Vas in grad – zgodovinski pregled Miloš Fon

Vas in grad – zgodovinski pregled

dr. Miloš FON

Štanjel, pravzaprav Gornja vas, zaradi videza srednjeveškega mesteca pod vrhom hriba Turn nekoliko varljivo obljublja časovno dolgo sled pisnih virov skozi zgodovino. A ta sled se začenja šele relativno pozno, na začetku 14. stoletja, kar seveda ne pomeni, da se je vse začelo šele tedaj. Bolj ali manj stalna človekova prisotnost na kraju same vasi in v njeni okolici se je začela mnogo prej. Ker o najstarejši podobi Štanjela največ pove arheološka veda, katere izsledki so predstavljeni na drugem mestu, bomo tu prikazali le glavne poteze najstarejšega zgodovinskega razvoja. Zaradi neločljive povezanosti gradu, pravzaprav gradov oziroma dvorcev, in naselja v organsko celoto smo se odločili tudi njun zgodovinski pregled prikazati kot skupno celoto.

Prazgodovina in rimsko obdobje

Strateška lega Štanjela z vzpetino Turn (364 m), ki dominira nad dolino reke Branice in omogoča razgled po velikem delu Kraške planote, ob poteh, ki so že v prazgodovini šle od morja preko Krasa v Braniško in Vipavsko dolino ali pa so se proti notranjosti nadaljevale po Krasu samem, je že zgodaj vabila k naselitvi.1 V halštatski ali starejši železni dobi na začetku prvega tisočletja pred Kristusom, po nekaterih domnevah morda celo že v bronasti, je na Turnu nastalo gradišče z grobiščem, ki je bilo del poselitvene mreže na Krasu in je poleg glavnih poti nadzorovalo tudi lokalne.2 Življenje gradišča se je nadaljevalo v mlajši železni dobi ali latenu.3 Koliko je bilo območje Štanjela v 4. in 3. stoletju pr. Kr. prizorišče bojev med Veneti in Histri, ni znano. V zadnji četrtini 3. stoletja pr. Kr. sta skoraj istočasno na Kras oziroma v njegovo soseščino začeli posegati dve novi sili – Rimljani in keltski Karni. Slednji so se tukaj tudi naselili in pomešali s staroselci, njihovo ime pa je prekrilo prejšnje.4 Z Rimom je šlo bolj postopno. Prvi poseg v soseščino, v Istro, se je odvil že verjetno leta 221 pr. Kr v prvi istrski vojni, pravo širjenje najprej njegovega vpliva in nato še oblasti pa se je začelo z ustanovitvijo Akvileje (Aquileia; današnji Oglej) leta 181 pr. Kr. in po drugi istrski vojni 178–177 pr. Kr. Morda so Karni na Krasu že v tem obdobju ali malo za tem prišli pod rimsko oblast, saj so se leta 170 pr. Kr. Karni poleg Histrov in Japodov pritožili zaradi hudega nasilja rimske vojske. Kot kasnejše možne letnice osvojitve v okviru rimskih vojnih pohodov se kažejo leta 129, 119 in 115 pr. Kr. Vsekakor je Kras s štanjelskim gradiščem prišel pod rimsko oblast najkasneje pred dobo Julija Cezarja sredi 1. stoletja pr. Kr. Postal je del Cisalpinske Galije, katere prebivalstvu je Cezar leta 49. pr. Kr. podelil rimsko državljanstvo.5

A rimska oblast še ni pomenila reda in miru, saj je do utrditve in zavarovanja rimske oblasti z

1 Smole, Štanjel, str. 28; Ciglenečki – Milavec, The defence, str. 180. 2 Štupar-Šumi, Štanjel, str. 24; Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas, str. 18, zemljevid. Možnost nastanka gradišča v bronasti dobi navaja: Vuga, Štanjel v rimski dobi, str. 50. 3 Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas, str. 22, zemljevid. 4 Bratož, Rimska zgodovina, str. 74−75, 165 in 219−220; Jereb, Poselitev Braniške doline, str. 17−18; Dular –

Božič, Železna doba, 101, 154 in 155. 5 Bratož, Rimska zgodovina, str. 75, 89−90, 118−119 in 155−156.

Oktavijanovimi – Oktavijan je kasnejši cesar Avgust – osvojitvami v Iliriku 35–33 pr. Kr. tedanji Štanjel stal na ozemlju v zaledju nemirne rimske meje na severovzhodu Italije. Ogrožali so ga (čezalpski) Karni, Tavriski in (čezalpski) Japodi. Slednji so še leta 52 pr. Kr. oplenili Tergeste (današnji Trst) in napadli Akvilejo.6

V obdobju 2. in 1. stoletja pr. Kr. je po nekaterih razlagah skozi današnji Štanjel šel odsek med Akvilejo in prelazom Okro (območje današnjega Razdrtega) na pomembni cesti proti srednji Evropi in Podonavju ali pa se je tedanje štanjelsko naselje nahajalo vsaj v njenem vplivnem območju.7 Položaj naselja se je vsekakor spremenil, ko je bila med Avgustovo vlado zgrajena nova glavna prometnica, ki je med Akvilejo in Emono šla po Vipavski dolini in čez Hrušico (Ad pirum). Tako se je tedanji Štanjel znašel na vmesnem ozemlju med dvema pomembnima prometnicama, že omenjeno čez Hrušico, ki je postala glavna rimska prometnica s Podonavjem in Balkanom, ter cesto proti Dalmaciji, ki je iz Akvileje šla v smer Tarsatice (današnji Trsat nad Reko), še vedno pa je ležal na mreži rimskih cest po Krasu, ki so lahko služile tudi kot obvozne ceste pomembnejših prometnic.8

