Kulturna dediščina občine Radlje ob Dravi

Kulturna dediščina občine Radlje ob Dravi

Občina Radlje ob Dravi

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 719(497.4Radlje ob Dravi)(082) 930.85(497.4Radlje ob Dravi)(082)

KULTURNA dediščina občine Radlje ob Dravi / [prispevki Saša Djura Jelenko ... [et al.] spremni besedi Alan Bukovnik, Srečko Štajnbaher foto Tomo Jeseničnik ... et al.]. - Ljubljana : Slovensko konservatorsko društvo, 2021

ISBN 978-961-94163-5-8 COBISS.SI-ID 74371331

SPREMNI BESEDI

Srečko Štajnbaher Alan Bukovnik

GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE RADLJE OB DRAVI Igor Žiberna

ARHEOLOŠKI VPOGLEDI V RADELJSKO PRETEKLOST Saša Djura Jelenko, Mihela Kajzer

SAKRALNA KULTURNA DEDIŠČINA RADELJ IN OKOLICE Nina Nahtigal

SAMOSTAN DOMINIKANK V RADLJAH OB DRAVI SKOZI ČAS Vinko Skitek

STAVBNA DEDIŠČINA PODEŽELJA V OBČINI RADLJE OB DRAVI Lilijana Medved

ZGODOVINSKI RAZVOJ RADELJ OB DRAVI Z OKOLICO OD PRAZGODOVINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Mateja Jevšnik

DEDIŠČINA RODBINE PAHERNIK Alenka Verdinek

REMŠNIK IN NJEGOVI MINERALI Zmago Žorž

IN LITERATURA

Spoštovane bralke in cenjeni bralci!

Slovensko konservatorsko društvo v skladu s svojim letnim programom nadaljuje izdajo publikacij s področja kulturne dediščine, namenjenih širši javnosti. Letos predhodnim izdajam dodajamo novo publikacijo, ki obravnava občino Radlje ob Dravi. Občina obsega območje na levem bregu Drave, in sicer del Kozjaka, na desnem pa zajema del Pohorja. Gre za izjemen preplet naravne in kulturne dediščine, reka Drava pa ga s svojim nekoliko razširjenim dolinskim dnom povezuje v prostor, ki je na to območje privabil prebivalce že pred tisočletji. Slikovita Dravska dolina, ki je na tem delu bistveno širša, omogoča izjemne poglede na bližnje hribe, kjer so postavljene cerkve z bogato notranjo opremo, preostali prostor pa so poselile posamezne kmetije. Nekatere cerkve so dobesedno sredi gozdov, nekatere pa so okoli svoje lokacije povzročile nastanek manjših poselitvenih jeder.

Iz doline do njih potekajo poti in ceste mimo posameznih kapelic, ki so jih domačini postavili v spomin na družinske dogodke.

Samo mesto Radlje ob Dravi je v svojem ožjem središču izgubilo nekdanji videz.

Ti dogodki, ki so posledica svetovnih vojn, so nam opozorilo, da vojne vihre zmeraj povzročajo krivice, prav tako pa kljub mednarodnim deklaracijam tudi ne prizanašajo kulturni dediščini.

Namen pričujoče publikacije je opozoriti na pomembnost ohranjanja in varovanja kulturne dediščine, ki so jo ustvarjali naši predhodniki. Ta dediščina je priča nekdanjega družbenega in socialnega stanja. Upravičeno lahko trdimo, da so nam predniki pustili veliko dolžnost, da to dediščino ohranjamo tudi za naše naslednike.

Občini Radlje ob Dravi se zahvaljujemo za sofinanciranje pri izdaji zbornika, saj nam Ministrstvo za kulturo v tem letu ni namenilo nobene finančne pomoči.

Predsednik Slovenskega konservatorskega društva Srečko Štajnbaher, prof.

Spoštovane bralke, spoštovani bralci!

Arheološke najdbe (sledi ledenodobnega lovca, rimske ceste ter gomilskih grobišč …) pričajo o zelo zgodnji naselitvi območja današnje občine Radlje ob Dravi.

Od prvih začetkov, pa vse do današnjih dni, so naši predniki s svojim znanjem in zagnanostjo sobivali z naravo in z načinom življenja, po svojih potrebah, dosegali cilje izboljšanja kakovosti življenja tukaj živečih ljudi.

Vsaka generacija prebivalcev je v mozaik razvoja naših krajev dodala svoj kamenček, bodisi v obliki zgrajenih objektov bodisi pri varovanju kulturne krajine.

Vsi spomeniki pred nas postavljajo izziv in odgovornost, da varujemo kulturno dediščino in jo ohranjeno predamo generacijam, ki prihajajo za nami. Pričujoča publikacija naj bo zvesta spremljevalka vseh generacij naših krajev in vodilo pri ravnanju z naravno in kulturno dediščino.

Ponosen sem, da bivam v občini z bogato naravno in kulturno dediščino.

Župan Občine Radlje ob Dravi mag. Alan Bukovnik

Občina Radlje ob Dravi

Geografske značilnosti občine Radlje ob Dravi

01_

Geografske značilnosti občine Radlje ob Dravi

Izvleček

V članku so predstavljene glavne geografske značilnosti občine Radlje ob Dravi. Analizirane so izbrane reliefne značilnosti (nadmorska višina, naklon, ekspozicija), litološka zgradba, tipi prsti in podnebne značilnosti. Prikazane so tudi glavne demogeografske značilnosti in razvoj prebivalstva od sredine 19. stoletja naprej. V članku so analizirane še značilnosti rabe tal in glavni procesi spreminjanja rabe tal po letu 2000.

Igor Žiberna

Dr., prof. geografije, izr. prof. Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo Koroška cesta 160, 2000 Maribor igor.ziberna@uni-mb.si

Ključne besede Relief, podnebje, litološka zgradba, raba tal, Kozjak, Pohorje, Radlje ob Dravi Uvod

Občina Radlje ob Dravi leži na območju treh naravnogeografskih enot. Severni del občine zavzema območje Kozjaka, osrednji del občine v vzporedniški smeri preseka Dravska dolina, ki se proti zahodu razširi v Radeljsko kotlino, medtem ko južni del občine leži na območju Pohorja. V razvoju reliefa, hidrografskega omrežja in današnjih komunikacij sta se na območju občine Radlje ob Dravi izoblikovali dve osi. Primarna os poteka vzdolž Dravske doline v smeri vzhod–zahod in povezuje subpanonske pokrajine (Dravsko polje) na eni strani in subalpske pokrajine (Koroška) na drugi strani. Sekundarna os poteka v poldnevniški smeri in pomeni povezavo med višjimi deli občine (Kozjak, Pohorje) in Dravsko dolino, kjer leži tudi občinsko središče. V tem smislu se na območju občine kaže dvojnost med hribovitim in dolinskim delom, in sicer ne le v naravnogeografskih značilnostih (podnebje, tipi prsti, litološka zgradba, morfometrijske značilnosti reliefa), pač pa tudi v družbenogeografskem in historičnem smislu (gostota prebivalstva, prometni tokovi, demogeografska, ekonomska in izobrazbena struktura prebivalstva, raba tal, intenzivnost prometnih tokov). Res pa je, da se zaradi suburbanizacije razlike med hribovitim delom občine in dnom Dravske doline zmanjšujejo.

1 Gams 1959, str. 86–88.

 Slika 1: Pregledna karta občine Radlje ob Dravi. Občina se nahaja v treh naravnogeografskih enotah: na Kozjaku, v Dravski dolini in na Pohorju. Vir: DTK50, GURS, 2021.

Naravnogeografske značilnosti občine Radlje ob Dravi

Občina Radlje ob Dravi sodi na območje predalpske severovzhodne Slovenije. Nadmorske višine na območju občine segajo od 318 m (korito Drave ob HE Vuhred) do 1051 m (Kapunar v severnem obmejnem območju občine). Kar četrtina površja sodi v pas nadmorskih višin med 600 in 700 m. K taki razporeditvi prispevajo predvsem uravnane police z manjšimi strminami v tem višinskem pasu, ki so ga v času notranje kolonizacije med 13. in 15. stoletjem poselili in deloma tudi izkrčili.1 Tako ne preseneča, da se delež travnikov in pozidanih površin v tem pasu poveča: gozdovi v tem pasu so prevladujoča oblika rabe tal, sledijo jim travniki, medtem ko so tretja najpogostejša kategorija pozidane površine. Manjši nakloni v tem višinskem pasu so v zgodovini omogočali celo razvoj gručastih naselij (Remšnik, 685 m). 21,6 % površja leži v višinskem pasu med 500 in 600 m, tretji najpogostejši višinski razred pa leži med 300 in 400 m in obsega 15,4 % površja občine. Slednji se pojavlja predvsem na račun razširjenega dela Dravske doline na območju Radeljske kotline. Tu je gozd še vedno prevladujoča oblika rabe tal, saj pokriva 23,7 % površja, vendar takoj za njim sledijo njive, ki v tem pasu pokrivajo 22,3 % površja. Po obliki rabe tal so v tem pasu pogosti še travniki (18,5 %) in pozidane površine (15,5 %). Dejstvo je, da je kar 90,6 % njivskih površin skoncentriranih prav v najnižjem pasu, kjer so nakloni tudi najnižji, po drugi strani pa so tukaj za poljedelstvo najprimernejši tipi prsti.

Slika 2: Nadmorske višine na območju občine Radlje ob Dravi. Vir: DMV5, GURS, 2010; Lastni izračuni, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021.

Območje občine Radlje ob Dravi leži na nekaterih površinah, ki po naklonih pobočij sodijo med najstrmejše v severovzhodni Sloveniji. Med nje se uvrščajo predvsem pobočja nad Javniškim in Kelnerjevim grabnom ter nad dolino Remšniškega potoka v zahodnem delu občine (tu so ponekod nakloni pobočij nad 46°), pobočja nad zgornjo dolino Radeljskega potoka v severozahodnem delu občine ter pobočja nad dolino Vuhreščice in Drave. Dobra desetina površja občine leži v naklonskem razredu nad 30°, 16,6 % v naklonskem razredu med 25° in 30°, 22,6 % pa v naklonskem razredu med 20° in 25°. Dobra polovica občine Radlje ob Dravi torej leži na strminah, ki so večje od 20°, kar kljub veliki gozdnatosti negativno vpliva na geomehanske lastnosti zemljine, predvsem pa pomeni veliko potencialno nevarnost za pojav zemeljskih plazov.

2 Oke 1992, str. 171.

Ekspozicije pobočij so na reliefno razgibanem območju pomemben pokrajinotvorni element.2 Usmerjenost pobočij vpliva na prejeto energijo direktnega sončnega sevanja in s tem na mikroklimatske razlike v pokrajini, posredno pa na rabo tal in poselitev. Na območju občine Radlje ob Dravi prevladujejo predvsem južne (15,3 % površja) in jugozahodne ekspozicije (14,0 %). K temu prispeva predvsem dejstvo, da se severni del občine razteza na območju Kozjaka, kjer je prevladujoča slemenitev v smeri vzhod–zahod, pri čemer občinska meja poteka prav po razvodnem slemenu, kjer

Slika 3: Nakloni pobočij na območju občine Radlje ob Dravi. Vir: DMV5, GURS 2010; Lastni izračuni, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021.

občina pokriva predvsem prisojni del Kozjaka, južno od razvodnice. K visokim deležem prisojnih pobočij prispeva tudi del Pohorja med Ribniško-Lovrenškim podoljem in Dravsko dolino. Relativno visoki deleži površja pripadajo še vzhodnim (13,1 %), zahodnim (12,7 %) in jugovzhodnim ekspozicijam (12,4 %). Najmanj površja leži na severnih (9,7 %) in severozahodnih ekspozicijah (9,8 %).

Slika 4: Ekspozicije pobočij na območju

Radlje ob Dravi. Vir: DMV5, GURS, 2010; Lastni izračuni, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021

Čeprav temeljne naravnogeografske značilnosti v razgibani pokrajini določajo relief z litološko zgradbo in topoklimatske značilnosti (Gams 1986), pa je tip tal prav tako eden pomembnih pokrajinotvornih elementov. Njegov pomen še bolj naraste na ravnini, kjer je eden najpomembnejših vzrokov za razlike v rabi tal. Vzporedno s pestro litološko zgradbo je tudi raznovrstnost tipov tal na območju občine Radlje ob Dravi velika, saj tu najdemo kar 29 pedokartografskih enot (PKE). Najpogosteje se pojavljajo oglejena evtrična rjava tla na aluvialnih nanosih, ki jih najdemo na rečnih terasah Dravske doline in pokrivajo 13,7 % površja občine. Pogosta so še plitva distrična rjava tla na miocenskih peščenjakih in konglomeratih (13,4 %). Ta se pojavljajo pretežno v južnem delu občine na območju, kjer poteka podaljšek Ribniško-Lovrenškega podolja, ki ga gradijo pretežno miocenske kamnine. Distrična rjava tla na gnajsu pokrivajo 10,8 % površja občine in so na območju Spodnje Orlice.

občine

Tudi po različnosti litoloških enot sodi občina Radlje ob Dravi med naše geološko najpestrejše občine. Tu naštejemo kar 26 litoloških enot (Geološka karta, list Slovenj Gradec), med katerimi prevladujejo konglomerat, peščenjak in lapor, ki pokrivajo 16 % površja občine in jih najdemo v južnem delu občine, kjer se odrastek miocenskega Ribniško-Lovrenškega podolja od vzhoda nadaljuje vse do Sv. Antona na Pohorju. Drugi večji pas terciarnih konglomeratov, peščenjakov in laporja je na severnem delu občine, kjer podaljšek Graškega zatoka sega čez Kapunar vse do Št. Janža pri Radljah. Zelenkast do vijoličen filitoidni skrilavec pokriva 12,8 % površja v severovzhodnem delu občine, proti Radeljski kotlini pa prehaja v temen filitoidni skrilavec. Obe litološki enoti skupaj pokrivata skoraj četrtino občine. Nad dolino Radeljskega potoka se nahaja slabo vezan konglomerat, na območju Spodnje Orlice pa biotitno-muskovitni blestnik s prehodi v gnajs.

Slika 5: Na območju Kozjaka so prečni profili dolin konveksni: pobočja sprva položno, nato pa čedalje strmejše prehajajo v dna dolin. Na fotografiji je viden tipičen konveksni profil doline Remšniškega potoka. Foto: Igor Žiberna, 2010.

Avtor

Po Koppenovi podnebni klasifikaciji Slovenijo uvrščamo v klimatski tip Cfb (zmerno topli klimatski tip), v katerem je srednja temperatura najtoplejšega meseca nižja od 22,0 °C, najmanj štirje meseci pa imajo srednjo mesečno temperaturo nad 10,0 °C. Podravje kaže v klimatskem smislu prehoden značaj, saj se na tem ozemlju mešajo osrednjeslovenski in subpanonski klimatski vplivi, oboje pa modificirajo še klimatski vplivi iz Celovške kotline.

Za večino Slovenije velja, da nastopijo najnižje oz. najvišje temperature v mesecu, ki sledi zimskemu oz. poletnemu solsticiju, tj. januarja in julija. Glede na to, da obravnavano ozemlje zajema zelo majhen del zemeljskega površja, se faktorji, kot sta geografska širina ali oddaljenost od morja, ne izrazijo tako močno, pač pa imata večji pomen absolutna in relativna višina.

V hladni polovici leta je pojav običajnega temperaturnega gradienta, po katerem v prosti atmosferi temperatura na vsakih 100 m nadmorske višine v povprečju pade za 0,56 °C, modificiran s pogostim pojavom temperaturnega obrata. Pojavljata se dve obliki: radiacijski temperaturni obrat, ki sega nekaj 10 m nad dnom doline ali kotline, in anticiklonalni ali subsidenčni temperaturni obrat kot posledica razlik v adiabatnem segrevanju spuščajočega se zraka v anticiklonu. Spodnja meja pojavljanja tega je višja, in sicer od 850 m navzgor. Temperaturne razmere v januarju zato ne kažejo

Slika 6: Litološke enote na območju občine Radlje ob Dravi. Vir: Geološki zavod RS, digitalna geološka karta, list Slovenj Gradec, Ljubljana 2007.

karte: Igor Žiberna, 2021

3 Žiberna 2000, str. 19–65.

Tabela 1: Datumi temperaturnih pragov 10,0 °C in dolžina vegetacijske dobe v hribovitem Podravju. Vir: Lastni izračuni, 2015.

tako dobre korelacije z nadmorsko višino. Kljub vsemu so bile v obdobju 1971–2000 povprečne januarske temperature najvišje na dnu Dravske doline, Mislinjske doline in Ribniško-Lovrenškega podolja, kjer so v povprečju znašale med –2 °C in 0 °C. Na višje ležečih območjih so povprečne januarske temperature znašale med –2 °C in –4 °C. Na kateri nadmorski višini se zgodi ta sprememba, je težko določljivo, saj na spreminjanje temperature zraka v prizemni plasti vplivata tudi ekspozicija in naklon pobočij, lokalno pa je dejavnik tudi raba tal. Razporeditev povprečne julijske temperature kaže višjo stopnjo povezanosti z nadmorsko višino. Povprečne julijske temperature (obdobje 1971–2000) na dnu Dravske doline znašajo 18 °C – 20 °C, na večjem delu hribovitega Kozjaka in Pohorja znotraj občine Radlje ob Dravi se znižajo na 16 °C – 18 °C, le v najvišjih delih Sv. Antona na Pohorju so še nižje (14 °C – 16 °C) (slika 7). Pomemben modifikator klimatskih razmer v hribovitem Podravju je relief, saj se v zaprtih dolinah in kotlinah često pojavlja temperaturni obrat. Ta je najznačilnejši za Slovenjgraško kotlino. Pregled srednjih januarskih minimalnih temperatur nam pove, da so te v Šmartnem pri Slovenj Gradcu (n. v. 452 m) enake tistim na Uršlji gori, ki leži 1247 m višje (n. v. 1699 m). Manj izraziti so zimski temperaturni obrati v Dravski in Mežiški dolini. Vendar pa se tudi tukaj lahko pojavljajo velike razlike med dolinskim dnom in vrhovi Pohorja. Od dna Dravske doline se temperature do višine 900 m lahko znižajo tudi za 7 °C. Taka razporeditev srednjih mesečnih temperatur z višino je odločilna za nekatere oblike gospodarstva, še posebno za kmetijstvo, in je v preteklosti, zlasti med srednjeveško višinsko kolonizacijo, pomembno vplivala na zgornjo mejo agrarne poselitve. Nanjo je v veliki meri vplivala tudi dolžina vegetacijske dobe. Spremembe datumov temperaturnih pragov 10,0 °C in dolžine vegetacijske dobe z nadmorsko višino so izrazite, prikazane so v tabeli 1. V hribovitem Podravju na nadmorskih višinah okoli 1700 m nastopa vegetacijska doba na začetku druge julijske dekade in traja dober mesec. V Slovenjgraški kotlini traja vegetacijska doba okoli pet mesecev in pol, tj. med tretjo aprilsko in drugo oktobrsko dekado. Proti vzhodu se zaradi ugodnih subpanonskih klimatskih vplivov dolžina vegetacijske dobe podaljša na šest mesecev, med sredino aprila in sredino oktobra, kar godi predvsem dozorevanju kulturnih rastlin v poznem poletju in zgodnji jeseni. Zaradi fenizacije so na vzhodnem Pohorju in Kozjaku temperature višje kot na primerljivih nadmorskih višinah na zahodu hribovitega Podravja.3

Uršlja gora 1699 m 11. 7. 18. 8. 38 dni Ravne na Koroškem 410 m 25. 4. 9. 10. 167 dni Šmartno pri Sl. G. 452 m 28. 4. 5. 10. 160 dni Radlje ob Dravi 365 m 21. 4. 14. 10. 176 dni Slovenske Konjice 332 m 18. 4. 16. 10. 181 dni Maribor 275 m 15. 4. 16. 10. 184 dni

Razporeditev letne višine padavin kaže tesno povezanost z nadmorsko višino. Dno Dravske doline v povprečju prejme med 1200 mm in 1300 mm, na višjih delih Kozjaka in Pohorja pa se zviša na 1300 mm – 1400 mm, le na najvišjih delih občine na skrajnem jugu na 1400 mm – 1500 mm. Primarni višek padavin se pojavlja v poletnih mesecih, in je posledica konvekcije v labilni atmosferi. Sekundarni višek padavin se pojavlja jeseni, praviloma novembra, in je v veliki meri posledica intenzivirane ciklogeneze v Sredozemlju (slika 8).

Postaja Nadm. višina Spom. temp. pr. Jesen. temp. pr. Dolžina veg. dobe

Slika 7: Povprečne januarske (zgoraj) in povprečne julijske temperature zraka (spodaj) na širšem območju občine Radlje ob Dravi v obdobju 1971–2000 v stopinjah Celzija. Vir: Geoportal ARSO, 2021. Avtor kart: Igor Žiberna, 2021.

Slika 8: Letna višina padavin v mm na širšem območju občine Radlje ob Dravi v obdobju 1971–2000. Vir: Geoportal ARSO, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021.

4 Geoportal ARSO (http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/ WFSLayersList.jspx).

Žal je z ukinitvijo meteorološke postaje Radlje ob Dravi leta 1989 Dravska dolina izgubila edino meteorološko postajo, zato se pri prikazu podnebnih značilnosti naslanjamo na podatke meteorološke postaje Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki pa zaradi svoje izrazito kotlinske lege ni najboljši približek razmer v Dravski dolini. Število jasnih dni (s povprečno dnevno oblačnostjo pod 2/10) je najvišje avgusta (4,6) in julija (3,2), kar je v povezavi z razširitvijo azorskega anticiklona nad južno in srednjo Evropo. Najnižje je oktobra (1,6) in novembra (1,8), kar pa je v povezavi z že prej omenjeno sredozemsko ciklogenezo. Oblačnih dni (s povprečno dnevno oblačnostjo nad 8/10) je največ v hladni polovici leta, predvsem v mesecih december (16,9), november (16,2) in januar (15,6), kar je v veliki meri posledica pojava temperaturnega obrata in z njim povezane nizke oblačnosti nad dnom dolin in kotlin. Najmanj oblačnih dni je julija (7,9) in avgusta (8,3), kar je v navideznem nasprotju z letnim padavinskim režimom. Zavedati pa se moramo, da so poletne padavine povezane s konvektivno oblačnostjo, ki se dopoldne hitro razvija, a popoldne praviloma razpade. Dnevi s snežno odejo (dan ko vsaj 1 cm debela snežna odeja pokriva vsaj polovico površja) se lahko pojavljajo med novembrom in majem, največ pa jih je v mesecih januar (22,4), december (17,8) in februar (16,7).4

Omenili smo, da na območju občine Radlje ob Dravi prevladujejo prisojne lege. To se odraža tudi v sorazmerno velikih vrednostih globalnega sončnega obsevanja. To je še večje zaradi dejstva, da kar 70 % površja leži nad mejo pojavljanja radiacijske inverzije, ki je pogosta predvsem v Dravski dolini oziroma Radeljski kotlini. Zato ne preseneča dejstvo, da z globalnim sončnim obsevanjem okoli 70 % površja občine letno prejme nad 1100 kWh/m2 energije, 28,4 % površja pa nad 1200 kWh/m2. Med najbolj

Slika 9: Globalno sončno obsevanje (kWh/m 2) na območju občine Radlje ob Dravi. Vir: Lastni izračuni, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021.

5 Vodna bilanca Slovenije 1971–2000, str. 45.

obsevana sodijo južna pobočja Kapunarja in Pongraca, južna pobočja Sv. Treh Kraljev in južna pobočja Sv. Antona nad dolino Antonskega potoka.

6 Vodno bogastvo Slovenije, 2003, str. 28.

Osrednja vodna žila – Drava ima svoje povirje na avstrijsko-italijanski meji na nadmorski višini približno 3000 m. V zgornjem toku ima tako Drava čisti snežni režim z viškom v juniju. Poteze omiljenega snežnega režima s prehodom v snežno-dežni režim kaže Drava tudi med Dravogradom in Mariborom. Maksimalni vodostaj se tukaj pojavlja junija oz. maja, torej takrat, ko imajo druge slovenske reke že nižji vodostaj.5 V energetskem smislu je to ena pomembnih prednosti Drave, zato ni nenavadno, da je hidroenergetski potencial Drave na odseku med mejo in Mariborom tako dobro izkoriščen. Zaradi snežne retinence se vsakoletni nižki pojavljajo januarja oz. februarja. Sekundarni višek v oktobru in novembru je posledica ciklonalne aktivnosti v pozni jeseni in s tem povezane povečane količine padavin ob sicer nizki stopnji evapotranspiracije. Povprečni letni pretok Drave je v obdobju 1961–1990 znašal 325 m3/s, specifični odtok pa 21 l/s km2 6

Družbenogeografske značilnosti občine Radlje ob Dravi

7 Zgonik 1977, str. 106–107.

8 Zgonik 1977, str. 231.

9 Zgonik 1977, str. 232.

Občino Radlje ob Dravi sestavlja štirinajst naselij: Brezni Vrh, Dobrava, Radelca, Radlje ob Dravi, Remšnik, Spodnja Orlica, Spodnja Vižinga, Sv. Anton na Pohorju, Sv. Trije Kralji, Št. Janž pri Radljah, Vas, Vuhred, Zgornja Vižinga in Zgornji Kozji Vrh. Število prebivalcev je na območju današnje občine Radlje ob Dravi od leta 1869, ko je bil izveden prvi uradni popis prebivalstva, precej nihalo. V splošnem je izgradnja železniške povezave po Dravski dolini leta 1863 za krajši čas prispevala k naraščanje števila prebivalcev, vendar pa je agrarna kriza povzročila depopulacijo in zmanjševanje števila prebivalstva. Po Zgoniku7 se je število prebivalstva najbolj povečalo v naseljih na dnu Dravske doline, medtem ko je na kozjaškem delu sprva le rahlo raslo, nato pa začelo nazadovati. Na pohorskem delu se je število prebivalstva ves čas zniževalo, vendar je razmah glažutarstva pred letom 1890 botroval temu, da padec ni bil še večji. V veliki meri je prispeval tudi negativen migracijski saldo (odseljevanje v času krize), pa tudi vpliv nekaterih strukturnih sprememb, povezanih z rastjo industrije.8 Zgonik v obdobju od sredine 19. stoletja naprej govori o treh fazah spreminjanja števila prebivalstva:

1. faza: obdobje od sredine 19. stoletja do leta 1900. To fazo je zaznamovala umirjena rast, vendar se znotraj tega trenda pojavljajo že omenjene razlike med vsemi tremi naravnimi enotami. Prebivalstvo se je zaradi razmaha industrije, prometa in trgovine z lesom začelo koncentrirati v dolini, medtem ko je zlasti na pohorski strani začelo nazadovati. Proces je kazal večjo dinamiko v spodnji Dravski dolini, medtem ko je z oddaljevanjem od Maribora pešal,9 kar se odraža tudi v gibanju skupnega števila prebivalstva v tem obdobju na območju občine Radlje ob Dravi. Število prebivalcev je zaradi odseljevanja iz hribovitega zaledja začelo padati že po letu 1880 in celo v Radljah ob Dravi je vse do 1. svetovne vojne število prebivalcev prej stagniralo kot naraščalo.

2. faza: obdobje med začetkom 20. stoletja in letom 1948. V tem obdobju je število prebivalcev nazadovalo v obeh hribovitih delih, pri čemer na pohorski strani bolj kot na kozjaški. Migracijski saldo je bil na obeh straneh negativen. V dolinskih naseljih je mogoče zaznati rahlo rast, ki pa je bila prekinjena prvič po 1. svetovni volji zaradi odselitve nemškega prebivalstva, drugič pa v času okupacije med letoma 1941 in 1945 in zaradi nadaljnje odselitve nemškega prebivalstva v letih takoj po koncu 2. svetovne vojne.

10 Zgonik 1977, str. 234.

Slika 10: Gibanje števila prebivalcev na območju občine Radlje ob Dravi med letoma 1869 in 2019. Vir: Krajevni leksikon Slovenije, 1995; Internet 3.

3. faza: obdobje po letu 1948: prebivalstvo se je začelo močneje koncentrirati v dolinskih naseljih, v hribovitih naseljih pa je število prebivalcev padalo. Deagrarizacija je njihovo število dodatno znižala, vendar je možnost dnevnih migracij upad vsaj v določeni meri upočasnila. Že Zgonik je opozarjal na večanje družbenoekonomskih in kulturnih razlik med hribovitim in dolinskim delom Dravske doline.10 V tej fazi se je najbolj skokovito povečalo število prebivalcev v Radljah ob Dravi (s 1122 leta 1948 na 2819 leta 2019), predvsem zaradi rasti obrtno-industrijske dejavnosti, novih upravnih funkcij in izboljšanega cestnega omrežja po Dravski dolini. Omenjenim fazam bi lahko dodali še 4. fazo, ki se začne pojavljati že v 80. letih 20. stoletja, še bolj pa jo zaznamuje čas po osamosvojitvi Slovenije, in za katero je značilen splošen upad natalitete na eni in proces suburbanizacije na drugi strani. Kljub nižjemu naravnemu prirastku so prav zaradi suburbanizacije nekatera naselja v tej fazi beležila celo porast ali vsaj stagnacijo prebivalstva (npr. naselji Vas in Dobrava). Občina Radlje ob Dravi je imela leta 2019 6184 prebivalcev. Število prebivalcev po naseljih je bilo tega leta naslednje: Radlje ob Dravi 2819, Vuhred 708, Vas 404, Spodnja Vižinga 304, Št. Janž pri Radljah 286, Zgornja Vižinga 261, Sv. Anton na Pohorju 251, Remšnik 218, Sv. Trije Kralji 218, Dobrava 215, Brezni Vrh 160, Zgornji Kozji Vrh 140, Spodnja Orlica 108 in Radelca 92.

Slika 11: Gibanje števila prebivalstva po naseljih na območju občine Radlje ob Dravi med letoma 1869 in 2019. Vir: Krajevni leksikon Slovenije, 1995; Internet 3.

Gostota prebivalstva je najvišja v naseljih na dnu doline (Radlje ob Dravi 2115 prebivalcev na km2, Zgornja Vižinga 141, Vuhred 138 in Spodnja Vižinga 129). Najnižja gostota prebivalstva je v naseljih v višjih legah (Sv. Anton na Pohorju 12, Spodnja Orlica 15, Radelca 16).

Slika 12: Število prebivalcev po naseljih (levo) in gostota prebivalstva po naseljih (desno) leta 2019 na območju občine Radlje ob Dravi. Vir: Statistični urad RS, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021.

Slika 13: Povprečna starost prebivalcev po naseljih (levo) in indeks staranja po naseljih (desno) leta 2019 na območju občine Radlje ob Dravi. Vir: Statistični urad RS, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021.

11 Kladnik 1999, str. 192.

12 Internet 4: https://old.delo.si/novice/slovenija/ne-namleko-na-hmelj-stavi-vse-vec-kmetov.html (7. 4. 2021).

Zaradi deagrarizacije in depopulacije hribovskih območij v desetletjih po 2. svetovni vojni bi pričakovali, da bo starostna struktura prebivalstva najneugodnejša v hribovitih naseljih na Pohorju in Kozjaku. Stanje je v resnici nasprotno. Povprečna starost prebivalstva je v splošnem višja v naseljih, ki ležijo v Dravski dolini (z izjemo Dobrave in Zgornje Vižinge), nižja pa v hribovskih naseljih. Najnižja povprečna starost je v naselju Dobrava (40,3 leta), sledijo pa naselja Sv. Trije Kralji (40,6), Sv. Anton na Pohorju (40,9), Št. Janž pri Radljah (40,1) in Zgornja Vižinga (41,7). To se odraža tudi v indeksu staranja. To je vrednost, ki izraža razmerje med številom oseb, starih 65 ali več let, in številom oseb, mlajših od 15 let. Za Slovenijo je leta 2019 indeks staranja znašal 132,9, za občino Radlje ob Dravi pa 141,2. V občini Radlje ob Dravi so nižji indeksi staranja v hribovitih naseljih (Sv. Trije Kralji 71,8, Sv. Anton na Pohorju 85,1, Št. Janž pri Radljah 93,8), med naselji, katerih poselitev je skoncentrirana na dnu doline, pa izstopata Dobrava (90,9) in Vas (92,6). V obeh primerih je nižji indeks staranja tudi rezultat suburbanizacije in pojava mlajših, vitalnejših družin. Najvišji indeks staranja ima naselje Remšnik (187,5), sledijo pa Spodnja Vižinga (173,7), Radlje ob Dravi (144,3), Radelca (135,7) in Spodnja Orlica (135,3).

Leksikon geografije podeželja11 rabo tal opredeljuje kot »koriščenje zemljišč, povzročeno s človekovo dejavnostjo v pokrajini /…/ Raba tal je eden najboljših pokazateljev pokrajinskih struktur in procesov.« Isti vir kmetijsko rabo tal definira kot »klasifikacijo zemljiških kategorij glede na njihovo uporabo v kmetijstvu, kar je eden od temeljnih vidikov preučevanja tako v agrarni geografiji kot geografiji podeželja. Kmetijska raba tal se preučuje z vidika vplivov naravnih in družbenih dejavnikov na njene značilnosti /…/, pa tudi z vidika njenih vplivov na pokrajino, predvsem na njen razvoj in videz.« Raba tal je torej tisti element pokrajine, ki le-tej daje enega najpomembnejših pečatov in pomeni vidno manifestacijo prepletanja naravno- in družbenogeografskih pojavov in procesov v tej pokrajini.

Med vsemi oblikami rabe tal na območju občine Radlje ob Dravi so leta 2021 prevladovali gozdovi (6278,0 ha ali 66,8 % površja občine). Ta delež je celo višji od slovenskega povprečja. Druga kategorija so travniki (1637,1 ha ali 17,4 %), sledijo pa njive in vrtovi (437,9 ha ali 4,7 %), pozidane in sorodne površine (403,0 ha ali 4,3 %), zemljišča v zaraščanju (309,6 ha ali 3,3 %) in sadovnjaki (154,0 ha ali 1,6 %). Posebnost so hmeljišča, ki so na dnu Radeljske kotline in pokrivajo skoraj odstotek celotnega površja občine. Omenimo naj, da je bilo leta 2021 v občini Radlje ob Dravi 35,1 % vseh hmeljišč v koroški statistični regiji (50,5 % v občini Slovenj Gradec, 11,81 % v občini Muta, 2,64 % v občini Vuzenica). Na nov razmah hmeljarstva so vplivale tudi t. i . butične kraft pivovarne, ki uporabljajo večji odmerek hmelja za varjenje piva, predvsem hmelj z zeliščnimi, cvetličnimi in sadno-citrusnimi aromami.12 Travniki se v hribovitem svetu občine razprostirajo predvsem na območju samotnih kmetij in jih zlahka prepoznamo, saj so v celkih, nastalih v času višinske kolonizacije, prevladujoča oblika rabe tal. Nekaj travniških površin je tudi na dnu Radeljske kotline, kjer se pojavljajo v zaplatah ob robu njivskih površin. Slednje najbolj prevladujejo na dnu Radeljske kotline, v višjih legah pa so v nekoliko večjih sklenjenih kompleksih predvsem tam, kjer še uspeva ozimno žito in kjer naklon površja omogoča obdelavo: v vzhodnem delu na območju Remšnika in južno od njega, na območju Breznega Vrha in v skrajnem severozahodnem delu občine, kjer so na območju Zgornjega Kozliča in Šujkov nakloni pobočij manjši. Največ pozidanih površin je na območju naselij Radlje ob Dravi, Vuhred, Spodnja Vižinga, Vas in Zgornja Vižinga, v višjih legah pa predvsem na območju gručastih naselij (npr. Remšnik, Brezni Vrh).

Gozdne površine so se v obdobju 2000–2021 zmanjšale za 206,6 ha (ali za 2,20 odstotne točke ali OT), njivske površine in vrtovi pa za 79,3 ha (0,94 OT). Zemljišča v zaraščanju so se povečala za 264,2 ha (2,81 OT), travniki za 93,3 ha (0,99 OT), sadovnjaki pa za 36,2 ha (0,39 OT). Obdelovalne površine, kamor uvrščamo njive in vrtove, vinograde, sadovnjake in druge trajne nasade, so se v obdobju 2000–2021 zmanjšale s 636,0 ha na 592,7 ha ali za 43,3 ha (za 0,46 OT).

Oglejmo si še najpogostejše oblike smeri spremembe rabe tal v obdobju 2000–2021. Gozdne površine so se spremenile v zemljišča v zaraščanju (na 133,0 ha). Ker obravnavamo 22-letno obdobje, lahko sklepamo, da je šlo najprej za posek gozdnih površin, nato pa za njihovo počasno zaraščanje, pri čemer pa se ta območja še vedno niso zarasla do take mere, da bi jih lahko označili kot gozdne površine. Naslednja pogosta smer spremembe rabe tal je sprememba gozdnih površin v travnike (na 119,7 ha). Pogoste so še spremembe travnikov v zemljišča v zaraščanju (91,8 ha), njiv v travnike (91,8 ha), travnikov v gozd (45,8 ha), mešane rabe zemljišč v zemljišča v zaraščanju (39,1 ha), travnikov v sadovnjake (36,5 ha) ter travnikov v njive in vrtove (34,7 ha). Na območju občine Radlje ob Dravi so v obdobju 2000–2021 njive najpogosteje prehajale v travnike (na 91,8 ha) ter pozidane in sorodne površine (na 24,1 ha). Sadovnjaki so najpogosteje prehajali v travnike (na 32,8 ha), travniki v zemljišča v zaraščanju (na 91, 8 ha) ali v gozd (na 45,8 ha). Zemljišča v zaraščanju so najpogosteje prehajala v gozd (na 20,3 ha).

Slika 14: Raba tal na območju občine Radlje ob Dravi leta 2021. Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 2021. Avtor karte: Igor Žiberna, 2021.

Slika 15: Cramerjevi koeficienti korelacije med rabo tal in izbranimi naravnogeografskimi kazalci.

Vse omenjene naravnogeografske dejavnike (nadmorska višina, nakloni pobočij, ekspozicije pobočij, tipi tal, litološke enote) smo primerjali z rabo tal z uporabo kontingenčnih tabel in Cramerjevim korelacijskim koeficientom (slika 15).

13 Gams 1959, str. 91–92.

V naši analizi smo poudarili predvsem analize zvez s pogostejšimi oblikami rabe tal. Omenili smo že, da skoraj 70 % površja občine pokrivajo gozdovi. Ti so v vseh višinskih pasovih prevladujoča kategorija, vendar imajo relativno najnižji delež (le 23,7 %) v višinskem pasu med 300 in 400 m. Zanimivo je, da njihov delež v pasu nad 400 m sprva naglo narašča (v pasu med 500 in 600 m gozdovi pokrivajo kar 80 % površja), v pasu med 600 in 900 m pa se zniža na v povprečju okoli 75 %. To si lahko razlagamo s pojavljanjem višinskih samotnih kmetij, ki so s krčevinami sredi gozda na manj strmih legah ustvarile njivske in predvsem travniške površine. Delež slednjih prav v pasu med 600 in 900 m dosega vrhunec, saj na teh višinah travniki pokrivajo v povprečju petino celotnega površja. Njivske površine se pojavljajo vse do 1000 m, višje pa je njihov delež zanemarljiv. Zgornjo mejo agrarne poselitve je namreč najpogosteje – poleg drugih naravnih razlogov – določala zgornja meja uspevanja ozimnega žita.13 Nižje se pričakovano najvišji deleži njivskih površin pojavljajo na Radeljskem polju, v pasu med 300 in 400 m, kjer pokrivajo 22,3 % površja in so takoj za gozdnimi površinami druga najpogostejša kategorija rabe tal. Pozidane površine se v največji meri pojavljajo na območju Radeljske kotline, v pasu med 300 in 400 m, kjer pokrivajo 15,5 % površja. Z višanjem nadmorske višine se njihov delež sprva zniža na 1,6 % v pasu med 500 in 600 m, zatem pa se zaradi pojavljanja samotnih kmetij in redkih gručastih naselij spet dvigne na okoli 2 %. Nakloni pobočij kažejo še močnejši vpliv na rabo tal. Pričakovano je, da so njivske površine na ravninah pomembna oblika rabe tal, saj tam pokrivajo kar 51,8 % površja. Njihov delež se v naklonskem razredu med 1° in 5° zniža na 27,2 %, v naklonskih razredih nad 5° pa obsegajo zanemarljiv delež površja. Njihovo mesto v naklonskih razredih zamenjata kategoriji travniki (ti na naklonih od 5° do 15° pokrivajo skoraj tretjino celotnega površja) in gozd, katerega delež v naklonskih razredih nad 10° že obsega nad 50 %, na naklonih nad 25° pa že nad 90 % vsega površja. Gozdovi imajo na strmih legah izjemno pomembno funkcijo, saj tam s koreninskim sistemom varujejo pobočja pred erozijskimi procesi. Ekspozicije pobočij ne izkazujejo tako tesne povezanosti z rabo tal, kljub temu pa lahko zaznamo, da se na prisojnih pobočjih pojavljajo intenzivnejše oblike rabe tal, medtem ko na osojnih pobočjih prevladujejo gozdne površine. Na severnih pobočjih gozdne površine pokrivajo 79,4 % površja, na južnih pa le 58,1 % površja. Druga najpogostejša kategorija na južnih pobočjih so travniki (24,9 %), sledijo pa pozidane površine (6,8 %) in njive (4,3 %). K intenzivnejšim oblikam rabe tal na prisojah posredno vpliva tudi naklon pobočij. Strmine južnih pobočij so zaradi denudacijskih procesov namreč manjše od osojnih. Vpliv ekspozicij in naklonov na rabo tal se posredno kaže tudi preko vpliva globalnega sončnega obsevanja: na površinah, ki letno prejmejo manj kot

900 kWh/m2, gozdne površine pokrivajo nad 90 % površja, pri bolj obsevanih površinah pa se njihov delež zniža celo na 50 % površja. Delež travnikov v razredu od 1201 do 1300 kWh/m2 naraste na 28,4 %, delež pozidanih površin pa na 7,7 % površja.

Zaključek

Občina Radlje ob Dravi obsega območje z zelo pestrimi naravnogeografskimi značilnostmi, v določenih primerih (litološka zgradba) celo izjemnimi značilnostmi. Leži na stiku treh naravnogeografskih enot (Dravska dolina, Kozjak in Pohorje), ki so dale občini pomemben geografski pečat. Kot tako je območje zelo zanimivo za študij povezav med pokrajinotvornimi elementi. Analiza kaže, da so vplivi naravnogeografskih elementov na rabo tal med seboj prepleteni, med tistimi, ki imajo večjo težo, pa izstopa predvsem naklon pobočij, deloma pa so pomembni tudi tipi tal in ekspozicije. Najintenzivnejše oblike rabe tal se pojavljajo na dnu Dravske doline, predvsem na aluvialnih nanosih v Radeljski kotlini, kjer morfologija (uravnan svet rečnih teras), podnebne značilnosti ter tipi tal zagotavljajo dovolj kakovostne naravne pogoje. V višje ležečih območjih se intenzivnost rabe tal poveča predvsem na slemenskih nivojih med 600 in 900 m nadmorske višine, kjer nakloni omogočajo strojno obdelavo, po drugi strani pa ta pas še sodi v območje uspevanja nekaterih poljedelskih kultur. To je v času višinske kolonizacije bil tudi pas najintenzivnejšega krčenja gozdnih površin in nastajanja samotnih kmetij.

V podnebnem smislu občina leži na območju zmerno celinskega podnebja, pomemben pečat ji dajeta hribovita okolica in dolinska lega. Slednje je povezano s pojavom temperaturnega obrata, predvsem v hladni polovici leta. Primarni višek padavin nastopi poleti, sekundarni pa jeseni. Reka Drava ima na območju občine Radlje ob Dravi snežno-dežni režim z viškom vode na prehodu iz maja v junij. Specifični letni režim je bil povod, da so v preteklosti reko Dravo na območju Dravske doline začeli energetsko izkoriščati za pridobivanje električne energije, s čimer pa sta se naravni pretok in vodostaj popolnoma spremenila.

Število prebivalcev je na območju današnje občine Radlje ob Dravi od leta 1869, ko je bil izveden prvi uradni popis prebivalstva, precej nihalo. V splošnem je izgradnja železniške povezave po Dravski dolini leta 1863 za krajši čas povzročila naraščanje števila prebivalcev, vendar pa je agrarna kriza povzročila depopulacijo in zmanjševanje števila prebivalcev. Prebivalstvo se je najbolj povečalo v naseljih na dnu Dravske doline, medtem ko je na kozjaškem delu sprva le rahlo raslo, nato pa začelo nazadovati. Na pohorskem delu se je število prebivalcev ves čas zniževalo, vendar je razmah glažutarstva pred letom 1890 botroval temu, da padec ni bil še večji. V veliki meri je k upadanju prebivalstva prispeval tudi negativen migracijski saldo (odseljevanje v času krize), vplivale pa so tudi nekatere strukturne spremembe, povezane z rastjo industrije. Od 80. let 20. stoletja sta značilna splošen upad natalitete na eni in proces suburbanizacije na drugi strani. Kljub nižjemu naravnemu prirastku so prav zaradi suburbanizacije nekatera naselja v tej fazi beležila celo porast ali vsaj stagnacijo prebivalstva.

Na območju občine Radlje ob Dravi so leta 2021 prevladovali gozdovi (6278,0 ha ali 66,8 % površja občine). Ta delež je celo višji od slovenskega povprečja. Druga naslednja kategorija so travniki (1637,1 ha ali 17,4 %), sledijo pa njive in vrtovi (437,9 ha ali 4,7 %), pozidane in sorodne površine (403,0 ha ali 4,3 %), zemljišča v zaraščanju (309,6 ha ali 3,3 %) in sadovnjaki (154,0 ha ali 1,6 %). Posebnost so hmeljišča, ki se nahajajo na dnu Radeljske kotline in pokrivajo skoraj odstotek celotnega površja občine.

Arheološki vpogledi v radeljsko preteklost

02_

Arheološki vpogledi v radeljsko preteklost

Saša Djura Jelenko

Univ. dipl. arheologinja, muzejska svetnica Koroški pokrajinski muzej, Muzej Slovenj Gradec Glavni trg 24, 2380 Slovenj Gradec sasa.djura.jelenko@kpm.si

Mihela Kajzer

Univ. dipl. arheologinja, konservatorska svetnica Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor Slomškov trg 6, 2000 Maribor mihela.kajzer@zvkds.si

Izvleček

V članku so predstavljena arheološka najdišča in slučajne najdbe s širšega območja občine Radlje ob Dravi. Podrobneje so predstavljeni Jama pod Herkovimi pečmi ter kamnita orodja z Radeljskega polja in Kozjaka, odkrita v preteklosti. Rimsko obdobje je dobro izpričano s sledovi rimske ceste, nagrobnimi spomeniki in žganim grobom z značilnimi ženskimi pridatki. Časovni razpon najdb se giblje od mlajšega paleolitika do zgodnjega novega veka.

Ključne besede

Jama pod Herkovimi pečmi, mlajši paleolitik, kamnite sekire, Kapla, antična cesta, rimski nagrobni spomeniki, žgan grob, levja maska

1

Od teorije k smislu in na plano

Materialne ostaline preteklosti same po sebi še niso zgodovina in za arheologijo preteklost kot taka ne obstaja.1 Polje arheoloških raziskav je materialna zapuščina iz tudi tisočletja oddaljenih in stoletja dolgih človekovih razvojnih obdobij, ki zaradi stalnih sprememb na istih prostorih nima direktne kontinuitete, nima enosmerne tradicije in je onkraj vsakega spomina. Večina preteklih človekovih dejavnosti ni pustila sledi, se je pa njegovo bivanje vtisnilo v dele materialnih ostankov, v okolje, v genski zapis. Nekatere sledi so ohranjene kot posredna posledica delovanja, nekatere so načrtni izdelek, produkt nekega časa, okolja, izkušenj, znanja, nuje, verovanja Za arheologijo so zanimive vse ostaline, saj lahko vsaka nosi informacije o preteklosti, zato jih moramo najprej prepoznati, popisati in raziskati ter nato primerjati, poiskati vzorce in jih postaviti v neki kontekst. Ohranjeni razdrobljeni in razpršeni arheološki zapisi so že v osnovi pomanjkljivi, pa vendarle pomenijo stopinje k današnjemu človeku in njegovim kulturam. Namenjene so razjasnitvi razvoja človekovih okoliščin ter okoljskih zakonitosti, umeščanju in razumevanju ostalin v času in prostoru, prepoznavanju človekovih vrednot, sprememb, prilagoditev in prepletov.

Arheološka najdišča so originalni kraji deponiranja materialnih ostalin, vsako najdišče je delček ali del sestavljanke večje

Mlekuž Vrhovnik 2021.

2 5. in 73. člen Ustave Republike Slovenije.

3 2. in 6. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1).

4 Brišnik, Kajzer 2019, str. 35–47.

podobe. Pričajo o lokalni prisotnosti, o konkretnem preživljanju, gospodarjenju, povezovanju in organiziranju. Pričajo o bivanjski in prehranjevalni kulturi, o rokodelstvu, o kultivaciji rastlin in živali, o medsebojnih odnosih in odnosih do pokojnih, o duhovnem svetu. So odmev anonimnežev in vplivnežev v vseh vidikih materialne zapuščine.

Najbolj kronološko in kulturnozgodovinsko izpovedni ostanek človekove preteklosti so arheološke najdbe kot nepogrešljivi sestavni del arheoloških najdišč. So sredstvo za umeščanje najdišča v kronološka in zgodovinska obdobja, v razvojne stopnje, umetniške, obrtniške ali duhovne kroge Služijo prepoznavanju tipa, centra in obrobja najdišč, prepoznavanju posvetnih in svetih krajev, bivališč in delovišč, ugotavljanju pripadnosti, povezanosti in blagostanja, prepoznavanju tradicije, novosti, tujkov in mode, so sled obljudenosti in minevanja. In vse to je njihova prava in polna vrednost. Kadar pa arheološke najdbe nenadzorovano izgubijo vsako vsebinsko povezavo z najdiščem, te izpovedne vrednosti nimajo. Kot posamični predmet brez vsakega konteksta dokazujejo le svoj lastni obstoj, ki se odraža zgolj v vrsti materiala, ohranjenosti, velikosti, vizualnih značilnostih, statistični redkosti ali pogostosti in materialni ali (nelegalni) tržni vrednosti.

Arheološka najdišča so zaradi intenzivne gradbene, kmetijske in gospodarske izrabe zemljišč, zaradi nepoznavanja ali ignorance in tudi zaradi zapletenih kulturnovarstvenih ukrepov izredno ranljiva. Varstvo kulturne dediščine je v Sloveniji ustavna kategorija2 in po naši zakonodaji so premične arheološke ostaline – ki jih kot dediščino prepoznajo ustrezne strokovne službe – zaradi zagotavljanja javne koristi, tj. njihovega varstva, raziskovanja, hrambe in dostopnosti, državna last.3 Vsi posegi, ki arheološko dediščino lahko ogrozijo, so zato z določili Zakona o varstvu kulturne dediščine vpeti v različne upravne postopke.4 Za prepoznavanje, vrednotenje in varstvo arheoloških najdišč je kot državna javna služba odgovoren Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, za strokovno obdelavo, hrambo in javno predstavitev najdb in najdišč pa so pristojni državni in pooblaščeni muzeji.

