Bilten 2, 45 let Slovenskega konservatorskega društva

SLOVENSKO KONSERVATORSKO DRUŠTVO

BILTEN 2

45 let Slovenskega konservatorskega društva

Februar 2016 · letnik izdaje 2 · odgovorni urednik: dr. Robert Peskar · www.s-kd.si

Bilten Slovenskega konservatorskega društva, št. 2, 2016

Izdajatelj in založnik: Slovensko konservatorsko društvo

Glavni urednik: dr. Robert Peskar

Oblikovanje: Matjaž Učakar

Prelom: Inadvertising, d. o. o.

Jezikovni pregled: mag. Helena Dugonjić

Tisk: Evrografis, d. o. o.

Naklada: 250 izvodov

Ljubljana 2016

REPUBLIK A SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO

Vsebina

Jubilej

Robert Peskar 45 let Slovenskega konservatorskega društva 5

Damjana Pečnik Kronika Slovenskega konservatorskega društva 1971–2016 9

Naše članice in člani

Pogovor z dr. Stanetom Bernikom, prvim predsednikom SKD (Miloš Ekar) 37

Pogovor z dr. Sonjo Ano Hoyer, konservatorko in dobitnico Stelètove nagrade ter nekdanjo predsednico Slovenskega konservatorskega društva (Robert Peskar) 39

Aktualno iz konservatorske prakse

Nataša Pirnat Varstvo kulturne dediščine v prostoru 45

Marvy Lah Kaj je danes konservatorsko? 49

Mojca Kovač Nujna posodobitev razglasitvenih aktov 51

Judita Lux Problematika zaščite prezentiranih arheoloških ostalin in situ 53

Sonja Ana Hoyer Prenovljene domačije v Krajinskem parku Goričko v Prekmurju 59

Robert Peskar O apnu in apneni tehnologiji pri obnovah kulturne dediščine 63

Tanja Hohnec Remiza v Torontu 71

Nataša Gorenc Četrt stoletja Dnevov evropske kulturne dediščine in tri izvedbe Tedna kulturne dediščine 77

Milena Antonić Spoznaj, varuj, ohrani 83

Predstavitve

Röfix in apneni izdelki za ohranjanje kulturne dediščine 88

Opeka – dragocen, učinkovit in naraven gradbeni material 90

Gnom: celostne prenove kulturne dediščine 92

Ika-um: ohranjanje kamnitih elementov kulturnih spomenikov 94

Robert Peskar

45 let Slovenskega konservatorskega društva

Spoštovane članice in člani, drage bralke in bralci!

Prva številka Biltena Slovenskega konservatorskega društva je, kot veste, izšla leta 2011, ko je dru štvo vodila predsednica Danijela Brišnik. Vsebinsko je bil tedaj bilten ambiciozno zasnovan, saj je po skušal zaobjeti živahno društveno dogajanje in izvajanje svojega programa dela, dosežke posameznih konservatorjev oziroma članov društva zlasti skozi prizmo Stelètovih nagrad in priznanj, različno aktu alno tematiko in problematiko, s katero se konservatorji ter članice in člani društva in tudi ljubitelji in lastniki kulturne dediščine nenehno srečujemo. Toda izdajanje tovrstne publikacije ni lahka naloga in vse do letos ni doživela ponovitve, kajti šele pred kratkim smo uspeli znova zbrati moči in rezultat tega je druga številka Biltena. Povod zanjo pa je tokrat poseben, to je obeležiti 45 let obstoja in delovanja Slovenskega konservatorskega društva. Spomladi leta 1971 je bil v Piranu organiziran prvi oziroma ustanovitveni občni zbor društva, na katerem je bil poleg organov društva izvoljen njegov prvi pred sednik, dr. Stane Bernik.1 Od takrat je minilo 45 let, v katerih so se zvrstile različne prireditve, posveti, ekskurzije in drugi dogodki v organizaciji društva, pomembni tako za razvoj konservatorske dejavnosti, utrjevanje medsebojnih strokovnih in prijateljskih odnosov kot tudi za razvijanje zavesti o kulturni de diščini in njenem ohranjanju.

V skladu z namenom je tokrat vsebinski koncept druge številke Biltena nekoliko prilagojen in malce bolj zazrt v preteklost. Zato poleg uvodnih besed podpisanega najprej sledi kronika društva, v kateri je Damjana Pečnik na zgoščen način za vsako leto posebej orisala najpomembnejše dogodke in glavne poudarke društvene dejavnosti v letih njegovega obstoja. Kroniko spremlja bogato fotografsko gradi vo, ki so ga prispevali različni avtorji. Gre za nepogrešljivo prvino vsakega jubilejnega prikaza, ki jo v vsebinskem smislu nadgrajuje naslednje poglavje, to je o naših članicah in članih. V njem smo v obliki intervjujev želeli osvetliti nekatere pretekle društvene aktivnosti z vidika prvega predsednika in zaslu žne predsednice. Koncept vprašanj je zasnovala Marinka Dražumerič, posamezna podvprašanja pa podpisani sogovorniki. V prvi vrsti nas je seveda najbolj zanimalo ozadje same ustanovitve društva, po drugi strani pa še refleksija društva po petinštiridesetih letih. Pri tem je iz kronološkega orisa in iz pogovora z intervjuvancema razbrati, da je imelo društvo, tako kot vsaka inštitucija ali posameznik, vzpone in padce, bolj ali manj aktivno vodstvo ali posameznike, v katerih so se v veliki meri zrcalile vsakokratne družbenopolitične, gospodarske in kulturne razmere v državi. Vendar je velik pečat naši dejavnosti kljub pogosto neugodnim razmeram vedno vtisnila tudi trma posameznikov, da vztrajajo na svoji strokovni poti.

Zato je razumljivo, da smo tretji vsebinski sklop posvetili aktualnim konservatorskim problemom in temam, ki se dotikajo teoretične in praktične plati našega dela. Prvi prispevek obravnava varstvo kulturne dediščine v prostoru, v katerem je avtorica Nataša Pirnat opozorila na nekatere temeljne zna čilnosti slovenskega modela varstva kulturne dediščine, to je varovanje dediščine skozi prostorske dokumente. Sledi mu prispevek Marvy Lah, ki je vsebinsko obarvan z etičnimi vprašanji in pomisleki znotraj konservatorske dejavnosti. Prispevek je zanimiv predvsem z vidika osebnega gledanja avtorice na konservatorsko delo, kajti če njena stališča pogledamo z bolj objektivnega gledišča, ugotovimo, da so zelo toga, še posebej, če upoštevamo še sodobno konservatorsko doktrino. S tem smo nehote odprli več temeljnih vprašanj znotraj konservatorske dejavnosti, s katerimi se konservatorji spopada mo vsakodnevno: katere posege je mogoče dovoliti na spomenikih, v kolikšni meri lahko posegi spre menijo podobo spomenika, če ga sploh lahko, kateri posegi niso sprejemljivi, kdo ima pravico o tem

1 Stane Bernik, Predsednikovo poročilo na 2. rednem občnem zboru Slovenskega konservatorskega društva v Piranu septembra 1973, Varstvo spomenikov, XVII−XIX/2, Ljubljana 1975, str. 230−232.

odločati in podobno.2 Poglejmo si le primer mitreja v Rožancu, edinega ohranjenega mitreja v svojem naravnem okolju v Sloveniji, katerega že precej načet relief stalno ogrožajo meteorne vode, ki se stekajo po pobočju (slika na str. 4). Nadstreška, izdelana po načrtih arhitekta in konservatorja Jova Grobovška, preprečujeta prelivanje meteorne vode. Gre za dobro konservatorsko rešitev ali degradacijo spomenika? Odgovori na ta vprašanja so za vsakega od vpletenih v obnovo ali posege, se pravi za projektante, izva jalce, naročnike, konservatorje in ne nazadnje strokovno in laično javnost, drugačni. Te razlike izvirajo iz dejstva, da ima vsak spomenik za naštete drugačne vrednosti in vrednote. Na splošno o spomeniških vrednotah obstaja več študij, vendar še vedno velja, da je ena bolj posrečenih študija Franceta Stelèta iz leta 1955,3 ki je na osnovi prilagoditve Rieglovega vrednostnega sistema razlikoval tri vrednosti vsa kega spomenika: dokumentarno, estetsko in funkcionalno. Dokumentarno vrednost je označil kot indi vidualno lastnost spomenika, ki se nanaša na njegovo zgodovinsko pričevalnost (stil, forma, tehnika) in hkrati poseben estetski potencial, ki pa tvori glavnino estetske vrednosti spomenika. Vse tri so med seboj pogosto v velikem konfliktu. Zato je Stelè poudaril, da je potrebno določiti razumno mejo oziroma kompromis med vsemi tremi navedenimi vrednostmi. Pri tem restavratorski posegi naj ne bi služili zgolj poveličevanju dokumentarne in estetske vrednosti, ampak je potrebno pri tem upoštevati še uporabno vrednost, saj so spomeniki vendarle v rabi. Spomeniki namreč služijo življenju, ki od spomeniškega varstva pričakuje kompromis med omenjenimi vrednostmi. Prav tako pomembna je Stelètova ugotovi tev, da se te tri vrednosti med seboj ne izključujejo, zato je pogosto priporočal restavratorske posege v smislu dopolnjevanja uničenega dela, vendar v mejah, ki ne načenjajo dokumentarne vrednosti spo menika. Predvsem pa ne smejo zmotiti estetike oziroma harmoničnosti celotne zunanje podobe, kar v bistvu pomeni določeno umetniško ustvarjanje. Stelè je bil mnenja, da poseg tenkočutnega arhitekta lahko poveča estetski potencial spomenika. Tovrstna teoretična izhodišča so aktualna še danes, saj jih podobno določa tudi sodobna konservatorska teorija.4 Ta narekuje, da je potrebno najprej ugotoviti, zakaj ali za koga obnavljamo spomenik. Nedvomno za ljudi, se pravi za sedanje in bodoče uporabni ke. Dalje moramo vedeti, katera obnova je dobra. Dobra je tista, ki zadovolji največji krog ljudi. Da bi zadovoljili posebno strokovno javnost, sta na voljo dva glavna principa posegov, to sta reverzibilnost oziroma odstranljivost novih konstrukcij in čim manj posegov. Vendar pogosto ne zadošča, da bi ta dva principa zadovoljila potrebe tudi ostale družbe in uporabnikov. To je problem, ki je prisoten v vseh državah že vrsto let, kar lepo ilustrirajo npr. louvrska piramida, nov nadstrešek dunajske Albertine ali po segi na ostalinah gradu Perchtoldsdorf pri Dunaju, pri čemer bi lahko prav tako našteli vrsto slovenskih primerov. Zaneslo bi nas predaleč, če bi se nadrobneje posvetili tem vprašanjem. Zato velja le dodati, da konservatorstvo združuje smoter in pomen kulturne dediščine z njeno funkcijo. Če slednje lastnosti niso v ravnotežju in je ene preveč ali premalo, potem prihaja do konfliktov med posameznimi deležniki, kot so lastniki, država s svojimi inštitucijami, lokalna skupnost, akademska sfera, posamezniki. Kako med vsemi temi najti pravo razmerje, je vprašanje, na katerega konservatorstvo nenehno išče odgovore. Toda vrnimo se k vsebini naše publikacije. Tretji prispevek je podpisala Mojca Kovač, ki je opozorila na nujno posodobitev razglasitvenih aktov. V praksi se že dalj časa kaže, da pravno varstvo kulturnih spomenikov ni zadovoljivo. Na eni strani, kot je zapisala, razlogi tičijo v presplošnih varstvenih režimih razmeroma starih razglasitvenih aktov, na drugi strani pa tudi v problemu skladnosti trenutnih zakon skih določil. Od leta 2008, ko smo dobili nov zakon, se je pravno varstvo naše kulturne dediščine moč no poslabšalo, saj je zakon sam ne varuje, kar je le ena od njegovih napak. Celo arheološka dediščina, ki je na videz najbolje rešena, se po kratki analizi izkaže, da je skupaj z etnološko dediščino med naj bolj ogroženimi. Prva zaradi splošnih gospodarskih in kulturno-socialnih razmer, druga zaradi napačno zastavljenega sistema varstva novega zakona, ko je bila lastnina države, kar arheološka dediščina dejansko je, vržena v tržni sistem, v katerem investitorji, za katere je raziskava zgolj strošek, odločajo o tem, kdo jo bo izvedel in s tem posredno o višini stroška. Zadovoljivega nadzora nad raziskavami, ki so zaradi drastične pocenitve in s tem padca kvalitete narasle na več kot 500 posegov letno, prav zaradi

2 Aktualne literature na temo sodobnih konservatorskih doktrin je veliko. Na tem mestu bomo upoštevali zlasti naslednje: Jan BialoStocky: Povjest umjetnosti i humanističke znanosti, Zagreb 1986; Max Dvořák: Katechismus der Denkmalpflege, Wien 1916 (ob javljeno tudi v: Pogledi, 18, 3−4, Split 1988, str. 793−820); France Stelè, Osnovna načela varstva spomenikov, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1928, str. 179−185; SonJa ana Hoyer, Konservatorska doktrina na Slovenskem, Umetnostna zgodovina in spome niško varstvo (ur. Sonja Ana Hoyer), Knjižnica slovenskega umetnostnozgodovinskga društva, I., Ljubljana 1997, str. 33−42; acHiM HuBel: Denkmalpflege. Geschichte, Themen, Aufgaben. Eine Einführung, Stuttgart 2006; SalvaDor Muñoz viñaS: Contemporary Theory of Conservation, Oxford 2005.

3 France Stelè, Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov, Varstvo spomenikov, V, 1955, str. 5−12.

4 Glej: SalvaDor Muñoz viñaS: Contemporary Theory of Conservation, Oxford 2005, str. 65 in dalje.

prevelikega obsega ni več mogoče izvajati. Tako so trenutno revizije razglasitvenih aktov in nove raz glasitve verjetno edino orodje za izboljšanje pravnega varstva in s tem ohranjanja kulturne dediščine. Drug problem ohranjanja arheološke dediščine predstavlja njena prezentacija in situ, se pravi na mestu najdbe. Na nekaj temeljnih problemov v slovenski praksi je v naslednjem sestavku opozorila Judita Lux, ki je v luči izkušenj avstrijskih kolegov naštela poglavitne pomanjkljivosti.

Če je pravno varstvo kulturne dediščine eden od prvih segmentov znotraj sistema ohranjanja, je drugi vezan na pripravo in izvajanje dejanskih posegov na objektih kulturne dediščine. Zato naslednji prispe vek predstavlja zapis Sonje Ane Hoyer o prenovljenih domačijah v Krajinskem parku Goričko v Prekmur ju, v katerem je avtorica, nekdanja predsednica društva in prejemnica Stelètove nagrade za življenjsko delo, orisala različne vrste prenov; od konservatorsko-restavratorskih do tako imenovanih kreativnih prenov, ki ohranjajo strukturo prekmurske hiše in sodobno interpretirajo njene značilne prostore in stav bne elemente. Na prakso izvajanja nalog ohranjanja kulturne dediščine je vezan tudi prispevek podpisa nega na temo apnenih tehnologij pri obnovah kulturne dediščine. Gre za tematiko, ki bi jo morali dobro poznati vsi konservatorji, restavratorji pa seveda izvajati v praksi, saj navadno predstavlja temeljno spo meniškovarstveno zahtevo pri prenovah zlasti starejše arhitekture. Dobro poznavanje starih tehnologij je osnova konservatorskega dela, ki omogoča ne le pravilno vrednotenje dediščine in njenih sestavnih delov, temveč določa pravilne korake pri njenem ohranjanju. Žal moramo pri tem priznati, da je obrtni ški nivo starih zidarskih, slikarskih in drugih apnenih tehnik in tehnologij pri nas izrazito nizek, zato je najbrž le akademska sfera tista, ki posameznim spomenikom še lahko povrne njeno prvotno izraznost, čeprav ji pri tem precej jemlje sapo. Nekatere tehnike, kot so štuk marmor, bela politura, baročne tehnike odlivanja kapitelov, srednjeveška barvna paleta in druge, so danes pri nas še vedno precejšna uganka. Seveda pa poznavanje zgolj tehničnih prvin ohranjanja ni dovolj za uspešne konservatorske odločitve, kar lepo ilustrira naslednji prispevek Tanje Hohnec, ki je predstavila prenovo remize v Torontu v Kanadi. Tema na videz nima veliko skupnega s slovenskim konservatorstvom, a gre za primer dobre prakse, ki je lahko zgled za reševanje nekaterih slovenskih primerov tehnične dediščine, npr. remize v Novi Gorici, kar je avtorica izpostavila že v uvodu. Po drugi strani obravnavani primer kaže več segmentov konservator skega dela, ki presegajo stereotipne predstave o konservatorju kot strokovnemu uradniku ter poudarjajo njegovo vlogo kot povezovalca v interdisciplinarnem sistemu sprejetih odločitev.

Zadnja strokovna prispevka o segmentih konservatorske prakse sta vezana na popularizacijo kul turne dediščine in njenega varstva. Najprej je Nataša Gorenc predstavila jubilej vseevropskega projek ta Dnevi evropske kulturne dediščine, ki jih v Sloveniji vsakega septembra organiziramo že 25 let. Poleg številnih dogodkov, ki so od prvega na gradu Brdo pri Kranju leta 1991 prerasli skorajda v gibanje za kulturno dediščino, saj smo jih našteli preko 400 v letu 2015, je avtorica poudarila vrednost osemnaj stih publikacij, ki spremljajo projekt. Vzporedno z Dnevi evropske kulturne dediščine je ZVKDS pričel še z organizacijo Tedna kulturne dediščine, ki predstavlja, kot je opozorila avtorica, pomembno povezavo med kulturno dediščino ter vzgojo in izobraževanjem mladih. Na ta segment se veže še projekt Spoz naj, varuj, ohrani, ki ga v naslednjem sestavku predstavlja mariborska konservatorka Milena Antonić. Namen projekta je načrtno vzgajati mlado populacijo, ki na inovativen način in z različnimi delavnicami spoznava poslanstvo, vizije, delo in cilje različnih strokovnjakov s področja ohranjanja kulturne dediš čine. Ta prvina varstva je dalj časa veljala za podhranjeno, zato je ZVKDS v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine že pred nekaj leti začel s sistematičnim vključevanjem šolarjev in dijakov v različ ne prireditve popularizacije kulturne dediščine in njenega varstva. Da sta bila obravnavani projekt in avtoričin osebni doprinos posebej uspešna, dokazuje tudi dejstvo, da je pred kratkim avtorica prejela Stelètovo priznanje za njegovo izvedbo.

Drugo številko našega Biltena zaokrožamo s sklopom prispevkov, katerih namen je predstavitev po sameznih podjetij ali njihovih izdelkov, ki so že doslej ali pa še bodo bistveno doprinesli k boljšemu ohranjanju kulturne dediščine pri nas. Najprej se predstavlja podjetje Röfix, ki je s svojo linijo apnenih materialov za obnovo zidanih struktur skorajda nepogrešljivo znotraj sistema prenov kulturne dediščine. Podobno velja za družbi Wienerberger in Tondach, ki sta poleg originalnih in historičnih kritin edina resna alternativa pri obnovah opečnih delov kulturne dediščine. Med zasebnimi podjetji se predstavljata dve. Najprej podjetje Gnom, ki se v zadnjih letih loteva kompleksnih obnov večjih kulturnih spomenikov, kjer ni dovolj le znanje, temveč so zaradi kratkih rokov in pogosto neugodnih vremenskih razmer potrebne še organizacijske in druge sposobnosti za uspešno dokončanje projektov. Enako velja za podjetje Ika-um iz Zagrada pri Škocjanu na Dolenjskem, vodi ga Damjan Kocjan, ki se ponaša z referencami na najpomemb nejših spomenikih na Dolenjskem in drugod po Sloveniji.

S tem smo zaključili kratek vsebinski oris Biltena, katerega namen je, kot smo omenili, po eni strani obeležiti 45 let Slovenskega konservatorskega društva, po drugi pa narediti nov korak proti izpolnje vanju temeljnih nalog društva, ki smo jih zapisali v statutu. Z orisano vsebino smo želeli strniti težnje k popularizaciji dejavnosti varstva kulturne dediščine, strokovnemu izpopolnjevanju in izobraževanju ter pospeševanju interdisciplinarnega povezovanja. Živimo in delujemo namreč v času, ko je za uspeh združevanje in povezovanje neizbežno in nujno, kulturna dediščina pa je za povezave idealno polje. Enako velja za naše društvo, ki združuje zaposlene s širšega področja konservatorstva in restavra torstva, se pravi tiste dejavnosti, ki tako rekoč omogočajo neposreden stik s spomeniki oziroma de diščino naših prednikov, dovoljujejo otip umetnin. To pa je privilegij, ki uvršča omenjena poklica med najlepše na svetu. Vendar ta posebna pravica ni samoumevna, temveč nas v prvi vrsti obvezuje, da svoj poklic ali poslanstvo opravljamo osebno zavzeto, z radovednostjo in spoštljivostjo do materialnih ostalin preteklih obdobij. Istočasno nam naša dejavnost s svojimi privilegiji omogoča številna nova spoznanja, ki bi jih morali vestno beležiti in v ustrezni obliki posredovati vsem, ki imajo za to interes, in seveda našim zanamcem. To je poleg ohranjanja dediščine naša osnovna etična obveza, ki jo med drugim določata 23. in 26. načelo etičnega kodeksa Slovenskega konservatorskega društva.5 Se pa tako kot vsa podobna društva tudi naše sooča s problemi osebne zavzetosti članstva. Gre za teža vo, ki jo društvo čuti od same ustanovitve naprej, zato smo se je v teh letih navadili do te mere, da je skorajda več ne zaznavamo. Vendar kljub tovrstnim oviram, ki bi mogoče koga pahnile v malodušje, nekateri ne bomo odnehali. To dokazuje prav druga številka Biltena s sicer določenim številom avtor jev oziroma sodelavcev, a nas je dovolj, da peljemo barko našega društva naprej. Čez pet let, ko bomo praznovali še pomembnejši jubilej, bo čas, da znova preštejemo vrste, vendar smo v širšem vodstvu društva prepričani, da v naši dejavnosti lahko le napredujemo. V tej luči podpisani dolgujem le še iskreno zahvalo vsem avtorjem za njihove prispevke, posameznikom za fotografsko prilogo, zlasti Ti netu Benediku, Jovu Grobovšku, Ivanu Bogovčiču, tajnici društva Mariji Ani Kranjc, vsem dosedanjim predsednicam in predsednikom, članom organov društva, Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slo venije, Ministrstvu za kulturo za sofinanciranje Biltena in tistim, ki se prav tako trudite ohranjati našo dediščino in popularizirati njeno varstvo. Hvala in prijetno branje!

Literatura:

Bernik , Stane, Predsednikovo poročilo na 2. rednem občnem zboru Slovenskega konservatorskega društva v Piranu septembra 1973, Varstvo spomenikov, XVII−XIX/2, Ljubljana 1975, str. 230−232.

BialoStocky, Jan: Povjest umjetnosti i humanističke znanosti, Zagreb 1986.

D vořák , Max: Katechismus der Denkmalpflege, Wien 1916.

Etični kodeks, Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2003.

Hoyer, SonJa ana, Konservatorska doktrina na Slovenskem, Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo (ur. Sonja Ana Hoyer), Knji žnica slovenskega umetnostnozgodovinskga društva, I., Ljubljana 1997, str. 33−42.

HuBel, acHiM: Denkmalpflege. Geschichte, Themen, Aufgaben. Eine Einführung, Stuttgart 2006.

Muñoz viñaS, SalvaDor: Contemporary Theory of Conservation, Oxford 2005.

SlaBe, MariJan, Pomoč k razumevanju – temeljna načela etične izraznosti konservatorja, Spomeniškovarstveni razgledi, 2001, brez navedbe strani.

Stelè, France, Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov, Varstvo spomenikov, V, 1955, str. 5−12.

Stelè, France, Osnovna načela varstva spomenikov, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1928, str. 179−185.

5 Besedilo etičnega kodeksa je bilo prvič natisnjeno leta 2001 (MariJan SlaBe, Pomoč k razumevanju – temeljna načela etične izraz nosti konservatorja, Spomeniškovarstveni razgledi, 2001, brez navedbe strani), v samostojni ediciji pa leta 2003 (Etični kodeks, Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2003).

Kronika Slovenskega konservatorskega društva

1971−2016

Slovenski konservatorji se od leta 1971 združujejo v strokovnem stanovskem društvu – Slovenskem konservatorskem društvu (SKD). Pred tem so bili konservatorji organizirani kot slovenska podružnica Društva konservatorskih delavcev Jugoslavije. Sprehod po 45-letni zgodovini društva odpira zanimive zgodbe, ki smo jih skoraj že pozabili. Žal pa skozi prebiranje starih zapisnikov lahko ugotavljamo, da so problemi stroke do danes ostali skorajda enaki – potreba po strokovnem izobraževanju, premalo kadrov, prevelika obremenjenost konservatorjev, problem vrednotenja dediščine, neprepoznavanje po membnosti kulturne dediščine za razvoj in kulturno identiteto Slovenije, premalo denarja za obnove, izgubljanje kulturne dediščine zaradi nezadostne osveščenosti lastnikov, sprememba področne zako nodaje in še bi lahko naštevali. Pod črto bi lahko zapisali, da se vrtimo v začaranem krogu. V svoji zgo dovini je imelo društvo vzpone in padce, rdeča nit našega delovanja pa ostaja – skrb za našo kulturno in naravno dediščino.

1971

Ustanovitev Slovenskega konservatorskega društva 2. in 3 aprila na prvem občnem zboru v Piranu. Prvi izvoljeni predsednik društva je postal dr. Stane Bernik. Vsebinski poudarki: društvo je aktivno in odgovorno poseglo v urejevanje nekaterih odprtih problemov naše stroke, tako organizacijskih kot vse binskih. Ekskurzija: Goriška in Furlanija.

1972 – predsednik dr. Stane Bernik

Vsebinski poudarki: Delovanje društva je bilo usmerjeno v organizacijo strokovnega dela društva in reševanje problemov stroke ter priprave na prvi strokovni posvet. Upravni odbor društva se je udeležil zveznega srečanja v Novem Sadu, kjer je zagovarjal stališče, da je potrebno posamezna društva usta navljati tudi v drugih republikah. Strokovni ogled razstave »Umetnost na tleh Jugoslavije« v Sarajevu. Ekskurzija: Madžarska.

1973 – predsednik dr. Stane Bernik

Vsebinski poudarki: Društvo vedno bolj povezuje strokovnjake in postaja aktiven dejavnik v vsem, kar se v stroki dogaja. Posveti: o problemu konserviranja in restavriranja gotskih plastik ob razstavi gotske plastike na Slovenskem v Narodni galeriji v Ljubljani; o novih zaščitnih sredstvih za les v sodelovanju s tovarno Belinka. Ekskurzija: Češkoslovaška: po gradovih Južne Češke (program pripravil dr. Drago Komelj). Drugi občni zbor 25. oktobra v Piranu, za predsednico je bila izvoljena Olga Zupan.

1974 – predsednica Olga Zupan

Vsebinski poudarki: priprave za Evropsko leto varstva kulturnih spomenikov in 30-letnico organizirane spomeniške službe v Jugoslaviji leta 1975. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Kopičenje problemov je zahtevalo, da se tako kot v drugih so rodnih strokah (muzealstvo, arhivistika itd.) tudi v naši stroki lotimo ukrepov za intenzivnejšo organi zacijsko in vsebinsko preobrazbo. Zaradi nujnosti situacije je bil sklican izredni občni zbor 10. aprila v Ljubljani. Sklepi tega občnega zbora, ki jih je zapisal dr. Stane Bernik, so usmerili nadaljnje vsebinsko delo društva: »Varstvo kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti kot sestavni del nacionalne ga kulturnega programa mora biti izraz zavesti slovenske družbe o njihovem pomenu. Spomeniško varstvo kot stroka in javna služba pa je lahko učinkovito le, če uveljavlja to spoznanje z enotnimi pogledi in koordinirano dejavnostjo. To izhodišče nam bo omogočilo, da se učinkovitejše, kot stroka in

služba, postavimo za ustreznejšo materialno skrb družbe za spomenike, ki je danes nezadostna, kar pa tudi odseva v stanju slovenske kulturne dediščine. Posledica tega stanja je tudi neustrezna raz vitost stroke, kar se pozna pri oblikovanju njene metodologije, v maloštevilnosti strokovnega kadra in v ne primerni učinkovitosti kljub pretirani obremenjenosti in angažiranosti obstoječega aparata. Pomanj kljivost službe se kaže tudi v tem, da je kadrovanje z visokih služb naključno, kar ima za posledico predolgo uvajanje novih strokovnjakov.« Predstavitve: uporaba zaščitnih sredstev za les na lesenih objektih ob gradu Zaprice v Kamniku. Ekskurzija: Poljska.

1975 – predsednica Olga Zupan

Vsebinski poudarki: Večina dela je bila posvečena dogodkom ob 30. obletnici spomeniškovarstvene službe v Jugoslaviji, ki je bila obeležena z veliko razstavo v Beogradu. Slovenija se je predstavila s pla katom, ki ga je oblikoval arhitekt Oton Jugovec. V Sloveniji je bila 26. februarja organizirana tiskovna konferenca, na kateri je bila z dvanajstimi predavanji predstavljena aktualna problematika v konser vatorstvu in restavratorstvu. Društvo in Skupnost zavodov za spomeniško varstvo sta sodelovala pri osnutku novega zakona o varstvu kulturnih spomenikov. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Ekskurzija: Nemčija: Bavarska.

1976 – predsednica Olga Zupan

Vsebinski poudarki: nadaljevanje rednega dela društva in vključevanje v reševanje strokovnih proble mov. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Tretji občni zbor 26. junija v Radovljici, na katerem je bila za novo predsednico izvoljena Anka Aškerc.

1977 – predsednica Anka Aškerc

Vsebinski poudarki: vključevanje v aktualna dogajanja, ki zadevajo stroko, aktivno vključevanje v delo zveze in organizacija manjših posvetov in strokovnih srečanj skupaj z zavodi. Posveti so odprli zelo ak tualno vprašanje šolanja strokovnih kadrov. Društvo je o sklepih posvetov o potrebi ustreznega šolanja strokovnih kadrov obvestilo fakultete. Društvo je aktivno sodelovalo tudi v posvetih na temo popotresne sanacije. Spremenjen je bil statut. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Razstava ob 30-letnici organizirane spomeniškovarstvene službe v Jugo slaviji je bila v Sloveniji postavljena z dvoletnim zamikom. Nadaljevala se je promocija kulturne dediščine na radiu, televiziji in razstavah (Piran, Koper, Škofja Loka, Kamnik, Žalec, Slovenske Konjice …). Posveti: »Metodološka vprašanja sanacije grajskih razvalin« v sodelovanju z zavodom v Celju; »Problematika pre nove stavbnega fonda v historičnih mestnih jedrih« v sodelovanju z zavodom v Piranu. Razgovor ob raz stavi »Staro mestno jedro Kranja« v sodelovanju z zavodom v Kranju. Ekskurzija: južna Srbija in Kosovo.

1978 – predsednica Anka Aškerc

Vsebinski poudarki: sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovan skega ICOMOS-a. Ekskurzija: Makedonija in severna Grčija.