Z ureditvijo razmer v času pax romane se je življenje naselilo tudi pod gradiščem. Jugozahodno od njega je na lokaciji Merce ob rimski vicinalni cesti nastala rimska naselbina z grobiščem. Morda gre za villo rustico. Napisi z dveh poznanih rimskih nagrobnikov pričajo, da so se staroselskim domačinom vsaj kmalu po začetku našega štetja pridružili italski kolonisti.9 Ali je rimski Štanjel pripadal agru, tj. upravnemu območju, Akvileje ali pa Tregesta nam trenutno zaradi pomanjkanja podatkov ni dano vedeti, vsekakor pa se je nahajal v pasu vzdolž meje med agroma. Vprašanje poteka meje postane toliko bolj pomembno, ker je kasneje severna meja tergestinskega agra postala tudi politična severna meja poznoantične, zgodnjesrednjeveške in tudi visokosrednjeveške Istre. Domneva o njenem poteku preko Krasa na črti Štivan – zgornja Vipavska dolina − Nanos temelji na poteku srednjeveških meja tržaške škofije. V širšem upravnem smislu pa se je rimski Štanjel nahajal na območju Desete regije (Regio decima) s središčem v Akvileji, ki je bila ustanovljena v okviru Avgustove upravne reforme Italije.10

Pozna antika in zgodnji srednji vek

Lokacija Štanjela in vzpetina Turn sta ponovno pridobili na strateškem pomenu z nastopom krize rimske države po prvi tretjini 3. stoletja, ki se je na notranjem področju kazala predvsem kot gospodarske težave in državljanske vojne, na zunanjem pa kot obrambne vojne na mejah in kot barbarski vpadi, ob obdobjih miru in začasnega izboljšanja. Po obdobju Dioklecijanovih reform, ko je bila v zadnjem desetletju 3. stoletja Deseta italska regija preoblikovana v provinco Venetijo in Istro (Venetia et Histria), je bila v času napetosti (313–316) ali kasnejše državljanske vojne (316–317) med cesarjema Konstantinom in Licinijem, katerih območji sta se stikali na Slovenskem, na Turnu leta 313 ali kmalu za tem na màh zgrajena stražarska utrdba, ki je bila predhodnica srednjeveške Gledanice. Ta gradnja verjetno spada v kontekst Konstantinovih utrjevalnih del na Hrušici v pričakovanju Licinijevega napada.11 Pomen tedanje štanjelske naselbine, ki se je zaradi nevarnosti gotovo povsem umaknila nazaj na varnejši Turn, se je še bolj povečal v zgodnjem 5. stoletju. Tedaj se je obramba severovzhodne Italije s postojank in obzidij zapornega sistema Julijskih Alp (Claustra Alpium Iuliarum) zaradi neučinkovitosti postopoma prenesla na v širšem zaledju obstoječe vojaške postojanke v višinskih in strateško pomembnih naselbinah, ki so bile hkrati vojaške postojanke in civilne naselbine. Rimski stolp na lokaciji Gledanica je omogočal izreden razgled po velikem delu Kraške planote, štanjelska utrjena višinska naselbina pa je varovala prehod z oziroma na Kras, ob katerem je stala.12

6 Čezalpskih Karni in Japodi sta bila dela teh dveh ljudstev, ki sta živela onkraj Alp oziroma onkraj Velike in Male

Kapele. Jugovzhodni alpski lok se je namreč za tedanje geografe končal pri današnji Reki in Plominu pod

Učko. Tavriski so živeli v osrednji in vzhodni Sloveniji, severozahodni Hrvaški in na jugozahodnem Madžarskem. Gl.: Bratož, Rimska zgodovina, str. 155−156 in 164−168; Šašel, Okra, 14. 7 Likovič et al., Zgodovina cest, str. 47, zemljevid; Šašel, Okra, 9−16 in str. 13, zemljevid. 8 Šašel, Rimske ceste, str. 77 in 97; Truhlar, Stara pota, str. 99−100; Likovič et al., Zgodovina cest, str. 66 in str. 93, zemljevid. 9 www.rkd.situla.org: evidenčna št. enote: 7319, ime enote: Štanjel – Arheološko najdišče Merce; Vuga, Štanjel v rimski dobi, str. 51−52. Starejši izmed nagrobnikov je datiran v prvo polovico in sredino 1. stoletja po Kr., mlajši pa v čas najkasneje do leta 138 (prav tam). 10 Bratož, Rimska zgodovina, str. 196 in 219. O severni politični meji Istre gl.: Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 477 in str. 477−478, op. 129; Štih, O vzhodni meji Italije, str. 109−110; Kosi, Spopad za prehode, str. 11−12.

Vprašanju meje smo se tu nekoliko bolj posvetili, tudi s preskokom za več kot tisočletje, v izogib vsakokratnemu ponovnemu izpostavljanju problema kasneje. 11 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 60−61, 82−104; Vuga, Štanjel v rimski dobi, str. 52−53. Po Vugu (Vuga, prav tam) je utrdbo morda zgradil Licinijev oddelek, ki se je infiltriral v Konstantinovo ozemlje. O krizi Rimskega cesarstva gl.: Bratož, Rimska zgodovina, 289−340; Isti, Med Italijo in Ilirikom, str. 11−240 in 309−370. 12 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 200; Ciglenečki, Archaeological investigations, str. 120, 1. slika (na karti najdišč iz 4. in prve polovice 5. stoletja je na kraju Štanjela označeno naselje); Ciglenečki – Milavec, The defence, str. 175−176, 180 in 182. V bližini je prelaz med današnjim Branikom in Komnom varovalo višinsko utrjeno naselje na Sv. Martinu nad Škrbino (Ciglenečki – Milavec, The defence, str. 181).