Zlasti terenski del arheoloških raziskav so znanstvenoraziskovalni postopki in metode, ki zagotavljajo optimalne rezultate pri odkrivanju vsakovrstnih materialnih ostalin človeka in njegovega delovanja. Ob pomoči raznovrstnih geodetskih in naravoslovnih analiz hkrati raziskuje, dokumentira, zbira, analizira in interpretira vse prepoznavne vsebine, kontekste in nivoje najdišča ter upošteva razmerja geoloških, geografskih in drugih zakonitosti.

S časom in modernizacijo se razvijajo tudi raziskovalne metode, vključuje se vedno več analiz in pridobiva se zmeraj več podatkov. Vse obsežnejše baze omogočajo primerjave in sinteze geografskih, kulturnih in populacijskih celot, proučevanje zaledja in centrov moči, migracij, asimilacij in smeri razvoja, prepoznavanje lokalnih posebnosti in univerzalnih značilnosti, pravil in izjem, vsakdana in usodnih zgodovinskih, podnebnih, naravnih in duhovnih preobratov, tradicij, obredov in običajev, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in kreativnosti.

Ker brez skrbi domačinov in lokalne skupnosti arheoloških ostalin in celotne kulturne dediščine v resnici ne more varovati le zakon ali pristojna služba, se ob tej priložnosti zahvaljujemo za radovednost, naklonjenost in spoštljiv odnos.

5 Čeljust se domnevno nahaja v paleontološki zbirki Oddelka za geologijo (UL, NTF), obdelal jo je Ivan Rakovec. V literaturi se kot najdišče omenja tudi Janževski vrh.

6 Križnar 2015, str. 17.

7 Baš je sodeloval z informatorjem Josipom Jurančičem, učiteljem z Remšnika. Oba sta med obema vojnama tudi kopala v jami. Brodar 2009, str. 25; Osole 1980, str. 8.

8 Osole 1980, str. 12. Raziskave je izvedla katedra za kvartarologijo geološkega odseka VTO – montanistika FNT v Ljubljani. Na terenu so preživeli 52 terenskih dni.

9 Pohar 1981, str. 241–284.

10 Pohar 1981, str. 249, 250; Rabeder et al. 2016, str. 8, Fig. 1.

Od mamuta do jamskega medveda

Pri gradbenih delih pod Zgornjim Kozjim Vrhom vzhodno od Vuhreda so ob gradnji elektrarne leta 1953 odkrili spodnjo čeljustnico stepskega mamuta (Mammuthus trogenterii).5 To je ena najstarejših najdb stepskega mamuta v Sloveniji. Čeljustnica z zobom je verjetno iz obdobja zgornjega dela srednjega pleistocena, imenovanega tudi riška poledenitev. Novejše raziskave kažejo, da je stepski mamut neposredni prednik zgornjepleistocenskemu mamutu.6 Ostanke slednjega so leta 1970 odkrili pri Otiškem Vrhu pri Dravogradu.

V Dravski dolini najdemo prve sledove človekove prisotnosti ob koncu ledene dobe, ko se je podnebje ustalilo. Ostankov človeških kosti od tu ne poznamo, ohranila pa so se preprosta kamnita orodja, ki jih je človek naredil z namenom pomagati si pri vsakdanjih opravilih. Odkrita so bila v Jami pod Herkovimi pečmi na grebenih Kozjaka v Vasi pri Remšniku, na zahodnem pobočju grape potoka Radelce. Jama leži na 850 m n. v., dolga je 120 in globoka 11 m in je nastala v enem od apnenčastih čokov na pobočju nad kmetijo Herk. Je vodnega nastanka, pred današnjim vhodom, ki je obrnjen proti vzhodu, se je zato naredil velik skalni podor.

Srečko Brodar, pionir slovenskega naravoslovja, ki je v 30. letih 20. stoletja uspešno odkril in raziskal visokogorsko postojanko Potočko zijalko na Olševi in jamo Špehovko nad Hudo luknjo, je leta 1939 prvo sondiranje izvedel še v Jami pod Herkovimi pečmi. Na Remšnik je prišel na povabilo Franja Baša, geografa in etnografa iz Maribora. Brodar je pri vhodu v jamo v testnem jarku odkril šestnajst obtolčenih prodnikov iz belega grobozrnatega kvarcita. Na podlagi primerjav iz jame Drachenhöhle v dolini Mure na avstrijskem Štajerskem je najdbe pripisal kulturi aurignacien (začetek mlajšega paleolitika) oz. obdobju, ko je bila obljudena Potočka zijalka.7

Revizijsko raziskavo Jame pod Herkovimi pečmi je v letih 1977–1979 izvedel biolog in arheolog Franc Osole. Preiskal je ves vhodni del jame in v 2,5 m debelem sedimentu odkril dve pleistocenski plasti.8 Le dvanajst zbranih kamnitih orodij je kazalo znake človeške obdelave (slika 1). Uspešnejši je bil pri zbiranju favnističnih ostankov. Poleg jamskega medveda in alpskega svizca je odkril še ostanke kosti, ki pripadajo štirinajstim živalskim vrstam in dvema podvrstama.9 Jama pa je bila v prvi vrsti medvedji brlog. Poleg bolj razširjenega jamskega medveda vrste Ursus spealeus se v jami pojavi še primitivnejša vrsta medveda Ursus deningeroides (slika 2). V Sloveniji edinokrat prav v jami Herkove peči.10 Najmanj je bilo ostankov rjavega medveda Ursus arctos. Na podlagi proučevanj je Osole kulturo Jame pod Herkovimi pečmi označil za srednjepaleolitsko.

Med raziskavami je Osole našel piščal jamskega medveda, na kateri so bili ohranjeni nekaj centimetrov dolgi urezi, ki so lahko posledica raztelešenja. Še zanimivejši je ostanek leve medvedje nadlaktnice, ki ima takoj za sklepno glavico ohranjeno umetno (?) narejeno okroglo luknjo.

Luknje na kosteh so pri nas tesno povezane z aurignaciensko kulturo, saj jih je bilo veliko najdenih v obeh izrazito aurignacienskih postajah Potočki zijalki in Mokriški jami, za kateri so značilne še najdbe koščenih konic.

11 Izbor artefaktov je naredil Matija Turk. Za pomoč pri posredovanju gradiva se zahvaljujeva Poloni Bitenc.

Slika 1: Domnevno obdelani artefakti iz Jame pod Herkovimi pečmi. Foto: Tomaž Lauko. Predmete hrani Narodni muzej Slovenije. 11

12 Izbor kosti je naredil Matija Križnar, ki je tudi določil vrsto medveda.

Slika 2: Jama pod Herkovimi pečmi. Kostni ostanki medvedov vrste Ursus deningeroides Foto: Matija Križnar. Primerke hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.12

13 Brodar 2009, str. 304.

14 Blaznik 1986, str. 276.

15 Račnik 2003, str. 66.

16 Račnik 2003, str. 66.

17 Mele 2007, str. 17.

18 Šašel omenja, da je imela sekira toporiščno luknjo (Šašel 1954, str. 154). Od leta 2015 je del stalne zbirke v Kovaškem in gasilskem muzeju na Muti. PM Maribor, inv. št. A 43.

19 Baš 1930, str. 225; Baš 1931, str. 143; ANSl 1975, str. 308. Kopača je bila najdena na naslovu Spodnja Kapla 151 na nadmorski višini 600 m.

Na podlagi navedenega sta danes uveljavljeni stališči Srečka in Mitje Brodarja, ki govorita o dataciji enotne mlajše paleolitske zapuščine iz Jame pod Herkovimi pečmi v obdobje otoplitve (interstadial), v obljudenost Potočke zijalke, v čas lovcev in nabiralcev.13

Kmetija Herk se v pisnih virih prvič omenja 1458. leta.14 V zvezi s Herkovimi pečmi se je ohranilo ustno izročilo o žalik ženah oz. vilah, ki so živele v jamah in pomagale Herku sejati bob.

To izročilo pravi, da je v Prčkovih pečinah na Radelci precej velika podzemna jama, v kateri so v starih časih prebivale žalik žene. Običajno imenujejo ljudje ta kraj kar Herkove peči. Votlina je bila včasih širša in višja in na tem mestu je mogoče videti okamenele žene, ki molzejo in predejo. In zakaj so okamenele? Najmlajši žalik ženi se je Herk zasmilil, zato mu je začela svetovati in napovedovati. Žalik žena je bila pri Herku že tako priljubljena, da je vsako jutro hodila ležat k njemu v posteljo. A ko ji je enkrat gospodinja v posteljo namestila kito, ki ji je visela do tal, je ni bilo več nazaj. To se je zgodilo zaradi dotika ženske roke, pri tem je v celoti okamenel tudi dom v jami.15

V jami naj bi leta 1833 neimenovani Nemec tri tedne zapored kopal in iskal veliko mizo in na njej veliko zlato kroglo, žal neuspešno.16

Plodne ravnice ob Dravi

Človek je začel gojiti žitarice šele, ko so se po koncu zadnje ledene dobe spremenile podnebne razmere. Za posevke žita so morali najti primerna polja ali pa v ta namen izkrčiti gozdove. V obdobju mlajše kamene dobe, ki se je začela okoli leta 6000 pr. Kr., so na območju med Pohorjem in Kozjakom že ohranjeni prvi materialni dokazi. Slučajno odkrita kamnita orodja ostajajo edini dokaz o prisotnosti pradavnih poljedelcev, ki so začeli obdelovati obdravske ravnice. Nova orodja so izdelovali iz trdih kamnin, dodatno so jih obdelali z glajenjem. Na tak način so izdelali kamnite sekire, dleta, kopače (motike) in kladiva. V nekatera orodja so zvrtali luknje, ki so bile namenjene za pričvrstitev lesenega ročaja, druga so na ročaje kar privezali. Arheologi so z eksperimentalnimi tehnikami ugotovili, da je za ročaj najprimernejši les jesena, belega gabra, javorja ali jerebike. Če so ročaj na orodje privezali, so to naredili z živalsko kito ali kožo, lahko pa so uporabili tudi rastlinsko ličje.17 Les in koža sta v dolgih stoletjih sprhnela, kamnito orodje pa se je skoraj nespremenjeno ohranilo do danes. Posamezno orodje kaže le znake obrabe ali pa se je zaradi uporabe prelomilo. Na ozemlju med Trbonjami in Podvelko je do sedaj znanih in objavljenih šest kamnitih orodij.

20 Pahič 1983, str. 189. Najdišče se nahaja na 860 m n. v., na parceli št. 482/3, k. o. Javnik.

21 KLDB 1937, str. 146.

Že leta 1909 so pri Trbonjah našli ploščato sekiro, izdelano iz serpentinita.18 V Spodnji Kapli, v hribovitem svetu Kozjaka, so okoli leta 1930 našli kamnito kopačo s toporiščno luknjo, pripisano mlajši kameni dobi.19 Franjo Baš je napisal, da so jo odkrili v Pušnikovem sadovnjaku (po domače Doršnik). Najdba takega orodja v hribovskem svetu dokazuje obljudenost in nakazuje poselitev območja že v mlajši kameni dobi. Samo 3 km stran so na Javniku pri gradnji počitniške brunarice in tik pod površino našli del kamnite kopače iz serpentinita (?), ki naj bi bila tja prinesena, saj je bilo na istem mestu najdenih še nekaj srednjeveških in novodobnih najdb. Pahič je zato domneval, da prvotno nahajališče sekire najbrž ni daleč.20 V Krajevnem leksikonu Dravske banovine je omenjeno še eno prazgodovinsko orodje, podobno »neolitski sekiri iz železne dobe«,21 ki se nanaša na najdišče Zgornja Kapla. Kapla je bila torej

22 Pahič 1984, str. 13.

23 Pahič 1984, str. 18.

24 Za podatke iz stare inventarne knjige se zahvaljujeva Marku Meletu. Prevedla Lea Knez.

v predkovinskih dobah precej obljudena, morebiti bi lahko tu iskali prve zametke poselitve. Prvi ljudje naj bi se priselili ob Dravo iz pokrajine ob avstrijski Solbi/Sulm, torej iz smeri severa in čez Kozjak.22

Na Radeljskem polju so preluknjano kopačo odkrili med oranjem leta 1933. Najditelj ali lastnik jo je nekaj let zatem podaril graškemu deželnemu muzeju, kjer jo je Pahič še lahko dokumentiral.23 Danes velja za izgubljeno oz. založeno, ohranila sta se zapis in risba kopače v stari inventarni knjigi graškega deželnega muzeja (slika 3).24 Tam piše, da je bila kopača izdelana iz svetlega serpentinita, navedene so mere in opomba, da je bila zaradi uporabe (sekanja) odlomljena in da jo je 19. januarja 1939 muzeju podaril Richard Z.

25 Šašel 1954, str. 158; Pahič 1968, str. 11.

26 Šašel 1954, str. 159.

27 Kovačič 1926, str. 5; KLDB 1937, str. 157.

28 Pahič 1968, str. 50.

29 Kiszter et al. 2015, str. 64, 65, sl. 13.

O kamniti sekiri so poročali tudi iz Vuzenice. Pri svojem stricu jo je videl danes že pokojni prof. Josip Mravljak, vendar se ne ve več, niti kakšna je bila niti kje točno je bila najdena.25 Povezava z Vuzenico naj bi bila cesta s Pohorja, ki se sklada z živinskimi goni iz Slovenj Gradca v Vuzenico.26

Sklepamo lahko, da so se ljudje od neolitika dalje že naseljevali na terasi pri Trbonjah ter na Mučkem in Radeljskem polju. S kopačami so obdelovali prva polja, ob tem pa raziskovali višje ležeča območja. Za izdelavo orodij so večinoma izbrali zelenkast serpentinit, za katerega je značilno, da je dobro odporen na udarce. Drugo ime zanj je kačja kamnina, saj po videzu spominja na kačje luskine. Dostopnost kamna v prodiščih ob Dravi in v njenem zaledju ter njegova trdnost sta botrovali dolgotrajni uporabi kamnitega orodja še v bronasto in železno dobo. Prav Pohorje in Kozjak sta s prevladujočimi magmatskimi in metamorfnimi kamninami pravi zaklad trdnih prodnikov, iz katerih je prazgodovinski človek lahko izdeloval orodje, ki ga je potreboval pri svojem delu.

V starejšo železno ali celo mlajšo bronasto dobo bi sodilo grobišče, o katerem se je ohranil podatek, ki pravi, da so severno od Remšnika in Radlja po »ondotnem hribovju in širokih jarkih« naleteli na mnoge grobove v kamnitih koritih. V njih naj bi odkrili črepinje in zdrobljene bronaste predmete. Hranijo jih v Avstriji.27 Nekateri domnevajo, da je najdišče že na avstrijski strani.28 Pred kratkim je bila nedaleč čez mejo na vzpetini Montekogel (633 m n. v.) z zračnim laserskim skeniranjem odkrita prazgodovinska naselbina.29

Slika 3: Detajl inventarne knjige iz muzeja Universalmuseum Joanneum, kjer je pod inventarno številko 15.118 opis kamnite sekire, najdene na Radeljskem polju.

30 Pahič 1984, str. 14.

31 Pahič 1968, str. 49.

32 Zbrano pri Pahič 1991, str. 100–102, 106–112.

33 Knabl 1851, str. 181. Prevedla Lea Knez.

34 Knabl 1851, str. 181. V graškem Joanneumu se je ohranil dokument (UMJ-ARCH_JA_0_1882_83_1) z datumom 13. 7. 1882. Avtor zapisa glede nakupa novca Ptolemeja VIII. ali IX. je Gustav Budinsky. Novec je bil v lasti gospoda Stopperja, najden je bil leta 1850 ob gradnji ceste na desnem bregu reke Bistrice. Prevedla Lea Knez. Spletni vir: http://www.interarch-steiermark.

»Ki poseduje velik teritorij«

Rimsko obdobje je za Radlje z okolico že precej bolje izpričano. V prvih stoletjih našega štetja je avtohtoni živelj na terasah ob Dravi vztrajal in se hkrati premešal z novimi prišleki. Radlje so v prvih stoletjih po Kr. spadale v provinco Norik, ležale so na mejnem območju med dvema upravnima teritorijema, agrom dveh municipijev Celeje/Celje in Flavije Solve/Lipnica (slika 4). Rimljani so k nam prodirali ob osvajanju novih ozemelj, vojski so sledili trgovci in obrtniki. Za hitre premike so uporabljali utrjene ceste in plovne reke. Povezava s severom je domnevno potekala preko Radlja.30 Če to drži, bi to lahko bila trasa sedanje ceste ali stara, ki je tlakovana s kamni in so jo uporabljali še v srednjem veku. Potekala je od dominikanskega samostana in ji lahko mestoma sledimo še danes. Prelaz bi lahko bil v rabi že v prazgodovini.31

Slika 4: Zemljevid južnega dela rimske province Norik. ZRC SAZU; Inštitut za arheologijo.

O rimski cesti po Dravski dolini najdemo več zapisov, z njo sta se največ ukvarjala zgodovinar Franc Ferk iz Gradca in Stanko Pahič, kustos mariborskega pokrajinskega muzeja.32 Prva notica razkriva odsek rimske ceste na Muti. Knabl je podrobneje opisal močan naliv v spodnjem trgu na Muti leta 1846, kjer je bil zgrajen nov most in sta lahko gospoda mestna redarja Veinhaupt in Laurenchich na sprani cesti jasno videla ostanke rimske ceste.33 Sodeč po teh opisih, cesta ni vodila čez hrib, na katerem je zgornji trg, ampak pod njim. Pozno jeseni 1850 so na Muti našli še zakladno najdbo rimskih novcev, in govorice o razsutem zakladu so se razširile s svetlobno hitrostjo. Novce so si med seboj razdelili cestni delavci, samo dva primerka sta prišla v zbirko novcev muzeja v Gradcu.34 Bronasti novci so bili kovani v času ptolemejskih vladarjev in rimskih cesarjev Trajana, Marka Avrelija in Galijena.35 V povezavi z Mučkim poljem se v literaturi omenja še leseno36 oz. belo mesto.37 Na rimske sledove so naleteli še v cerkvi sv. Marjete na Muti.38

eu/sl/podatkovna_zbirka/arhivalije/podrobnosti. html?item=df5dea4f-1301-e1cd-1e38-53abec320a2f.

35 Mihelič et al. 2015, str. 36.

36 Ferk 1897, str. 30ss. Porušili naj bi ga Turki, omenja »stari Maribor«, območje leži severno od Karavaninga, Pahič 1991, str. 112.

37 Izraz povzema Šašel po Mravljaku, Šašel 1954, str. 155.

38 Spletni vir: http://www.interarch-steiermark.eu/ sl/podatkovna_zbirka/najdisca/podrobnosti. html?item=a8400c21-ab20-b1e7-201f-553dfe6fbc99.

Tu pa so še številni arheološki predmeti iz privatne Repnikove zbirke, ki bi lahko dodatno osvetlili dogajanje v rimskem času na območju Mučkega polja z okolico. Žal ne poznamo njihovega izvora.

39 Kovač 2009, str. 168.

40 Pahič 1983a, str. 246.

41 ANSl 1975, str. 298, 309.

42 ANSl 1975, str. 275; Pahič 1968, str. 49, navaja kot najdišče griček v dravskem gozdu.

43 Podatke o Pahernikovi posesti je posredovala Alenka Verdinek iz KPM, Muzeja Radlje ob Dravi, za kar se ji na tem mestu lepo zahvaljujeva.

44 Zaključna ploščica na opečnati strehi.

Dejanski potek ceste nakazujejo izsledki raziskav na Muti leta 2007,39 ki potrjujejo domnevo, da je trasa rimske ceste res potekala po dolini, po levem bregu Drave in čez spodnji muški trg. Izkopavanja ob gradnji novega supermarketa Tuš Muta so razkrila še ostanke rimske stavbe, kar so potrdile pripadajoče najdbe, ki jih je vodja izkopavanj Otmar Kovač datiral v drugo polovico 1. do prve polovice 2. stoletja po Kr.

Pahič je leta 1982 dokumentiral profil starega kolovoza v Spodnji Vižingi, za katerega je domneval, da bi lahko bil ostanek rimske ceste.40 Žal arheoloških najdb, ki bi to potrdile, na tem odseku ni odkril. Na drugem koncu so v Breznu na vzhodnem delu vasi na pobočju nad sedanjo prometnico odkrili del rimske ceste.41 To bi lahko napeljevalo na misel, da je rimska cesta tod prav tako potekala približno po trasi sedanje ceste. Ko govorimo o rimski cesti, je bila ta v prvi vrsti tovornega značaja.

Še več rimskih najdb govori o poseljenosti Dravske doline v antiki. Nenavaden predmet je bil najden davnega leta 1877. Gre za lončeno koroplastiko oziroma figuro iz terakote z upodobitvijo leva (slika 5). Odkrili naj bi jo v rimskem grobu ali celo gomili. Kot najdišče se omenja Pahernikov gozd (Pachernwald).42 Pahernikova gozdna posest je v drugi polovici 19. stoletja obsegala Praznikarjevo, Neuwirthovo (Vuhred, Sv. Anton na Pohorju) in Črnkovo posest v Orlici. Vse tri posesti ležijo na desnem bregu oz. južno od Drave. V tem času je bil lastnik gozdov Franc Pahernik (1806–1890),43 drugo gozdno posest so Pahernikovi pridobili kasneje. Levja maska bi lahko bila antefiks,44 vendar njena povezava z grobom in velikost bolj kažeta v prid koroplastike ali kalupa. Ohlapno jo lahko datiramo v 2. stoletje po Kr.

45 Ferk 1896, str. 15.

46 Pahič 1984, str. 17; Šašel 1954, str. 159. V celovškem muzeju, kjer bi naj te najdbe hranili, so založene.

Dve rimski gomili se omenjata še jugovzhodno od cerkve Device Marije na Kamnu, vzhodno od Vuzenice,45 zabeleženo je tudi odkritje še nekaj grobov v neposredni bližini te lokacije v letih 1859 in 1860, ko so gradili prvo železniško čuvajnico.46 Poraja se vprašanje, kako so v rimskem času prečili Dravo. Po vodi, po kopnem čez Pohorje ali čez most nekje pri Dravogradu?

Slika 5: Sprednja in zadnja stran rimske figure leva iz terakote, najdene v Pahernikovem gozdu. Hrani: muzej Universalmuseum Joanneum.

47 Djura Jelenko, Visočnik 2006, str. 377–378.

Iz Radelj in bližnje okolice izvira več rimskih kamnitih spomenikov, ki so nekoč bili nagrobniki. Nagrobno ploščo za Gaja Julija Cisiaka so našli leta 1827, vzidano v zahodni steni podružnične cerkve sv. Ilja v Zgornji Vižingi, kjer je še danes vzidana na levi strani zahodne stene zvonika.

Nagrobna plošča, narejena iz vzhodnoalpskega marmorja, ima osemvrstično napisno polje.47 Na tem lepo ohranjenem spomeniku najdemo celo paleto latinskih in keltskih imen. Datiramo ga lahko v drugo polovico 1. stoletja po Kr. Prevod se glasi: Gaju Juliju Cisiaku, Akcisovemu sinu, in ženi Devognati, Ationovi hčeri. Sinova Flor in Valerij ter hči Brogimara so dali postaviti (nagrobnik) za življenja.

Kot zanimivost izpostavljamo ime Brogimara, ki se nekajkrat pojavlja v Panoniji, v Noriku je znan le ta primer. Prvi sestavni člen brog- je v imenu keltskega ljudstva Alobrogov, pri Cezarju omenjenih Latobrigih in tudi na lončku iz Spodnje Hajdine; pomeni pa mejo, teritorij. Maro-, ki je eden najpogostejših sestavnih delov keltskih imen, pomeni velik. Ime bi torej označevalo nekoga, »ki poseduje velik teritorij«. Lepo oblikovane črke, prvo ime (praenomen) Gaius in družinsko ime Iulius kažejo, da je pokojnik prejel rimsko državljanstvo najverjetneje v obdobju julijsko-klavdijskih cesarjev. Sinova sta dobila že latinski imeni, hči še keltsko.

48 Knabl 1855, str. 136. Drugačno navedbo zasledimo pri Mucharju, ki poroča, da so ploščo odkrili pri vodnjaku v Radljah, Muchar 1846, str. 397. Lokacijo najdbe je na zemljevidu označil Pahič 1983a, str. 246.

49 Djura Jelenko, Visočnik 2006, str. 377.

Nagrobno ploščo za Ganika so odkrili na polju Johanna Eichholzerja med cesto in reko Dravo leta 1832, jugovzhodno od trga (slika 6). Na eni svojih antikvariatskih ekskurzij v Radlje jo je pri mostu »prostoležečo« našel arhivar dr. Wartinger. Pozneje jo je skupaj s posestvom pridobila družina Beuk, ki je kamen vzidala v svojo hišo, vendar ga je kasneje prepustila zgodovinskemu društvu, to pa ga je 10. septembra 1855 že prvič razstavilo v lapidariju graškega muzeja.48 Preprosta marmorna plošča ima v zgornji polovici trivrstični napis. Prevod se glasi: Ganiku, Manovemu sinu, so za življenja (nagrobnik) postavili sinovi in hčere.

Gannicus je germansko, Mannus pa domnevno keltsko ime. Spomenik lahko datiramo v 2. ali 3. stoletje po Kr.49

Slika 6: Nagrobna plošča za Ganika. Hrani: muzej Universalmuseum Joanneum. Foto: Tomo Jeseničnik.

50 Nekateri viri navajajo, da gre za skupno najdišče obeh kamnov: Mihelič et al. 2015, str. 45, sl. 13.

51 Djura Jelenko, Visočnik 2006, str. 348, 373.

52 Djura Jelenko, Visočnik 2006, str. 387–388.

Rimske kamnite marmorne spomenike poznamo še z Mute. V rotundi sv. Janeza je vzidan pokrov pepelnice ali čelo grobnice v obliki edikule z orlom. Drugi kamen – preklado so našli ob povodnji leta 1850 nad zakladno najdbo ptolemejskih in rimskih novcev.50 Na prekladi, ki je izgubljena, sta se ohranili vklesani črki L in S. V pragu glavnih vrat v cerkvi sv. Petra na Ribičjem pri Muti je trenutno povsem zazidan odlomek nagrobne plošče z vsaj sedemvrstičnim napisom, ki pa je težko berljiv.51 Nagrobna stela za Lucija Venonija je bila odkrita že leta 1962 v Vuzenici ob cesti proti Dravi. Ime je keltsko, bogato okrašena stela je datirana v 2. stoletje po Kr.52

Arheologinja Mihela Kajzer in restavrator Stanko Gojkovič iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, sta maja 2011 ob arheološkem konservatorskem nadzoru ob gradnji radeljske obvoznice, ki poteka južno od naselja, odkrila osamljen rimski grob (slika 7). Ob ogledu gradbenih del sta bila odkrita dva vkopa. Prvi vkop je bil rimskodobni žgani grob, drugi je bil prepoznan kot manjša novodobna odpadna jama. Po končani reševalni raziskavi je bilo najdišče vpisano v Register nepremične kulturne dediščine Slovenije pod evidenčno številko (EŠD) 29645. Dobilo je ime Radlje ob Dravi – arheološko najdišče Ob obvoznici. Najdba groba in situ je pomembna, saj so v rimskem času grobišča postavljali poleg ceste, in bi lahko ta najdba posredno nakazala potek ceste. Žal širši pregled okolice ni dal podatkov o morebitnem grobišču (slike 7, 9, 11).

Slika 7: Terenski posnetek rimskega groba z najdišča Radlje ob Dravi – arheološko najdišče Ob obvoznici. Foto: Mihela Kajzer.

53 Kajzer Cafnik 2013, str. 228–229.

Vrh odkritega rimskega groba je ležal 30 cm pod travnato površino, ohranil se je do debeline 35 cm. Dokaz, da je to rimski žgani grob, so odkriti drobci prežganih kosti, močna sled žganine ter odlomki različne rimskodobne lončenine in bronastih predmetov. Plani ženski žarni grob je, po najdbah sodeč, možno datirati v 1. stoletje po Kr. V grobu so se ohranili deli dveh enoročajnih vrčev, odlomki trinožne posode in okrašenega lonca ter deli še dveh manjših lončkov (slika 8). Med najdbami pa so zanimivi predvsem odlomki dveh bronastih okrasnih zaponk.53 Te so se uporabljale za spenjanje obleke, imenujemo jih tudi fibule. Beseda je izpeljana iz glagola figo, figere, fixi, fixum in pomeni zapeti oz. združiti dva dela. Lahko jih primerjamo z današnjimi broškami.

Prvo zaponko lahko opredelimo kot noriško-panonsko fibulo s krilci (slika 8: 8), druga je manjša profilirana fibula (slika 8: 7). Noriško-panonska fibula s krilci verjetno pripada tipu Almgren 238f. Fibule tega tipa so značilne za rimsko ozemlje Iuvavum (današnji Salzburg) in sosednje regije province Recije. Tam jih datirajo celo v klavdijsko obdobje.

54 Najdbe so na ogled v KPM, Muzeju Radlje ob Dravi.

55 Peitler 2015, str. 289. Pri novcu Tacita Antoninijana se kot najdišče omenja Radlje ob Dravi, Kamen. Mogoče gre za območje marenberškega gradu, ki se v virih pojavlja z imenom Kamen oz. Stein, saj stoji na skalni vzpetini nad trgom Radlje.

56 Omenjata se dve letnici: 1883 ali 1893 (Račnik 2003, str. 19, 33).

57 Račnik 2003, str. 32.

58 Račnik 2003, str. 33.

59 Račnik 2003, str. 19, 50. Odcep rimske ceste preko Remšnika in omembo mitnice zasledimo v cerkveni kroniki, kamor jo je zapisal župnik Jurij Žmavc.

60 Račnik 2003, str. 52.

Najdba groba, kamnita spomenika in posamične najdbe govorijo o večstoletni rimski poselitvi. Ali so to ostanki podeželske pristave, t. i. vile rustike, ali manjšega zaselka, bodo lahko razkrile le nove arheološke raziskave.54

Iz Radelj so znane še posamične najdbe novcev rimskih vladarjev Vespazijana in Tacita Antoninijana.55

Bogato ustno izročilo, povezano s preteklimi obdobji, je odkrival tudi Marjan Račnik, ko je pisal o svojem ljubem Remšniku. V župnijski kroniki je našel tale zapis o kopanju pod kapelico na Fančejevem vrhu, pod katero je neimenovani radovednež dejansko našel zidano rakev (?).

Neki avanturist je leta 188356 pod kapelico izkopal rov. Verjetno na podlagi stare zgodbe, da je bila v temeljni kamen kapele nad grobom nekega grofa vzidana »kepa zlata«.57 Dogajanje je budno spremljal takratni župnik Jurij Žmavc in vse vestno zapisoval v župnijsko kroniko: »V nekterih dneh je preril pod kapelo, a zopet ni bilo nič. Naslednje še predere močen zid in tukaj našli smo na štiri vogle gladko sezidano klečinko. Bila je polna peska, zemlje in drobnega kamenja. Pustil sem popolnoma sesnažiti in klečinka bila je 2 m visoka, 63 cm globoka in blizu tako široka. Poročal sem gospodu Francu Ferku, profesorju v Gradcu, ki se posebno peča s starorimskimi rečmi, rimskimi grobi in cestami.«58

Drugo izročilo za Remšnik pravi, da so po nekdanji rimski cesti mimo cerkve sv. Urbana in čez Radelj vozili blago v Eibiswald/Ivnik. Ob cesti pod cerkvijo sv. Urbana je bila velika gostilna, njen lastnik pa je bil bogat mož. V kleti naj bi bil skrit zaklad. Skrinjo, polno denarja, naj bi tam pustili samostanski ljudje, bežeči pred sovražniki.59

Ustno izročilo, menda bolj poznano na drugi strani meje med Avstrijci, pa pravi, da naj bi na mestu cerkve sv. Pankracija obstajala rimska postojanka ter pogansko svetišče. Leta 1532 naj bi cerkev požgali Turki.60

Slika 8: Radlje ob Dravi - Ob obvoznici, najdbe iz rimskega žganega groba, 1–6 keramika, 7–8 bron. Risba: Mihela Kajzer.

61 Knabl 1851, str. 182–183.

62 Kajzer Cafnik et al. 2016, str. 231.

63 Za podjetje Gearh d.o.o. iz Maribora jih je opravil Branko Mušič.

Srebrni pločevinasti novci

Med srednjeveškimi najdbami Knabl navaja, da so v Radljah, kakšne pol milje južno od tamkajšnjega trga, šolarji ob zahodnem vznožju hriba, kjer stojijo ruševine bivšega samostana, v glinenem loncu našli veliko količino srebrnih pločevinastih novcev (bracteati). Opredeli jih kot avstrijske, salzburške in bavarske. Samo sedemnajst novcev je bilo izročenih v zbirko novcev muzeja Joanneum. Istočasno so bili izkopani tudi lepi primerki kristaliziranih granatov in so bili vključeni v muzejsko mineralno zbirko.61

Nad Radljami so ohranjene mogočne razvaline gradu Marenberg (Mahrenberg). Grad je kot Castrum ad lapidem prvič omenjen v šentpavelski listini med letoma 1193 in 1220, ko naj bi ga pozidal Albert Trušenjski. Leta 1251 je prvič omenjen kot »Merenberch castrum«. Grad so leta 1480 razdejali Turki, leta 1574 ga je požgala strela, leta 1697 je pogorel in ga niso več obnavljali. Prvotni romanski stanovanjsko-obrambni stolp so lastniki kasneje večkrat obnavljali in utrjevali. Zavarovan je bil s trinadstropnim bergfriedom, obzidjem s stolpi, cvingerjem (medzidje) in obrambnim jarkom. V renesančni dobi so vhod v predgradje okrepili z mogočno bastijo.62 Leta 2012 so bile v okviru projekta Razvaline gradu Mahrenberg izvedene predhodne geofizikalne raziskave z geoelektrično upornostno ter georadarsko metodo.63 Meritve so pokazale razmeroma jasno tlorisno ureditev nekdanjega gradu z notranjo razporeditvijo prostorov (slika 10).

64 Kajzer Cafnik et al. 2016, str. 232–233.

Ob očiščevalnih in gradbenih delih so leta 2013 potekale še arheološke raziskave pod vodstvom Otmarja Kovača.64

65 Mihelič Pogorelčnik, Djura Jelenko 2021.

Arheologinji Saša Djura Jelenko in Anja Mihelič Pogorelčnik iz Koroškega pokrajinskega muzeja sta v letih 2017 in 2018 raziskovali v centru Radelj. Izkopavanja niso dala pozitivnih arheoloških kontekstov. Uspešnejši sta bili ob raziskavah cerkvenega trga ob cerkvi sv. Mihaela, kjer sta v letih 2019 in 2020 potrdili že znano, da je namreč pokopališče segalo dlje proti zahodu, vendar je bilo zaradi mlajših posegov že močno degradirano, grobne jame pa zelo poškodovane in celo neprepoznavne. Ob cerkvi so nehali pokopavati leta 1903. Nekaterih grobov niso prekopali. Redke najdbe, predvsem devocionalije, so datirane v pozni srednji in zgodnji novi vek.65

Slika 9: Radlje ob Dravi – arheološko najdišče Ob obvoznici. Načrt: PISO.

Slika 10: Rezultati georadarske metode. Horizontalni rezi radarskih odbojev na globini približno 1 m pod današnjo površino. Črne linije ponazarjajo izrazite radarske odboje na mestu dobro ohranjenih zidov. Načrt: Branko Mušič.

Slika 11: Radlje ob Dravi – arheološko najdišče Ob obvoznici. Dokumentiranje rimskega groba. Foto: Stanko Gojkovič.

Sakralna kulturna dediščina Radelj in okolice

Izvleček

Sakralna kulturna dediščina

Radelj in okolice

Nina Nahtigal

Univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, konservatorska svetovalka Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor Slomškov trg 6, 2000 Maribor nina.nahtigal@zvkds.si

Dravska dolina leži med Pohorjem in Kozjakom. Poselitev doline, ki sega v starejšo kameno dobo, se je razvila v širših delih doline ob reki. Večina krajev je nastala v dolini – tako tudi Radlje ob Dravi, ki se prvič omenjajo v 12. stoletju. Reka Drava je tudi cerkvenoupravno med letoma 811 in 1751 razmejevala naše ozemlje. Dravska dolina je pomembneje stopila v zgodovino šele v zvezi s šentpavelskim samostanom, ki je bil ustanovljen leta 1091 v Labotski dolini. Samostan je močno koloniziral dravski svet in premagal do takrat neprehoden dravski gozd – s tem pa odprl tudi pot trgovanju in pričetku razvoja dravskega sveta. Samostani so bili nosilci verske, umetnostne, kulturne in izobraževalne dejavnosti, z gradnjo cerkva pa so spremenili kulturno podobo naše krajine. Cerkve, kapele, znamenja in druga sakralna dediščina, ki je nastala v Radljah in okolici ter na pobočjih Pohorja in Kozjaka, pomenijo pomembno kulturno dediščino doline in širšega prostora ter so odraz tako kulturno-umetniških ambicij kot tudi vsakdanjega življenja na tem območju.

Ključne besede

Radlje ob Dravi, Dravska dolina, sakralna kulturna dediščina, zgodovina

Radlje so nastale v širšem delu Dravske doline, v Mučko-Radeljski kotlini, na severnem robu širokega Radeljskega polja.

Reka Drava, največji vodotok pokrajine, iz Avstrije k nam priteče v okolici Dravograda. Dolina je na zahodu hribovita s stranskimi, globoko vrezanimi dolinami, proti vzhodu pa z gričevji prehaja

Sliki 1, 2: Dravska dolina. Vir: Wikipedija.

Slika 3: Upodobitev Radelj iz začetka 18. stoletja s samostanom na levi in cerkvijo sv. Mihaela na desni, skica nemškega slikarja in graverja Friedricha Bernharda Wernerja. Vir: Jože Karlatec, Zgodovina Radelj, tipkopis, Radlje 1969.

v obsežno ravnino Dravsko-Ptujskega polja. Reka je ujeta med hribovjema Kozjak na severu in Pohorjem na jugu. Hriboviti deli so prekriti z obsežnimi gozdovi, travniki in pašniki, v dolini pa so ob cestah in železnici nastala večja naselja.

Drava večino svojega toka teče v soteski. V ozkih delih doline, kjer je ob reki prostor le za cesto in železnico, je poselitev skromna. Kjer pa je dolina širša in kjer so v preteklosti zaradi delovanja ledenikov in erozije nastale terase, je zaradi ugodnih razmer poselitev gostejša.

Poselitev Dravske doline je bila v preteklosti zaradi zaprtosti in nedostopnosti območja skromna. Prve naselitve so bile na območju starejših predslovanskih naselij, antičnih prometnih poti in naselitveno ugodnih predelov. Nato so bila naseljena prisojna območja Kozjaka, v 11. stoletju pa se je začela nižinska kolonizacija srednje Dravske doline. V 13. stoletju ji je sledila višinska kolonizacija, a so v 15., 16. in 17. stoletju opuščali kmetije na najvišjih in neugodnih legah. Prebivalstvo je doseglo višek v 19. stoletju.

V dolini so nastala večja naselja: Radlje, Vuzenica, Vuhred, Muta, Selnica in Ruše. Zunaj doline je bilo le malo večjih naselij, nastala so kot farna središča ali zaradi razvoja neagrarnih dejavnosti.

Na zgodnji nastanek nekaterih naselij v Dravski dolini kažejo njihova krajevna imena, njihova gručasta oblika, parcelacija polj na grude, zgodnja omemba županov, ohranitev starega cestnega omrežja in imena patronov prvih cerkva. Dravska dolina je imela tudi pomembno prometno vlogo – v 19. stoletju so skozi dolino speljali cesto, leta 1863 pa je bila zgrajena železniška proga Maribor–Celovec. Povzročila je propad splavarstva in tovorništva, dala pa zagon industrializaciji doline.

Slika 4: Franciscejski kataster za Štajersko okrog leta 1825. Spletni vir: Arhiv RS: http://arsq.gov.si/Query/ detail.aspx?ID=208668 (23. 8. 2021).

Slika 5: Radlje okoli leta 1905, razglednica. Vir: spletna stran europeana.si, Univerza v Gradcu.

Slika 6: Pogled na trg Mahrenberg med letoma 1904 in 1908, razglednica. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 7: Zemljevid Radelj z okolico iz leta 1938.

Vir: Hrovat 1939, str. 2–3.

Prvi prebivalci so se na območju Dravske doline pojavili ob koncu starejše kamene dobe, vendar je iz tega obdobja zelo malo ohranjenih predmetov. Ker je bilo najdenega tako malo arheološkega materiala, lahko sklepamo, da je bila prazgodovinska poselitev v teh krajih redka. Na tem območju so se ohranile arheološke najdbe iz obdobij mlajše kamene in železne dobe. V 1. stol. n. št. so na to območje prišli Rimljani. Skozi dolino je v rimski dobi vodila cesta – iz tega obdobja so poleg ceste ohranjeni rimski kamniti nagrobni kamni. Po 4. stoletju je na tem območju spet vladala arheološka praznina. Zgodovinski viri navajajo, da so v Dravsko dolino v 6. stoletju prišli Slovani, ki so dolino naseljevali iz dveh smeri – t. i. koroški in panonski tok. Koroški poselitveni val z zahoda je prišel do Remšnika, Brezna in Podvelke, panonski val z vzhoda pa do Selnice ob Dravi in Ruš. Oba naselitvena toka je tedaj ločeval skoraj neprehoden gozd ob Dravi med Falo in Breznom – vse do 12. oz. 13. stoletja. Območje je bilo divja, neobljudena, neprehodna, z gozdom porasla soteska. Gozd ni bil le naravna, ampak tudi državna in pokrajinska upravna meja.

S podeljevanjem kraljeve zemlje samostanom in posvetnim velikašem so nastajala zemljiška gospostva, pojavila se je kolonizacija območij. S kolonizacijo so se širile meje poselitve, ta je ustvarila novo kulturno krajino in spodbujala njen razvoj. Vodilno vlogo je na tem območju imel benediktinski šentpavelski samostan, ustanovljen leta

Slika 8: Radlje ob Dravi danes. Foto: Tomo Jeseničnik.

1091. Središča gospostev, ki so jih po navadi sestavljali gradovi in k njim pripadajoče naselbine, so postala osrednji prostor uprave, sodstva, cerkvene organizacije in gospodarstva. Iz marsikaterega takšnega gospostva se je kasneje razvil srednjeveški trg ali mesto.

Radlje so bile sprva vas, ki se je razvila na območju s pomembno lego ob stari rimski cesti, speljani preko Radeljskega polja, in kasneje ob srednjeveški kraljevi cesti (t. i. via regia). Slednja je v virih v povezavi z Radljami omenjena leta 1278. Naselbina je nastala na križišču cest oz. razpotju, kjer se je pot odcepila na eni strani čez prelaz Radelj proti Ivniku (Eibiswald) in na drugi strani proti brodu čez reko Dravo.

Radlje so nastale v pokrajini, ki jo viri iz prve polovice 12. stoletja imenujejo provinca Radelach. Vas Radlje – villa Radela se prvikrat omenja v listini iz leta 1161. Kraj spada med najstarejša naselja v »marki onstran Dravskega gozda«. Radlje so postale trg leta 1286 – forum Radelach. Naselbina se je še konec 13. stoletja delila na vaški in trški del.

Starejše poimenovanje kraja se je v 13. stoletju začelo uporabljati za hribovje severno od trga, trška naselbina pa se je naslednjih 700 let imenovala Marenberg – po gradu nad trgom. Sedež marenberške gospoščine je bil namreč grad, ki ga je v 13. stoletju na pečini na vrhu hriba postavil Albert Marenberški - Trušenjski.

Središče kraja se je oblikovalo okrog cerkve sv. Mihaela. Med cerkvijo in cesto je nastal trg trapezaste oblike z vrstno parcelacijo, okoli trga so stale hiše. Na obeh

koncih trga je bilo postavljeno znamenje. Ta del se je imenoval Notranji trg. Zunanji trg pa so imenovali del kraja okoli grajske pristave (danes dvorca), ki je stala na skalnem pomolu, obkroženim z Radeljskim potokom. Ta predel je bil neke vrste trško predmestje.

Radlje so tipična srednjeveška naselbina. V letih 1476, 1480, 1529 in 1532 so pretrpele turške plenitve. V trgu sta v letih 1721 in 1727 pustošila velika požara, tako da večina trških hiš datira v 18. in 19. stoletje, Radlje pa zato dajejo videz dosti mlajše naselbine. Do danes sta ohranjena še značaj obcestnega trga in obcestni značaj parcelacije. V drugi polovici 19. stoletja je dobil trg pomembne upravne funkcije, saj je postal sedež cesarskega območnega sodišča, davčne uprave, poštne in telegrafske službe, okrajnega zastopstva, šolske nadzorne službe ter cesarskega notariata.

Reka Drava je tudi cerkvenoupravno med letoma 811 in 1751 razmejevala naše ozemlje. To mejo je leta 811 določil rimsko-nemški cesar Karel Veliki. Ozemlje severno od Drave je sodilo pod salzburško nadškofijo, ozemlje južno od Drave pa k oglejskemu patriarhatu. Tako je bil za tisočletje položen temeljni kamen cerkvene ureditve slovenskega prostora – do leta 1751, ko je papež Benedikt XIV. ukinil oglejski patriarhat.

Dravska dolina med Mariborom in Dravogradom je pomembneje stopila v zgodovino šele v zvezi z začetno dobo šentpavelskega samostana, ki je bil ustanovljen leta 1091 v Labotski dolini kot del lavantinske škofije. Samostan je kmalu v svojo last prejel veliko posesti na slovenskih tleh, najobsežnejšo tvorbo so sestavljale tiste v Dravski dolini in se širile vse do Slovenskih goric. Šentpavelski samostan je močno koloniziral dravski svet in premagal do takrat neprehoden dravski gozd – s tem pa odprl tudi pot trgovanju in začetku razvoja dravskega sveta.

Slika 9: Metropoliji Oglej in Salzburg v 9. stoletju.

Vir: Slovenski zgodovinski atlas , str. 56.

Vir: Wikipedija.

Samostani pri nas niso razvili le intenzivne gospodarske dejavnosti, ampak so s pridobitvijo župnij prispevali k oblikovanju župnijske mreže, bili so nosilci verske, umetnostne, kulturne in izobraževalne dejavnosti, z gradnjo cerkva pa so spremenili kulturno podobo naše krajine.

Marenberška župnija s svojim ozemljem je od leta 1228 spadala k lavantinski škofiji. Cerkveni prostor tako nadškofije kot patriarhata je bil zelo obsežen, in so ga s težavo upravljali. Ozemlja so zato razdelili na manjše cerkvenoupravne enote – arhidiakonate. Vodili so jih arhidiakoni. Arhidiakonati pa so se delili še na župnije. Največjega pomena za versko in kulturno življenje tega območja je bila ustanovitev prvih župnij – t. i. pražupnij in samostanov. Ozemlje severno od Drave je bilo vključeno v sistem župnij že v 9. stoletju, južno od Drave pa nekoliko kasneje. To prvotno župnijsko omrežje so v 9. stoletju s svojimi vpadi v Nemško cesarstvo uničili Madžari. Sistem župnij se je nato začel ponovno izgrajevati po letu 955 – mreža župnij je bila znova vzpostavljena v 12. stoletju.

Prvotne župnije (pražupnije) so bile izjemno obsežne. Sčasoma so se iz njih izločile teritorialno manjše župnije. Iz dravograjske pražupnije se je izločila marenberška župnija s sedežem pri cerkvi sv. Mihaela v Radljah. Župnija je prvič izpričana v dokumentu iz leta 1296, vendar je starejšega nastanka. Najstarejši marenberški župnik, ki se omenja v zgodovinskih virih, je Albrecht, zasledimo ga v listini iz leta 1296 – her Albreht der pharrer von sande Michel

Ob turških vpadih v 15. in 16. stoletju je bila poškodovana večina samostanov in cerkva na območju Dravske doline.

V osrednjem delu Dravske doline so v srednjem veku nastale tudi naslednje župnije: župnija sv. Jurija na Remšniku, župnija Marijinega vnebovzetja v Breznu, župnija sv. Marjete na Muti, župnija sv. Jerneja v Ribnici na Pohorju in župnija sv. Nikolaja v Vuzenici.

Slika 10: Samostan v Šentpavlu v Labotski dolini.

Slika 11: Podoba cerkve pred letom 1935.

Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Radelca – Cerkev sv. Pankracija

Cerkev stoji na vršnem grebenu Kozjaka, na razgledni točki na meji med Slovenijo in Avstrijo.

Po ustnem izročilu naj bi na tem mestu stal pomemben objekt, morda rimska postojanka ali pogansko svetišče. Cerkev se prvič omenja že leta 1490. Po turškem razdejanju leta 1532 naj bi cerkev znova pozidali leta 1655. Leta 1866 je strela uničila del zvonika in cerkve. Cerkev je bila nato delno pozidana leta 1882. Po nekaterih pisnih virih naj bi cerkev porušili, temelj za novo cerkev naj bi bil postavljen leta 1898, dokončana pa naj bi bila leta 1910. Zvonik cerkve so leta 1935 za potrebe turizma spremenili v razgledni stolp. Med gradnjo so naprošali obiskovalce, naj pomagajo pri nošenju kamnov za zidavo. Časopisni izrezek iz tega obdobja, ki je vstavljen v šolsko kroniko, nosi naslednje sporočilo in prošnjo: »Tako se naproša, da vsak, ki je blage volje in to telesno zmore, prinese kamen in tako spolnjuje ono grmado kamenja, ki je potrebna za zidavo. Skupno delo bo uspeh imelo ter rodilo čast in ponos našega naroda in domovine.«

Po I. svetovni vojni, ko so opravili razmejitev med Avstrijo in takratno kraljevino SHS, je meja potekala po sredi cerkve. Pri razmejitvi so namreč upoštevali katastrsko mejo med kmetoma Korankom na slovenski in Bučnikom na avstrijski strani. Od leta 1966 pa je cerkev po posebnem meddržavnem dogovoru v celoti na slovenski strani.

Po II. svetovni vojni je bil dostop do cerkve onemogočen, začela je propadati. Cerkev so v veliki meri uničevali in poškodovali tudi graničarji, ki so jo uporabljali vse do 60. let 20. stoletja. V cerkvi so kurili ogenj in jo uporabljali kot hlev za konje. Razbili so vrata, okna in žlebove, poškodovali so skodlasto streho in uničevali cerkveno opremo. Glavni oltar naj bi po pripovedovanju na svojem skednju skrival bližnji kmet – ta oltar je bil kasneje obnovljen in vrnjen v cerkev.