1979 – predsednica Anka Aškerc

Vsebinski poudarki: obravnavanje aktualnih strokovnih tem. Ena pomembnejših nalog je bilo sodelova nje pri oblikovanju Zakona o naravni in kulturni dediščini. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Društvo je skupaj z drugimi stanovskimi društvi in zavodom pripravilo stališče do predvidene umestitve regionalne ceste skozi staro mesto jedro Škofje Loke. Skupaj z Umetnostnozgodovinskim društvom je bilo oblikovano stališče k predvideni rušitvi spre hajališča v Rogaški Slatini, ki je bilo objavljeno tudi v časopisu Delo. Posvet konservatorjev, ki delajo na tehniški dediščini. Posvet konservatorjev etnologov. Ekskurzija: Hrvaška: Zagorje in Posavina. Program so pripravili in vodili kolegi iz Restavratorskega zavoda Hrvaške. Volilna skupščina je bila na Kozjan skem, na kateri je bila za novo predsednico izvoljena Andreja Volavšek.

1980 predsednica Andreja Volavšek

Vsebinski poudarki: obravnavanje aktualnih strokovnih tem. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih dru štev Jugoslavije, sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a in v izdajateljskem svetu zveznega zbornika. Dva slovenska delegata (dr. Iva Curk in Milan Železnik) sta se udeležila 6. skupščine ICOMOS-a v Rimu na temo »Ni bodočnosti brez preteklosti«. Imela sta pisna prispevka, ki sta bila tudi natisnjena (od vseh pri spevkov je bilo natisnjenih samo 25, od tega štirje jugoslovanski). Ekskurzija: Hrvaška: Zagreb z okolico.

1981 – predsednica Andreja Volavšek

Vsebinski poudarki: obravnavanje aktualnih strokovnih tem. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih dru štev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Ekskurzija: Vojvodina: Sremska Mitrovica, Fru ška gora, Novi Sad, program so pripravili in vodili kolegi iz Pokrajinskega zavoda za varstvo kulturnih spomenikov SAP Vojvodina. Redna letna skupščina je bila 24. junija v domu v Gornjih Petrovcih na Goričkem v Prekmurju, na kateri je bil za novega predsednika izvoljen dr. Marijan Slabe.

1982 – predsednik dr. Marijan Slabe

Vsebinski poudarki: Temeljna izhodišča društva so bila usmerjena predvsem v dopolnjevanje strokov nega nivoja njegovih članov, pa tudi v popularizacijo spomeniškovarstvene dejavnosti nasploh. V ča sopisih, na radiu in televiziji je bilo več prispevkov na temo varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Dr. Marijan Slabe je zapisal: »Društvo ne more biti ozko izoliran dejavnik, marveč mora nenehno iskati in širiti tiste temeljne prvine, ki so nujne za uspešen in družbeno utemeljen razvoj, predvsem s podporo članstva, obenem pa mora biti gonilna sila v udejanjanju vrednot, ki pravzaprav ustvarjajo osnovo nekega dela.« Sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Društvo prevzame predsedstvo ICOMOS-a v Jugoslaviji, vodila ga je dr. Iva Curk, ki je del naše kulturne dediščine predstavila tudi na sedežu ICOMOS-a v Parizu. Posveti in simpoziji: »Aktualni vidiki prenove na Slovenskem« v Ljubljani; »Gradovi v odmevu sedanjosti« v Celju; »Stičišča naravne in kulturne dediščine« v Mariboru; reševanje Robbovega vodnjaka, ob sodelovanju Restavratorskega centra in Muzejskega društva, izdana tudi publikacija (glej tudi: Varstvo spomenikov, XXV); »Etnološka dediščina – izročilo današnjemu času« v Kranju. Ekskurzija: Italija.

1983 – predsednik dr. Marijan Slabe

Vsebinski poudarki: sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije, sekcijo jugoslovanske ga ICOMOS-a in v izdajateljskem svetu zveznega zbornika. Dr. Marijan Slabe je bil kot predstavnik Slovenije imenovan za predsednika komisije za podelitev stanovske nagrade in predsednika založniš kega sveta zveznega zbornika. Slovensko konservatorsko društvo je dalo predlog za podelitev nagrade publikaciji Varstvo spomenikov ob 25. obletnici izhajanja. Nagrada je bila podeljena na skupščini SDKJ aprila 1984 v Prištini. Posveti: o konservatorskih posegih na spomeniškem kompleksu samostana Stič na; srečanje konservatorjev etnologov v Celju; »Varovanje kulturne krajine s posebnim poudarkom na problematiki Strunjana« v Portorožu; »Spomeniki ljudske revolucije in ostali zgodovinski spomeniki v odmevu sedanjosti« v Cerknem. V sklopu posveta je Restavratorski center pripravil razstavo o obnovit venih posegih v bolnici Franja. Ekskurzija: Črna gora. Redna letna skupščina društva v Portorožu. Ob vezni sestavni deli dvodnevne skupščine društva postanejo: posvet, občni zbor in strokovna ekskurzija z ogledom aktualnih zadev.

1984 – predsednik dr. Marijan Slabe

Vsebinski poudarki: Ob zaključku svojega prvega mandata je dr. Slabe zapisal: »Društvo v tem obdobju ni predstavljalo le nekega obrobnega, trenutnega oziroma naključnega člena v družbi, marveč je prav s svojim delom pokazalo trajnejšo, predvsem pa vzpodbujevalno in optimistično vrednoto, ki jo je treba ne samo ohranjati, marveč tudi žlahtniti.« (Varstvo spomenikov, 27, str. 398). Posvet: »Zaton kraške arhi tekture« v Sežani. Volilna skupščina društva s posvetom in strokovnimi ogledi je bila v Sežani.

1985 – predsednik dr. Marijan Slabe

Vsebinski poudarki: prizadevanja za vključitev konservatorstva kot samostojnega študija v visokošol ski sistem. Strokovni posveti postanejo interdisciplinarni in odprti tudi za vso zainteresirano javnost. Društvo da pobudo za strokovno valorizacijo spomenikov 20. stoletja. Sodelovanje z Zvezo konserva torskih društev Jugoslavije, sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a in v izdajateljskem svetu zveznega zbornika. Sprejet je bil pravilnik o dodeljevanju diplom in plaket Slovenskega konservatorskega društva. Članstvo je naraslo na 175 članov. Posveti: »Predstavitev projekta prenove Ljubljanskega gradu« v Lju bljani; Furlanija, posvet z ekskurzijo v soorganizaciji z Zavodom za tehnično izobraževanje in Društvom arhitektov Slovenije v Portorožu; »O problematiki vodotokov s posebnim ozirom na Ljubljanici« v soor ganizaciji Zavoda za raziskavo materiala, Društvom arhitektov Slovenije in Republiškim zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine. Posvet je spremljala razstava »Reka in mesto«, za oba je bila izdana publikacija. V novembru je sledil posvet »Problematika obnove vrtne in parkovne naravne dediš čine« v Novem mestu, ki je bil skupaj s spremljajočo razstavo vključen v proslavo ob 40-letnici varstva

Vabilo in program posveta o gradovih, iz katerega je razvidna visoka stopnja angažiranosti članov

Udeleženci društvene ekskurzije na Bavarsko leta 1975

Program posveta v Cerknem iz leta 1983 in napoved razstave novoustanovljenega Restavratorskega centra

naravne in kulturne dediščine. Podeljene so bile jubilejne nagrade, predsednik društva pa je pripravil oris 40-letnega razvoja spomeniškega varstva v Sloveniji. Ekskurzija: Italija: Oglej, Gradež, Čedad in Rezija. Izredni občni zbor društva je bil 23. aprila v Ljubljani.

1986 – predsednik dr. Marijan Slabe Vsebinski poudarki: večja skrb za popularizacijo kulturne dediščine kot tudi za strokovno izobraže vanje zaposlenih v stroki s pomočjo posvetovanj in delovnih srečanj. Sodelovanje z Zvezo konserva torskih društev Jugoslavije, sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a in v izdajateljskem svetu zveznega zbornika. Društvo je podelilo jubiljena priznanja in nagrade Zveze konservatorskih društev Jugoslavije (prejemniki: Anka Aškerc, Ivan Bogovčič, Dinko Gregorin, Sonja Hoyer, Tone Mikeln, Janez Mikuž, Mir ko Šoštarič, Stojan Ribnikar, France Vardjan in Momo Vuković). Posvet: »Zgodovinska in memorialna območja kot posebna kategorija varstva naravne in kulturne dediščine« v Slovenski Bistrici. Ekskurzija: Madžarska. Volilna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila maja v Bistrici ob Sotli, na kateri je bil za predsednika izvoljen Aleš Arih.

1987 – predsednik Aleš Arih

Vsebinski poudarki: večja skrb za popularizacijo kulturne dediščine in strokovno izobraževanje zapo slenih. Sodelovanje z Zvezo konservatorskih društev Jugoslavije in sekcijo jugoslovanskega ICOMOS-a. Odmevna je bila udeležba na letni skupščini ZKDJ v Skopju, saj so bili udeleženci na skupščini soočeni s tem, da v Jugoslaviji nimamo zbranih niti osnovnih podatkov o spomenikih, kaj šele o dediščini. Ko likor zavodov, toliko različnih spomeniškovarstvenih služb oziroma načinov varovanja naravne in kul turne dediščine. Predlog spremembe statuta in reorganizacija društva v tri sekcije, sekcija za naravno dediščino, sekcija za kulturno dediščino in sekcija za restavratorstvo. Posveti: »Prenova« − dvodnevni posvet konservatorjev in umetnostnih zgodovinarjev v Piranu. Povod za posvet je bila razstava arhitek ta Borisa Podrecce. Delovno srečanje restavratorjev v Ljubljani v soorganizaciji z Restavratorskim cen trom. Predstavljenih je bilo osem referatov in praktični prikaz restavriranja; »Etnološka dediščina brez namembnosti« − dvodnevno posvetovanje konservatorjev etnologov v Piranu. Referati so bili objavljeni v samostojni brošuri; »Meritve na objektih kulturne dediščine« v Ljubljani. Predstavljenih je bilo šest referatov in praktični prikaz meritev; »Problematika varovanja tehniške dediščine na Slovenskem« v Idriji. Predstavljenih je bilo osem referatov, žal pa odziv s strani zaposlenih na Zavodu ni bil pričakovan. Ekskurzija: Italija: Sicilija (od 4. do 11. oktobra), vodil jo je Janez Mikuž. Redna letna skupščina s posve tom in strokovnimi ogledi je bila v Mariboru (9. in 10. april). Na posvetu je bilo predstavljenih dvanajst najpomembnejši konservatorskih akcij v Sloveniji. Izdana je bila publikacija.

Sicilija: Mira Ivanovič, Boris Križan in Marinka Dražumerič med napornim programom Foto: Jovo Grobovšek

Sicilija: Franc Vardjan pri analizi lokalnih znamenitosti Foto: Jovo Grobovšek

1988 – predsednik Aleš

Arih

Vsebinski poudarki: Ob zaključku svojega mandata je Aleš Arih opozoril na vse večjo gospodarsko krizo, ki vpliva na kulturo, vendar pa je kriza dala tudi večje zavedanje o pomenu in ohranjanju naše kulturne dediščine, ki predstavlja kulturno identiteto našega naroda. Pohvalil je prizadevanja mesta Ptuj pri obnovi, saj se mesto lahko pohvali z več uspešnimi prenovami. Žal pa mesto ne zna izkoristiti svojega potenciala za turistični razvoj. Po začetnih organizacijskih težavah je društvo z imenovanjem Nejke Batič za tajnico društva in Sonje Tomše za računovodkinjo spet začelo delovati. Društvo sledi za črtanim ciljem, in sicer na področju izobraževanja, popularizacije in reorganizacije društva. Ekskurzije: Mežica (rudnik), Topla, Peca in Kopriva (1. in 2. junij) v organizaciji sekcije za naravno dediščino; Češko slovaška: Bratislava, Kutna Hora, Slavkov, Tabor, Praga … z vodstvom in programom, ki so ga pripravili češkoslovaški kolegi (od 26. septembra do 2. oktobra). Volilna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila 15. in 16. aprila na Ptuju, za predsednico je bila izvoljena Sonja Ana Hoyer.

1989 – predsednica Sonja Ana Hoyer

Vsebinski poudarki: sprememba statuta, sprejetje pravilnika o nagradah in priznanjih, poimenovanje nagrade, izdelava protokola podelitve nagrade. Izdelava nove izkaznice društva. Priprava celostne po dobe društva. Razstava arhitekta konservatorja Jova Grobovška s fotografijami z ekskurzij. Posveti: »Ustvarjalnost in konservatorstvo« v Piranu (11. in 12. oktober), kot uspešen poskus obujanja dialo ga med arhitekti in konservatorji. Prispevki so bili objavljeni v Varstvu spomenikov, št. 33. Ekskurzije: Gorjanci (Trdinov vrh) in Bela krajina (Drašiči) v organizaciji sekcije za naravno dediščino (16. in 17. oktober); otoki Srednje Dalmacije, ekskurzijo je pripravil kolega Joško Belamarić skupaj s sodelavci Re gionalnega zavoda za varstvo spomenikov v Splitu. Redna letna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi v Slovenj Gradcu (9. junij). Sprejet je bil pravilnik o Stelètovi nagradi in priznanjih.

Spomeniki v Dalmaciji nudijo lepe lepe kotičke za fotografsko sekcijo. Foto: Jovo Grobovšek

Dalmacija: Boris Križan znova med dvema mladenkama Foto: Jovo Grobovšek

Dalmacija: Momo Vuković in Marijan Slabe v prijateljski pozi Foto: Jovo Grobovšek

L. Molek, I. Nemec, A. Aškerc, J. Pirkovič, M. Dražumerič, S. Hoyer in D. Gerić med vodstvom J. Belamarića Foto: J. Grobovšek

1990 – predsednica dr. Sonja Ana Hoyer

Vsebinski poudarki: Od tega leta društvo podeljuje Stelètovo nagrado in priznanja za najvišje dosežke pri ohranjanju kulturne in naravne dediščine. Stanovska nagrada se imenuje po začetniku konservator stva v Sloveniji, dr. Francetu Stelètu. Dogodek je od tedaj tradicionalno v veliki dvorani Narodne galerije in je vsakokrat medijsko odmeven. Prvi prejemnik nagrade za življenjsko delo februarja je bil dr. Nace Šumi. Prejemniki Stelètovega priznanja so bili: Stojan Ribnikar, Miha Pirnat, Jože Požauko. Ekskurzije: Snežna jama, Solčava in Robanov kot v organizaciji Sekcije za naravno dediščino (20. september); Du brovnik (Dubrovnik, Ston, otoki Lopud, Šipan, Mljet) v sodelovanju z dr. Nado Grujić iz Umetnostnozgo dovinskega inštituta na Filozofski fakulteti v Zagrebu, dubrovniškim Zavodom za varstvo spomenikov in Zavodom za obnovo Dubrovnika (od 6. do 13. maja).

1991 – predsednica dr. Sonja Ana Hoyer

Vsebinski poudarki: Delo društva zaznamuje vojna za samostojno Slovenijo in vojna na Hrvaškem. Stiki s hrvaškimi kolegi in kolegi drugih jugoslovanskih republik so bili začasno prekinjeni. Društvo je skupaj z Umetnostnozgodovinskim društvom, Slovenskim muzejskim društvom in Društvom likovnih kritikov oblikovalo skupni protest proti agresiji in uničevanju kulturne dediščine, ki je bil poslan na 140 naslovov, preveden v angleščino pa tudi vsem tujim inštitucijam s področja varstva dediščine. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 21. februarja. Prejemnica nagrade za življenjsko delo je bila Andreja Volavšek, prejemniki priznanj pa: Viktor Gojkovič, Robert Križan, Robi Turk ter skupina za prenovo cerkve sv. Donata v Piranu (Tone Mikeln, Boris Podrecca, Alenka in Gregorij Pintar). Ekskurzije: Gorenjska in naravni rezervat na izlivu Soče v morje v Italiji v organizaciji Sekcije za naravno dediščino; Škotska, izvedena v dveh skupinah (maj). Strokovna ekskurzija na Hrvaško je zaradi vojne odpadla. Volilna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila v Kranju (13. november), na kateri je bila za predsednico izvoljena Nika Leben.

1992 – predsednica Nika Leben

Vsebinski poudarki: strokovno predavanje dr. Daria Almsbergarja iz Trsta, ki je predstavil sodobne metode monitoringa in neinvazivnih raziskav na stavbni dediščini. Ogled razstave o Keltih v Benet kah pod strokovnim vodstvom dr. Staneta Gabrovca. Jovo Grobovšek je imel razstavo fotografij z društvenih ekskurzij v Galeriji sv. Donata v Piranu. Predstavitev knjige Sonje Hoyer o Tartinijevi hiši. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 21. februarja. Prejemnika nagrade za življenjsko delo sta bila Stane Petrlin in dr. Ivan Stopar. Prejemniki Stelètovega priznanja so bili: za prenovo kužne ga znamenja v Mariboru Janez Mikuž, Viktor Gojkovič in Marija Teržan, za prezentacijo ville rustice na obrobju Maribora Mira Strmčnik Gulič, Marija Tušek Lubšina, Ivan Tušek, Stanko Gojkovič, Irena Kranjc Horvat in Marlenka Habjanič, za prenovo gradu Dobrovo Mitja Mozetič, Robert Červ in Danilo Remc. Posveti: o restavriranju orgel v sodelovanju z Restavratorskim centrom in kranjskim zavodom v Kamniku; o muzejih na prostem v sodelovanju s kranjskim zavodom v Kranju; o urbanistični in arhitekturni podobi Murske Sobote v sodelovanju z Umetnostnozgodovinskim društvom ter Občino Murska Sobota. Ekskurzije: restavratorski center na San Servolu v Benetkah; etnološki park v Grad cu; Južna Tirolska v sodelovanju z Inštitutom Ladini iz St. Martina v Dolomitih; Italija: Pompeji, Vezuv, Herkulaneum, Neapelj, Stromboli, park dvorca v Caserti (od 25. do 30. maja); slovenski Kras in Gori ška brda v organizaciji Sekcije za naravno dediščino (30. september in 1. oktober). Volilna skupščina s predstavitvami aktualnih spomeniškovarstvenih akcij in strokovnimi ogledi (Idrija z okolico) je bila 12. in 13. novembra v Novi Gorici.

1993 – predsednica Nika Leben

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 19. februarja. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil Miha Pirnat. Prejemniki priznanj so bili: Milan Sagadin, Franc Vardjan in Ivan Bogovčič, za prezentacijo ostalin poznorimske cerkve na Ajdni, ter Mira Ivanovič in Friderik Kol šek. Ekskurzije: Notranjska (22. september); Italija: Benetke z ogledom razstave o obnovi Markovega stolpa; Italija: Vicenza, Pordenone, Bassano dell Grapa (3. in 4. september); Avstrija (samostani); Portu galska (od 21. do 28. maja). Volilna skupščina s simpozijem o prenovi Ptuja je bila oktobra na Ptuju, na kateri je bil za predsednika izvoljen Janez Kromar.

1994 – predsednik Janez Kromar

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 3. marca. Prejemnica Stelètove nagra de za življenjsko delo je bila dr. Iva Curk, prejemniki priznanj pa: Nada Osmuk, dr. Sonja Ana Hoyer in Ob čina Ptuj. Ekskurzija: Italija: Sardinija. Redna skupščina je bila 6. in 7. oktobra v Kočevju, v okviru katere smo si pod vodstvom ljubljanskih kolegov ogledali Miklovo hišo, Šeškov dom, Kočevsko Reko in Kostel.

1995 – predsednik Janez Kromar

Vsebinski poudarki: predavanje Vicenzo Cazzano na temo vrtov (29. september). Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 21. februarja. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil Mirko Šoštarič, prejemniki priznanj pa: Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine za uspešno obnovo gradu Polhov Gradec, Vito Hazler in Mitja Ferenc. Ekskurzija: Italija: Apulija (od 4. do 10. junija). Redna letna skupščina s posvetom je bila oktobra na Otočcu z zaključkom strokovnih ogledov v Beli krajini.

Žuniči: novomeški kolegi med zadnjim dejanjem strokovnih ogledov pod nadzorom Roberta Červa (zadaj desno)

1996 – predsednik Janez Kromar

Žuniči: predsednik Janez Kromar pred zadnjim dejanjem strokovnih ogledov

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 5. marca. Prejemnik Stelètove na grade za življenjsko delo je bil dr. Marijan Slabe, prejemniki priznanj pa: Ivan Bogovčič, Marinka Dražu merič in Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine za prenovo Plečnikovih tržnic. Ekskurzija: Provansa v Franciji (od 8. do 15. junija). Volilna letna skupščina s strokovnimi ogledi je bila oktobra v Postojni.

Stelètovi nagrajenci v Narodni galeriji

1997 – predsednik Janez

Kromar

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 6. marca. Ob dogodku je bila raz stava o nagrajencih v prostorih zavoda na Salendrovi 4 v Ljubljani. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil dr. Emilijan Cevc, prejemniki priznanj pa: Andrej Hudoklin, Aleš Arih in Mira Ličen Krmpotić. Ekskurzija: Grčija: Korint, Epidavros, otoki Hidra, Egina in Angistri, Atene (od 2. do 11. junija). Redna letna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila novembra v Piranu.

1998 – predsednik Janez Kromar

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 26. marca. Prejemnica Stelètove na grade za življenjsko delo je bila Olga Zupan, prejemnice priznanj pa: Nejka Batič, Nika Leben in Branka Primc. Ekskurzije: Italija: vila Manin Passariano in razstava o italijanskih parkih v Gonarsu (22. oktober); Poljska. Volilna letna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila v Laškem 19. in 20. oktobra.

Prejemniki Stelètovih nagrad in delovno predsedstvo na skupščini

1999 – predsednik Janez Kromar

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 24. marca. Prejemnik nagrade za življenjsko delo je bil dr. Cene Avguštin, prejemniki priznanj pa: Irena Čuk, Renata Pamić, pater Janez Šamperl in Odbor za cerkveno obnovo cerkve sv. Duh pod Ojstrico. Ekskurzija: Nemčija: Regensburg, Nürnberg, Berlin, Dresden, Weimar (od 28. maja do 4. junija). Redna letna skupščina s posvetom in stro kovnimi ogledi je bila 18. in 19. novembra v Škofji Loki.

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj za leto 1998 pod budnim oče som ministra za kulturo Jožefa Školča in sekretarja Silvestra Gaberščka

Prejemnica priznanja Renata Pamić s ponosnim šefom Vladimirjem Knificem, direktorjem kranjskega zavoda

2000 – predsednik Janez Kromar

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 7. maja. Prejemnik Stelètove na grade za življenjsko delo je bil Momo Vuković, prejemniki priznanj pa: Alenka Železnik, Jelka Skalicky in Vladimir Knific. Ekskurzija: Italija: Gradež, Oglej in Čedad (10. november). Redna letna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila 26. in 27. oktobra na Restavratorskem centru v Ljubljani.

2001 – predsednik Janez Kromar

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 18. aprila. Ob dogodku je bila tudi razstava o nagrajencih v novoodprtih prostorih Spomeniškovarstvenega centra na Rimski cesti 1. Pre jemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil dr. Sergij Vrišer, prejemniki priznanj pa: Svjetlana Kurelac, Alenka Kolšek in Odbor za prenovo cerkve sv. Gervazija in Protazija v Rovtu pod Menino. Vo lilna letna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila novembra v Krškem, na kateri je bila za predsednico izvoljena Alenka Železnik.

Med izvedbo retoričnih sposobnosti Anke Aškerc je mirno stal tudi frančiškan p. Jože iz Nazarij.

Predsednik društva Janez Kromar in prejemnik priznanja Vladimir Knific

Govor Stelètovega nagrajenca dr. Ceneta Avguština

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj: Vladimir Knific, Alenka Železnik, Momo Vuković in Jelka Skalicky

2002 – predsednica Alenka Železnik

Vsebinski poudarki: To leto je bilo prelomno pri načinu sofinanciranja s strani Ministrstva za kul turo, ki je uvedlo javni poziv za izbor javnih kultur nih programov na področjih kulturne dediščine, arhivske dejavnosti in knjižnične dejavnosti za dve leti. Potrebno je bilo urediti seznam članov in narejene so bile pristopne izjave. Ker je bilo dru štvo v finančni krizi, se je podelitev Stelètovih na grad in priznanj izvedla s pomočjo donacij. Prav tako so bile vse ostale aktivnosti s področja izo braževanja narejene s pomočjo članov društva, ZVKDS in donacij. Na redni letni skupščini je bil sprejet Etični kodeks. Pridobljen je bil status »Društva v javnem interesu s področja kulture«, ki je pogoj za kandidiranje za sredstva Ministrstva za kulturo. Podelitev Stelètove nagrade in pri znanj je bila 27. marca, razstava o nagrajencih je bila v Spomeniškovarstvenem centru. Prejemnik

Stelètovi nagrajenci na podelitvi v Narodni galeriji: Alenka Kolšek, Svjetlana Kurelac in dr. Sergej Vrišer

Osrednjemu slavljencu, dr. Sergeju Vrišerju, je čestitala tudi tedanja ministrica za kulturo Andreja Rihter.

Prejemnika Stelètovih priznanj: Jože Simončič v imenu kartuzije Pleterje in restavrator Tone Marolt iz Kranja

Prva razstava o Stelètovih nagrajencih v Spomeniško varstvenem centru in govor dr. Josipa Korošca

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj

Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil Stojan Ribnikar, prejemnika priznanj pa: Tone Marolt in Kar tuzija Pleterje. Posveti: grad Jablje, vodila Damjana Pečnik in Aleš Hafner (5. maj); »Varstvo grajskih ruševin – spomeniškovarstveni vidiki«, prvi del v Žužemberku je bil organiziran na pobudo ministrice Andreje Rihter in ob sodelovanju novomeškega zavoda (27. junij), drugi del pa v Celju (19. september). Ekskurzije: Benetke v sodelovanju s podjetjem Tondach (oktober); Dalmacija pod vodstvom glavnega konservatorja Miljenka Domijana (maj); Koper: ogled in pogovor o obnovitvenih delih na kupoli cerkve Karmelske Matere božje, vodila Mojca Guček (21. november). Redna letna skupščina s posvetom »Kon servatorski in restavratorski program« ter s strokovnimi ogledi je bila na Pohorju (17. in 18. oktober).

2003 – predsednica Alenka Železnik Vsebinski poudarki: povezovanje stanovskih društev in organizacija skupnih izobraževalnih in drugih vsebin. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 20. marca v Narodni galeriji, razstava o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil dr. Marijan Zad nikar, prejemniki priznanj pa: Damjana Pečnik, Aleš Sotler in Anton Polenc. Posveti: »Požarna varnost« v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije v Slovenski Bistrici (2. oktober); o uporabi laserja (16. oktober); o dendrokronologiji v sodelovanju z Biotehniško fakulteto in Restavratorskim centrom (14. november); o prenovi dvorca Novo Celje v sodelovanju z ZAG-om in OE Celje (27. november). Delavnica: desetdnevna mednarodna delavnica na temo apna v Spodnjih Praprečah v sodelovanju z Restavratorskim centrom (od 19. do 29. maja). Ekskurzije: Avstrija: Gradec – Mesto evropske kulture 2003 z ogledom razstave »Jože Plečnik und Ljubljana« (14. februar); Videm z ogledom arheološke razstave »Roma sul Danubio« pod vod stvom Maurizia Buora ter ogled Ogleja in Gradeža (7. marec); Prekmurje (11. april); Rogatec (10. oktober); Rim (od 6. do 9. novembra); tovarna Kema Puconci (16. december). Skupščina s posvetom »Statična sa nacija kulturnih spomenikov« je bila v Bovcu in ogledi spomenikov v Posočju (23. in 24. oktober).

2004 – predsednica Alenka Železnik

Vsebinski poudarki: obeležitev 80-letnice prvega dobitnika Stelètove nagrade, dr. Naceta Šumija, v sodelovanju s Slovenskim umetnostnozgodovinskim društvom v gradu Fužine (21. maj). Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 26. marca, o nagrajencih razstava v Spomeniškovarstvenem cen tru. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil Tone Mikeln, prejemniki priznanj pa: Ivo Gri čar, Rado Zoubek in Stanislav Gradišnik. Predavanja: »Arhitekturno konservatorstvo«, predavala prof. dr. Leo Scmidt in dr. Alex Klausmaier s Katedre za arhitekturno konservatorsvo Univerze v Cottbusu; »Ekonomska vrednost dediščine, vzori iz Anglije«, predaval Boris Deanovič (3. marec). Posvet: Foto grametrija, vodila Mojca Kosmatin Fras (4. februar). Ekskurzije: Jordanija (od 2. do 9. maja); Vzhodna Nemčija: Naumburg, Quidlinburg, Leipzig z ogledom strokovnega sejma Denkmal (od 27. do 29. okto bra); Gorica in Čedad (23. januar). Redna skupščina s posvetom »UNESCO dediščina« je bila v Brežicah in ekskurzija po Posavju (14. in 15. oktober).

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj. Dr. Marijana Zadnikarja zaradi slabega zdravja ni bilo.

Predsednica društva Alenka Železnik predaja Stelètovo priznanje Damjani Pečnik.

Ponosni Rado med poziranjem

Na Blejskem otoku po restavratorskih posegih (do vrha je še veliko stopnic)

Na dvorišču gradu Pišece

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj: Ivo Gričar, Tone Mikeln, Rado Zoubek in Stanislav Gradišnik

Vse strokovne ekskurzije so bile dobro dokumentirane, le pogojev za hranjenje ni (Tomaž Golob in Tone Mikeln).

Vesele konservatorke Irena Vesel, Lidija Avbelj, Barbara Nadbath in Modest Erbežnik v kleti brežiškega gradu

2005 – predsednica Alenka Železnik

Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 31. marca z razstavo o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil Ivan Bogovčič, prejemniki priznanj pa: Mateja Kavčič, Aleš Hafner in Martin Pamič. Pod okriljem društva je začela delovati skupina Docomomo Slovenija s številnimi aktivnostmi. Predstavitve in predavanja: nedestruk tivne raziskovalne metode na primeru gradu Pišece (dr. Vlatko Bosiljkov iz ZRMK in Tomaž Golob iz OE Novo mesto, 18. april); metode zaščite kulturne dediščine z zaplinjevanjem, predstavil Zavod za zdravstveno varstvo; Inšpektorat za kulturno dediščino, predstavila Nejka Batič in Aleksander Vidmar; prenova dvorca Schlosshof v Avstriji v Dornavi, predstavili avstrijski konservatorji v soorganizaciji z Umetnostnozgodovinskim društvom (26. september); »Zasteklitve gotskih oken v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem«, predstavil dr. Robert Peskar (6. oktober). Posveti: Muzeji na prostem na stičišču novih poti kulturne dediščine v Kopru, mednarodni posvet z razstavo (12. maj). Ekskurzije: Trideželni park Goričko – Raab – Őrség, srečanje s slovenskim veleposlanikom na Madžarskem, sreča nje s slovensko manjšino v Porabju, oddaja na radiu Monošter (6. april); Unesco dediščina na Saškem (junij). Volilna skupščina s posvetom »Projekti celovite obnove arhitekturnega spomenika – Italijanske izkušnje CICOP-Italija« je bila v Izoli in s strokovnimi ogledi po slovenski obali, za predsednico je bila izvoljena Damjana Pečnik (20. in 21. oktober).1

1 Županja Izole Breda Pečan je bila v svojem pozdravnem nagovoru zelo navdušena, da so njeno občino obiskali »strokovnjaki za konzerve«, saj ima občina bogato tradicijo pri izdelavi le-teh.