Zaradi pomankanja podatkov se štanjelsko zgodovino za naslednjih nekaj stoletij lahko poda le v osnovnih potezah, ki nam bodo prikazale predvsem vsakokratno državno pripadnost njegovega območja. Konec 4. stoletja, leta 395, so z delitvijo cesarstva prebivalci štanjelske utrjene višinske naselbine postali pripadniki zahodne rimske države, ki jo je v letih 476–489/493 nasledila Odoakrova italska država. Njej je sledila država Vzhodnih Gotov, ki je propadla v bizantinsko–gotski vojni (535–552), imenovani tudi gotska vojna. V letih okoli začetka vojne se je Istra ločila ali pa je bila na poti ločevanja v samostojno provinco iz skupne province Venetije in Istre, kar je tedanje štanjelsko naselje, v kolikor to že ni bilo opuščeno, postavilo v Venetijo ali pa na sever province Istre. Bizantinci so vsaj njen (širši) obalni pas zasedli že leta 539, medtem ko so morda notranjost (njeno celinsko zaledje?) Goti obvladovali še do konca vojne. Nadaljnje razglabljanje, ali je območje Štanjela spadalo v gotsko cono ali je (formalno) sodilo pod bizantinsko oblast ali pa je bilo del nikogaršnjega ozemlja, bi nas vodilo le v špekuliranje. Oblast bizantinskega cesarstva s sedežem v Konstantinoplu se je zagotovo (dokončno) vzpostavila s koncem vojne leta 552.13

Z naselitvijo Langobardov v Italijo in ustanovitvijo dukata (vojvodstva) v Čedadu leta 568 sta Kras in s tem območje Štanjela postala obmejno območje ali pa morda nikogaršnja zemlja med bizantinsko Istro in langobardsko Furlanijo.14 Ta je segala tudi na zahodni del Krasa, v kolikor drži domneva o langobardski utrdbi iz 8. stoletja med Zagrajcem in Ivanjim Gradom,15 srednji in južni del Krasa do Raše pa naj bi po enem od poskusov določitve meje pripadala Bizantincem.16 V ožjem upravnem okviru je to najprej še vedno bil del tergestinskega agra, nato pa od preloma iz 6. v 7. stoletje naprej območje tergestinskega numera, ki se sicer omenja šele na začetku 9. stoletja po koncu bizantinske oblasti.17 Potemtakem je bil tudi Kras kot del Istre podvržen langobardskemu vdoru leta 588 in slovanskim vdorom v letih 599, 600, 602 (ta je bil skupen langobardskoavarsko-slovanski) in 611.18 Tak prikaz stanja pa je v nasprotju s trditvijo, da so Slovani do okoli leta 600 poselili Kras do Kraškega roba nad Trstom.19 Slovani so pri naselitvi štanjelskega območja, pa naj je do nje prišlo že do okoli leta 600 ali pa kasneje, naleteli na romanske in romanizirane staroselce, ki so svojo sled pustili v pripovednem izročilu sosednjih vasi kot pastirji (npr. Gen Mele v Kobjeglavi), Lučke (stari prebivalci na Vrheh) in ajdi-velikan,20 in na ostaline stavb rimskega naselja, katerega zidovje, latinsko “muri”, je dalo ledinsko ime Merce.21 Ljudsko izročilo ga izpeljuje iz tega, da so tam štanjelski biriči podložnikom “merili” desetino, tj. jemali mero pridelka.22 Da ozemlje Krasa ni bilo prazno, kažejo tudi arheološke najdbe iz Tomaja.23

Novi in edini oblastniki tega območja so po nekajletni langobardski zasedbi Istre (751–774) v zadnji četrtini 8. stoletja postali Franki, ki so si najprej leta 774 podredili Langobarde. Svojo nadoblast so samo še utrdili z zatrtjem upora furlanskih Langobardov leta 776. Dvanajst let za tem (788) je v njihove roke padla še (ponovno) bizantinska Istra, v devetdesetih letih in v prvih letih 9. stoletja (791–803) pa so s pohodi proti Avarom svojo oblast že razširili še dlje proti vzhodu v Panonsko nižino.24 Nova oblast za območje Štanjela ni pomenila upravne spremembe – še vedno je ležalo v Istri oziroma v Furlaniji.

Srednji vek do prve pisne omembe Štanjela

Z delitvijo frankovske, tj. karolinške, države leta 843 je Kras z območjem Štanjela postal del Italije oziroma italskega kraljestva. Od leta 884 do leta 887 je bila karolinška država začasno spet združena. Dobro desetletje za tem so se leta 898 začeli madžarski vpadi, ki so do zadnjega v letu 954 več kot dvajsetkrat prečkali ali plenili po Furlaniji. Ker je njihova vpadna

13 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 217−240 in 371−443. 14 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 445, 460−468 in 477. 15 Sapač, Grajske stavbe, str. 44. 16 Pleterski, De Sclavis, str. 113−150. 17 Tergestinski ali tržaški numerus (numerus Tergestinus) je nastal okoli leta 600, ko je bizantinska oblast za obrambo severnega dela province Istre pred Langobardi, Avari in Slovani tja namestila veliko vojaško enoto, t. i. bandum. Iz te enote in iz ozemlja, za obrambo katerega je bila zadolžena, se je kasneje z upravnimi spremembami v Istri razvila vojaško-komunalno-teritorialna enota, ki je po vojaški enoti bandum ali numerus dobila ime. Gl.:

Štih, Istra v času ustanovitve koprske škofije, str. 8; Krahwinkler, …in loco qui dicitur Riziano…, str. 38−39. 18 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 466 in 499−503. 19 Štih – Simoniti, Na stičišču svetov, str. 27. 20 Pleterski, De Sclavis, str. 119−144. 21 ES, zv. 4, geslo: Imenski preužitki, str. 117. 22 Bejži zlodej, str. 157, št. 103; Legenda o Krasu, str. 78. 23 Arheološka najdišča, str. 135. 24 Štih – Simoniti, Na stičišču svetov, str. 49−51, 57 in 63. 25 Štih, “Villa quae Sclavorum lingua”, str. 105−108.

pot vodila po Vipavski dolini, je gotovo bil oplenjen in opustošen tudi Kras.25 Leta 952 je nemški kralj in kasnejši cesar Oton I. priključil italsko Veronsko in Furlansko krajino ter Istro nemški državi. Ta je kasneje postala cesarstvo, t. i. Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, in državni okvir, v katerega je Štanjel sodil vse do leta 1806.26