Po intervenciji avstrijskega ambasadorja v Beogradu je med letoma 1962 in 1966 potekala obnova cerkve, financirali pa sta jo obe državi. Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, poligonalno zaključen prezbiterij, zakristija in zvonik ob južni fasadi. Zunanjščina je preprosto oblikovana – členijo jo le okenske in vratne odprtine. Celotna cerkev je prvotno imela leseno kritino, danes cerkev pokriva opečna kritina. Vse vratnice v cerkev so sekundarne.

Notranjščina je obokana – oboke nosijo dvojni pilastri. Cerkev je enoladijska, s plitvimi kapelami ob straneh, na vzhodu pa skozi polkrožno oblikovan slavolok ladja prehaja v širok prezbiterij. V cerkvi je betonski črno-bel tlak. Oprema v cerkvi je skromna – v njej je le glavni oltar s kipom zavetnika cerkve sv. Pankracija. Nekoč so v njej stali tudi stranska oltarja sv. Aleša in Marije Matere Božje, prižnica in orgle. V cerkvi so od leta 2014 spet nameščene orgle, ki naj bi bile glede na ustno izročilo najprej v radeljskem samostanu, nato pa v cerkvi sv. Mihaela v Radljah.

Slika 12: Razglednica s cerkvijo iz obdobja med letoma 1910 in 1918. Spletni vir: dLib.si.

Slika 14: Pogled na cerkev sv. Pankracija danes. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 13: Gradnja razglednega stolpa leta 1935. Spletni vir: http://kpm.arh-deko.com/cerkev-sv-pankracija.html (23. 8. 2021).

Po obliki tlorisa in prostorskih razmerjih je cerkev tipična arhitektura iz časa barokizacije. Cerkev odlikujeta predvsem njena izjemna lokacija na vršnem grebenu na razgledni točki ter njen zgodovinski pomen.

Radelca – Cerkev sv. Urbana

Cerkev stoji na gozdni jasi severozahodno nad Remšnikom, v bližini avstrijske meje. Cerkev sestavljajo ladja z zvonikom pred zahodno fasado, zakristija in polkrožno zaključen prezbiterij. Cerkev je krita s skodlami. Notranjščina je obokana, oprema je baročna – glavni oltar je posvečen zavetniku cerkve, papežu sv. Urbanu. Na oltarju stoji kip zavetnika cerkve – svetnik je upodobljen v papeških oblačilih, s tiaro na glavi, v eni roki ima knjigo, v drugi pa papeško palico. V cerkvi so lesene podnice. Lesen je tudi kor. Cerkev je skupaj z nadstropno zakristijo, ki jo členijo okenske odprtine z lesenimi naoknicami, in stopniščnim gankom z leseno ograjo kvaliteten primer podeželske cerkve.

Poleg harmonično uglašene podeželske arhitekture cerkev odlikuje tudi samotna lega sredi nepozidanega okolja.

Slika 15: Cerkev sv. Urbana. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 16: Pogled na cerkev sv. Urbana. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 18: Cerkev sv. Mihaela leta 1925. Vir: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika.

Radlje ob Dravi – Cerkev sv. Mihaela

Cerkev je bila ustanova tamkajšnjih gospodov iz 12. ali zgodnjega 13. stoletja. Prvič se omenja leta 1251, leta 1296 pa je že opredeljena kot župnijska cerkev. Stoji na nekdanjem glavnem trgu naselja.

Sestavljajo jo ladja, triosminsko zaključen prezbiterij in zvonik ob njem ter baročni kapeli in zakristija z emporo. Zunanjščina ladje je členjena z lizenami, prezbiterij pa obstopajo visoki stopnjevani oporniki. Na prezbiteriju so ohranjena še tri visoka gotska okna s krogovičjem, četrto je bilo zazidano že pred letom 1727. Na fasadah je ohranjenih še nekaj nagrobnikov. Kritina je opečna. V cerkev vodi bogato oblikovan in profiliran kamnit portal.

Ostanki nekdanje romanske stavbe z ravnim lesenim stropom so verjetno še ohranjeni v ladji. Najstarejša dela današnje stavbe sta poznogotska mrežasto rebrasto obokan prezbiterij in zvonik iz druge polovice 15. stoletja. Glede na vire je bila cerkev v začetku 18. stoletja zelo dotrajana (naj bi se že skoraj porušila). Med letoma 1713 in 1724 so jo obnovili – ladjo so dvignili in baročno obokali, ji prizidali kapeli in ter predelali cerkveno zunanjščino razen prezbiterija in zvonika. Januarja leta 1727 je kraj prizadel požar, v njem je bila uničena tudi streha cerkve in zvonika. V drugi polovici 18. stoletja so cerkvi prizidali zakristijo z oratorijem. Obnove cerkve so izpričane v letih 1824, 1931 in 1964. Notranjščina ladje in kapel je baročna. Ladja je obokana s križnimi oboki z oprogami, prezbiterij je mrežasto rebrasto obokan. V cerkvi je črno-bel kamnit tlak.

Na severni steni prezbiterija je ohranjena votivna freska iz leta 1523 – s prizoroma Marije Zavetnice s plaščem in sv. Ane Samotretje. Iz napisa v nemškem jeziku pod upodobitvijo lahko razberemo, da je fresko naročil radeljski župnik Hans (Janez) Fuerstenfeld, ki je umrl leta 1523 in je tu tudi pokopan. Župnik je prišel iz Fuerstenfelda na avstrijskem Štajerskem, v Radljah je bil župnik od leta 1497.

Na desni strani freske je upodobljena Marija. Obdajajo jo svetniki, pod njenim plaščem pa so naslikani predstavniki cerkvenega in posvetnega življenja. Desno od Marije kleči v belem oblačilu duhovnik – naročnik freske. Na levi strani freske je podoba sv. Ane Samotretje, ki je naslikana ob Mariji z Jezusom v naročju. Gre za kvalitetno delo iz časa okoli leta 1520, s prepričljivo realistično upodobljenimi liki v sodobni modi severnorenesančnega tipa. Slikar je nedvomno prišel s Koroškega, kjer se je v tem času takšen slog uveljavil tako v stenskem kot v tabelnem slikarstvu. Druga cerkvena oprema je baročna iz 18. stoletja. Glavni oltar je zgodnjebaročni oltar sv. Mihaela iz leta 1677, s sočasnimi oltarnimi slikami. Avtor oltarja je neznan. Baročna prižnica je iz začetka 18. stoletja, avtor je t. i. mojster prižnic. Prižnica je morda nastala v rezbarski delavnici v Radljah ali na Muti, morda celo v Ivniku (Eibiswald), ki je bil središče kiparske umetnosti baroka na Koroškem.

Na Križnem oltarju oz. oltarju Kristusa na križu je del opreme iz samostanske cerkve –srebrna relikviarija in križ.

Stranska oltarja Trpeče Matere Božje in sv. Frančiška Ksaverija sta iz srede 18. stoletja. Tudi v kapelah sta baročna oltarja.

Iz opreme gotske cerkve sta se ohranila dva gotska Marijina kipa. Za kip Marije z detetom iz sredine 14. stoletja (1340–1360) najdemo stilne zglede pri delih čeških in moravskih mojstrov. Med opremo cerkve je spadal tudi gotski kip Marije z detetom s konca 15. stoletja. Kip je izjemno kvalitetno delo – s koroškimi vplivi, značilnostmi koroškega kiparstva, iz katerega sta se razvili beljaška in šentviška rezbarska delavnica. Oba kipa hrani Narodna galerija v Ljubljani.

V prezbiteriju je tudi baročna slika iz 18. stoletja z motivom Marije s plaščem, ki je delo slovenjgraškega slikarja Janeza Andreja Straussa.

Slika 17: Svečanost ob dvigovanju zvona na cerkev sv. Mihaela leta 1906, razglednica. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 19: Kip stoječe Marije z detetom, nastal v obdobju med letoma 1340 in 1360. Vir: spletna stran Narodne galerije, Ljubljana.

Slika 20: Kip

Marije z detetom, nastal okrog leta 1500. Vir: spletna stran Narodne galerije, Ljubljana.

stoječe

Slika 21: Votivna freska iz leta 1523 v prezbiteriju cerkve. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 22: Notranjščina cerkve proti glavnemu oltarju. Foto: Tomo Jeseničnik.

Okoli cerkve je bilo vsaj še do leta 1906 pokopališče z obzidjem. Na pokopališču sta nekoč stali dve kapeli. Pokopališka kapela sv. Mihaela je omenjena v letih 1713 in 1714, saj je bila takrat zaradi dotrajanosti obnovljena. Njene natančne lokacije in podobe ne poznamo. Kapela Marije sedem žalosti naj bi stala sredi pokopališča v bližini cerkve do leta 1733, ko je bila porušena zaradi škode, nastale ob požaru. Gradbeni material naj bi se uporabil za obnovo župnišča in cerkve. Leta 1629 se v bližini cerkve omenja tudi orožarna – postavljena je bila zaradi varnosti. Domneva se, da je stala na mestu današnjega gasilskega doma.

Ob cerkvi stoji župnišče. Prvotno je bilo župnišče lesena stavba, krita s skodlami. Župnišče sta poškodovala in uničila požara v letih 1721 in 1727. Leta 1804 je bilo zgrajeno novo poslopje, leta 1820 pa je dobilo današnjo podobo. Župnišče so obdajali župnijski vrt in gospodarska poslopja, nastala okoli leta 1830.

Cerkev je prostorska dominanta v naselju. Njeno kvalitetno arhitekturo dopolnjujeta izjemna baročna oprema in poslikava. Cerkev je izjemen dosežek umetniške ustvarjalnosti na tem območju.

Slika 24: Pogled na cerkev sv. Mihaela. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 23: Župnišče na razglednici iz leta 1915 ali 1916. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 25: Kalvarija na Vischerjevem bakrorezu; v ospredju je samostan dominikank, v ozadju so marenberški grad, trg s cerkvijo in dvorec. Vir: G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae , Mahrenberg 1681.

Radlje ob Dravi – Kalvarija

Na skalnem griču, severovzhodno od dvorca in parka Marenberg, je t. i. radeljska oz. marenberška Kalvarija. Ob poti od parka po pobočju do vrha griča Kalvarija stojijo baročne kamnite plastike v naravni velikosti, ki ponazarjajo posamezne postaje križevega pota.

Na izravnavi na vrhu griča je kamnito obzidje s stopniščema, kjer stoji osrednji prizor Kalvarije – skupina Križanja. Ob Križanem stojita kipa Marije in Janeza Evangelista. Ob poti od parka pa do vrha griča se zvrstijo še naslednje kamnite plastike: Kristus, ki nosi križ, Kristus, kronan s trnjem, Bičanje (Kristus ob stebru) in Kristus na Oljski gori. Križev pot naj bi dale postaviti radeljske dominikanke.

Kipi so nastali v dveh fazah in so pripisani delavnici graškega kiparja Janeza Jakoba Schoya in njegovega krušnega očeta Franca Krištofa Reissa. Slednji je izdelal figure Kristusa na Oljski gori, kronanega in bičanega Kristusa ter Kristusa, ki nosi križ. Kipi so nastali pred letom 1711. Marija in Janez Evangelist iz skupine Križanja pa sta pripisana Schoyu in sta nastala po letu 1711. V kipih se odražajo vplivi severnih baročnih graških pobud.

Nastanek Kalvarije lahko umestimo med letoma 1689 in 1726, ko je samostan vodila priorica Katarina Suzana baronica Grotta. Gradbena dela je vodil kapucin italijanskega rodu Jožef iz Ponne v Lombardiji. Kip Križanega je iz novejšega časa – verjetno iz začetka 20. stoletja. V skalo vzpetine nasproti kipa Kristusa, kronanega s trnjem, je vzidana kamnita plošča z napisom, ki priča o eni od obnov.

Sestavni del kompozicije so tudi lesene molilne klopi, postavljene pred vsako postajo križevega pota.

Na Visherjevi veduti iz leta 1681 je upodobljena starejša postavitev s skupino Križanja na najvišji točki vzpetine. To starejšo kompozicijo, katere časa nastanka ni več mogoče določiti, so v začetku 18. stoletja nadomestili z današnjo zasnovo. Ureditev je posnemala pokrajino v Sveti deželi – golo pokrajino z vzpetinami, zato je bila okolica Kalvarije v preteklosti neporaščena, kar je videti tudi na starejših fotografijah. Iz virov izvemo, da so bili kipi v 40. letih 20. stoletja pobarvani z oljnimi barvami in da naj bi bili obnovljeni v letih 1784 in 1859.

Slika 27: Pogled na Kalvarijo in samostan, zgodnje 20. stoletje. Vir: Vidmar 2015, str. 91.

Slika 26: Pogled na samostan dominikank in dvorec s Kalvarijo. Vir: Carl Reichert, Mahrenberg, 1863–1866 (litografija).

konec 17. in v prvi tretjini 18. stoletja.

Slika 31: Kip Kristusa, ki nosi križ. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 29: Osrednja skupina Križanja. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 28: Kalvarija iz okoli leta 1939. Vir: Hrovat 1939.

Slika 30: Kip Kristusa s krono iz trnja. Foto: Tomo Jeseničnik.

Kalvarija, ki je nastala po naročilu samostana dominikank, ima izjemno pomembno kulturnozgodovinsko vrednost. Skupaj z dvorcem in samostanom tvori kvalitetno ambientalno celoto. Kipi so vrhunsko delo kiparjev Franca Krištofa Reissa in Janeza Jakoba Schoya, katerih dela spadajo med vidnejše kiparske stvaritve na slovenskem Štajerskem

Slika 34:

Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Radlje ob Dravi – Marijino znamenje

Figuralno Marijino znamenje je bilo izdelano po naročilu radeljskih dominikank in je prvotno stalo pri dominikanskem samostanu. Po razpustitvi samostana konec 18. stoletja so znamenje prenesli v trg k poslopju nekdanjega rotovža (1783), nato pa v zadnji tretjini 20. stoletja (1978/79) na današnje mesto ob cerkev sv. Mihaela. Baročno kamnito znamenje sestavljata stopničast podstavek s figuralno skupino in visok steber s kipom Marije na vrhu. Širok podstavek s svetniškima kipoma (sv. Jakoba in svetnika z okrašeno ovalno kartušo) nosi z volutami okrašeno podnožje okroglega stebra s kipom stoječe Marije z detetom. Na podnožju stebra sta nekoč stali tudi dve vazi, ki sta sedaj na tleh. Pred podstavkom na dveh ločenih slopih stojita kipa sv. Dominika, ustanovitelja dominikanskega reda, in Siegfrida Mahrenberškega, ustanovitelja dominikanskega samostana. Na vrhu stebra stoji kip Marije z detetom –verjetno je upodobljena Marija Kraljica. Celotna kompozicija je umeščena na podest, do katerega vodijo stopnice, obdan je z nizko kovano ograjo z dvema svetilkama. Avtorstvo ni ugotovljeno, vsekakor pa je znamenje visokokvalitetno delo štajerskega kiparstva v času baroka. Datacije znamenja so različne – v literaturi je datirano ali v obdobje 1760–1783 ali pa se kipi datirajo v začetek 18. stoletja, podstavek in steber pa se umeščata na konec 18. stoletja.

V Sloveniji je iz obdobja baroka ohranjenih več Marijinih znamenj, ki jim je skupen osrednji del s figuro Marije na stebru. Znamenje v Radljah pa je eno redkih ohranjenih tovrstnih znamenj z več kipi. Po kompoziciji je podobno mariborskemu kužnemu znamenju.

Znamenje ima tudi velik zgodovinski pomen, saj je zapuščina dominikanskega samostana, ki je več kot pol tisočletja pomembno soustvarjal zgodovino tega območja.

Znamenje pa tudi pomembno sooblikuje prostor, v katerem stoji.

Slika 32: Marijino znamenje. Vir: Mirko Kogelnik.

Marijino znamenje pred poslopjem nekdanjega sodišča v trgu Mahrenberg okoli leta 1918.

Slika 33: Marijino znamenje okoli leta 1973. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 35: Marijino znamenje. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Radlje ob Dravi – Znamenje pri dvorcu

Slopno znamenje v baročni maniri – t. i. Zmorkovo kapelico – naj bi v zahvalo za posvojenega otroka v bližini svoje nekdanje hiše leta 1878 dala postaviti Anton in Marija Zmork. Kasneje je družina znamenje podarila marenberškemu (radeljskemu) trgu. Znamenje je bilo s svoje prvotne lokacije prestavljeno leta 1978 zaradi gradnje obvoznice.

Znamenje kvadratnega tlorisa členijo polkrožne poslikane niše, pokrito je s strmo skodlasto streho.

Tipično koroško znamenje dopolnjuje kulturnozgodovinsko podobo obravnavanega okolja v dojemanju časa in prostora in kot tako v materialni podobi odseva doživljanje življenja ter vsega, kar je bilo povezano s tedanjo tradicijo in običaji.

Slika 36: Znamenje na razglednici, poslani v obdobju med letoma 1904 in 1919. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 37: Znamenje leta 1973. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 38: Znamenje leta 1973 na prvotni lokaciji. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 39: Znamenje. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Župnija sv. Jurija na Remšniku je najstarejša župnija v Dravski dolini, saj se omenja že leta 1201. Na tem mestu naj bi na šentpavelski zemlji domnevno stala cerkev že pred letom 1196.

Cerkev stoji sredi obzidanega pokopališča na najvišji točki naselja. Enoladijska cerkev ima poligonalno zaključen prezbiterij, ob njem zakristijo in zvonik pred vhodno fasado. Fasade so členjene le na zvoniku z medetažnimi venci in vogalnimi pilastri, urnimi polji in polkrožnimi biforami. Prezbiterij obstopajo oporniki z opečno strešico. Na zunanjščini cerkve so vzidani nagrobniki.

V notranjščini ladja prehaja v prezbiterij s šilasto sklenjenim slavolokom. Oboki so kapasti. Oprema je baročna, glavni oltar sv. Jurija je iz obdobja secesije, delo kiparja Ivana Sojča. V cerkvi sta še dva stranska oltarja – sv. Janeza Krstnika in Matere Božje. Cerkev je naslednica zgradbe iz leta 1532, ki so jo razdejali Turki, in njene naslednice, ki je leta 1863 pogorela. Zgrajena je v baročnih formah in je preprosta arhitektura manj veščega zidarja.

Remšnik je razloženo naselje samotnih kmetij z dominantnim jedrom, ki ga oblikuje župnijska cerkev sv. Jurija, obdana z maloštevilnimi objekti. Najožje območje cerkve z obzidanim pokopališčem, baročnim župniščem in pripadajočim gospodarskim poslopjem je v osnovi odraz izvirnega stavbnega fonda iz 19. stoletja, medtem ko so

sv. Jurija. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 40: Remšnik, razglednica kraja iz leta 1912. Vir: spletna stran europeana.si, Univerza v Gradcu.

Slika 41: Pogled na cerkev sv. Jurija na Remšniku med letoma 1928 in 1947. Vir: Slovenski etnografski muzej. Slika 42: Cerkev

Remšnik – Cerkev sv. Jurija

drugi objekti novejši ali močno predelani. Ob južnem robu kraja je ob cesti zasajen drevored.

Pred vhodom na pokopališče stoji preprost spomenik, posvečen desetim padlim žrtvam NOB.

Bližnje nadstropno baročno župnišče je iz leta 1784, ohranjena je letnica, vklesana nad vhodnim portalom. Prejšnje župnišče je bilo precej manjše (prvotna zgradba je ohranjena na zadnji strani župnišča). V pritličju so še ohranjena primarna lesena dvokrilna šestdelna okna s kovanimi mrežami, v notranjščini pa so lesen baročni strop in originalne vratnice vhodnega portala. Župnijsko gospodarsko poslopje je kvalitetna, tradicionalno oblikovana zidana stavba, pokrita z dvokapno streho. V pritličju so hlevi in prostor za vozove s polkrožno zaključenim odprtim vhodom. V nadstropju, ki ima zaradi konfiguracije terena z zadnje strani pritlične vhode, sta senik in kašča. Prostor senika je delno zaprt z lesenimi stenami, zidano kaščo pa odlikuje kvaliteten, kapasto obokan strop. Nadstropje stavbe so verjetno pozidali v drugi polovici 19. stoletja. Cerkev tvori skupaj z obzidanim pokopališčem, baročnim župniščem in obsežnim gospodarskim poslopjem kvaliteten ansambel na najvišji točki naselja in izraža kmečki značaj življenja podeželske duhovščine v preteklih stoletjih.

Slika 45: Pogled na Remšnik. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 43: Župnišče. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 44: Gospodarsko poslopje. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Remšnik – Krivčeva kapela

Baročno oblikovana kapela zaprtega tipa ima pred vhodom vežico, ki se na treh straneh odpira s polkrožno sklenjenimi loki. Pod skodlasto streho teče konkaven venec. Fasade členijo polkrožen vhod z lesenimi vratnicami in polkrožni okenski odprtini ob straneh. Notranjščina je obokana, tlak je opečen. V kapeli je Marijin kip.

Kapela je primer baročno oblikovane kapele z vežo, nastala je verjetno v 19. stoletju. S svojo lokacijo dopolnjuje kulturnozgodovinsko podobo kraja.

Slika 47: Krivčeva kapela. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 46: Remšnik med letoma 1925 in 1929, kapela je vidna na levi strani razglednice. Spletni vir: dLib.si.

Sv. Anton na Pohorju – Cerkev sv. Antona Padovanskega

Nastanek cerkve je povezan s krajevno legendo o svetnikovi podobi, ki so jo našli na stari brezi, na njenem mestu pa so nato postavili cerkev. Legenda pripoveduje, da je na tem kraju nekoč rasla stara breza. Na njej so domačini našli svetnikovo podobo, zato so menili, da si sv. Anton želi cerkve. Tudi potem ko so podobo prenesli niže na prostor, ki se jim je zdel za zidavo prikladnejši, se je ta spet znašla na brezi. Tako so se nazadnje vendarle odločili za lokacijo, ki jim sprva zaradi višine in neprimerne lege ni ustrezala. Nastanek cerkve bi morda smeli povezati z rudarji, ki so tod kopali železovo rudo, saj je bil sv. Anton njihov patron. Zgrajena je bila med letoma 1681 in 1684, v času vuzeniškega nadžupnika in arhidiakona Jakoba Križaja, pod katerega upravo je sodila; ker pa so zemljišče zanjo odstopile dominikanke iz radeljskega (marenberškega) samostana, so si nad njo lastile pravico patronata. Novozgrajena cerkev je kmalu postala priljubljena božja pot. Cerkev je leta 1874 pogorela – zgorela sta streha in zvonik, obok ladje se je porušil –in je bila leta 1877 tako rekoč na novo zgrajena. V svojih proporcih tlorisnih in višinskih gabaritov ter tudi v arhitekturnih detajlih je tipična arhitektura v duhu 17. stoletja. Sestavljajo jo široka ladja, poligonalno zaključen prezbiterij in zvonik pred zahodno fasado. Fasade členijo le okenske in portalne odprtine. V zvonico vodi kamnit portal z motivom angelske glavice s krili v temenu. Cerkev pokriva skodlasta streha, zvonik pa bakrena pločevina.

Slika 48:

Slika

49: Sv. Anton na Pohorju, cerkev sv. Antona Padovanskega. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Sv. Anton na Pohorju, razglednica iz obdobja med letoma 1914 in 1916. Vir: spletna stran europeana. si, Univerza v Gradcu.

Notranjščina je troladijska. Ladje med seboj ločujejo slopi, ki nosijo oproge in križne oboke. Oboke ladje in prezbiterija krasijo štukaturna polja in biserni nizi. Od leta 1902 je v cerkvi tlak iz cementnih ploščic. Kvalitetna baročna oprema je iz 17. in 18. stoletja –glavni oltar sv. Antona Padovanskega ter oltarji Sv. trojice, Marijine zaroke in Štirinajstih priprošnjikov, slednji je najstarejši oltar v cerkvi. V župnijski kroniki je navedeno, da naj bi bil ta oltar prinesen v cerkev po razpustitvi dominikanskega samostana v Radljah. Med opremo so posebno zanimive slike na stebrih, ki delijo ladje, ter na koru, saj predstavljajo najobsežnejši cikel zgodb o sv. Antonu Padovanskem na Slovenskem. Naročnik ni znan, je pa nedvomno poznal svetnikovo ikonografijo v evropski umetnosti. Slike so delo dveh avtorjev in so nastale v dveh fazah – večina upodobitev je iz začetka 18. stoletja.

Za cerkvijo je pokopališče, ki ga je nekoč obdajalo kamnito obzidje – to je ponekod še vidno nad nivojem terena. S starih razglednic je razvidno, da so ob cerkvi stali tudi župnišče, gospodarsko poslopje ter mežnarija (v njej je kasneje delovala šola). Vsa ta poslopja so bila požgana leta 1944. Danes je ohranjena le še mežnarija. Cerkev stoji na vrhu hriba in je pomemben prostorski in vedutni akcent.

Slika 52: Pogled na cerkev sv. Antona. Foto: Tomo Jeseničnik.

Sliki 50, 51: Sliki iz cikla sv. Antona Padovanskega. Vir: Roškar 2009.

Sv. Trije Kralji – Cerkev Sv. treh kraljev

Na mestu, kjer danes stoji cerkev, naj bi v preteklosti stali trije križi, nato pa je bila tu lesena kapela, ki je bila konec 17. stoletja uničena. Temeljni kamen za cerkev je leta 1690 položil takratni lavantinski škof Franc Gašper pl. Stadion. Gradili so jo med letoma 1691 in 1732. Cerkev naj bi postavili zaradi pogostih hudih neurij na tem hribovitem območju – z namenom varovanja ljudi in tega predela pred vremenskimi in drugimi naravnimi ujmami.

Cerkev je v osnovi še gotska, v prvi polovici 17. stoletja in nato v prvi polovici 18. stoletja (leta 1732) je bila predelana. Cerkev ima preprosto zgodnjebaročno zunanjščino in bogato baročno notranjščino. Ob cerkvi raste stara lipa. Enoladijska cerkev ima trigonalno zaključen prezbiterij, zakristijo in zvonik pred zahodno fasado. V zvonico vodi šilasto sklenjen vhod. Fasada cerkve je zgodnjebaročna, členijo jo baročna okna. Cerkev je krita s skodlami. Notranjščina cerkve je baročna, iz leta 1732. Cerkev je obokana – ladijske oboke z oprogami nosijo pilastri, prezbiterij pa pokriva obok s sosvodnicami. V cerkvi je ohranjen kamniti tlak. Ima tudi bogato baročno opremo – glavni oltar Sv. treh kraljev (iz leta 1747) ter stranska oltarja sv. Frančiška Ksaverija in sv. Lucije ter preprosto prižnico.

Cerkev poleg arhitekture in opreme odlikuje tudi samotna lega na vrhu hriba.

Slika 53: Fotografija cerkve iz časopisa Slovenec leta 1932. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 54: Podoba cerkve iz časa okoli leta 1939. Vir: Hrovat 1939.

Slika 55: Cerkev Sv. treh kraljev. Foto: Tomo Jeseničnik.

Sv. Trije Kralji – Pernatova kapelica

Kapelica iz 19. stoletja je pravokotnega tlorisa, pokriva jo pločevinasta dvokapna streha. Fasade na vseh štirih straneh členijo segmentno zaključene fasadne niše. Vzhodna niša je globlja, v njej sta leseno razpelo in skupina kipov – Sv. trije kralji, sv. Florijan in sv. Škof.

Pernatova kapela je bila postavljena leta 1865 skupaj s hišo na Pernatovi kmetiji. Zgradil naj bi jo takratni lastnik Lorenz Moser, kipi v kapeli pa naj bi bili delo Lorenza Lorencija z domačije Lanz pri Sv. Treh Kraljih.

Kapela stoji na razgledni točki pod domačijo Pernat, njena arhitektura pa tvori z rustikalnimi kipi kvalitetno celoto.

Slika 57: Kapelica pod domačijo. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 56: Kipi v niši kapelice. Foto: Tomo Jeseničnik.

Št. Janž pri Radljah – Cerkev sv. Janeza Nepomuka

Markantna romarska cerkev sv. Janeza Nepomuka stoji na pobočju Kozjaka. Cerkev so postavili na mestu, kjer naj bi stal t. i. Geratov križ, okoli leta 1725 pa naj bi bila tam še večja kapela, ki je bila posvečena sv. Janezu Nepomuku. Kapelo je obiskovalo veliko romarjev, zato je lavantinski škof Jožef I. Ožbalt grof Attems leta 1729 izdal uredbo, da se na tem mestu zgradi cerkev, in istega leta položil tudi temeljni kamen. Zgrajena je bila med letoma 1730 in 1735 kot enovita baročna stavba.

Cerkev je troladijska, s poligonalno zaključenim prezbiterijem, zakristijo z oratorijem ter zvonikom, ki je vgrajen v jugozahodni vogal ladje. Vso zunanjščino poživljajo široke, za baročno obdobje značilne lizene, pilastri, profilirani podstrešni zidci in baročna okna s kovanimi mrežami.

Cerkev je krita z macesnovimi skodlami. Posebnost cerkve je bil z macesnovimi skodlami krit pristrešen talni zidec. Notranjščino delijo bogato členjeni slopi v tri ladje. V cerkvi so križni oboki z oprogami. Tlak v cerkvi sestavljajo črno-bele plošče.

Oprema v cerkvi je baročna – delo priznanih baročnih kiparjev Jožefa Holzingerja in Filipa Jakoba Strauba, v cerkvi pa je ohranjen tudi gotski Marijin kip iz leta 1510. Glavni oltar je bil izdelan med letoma 1770 in 1784. Dopolnjujejo ga tabernakelj z adoranti (častilci) ter figuralni skupini prosilcev na lokih obhoda ob glavnem oltarju (1770–1784) – to sta skupini klečečih molilcev, ki se obračajo k sv. Janez Nepomuku. Tabernakelj in skupini prosilcev so Holzingerjevo delo.

Bogato izvedena baročna prižnica iz leta 1742 je Straubovo delo. Iz istega leta sta oba stranska oltarja, delo Holzingerja in Strauba. Avtor dveh slik v stranskih oltarjih iz leta 1742 je slikar J. F. Fromiller. Intarzirane baročne klopi spadajo med kvalitetnejše primerke svojega časa. V cerkvi je ohranjenih tudi nekaj klopi iz cerkve dominikanskega samostana v Radljah, nekaj pa jih je tudi iz župnijske cerkve v Radljah. Iz 19. stoletja so slike križevega pota, dva oltarja in neogotski ciborij.

Slika 58: Cerkev sv. Janeza Nepomuka leta 1932, razglednica. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 60: Cerkev sv. Janeza Nepomuka leta 1915, razglednica. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 59: Kip Marije z detetom iz leta 1510. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Dva zgodnjebaročna oltarja v cerkvi sta bila prenesena iz cerkve sv. Martina v Spodnji Vižingi (tam sta bila stranska oltarja), ki je bila porušena leta 1953 ob gradnji nove ceste. Desni stranski oltar je posvečen sv. Petru in Pavlu ter sv. Cirilu in Metodu, levi pa Materi Božji in sv. Jožefu.

V cerkvi je v niši ob stranskem oltarju ohranjen gotski kip Marije z detetom iz leta 1510, ki je bil izdelan v Lienhartovi delavnici iz Šentvida na Koroškem – torej gre za koroško delo iz okolice Beljaka ali Št. Vida, nekateri umetnostni zgodovinarji pa ga pripisujejo delavnici mojstra Lienharta Pambstela.

Na delu ostrešja je na tramu signiran in datiran nastanek strešne konstrukcije: mojster Mathias Maier iz Maribora, leta 1758.

Cerkev je vrhunski celostni spomenik baroka, zgrajen in opremljen v 18. stoletju. V notranjščini ga dopolnjuje kvalitetna kiparska, rezbarska in slikarska baročna oprema. Ob cerkvi sv. Janeza stoji tudi stara mežnarija, ki je izjemen spomenik kmečke arhitekture, z originalno tlorisno zasnovo, stavbnim pohištvom in drugimi arhitekturnimi elementi 18. in 19. stoletja. Zunanja podoba stavbe izraža njen gradbeni razvoj skozi daljše zgodovinsko obdobje.

Cerkev leži na izjemni in vedutno izpostavljeni legi in je akcent v pokrajini, njena okolica pa je zaradi neprimerne pozidanosti v neposredni bližini (hiša in gospodarska poslopja) močno degradirana.

Slika 61: Glavni oltar v cerkvi. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 62: Cerkev sv. Janeza Nepomuka. Foto: Tomo Jeseničnik.

Št. Janž pri Radljah – Grajfova kapelica

Ob nekdanji poti k cerkvi sv. Janeza Nepomuka stoji kapela zaprtega tipa s polkrožnim oltarnim zaključkom z okroglim okencem, polkrožnim podstrešnim vencem in skodlasto dvokapno streho. V kapelico vodi sedlasto oblikovan vhod z lesenimi vratnicami. Notranjščina je banjasto obokana, v njej stoji na oltarni menzi razpelo s Križanim. Baročna kapela stoji ob lipi (prej sta bili dve) in kvalitetno dopolnjuje ambient bližnje baročne cerkve.

Slika 63: Kapelica stoji ob nekdanji poti do cerkve, fotografija iz leta 1939. Vir: Jevšnik 2008.

Slika 64: Kapelica ob lipi. Foto: Tomo Jeseničnik.

Današnja neogotska cerkev je bila leta 1884 zgrajena na temeljih predhodnice s konca 17. stoletja (1688–1701), ki naj bi bila postavljena kot zaobljuba proti kugi. V cerkev so namestili opremo iz opuščene samostanske cerkve v Radljah. To cerkev so podrli leta 1883 in že naslednje leto je bila zgrajena nova cerkev. Za novo cerkev in njeno poslikavo je največ darovala družina vuhreškega veleposestnika Franca Pahernika (o tem govori tudi napis nad vhodom v zakristijo). Gradnjo je izvedel zidarski mojster Giacomo Macuglio iz Italije. Cerkev je enoladijska, z visoko ladjo, nižjim prezbiterijem in zvonikom ob njem. Ladjo in prezbiterij obstopajo visoki stopnjevani oporniki. Na ladji in prezbiteriju je opečna streha, na zvoniku pločevinasta. Fasade členijo visoka šilasto zaključena okna ter šilasto oblikovan in poudarjen vhod v cerkev z lesenimi vratnicami. Nad vhodom v cerkev je napis: Veni viator! Ecce tabernakulum Dei! (Pridi popotnik! Glej hišo živega Boga!). Kronogram nam daje letnico 1884.

Sliki 65, 66: Razglednica Vuhreda iz leta 1899. Vir: spletna stran europeana.si, Univerza v Gradcu.

Slika 67: Cerkev sv. Lovrenca. Foto: Tomo Jeseničnik.

Vuhred – Cerkev sv. Lovrenca

V cerkvi je križnorebrasti obok. Tlak v cerkvi so črno-bele plošče. Poslikava v notranjščini, ki prikazuje prizore iz življenja zavetnika cerkve sv. Lovrenca, je delo italijanskega slikarja iz Padove Jakoba Brolla iz leta 1892. Denar za poslikavo je prav tako darovala rodbina Pahernik. Oprema v cerkvi je sočasna – glavni oltar sv. Lovrenca, stranska oltarja sv. Marije in sv. Jožefa ter Križev oltar v Križevi kapeli. Križev pot je iz leta 1885. Župnišče ob cerkvi je kamnita zidana vrhkletna stavba, pokrita s simetrično opečno streho. Zgrajeno je bilo okoli leta 1791 v baročni tradiciji. Fasade členijo gladki pilastrski poudarki, šivani robovi, ušesaste okenske obrobe ter mejni in podstrešni zidci. Klet in deloma pritličje sta obokana. Z nenačrtno obnovo notranjščine in kompletno zamenjavo izvirnega stavbnega pohištva je župnišče v začetku 21. stoletja izgubilo pomembne stavbne detajle, ki so ga opredeljevali v času in prostoru. Ob župnišču stoji delno zidano, delno leseno nekdanje gospodarsko poslopje.

Cerkev je izjemen celostni spomenik iz obdobja historičnih slogov in skupaj z baročnim župniščem tvori kvalitetno ambientalno celoto.

Slika 69: Vuhred pred prvo svetovno vojno. Desno ob cerkvi stojita župnišče in gospodarsko poslopje. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 68: Razglednica Vuhreda iz leta 1900. Vir: spletna stran europeana.si, Univerza v Gradcu.

Slika 70: Franc Pahernik, fotografija iz okoli leta 1885.

Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Vuhred – Pahernikova kapela

Na pokopališču v Vuhredu stoji mogočna klasicistična nagrobna kapela veleposestniške rodbine Pahernik iz leta 1888.

Kapela ima pravokoten tloris, pokrita je z dvokapno pločevinasto streho. V trikotnem zaključku je naslikan angel z napisnim trakom, na katerem piše RESVRRECTIO.

V notranjščini so nagrobniki in kip Jezusa, ki nosi križ. Kapela je obdana s kovano ograjo.

Mogočna in kvalitetno oblikovana kapela je pomembna tudi kot spomenik rodbine Pahernik.

Slovensko zavedna in napredna rodbina Pahernik iz Vuhreda je pomembno prispevala k razvoju Vuhreda in Radelj z okolico, Dravske doline in Pohorja na vseh področjih življenja – od gospodarskega, narodnostnega, kulturnega, socialnega do političnega. Pahernikovi so bili pomembni in premožni veleposestniki, v lasti so imeli obsežne gozdove na Pohorju. Z njimi so zgledno gospodarili, se ukvarjali z žagarstvom, lesno trgovino, prevozom lesa s splavi in šajkami po Dravi, električno oskrbo, pa tudi s hmeljarstvom, sadjarstvom in drugimi dejavnostmi. V narodnostno mešanem obmejnem območju so kot zavedni Slovenci prispevali h krepitvi slovenstva in kulturnega življenja. Podpirali so delovanje raznih društev in darovali denar za cerkve, domove, šole, otroke, dijake, študente in druge, pomoči potrebne ljudi.

Slika 71: Pahernikova kapela na pokopališču. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 72: Fotografija rodbine Pahernik iz leta 1922 – z desne: inž. Franjo Pahernik, žena Marija s sinom Vojkom, Franjev brat Janko, spodaj babica Marija z vnukinjo Vido. Vir: Arhiv koroškega pokrajinskega muzeja.

Nagrobna kapela rodbine Pahernik ima poleg arhitekturnega tudi izjemen zgodovinski pomen – saj gre za eno najpomembnejših rodbin v tem delu Dravske doline.

Zgornja

Cerkev se prvič omenja v 13. stoletju – od te prvotne stavbe je verjetno ohranjen le južni portal. Glede na pisne vire naj bi cerkev tu stala že leta 1510 (lavantinski škof naj bi tega leta v cerkvi posvetil oltar). Sedanja cerkev je nastala okoli leta 1700 še v močni gotski tradiciji, obnovljena pa je bila v letih 1792 in po požaru leta 1834. Takrat je cerkev dobila današnjo podobo. Cerkev sestavljajo ladja, zvonik, vzidan v vhodno fasado (nastal leta 1671), poligonalno zaključen prezbiterij in zakristija. Fasade so nečlenjene. Cerkev pokriva opečna kritina, na zvoniku pa je bakrena kritina – prvotno je bil zvonik krit s skodlami. V cerkev vodita pokončno pravokoten portal v zahodni fasadi in polkrožen portal na južni fasadi (ta je portal prvotne cerkve iz 13. stoletja) – oba imata lesene vratnice.

Na zahodni – vhodni fasadi cerkve je levo od portala vzidan rimski nagrobnik, nagrobna plošča za Gaja Julija Cisiaka iz druge polovice 1. stoletja (CIL III 5101). Nagrobna plošča iz belega pohorskega marmorja je bila odkrita leta 1827. Napisno polje je obdano s profilirano obrobo. Napis govori o tem, da so dali nagrobnik postaviti Gaju Juliju Cisiaku in njegovi ženi njuni otroci še za časa življenja. Družina je bila – glede na imena na nagrobniku – keltskega izvora, Cisiak pa je imel rimsko državljanstvo. Družina je živela ob rimski cesti, in se je verjetno z dejavnostmi, povezani z njo, tudi preživljala. Cisiacus pomeni lahek voz na dve kolesi – morda je pokojnik vozove izdeloval, jih vozil ali pa je izviral iz kraja, kjer so take vozove izdelovali.

Slika 73: Obnova cerkve sv. Ilja leta 1965. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 74: Cerkev sv. Ilja. Foto: Tomo Jeseničnik.

Vižinga – Cerkev sv. Ilja

Notranjščina cerkve je obokana – v ladji je križni obok, v prezbiteriju pa mrežasti obok. Oprema cerkve je baročna –glavni oltar sv. Ilja (omenjen leta 1733) ter preprosta stranska oltarja sv. Apolonije in Srca Jezusovega. Baročni oltar sv. Martina iz leta 1738 so v to cerkev prinesli iz porušene cerkve sv. Martina v Spodnji Vižingi, ki je bila leta 1953 porušena zaradi gradnje nove ceste (v tej cerkvi je bil oltar sv. Martina glavni oltar). Oltar je bil po vsej verjetnosti izdelan v ivniški delavnici mojstra Jerneja Blumbergerja, pri katerem se je učilo veliko domačih (lokalnih) umetnikov. Cerkev je v današnji podobi povprečna arhitektura 19. stoletja, ki jo dopolnjujeta in ji dajeta vrednost baročna oprema in rimski nagrobnik na zunanjščini.

Slika 76: Nagrobna plošča za Gaja Julija Cisiaka iz druge polovice 1. stoletja, vzidana v zunanji zahodni steni cerkve sv. Ilja. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 75: Podoba cerkve iz okoli leta 1939. Vir: Hrovat 1939.

Slika 78: Tloris cerkve. Vir: Hrovat 1939.

Slika 77: Pogled na cerkev. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Zgornja Vižinga – Kapelica na polju

Kapelica stoji sredi polja, ki ga je davno prej prečila že rimska cesta. Postavljena je bila na razpotju cest, ki so vodile proti Dobravi in Vuhredu, proti Muti, na prelaz Radelj in v Št. Vid. Mimo kapele je v preteklosti vodila romarska pot do cerkve Device Marije na Kamnu.

Kapelica je nastala v začetku 19. stoletja, natančna letnica njene postavitve ni znana. Kapelica že od nekdaj pripada Navšnikovi domačiji – v virih se poimenuje Navšnikova ali pa Ternikova kapela.

Kapelica je zaprtega tipa, s polkrožno zaključenim oltarnim prostorom. Fasade so okrašene s polpilastri in venci. Nad trikotnim čelom vhodne fasade je zvonik. Kapelo pokriva opečna dvokapna streha. Ohranjene so prvotne lesene vratnice, dodane so še kovane. Ob vhodu je kamnita posoda za blagoslovljeno vodo.

Zanimivost v notranjščini kapele je oltar z Božjim grobom, ki je v slovenskem prostoru posebnost.

Kapela je primer kvalitetnega sakralnega objekta s konca 18. oz. iz začetka 19. stoletja. Njen izjemen ambient je poleg lipe (iz leta 1929) nekoč dopolnjeval še kozolec.

Sliki 80, 81: Kapelica na polju. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 79: Kapelica na polju z lipo in kozolcem. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Leta 1908 so v Radljah na dominantni legi nad glavno cesto v zahodnem delu središča naselbine postavili evangeličansko cerkev in župnišče. Načrt je izdelal berlinski arhitekt Otto Bartning (1883–1959).

Otto Bartning je bil nemški modernistični arhitekt, arhitekturni teoretik in učitelj. Od leta 1951 je bil tudi predsednik Zveze nemških arhitektov. V Nemčiji je zasnoval kar nekaj evangeličanskih cerkva in te so postale model za sodobno protestantsko cerkveno gradnjo v habsburški monarhiji.

Takrat je v Radljah živelo približno 50 evangeličanov – to so bili predvsem Nemci višjega družbenega sloja, ki so tudi financirali gradnjo cerkve. Glede na to, da je bila evangeličanska skupnost v Radljah relativno majhna, je bila majhna tudi cerkev. Maše so bile enkrat na teden, vodil jih je evangeličanski duhovnik, ki je prišel iz Murske Sobote.

Radeljska cerkev je bila kvalitetna neohistoristična arhitektura s prevladujočimi neogotskimi oblikami. Sestavljali so jo fasadni zvonik, pokrit s koničasto streho in poudarjen z izstopajočim portalom, pravokotna ladja in pravokotni izzidek na oltarni steni. Zunanjščina je bila razgibana s šilastoločnimi okni.

Po II. svetovni vojni so cerkev nacionalizirali, njeno notranjost so vandalsko uničili in izropali. Cerkveno stavbo so oblasti leta 1956 zaradi nacionalističnih in verskih razlogov porušile. Na njeni lokaciji je nastala zasebna stanovanjska hiša.

Nekdanje župnišče se je ohranilo, uporabljeno je bilo za prosvetne (šolske) namene – najprej je imela tu prostore osnovna šola, nato glasbena. Danes so v nekdanjem župnišču stanovanja. Župnišče je v brežino postavljena podkletena enonadstropna stavba, zasnovana na talni ploskvi v obliki kljuke. Podobna je Bartingovemu župnišču v kraju Peggau blizu Gradca na avstrijskem Štajerskem. Glavni trakt je poudarjen z mansardno streho in slepimi arkadami na vhodni fasadi. Leta 2008 so na fasado vzidali spominsko ploščo v spomin na protestantizem in porušeno cerkev.

Sliki 82, 83: Cerkev leta 1908 na razglednicah. Vir: spletna stran Stare fotografije in razglednice Koroške.

Slika 84: Evangeličanska cerkev, na desni vidimo njeno lokacijo v kraju, razglednica iz leta 1910. Vir: spletna stran europeana.si, Univerza v Gradcu.

Slika 85: Razglednica iz leta 1915. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 86: Upodobitev župnišča na razglednici iz leta 1913. Vir: Jevšnik 2008, str. 81.

Slika 87: Nekdanje župnišče danes. Foto: Tomo Jeseničnik.

Radlje – Evangeličanska cerkev in župnišče

Spodnja Vižinga – Cerkev sv. Martina

Najstarejša podružnica marenberške župnije, ki se omenja v srednjem veku, je cerkev sv. Martina v Spodnji Vižingi (omenjena je bila leta 1278). Cerkev je stala na zelenem pomolu ob potoku. Nastala naj bi okoli leta 1600 ali v začetku 17. stoletja – spomini na gotiko so bili vidni v oboku prezbiterija in oknih zvonika. Cerkev je bila velikokrat prezidana, zvonik je bil zgrajen leta 1673. Svojo končno zunanjo podobo je dobila leta 1702, notranjo pa leta 1708. Sestavljali so jo visoka pravokotna ladja, ožji in nižji polkrožno zaključen prezbiterij ter na severni strani ob prezbiterij prizidan zvonik. Prezbiterij in ladja sta bila obokana. Cerkev je imela leta 1952 opečno kritino, razen zvonika, ki je bil krit s strmo piramidasto streho s skodlami. Fasade so bile nečlenjene, na vhodni fasadi je v cerkev vodil polkrožen portal, nad njim je bilo okroglo okno. Polkrožen vhod v cerkev je bil tudi iz južne strani. Fasade cerkve so členila pokončno pravokotna okna, zvonik pa šilasto oblikovane line. Tlak v cerkvi so bile črno-bele kamnite plošče. V cerkvi je bila bogata oprema – glavni oltar sv. Martina z letnico 1738 je pozen tip zlatega oltarja, v sredi je slika zavetnika cerkve. Oltar je bil po vsej verjetnosti izdelan v ivniški delavnici mojstra Jerneja Blumbergerja, pri katerem se je učilo veliko domačih (lokalnih) umetnikov. Glavni oltar je danes v cerkvi sv. Ilja v Zgornji Vižingi. V cerkvi sta bila še dva zgodnjebaročna oltarja, posvečena sv. Petru in Pavlu, levi pa Materi Božji in sv. Jožefu. Danes sta oltarja v cerkvi sv. Janeza Nepomuka v Št. Janžu pri Radljah ob Dravi. V cerkvi so bile tudi prižnica iz 17. stoletja in orgle iz 19. stoletja.

Cerkev je zaradi strele leta 1873 deloma zgorela – uničeni so bili ostrešje, skodlasta kritina in zvonik. Obnovljena je bila že naslednje leto. Ponovna obnova je izpričana leta 1883. Cerkev je po II. svetovni vojni oblast porušila leta 1953 (1956?) zaradi gradnje nove ceste – potek stare ceste so morali spremeniti (speljati na višjem nivoju) zaradi gradnje hidroelektrarne na reki Dravi in posledično dviga gladine reke. Opremo so prenesli v cerkvi sv. Ilja v Zgornji Vižingi in sv. Janeza Nepomuka v Št. Janžu pri Radljah.

Slika 88: Podoba cerkve okoli leta 1939. Vir: Hrovat 1939.

Slika 89: Tloris cerkve iz okoli leta 1939. Vir: Hrovat 1939.

Samostan dominikank v Radljah ob Dravi skozi čas

04_

Samostan dominikank

v Radljah ob Dravi skozi čas

Izvleček

Vinko Skitek

Dr. zgodovinskih znanosti Pokrajinski arhiv Maribor, Enota za Koroško Čečovje 12a, 2390 Ravne na Koroškem vinko.skitek@pokarh-mb.si

V članku je predstavljen nastanek samostana dominikank v Radljah ob Dravi oziroma takratnem Marenbergu leta 1251. Podrobneje sta orisana njegov razvoj in materialno stanje v nadaljnjih stoletjih. Izpostavljeni so tudi problemi, s katerimi se je samostan srečeval. Ob koncu prispevka je pozornost namenjena tudi ukinitvi samostana v letu 1782 ter usodi samostanskih poslopij in njegovega premičnega premoženja v desetletjih zatem.

Ključne besede

Radlje ob Dravi, Marenberg, zgodovina, samostan, dominikanke, dominikanski red Uvod

Letos mineva 770 let od ustanovitve samostana dominikank v Marenbergu oziroma današnjih Radljah ob Dravi. Ob tako častitljivi obletnici je prav, da se spomnimo bogate samostanske zgodovine, ki se je ohranila v številnih pisnih, knjižnih ter drugih materialnih virih. O zgodovini samostana marenberških dominikank je bilo napisanih že precej besedil. Večina od njih se naslanja na ohranjeno samostansko kroniko. Kljub temu je še veliko prostora za nadaljnje raziskave. Ne nazadnje bo v prihodnje treba preveriti, koliko arhivskega gradiva o marenberškem samostanu hrani arhiv dominikanskega reda v Rimu. V štajerskem deželnem arhivu v Gradcu je tudi še precej neobjavljenega arhivskega gradiva, kar daje dobre obete za nadaljnje raziskave.