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj v Narodni galeriji

Med ogledom še nekaterih izolskih spomenikov

Člani društva na ogledu izolskih spomenikov pod vodstvom Boža Guština iz piranskega zavoda

Ogled in predstavitev del v cerkvi Marije Alietske v Izoli

2006 – predsednica Damjana Pečnik Vsebinski poudarki: organizacija strokovnih ogledov z namenom, da se poveča pretok informacij o ak tualnih prenovah in problematiki, s katero se pri svojem delu dnevno srečujemo, istočasno motivacija za konstruktivno izmenjavo izkušenj; sodelovanje z ostalimi stanovskimi društvi. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 26. marca z razstavo o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru. Pre jemnica Stelètove nagrade za življenjsko delo je bila Anka Aškerc, prejemniki priznanj pa: Bernarda Jesenko Filipič, Bogdan Badovinac in Natalija Planinc. Predstavitev: razstava iz leta 2005 o Muzejih na prostem na Slovenskem – na stičišču novih poti kulturne dediščine, in sicer v muzeju na prostem Gerersdorf na Gradiščanskem na pobudo Zavoda Rogaška dediščina – Rogatec (13. maj). Predava nja: »Odpiranje opuščenih kamnolomov za potrebe restavratorskih posegov na spomenikih kulturne dediščine«; »Možnosti sodelovanja v evropskih projektih in Evropska gradbena platforma« – preda vanje dr. Wolfanga Kippesa, direktorja podjetja Schloß Schönbrunn, Kultur- und Betriebs G.m.B.H, (13. december); udeležba nekaterih članov na lastne stroške na Unescovi konferenci o pokopališčih v Mo deni: Monumental Cemeteries: Knowledge, Conservation and Innovation (od 3. do 5. maja). V sklopu društva je še naprej delovalo združenje Docomomo Slovenija z organizacijo mednarodnega simpozija na temo »Prenova vidnega betona« (19. maj). Ekskurzije: Italija: Ferrara, Vicenza, Mantova, z ogledom strokovnega sejma Restauro v Ferrari, na katerem se je prvič predstavi tudi ZVKDS, Restavratorski cen ter; Hrvaška: Dubrovnik, na povabilo kolegov konservatorjev in restavratorjev iz Dubrovnika (štiri dni v septembru); Prapreče, cerkev sv. Luke z diskusijo (16. junij); grad Snežnik (15. september). Skupščina s posvetom »Interpretacija dediščine in predstavitev prenove kompleksa Stara Sava« v soorganizaciji OE Kranj je bila v Kranjski Gori (23. in 24. november).

Strokovni del skupščine v Kranjski Gori

Tanja Hohnec in Damjana Pečnik med reševanjem tekočih zadev

Obisk muzeja na Jesenicah kot način sodelovanja konservatorjev in muzealcev

Ogled posameznih spomenikov je potekal pod budnim vodstvom kolegov iz Kranja.

2007

– predsednica Damjana Pečnik

Vsebinski poudarki: koordinatorka Docomomo Slovenija, dr. Nataša Koselj, se je udeležila sestanka specialistične sekcije Docomomo Registers v Brnu (Češka), kjer je predstavila revitalizacijo indu strijske dediščine na Slovenskem in v Evropi. Sekcija SKD Docomomo Slovenija je izdala arhitek turni vodnik Atlas Ravnikar, ki pokriva področje moderne arhitekture. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj z razstavo o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru je bila 2. aprila. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil Viktor Gojkovič, prejemniki priznanj pa: Albin Kovačič, Dunja Gorišek in Jože A. Mihelič. Delavnice: Izdelava arhitekturnih posnetkov objektov kulturne de diščine v sodelovanju z ZVKDS, Restavratorskim centrom, Fakulteto za arhitekturo in Geodetskim inštitutom; »Sondiranje in stratigrafija beležev in ometov« s praktičnim prikazom na dvorcu Dornava (13. marec). Predavanja: »Naraščajoča pomembnost ekonomskega dejavnika pri kulturni dediščini, izzivi trans-evropske zakonodaje in umik vladne soudeležbe ter osredotočenje na zasebno-javno sodelovanje« v Ljubljani (10. oktober) ter »Primer varovanja kulturnega spomenika na Norveškem« v Piranu, predaval Terje Nypan, Direktorat za kulturno dediščino Norveške. Ekskurzije: Avstrija: Gradec z ogledom muzeja Hanns Schell Collection – Museum für Schloss, Schlüssel, Kästchen, Kassetten und Eisenkunstguss in ogled pete fasade mesta Graz v kontekstu ohranjanja in varovanja spomeni ških lastnosti streh v starih mestnih jedrih pod vodstvom arhitekta Markusa Zechnerja (19. septem ber); Pišece, ogled in predstavitev obnovitvenih del na gradu sta vodila Tomaž Golob in Aleš Hafner (16. november). Volilna skupščina s predstavitvijo dela in najodmevnejših projektov OE Celje z nas lovom »Raz(k)rita dediščina – mozaik konservatorskih posegov« je bila 18. in 19. oktobra v Celju, za predsednico je bila izvoljena Svjetlana Kurelac.

Strokovni del skupščine v Celju je obsegal tudi ogled Pelikanovega fotografskega ateljeja.

Skupščina v Celju je bila priložnost tudi za strokovno statično presojo arheoloških prezentacij.

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj v Narodni galeriji

Še nekaj utrinkov iz Pelikanovega ateljeja

2008 – predsednica Svjetlana Kurelac Vsebinski poudarki: strokovno povezovanje in izpopolnjevanje na podlagi tematskih srečanj in strokov nih ekskurzij z izmenjavo strokovnih izkušenj in pogledov. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 30. marca, razstava o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru. Prejemnik nagrade za življenjsko delo je bil dr. Peter Fister, prejemniki priznanj pa: Neva Sulič Urek, mag. Barbka Gosar Hirci in Matjaž Brojan. Delavnica: Gornja Radgona, spoznavanje materialov pri obnovi kulturne dediščine z ogledom Špitala, soorganizator Kema Puconci. Ekskurzije in ogledi: Zagreb, v sodelovanju s kolegi iz Mestnega zavoda za zaščito kulturnih in naravnih spomenikov in Hrvaškega restavratorskega zavoda; Maribor sko Pohorje, ogled in predavanje o obnovitvenih delih Hotela Bellevue; grad Snežnik, ogled in strokovni pogovor o problematiki obnove; Portorož, ogled in predstavitev obnove hotela Palace; Južna Češka v sodelovanju z dr. Damjanom Prelovškom in kolegi iz The national insitute for the protection and con servation of monuments and sites iz Čeških Budejovic. Redna letna skupščina s posvetom »Prenova secesijske arhitekture v Ljubljani« v sodelovanju z OE Ljubljana in razstavo v Spomeniškovarstvenem centru »Večstanovanjska gradnja v Ljubljani: vrednotenje, obnova in vzdrževanje« (oktober).

Skupščina društva v Ljubljani je doživela vrhunec v dvorani ljubljanskih Križank.

2009 – predsednica Svjetlana Kurelac Vsebinski poudarki: strokovno povezovanje in izpopolnjevanje na podlagi tematskih srečanj in strokov nih ekskurzij. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj z razstavo in priložnostno zloženko je bila 30. marca. Prejemnica Stelètove nagrade za življenjsko delo je bila dr. Sonja Ana Hoyer, prejemniki pri znanj pa: mag. Nika Leben, Marija Radmilovič in Andrej Grobelnik. Jubilej: 80-letnica dr. Ivana Stoparja v Celju, srečanje v soorganizaciji z ZVKDS in Zavodom za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje; pri predstavitvi jubilanta in njegovega opusa so sodelovali: Anka Aškerc, dr. Nataša Golob, Igor Sapač, mag. Gojko Zupan, Janez Lombergar, Meta Pipan in Svjetlana Kurelac. Ekskurzije: Bela krajina, v sodelovanju

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj v Narodni galeriji

Udeleženci ekskurzije v Zagrebu

Udeleženci ekskurzije po gradovih Južne Češke z dr. Damjanom Prelovškom, dobrim prijateljem konservatorjev

z OE Novo mesto (20. marec); Bosna: Jajce, Travnik, Sarajevo in Visoko, s poudarkom na problematiki povojne prenove in v sodelovanju s kolegi iz kantonalnih zavodov za zaščito spomenikov (od 11. do 14. junija). Redna letna skupščina v Mariboru s tematskim posvetom »Maribor − mestno jedro, mestni rob in okolica« z ogledi v sodelovanju z OE Maribor (oktober), za predsednico je bila izvoljena Danijela Brišnik.

2010 – predsednica Danijela Brišnik

Vsebinski poudarki: širša medijska pozornost Stelètovih nagrajencev in njihovega dela z razstavo in publi kacijo »Dve desetletji podeljevanja Stelètovih nagrad in Stelètovi nagrajenci za leto 2009«, v kateri so bili predstavljeni vsi dosedanji prejemniki Stelètove nagrade in aktualni Stelètovi nagrajenci. Za promocijo društva so bile namenjene majice z logotipom SKD društva, vzpostavljena je bila spletna stran. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj z razstavo o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru je bila 29. marca. Prejemnik Stelètove nagrade za življenjsko delo je bil Janez Mikuž, prejemniki priznanj pa: Ksenija Ko vačec Naglič, Maja Avguštin in Iztok Premrov. Predstavitve: izdelava skodel od izbire lesa do prekrivanja objektov s strani Skodlarstva Bojan Koželj v Stahovici (12. februar); zunanje ureditve v historičnih naseljih in območjih kulturne dediščine v Ljubljani (19. april). Posveti: »Predstavitev celovite obnove Moderne galerije v Ljubljani« z ogledom (14. december); »Obnova in zaščita objektov kulturne dediščine« v sode lovanju s podjetjem ARP iz Ljutomera, Ljubljana (17. maj). Srečanje: v Narodnem muzeju 8. januarja v organizaciji Slovenskega arheološkega društva, ICOMOS-a in SKD-ja, ogled arheološkega filma »V senci orlov« ( All‘ombra delle aquile) in razstav v Narodni galeriji: Faksmilirani natis Iconothece Valvasoriane in Risba na Slovenskem I v letih 1870–1950. Predavanje: »IQ TERM izolacija objektov kulturne dediščine«, v sodelovanju s podjetjem ARP iz Ljutomera, Celje (15. julij); »Energetska sanacija zavarovanih stavb; predhodne arheološke raziskave − metoda podvrtavanja; izraba sončne energije na območjih kulturne dediščine« v Ljubljani (3. december). Ekskurzija: Hrvaška: Zadar in Nin, v sodelovanju s hrvaškimi

kolegi

Nika Leben kot prejemnica priznanja z dr. Ivanom Stoparjem, predsednikom komsiije, in predsednico društva Seto Kurelac

Kolegice iz Ljubljane: Maja Jerala, Marija Režek Kambič in Barbara Nadbath po opravljenem preverjanju

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj z visokima predstavnikoma Cerkve in države

Članice društva med temeljitim preverjanjem psihofizičnih sposobnosti na Pohorju

ogled obeh mest, Muzeja antičnega stekla, Arheološkega in Narodnega muzeja, Muzeja mesta Nin ter številnih kulturnih spomenikov (30. september in 1. oktober). Redna letna skupščina s tematskimi pre davanji in strokovnimi ogledi je bila v sodelovanju z OE Novo mesto v Novem mestu (21. in 22. oktober).

2011 – predsednica Danijela Brišnik Vsebinski poudarki: organizacija in izvedba mednarodnega strokovnega posveta Dornava 2011 v spo min na pokojno kolegico Alenko Kolšek, odlično poznavalko zgodovinskih vrtov, z namenom opozoriti na nujno in zahtevno prenovo dvorca in parka; začetek strokovnih izobraževanj pod imenom »Mala šola konservatorstva«. Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 29. marca, razstava v rimskem lapidariju Narodnega muzeja Slovenije z naslovom »Nascitur non fit, Stelètovi nagrajenci za leto 2010«, v kateri so bili predstavljeni Stelètovi nagrajenci ter življenje in delo dr. Franceta Stelèta. Razstava je nato gostovala še v avli graščine Rotenturn v Slovenj Gradcu in prostorih Univerzitetne knjižnice Mari bor. Prejemnica Stelètove nagrade za življenjsko delo je bila Mira Strmčnik Gulič, prejemniki priznanj pa: Tanja Hohnec, Eva Sapač ter Sarah in Keith Hogg. Prvič v 40 letih delovanja društva je bil izdan Bilten SKD. Mala šola konservatorstva: »Šaleški sklop kulturne dediščine« z ogledom obnovljene Gri love domačije v kraju Šentjanž na Peči (danes Vinska Gora), nedavno odprtega Muzeja usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju in obnovljene Mayerjeve vile v Šoštanju, s predstavitvijo uspešnega mode la pridobivanja evropskih sredstev za obnovo kulturnih spomenikov s strani Občine Šoštanj (22. april); »Avtohtoni kamen, njegova obdelava in uporaba« v prostorih Muzeja novejše zgodovine Celje, sode lovali: Mapei Grosuplje, podjetje Skosal, Mineral, predstavniki Prirodoslovnega muzeja, Zavoda RS za varstvo narave in OE Maribor. Posvet: »Vrtna arhitektura 18. stoletja v Srednji Evropi. Raziskovanje,

Prikaz izdelave skodel pri mojstru Bojanu Koželju med hudim polarnim mrazom v Stahovici

Mednarodni simpozij v Dornavi je o vrtnoarhitekturni dediščini predstavil številne nove ugotovitve.

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj: Iztok Premrov, Ksenija Kovačec Naglič, Maja Avguštin, predsednica društva Danijela Brišnik in glavni nagrajenec Janez Mikuž

Ogrevanje pred pričetkom mednarodnega simpozija v Dornavi

rekonstruiranje, ohranjanje«, dvorec Dornava, SKD v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo in Občino Dornava (18. november). Ekskurzija: Nemčija: Porurje z okolico, v sodelovanju sorodnih društev (od 1. do 5. junija). Volilna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila v Kranju ob sodelovanju OE Kranj (27. in 28. oktober), za predsednico je bila izvoljena Judita Podgornik Zaletelj. 2012 predsednica Judita Podgornik Zaletelj Vsebinski poudarki: Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila 26. marca z razstavo o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru. Prejemnica Stelètove nagrade za življenjsko delo je bila dr. Nataša Štupar Šumi, prejemniki priznanj pa: Alenka Horvat, Maruša Zorec in Smiljan Simerl. Mala šola kon servatorstva: Vipava, ogled in predstavitev obnove Lanthierijevega

dvorca v Vipavi v sodelovanju z OE Nova Gorica (december).

Prejemniki Stelètovih priznanj: Maruša Zorec, Smiljan Simerl in Alenka Horvat

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj v družbi ministra za kulturo dr. Žige Turka

Na skupščini v Kranju so se srečali vsi dotedanji predsedniki društva: Svjetlana Kurelac, Janez Kromar, Danijela Brišnik, Damjana Pečnik, Marijan Slabe, Olga Zupan, Stane Bernik, Sonja Hoyer, Anka Aškerc in Nika Leben.

2013 predsednica Judita Podgornik Zaletelj Vsebinski poudarki: Redna letna skupščina s tematskim posvetom in strokovno ekskurzijo je bila v Go riških brdih, v sodelovanju z OE Nova Gorica (24. in 25. januar). Podelitev Stelètove nagrade in priznanja je bila 8. aprila izjemoma v Mestnem muzeju v Ljubljani, razstava o nagrajencih v Spomeniškovarstve nem centru. Prejemnica Stelètove nagrade za življenjsko delo je bila Alenka Železnik, prejemniki pri znanj pa: Marinka Dražumerič, Miran Ježovnik in Mirko Lavbič. Mala šola konservatorstva: Romarska cerkev na Ptujski Gori, predstavitev obnovitvenih del in problematike z OE Maribor, vodil dr. Robert Peskar (30. januar); Predstavitev posegov na kulturnih spomenikih: Valvasorjev kompleks, Metzinger jeva hiša in grad Rajhenburg v občini Krško, v sodelovanju z OE Ljubljana (14. marec); Predstavitev posegov v gradu Brežice v sodelovanju z OE Novo mesto (24. april); Prikaz gašenja apna ob apnenici na gradu Grm v Novem mestu v sodelovanju z OE Novo mesto (4. maj); Nova spoznanja v gradbeni štvu, spoznavanje različnih materialov in seznanitev z različnimi načini raziskav in dokumentiranjem, v sodelovanju z Zavodom za gradbeništvo in Ivanom S. Klanečkom iz Maribora (12. junij). Publikacija: Zbornik predavanj simpozija o zgodovinskih parkih in Dornavi, ki je potekal jeseni 2011 v Dornavi, s pri spevki 14 domačih in tujih avtorjev. Ekskurzija: Avstrija: Koroška, v sodelovanju s kolegi konservatorji iz

Podelitev Stelètove nagrade in priznanj je bila izjemoma v Mestnem muzeju. Foto: Tine Benedik

Prejemniki Stelètove nagrade in priznanj v družbi s predsednikom RS Borutom Pahorjem Foto: Tine Benedik

Udeleženci strokovne ekskurzije na Koroškem v družbi s koroškim deželnim konservatorjem mag. Gorazdom Živkovičem Foto: Robert Peskar

»Landeskonservatorat für Kärnten« pod vodstvom mag. Gorazda Živkoviča (22. in 23. oktober). Volilna skupščina z ogledom Pirana (22. november), za predsednika je bil izvoljen dr. Robert Peskar.

2014 – predsednik dr. Robert Peskar Vsebinski poudarki: sanacija finančnega stanja društva ter priprava in izvedba strokovnega progra ma (ekskurzije in ogledi razstav). Podelitve Stelètove nagrade in priznanj zaradi finančne situacije ni bilo možno izvesti. Posveti: »Osvetljevanje kulturne dediščine in svetlobno onesnaževanje« v Ljublja ni. Ekskurzije: Avstrija: Salzburg z okolico in ogled strokovnega sejma Monumento (januar); London z ogledom razstave Vikingi in srečanje s kolegi iz English Heritage (9. do 12. april); Istra: Novigrad,

Člani društva na ekskurziji pred londonsko Narodno galerijo

Udeleženci strokovne ekskurzije v Istri

Sv. Petar u Šumi, Oprtalj, v sodelovanju z istrskimi kolegi konservatorji (5. in 6. junij). Redna skupščina v soorganizaciji OE Celje s predavanji in ogledom je bila v Vitanju (24. oktober).

2015 predsednik dr. Robert Peskar

Vsebinski poudarki: nadaljevanje strokovnega dela društva s poudarkom na izobraževanju; priprava biltena ob 45-letnici SKD, posodobitev spletnih strani društva. Izjemoma smo Stelètovo nagrado in priznanja podelili za dve leti, 2013 in 2014. Podelitev je bila 1. junija v steklenem delu Narodne galerije, razstava o nagrajencih v Spomeniškovarstvenem centru. Prejemnika Stelètove nagrade za življenjsko delo sta bila Stanislav Gojkovič in Jovo Grobovšek, prejemniki priznanj za leto 2013 pa: delovna skupina konservatorjev etnologov ZVKDS, ki je priznanje prejela za uspešno in do sedaj največjo izvedbo obno vitvenih posegov v objekte kulturne dediščine v Programu razvoja podeželja v obdobju 2007–2013, An dreja Mihelčič Koželj in župnik Janez Ferkolja, Milena Antonić, mag. Dušan Štepec in Občina Kidričevo. Mala šola konservatorstva: »Ptuj, dominikanski samostan in problematika celovitih prenov kulturnih spomenikov« (24. februar); »Metode varstva lesene stavbne dediščine – konservatorske in restavrator ske izkušnje na primeru muzeja na prostem v Šentrupertu« (18. september). Posvet: Kulturni turizem in konservatorstvo, Novo mesto, predavanje je izvedel dr. Harold Goodwin z univerze v Leedsu. Ekskurzije: Kras s poudarkom na ogledu del Maxa Fabiania; Posočje s spomeniki 1. svetovne vojne; Furla nija z ogledom popotresne sanacije in izmenjavo mnenj s strokovnjaki iz Italije. Voden ogled prenove Plečnikove hiše v Ljubljani (19. oktober); Izola, ogled del na ostankih rimske vile (31. avgust). Volilna skupščina s posvetom in strokovnimi ogledi je bila v Kidričevem (18. in 19. oktober).

Na ogledu konservatorsko-restavratorskih del na ostankih rimske vile v Izoli Foto: Robert Peskar

Udeleženci skupščine in strokovnih ogledov pred minoritsko cerkvijo v Mariboru Foto: Tine Benedik

Prejemniki Stelètovih nagrad in priznanj v družbi z ministrico za kulturo mag. Julijano Bizjak Mlakar Foto: Tine Benedik

Predah v avgustovski vročini v Izoli Foto: Tine Benedik

2016 – predsednik dr. Robert Peskar

Vsebinski poudarki: Društvo se bo osredotočilo na izobraževalne vsebine, mednarodno sodelovanje, promocijo dejavnosti in izdajanje publikacij. Promocija bo zajela predstavitev Biltena SKD oziroma praznovanje 45 let delovanja SKD ter podelitev Stelètove nagrade in priznanj. Ekskurzija: Salzburg, obisk sejma Monumento (29. in 30. januar). Skupščina bo predvidoma jeseni na območju območne enote Ljubljana.

Stojnica ZVKDS na Monumentu 2016 v Salzburgu je bila zaradi široke ponudbe popestritev sejma. Foto: Robert Peskar

Obisk najbolj vnetih konservatorjev na zavodski stojnici, na kateri je imelo dva panoja tudi društvo Foto: Robert Peskar

Na poti v Salzburg so si člani društva ogledali tudi cerkev v Bischofshofnu; stanje po novoletni turneji. Foto: Marija Ana Kranjc

Stelètove nagrade in priznanja Podobno kot druga strokovna stanovska društva tudi Slovensko konservatorsko društvo podeljuje svojim strokovnjakom nagrade in priznanja za življenjsko delo in za izjemne dosežke na področju kon servatorstva in restavratorstva. Društvo je nagrado poimenovalo po prvem poklicnem konservatorju v Sloveniji, akademiku dr. Francetu Stelètu (1886–1972), učencu Maxa Dvořaka in dunajske umetno stnozgodovinske šole, ki je v okviru dunajske cesarsko-kraljeve centralne komisije za spomeniško varstvo leta 1913 v Ljubljani organiziral prvi spomeniški urad za Kranjsko. S svojim teoretičnim in praktičnim delom je utemeljil tudi slovensko spomeniškovarstveno doktrino. Od leta 1990 do danes je bilo nagrajenih 25 strokovnjakov. Društvo vsako leto podeli še dve priznanji kolegom za njihove izstopajoče dosežke pri prenovah, ko z ramo ob rami svetujejo, načrtujejo, usmerjajo, spodbujajo in poustvarjajo kulturne spomenike in njihovo sporočilnost. Stelètova priznanja lahko prejmejo člani društva za pomembne dosežke, ki so sad izvirnih strokovnih, tehnoloških ter drugih prizadevanj in iskanj pri ohranitvi in predstavitvi kulturne dediščine in naravnih vrednot v Republiki Sloveniji. Eno priznanje je vsako leto rezervirano za lastnike ali druge državljane, ki s svojim zgledom pomagajo ohranjati slovensko kulturno dediščino.

Nagrada, ki je najvišja in edina vseslovenska konservatorska nagrada, oziroma priznanja so zahvala posameznikom in delovnim skupinam za njihove izjemne rezultate strokovnega dela. Istočasno je sam dogodek podelitve priložnost tudi za poudarjeno promocijo kulturne dediščine in njenega varstva v Sloveniji. Sistem tovrstnih nagrad je obenem možnost za širši kritični pregled minulega dela članic in članov in tudi drugih, ki so aktivno vključeni v ohranjanje slovenske kulturne dediščine. V letu 2016 je

Dr. Marijan Slabe, arheolog in konservator na ljubljan skem zavodu, nekajletni direktor republiškega zavo da, prejemnik Stelètove nagrade leta 1996 in častni član društva. Kot terenski arheolog in pisec številnih znanstvenih in strokovnih prispevkov je veliko energije posvetil prav vodenju društva in etičnim izzivom konser vatorstva, kar ga uvršča med neumorne promotorje kulturne dediščine in njenega varstva. Foto: Tine Benedik

Dr. Ivan Stopar, umetnostni zgodovinar, kastelolog in dolgoletni konservator na celjskem zavodu, ki ga je nekaj časa tudi vodil, prejemnik Stelètove nagrade leta 1992 in častni član društva. Uvršča mo ga ne le med konservatorje v ozkem pomenu te besede, temveč je še vedno najvidnejši promo tor gradov kot središč življenja, zakladnic legend, zgodovine in tradicije. V društvu se je zapisal tudi kot dolgoletni predsednik komisije za podelitev Stelètove nagrade in priznanj.

France Stelè kot konservator pri fotografskem dokumentiranju srednjeveških fresk

bila imenovana nova komisija za podelitev Stelètove nagrade in priznanj v sestavi: dr. Sonja Hoyer kot predsednica ter Marinka Dražumerič, Eda Belingar, Danijela Brišnik, Damjana Pečnik in dr. Igor Sapač kot člani. Društvo se članom stare komisije za svoje delo najlepše zahvaljuje.

Viri in literatura:

Bilten Slovenskega konservatorskega društva, št. 1, 2011.

Osebni arhiv Bernarde Jesenko Filipič.

Osebni arhiv Ivana Bogovčiča.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK.

Slovensko konservatorsko društvo, arhiv.

Spomeniškovarstveni razgledi, št. 1−10, Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2002−2006. Varstvo spomenikov, št. XVII−XIX/2−, Ljubljana, 1975−.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, arhiv Območne enote Celje.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, arhiv Območne enote Kranj.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, arhiv Območne enote Ljubljana.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, arhiv Območne enote Maribor.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, arhiv Območne enote Nova Gorica.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, arhiv Območne enote Novo mesto.

Ogled prenove Narodnega doma pod vodstvom konservatorke Marije Režek Kambič in nove postavitve stalne zbirke v Narodni galeriji Foto: Robert Peskar

Pogovor s prvim predsednikom Slovenskega konservatorskega društva, dr.

Stanetom Bernikom

S prvim predsednikom društva sta se v knjižnici Informacijsko dokumentacijskega centra Ministrstva za kulturo na Metelkovi v Ljubljani pogovarjala Miloš Ekar in Marija Ana Kranjc.

Zaslužni profesor dr. Stane Bernik,1 Stelètov in Šumijev učenec, je že od študijskih let (najprej na arhitekturi, ki pa jo je moral zaradi zdravstvenih težav opustiti, in nato na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete) s srcem in dušo konservator v najboljšem pomenu te besede.2 Zato ni nič nenavadnega, da je bil leta 1971 med pobudniki ustanovitve Slovenskega konservatorskega društva ter nato na prvem občnem zboru v Piranu, ki je bil 2. in 3. aprila istega leta, tudi izvoljen za njegovega prvega predsednika. »Zmagal sem z enim glasom prednosti. Drugi kandidat je bil Ivan Sedej, a zaradi tega ni bilo med nama nikakršnih zamer,« se smeje Bernik. Zanimalo nas je, kako je prišlo do pobude za ustanovitev konservatorskega društva.

Na to vprašanje je težko odgovoriti enoznačno, saj društvo nima predzgodovine in je nastalo pravza prav organsko, kot združenje vseh, ki smo se takrat v taki ali drugačni vlogi aktivno ukvarjali s konser vatorsko problematiko. Ob strokovnih vprašanjih, ki so jih sprožala »razvojna« prizadevanja takratnega časa, 3 ki je v veliki meri skušal v imenu napredka odstranjevati ali vsaj zakrivati vse staro, podedovano iz prejšnjih obdobij, smo veliko razpravljali o strokovnih vprašanjih, kot so valorizacija, kategorizacija in prezentacija spomenikov. Še kot študent pri prof. Šumiju sem bil (skupaj z drugimi kolegi in kolegicami) pritegnjen v vrtinec najbolj živega dela umetnostnozgodovinske stroke. Spomeniško varovanje je bilo v središču in njena najbolj dinamična sestavina, tudi obetavna in ciljno usmerjena, zlasti v kadrovskem pogledu. Bili smo pripadniki prve generacije Šumijevih študentov in s polnim zaupanjem nam je omo gočal strokovni razvoj. Ko se je v urbanističnem urejanju mesta postavilo vprašanje Trubarjeve ceste v Ljubljani (1963) in njenega obstoja, sta me prof. Šumi in direktor ljubljanskega zavoda Marjan Kolarič nagovorila, če bi bil pripravljen prevzeti nalogo, da spomeniškovarstveno ovrednotim Trubarjevo cesto (govorilo se je, da utegne zadeva »pasti«). Po premisleku sem nalogo sprejel, seveda s pomočjo kolegov, pristavil pa sem, da bi se moralo sklepno poročilo izteči kot povsem stvaren in strokovno neobreme njen izid ugotovitev elaborata, brez vnaprejšnjega vsiljevanja usmeritev in rešitev. Tako sva leto kasneje

1 Po diplomi 1964 na ljubljanski Filozofski fakulteti je bil med letoma 1964−1994 urednik revije Sinteza; od 1967 glavni, od 1973 tudi odgovorni. Leta 1974 je postal docent, 1979 izredni profesor za vizualne komunikacije na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu. Akademija znanosti v Sarajevu ga je uvrstila med svoje člane. Od 1985 do upokojitve je predaval razvoj in teorijo ob likovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Akademijo je mandat pred upokojitvijo vodil kot dekan, 2007 postal  zaslužni profesor ljubljanske univerze. S pritegnitvijo modernega  urbanizma, sodobne  arhitekture, oblikovanja, fotografije in novih medijev je Bernik v slovensko umetnostno zgodovino in kulturo pionirsko uvedel nove vidike, nove zvrsti, zlasti obravnave arhitekture 20. stoletja ob in po Plečniku, fotografije, oblikovanja in tekoče likovne ustvarjalnosti. Je avtor več temeljnih razprav o moderni slovenski umetnosti in številnih monografskih predstavitev sodobnih umetnikov. Kot strokovni sodelavec spomeniškovarstvenih zavodov je napisal izhodiščne študije o več slovenskih mestih (med drugimi tudi o Kopru, Izoli, Piranu, Ljubljani, Črnomlju, Kočevju, Zagorju ob Savi). Izjemno vlogo je imel pri vodenju društev s področja likovne ustvar jalnosti. Bil je prvi predsednik Slovenskega konservatorskega društva, med vodilnimi v društvu likovnih kritikov, v zgodnjih osemdesetih in v devetdesetih letih več mandatov predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in ob tem za četnik DOCOMOMO (združenje za dokumentiranje in ohranjanje moderne arhitekture) v Sloveniji. Kot likovni kritik se posebej posveča področjem arhitekture 20. stoletja, urbanizma in oblikovanja, kjer je napravil prve selekcije in likovna vrednotenja za vse avtorje po Jožetu Plečniku, ter izbranim poglavjem fotografije Vena Pilona in plakatu, posebej gledališkemu. Bil je urednik Zbornika za umetnostno zgodovino. Kot urednik in soavtor dela tudi pri leksikalnih in enciklopedičnih publikacijah.