Tudi v prvem delu svoje srednjeveške zgodovine do prve omembe v letu 1309 ali 1310, ko je sicer Štanjel omenjen s svojo imensko dvojnico “Sv. Angel”,27 zaradi pomanjkanja podatkov še vedno tipamo v temi. Primerjava s prvimi omembami večine sosednjih vasi, ki se pojavijo v virih 12. stoletja ali pa se da na podlagi kasnejših virov z gotovostjo sklepati na njihov obstoj v tem stoletju, pokaže na Krasu okoli Štanjela vključno z njim prazen prostor,28 kar seveda ne zanika njegovega obstoja. Praznina v prostoru, zapolnjenem z vasmi, in na oziroma ob strateškem prehodu na Kras bi bila nenavadna. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da obstoj štanjelske vasi v 12. stoletja ni vprašljiv.

Še najlaže je za ta čas navkljub našemu vprašanju, ali grofija Furlanija ali mejna grofija Istra, povedati, da je bil v prvem primeru za Štanjelce po letu 1077 deželni knez vsakokratni oglejski patriarh, v drugem pa so se v tej vlogi zvrstili oglejski patriarhi (1077–1106), Spanheimi (1107–1173), Andeški grofje (1173–1209) in 1209 ponovno oglejski patriarhi.29 Obravnavano vprašanje se razreši, ko so goriški grofje s pretvorbo svojega dinastičnega teritorija v deželo postali deželni knezi. Dejansko so to bili že v drugi polovici 13. stoletja, a formalno potrditev so dobili šele leta 1365.30

Posest v Štanjelu so Goriški pridobili v teku 13. stoletja, saj ta v seznamu njihovih posesti iz časa okoli leta 1200 ni omenjen.31 Možno je, da so ga prejeli od oglejskega patriarha za opravljanje odvetniške službe; možno pa je tudi, da je šlo za eno od nasilnih in nezakonitih pridobitev na oglejski račun, ki so jo kasneje prav tako s silo legalizirali.32

V 13. stoletju, ko so Goriški še vedno rastli in se utrdili tudi na Krasu, so z novimi gradovi povezali posestva od Posočja preko Krasa v notranjo Istro in do Kvarnerja.33 Morda je bil v sklopu tega ob prelazu na Kras ponovno utrjen tudi vrh Turna nad vasjo, kjer je v 13. ali 14. stoletju zrasel dvor v obliki utrjenega stolpa z nenavadnim podkvastim tlorisom in morda višine treh nadstropij. Bil je središče manjše zemljiške posesti in domovanje ene od goriških ministerialnih družin. Čeprav je nadzoroval prehod na Kras, molk virov kaže, da za goriške grofe ni imel posebnega pomena. Njegova oblika stolpa in funkcija opazovalnice sta mu tudi dali ime: Turn ali Gledanica. Po mnenju nekaterih se je šele po nastanku dvora pod njim na pobočju razvila vaška naselbina.34

Štanjel od prve omembe do Cobenzlov

Kot smo že zapisali, se Štanjel prvič pojavi v virih leta 1309 oziroma 1310 s svojim drugim poimenovanjem Sv. Angel (de [sancto] Anculo),35 medtem ko je najzgodnejše gotovo poimenovanje po sv. Danijelu šele iz leta 1350 (de Sto. Daniele).36 Starejše poimenovanje izhaja iz furlanske oblike hagionima Angelus – Angel, tj. Àngul, kar nas postavlja pred vprašanje starejšega cerkvenega zavetnika štanjelske cerkve ali pred vprašanje morebitnega obstoja kakšne predhodne cerkvice ali kapele s tem zavetnikom.37 Prav tako se odpira vprašanje povezav s Furlanijo ali vsaj s furlanskojezičnim območjem. Leto prve omembe (1309) ni bilo prav srečno, saj so po Goriškem pustošile kobilice.38

Naslednjič se Štanjel omenja leta 1331, sicer res z imenom po sv. Danijelu (de Sancto Daniele), a je istovetenje s Štanjelom negotovo. Kontekst, v katerem se pojavlja Musinus de Sancto Daniele, ki je nastopil kot ena od prič pri sklenitvi miru bratov Phanfina

26 Svetovna zgodovina, str. 251 in 256; Zgodovina Slovencev, str. 132−133, 156 in 389. 27 Merkù, Nomi di persone, str. 518 (kasnejša datacija v leto 1310); Isti, Toponomastični ocvirki, str. 147 (zgodnejša datacija v leto 1309). 28 Šlo je za darovnice z menjavo lastništva in seznam posesti goriških grofov na Krasu okoli leta 1200. Gl.: Kos

M., Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 36−38. 29 Štih – Simoniti, Na stičišču svetov, str. 80, 81, 103 in 111; Kosi, Spopad za prehode, str. 25. 30 Štih, Srednjeveške goriške študije, str. 93−94. 31 Seznam posesti goriških grofov okoli 1200, str. 108−109. Gl. tudi: Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas, str. 68. Zemljevid za obdobje 1209–1228 prikazuje na območju Rihemberka in Štanjela mešano Oglejsko ali

Goriško gospostvo. 32 Štih, Srednjeveške goriške študije, str. 74 in 80−81. 33 Štih, Srednjeveške goriške študije, str. 72−74; Kosi, Spopad za prehode, str. 43−54. 34 Sapač, Grajske stavbe, 246−249. O gradnji dvorcev oziroma stolpov, ki so varovali prehode čez reko Vipavo in Kras gl.: Pavlin, Goriška, 173. 35 Gl. op. 27. 36 Kos F., Iz arhiva, št. 31. 37 Merkù, Toponomastični ocvirki, str. 147−148. Gl. tudi: Snoj, Etimološki slovar, str. 418. Avtorju se verjetnejši zdi izvor poimenovanja iz imena sv. Danijel, a izvora imena iz furlanske oblike “Anculus” ne izključuje. 38 Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 52.

in Hendrica z gradu Pramperg (danes Prampero) jugovzhodno od Ratnja pri Guminu z Duringussijem in Nicolaom z gradu Mels severozahodno od Vidma, kaže, da gre najverjetneje za San Daniele v Furlaniji.39 V primeru, da je bil Musinus res Štanjelec, bi glede na rang ostalih udeležencev pomiritve lahko šlo za plemiča, ki je lahko bil le ministerial iz dvorca na Turnu.