Nastanek in razvoj samostana

Samostan dominikank v Radljah je eden tistih samostanov, ki se ponašajo z ohranjeno ustanovno listino. Kot se za tako staro duhovno ustanovo spodobi, je tudi v njenem primeru dodanih nekaj »legendarnih« dodatkov. Da bi lahko preverili njihovo zgodovinsko resničnost, pa nam manjka virov. Takšen »legendarni dodatek« je k samostanski zgodovini prispeval zgodovinar Ignacij Orožen, ki je navedel, da naj bi Gisela Marenberška in njen sin Sigfrid začela ustanavljati samostan dominikank v Marenbergu že leta 1221. Torej še za

1 Orožen 1875, str. 93, 94.

2 Rodbina Marenberških je bila ena od vej plemiške rodbine Trušenjskih, ki je izvirala iz treh gradov v Zgornjih Trušnjah/Obertrixen, Srednjih Trušnjah/Mittertrixen in Spodnjih Trušnjah/Niedertrixen pri Velikovcu/ Völkermarkt. Več o Trušenjskih glej Bele 2001, str. 18, 19.

3 Mlinarič 1997, str. 289.

4 Koroški deželni arhiv Celovec/Kärntner Landesarchiv (KLA), Allgemeine Urkundenreihe (AUR), AT-KLA 418-BC 5019 St, listina 20. marec 1273.

5 KLA, AUR, AT-KLA 418-B-C 1748 St, listina 3. maj 1278.

6 Orožen 1875, str. 97–99.

7 Listina 15. februar 1277, RIplus URH 3 n. 120: spletni vir: Regesta Imperii: http://www.regesta-imperii.de/id/ e8b664d8-50cf-4dcb-8614-d622bb4e0045, RI VI,1n. 689 in: http://www.regesta-imperii.de/id/1277-0215_1_0_6_1_0_777_689 (6. 5. 2021).

časa življenja sv. Dominika, ki je umrl 6. avgusta 1221. Kot rečeno, pa o tem dejstvu zaradi pomanjkanja virov ne moremo soditi, hkrati pa ga ne kaže kar zavreči, saj je ustanavljanje samostana bil vedno dlje časa trajajoč proces. Bolje je, da postane eden od zgodovinskih orehov, ki ga bodo trle prihodnje generacije zgodovinarjev. Ustanovna listina za dominikanski samostan je bila izdana 24. junija 1251, ko sta Gizela Marenberška, vdova po Albertu Marenberškem, in njen sin Sigfrid ustanovila samostan dominikank na njima podložni Perweinovi hubi pod radeljskim gradom. Istočasno s samostanom so postavili tudi samostansko cerkev. Gizela in Sigfrid sta samostanu ob ustanovitvi dotirala veliko posestev, od katerih je imel samostan letni donos 30 mark srebra.1 Vprašanje, ki je na mestu, je, zakaj in čemu sta se Gizela in Sigfrid odločila za ustanovitev samostana v Radljah oziroma takratnem Marenbergu. V bližini je namreč imel obsežna posestva benediktinski samostan iz Št. Pavla v Labotski dolini. Glede na ne ravno složne odnose v zgodovini med Št. Pavlom in Marenberškimi oziroma Trušenjskimi2 je možno, da sta želela z ustanovitvijo samostana omejiti vpliv šentpavelskih benediktincev v Dravski dolini. Ob tej predpostavki potem tudi ni nenavadno, da sta ustanovila samostan dominikank, ki so živele po redovnem pravilu sv. Avguština in so bile glede na zanimiv zapis v ustanovni listini (/…/ et gloriam ipsius domini nostri Jesu Christi eisque matris virginis gloriose Marie claustrum sororum degencium sub regula beati Augustini secundum institutiones fratrum predicatorum /…/ fundavimus et construcximus /…/) drugorednice reda bratov pridigarjev oziroma dominikancev, in so kot take lahko omejile vpliv benediktincev iz Št. Pavla.3 Zanimivo je, da se je iz prvih desetletij obstoja samostana ohranilo nekaj listin, v katerih je prebivalstvo radeljske dominikanke zaradi njihovega življenja po redovnem pravilu sv. Avguština imenovalo kar avguštinke. Prva tovrstna listina je z dne 20. marca 1273, ko so prošt cerkve sv. Jerneja v Brežah/Friesach Janez, prior brat Liupold in konvent potrdili listino z dne 21. decembra 1268, s katero je Sigfrid Marenberški poklonil radeljskim avguštinkam cerkev v kraju Zweikirchen blizu Šentvida ob Glini/St. Veit an der Glan.4 Drugi takšen primer pa najdemo v listini Siegharda Trušenjskega, ki je 3. maja 1278 prodal s soglasjem svoje žene Helwige in njunih otrok ter z dovoljenjem svojega tasta Matije Celovškega (Mathias von Klagenfurt) samostanu avguštink (Kloster der Augustinerinnen zu Mahrenberg) celotno polje pri Vižingi (Feising) za 22 mark srebra z vednostjo fevdnega gospoda Meinharda in njegove žene Gertrude Dravograjske.5 Dominikanke v Radljah so torej živele po pravilih sv. Avguština in po statutih dominikanskega reda. Samostanu je po redovnih konstitucijah načelovala priorica, ki pa je imela enaka pooblastila, privilegije in časti kot opatinje. Priorici je pri vodenju samostana pomagala subpriorica. Volitve priorice so potekale v navzočnosti ordinarija oziroma kakšnega njegovega odposlanca. Marenberški samostan je bil prvotno namenjen samo plemkinjam, večinoma so prihajale iz uglednih štajerskih in koroških plemiških rodbin. V naslednjih stoletjih pa so se jim pridruževale tudi redovnice, ki so izhajale iz vrst meščanstva.6 Na tem mestu se lahko vprašamo, v kolikšni meri so bile opatinje in priorice srednjeveških samostanov tudi infulirane oziroma ali so lahko nosile tudi vsa zunanja znamenja pastirske službe (mitra, pastoral, pektoral, prstan), kakor je bilo to dovoljeno predstojnikom moških samostanov (opat, prošt, prior – slednjemu samo v nekaterih primerih).

Ob ustanovitvi samostana se je Sigfrid Marenberški s posebno listino, izstavljeno na isti dan, s soglasjem svojih dedičev odpovedal pravicam do posesti, ki jih je podaril samostanu. Z ženo Rikardo je do svoje smrti leta 1272 skrbel za samostan. Nato je skrb za samostan prevzela vdova Rikarda in zanj skrbela do leta 1304, ko je tudi ona prestopila prag večnosti. Papež Aleksander IV. je samostan leta 1255 vzel v svoje varstvo ter mu potrdil njegove pravice in posesti. Hkrati je imel samostan zagotovljeno varstvo deželnega kneza Otokarja II. Češkega (1272) in kralja Rudolfa Habsburškega (15. februar 1277 7) ter naklonjenost salzburškega nadškofa Friderika II. V dominikansko

8 Bele 2001, str. 18, 19; Mlinarič 1997, str. 25, 57.

9 Listina 7. januar 1291: spletni vir: http://monasterium. net:8181/mom/AT-HHStA/StPaulOSB/1291_I_07/ charter?q=mahrenberg (6. 5. 2021).

10 Orožen 1875, str. 93, 94, 103–105; Mlinarič 1997, str. 36.

11 Sedeča Marija: spletni vir: https://www.ng-slo.si/ si/stalna-zbirka/1200-1600/sedeca-marijaneznaniavtor? workId=1613 (24. 5. 2021).

12 Staudinger 1991, str. 118.

13 Orožen 1875, str. 95, 96; Mlinarič 1997, str. 62, 63.

14 Prav tam, str. 95, 96; Mlinarič 1997, str. 66.

redovno skupnost so bile radeljske dominikanke sprejete leta 1280.8 Leta 1290 je Rikarda Marenberška za svoj dušni blagor in za dušni blagor svojega pokojnega moža darovala samostanu za tamkajšnja stranska oltarja sv. Marije in sv. Križa pet mark imenja od treh kmetij pri Pernici, treh kmetij pod marenberškim gradom in ene kmetije v Bistrici pri Muti. Orožen navaja, da se je iz Rikardinih darov iz leta 1290 lahko financiralo tudi vzdrževanje kaplana v samostanu. Tega srečamo prvič v listini z dne 7. januarja 1291, ki jo je izdala Rikarda Marenberška, ko se omenja kaplan Hertwig kot capellanus sororum in Mernperch oziroma kaplan pri marenberških dominikankah.9 Zaradi darežljivosti, ki sta jo Sigfrid Marenberški in njegova žena Rikarda namenila radeljskim dominikankam, ne preseneča, da so redovnice častile Sigrifa Marenberškega kot svetnika, in v nekaterih listinah srečujemo tudi poimenovanje samostana po njem. Nad prvotnim glavnim vhodom v samostan je bila pritrjena tudi njegova grbovna plošča z napisom Sanct Seyfridt Ein Herr Von Märenberg dieses Closters Ein Stifter und Fundator, danes pa je nameščena nad vhodom v radeljski dvorec.10 O morebitni beatifikaciji in kanonizaciji Sigfrida Marenberškega ni nikakršnih podatkov, to je le še en »legendarni dodatek« k samostanski zgodovini. Iz tega zgodnjega obdobja delovanja samostana izvira tudi kip Device Marije na prestolu, ki naj bi nastal okrog leta 1300; zdaj je shranjen v zbirki Narodne galerije v Ljubljani.11 Na tem mestu velja opozoriti tudi na napačen zapis umetnostnega zgodovinarja Jožeta Curka glede nastanka samostanske cerkve Marijinega oznanjenja, ko navaja, da je samostan nastal pod grajskim gričem na Pervanovi kmetiji blizu Marijine cerkve »sub confinio montis Raedelach«, omenjene že leta 1170. Pri tem zapisu je netočna Curkova navedba, da je samostan nastal blizu Marijine cerkve, omenjene že leta 1170. Iz tega Curkovega pisanja bi lahko sklepali, da je prvotna (verjetno podružnična) Marijina cerkev postala nato redovna – samostanska cerkev, kar pa ne drži. Omenjena Marijina cerkev pod »radeljsko goro« se res omenja leta 1170, vendar gre v tem primeru za še danes stoječo cerkev Device Marije v Ivniku/Eibiswald, ki je v listini iz leta 1170 označena kot podružnica župnije v Lipnici/Leibnitz.12 Brez dvoma lahko torej zapišemo, da je bila samostanska cerkev Device Marije postavljena sočasno s samostanom. V listini z dne 5. decembra 1290 sta prvič omenjena njena stranska oltarja Matere Božje in sv. Križa, ki ju je nato leta 1293 posvetil lavantinski škof Henrik.13 Za samostanske cerkve je bilo značilno, da so v njih pokopavali dobrotnike samostanov. Tovrstni pokopi so bili pogosti tudi v primeru marenberškega samostana. Vemo, da je papež Aleksander IV. leta 1255 dovolil samostanu pokopavati tiste, ki bi si to želeli. Vendar pa si dominikanke niso smele te pravice lastiti preveč na splošno, saj bi s tem posegale v pravice marenberškega župnika. Vsekakor pa so v samostanu skozi zgodovino našli svoj zadnji počitek pripadniki številnih plemiških rodbin iz Dravske doline.14

15 Mlinarič 1997, str. 59.

16 Mlinarič 1997, str. 69, 70, 80.

Samostan so bogato obdarovale številne koroške in štajerske plemiške rodbine. Njihove darovnice lahko delimo na dve vrsti. Prve so bile darovnice, namenjene za vzdrževanje redovnic. Za te je bilo značilno, da so po njihovi smrti dohodki, ki so izvirali iz njih, prešli na samostan. Druge pa so bile darovnice, katerih prihodki so bili namenjeni delovanju samostana.15 V prvi polovici 14. stoletja je samostan širil svoje posesti in dohodke ter si s tem ustvaril solidno materialno podlago za svoj obstoj. Lahko je še bolje zaživel in sprejel pod svoje okrilje še več kandidatk, ki so se odločile za redovno življenje. Te so bile v prvi vrsti iz plemstva (Viltuških, Wildonskih, Ptujskih, Puhenštanjskih/Pukštanjskih in Glaneških), v manjši meri pa iz meščanskih družin. Leta 1304 je papež Benedikt XI. oprostil dominikanke desetine od njihovih posesti, tudi od tistih, ki jih bodo še pridobile.16 Dne 18. oktobra 1349 je samostan obiskal krški škof Ulrik in je podelil štiridesetdnevni odpustek samostanu oziroma vsem, ki so se v za to določenih dneh udeležili svete maše pri stranskem oltarju sv. Uršule v samostanski cerkvi. Odpustke je vernikom v samostanski cerkvi pri stranskem

17 Prav tam, str. 70, 80, 81, 89.

18 Listina 27. maj 1461, [RI XIII] H. 18 n. 230: spletni vir: Regesta Imperii Online: http://www.regesta-imperii.de/ id/1461-05-27_1_0_13_18_0_230_230 (6. 5. 2021); Mlinarič 1997, str. 91, 92.

19 Mlinarič 1997, str. 95, 96. Listina (pred) 4. marec 1482, [RI XIII] H. 35 n. 178: spletni vir: Regesta Imperii: http:// www.regesta-imperii.de/id/f455487b-861f-412db401e6bc6b0ebdc4 (6. 5. 2021).

oltarju sv. Cecilije 17. novembra 1361 podelil salzburški nadškof Ortolf. Isti škof je 7. septembra 1364 namenil odpustke vernikom pri svetih mašah, ki so se brale pri stranskem oltarju sv. Katarine v samostanski cerkvi. V darovnici Petra Marenberškega iz leta 1407 je omenjena tudi kapela Vseh svetih, ki je bila po vsej verjetnosti del samostanske cerkve.17 Za 15. stoletje lahko rečemo, da je bil to čas nemirov v Dravski dolini. V njegovi prvi polovici so pustošenja povzročali spori med plemstvom, še posebno spori med šentpavelskim samostanom in domačim plemstvom ter spori med celjskimi grofi in bamberško škofijo zaradi lastništva nad Muto, ter ne nazadnje tudi spori med celjskimi grofi in Habsburžani. Šentpavelski opat Janez (1432–1446) je podpiral deželnega kneza, zato so privrženci Celjanov opustošili samostanske posesti na obeh bregovih reke Drave. Ta opustošenja, čeravno primarno niso bila usmerjena proti radeljskim samostanskim posestim, so kljub temu na njih močno vplivala. Med podložniki samostana in med dominikankami se je naselil strah za nadaljnji obstoj. Delovanje samostana so v tem obdobju nemoteno podpirali deželni knezi, ki so v 15. stoletju potrjevali ali pa podeljevali samostanu nove privilegije. Cesar Friderik III. je denimo 26. januarja 1450 in nato spet 27. maja 1461 potrdil samostanu privilegij prostosti mitnine za činžno vino in žito, ki so ga redovnice potrebovale za lastne potrebe. Hkrati je podelil samostanu pravico do nižje sodne oblasti na samostanskih posestih za vsa kazniva dejanja z izjemo tistih, za katera je bila zagrožena smrtna kazen.18 Leta 1483 si je priorica Marija Hönigtaller prizadevala povečati prihodke samostana, zato je vzela v zakup grad Marenberg s podložniki, drugimi letnimi dohodki in deželskim sodiščem, kar je bilo za samostan koristno, saj je bila ta posest v neposredni bližini. Tudi njene naslednice so jemale marenberško gospostvo v zakup vse do leta 1669, ko so ga naposled odkupile.19

20 Prav tam, str. 87, 97, 98, Veselsky 1997, str. 38.

V drugi polovici 15. stoletja so Dravsko dolino pretresali turški vpadi. V prvem, leta 1476, so Turki vdrli v Labotsko dolino in požgali Št. Pavel, a samostana niso mogli zavzeti. So se pa ob svojem umiku znesli nad vsem, kar jim je prišlo na pot. Ko je leta 1479 obiskal samostan kardinal Janez Aragonski, so ga dominikanke prosile za dovoljenje, da bi se ob turškem napadu lahko umaknile v katero izmed drugih postojank svojega reda. Prošnjo so podkrepile z dejstvi, da njihov samostan ni bil utrjen z okopi ali obzidjem, da bi mogel kljubovati Turkom. Kardinal je njihovo prošnjo uslišal in jim na podlagi pooblastil papeža Siksta IV. izdal potrebno dovoljenje. V drugem turškem vpadu leta 1494 so Turki očitno opustošili precej cerkva po Dravski dolini. Na to sklepanje nas napeljuje dejstvo, da je leta 1510 lavantinski škof Leonhard Peurl ponovno posvetil in blagoslavljal oltarje, cerkve in pokopališča, ki so jih oskrunili Turki. Tako je 18. avgusta 1510 ponovno posvetil radeljsko samostansko cerkev ter kapelo sv. Janeza Krstnika v velikem križnem hodniku. Tam je posvetil še oltar 14 svetnikov –priprošnjikov v sili.20

Poleg turške nevarnosti so se v 15. stoletju sistematično nižali dohodki samostana, a to ni bil čas samo gospodarske, temveč tudi duhovne krize, v kateri se je znašla Katoliška cerkev. K temu je treba dodati tudi turške vpade v prvi polovici 16. stoletja. V enem od teh, leta 1529, so Turki požgali marenberški samostan in pri tem uničili tudi velik del samostanskega arhiva. V letih 1533–1541 si je priorica Zofija Wildenstein izposodila pri svojem bratrancu Sigmundu Wildensteinu večjo vsoto denarja za popravilo samostanskih poslopij in samostanske cerkve, ki so jih poškodovali Turki leta 1532, ter za poplačilo denarnih zahtevkov deželnega kneza Ferdinanda I. Ta je leta 1543 od samostanov na Štajerskem zahteval denar za deželno obrambo. Samostani so se zaradi razširjenja reformacije in s tem povezanih vse manjših dohodkov iz naslova plemiških darovnic ter mašnih ustanov in na drugi strani vedno višjih davkov znašli v situaciji, ko so bili za izpolnitev naloženih davčnih obveznosti prisiljeni prodajati svojo zemljo, zastavljati posestva ali pa si izposojati denar. Leta 1562 je samostan zajel požar in mu prizadel precejšnjo škodo, zato ni mogel poplačati svojih denarnih obveznosti

21 Mlinarič 1997, str. 95, 113, 116.

do deželnega kneza, podobno pa se je zgodilo ob požarih v letih 1581 in 1584. Poleg omenjenih turških vpadov in pogostih požarov je na radeljsko samostansko življenje močno vplivala tudi reformacija. Zaradi njenih vplivov je število redovnic od leta 1574 do leta 1584 padlo s sedem na štiri, kar pa je še komaj ustrezalo imenu redovna skupnost. Zato tudi ne preseneča, da so 3. maja 1584 za novo priorico izvolili Suzano Schrattenbach, ki je takrat štela le 24 let, a je bila že 10 let v samostanu. Že v začetku si je zastavila tudi cilj rešiti samostan dolgov, poplačati davčne zaostanke in popraviti samostanska poslopja. Uspelo pa ji je tudi preprečiti prevzem samostana s strani jezuitov, kot se je to zgodilo s kartuzijama Pleterje in Žiče. Leta 1619 je šentpavelski opat Hieronim opravil vizitacijo samostana in ugotovil, da je priorica na čelu samostana že 33 let, da je v samostanu bivalo 11 kornih sester ter 3 novinke in da je bil njihov spovednik dravograjski prošt. Dne 26. aprila 1636 se je v samostanu mudil lavantinski škof Lenart Götz in je v samostanski kapeli posvetil oltar Vseh svetih, blagoslovil je tudi zvon na čast sv. Suzani in birmal 436 oseb.21 Za veliko pospeševalko samostana se je izkazala tudi Marija Ivana Linzer, ki jo je 20. marca 1641 za priorico potrdil lavantinski škof Albert Priamis. Leta 1641 je na novo postavila poslopje za oskrbo in šolanje deklet, ki jih je samostan prevzel v svojo oskrbo. Povsem na novo je leta 1649 zgradila poslopje konventa, veliko klet, mlin in stope ter dva ribnika pri Dravi. V kapeli Vseh svetih je uredila grobnico in jo dala obokati. Njeno nadaljnje zavzeto delo pa je 1. oktobra 1653 prekinil velik požar, tako da je vsa preostala leta svojega priorstva skrbela za obnovo poslopij in nabavo nove opreme. So pa dodatne težave samostanu po omenjenem požaru povzročali hudi nalivi, zaradi katerih je pretila nevarnost zrušitve

Foto: Srečko Štajnbaher.

22 Prav tam, str. 99, 101–118, 249.

v ognju poškodovanih samostanskih poslopij. Škoda zaradi požara je bila še toliko večja, ker so bile vse strehe krite s skodlami in ker je bila leta 1653 več kot polovica samostana še vedno lesena. O teh obsežnih obnovitvenih delih govori tudi ohranjena grbovna plošča na dvorcu Radlje. Med letoma 1670 in 1686 so vse umrle redovnice pokopavali v kapeli Vseh svetih, od leta 1688 naprej pa v novi, t. i. Marijini grobnici, ki je bila urejena v času naslednje priorice Marije Suzane Andrian. Leta 1703 so grobnico v kapeli Vseh svetih popolnoma izpraznili in zemeljske ostanke prenesli v Marijino grobnico, deloma pa so jih pokopali na pokopališču na prostem.22

23 Prav tam, str. 151–153.

Zaradi potresa leta 1695 je priorica Katarina Suzana Grotta dala popraviti samostansko cerkev ter dokončati gradnjo zvonika samostanske cerkve. V tem času je bila obnovljena tudi notranja oprema samostanske cerkve. Glavni Marijin oltar je bil iz leta 1677, dva stranska oltarja pa sta bila iz leta 1704/1705. Posvečena sta bila sv. Katarini in sv. Juriju in sta bila delo domačih mojstrov. Enako tudi prižnica, narejena leta 1698. Priorica Katarina Suzana je naročila izvesti še vrsto drugih novosti v samostanski cerkvi in samostanu, med drugim je leta 1695 poklonila cerkvi Sv. treh kraljev nad Radljami kelih, ki ga je dala narediti.23

Foto: Tomo Jeseničnik.

24 Prav tam, str. 136, 137, 241.

25 Verjetno je s to pokopališko kapelo mišljena kostnica.

26 Prav tam, str. 143, 163.

27 Prav tam, str. 146, 147, 173.

28 Orožen 1875, str. 95, 96.

29 Mlinarič 1997, str. 187.

Znano je tudi, da je v samostanu potekala lekarniška dejavnost. Že v času razsajanja kuge leta 1679 so sestre skrbele za obolele okoliške prebivalce. Samostan pa je imel že leta 1683 tudi svoj lekarniški laboratorij, »apotheken kuhl«. Do leta 1695 je za samostansko lekarno skrbela dominikanka Ana Ivana Grotta. Za časa priorice Katarine Suzane je bila leta 1702 postavljena nova samostanska lekarna, zanjo sta skrbeli dominikanki Marija Beatrika Labasser in Marija Ksaverija Grems. V istem obdobju je neznana marenberška redovnica prepisala dva antifonarja, hkrati pa so se sestre izučile tudi knjigoveške obrti ter izdelave sveč.24 Pomembno vlogo pri delovanju samostana v 1. polovici 18. stoletja je igrala rodbina Radičnik iz Koroške. Janez Matija Radičnik je leta 1693 postal oskrbnik marenberškega samostana in je to službo opravljal več desetletij pod prioricama Katarino Suzano in Marijo Alojzijo. Leta 1713 se je zavzel za tamkajšnjo pokopališko kapelo sv. Mihaela25, saj je bila dotrajana, pa tudi oltarja ni bilo več v njej. Lavantinskega škofa je zato prosil, da bi kapelo popravil in vanjo postavil oltar Žalostne Matere Božje. Škof mu je dovolil. Leta 1727 pa je Radičnik prosil lavantinskega škofa za ustanovitev beneficija pri marenberški župnijski cerkvi, vendar se je to uresničilo šele leta 1729 v sodelovanju z guštanjskim župnikom Valentinom Cadellijem.26

Za časa priorice Marije Alojzije so samostanska poslopja na veliko obnavljali. Obnovili so tudi opremo v samostanu, potem pa je samostan leta 1732 prizadel požar, ki ga je zanetila strela. Očitno je bil v požaru poškodovan tudi glavni oltar v samostanski cerkvi, saj je lavantinski škof Jožef Ožbalt Attems 2. decembra 1732 posvetil novega. Leta 1733 je priorica dala popraviti marenberški grad in v njem urediti kapelo sv. Petra, ta je dobila celo mašno licenco. Pred letom 1738 je dala popraviti tudi vuzeniški grad. Skozi vso zgodovino so bili velik problem za samostan pogosti požari, saj so ga precej poškodovali. Nekaj požarov je povzročila strela, zato je cesarski komisar Janez Jožef Koffler ob obisku samostana leta 1751 naročil priorici, naj si priskrbijo brizgalno in gasilne naprave. Svetoval pa je tudi menjavo skodel s strešniki. Ob obisku je tudi opazil, da je bila streha zvonika samostanske cerkve že pred letom 1750 pokrita z bakreno pločevino. Po drugi strani pa so bila tla v križnem hodniku še vedno pokrita z deskami, in jim je naročil tlakovanje.27 Ponovno je požar prizadel samostan leta 1780, torej dve leti pred njegovo ukinitvijo. V njem je bila po vsej verjetnosti poškodovana tudi samostanska cerkev, saj je lavantinski ordinariat dovolil, da so se svete maše brale v prioričinem stanovanju.28 V tem požaru, ki je upepelil velik del samostanskih poslopij, je zgorela tudi večina kulturnega blaga, arhivskih dokumentov, rokopisov in notranje opreme, stopili pa so se tudi zvonovi v samostanski cerkvi.29

Seznam prioric 1300, 1304

Alhajda 1306 Zeuta 1312, 1314 Neža 1314, 1315 Gizela 1320, 1324–1326 Alhajda Klamm 1337, 1338 Elizabeta Wildonska 1338–1343, 1357 Kunigunda Ditrichstein 1346 Zofija 1363 Zofija iz Schwanberga 1378 Vromout Sloyer 1383–1387 Ana Haller

30 Orožen 1875, str. 99, 100; Mlinarič 1997, str. 255–258. 31 Mlinarič 1997, str. 126. 32 Prav tam, str. 249, 250.

1389

Alhajda Pirckhaimer 1395, 1401–1403 Katarina Waldsteiner 1405, 1408–1411 Katarina Sloyer 1412, 1421, 1422, 1429 Marjeta Pichler (1415 subpriorica) 1421, 1429 Katarina Glowez 1434 Zofija Aßankh 1435 Elizabeta Vitanjska 1445, 1446 Ana Kratzer 1459–1463 Margareta Trapp 1468–1474 Barbara Hengspacher 1474–1477 Otilija Elreichinger 1477–1479 Beatrix Erlach 1479–1494 Margareta (Marija) Hönigtaller 1496–1514 Margareta Gloyacher 1523–1532 Margareta Trenbegkh 1533–1574 Zofija Wildenstein 1574–1577 Brigita Eder 1577–1580 Judita Hurnas 1581–584 Ana Steyrer 1584–1624 Suzana Schrattenbach 1624–1629 Marija Pföringer 1629–1640 Ana Suzana Meyer 1640, 1668 Johanna Linzer 1668–1689 Marija Suzana Andrian 1689–1726 Katarina Suzana Grotta 1726–1750 Marija Alojzija Rainstein in Tattenbach 1750–1782 Marija Seifrida Khuenburg30

Bratovščine v samostanu

Po do sedaj znanih podatkih so bratovščine v marenberškem samostanu obstajale šele od 17. stoletja naprej, čeprav lahko zaradi njegove velikosti in starosti domnevamo, da so v njem delovale bratovščine že v srednjem veku. Tako sta bili leta 1638 v času priorice Ane Suzane Meyer ustanovljeni bratovščini Sv. rožnega venca in Božje Matere Marije. Slednjo je vpeljal dominikanec p. Albert iz Gradca. V letu 1678 je bila k samostanu prizidana kapela Marijine bratovščine. Vodja bratovščine je bil samostanski kaplan Jurij Herman, ki je vodil tudi gradnjo kapele. Marijin oltar v njej pa je dal postavili dravograjski prošt Janez Dornsperg leta 1684. Ta oltar in oltar sv. Andreja je 15. maja 1688 posvetil lavantinski škof Franc Gašper Stadion. Seveda se lahko vprašamo, ali gre pri Marijini in rožnovenski bratovščini za eno in isto bratovščino.31 V samostanu je delovala tudi škapulirska bratovščina, ki so jo uvedli karmeličani. O njej ne vemo veliko, saj so njeni dokumenti zgoreli v požaru leta 1780. Tretja bratovščina, ki je delovala v samostanu, je bila bratovščina sv. Jožefa, od katere inventarni popis iz leta 1782 navaja veliko bratovščinsko knjigo s srebrnim okovjem. Podobna knjiga se je ohranila tudi za rožnovensko bratovščino.32

33 Prav tam, str. 195, 198, 199.

Ukinitev samostana

34 Za primerjavo naj navedemo, da so cenilci leta 1785 ocenili samostan in samostansko cerkev avguštincev na Muti na 1200 goldinarjev, čeprav sta bila oba objekta precej manjša od samostanskih poslopij v Radljah. Več o avguštincih na Muti glej Skitek 2020.

Po dobrih 630 letih delovanja je šel samostan dominikank v Radljah po poti večine drugih samostanov v notranjeavstrijskih deželah in se bližal svojemu koncu. Spomladi leta 1782 je cesar Jožef II. izdal dekret o razpustitvi samostana dominikank v Marenbergu. Za ukinitvenega komisarja je bil imenovan gubernialni svetnik Maksimiljan Waidmannsdorf. O ukinitvi samostana je 21. marca 1782 njegovo priorico Kajetano Khuenburg obvestil lavantinski škof Vincenc Schrattenbach. Ob ukinitvi je bilo v samostanu 24 redovnic, ki so bile po večini stare med 24 in 50 let, razen ene, ki je bila stara 86 let. Od redovnic se je samo ena po ukinitvi samostana odločila ostati v redovnem poklicu. Vse druge so se odločile za posvetno življenje ter so se nastanile pri svojih sorodnikih in prijateljih. Iz samostanskega gospostva je bilo urejeno tako imenovano kameralno gospostvo Marenberg, ki je zajemalo tudi nekdanje gospostvo Vuzenica in samostansko imetje na Koroškem. Nato je 26. marca ukinitveni komisar Maksimiljan Waidmannsdorf umestil Karla Kuglmayerja za upravitelja posesti, saj ga je na to mesto imenoval graški gubernij.33 Nadzor nad razpustitvijo je opravljal Mihael Krofitsch v letih od 1782 do 1784. Poleg njiju so pri razpustitvi sodelovali še uradniki, ki so popisali arhivsko gradivo in druge samostanske premičnine in nepremičnine. Zaradi požara poškodovana samostanska poslopja so bila ocenjena zelo nizko. Tako so celotno samostansko poslopje skupaj s cerkvijo ocenili na samo 500 goldinarjev34, grajsko pristavo, v kateri so bivali uradniki, pa na 200 goldinarjev. Skupno so nepremičnine samostana ocenili na 14.208 goldinarjev. V času po razpustitvi so prodajali tudi samostanske premičnine. Iz marenberškega samostana so v Gradec prepeljali 9 funtov cerkvenega srebra (Kirchensilber). Iz zlata narejeno in z dragimi kamni okrašeno monštranco (Ostensorium), ki so jo cenili na kar 30.000 goldinarjev,

Foto: Tomo Jeseničnik.

35 Puff 1847, str. 326–328.

36 Mlinarič 1997, str. 212.

37 Mlinarič 1997, str. 213; Puff 1847, str. 326–328.

38 Mlinarič 1997, str. 214, 220; Puff 1847, str. 326–328.

so nato v Gradcu prodali za majhen denar. Velike orgle iz samostanske cerkve z 11 registri, postavljene leta 1724, so bile prenesene v župnijsko cerkev sv. Mihaela v Radljah. Tja so prenesli tudi lep zlat ornat in relikviarij ter stranski oltar sv. Križa (velik križ s kipoma Božje Matere Marije in sv. Janeza). Manjše orgle s petimi registri iz leta 1683 so namestili v župnijsko cerkev v Breznu. Cerkveni tlak je kupila župnija Pišece, zvonove iz samostanske cerkve pa župnija Wiess pri Ivniku/Eibiswald. Marijino stebrno znamenje s svetniki, ki je stalo pred samostanom, so kasneje prenesli v radeljski trg. Samostanska cerkev je premogla 5 oltarjev ter 5 bander in več kot 100 cerkvenih parametrov. Stolpna ura je bila skupaj s pločevinasto kupolasto streho ocenjena na 1380 goldinarjev. Večino vrednejših premičnin so prodali na dražbah, nekaj malega pa tudi podarili okoliškim župnijam. Samostansko premično premoženje se je razpršilo na najrazličnejše strani.35 Skupno je bilo samostansko premoženje ocenjeno na 141.652 goldinarjev, 52 krajcarjev in 2 denarija. Po odbitju dolgov v višini 32.737 goldinarjev, 3 krajcarje in 2 denarija je ostalo še za 108.915 goldinarjev in 49 krajcarjev čistega samostanskega premoženja.36 H kameralnemu gospostvu Marenberg so nato pripojili tudi avguštinsko imenje na Muti ter imenje Rohrbach.37 Po odprodaji premičnin so bila samostanska poslopja skoraj povsem prazna, in postavilo se je vprašanje, kaj z njimi storiti. Sprva so v poslopjih uredili hiralnico, kasneje poljsko bolnišnico. Naposled je propadajoča poslopja 25. julija 1828 kupil Janez Krstnik Mazzi.38 Dne 30. septembra 1863 je samostanske objekte kupil Feliks Schmitt. Ta je nato 28. januarja 1881 Karlu Fritscherju, posestniku iz Herbersdorfa pri Wildonu, prodal posesti Marenberg in Vuzenica skupaj z vsemi pripadajočimi objekti. K njim so spadali tudi

Foto: Tomo Jeseničnik.

39 PAM, SI_PAM/0634, Okrajno sodišče Marenberg, listina 2156/1881, šk. 95.

40 PAM, SI_PAM/0634, Okrajno sodišče Marenberg, listina 572/1900, šk. 122.

41 PAM, SI_PAM/0634, Okrajno sodišče Marenberg, listina 445/1905, šk. 130.

42 PAM, SI_PAM/0641, Okrajno sodišče Slovenj Gradec, Zaplembni spis Zp 64/46, Supanc Tea, šk. 1202; PAM, SI_PAM/0641, Okrajno sodišče Slovenj Gradec, Zaplembni spis Zp 184/46, Zupanc Oton, šk. 1204.

objekti samostana v Radljah, radeljskega gradu, radeljski grajski gospodarski objekti ter objekti nekdanjega gospostva Vuzenica, vredni 44.000 goldinarjev.39 Nato je 18. septembra 1900 Felix Fritscher prodal prej omenjene posesti Andreju Suppanzu iz Poljčan za 122.000 kron.40 Po njegovi smrti 28. avgusta 1902 so njegovo zapuščino dedovali Alfonz, Herman, Marija, Terezija in Oto Suppanz. Štirje dediči so sklenili svoje deleže prodati sodedinji Tereziji Suppanz za 90.000 kron, kar so naposled potrdili s kupoprodajno pogodbo 7. aprila 1905.41 Družina Suppanz oziroma Zupanc je ostala lastnica stavb marenberškega samostana do 16. januarja 1946, ko so bila Otonu Zupancu v okviru nacionalizacije posesti državljanov nemške narodnosti zaplenjena omenjena posestva. Iz zaplembnega spisa je razvidno, da so premoženje zaplenili na podlagi sodbe sodišča slovenske narodne časti z dne 25. oktobra 1945. Pri zadnjih lastnikih, Otonu in Teji Zupanc, je tudi navedeno, da sta bila takrat internirana, a ni navedeno, kje.42 Stavba nekdanjega samostana dominikank je tako pristala v državni lasti. Danes je njena lastnica Občina Radlje ob Dravi.

Usoda samostanskih poslopij

43 Mlinarič 1997, str. 21, 200, 201.

44 Prav tam, str. 233.

45 Orožen 1875, str. 103–105; Mlinarič 1997, str. 214, 220; Puff 1847, str. 326–328; Hrovat 1939, str. 33.

Pri vseh ukinjenih samostanih je postalo eno najbolj perečih vprašanj nadaljnja usoda samostanskih cerkva. Lavantinski škof Vincenc Jožef Schrattenbach se je v letu ukinitve marenberškega samostana (1782) zavzel za ohranitev njegove cerkve in za vzpostavitev lokalne kaplanije pri njej. Njegov drugi predlog pa je šel v smeri selitve župnijskega sedeža radeljske župnije iz trške cerkve sv. Mihaela k samostanski cerkvi. Žal svetna oblast ni sprejela nobenega od predlogov.43 So pa državne oblasti ponudile marenberškim dominikankam, da bi se preselile v nekdanji samostan celestink v Mariboru ter da bi prevzele pravila uršulink in bi v nadaljevanju delovale med žensko mladino. A se nobena od njih ni odločila za ta korak.44 Cerkev so skupaj z zvonikom postopoma podirali in tako pridobljeni gradbeni material porabili za gradnjo hiš v marenberškem trgu. Za časa Orožna so bili vidni še temelji cerkve, znotraj njih je bil urejen vrt. Leta 1788 so odredili ustanovitev hiralnice za širše marenberško območje. Že 22. marca 1797 je bila v samostanskih prostorih poleg hiralnice urejena tudi podružnica poljske bolnišnice. V prvi polovici 19. stoletja se je začelo načrtno uničevanje samostanskih poslopij z namenom dobiti staro železo. Posledično so nekateri deli samostanskega poslopja hitro propadli. Orožen zaključi, da je bilo ob njegovem obisku preostalo samostansko poslopje tako dotrajano, da bo od pol tisočletja stoječega samostana ostala samo podoba velike zapuščenosti oziroma »statuta desolatio«.45

Od samostana sta danes ohranjeni samo še njegova južna in zahodna polovica, manjkajo pa cerkev z zvonikom in kapelama, kompletna vzhodni in prečni trakt glavnega poslopja ob zahodnem robu zunanjega dvorišča, kompletno obzidje ter seveda drevesni in vrtni nasadi. Gradnja obeh poslopij je sicer prevladujoče kamnita (razen zahodne samostanske fasade), vendar pa je bilo glavno poslopje že pred drugo svetovno vojno deloma predelano v sušilnico hmelja, deloma pa so v poslopju stanovale revne družine. Na ohranjenem ometu so še vidni fasadna poslikava, »šivani« vogali in okenski okvirji. Glavno poslopje je v celoti podkleteno. Okna drugega nadstropja na severni in zahodni fasadi imajo kamnite okvirje, druga pa so brez vsakršnih obrob. Od vhodnih portalov je ohranjen le še zahodni. Je kamnit, z močno preklado in lunetastim čelom. Nekdanja samostanska cerkev je bila pravilno orientirana in dolga več kot 28 m. Ladja je merila približno 16 × 5,4 m, 5/8-sklenjeni dvopolni prezbiterij 9,8 × 3,4 m, debeline fasadne, slavoločne in zaključne stene pa so znašale skupno 2,4 m. Prezbiterij je bil zelo verjetno križnorebrasto obokan, o načinu obokanosti ladje pa lahko samo ugibamo. Manjkajoči vzhodni del je obsegal tudi glavni samostanski portal iz leta 1666, ki je sedaj vzidan v radeljski dvorec. Ohranjeno

46 Curk 1991, str. 12; Curk 1993, str. 153, 154; Zadnikar 1951.

poslopje na severni (vhodni) strani samostana je bilo namenjeno za gospodarske dejavnosti. Nadstropje njenega osrednjega dela krasijo šestločne toskanske stebriščne arkade in naslikana sončna ura z letnico 1694.46

Sklep

Samostan dominikank v Radljah ob Dravi je v svoji 531-letni zgodovini pomembno vplival na življenje v tem delu Dravske doline. Gmotne temelje je samostanu darovala domača plemiška rodbina Marenberških, še posebno darežljiva sta bila njegov ustanovitelj Siegfrid Marenberški in njegova žena Rikarda. Dominikanke, ki so bivale v njem, so večinoma prihajale iz koroških in štajerskih plemiških in meščanskih družin. Ob molitvi so se posvečale tudi fizičnemu delu. Znane so bile po svoji lekarniški dejavnosti in po prepisovanju besedil ter izdelavi sveč. Obsežna samostanska posest je omogočala vzdrževanje velikih samostanskih poslopij, ki so velikokrat v zgodovini postala žrtev ognjenih zubljev. Poleg stavb je v pogostih požarih zgorelo veliko kulturnih in umetniških predmetov ter arhivskih dokumentov. Nazadnje je takšen požar upepelil samostan leta 1780 in je bil do leta 1782, ko so ga ukinili, komaj za silo popravljen. Pomanjkanje vizije pri pristojnih državnih oblasteh je veliko samostanskih poslopij ukinjenih samostanov spremenilo v kraje za pridobitev

Foto: Tomo Jeseničnik.

poceni gradbenega materiala, tako kamna kot železa. Temu niso ušla niti radeljska samostanska poslopja, saj so iz njih gradili bližnje trške hiše. Do danes se je zato ohranil samo del prvotno zelo obsežnih samostanskih stavb. Z zgodovinskega, umetnostnozgodovinskega in tudi verskega vidika je gotovo najbolj tragično usodo doživela samostanska cerkev, saj so jo podrli v prvi polovici 19. stoletja, in to kljub dvema dobrima predlogoma za njeno nadaljnjo funkcijo in s tem ohranitev. Porušitev dveh tako pomembnih objektov, kot sta bili samostanski cerkvi na Zgornji Muti in v Radljah, pomeni za Dravsko dolino nenadomestljivo izgubo pomembnega dela kulturne, stavbne in verske dediščine. Kljub vsemu pa ni vse izgubljeno, in je nujno poskrbeti vsaj za ohranitev obstoječih samostanskih poslopij. Njihova prenova in napolnitev z novimi vsebinami sta potrebni tako s kulturnega, zgodovinskega kot tudi krajevnega vidika. Nekaj vizij na to problematiko je že bilo javno objavljenih, le prepoznati je treba ves potencial, ki ga tako imeniten prostor nosi v sebi, in ugrizniti v morda na začetku nekoliko kislo jabolko.

Foto: Tomo Jeseničnik.

Stavbna dediščina podeželja v občini Radlje ob Dravi

05_

Stavbna dediščina podeželja v občini Radlje ob Dravi

Izvleček

V občini Radlje ob Dravi se je na podeželju ohranilo nekaj pomembnih nepremičnih spomenikov iz kmečkega okolja. Posebnost območja so hiše dimničnega porekla, ki med svojimi stenami skrivajo prvine arhaičnih stavbnih oblik ter nam ohranjajo spomin in vedenje o načinu življenja v preteklosti.

Ključne besede

Lilijana Medved

Prof. zgodovine in dipl. etnologinja, konservatorska svetovalka

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor Slomškov trg 6, 2000 Maribor lilijana.medved@zvkds.si

Domačija, kmečka hiša, dimnica, črna kuhinja, gospodarsko poslopje, kašča, kozolec, način življenja, obnova, ohranitev Prispevek obravnava profano stavbno dediščino na podeželju občine Radlje ob Dravi. Osredotoča se predvsem na objekte kmečkega značaja, ki so pomemben del krajevne zgodovine in so oprijemljiv dokument načina življenja. Območje, ki ga geografsko določajo hriboviti predeli Pohorja in Kozjaka ter rodovitna ravnica Dravske doline, je pokrito z raznovrstno stavbno strukturo. Med navedenimi zemljepisnimi enotami so arhitekturne razlike zgodovinskih stavb manj očitne; razlike zasledimo predvsem s primerjavo hribovske in nižinske pozidave ter v odnosu socialnih in poklicnih razmerij prebivalstva v različnih zgodovinskih obdobjih.

1 Blaznik 1970, str. 78.

Predniki Slovencev, ki so v zgodnjem srednjem veku naselili območje današnje Slovenije, so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Za njihovo naselitev je značilna kontinuiteta, torej zasedba odprtih, manj poraslih in kultiviranih predelov, ki so bili že v antiki najprimernejši za poljedelstvo. Najprej so naselili nižje predele, nižje gričevje in hribovje ter srednjegorski svet, poselitev visokogorja pa spada v obdobje mlajše kolonizacije, ki je trajala od 12. do 15. stoletja. Zlasti v 13. in 14. stoletju se je naselitveni tok pod vodstvom fevdalnih gospodov usmeril v hribovite in z gozdom pokrite kraje, tudi do višine nad 1000 m. V to obdobje in vrsto kolonizacije spada poselitev višje ležečih gozdnatih območij Koroške, Pohorja in Kozjaka. Kmetje so s krčenjem gozda pridobivali obdelovalne površine, hribovit in gorski svet pa ni omogočal strnjene naselitve, temveč so nastajala razložena naselja in v višjih predelih samotne kmetije.1

Ravnice ob Dravi so bile primerne za tvorbo strnjenih naselij. Današnje Radlje ob Dravi so se oblikovale ob stari dravski cesti, ki je tod potekala že v rimski dobi in srednjem veku. Trg so

2 Verdinek 2018, str. 59.

zaradi svoje ugodne lege postale že pred letom 1251, v obdobju, ko je bil ustanovljen tudi nekdanji ženski dominikanski samostan. Od posvetnih stavb je med najstarejšimi kompleksi v kraju Rožni dvor, tudi Rosenhof (Radlje ob Dravi, Pod Perkolico št. 1), ki stoji severno od župnijske cerkve, ob vznožju hriba Perkolica. Ohranjena sta stanovanjska enota – vila in mogočno gospodarsko poslopje, na katerem je na pročelju še viden poznogotski kamnoseški detajl posnetka okenskega okvirja na ajdovo zrno. Stavba je skozi čas doživela gradbene spremembe, sedanja oblika pa kaže na tradicionalno gospodarsko namembnost iz polpreteklega obdobja, z dvema hlevoma v pritličju in skednjem v nadstropju. Masivno, iz kamna zidano poslopje je v pritličju delno obokano, visoka štirikapna streha je krita s skodli. Tudi stanovanjska stavba v sebi skriva srednjeveško jedro, a je bila v 17. stoletju predelana in v stilu obdobja posodobljena. Ob zadnji obnovi najdeni leseni tramovni stropi v nadstropju vile so primer bogatih renesančnih arhitekturnih prvin, redkost v stavbni zgodovini območja. S stare razglednice kraja je tudi razvidno, da je bilo današnje plitko ostrešje vile še okoli leta 1927 strmo, z razgibano čopasto streho in najverjetneje pokrito s skodli.2 Objekta Rožnega dvora nista datirana, zato je treba opomniti na strokovno sporen poseg izpred nekaj let – sekundarno vgradnjo neizvirnega kamnitega vhodnega portala in vratnic z letnico 1490.

Slike 1–5: Radlje ob Dravi, Rosenhof, gospodarsko poslopje z detajlom poznogotskega okenskega okvirja, posnetega na ajdovo zrno, fotografiji in načrti. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

V Vuhredu, na desnem bregu Drave, se je kmečko vaško jedro izoblikovalo ob robu obdelovalnih površin na dravskih terasah, vzhodno od izliva Vuhreščice. Prvič se vas v virih omenja že v začetku 15. stoletja. Iz franciscejskega katastra (1825) je razvidno, da je vzhodni del vasi v začetku 19. stoletja še ohranjal tradicionalno kmečko poselitev in leseno stavbno strukturo, medtem ko se je v istem obdobju novejši del vasi s pretežno zidanimi objekti širil okoli cerkve sv. Lovrenca ter ob razvoju lesne obrti in trgovine do druge svetovne vojne dosegel arhitekturne viške v lokalnem okolju.

Slika 6: Vuhred v franciscejskem katastru, 1825. Vir: spletna stran Arhiv RS.

Tudi v Vuhredu sta novi čas in napredek v načinu življenja prinesla radikalne spremembe pri ohranjanju stavbne dediščine zlasti najstarejšega jedra vasi. Največ prvin značilne zasnove kmečkega doma iz 19. stoletja se je ohranilo pri Novaku (Vuhred št. 72). Stara, danes nenaseljena kmečka hiša je oblikovno prepoznaven tip podkletene, delno zidane, delno lesene stavbe, pokrite s strmo dvokapnico. Tradicionalno leseno kritino je zamenjala opeka, pri čemer so bili odstranjeni tipični delni čopi. Hišo poudarja širok strešni napušč, ki ob padavinah zagotavlja komunikacijo po suhem, v preteklosti pa je omogočal tudi začasno odlaganje orodja, zlasti grabelj in kos v času letne košnje. Ob robu dvorišča stoji zidana kamnita kašča, ki je edini preostali gospodarski objekt. Nepodkleteno, kvadratno oblikovano stavbo odlikuje kamnit, segmentno zaključen vhodni portal, nad katerim je v ometu uokvirjena letnica 1840.

Sliki 7, 8: Vuhred, Novakova kmečka hiša. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slike 9–11: Vuhred, Novakova domačija s kaščo. Foto: Tomo Jeseničnik.

Značilna podoba in značaj obdobja 19. stoletja in časa do druge svetovne vojne se v Vuhredu odražata tudi s stavbno dediščino veleposestnikov in lesnih trgovcev. Kraj je bil v tem času zaradi razvite žagarske dejavnosti ob pohorskih potokih pomembno središče lesne trgovine in eno od izhodišč dravskega splavarstva. Leta 1877 je lesni trgovec Franc Pahernik pod cerkvijo ob stari stanovanjski hiši dal zgraditi novo razkošno nadstropno stavbo, t. i. Pahernikovo vilo (Vuhred št. 136), poudarjeno z zanimivo fasadno dekoracijo v sgraffito tehniki. Sicer že delno degradirana zunanjščina nekdanje vile je bila nedavno, brez prisotnosti konservatorske stroke, prenovljena do neprepoznavnosti.

Sliki 12, 13: Vuhred, Pahernikova vila pred prenovo. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Bogastvo v arhitekturo Vuhreda vnaša povsem ohranjen stavbni ambient Pogačnikove vile (Vuhred št. 141). Leta 1923 je lesni trgovec iz družine Pahernik – Janko Pahernik dal na podedovani Zemljakovi kmetiji zgraditi lično vilo z gospodarskimi poslopji, zaradi zadolženosti in gospodarske krize pa jo je moral leta 1932 prodati. Posest je kupil tovarnar Hinko Pogačnik iz Ruš.3 Vila stoji tik ob glavni cesti, znotraj ograjenega vrta. V vrsti ji sledi dvoje gospodarskih poslopij ter na travniku onstran ceste še mogočen štiriokenski kozolec toplar. Vila je zgrajena s pridihom alpskega sloga – ponaša se z lesenimi in kamnitimi fasadnimi detajli, oblikovanim stavbnim pohištvom ter drugimi dekorativnimi elementi ostrešja in fasad. Njeno notranjščino odlikujeta izvirna stavbna oprema in pohištvo. Posebnost prostora so tudi impozantne gospodarske zgradbe, kjer se namembnost objektov skladno prepleta z estetskim vidikom ter dodelanimi arhitekturnimi in okrasnimi elementi. Kompleks je dragocen, izvirno ohranjen materialni dokument kulturnih razmerij v Vuhredu z začetka 20. stoletja.

