Opis cerkve in oris stavbne zgodovine

Vendar Celjski svojega novega imenovanja niso dolgo uživali v miru. Zoper pritožbo vojvode Friderika V. nad pokneženjem Celjskih je leta 1437 cesar Sigismund sicer ostro nastopil, a je še istega leta umrl. Kmalu za tem je izbruhnila nekajletna vojna med vojvodo Friderikom V. in Celjskimi,600 ki se je končala leta 1443 tako, da so Celjski potegnili krajšo. Friderik je sicer priznal Celjskim knežji naziv, nikakor pa ne lastne kneževine in ograjnega sodstva. Obe sprti strani sta sklenili obojestransko, toda za Celjske manj ugodno dedno pogodbo, ki so jo Habsburžani kmalu po izumrtju Celjskih leta 1456 in po kratki vojni z Goriškimi, ki so si prav tako na podlagi dedne pogodbe skušali pridobiti celjsko dediščino, tudi uspešno izkoristili. Že naš kratek sprehod skozi zgodovino Celjskih je pokazal, da jih upravičeno štejmo med najpomembnejše plemiške družine na Slovenskem. Svoje pomembnosti so se zagotovo zavedali tudi sami, zato so svojo moč, ugled in pomen uveljavljali na različne načine. Eden od pomembnejših skozi vsa poglavitna obdobja v človeški zgodovini so bila naročila v arhitekturi in umetnosti, s katerimi so naročniki bodisi na ekonomski bodisi na simbolni ravni poudarjali in poveličevali svojo oblast ali vlogo v družbi. Celjski s tega vidika niso zaostajali. Prav nasprotno. Iz številnih arhivskih listin in materialnih ostalin srednjega veka je razvidno, da so Celjski tovrstna sredstva namensko uporabljali za utrjevanje lastnega političnega in družbenega položaja, pri čemer so svoje stvaritve in ustanove po srednjeveški navadi navzven obeleževali z vsemi sredstvi, značilnimi za čas, v katerem so živeli, še posebno s simbolnimi portreti, to je grbovnimi insignijami. Sledov njihove vpetosti v tedanjem življenju je še danes izjemno veliko. Zaradi gmotne podpore številnim cerkvam, samostanom in drugim oblikam redovnih skupnosti, ki so jih bodisi na novo ustanavljali ali zagotavljali sredstva za njihovo gradnjo in funkcijo,601 jih upravičeno označujemo kot najpomembnejše mecene in donatorje oziroma naročnike umetnostnih oziroma gradbenih projektov v slovenski gotiki.602 Enega takšnih primerov predstavlja tudi gradnja nove cerkve v Šentrupertu v času, ko je Herman II. pridobil patronatske pravice, zato si našo cerkev podrobneje poglejmo in vstopimo v svet srednjeveške arhitekturne tvornosti.

Zgodovinski oris šentrupertske župnije je pokazal, da njeni začetki, predvsem pa nastanek pražupnije, segajo v 11. stoletje oziroma v čas pred letom 1072, ko je posesti nekdanjega samostana benediktink v Krki na Koroškem še upravljal salzburški nadškof. Iz tega sledi, da je morala v tem času in na tem mestu že stati neka zidana cerkev, o kateri pa danes ne vemo veliko. V sklopu današnje cerkvene arhitekture ni ohranjena. Podatke o njej, o njeni obliki, velikosti in podobno, bi, kot navadno, lahko podale le starejše arhivske listine, izdane, denimo, pred letom 1393, ko je patronat nad župnijo prevzel Herman II. Celjski, in posebne arheološke raziskave. Vendar kot smo

600 O nadrobnostih glej Štih, Celjski grofje, str. 246–252. 601 Mlinarič, Celjani in njihov odnos do samostanov, str. 125 in dalje. 602 Za splošen pregled glej: Höfler, Die Grafen und Fürsten von Cilli, str. 337 in dalje.