Prava tamkajšnja plemiča, gotovo ministeriala, sta bila Czerenga in po njegovi smrti njegov sin Bowczina, ki je bil oskrbnik goriške grofice Katarine, žene grofa Majnharda VI. Bowczina in njegovo potomstvo – ta formulacija kaže na obstoj ministerialske rodbine – je Katarina 14. maja 1350 sprejela v svoje varstvo.40 Vas pod dvorcem in dvorec sta nosila ime po sv. Danijelu, ki je bil tudi zavetnik verjetno še romanske vaške cerkve. Ta je bila podružnica komenske župnije sv. Jurija. Zaradi njene pozne ustanovitve je celo možno, da sta Komen in z njim območje Štanjela najprej spadala pod pražupnijo v Štivanu.41

Dolgotrajna kriza goriških grofov na poti njihovega zatona se je dotaknila tudi Štanjela. Na podlagi določil poročne pogodbe, ko so leta 1372 Goriški svojo Katarino omožili z bavarskim vojvodo Ivanom Wittelsbachom, je po smrti Katarininega očeta Majnharda VII. (VI.) v letu 1385 ena tretjina goriške dediščine – del te je bil tudi Štanjel – prešla v bavarske roke za obdobje od leta 1386 do leta 1390, ko so jo Goriški uspeli drago odkupiti nazaj.42

Tedanji Štanjel posestno ni bil enoten. Svoje posesti v njegovi okolici je imel stolpasti dvor, ki ga je morda že tedaj imela v fevdu s strani goriških grofov rodbina Ellacher.43 Popis urbarialnih dohodkov in obračunov goriških uradov ali gospostev, ki ga je kot del konsolidacije goriške grofije dal napraviti Majhardov sin Henrik IV., pokaže, da je leta 1402 Štanjel deloma spadal v župo Gabrovico v okviru rihemberškega urada ali gospostva. Ta je obsegala nekdanja posestva Rihemberških in po njihovem izumrtju leta 1371, ko so prešla nazaj v neposredno upravo Goriških, so bile posamično ali v sklopih dodane proste kmetije, med katere so očitno sodile tudi nekatere štanjelske. Dodatno jih je del spadal pod urad (gospostvo) Spodnji Kras, ki so ga Goriški med letoma 1396 in 1398, verjetno pa že prej, dali v zastavo,44 del pa še, če lahko s previdnostjo uporabimo za stoletje mlajše podatke iz leta 1499, v župo Kopriva in Štanjel, ki je bila del gospostva Vipava.45

Štanjelci iz 15. stoletja, če upoštevamo urbarja iz leta 1402 in 1499, so pridelovali pšenico in oves, redili so živino in kokoši in se ukvarjali s čebelarstvom in vinogradništvom.46 V Štanjelu je bila tedaj tudi mitnica ob poti, ki je vodila iz Vipavske doline preko Krasa na eni strani proti pristaniščem v Štivanu in Devinu, na drugi pa proti Trstu.47 Z njim so Štanjelci imeli stike že od zgodnjega 14. stoletja naprej, kakor kažejo seznami tržaškega kapitlja. Nekateri so se zaradi gospodarske krize na koncu 14. in v 15. stoletju, ki se je na Krasu kazala v pustotah (opuščenih kmetijah), v Trstu tudi naselili. Del je našel (dodaten) dohodek v tovorništvu.48 Turški vpadi v zadnjih desetletjih 15. stoletja so samo še okrepili padec prebivalstva in rast opustelih kmetij, t. i. pustot.49

V nemirnem 15. stoletju je Štanjel še največji napredek doživel na cerkvenem oziroma verskem področju. Leta 1443 se omenja srednjeveški vikariat s faro, ki je bil ustanova štanjelske graščine. Cerkvi sv. Danijela je 1451 papež Nikolaj V. podelil odpustke z namenom zbiranja sredstev za njeno popravilo. Pobudnike cerkvene novogradnje, ki je najverjetneje potekala v letih 1455–1460 in je dala kvalitetno gotsko stavbo, je potrebno iskati v vrstah pomembne goriške plemiške rodbine Thurn ali della Torre, ki je imela posesti tudi na območju Štanjela. Na čelu štanjelske verske skupnosti se v letih 1477 in 1478 omenja kaplan.50 Pomen prisotnosti Thurnov se je za Štanjel še toliko bolj povečal leta 1462, ko je goriški grof Leonhard rihemberški grad in gospostvo, ki je deloma obsegalo tudi Štanjel, podelil v fevd Febu IV. Thurnu.51

39 Otorepec, Gradivo, št. 644. Tudi Otorepec identifikacijo s Štanjelom navaja kot vprašljivo. Gl.: Otorepec,

Gradivo, str. 319 in 328. 40 Kos F., Iz arhiva, št. 31; Sapač, Grajske stavbe, 249. 41 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 93−94 in 96; ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136. 42 Joppi, Documenti goriziani, št. 305; Pavlin, Goriška, str. 18. 43 Sapač, Grajske stavbe, 249. 44 Goriški urbarialni dohodki in obračuni 1398, 1402, str. 129; Kosi, Spopad za prehode, str. 106−107; Bizjak,

Ratio facta est, str. 158 in 161−162. 45 Urbar za Vipavo 1499, str. 254. 46 Goriški urbarialni dohodki in obračuni 1398, 1402, str. 129; Urbar za Vipavo 1499, str. 263. 47 Goriški urbarialni dohodki in obračuni 1398, 1402, str. 129; Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 213, 208−209, zemljevid. 48 Merkù, Nomi di persone, str. 140, 253, 309, 315 in 518; Kos M., Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 69−71. 49 Simoniti, Turki so v deželi že, str. 88. 50 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96; Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 55−57, 59 in 275. 51 Sapač, Grajske stavbe, str. 103.