Sliki 14, 15: Vuhred, Pogačnikova vila z glavnim gospodarskim poslopjem. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Kot dediščino večje agrarne posesti iz preteklosti je treba omeniti še Tilkovo hišo v Spodnji Vižingi (Spodnja Vižinga št. 18). Nadstropna zidana hiša je edini stavbni preostanek večjega kmečkega kompleksa. Stoji na izpostavljenem mestu nad strugo Drave, ob nekdanji dravski cesti, katere trasa je tod potekala vse do zajezitve reke ob izgradnji bližnje elektrarne. Zgrajena je bila leta 1810, kar dokazuje letnica v sklepniku kamnitega vhodnega portala. Kljub nekaterim stihijskim prenovam je objektu uspelo obdržati ključne sestavine ambiciozno zasnovane notranjščine in zunanjščine. Nekdanji pomembnost in imenitnost posesti se odražata tudi v franciscejskem katastru (1825), ki v okviru domačije označuje vrtno ureditev v baročnem stilu. Hiša je danes zapuščena, njena prihodnost je negotova.

Sliki 16, 17: Spodnja Vižinga, Tilkova hiša danes in v franciscejskem katastru (1825), z označbo manjšega parka. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor in spletna stran Arhiv RS.

Pri starih kmečkih hišah hribovitih predelov Pohorja in Kozjaka naletimo zlasti na dva osnovna izvorna tipa – hišo dimničnega porekla in hišo s črno kuhinjo. Opraviti imamo seveda s predelanimi in posodobljenimi oblikami domov, ki pa v tlorisu in gradivu jasno odražajo svoj prvobitni značaj. Vsi raziskovalci dimnice so si edini, da je primarna dimnica enocelična lesena stavba, z ognjiščem (zid, kamen), ki ima na zadnji strani prizidano peč; odvod dima ni urejen, vije se po prostoru in uhaja na prosto pri različnih odprtinah, vratih ali pod ostrešje. Hrana se pripravlja na ognjišču in v peči, ki se kuri iz samega prostora. Ognjišče s pečjo je običajno nameščeno ob steni ali v kotu dimnice. O izvoru dimnice obstaja več teorij, gotovo pa je dejstvo, da je v srednjem veku ta oblika bivanja na slovenskem podeželju prevladovala. Raznovrstni dimnični tipi kmečkih hiš so se pri nas najdlje ohranili na območjih Kozjaka, Pohorja in Karavank ter v Dravski in Mežiški dolini. Čeprav danes na omenjenem ozemlju ne najdemo izvirnih dimnic, pa občasno naletimo na kmečke hiše, ki kažejo značilnosti nekaterih tipov domov dimničnega porekla. Izstopajo večje kmečke hiše, kjer je prostor nekdanje dimnice skladno vključen v sekundarno celoto; dimnica je običajno starejši cimpran del zidane ali novejše lesene stavbe, prostor je obsežen, z visokim lesenim stropom ter enakomerno razporejenimi okenskimi odprtinami na treh zunanjih stenah. Marsikje je še ohranjena stara razgibana dimnična peč, ki so ji kasneje prizidali štedilnik z dimnikom. Peč so odtlej uporabljali predvsem za peko kruha. Spremembe v dimnicah so se zgodile dokaj pozno, na prelomu 19., ponekod pa celo v prvi polovici 20. stoletja. Navezanost prebivalstva na tradicionalne oblike bivanja, zlasti v odročnejših hribovskih predelih, je pogosto razlog, da so domove dimničnega tipa ponekod na novo postavljali še v drugi polovici 19. stoletja.

Kuternikova hiša na Sv. Antonu na Pohorju (Sv. Anton na Pohorju št. 69) je med poslednjimi izjemnimi primeri vitalnega doma dimničnega porekla na območju občine. Ohranila se je v sklopu samotne pohorske kmetije, ob posodobljenem gospodarskem poslopju, medtem ko so bili drugi domačijski objekti v preteklosti odstranjeni. Hišo sestavlja lesena –cimprana osnovna zgradba podolžnega tlorisa, v katero se pravokotno zajeda zidan L-krak. Iz franciscejskega katastra (1825) je razvidno, da je bil prvotno tudi L-krak lesen, in so ga, kot pravi ustno izročilo, okoli leta 1936 na novo pozidali. Lesen objekt stoji na kamnitem kletnem temelju, pokriva ga čopasto ostrešje širokih napuščev, podprto z izrazitimi konzolnimi venci. Na strehi se je le delno ohranila izvirna skodlasta kritina. V obsežnem prostoru nekdanje dimnice, ki zajema skoraj tretjino celotne hiše, dominira predelana dimnična peč izvirnih dimenzij, s prizidanim »kahlastim« štedilnikom. Čez visok lesen strop poteka osrednji hišni tram, prostor pa je osvetljen z dnevno svetlobo skozi okenske odprtine z vseh treh fasad. Tudi majhna podolžna lina pod stropom, ki se odpira na stransko fasado, je preostanek dimnične dediščine. Prostor nekdanje dimnice je od preostalega stanovanjskega dela in prizidka ločen s prehodno vežo. Stavba je pomemben spomenik stavbarstva z arhaičnimi elementi 18. in 19. stoletja.

Sliki 18, 19: Sv. Anton na Pohorju, Kuternikova hiša dimničnega porekla s pečjo in dograjenim štedilnikom. Foto: Tomo Jeseničnik.

Tudi pri Zgornjem Kočniku na Radelci (Radelca št. 11) se je življenje v prostoru stare dimnice odvijalo še leta 2003. Preprosta oblika skladno vključenega štedilnika kaže na še starejše obdobje ukinitve dimnice, prav tako najdemo bistvene razlike v zasnovi hiše: leseni dimnici so v prvi polovici 19. stoletja prizidali kamnito stavbo z obokano vežo in ambicioznimi poudarki zunanjščine: polkrožno zaključen vhodni portal z maltasto obrobo in okenske odprtine, obdane s širokimi gladkimi obrobami ter v zgornjem delu dekorirane z valutnim vzorcem. Ob hiši sta se ohranili tudi cimprana kašča in klasična lesena preša (stiskalnica za sadje) z letnico 1886.

ZVKDS OE Maribor.

Tipu hiše s črno kuhinjo lahko v razvitejših krajih podeželja, zlasti pa na večjih kmetijah in posestih sledimo od 17. stoletja naprej. Tlorisna zasnova doma s črno kuhinjo zahteva najmanj dva, med seboj povezana prostora: izbo in črno kuhinjo. V izbi, ki je čist prostor, je ob steni s kuhinjo postavljena lončena krušna peč, kurjena iz kuhinje. Pred ustjem peči v kuhinji je zid z ognjiščem, hrana se pripravlja tako v peči kot na ognjišču. Dim iz peči in ognjišča izhaja v prostor in pod strop, ki je po navadi obokan, od tod pa skozi odprtino nasproti ognjišča na podstrešje. Na kmetijah se je v črnih kuhinjah v dimu pod stropi dimilo meso. Vsaka črna kuhinja je imela tudi ločen, zidan svinjski kotel. Gospodinja se je v črni kuhinji zadrževala le v času, ko je pripravljala hrano, sicer pa je družina bivala v prostoru s krušno pečjo, v t. i. vsakdanji hiši. Preprosti tipi hiš s črno kuhinjo niso imeli dimnikov, naprednejše oblike pa so že dobivale lesene ali zidane dimnike, ki so jih naknadno ali sočasno z gradnjo stavbe namestili nad dimnično odprtino. V 18. in 19. stoletju je namreč zaradi pogostih požarov in nehigienskih razmer v razvoj kmečkih domov s predpisi in gradbenimi zakoni posegla država. Lesene

stene ob ognjiščih je bilo treba nadomestiti z zidanimi, uvajali so dimnike, črne kuhinje z lesenimi stropi so morali obokati. Še danes na podeželju med starejšimi stanovanjskimi objekti najdemo veliko posodobljenih primerov, kjer je na osnovi tlorisa in ohranjenih detajlov razvidno, da so nekdanje črne kuhinje predelali v »čiste«. Hiše imajo prepoznaven tloris z osrednjo vežo in kuhinjo v isti osi, največkrat pa sta ohranjena tudi obokan strop kuhinje ter lončena krušna peč v sosednjem prostoru.

Tradicionalna gospodarska poslopja na kmetijah

Že od nekdaj je na kmetijah vladala posebna skrb za gospodarska poslopja. Živina v hlevih, krma na senikih, žito v kaščah – vse to je bilo nekoč izjemnega pomena za uspešno gospodarjenje in preživetje. Objekti gospodarskega značaja, ki so se iz preteklosti ohranili na domačijah, nam danes veliko povedo o nekdanjem načinu življenja in dela.

Landfridovo gospodarsko poslopje na Breznem Vrhu (Brezni Vrh št. 14) je primer dominantne, pribrežne stavbe, ki združuje pod enotno streho senik, hlev, kaščo in prešo. Senik (skedenj) je vklenjen med zidano kaščo na južnem in prešo na severnem koncu objekta. V delno vkopanem pritličju so hlevi in podkleteni del kašče. V gradivu stavbe prevladujeta les in opeka, streha je bila izvorno pokrita s skodli. Za tradicionalne hribovske predele je bila opečna gradnja v 19. stoletja še redkost, vendar se je skladno z napredkom in premoženjskim stanjem počasi uveljavljala. Pri Landfridu so v drugi polovici stoletja zgradili obsežen gospodarski objekt, z zidanimi obokanimi hlevi, obokano kaščo ter cimprano nadgradnjo. Ob ohranjeni klasični preši in tipičnih tesarskih detajlih se stavba odlikuje tudi z oblikovano fasado kašče, poudarjeno z visokimi, polkrožnimi zatrepnimi linami in preprostimi opečnimi dekoracijami.

prešo. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Bolj tipične oblike hlevov in senikov na kmetijah tega območja za starejša obdobja pa so gotovo iz kamna zidani hlevi z lesenimi stropi, s cimpranimi ali preprosto opaženimi seniki v nadstropju, z visokimi ostrešji širokih napuščev in naravnimi mostovi do senika.

Slika 24: Radelca, tipično gospodarsko poslopje pri Slaniku. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Pri domačijah, ki izvirajo iz skromnih socialnih razmer, kot so nekdanje »kajžarske« in »oferske« koče, pa tudi manjše kmečke domačije in preužitkarske hiše, pogosto naletimo na t. i. tip vrhhlevne hiše, pri kateri sta bivalna in gospodarska enota združeni v celovito, po navadi pribrežno stavbo. V zidanem, delno vkopanem pritličju sta klet in hlev, zgornjo etažo, ki je običajno lesena, sestavljata vrhkletni bivalni del ter senik.

Slika 25: Sv. Trije Kralji, vrhhlevna hiša pri Dobniku. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Pridelava in shramba živil za daljše časovno obdobje, zlasti čez zimo, sta bili nekoč na kmetih poglavitna skrb. Najprimernejša mesta za ohranjanje živil so bile kašče, v katerih se je od kleti do podstrehe smiselno razporedilo in hranilo pridelke glede na vrsto in obstojnost. Kašče v teh krajih so pretežno samostojno stoječe, lesene ali zidane.

Primeri, kjer se nahaja kašča v okviru večjega gospodarskega poslopja, so manj številni. Ob že omenjeni kašči pri Landfridu na Breznem Vrhu naletimo na tovrstno obliko tudi na Remšniku, pri župnijskem gospodarskem poslopju.

Vendar mnoge domačije niso imele ločenih kašč; za shranjevanje so bila uporabljena podstrešja stanovanjskih hiš. Do danes ohranjene kašče le poredkoma izpolnjujejo tudi svojo osnovno namembnost.

Pri Štadekerjih pri Sv. Treh Kraljih (Sv. Trije Kralji št. 66) v dokaj izvirni podobi stoji lesena cimprana kašča, pri kateri je v uporabi le še klet. Stavba je podolžnega tlorisa, pokriva jo strma dvokapna streha, ki jo podpirajo izraziti konzolni venci. Nad kamnito grajenim kletnim nivojem poteka celostranski lesen gank. Ob stranski fasadi pod enokapno streho stoji klasična preša. Lesen prostor kašče hrani značilne skrinje za žito, medtem ko podstrešni del, kjer so sušili in shranjevali meso, ni ohranjen. Kaščo z začetka 19. stoletja odlikujejo kakovostni tesarski detajli in originalno stavbno pohištvo. Likovno poudarjen čelni zatrep je bil izdelan ob zadnji obnovi ostrešja, po odstranitvi skodlaste kritine in tradicionalnega čopa.

Sliki 26, 27: Sv. Trije Kralji, Štadekerjeva kašča z detajlom notranjščine. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Jeričeva kašča v Zgornji Vižingi (Zgornja Vižinga št. 28) spada med pomembnejše tovrstne stavbe na območju občine. Stoji ob stari cestni povezavi v okviru večje kmečke posesti, kot njena zadnja izvirna sestava z začetka 19. stoletja. Kašča je kamnite gradnje, pokriva jo strma dvokapnica, zaključena je s konkavno oblikovanim podstrešnim zidcem; na strehi prevladuje stara opečna kritina. Tlorisna zasnova notranjščine je tradicionalna: klet, osrednja kašča in podstrešje. Čvrsta stavba z banjasto obokano kletjo in ostanki masivnega lesenega stropa v etaži nakazujejo na ambiciozno zastavljeno zgradbo, opečne dozidave pa pod odpadlimi ometi razkrivajo skladne gradbene posege in prenove iz preteklosti. Ob opuščeni osnovni namembnosti je kašča že zdavnaj izgubila notranjo opremo ter tudi del značilne, kakovostne zunanje podobe. Ohranila pa se je zanimiva dekoracija na dvoriščni čelni fasadi, s slabo berljivim zapisom THEDEUS (TSCH) 1835, ki verjetno označuje postavitev ali obnovo stavbe.

Sliki 28, 29: Zgornja Vižinga, Jeričeva zidana kašča. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor. Foto: Tomo Jeseničnik.

Sliki 30, 31: Remšnik, župnijsko gospodarsko poslopje s kaščo, preurejeno za namen lokalne etnografske zbirke. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Če je bilo nekoč preživetje ljudi na kmetih odvisno od založenosti kašč, so domače živali pri bolj tradicionalnem kmetovanju še dandanes odvisne od napolnjenih senikov in kozolcev, četudi so ob tem mišljena le mesta za shranjevanje sodobno pridelanih oblik živalske krme. Še nedavno se je senike in kozolce uporabljalo izključno za sušenje in spravljanje klasično pridelane krme. Zlasti za sušenje so bili pomembni kozolci, od preprostih oblik do dvojnih kozolcev – toplarjev. V hribovitih predelih so kmetje raje postavljali preproste oblike enojnih kozolcev, medtem ko je bilo v dolini na prostranih poljih dovolj prostora tudi za toplarje.

Sliki 32, 33: Radlje ob Dravi, toplar ob Maistrovi ulici, razstavljen in deponiran za postavitev na novi lokaciji, fotografija in načrti. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor, projekt: Večnamenski prostor-kozolec, Razvoj vizije d.o.o., Orehova vas.

Toplar v Radljah ob Dravi ob Maistrovi ulici je zadnji dvojni kozolec iz 19. stoletja, ki se je ohranil na Radeljskem polju. Nekoč so ga obdajale njive in travniki, v preteklem stoletju pa se je ob širitvi mesta polagoma znašel utesnjen v novi stanovanjski soseski. S spremembo gospodarskih tokov in drugačno strukturo prebivalstva je kozolec v lokalnem okolju že zdavnaj izgubil svoj primarni pomen, zato je bila v začetku leta 2021 uresničena ideja o njegovi prestavitvi na novo lokacijo. Po tipologiji kozolec iz Radelj ob Dravi ne odstopa od splošne oblike toplarja, ki ji sledimo po Mislinjski in Mežiški dolini. Premore štiri pare oken; značilno nadstropno konstrukcijo sestavlja lesen, tesan skelet, pokriva ga visoka čopasta streha, krita z izvirnim starim bobrovcem. Preproste stavbne oblike kozolca dopolnjujejo maloštevilni dekorativni elementi.

Toplar pri Pogačniku v Vuhredu je v svojem okolju glede na gradivo, zunanjo obliko in čas nastanka nekoliko drugačen tip kozolca. Štiri pare oken poudarjajo masivni, opečno zidani stebri, ki podpirajo tesano kladno konstrukcijo nadstropne stavbe. Dvokapna streha s celostranskima čopoma je krita z izvirnim opečnim bobrovcem. Zgradili so ga okoli leta 1923, v skladu z novimi gradbenimi dosežki in ambiciozno zasnovo drugih objektov na domačiji. Pogačnikov kozolec je izjemna, estetsko dovršena gospodarska stavba, ki je do danes ohranila primarno kmetijsko namembnost.

Foto:

Sliki 34, 35: Vuhred, pri Pogačniku, detajl gospodarskega poslopja in toplar. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Tomo Jeseničnik.

Zgodovinski razvoj Radelj ob Dravi z okolico od prazgodovine do druge svetovne vojne

Izvleček

Zgodovinski razvoj

Mateja Jevšnik

Prof. zgodovine in geografije, učiteljica svetnica Osnovna šola Radlje ob Dravi Koroška cesta 17, 2360 Radlje ob Dravi mateja.jevsnik@osradlje.si

Poselitev območja Radelj ob Dravi (Marenberga), v nadaljevanju Radelj, je kontinuirana vse od prazgodovine do danes. Razvoj prometa in prvih naselbin tega območja sega v železno dobo, naselitev Slovenov pa datira v 6. in 7. stoletje. Radlje se prvič omenjajo v listini iz leta 1161 kot gručasta vas. Sedež marenberške gospoščine je bil marenberški grad, ki ga je v 13. stoletju pozidal Albert Trušenjski na šentpavelski zemlji. Marenberška gospoščina je pridobila pomen v času Sigfrida Marenberškega. Leta 1286 so Radlje dobile trške pravice. V 13. stoletju je trg postajal gospodarsko in cerkveno središče širše okolice. Leta 1437 se za Marenberg omenja deželsko sodišče gospoščine, v trgu je bil tudi sedež mitnice in nižjega sodstva. Marenberška cerkev je prvič omenjena leta 1251, njen nastanek pa najbrž sega v 12. stoletje. Šolski pouk je v Marenbergu potekal že v začetku 18. stoletja v nemškem jeziku. Prebivalstvo Dravske doline je bilo narodnostno mešano. Številčno je prevladovalo slovensko govoreče prebivalstvo, ki je bilo podvrženo germanizaciji. Nemci so imeli večji delež glede hišne posesti ter v obrtni in trgovski dejavnosti. Glede gospodarskega razvoja v začetku 20. stoletju v Marenbergu ne zasledimo posebnega napredka. Še vedno je prevladovalo kmetijstvo. Aprila 1941 je marenberško območje zasedla nemška vojska in začela germanizacijo.

Ključne besede

Radlje ob Dravi, Marenberg, marenberška gospoščina, zgodovina, germanizacija

Prvi ljudje so se na Kozjaku pojavili ob koncu starejše kamene dobe, v obdobju olševske kulture. V jami pod Herkovimi pečmi v bližini Radelj so našli sledove človeka iz ledene dobe, stare od 35.000 do 20.000 let. V jami so poleg kosti jamskega medveda, alpskega svizca in bizona ležali obtolčeni prodniki, ki so jih ledenodobni lovci najbrž uporabljali kot orodje. O poseljenosti Dravske doline v mlajši kameni dobi priča manjše število najdišč, ki nakazujejo, da so takratni prebivalci že krčili gozd na ravnini ob reki Dravi in se ukvarjali s poljedelstvom. V zvezi s tem so leta 1933 našli na Radeljskem polju poškodovano kamnito motiko, v Vuzenici, Trbonjah in Ožbaltu pa so izkopali kamnite sekire. Da je bilo poseljeno tudi hribovito območje Kozjaka, dokazuje najdba kamnite kopače na Spodnji Kapli.

Radelj ob Dravi z okolico od prazgodovine do druge svetovne vojne

V železni dobi je skozi Dravsko dolino stekel promet, nastala so tudi prva naselja. Vzdolž reke Drave so cesto zgradili tudi Rimljani. V 4. stoletju, ko je moč Rima že slabela, se začne na območju Dravske doline arheološka praznina. Spričo tega ne moremo z gotovostjo trditi, ali so na obravnavani prostor prodrli Huni ter germanski plemeni Gotov in Langobardov, ki sta krajše obdobje obvladovali današnji slovenski prostor. Selitev Langobardov leta 568 na ozemlje današnje Italije, v Lombardsko nižino, je sprožila naseljevanje Slovenov v Dravsko dolino. Slednji so območje Dravske doline poseljevali z dveh smeri. V panonskem toku so prodrli do Ruš, Lobnice in Selnice, v okviru koroškega toka pa so poselili ozemlje do Remšnika, Brezna in Podvelke. Naselitvena tokova je ločeval takrat neprehoden gozd ob reki Dravi. Poselitev Dravske doline je bila gostejša na prisojnih pobočjih severno od Drave, predvsem na tistih območjih, ki so jih izkrčili že staroselci. V 6. in 7. stoletje datirajo kraji Gradiš na Remšniku, Radlje, Vuzenica, Ribnica in Dobrava. Zanje so značilni gručasta oblika, razdelitev polj na grude in delce, določeni patroni vaških cerkva, zgodnja omemba županov in navezanost na staro cestno omrežje. Krajevna imena Bistrica, Črmenica, Brezno, Ribnica in Vrata označujejo naravno lego ali posebnost kraja in so najstarejša. Zgodnjega nastanka so tudi imena s končnico -ica in redkejši, po drevju imenovani kraji Dobrava, Vrbno in Brezno ter imena Radlje, Radoljna in Radvanje, ki so izpeljana iz osebnega imena Rado. Območje Dravske doline je bilo povezano s Karantanijo, prvo slovansko državno tvorbo v Vzhodnih Alpah, s sedežem na Gosposvetskem polju na Koroškem, in je v njenem okviru prešlo pod oblast frankovskega kralja Karla Velikega. Radlje se v virih prvič omenjajo kot gručasta vas. Nastale so na pomembni prometni legi ob kraljevi cesti in ob brodu čez reko Dravo. Okolica Radelj je okoli leta 1100 pripadala grofu Werigandu Slovenjgraškemu. V času investiturnega spora med papežem Urbanom II. in nemškim cesarjem Henrikom IV. jo je odtujil salzburškemu nadškofu Tiemonu. Ko je leta 1105/6 zmagala papeška stran, se je moral s Cerkvijo poravnati. Nadškofu Konradu je podaril 32 hub v »provinci Radelach« in se s tem izognil ekskomunikaciji. Nadškof je obdržal le dve hubi, druge je podaril admontskemu samostanu. Admont je moral hube prepustiti grofu Bernardu Spanheimu in njegovi ženi Kunigundi za čas njunega življenja. Leta 1147 se Bernard Spanheim ni vrnil s križarske vojne, njegova vdova Kunigunda pa je umrla 1161. Tedaj naj bi njuno celotno premoženje pripadlo Admontu, vendar pa so si ga začeli prilaščati drugi zemljiški gospodje, o čemer priča leta 1180 zapisana pritožba admontskega samostana. Upravnik Kolona I. Dravograjskega v Marenbergu in deželski sodnik Helferik je zasegel pri Vratih pet kmetij, vzel pa si je tudi več kot trinajst kmetij v Lerchenwaldu nad Dobravo pri Radljah. Samostan Št. Pavel se je polastil petinštiridesetih kmetij. Bernardov nečak Sigfrid Lebenau si je prisvojil tri kmetije v vasi Radlje. Kolon I. Dravograjski se je kasneje polastil teh treh kmetij in še dodatnih petih, obenem pa tudi dveh kmetij pri Poderaku in kmetije v Spodnji Vižingi. Pet kmetij v Vrbnem je zasegel Friderik Ptujski, Ptujski so med letoma 1193 in 1220 odtujili šentpavelskim benediktincem še dve kmetiji pri Kamnu. Admontu je ostalo le 27 kmetij, od tega devet pustih.

Sedež marenberške gospoščine je bil marenberški grad, ki se omenja kot Kamen oz. Stein. V 13. stoletju ga je pozidal Albert Trušenjski na šentpavelski zemlji brez privoljenja Št. Pavla. Albert se po postavitvi marenberške trdnjave omenja kot Albert Marenberški. Albert, ki je že leta 1189 podelil Št. Pavlu hubo pri »Redilach«, je bil v sorodu z Dravograjskimi, saj oboji izhajajo iz pomembne družine Trušenjskih/Trixen. Njegova žena Gisela je izhajala iz koroške družine Hardegger/Hardek iz Št. Vida ob Glini na Koroškem (St. Veit an der Glan). Grad Marenberg je prvič omenjen v šentpavelski listini, ki je nastala med letoma 1193 in 1220, omenja pa fevdne posesti samostana. Omenja tudi kmetijo, ki jo imata brata Henrik in Wernher de Tanne pri

Slika 1: Najstarejša znana upodobitev marenberškega gradu in grajske pristave (Johannes Clobucciarich, ok. 1601–1605). Vir: http://kpm.arh-deko.com/mahrenberg. html.

gradu Kamen. Albert je najbrž umrl pred letom 1239, saj je tedaj Henrik Dravograjski zahteval odvetništvo nad šentpavelsko posestjo na Remšniku. Marenberška gospoščina je pridobila pomen v času Albertovega sina Sigfrida, ki naj bi bil rojen okoli leta 1200. Prvič se omenja kot »Dominus Syfridus de Marenberch« v listini iz leta 1245. Že pred letom 1250 se je poročil z Rikardo iz družine Haslau. Sigfrid je 9. junija 1251 izdal listino, v kateri priznava, da so njegovi predniki zgradili grad Marenberg na šentpavelski zemlji. Izjavil je, da grad, ki se tedaj prvič omenja kot marenberški, vrača Št. Pavlu in ga sprejme nazaj kot fevd do svoje smrti in smrti svoje žene Rikarde.

Dne 24. junija 1251 sta Sigfrid in njegova mati Gisela ustanovila samostan dominikank na Perweinovi hubi in ga obdarila s posestmi. V ustanovni listini se omenjata tudi dve Giselini hčeri. Sigfrid ni imel bratov, z ženo Rikardo tudi ne potomcev, zato so njune posesti po njuni smrti dedovali sorodniki. V obdobju interregnuma, v letih od 1254 do 1273, se je na Štajerskem po smrti štajerskega vojvode Fridrika II. Babenberškega vnel boj za njegovega naslednika med češkim kraljem Otokarjem II. Přemislom in ogrskim kraljem Belo IV. Sigfrid Marenberški je sprva podpiral Belo IV., a se je leta 1258 uprl ogrski oblasti. Sigfridov ugled se je povečal po letu 1265, o čemer priča njegova pogosta prisotnost pri reševanju posvetnih in cerkvenih sporov. Kralj Otokar ga je v letih 1267 in 1268 imenoval za svojega mirovnega odposlanca v sporu med patriarhom Gregorjem de Montelongom in goriškim grofom Albertom. Decembra 1270 je Otokar Sigfrida gostil v Beljaku (Villach). Leta 1271 pa je dal kralj Otokar II. Přemisl Sigfrida Marenberškega, ki se mu domnevno zaradi bolezni ni prišel poklonit med potovanjem skozi Dravsko dolino, ujeti in pripeljati v Prago. Sigfrida je na neki pojedini ujel Ortolf Slovenjgraški. Dogodek opisuje Rimana kronika Otokarja iz Geule. Sigfrida so mučili tako, da so ga privezali konju za rep in ga vlačili po praških ulicah. Kasneje so ga zasliševali, privezanega z glavo navzdol, in ga zatem usmrtili. Kronist je Sigfridu verjetno pripisal kazni, ki so doletele še druge štajerske uporne plemiče. Tudi listina Sigfridove vdove Rikarde, ki jo je slednja izdala na dan pogreba, 26. februarja 1272, in v kateri se prvič omenja njegova smrt, ne namiguje, da bi umrl nasilne smrti. Zaradi Sigfridovega ugleda in moči se je Marenberg večkrat znašel v težavah, vendar pa je že pred letom 1251 dobil svojo župnijo in leta 1268 trške pravice.

Po Sigfridovi smrti je marenberško gospoščino krajši čas vodila njegova vdova Rikarda, a je odločanje o gospoščini že prevzemal Št. Pavel. Rikardi je dal pravico koristiti posesti in dohodke pri Dravogradu in na Štajerskem, a jih je leta 1291 vrnila. Med dediči je bil Sigfridov nečak Offo von Emerberg, ki je dobil le odvetništvo čez samostanske posesti okoli Dravograda in na Remšniku. Marenberški grad s pripadajočimi pravicami je prejel Št. Pavel in ga je leta 1278 podelil v fevd Henriku Pfannbergu, leta 1286 pa Ulriku Vovbrškemu, ki ga je nasledil Henrik Hohenloch, njegov zet. V 14. stoletju so bili Habsburžani lastniki marenberške gospoščine ter odvetniki v remšniškem lastnem delu, nato jo je imel v zastavi Hohenloch in leta 1326 Walseeji. Kasneje so jo dobili v zastavo: leta 1367 grof Ivan Pernstein Guessing, v letih 1375–1390 Hugo Devinski in leta 1396 spet Walseeji. V okolici Marenberga je bilo tudi nekaj šentpavelskih posesti, ki jih je samostan dajal v fevd in jih tudi izgubljal. Do leta 1319 je imel sedež na marenberškem dvoru Friderik Chanol. Dvor so nato posedovali nižji plemiči, nazadnje pa dominikanke. Deželnoknežjo marenberško gospoščino so v začetku 15. stoletja v zastavi uživali Walseeji, okrog leta 1418 za 140 funtov letno Št. Pavel, leta 1427 Walseeji, leta 1433 deželni knez, v letih 1437–1453 Št. Pavel, ki je prodal nekaj posesti za utrjevanje gradu, od leta 1453 do leta 1482 deželni knez, leta 1482 so jo zakupile dominikanke za letno vsoto 50 ogrskih zlatnikov in za enako vsoto od leta 1483 do leta 1500 Jurij Krabat.

15. stoletje je bilo za Dravsko dolino precej tragično, saj je v tem času izbruhnila vojna med Habsburžani in Celjskimi, mimo Marenberga pa so v letih 1476 in 1480 ob Dravi proti Koroški prodirali Turki. V 16. stoletju je marenberška gospoščina obsegala 50 gospodarstev in 88 gornin. Posedovali so jo Presing, Št. Pavel, Ivniški, Hoferji in Khevenhuellerji. Posestniki so morali vladarju posojati po 50 in 100 goldinarjev. Gospoščino je leta 1588 za 10.000 goldinarjev dobil v last Janez Ambrož Turn. Marenberška gospoščina je bila med premožnejšimi v Dravski dolini. Razdeljena je bila na urade Marenberg, Plač, Globitz in Pernica. Na gradu so se poleg upravnikov od srede 13. stoletja mudili vitezi in oboroženi hlapci. Svoj urbar je imela že leta 1453, vendar ni ohranjen. V 16. stoletju je dominikalna posest obsegala grad, shrambo, kopalnico, dve kleti, skedenj, lesen hlev za pet konj in dva goveja hleva, gozdove, dve njivi, vrt, sadovnjaka, večji travnik za 25 vozov krme, travnik za deset vozov krme in manjše dvore v trgu. Urbarialna posest v tem obdobju je obsegala med gradom in Suho dve hubi, sedem posesti, puščo in polje, v uradu Plač 17 posesti, v uradu Globitz pet posesti in v uradu Pernica 18 posesti. Dohodki gospoščine so leta 1553 znašali 35 goldinarjev, 500 litrov pšenice, 400 litrov rži, 50 litrov ovsa, 8 kozličkov, 16 plečet, 75 sirov, 47 kokoši, 370 jajc in 12.150 litrov vina. Tlake so bili podložniki pri Marenbergu v 16. stoletju dolžni opravljati nekaj čez šest dni, med delom so dobivali hrano. V Slovenskih goricah so namesto tlake plačevali dva goldinarja in pol. Med obveznosti podložnikov je leta 1498 in v 16. stoletju spadalo tudi služenje letne pravde in davka od 5 do 10 šilingov, od 3 do 5 škafov rži, pšenice in redkeje ovsa, kozlička, 2 plečeti, od 9 do 25 sirov, od 5 do 6 kokoši in 50 jajc. Pri setvi ovsa so morali delati po dva dneva, dati so morali po dva žanjca in dva drvarja. Ob grajski hrani so spravljali seno na gospoščinskem travniku, pomagali so pri spravilu zelja in vina ter morali skrbeti za poti in za les za mostove.

Pravico lova je marenberški grad zabeležil šele v letih 1570 in 1581. Lovili so lisice in zajce, lovna pravica pa naj bi prinesla le tri goldinarje. Od leta 1570 je imel grad pravico do dvorskega ribolova na Dravi med Marenbergom in Ožbaltom ter v Bistrici v Ribičju. Leta 1588 so marenberški ribiči ribarili po Dravi v dolžini tri milje, ribolov je prinašal štiri goldinarje.

Glede sodstva je imela marenberška gospoščina že pred 13. stoletjem celotne sodne pravice nad svojimi podložniki. Marenberško deželno sodišče je leta 1570 segalo od potoka Velke do Spodnje Vižinge in od Drave do Kozjaka, od tam pa še do Sobote (Soboth), kjer pa je Marenberg sodstvo odstopil Labotu (Lawamünd) in Vuzenici. Pristojno je bilo tudi za dravsko cesto od Spodnje Vižinge do mostu pri Ožbaltu. Na samostanskem ozemlju so imele do leta 1439 pravice do nižjega sodstva marenberške dominikanke.

V 16. stoletju je štel deželnoknežji Marenberg 50 podložnih gospodarstev oz. podložnih družin. Med Suho in gradom so imeli dve kmetiji, sedem posestev, puščo in polje, v Slovenskih goricah 17 posesti v uradu Plač, 18 posesti v Pernici ter 5 v Globitzu. V Slovenskih goricah se v urbarju grajske gospoščine omenja 88 gorninskih vinogradov, od tega je bilo 55 sogornikov na Plaču, 18 sogornikov v Pernici in 15 sogornikov v Globitzu.

Kot zakupniki se omenjajo Urban Holenburger v letih od 1501 do 1506, Pavel Rotenberger (1506), Presing (pred letom 1516), Jurij Lindek (1522), Št. Pavel v letih od 1522 do 1528, Presing (1529), Ivniški (1533–1555), Jurij Hofer (1555–1581), v letih od 1581 do 1588 Khevehüllerji, od leta 1588 Janez Ambrož Thurn, med letoma 1635 in 1669 Stübichi ter od leta 1669 marenberški dominikanski samostan. V Marenbergu so imeli v 16. stoletju podložne družine še dominikanski samostan, marenberška cerkev sv. Mihaela, družini Trapp in Haimer ter samostan Št. Pavel.

Albert Marenberški je protipravno postavil grad na šentpavelski zemlji. Pozidali so ga na težko dostopni legi na skalni pečini. Grad se prvič omenja med letoma 1193 in

1220, leta 1278 pa ga je bilo že treba obnoviti. V začetku 15. stoletja se kot oskrbnika gradu omenjata Hanns Schrampf in Hanns Eybiswalder. Leta 1483 ga je imel v najemu Jorg Kollonitsch, ki mu je cesar Friderik III. leta 1484 podelil pravico do dela mitnine pri mitnici preko Drave pri Marenbergu. S temi sredstvi naj bi obzidal in utrdil grad. V začetku 16. stoletja so bili grajski oskrbniki Urban Hollenburg (1501), Paul Rottenberg (1506), Boltežar Pressinger (pred letom 1516) in Jurij Lindeški (pred letom 1522). Leta 1522 je postal oskrbnik gradu šentpavelski opat Ulrik, dal je popraviti utrdbo in obenem od nadvojvode Ferdinanda za popravilo zahteval 300 goldinarjev. Leta 1529 je grad znova prišel v roke Boltežarja Pressingerja, leta 1542 je postal last Jurija Gaisrucka. Med letoma 1553 in 1557 so ga upravljali Ivniški ter med letoma 1557 in 1581 Hoferji, ki so se posvečali njegovi obnovi. Znana sta mojstra, ki sta obnavljala grad po njihovem naročilu, in sicer Janez Krstnik Paertelme iz Khumerseeja in Rakhus Lugan(o). Notranjeavstrijska dvorna komora je zaradi ocene opravljenih del v Marenberg poslala uradnika Petra Antonija Pigareto, ta je bil z računi in opravljenim delom nadvse zadovoljen. Hoferji so med drugim v grad vgradili 3500 šipic za 16 oken in tri lončene peči. Leta 1575 je bila stavba v nevihti zaradi udara strele močno poškodovana. Hofer si v gradu ni več upal prebivati, zato si je dal v bližini postaviti leseno kočo. Hiša, ki danes stoji na njenem mestu, nosi ime Marhofer. Leta 1587 sta od Janeza Ambroža Thurna grad odkupila barona Sigmund in Franc Khevenhüller iz Koroške, v obdobju med letoma 1635 in 1669 pa so zanj skrbeli Stübichi. Leta 1669 je grad podedovala Liza Khevenhüller in ga prodala dominikanskemu samostanu. Grad in zemljiška gospoščina sta bila neločljivo povezana in sta imela iste lastnike.

Grad je bil romanska dvonadstropna stavba obodnega tipa. Postavljen je bil na obsekani skalni kopi. Grajsko stavbo je s severne strani ščitil nadstropje višji stanovanjsko-obrambni stolp, nad strmino pa je isto funkcijo opravljal manjši okrogel stolpič. Kasneje so v gradu izzidali dvorišče. Prvotni grad je bil nižji, povišali so ga kasneje, ko so mu prizidali cvinger. Sprva je bil grajski vhod v ostenju stanovanjskega stolpa, nato pa so ga premestili v obzidje cvingerja. Ta del gradu je imel gotske značilnosti. V preteklosti je grad obdajalo obsežno predgradje, ki je bilo renesančno.

Slika 2: Ostanki marenberškega gradu leta 1932 (avtor in datum posnetka neznana). Vir: Naši slovenski trgi: Marenberg, Ilustrirani Slovenec tedenska priloga Slovenca, 8, št. 22, 9. 5. 1932, str. 90.

Obdajal ga je tudi obrambni jarek, preko katerega je vodil dvižni most. Grajsko stavbo so leta 1480 razdejali Turki, leta 1574 jo je prizadel požar zaradi udara strele, leta 1694 pa ji je veter razkril streho. Za grad sta bila usodna požara v letih 1695 in 1703, ki ju je povzročil udar strele. Nekdaj mogočni romanski grad od tedaj dalje propada. Danes je še ohranjen del obrambnega stolpa. Pod gradom se v srednjeveških virih omenja še utrdba z imenom Spodnja utrdba, vendar ni znano, kje je bila locirana. Najbrž jo je dal postaviti Sigfrid Marenberški v času spora z Ogri. Okoli leta 1700 so pozidali v t. i. Spodnji grad oz. današnji dvorec Marenberg nekdanjo grajsko pristavo. Prvotna grajska pristava je leta 1649 pogorela, po propadu starega gradu je po prezidavi postala sedež marenberškega gospostva. Zaradi obrambe je bil dvorec lociran na skalnem pomolu, ki ga obkroža Radeljski potok. Stoji nad srednjeveško kraljevsko cesto oz. na križišču nekdanjih srednjeveških in novoveških cest. Na najstarejši upodobitvi Clobucciaricha iz začetka 17. stoletja je dvorec prikazan kot dvo- in trinadstropna stavba s podkvasto zasnovo. Vischerjeva veduta iz leta 1681 dvorec prikazuje kot dvonadstropno stavbo, sestavljeno iz štirih traktov, ki oklepajo notranje dvorišče, in prekrito z dvokapno streho. V franciscejskem katastru (1825) je dvorec upodobljen v podkvasti zasnovi, sestavljeni iz severnega, vzhodnega in zahodnega trakta. Obdaja ga grajski park. Na arhivskem načrtu iz leta 1828 pa sta prikazana le severni in zahodni trakt, vzhodnega trakta ni več.

Slika 3: Pogled na samostan in dvorec (Carl Reichert, 1863–1866). Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Dvorec je danes enonadstropna stavba v obliki črke L, ki jo tvorita severni in zahodni trakt, pokrita je s strmo opečno dvokapno čopasto streho. Stavba je močno predelana, od prvotne arhitekture so ohranjene pritlične dvoriščne arkade na slopih v severnem traktu. Stropi dvorca so v pritličju obokani, v nadstropju pa ravni. Vhod v stavbo tvori mogočen renesančni portal iz peščenjaka iz leta 1666. Portal je bil v 40. letih 20. stoletja prenesen v dvorec iz nekdanjega dominikanskega samostana. Rusticiran portal se na vrhu zaključuje z ravno preklado, pod katero je niz triglifov in metop. Nad portalom je marmorna plošča s profiliranim okvirjem, na kateri sta grba Sigfrida Marenberškega in priorice dominikanskega samostana, Marije Ivane Linzer.

Dvorec obdaja lep park v krajinskem slogu iz 18. stoletja. Rastlinski fond obsega med drugim več vrst jelke, duglazijo, klek, rdeči hrast, platano, rdečo bukev, tiso, zeleni bor, dob in rdeči bor. Glede na starost najstarejših dreves lahko domnevamo, da so iz časa druge polovice 19. stoletja. Kasnejše saditve so bile izvajane stihijsko. Razen eksotičnih dreves so dajale v preteklosti parku čar tudi cvetnice, ki so krasile gredice ob peščenih poteh.

Lastniki dvorca, grajskega hriba in samostanskega kompleksa po ukinitvi marenberškega dominikanskega samostana so bili J. B. Maggi (1828–1863), Feliks Schmit (1863–1881), Karl Fritscher (1881–1900) in Terezija Suppanz (1900–1945). V prvi polovici 20. stoletja, ko je bila lastnica družina Suppanz, so v parku rasle vrtnice vzpenjalke, pušpan, rumene lilije in drugo cvetje. Ob dvorcu je bil postavljen tudi rastlinjak, v katerem so gojili cvetje. V parku je fontana – vodnjak okrogle oblike z vodometom in okroglim stebrom s štirimi izviri vode v obliki ribjih glav. Na stebru stoji kip dečka z ribo v rokah. Dvorec na izjemno premišljeno izbrani lokaciji tvori skupaj s parkom in gričem Kalvarije v neposredni bližini edinstveno ambientalno celoto ne samo v ožjem prostoru, ampak tudi na območju Slovenije.

V radeljski okolici se je v srednjem veku razvilo ob marenberškem še nekaj manjših dvorov. Leta 1586 se omenjata dvora Wildensteinov in Rotenbergerjev, znan je tudi dvor družine Trapp.

Slika 4: Plošča nad portalom z grboma Sigfrida Marenberškega in priorice dominikanskega samostana, Marije Ivane Linzer. Foto: Tomo Jeseničnik, 12. 6. 2021. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Vas Radlje (villa Radela) se prvič omenja v listini iz leta 1161. Kraj je bil prvotno v lasti Askvinov, leta 1106 so jih nasledili Spanheimi, po letu 1161 je bil lastnik šentpavelski samostan, po letu 1375 pa deželni knez s fevdniki, po letu 1588 je pripadal Thurnom in po letu 1669 marenberškim dominikankam. Ime Radlje izhaja iz slovanskega imena Radila oz. Rado in pomeni srečen. Radlje so bile prvotno gručasta vas in so nastale na pomembni prometni legi na križišču radeljske in obdravske ceste. Šentpavelski fevdnik

Slika 5: Pogled na dvorec v začetku 20. stoletja (avtor in datum posnetka neznana).

Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 6: Pogled proti vhodu v dvorec. Foto: Tomo Jeseničnik, 12. 6. 2021. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Albert Trušenjski je okoli 1200 postavil grad z imenom Marienberch, ki je najbrž dobil ime po svoji kapeli. To ime se je oprijelo tudi trške naselbine, ki jo je Albert ustanovil vzhodno od prvotne vasi pod Perkolico oz. Kamnom ob dravski cesti. Iz zgodovinskih virov je razvidno, da se je naselbina do konca 13. stoletja delila na vaški in trški del. Starejše ime Radlje se je v 13. stoletju začelo uporabljati za hribovje severno od trga, trška naselbina pa se je v naslednjih stoletjih imenovala po gradu Marenberg. Nedvomno so se Radlje začele hitreje razvijati po postavitvi gradu. Leta 1268 so dobile trške pravice, omenjajo se kot forum Redlach. Trg je nastal z razširitvijo ceste med cerkvijo in odcepom proti Vuhredu. Na zahodnem koncu se je izoblikoval trapezast trški prostor z vrstno parcelacijo in deloma sklenjeno pozidavo. Trški prostor je bil dolg in sorazmerno ozek. Zaradi konfiguracije terena je bila pozidava na severni strani plitvejša, na južni pa globlja. Na severni polovici je ostal okoli cerkve prazen prostor in tam so potekali letni sejmi. Ta del trga je povezovala gospodarska ulica. Trški prostor sta na obeh straneh označevali znamenji. Na njegovem zahodnem koncu se je odcepila pot, ki je peljala po dolini Hudolukenjskega potoka na grad, odcep na vzhodnem koncu pa je vodil proti Dobravi, kjer je vozil brod čez Dravo. Pod Perkolico ležeč del naselbine so kasneje poimenovali Notranji trg, njegova vrstna parcelacija pa se je močno razširila proti vzhodu južno pod cesto. Zahodno od Hudolukenjskega potoka se je naselbina širila vse do odcepa radeljske ceste, kjer se je razvila vrstna, neenakomerna in nesklenjena parcelacija prav tako južno pod cesto. Ta del naselbine je dobil ime Zunanji trg, ležal je pod grajskim gričem, bil pa je pravzaprav dolgo trško predmestje. V tem delu je na odcepu ceste proti prelazu Radelj in Sv. Trem Kraljem stalo tretje trško znamenje.

Na prve prebivalce Radelj naletimo v darovnici Admontu iz leta 1150, ko se kot priči omenjata Pisilhart in Mazo iz Radelj (de Radelach). V listini iz leta 1161 se omenjajo Azilon, Neško in njegov brat Odalhard, leta 1290 pa podložniki Konrad Wurm, Konrad in čevljar Jakob, prvi poznani radeljski obrtnik. V listinah zasledimo še tržane z imeni Hartl (1199), Hartnaid (1214), Albert (1187, 1214, 1218), Sighard (ok. 1251), Gervinia (1264), pisar Peter (1268), Leo in Oto (1278), Cholo (1283), Epo (1289), Friderik in Matija (1297, 1329) in Ulrik (1303, 1306).

Slika 7: Razvoj trga Marenberga po fazah: 1 – vas Radeljca, 2 – Notranji trg, 3 – Zunanji trg. Vir: Curk 1990, str. 207.

V 13. stoletju je trg postajal gospodarsko in cerkveno središče širše okolice. Razvile so se različne obrti. Viri omenjajo čevljarski in krojaški ceh. Omenja se velik cinast vrč z vgraviranim škornjem, ki je bil v lasti čevljarskega ceha. Sodeč po priimkih tržanov, ugotovimo, da so se v trgu razvijale tudi druge obrti, predvsem usnjarstvo, pekarstvo in kovaštvo. Ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja zasledimo priimke Cimerman, Draksler, Šuster, Šmid, Veber, Šnajder, Flajšaker, Lederer in Padar. Razvijala se je tudi trgovska dejavnost, ki je potekala predvsem na sejmih ob proščenjih. Leta 1437 je Marenberg dobil pravico do tedenskega sejma, ki se je smel odvijati ob sobotah.

Leta 1437 se za Marenberg omenja deželsko sodišče gospoščine. V trgu sta bila sedeža mitnice in nižjega sodstva. Trg je od prve polovice 15. stoletja nastopal kot polnopravna trška naselbina, vendar ni dobil pravice do letnega sejma. Kot patrimonialni trg tudi ni imel popolne samouprave.

Leta 1527 se v popisu prebivalstva ob uvedbi glavarine v Marenbergu omenjajo tržani Ambrož, Marko, Ožbalt in Zofija, priimki Frelih, Smode, Toml in Vanhser ter Peter Vnuško z ženo, pastirjem in tremi deklami. V popisu grajskega gospostva Marenberg je bilo zabeleženih 39 oseb v dvanajstih družinah. Pet družin je štelo po dve osebi, dve družini po tri osebe, tri družine po štiri osebe ter po ena družina šest oz. sedem članov. Vsaka družina je imela gospodarja in gospodinjo. V dvanajstih družinah se omenjajo dva sinova, tri hčere in dve sorodnici ter pet dekel in štirje pastirji.

Leta 1572 je v trgu živelo 24 družin, leta 1696 se omenja 58 hiš. V trškem jedru je leta 1754 stalo več kot 40 hiš. Proti koncu 18. stoletja se omenja 90 hiš in približno 500 prebivalcev. Leta 1820 je Marenberg premogel 107 hiš in 681 ljudi. Število hiš je do leta 1869 naraslo na 110, število prebivalcev pa na 942. Omenimo epidemije kuge,

Slika 8: Načrt Zunanjega trga Marenberga (franciscejski kataster, 1825). Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

koz, škrlatinke, tifusa in kolere, ki so v slovenskih deželah kosile v letih 1473, 1679–1682, 1786–1787 in 1855 ter upočasnile rast prebivalstva. Kljub temu se je v kraju gostota naseljenosti dokaj hitro večala. V 17. in 18. stoletju so se začele na širšem marenberškem območju pojavljati zgodnjekapitalistične proizvodnje – glažutarstvo, fužinarstvo, rudarstvo in železarstvo. V Marenbergu je bilo razvito usnjarstvo. Pri Ožbaltu so kopali svinčevo rudo s srebrom, pri Vuhredu železovo rudo in na Kozjaku železovo okro. Prebivalstvo je večinoma ostalo kmečko, med kmetijskimi panogami je izstopala živinoreja. Na gospodarski razvoj kraja in okolice je vse do ukinitve leta 1782 ugodno vplival marenberški samostan, saj je v njem dobil naročilo ali zaposlitev marsikateri domačin. Reveži so od redovnic prejemali hrano, zdravila in prijazno besedo. Po ukinitvi samostana je Marenberg ostal brez lekarne, vendar je že leto kasneje želel v kraju pridobiti dovoljenje za njeno ustanovitev Fran Siegel, ki je bil pripravljen odkupiti inventar in zalogo zdravil samostanske lekarne. Kot lekarnar se leta 1785 omenja Feliks Loss, vendar je svojo dejavnost zaradi premajhnega povpraševanja do konca stoletja opustil.