2 Glej: Hoyer, SonJa ana, Stane Bernik, zaslužni konservator v Kopru, Izoli in Piranu, v: Zbornik za Staneta Bernika, Ljubljana 2009, str. 99−117.

3 Hoyer, Strane Bernik (kot op. 2), str. 107−113.

(1964) s kolegom Matijem Murkom v reviji Problemi objavila delo: Trubarjeva cesta – Predmestje v osrčju ljubljanskega organizma.4 Isto leto sem končal svojo diplomsko nalogo, ki je kasneje izšla (1968) v knjižni obliki: Organizem slovenskih obmorskih mest: Koper, Izola, Piran. Raziskava me je prav tako potisnila v vroče razprave o »razvojnih« načrtih za slovenska obalna mesta, ki so se nadaljevale še več let in v katerih sem sodeloval skupaj s profesorjem Šumijem, arhitektom Savinom Severjem in kolegi s piranskega zavoda Tonetom Mikelnom, Sonjo Ano Hoyer in drugimi.

Kako kot pobudnik ustanovitve društva vidite njegovo delovanje danes, je društvo odigralo vlogo, ki ste mu jo ustanovitelji namenili?

Dejavnosti društva, kot so strokovne ekskurzije, posvetovanja, predavanja itd., smo razširili potem še v povezavi z Umetnostnozgodovinskim društvom,5 pri čemer sem vedno zagovarjal stališče, da je osnova našega delovanja bila, je in bo sodobno pojmovana umetnostna zgodovina (izhajajoč že iz tra dicije dunajske šole). O tem, kako je društvo delovalo v naslednjih letih, nekoliko težje sodim, ker sem sam po tem, ko sem za ljubljanski zavod opravil še analizo Črnomlja,6 v začetku šestdesetih let bolj zajadral v sodobno arhitekturo, oblikovanje, likovno kritiko itd. Vsekakor je institucionalizacija stroke v zavodih, postopna kadrovska krepitev zavodov in večja delitev na stroke, kot so arheologija, etnologija, krajinska arhitektura itd., prispevala k temu, da je zaščita spomenikov postala bolj organizirana, čeprav bolj stvar izvajanja zakonskih predpisov kot osveščanja lastnikov, javnosti itd. Je pa društvo ostalo tista sila integriranja, ki jo še vedno potrebujemo, morda danes še bolj kot nekdaj, ko nas je bilo manj in smo bili že zaradi tega bolj povezani in imeli več možnosti za sprotno diskutiranje o najbolj žgočih pro blemih varovanja spomenikov. Seveda je intenziteta dela nihala, saj je ta vedno odvisna od zagretosti in delavnosti vsakokratnih predsednikov/predsednic in upravnih odborov društva. Dlje in bolj aktivno sem bil vključen v delo Umetnostnozgodovinskega društva, ki smo ga leta 1976 praktično zbudili iz popolnega mrtvila. Veliko časa in energije mi je vzelo delo urednika pri reviji Sinteza, sem se pa vklju čeval v posamezne spomeniškovarstvne akcije, kot je bila na primer akcija za ustanovitev in ureditev Arhitekturnega muzeja, ki je končno dobil mesto v nekdanji Plečnikovi hiši (1972). Kasneje sem se na pobudo vodstva republiškega zavoda usmeril v dokumentiranje in selekcijo izbrane arhitekture 20. sto letja, zlasti arhitektov, ki so ustvarjali za Plečnikom, in skupaj s konservatorji smo uspeli dvigniti zavest o pomenu te arhitekture v Sloveniji. Bili smo med prvimi v Evropi, ki so se vključili v skupino Docomomo, in sorazmerno zgodaj smo arhitekturo druge polovice 20. stoletja dodali kot enakovredno dediščino v register, izbore dediščine in tudi v odloke o zaščiti. Na podlagi dokumentiranja in objav, ki so segle do obsežne knjige Slovenska arhitektura XX. stoletja, so mlajše generacije kolegov prevzele osveščanje o izjemnem pomenu moderne in sodobne arhitekture in drugih posegov v prostor, vse do ulične opreme. Moderna galerija, Nebotičnik in OLO Kranj so bili uvrščeni med spomenike izjemnega pomena za Slove nijo. Svoje aktivno delo sem zaokrožil s sodelovanjem v komisiji za arhitekturo 20. stoletja Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Naloge in izzivi so sedaj v celoti prešli na generacijo mlajših konservatorjev, umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov.

4 Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja, I., II., št. 22, str. 941−953.

5 Dr. Stane Bernik je bil predsednik umetnostnozgodovinskega društva od 1976 do 1983 in od 1990 do 1995.

6 Bernik, Stane: Črnomelj: urbanistični, arhitekturni in spomeniškovarstveni oris, Razprave Znanstvenega inštituta FF, Ljubljana 1987.

Pogovor z dr. Sonjo Ano Hoyer, konservatorko in dobitnico Stelètove nagrade ter nekdanjo predsednico Slovenskega konservatorskega društva

Z dr. Sonjo Ano Hoyer se je v prostorih ZVKDS pogovarjal dr. Robert Peskar

V času ustanavljanja društva leta 1971 si bila na začetku konservatorske kariere, a že takrat zelo aktivna tako v zavodu kot tudi v društvu. Kakšni so bili sploh začetki društva in kako je nastajalo?

Na ustanovnem občnem zboru, ki je bil v Hotelu Punta v Piranu, sem pisala zapisnik. Izdaja soglas ja oziroma odločbe za gradnjo predimenzioniranega pravokotnega stavbnega bloka Hotela Punta v členjeno stavbno strukturo piranske Punte je bila moja prva »kruta« spomeniškovarstvena izkušnja. Historiat priprave dokumentacije v fazi odločanja o tem, po mnenju stroke neustreznem posegu v zava rovano historično jedro Pirana, smo pod naslovom »Usoda nekega projekta in neke odločbe« objavili v časniku Naši razgledi in poslali v vednost tudi najvišjim političnim organom v takratni Jugoslaviji. Tako je bil ustanovni občni zbor v takrat odmevni zazidavi piranske Punte. Udeležili so se ga ugledni pred stavniki naše stroke. Za organizacijo je poskrbel Tone Mikeln, dolgoletni zaslužni ravnatelj piranskega zavoda, ki se je po enoletni odsotnosti na služenju vojaškega roka k sreči vrnil na delovno mesto na piranskem zavodu.

Slovenski konservatorji so bili do ustanovitve vključeni v Društvo konzervatorjev Jugoslavije (Dru štvo konzervatora Jugoslavije). To je bil čas, ko so se strokovna društva v Jugoslaviji osamosvajala.

Zdi se mi, da je bilo slovensko društvo med prvimi, ki se je samostojno orga niziralo. Bili pa smo potem člani Zveze društev konservatorjev Jugoslavije (Sa vez društava konzervatora Jugoslavije). O stanju stroke v Jugoslaviji bo znal največ povedati naš prvi predsednik Stane Bernik, po domače »privatni kon servator«, ki je s svojo objavljeno di plomsko nalogo »Organizem slovenskih obmorskih mest: Koper, Izola, Piran« prispeval temeljno literaturo za spome niškovarstveno obravnavo obalnih sre dnjeveških mestnih jeder.

Želja po ustanovitvi društva je izha jala tudi iz težnje regionalcev po večji strokovnosti, ki je takrat nismo zaznali pri republiškem zavodu. Zato ni bilo na ključje, da smo za prvega predsednika iz volili človeka izven republiškega zavoda za spomeniško varstvo. Kolega Bernik je sicer samo za en glas premagal protikan didata. Verjetno bo sam povedal, ali je to bil France Kokalj ali Ivan Sedej. Takrat so bili regionalni zavodi dobro organizirani in so obvladovali svoj teren. Prepričani smo bili, da je sistem regionalne organi ziranosti spomeniškovarstvene službe pravilen in da potrebujemo povezovalni strokovni vrh. Pravzaprav so bile neke vrste napetosti med regionalci in republi škim zavodom pri delu v nekdanjem ur šulinskem samostanu, kjer so po našem mnenju delali bolj kabinetno. Zdi se, da jih je Tone prav presenetil z naročilom za izdelavo inventarizacije in valorizacije starega mestnega jedra Koper.

Tako tudi ni čudno, da so bili prvi predsedniki društva direktorji ali konser vatorji regionalnih zavodov. Za Stane tom je bila ravnateljica kranjskega zavo da za spomeniško varstvo Olga Zupan, ravnateljica celjskega Anka Aškerc, ravnateljica mariborskega Andreja Volavšek, dva ali več mandatov Marijan Slabe, ki je bil takrat direktor Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kultur ne dediščine, nato mariborski konservator Aleš Arih. Za njim sem bila na občnem zboru na ptujskem gradu leta 1988 jaz izvoljena za predsednico. Pravzaprav me je Aleš angažiral, na nek način »odkril« na predstavitvi dokumentacije za prenovo židovskega kareja v Piranu, kjer je šlo za dokaj revolucionar no prenovo stavbnega bloka v središču piranske Punte s težnjo zagotovitve sodobnih stanovanjskih standardov v piranskem srednjeveškem jedru. Na tej predstavitvi z našo metodologijo dela prof. Peter Fister ni bil najbolj zadovoljen. Takrat smo iskali različne vzore podobnih metodoloških pristopov, na primer v Bologni, Splitu in drugod.

Predsedniško funkcijo sem leta 1991 na občnem zboru v znani Ravnikarjevi OLO v Kranju predala Niki Leben. Potem sem odšla na krajše študijsko bivanje v Benetke. Za Niko je predsedniško mesto prevzel Janez Kromar, naprej pa so prevzemale društvo že mlajše kolegice in kolegi.

Rada pa se spominjam simpozijev in ekskurzij, ki jih je organizirala jugoslo vanska zveza, na primer v Novem Sadu in Ohridu, kjer so nam podelili posebne jugoslovanske nagrade in priznanja za varovanje kulturnih spomenikov.

Kaj bi najbolj izpostavila v svojem mandatu predsednikovanja društvu med letoma 1988 in 1991?

V mojem mandatu je bilo več zani mivih dogodkov, a trije po mojem mne nju izstopajo. Najprej smo uresničili dolgoletno željo in skupaj z izvršilnim odborom pripravili pravilnik o podelitvi Stelètovih nagrad in priznanj. Sprejet je bil na občnem zboru v takrat sveže obnovljeni graščini Rotenturn v Slovenj Gradcu. Sama sem skupaj s kolegi or ganizirala dve, po moji sodbi, pomemb ni strokovni srečanji, v Piranu leta 1989 in v Murski Soboti leta 1991, na kate rih sem aktivno nastopala. Piranski konservatorski seminar, spet v Hotelu Punta, na temo »Ustvarjalnost in kon servatorstvo« je bil namenjen ob sku pnem nastopu konservatorjev in načr tovalcev kritičnemu pregledu in analizi konservatorskih programov ter oceni njihove uporabnosti. Z Jovom Grobov škom sva pripravila zloženko s pro gramom nastopajočih predavateljev in navedla problematiko konservatorskih izhodišč za prenovitvene posege. Po uvodnem predavanju prof. Naceta Šu mija o ustvarjalnosti v konservatorstvu smo na seminarju nastopali v dvojicah: varstveniki in arhitekti, ki smo delali na posameznih spomenikih. Na primer grad v Murski Soboti: Andreja Volavšek

Kramberger

predstavil

grad, Mitja Mozetič grad Dobrovo, Alenka Vogrin in Tomaž Plahutnik arheološke spomenike v Celju. Magda Petrič je predstavila pravne podlage za uveljavljanje konservatorskih programov. Od povabljenih hrvaških kolegov se poleg Miljenka Do mijana in Joška Belamarića spominjam le Nade Grujić, od katere smo se učili metodologije izdelave konservatorskih programov po stopnjah: raziskave, dokumentacija, smernice za prenovo.

Pred časom me je Jovo spomnil, da še hrani gradivo s tega seminarja, ker smo ga nameravali sa mostojno objaviti, a nam to žal ni uspelo. Nekaj referatov je potem bilo publiciranih v 33. številki Varstva spomenikov leta 1991, kjer je objavljeno tudi uvodno predavanje prof. Šumija, ki sem ga upravičeno predpisala za obvezno literaturo, ko sem predavala konservatorstvo na umetnostnozgodovinskem od delku na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Pri iskanju ustvarjalnega konservatorstva sva bila s Tonetom Mikelnom, poleg Vojteha Ravnikarja, Matjaža Garzarrolija in Tonija Biloslava, tudi pobudnika piranskih dnevov arhitekture (PDA). Tukaj sva

– Matej Vozlič; Tabor v Laškem: Ivan Stopar – Andrej Kemr; Grad Mokrice: Jovo Grobovšek – Diethard J. Siegen; Hribarjeva hiša v Lescah: Nika Leben – Peter Fister; Hotel Palace v Portorožu: Sonja Hoyer –Vojteh Ravnikar. Dušan

je

Ljubljanski

Pogled na piransko Punto leta 1969 pred gradnjo hotela Foto: Janez Mikuž

namreč videla možnosti, da bi na Obalo prihajali arhitekti, ki bi znali razmišljati o sožitju starega z no vim. Zato sva se potrudila, da bi organizacijo piranskih dnevov prevzele Obalne galerije, saj zavod kot »stranka v postopku« tega tedaj ni mogel. V pogovoru s vodjo organizacijskega odbora PDA, arhitektko Majo Ivanič, sem nedavno izvedela, da je sedaj k PDA povabljen tudi ZVKDS, vendar je treba vedeti, da je zavod pri vsem tem že bil od vsega začetka.

V septembru 1991 pa smo skupaj s SUZD-om in Kulturnim zborom Pomurja v grajski dvorani v Mur ski Soboti organizirali posvet o soboški urbanistični in arhitekturni podobi. Posvet je potekal pod pokro viteljstvom Izvršnega sveta SO Murska Sobota. Moja stalna kritika je namreč bila, da moje rojstno mes to ni bilo nikoli spomeniškovarstveno ovrednoteno in da bi Prekmurje kot specifična pokrajina moralo imeti svojo strokovno službo, svoj zavod. Gradivo s posveta sva skupaj z Janezom Balažicem objavila v Sintezi. Pri organizaciji tega posveta mi je spet pomagal kolega Jovo, in sicer tudi s fotografijami stare in nove Sobote.

Murska Sobota je namreč povsem izgubila svoj panonski značaj in se je spremenila v neurejeno »nametano« zazidavo stolpnic na mestu naključno porušenih stavb, in to v sorazmerno novejšem času, v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja. Mesto je med slovenskimi mesti doživelo naj večjo spremembo svoje naselbinske zasnove.

Predloge za reševanje nastale situacije sta prispevala ugledna urbanista in arhitekta Braco Mušič in domačin Marjan Bežan, ki je bil takrat glavni urbanist v Ljubljani. Prvi je poudaril, kako bi se morali zavedati, da je Murska Sobota mesto, ki je odprto v svet, z velikimi potenciali, da je Prekmurje dru gačno kot ostala Slovenija in da je tudi v novejšem času na prepihu gospodarskih in kulturnih poti. Marjan Bežan je razmišljal, kako bi to ranjeno mesto »zacelili«, kako bi z arhitekturnimi plombami in novo arhitekturo mesto preoblikovali v boljšo celoto. Spominjam se, kako je razložil sijajne konkretne rešitve revitalizacije še ohranjenih mestnih ambientov. Žal ga kljub obljubam za izvedbo teh predlogov v mestu niso angažirali.

Profesor Šumi pa je opozoril na Stelètovo trditev, da Murska Sobota še ni mesto in da to mora pos tati, kar lahko reši le tenkočuten arhitekt. Kot je povedal na posvetu, je to oporoko izvršil arhitekt Feri Novak. Murska Sobota je torej imela arhitekta tako v urbanistični zasnovi kakor tudi v oblikovanju posa meznih evropsko primerljivih stavb. Žal je na vrhuncu svoje ustvarjalne poti preminul v prometni nesreči leta 1959.

Gre za tekst Franceta Stelèta, objavljen leta 1935 v Kroniki slovenskih mest, v katerem je opisal in va loriziral veliko slovenskih mest. za Mursko Soboto pa je zapisal, da pri tej naselbini mora bodoče novo ustvarjanje prevzeti vodilno vlogo. Posvet je bil precej odmeven in v prekmurski prestolnici dobro medij sko pokrit. Moram omeniti še dve ekskurziji v Dalmacijo, ki sta ju vodila Joško Belamarić in Nada Grujić. V Dubrovniku smo sodelovali pri razpravi prenove dubrovniškega mestnega jedra. Tretjo ekskurzijo v Dalmacijo, na otoke, pa nam je že preprečila vojna na Hrvaškem.

Kako je društvo delovalo v preteklosti, si nekaj že povedala. Kako pa ocenjuješ delovanje društva v sedanjosti?

Delovanja društva je vedno odvisno od različnih okoliščin, ne nazadnje tudi od iniciative posame znikov, finančnih sredstev in podobno. Vedno pa je tako v preteklosti kakor tudi v sedanjosti ostajalo osnovno poslanstvo društva obravnava strokovnih vprašanj na različnih težavnostnih stopnjah. Mislim, da je v zadnjih dveh letih društvo ponovno zaživelo. To se vidi v dobri organizaciji strokovnih ekskurzij, na različnih strokovnih srečanjih in manjših posvetovanjih na občnih zborih. Z veseljem se udeležu jem ogledov prenovljenih spomenikov in prisluhnem kolegom, ki odpirajo stare in tudi nove strokovne dileme. Morda bi ob novi centralni organiziranosti naše službe lahko prav društvo odprlo razpravo o pozitivnih in negativnih straneh dela po novi zakonodaji. Morda bi lahko pripravilo tudi posvet o sedaj uzakonjeni izdelavi konservatorske dokumentacije, izdelavi konservatorskih načrtov. Na prednosti re gionalne organiziranosti smo v mojem času opozarjali tudi v skupnosti zavodov, ki je bila ustanovljena prav na pobudo društva. Tudi sedaj gre v okviru društva za podobne strokovne probleme kot pred ča som, saj smo prav z ustanovitvijo stanovske nagrade želeli javnost opozoriti na pomen našega dela v širšem družbenem kontekstu.

Zanimivo bi bilo vedeti, kaj pogrešaš pri društvu?

Kaj pogrešam? Danes so povsem drugi časi, generalno pa pogrešam angažiranje članov ali društva pri uspešnih in tudi problematičnih posegih na spomenikih ali v zavarovanih območjih. Preveč je vpetosti v administrativno-upravne postopke in morda zaradi tega manj navdušenja in veselja do dela, ki ga je bilo v mojem času veliko. Še vedno je potrebno upoštevati, da mora biti konservator javni delavec, na kar nas je vedno opozarjal prof. Šumi. Najbolj pa pogrešam afirmiranost ter ugled in spoštovanje stroke v javnosti. Društvo bi moralo aktivneje nastopati ob različnih, tudi negativnih in polemičnih posegih, ki v zadnjem času tako negativno odmevajo največkrat v naši prestolnici.

Angažiranje članstva je bilo vedno problem. Že Stane Bernik je v prvem poročilu o delu društva zapisal, da na primer strokovnih sekcij v društvu, ki se mi zdijo dobra ideja, a moraš imeti veliko članov, niso uspeli spraviti v življenje ravno zaradi tega, ker tistih nekaj društvenih funkcionarjev na koncu pri realizaciji ostane samih. Vendar je v našem delu društva sedaj verjetno tudi kaj takega, kar bi lahko pohvalila?

Pohvalim lahko sedanje zavzeto delo društva. Zelo zanimivo je bilo zadnje srečanje v Kidričevem z ogledom in predstavitvijo obnovljenih spomenikov, kjer nedvomno izstopa prenova minoritske cerkve v Mariboru. To je primer prezentacije obnovljenega spomenika, ki bi ga morali zelo popularizirati in predstavljati v javnosti. Lahko pohvalim tudi udeležbo našega društva na sejmu Monumento v Salzbur gu pred dvema letoma. Na sejmu je Bernd Euler Rolle predaval o ABC standardih avstrijske spomeniške službe (BDA), ki so plod njihovega petletnega dela. Če bomo hoteli upoštevati Standarde BDA, bomo morali najprej ugotoviti, kaj od teh zahtevanih ABC postavk (raziskati, preučiti, dojeti; ohraniti; spreme niti, oblikovati na novo) že imamo v naših predpisanih fazah izdelave konservatorskih načrtov in kaj bi morali dopolniti. Seveda bi lahko še kaj omenila, a naj bo zaenkrat dovolj.

Na podelitvi Stelètove nagrade s predsednikom komisije dr. Ivanom Stoparjem in predsednico društva Svjetlano Kurelac Foto: Tine Benedik

Murska Sobota, Lendavska ulica pred gradnjo novih stanovanjskih blokov Foto: Jože Kološa

Murska Sobota, Lendavska ulica v novi podobi leta 1991 Foto: Jovo Grobovšek

Nataša Pirnat

Vključevanje varstva kulturne dediščine v prostorsko načrtovanje –konservatorski pogled

Namen prispevka je prikazati pomen in vlogo vključevanja kulturne dediščine v prostorsko načrtova nje od začetkov do danes ter kompleksnost in posledično dolgotrajnost postopkov priprave prostorskih aktov. Ob tem je izpostavljen tudi pomen komisije oziroma delovne skupine za varstvo kulturne dediš čine v prostoru. Prostorsko načrtovanje je sicer interdisciplinarna dejavnost, s katero se na podlagi razvojnih usmeritev ob upoštevanju javnih koristi varstva okolja, ohranjanja narave, varstva živali in na ravnih dobrin, varstva premoženja in varstva kulturne dediščine načrtuje posege v prostor in prostorske ureditve ter tako usmerja prostorski razvoj.

Za konservatorsko stroko, ki deluje v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nada ljevanju ZVKDS), velja, da se že od vsega začetka zaveda pomena obravnave kulturne dediščine (v nada ljevanju dediščine) v širšem prostorskem kontekstu in ima za enega glavnih ciljev celostno ohranjanje dediščine. Skozi leta so se spreminjali le načini in možnosti izvajanja ukrepov, ki so temu cilju sledili. Glavni problemi, ki se pojavljajo v zvezi z varovanjem dediščine, pa so v osnovi univerzalni in se vrtijo okrog treh ključnih vprašanj: kaj varovati, zakaj in kako.

Leta 1913 je svojo službo deželnega konservatorja za Kranjsko nastopil dr. France Stelè, takrat v okviru decentralizacije dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov. S Stelètom se je začelo organizirano varstvo dediščine, ki je med drugim obsegalo pridobivanje podatkov o dediščini na terenu, izvajanje konservatorskih posegov in objavljanje ugotovljenih spoznanj. Vizija varstva dediščine se je postopoma uresničevala v naslednjih desetletjih, predvsem po letu 1945 in s še večjimi koraki po letu 1960, ko je nastala mreža regionalnih zavodov varstva, danes združenih v ZVKDS.

V sedemdesetih letih so se v takratne občinske prostorske dokumente začele vključevati evidence na ravne dediščine in s tem nekateri parki, ki so bili v osemdesetih še bolj sistematično dokumentirani ter vrednoteni in obenem zakonsko zaščiteni (spomeniki oblikovane narave – SON). S tem se je zgodil nov pomemben premik, ko so se poleg točkovnega varstva posameznih objektov začela varovati tudi območja.

S prihodom Lenke Molek, ki je bila vodilna zagovornica pomena ohranjanja in varovanja dediščine v šir šem prostorskem kontekstu, na Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije leta 1988 se je pričelo z intenzivnim delom pri pripravi državno pomembnih dokumentov, metodološkim poe notenjem dela na področju varstva dediščine v prostoru in zagotavljanjem celostnega varstva dediščine. Leta 1997 se je začel uveljavljati nov koncept varstva dediščine s poostrenim nadzorom prostorskih planskih aktov občin na relaciji Ministrstvo za kulturo – Ministrstvo za okolje in prostor – Regionalni zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine. Sledila je ločitev varstva naravne in kulturne dedišči ne ter leta 1999 tudi sprejem prvega samostojnega Zakona o varstvu kulturne dediščine. Zaradi uve ljavljanja izjemnih posegov in reforme lokalne samouprave so v nadaljevanju sledile vedno številčnejše spremembe planskih aktov občin. Služba varstva kulturne dediščine se je soočala s strokovno in orga nizacijsko nepripravljenostjo na to nalogo, kar je še poglabljalo različno stanje strokovnih in prostorskih gradiv ter neskladnost prostorskih in varstvenih predpisov.

Leta 2001 je bila ustanovljena Komisija za razvoj varstva kulturne dediščine (v nadaljevanju komisi ja). Vodenje in koordinacijo je prevzela Lenka Molek. Namen ustanovitve komisije je bil, da se metodolo ško poenoti delo vseh sedmih območnih enot ZVKDS ter da se v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo (v nadaljevanju ministrstvo) deluje na nivoju prostora Slovenije kot celote. Območne enote ZVKDS so tako začele z intenzivno pripravo strokovnih podlag za spremembe in dopolnitve planskih aktov občin,

ki so se prvič izdelovale po enotni metodologiji. Leta 2004 je vodenje komisije prevzela Petra Jernejc Babič in leta 2010 Nataša Pirnat. Komisija se je leta 2011 preimenovala v Delovno skupino za varstvo kulturne dediščine v prostoru (v nadaljevanju delovna skupina). Njene glavne naloge so ostale podobne, in sicer: ugotavljanje, spremljanje in obravnava stanja ter odprtih vprašanj na področju varstva dediš čine v prostoru, priprava in sprejem osnov za poenotenje ter napredek strokovnega in upravnega dela. Natančneje to pomeni spremljanje in sodelovanje pri pripravi sprememb v zakonodaji, sprotni izmenjavi mnenj in izkušenj ter reševanje problemov v zvezi z vsebinami varstva; nepremične kulturne dediščine pri pripravi prostorskih aktov na lokalni in državni ravni, dopolnjevanje in popravljanje vzorcev za vse prostorske dokumente, ki jih pripravljajo območne enote ZVKDS oziroma ministrstvo. Učinke dela delov ne skupine predstavlja uveljavitev varstva dediščine v prostorskih in razvojnih dokumentih s področja urejanja prostora, graditve objektov, ohranjanja narave ter varstva okolja.

Leta 2008 sprejeti Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) v skladu s 74. členom pravi, da se varstvo dediščine zagotavlja:

1. z upoštevanjem aktov o razglasitvi nepremičnih spomenikov (13.–15. člen in 21. člen), registri ranih arheoloških najdišč, aktov o varstvenih območjih dediščine – VOD (25. člen),

2. s presojo vplivov na dediščino najmanj v obsegu iz prejšnje alineje v okviru Presoj vplivov na okolje (PVO) na podlagi predpisov o varstvu okolja. PVO se izvede tudi, če v območju posega ni spomenika ali VOD, vendar se pričakuje posreden vpliv na dediščino ali posreden vpliv na arheološke ostaline – posegi v vplivno območje dediščine,

3. z upoštevanjem smernic in mnenj v postopku priprave prostorskih aktov.

S prostorskimi akti se določajo usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo na konkretnem območju, zato je ustrezno vključevanje dedišči ne v prostorske akte postalo ključno za njeno ohranitev. Z vključitvijo enot dediščine v prostorski akt »pridobi« dediščina tudi pravno podlago in osnovo za izdajanje kulturnovarstvenih pogojev ter kulturno varstvenih soglasij.

Območne enote ZVKDS pripravljajo gradiva za smernice in mnenja za naslednje prostorske akte: državne prostorske načrte (DPN) – to so akti, s katerim se načrtujejo prostorske ureditve držav nega pomena v prostoru (predvsem infrastrukturni objekti), občinske prostorske načrte (OPN) – to so akti, ki pokrivajo celotno območje občine in določajo pravila poseganja v prostor na njenem območju, občinske podrobne prostorske načrte (OPPN) – to so akti, s katerimi se določajo prostorske ure ditve občinskega pomena in celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) za vse prostorske akte.

Gradivo za smernice oziroma mnenje območne enote ZVKDS posredujejo na ministrstvo, ki je nosilec urejanja prostora za področje varstva kulturne dediščine in ki na osnovi prejetih gradiv izdaja »končne« smernice ter mnenja. V postopku priprave prostorskih aktov ves čas potekajo usklajevanja z občinami, investitorji in izdelovalci prostorskih aktov.

Postopke priprave in sprejema DPN določa leta 2010 sprejeti Zakon o umeščanju prostorskih uredi tev državnega pomena v prostor. V primeru DPN se ZVKDS od začetne pobude do sprejema Uredbe o DPN, ki predstavlja osnovo za posege v prostor, v postopek vključi kar sedemkrat.

Območnim enotam ZVKDS največ dela med prostorskimi akti predstavljajo OPN-ji. Skladno z Za konom o prostorskem načrtovanju poteka postopek priprave in sprejema OPN ali njegovih sprememb in dopolnitev v več fazah, v okviru katerih se izdajajo oziroma morajo upoštevati različni dokumenti s področja varstva kulturne dediščine. V nadaljevanju so podane faze priprave OPN ter dokumenti, ki jih mora ministrstvo in/ali območne enote ZVKDS izdati oz. pripraviti, in njihova vsebina.

Primer: Postopek priprave Občinskega prostorskega načrta z dokumenti s področja varstva kulturne dediščine

1. Začetek priprave OPN Sklep župana 2.

Osnutek OPN

SPLOŠNE SMERNICE za načrtovanje OPN za podro čje varstva nepremične kulturne dediščine

Osnutek OPN

4.

POSEBNE SMERNICE za načrtovanje OPN za področje varstva nepremične kulturne dediščine

Občina LAHKO zaprosi ministrstvo za izdajo posebnih smernic (ni ob vezno).

- rok: 30 dni

Splošne smernice je 28. 1. 2013 izdalo ministrstvo in so objavljene na spletu. 3.

ZVKDS v gradivu za posebne smernice: • izdela tabelo enot KD z oceno ogroženosti (izpolni se aplikacija eVrd – obrazec 2), • izdela tabelo stališč po enotah urejanja prostora (izpolni se aplikacija eVrd – obrazec 3),

- dodatna možna vsebina posebnih smernic: • pripravi dodatne konkretne (opisne) opredelitve do načrtovanih ureditev, • pripravi dodatna konkretna stališča do posamičnih predlogov spre memb namenske rabe prostora glede na veljavni prostorski akt obči ne, prikazanih v gradivu ob vlogi občine.

Osnutek OPN

5.

UREDITVAM za področje varstva nepremične kultur ne dediščine (prvo mnenje k osnutku OPN)

Prvo mnenje izda ministrstvo na podlagi gradiva za mnenje, ki ga pripravi ZVKDS.

- rok: 30 dni

ZVKDS v gradivu za prvo mnenje: • pripravi pripombe, potrebne popravke, dopolnitve glede posredova nega tekstualnega (strateškega) dela osnutka odloka, • pripravi enake vsebine kot za posebne smernice (aplikacija eVrd: iz dela tabelo enot KD z oceno ogroženosti, tabelo stališč po enotah urejanja prostora - EUP … ) oz. poda mnenje glede upoštevanja poda nih stališč po EUP – kako je bila upoštevana tabela obrazca 3 apli kacije eVrd (pregledati je treba predvsem določbe za tiste EUP-je, za katere je bilo v posebnih smernicah podano negativno stališče – po šifrantu so to vse oznake razen 1.1.), • po potrebi posebej opozori na dodatne argumente, ki terjajo izvedbo postopka CPVO (poda stališče o verjetnosti pomembnejših vplivov OPN na dediščino).