 Goriški grof Leonhard. (1440-1500).

Med zunanjimi dejavniki, ki so posegali v štanjelsko zgodovino, sta še najmanj sledov pustili dve dedni pogodbi. V prvi, pogodbi goriških grofov s celjskimi, iz leta 1437, pri opredelitvi goriških dominijev Štanjel sicer ni omenjen, kar kaže ob navajanju pomembnejših gradov, ki so bili tudi sedeži gospostev, na njegov majhen pomen v sklopu goriških posesti. Zadnji goriški grof Leonhard je poleti leta 1462 s Sigismundom iz tirolske veje Habsburžanov v boju proti Frideriku Habsburškemu sklenil deželni mir, ki mu je sledila dedna pogodba. Po prvi različici bi v primeru izumrtja Goriških tirolski Habsburžani dobili gospostva na jugu goriškega dominija, med katerimi je bil naštet tudi Štanjel. Pogodbi sta zaradi drugačnega razvoja dogodkov, izumrtja Celjskih leta 1456 in Sigismundove smrti leta 1490, ostali le mrtvi črki na papirju.52

Mnogo bolj kot igre med dinastijami in boj Habsburžanov za Trst in dostop do Jadrana, ki so goriški Štanjel pustile pri miru,53 so Goriško s Krasom in Štanjelom prizadele naravne nesreče in kuge, predvsem pa turški vpadi. Kobilice so zabeležene za leti 1442 in 1475, 54 kuge pa za leta 1477, 1491 in 1494.55 Od leta 1472 do 1475 je trajala suša, ki je povzročila lakoto.56

V ta že tako težek položaj sedemdesetih let 15. stoletja so udarili še turški vpadi, ki jih je morda kot begunec naznanjal avtor glagolskega napisa v štanjelski cerkvi iz leta 1464.57 Ogroženost Krasa in s tem Štanjela je bila velika, ker je Kras ležal med vpadno potjo ob morju in vpadno potjo po Vipavski dolini in ker je bil večkrat kolateralna žrtev vpadov, ki so bili prvenstveno usmerjeni proti beneški Furlaniji.58

Turki so prvič pridrli na Kras novembra 1471, ko je ena od skupin prodrla preko Sežane v Vipavsko dolino in proti Gorici. Morda je prav ta oplenila Štanjel in požgala stolpasti dvor. Morda pa je treba močno plast žganine, ki se jo povezuje s tem dogodkom, povezati z avstrijsko-beneško vojno, ko so ga ponovno razdejali Benečani.59 Zavzetju je sledila utrditev Štanjela. Do nje najverjetneje ni prišlo v naslednjem letu, tj. 1472, ker so tedaj Turki dvakrat pustošili po Krasu. Verjetno so izkoristili leta 1473–1475, ko Turkov ni bilo na Kras. Okoli obstoječe naselbine so zgradili obzidje, ki je bilo najbrž povezano z dvorom vrh vzpetine. Del obzidja je bil stolp kvadratnega tlorisa, ob katerem se je kasneje razvil zametek sedanjega dvorca. Izven obzidja je ostala štanjelska cerkev, ki so jo verjetno obzidali s posebnim obzidjem.60 Štanjelski tabor je nadzoroval prihode Turkov s kraške smeri proti Rihemberku in Vipavski dolini in hkrati nudil zaščito prebivalcem.61 Nadaljnji vpadi na Kras v 15. stoletju so si sledili v letih 1476, 1477, 1478 (dvakrat), 1481 in 1499.62

Doba Cobenzlov

Prihod rodbine Cobenzl v Štanjel, ki ga je nato zaznamovala za tri stoletja, je povezan z izumrtjem goriških grofov in prehodom Goriške v habsburške roke leta 1500. Tik pred tem so novi deželni knezi ali pa še goriški grofje v letih od 1485 do 1502 urad (gospostvo) Spodnji Kras, kateremu sta pripadali dve štanjelski kmetiji, ukinili in priključili rihemberškemu, del štanjelskih kmetij pa je še dolgo v 16. stoletju (urbar iz leta 1531) ostal pod gospostvom Vipavo.63 Tako je Štanjel, v katerega so prišli Cobenzli in tam pridobili nekaj posesti, večinoma spadal v rihemberško gospoščino.64

Kot prvi štanjelski Cobenzl se omenja Krištof Cobenzl, ki je kot oskrbnik in poveljnik v prvem letu avstrijsko-beneške vojne (1508–1516), tj. leta 1508, pred Benečani konec aprila neuspešno branil Štanjel. Avstrijska oblast se je vrnila že naslednje leto (1509), a to ni prineslo miru. Leto 1510 sta zaznamovala kuga in umazano vojskovanje (medsebojna pustošenja, požigi in poboji). Če slednje Štanjela ni doseglo, je Štanjelce vsaj zelo vznemirilo. V naslednjem letu je 26. marca sledil zelo hud potres. Beneška vojska je po Krasu ponovno pustošila leta 1513.65 Že tako težek položaj so leta 1515 zapletli še goriški kmetje, ki so se pridružili