Do leta 1722 trg ni imel svoje upravne oblasti, ampak upravnika, nazadnje je bil to samostan dominikank. Leta 1722 je priorica samostana Katarina Suzana podelila tržanom pravico do izvolitve rihtarja oz. sodnika, ki mu je pripadala tudi nižja sodna oblast v trgu. Na tej funkciji so se do leta 1850 zvrstili Dominik Urrag (1724–1726), Matija Jurič (1726–1730), Dominik Urrag (1730–1732), Valentin Frank (1735–1737), J. Grillherm (1739–1741), Mihael Dobnik (1742–1748), Johan Hietel (1748–1749), Mihael

Slika 9: Hiša nekdanje pošte je sestavni del ožjega trškega ambienta, stoji na začetku razširitve ceste v trg. Foto: Tomo Jeseničnik, 27. 8. 2020. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 10: Pogled na središče Marenberga na prehodu iz 19. v 20. stoletje, na levi strani rotovž in Marijino znamenje (avtor in datum posnetka neznana). Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Dobnik (1750–1753), Matija Fürpas (1754–1758), Peter Härtl (1759–1760), Nikolaj Trätinek (1761–1763), Matija Fürpas (1763–1765), Matija Pfanner (1765–1768), Mihael Dobnik (1769–1770), Johan Jurij Štumpfl (1772–1776), Nikolaj Trätinek (1776–1779), Franc Vogl (1783–1789), Peter Reiter (1790–1792), Matija Löger (1796–1811), Sebastijan Wulz (1812–1815), Krištof Schuster (1816–1826), Johan Eizholzer (1826–1834) in Jakob Krušnik (1834–1850).

V začetek 19. stoletja uvrščamo stavbo nekdanje pošte, ki je sestavni del ožjega trškega ambienta, saj so jo postavili na začetku razširitve ceste v trg. Nadstropna stavba ima strmo opečno čopasto streho. V pritličju vodi v stavbo kamnit portal z dvokrilnimi lesenimi vratnicami. Portal ima v temenu kartušo. Ob vhodu je nekdaj stala kamnita klop z napisom V.S. in letnico 1816. Na dvokrilnih šestdelnih oknih so lesene naoknice. Vežo pokriva banja s poznobaročnimi sosvodnicami, tudi drugi pritlični prostori so obokani. V pritličju in nadstropju je še nekaj prostorov s štukaturnimi stropi. Hiša je lep primer bogatega trškega doma, kar se kaže zlasti v arhitekturnih detajlih.

Okoli leta 1820 so v središču Marenberga postavili mestno hišo oz. »stari rotovž«. Mogočno nadstropno prostostoječo hišo sestavljajo štirje neenaki trakti, ki tvorijo manjše notranje dvorišče. Stavbo pokriva strma opečna streha. Klasicistično ulično fasado poudarja rizalit s trikotnim čelom. Rizalit poudarjajo bogato oblikovane okenske obrobe, slopi ter monumentalen vhod v objekt. Lesene bidermajerske vratnice glavnega portala so kopija prvotnih vratnic. Okna so bila prvotno v pritličju dvokrilna šestdelna, v nadstropju pa dvokrilna osemdelna. Okenske odprtine so bile poudarjene z lesenimi naoknicami. V notranjščini je ohranjena kapasto obokana veža, iz katere vodi stopnišče v nadstropje. Fasada je bila v 90. letih 20. stoletja neustrezno predelana. Ob stavbi je med letoma 1783 in 1978 stalo Marijino znamenje. V nekdanji mestni hiši so v času avstro-ogrske monarhije delovali okrajno sodišče, dekanat in sodni zapori.

V drugi polovici 19. stoletja je Marenberg postal sedež cesarskega območnega sodišča, davčne uprave, poštne in telegrafske službe, okrajnega zastopstva, šolske nadzorne službe ter cesarskega notariata. Tu so delovali še žandarmerijska postaja, finančni

nadzornik, podružnica cesarske poljedelske družbe, moški pevski zbor, cerkvena godba in prostovoljno gasilsko društvo. Trg je leta 1869 štel 110 hiš in 1035 prebivalcev. Marenberški sodni okoliš je meril 33.647,3 ha, štel je 2128 hiš in 15.378 prebivalcev. Tvorili so ga kraji Sv. Anton na Pohorju, Sv. Danijel pri Trbonjah, Zg. Vižinga, Brezno, Gortina, Vuzenica, Muta, Sv. Janez, Janžev Vrh, Marenberg, Pernice, Sv. Primož na Pohorju, Sv. Primož nad Muto, Ribnica na Pohorju, Remšnik, Sobota (Soboth) in Vuhred. V sodnem okolišu je delovalo pet zdravnikov (dva v Marenbergu in po eden na Muti, v Vuzenici in Ribnici na Pohorju) ter tri babice.

Do leta 1910 je število hiš v kraju naraslo na 119 in število prebivalcev na 1035. Večina prebivalstva je bila še vedno agrarna. Ukvarjali so se s sadjarstvom, gojili so jabolka, hruške, slive in češnje. Sejali so pšenico, rž, ječmen, oves, lan, koruzo in ajdo. Velik pomen je imela živinoreja, redili so govedo, ovce, svinje, v dolini konje, razširjeno je bilo še čebelarstvo. Živahna je bila tudi trgovina, saj se je v Marenbergu vsako leto zvrstilo pet letnih in živinskih sejmov, ki so potekali na četrti ponedeljek po božiču, na ponedeljek pred cvetno nedeljo, na binkoštni torek, na Mihaelovo in Martinovo. Najpomembnejša prometna pot je bila reka Drava s pristaniščema v Vuhredu in Vuzenici. Prestop Drave je bil možen pri Trbonjah, Vuzenici, Vratih, Vuhredu in Breznu. K hitrejšemu razvoju sta pripomogli tudi železniška proga od Maribora do Celovca in celovška trgovska cesta ob Dravi.

Slika 11: Hiša nekdanjega rotovža stoji na osrednjem trškem prostoru in spada med najlepše klasicistične hiše v kraju. Foto: Tomo Jeseničnik, 27. 8. 2020.

Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Marenberški župani od sredine 19. stoletja do razpada Avstro-Ogrske so bili: Ivan Bauer (1850–1855), Jakob Heritsch (1855–1861), Ivan Bauer (1861–1863), Jožef Visiak (1863–1871), Feliks Schmit (1871–1881), Avgust Kukla (1881–1882), Jožef Rudel (1882–1884), Ivan Bruderman (1884–1889) in Alojz Langer (1889–1917).

V kraju so leta 1881 uredili sirotišnico. V začetku 20. stoletja je trg doživel napredek, saj so leta 1902 v Vuhredu postavili leseni most čez Dravo, leta 1904 kupili elektrarno v Vuhredu in leta 1905 zgradili vodovod.

Marenberška cerkev se prvič omenja leta 1251, njen nastanek pa najbrž sega v 12. stoletje. Prvotno je spadala v okvir dravograjske župnije, prvi zapis o marenberški župniji pa je iz leta 1296. V naslednjih stoletjih so se iz marenberške župnije razvile župnije na Muti, na Soboti (Soboth) in župnija sv. Lovrenca (St. Lorenzen ob Eibiswald). Spadala je v okvir lavantinske škofije s sedežem v Št. Andražu (St. Andrä), med letoma 1788 in 1859 pod sekovsko škofijo (Seckau), od leta 1859 pa spet pod lavantinsko škofijo s sedežem v Mariboru. Najstarejši znani župniki so Albert (1296), Nikolaj (1349) in Janez (1383 in 1396).

Pouk je v Marenbergu potekal že v začetku 18. stoletja. Prva omemba šole je zabeležena leta 1727, ko je po trgu pustošil požar. Ognjeni zublji so uničili župnišče

Slika 12: Nadstropna prostostoječa stavba je iz druge polovice 19. stoletja. Fasado členijo vodoravne fuge, vogalniki in profilacija okoli oken. Foto: Tomo Jeseničnik, 27. 8. 2020. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 13: Nadstropna prostostoječa stavba iz leta 1896, pokrita z opečno dvokapnico. Osrednja os je poudarjena s portalom in bogatejšo profilacijo. Foto: Tomo Jeseničnik, 12. 6. 2021. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 14: Pritlična prostostoječa stavba je nastala v drugi polovici 19. stoletja. Pravokoten portal z lesenimi vratnicami je v četrti osi, do njega vodijo stopnice. Fasade členi vogalna profilacija in profilacija okoli odprtin ter nad okni. Foto: Tomo Jeseničnik, 12. 6. 2021. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 15: Šolsko poslopje pred letom 1914 (avtor in datum posnetka neznana). Vir: Koroški pokrajinski muzej, Muzej Radlje ob Dravi, Leitingerjeva zbirka.

in šolo ter poškodovali cerkveno stavbo. Leta 1739 so v Marenbergu postavili novo šolsko poslopje. Posebne zasluge za to ima takratni župnik Janez Jurij Mori. Že leta 1727 je dal tudi na novo pozidati tudi župnišče, ki pa se omenja kot skromno, leseno poslopje s črno kuhinjo. Sklepamo lahko, da je bila podobno skromno poslopje tudi šola.

Redni pouk v Marenbergu je potekal vsaj od leta 1782, ko se omenja prvi učitelj, Bartholomaus Felber, ki se je preživljal kot učitelj, cerkovnik in organist. Šolsko poslopje je bilo že tega leta dotrajano. Trška skupnost v Marenbergu je začasno rešitev našla s selitvijo šole v Knezovo hišo (danes Rožni dvor), kjer je delovala v letih od 1809 do 1812, ko je bila zgrajena nova šola. Šolsko poslopje je bilo locirano tik ob cerkvi ter je obsegalo dve učilnici in stanovanje za učitelja, ki je bil hkrati cerkovnik. V času učitelja Franca Köchla se je v šoli in v kraju veliko pozornosti posvečalo glasbi. Köchl je dečke in deklice v prostem času poučeval petje. Deloval je kot glasbenik in skladatelj. Ustanovil je pevski zbor z imenom Liederkranz in godbo na pihala (Musikkapelle). Leta 1835 je šolo obiskovalo 140 učencev, in tedanji učitelj je najel učiteljskega pomočnika. S tem je postala šola 2-razredna. V kraju je pouk potekal tudi v dopolnilni nedeljski šoli. Leta 1871 je bil k šoli dograjen prizidek za tretjo učilnico, saj je šola postala 3-razredna. Ko se je leta 1874 razširila v 4-razredno, se je pojavila potreba po dodatni učilnici, uredili so jo v bližnji hiši. Pouk je potekal v nemščini, novembra 1895 pa so prvič uvedli slovenske učne ure kot neobvezni predmet. Trška oblast je leta 1896 odkupila zemljiški kompleks v velikosti 47 arov in začela izkop temeljev za novo šolsko stavbo. Zanjo je nemško šolsko društvo na Dunaju prispevalo 10.000 goldinarjev pod pogojem, da ostane učni jezik v šoli nemščina. Pouk v novi šoli se je začel 14. novembra 1898. Ker je število učencev stalno naraščalo, je šola leta 1898 postala 5-razredna, leta 1914 pa 6-razredna. V šolski stavbi sta delovali tudi Deželna obrtna poklicna šola ter ponavljalna šola.

Slika 16: Marenberg v začetku 20. stoletja, v ospredju fotografije na desni strani vidimo župnišče, v ozadju pa šolo in protestantsko cerkev (avtor in datum posnetka neznana). Osebni arhiv avtorice.

Prebivalstvo Dravske doline od Maribora do Dravograda in med Pohorjem in Kozjakom je bilo narodnostno mešano. Številčno je prevladovalo slovensko govoreče prebivalstvo. Nemci so bili skoncentrirani predvsem v spodnještajerskih mestih in trgih, kjer so imeli v primerjavi s Slovenci veliko večji delež glede hišne posesti ter v obrtni in trgovski dejavnosti. Premožnejši sloj prebivalstva v Dravski dolini je imel nemščino za bistveni znak svojega vzvišenega socialnega položaja. Germanizacijo na slovenskem Štajerskem je pospeševala zasebna nemška šolska organizacija Deutscher Schulverein. Leta 1900 so v Marenbergu ustanovili nemški otroški vrtec, naslednje leto so ustanovili tudi enoto nemškega telovadnega društva. Glas o uspešnem ponemčevanju Marenberga pa se je širil tudi v druge okraje in povzročal zgražanje. Časnik Slovenski gospodar leta 1881 poudarja, da je v Marenbergu vse nemško in nemškutarsko, zasluge za to pa pripisuje šoli in učiteljem. Zanimiva je primerjava šol glede učnega jezika v šolskem okraju Marenberg v letu 1886. Pouk je potekal v slovenskem jeziku v šolah na Sv. Antonu, v Breznu, na Sv. Jerneju, v Ožbaltu, na Remšniku in v Trbonjah. Utrakvistične so bile šole na Pernicah, v Ribnici na Pohorju ter v Vuzenici in Vuhredu. Nemške so bile šole v Marenbergu, na Muti in v Soboti (Soboth).

Leta 1889 je bilo v Gradcu ustanovljeno nemško nacionalistično društvo Südmark in je predvsem ekonomsko podpiralo germanizacijo na slovenskem Štajerskem.

Leta 1901 je v Marenbergu v šolski stavbi ustanovilo nemško knjižnico SüdmarkVolksbücherei (Ljudska knjižnica Südmark). Društvo Südmark je v okviru germanizacije naseljevalo prebivalstvo nemške narodnosti na nemško-slovenski jezikovni meji. Na obmejnem prostoru so zato kupovali zemljišča, na območju Marenberga do prve svetovne vojne 200 oralov, in tja naselili Nemce. Med nemškimi priseljenci so bili večinoma protestanti. Ti so si v Marenbergu leta 1904 postavili svojo cerkev. Na slovenskem Koroškem in Štajerskem so gospodarili Nemci in ustanavljali raznarodovalna društva, katerih namen je bil tudi uničenje slovenskega življa. Slovenska duhovščina je povsod na Slovenskem aktivno podpirala slovensko šolo in slovensko narodno delovanje sploh. Slovenci so leta 1885 ob 1000. obletnici smrti sv. Metoda dobili svojo, slovensko šolsko Družbo sv. Cirila in Metoda. To je bila slovenska zasebna šolska narodnoobrambna organizacija. Denarna sredstva je namenjala predvsem za gradnjo in vzdrževanje lastnih šol in vrtcev na narodnostno mešanih ozemljih. Podružnica Vuhred - Marenberg je bila ustanovljena 10. februarja 1886 in je od leta 1886 do leta 1915 zbrala 1944,51 krone. V Marenbergu Družba sv. Cirila

Slika 17: Nadstropna prostostoječa vila je nastala v prvi četrtini 20. stoletja. Pokriva jo opečna mansardna streha. Na fasadah in v notranjščini so prisotni secesijski elementi. Na južni fasadi je v mansardnem delu relief pastirčka na paši, vhodni portal pa poudarjata kipca erotov. Med prvo svetovno vojno je v vili deloval vrtec za nemške otroke – v pritličju je bila igralnica, v nadstropju pa stanovanje za vzgojiteljico. Vila je zelo ambiciozno zasnovana arhitektura in je ena najpomembnejših vil v Radljah. Foto: Tomo Jeseničnik, 28. 8. 2020. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

in Metoda glede na moč Nemcev in njihovih društev ni imela večjega vpliva. Ena izmed šol te družbe je bila ustanovljena na Muti, finančno je družba pomagala tudi pri dozidavi šole na Remšniku.

Vpliv nemškega pouka in germanizacije na marenberški šoli je bil viden še vse do druge svetovne vojne. Tukajšnje slovensko prebivalstvo je bilo narodno nezavedno, mnogi starejši prebivalci so znali brati le gotico, in so se v gotici tudi podpisovali.

Ob koncu prve svetovne vojne je Avstro-Ogrska razpadla. Hitro vojaško ukrepanje mariborskih oblasti z Rudolfom Maistrom na čelu je bilo odločilno, da je bila določitev meje z Avstrijo na Štajerskem za Slovence ugodno rešena. Narodna vlada Države SHS je ustanovila Oddelek za uk in bogočastje in 16. novembra 1918 razglasila, da je prevzela v upravljanje vse javno šolstvo. Istega dne je postala slovenščina uradni in učni jezik na vseh ljudskih in meščanskih šolah na Slovenskem. Marenberški Nemci so se le stežka sprijaznili s tem, da kraj ni bil priključen Avstriji. Naslednji tedni v Marenbergu so minevali v napetem in negotovem vzdušju. Prisoten je bil strah pred morebitno nemško vojaško zasedbo, zato se je v kraju nastanila četa mariborskega pešpolka. Novembra 1918 so se v Marenbergu začeli prevzemi uradov iz nemških rok. Šolo v Marenbergu je vojska zasedla 3. januarja 1919. S tem dnem je bilo konec nemškega pouka v marenberški šoli, pouk v slovenščini se je začel 14. julija 1919. Nemci v Marenbergu so ob koncu vojne zahtevali priključitev kraja k Avstriji. Nemški društvi Deutsche Schulverein in Südmark sta se borili za izvedbo plebiscita na Sp. Štajerskem. Njihove upe je zatrla mirovna pogodba z Avstrijo, ki je bila podpisana 10. septembra 1919 v St. Germainu.

Po prvi svetovni vojni je v marenberškem okraju živelo 10.390 Slovencev in 4054 Nemcev, med njimi jih je bilo veliko slovenskega porekla. V začetku novembra 1918 je v Marenbergu prevzel oblast Narodni svet za marenberški okraj, ki mu je načeloval Franjo Pahernik. Po ustanovitvi mariborskega pešpolka je decembra 1918 v Marenberg prispela posadka tridesetih mož, tukajšnji Volkswehr je namreč imel močne stike z avstrijskim. Vse do podpisa mirovne pogodbe med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je bilo več poskusov s strani nemškega prebivalstva v Marenbergu, da bi se obravnavano območje priključilo Avstriji. General Rudolf Maister je konec leta 1918 dal 12 nemških nacionalistov iz trga odpeljati v pripor v Maribor.

Slika 18: Nadstropna prostostoječa stavba je nastala v prvi četrtini 20. stoletja. Pokriva jo štirikapna opečna streha. Fasade členijo secesijski elementi, prav tako je vpliv secesije viden tudi na elementih notranjščine. Osrednja os ulične fasade je poudarjena s portalom, do katerega vodijo stopnice, in z balkonom na stebrih. Hiša je nekdanja občinska stavba. Foto: Tomo Jeseničnik, 12. 6. 2021. Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

Slika 19: Pogled na Marenberg leta 1932 (avtor in datum posnetka neznana). Vir: Naši slovenski trgi: Marenberg, Ilustrirani Slovenec , tedenska priloga Slovenca, 8, št. 22, 9. 5. 1932, str. 89.

Glede gospodarskega razvoja v začetku 20. stoletja na obravnavanem območju ne zasledimo posebnega napredka. Še vedno je prevladovalo kmetijstvo, za prodajo na trgu so gojili tudi hmelj, ki se je na Marenberškem polju pojavil kmalu po letu 1900. Industrija je bila skromna, večina prebivalstva pa socialno šibka. O neugodni posestni strukturi priča dejstvo, da je bilo leta 1937 od 16.143 prebivalcev marenberškega sodnega okraja le 1167 posestnikov. V večini kmečkih družin so bili kočarji in najemniki, ki so bili brez kakršne koli pravne zaščite, in so se bili prisiljeni pogosto seliti. Neugodna socialna struktura se je odražala tudi v politični pasivnosti prebivalstva. Prve volitve v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS so potekale 28. novembra 1920. V Marenbergu je s 118 glasovi zmagala delavska JSDS (kasneje KPJ), z 21 glasovi se je na drugo mesto uvrstila katoliška SLS. Na širšem marenberškem območju so potekali ilegalni kanali KPJ, po katerih so člani stranke in njihovi simpatizerji, predvsem kmečke družine, tihotapili propagandni material in ljudi. V Marenbergu sta sestavljala partijski kanal tukajšnji učitelj Jože Pahor in učitelj pri Sv. Treh Kraljih Alfonz Kopriva. Drugi kanal je potekal preko Remšnika in tamkajšnjega šolskega upravnika Josipa Jurančiča. V začetku 20. stoletja je v Marenbergu deloval mešani pevski zbor, ki ga je vodil pevovodja Domanjko. Na glasbenem področju je delovalo več ljudskih godcev, ki so se povezovali v kmečke ali cerkvene godbe, te pa so zabavale domačine na porokah, veselicah in ob cerkvenih praznikih. V okolici Marenberga je v obdobju med obema vojnama delovalo več godb: v Marenbergu cerkvena godba, na Remšniku kmečka godba, na Vasi in v Vuhredu godbeni društvi, pri Sv. Treh Kraljih kmečka godba in v Ribnici na Pohorju gasilska godba.

Leta 1926 je bilo ustanovljeno Godbeno društvo Marenberg. Godbeniki so prvič nastopili v domačem kraju na prireditvi ob novem letu 1927. Denarna sredstva za nakup glasbil za godbo so prispevali krajani. Godbo je kadrovsko okrepilo tudi nekaj članov cerkvene godbe s svojimi glasbili. Člani marenberške godbe so dobili prve enotne uniforme in nova glasbila leta 1935, ko so prešli pod okrilje krajevnega gasilskega društva. V 30. letih 20. stoletja je v kraju deloval mešani cerkveni pevski zbor, ki ga je vodil cerkveni organist Franc Rajzman, med drugo svetovno vojno pa je kulturno življenje zamrlo.

Po razglasitvi kraljeve diktature je v marenberškem okrožju naraslo število raznih društev in združenj. Delovali so Sokol, Podružnica krščanske šole, Jugoslovanska matica, Narodna čitalnica, Katoliško slovensko izobraževalno društvo, Narodna odbrana, društvo Otroški vrtec, Delavska telovadna in kulturna zveza Svoboda, Kolo jugoslovanskih sester, Krajevno združenje vojnih invalidov, Rdeči križ, Čebelarsko društvo, Sadjarsko in vrtnarsko društvo, Gasilsko društvo, Učiteljsko društvo in Evangelijska verska služba.

Leta 1931 je Občina Marenberg spadala pod dravograjski srez. Štela je 2140 prebivalcev, 334 hiš, 213 posestnikov, 65 kočarjev in 56 najemnikov. Merila je 427,8 ha, od tega je bilo 255,5 ha njiv in vrtov, 106,7 ha travnikov in pašnikov, 74 ha sadovnjakov in 36,6 ha gozdov. Na 80 ha so gojili hmelj. Med gospodarskimi panogami so bile

Slika 20: Središče Marenberga leta 1938 (avtor in datum posnetka neznana). Vir: dokumentacija ZVKDS OE Maribor.

najbolj razvite kmetijstvo, gozdarstvo, trgovina in obrt, nekaj je bilo tudi industrije. Velik pomen je imelo gozdarstvo, posledično sta bili razviti lesna industrija in trgovina. Izvozili so do 350 vagonov lesa letno, predvsem v Italijo in na Madžarsko. Pomemben dohodek sta prinašala živinoreja in sadjarstvo. Kmetje so gojili hmelj, rž, pšenico, oves, ajdo, koruzo in ječmen, veliko so pridelali tudi krompirja.

Leta 1931 so jugoslovanske oblasti dovolile delovanje nemškega društva Kulturbund. Uradno naj bi bil namen društva razvijanje nemške kulture. Vanj se je vključilo nemško prebivalstvo, člane pa so iskali tudi med Slovenci. Delovanje Kulturbunda je nova jugoslovanska vlada leta 1939 spet dovolila. Središče te organizacije na Slovenskem, ki je takrat začela odkrito širiti nacistično propagando, je bilo v Mariboru. V Marenbergu je delovala ena od petnajstih krajevnih skupin, ki so spadale pod mariborsko okrožje. Marenberg je bil že od nekdaj ena močnejših nemških postojank na Štajerskem. Nacionalno zavedni Slovenci v kraju so bili predvsem uradniki, podeželska okolica pa je bila bolj slovenska. Na večini hiš v trgu so od 6. aprila 1941 plapolale nemške zastave s kljukastim križem. Meseca aprila 1941 je marenberško območje zasedla nemška vojska. Gestapo je v kraj prispel 14. aprila 1941 in začel preganjati Slovence. Okraj Marenberg je bil del nemške okupacijske enote Spodnja Štajerska (Untersteiermark). Vodil ga je politični komisar Hans Nicht, ki je prevzel upravo iz rok volksdeutscherjev in nemčurjev. Slednji so se v prvih vojnih dneh polastili oblasti, jugoslovanske uradnike pa odstranili ali zaprli. Okraj Marenberg je sestavljalo sedem občin: Marenberg, Muta, Remšnik, Kapla, Vuhred, Vuzenica in Ribnica na Pohorju. Nacistični okupacijski sistem je bil za Štajersko natančno pripravljen že pred vojno. Kulturno delovanja Kulturbunda pred vojno je bilo pretežno krinka za nacistično in obveščevalno delo v korist nemškega rajha. Kulturbund je do leta 1941 Gestapu pripravil popolne spiske vseh zavednih Slovencev in ti so bili kasneje prvi na udaru za aretacije in izselitev. Priprte Slovence s širšega marenberškega območja so vozili v tukajšnji Sokolski dom. Priprti so morali prenašati pretepanje, stradanje in javno zasmehovanje, nekaj so jih odpeljali na prisilno delo v Brežice. Manjše število domačinov se je prostovoljno javilo v nemško vojsko, kasneje pa so jih Nemci tudi na silo mobilizirali.

Šolsko leto 1940/41 se je zaradi vojnih razmer zaključilo predčasno, jeseni 1941 pa je začela delovati nemška šola. Nemški okupatorji so poskušali uvesti nemški pouk na vseh osnovnih in meščanskih šolah. Mešane nemške šole so v okolici Marenberga med vojno delovale tudi na Pernicah, Sv. Jerneju, v Vratih, na Muti, pri Sv. Treh Kraljih, na Remšniku in Kapli, v Breznu, na Rdečem Bregu, v Lehnu in Ribnici na Pohorju, v Vuhredu, na Sv. Antonu in Sv. Primožu na Pohorju, v Vuzenici in Trbonjah. Na Muti je delovala še obrtna šola, v Marenbergu pa gospodinjska.

Nemci so v Marenbergu ustanovili tudi nemški otroški vrtec oz. dnevno zavetišče za predšolske otroke, varstvo je bilo brezplačno. Za odrasle so organizirali obvezne večerne jezikovne tečaje, čeprav je sicer večina prebivalstva že pred okupacijo znala nemško. Če se jih niso udeležili, niso dobili nakaznic za hrano. V Marenbergu ni bilo večjega upora proti nemški zasedbi, le podeželska okolica je bila bolj protinemško usmerjena.

Dediščina rodbine Pahernik

07_

Dediščina rodbine Pahernik

Izvleček

Alenka Verdinek

Univ. dipl. komparativistka in zgodovinarka, višja kustosinja Koroški pokrajinski muzej, Muzej Radlje ob Dravi Koroška cesta 68, 2360 Radlje ob Dravi alenka.verdinek@kpm.si

Zavedna slovenska in gozdarska rodbina Pahernik je pustila velik pečat v Vuhredu in širši pohorsko-dravski okolici. Štirje rodovi so od sredine 19. stoletja do sredine 20. stoletja vplivali na razvoj in omogočili marsikatero pridobitev. Prispevek se osredotoča na stavbno in naravno dediščino, povezano z rodbino Pahernik, in njeno usodo vse do današnjih dni. V Vuhredu so zgradili novo cerkev sv. Lovrenca, žago, elektrarno na vodni pogon, dve stanovanjski stavbi, Pahernikovo in Pogačnikovo vilo, na pokopališču nagrobno kapelo. Na Bolfenku v Hudem Kotu so postavili šolo, v Radljah ob Dravi pa pripomogli k izgradnji Sokolskega doma. Skozi zgodovino teh objektov se odstirajo življenjske poti posameznih članov rodbine. Najpomembnejši je bil vsestransko dejaven inž. Franjo Pahernik (1882–1976), ki se je zapisal v zgodovino kot pionir sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v Dravski dolini. Že na začetku 20. stoletja je v svojih gozdovih na Pohorju uveljavil nove metode gospodarjenja, in danes so Pahernikovi gozdovi (570 ha) vzor sonaravnega gospodarjenja tako v Sloveniji kot v tujini. Z njimi gospodari Pahernikova ustanova, ki je s štipendiranjem in podpiranjem raziskovalno-izobraževalnih projektov pomemben del slovenske družbe.

Ključne besede

Rodbina Pahernik, Franjo Pahernik, Vuhred, Pahernikovi gozdovi, Pahernikova ustanova

1

Življenjske zgodbe članov rodbine Pahernik so podrobneje predstavljene v strokovni monografiji Verdinek 2018.

V Koroškem pokrajinskem muzeju, Muzeju Radlje ob Dravi, je od leta 2014 na ogled Spominska soba rodbine Pahernik.

Rodbina Pahernik je pomembno prispevala k razvoju Dravske doline in Pohorja na vseh področjih življenja, od gospodarskega, narodnostnega, kulturnega in socialnega do političnega. Danes lahko rekonstruiramo življenjske poti štirih rodov Pahernikove rodbine, kar v letih pomeni dobri dve stoletji: Franc (1806–1890) in Barbara (1807–1880), Janez (1845–1903) in Marija (1849–1923), inž. Franjo (1882–1976) in Marija (1897–1998), Janko (1891–1983) in Ela (1908–2005), Vojko (1921–1945) ter Vida (1918–2008) in Bojan (1914–1989) Ribnikar.1

Največ sledi so Pahernikovi pustili od sredine 19. stoletja do sredine 20. stoletja v domačem Vuhredu in njegovi širši okolici. Kot pomembni in premožni veleposestniki so imeli v lasti obsežne gozdove na Pohorju. Z njimi so zgledno gospodarili, se ukvarjali z žagarstvom, lesno trgovino, prevozom s splavi in šajkami po Dravi, električno oskrbo, pa tudi s hmeljarstvom, sadjarstvom in drugimi dejavnostmi.

Na narodnostno mešanem območju so kot zavedni Slovenci prispevali h krepitvi slovenstva. V času močne ponemčevalne politike je bil Pahernikov dom steber slovenstva, ki ga niso mogli omajati raznovrstni pritiski. Ob koncu prve svetovne vojne so odločno stopili v bran novi Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ter zaščitili njeno severno mejo skupaj z generalom Rudolfom Maistrom. Med obema vojnama je njihovo delovanje seglo celo v parlamentarno politiko takratne Kraljevine Jugoslavije. Politično udejstvovanje je bilo prisotno, a bolj kot to sta bila vseskozi v ospredju narodna zavednost in delo v dobrobit kraja in ljudi. Njihova darežljivost se je kazala v podpiranju slovenskih društev in različnih ustanov ne samo v lokalnem okolju, ampak tudi širše. Darovali so denar za cerkve, domove, društva, ustanove, šole, otroke in druge stvari. Znali pa so prisluhniti tudi naravi in za svoje gozdove poskrbeti, da so se vse do današnjih dni ohranili kot zelena učilnica, kot zgled sonaravnega, trajnostnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi.

Med drugo svetovno vojno in po njej so Pahernikovi doživeli številne udarce, njihove življenjske poti so se zaradi vojne vihre in novega povojnega režima povsem spremenile. Zapustili so Vuhred, a kljub temu je njihova zapuščina ostala prisotna, ne samo v spominih ljudi, ampak tudi v stavbni in naravni dediščini.

Pahernikova hiša in vila

Na začetku 19. stoletja, ko se je rodil Franc Pahernik (1806–1890), je bil Vuhred skromna vasica, v kateri je življenje teklo umirjeno in v sožitju z naravo, daleč stran od vrveža večjih gospodarskih in kulturnih središč. Tudi podoba vasi je bila preprosta: cerkev in župnišče, kmetije, nekaj mlinov in žag pa njive in pašniki, reka Drava na severu ter pohorski gozdovi na vzhodni, južni in zahodni strani. Jedro vasi je bilo okoli

Slika 1: V Koroškem pokrajinskem muzeju hranimo v Pahernikovi zbirki predmete in arhivsko gradivo, med njimi je tudi obsežna zbirka fotografij in razglednic, ki šteje 329 kosov. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

2 Priimek Pahernik se je skozi čas različno zapisoval: Pachernig, Pachernigg, Pachernik in Pahernik. Tudi domače hišno ime se je pojavljalo v več različicah: Bernhart, Bernhard, Pernhart in Pernat.

3 Arhiv Republike Slovenije, Franciscejski kataster za Štajersko, SI AS 177/C/F/C561 Vuhred, k. o. (Združeni dokumenti).

4 Pahernik 1962, str. 7–8.

5 V pisnih virih se prvič omenja splavarstvo na reki Dravi v 13. stoletju. Prvotni splavi so bili preprosta plovila, najverjetneje so s trtami povezali debla v obliki pravokotnika in jih usmerjali z vesli, omogočali so plovbo na krajše razdalje. Ker so potrebovali večja in trdnejša plovila, so v 16. stoletju začeli izdelovati posebne lesene ladje – šajke. Z njimi so do začetka prve svetovne vojne prevažali predvsem žagan les, naložili so ga lahko okoli 60 m³, vozili pa so tudi druge tovore. Na pokritih šajkah je bil tovor bolje zaščiten kot na odprtih splavih. Poleg lesa so šajke in splavi prevažali še železo in železne proizvode, čreslovino za strojenje usnja, apno, lončene in steklarske izdelke, sadje, gradbeni material ter drugo blago.

Ko se je v začetku 20. stoletja pojavilo povpraševanje po tesanem lesu, so začeli izdelovati splave, saj šajke niso bile primerne za tovrstni prevoz. Kmalu so splavarjem italijanski delavci pokazali nov način izdelave, takšne splave so po njih imenovali taljanšek ali italijanček. Nanje so lahko povezali in naložili od 80 do 130 m³ lesa. Večina splavov je bila namenjenih kupcem v oddaljenih krajih Podravine in Podonavja (današnja Hrvaška in Srbija). Z drugo svetovno vojno in nato izgradnjo hidroelektrarn v 50. letih 20. stoletja se je splavarstvo na Dravi povsem opustilo.

6 Prvotna cesta iz Ribnice na Pohorju je potekala mimo gostilne Najvirt v Vuhredu.

cerkve sv. Lovrenca in izliva potoka Vuhreščica v reko Dravo. Večinsko prebivalstvo kraja je bilo slovenske narodnosti, pomembnejše družine so bile izjemno slovensko zavedne, med njimi tudi Pahernikovi, in so pripomogle, da se je Vuhred, kljub močni ponemčevalni politiki, ki je pretila s severa, obdržal kot slovenski kraj. Pahernikovi2 so imeli v lasti posest od cerkve sv. Lovrenca do reke Drave, kjer sta stala njihova zidana hiša in leseno gospodarsko poslopje, na preostalem zemljišču pa so bili sadovnjak, pašnik in travnik.3 Franc Pahernik je po svojih prednikih podedoval nekaj gozdne posesti (Črnkovo v Orlici, Praznikarjevo nad Vuhredom in Neuwirthovo), bil pa je tudi trgovec in gostilničar. Kmalu se je začel ukvarjati z lesno trgovino. K temu ga je na eni strani spodbudilo čedalje večje povpraševanje po lesu, ki so ga ponujali bogati pohorski gozdovi, na drugi strani pa tudi bližina reke Drave kot najpomembnejše prometne poti na tem območju. Leta 1865 je z dovoljenjem oblasti na svojem zemljišču na obrežju reke Drave postavil pristanišče (lenštat) za splave. Dovoljenje je obsegalo tudi pobiranje pristaniških in ležarinskih pristojbin.4 Les je kupoval od kmetov in ga pošiljal s šajkami (lesenimi ladjami) in splavi po Dravi v ravninske kraje nižje ob reki in naprej po Donavi, na območje današnje Hrvaške in Srbije.5 Posel mu je zelo dobro uspeval, zaslužil je veliko denarja, saj je bil les iz slovenskih gozdov, ko je prispel do ciljne postaje, zelo iskan in cenjen. Kmalu je postal največji lesni trgovec v Vuhredu. V zakonu z ženo Barbaro (1807–1880) sta se rodila dva sinova, Andrej (1837–1891) in Janez (1845–1903). Družina je živela v starejši zidani hiši, z zaslužkom pa je lahko Franc leta 1877 postavil novo, nadstropno hišo, tako imenovano Pahernikovo vilo. Od takrat dalje so uporabljali obe stavbi; v vili je živela Pahernikova družina, v hiši, ki je stala na nasprotni strani ceste, pa so prebivali zaposleno osebje, kuharice, dekle in hlapci. Med obema stavbama je bila speljana cesta, ki je povezovala Vuhred z Ribnico na Pohorju.6 Pod Pahernikovima hišama se je ta cesta razcepila, na levo je vodila pot do broda na reki Dravi in naprej do Radelj ob Dravi (Marenberga), na desno pa do železniške postaje. Po tej cesti so prevažali tudi ves les do Pahernikovega splavarskega pristanišča, ki je stalo ob obrežju Drave. Pahernikova vila je bila zidana stavba s poudarjenim vhodnim delom, ki je nosil z grafiti okrašen pomol v nadstropju. Na vhodnem portalu sta bili letnicama izgradnje dodani začetnici Franca Pahernika (18F.P.77.). Pahernikova vila je v svojem najboljšem obdobju že od daleč privabljala poglede popotnikov, ki so prihajali po mostičku čez potok Vuhreščica. Vilo sta obdajala lepo urejen vrt z rožami in sadovnjak. Tako kot zunanjost je bila imenitna tudi notranjost. Bogata oprema, ki so jo člani rodbine skozi čas dopolnjevali, je obsegala številne starine, najstarejši kosi pohištva so bili iz druge polovice 18. stoletja. Stene so krasile predvsem družinske slike, kasneje tudi fotografije, v salonu je stal klavir, na katerega je zelo rad igral inž. Franjo Pahernik.

Velika in lepo

Slika 2: Vuhred in Dravska dolina pred drugo svetovno vojno. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

urejena je bila tudi kuhinja, imeli so še deloma zidano, deloma leseno ledenico, ki so jo pozimi napolnili z debelim ledom z reke Drave, poleti pa so v njej shranjevali meso in druge pokvarljive izdelke.7

Ko je inž. Franjo Pahernik leta 1910 ob potoku Vuhreščica postavil elektrarno na vodni pogon, ki je z elektriko oskrbela njegovo žago, Vuhred in okoliške zaselke, je dal napeljati elektriko tudi v vilo in tako občutno posodobil družinsko življenje. Poleg luči so imeli lahko različne električne naprave, v kopalnici pa velik grelnik za toplo vodo. Pahernikova vila je imela posebno mesto tudi v narodnostnem smislu, saj je bila slovenski dom, kjer so se zbirali domoljubi in načrtovali delo, skozi čas pa je gostila številne ugledne goste od cerkvenih predstavnikov do političnih veljakov in strokovnjakov z različnih področij. Pahernikovi so imeli razpredeno socialno mrežo in veliko stikov s pomembnimi družinami.

A druga svetovna vojna je njihova življenja korenito spremenila. Po kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 so Nemci najprej aretirali inž. Franja Pahernika, nato izgnali družino na Hrvaško, njihovo premoženje pa zaplenili. V Pahernikovo vilo se je naselil Franc Jakomini iz Kočevja ter prevzel gospodarjenje s posestvom in žago. Pahernikovim je uspelo družinsko srebrnino in druge vrednejše predmete skriti, pohištvo pa prepeljati v skladišče v Maribor. Po koncu vojne se je iz izgnanstva v Vuhred vrnil samo inž. Franjo Pahernik z ženo Marijo, sina Vojka so namreč tik pred koncem vojne, 19. aprila 1945, ubili v taborišču Jasenovac, hčerka Vida pa je z možem Bojanom Ribnikarjem leta 1947 emigrirala v Argentino in nato v ZDA. Življenje po vojni je bilo težko. Nova oblast Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) je z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji leta 1946 Pahernikovim odvzela premoženje. Podržavljenih je bilo 619 ha gozdnih, kmetijskih in stavbnih zemljišč z obstoječimi objekti. V tem obdobju sta se inž. Franjo in Marija Pahernik soočala s še eno težavo. Njuna vila, v kateri sta živela in kamor so oblasti postopoma naseljevale še druge družine, se je znašla v poplavnem območju, saj so na Dravi začeli graditi Hidroelektrarno Vuhred. Številne objekte v Vuhredu so takrat porušili, zgradili nadomestne in postavili tudi nov most čez Dravo. Ko so leta 1956 začeli postopoma dvigovati gladino reke, je voda zalila njune kletne prostore in zemljišče. Takrat sta

7 Poleg Pahernikove ledenice sta bili v Vuhredu še dve ledenici: pri Mravljaku in Vidmoserju.

Slika 3: Z desne inž. Franjo Pahernik, žena Marija s sinom Vojkom, brat Janko Pahernik, spodaj mama Marija Pahernik z vnukinjo Vido, v Vuhredu leta 1922. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 4: Pod cerkvijo sv. Lovrenca Pahernikovo zemljišče z vilo, hišo, gospodarskimi poslopji in elektrarno, okoli leta 1940. Last: Metka Erjavec.

8 Načrt za novo hišo v Mariboru je izdelal znani mariborski arhitekt Branko Kocmut (1921–2006), ki je sledil željam zakoncev Pahernik in sprojektiral enonadstropno hišo z velikimi sobami, kakršne sta imela v Vuhredu. Ker sta hišo opremila z družinskim starinskim pohištvom, je arhitekt že v načrtu zanj določil mesto in potrebne niše za posamezne kose. O Pahernikovi hiši v Mariboru je junija 1993 v članku z zgovornim naslovom Skoraj muzej poročala revija Naš dom, vendar brez navedbe podatkov o lastnici Mariji Pahernik. Objava je zbudila pri bralcih veliko zanimanje.

9 Mateja Celin, Občini posel s podarjeno vilo splaval po vodi, Delo, spletna objava, 25. 7. 2014 [citirano 30. 3. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: https://old. delo.si/novice/slovenija/obcini-posel-s-podarjeno-vilosplaval-po-vodi.html.

se odločila, da se bosta preselila. Po dolgotrajnih pogajanjih so zastopniki elektrarne vendarle pristali na odkup in s tem denarjem sta lahko kupila parcelo v Mariboru ter si začela graditi hišo, v katero sta se leta 1958 za stalno preselila.8 Pahernikovo starejšo hišo, ki je tudi stala na poplavnem območju, so porušili, vile pa ne. Postopoma so se vanjo začele naseljevati družine in tako se je spremenila v večstanovanjski objekt. Leta 2008 je v njej živelo osem družin. Do leta 2014 je bila Pahernikova vila v lasti Dravskih elektrarn Maribor, nato jo je odkupil zasebnik in začel obnavljati občutno dotrajano zgradbo ter urejati nova stanovanja. Ker vila ni bila več primerna za bivanje, so pred prodajo razmišljali celo o rušitvi objekta.9 Pahernikova vila je danes povsem spremenjena in neprepoznavna, detajle, ki so jo nekoč delali veličastno, pa lahko opazujemo samo še na starih fotografijah.

10 Leta 1788 je bil v cerkvi krščen prvi otrok. Župnijska kronika navaja, da lahko že iz vpisovanja krščencev sklepamo na izvor slovenskega imena Vuhred in nemškega Wuchern: »Bila je takrat splošna navada, da so namesto 'B' pisali 'W', kar se spozna iz tega,

Cerkev sv. Lovrenca

Kot katoliška družina so Pahernikovi veliko darovali za domačo in okoliške cerkve. Pripomogli so k nakupu marsikatere prepotrebne opreme od zvonov do orgel in drugih reči, ki so jih potrebovali v cerkvah in župniščih. Največ so prispevali za vuhreško cerkev, ta brez rodbine Pahernik danes ne bi sijala v tako mogočni podobi. Premožen veleposestnik in lesni trgovec Franc Pahernik je znal prisluhniti ljudem in potrebam kraja. Ne samo, da je marsikateremu gospodarju pomagal iz denarne stiske, da je lahko ohranil svoje posestvo, tudi župnijskemu uradu v Vuhredu je poklonil denar, obresti pa so zadostovale, da so vsako leto ob božiču revnim šolarjem podarili obleko in obutev. Leta 1844 se je zavzel za gradnjo nove šole v kraju, vodil je gradbena dela in daroval precejšnjo vsoto denarja.

Njegov največji podvig je bila zagotovo gradnja nove cerkve. K temu ga je spodbudil takratni župnik Anton Kocuvan. Cerkev sv. Lovrenca, zgrajena v letih 1688–1701, je bila namreč majhna, preprosto in skromno grajena iz lesa in kamna10, zato se je Franc Pahernik odločil za izjemno plemenito in edinstveno dejanje ter daroval 24.000 goldinarjev za novo cerkev.11 S sinom Janezom je poskrbel za organizacijo gradnje, izvedel pa jo je zidarski mojster Giacomo Macuglio iz Italije. Pomagali so tudi farani z

Slika 5: Pahernikova vila leta 2014. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Foto: Tomo Jeseničnik.

da je v krstni knjigi večkrat namesto Blasius zapisano Wlasius. Pri prvem krščenem otroku je vpisano bivališče Wachern h. št. 14, pri osmem Wochern h. št. 9 in od l. 1789 naprej Wuchern. Reklo se je torej: St. Lorenzen im Bachern, Bochern, pisalo pa se je Wachern, Wochern in končno Wuchern ali v slovenskem jeziku: Sv. Lovrenc v Pohorju, Ohorju ali Vuhredu.« (Arhiv Župnišča Vuhred, Kronika župnije Vuhred).

11 Za primerjavo: 100 kg krompirja je leta 1883 stalo dva goldinarja in 68 krajcarjev. (Žitna cena, Kmetijske in rokodelske novice, 41, št. 46, 14. 11. 1883, str. 372).

12 Dopisi, Iz Vuhreda, Slovenski gospodar, 19, št. 52, 24. 12. 1885, str. 416–417.

13 Dopisi, Iz Vuhreda, Slovenski gospodar, 19, št. 16, 16. 4. 1885, str. 124.

14 Leta 1902 je od veleposestnika Filippa Streicherja kupil večji kompleks, 200 ha gozdov v Hudem Kotu (Pečovnikovo s planino, Gratejevo in Samčevo posestvo).

delom in prevozi materiala. Staro cerkev so leta 1883 podrli, gradnja je hitro stekla in že v letu dni je v neposredni bližini stare stala nova cerkev v lepem neogotskem slogu z visokim zvonikom. Slovesna posvetitev je bila 7. septembra 1884, ko je vodil mašo lavantinski škof Jakob Maksimiljan Stepišnik. Vso opremo je cerkev dobila do konca leta 1885, ko so blagoslovili še stranska oltarja. »S tem blagoslovljenjem je končana cerkvena svečanost v novi cerkvi, katera je krasno okinčana s 4 oltarji, pridižnico, križevim potom, orgljami, steklenim svetilnikom in stoli, vse je v gotičnem slogu in je 5270 gld. stalo. Krasna je nova cerkev zvunaj, lepša pa znotraj, da ji veljajo besede sv. pisma: 'Kako lepa so Tvoja prebivališča, o Gospod vojskinih trum.'«12 V glavnem oltarju je bil upodobljen zavetnik cerkve sv. Lovrenc z apostoloma sv. Petrom in sv. Pavlom. Stranska oltarja sta bila posvečena sv. Mariji in sv. Jožefu, pod zvonikom v kapeli sv. Križa pa je bil Križev oltar. Izgradnja cerkve, za katero je Pahernikova družina »že čez jezero goldinarjev žrtvovala«13, je odmevala daleč naokoli, o njej so pisali številni časopisi, vest je prispela celo do cesarja Franca Jožefa I. Dne 13. maja 1886 je odlikoval Franca Pahernika s prestižnim odlikovanjem, srebrnim križcem s krono. O tem je 22. maja na naslovnici poročal tudi časopis Laibacher Zeitung. S svojo darežljivostjo se je »mili starček«, kot ga je imenoval časnik Slovenski gospodar, globoko usidral v srca ljudi. Njegov sin Janez Pahernik (1845–1903), ki je prevzel vodenje veleposestva in uspešno trgovino z lesom ter z dokupi še razširil podedovano gozdno posest na Pohorju14, je v marsikaterem pogledu sledil očetovim stopinjam. Z ženo Marijo (1849–1923) in sinovoma Franjem (1882–1976) in Jankom (1891–1983) je nadaljeval družinsko življenje v Pahernikovi vili.

15 Družba sv. Cirila in Metoda (znana tudi s kratico CMD) je podpirala in ustanavljala slovenske šole in vrtce ter zbirala sredstva za njihovo delovanje. Njena podružnica v Vuhredu in Radljah ob Dravi je bila izjemno pomembna, saj je bilo v zgornji Dravski dolini močno prisotno nemško šolsko društvo Deutscher Schulverein, ki si je s podpiranjem in ustanavljanjem nemških šol in vrtcev prizadevalo ponemčevati slovenske otroke. V svoje ustanove jih je vabilo z raznimi ugodnostmi, pa tudi s pritiski, saj so bili številni starši ekonomsko odvisni od nemških podjetnikov. Premožna slovenska družina –kot so bili Pahernikovi – je bila še kako pomembna pri utrjevanju narodne zavesti.

16 Dopisi, Z Vuhreda, Slovenski gospodar, 26, št. 25, 23. 6. 1892, str. 200.

Vse od ustanovitve leta 1886 je deloval v podružnici Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je bila ustanovljena za Vuhred in radeljski okraj.15 Bil pa je tudi velik podpornik domače cerkve. Še v času očetovega življenja je pomagal pri njeni izgradnji in notranji opremi.

Leta 1892 je skupaj z ženo Marijo daroval denar za poslikavo, izvedel pa jo je Jakob Brollo iz Italije, ki se je po velikonočnih praznikih s štirimi pomočniki pripeljal, »da presno naslika celo cerkev. Do konca meseca majnika se je zvršilo slikanje okoli prednjega altarja v tako imenovanem presbiteriju, kar se je umetnim slikarjem prav dobro posrečilo, ter so rebra gotiškega sloga prav okusno pobarvana in bogato pozlačena.«16 Poslikava je temeljila na prizorih iz življenja sv. Lovrenca, dopolnjuje jo ornamentika po vsej cerkvi, napis nad vrati pa še danes vabi popotnike: Veni viator! Ecce tabernakulum Dei! (Pridi popotnik! Glej hišo živega Boga!).

Janez Pahernik je podpiral tudi druge cerkve. Leta 1899 ga je papež odlikoval s srebrnim križcem za zasluge za Cerkev in sv. očeta (Pro Ecclesia et Pontifice). Ob birmanju mu je ugledno odlikovanje podelil lavantinski škof Mihael Napotnik. Pahernikova izjemna darežljivost za vuhreško cerkev je obeležena tudi znotraj cerkve z dvema napisoma. Prvi je nad vrati v zakristijo, kjer sta z zlatimi črkami zapisana župnik za časa gradnje cerkve Anton Kocuvan in »ustanovitelj« Franc Pahernik. Drugi je dvobarvni napis – kronogram nad glavnimi vrati, v rdečih črkah oziroma rimskih številkah je skrita letnica poslikanja cerkve – 1892.

Za lažji dostop do cerkve so Pahernikovi dali postaviti še posebno leseno in s »šintli« pokrito stopnišče, ki je vodilo z njihovega posestva do cerkve. Namesto daljše poti po strmi cesti so tako hitreje prihajali k verskim obredom. To stopnišče so domačini leta 2014 na novo postavili in tako se lahko še danes sprehodimo po Pahernikovih stopnicah.