Dopolnilne smernice izda ministrstvo na podlagi gradiva za dopolnilne smernice, ki ga pripravi ZVKDS. - rok: 30 dni

ZVKDS v gradivu za dopolnilne smernice: • poda opredelitev, ali je predhodne arheološke raziskave (PAR) treba izvesti ali ne (podatkov o arheološkem potencialu zemljišča je do volj), pripravi konkretizacijo PAR.

6.

Dopolnjen osnutek OPN

Izdelano okoljsko poročilo (OP)

MNENJE O USTREZNOSTI OKOLJSKEGA POROČILA

Predlog OPN Izdelano okoljsko poročilo dopolnjeno po javni razgrnitvi

Mnenje o ustreznosti okoljskega poročila izda ministrstvo na podlagi gradiva, ki ga pripravi ZVKDS. - rok: 21 dni

ZVKDS v gradivu za mnenje o ustreznosti: • pripravi stališče o ustreznosti OP, • izdela tabelo stališč po EUP (izpolni se aplikacija eVrd – obrazec 3 s pomočjo šifranta za mnenje o dopolnjenem osnutku OPN in ustrez nosti omilitvenih ukrepov iz OP), • pripravi stališče do dopolnjenega osnutka OPN (predvsem pripombe na tekstualni del).

Izda ministrstvo na podlagi gradiva za mnenje, ki ga pripravi ZVKDS. - rok: 30 dni

ZVKDS v gradivu za drugo mnenje:

7.

• izdela tabelo stališč po EUP (izpolni se aplikacija eVrd – obrazec 3 s pomočjo šifranta za mnenje o predlogu OPN), • pripravi mnenje o tekstualnem delu predloga OPN (strateški in izved beni del), vse »negativne ugotovitve« obrazloži in predlaga konkretne popravke in dopolnitve.

(Vir: gradivo Ministrstva za kulturo, Sektor za nepremično kulturno dediščino, 6. 3. 2013, dopolnjeno 16. 9. 2015)

PRVO MNENJE K NAČRTOVANIM PROSTORSKIM

Osnutek OPN

DOPOLNILNE SMERNICE za namen izvedbe presoje vplivov izvedbe plana na arheološke ostaline

DRUGO MNENJE O PREDLOGU OPN in MNENJE O SPREJEMLJIVOSTI VPLIVOV IZVEDBE PLANA NA KD

Ministrstvo je septembra 2008 pripravilo Priročnik pravnih režimov varstva, ki jih je potrebno upošteva ti pri prostorskem načrtovanju in posegih v prostor, ki zadevajo enote kulturne dediščine. Priročnik je ministrstvo pripravilo zato, da lahko pripravljavci prostorskih aktov in drugi uporabniki na enem mestu dobijo zgoščen pregled prečiščenih besedil vseh pravnih režimov varstva enot kulturne dediščine.

Prikaz stanja prostora je dostopen tudi na spletnem naslovu http://evrd.situla.org/

Priročnik obravnava naslednje vrste dediščine:

• območje kulturnega spomenika,

• registrirano arheološko najdišče,

• območje kulturne dediščine iz strokovnih zasnov varstva: območje stavbne dediščine, območje naselbinske dediščine, območje kulturne krajine, območje vrtnoarhitekturne dediščine, območje memorialne dediščine, območje zgodovinske krajine, območje druge dediščine,

• vplivno območje kulturnega spomenika,

• vplivno območje dediščine.

Z vključevanjem dediščine v prostorske akte in s tem v prostorsko načrtovanje ZVKDS s svojimi ob močnimi enotami izvaja sklop ukrepov celostnega varstva dediščine, s katerimi se zagotavlja nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova, uporaba in oživljanje. Pri tem je pomembno, da so vsi uporabniki prostora pravočasno seznanjeni z omejitvami kot tudi prednostmi varstva dediščine. Šele njihovo upoštevanje zagotavlja ohranitev dediščine v prostoru, in sicer s pro storskimi ureditvami, ki spoštujejo varstvene zahteve in zagotavljajo celostne rešitve.

Viri in literatura:

Dokumenti s področja varstva kulturne dediščine, ki se pripravljajo v postopku priprave in sprejema občinskega prostorskega na črta in njegovih sprememb, gradivo Ministrstva za kulturo, Sektor za nepremično kulturno dediščino, 6. 3. 2013, dopolnjeno 16. 9. 2015.

ŠuMi, nace, Ljubljana – spomenik zgodovinskega urbanizma in arhitekture, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 7, št. 1, Ljubljana 1959, str. 36–50.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – dokumentacija in arhivsko gradivo.

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), Uradni List Republike Slovenije, št. 16/2008, 123/2008, 8/2011, 90/2012, 111/2013.

Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), Uradni List Republike Slovenije, št. 80/2010, 106/2010 – popr. in 57/2012

Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), Uradni List Republike Slovenije, št. 33/2007, 70/2008 -ZVO-1B, 108/2009, 80/2010 -ZU PUDPP (106/2010 popr.), 43/2011-ZKZ-C, 57/2012, 57/2012-ZUPUDPP-A, 109/2012

Kaj je danes konservatorsko?

Konservatorstvo je vedno odmik od osnovne izobrazbe. Krajinski arhi tekti so na primer kreativci, ki se ukvarjajo z umeščanjem posegov v pros tor, načrtovanjem parkov in vrtov, odprtih prostorov znotraj urbanega itd. V okviru službe varstva kulturne dediščine pa se morajo ukvarjati s kreativnostjo drugih ustvarjalcev, kar ni enostavno. Da smo krajinski arhitekti znotraj ZVKDS dosegli to profesionalno »spremembo«, smo intenzivno delali v svoji strokovni komisiji in tudi izven nje. Imeli smo več kot 100 delovnih sej svoje komisije. Pomemben strokovni standard smo dosegli pri vrtnoarhitekturni dediščini, ki se je zaključil z izdajo knjige o zgodovinskih parkih in vrtovih in s spremljajočo razstavo,1 ki je krožila po Sloveniji.

Konservatorji, ki danes delajo v službi varstva kulturne dediščine, imajo večinoma humanistično iz obrazbo in so ustrezno izobraženi za konservatorstvo. Umetnostni zgodovinarji, etnologi in arheologi v operativnem delu z ustrezno podporo arhitektov lahko uresničujejo vse svoje konservatorske odločitve. Zgodovinarji, ki pri svojem študiju ne preučujejo nepremične dediščine, temveč zgodovinske vire in do godke, pa bi lahko bili pomembna podpora vsem konservatorjem.

Najpomembnejša strokovna naloga konservatorja v javni službi varstva je vrednotenje objektov in območij kulturne dediščine, ki jih prepoznavamo kot dediščino. Proces vrednotenja je zahtevna strokov na naloga, ki jo konservatorji razvijamo vse svoje delovno obdobje, s poznavanjem svetovne in doma če dediščine, zgodovine in družbenih tokov, z nenehnim primerjanjem in preverjanjem svojih odločitev znotraj strokovnih komisij in izven ZVKDS na eminentnih inštitucijah in pri ekspertih. Vendar je potrebno poudariti, da je vedno izhodišče naša primarna izobrazba, znanje, ki smo ga pridobili med osnovnim študijem o »predmetih« obdelave: to so vrtovi in parki, stavbe, arheološke ostaline …, ki so tudi vsebina varstva kulturne dediščine. To pomeni, da etnolog ne more odločati o vrtnoarhitekturni dediščini in kraji ni, krajinski arhitekt o arheoloških ostalinah in arheolog o stavbah ter da zgodovinar ne more sprejemati nobenih konservatorskih odločitev. Strokovnega konservatorskega odločanja se namreč brez ustrezne temeljne izobrazbe ni mogoče priučiti.

Večina konservatorjev znotraj ZVKDS deluje ustrezno, ker je dosegla ustrezen standard na podro čju svojega ožjega konservatorskega interesa. Istočasno obstaja zavedanje, kako pomanjkljivo je naše znanje na drugih konservatorskih vsebinah, za katere nismo izobraženi in s katerimi se ne ukvarjamo.

Vse zvrsti dediščine lahko dosežejo tri različne statuse: kulturna dediščina, kulturni spomenik in kul turni spomenik državnega pomena, kar določa tudi način poseganja vanje. Zato je nedopustno ravnati z vso dediščino na enak način. Imamo enote dediščine, ki so izjemno pomembne, kjer so naša ravnanja izpostavljena in strokovno komentirana v družbi. Zato morajo biti konservatorske odločitve na objektih najvišje kategorije, strokovno utemeljene in jasne. Te pa lahko pripravi le odgovorni konservator sam ali s pomočjo komisij in drugih razpoložljivih konzultacij, ki jih služba nudi. Naša služba je bila ustanovljena kot strokovna služba za varstvo kulturne dediščine. Kulturna dediš čina je javno dobro. V tem kontekstu je zlasti neprimerno naslednje.

- Konservatorsko odločanje v nasprotju s stališčem konservatorja, ki je odločal o ukrepih na objektu dediščine, še posebno, ko še nimamo protokola za preveritev teh odločitev.

- Odločanje, ki izhaja iz pozicije položaja, četudi z visoko stopnjo izobrazbe; izobrazba odločevalca mora biti vsaj ustrezna zvrsti kulturne dediščine, o kateri se odloča. Vodstveni kadri morajo pred vsem ustvarjati pogoje, da bomo konservatorji lahko strokovno odločali. To so zlasti kontinuirano izo braževanje konservatorjev, revizija Registra kulturne dediščine in s tem starih odlokov o razglasitvah,

1

JerneJc BaBič, Petra & kolar PlaninŠek, veSna & koruza, nataŠa & krivec, Miran & laH, Marvy & MiHelič, anDreJa & Pergovnik cotič, DarJa & SiMič, MitJa & SiMonič, tanJa: Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije, Šmarje - Sap, Založba Buča, 2009.

ustrezne spremembe ZVKD-1 in ne nazadnje vzpostavitev strokovnega vodenja območnih enot s kompetentnimi vodji.

- Stališče, da moramo danes popuščati investitorjem, ker so redki, njihov vložek pa naj bi bil odrešilen za kulturno dediščino, ali pa tudi zaradi njihove agresivnosti, arogantnosti, koruptivnosti …

- Stališče, da bo zadevo rešil dober projekt ali konservatorski načrt. Napačna konservatorska odloči tev ostane napačna za vedno!

- Stališče, da moramo popuščati, ker smo cokla v razvoju, npr. pri oživljanju naselbinske dediščine. S takim stališčem bi do sedaj izgubili večino spomenikov in ne bi imeli več kaj varovati. Naš prispevek je lahko le korektno in strokovno obnavljanje, ki je osnova za oživljanje naselbinske dediščine. Z oživljanjem, v pravem pomenu besede, se ukvarjajo številne druge inštitucije.

- Stališče, da je sicer poseg neustrezen, je pa lep, lepši kot prej, da je všečen, da pač ni bilo možno drugače in še bi lahko naštevali. Naj vam zaupam, da tudi mene občasno vznemiri slika majhne cer kvice na Krasu s pleksi streho, namesto s skrlato. Si predstavljate doživetje svetlobe, fresk, presene čenja! Ker pa sem krajinska arhitektka in to ni moje področje, zato podpiram prizadevanja kolegice, ki išče vir za skrle.

- Misliti, da so župani, vaški pomembneži, naši zavezniki. Ne, večinoma nas izrabljajo kot investicijo za naslednji mandat.

- Razmišljati o reverzibilnosti novih interpolacijskih posegov. Avtentičnost je eno izmed prvih in naj pomembnejših meril vrednotenja v službi varstva kulturne dediščine. Kljub neskončnim možnostim tehnologij potujemo in si ogledujemo avtentične objekte kulturne dediščine, na avtentičnih lokaci jah, v avtentičnih ambientih, se dotikamo avtentičnih materialov, predmetov in objektov, izdelanih z znanji in rokami, ki jih že dolgo ni. To je vznemirljiv čar kulturne dediščine, ki čustva doživljanja pre buja revnim in bogatim, več in manj izobraženim. Konservatorji skrbimo za kontinuiteto tega čara, ki je predmet našega dela in je naš privilegij. Kultura ni življenjsko pomembna, je pa potrebna, da živimo in preživimo, zlasti danes, ko je potrebno vzdrževati svojo normalnost. Znanja in tehnologij je danes toliko, da je vse lahko reverzibilno. A je potem še avtentično? Ali se splača odpotovati na drugi konec sveta, da bi videli reverzibilno, dosledno poustvarjeno, kaj, kulturno dediščino? Čudo tehnike, ki zna poustvariti patino, starost, menda tudi duha. Kulturni turizem se danes med drugim obravnava kot pomembna in donosno gospodarska dejavnost, ki zlasti sloni na zgoraj navedenem.

Posegi v kulturno dediščino morajo biti strokovno utemeljeni in vedno v dialogu s stanjem, zaradi katerega je objekt odgovorni konservator zavaroval, razglasil! Če poseg ni v dialogu z zavarovanjem, je nesprejemljiv! Konservatorji moramo delati predvsem v skladu z varstvenimi načeli, zato smo tudi plačani! Najvišje ovrednotena kulturna dediščina ne bi smela biti poligon interpolacij, ampak samo pred met konservatorstva in restavratorstva, razen seveda najnujnejših infrastrukturnih potreb za preživetje. Vse drugo pa je možno izvajati na ostali, nižje ovrednoteni dediščini. Čemu nam sicer služijo različni varstveni statusi?

Predvsem pa obstajajo drugi poklici in dejavnosti, ki znajo bolje kot mi delati lepo, po naročilu, po željah investitorjev, po modi … Kič historizirajočih posegov, neprimernost neštetih prilagajanj in ugajanj niso v naši domeni. Služba varstva kulturne dediščine ima tudi učno-vzgojno vlogo, zato ne sme lagati. Vsa zavajanja pri varstvu kulturne dediščine so nesprejemljiva.

Nujna posodobitev razglasitvenih aktov

Posodobitev že razglašenih spomenikov je problem,1 kateremu bi mo rala tako državna služba kot tudi konservatorji posvetiti vso svojo stro kovno pozornost. V skladu z veljavnim ZVKD-1, ki je pričel veljati v letu 2008, je odstopanje od prejšnjega najbolj občutno v dveh ravneh: v zahtevi po določitvi varstvenega režima v konkretnejši obliki in v različni razporeditvi nepremične kulturne dediščine. Problem je toliko večji, še posebej zato, ker smo konservatorji v prejšnjem letu poglobljeno obravnavali in oblikovali v posebni delovni skupini merila in kriterije za vrednotenje nepremične kulturne dediščine (v nadalje vanju NKD), saj smo bili mnenja, da je nujno na podlagi izdelanih kriterijev pregledati tako vse vpise enot v Register kulturne dediščine kot tudi že razglašene spomenike. Srž problema predstavljajo raz glašeni spomeniki, ki imajo režim varovanja nejasno postavljen, ker je premalo konkretiziran in dovo ljuje različne interpretacije. Žal je večina razglasitev v zadnjih tridesetih letih takšnih, kjer ni jasnega režima varovanja, akt razglasitve pa je večinoma pravna podlaga za odločanje pri izdajanju kulturno varstvenih pogojev in soglasij za poseganje vanje. ZVKD-1 daje možnost rešitve tega problema, ki pa je zaradi 132. in 134. člena ZVKD-1 le začasna.2 Tretji odstavek 134. člena ZVKD-1 določa časovno omejitev uporabe navedene možnosti, ne daje pa rešitev, kako se režim varovanja uskladi z veljavnim zakonom. Problem, ki nima zakonsko urejene rešitve, je za službo in njeno delovanje ključnega pome na. Posledica je neuspešna zaščita kulturnih spomenikov; v še večji problem pa se spremeni takrat, ko zaradi uporabe v praksi pride do različnih pogledov in interpretacij med konservatorskimi strokami službe in v posameznih upravnih enotah. Številni problematični primeri kažejo, da spretni investitorji in njihovi odvetniki znajo notranja nesoglasja službe dobro izkoristiti za svoje interese, s katerimi žal najpogosteje škodijo spomenikom.

Večina kulturnih spomenikov lokalnega pomena v Sloveniji je bila razglašena na podlagi Zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine iz leta 1981, ki pa je zelo skopo obravnaval obvezen vsebinski del predloga za razglasitev nepremičnega spomenika.3 Tedaj so bile razglasitve nepremičnih spomenikov oprte na varstvene režime, ki so izhajali iz jugoslovanske sistemizacije in klasifikacije, ki so ju v Slove niji sprejeli na kolegiju spomeniškovarstvenih delavcev vseh zavodov, strokovnjakov SAZU in Univerze ter objavili v Varstvu spomenikov 4 Poenostavljeno povedano, gre za zastarelo klasifikacijo nepremične kulturne dediščine, ki je glede na varstveni režim razvrščena v štiri skupine. Za nepremične kulturne spomenike sta bila primerna le varstveni režim I. in II. stopnje. Vsak režim za nepremične spomenike, pa naj bodo to območja ali posamezni spomeniki, imajo le tri alineje, ki se glede na I. in II. stopnjo varstve nega režima bistveno ne razlikujejo. Uporabljeni so izrazi, kot so celota, neokrnjenost in izvirnost, ki se jih lahko interpretira iz različnih pogledov, odvisno od tega, kako jih razume služba in kako investitor ali lastnik. Nepremični spomeniki nimajo konkretiziranih varstvenih režimov, zato so slaba pravna podlaga za posege v spomenike, saj v praksi predstavlja tak način strokovno oviro. Na območnih enotah se sre čujemo s posledicami, saj je v novi zakonodaji zahtevan varstveni režim, ga je treba konkretneje določiti, zato da je jasno, katere so varovane vrednote spomenika. Zaradi nekonkretiziranega režima varovanja pride do različnih strokovnih interpretacij in mnenj, ki jih ni mogoče poenotiti znotraj strokovne službe.

1 Veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list Republike Slovenije, št. 16/2008; v nadaljevanju: ZVKD-1) od 12. do 16. člena obravnava razglasitev spomenikov, za katero pripravi predloge ZVKDS na podlagi lastne pobude ali katerega drugega. Postopek razglasitve je podrobno obrazložen tako z določenimi načini kot tudi vsebinsko, kar je bistvena razlika od predhodnih zahtev razglasitve po starejši zakonodaji.

2 V prvem odstavku je NKD razdeljena v štiri zvrsti: posamezne in naselbinske spomenike, arheološka najdišča ter kulturno kraji no, za katere so predpisani konkretnejši varstveni režimi.

3 Uradni list Socialistične Republike Slovenije, št. 1/1981 obravnava razglasitev nepremičnega spomenika od 15. do 24. člena.

4 Varstvo spomenikov, XIII-XIV, 1968–1969, str. 281–282.

Posledica neenotnosti službe, ki se kaže navzven, ne prispeva k ugledu in zaupanju v službo, predvsem to občutijo lastniki kulturne dediščine in investitorji.

Drugo pomanjkljivost razglasitev iz preteklih desetletij predstavlja razvrščanje NKD, saj se z novo zakonodajo s Pravilnikom o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (v nadaljevanju Pravilnik)5 uveljavi še drugačen način razvrstitve nepremične kulturne dediščine na posamezne zvrsti,6 ki imajo podrobneje določene varstvene režime, ki so ključni za njihovo varovanje. Zato je te varstvene režime smiselno uvrstiti v sistem razglasitve. V zakonu iz leta 1981 je bila nepremična kulturna dediščina v 2. členu razdeljena na znanstvene kategorije, ki sestavljajo konservatorsko stroko: zgodovinsko, arheolo ško, umetnostnozgodovinsko in etnološko. Zaradi navedenih anomalij zakonodaje, ki niso le tehnične narave, temveč gre za povsem drugačen pristop delitve in tudi za vsebinske spremembe, je v bistvenih postavkah novo razvrščanje vezano prav na konkretizacijo varstvenih režimov.

Po sedmih letih, odkar je stopil v veljavo nov zakon, ugotavljamo, da predstavlja zdajšnja varstvena zakonodaja s podrobnejšim predlogom za razglasitev bistveno boljše izhodišče za varovanje kulturne dediščine. Žal pa je zakonodaja pomanjkljiva, ker pozna le postopek razglasitve, ne daje pa možnosti posodobitve (ali novelacije) že razglašenih spomenikov v skladu z zakonskimi določili; predvsem gre za segment razvrstitve NKD in varstvenih režimov, ki bi morali biti jasnejši in bolj razumljivi tako stroki kot tudi lastnikom in investitorjem. Pri načinu razglasitve lokalnih spomenikov, ki ga določa zakonodaja, smo odvisni od lokalne skupnosti, ki pogosto ne vidi navedenih problemov in je zadovoljna z obstoječim stanjem. Z novelacijo že razglašenih spomenikov bi bilo treba natančno določiti sestavo strokovnih podlag za razglasitev (smernice, elaborat ali kaj drugega), odpraviti vse zdajšnje napake v razglasitvah, predvsem pa natančneje opredeliti vsebinske pojme, kot so navajanje varovanih vrednot kulturne dediš čine in z njimi povezani varstvenimi režimi, ki jih le okvirno določa Pravilnik kot podzakonski akt.

ZVKD-1 natančno določa obvezno vsebino razglasitvenih predlogov posameznih nepremičnih kul turnih spomenikov.7 Pomen varstvenega režima je podrobneje opredeljen in kot najpomembnejši in štrument, ki določa ukrepe za izvedbo varstva.8 Strokovna utemeljitev vrednot spomenika v predlogu za razglasitev, varovanje njegovega pripadajočega prostora z določitvijo vplivnega območja, konkretizaci ja varstvenega režima ter zahteva javne dostopnosti in upravljanja spomenika predstavljajo zagotovo uspešnejše ohranjanje spomenikov. Vse to določa nova varstvena zakonodaja, zato je smiselno, da se vse razpoložljive možnosti boljšega varovanja v praksi tudi udejanjijo.

Žal pa je zdaj veljavni zakon v praksi precej manj uporaben, saj kljub temeljitim vsebinskim spremem bam v nedorečenih postopkih ne omogoča posodobitev že razglašenih spomenikov oziroma ne daje nobene možnosti, da bi se omogočilo enostavnejšo pot za dopolnitev v skladu z zakonskimi zahtevami. Pregled registrirane nepremične kulturne dediščine9 in razglašenih spomenikov zagotovo pomeni za konservatorje na območnih enotah veliko dela, vendar gre za temeljno delo ZVKDS. Ker se konser vatorska stroka kot tudi služba posodabljata in razvijata v skladu s časom, bi bile zagotovo novelirane razglasitve boljša pravna podlaga službe in posledično s tem tudi usmeritev za varovanje. Smiselno bi bilo, da dopolnitev zakona s postopkom novelacije razglasitev pripravi pravna služba ZVKDS v sodelo vanju z območnimi enotami.

5 Uradni list Republike Slovenije, št. 102/2010.

6 Pravilnik v 3. členu določa naslednje zvrsti NKD: arheološka najdišča, stavbe, parke in vrtove, stavbe s parki in vrtovi, spominske objekte in kraje, druge objekte in naprave, naselja in njihove dele, kulturno krajino ter ostalo.

7 ZVKD-1 v 13. členu predpisuje postopek razglasitve glede na raven spomenika (državni in lokalni), vsebinsko določa obseg akta o razglasitvi v drugem odstavku in nujne posledice razglasitve z vpisom v zemljiško knjigo.

8 ZVKD-1, 39. odstavek 3. člena.

9 ZVKD-1, 34. odstavek 3. člena.

in situ

Zakonodaja in z njo povezani pravilniki, različne mednarodne listine in ostale zavezujoče smernice so v desetletjih organiziranega varstva nepremične kulturne dediščine odgovornim narekovale odlo čitve o obveznosti prezentacije ohranjenih arheoloških in/ali arhitekturnih ostalin in situ 1 Vendar pa so bile v praksi izvedene prezentacije največkrat odvisne od osebnega angažmaja posameznikov, npr. odgovornega konservatorja, kustosa ali arheologa, ne pa rezultat sistemskega, načrtnega in usklajene ga delovanja ustreznih inštitucij, kar ilustrirajo prezentacije »Heminega« plavža v Nomnju,2 Orfejevega spomenika na Ptuju,3 Neviodunum-Drnovo … Običajno je bila izvedba zaščite prezentiranih ostalin odvi sna predvsem od višine razpoložljivih finančnih sredstev in ne toliko od valorizacije in najbolj primerne zaščite (Ajdna nad Potoki pri Žirovnici, Ančnikovo gradišče, Arheološki park Emona v Ljubljani, Mošnje pri Radovljici, Vrhnika …). Toda ogled nekaterih izbranih lokacij je pokazal na še nekaj dodatnih pomanj kljivosti: neurejeno lastniško stanje, lokacija nima urejenega upravljanja ter posledično niti rednega vzdrževanja, muzealizacije ni ali pa je pomanjkljiva, pogosto ni niti usmerjevalnih tabel do lokacije. Takšno stanje pa narekuje vsaj kratko analizo dosedanje prakse varstva tovrstne kulturne dediščine v Sloveniji, ki sta jo v našem primeru vzpodbudila še udeležba na strokovnem posvetu na temo fizične zaščite arheološke dediščine, organiziranega s strani avstrijskega Bundesdenkmalamta (BDA) avgusta 2015 v Mauerbachu, in ogled Arheološkega parka Carnuntum pri Dunaju.

Avstrijske izkušnje

Sprehod po ostalinah rimskega mesta Carnuntum,4 ki je znan predvsem po celovitih rekonstrukcijah nekaterih stavb na originalnih temeljih, je pokazal številne zanimive vidike prezentacije in zaščite arhe oloških ostalin.5 Kot smo ugotovili, lahko rekonstrukcijo smatramo kot velik strokovni izziv. Potrebne so namreč kvalitetne arheološke raziskave ter v fazi interpretacije interdisciplinarno povezovanje s stro kami, kot so geologija, botanika, restavratorstvo … Obenem je zelo pomembno tudi znanje o tedanjem načinu gradnje in izvedbenih obrteh, denimo tesarstva, kamnoseštva, zidarstva … Je pa kakovostno izvedena rekonstrukcija lahko še izjemen didaktični pripomoček. V Carnuntumu poleg rekonstrukcij uporabljajo še klasično ohranitev oziroma prezentacijo ostankov zidov brez dodanih nadgradenj.6 Rav no prava kombinacija predstavitve originalnih ostalin ter rekonstrukcij s spremljajočo muzealizacijo je očitno pravi recept, ki zelo ustreza laični javnosti, saj se lahko pohvalijo z izjemnim obiskom. Letno namreč naštejejo kar okoli pol milijona radovednežev.

Konkretnejša problematika znotraj teme, o kateri govorimo, se je izluščila na posvetu, ki ga je 20. av gusta v kartuziji v Mauerbachu organiziral oddelek za arheologijo BDA pod vodstvom Bernharda Heber ta. Vsa predavanja avstrijskih in nemških kolegov so bila posvečena zaščiti in prezentaciji arheoloških

1 Zakon o varstvu kulturne dediščine – ZVKDS-1 (Uradni list Republike Slovenije, št. 16/08); Pravilnik o arheoloških raziskavah (Uradni list Republike Slovenije, št. 3/2013); Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine, t. i. Malteške konvencije (Uradni list Republike Slovenije, št. 24/1999); razne listine ICOMOS-a in podobno.

2 SMoleJ, Najstarejša livarna železa na Slovenskem, str. 54–57.

3 curk, Ptuj, Orfejev spomenik, str. 198, 199.

4 Ogled najdišča je bil opravljen pod vodstvom arheologinje dr. Marion Grossmann.

5 Pregledno delo o zaščiti in rekonstrukciji arheoloških ostalin: Müller, otten, WulF rHeiDt (ur.), Schutzbauten und Rekonstruktio nen in der Archäologie. Von der Ausgrabung zur Präsentation.

6 Izvedba celostnih rekonstrukcij v Carnuntumu je možna ravno zaradi velikosti arheološkega parka, saj jo lahko povezujejo s klasično ohranitvijo.

Problematika zaščite prezentiranih arheoloških ostalin

ostalin. Najprej je potrebno izpostaviti predavanje Bernda Euler-Rolleja, strokovnega direktorja BDA in enega od ključnih članov delovne skupine, ki je v letu 2014 pripravila delo Standards der Baudenkmalpfle ge. 7 Predstavil je standarde, navodila (Leitfaden) in smernice (Richtlinien) Bundesdenkmalamt-a, zgodo vino konservatorstva od 19. stoletja dalje s predstavitvijo današnje situacije ter vzpostavitev ustrezne strokovne terminologije.

Predvsem za arheološko-konservatorsko stroko je bilo zanimivo predavanje Thomasa Marcherja o zaščiti grobišča Vomp (tu naj bi bilo zgrajeno parkirišče). Predstavljen je bil koncept zaščite, in sicer več možnosti zasutja, ki vključuje tudi uporabo geotekstila. Večina predavateljev je predstavila razne zaščite ostalin na območju Avstrije, tako v obliki posebnih zaščitnih stavb kot tudi v obliki drugih reši tev. Walter Hauser je predaval o zaščiti lokacij z ohranjenimi arhitekturnimi ostalinami. Franz Glaser je v predstavitev zaščitnih objektov na prostoru Alpe Adria vključil tudi nekaj znanih lokacij iz Slovenije (1. in 2. mitrej na Ptuju, Tonovcov grad pri Kobaridu). Christoph Blesl in Stephanie Haas sta med drugim opo zorila na uporabo primerne terminologije ter delitev glede na vrsto zaščite. Johannes Poll je predstavil izzive in rešitve pri novih projektih izgradnje zaščitnih stavb na severnem Tirolskem, Michaela Kronber ger in Manuela Legen-Preissl pa zaščito Virgilijeve kapele na Dunaju. Christian Jabornegg je na primeru zaščitnega objekta na lokaciji Stift Altenburg prikazal zaščito starejših gradbenih faz znotraj historične stavbe. Beatrix Hoche-Donaubauer pa je govorila o arhitekturnih kriterijih za varstvene ukrepe na ar heoloških najdiščih. Razmere oziroma zaščitne stavbe na območju limesa v Nemčiji sta predstavila Jürgen Obmann in Renate Schiwall ter obenem opozorila na določene težave, kot so na primer pokanje pri steklenih površinah.8

7

8

Publikacija je brezplačno dostopna na spletni strani: http://www.bda.at/documents/890637022.pdf

Rezultati oziroma prispevki s posveta v Mauerbachu bodo predvidoma objavljeni v letošnjem ali prihodnjem letu.