ugotovili že v prejšnjem poglavju, arhivske listine s tega vidika niso posebej zgovorne, saj ne navajajo niti posameznih oltarjev v cerkvi, arheološke raziskave pa so bile doslej izvedene le v precej omejenem obsegu. Najbolj temeljito so bile opravljene v zvoniku,603 kjer so na dan prišli le starejši pokopi, morebitni ostanki starejše arhitekture pa niso bili odkriti. Tudi priložnostna arheološka sonda v prezbiteriju desno pred oltarjem ni razkrila starejših stavbnih sestavin, ampak poleg šestih plasti različnih pohodnih površin le obok kripte, se pravi podzemne grobnice,604 a ta je skupaj z odkritimi tlaki že del današnjega prezbiterija. Edino izvedba geofizikalnih raziskav leta 2018 je dala nekaj bolj otipljivih rezultatov tudi o ostalinah starejše cerkve.605 Najprej je treba poudariti, da so te raziskave pokazale, da današnji zidec okoli cerkve ni ostanek nekdanjega protiturškega tabora, saj se ta nahaja pod asfaltom današnje krožne ceste. Njegov potek je razviden iz Franciscejskega katastra. Dalje so zanimivi rezultati v notranjščini cerkve in njeni neposredni okolici, kjer so bili odkriti sledovi dveh zidanih struktur. V notranjščini je razviden potek prečnega zidu blizu današnje zahodne stene. V kolikor ne gre za kakšne razširjene temelje današnje stene, potem lahko govorimo o zahodni steni starejše cerkve, najverjetneje prvotne, se pravi iz obdobja romanike. Na južni strani ladje pa so bili odkriti sledovi zidov nekega manjšega dela cerkve, mogoče zvonika. Seveda gre zgolj za ugibanje, saj bi njihovo podrobno obliko in strukturo razkrila le arheološko izkopavanja. Zato tudi domneve o morebitni triladijski romanski baziliki, ki bi jo glede na pomen župnije že v 12. stoletju lahko upravičeno pričakovali, ne morejo biti več kot zgolj pobožne želje. Če sklenemo vse dosedanje podatke o predhodnici današnje stavbe, potem lahko rečemo to, da je bila prvotna romanska cerkev v Šentrupertu nekoliko manjša kot današnja in da bi mogoče lahko imela zvonik ali manjšo zakristijo na južni strani. Kljub temu, da o starejši predhodnici današnje gotske stavbe ne vemo veliko, je pomembna ugotovitev, da v današnji strukturi ni starejših romanskih ostalin. To pomeni, da je bila današnja stavba v obdobju gotike zasnovana kot novogradnja, zato jo moramo vsaj za zdaj obravnavati kot celoto. To tako kot vsako cerkev sestavlja več posameznih delov, ki so lepo razvidni iz tlorisne zasnove. Vzhodni del cerkve oblikujeta zvonik in prezbiterij. Slednji ima na južni strani prizidano gosposko emporo in nekakšno vhodno lopo. Zahodni del cerkve pa tvori podolžna ladja s prizidano vhodno lopo in stopniščem na severni strani, ki vodi na pevski kor. Če tako grobo opisano cerkev primerjamo z najstarejšimi upodobitvami cerkve, opazimo nekaj razlik, ki kažejo, da se je cerkev v zadnjih nekaj stoletjih le malenkostno spremenila. Medtem ko prva znana upodobitev cerkve, to je Klobučarićeva risba iz leta 1604, s tega vidika ni uporabna,606 saj je videti le stavbno gmoto z zvonikom, pa je toliko bolj povedna Trostova grafika Šentruperta iz časa okoli leta 1680,607 kjer vidimo našo cerkev upodobljeno s severne strani (strani 22–23). Zvonik je imel tedaj piramidasto streho, ki jo je najbrž v 19. stoletju nadomestila današnja, ni pa opaziti stopnišča na pevski kor.

603 Slabe, Raziskave v cerkvenem stolpu, str. 101 in dalje. 604 Breščak, Križ, Šentrupert, str. 288. 605 Rutar, Izvedba geofizikalnih raziskav v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu, str. 16 in dalje. 606 Originale hrani StLA, Meillerakten 25a, Blatl: 58a. 607 MKZN, Iconotheca Valvasoriana, VII/107.