Slika 7: Cerkev sv. Lovrenca v Vuhredu. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Foto: Tomo Jeseničnik. Slika 6: Notranjost cerkve z glavnim in stranskima oltarjema. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Foto: Tomo Jeseničnik.

Slika 8: Pahernikova nagrobna kapela na pokopališču v Vuhredu. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Foto: Tomo Jeseničnik.

17 V grobnici ni posmrtnih ostankov Vojka Pahernika, ker niso bili identificirani v taborišču Jasenovac. Njegova sestra Vida Ribnikar, rojena Pahernik, ki je po drugi svetovni vojni z možem Bojanom Ribnikarjem emigrirala v Argentino in nato do konca življenja živela v ZDA, pa je želela, da se njen pepel raztrese nad Atlantikom. Enaka je bila tudi moževa želja.

Pahernikova nagrobna kapela

Pokopališče v Vuhredu, ki je oddaljeno od cerkve sv. Lovrenca slabih 300 m, je umeščeno na manjši vzpetini ob vznožju pohorskih gozdov. Na to mesto so ga postopoma preselili med izgradnjo nove cerkve leta 1884 in po njej. Osrednje mesto na pokopališču zaseda mogočna Pahernikova nagrobna kapela, ki že od daleč privablja poglede.

Glede na izjemno darežljivost za cerkev ni presenetljivo, da so si Pahernikovi za zadnje počivališče postavili reprezentativno nagrobno kapelo. Tudi mesto postavitve je preudarno izbrano, saj stoji na višinsko najvišji točki, zato s pogledom zaobjame vse pokopališče in tudi kraj.

Postavljena je bila leta 1888 še za časa življenja Franca Pahernika. Kapela s pravokotnim tlorisom je bila zgrajena v neoklasicističnem slogu. Zunanje stene krasijo pilastri (iz stene izstopajoči okrasni stebri), polkrožni vhodni lok in v trikotnem strešnem zaključku naslikan angel, ki drži trak z napisom RESVRRECTIO (vstajenje). V notranjosti je na sredini pokončni steber s kipom Jezusa, ki nosi križ. Na stebru je napis RODOVINA PAHERNIK, nad njim in na nagrobniku na levi in desni strani pa so zapisana imena pokojnih članov rodbine.17 Dodatki v kapeli so kovani: svečnika, svetilka, ki visi s stropa v notranjosti, koriti za rože in ograja.

Inž. Franjo Pahernik

18 Vida Pahernik se je leta 1940 poročila z Bojanom Ribnikarjem (1914–1989). Živela sta v Mariboru, kjer je Bojan skupaj z očetom vodil časnik Večernik. Zaradi Bojanovega ostrega obsojanja nacizma sta se morala po kapitulaciji Jugoslavije umakniti pred Nemci. Najprej sta se zatekla v Ljubljansko pokrajino, potem v Italijo. Po osvoboditvi Rima sta delala pri zaveznikih, ob koncu vojne pa v Trstu, Bojan je postal urednik glasnika Glas zaveznikov, Vida pa je delala na radiu. Bila sta del politične emigracije, ki se je zavzemala za demokratične svoboščine in je nasprotovala komunistični ureditvi v domovini. Leta 1947 sta emigrirala v Argentino in leta 1951 v ZDA. Tam sta si ustvarila stabilno življenje. Vida je bila vodja podružnice nizozemske letalske družbe KLM, Bojan, ki je doktoriral iz političnih ved, pa solastnik uspešne potovalne agencije. Vseskozi ju je spremljala ljubezen do domovine. Svojo hišo v San Franciscu sta si uredila kot prostor slovenske literature in umetnosti ter ves čas vzdrževala stike s Slovenci v Ameriki in redno obiskovala Slovenijo. Ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila, je Vida Ribnikar na shodu v San Franciscu nosila slovensko zastavo v podporo mladi državi. Leta 2005 je v Sloveniji ustanovila Pahernikovo ustanovo in ji velikodušno podarila 552 ha družinskih gozdov z namenom, da ustanova nadaljuje sonaravno gospodarjenje z gozdovi, kot ga je začrtal že njen oče na začetku 20. stoletja, hkrati pa štipendira študente gozdarstva in podpira raziskovalno-izobraževalne projekte.

19 Starša sta Vojka Pahernika pripravljala na prevzem družinskega veleposestva. Želela sta, da pridobi širše znanje in se vpiše na študij gozdarstva na Dunaju, tako

Najvidnejši predstavnik rodbine je bil inž. Franjo Pahernik (1882–1976). Iz ljubezni do gozdov se je odločil za študij gozdarstva na visoki šoli na Dunaju in tam leta 1905 diplomiral. Z bratom Jankom (1891–1983) sta najprej po očetovi (1903), kasneje po materini smrti (1923) podedovala vsak polovico premoženja in si začela ustvarjati svoje življenje. Inž. Franjo Pahernik je podedoval družinsko vilo, ki jo je zgradil že dedek Franc Pahernik. Skupaj z ženo Marijo (1897–1998) sta uspešno vodila veleposestvo. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, Vida (1918–2008)18 in Vojko (1921–1945)19

Inž. Franjo Pahernik je podedovano gozdno posest z dokupi in zamenjavami še razširil, s čimer je dosegel celovit gozdni kompleks 552 ha gozdov na Pohorju, od Vuhreda do vrha Velika Kopa. Svoje strokovno znanje in delo je usmeril v uveljavljanje novih metod gospodarjenja z gozdovi, ki so upoštevale naravni razvoj gozda, in pozneje postal prepoznan za pionirja sonaravnega gozdarjenja v Dravski dolini.

Zlasti v obdobju med obema vojnama je inž. Franjo Pahernik deloval kot gonilna sila na več področjih. Poleg gozdarstva, narodnostnega in političnega dela je bil dejaven še pri elektrifikaciji, planinstvu, sadjarstvu, hmeljarstvu, lovstvu, splavarstvu in projektiranju cest. Kot gozdarski strokovnjak, razgledan in napreden človek z občutkom za potrebe kraja in dobrobit ljudi je bil vpet v različne družbene sfere in zasedal številne vodilne in druge položaje. Že iz navedbe najpomembnejših lahko razberemo širino njegovega delovanja. Bil je v vodstvu Podravske podružnice Slovenskega planinskega društva (1901–1941), član liberalnih strank (1906–1941)20, v vodstvu Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (1907–1941), predsednik Narodnega sveta za okraj Radlje ob Dravi v Državi SHS (1918), sodeloval je z mednarodno komisijo za določitev meje med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo po prvi svetovni vojni, starosta in aktiven član telovadnega društva Sokol Radlje ob Dravi - Vuhred (1920–1941), poslanec v Narodni skupščini v Beogradu (1931–1935), župan Občine Vuhred (1933–1936) in starešina Lovske družine Radlje (1956–1958). Med njegovimi pomembnejšimi prispevki so postavitev sodobne žage v Vuhredu in elektrificiranje kraja z okoliškimi zaselki (1910), izgradnja nove šole na Bolfenku v Hudem Kotu (1913) in darovanje večje vsote denarja za izgradnjo Sokolskega doma

kot že pred njim oče. Ampak aprila 1941 je v Jugoslaviji izbruhnila druga svetovna vojna in nemški okupator je družino (razen sestre Vide, ki je že bila poročena) izgnal na Hrvaško. Po izseljeniški kalvariji jim je leta 1942 »uspelo« priti v Zagreb, kjer je Vojko študiral na gozdarski fakulteti. Že kot gimnazijec je bil simpatizer levičarjev, od leta 1941 pa član Komunistične partije Slovenije. Na Hrvaškem se je povezal s somišljeniki in pomagal narodnoosvobodilnemu gibanju, najprej v Suhopolju, nato v Zagrebu, kjer je imel v stanovanju obveščevalni center za odhod ljudi k partizanom. Junija 1944 so ga ustaši aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Jasenovac. Aprila 1945, ko se je bližal konec vojne, je poveljnik taborišča ukazal likvidirati vse ujetnike, taborišče pa porušiti in požgati do temeljev, da bi prikrili sledi zločinov. Dne 19. aprila 1945 je prišla vrsta na Vojka Pahernika. Po pet so jih zvezali z bodečo žico in jih žive vrgli v Savo.

20 Narodne stranke za Štajersko, Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), Samostojne kmetijske stranke (SKS), Samostojne demokratske stranke (SDS) in Jugoslovanske radikalno kmečke demokracije (JRKD) oziroma po letu 1933 Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS). Po drugi svetovni vojni ni bil politično aktiven.

v Radljah ob Dravi (1938). Pomagal pa je tudi pri gradnji planinskih postojank na Pohorju in jim daroval zemljišče, les in denar (Ruška koča, Senjorjev dom, Koča pod Kopo na Pungartu).

Pahernikova žaga in elektrarna

Posli inž. Franja Pahernika so tvorili temelj lokalnega gospodarstva. Dajal je delo delavcem v gozdu, na žagah, v drevesnicah in pri transportu lesa od furmanov do splavarjev. Pahernikovi so imeli v lasti osem žag ob potoku Vuhreščica in njenih pritokih. V Orlici je delovala do leta 1910 ena žaga (domače ime Črnko), v Hudem Kotu pa do leta 1914 šest žag (domače ime Dojer, Plazonik, Samec, Pečonik - Kotnik in

Slika 9: Inž. Franjo Pahernik z ženo Marijo, hčerko Vido in sinom Vojkom leta 1925. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

21 Franjo Sgerm, Nastanek in razvoj žag v Dravski dolini, Viharnik, 17, št. 4, april 1984, str. 23.

dve na Gratejevem).21 Največjo letno zmogljivost med vsemi Pahernikovimi žagami je imela tista v Vuhredu, ki jo je prevzela že Franjeva prababica Elizabeta Pahernik, ko se je preselila iz Ribnice na Pohorju. Takrat je deloval samo mlin, ona pa je oživila še staro žago pod isto streho.

22 Praper 2011, str. 31..

23 Iz Vuzenice, Narodni dnevnik, 2, št. 188, 20. 8. 1910, str. 3.

Inž. Franjo Pahernik, ki je vseskozi stremel k pospeševanju razvoja in posodobitvi dela, je začel izgradnjo nove žage na nasprotnem bregu Vuhreščice. Žago so slavnostno odprli 6. aprila 1910. Hkrati je na prostoru stare žage začel graditi elektrarno na vodni pogon in jez v globokem koritu Vuhreščice. Pahernikova elektrarna s Francisovo turbino s 100 KM in s trifaznim generatorjem s 65 kVA, 50 Hz in 3,1 kV22, ki so jo zagnali 17. avgusta 1910, je z električno energijo oskrbela njegovo novo žago, hkrati pa je dajala Vuhredu, Vuzenici in okoliškim zaselkom elektriko, kar je bil izjemen napredek za to podeželsko območje.

24 Franjo Sgerm, Nastanek in razvoj žag v Dravski dolini, Viharnik, 17, št. 3, marec 1984, str. 12.

»V sredo, 17. t. m. zvečer, je prvič zasvetila električna luč po našem trgu; gotovo bode ta dan ostal vsem v nepozabnem spominu, ter gre za ta časten napredek našemu rodoljubnemu podjetniku, g. inž. Fr. Paherniku, tem večja hvala, ker se je imel od započete pa do izvršene napeljave neprenehoma boriti z velikimi težkočami.«23 Nova Pahernikova žaga je bila sodobna in izjemno zmogljiva, opremljena je bila s polnojarmenikom (strojem, ki omogoča istočasno žaganje celega hloda v deske). S tem se je letna zmogljivost žage izjemno povečala, v stari žagi so lahko na leto obelili in razrezali 300 m³ hlodovine, v novi žagi pa 4000 m³. Razlike so bile tudi v vrsti pogonov obeh žag, starejša je imela malo vodno kolo, nova pa je delovala na električni pogon, elektriko so dobavljali iz Pahernikove elektrarne, v katero so leta 1913 namestili še rezervni dizelski motor s 60 KM. Tudi notranja opremljenost žage in delovni stroji so bili boljši. V stari žagi so imeli voz, žagni list in cirkularko, v novi pa cirkularko, čelilnik, polnojarmenik in cepilni jarmenik.24 Zaradi zmogljivosti nove žage je inž. Franjo Pahernik postopoma opustil delo na žagah v Orlici in Hudem Kotu.

25 Makarovič, Sušek 1996, str. 55.

Na Pahernikovi žagi je bilo pred drugo svetovno vojno zaposlenih okrog 12 delavcev. »Pahernica je zaposlovala največ dvanajst delavcev, med njimi dva hlodarja. Prevzela sta hlode, ki so jih pripeljali furmani, jih sortirala po dimenzijah in jih z vozičkom vozila na žago. Dalje je imela enega gitarista in njegovega pomočnika. Cirkolarist je deske z gatra obdelal na cirkolarki. Dva sta bila pri čelilniku, deske sta obrezala na isto mero na obeh straneh in odpeljala les iz žage na vozičku. Eden je v kotu rezal drva na čelilniku. V sortirni lopi sta dva deske prebrala, jih izmerila in jih sortirala po dimenzijah. Dva sta razvrščeni les peljala v skladišče z vozičkom.« (Miha Hribernik, roj. 1914)25

Pahernikovo žago so zaposleni in domačini zaradi rednih mesečnih prejemkov in s tem boljšega življenja za vso družino imenovali kar »vuhreška mama« in tudi Pahernikovi so pri ljudeh veljali za zanesljive in poštene delodajalce, saj niso zavlačevali z izplačilom. Zadovoljni so bili tudi kmetje, od katerih so Pahernikovi kupovali les, saj so se vedno dogovorili za pošteno ceno.

V letu 1911 je inž. Franjo Pahernik poslovno sodeloval s Petrom Mravljakom, s katerim je imel skupno trgovino z lesom (Pahernik & Mravljak Bau- u. Schnittholzhandlung, Wuchern a. d. Drau). Od leta 1912 do leta 1941 je samostojno vodil podjetje, sprva je bilo registrirano kot lesna trgovina in elektrarna, od leta 1930 kot lesna industrija in od leta 1935 znova kot lesna trgovina. Rezani in tesani les ter zaboje je prodajal tudi v tujino, zlasti v Italijo in na Madžarsko.

Leta 1924 je obnovil dovoljenje za izdelavo pristanišča za splave na Dravi (lenštat), ki ga je pridobil že leta 1865 njegov dedek Franc Pahernik. Po letu 1921 se je namreč znova povečalo povpraševanje po gradbenem lesu. V velikih količinah so ga pošiljali s splavi na Hrvaško, Madžarsko in v Srbijo. Število splavov na Dravi je naraščalo in doseglo svoj vrhunec med letoma 1935 in 1939. Po podatkih gozdarskega odseka Dravske banovine je leta 1938 odplulo iz Pahernikovega pristanišča v Vuhredu 58 splavov, od tega jih je vozilo do Melja pri Mariboru 15 in 43 do pristanišč od

26 Splavarski promet po Dravi l. 1938, Gozdarski vestnik, 2, 1939, str. 61 in 233.

27 Jakominiji so bili trije bratje, ki so prevzeli vodenje treh pomembnih posesti v Vuhredu, Franc Jakomini je prevzel Pahernikovo posest, Anton Jakomini Pogačnikovo posest in Friderik Jakomini Mravljakovo posest.

28 Sušek 2005, str. 23.

29 TOZD Žaga Vuhred, Viharnik, 9, št. 3, april 1976, str. 6–7 ; Kadrovske vesti, Viharnik, 14, št. 7, julij 1981, str. 5–6.

30 TOZD Žaga Vuhred, Viharnik, 9, št. 3, april 1976, str. 6–7; Predlog gospodarskega načrta 1980, Viharnik, 13, št. 4, april 1980, str. 1.

Maribora naprej.26 Splavarstvo, ki je bilo v Dravski dolini vse do druge svetovne vojne pomembna dejavnost, po vojni pa opuščeno, je inž. Franjo Pahernik podrobno opisal leta 1962 v svoji strokovni študiji Šajke in splavi na Dravi.

Leta 1941 je nemški okupator zaplenil Pahernikovo žago in elektrarno, gospodarjenje z njima je prevzel Franc Jakomini iz Kočevja.27 Konec leta 1942 je ponosno pisal poslovnemu znancu: »Tukaj imamo 4 žage, in sicer je 1 žaga na električni pogon iz lastne elektrarne, ima 1 gater, 1 venecijanko, 1 bandžago in hobelmašino in več cirkulark. Potem imamo še 3 žage na vodo, tako da smo lahko zadovoljni. Lesa smo dobili preko 5000 kubikov za prvič, iz lastnega gozda lahko vsako leto sekamo 3 do 3500 kubikov. Potem se lahko še kupi, tako da imamo cirka 10.000 kubikov na leto na razpolago.«28 Število zaposlenih na žagi je med vojno ostalo nespremenjeno. V povprečju so v tem obdobju razrezali 5000 m³ hlodovine na leto.

Po drugi svetovni vojni sta bili Pahernikova žaga in elektrarna podržavljeni. Rast proizvodnje se je na žagi začela po letu 1962, ko so postavili nov polnojarmenik in žago priključili na javno električno omrežje. Takrat se je začelo večati tudi število zaposlenih, leta 1969 je bilo zaposlenih 47 oseb, leta 1975 je število naraslo na 75, leta 1981 pa jih je bilo že 81, med njimi 71 moških in 10 žensk29. Prav tako se je povečala zmogljivost žage, leta 1969 so razrezali 13.818 m³ hlodovine, leta 1975 je bil razrez 28.191 m³, leta 1980 pa so planirali razrez 31.000 m³ hlodovine in obratovanje v dveh izmenah30. Kljub nekaterim posodobitvam je bila celotna proizvodnja premalo mehanizirana, saj sta sortiranje hlodovine in transport na jarmenik ostala enaka kot leta 1910.

Slika 10: Delavci in krajani, zbrani ob odprtju Pahernikove žage v Vuhredu 6. aprila 1910. Inž. Franjo Pahernik v tretji vrsti sedmi z leve. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Predstavljamo vam temeljne organizacije združenega dela obeh podjetij, Viharnik, 6, št. 4, julij 1973, str. 4.

Žaga in elektrarna sta spadali pod Lesno industrijsko podjetje Slovenj Gradec, v okviru katerega je delovalo deset TOZD-ov (temeljnih organizacij združenega dela). Na TOZD-u Žaga Vuhred so opravljali razrez oblovine in obdelavo lesa na lesnoobdelovalnih strojih, proizvajali pa so žagan les, ladijski pod in lesne odpadke.31 Ko sta se leta 1973 združili Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec in Lesno industrijsko podjetje Slovenj Gradec v enotno podjetje Lesna – gozdarstvo in lesna industrija Slovenj Gradec, se je število TOZD-ov povečalo na 18.

V Vuhredu je žaga delovala do septembra 1981, ko so jo preselili na novo lokacijo v Spodnjo Vižingo pri Radljah, kjer so zgradili sodoben lesnopredelovalni kompleks.

Poleg TOZD-a Žaga Vuhred so tam svoje proizvodne prostore dobili še TOZD Tovarna stavbnega pohištva Radlje, TOZD Tovarna oken Podvelka in TOZD Gozdarstvo Radlje. Sodobni in tehnološko izpopolnjeni predelovalni obrati so obsegali mehanizirano lesno skladišče za krojenje, lupljenje in sortiranje oblovine (okroglega lesa), žagalnico s sortirnico in tovarno stavbnega pohištva (TSP).

Pahernikova elektrarna je delovala do leta 1971, ko je močno neurje v celoti zalilo prostore in polomilo opremo. Ker je bila škoda prevelika, so razmišljali celo o demontiranju objekta in rušitvi. Krajevna skupnost Vuhred je temu nasprotovala. Leta 1986 je elektrarno vzel v najem Ivan Pečovnik in jo v celoti obnovil ter posodobil, da

Slika 11: Delo na Pahernikovi žagi leta 1910. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

32 Kolar 2017.

33 »Te občine so obdržale tri družine, tri narodne hiše: Sv. Antona – antonski Mravljak, Vuhred – Pahernik in Vuzenico – vuzeniški Mravljak. Imena M r a v l j a k in P a h e r n i k značijo takorekoč vse narodno delo, vse slovenstvo v celem okraju.« (Oče in mati Mravljak, Koledar Šolske družbe sv. Cirila in Metoda, št. 17, 1920, str. 53).

je znova začela proizvajati električno energijo. Po končanem denacionalizacijskem postopku je elektrarno odkupil. Leta 2012 jo je močno neurje znova poškodovalo. Današnja mala hidroelektrarna Vuhred z vgrajenima agregatoma nazivnih moči 30 kW in 42 kW ima dejansko moč 52,95 kW, povprečna moč, s katero elektrarna deluje čez vse leto, pa je zaradi hudourniške narave potoka Vuhreščica 26 kW.32 Od prvotne opreme je v njej ostala samo turbina, izdelek podjetja Andritz iz Gradca. Strojnica je še vedno v pritličnih prostorih zidane stavbe, v nadstropju pa je urejena stanovanjska enota. Od jezu do turbin je speljana voda po cevovodu, prvotno pa so bili nameščeni leseni žlebovi.

Pahernikova šola

Kot velik domoljub se je inž. Franjo Pahernik vseskozi odločno zavzemal za slovensko šolo. Dejaven je bil v podružnici Družbe sv. Cirila in Metoda za Vuhred in radeljski okraj, leta 1907 pa je bil izvoljen v vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani in ostal v vodstvenih strukturah te družbe vse do začetka druge svetovne vojne. Glavna naloga te družbe je bila skrb za slovensko šolstvo v narodno ogroženih krajih slovenskega ozemlja. Tako so z nakupom prostorov leta 1900 omogočili slovensko šolo na Muti. Sprva je delovala kot dekliška šola, v šolskem letu 1908/09 pa so jo spremenili v mešano dvorazredno šolo. Inž. Franjo Pahernik je bil podpornik te šole, hkrati pa si je prizadeval za ustanovitev slovenske šole v Radljah ob Dravi. Kraji severno od reke Drave so bili namreč povsem v nemških rokah. Slovensko prebivalstvo je bilo sicer v večini, vendar brez politične moči, večinoma gospodarsko šibko, neizobraženo in zato podvrženo močnim ponemčevalnim pritiskom. Vuhred, Sv. Anton na Pohorju in Vuzenica pa so se obdržali kot slovenski kraji, in sicer zaradi zavednih slovenskih družin, kot so bili Pahernikovi in Mravljakovi.33

34 Lasbaher 2014, str. 268.

35 Lasbaher 2014, str. 267–274.

Na Pohorju, ki je bilo sorazmerno gosto poseljeno s kmečkim prebivalstvom, so bili prikrajšani predvsem odročni predeli, kjer so morali otroci pešačiti uro ali celo več do šole, kar je bilo v zimskem času še posebno težavno. Na pobudo domačinov je zato leta 1882 začela delovati šola na Bolfenku v Hudem Kotu, prostore so ji odstopili Pahernikovi v svoji logarnici, ki je stala v bližini cerkve sv. Bolfenka. Šola je bila zunanja enota šole v Ribnici na Pohorju in v šolskem letu 1882/83 jo je obiskovalo 48 otrok, medtem ko je bilo na osrednji ribniški šoli 280 otrok. V letu 1910 jo je obiskovalo že 105 učencev, 50 dečkov in 55 deklic.34 Leta 1913 je inž. Franjo Pahernik uvidel, da šolarji potrebujejo boljše razmere za izobraževanje, zato je s svojimi sredstvi zgradil novo šolsko stavbo. Šola, ki se je je prijelo ime Pahernikova šola, je stala blizu Pahernikove logarnice. Razen kletnih prostorov, ki so bili zidani, je bila vsa stavba lesena, tudi streha je bila pokrita z značilno leseno kritino, s »šintli«, na oknih pa so bile naoknice. V njej je bilo urejeno tudi stanovanje za učitelja. Pahernikovi, ki so bili spoštovani in cenjeni zaradi svoje pokončne drže, zanesljivosti in poštenosti, so se znova dobro zapisali pri ljudeh, še posebno pri preprostem prebivalstvu Pohorja, ki se je preživljalo z delom v gozdu (»holcarji«), kamnolomu (»pruharji«) in na skromnih kmetijah.

Po prvi svetovni vojni je število otrok na šoli začelo upadati. Leta 1922 so šolo nepričakovano ukinili, vendar so se starši uprli in otrok niso pošiljali v oddaljeno Ribnico na Pohorju, zato so oblasti šolo s šolskim letom 1924/25 znova odprle. Število otrok do druge svetovne vojne se je gibalo od 18 do 30 otrok v šolskem letu, poučeval jih je stalni učitelj v kombiniranih oddelkih. Šolski nadzor leta 1927 je razkril, da šoli primanjkuje veliko potrebščin za boljši in nazornejši pouk.35 Z novim odlokom leta 1938 je šola na Bolfenku postala samostojna šola z enim oddelkom, vendar v praksi to ni zaživelo, še vedno je ostala delovno povezana z osrednjo šolo v Ribnici na Pohorju. Ko so po vojni leta 1946 znova začeli pouk, je šola postala podružnica Osnovne

Slika 12: Pahernikova elektrarna ob potoku Vuhreščica pred prvo svetovno vojno. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

37 Čoderl 2013, str. 10.

šole Ribnica na Pohorju. V šolskem letu 1946/47 je bilo vpisanih 20 otrok. Pouk je potekal kombinirano v eni učilnici. Leta 1953 je štirirazredna šola skupaj s Pahernikovo logarnico dobila elektriko. Čez dve leti so se lotili temeljite obnove takrat že stare zgradbe. Nad kletjo so naredili betonsko ploščo in na novo uredili učilnico. Učiteljevo stanovanje je bilo v podstrešni sobi, stanovanje šolske snažilke in kuharice, ki je bila odgovorna za pripravo šolskih malic, pa v pritličju, kjer je živela s svojo družino. Leta 1961 je šola dobila vodovod.36 »Učilnica je bila opremljena z dvema tablama. Črna tabla je bila namenjena računanju, zelena pa je imela dodane črte za pisanje velikih in malih črk. Imeli smo tudi zemljevid, ki smo ga ob uporabi razvili, sicer je bil zvit. V kotu učilnice je bila posebna miza z lavorjem in bučo za vodo, da smo si lahko umivali roke. V kotu učilnice je stala tudi peč, ob katero smo zložili čevlje, da so bili pozimi na toplem.« (Marica Ramšak, roj. 1952)37

Slika 13: Pahernikova šola na Bolfenku v Hudem Kotu.

Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

38 V slovenskem prostoru je poleg društva Sokol delovalo še telovadno društvo Orel, ki je bilo pod okriljem klerikalne politične struje, Slovenske ljudske stranke. Ker se leta 1929 ni vključilo v Sokol Kraljevine Jugoslavije, se je njegova pot zaključila.

Število učencev se je v naslednjih letih vztrajno manjšalo, v šolskem letu 1971/72 je šolo obiskovalo samo še 10 otrok. Ker podružnica ni izpolnjevala pogojev za nadaljnje delovanje, so jo junija 1972 ukinili. Po zaprtju šolskih vrat so stavbo prodali in novi lastniki so jo preuredili v stanovanjsko hišo. Zaradi obnove pred nekaj leti je današnji videz nekdanje Pahernikove šole povsem spremenjen.

Sokolski dom

Inž. Franjo Pahernik je leta 1920 sodeloval pri ustanovitvi telovadnega društva Sokol Radlje ob Dravi (Marenberg) - Vuhred in bil vse do druge svetovne vojne prizadeven član društva kot starosta ali med opravljanjem katere druge funkcije v društvenem odboru. Pod njegovim vodstvom so leta 1938 zgradili Sokolski dom v Radljah. Sokolska društva, ustanovljena v slovenskem prostoru, so sledila politični miselnosti liberalcev. Usmerjena so bila v spodbujanje narodne zavesti in organizacijo telesne vzgoje. Ideja sokolov je bila, da v zdravem telesu biva zdrav in močen duh, ki je sposoben slediti narodnim ciljem. Leta 1919, po ustanovitvi Kraljevine SHS, so se slovenska, hrvaška in srbska sokolska društva združila v enotno Jugoslovansko sokolsko zvezo s sedežem v Ljubljani, ki je delovala v duhu »en narod, ena država, eno sokolstvo«. Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je kralj Aleksander I. ustanovil Sokol Kraljevine Jugoslavije, vanj so se morala vključiti vsa telovadna društva, v nasprotnem primeru so bila ukinjena.38

V Radljah in Vuhredu je sokolsko društvo povezalo Slovence, krepilo narodno zavest, organiziralo telovadbo, prirejalo gledališke igre, predavanja, izlete, proslave in druge prireditve. Število članov je postopno naraščalo, leta 1934 je bilo v društvu 67 članov in 21 članic.

39 Marenberg - Vuhred, Otvoritev javne sokolske knjižnice, Sokolski glasnik (1930–1941), 6, št. 19, 3. 5. 1935, str. 3.

Vuhreški in radeljski sokoli so za svoje prireditve sprva najemali dvorano gostilničarja Brudermana v Radljah, letno telovadišče pa so si uredili v Vuhredu. Ob 15. obletnici ustanovitve so pripravili proslavo, telovadno akademijo in spevoigro ter odprli javno sokolsko knjižnico z več kot 400 knjigami, ki bo »naš živelj tu ob meji spomnila na lepoto našega jezika in ga seznanila z našimi izvirnimi deli«39. Na proslavi so inž. Franju Paherniku in Petru Mravljaku podelili diplomi za neumorno 15-letno sokolsko in narodnoobrambno delo.

V tridesetih letih 20. stoletja se je na radeljskem območju zaradi vzpona nacizma v Nemčiji in Avstriji spet začela krepiti moč nemške narodnostne skupine, zato se je začelo odločneje organizirati tudi sokolstvo. Decembra 1934 si je Narodnoobrambni odbor telovadnega društva Sokol Radlje ob Dravi - Vuhred zadal dve pomembni nalogi. Prva je bila zgraditi prepotreben sokolski dom in ga posvetiti kralju Aleksandru I., ki so ga 9. oktobra 1934 ubili v atentatu v Marseillu v Franciji. Druga pa je bila zaščititi narodne in državne interese pred tujci in tujim vplivom. Na občnem zboru januarja 1935 so člani z velikim veseljem podprli ti odločitvi.

40 Marenberg, Sokolski dom Viteškega Kralja Uedinitelja, Sokolski glasnik (1930–1941), 6, št. 2, 4. 1. 1935, str. 4.

Za izgradnjo sokolskega doma se je začela nabiralna akcija, odziv je bil neverjetno velik, že v šestih dneh so med članstvom in prijatelji zbrali 40.000 dinarjev40, v dobrem letu dni pa približno 100.000 dinarjev. Največ denarja so darovali Pahernikovi, poleg družine Mravljak iz Vuhreda. Kljub številnim preprekam jih je k zavzetemu delu dodatno spodbudila tudi novica, da je Sokol Kraljevine Jugoslavije leta 1936 v znak spoštovanja do mladega vladarja razpisal sokolsko Petrovo petletko, v okviru katere so pozvali vsa sokolska društva, da morajo pospešiti svoje delo in postaviti viden spomenik mlademu kralju do njegove polnoletnosti.

Inž. Franjo Pahernik se je takrat kot sokolski starosta izkazal za odločnega in sposobnega vodjo. Po zapletih so zemljišče odkupili na obrobju kraja na Radeljskem polju ob cesti za Vuhred. Glavnina del na objektu, ki je bil v celoti zidan in pokrit z

41 Iz Dravske doline, Slovenski narod, 71, št. 277, 10. 12. 1938, str. 3.

opečnato streho, je bila zaključenih do konca leta 1938. Dom so slavnostno odprli na državni praznik zedinjenja 1. decembra 1938 in ga poimenovali Sokolski dom Viteškega kralja Aleksandra I. Ujedinitelja. Na odprtju se je zbrala množica ljudi, pozdravili in nagovorili so jo starosta društva inž. Franjo Pahernik in drugi ugledni govorniki. Sokoli so se zavzeli, da bo dom do konca sokolske Petrove petletke popolnoma gotov. Ker v Radljah ni bilo nobene slovenske gostilne, so v Sokolskem domu odprli še restavracijo.

»Na praznik je bila v Marenbergu [Radlje ob Dravi, op. a.] svečana otvoritev novega doma Sokolskega društva Vuhred - Marenberg. K tej prisrčni slovesnosti je prihitela množica ljudstva iz vseh delov Dravske doline. Govorili so starosta Sokolskega društva Vuhred - Marenberg inž. Pahernik, starosta mariborske sokolske župe dr. Gorišek, prof. dr. Dolar v imenu Narodne odbrane in J. Robnik v imenu CMD. Sledila je akademija, ki je prelepo uspela in pri kateri so sodelovali tudi vrli marenberški 'slavčki' pod vodstvom šolskega upravitelja Tomažiča. Novi Sokolski dom bo zatočišče vseh marenberških nacionalnih in prosvetnih društev. Največ zaslug so si stekli za gradnjo novega doma vrli marenberški in vuhreški narodnjaki in sokoli z br. inž. Pahernikom in br. Mravljakom na čelu. Pri slovesni otvoritvi je sodeloval tudi ruški sokolski orkester. Ob 20-letnici Sokolskega društva Vuhred - Marenberg pa bo svečana otvoritev letnega telovadišča.«41

42 Cajnko 1957, str. 228.

Postavitev novega Sokolskega doma so radeljski sokoli proslavili še z zletom (slavnostno prireditvijo) koroškega sokolskega okrožja 2. julija 1939, ko so v Radljah organizirali povorko po kraju, kulturni program in telovadne nastope. Leta 1941 je društvo štelo 148 članov.42 Sokolski dom v Radljah ob Dravi je imel v obmejnem prostoru, prežetem z nacionalnimi trenji, velik simbolni pomen za Slovence, saj so ga zgradili dobesedno na dvorišču radeljskih Nemcev. Bil je tudi prvi sokolski dom, zgrajen severno od reke Drave, in to v času, ko je nacistična Nemčija z »anšlusom« že priključila Avstrijo

Slika 14: Zbrana množica pred Sokolskim domom v Radljah ob Dravi leta 1939. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

43 Koroško sokolsko okrožje, Jutro, 21, št. 133, 9. 6. 1940, str. 13.

k Tretjemu rajhu. V napetem ozračju pred drugo svetovno vojno, ko so radeljski Nemci, povezani v Kulturbundu, na različne načine manifestirali svoje nemštvo in simpatizerstvo s Hitlerjem, je bil Sokolski dom v Radljah pomemben steber slovenstva. V časniku Jutro so zapisali: »Lep je ta dom s pogledom na rodovitno marenberško polje z zelenim Pohorjem v ozadju – in potreben, morda bolj potreben kakor katerikoli drugi dom v lepi naši domovini.«43

Po okupaciji Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 so Nemci ostro nastopili proti sokolom, razpustili so organizacijo in zaplenili njihovo premoženje. Sokoli so svoje delo nadaljevali v ilegali in se pridružili odporniškemu partizanskemu gibanju. Po osvoboditvi leta 1945 so oblasti Sokol ukinile. Društvena lastnina, domovi, telovadnice in drugi objekti so bili nacionalizirani. Vsa dediščina sokolskih društev je bila prenesena na tako imenovane fizkulturne organizacije, ustanovljena je bila Fizkulturna zveza Slovenije (od leta 1948 Telovadna zveza Slovenije).

Tudi v Radljah ob Dravi je v prvih povojnih letih fizkulturno društvo prevzelo Sokolski dom in ga uporabljalo za telovadne in druge namene. Začetki so bili težki, saj je bil dom skupaj s telovadnim orodjem uničen, a je prizadevnim članom uspeli vzpostaviti delovanje. V stavbi so uredili kinodvorano, kar je bila pomembna pridobitev za kraj, prostore pa so še naprej uporabljali za telovadnico, gledališke predstave in kulturne prireditve.

44 Cajnko 1957, str. 222.

Leta 1952 je bila v državi telesnovzgojna dejavnost reorganizirana in preimenovana, po novem se je imenovala Partizan Slovenije, zveza za telesno vzgojo. Tako je tudi v Radljah ob Dravi telovadno delo nadaljevalo Telesnovzgojno društvo Partizan (TVD Partizan Radlje ob Dravi). Začasno mrtvilo je leta 1955 prekinil nov odbor z izkušenima telovadcema na čelu. Pridobili so potreben vaditeljski kader, popravili staro telovadno orodje, kupili novo kozo ter od drugih društev dobili blazino in prožno platno. Članstvo je naraščalo in leta 1956 je TVD Partizan Radlje ob Dravi pripravil velik telovadni nastop, na njem je sodelovalo 386 telovadcev in telovadk društva.44 Telovadne prostore in športno igrišče, ki so ga uredili pred stavbo, je uporabljala tudi Osnovna šola Radlje ob Dravi. V stavbi so del prostorov namenili še za stanovanja. Leta 1980 sta svoje prostore v pritličju dobila dva oddelka Vrtca Radlje ob Dravi, ta dislocirana enota se je po igrišču imenovala Vrtec Stadion. Nekaj časa je v stavbi deloval tudi gostinski lokal. Po izgradnji obvoznice leta 2012 in zgraditvi novega gasilskega doma v neposredni bližini leta 2015 je v letih 2020 in 2021 stekla obnova v okviru projekta Sokolski dom – preplet vsebin skozi zgodovino in sedanjost, ki ga je zasnovala Občina Radlje ob Dravi. V stavbi nekdanjega Sokolskega doma je tako dobil svoje prostore Varstveno-delovni center, ki deluje v okviru Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem.

Pogačnikova domačija

Janko Pahernik (1891–1983), mlajši brat inž. Franja Pahernika, je končal trgovsko akademijo v Gradcu in se nato podobno kot brat vključil v slovensko zavedne družbene tokove v domačem kraju in okolici. V prvi svetovni vojni se je boril na vzhodni fronti, v 55. pehotnem polku v Galiciji. Ko je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska in je bila ustanovljena Država SHS, je stopil v bran mladi državi. Postal je poveljnik Narodne straže v radeljskem okraju. Narodna straža je pomagala Narodnemu svetu, ko je ta v začetku novembra 1918 pod vodstvom inž. Franja Pahernika prevzel oblast v Radljah. Vzdrževala je red in mir v obmejnem delu nove države, kjer še ni bila določena razmejitvena črta. Narodno stražo je odločno podpiral general Rudolf Maister s svojimi borci.

Leta 1923 je Janko Pahernik na Zemljakovi kmetiji v Vuhredu, ki jo je podedoval, zgradil vilo in gospodarska poslopja ter moderniziral kmetijsko in gozdarsko

45 Po odhodu iz Vuhreda se je Janko Pahernik preselil v Maribor in nato odpravil na daljše potovanje, najprej do Azurne obale, nato do Cape Towna, ki je bil izhodišče za njegovo pot po Afriki. Oboževal je motorje in avtomobile. Ker je porabil ves denar, se je po vrnitvi preselil v Lenart in tam delal v okrajni hranilnici. Po drugi svetovni vojni je živel v Mariboru, nato v Pekrah pri Mariboru. Poročil se je leta 1949, z ženo Elo (1908–2005), rojeno Waitbacher, nista imela otrok.

46 Ruše, Slovenski gospodar, 66, št. 43, 19. 10. 1932, str. 8. Marenberg, Deutsche Zeitung 57, št. 83, 20. 10. 1932, str. 3.

47 Industrialec Alojz Pogačnik (1847–1903) je leta 1901 na prigovarjanje narodnozavednih Rušanov, ki niso želeli, da bi velik in pomemben del ruških kovačij prešel v nemške roke, kupil železarno v Rušah in se tja z družino preselil iz Cerknice. Ko je leta 1903 umrl, sta sinova Edvard in Hinko (Henrik) prevzela vodenje tovarne, ki je ohranila očetovo ime Železarna A. Pogačnik Ruše. Od leta 1910 dalje je tovarno vodil samo sin Hinko, medtem ko se je njegov brat Edvard Pogačnik (1877–1962) preusmeril in v letih 1906–1918 kupil 195 ha veliko gozdno posest v Lehnu na Pohorju. Slabo stanje gozdov je izjemno izboljšal s prebiralnim gospodarjenjem in kontrolno metodo, ki jo je razvil samostojno (redno merjenje lesnih zalog in natančno evidentiranje posekanega drevja). Pogačnikov prebiralni gozd je po drugi svetovni vojni postal raziskovalni objekt Gozdarskega inštituta Slovenije in vzor sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Leta 1931 je Edvard Pogačnik v ozki grapi potoka Velka med Lehnom in Podvelko postavil še Tovarno lesovine in lepenke, ki je imela pred drugo svetovno vojno okoli 90 zaposlenih. Živel je v

proizvodnjo. Zaradi velikih naložb se je močno zadolžil, nastopila pa je tudi gospodarska kriza, zato je moral leta 1932 vse posestvo prodati. Hkrati s prodajo je zaključil tudi svoj posel – trgovino z lesom, ki jo je vodil že od leta 1913 v Vuzenici, od leta 1927 naprej pa v Vuhredu.45 Njegovo posestvo je za 1.200,000 din kupil tovarnar Hinko Pogačnik iz Ruš.46 Po novem lastniku se je vse do danes pri domačinih obdržalo ime domačije – Pogačnikovo.

Hinko (Henrik) Pogačnik (1882–1942) je bil zelo podjeten mož in zaveden Slovenec. Po očetovi smrti je z bratom Edvardom Pogačnikom podedoval Železarno A. Pogačnik Ruše in jo je od leta 1910 pa do druge svetovne vojne vodil samostojno.47 V tovarni je neprestano stremel k napredku, proizvodnjo je razširil in posodobil ter zgradil elektrarno ob potoku Lobnica. Pred drugo svetovno vojno je bilo v tovarni zaposlenih do 60 delavcev.48 Z nakupom Pahernikovega posestva je z ženo Stano (Stanislavo) ter sinovoma Hinkom in Vojkom med drugim živel tudi v Vuhredu.49

Leta 1941 je nemški okupator zaplenil Pogačnikovo tovarno in premoženje. Upravljanje Pogačnikove domačije v Vuhredu je prevzel Anton Jakomini. Hinko Pogačnik je med drugo svetovno vojno pomagal odporniški partizanski organizaciji OF, zato so ga Nemci leta 1942 aretirali in v mariborskih zaporih ustrelili, ženo in sina Hinka pa poslali v koncentracijsko taborišče. Po drugi svetovni vojni sta žena in sin Vojko prebivala v Vuhredu. Živela sta v nadstropju, medtem ko so v pritličju stanovale druge družine. Sin Hinko, strojni inženir, se je z družino preselil v Italijo, nato v Argentino in kasneje v Kanado. Po smrti mame in brata je vilo v Vuhredu prodal. Pogačnikovo domačijo je leta 1972 kupil Alojz Javornik, ki je prej živel na posestvu ob reki Dravi v Zgornji Vižingi blizu ribnika Reš. Njegova kmetija se je zaradi izgradnje Hidroelektrarne Vuhred in dviga gladine reke Drave znašla v poplavnem območju, zato so ga preselili na nadomestno kmetijo v Radlje ob Dravi, nato pa je leta 1972 odkupil Pogačnikovo domačijo v Vuhredu. Vsa leta življenja jo je ohranjal v izvirni podobo in temu še danes sledijo njegovi potomci.

Slika 15: Pogačnikova vila v Vuhredu. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Foto: Tomo Jeseničnik.

Lehnu na Pohorju v vili, nekoliko odmaknjeni od ceste med Podvelko in Ribnico na Pohorju, ki še danes nosi njegovo ime – Pogačnikova vila (EŠD: 8143).

48 Ramšak 2009.

49 Družina je imela v lasti več posestev, od leta 1928 tudi grad Krumperk.

Osrednja stavba Pogačnikove domačije je vila, ki jo je skupaj z gospodarskimi poslopji zgradil Janko Pahernik. Nad vrati v velike kletne prostore je še danes vidna letnica izgradnje z začetnicama Janka Pahernika (J1923P). Ambiciozno zasnovana zidana stavba stoji v naselju Vuhred ob cesti za Vuzenico. S svojo zunanjo podobo in kvalitetno izdelano notranjo opremo še danes daje vedeti, da si je lastnik zares želel postaviti trajen dom za svojo bodočo družino. Vilo so krasili izbrani kosi pohištva, lepi lestenci, parket in drugi dodatki. Poleg vile so bila sodobno urejena še gospodarska poslopja z delovnimi orodji in toplar, ki je deloma zidan, deloma lesen. Na vrtu so imeli dve vodni fontani in ob njih gredice z zasajenimi rožami. V kamniti vrtni uti so radi posedali in gostili obiske. Vilo z razgledom na reko Dravo je obdajal sadovnjak s starimi sortami sadnega drevja, ki je segal vse do železniške proge.

Pahernikovi gozdovi

50 Leta 1906 je kupil Dojerjevo, Pečirnikovo (Bolfenk) in Baronovo posestvo, leta 1908 Kotnikovo posestvo s pripadajočo planino med Veliko Kopo in Pungartom in leta 1913 posestvo Plaznik. Z menjalno pogodbo pa je leta 1920 pridobil del Pečirnikovega posestva.

51 »Nemška šola« gojenja gozdov, ki je nastala v 19. stoletju, temelji na golosečnem načinu gospodarjenja in zagovarja gojenje monokultur, zlasti smreke, ki ima visok prirastek. Ravna se po enakem principu kot kmetijstvo, in gozd obravnava kot »njivo za pridobivanje lesa«. Zanimivo je, da je še danes – v svetovnem merilu –najpogostejši model gospodarjenja z gozdovi.

Na začetku 20. stoletja je začel inž. Franjo Pahernik v svojih gozdovih uveljavljati nove metode gospodarjenja z gozdovi. Leta 1905 je diplomiral iz gozdarstva na visoki šoli na Dunaju (Hochschule für Bodenkultur), naslednje leto je opravil enoletno prakso v Hluboki na Češkem, nato pa prevzel vodenje domačega veleposestva. Z dokupi in zamenjavami je do leta 1920 izoblikoval celovit gozdni kompleks 552 ha gozdov na Pohorju, od Vuhreda do vrha Velika Kopa.50 Zavračal je takrat še zelo uveljavljen golosečni način gospodarjenja tako imenovane nemške šole51 in začel uvajati načrtno gospodarjenje, ki je bilo usmerjeno v naravno obnovo in nego gozda. To je bilo za tisti čas, ki je bil usmerjen zgolj v ekonomsko izkoriščanje gozdov, zelo napredno. Nizke zaloge, ki so bile posledica prejšnjega načina gospodarjenja, je po prevzemu gozda začel povečevati. Sekal je le poškodovane in slaborasle smreke in jelke, puščal pa vsa lepo oblikovana drevesa. Izpeljal je pogozdovanje degradiranih pašnikov in travnikov z ustreznim drevjem. Za vzgojo sadik je vzpostavil dve drevesnici, eno pri Samcu, drugo pri Kotniku. Posadil je tudi nekaj tujerodnih drevesnih vrst, med njimi duglazijo, rdeči hrast in zeleni bor. Vse do druge svetovne vojne mu je uspelo pogozditi okoli 100 ha opuščenih pašnikov in travnikov. Hkrati je vpeljal še preverjanje uspešnosti gospodarjenja s knjigovodstvom in načrtovanjem. V letih 1910 in 1925 je izvedel gozdni inventuri in popisal stanje gozda, leta 1935 pa je za svoje gozdove izdelal prvi gozdnogospodarski načrt, ki se na žalost ni ohranil. S svojim delom je inž. Franjo Pahernik postavil temelje sonaravnemu gospodarjenju in kasneje postal prepoznan za pionirja sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v Dravski dolini. Za napredno gozdarstvo se je odločno zavzemal tudi kot narodni poslanec v skupščini v Beogradu med letoma 1931 in 1935:

52 Naši gozdovi in naš les, Jutro, 13, št. 65, 17. 3. 1932, str. 2.

»Nad eno tretjino naše plodovite zemlje pokrivajo gozdovi in skoro tretjino našega celokupnega izvoza tvorijo les in gozdni produkti. Ne glede na velike materialne koristi, ki jih dajejo šume našemu narodu, pa moramo ceniti tudi njihov veliki pomen v klimatskem, zdravstvenem in pokrajinsko estetskem oziru. […] Gozdno gospodarstvo se mora voditi v duhu trajnosti, to se pravi, da smemo jemati iz gozdov samo obresti, ne smemo pa segati v kapitalije gozdov. Kreniti moramo polagoma od ekstenzivnega eksploatiranja k intenzivnemu racionalnemu šumskemu gospodarstvu, kakor ga imajo druge napredne države: Češkoslovaška, Francija in skandinavske države.«52 Z vojno in povojnim režimom se je spremenilo lastništvo Pahernikovih gozdov. Leta 1941 je nemški okupator zaplenil Pahernikove gozdove skupaj z drugim družinskim premoženjem. Po drugi svetovni vojni so bili gozdovi z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji podržavljeni. Tudi v tem turbulentnem obdobju si je inž. Franjo Pahernik prizadeval, da bi ohranil sonaravni razvoj. Vse do upokojitve leta 1957 je delal v državni službi za gozdove in med drugim skrbel tudi za svoje razlaščene gozdove. Zavedal se je namreč, da bo le tako lahko vplival na posege v gozd in ga morda tudi ohranil.

53 Med letoma 1946 in 1949 je predaval na Srednji gozdarski šoli v Mariboru predmet Gojenje gozdov in med letoma 1949 in 1951 na Delavskem tehnikumu v Mariboru predmeta Dendrologija in Anatomija lesa. Od leta 1951 je bil zunanji znanstveni sodelavec Gozdarskega inštituta Slovenije. Prejel je več gozdarskih priznanj.

54 Med njimi je bil tudi prof. dr. Dušan Mlinšek (1925–2020), ki je že v letih 1953–1960 kot vodja oddelka za urejanje gozdov na slovenjgraškem gozdnogospodarskem območju začel uveljavljati sodobne, sonaravne gojitvene tehnike. Po doktoratu na Zvezni tehniški visoki šoli (ETH) v Zürichu je leta 1960 postal profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob podpori sodelavcev je začrtal doktrino slovenskega gojenja gozdov in se tudi v mednarodnem okviru uveljavil kot vodilni strokovnjak. Med drugim je bil v obdobju 1982−1986 predsednik Mednarodne zveze gozdarskih raziskovalnih organizacij (International Union of Forest Research Organizations – IUFRO), ki je pod njegovim vodstvom leta 1986 pripravila odmeven svetovni kongres v Ljubljani. Leta 1989 je bil glavni pobudnik in nato med ustanovitelji združenja Pro Silva, ki se zavzema za sonaravno gospodarjenje z gozdovi in danes deluje že v 31 državah.