Ostanki cerkve srednjeveškega Gutenwertha (Otok pri Dobravi), zaščiteni z dvokapno slamnato streho Foto: Robert Peskar

Kombinacija rekonstrukcije in klasične prezentacije ostalin rimskega Carnuntuma Foto: Robert Peskar

Prezentirane ostaline pristanišča antičnega Neviodunuma, danes Drnovo Foto: Judita Lux

Prezentirane ostaline rimskr utrdbr na Vrhniki (Nauportus) Foto: Judita Lux

Simonov zaliv v Izoli in slovenska praksa

V Mauerbachu so bili predstavljeni številni primeri, pri čemer je bilo zelo pomembno posredovanje opozoril na težave ali probleme, ki se pojavljajo pri zaščiti arheoloških ali arhitekturnih ostalin. V Slo veniji je prezentiranih in zaščitenih arheoloških ostalin relativno malo, velika večina je bila izvedena še v prejšnjem stoletju. Zato je bil toliko bolj zanimiv ogled lokacije rimske vile avgusta 2015 v Izoli, kjer poteka projekt »AS – Arheologija za vse. Oživljanje arheološkega parka Simonov zaliv«.9 Univerza na Primorskem, vodilni partner in obenem upravljavec rimske vile, je pridobila sredstva iz Programa Finančnega mehanizma EGP 2009–2014. Arheološki park obsega zgodnjerimsko obrežno na selbino z največjim pristaniščem tega dela Istre in rezidencialno rimsko vilo z mozaiki ter ostalo notranjo opremo, ki ima od leta 1999 status spomenika državnega pomena.10 Vsebino projekta AS nam je predsta vila Mateja Ravnik, asistentka na Univerzi na Primorskem. Gre za šest delovnih sklopov, ki jih bodo izvedli do sredine leta 2016. Učinki projekta bodo morali biti vidni še pet let po njegovem zaključku. Glavni cilji projekta so vzpostavitev interpretativnega centra v parku, konservirani in prezentirani ostanki vile in mo zaikov, vzpostavitev prvega podvodnega arheološkega parka, inovativne digitalne in interaktivne rešitve za povečanje izkustvenih doživljajev obiskovalcev ter vključitev parka v kulturno in turistično ponudbo. V letu 2015 so zabeležili preko 5000 obiskov, glede na bližino plaže in turističnih infrastruktur pa so lahko cilji neprimerno višji in bi z relativno malo truda dosegali tudi nekaj 10.000 obiskovalcev letno. V okviru projekta Univerze na Primorskem poteka tudi restavriranje mozaikov, kar nam je predstavila Martina Lesar Kikelj iz Restavratorskega centra ZVKDS. Gre za dva sklopa mozaikov. Del, ki je bil sicer restavriran že leta 2010 v sklopu projekta PArSJAd, Arheološki parki severnega Jadrana, bo ponovno restavriran in situ, saj se je v nekaj letih obarval, poškodovano pa je tudi vezivo med kockami zaradi invazivnega rastja na lokaciji. V drugem delu vile, v katerem je v času našega obiska potekalo odkriva nje celotnega večbarvnega mozaika (del je bil izkopan v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in nato ponovno zasut), pa bo mozaični tlak v več kosih dvignjen in prenesen v Restavratorski center ZVKDS, kjer ga bodo restavrirali.

9 http://www.zrs.upr.si/novice/2015/projekt-as-arheologija-za-vse-ozivljanje-arheoloskega-parka-simonov-za liv-1845?type=arhiv (12. februar 2016).

10 Uradni list Republike Slovenije, št. 81/1999.

Carnuntum, predstavitev rimske hiše, od ostankov zidov do rekonstrukcije Foto: Robert Peskar

Carnuntum (Petronell pri Dunaju), prikaz rimskega sistema centralnega talnega ogrevanja v javnih termah Foto: Robert Peskar

Namen ogleda izvajanja projekta AS je bil seznanitev z vsebino ter cilji projekta, postopki restavri ranja in konserviranja mozaikov ter predstavitev bodoče zaščite prezentiranih ostalin. Zanimivo je, da so se odločili za t. i. jadrno zaščito, ki je sicer v stroki znana kot začasna rešitev. To pomeni, da jo bo potrebno v roku petih ali šestih let zamenjati, zato se poraja dvom o ustreznosti te odločitve. Podobno presenečenje predstavlja tudi predvidena uporaba kortena pri izgradnji bližnjega interpretativnega cen tra, saj je ta material v tem okolju popoln tujek.

Zaključek

Kot je razvidno iz konkretnega primera, ZVKDS nima strateške usmeritve za prezentacije in zaščito ohranjenih arheoloških ostalin in situ, temveč največje breme odločitev ali le odobritev že izbranih reši tev nosi »odgovorni konservator«. Za vnaprej bi veljalo razmisliti, da se v podobnih primerih obudi pra ksa ustanovitve neke vrste komisij ali delovnih skupin, ki bi morale biti operativne že v fazi pripravljanja projekta ter sestavljene iz konservatorja arheologa, restavratorja, arhitekta, upravljavca … Na tak način bi razbremenili posameznika in odločitve že v samem začetku pretehtali z več plati. Izvedbe namreč spremljajo ne le konservatorja, temveč tudi celotno inštitucijo, to je ZVKDS, lokalno in širše regionalno okolje ter ne nazadnje tudi vse tiste stroke oziroma strokovnjake, ki morajo pri tovrstnih delih sodelovati z roko v roki skozi daljše časovno obdobje.

Literatura:

curk, iva, Ptuj, Orfejev spomenik, v: Sto zgodb arheoloških spomenikov v Sloveniji, Ljubljana 1995, str. 198−199.

Müller, Martin & otten, tHoMaS & WulF rHeiDt, ulrike (ur.): Schutzbauten und Rekonstruktionen in der Archäologie. Von der Ausgrabung zur Präsentation. Xantener Berichte 19, Mainz am Rhein 2011.

SMoleJ, Slavko, Najstarejša livarna železa na Slovenskem, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1, št. 1, 1953, str. 54–57.

Ostanki mozaika rimske vile v Simonovem zalivu v Izoli

Foto: Robert Peskar

Sonja Ana Hoyer

Prenovljene domačije v Krajinskem parku Goričko

v Prekmurju

Namen tega zapisa je predstaviti različne vrste prenov zapuščenih domačij na območju Krajinskega parka Goričko v Prekmurju. Zadnje čase prihaja na Goričko vedno več tujcev, ki po vzoru sosednjega Gradiščanskega v Avstriji prenavljajo kupljene zapuščene kmečke domačije za svoja počitniška bivališ ča ali turistične namene. Pred leti so tja prihajali Angleži z izrazitimi komercialnimi nameni, v zadnjem času pa nas po zahodni strani Goričkega ob avstrijski meji na območju Krajinskega parka Goričko pre senečajo prenove starih domačij v raznih oblikah: od rekonstrukcij klasičnih, s slamo kritih prekmurskih hiš v Rogaševcih, Vadarcih in pri Gradu, preko številnih predimenzioniranih »kvadratastih« hiš in pred mestnih stanovanjskih stavb, do tako imenovanih kreativnih prenov, ki ohranjajo strukturo prekmurske hiše in sodobno interpretirajo njene značilne prostore in stavbne elemente, kot na primer v Fikšincih in pri Gradu.

To je, pogojno rečeno, manj razvit del Slovenije. Prekmurje je bilo šele po prvi svetovni vojni priklju čeno k matični domovini in šele leta 1924 z železnico povezano z osrčjem Slovenije, kajti madžarsko -avstrijska meja je panonske Slovence mnoga stoletja ločevala od matične domovine. Prekmurje je zelo tipičen del zahodnega obrobja Panonske nižine. Delimo ga v dva osnovna krajinska pasova: na Goričko in Prekmursko ravnino. Za razliko od zemlje na ravnicah ob reki Muri je gorička zemlja zelo erodirana in malo rodovitna. Prekmurje je po svoji subpanonski legi in razgibanem reliefu izrazito prehodno ozemlje. Tu so se križali številni gospodarski, kulturni, verski, jezikovni in politični vplivi.

Na severnem delu te pokrajine, ob tromeji Slovenije, Avstrije in Madžarske, je bil leta 2003 ustano vljen Krajinski park Goričko, vključen v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Je del trideželnega naravnega parka, ki ga sestavljata še narodni park Örsëg na Madžarskem in naravni park Raab v Avstriji. Domačini na Goričkem so lahko samozavestni in ponosni, da so ohranili tako pristno naravo, saj druga če Goričko ne bi bilo uvrščeno v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Verjetno je prav odmaknje nost Goričkega od sodobnih gospodarskih tokov omogočila ohranitev njegove nedotakljivosti.

Na Goričkem skoraj ni strnjenih naselij. V razgibanem gričevnatem svetu so domačije »razmetane« v obliki manjših zaselkov. Za to pokrajino so značilna razložena naselja s hišami v obliki ključa, to je pra vega kota ali črke L, ki so pokrite s slamo. Med krakoma je dvorišče z brajdo, vodnjakom na kolo in psom na verigi, drseči na žici. Okrog hiše je visokodebelni travnati sadovnjak z ograjenim vrtom (ograd ali

Hiša Grad 85, ohranjena v »kumes spodbita« prekmurska hiša Foto: Sonja Ana Hoyer

Hiša Grad 86 po prenovi Foto: Sonja Ana Hoyer

ograček). Visoko drevje slamnato streho varuje pred vetrom in strelo. Pri prekmurski hiši so zanimivi: še danes aktualna poimenovanja posameznih prostorov, stavbno gradivo in konstrukcije, sestav ostrešja in drugi značilni deli prekmurskega kmečkega doma. Na primer: podstin (pokrit prostor okoli hiše; tla so tlakovana in imajo lesen rob), svisle ali zatrep (trikotni del ostrešja na čelu stavbe), pojeta (odprt prostor, ki sprednji del hiše povezuje z zadnjim), razdelitev prostorov v notranjščini in gospodarsko poslopje, ki je v prekmurski vernikularni hiši združeno z bivalnim delom hiše. Prenovljene stavbe pri Gradu upoštevajo vse te temeljne značilnosti na različnih stopnjah ohranje nosti njihovih materialov in ob preinterpretiranem razumevanju posameznih funkcij prekmurske hiše in njenih prostorov.

Do prenovljenih stavb št. 85, 86 in 81 pri Gradu, tik pred slovensko-avstrijsko mejo, pridemo iz središ ča naselja Grad mimo Vulkanije po zavitih gričevnatih poteh skozi goričanske gozdove. Že prvi pogled na prenovljene stavbe nas v konservatorskem smislu pritegne, ker se zdi, kakor da je vse staro klasič no obnovljeno: na novo ometane zidane fasade, nove strehe, skratka tri obnovljene prekmurske hiše, zidane v ključu. Za zelenim pušpanom in značilno plezajočo rdečo vrtnico se razprostira dvorišče med zalomljenima fasadama. Takoj razumemo pravi vzrok vznemirljivega navdušenja, ki ga vzbuja kreativna konservatorska prenova.

Kako je arhitektka Tanja Rainer Kogler navkljub spremenjeni funkciji treh domačij razumela prekmur sko goričansko hišo? Čeprav zatečenega stanja pred prenovo ne poznamo povsem natančno, nas že pogled na zaselek treh prenovljenih hiš Dunajčanov navkljub novi interpretaciji zunanjščine dvoriščnih in stranskih fasad navdušuje, saj prenova deluje prepoznavno prekmursko.

Med tremi prenovljenimi stavbami je centralna (Grad 86) namenjena bivanju, hiša v sosedstvu (Grad 85) gostom in hiša pod cesto (Grad 81) ateljeju kiparja Petra Koglerja. Arhitektka je pri prenovi bivalne hiše ohranila postavitev v obliki črke L, tlorisni in višinski gabarit, porušila pa je zalomljeni go spodarski del. Ohranila je isti naklon strešine z motivom podstina − na novo interpretiranega prostora

Novogradnja stanovanjske hiše v sodobnih oblikah Foto: Sonja Ana Hoyer

Dvorišče stanovanjske hiše Fikšinci 10 Foto: Sonja Ana Hoyer

Hiša Rogaševci 64, Hrvatova domačija po obnovi Foto: Sonja Ana Hoyer

Hiša Fikšinci 10 Foto: Sonja Ana Hoyer

Fikšinci 10, počitniška hiša v obliki kontejnerja z ogledali Foto: Sonja Ana Hoyer

Grad, novogradnja stanovanjske hiše s stensko sliko z motivom stare hiše Foto: Sonja Ana Hoyer

pod podaljšanimi tramovi ostrešja. Zanimiv je tudi na novo razumljen prostor prekmurske hiše, imeno van pojeta – prostor, ki je v prekmurski hiši na akel ali ključ (ali L ali pravi kot) sprednji del anonimne kmečke hiše povezoval z zadnjim delom. Tu je prostor na novo interpretiran z velikimi zastekljenimi odprtinami na prednji in zadnji steni fasade; te odprtine ne pomenijo samo klasične povezave prednje ga in zadnjega dela stavbe, ampak v novi interpretaciji ponujajo tudi razgledišča »skozi« hišo. V značil nem strešnem trikotnem zaključku, imenovanem svisle, je zastekljena stena, ki se odpira na teraso, ki jo nosijo leseni stebri, podobno kot nosijo podaljšano streho nad podstinom.

Podstin ima več razvojnih stopenj. Ostrešje so podaljšali v kap ali »zastrž«, pod njim pa je med steno in dvoriščem nastal širok hodnik − podstin (iz predloga pod + stena). Goričanci ta prostor imenujejo trnac (to ime se uporablja največkrat za že ograjeni hodnik). Tu sušijo perilo, koruzo, prislanjajo lestev, ki vodi na podstrešje, tu domači posedajo, se igrajo otroci itd. V prenovljeni hiši je to družabni prostor za posedanje, obedovanje in podobno.

Prekmurski domovi na Goričkem so grajeni iz lesa, glinene opeke, pa tudi iz peščenjaka ter apnenca. Značilnosti originalne, v »kumes spodbite« hiše, kjer v »kumes spodbijajo« vertikalne tramove kot polnila, so ohranjene pri obnovljeni stavbi za goste (Grad 85); spodnja hiša (št. 81), namenjena ateljeju in gra jena v ključu z vidnimi sledovi originalne zidave na fasadi, pa ima na dvoriščni strani lesen podstin in v travnatem sadovnjaku majhen leseni bazen, ki ga lahko razumemo tudi kot panonski vodnjak.

Revitalizacijo treh starih domačij arhitektke Rainer in kiparja Koglerja v zaselku pri Gradu, dve uri vožnje z avtomobilom od Dunaja, za pobeg iz mesta v umirjeno pokrajino, lahko označimo kot klasičen primer uspešne prenove stavb s predelano notranjščino in ohranjeno, a na novo interpreti rano zunanjščino.

Prenova zapuščenih kmetij na Goričkem je nedvomno ena od temeljnih nalog za oživitev te prekmur ske pokrajine. Kateri naj bi bili pravi motivi oživitve in pravilne izrabe te slikovite pokrajine? Prava smer so že sedanje ekološke kmetije in primeri kmečkega turizma v rekonstruiranih prekmurskih domačijah, kot so na primer Hrvatova domačija v Rogaševcih ter Džabuka in Gruška pri Gradu. Ohranjena pristna narava s čistim okoljem je gotovo vrednota za tiste, ki cenijo ta prostor, odprt v Evropo. Prav to dejstvo vabi v te kraje vedno več tujcev. Če smo pred leti tu zaznavali pravo invazijo Angležev, za katerimi težko najdemo zgledno obnovljeno domačijo, danes srečujemo vedno več Avstrijcev, ki se lotevajo prenov prekmurskih domačij. Med takimi po uspešnem arhitekturnem preoblikovanju – revitalizaciji izstopajo prav stavbe s številkami 86, 85 in 81 v zaselku pri Gradu, ki sta jih obnovila arhitektka Tanja Rainer in kipar Peter Kogler.

Literatura:

Maučec, MatiJa, Kmečka hiša in njena funkcija v Prekmurju, v: Etnografija Pomurja I, Murska Sobota 1967, str. 9−42. ŠarF, Fanči: Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu: razstava: vodnik po razstavi, Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1971. Juvanec, Borut : Arhitektura Slovenije, 2, Severovzhod, Ljubljana 2010.

Ptuj, cerkev dominikanskega samostana, delno zazidano okno v južni steni ladje iz 14. stoletja z vidnimi ostanki origi nalne obrobe iz zglajenega apnenega ometa ter stereotipen »gotski« zalikan omet iz leta 2007 Foto: Robert Peskar

Robert Peskar

O apnu in apneni tehnologiji pri obnovah kulturne dediščine

Konservatorji se znotraj spomeniškovarstvenih nalog nenehno srečujemo z uporabo apna in apnene tehnologije, sprva v kontekstu proučevanja kulturne dediščine, takoj za tem pa tudi v kontekstu njene obnove. Zato ne bo odveč, če na podlagi naših izkušenj z izbranimi primeri na kratko prikažemo neka tere temeljne posebnosti pri uporabi apnene tehnologije, ki je za pojavnost kulturne dediščine oziroma spomenikov v večini primerov nenadomestljiva. Obenem bomo opozorili na nekatere tipične probleme in napake, ki se pri tem pojavljajo.1 Seveda pa je že uvodu potrebno poudariti, da so apnene tehnologi je bistveno bolj kompleksna tematika, kot jo bo mogoče predstaviti v tem kratkem sestavku. Namreč različne vrste apna, različne okoliščine in različni cilji v izraznosti spomenikov so pogosto narekovali različne, včasih le malenkostne modifikacije tega izjemnega veziva, ki so bile v naših in sosednjih deže lah na visoki obrtniški stopnji. Danes tega znanja večinoma ni več, zato je že prepoznavanje originalnih tehnologij in njihovih posebnosti velik problem.

Na splošno je znano, da je pri obnovah kulturnih spomenikov navadno največja pozornost usmerjena v njihove zidane strukture, zidove, katerih zunanji videz je rezultat oblikovnih hotenj posameznih obdo bij. Zato so izvirni materiali, tehnologija, razno okrasje, barve in struktura bistveni elementi spomenikov, ki so za njihovo dojemanje in razumevanje ključnega pomena. S tem pa so določeni glavni cilji obnov. Vse do konca 19. stoletja in pogosto še kasneje so bile zidane strukture z ometi rezultat zidave z apnom kot vezivom. Apnena tehnologija pa zaradi svojih gradbeno fizikalnih in kemijskih lastnosti pri obnovah oziroma gradbenih popravilih narekuje predvsem kontinuiteto materialov in tehnike. To je v bistvu tudi osnovno miselno oziroma idejno spomeniškovarstveno izhodišče. To izhodišče se sicer lahko spremeni ali »nadgradi« (in se ga pogosto je) seveda zaradi značilnosti posameznih novih materialov in razlik med okoliščinami v obdobju nastanka spomenika in času obnove. Ena od teh okoliščin je na primer pojav kislega dežja, ki je za apno zaradi vsebnosti žvepla uničujoč. Posledično so se začeli namesto apna uporabljati številni nadomestki. Vendar so ti nadomestki običajno preverljivi šele po določenem času, ki je doslej največkrat pokazal, da sta apno in apnena tehnologija še vedno prva upravičena spomeniško varstvena zahteva.

Najprej si poglejmo, s katerimi vrstami apna imamo največkrat opravka.2 Apno dobimo z žganjem apnenca v pečeh na približno 900−1000 stopinjah. S tem dobimo žgano apno, ki ga lahko uporabimo na več načinov. Če žganemu apnu dodamo več kot 33 % vode (tj. minimalna količina za gašenje), do bimo gašeno apno 3 Če žgano apno zmeljemo v prah in mu dodamo minimalno količino vode (33 %) v obliki pare, nastane hidratizirano apno. Za nas pa je zelo zanimivo in pomembno hidravlično apno, ki ga pridobivajo iz apnenca, ki vsebuje okoli 20 % gline in še nekatere druge sestavine (silicijev dioksid, alu minijev silikat). V preteklosti in v sodobni proizvodnji je znanih še več vrst apna, vendar gre v glavnem za modifikacije doslej omenjenih.4 Uporabljajo jih v različne namene, ne samo v gradbeništvu oziroma

1 O apnu in apneni tehnologiji je veliko literature. V seznamu uporabljene literature na koncu prispevka je le nekaj pomembnej ših bibliografskih enot.

2 O samih karakteristikah in lastnostih apna posebej ne bomo govorili. Bi pa vseeno opozorili, da gre za edinstven material, ka terega izjemnost predstavlja t. i. krog preobrazbe apna: CaCO3 se z žganjem preobrazi v CaO, ta z dodajanjem vode postane Ca(OH)2, ki se s karbonizacijo znova povrne v CaCO3.

3 Tehnologija gašenja apna je seveda bolj zapletena, kot se na prvi pogled zdi. Vodo je namreč potrebno dodajati postopoma. Če je vode naenkrat preveč, apno utopimo oziroma proces hidratizacije ni uspešen. Tudi izgradnja same apnenice za hranjenje gašenega apna ni enostavna, saj je najboljši način vkop v ustrezno zemljino in ne betonske različice, saj apno v tem primeru ne more uravnavati vsebnosti vode, ki jo potrebuje.

4 Kvaliteta apna in njegova uporabnost je odvisna od čistosti oziroma količine primesi (na primer magnezijevega dioksida) v apnencu.

arhitekturi. Apno je znano tudi kot prva oblika kemičnega orožja (Angleži so ga uporabili v 18. stoletju), v grški antiki pa je bilo žgano apno sestavina t. i. grškega ognja, ki je bil strah in trepet antičnih vojakov. Ampak to je že druga zgodba. Kar zadeva načine uporabe apna, je za nas zanimivo že žgano (živo) apno. V preteklosti, v srednjem veku, pred tem v rimskem obdobju, so za zidavo navadno uporabljali t. i. živoapneno malto. Postopek izdelave živoapnene malte je v osnovi razmeroma enostaven. Najprej se pripravi kopica iz sedmih delov peska in enega dela žganega apna (razmerje je lahko tudi manjše), pri čemer se apno namesti v sredico kopice, ki se jo polije s tremi deli vode. Tako pripravljena kopica je pripravljena za uporabo že po krajšem času še v fazi gašenja (še vroča): želeno količino odvzamemo iz kopice po segmentih, zmešamo, po pot rebi dodamo vodo ali kakšno pest žganega apna. Uporaba živoapnene malte za zidavo zidov je bila doslej laboratorijsko dokazana za celo vrsto spomenikov. Za ilustracijo naj omenimo ostaline podeželske vile v Mošnjah iz 2. stoletja, ki sicer še čaka na ustrezno prezentacijo in posege, in ostanke protiturškega tabora v Semiču iz zgodnjega 16. stoletja. Ta primer poleg ostalih kaže tudi značilen način zidave zidov v srednjem veku, čeprav je bil v uporabi še dolgo obdobje. Prezentacija ostalin je zanimiva še zaradi tega, ker je izvajalec obnovitvenih del za rekonstrukcijo posameznih delov zidovja uporabil živoapneno malto.

Živoapneno malto pa niso uporabljali samo za zidavo zidov. Pri obnovi cerkve v Močvirju se je izkaza lo, da je bil apneni estrih iz zgodnjega 16. stoletja prav tako izdelan iz živoapnene malte. Laboratorijska analiza je pokazala, da je apno še vedno nekoliko alkalno, kar pomeni, da karbonizacija še poteka in pred stavlja določeno zaščito in rezervo za kemijsko stabilnost. Dalje je bilo ugotovljeno, da je bil površinski del estriha premazan z oljem, ki naj bi estrihu zagotavljal večjo trdnost in estetsko komponento v smislu večje prosojnosti, primerljive z učinkovanjem poliranega marmorja.5 Vse to je bilo pri rekonstrukciji upo števano, pri čemer je veliko vlogo pri pripravi malte odigral kalcijev tartrat, bolj znan kot vinski kamen, ki je kot hidravlični dodatek zagotavljal še nekoliko večjo trdnost. Z ugotovitvijo prisotnosti vinskega kam na so se na nek način potrdile ljudske zgodbice, da so stari mojstri v malto zlivali tudi vino.

Živoapneno malto so v preteklosti uporabljali tudi za omete, čeprav verjetno ne tako pogosto. Načelo ma velja, da živoapnena malta ni tako stabilna kot malta z gašenim apnom, saj ta lahko vsebuje več nepo gašenih delcev apna. Zato je restavratorji danes v tem smislu ne uporabljajo veliko. Kljub temu pa lahko rečemo, da je v posameznih primerih, zlasti na kamnitih zidovih in takrat, ko je omet debelejši, še vedno dobra izbira, saj živoapnena malta nekako otrpne in se bolje sprime s podlago. Eden zadnjih primerov obnove fasadnega ometa z živoapneno malto predstavlja obnova zunanje kapele pri cerkvi sv. Jožefa na Vinjem vrhu pri Beli Cerkvi iz 17. stoletja. Debeloslojni omet je zaradi različnih vzrokov propadel v obsegu okoli 30 % in ta manjkajoči omet je bil nadomeščen z živoapneno malto, izdelano na način, ki smo ga že

5 PeSkar, Cerkev sv. Jurija v Močvirju, str. 46−47.

Shematični prerez sestave tlaka v cerkvi sv. Jurija v Močvirju Risal: Robert Peskar

Kopica pravkar pripravljene živoapnene malte Foto: Damjan Kocjan

omenili. Da ne gre za osamljen primer, še opozorilo na hišo Kocjanovih iz Zagrada pri Škocjanu, kjer so živoapneno malto uporabili tako za pozidavo delno porušenih zidov kot tudi za izdelavo fasade. Za fasadne omete, zlasti tankoslojne, je pri obnovah spomenikov veliko bolj pogosta malta iz gašenega apna. O njeni pripravi in kvaliteti apna na tem mestu ne bomo govorili, saj gre za dobro znana dejstva. Že Vitruvij je v 1. stoletju pred Kristusom opisal, kakšno mora biti pravilno uležano gašeno apno; če pomočite sekiro v apno, se mora dobro apno prijeti sekire, ker je mastno. Bolj nas zanimajo sami ometi. Na sploš no lahko na omete gledamo iz različnih zornih kotov, najprej iz tehnično-funkcionalnega, ko so bili ometi seveda zaščita za zidove, pomembna pa je tudi njihova estetska oziroma likovna vrednost. V starejši arhitekturi je imel omet tudi simbolno oziroma pomensko funkcijo. Vsekakor lahko omet kot koža stavbe (pa tudi stavba brez ometa) s svojim optičnim videzom pripomore k likovnemu izrazu same stavbe. Ometi torej niso zgolj neka zaščita zidov, ki se jo po določenem času zamenja, ampak jih lahko štejemo še kot pomembno likovno-pomensko sestavino ali kot pomemben dokument, ki danes gledalcu marsikaj sporo ča. Seveda so vsi posegi na tem dokumentu odvisni od stopnje ohranjenosti in likovnega izraza, vendar mora že osnovno konservatorsko izhodišče predvideti maksimalno ohranitev originalnih ometov.

Izredno dobro je na primer ohranjen omet na Marijini cerkvi na Muljavi, ki ga lahko datiramo v prvo polovico 15. stoletja. Iz strukture je mogoče razbrati poleg kasnejših obnov še nivoje gradbenih od rov, s tem tudi višino zidarjev, in to, ali je bil levičar ali desničar. Pri tovrstnih primerih ni pomembna samo ohranitev v največji možni meri, temveč tudi dokumentiranje vseh ometov na fasadi. En takšen primer je fasada stolnice v Novem mestu, kjer sta se sledenje

nivojev originalnih ometov in njihovo

Vojnik, cerkev sv. Florjana, rekonstrukcija nas likanih vogelnikov na zunanjščini prezbiterija iz 15. stoletja z značilnim gotskim učinkova njem podlage iz apnene paste

Foto: Robert Peskar

Hiša Kocjanovih v Zagradu pri Škocjanu po obnovi: fasada je bila izdelana z živoapneno malto Foto: Robert Peskar

Muljava, cerkev Marijinega vnebovzetja, južna stena ladje z odlično ohranjenim grobo zglajenim ometom iz zgodnjega 15. stoletja in berljivimi kasnejšimi gradbenimi posegi (zazidana gotska okna, baročne odprtine) Foto: Robert Peskar

Vojnik, cerkev sv. Florjana z vzhodne strani po obnovi fasade prezbiterija in zakristije Foto: Robert Peskar

dokumentiranje izkazala celo kot ključ za razre šitev stavbno-zgodovinske problematike. Fasade z ohranjenimi ometi, kot sta muljavska in no vomeška, narekujejo le po obsegu zelo omejene restavratorske posege, ki upoštevajo predvsem identično tehnologijo z apneno malto enake strukture. Seveda gre v praksi pogosto malo dru gače. Beležimo številne primere, kjer so namesto apnene malte uporabili cementne mešanice. En tak je fasada križnega hodnika dominikanskega samostana na Ptuju, kjer se jasno ločijo cemen tne plombe, izvedene v sedemdesetih in osem desetih letih 20. stoletja, na originalnem ometu iz 15. stoletja. Tu sicer večjih poškodb original nih struktur še ni, zato pa so bolj izrazite v tistih primerih, kjer so cementni ometi debelejši in je parapropustnost zelo nizka, kot to vidimo na ob novljeni fasadi nekdanjega špitala v Škofji Loki.

V tem primeru ne moremo govoriti o ometu, ki bi imel varovalno ali estetsko in pomensko kom ponento. Popolnoma drugače pa je pri poseb nih apnenih tehnikah, kot je sgrafitto. Predvsem apnena tehnologija namreč omogoča tako prefi njene dekorativne izvedbe, ki so tudi tehnološko stabilne. Gre za dvoslojne omete, od katerih je spodnji navadno temnejši. Zgornji je lahko samo v obliki opleska, ki se ga nanese na še vlažni spo dnji omet in nato še vlažnega postrga oziroma spraska v želeni obliki. Za ilustracijo pokažem ob novo fasade zakristije cerkve sv. Florijana v Vojni ku Tu je bil spodnji omet izdelan celo iz gline, na njem pa je apneni omet, enak originalnemu. Tudi Plečnik je večkrat zasnoval fasade v tehniki sgra fitta. Ena teh je hiša v Kamniku, kjer se je izvajalec strogo držal apnene tehnologije in to zelo uspeš no. Med drugim je bil tu poleg apnene malte za izdelavo uničenih ometov uporabljen še apneni cvet (raztopljen kalcijev hidroksid) za utrjevanje starih ometov.

Prav tako zanimiva je izpeljava ometov ozi roma njihov zaključek v partiji vogelnikov in dru gih klesanih stavbnih členov, zlasti portalov in oken s kamnoseško skrbno izdelanimi špaleta mi. Na Primorskem in tudi drugod so bili zlasti v gotiki klesani vogelniki običajno neometani, temveč zgolj prepleskani z apnenimi opleski, pri čemer so se tankoslojni ometi zaključili v ro bovih kamnitih vogelnikov v isti ravnini. Enako ponekod (predvsem na Primorskem) opažamo tudi v baroku, seveda pa je vse odvisno od vrste

Vojnik, cerkev sv. Florjana, detajl vogelnikov zakristije iz glinenega in apnenega ometa Foto: Robert Peskar

Ptuj, omet s premazom iz apnene paste na fasadi dominikanske cerkve iz 14. stoletja Foto: Robert Peskar

gradbenega materiala in načina površinske ob delave. Drugače so se tankoslojni gotski ometi zaključevali ob portalih ali oknih, kjer so bili po gosto poševno porezani nekaj centimetrov pred profilacijo oziroma špaleto, kot to vidimo npr. na dominikanski cerkvi na Ptuju.

