Das Reich, Österreich und Europa an der Wende zur Neuzeit IV. München: R. Oldenbourg, 1981.

217

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979.

Foto Jože Gorjup, Nace Šumi, 1977. Stran 62. Hrani INDOK center

Zlobec, Andrej: Za blagor očetnjave. Oblaki so rdeči. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2004, str. 111132.

Foto Jože Gorjup, 1985. Stran 74. Hrani INDOK center.

Zupančič, Domen, Vinazza, Manca: Suhozidna gradnja v prazgodovini na Krasu. Iz zgodovine Krasa. Kronika, 63, št. 3, 2015, str. 691-702. Žbona Trkman, Beatrice: Štanjel, III, 12, Sežana. Poročila. Varstvo spomenikov, 23, 1981, str. 216-217.

218

Žbona Trkman, Beatriče, Ana, Kruh: Stanje raziskav gradov in dvorcev na območju historične Goriške I.: Dobrovo, Kozlov rob, Rihemberk, Štanjel. Marušičev zbornik : zbornik prispevkov v počastitev 70-letnice prof. dr. Branka Marušiča. 33/34, zv. 2 (2009/2010), str. 195-218.

Foto Eda Šelhaus, 1959. Naslovnica. Hrani Muzej novejše zgodovine. Foto Marjan Pfeifer, 1953. Strani 38-39. Hrani Muzej novejše zgodovine. Foto Marjan Pfeifer, 1945. Strani 81, 84, 96. Hrani Muzej novejše zgodovine. Foto Zvone Mahovič, 1947. Strani 86-87, 93, 97. Hrani Muzej novejše zgodovine. Foto Peter Kocjančič, 1951. Strani 58-59, 178. Hrani Muzej novejše zgodovine.

Žbona Trkman, Beatriče: Neobjavljeno gradivo. Arheološki oddelek Goriškega muzeja.

Foto Janez Pukšič, 1980. Stran 94. Hrani Muzej novejše zgodovine.

Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi (ZSNNPK). Uradni list Republike Slovenije, številka 24. Ljubljana: 1998. Zakon o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij, Uradni list RS, št. 60/94.

Foto Rudi Paškulin, 1969. Stran 179. Hrani Muzej novejše zgodovine.

V besedilu necitirano fotografsko gradivo

Iz zbirke Marka Mohorčiča. Strani 202-203.

Foto Borut Lozej, 2019. Strani 6, 60-61, 70-71, 98-99, 100-101, 102, 110-111, 112-113, 114, 130-131, 132133, 158-159, 160-161, 162, 174, 186-187, 188-189, 190. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica.

Fotografije na straneh 222-223

Foto Jošt Gantar, 2018. Strani 12-13, 18-19, 40-41, 7273, 88-89, 170-171, 172-173, 204-205, 220-221. Projekt VisitKras.

Foto Jože Gorjup, 1964. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Marta Bensa, 2017. Stran 150. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Jože Gorjup, 1973. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto brez navedbe avtorja, 1962. Strani 186-187. Hrani ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Jože Gorjup, 1973. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Jože Gorjup, 1973. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Marijan Zadnikar, 1949. Strani 20, 42, 90, 125, 134. Hrani INDOK center.

Vi r i i n l ite r atu r a

Foto Jože Gorjup, 1973. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Jože Gorjup, 1975. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Jože Gorjup, 1977. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Jože Gorjup, 1979. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Foto Mrijan Zadnikar, 1949. Fotodokumentacija INDOK centra.

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Reprodukcija iz ok. 1944. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Reprodukcija. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Reprodukcija. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Reprodukcija. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica

Foto Borut Lozej, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova Gorica.

Goriški grof Leonhard I. na strani 27. https://de.wikipedia.org/wiki/Leonhard_von_ Görz. (dostop november 2019) Likovno delo na strani 65. Lojze Spacal, Kraški gajnik, grafika, 1975. https://www.sloart.si/iskanje?q=kraški+gajnik (dostop oktober 2019) Tloris Štanjela, str. 2. Odlok o občinskem lokacijskem načrtu Štanjel – staro jedro. Uradni list RS, 26/2005. Dopolnila Katja Kosič.

Risbe na straneh 91, 97, Mitja Mozetič. Odlok o občinskem lokacijskem načrtu Štanjel – staro jedro. Uradni list RS, 26/2005. 

219

Ku ltur na de diš čina Št anj el a

222

č ž fi fj Ž − Č fi Th flfi ˝ flfjŽ‒ Č ‒ e fi n dN e k o č i n d a n e s

223

Občina Komen

Kulturna dediščina Štanjela

a Št njel variacije v kamnu

Štanjel - variacije v kamnu

Articles inside

Cerkev sv. Gregorja v Kobdilju Robert Peskar

Štanjel – kraška naselbina Eda Belingar

Obnova grajskega kompleksa Mitja Mozetič

Vas in grad – zgodovinski pregled Miloš Fon

Tomaž Lazar

Razvoj štanjelske hiše Eda Belingar

Štanjelski hrib v preteklosti Patricija Bratina

Uvod