V letih 1952 in 1954 je sodeloval pri izdelavi prvega gospodarskega načrta za državne gozdove Gozdne uprave Radlje. Inž. Franjo Pahernik je bil spoštovan in cenjen gozdar53, ki je imel v stroki somišljenike in podpornike54. Na Gozdni upravi oziroma kasnejšem Gozdnem obratu Radlje je pri mladem praktikantu Maksu Sušku spodbudil poglobljeno zanimanje za naravni razvoj gozda. Leta 1961 je inž. Maks Sušek (roj. 1932) postal direktor Gozdnega obrata Radlje in poskrbel, da so Pahernikovi gozdovi ohranili sonaravni razvoj skozi vsa leta njegovega direktorovanja, vse do leta 1991. Še več, dosegel je, da so postali celo mednarodni učni objekt, ki ga že od šestdesetih let 20. stoletja dalje vsako leto obiščejo številne ekskurzije iz Slovenije in tujine. Pahernikovi gozdovi so danes zelena učilnica, zgled sonaravnega, trajnostnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi, ker je njihovo pomembnost prepoznala Vida Ribnikar, hčerka inž. Franja Pahernika. Po osamosvojitvi Slovenije je bilo z zakonom o denacionalizaciji Pahernikovim vrnjeno premoženje. Skupno jim je bilo v naravi vrnjenih 600,5 ha gozdov, kmetijskih in stavbnih zemljišč. Celoten postopek je trajal do leta 1999. Po materini smrti je postala edina dedinja hčerka Vida Ribnikar. Z možem nista imela otrok, zato se je, iz ljubezni in spoštovanja do očeta, njegovih idealov gozdarstva in domovine, odločila in leta 2005 ustanovila Pahernikovo ustanovo ter ji po svoji smrti podarila vse podedovane gozdove v izmeri 552 ha na območju Hudega Kota, Orlice in Vuhreda. S tem plemenitim in povsem edinstvenim dejanjem v Sloveniji je ohranila celovitost gozdnega kompleksa in sonaravno gozdarjenje. Pahernikova ustanova od leta 2010 sonaravno gospodari z gozdovi, ohranja spomin na družino Pahernik in gozdarskega strokovnjaka inž. Franja Pahernika, štipendira študente gozdarstva, podpira raziskovalne, izobraževalne in druge projekte. Vsako leto zanje namenijo približno 70.000 evrov. Od leta 2011 do konca leta 2020 je podelila 73 enoletnih štipendij študentom druge in tretje stopnje gozdarstva ter odobrila

Slika 16: Taksacija (ugotavljanje količine lesa in prirastka po drevesnih vrstah) v Hudem Kotu leta 1935. Na sredini: inž. Franjo Pahernik, na levi Pahernikov logar Franc Keber, na desni inž. gozdarstva Franjo Sgerm s posestva v Orlici na Pohorju. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.

Slika 18: Podpis slovesne izjave ob ustanovitvi Pahernikove ustanove v Ljubljani 19. septembra 2005. Z leve: prof. dr. Dušan Mlinšek, prof. dr. Alenka Šelih, rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Jože Mencinger, ustanoviteljica Pahernikove ustanove Vida Ribnikar in prvi predsednik uprave Pahernikove ustanove inž. Maks Sušek. Vir: Arhiv Pahernikove ustanove.

sofinanciranje 143 projektom, vključno s šolninami za doktorski študij. Pahernikova ustanova je pomemben del slovenske družbe, ne samo zaradi denarja, ki ga namenja študentom in raziskovalnemu delu, ampak tudi zato, ker preko nje spoznavamo ustanoviteljičino radodarnost, širokosrčnost in vrednote, ki jih je Pahernikova družina vseskozi cenila. Vida Ribnikar se je zavedala, kako ključen je strokovno izobražen kader, kako pomembno je, da imajo mladi možnost izobraževanja,

Slika 17: V Pahernikovih gozdovih stoji ob gozdni cesti kiparska kompozicija Z-namen-je, avtor je akademski kipar Jiři Kočica. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Foto: Tomo Jeseničnik.

55 Zavod za gozdove Slovenije, Krajevna enota Radlje, podatki zadnjega gozdnogospodarskega načrta za gozdnogospodarsko enoto Radlje – desni breg, z veljavnostjo 2014–2023.

dodatnega izpopolnjevanja in praktičnega dela z raziskavami tudi v Pahernikovih gozdovih. S Pahernikovo ustanovo je Vidi Ribnikar uspelo ohraniti gozdove in očetovo vizijo naprednega, sonaravnega gozdarstva, a kar je še pomembneje, uspelo ji je vzpostaviti povezavo z mlajšimi rodovi, ki bodo krojili podobo gozdov in sveta v prihodnosti.

56 Ideja o prisotnosti umetnosti v zavetju Pahernikovih gozdov ni naključna, saj obiskovalce nagovarjajo kar tri skulpture. Leta 2003 so na posesti Samec (Samčevo), ki leži 1125 m nad morjem, obnovili del zidu gospodarskega poslopja nekdanje kmetije in postavili spomenik inž. Franju Paherniku, ki ga je izdelal Vojko Urisk. Akademski kipar Jiři Kočica pa je avtor skulptur Pohorska družina in Z-namen-je. Leta 2005 je ob ustanovitvi Pahernikove ustanove izdelal večfiguralno kompozicijo očeta, matere in otroka ter jo poimenoval Pohorska družina. Skulptura govori zgodbo o starših, ki povzdigujejo otroka k nebu in mu s tem namenjajo višje cilje oziroma ga »darujejo«, podobno kot je Vida Ribnikar podarila družinske gozdove Pahernikovi ustanovi. Leta 2009 pa je nastalo novo delo Z-namenje, ki je posvečeno Pahernikovi smreki. V osrednjem, »praznem« delu je na tleh podstavek, ki v premeru meri 133 cm, enako, kolikor je v času nastanka skulpture merila Pahernikova smreka, obdajajo ga trije v bron uliti pasovi, ki so odtisi skorje drevesa. V ta prostor vstopi obiskovalec in s tem zazna volumen mogočne Pahernikove smreke, hkrati pa tudi svojo moč in odgovornost do narave. Človeka, ki je vstopil v osrednji prostor, brez strehe nad glavo, gledata figuri moškega in ženske. Otroka, ki še ni rojen, pa lahko le zaslutimo v obliki telesa ženske figure.

Pahernikovi gozdovi danes obsegajo 570 ha, lesna zaloga je 453 m3/ha, povprečni prirastek je 10,8 m3/ha/leto, letni prirastek skupno je 6154 m3, največji možni posek je 17,7 odstotka lesne zaloge oziroma 74,5 odstotka prirastka, letni največji možni posek je 4582 m3, letni dejanski posek pa je 3000–4000 m3 55 Pahernikovi gozdovi se ponašajo tudi z veličastnimi drevesi. Najdebelejša med njimi je Pahernikova smreka, ki raste v Hudem Kotu na nadmorski višini 915 m in ima status naravne vrednote državnega pomena (ident. št. 6589) – ta se podeli tistim naravnim vrednotam, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen. Da gre za veličastno smreko, kažejo njene mere. Leta 2015 je merila v premeru 1,42 m, v višino pa 49,6 m. Starost je ocenjena na okoli 270 let, drevo pa je še vedno vitalno, saj raste na zelo bogatem rastišču jelovega gozda s praprotmi. Pahernikova smreka je posebna tudi zato, ker je verjetno edino drevo v Sloveniji, ki ima svojo kiparsko upodobitev: izdelal jo je akademski kipar Jiři Kočica in jo poimenoval Z-namen-je.56

Slika 19: Pahernikova smreka. Vir: Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Foto: Tomo Jeseničnik.

Remšnik in njegovi minerali

08_

Remšnik in njegovi minerali

Izvleček

Zmago Žorž

Pod Perkolico 52, 2360 Radlje ob Dravi zmago.zorz@gmail.com

V prispevku so predstavljeni zgodovina rudarjenja na Remšniku, geološka zgradba remšniškega nariva in minerali, ki so bili najdeni v opuščenem rudniku na Remšniku. Geološka pestrost na obeh straneh državne meje in veliko število mineralov sta bila osnova za prvo mednarodno geološko pot med Slovenijo in Avstrijo.

Ključne besede

Opuščeni rudnik na Remšniku, geološka zgradba, minerali in rudnine, geološka pot Uvod

Vzporedno s Pohorjem se vleče severno od Dravske doline hribovje, ki ga uvrščamo med sredogorje. Ker nima enotnega pogorja, ampak več posameznih gorskih skupin, so jih v preteklosti večkrat neuspešno poskušali enotno poimenovati. V nekaterih atlasih je vpisano ime Kobansko, v drugih Kozjak. V povirju Brezniškega, Štimpaškega in Vaškega potoka, ki so levi pritoki reke Drave, leži razloženo naselje Remšnik. Daljši remšniški hrbet ali nariv je geološka posebnost, ki je po vsej verjetnosti nastal v času varističnega geotektonskega narivanja. To narivno območje je bilo pri svojem nastanku deležno nekaj večje radodarnosti naravnih sil, saj se tu pojavljajo zlatonosna in srebronosna bakrova, svinčeva in cinkova ruda ter nedaleč od te še grafit.

Zgodovina rudarjenja

Iz posrednih pisnih virov izvemo, da je baron Michelangelo Zois 1763. leta odprl rudnik in zgradil topilnico na Breznu. Tudi domačini vedo povedati, da so rudniška dela pod kmetijo Ulbing starejšega datuma. O njih je poročal še dr. Tornquist, ko je 1929. leta objavil svoja raziskovanja remšniškega rudišča.

Vsi minerali: najdba in zbirka: Zmago Žorž. Foto: Tomo Jeseničnik.

Koncesija za odprtje rudnika je bila podeljena na podlagi fevdnega pisma z dne 14. junija 1850 pod št. 1937. Glasila se je na ime Drauwalder silberhältiger Blei, Kupfer und Zink Bergbau (srebronosni svinčev, bakrov in cinkov rudnik Dravski gozd). Prvi lastniki rudnika so bili Jakob Krušnik, Karl Kranz in Johan Baumgartner. Rova so poimenovali Marija in Franz oz. tako imenovani Zwilling stollen (dvojčični rov). V tem času so

Slika 1: Zlatonosna in srebronosna svinčeva, bakrova in cinkova ruda z Remšnika (izsek 70 x 30 mm).

Slika 2: Zeleno svetlomodri kristali rosasita, steklasti kristali smithsonita, temnozeleni kristali malahita in igličasti kristali aragonita (izsek 25 x 17 mm).

Slika 3: Igličasti kristali aragonita na svetlomodrem rosasitu (izsek 30 x 20 mm).

nakopano rudo topili v Ožbaltu ob Dravi. Po podatkih graške trgovinske zbornice so leta 1853 pridobili 74,658 kg srebra, tri leta kasneje pa le še približno 50 kg.

Dne 8. oktobra 1887 je lastnik rudnika postal Karel Wehrkan iz Litije in ga je leta 1888 prodal Litijski rudarski družbi. Ta je rudo na Remšniku prenehala odkopavati 22. decembra 1891. V tem času so izkopali pod kmetijo Dijak rov in ga poimenovali Janičkov rov, rudnik pa Fresen bergbau. Ta rov je še danes večinoma dostopen, vendar se v zadnjem delu že zarušuje, tako da je obiskovanje tega predela jam zelo nevarno.

Do druge svetovne vojne se je zamenjalo še nekaj lastnikov, dokler rudnik ni bil leta 1946 nacionaliziran. Po tem obdobju so rudnik obiskovali le geologi in zbiralci.

O geološkem nastanku rudišča so še danes med strokovnjaki deljena mnenja. Nekateri so ga povezovali s pohorskim tonalitom, drugi ga uvrščajo med paleozoiska rudišča. Dejstvo je, da se rudišče nahaja v kamninah, ki jih uvrščamo v metamorfni kompleks in paleozojske skrilavce.

Rudni in jalovinski materiali

Za Janičkov rov velja, da je orudenje praviloma vezano za kremenove žile. V opuščenih rovih še lahko vidimo do pet cm debelo čisto rudno žilo, ki jo sestavljajo galenit, halkopirit in sfalerit . Če je orudena žila debelejša, je praviloma sestavljena iz plasti kremena in rude. Od rudnih mineralov so opisane še najdbe covellina, halkozina, bornita, tetraedrita, freibergita, gersdorfita, polybasita, akanthita (argentita), boulangerita in pirita.

Od jalovinskih mineralov poleg kremena nastopajo še Fe-dolomit (v starejši literaturi siderit in ankerit ), kalcit in barit

Kako so nastali remšniški sekundarni minerali

O zemeljskih dogajanjih v okolici rudišča v geološki zgodovini lahko le domnevamo. Ker je remšniški rudnik tik pod površjem grebena, je bila ruda izpostavljena tudi vremenskim razmeram, ki so vplivale na oksidacijske procese. Tako imenovana rudna žila je sestavljena pretežno iz galenita in v manjši meri iz halkopirita in sfalerita. Drugi elementi, ki sestavljajo rudne minerale, se pojavljajo v zelo malih količinah. Tako lahko trdimo, da minerali ne nastopajo le tu na tem mestu in v tem zaporedju, ampak so proizvod komplicirane menjave rude, jalovinskih mineralov in prikamnin.

Vzroke za novonastale minerale lahko pripišemo prisotnosti kisika in ogljikovega dioksida, ki sta ob prisotnosti vode raztapljala sulfidne primarne rude, te pa so bolj ali manj oksidirale. Tako lahko najdemo v manjših količinah cuprit, tenorit, hematit, goethit in manganove okside ter hidrokside . Zaradi prisotnosti karbonatov je nastala cela vrsta bakrovih, svinčevih in cinkovih karbonatov, kot so: smithsonit, cerusit, hidrozinkit, brianyoungit, azurit, malahit, rosasit in aurichalcit.

Sekundarni bakrovi sulfati nastajajo zaradi razpadanja halkopirita. Pri tem se bakrovi in sulfatni ioni sprostijo in na novo zgradijo linarit, posnjakit, langit, ramsbeckit, namuwit in karbonatni cyanotrichit . Na podobni način, vendar z vezavo drugih elementov, so nastali še barit, anglesit, beaverit in sadra . Omembe vredne so še

Slika 4: Steklasti kristali barita so preraščeni s kalcitom in aragonitnimi ježki. V podlagi so sedlasti kristali Fe-dolomita (izsek 50 x 35 mm).

Slika 5: Temnomodri karbonatni cyanotrichit, svetlo zeleno-modri aurichalcit in zeleni malahit (izrez 30 x 25 mm).

Slika 6: Temnomodri kristali azurita in svetlozeleni malahit (izsek 25 x 17 mm).

drobne rumene iglice piromorfita , ki so jih našli le v rovu pod kmetijo Ulbing, ter enkratna najdba mm-kristalčka samorodnega bakra in grafit kot kamninotvorni mineral v skrilavcu. V zbruskih sta bila določena še samorodno zlato in srebro.

Velika večina mineralov ne presega velikosti treh mm. Le barit in aragonit lahko najdemo v kristalih do tri cm.

Množica sekundarnih mineralov je za institucije in zbiralce mineralov pravi mali zaklad, ki omogoča s svojimi modro zelenimi površinami tudi estetski užitek. Posebnost remšniškega rudišča pa je zagotovo najdba beaverita. Ta redek Pb-, Cu-, Fe- in Al-sulfat je bil do te najdbe v svetu poznan le kot rumena praškasta ruda. Le na Remšniku se lahko najdejo milimetrski karamelno rjavi in prozorni do presojni kristali beaverita, ki nastopa v paragenezi s kremenom, na katerem je najti še kristale malahita, manjša zrna galenita, ki jih obkrožajo cerusit, halkopirit in aurichalcit, ter prevleke Mn- in Fe-oksidov in hidroksidov.

Zelo zanimiva združba kristalov nastopa v razpoki pod stropom, kjer so najlepši kristali rosasita, ki jih prekrivajo igličasti kristali aragonita. Tu se najdejo tudi lepo oblikovani kristali smithsonita.

Karbonatni cyanotrichit je enkratna najdba v rudniku. Centimetrsko polje tega modrega Cu- in Al-sulfata, ki so mu dodani karbonatni ioni, najdemo v paragenezi z malahitom ter Mn- in Fe-oksidi in hidroksidi.

Brianyoungit je še eden izmed množice redkih mineralov, ki so bili najdeni v remšniškem rudniku. Praviloma je kristaliziral v drobnih razpokah ob hidrozinkitu, posnjakitu in sadri.

Za remšniški rudnik je značilno, da je najti več linarita kot azurita. Drobne mm-kristale najdemo v vseh delih rudišča, pogosto v paragenezi z močno preperelo rudo ali natečenega v razpoke med kremenom in orudenjem. Langit je dokaj pogost mineral. Žal ga največkrat opazimo šele doma pod mikroskopom, saj kristalčki praviloma ne dosegajo mm-velikosti. V paragenezi je najti pogosto cuprit, malahit in v enem primeru samorodni baker. Od vseh mineralov je bil najbolj znan barit. Graški mineralog Johann Rumpf je že leta 1871 objavil v časopisu Mineralogische Notizen aus den steiermärkischen Landesmuseum kristalografske skice in opis baritnih kristalov iz rudnika Drauwald. O remšniškem baritu so pisali še V. von Zepharovich leta 1873, A. Aigner leta 1907 in V. Goldschmidt v knjigi Atlas der Kristalformen, v kateri so na straneh 158 in 279 narisane kristalne oblike barita, ter še mnogi drugi avtorji.

Vsakokrat, ko primemo v roke vzorec rude iz remšniškega rudnika, smo pred dilemo, koliko mineralov sestavlja ta kos. Zagotovo sodi po mineraloški sestavi remšniški rudnik med naša najbogatejša nahajališča. Do sedaj je bilo najdenih in opisanih že 66 vrst mineralov. Glede na sestavo rude lahko pričakujemo še kakšno presenečenje v obliki novega minerala.

Slika 7: Zeleno svetlomodri kristali rosasita in steklasti kristali smithsonita (izsek 15 x 10 mm).

Slika 8: Steklasti kristali sadre po posnjakitu (izsek 25 x 15 mm).

Mednarodna geološka pot Oberhaag–Remšnik

Množica mineralov, predstavljenih v knjigi Remšnik, zgodovina, geologija, minerali, ki sva jo napisala z dr. Berndom Moserjem, vodjem mineralogije Univerzalnega muzeja v Gradcu, je bila osnova za idejo, da skupno s prijatelji iz občine Oberhaag v Avstriji pripravimo projekt za postavitev prve geološke poti med Slovenijo in Avstrijo. V Oberhaagu so že v letu 2003 postavili na ogled stalno zbirko mineralov z naslovom Med Golico in Retzneiem, zgradili razgledno ploščad nad kamnolomom diabaza v Oberhaagu in do mejnega prehoda na Breznem vrhu postavili 25 kamnitih blokov, ki predstavljajo geološko zgradbo južne Štajerske. Na slovenski strani smo odprli naš del geološke poti deset let kasneje. Muzejska soba na Remšniku, pet kamnitih blokov, ki predstavljajo geološko zgradbo na naši strani, in odprtje opuščenega rudnika na Remšniku za naključne obiskovalce obsega remšniški del geološke poti Oberhaag–Remšnik. Naš moto pri snovanju geološke poti je bil, naj državne meje ne delijo enovitosti geološke zgradbe določenega ozemlja. Izjemno pestrost kamnin in še posebno mineralov z obeh strani državne meje si lahko obiskovalci ogledajo v obeh muzejih tudi pod lupo in mikroskopom, s tem pa odkrivajo skrivnosti nastanka našega ozemlja.

Slika 9: V kabušon brušen halkopirit iz remšniškega rudnika (28 x 20 mm). Najdba, brušenje in zbirka: Zmago Žorž.

Slika 10: Aragonitni ježki na kalcitu (izsek 25 x 15 mm).

Slika 11: Zoisitov eklogit tvorijo: steklasti kristali zoisita, zeleni omphacit, rdeči kristali granata pirop in črna rogovača. Nahajališče: Erhartov potok (izsek 50 x 35 mm).

Viri in literatura

01_

GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE RADLJE OB DRAVI

Igor Žiberna Viri in literatura

Gams 1959 : Ivan Gams, Pohorsko Podravje: razvoj kulturne pokrajine, SAZU, Ljubljana 1959.

Gams 1986 : Ivan Gams, Osnove pokrajinske ekologije, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1986.

Geodetska uprava RS , podatki digitalnega modela višin DMV25, Ljubljana 2008.

Geološki zavod RS , digitalna geološka karta, list Slovenj Gradec, Ljubljana 2007.

Geoportal ARSO spletni vir: http://gis.arso.gov.si/ wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (28. 2. 2021).

Internet 1 : spletni vir: http://rkg.gov.si/GERK/ (2. 3. 2021).

Internet 2 : spletni vir: http: http://rkg.gov.si/GERK/ Za_OB/ (25. 10. 2010).

Internet 3 : spletni vir: https://pxweb.stat.si/SiStat/ sl/Podrocja/Index/100/prebivalstvo (7. 4. 2021).

Internet 4 : spletni vir: https://old.delo.si/novice/ slovenija/ne-na-mleko-na-hmelj-stavi-vse-veckmetov.html (7. 4. 2021).

Kladnik 1999 : Drago Kladnik, Leksikon geografije podeželja, Inštitut za geografijo, Ljubljana 1999.

Krajevni leksikon Slovenije (ur. Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik), Ljubljana 1995.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano , 2021.

Oke 1992 : T. R. Oke, Boundary Layer Climates, 2nd Edition, Routledge, New York, London 1992. Statistični urad RS , 2021.

Vodna bilanca Slovenije 1971–2000 (ur. Peter Frantar), Ljubljana 2008.

Vodno bogastvo Slovenije (ur. Jože Uhan, Marjan Bat), Ljubljana 2003.

Zgonik 1977 : Mavricij Zgonik, Dravska dolina, Novejši razvoj kulturne pokrajine, založba Obzorja, Maribor 1977.

Žiberna 2000 : Igor Žiberna, Geografski oris slovenskega Podravja, Drava nekoč in danes: zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti sveta ob Dravi; splavarstvo in energetika, Maribor 2000, str. 19–65.

ARHEOLOŠKI VPOGLEDI V RADELJSKO PRETEKLOST

Saša Djura Jelenko, Mihela Kajzer Pravni akti

Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a).

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD1; Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 –ZNOrg).

Viri in literatura

ANSl 1975 : Stanko Pahič, Radlje ob Dravi, str. 275; Jama pod Herkovimi pečmi in Remšnik, str. 298; Spodnja Kapla, str. 308; Ribnica na Pohorju, str. 309.

Arhivalije : spletni vir: http://www.interarchsteiermark.eu/sl/podatkovna_zbirka/arhivalije/ podrobnosti.html?item=df5dea4f-1301-e1cd1e38-53abec320a2f (6. 5. 2021).

Baš 1930 : Franjo Baš, Muzejsko društvo v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 25, 1930, str. 225–226.

Baš 1931 : Franjo Baš, Muzejsko društvo v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 26, 1931, str. 142–144.

Blaznik 1986 : Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 (A–M), Historična topografija Slovenije II, Maribor 1986.

Brišnik, Kajzer 2019 : Danijela Brišnik, Mihela Kajzer, Pravno varstvo arheološke dediščine in njegovo izvajanje, Arheološka dediščina Slovenije od osamosvojitve: varovanje in prezentacija, Posvet ob evropskem letu kulturne dediščine 2018, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, I. razred, in Slovensko arheološko društvo. 22. november 2018, Razprave Dissertationes, 38, Ljubljana 2019, str. 35–47.

Brodar 2009 : Mitja Brodar, Stara kamena doba v Sloveniji / Altsteinzeit in Slowenien, Ljubljana 2009.

Djura Jelenko, Visočnik 2006 Saša Djura Jelenko, Julijana Visočnik 2006, Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške, Arheološki vestnik, 57, 2006, str. 345–415.

Ferk 1896 : Franc Ferk, Ferien Tagesbuch, 1896.

Ferk 1897 : Franc Ferk, Ferien Tagesbuch, 1897.

Kajzer Cafnik 2013 : Mihela Kajzer Cafnik, Radlje ob Dravi – arheološko najdišče Ob obvoznici, Varstvo spomenikov, 48, 2013, str. 227–229.

Kajzer Cafnik et al. 2016 : Mihela Kajzer Cafnik, Nina Nahtigal, Miran Ježovnik, Radlje ob Dravi –razvaline gradu Mahrenberg, Varstvo spomenikov 50/51, 2016, str. 231–233.

Kiszter et al. 2015 : Sarah Kiszter, Dimitrij Mlekuž, Matjaž Mori, Rezultati raziskav

z metodami daljinskega zaznavanja ob meji / Forschungsergebnisse der Fernerkundungsmethoden an der Grenze (ur. Matija Črešnar, Marko Mele, Karl Peitler, Manca Vinazza), Arheološka biografija krajine ob meji med avstrijsko Štajersko in Slovenijo. Ergebnisse des Grenzübergreifenden Projekts BorderArchSteiermark / Rezultati čezmejnega projekta BorderArch-Steiermark, Schild von Steier, Beiheft 6, 2015, str. 58–84.

KLDB 1937 : Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937.

Knabl 1851 : Richard Knabl, Münzenfund zu Hohenmauthen und Mahrenberg im Spätherbste des Jahres 1850, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, 2, 1851, str. 181−183.

Knabl 1855 : Richard Knabl, Epigraphische Excurse, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, 6, 1855, str. 125−172.

Kovač 2009 : Otmar Kovač, Arheološko najdišče TC Supermarket Tuš, Varstvo spomenikov, 44, str. 168.

Kovačič 1926 : Franc Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926.

Križnar 2015 : Matija Križnar, Najdbe pleistocenskih mamutov ob bregovih Drave, Konkrecija, 4 (apr. 2015), str. 17–19.

Mele 2007 : Marko Mele, Izdelava in uporaba glajenega kamnitega orodja, Kamen v davnini, kamnine, fosili, kamnita orodja (ur. Brane Lamut), publikacija ob priložnostni razstavi, Ormož 2007.

Mihelič et al. 2015 : Miha Mihelič, Daniel Modl, Manca Vinazza, Forschungsgeschichte / Zgodovina raziskav (ur. Matija Črešnar, Marko Mele, Karl Peitler, Manca Vinazza), Archäologische Biographie einer Landschaft an der steirischslowenischen Grenze / Arheološka biografija krajine ob meji med avstrijsko Štajersko in Slovenijo. Ergebnisse des Grenzübergreifenden Projekts BorderArch-Steiermark / Rezultati čezmejnega projekta BorderArch-Steiermark, Schild von Steier, Beiheft 6, 2015, str. 28–56.

Mihelič Pogorelčnik, Djura Jelenko 2021 : Anja Mihelič Pogorelčnik, Saša Djura Jelenko, Prvo strokovno poročilo o raziskavi, Arheološko

dokumentiranje ob gradnji – vzporedne arheološke raziskave Radlje ob Dravi – cerkev sv. Mihaela 2019/2020, Koroški pokrajinski muzej, neobjavljeno poročilo, 2021.

Mlekuž Vrhovnik 2021 : Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, Veliko podatkovje in privid totalne zgodovine, Alternator Misliti znanost št. 27/2021, spletna revija: https://www.alternator.science/sl/daljse/ veliko-podatkovje-in-privid-totalne-zgodovine/ (6. 5. 2021).

Muchar 1846 : Albert von Muchar, Geschicte des Herzogthums Steiermark, 3, 1846.

Osole 1980 : Franc Osole, Paleolitik iz Jame pod Herkovimi pečmi, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 8, 1980, str. 7–26.

Najdišča : spletni vir: http://www.interarchsteiermark.eu/sl/podatkovna_zbirka/najdisca/ podrobnosti.html?item=a8400c21-ab20-b1e7201f-553dfe6fbc99 (6. 5. 2021).

Pahič 1968 : Stanko Pahič, Najstarejša zgodovina Koroške krajine, 720 let Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem 1968, str. 6–55.

Pahič 1983 : Stanko Pahič, Javnik, Varstvo spomenikov, XXV, 1983, str. 189–190.

Pahič 1983a Stanko Pahič, Spodnja Vižinga, Varstvo spomenikov, XXV, 1983, str. 246–247.

Pahič 1984 : Stanko Pahič, Dravska dolina v pradavnini, Radlje skozi čas (ur. Marjan Ternik), Radlje ob Dravi 1984, str. 11–19.

Pahič 1991 : Stanko Pahič, Rimske ceste na Koroškem pred raziskovanjem, Doneski k pradavnini Podravja 9, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 1991, str. 100–102, 106–112.

Peitler 2015 : Karl Peitler, Keltische und römische Münzen aus Fundorten an der steirischslowenischen Grenze /Keltski in rimski novci z najdišč na meji med avstrijsko Štajersko in Slovenijo (ur. Matija Črešnar, Marko Mele, Karl Peitler, Manca Vinazza), Archäologische Biographie einer Landschaft an der steirischslowenischen Grenze / Arheološka biografija krajine ob meji med avstrijsko Štajersko in Slovenijo. Ergebnisse des Grenzübergreifenden Projekts BorderArch-Steiermark / Rezultati

čezmejnega projekta BorderArch-Steiermark, Schild von Steier, Beiheft 6, 2015, str. 280–306.

Pohar 1981 : Vida Pohar, Pleistocenska favna iz Jame pod Herkovimi pečmi, Geologija 24/2, 1981, str. 241–284.

Rabeder et al. 2016 : Gernot Rabeder, Christine Frischauf, Martina Pacher, A new reference of Ursus deningeroides in Lower Austria. ICBS Proceedings, Cranium, Juni 2016, str. 8–13.

Račnik 2003 : Marjan Račnik, Znano in neznano o Remšniku, Remšnik 2003.

Šašel 1954 : Jaroslav Šašel, Arheološko topografske novosti s področja Colatia in Atransa, Arheološki vestnik, V/1, 1954, str. 154–166.

03_

SAKRALNA KULTURNA DEDIŠČINA RADELJ IN OKOLICE

Nina Nahtigal Viri in literatura

Bele 2016 : Martin Bele, Rodbina Trušenjskih, Kronika, 59, 2016, str. 5–34, spletni vir: https:// www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-GSS0BSTA/ d948a75f-5368-4042-ae76-dcb9ada03240/ PDF (2. 7. 2021).

Blaznik 1988 : Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, založba Obzorja, Maribor 1988.

Bukovnik 1997 : Mateja Bukovnik, Cerkvena uprava v Dravski dolini pred letom 1600 in samostana, ki sta delovala na tem območju, Koroški zbornik, 2, Zgodovinsko društvo za Koroško, 1997, str. 33–51, spletni vir: https://www.sistory.si/cdn/ publikacije/9001-10000/9063/KOROSKI_ ZBORNIK_2.pdf (20. 7. 2021).

Curk 1970 : Jože Curk, Zgodovina urbanizacije v severovzhodni Sloveniji, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 6, založba Obzorja, Maribor 1970.

Curk 1984 Jože Curk, Radlje in njihova okolica (umetnostnozgodovinski oris), Radlje skozi čas (ur. Marjan Ternik), Radlje ob Dravi 1984, str. 46–56, spletni vir: https://www.sistory.si/cdn/ publikacije/7001-8000/7018/1984_2_Casopis_ za_zgodovino_in_narodopisje.pdf#page=182 (20. 7. 2021).

Curk 1991 : Jože Curk, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, založba Obzorja, Maribor 1991.

Höfler 2016 : Janez Höfler, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana 2016, spletni vir: http://viharnik.com/downloads/ Oprvihcerkvah_2izdaja.pdf (2. 7. 2021).

Hrovat 1939 : Stane Hrovat, Marenberg: kratek zgodovinski opis kraja in okolice (tipkopis), 1939, spletni vir: http://www.knjiznica-radlje.si/ Portals/0/Dokumenti/Marenberg.pdf (22. 6. 2021).

Jevšnik 2008 : Mateja Jevšnik, Zgodovina župnije Radlje, samozaložba, Radlje ob Dravi 2008.

Jevšnik 2017 : Mateja Jevšnik, Osnovna šola Radlje ob Dravi in njene podružnične šole: 1727–2017, samozaložba, Radlje ob Dravi 2017.

Kladnik 2003 : Darinka Kladnik, Vsa slovenska mesta, Zavod za intelektualno produkcijo, Ljubljana 2003, str. 168–171.

Koropec 1972 : Jože Koropec, Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja, založba Obzorja, Maribor 1972.

Koropec 1984 : Jože Koropec, Posestne razmere okoli Radelj do 17. stoletja, Radlje skozi čas (ur. Marjan Ternik), Radlje ob Dravi 1984, str. 21–27.

Kuret 1985 : Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848: topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1818) [i. e. 1811] in Georga Götha (1842), Gradivo za narodopisje Slovencev, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985.

Lavrič, Resman 1997 : Ana Lavrič, Blaž Resman, Slike pri Sv. Antonu na Pohorju – najobsežnejši cikel zgodb o sv. Antonu Padovanskem na Slovenskem, Kronika, 45, Ljubljana 1997, str. 6–21, spletni vir: https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:doc-7HX3Y8GH/e7f89d9e-e6964a06-9e7a-26105acf4bbb/PDF (23. 6. 2021).

Pahič 1984 : Stanko Pahič, Dravska dolina v pradavnini, Radlje skozi čas (ur. Marjan Ternik), Radlje ob Dravi 1984, str. 11–19.

Perkuš 2016 : Valentina Perkuš, Zemljiška gospoščina Fala do 16. stoletja (magistrsko delo), Maribor 2016, spletni vir: https://dk.um.si/ Dokument.php?id=93807 (20. 7. 2021).

Roškar 2009 : Branka Roškar, Župnija sv. Anton na Pohorju: zapisano ob 250-letnici obstoja župnije, Sv. Anton na Pohorju 2009.

VS, 1992 : Varstvo spomenikov, 34, 1992.

Vidmar 2015 : Polona Vidmar, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa za samostana Žiče in Marenberk, Acta historiae artis Slovenica, Redovna umetnost in njen kontekst, 20/2, 2015, str. 71–92.

Vrišer 1984 : Sergej Vrišer, Slikarstvo in kiparstvo v Radljah in njihovem zaledju, Radlje skozi čas (ur. Marjan Ternik), Radlje 1984, str. 38–45.

04

SAMOSTAN DOMINIKANK V RADLJAH OB DRAVI SKOZI ČAS

Vinko Skitek Arhivski viri Koroški deželni arhiv Celovec / Kärntner Landesarchiv (KLA), Allgemeine Urkundenreihe (AUR)

KLA, AUR, AT-KLA 418-B-C 5019 St, listina 20. marec 1273.

KLA, AUR, AT-KLA 418-B-C 1748 St, listina 3. maj 1278.

Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) : PAM, SI_PAM/0634, Okrajno sodišče Marenberg, listina 2156/1881, šk. 95.

PAM, SI_PAM/0634, Okrajno sodišče Marenberg, listina 572/1900, šk. 122.

PAM, SI_PAM/0634, Okrajno sodišče Marenberg, listina 445/1905, šk. 130.

PAM, SI_PAM/0641, Okrajno sodišče Slovenj Gradec, Zaplembni spis Zp 64/46, Supanc Tea, šk. 1202.

PAM, SI_PAM/0641, Okrajno sodišče Slovenj Gradec, Zaplembni spis Zp 184/46, Zupanc Oton, šk. 1204.

Literatura

Bele 2001 : Martin Bele, Rodbina Trušenjskih, Kronika, 59, 2001, št. 1, str. 5–34.

Curk 1991 : Jože Curk, O gradbeni podobi nekdanjega samostana dominikank v Radljah, Kronika, 39 (1991), št. 3, str. 9–13.

Curk 1993 : Jože Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Štajerskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1993, št. 2, str. 131–163.

Luschin 1874 : Arthur Luschin, Die Siegel der steirischen Abteien und Convente des Mittelalters, Mittheilungen der kaiserl. königl. CentralCommission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1874, str. 243.

Mlinarič 1997 : Jože Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782 , Celje 1997.

Orožen 1875 : Ignacij Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, Marburg 1875.

Puff 1847 : Rudolf Gustav Puff, Beiträge zur Kenntnis der aufgehobenen Klöster in Steiermark (Fortsetzung), Oesterreichische Blätter für Literatur, Kunst, Geschichte, Geographie, Statistik und Naturkunde, IV (1847), str. 326–328.

Skitek 2020 : Vinko Skitek, Avguštinski samostan na Muti skozi čas: inventar samostana ob njegovi ukinitvi leta 1785 (zbirka: Gradivo za zgodovino Koroške), Maribor 2020.

Staudinger 1991 : Eduard Staudinger, Wie die Burg Leibnitz »steirisch wurde«, Blätter für Heimatkunde, 65 (1991), str. 113–118.

Veselsky 1997 : Oskar Veselsky, Die Konsekrationsberichte aus den Ordinations und Konsekrationsprotokollen der Bischöfe von Lavant im 16. Jahrhundert, Graz 1997.

Spletni viri

Hrovat 1939 : Stane Hrovat, Marenberg: kratek zgodovinski opis kraja in okolice (tipkopis), 1939, str. 33, spletni vir: http://www.knjiznica-radlje.si/ Portals/0/Dokumenti/Marenberg.pdf (2. 6. 2021).

Listina 15. februar 1277 , RIplus URH 3 n. 120: spletni vir: Regesta Imperii Online: http://www. regesta-imperii.de/id/e8b664d8-50cf-4dcb8614-d622bb4e0045, RI VI,1 n. 689; Regesta Imperii Online: http://www.regesta-imperii.de/ id/1277-02-15_1_0_6_1_0_777_689 (6. 5. 2021).

Listina 7. januar 1291 : spletni vir: http:// monasterium.net:8181/mom/AT-HHStA/ StPaulOSB/1291_I_07/charter?q=mahrenberg (6. 5. 2021).

Listina 27. maj 1461 , [RI XIII] H. 18 n. 230: spletni vir: Regesta Imperii Online: http://www.regestaimperii.de/id/1461-05-27_1_0_13_18_0_230_230 (6. 5. 2021).

Listina (pred) 4. marec 1482 , [RI XIII] H. 35 n. 178: spletni vir: Regesta Imperii: http://www. regesta-imperii.de/id/f455487b-861f-412d-b401e6bc6b0ebdc4 (6. 5. 2021).

Sedeča Marija spletni vir: https://www.ng-slo.si/si/ stalna-zbirka/1200-1600/sedeca-marija-neznaniavtor?workId=1613 (24. 5. 2021).

Zadnikar 1951 : Zapiski Marjana Zadnikarja, Marenberg – bivši samostan, 1951, spletni vir: https://situla.gov.si/slike/z002-0873.pdf (6. 5. 2021).

05

STAVBNA DEDIŠČINA PODEŽELJA V OBČINI RADLJE OB DRAVI

Lilijana Medved

06

ZGODOVINSKI RAZVOJ RADELJ OB DRAVI Z OKOLICO OD PRAZGODOVINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

Mateja Jevšnik

Viri in literatura

Baš 1984 : Franjo Baš, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju: izbrani etnološki spisi, Ljubljana 1984.

Blaznik 1970 : Pavle Blaznik, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, zv. 1, Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970.

Franciscejski kataster, 1825 : Franciscejski kataster, 1825, spletni vir: Arhiv Republike Slovenije: http://arsq.gov.si/Query/bild.aspx?VEID =211021&DEID=10&SQNZNR=1 (11. 8. 2021).

Ložar 1944 : Narodopisje Slovencev I. del (priredil Rajko Ložar), Ljubljana 1944.

Krajevni leksikon Slovenije , 1980: Krajevni leksikon Slovenije, Podravje in Pomurje, IV. knjiga, Ljubljana 1980.

Medved 2020 : Lilijana Medved, Delovno gradivo za publikacijo: Dediči prostora. Varuhi pomnikov. Ob 60-letnici varovanja in ohranjanja kulturne dediščine severovzhodne Slovenije, ZVKDS OE Maribor (v pripravi na tisk).

Medved 2021 : Lilijana Medved, Strokovne podlage za razglasitev kulturnih spomenikov lokalnega pomena za občino Radlje ob Dravi, Maribor 2021 (dokumentacija ZVKDS OE Maribor).

Melik 1957 : Anton Melik, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino (zbirka: Slovenija: geografski opis II., Opis slovenskih pokrajin, 2. zvezek), Ljubljana 1957.

Verdinek 2018 : Alenka Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota. Štirje rodovi rodbine Pahernik iz Vuhreda, Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec 2018.

Viri in literatura

Arhivski vir : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor (dokumentacija ZVKDS OE Maribor).

Ciperle, Vovko 1987 : Jože Ciperle, Andrej Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987.

Curk 1990 : Jože Curk, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, Maribor 1990.

Ferenc 1968 : Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor 1968, spletni vir: http://www.znaci. net/00003/7xx.php?broj=62&bk=789 (5. 8. 2021).

Hrovat 1939 : Stane Hrovat, Zgodovina trga Marenberga (tipkopis), Marenberg 1939.

Koropec 1972 : Jože Koropec, Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja, Maribor 1972.

Mlinarič 1997 : Jože Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782, Celje 1997.

Naši slovenski trgi, 1932 : Naši slovenski trgi: Marenberg, Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca, 8, št. 22, 9. 5. 1932, str. 89–92.

Ponemčevalnica , 1881: Ponemčevalnica, Slovenski gospodar, 15, št. 46, 17. 11. 1881, str. 363, spletni vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOCKSXHMZVI/5af45332-f92c-4ecd-8fedce343517b7a9/PDF (5. 8. 2021).

Potočnik 1999 : Dragan Potočnik, Mariborski Nemci v letih 1918–1941, Kronika, 47, 1999, št. 1–2, str. 143–151.

Šolska kronika : Šolska kronika OŠ Radlje ob Dravi. Vovko 2004 : Andrej Vovko, Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Ljubljana 2004, spletni vir: http://odmev.zrc-sazu. si/instituti/ikz/doc/odborniki.pdf.

Zorn 1975 : Zorn 1975: Tone Zorn, Nemško nacionalno društvo »Südmark« na avstrijskem Koroškem v prvemdesetletju prve avstrijske republike, Kronika, 23, 1975, št. 1, 1975, str. 38–41, spletni vir: http://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOCGABKH0IK/e4caa05c-dd9e43fd-84f4-3786a1087797/PDF (5. 8. 2021).

DEDIŠČINA RODBINE PAHERNIK Alenka Verdinek

Arhivski viri

Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja Pahernikova zbirka, Zbirka pričevanj.

Arhiv Republike Slovenije , Franciscejski kataster za Štajersko, SI AS 177/C/F/C561 Vuhred, k. o. (Združeni dokumenti).

Arhiv Zavoda za gozdove Slovenije Krajevna enota Radlje, Gozdna kronika Gozdne uprave Radlje ob Dravi, Podatki zadnjega gozdnogospodarskega načrta za gozdnogospodarsko enoto Radlje – desni breg, z veljavnostjo 2014–2023.

Arhiv Župnišča Vuhred , Kronika župnije Vuhred.

Digitalna knjižnica Slovenije , periodika, zgodovinski, znanstveni, splošni časniki in časopisi.

Nadškofijski arhiv Maribor, Zgodovinski opis župnije Vuhred, matične knjige za Župnijo Vuhred.

Muzej narodne osvoboditve Maribor , Verzeichnis der aus der Untersteiermark ausgesiedelten Personen und der Betriebe, welche durch die Dienststelle deutschen Volkstums beschlagnahmt wurden.

Pokrajinski arhiv Maribor , SI_PAM/1692_00041, Osmrtnica: Pahernik Ivan, veleposestnik, Vuhred; SI_PAM/0645/017/00001, Pahernik (Pachernig), Franjo in Janko [Vuhred] – varstveno-skrbstvena zadeva P 1/03 Okrožnega sodišča Maribor 1898-1941 (vsebuje tudi zapuščinsko zadevo A 1/03 - Pahernik, Franc (Pachernig, Franz)); SI_PAM/0645/001/00436, Franjo Pahernik, Vuhred, od 1930 ing. Franjo Pahernik, lesna industrija Vuhred ob Dravi: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor; SI_ PAM/0645/001/00496, Janko Pahernik trgovina z lesom v Vuzenici, od leta 1927 Janko Pahernik, Vuhred: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor; SI_PAM/0645/001/01331, Podravska tiskarna, d. z o. z., Maribor: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor; SI_PAM/0645/002/00298, Hranilnica in posojilnica v Vuhredu, zadruga z neomejenim jamstvom: spis zadružnega registra Okrožnega sodišča Maribor; SI_PAM/0122/02525, Ustanova Franca Pahernika za revne učence Vuhred: ukinitveni spis; SI_PAM/0046, Občina Vuhred 1907–1945; SI_PAM/0087, Sresko načelstvo

Dravograd, št. škatle 227, 1931, ovoj 321–331; SI_PAM/1549/001/001_00009, Pismo Pavla Turnerja, naslovljeno na Josipa Vošnjaka; SI_PAM/1585/001/004_00002, Pismo Franca Voglarja, naslovljeno na Vekoslava Kukovca; SI_PAM/1585/001/013_00008, Pismo Franja Pahernika, naslovljeno na Vekoslava Kukovca; SI_PAM/1212/020_00166, Dopis ing. Franja Pahernika iz Vuhreda Zgodovinskemu društvu; SI_PAM/0446/14042, Pahernik Franjo, Vuhred, prijava vojne škode; SI_PAM/0442/004/01312 Sklep okrajnega sodišča Maribor za Franjo in Marija Pahernik; SI_ZAL_LJU/0092/00196, ing. Pahernik Franjo in Marija, Vuhred: začasna uprava; SI_PAM/1212/030_00070, Pahernik: Splavarstvo v Dravski dolini.

Literatura

Cajnko 1957 : Vinko Cajnko (ur.), Telesna vzgoja treh dolin: Mislinjske, Mežiške in Dravske doline, Slovenj Gradec 1957.

Čoderl 2013 : Jerneja Čoderl, Pahernikova šola na Bolfenku 1913–1972–2013: gradivo študijskega krožka, Radlje ob Dravi 2013.

Diaci 2006 : Jurij Diaci (ur.), Nature-based forestry in Central Europe: alternatives to industrial forestry and strict preservation, Ljubljana 2006.

Diaci 2012 : Jurij Diaci (ur.), Za gozdove in ljudi, Radlje ob Dravi 2012.

Kolar 2017 Alen Kolar, Izračun vračilne dobe naložbe obstoječe male hidroelektrarne Vuhred (projektno delo), Maribor 2017.

Lasbaher 2014 : Franček Lasbaher, Spoštljiva obletnica, 230 let osnovne šole Ribnica na Pohorju (1780–2010), obravnavana z mlajšima podružnicama Josipdol (1872–1972) ter Bolfenk/ Hudi Kot (1882–1972), 230 let osnovne šole Ribnica na Pohorju (ur. Jože Krušič), Ribnica na Pohorju 2014.

Makarovič, Sušek 1996 : Marija Makarovič, Majda Sušek (ur.), Trije rodovi o Vuhredu in okolici, Vuhred 1996.

Pahernik 1962 : Franjo Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, Maribor 1962.

Praper 2011 : Jože Praper, Drava, Dravčani, Slovenj Gradec 2011.

Ramšak 2009 : Mihael Ramšak, Železarna in livarna A. Pogačnik, naslednica starih fužin (diplomsko delo), Maribor 2009.

Sgerm 1983–1985 : Franjo Sgerm, Nastanek in razvoj žag v Dravski dolini, Viharnik, 16, št. 6–11, 1983, Viharnik, 17, št. 1–4, 8–11, 1984, Viharnik, 18, št. 2, 1985.

Sušek 2005 : Maks Sušek, Pahernikovi gozdovi: biografija rodbine Pahernik, Radlje 2005.

Verdinek 2018 : Alenka Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota. Štirje rodovi rodbine Pahernik iz Vuhreda, Slovenj Gradec 2018.

REMŠNIK IN NJEGOVI MINERALI

Zmago Žorž

Literatura

Berce 1956 : Blaž Berce, Nahajališča kovinskih mineralov v LR Sloveniji. Prvi Jugoslovanski geološki kongres, Ljubljana 1956, str. 235–259.

Geološka karta in tolmač lista 33–55 , Slovenj Gradec, Beograd 1978.

Hatle 1885 : Eduard Hatle, Die Mineralien des Herzogthumes Steiermark (Originaltreuer Reprint: MÖHLER – Mineralien, am Bründlbach 13, A-8054), Graz 1885.

Mohorič 1978 : Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, založba Obzorja, knjiga 1 in 2, Maribor 1978.

Mioč, Ramovš 1973 : Peter Mioč, Anton Ramovš, Erster Nachweis des Unterdevons im Kozjak Gebirge (Posruck), westlich von Maribor (Zentralalpen), Bull. Sci. Cons., Asad. Sci. Yugoslav., Sec. A, 18/7–9, 135–136, Zagreb 1973.

Trajanova, Žorž 2013 : Mirka Trajanova, Zmago Žorž, Opuščeni rudnik Remšnik z ramsbeckitom in namuwitom? Geologija, 56/1, 2013, str. 57–71.

Štrucl 1984–1989 : Ivo Štrucl, Metalogenetska problematika kovinskih nahajališč v metamorfnih kameninah na Kobanskem in Pohorju, ECM Inštitut za gospodarski in socialni razvoj (raziskovalna poročila o delu v letih od 1984 do 1989), Ravne na Koroškem 1984–1989.

Zepharovich 1859, 1873, 1893 : Victor Leopold von Zepharovich, Mineralogisches Lexicon für das Keiserthum Östereich, Verlag des Kaisers Akademie der Wissenschaften, Wien 1859 (Band I), 1873 (Band II), 1893 (Band III).

Žorž, Moser 2002 : Zmago Žorž, Bernd Moser, Remšnik: zgodovina, geologija, minerali, založba Voranc, Ravne na Koroškem 2002.

Izdajatelj in založnik

> Slovensko konservatorsko društvo

Zanj

> Srečko Štajnbaher

Vsebinski koncept, zbiranje prispevkov

> Srečko Štajnbaher

Urednika pred tiskom

> Mateja Neža Sitar, Edi Koraca

Uredniški odbor

> Saša Djura Jelenko, Mateja Jevšnik, Mihela Kajzer, Lilijana Medved, Nina Nahtigal, Vinko Skitek, Srečko Štajnbaher, Alenka Verdinek, Igor Žiberna, Zmago Žorž

Spremni besedi

> Alan Bukovnik, Srečko Štajnbaher

Prispevki

> Saša Djura Jelenko, Mateja Jevšnik, Mihela Kajzer, Lilijana Medved, Nina Nahtigal, Vinko Skitek, Alenka Verdinek, Igor Žiberna, Zmago Žorž

Slikovno gradivo

> Foto: Tomo Jeseničnik, za druge avtorje in vire glej podnapise k slikam. Lektoriranje > Andreja Čibron Kodrin Oblikovanje > Edi Koraca, ARH DEKO Tisk > Nonparel d.o.o. Naklada > 1000 izvodov

Publikacijo je finančno podprla Občina Radlje ob Dravi.

Ljubljana, 2021

Naslovnica: Detajl poznogotskega okenskega okvirja z Rosenhofa in kristala na Remšniku. Foto: Tomo Jeseničnik.

Predlist: Remšnik z Breznega vrha. Foto: Tomo Jeseničnik.

Zalist: Zlatonosna in srebronosna svinčeva, bakrova in cinkova ruda z Remšnika. Foto: Tomo Jeseničnik.