Poseben pečat površini ometov dajejo tudi apneni opleski, ki se jih pripravi z redčenjem ga šenega apna. Opleski so nedvomno v prvi vrsti zaščita ometov, po drugi strani pa imajo veliko optično-likovno vrednost. Vse površine, barvane z apnenimi barvami, so praviloma rahlo lisaste, kar jim daje svojevrstni karakter. Sicer so tehni ke in pogoji barvanja z apnenimi opleski in bar vami relativno dobro znani, zato razlaga na tem mestu ni potrebna. Bi pa opozorili na manj zna no (v restavratorstvu manjkrat uporabljeno) po vršinsko obdelavo ometov s t. i. apneno pasto, nemško Kalkschlämme. Gre za apneni oplesk, ki je zgoščen s kamnitim (marmornim) prahom in nekaterimi dodatki (kazein, olje), ki zagotavljajo večjo vodoodbojnost in trdnost. Gre za zelo po gosto tehniko od zgodnjega srednjega veka vse do konca 19. stoletja. En tak primer predstavlja cerkev dominikanskega samostana na Ptuju iz zgodnjega 14. stoletja. Tehniko prepoznamo po zelo izrazitih sledeh potez čopiča. Med obnovlje nimi primeri izstopa fasada prezbiterija cerkve sv. Florijana v Vojniku iz poznega 15. stoletja, kjer je bila na apneni pasti izvedena še delna rekonstrukcija sistema naslikanih vogelnikov z apnenimi barvami. V praksi se seveda namesto apnenih opleskov ali barv uporabljajo različni na domestki. Poleg silikatnih in silikonskih so bile v preteklosti zelo pogoste akrilne barve, a so za radi paranepropustnosti zelo kratkega trajanja. Primer fasade jugovzhodnega poslopja domini kanskega samostana na Ptuju je le eden od šte vilnih primerov, ki kaže tipično luščenje opleska. Za konec nam ostane še nekaj besed o hidravličnem apnu. Od gašenega apna se razlikuje po tem, da za karbonizacijo ne potrebuje zraka, ampak lahko karbonizira že v vodi. Zato je že pri njegovi proizvodnji gašenje precej bolj zapleten postopek. Glede na njegovo glavno posebnost je hidravlično apno zelo primerno za pripravo injek cijskih mas. Glede injektiranja pa moramo pou dariti, da predstavlja za spomeniškovarstvene delavce pravo nočno moro. To še posebej velja za sistematično injektiranje zidov, ki je navadno

Ptuj, fasada dominikanskega samostana, izdelana iz cementne malte in akrilnih premazov Foto: Robert Peskar

potrebno takrat, ko imamo opraviti s statičnimi sanacijami. Kalvarija se začne že z vrtanjem in vstavlja njem cevk, ki se jih navadno vzidava s pomočjo cementnega lepila, kar je seveda narobe, ker je lepilo težko odstranljivo in običajno ostane na zidu, kasneje pa povzroča vidne posledice na ometu. Nekateri izvajalci se znajdejo tako, da namesto apnene malte, ki bi jo za tovrstno vzidavo pričakovali, uporabljajo purpen, ki sicer ne pušča negativnih sledov, kot jih vidimo pri uporabi lepil. Še hujše posledice za apnene zidove povzročajo neustrezne injekcijske mase, zlasti cementne. Poleg kemijske in fizikalne neustreznosti velik problem predstavlja velika količina vode, ki se z injektiranjem vnese v zid. Kakšne posledice lahko utrpijo površine zidov, še posebej tiste, ki so okrašene s freskami, kaže primer obnove cerkve v Soči, kjer so se po sanaciji na površni fresk Toneta Kralja začeli pojavljati plesen, izsoljevanje in rapidno propadanje barvnih plasti. Zato je izbira mase in sistema injektiranja bi stvenega pomena. Vodilni proizvajalec injekcijskih mas Mapei je prav za potrebe sanacije zidov s freska mi razvil posebno maso na osnovi hidravličnega apna, pucolanov in dodatkov, ki preprečujejo pretirano pronicanje vlage v originalne strukture zidov, s čimer so bili preprečeni škodljivi vplivi na poslikave. En tak primer uporabe te mase predstavlja sanacija znamenite Frančiškove cerkve v Assisiju z Giottovimi freskami iz 14. stoletja. Dokaj pogosta je tudi pri nas, kjer je od nedavnega na voljo še Röfixova masa, čeprav žal še vedno prevladujejo cementne. Tak primer je statična sanacija župnijske cerkve v Kranju, kjer se je cementna masa stekala med prvotni gotski omet in omet iz 19. stoletja ter je pri restavriranju notranjščine močno oteževala dela in končno prezentacijo. Hidravlično apno je seveda uporabno tudi za malte. Na slovenskem trgu sta dostopna večinoma dva izdelka hidravličnega apna s standardnim nazivom NHL 3.5 in NHL 5, ki sta primerna za mešanice v običajnem razmerju 1 : 2−4. Za ilustracijo uporabe hidravličnega apna bi lahko navedli več primerov dobre prakse, a bo dovolj če omenimo grad Mokrice, kjer so pred nekaj leti izvedli obnovo fasade. Velik problem je predstavljal spodnji del fasade zaradi izrazite izpostavljenosti meteornim vodam, zato je bilo potrebno določiti ustrezno malto v fugah, ki bo lahko kljubovala vremenu. Izbrana je bila mešanica na ravnega hidravličnega apna (NHL 5), lokalnega agregata in trasa. Hidravlično apno ima nekaj prednosti, pri sušenju se zelo malo krči, bolj je odporno na soli in zmrzal, ima boljšo tlačno trdnost. Zato je fasada mokriškega gradu po nekaj letih še vedno brez napak. Seveda pa imamo tudi drugačne primere. Zvo nik piranske župnijske cerkve je bil že pred desetletji obnovljen, vendar so za obdelavo fug med kamni uporabili cementno malto. Tu se niso držali osnovnega pravila pri tovrstnih obnovah, da mora biti malta

Soča, cerkev sv. Jožefa, plesni na površini fresk Toneta Kralja kot posledica izrazite vlage po injeciranju zidov s cementno maso Foto: Mateja Kavčič

vedno mehkejša od gradbenih elementov, kamna oziroma tokrat lokalnega kremenčevega peščenjaka, ki v našem primeru propada, medtem ko fuge ostajajo. Sorodnih primerov je seveda še veliko. Da so sicer fuge zidanih struktur pomemben element, kažejo nekateri starejši primeri, na primer iz 12. stoletja nekdanja kartuzijanska cerkev v Žičah, vendar s tem že presegamo okvire naše teme.

Literatura:

a SHurSt, JoHn, The Technology and Use of  Hydraulic Lime. http://www.buildingconservation.com/articles/hydraulic/hydraulic.htm (3. november 2015).

a SHurSt, JoHn: Mortars, Plasters and Renders in Conservation. Newcastle upon Tyne: Ecclesiastical Architects and Surveyors Associa tion, 2002.

glaSer, WilHelM, Opus Caementitum, Restauro. Zeitschrift für Restaurierung, Denkmalpflege und Museumstechnik, 6, September 2013, str. 32–39.

Historische Architekturoberflächen: Kalk - Putz - Farbe = Historical architectural surfaces: lime - plaster - colour / Internationale Fach tagung des Deutschen Nationalkomitees von ICOMOS und des Bayerischen Landesamtes für Denkmalpflege, München, 20.−22. November 2002, München: Bayerisches Landesamt für Denkmalpflege, 2003.

PeSkar, roBert, Cerkev sv. Jurija v Močvirju. Raziskave, konservatorsko-restavratorska dela in sanacija med letoma 1999−2009, Varstvo spomenikov, 45, 2010, str. 38–70.

ScHiele, eBerHart & BerenS, leo W.: Kalk: Herstellung, Eigenschaften, Verwendung, Düsseldorf: Verlag Stahleisen, 1972.

Ž arnič, roko: Lastnosti gradiv. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2005.

Piran, fasada zvonika sv. Jurija z neustreznimi fugami iz cementne malte

Vodni stolp remize v Torontu z novo funkcijo

Tanja Hohnec

Remiza v Torontu

S selitvijo družine v Kanado, v bližino Toronta, me poklicna radovednost, kljub temu da je v Sloveniji v »mirovanju«, nenehno napeljuje k raziskova nju in odkrivanju kanadskega načina varstva dediščine, organizacijsko-te oretično in upravljavsko-praktično. Zato se ob ogledu vsake znamenitosti, mestnega predela, obiska muzeja, prireditve ali le ob sobotnem sprehodu čez tržnico in spletnem brska nju nenehno vsiljujejo primerjave s Slovenijo, našim načinom – roko na srce – velikokrat konservativne ga ali celo boječega varstva na eni strani ter ozkimi pogledi javnosti in kulturne politike na drugi strani, pa še s ščepcem vsesplošne nizke družbene ozaveščenosti za povrh.

Za prispevek o objektu industrijske dediščine sem se odločila iz več razlogov. Po rodu sem Novogo ričanka in že vrsto let spremljam prerekanje glede ustrezne nove namembnosti remize v Novi Gorici in njeno postopno propadanje, zlasti pa popolnoma ponesrečeno prostorsko zasnovo območja med žele znico in Prvomajsko ulico, kjer se po leg železniške postaje nahajata le še dva varovana objekta, in sicer remiza oziroma železniške delavnice in vod ni stolp. Območje na zahodnem delu mesta tik ob italijanski meji ne sodi več v območje varovanega mestne ga jedra. Meja varovanega območja namreč poteka prav po Prvomajski ulici, zato območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Novi Gorici ni imela pristojnosti in večjega vpliva pri prostorskem načrtovanju. In tudi prav je tako, prostorsko načr tovanje je odgovornost državne/lo kalne prostorske politike in ne dome na konservatorske stroke. Žal pa je v Sloveniji – kljub dobro zastavljeni in pravno veljavni strategiji prostorske ga razvoja Slovenije, ki med drugim poudarja pomen prepoznavnosti lo kalnih in regionalnih identitet1 – prostorsko načrtovanje še vedno večinoma v rokah investitorjev. Po mnenju mnogih načrtovalcev je Zavod za varstvo kulturne dediščine še ena redkih državnih institucij, ki je neodvisna od investitorjev ali politike. Velikokrat se zato znajde tudi v lastnem konfliktu preobsežnega varstva, ki z opravičilom varnosti pred udorom neustreznih gradenj na območje varovane dediščine širi in presega strokovne kulturnovarstvene argumente varovanja ter (neupravičeno) prevzema pristojnosti drugih strok, predvsem urbanistične. Načrtovalci in lokalne oblasti pa žal (še) ne premorejo zavedanja o pojavu dediščine v prostoru kot pomembnega izhodišča za nadaljnje posege ali pa nimajo dovolj moči ter strokovne in politične podpore za neodvisno, argumentirano in dolgoročno prostorsko načrtovanje.

1 Strategija prostorskega razvoja Slovenije v uvodu med drugim poudarja /.../ »prizadevanja za ohranitev prepoznavnosti pros tora in krepitev identitete Slovenije ter njenih lokalnih oziroma regionalnih identitet, kar v razmerah evropske konkurence ponuja primerjalne prednosti.« (Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Od SPRS), Uradni list RS, št. 76/2004 z dne 15. julij 2004, str. 9217). Ministrstvo za okolje in prostor že dve leti izvaja aktivnost za njeno prenovo, vendar se uvodno izhodišče gotovo ne bo bistveno spremenilo.

Notranjost remize v Novi Gorici Foto: Renaud Camus, 2011

Ob mojem prvem obisku Toronta v aprilu 2015 je bil ogled remize s parkom tako rekoč nuja in primer jave neobhodne. Morda bo prispevek o njeni revitalizaciji pripomogel k dodatnemu premisleku in zago nu Novogoričanov, da uspejo ohraniti eno redkih remiz v Sloveniji.2 In ne nazadnje, naj bo ta prispevek posvečen letošnjemu letu industrijske dediščine. Remiza v Novi Gorici je v register nepremične kulturne dediščine vpisana z imenom železniške de lavnice. Opisana je kot »polkrožno zasnovan objekt delavnic s centralnim urejevalnim tirnim sistemom za dostop v posamezno delavnico«.3 Javnost v novogoriškem okolju pa objekt večinoma prepozna in ga imenuje kot remiza. Poleg navedenih izrazov je za železniško delavnico v Šiški v Ljubljani uporabljen izraz rotunda. Slovar slovenskega knjižnega jezika remizo opredeljuje kot »pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil /.../«.4 V Torontu je remiza v angleščini poimenovana kot roundhouse, kar pomeni okroglo oziroma polkrožno stavbo. V pričujočem prispevku uporabljam izključno izraz remiza.

Zgodovinski oris razvoja železnice v Torontu5

Kanada je bila do druge polovice 19. stoletja odvisna predvsem od vodnih poti. Pomembna transpor tna pot iz smeri Atlantika je potekala po Reki svetega Lovrenca, preko jezer in kanalov vse do jezera Ontario in Toronta ter dalje do najzahodnejšega izmed petih velikih jezer, jezera Superior. Težava je bila seveda v tem, da so bile vodne poti vsaj pet mesecev zamrznjene, transport po njih pa otežkočen in omejen. Vožnja z vpregami po kopnem je bila dolgotrajna, zelo neudobna in predvsem zelo draga, četudi so si jo lahko privoščili le višji družbeni sloji. Zato je bilo potrebno poiskati boljšo rešitev, ki se je ponujala z izgradnjo železniškega omrežja. Prvi parni potniški vlak v Torontu je na tire, na lokaciji dana šnje centralne potniške postaje Union Station, zapeljal 16. maja 1853. To je bil začetek prvega obdobja gospodarskega razcveta v zgodovini razvoja železniškega prometa; v naslednjih desetih letih je bilo zgrajenih preko 3000 km železniških tirov.

Načrt terminala v prvi polovici 20. stoletja. Rdeč krog označuje lokacijo obiskovalca ob remizi, izsek pojasnjevalne table v parku remize. Foto: Tanja Hohnec, april 2015

2 Morda se bo komu zdelo, da so primerjave z geografsko preveč oddaljenim, neevropskim prostorom neustrezne, a je Kanada, kljub 250.000 priseljencem letno, družbeno-kulturno še vedno tudi evropska. Predvsem pa zgodovina železniškega razvoja časovno sovpada s sredino 19. stoletja in dalje, podobno kot je šel razvoj železnice na slovenskem ozemlju v času Avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske monarhije.

3 http://giskd6s.situla.org/giskd/ (28. oktober 2015).

4 http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D65915 (28. oktober 2015).

5 Povzeto po Boles, Derek: Toronto’s Railway Heritage, 2009, str. 7–10, navedenih spletnih virih in podatkih, pridobljenih v želez niškem muzeju.

V začetku 19. stoletja je gospodarsko dogajanje v Kanadi obvladoval Montreal. Toronto je bil tedaj preprosto trgovsko mestece, ki je nastalo iz potrebe po obvladovanju trgovskega vodnega transporta. Mesto si je želelo še večjega gospodarskega povezovanja predvsem z bližnjimi ZDA, čeprav je bilo med državno sodelovanje že v preteklosti zgledno. Sodelovali sta pri skupni izgradnji in odprtju plovnega ka nala Erie leta 1825, kar je povezalo dostopnost med jezeroma Ontario in Erie. Železna cesta je naenkrat nudila številne priložnosti ter pomenila izziv, hitrost in gospodarsko rast. Tako je bil že leta 1855 zgrajen železniški most, ki povezuje Kanado in ZDA preko reke Niagara. Za razvoj mesta je bila pomembna tudi izgradnja glavnega tira med Montrealom in Torontom leta 1856, saj se je potovalni čas z nekaj dni skraj šal na štirinajst ur in tako omogočal hitrejši pretok blaga iz atlantske smeri (sl. 1).

Železnica ni bila pomembna le za hiter gospodarski razvoj (transport, trgovina, razvoj industrijske dejavnosti, investicijska vlaganja v širjenje železniškega omrežja ipd.). Močno je vplivala tudi na način življenja Torontčanov. Množično so potovali, obiskovali podeželje in občudovali »gibljive slike«, ki jih ponujal pogled skozi okno pri hitrosti nekaj manj kot 50 km/h. Končno so lahko v manj kot enem dnevu obiskali New York ali Montreal. Potovanje ni bilo več le nuja, ampak sprostitev.

Drugo obdobje železniškega razvoja po letu 1870 je označevalo predvsem tekmovanje med različ nimi zasebnimi družbami, ki so bile ustanovljene z namenom vlaganja v železniško infrastrukturo. O skupnih projektih in naložbah se med seboj niso dogovarjali, z agresivnim pristopom, ki je temeljil le na kovanju dobička, so povzročili enega večjih konfliktov z mestno oblastjo. Vsaka družba je vzdolž jezerskega obrežja gradila po svoje. Ko so z izgradnjo vseh potrebnih kapacitet zapolnili razpoložljiva zemljišča, so obrežje preprosto začeli širiti z zasipavanjem jezera. Z nepremišljnostjo so mestnemu prebivalstvu presekali in onemogočali dostop do jezera in tako preprečili, da uživa najlepši del mestne obvodne promenade. Leta 1873 je prvo železniško postajo (Union Station) z dvema tiroma zamenjala nova mogočna stavba, tedaj največja železniška postaja v Kanadi. Leta 1881 je največja železniška investicijska družba, Kanadska pacifiška družba (CPR-Canada Pacific Raliway), pričela z gradnjo tran skontinentalne železniške proge, ki je povezala vzhodno Kanado z zahodnim delom, British Columbio in Vancouvrom.

Začetek 20. stoletja je v razvoju železniškega omrežja v Torontu označevalo kar nekaj prelomnih do godkov. Čeprav je bila leta 1890 železniška postaja Union Station ponovno razširjena in prizidana, je že v začetku stoletja ponovno postala premajhna za 120 potniških vlakov, ki so dnevno pripeljali na postajo. Leta 1897 je bil zgrajen most čez železniške tire, ki je mestnim prebivalcem omogočil varen dostop do obale jezera. Leta 1904 pa je mesto najprej prizadel hud požar, nato pa še huda železniška nesreča, ki pravzaprav ni bila osamljena. Veliko prebivalcev so vlaki povozili do smrti, ko so le-ti želeli prečkati že lezniške tire in priti do obrežja, kar je povzročalo veliko skrb in dodatno nezadovoljstvo mestnih oblasti. Železniški »monstrum« je v Torontu presegal vsa pričakovanja, tako pozitivna kot negativna. Vsak peti prebivalec je bil vpet v železniški razvoj, bodisi neposredno kot lastnik/solastnik zasebne družbe ali pa posredno kot zaposlen na železnici ali v drugih vejah, tako ali drugače povezanih z železnico.

Leta 1913 je bila železniška postaja v celoti porušena in zgrajena nova, v kateri je imela sedež tudi pošta. Današnja prenovljena stavba služi železniški postaji in postaji podzemne železnice, v prostorih nekdanje pošte pa je banka. Prvo polovico 20. stoletja označuje tudi prvi velik val evropskih imigrantov, ki so v Kanado prišli iz vzhodnih kanadskih pristanišč in mest (Halifax, Quebec, Montreal) ter se nato v veliki meri razselili s pomočjo železniških povezav.

Leta 1929 so bile v Torontu zgrajene kapacitete za 75 potniških vlakov (vagoni in parne locomoti ve) Kanadske pacifiške družbe. Istega leta je družba zgradila tudi hotel nasproti železniškega postaje (Royal York Hotel),6 ki je bil dolga desetletja dominanta južnega obalnega mestnega predela. Železniški promet sta tedaj obvladovali dve družbi, poleg že omenjene še Kanadska nacionalna družba. Skupaj sta pokrivali omrežje devetih železniških povezav. Železniške kapacitete so obsegale izjemno veliko območje na južni strani mesta. Danes je tu zgrajena glavna cestna vpadnica z vozliščem mestnih ulic, številne stolpnice, telekomunikacijski stolp (CN Tower), prireditveni prostori, kot so Rogers Center, Cana da Center, akvarij itd., s podzemnim železniškim terminalom. Ohranjeni sta le železniška postaja (Union Station) ter remiza s parkom (sl. 2).

6 Toronto se je do ustanovitve leta 1834 imenoval York.

Remiza s parkom

Tako imenovano območje remize (John Street Roundhouse)7 je zgradila Kanadska pacifiška družba med letoma 1929−1931 in je predstavljala največji sistem za vzdrževanje njihovega celotnega železni škega fonda. Remiza, ki je danes ohranjena in prezentirana, je tretja zgrajena stavba za vzdrževanje lo komotiv in vagonov zapovrstjo. V območju terminala (glej sl. 4) je bilo lahko naenkrat parkiranih 450 va gonov, dolgih 24 m. Če bi sestavili vlak, bi v dolžino meril okoli 11 km. V območju, velikem okoli 6 ha, se je nahajalo 43 stavb in več kilometrov poti. Vse kapacitete so bile v uporabi še med letoma 1940−1950, vse dokler ni Kanadska pacifiška družba parne lokomotive zamenjala z dizelskimi, proces pa je bil za ključen leta 1960. Delavnice z ožjim delom so obratovale do leta 1982. Leta 1988 je bila remiza zaprta, družba pa jo je podarila mestu (sl. 3).

Od vseh objektov so se v območju ohranili le remiza z vsemi 32 vhodi v posamezne delavnice, z de lujočo obračalno mizo za lokomotive, dolžine okoli 36 m, in tirnicami, ter vodni stolp, ki je obnovljen in v uporabi pivovarne. Prestavljenja je bila kretniška postavljalnica in promogovni stolp, ki je v bil v območje parka prenesen leta 1995 iz njegove šest kilometrov oddaljene izvirne lokacije; 350 tonski stolp je doslej najtežji prestavljen objekt v Kanadi. Premog so kot pogonsko sredstvo lokomotiv pričeli uporabljati leta 1870, za ta namen je bil zgrajen tudi ogromen zalogovnik, pod katerega so nato pripeljali lokomotivo in jo založili s premogom. Naenkrat so lahko natovorili 8−14 ton premoga, ki so ga večinoma uvozili iz ZDA. V območje parka je bila prenesena tudi lesena železniška postaja Don, zgrajena leta 1896. Njena izvirna lokacija je bil na zahodnem bregu reke Don ob Queen Streetu. Leta 1969 je bila za muzejske na mene prestavljena v območje Todmorden Mills, 8 km od izvirne lokacije, kjer pa je žal vrsto let samevala. Na podlagi odločitve zgodovinskega društva je bila leta 2008 ponovno prestavljena, tokrat v železniško območje John Street v Torontu, kjer danes služi svojemu namenu. V njej sta urejeni prodajalna vozovnic za vožnjo z miniaturnim vlakom in muzejska trgovina, na ogled pa sta tudi film in razstava o sami zgo dovine stavbe in o razvoju železnice v Torontu.8

Notranjost remize je vsebinsko razdeljena na tri dele. V desnem (zahodnem) delu je salon pohištva, urejen tako, da je ohranjena, restavrirana in vidna vsa izvirna notranja konstrukcija. V delavnici številka 17 je vhod v muzej. V levem (vzhodnem) delu remize ima prostore pivovarna s pivnico, ki aktivno upo rablja tudi vodni stolp (sl. 4−6).

V muzeju se obiskovalci med drugim lahko seznanijo s potekom razvoja železnice ter z vplivom njenega razvoja na način življenja prebivalcev Toronta. Muzej zaseda prostor treh nekdanjih delavnic, ki so obnovljene tako, da je mogoče obstoječe ohranjene in razstavljene vagone in lokomotive sproti vzdrževati in še vedno omogočiti demonstracijo njihovega delovanja (sl. 7). Slika 3: Načrt remize s parkom, izsek iz pojasnjevalne table v parku (foto: T. Hohnec, april 2015).9

7 Železničarji so to območje poimenovali John Street, kot se je pred tem imenovala glavna prometnica, ki je potekala po južnem obrobju in je bila z izgradnjo železniškega omrežja ukinjena.

8 Vir: http://www.trha.ca/donstation.html (29. oktober 2015), http://torontorha.blogspot.ca/2008/12/don-station-comple tes-journey-to.html (29. oktober 2015).

9 Načrt je nastal v sodelovanju s Stanford Downey arhitekti iz Toronta.

Pogled na remizo s parkom iz CN Towra Foto: Tanja Hohnec, april 2015

Načrt remize s parkom, izsek iz pojasnjevalne table v parku

Foto: Tanja Hohnec, april 201536

Zaključek

Leta 1990 je bila remiza zavarovana kot spomenik državnega pomena, z zastavljenim programskim izhodiščem, prostorskim načrtom in revitalizacijo pa je doslej prepoznana kot najboljši primer ohranje ne remize v Kanadi.10 Načrti železniškega zgodovinskega društva v Torontu, ki je bilo ustanovljeno leta 2010 z namenom ohranjanja in promocije železniške dediščine,11 so ambiciozno zastavljeni. Na zahod nem delu remize je v teku gradnja bodočega sodobnega muzeja železniške dediščine. S pomočjo teh ničnih pripomočkov in avdiovizualnih medijev nameravajo nadgraditi muzeološki koncept in kar se da

10 Ustanovljen je bil center železniške dediščine Toronto Railway Heritage Center – TRHC (glej http://www.trha.ca/museum.html). V sodelovanju s pivovarno Steam Wistle (parni žvižg) s parkom upravlja zgodovinsko društvo TRHA-Toronto Railway Heritage Assosiation.

11 Več o poslanstvu društva glej: http://www.trha.ca/about.html (29. oktober 2015).

Vhod v muzej Foto: Tanja Hohnec, april 2015

Notranjost remize s salonom pohištva Foto: Tanja Hohnec, april 2015

Pogled na del pivovarne v remizi Foto: Tanja Hohnec, avgust 2015

avtentično predstaviti delovanje različnih železniških kapacitet. Številni dogodki in upravljanje remize s parkom temeljijo na donatorstvu in prostovoljstvu, ki je v Kanadi močno razvito, visoko ovrednoteno in družbeno pričakovano. Ne glede na oddaljen geografski prostor in Toronto, ki šteje toliko prebivalcev kot vsa Slovenija, je premišljen in bogat vsebinski koncept remize, ki temelji na kombinaciji trgovske, proizvodne in gostinske ter muzejske dejavnosti, vreden posnemanja. Je koncept, ki govori v prid ohra nitvi novogoriške remize ali podobnih objektov industrijske dediščine v Sloveniji.

Literatura in viri:

BoleS, Derek : Toronto’s Railway Heritage, Arcadia Publishing, Charleston SC, Chicago IL, Portsmouth NH, San Francisco CA, 2009.

SSKJ: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D65915 (28. oktober 2015).

RKD: http://giskd6s.situla.org/giskd/ (28. oktober 2015).

Odlok o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije: http://bos.zrcsazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D65915 (28. oktober 2015).

http://www.trha.ca/donstation.html (29. oktober 2015).

http://torontorha.blogspot.ca/2008/12/don-station-completes-journey-to.html (29. oktober 2015). http://www.trha.ca/roundhousepark.html (29. oktober 2015). http://www.trha.ca/johnstreet.html (29. oktober 2015). http://www.trha.ca/about.html (29. oktober 2015).

Slikovni vir:

Slika 1: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Remiza_Nova_Gorica_-_autoportrait_25_ao%C3%BBt_2011.jpg (28. oktober 2015)

Četrt

stoletja Dnevov evropske

kulturne dediščine in tri izvedbe Tedna kulturne dediščine

Doslednost in prilagodljivost upoštevanja skupnih načel sta skupni projekt Sveta Evrope in Evropske unije privedli v tretje desetletje neprekinjene aktivnosti. Petdeset sodelujočih držav, večina podpisnic Evropske kulturne konvencije, pri organizaciji Dnevov evropske kulturne dediščine (DEKD) deluje po sprejetih smernicah:

DEKD se prirejajo vsako leto septembra (v Sloveniji zadnji teden v mesecu septembru); odpirajo se vrata spomenikov, ki so sicer zaprta za širšo javnost; DEKD vključujejo obiske spomenikov, ki so odprti za javnost pod pogojem, da gre za dodatne dejavnosti, kot so posebna vodstva, delavnice, koncerti, predstave, okrogle mize, simpoziji …; vstop na dogodke je brezplačen ali je vstopnina znatno znižana; dogodki so usmerjeni k družinam in spodbujajo udeležbo otrok in mladih; vse države in lokalni organizatorji uporabljajo poimenovanje DEKD, logo DEKD in označijo prire ditvena mesta z zastavo DEKD.1

DEKD 2015, tema Praznovanja, Piran, Poroka od anbot: Člani društva Anbot so v dopoldanskem času organizirali delav nice za pripravo poročnega slavja in ga v popoldanskem času tudi izvedli. Društvo Anbot je vključeno v DEKD nepreki njeno vse od leta 2004 in si je v tem času zgradilo močno prepoznavnost. Temo DEKD spoznavajo in se ji posvečajo v okviru študijskih krožkov, zato jim vsakoletna tema pomeni izziv in priložnost za ustvarjanje. Pri svojem delovanju se povezujejo z dediščinsko stroko, drugimi nevladnimi organizacijami in lokalno skupnostjo.

Foto: Foto klub Portorož, arhiv društva Anbot

1

Nataša Gorenc

kneuBüHler, Handbook on European Heritage Days

Če so bili DEKD v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja eno izmed popularizacij skih orodij za uresničevanje Granadske konvencije, so danes orodje za uresničevanje Faro konvencije. Vendar pa lahko rečemo, da so se (vsaj slovenski) DEKD ravnali po načelih Faro konvencije mnogo let pred njeno slovensko ratifikacijo leta 2008 in celo pred njenim sprejetjem leta 2005. V okviru DEKD upo rabljamo najširši pojem dediščine, prakticiramo koncept dediščinskih skupnosti kot vseobsegajoč in neodvisen od lastništva. Ljudi in človeške vrednote postavljamo v središče razširjenega in interdiscipli narnega pojma dediščine ter pravico do dediščine jemljemo kot temeljno človekovo pravico do udeležbe v kulturnem življenju.

Cilji, ki jih poleg skupnih evropskih uresničujemo v naši praksi, so: spodbujati sodelovanje laične in strokovne javnosti pri prepoznavanju, promociji in izjemoma tudi pri obnovah kulturne dediščine; uporabljati celovit pristop tako z vidika dediščine kot nedeljivega pojma kot tudi z vidika delova nja človeka, ki za obravnavo dediščine razvija svojo ustvarjalnost na več področjih; težiti k povezovanju slovenskega kulturnega prostora tudi onkraj meja Slovenije; vključevati etnične skupnosti, ki živijo na območju Slovenije; z medinstitucionalnim in medresorskim povezovanjem zapolnjevati vrzeli, ki jih med nas pos tavljajo okvirji institucionalnega delovanja.

V Sloveniji so DEKD od začetkov tematsko naravnani. Prve je leta 1991 organizirala takratna Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino na gradu Brdo kot vodstvo po spomeniku in njegovih ume tniških zbirkah. V nekaj letih je Upravi uspelo pritegniti k sodelovanju takratne regionalne zavode za varstvo naravne in kulturne dediščine ter sčasoma tudi vedno več muzejev. Danes poleg teh sodelujejo

DEKD 2015, tema Praznovanja, Šoštanj, Dvorec Gutenbuchel – v vidnem častiti nevidno: arhitektka Mateja Kumer je or ganizirala vodene oglede dvorca, sicer zaprtega za javnost, kar je bilo v lokalnem okolju izjemno dobro sprejeto. Našteli so 830 obiskovalcev. Foto: Aleksander Kavčnik

DEKD 2015, tema Praznovanja, Mavhinje, Italija, Kej se držiste taku štemane: K sodelovanju je pristopilo šest slovenskih šol iz tržaške pokrajine in skupaj oblikovalo enourno prireditev s plesi, igrami, prikazom prazničnih jedi, oblek in ljudskih noš ter petjem in recitiranjem prazničnih pesmi pod geslom »Kej se držiste taku štemane« (Kako praznično ste opravlje ni). Pripravljali so se pol leta in v tem času v okviru pouka in izvenšolskih dejavnosti dodobra raziskali teme. Prireditev je potekala 2. oktobra 2015 na domačiji Rudija Klariča v Mavhinjah, ponovitev pa 12. decembra 2015 v Špor tno-kulturnem centru v Zgoniku (z množično udeležbo občinstva) v počastitev 70-letnice obnovitve slovenskih šol na Tržaškem

še galerije, knjižnice, arhivi, vrtci, osnovne in srednje šole ter gimnazije, univerze za tretje življenjsko obdobje, lokalne skupnosti, podjetja, lastniki dediščine, turistične organizacije, društva, zainteresirani posamezniki … Uprava si je že leta 1991 za osnovno komunikacijsko sredstvo izbrala knjigo, vodnik po kulturnih spomenikih, ki je hkrati predstavljal letno temo DEKD. V zbirki je do leta 2014 izšlo osem najst publikacij. Od tega je več kot polovica prevedenih v angleški jezik. Večino prispevkov so prispevali konservatorji in restavratorji ter drugi strokovnjaki s področja preučevanja kulturne dediščine: več kot 650 opisov posameznih zvrsti dediščine, mest, najdišč, objektov, predmetov in 40 poglavij o baročnih

in Goriškem. Foto: Darko Bradassi

DEKD 2014, tema Dediščina gre v šole, grad Slovenska Bistrica, slavnostno odprtje DEKD 2014: Tema Dediščina gre v šole je nacionalnemu medresorskemu projektu Teden kulturne dediščine dala vsebinski zagon. Odziv vrtcev in šol je bil desetkraten v primerjavi s preteklim letom. Foto: Valentin Benedik, arhiv ZVKDS

spomenikih, ljudskem stavbarstvu, secesijski, srednjeveški, industrijski in arhitekturi 20. stoletja, Jožetu Plečniku, Primožu Trubarju, restavratorstvu, konservatorstvu, arheologiji, nesnovni dediščini …

O razmahu DEKD govorijo številke: skupno število prireditev in dogodkov v vseh petindvajsetih letih je preko 2300, več kot polovica v zadnjih petih letih. Težje je prešteti vse organizatorje dogodkov, teh je bilo le v letu 2015 preko petsto. Med merila uspešnosti popularizacijskih projektov sodi tudi odziv medijev, za katerega lahko rečemo, da je zelo dober. Še posebej pomembno je sodelovanje s Televizijo Slovenija, ki s posebno oddajo Podoba podobe že osemnajst let spremlja DEKD. Arhivski fond teh oddaj je resnično zanimiv, dragocen in v vseh pogledih profesionalen in tehten televizijski zapis DEKD v Slove niji. Naše aktivnosti pa so prepoznavne in cenjene tudi v evropskem merilu, med drugim smo leta 2009 gostili in organizirali Drugi forum Sveta Evrope o kulturni dediščini.

Vzgojno-izobraževalni zavodi so se v letih našega delovanja izkazali za nepogrešljive partnerje, ven dar učinkovite poti do njih nismo našli. Zato smo idejo o približevanju dediščinskega in vzgojno-izobra ževalnega področja zapisali v Nacionalni program za kulturo 2014−2017 kot cilj, da bo četrtina sloven skih vrtcev, osnovnih, srednjih šol in gimnazij aktivno sodelovala v Tednu kulturne dediščine (TKD). V tem pogledu delujemo na dveh področjih: nagovarjamo vzgojitelje in učitelje, naj kulturno in naravno dediščino poglobljeno obravnavajo v učnem procesu. Pri tem naj bodo ustvarjalni, naj popeljejo otroke izven učilnic in naj se povezujejo z dediščinsko stroko pri skupnih projektih. Drugo področje naših aktiv nosti pa je spodbujanje muzejev, galerij, arhivov, knjižnic in tudi društev, da pripravijo posebne programe za te ciljne skupine.

Rezultati kažejo, da se je povezava z Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za izobraževanje, zna nost in šport, UNESCO komisijo za Slovenijo, Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in Skupnostjo vrtcev Slovenije izkazala za ključno. V letu 2014 se je projektu pridružilo desetkrat več vzgojno-izobra ževalnih zavodov kot leto poprej, v letu 2015 pa je skupno število teh zavodov kar preko 170, med njimi je več kot dvajset osnovnih šol, ki so teden dejavnosti v celoti posvetili kulturni dediščini.

Pravi preobrat v razvoju in širitvi DEKD in TKD je pomenila uvedba regionalnih srečanj. Vsako leto pripravimo več kot deset poldnevnih izobraževalnih programov, kjer predstavimo temo leta in primere dobrih praks ter organiziramo tematske delavnice. V letu 2015 smo našteli več kot 500 udeležencev.

DEKD 2012, tema Izkušnja dediščine, Idrija, otvoritveni dan DEKD 2012: Idrija je bila junija 2012 skupaj s španskim Al madenom uvrščena na UNESCO seznam svetovne dediščine. Otvoritveni dogodek je bil namenjen promociji kulturne in naravne dediščine Idrije in okolice ter promociji imenovanja na svetovni seznam. V celodnevnem programu je sodelova lo več kot štirideset organizacij.

Srečanja so se izkazala za izjemno koristna ne le zaradi boljše prepoznavnosti DEKD in TKD, temveč tudi z drugih vidikov: izobraževanje: vsakoletna tema DEKD ponuja neomejene možnosti predstavitev dediščinskih vsebin kot tudi vsebin s področja varovanja dediščine, in zato srečanja pomenijo obliko nefor malnega izobraževanja odraslih; mreženje: srečanja so dobra priložnost za povezovanje in sodelovanje na lokalni ravni; spodbuda: na srečanjih motiviramo tiste, ki še niso naredili prvega koraka, in spodbujamo tiste, ki delujejo že dalj časa; pozitivna javna podoba: srečanja ustvarjajo pozitivno podobo ZVKDS kot odprtega javnega zavoda, ki spodbuja medresorsko in medinstitucionalno sodelovanje.

Izjemna predanost in pripadnost projektu ter pozitivna naravnanost večine sodelujočih iz različnih institucij in društev je zagotovilo, da se bodo DEKD nadaljevali. V prihodnosti si želimo boljše povezo vanje s turističnimi organizacijami in izpolnitev želje, da bi konservatorji in restavratorji še v večji meri DEKD prepoznavali kot priložnost za predstavljanje svojega dela in promocijo dediščine.

Literatura:

Batič, Jerne Ja, Dnevi evropske kulturne dediščine v Sloveniji 1990–99, Varstvo spomenikov, 39, 2001, str. 227−240.

FairclougH, graHaM, New heritage frontiers, v: Heritage and beyond, Strasbourg: Council of Europe, 2009, str. 29−41. k neuBüHler, MicHel, Handbook on European Heritage Days, Council of Europe 2009, dostopno na spletu: https://www.coe.int/t/dg4/ cultureheritage/heritage/EHD/DGIV_PAT_JEP2008_21_E_Manuelcoord.pdf (januar 2016).

Meyer-BiScH, Patrice, On the »right to heritage« – The innovative approach of Articles 1 and 2 of the Faro Convention, v: Heritage and beyond, Strasbourg: Council of Europe, 2009, str. 59−67.

Stokin, Marko, Upravljanje z dediščino v 21. stoletju, Sto let v dobro dediščine, Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slove nije, 2014, str. 329−331.

www.zvkds.si/dekd (februar 2016).

https://www.facebook.com/dnevievropskekulturnedediscine/ (februar 2016).

DEKD 2007, tema arhitekt Jože Plečnik, Ljubljana, Tivoli, odprtje razstave fotografij Plečnikovih del v Jakopičevem spre hajališču: Program prireditev DEKD 2007 je bil izjemno zanimiv. Sledi Plečnikove šole so našli tudi na Bizeljskem. Foto: Marko Gorenc, arhiv ZVKDS

Kulturni bazar 2014 v Cankarjevem domu, tematska delavnica Dediščina gre v šolo, kjer so mladostniki spoznavali nepremično dediščino Slovenije

Milena Antonić

Spoznaj, varuj, ohrani

Prepoznavanje dediščine, pomoč lastnikom in vsem zainteresiranim pri njenem ohranjanju, zagotavljanje dostopnosti dediščine za javnost in raz vijanje kulturnih vsebin, ki sodobnega človeka povezujejo z dediščino, stro kovni nadzor nad posegi v dediščino in tudi izvedba neposrednega zavaro vanja ter drugih dejanj, katerih namen sta ohranjanje in oživljanje dediščine, so osrednje naloge Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zavod popularizira dediščino na več ravneh in vsebinah ter na več načinov: s tiskanimi publikacijami, potujočimi razstavami, posamičnimi aktivnostmi ob uspešnih obnovah ali drugih varstvenih projektih in vseevropskim projektom Dnevi evropske kulturne dediščine in Teden kulturne dediščine, ki ga nadvse uspešno koordinira že vrsto let, ter s sistematično dediščinsko vzgojo s projektom Spoznaj, varuj, ohrani, ki bo v nadaljevanju podrobneje predstavljen. Kulturna dediščina v vseh oblikah je zapis časa, življenja, izkušenj, znanja in spretnosti. Vsak zapis pusti drugačno sled, v kateri pa vendarle lahko najdemo skupne značilnosti, ki nas združijo in povežejo pri ohranjanju skupne preteklosti in prihodnosti. Zgodbe in zgodovina obstajajo samo, če jih kdo pove.1 S projektom Spoznaj, varuj, ohrani nagovarjamo in načrtno vzgajamo mlado populacijo, ki na inovati ven način spozna poslanstvo, vizije, delo, cilje ter paleto različnih strokovnjakov konservatorjev: arheo logov, restavratorjev, umetnostnih zgodovinarjev, etnologov, zgodovinarjev, arhitektov, ki so v službi kul turne dediščine. Mnogokrat mladim nerazumljivi pojmi, kot so nepremična kulturna dediščina, kulturni spomenik, arheološko območje, naselbinsko območje, postanejo jasni. Učenci, dijaki in študentje se ob pravih pristopih naučijo gledati, videti in prepoznati kulturno dediščino ter njene vrednote. Ohraniti pomeni graditi in želeti prihodnost. Poti do širitev obzorij so različne: predavanja, vodeni sprehodi skozi mesto z opazovanjem mogočnih stavb, ogledi restavratorskih ateljejev, tematsko dodelane delavnice, ogled arheoloških izkopavanj ... Ustvarjalci in snovalci projekta se prilagodimo zahtevam in željam po sameznih ciljnih skupin ter seveda rednemu pedagoškemu programu (kulturni dan, naravoslovni oziro ma tehniški dan, učna ura zgodovine ali likovne umetnosti …). Ključna pri tem je vključenost dediščine v proces šolanja (v rednem šolskem kurikulumu je tega namreč mnogo premalo) in vsakdanje življenje. Samo tako celovit pristop lahko prinese dolgoročne učinke in konkretne, vidne rezultate v odnosu posa meznika in naroda do dediščine.

1 tiziano terzani, Vedeževalec mi je rekel, Ljubljana: Cankarjeva založba 2013, str. 68.

Izvajanje projekta »Skozi vrata v preteklost« na mariborski osnovni šoli Draga Kobala maja 2014, v katerem so učenci in zaposleni zjutraj odprli vrata in stopili v preteklost, v čas na prelomu iz 19. v 20. stoletje

Spoznavanje različnih likovnih tehnik na srednji gradbeni šoli in gimnaziji septembra 2015 v Mariboru

Spoznavanje dediščine ima pomembno vlogo pri krepitvi narodne identitete. S projektom Spoznaj, va ruj, ohrani sistematično privzgajamo predvsem mlajši populaciji pozitiven, spoštljiv odnos do dediščine ter delujemo medgeneracijsko in se povezujemo. Bistvo projekta je enostavno in neposredno povezano z izhodiščem, da tisto, kar znamo prepoznati in videti, tudi cenimo in spoštujemo ter posledično tudi ohranjamo in varujemo kot nekaj vrednega. Pri tem ne smemo pozabiti na primerno izbiro metodologije dela in didaktične strategije, s katero želeno publiko pridobimo in obdržimo njeno zanimanje. Vsak pri stop ima svoje faze dela, preko katerih pridemo do želenih ciljev. Biti strokoven, zanimiv, ustvarjalen in vedno aktualen pomeni garaško, vendar nikoli enolično delo ter svojevrsten izziv – motiv ustvarjalcem.

Izvedbene aktivnosti ali kako pristopamo

Izvajanje vseh aktivnosti je naravnano fleksibilno in medpredmetno, prilagojeno zahtevam, predzna nju in starosti skupin ter pedagoškemu procesu in »novim« didaktičnim strategijam (izkustveni, razi skovalni in projektni pouk). Spodbujamo pozornost učencev in učiteljev, jih vodimo do poglobljenega spoznavanja dediščine, kar izzove nove izkušnje. Učenje temelji na izkušnjah in raziskovanju ter pred stavlja kontinuiran ali cikličen proces iskanja in odkrivanja novega. Učenje ni rezultat, ampak proces ustvarjanja znanja. V ospredju je neposredni stik z dediščino, naravnim okoljem in izkušnjo vseh vple tenih. S pomočjo čutil in ob zaznavanju informacij iz zunanjega sveta razvijamo ustvarjalnost in do mišljijo. Zaupamo svojim očem, zanašamo se na svoje zaznave, spodbujamo radovednost, vdihujemo življenje in zgodbe stavbam in predmetom ter s tem krepimo zavest o kulturni dediščini med malimi in velikimi udeleženci. Pomembno pa je, da vsako aktivnost, če je le mogoče, obogatimo s tematsko delavnico, saj vsi, ne glede na leta, radi ustvarjajo. V letih delovanja smo skrbno osmislili in pripravili vrsto zanimivih delavnic, ki se navezujejo na področja varovanja kulturne dediščine. Podrobneje sta predstavljena dva celovita pristopa, katerih rezultat je po navadi navdušen in zadovoljen otrok, mlado stnik ali izkušen posameznik.

In kako je to videti v praksi?

Primer 1: Praktični primer izvajanja spoznavanja dediščine – spoznavanje slogovnega obdobja baroka –medpredmetno, osnovna šola, 3. triada

Po pripravljalnem dogovoru smo definirali želje in cilje, dorekli metodologijo dela in didaktični pri stop ter razdelili naloge. Medpredmetno smo tokrat povezali: zgodovino, kemijo, likovno in glasbeno umetnost. Odločili smo se, da učenci tretje triade nadgradijo in povežejo svoje znanje, ki so ga dobili pri rednem pedagoškem procesu pri omenjenih predmetih. Najprej smo v kemijski učilnici pod vodstvom učiteljice kemije učence razdelili po skupinah, razložili zadan izziv in se sistematično lotili raziskovanja. Spoznavali smo različne materiale (zlato, medenina, aluminij, srebro, železo) in njihove lastnosti ter skrb no spremljali spremembe pri dodajanju različnih reagentov. Z vso potrebno opremo in z upoštevanjem

pravil in predpisov smo izvajali poskuse z izbranimi materiali. Na koncu prvega sklopa smo pridobljene rezultati predstavili, primerjali, razložili ter utemeljili. Prišli smo do skupnih zaključkov, ki smo jih zapi sali v delovne liste. Sledil je drugi sklop, kjer je učiteljica zgodovine na izjemno zanimiv in barvit način predstavila obdobje baroka v Sloveniji in primerjalno v Evropi. Informacije so učenci povezali z že osvo jenimi znanji (povezali so tudi literarno ustvarjanje tega obdobja) in jih v burni razpravi dopolnili z novimi spoznanji. V tretjem sklopu so učenci ustvarjali in pri tem s pridom uporabili predhodno pridobljena znanja. Izvedli smo dediščinsko delavnico Ni vse zlato, kar se sveti ob spremljavi glasbe iz tega obdobja po izboru učiteljice glasbe. V kratkem uvodu smo učencem prestavili pomen varovanja kulturne dediš čine in to, kako bomo izvedli delavnico. Učiteljica likovnega pouka je osvetlila različne likovne tehnike in pojme, ki so vezani na ustvarjalni del. Učenci so se lotili dela in pozlatili predhodno pripravljeni okra sek iz mavca bogatih baročnih oblik (deli baročnih okvirjev), ki je na koncu postal obesek ali magnet. Skozi delavnico smo jih seznanili z delom restavratorja – pozlatarja, specifičnimi orodji, postopki dela, upoštevanjem sosledja postopkov ter uporabili materiale, katerih lastnosti so že predhodno spoznali. Učence smo informirali, kje v bližini si lahko ogledajo originale baročne umetnine, in se dogovorili, da si jih pod vodstvom restavratorja konservatorja skupaj ogledamo na terenu in nadgradimo medpredmetno sodelovanje. Celotni sklop je trajal tri šolske ure. Odličen odziv strokovnih delavcev kot tudi iskreno navdušenje učencev nam je vodilo, da medpredmetno delujemo tudi v bodoče in skušamo povezati še ostale predmete, saj je dediščina nekaj, kar je lahko del vsakega predmeta v šoli.

Primer 2: Stenska poslikava in freske, od teorije do prakse, srednja gradbena šola in gimnazija, 3. letnik

Pri ohranjanju stavbne dediščine so nedvomno zelo pomembni partnerji dediščinsko osveščeni gradbinci, zato na obojestransko zadovoljstvo sodelujemo zadnjih nekaj let (izmenjava primerov dob rih praks, ogledi, predavanja o likovnih tehnologijah in materialih, posredovanje najnovejših spoznanj pri varovanju dediščine …). Izpostavljen je celovit primer uspešnega prepletanja tako teoretičnih znanj kot tudi praktičnega dela ter strokovnega ogleda obnovljenega kulturnega spomenika. Po obširnih pripravah, usklajevanjih in sestankih v sestavi sedmih strokovnjakov je uvodni in praktični del vodil

Maribor, Osnovna šola Draga Kobala 2013, medpredmetna delavnica Ni vse zlato, kar se sveti

izkušeni restavrator konservator, ki je zbranim srednješolcem najprej teoretično razložil, kaj so stenske poslikave, kaj je freska in še mnogo zanimivega. Po pojasnilu so se dijaki lotili praktičnega dela in iz delali vsak svojo pravo malo fresko s tehniko nanašanja zemeljskih pigmentov na svež omet (tega so predhodno pripravili profesorji praktičnega pouka te šole). Dela so se lotil z veliko zagnanostjo, željo in natančnostjo. Nekateri so se odločili za prosti slog, večina pa je uporabila pripravljene predloge risb – detajlov fresk. Sledil je ogled nedavno obnovljene in restavrirane cerkve pod strokovnim vodstvom konservatorke, ki je vodila celotno obnovo omenjenega kulturnega spomenika. Glavni del ogleda je bil posvečen ohranjeni in restavrirani baročni freski na stropu cerkve. Dijaki so si jo z občudovanjem in veliko mero spoštljivosti ogledali, saj so se vendarle zavedali, koliko dela, truda in znanja je vloženo v to fresko. Lastni izdelki dijakov pa so se medtem v miru sušili v šolski delavnici. Opisan primer je trajal pet šolskih ur in je bil s strani vseh sodelujočih ocenjen z odlično oceno in z željo, da to ponovimo še kdaj.

Sklepne misli

Temelja kvalitetne in uspešne izvedbe projekta Spoznaj, varuj, ohrani sta sodelovanje, konstruktiven in kvaliteten dialog med institucijami in z zavzetimi posamezniki, ter strast posameznikov do prenaša nja znanja s področja, ki ga res poznamo. Prednosti projekta sta prilagodljivost potrebam ciljnih sku pin ter pestra izbira aktivnosti. S projektom krepimo interdisciplinarnost v stroki in med pedagogi, ki vpeljujejo fleksibilnost urnika in medpredmetno povezanost, se povezujemo ter dosegamo zastavljene temeljne cilje:

- spoznati, videti, prepoznati, začutiti in ohranjati kulturno dediščino ter se povezati; - oblikovati pozitiven odnos do dediščine; - razviti specifične estetske kvalitete; - soustvarjati kulturno sedanjost.

Maribor, Festival Lent 2013, Art kamp, Utrip kultur, mednarodna delavnica Luč nas povezuje

Končni rezultati niso merljivi v številkah in takoj, ampak se bodo pokazali šele čez leta, ko bodo ti otroci odrasli in bodo bolj zavedno ter manj destruktivno delali z našo skupno zapuščino. Pa vendar, vsaka očarana otroška glavica z zvedavimi očmi, ki vsaj s kotičkom ušes prisluhne razlagi in se nauči videti, prepoznati in spoznati lepoto ter nacionalni pomen podedovanega kulturnega bogastva, pred stavlja možnost, da bo odrasla v osveščenega posameznika, ki mu bo mar za kulturno dediščino. To pomeni tudi potencial ohranjanja dediščine, ki bi ob nerazumevanju lahko propadla, odšla v pozabo ali podlegla nevednosti.

S svojim delom in prizadevanji prispevamo k ohranjanju in obnavljanju spomenikov, ki jih bodo se danji ustvarjalci usode nepremične kulturne dediščine morda uspeli predati prihodnosti. Ti bodo zaradi skupnih prizadevanj živeli drugačno, boljšo civilizacijsko, pojavno in duhovno usodo.

Sledite nas na: www.facebook.com/Spoznaj-Varuj-Ohrani-ZVKDS.

Literatura:

BeaDle, PHil: Kako učiti, Ljubljana 2011.

BrancHeSi, liDa: Heritage Education for Europe, Roma 2007. ivanuŠ g rMek Milena & č agran, Branka & SaDek , liDJa: Didaktični pristopi pri poučevanju predmeta spoznavanje okolja v tretjem razredu, Ljubljana: Pedagoški institut, 2009.

terzani, tiziano: Vedeževalec mi je rekel, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

Maribor, Festival Lent 2015, Art kamp, Utrip kultur – zakladi Slovenije, tematska delavnica Motivika v dediščini

Röfix in apneni izdelki za ohranjanje kulturne dediščine

Naši predniki so nam zapustili umetelne zgradbe, ki so vredne vsakega truda, da jih ohranimo. Vzdrževanje teh zgradb bi moralo biti naša prva prioriteta, da jih bomo lahko ohranili za naše potomce kot priče časa. Nadzor nad temi objekti je prevzelo spomeniško varstvo, ki se z ljubez nijo do detajla posveča ohranjevanju zgodovinske substance − odčita vanju sledi, ki nakazujejo starost in uporabo objektov, ter obenem tudi zmanjševanju stroškov popravil in vzdrževanja. Prizadevanje spomeni škega varstva torej ni usmerjeno v rekonstrukcijo, temveč v ohranitev zgodovinske substance. RÖFIX ponuja strokovnjakom za spomeniško varstvo bogato paleto zgodovinskih malt in osnovnih ometov, zaključ nih ometov in premaznih proizvodov za obnovitev zgodovinskih arhi tekturnih površin. Restavrator, gradbeni mojster ali strokovnjak za sana cije lahko izbira med gotovimi proizvodi, polproizvodi iz sestavljenega sistema RÖFIX in zgodovinskimi vezivi RÖFIX.

Tehnološki napotki za uporabo pripravljenih ometov

RÖFIX

Najprej nanesemo obrizg RÖFIX 675 v primerni konsistenci glede na vpojnost podlage po celotni površini s 100-od stotnim pokritjem. Če ni drugače določeno, z nanosom obrizga ali veznega premaza popolnoma prekrijemo površino v debelini okoli 3–5 mm, da dobimo čim bolj robato površino. Posamezni sloji apnenega ometa RÖFIX 695 ne smejo biti bistveno debelejši od trikratnega premera največjega zrna. Renovirne omete RÖFIX nanašamo v slojih po 15 oziroma največ 20 mm. Spodnje sloje ometa vgrajujemo samo z zidarsko žlico, v nobenem primeru jih ne gladimo. Apnene omete vgrajujemo vedno v več slojih. Delovni premor med posameznimi sloji ometa je približno en dan. Pred vsako delovno fazo moramo podlago dobro navlažiti, če se je že preveč posušila. Če bomo na renovirne omete RÖFIX nanašali fini zaključni omet RÖFIX 380, moramo površino najprej zagladiti z redko malto („vmesni vezni sloj“). V ta namen namečemo/nabrizgamo na površino renovirni omet v redki konsistenci in ga z leseno letvijo ostro porežemo. S finim slojem apna, ki ostane po porezovanju na površini, zaribamo in zapolnimo morebitne poškodbe in razpoke zaradi prehitre izsušitve. „Vmesni vezni sloji“, ki jih nanesemo na preveč suhe ometne sloje ali ki jih ne porežemo dovolj ostro, lahko postanejo šibka točka v sestavi ometa. Zidne vence ali velike fasadne razčlenitve lahko prav tako izvedemo z RÖFIX renovirnimi ometi. Pred nanašanjem novih ometnih slojev moramo odstraniti/spraskati morebitno sigo z mrežno gladilko (npr. RÖFIX Schleifwunder).

Fine apnene omete RÖFIX običajno nanašamo dvoslojno, vsakič v največ dvakratni debelini zrn. Prvi sloj ometa služi kot (vpojno-) izravnalni sloj. Drugi sloj ometa nanesemo „sveže na sveže“ in izdelamo želeno strukturo. Sigaste in slabo vpojne stare omete predhodno jedkamo z RÖFIX kislo glineno raztopino ali jih ustrezno predhodno obdelamo.

Pri barvnih premazih na apnenih ometih je treba paziti na visoko paroprepustnost, pa tudi na visoko prepustnost za ogljikov dioksid. Apnene barve nanašamo takoj naslednji dan po nanosu finega apnenega ometa. Delovni premor pred nanosom silikatnih barv pa naj znaša najmanj štiri tedne.

Opeka – dragocen, učinkovit in naraven gradbeni material

Opeka je eden najstarejših naravnih gradbenih materialov, ki je delo človeških rok. Kot taka ni samo sestavni del zi danih struktur, ampak pogosto vpliva tudi na njihovo estetsko pojavnost. Ta je zlasti pomembna pri objektih kulturne dediščine, česar se v našem podjetju še posebej zavedamo. Zato se pri vsaki obnovi izrazito zavzemamo za pravilen izbor naših izdelkov, saj je le na ta način zagotovljena ustrezna kvaliteta. Eden takšnih primerov je obnova grajske pristave v Ormožu.

Grajska pristava je del grajskega kompleksa v Ormožu, mestu v vzhodnem delu Slovenije tik ob meji s Hrvaško. Stoji na robu grajskega parka, ki se dviga nad reko Dravo. Pristava je objekt, sestavljen iz niza med seboj povezanih stavbnih gmot, ki podkvasto zaokrožajo skupno dvorišče, na katerem se z zahodne strani zaključuje veduta mestne osi. Celota je bila zgrajena v različnih časovnih obdobjih od 18. stoletja dalje.

Zasnova arhitekturne prenove temelji na obnovi in prezentaciji pritličnih historičnih objektov ter na novi prostor ski intervenciji iz opeke v raznih oblikah uporabe. Pristava ohranja v grajskem prostoru značilnosti servisnega objekta in ostaja podrejena ormoškemu gradu. Del stavbe je namenjen arheološko-etnografski zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, drugi del pa Glasbeni šoli Ormož. Historične prostore pritličja povezuje liti tlak iz agregata z opečnim klinkerjem. Izjema sta le velika večnamenska dvorana z obokanim stropom in prostor z dvema stebroma, ki ima s kulturnovarstvenega stališča največjo vrednost na objektu. Oba prostora sta tlakovana s peščenjakom.

Stari zidovi so ostali beli, vsi novi dodani zidovi pa sledijo materialu nove strehe – opečni kritini Tondach. Glina je material, ki kot opeka poveže vse nove dodane elemente v celoto – opečni strešni zareznik se povezuje z zidovi iz vidne opeke ter novim litim opečnim tlakom. Novi elementi vzpostavljajo tudi novo prostorsko ureditev celote, skupni odprt prostor, in združujejo vse programe kompleksa v novo celoto. Opečni zid je element, ki zameji prostor in obenem načrtovano spušča vanj svetlobo, ponekod skozi okna, drugod skozi poltransparentno mrežo.

Skupna točka novih intervencij v obstoječe stavbno tkivo je opeka kot lokalni gradnik. Nove dodane prostorske elemente, kot so nadstropje glasbene šole, godbena dvorana na zadnji severni fasadi, stena pred muzejskim vho dom in nova pozidava muzejskega vmesnega člena, združuje strukturna opečna Terca fasada. Polprosojna struktura zloženih opek ustvarja zanimive svetlobne učinke ob različnih delih dneva ter vizualno povezuje notranji prostor z zunanjim ambientom.

Ideja arhitekturne zasnove temelji na uporabi opeke kot osnovnega materiala, ki se na različne načine uporablja za nove intervencije v prostoru, ki so oblikovno drugačne od historičnih. Z njeno uporabo se pri prenovi pristave skuša nadaljevati tradicija lokalne gradnje, ki ima svoje začetke že v prazgodovini.

Foto: Miran Kambič

Spoštovani!

Smo družinsko podjetje s 30-letno podjetniško tradicijo. Delujemo na področju kamnoseštva in ohranjanja slovenske kulturne dediščine, hkrati pa razvijamo lastno sodobno kamnito opremo, pri čemer sledimo novim oblikovalskim smernicam in zahtevam. Obdelujemo zlasti slovenske in hrvaške vrste kamna, kot so dolenjski naravni kamni, bei ge dalmatia, repen, plano, avorio in kanfanar. Pri obdelavi sledimo tradicionalni rabi kamna z značilnimi masivnimi elementi in pri tem uporabljamo njim primerne tradicionalne metode in tehnike obdelave, kot so ročno klesanje, štokanje, špičenje in druge.

Izdelujemo in montiramo izdelke za notranjo opremo: stopnice, police, tlake, vratne in okenske okvirje, kuhinjske in kopalniške pulte in podobno, ter elemente za zunanjo ureditev: stopnice, tlake, fontane, umivalnike, letne kuhinje, kamine, klasične historične fasade in sodobne fasadne obloge.

Izbor referenc na kulturnih spomenikih: Pišece – Grad, Brežice – Grad, Otočec – Grad, Brezje na Gorenjskem – Bazilika Marije Pomagaj, zunanja ureditev, Črnomelj – Cerkev sv. Petra, Rosalnice – Romarsko središče Tri fare, Ptuj – Dominikanski samostan, rekonstrukcija gotskega krogovičja, Novo mesto – Cerkev sv. Nikolaja, Šentrupert na Dolenjskem – Cerkev sv. Ruperta, restavriranje krogovičja, Novo mesto – Šance, Vinica – Grad.

Mozirje: takšna »inovativna« sprememba funkcije portala ene od trških hiš in druge podobne rešitve konservatorski dejavnosti in s tem naše mu društvu nalagajo večjo zavzetost v stroki in več aktivnosti v izobra ževanju lastnikov in ljubiteljev kulturne dediščine. Foto: Tanja Hohnec