52 Pavlin, Goriška, str. 26, 38, 46 in 130 in 38, op. 131. 53 Gl. zlasti: Kosi, Spopad za prehode, predvsem str. 61−142. 54 Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 52. 55 Czoernig, Görz… Das Land, str. 689. 56 Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 79. 57 Krajevni leksikon, str. 337. 58 Za vpadne poti gl.: Simoniti, Turki so v deželi že, str. 82−84. 59 Simoniti, Turki so v deželi že, str. 56; Sapač, Grajske stavbe, str. 249−250 in 282−283. 60 Sapač, Grajske stavbe, str. 282−283 61 Pavlin, Goriška, str. 42, op. 159. 62 Za kronologijo turških vpadov gl.: Simoniti, Turki so v deželi že, str. 56−81 in 98. 63 Bizjak, Ratio facta est, str. 163; Kosi, Spopad za prehode, str. 198. 64 S. R., Pravno življenje, str. 203. 65 Kosi, Spopad za prehode, str.145−167; Sapač, Grajske stavbe, str. 249 in 253; Rutar, Poknežena grofija…

Zgodovinski opis, str. 95.

vseslovenskemu kmečkemu uporu. Niso napadali gradov, se je pa kmečka zveza pritožila pri cesarju zoper deželnega glavarja.66

V povojni obnovi so Cobenzli v vojni požgani stolpasti dvor opustili in ob njegovem gospodarskem predgradju na severozahodu Štanjela zgradili nov dvorec z videzom večje hiše. V njihovih rokah je ostal do prve polovice 17. stoletja, ko so ga pred letom 1643 prodali plemiški družini Budigna. Sredi 18. stoletja je to bil nadstropen kompleks, ki je v 19. stoletju prešel v kmečke roke.67 Še bolj je Štanjel zaznamovala izgradnja novega obzidja s stolpi, ki je nadomestilo staro poškodovano in je zajelo še dodaten prostor skupaj s cerkvijo. Za dovoljenje za izgradnjo in uporabo materiala iz opuščenega stolpastega dvora kot gradiva so se kmetje štanjelske soseske skupaj s Tomažem Cobenzlom, ki je na položaju oskrbnika in poveljnika nasledil Krištofa, okoli leta 1520 s pismom obrnili na deželnega kneza.68 Prošnje po utrjevanju in utrditev so bile več kot upravičene, saj so Turki ponovno pridrli na Kras leta 1526, leta 1527 iz smeri Ilirske Bistrice, mimo Komna skoraj do Devina, 1528, ko so iz Štanjela streljali s topovi, 1532 in 1536.69

Prostor med starim in novim obzidjem so kmalu zapolnile hiše, ki so se naslonile na staro obzidje, in nastavki zgornjega dela kasnejšega dvorca. Cobenzli so nekoliko kasneje odkupili tri hiše pri srednjeveškem stolpu, ki so jih nato notranje povezali in preuredili v novo domovanje. Nasproti tem, naslonjena ob novo obzidje, so postavili gospodarska poslopja.70

Fevdalni gospodar Štanjela je leta 1528 postala rodbina Lanthieri, ko je Gašperju I. nadvojvoda Ferdinand I. podelil v zakup gospostvo Rihemberk. Štanjelci so tako večinoma plačevali in opravljali obveznosti rihemberškemu gradu.71 To se je spremenilo z ambicioznim Janezom Cobenzlom (ok. 1534–1594), ki je naredil bleščečo upravno, državniško, “versko referentsko” in diplomatsko kariero v službi Habsburžanov, hkrati pa ostal katolik in se ni pridružil protestantskemu gibanju, kot so se Lanthieriji z Rihemberka.72

Zasluge so leta 1564 njemu in bratu Ulriku prinesle dedni baronski naslov, a prelomna za prisotnost Cobenzlov v Štanjelu je bil njihova skoraj popolna osvoboditev od rihemberškega gospostva leta 1572 oziroma 1573 in pridobitev posesti na območju Štanjela.73 To je Janezu omogočilo, da je v zamahu svoje graditeljske vneme (npr. Prosek, Jama, Moš …) do nekaj pred letom 1580 zgradil starejši zgornji del današnjega dvorca. Prezidal je domovanje ob srednjeveškem stolpu. Nasproti stoječa gospodarska poslopja je podrl in zgradil enonadstropni trakt z ogrevanimi sobami, del katerega je bil okrogli stolp. Zunanja stena trakta se je naslonila na tukaj prav tako novozgrajeni odsek obzidja. Ker je Janez pri tem z zaprtjem dvorišča zagradil tamkajšnjo cesto, je v pismu nadvojvodi Karlu II. v Gradec, v katerem ga obvešča o izgradnji dvorca, prosil za dovoljenje, da bi smel postaviti trojna vrata, ki bi omogočala nadzorovan prehod po poti čez dvorišče.74

Štanjel zadnje tretjine 16. stoletja je imel tri letne sejme: na sv. tri kralje, sv. Primoža in sv. Marijo Magdaleno. Ugodne trgovske in prometne razmere so omogočale obstoj deželnoknežje mitnice, ki se omenja v osemdesetih letih 16. stoletja. Privabile so tudi pregnane tržaške Jude, da so se leta 1564 naselili tukaj – po ljudskem izročilu z dovoljenjem “grofa Kobenzla” na kraju, imenovanem Judansko.75 Za štanjelske vernike je skrbel kaplan, ki se omenja leta 1570.76 Do kmečkih nemirov je prišlo v letih 1587–1588, ker so Štanjelci odklonili desetino od novin na gmajni, in morda tudi leta 1594, ko so skupaj z ostalimi goriškimi kmeti odklonili tlako pri gradnji utrdb v Gradišču ob Soči.77

V 17. stoletju je gradbene posege na gradu in v naselju nadaljeval Janez Filip († 1630), sin Janezovega brata Ulrika. Kot svetovalec nadvojvode je dosegel, da

66 Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 225. 67 Sapač, Grajske stavbe, str. 249−251 in 285. 68 Sapač, Grajske stavbe, str. 250 in 283−284; Simoniti, Vojaška organizacija, str. 202−203 (pismo datira v sredo 16. stoletja); Seražin, Štanjelski grad, str. 169−170 in 171, op. 15. 69 Simoniti, Turki so v deželi že, str. 121, 124−125 in 207; Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 240; Rutar,

Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 74. 70 Sapač, Grajske stavbe, str. 284−285. 71 Sapač, Grajske stavbe, str. 103; S.R., Pravno življenje, str. 203 in 206. 72 PSBL 3, geslo Cobenzl, str. 191; Sapač, Grajske stavbe, str. 253−255; Južnič, Kobencli, str. 55−56; Gruden,

Zgodovina slovenskega naroda, str. 746 in 748−750. 73 Sapač, Grajske stavbe, str. 253; S. R., Pravno življenje, str. 203. 74 Sapač, Grajske stavbe, 254-255 in 284-286; Seražin, Štanjelski grad, str. 170−174. 75 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 213 in 231; S. R., Pravno življenje, str. 203 in 205; Bejži zlodej, str. 156, št. 102. 76 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96. 77 Koropec, Slovenski puntarji, str. 15.

je leta 1607 bilo za Cobenzle ustanovljeno gospostvo Štanjel in da ga je zakupil.78 Že 1603 je v vaški cerkvi preuredil rodbinsko grobnico, 1609 pa je bil dokončan zvonik z limonasto konico. Na cerkvi so bila opravljena še druga dela in v teku navedenega stoletja je bila barokizirana notranjost.79 V tem obdobju je bil zgrajen tudi predhodnik krila gradu, ki sega od polkrožnega stolpa do vhoda v naselje.80 Janez Filip je poizkušal izboljšati status Štanjela, ko je leta 1615 deželnega kneza prosil, naj župi in taboru Štanjel (Supp vnnd Täber St. Daniel am Carst) podeli tedenski sejem, kar bi ga povzdignilo v trg, njemu, Janezu Filipu, pa, da potrdi široke sodne pravice v štanjelskem pomirju. Ni znano, ali je Štanjel tudi zares postal trg, ker ga viri poznajo samo kot komun.81

Sin Janeza Filipa, Janez Gašper († ok. 1647), v Štanjelu sicer ni nič gradil, a je gospostvo Štanjel leta 1631 dokončno pridobil za Cobenzle.82 Ti pa niso bili edina plemiška družina, ki je bivala v kraju. Že pred letom 1643, ko se prvič omenja, se je v Štanjelu naselila rodbina Budigna, ki je tu najbrž ostala do konca 18. stoletja.83 Pravi gradbeni razmah je sprožil Janez Filip II. (1635–1712), sin Janeza Gašperja, ki je dvorec Štanjel temeljito prezidal v osrednjo rezidenco med Gorico in Trstom. Do okoli leta 1681 je nadzidal trakt vzdolž obrambnega obzidja, povišal polkrožni stolp in nasul dvorišče, tako da je nekdanje pritličje prišlo na nivo kleti. Malo pred tem (1679) je bil urejen prostor med dvorcem in cerkvijo, ki je bil nato do leta 1699 od dvorišča ločen z zidom. Do tega leta je vzdolž starega obzidja do cerkve z nadzidavo obstoječih stavb – starega dela dvorca pri srednjeveškem stolpu in dokupljenih kmečkih domačij − nastal nov trakt, ki ga je zaključeval oglati stolp z arkadami.84 Na koncu razvoja, ko je grad dosegel izgled, ki ga kasneje praktično ni spreminjal, njegov tloris še najlažje opišemo z veliko tiskano črko “A”, kjer prečko predstavlja stopnišče med zgornjim in spodnjim dvoriščem.

Vzporedno s tem je teklo tudi življenje izven gradbišča. V letu 1655 je prišlo do novih kmečkih nemirov.85 Na področju cerkvene zgodovine je Štanjel doživel nihanja. Cerkev sv. Danijela se leta 1651 omenja kot neoskrbovana podružnica komenske župnije. V letu 1663 ji je papež Aleksander VII. podelil nekatere odpustke, čez 5 let pa je imela status kuratne kapelanije.86 Cobenzli so dosegli nov uspeh v svojem družbenem vzponu leta 1674, ko so bili povzdignjeni v državne grofe.87 Kuga, ki je leta 1682 razsajal v Gorici in njeni okolici, Štanjela ni dosegla zaradi zapor okoli okuženega območja.88

V začetku 18. stoletja so tudi Štanjel prizadele slabe letine in živinske kuge ter izčrpanost zaradi španske nasledstvene vojne (1701–1714). Iz tega izhajajoči upor Tolmincev proti pobiralcu davkov Bandelu, ki je izbruhnil v marcu leta 1713, so Tolminci v aprilu razširil tudi na Kras. Kraševci kot razlog za upor niso razglašali samo novih davkov, ampak so zahtevali tudi revizijo urbarialnih dajatev. Ustanovljena je bila kmečka zveza, verjetno imenovana “naša dežela”, z notranjo organizacijo. Manjše žarišče nemirov, ob enem od glavnih kraških v Rihemberku, je bil Štanjel, kjer so se kmetje uprli izvrševanju tlake z izgovorom, da jim to brani “vsa dežela”, tj. kmečka zveza. Upor na Krasu je bil zatrt junija 1713 s prihodom krajišnikov, ki so v nekaj dneh polovili vodje upornikov. Trdnost kmečke zveze se je pokazala tudi po tej pomiritvi. Ko je Ludvik Gundaker (1678–1764), ki je po smrti očeta Janeza Filipa II. podedoval Štanjel in Lože, od štanjelskih voditeljev upora zahteval, da od vaščanov zahtevajo pokorščino, so ti odgovorili, da morajo naročilo najprej sporočiti soseskam.89 Kmalu za puntom je leta 1718 sledila huda suša, zaradi katere so Kraševci hodili po vodo v Vipavo. Temu se je pridružila še »šiba« gosenic in kobilic, kar je z okleščenjem že tako borne letine povzročilo lakoto.90

V obdobju Ludvika Gundakerja, ki je večino časa preživel v Štanjelu, je bil morda v prvi polovici 18. stoletja del stolpa z arkadami preurejen v grajsko kapelo. Nato je do prve polovice 20. stoletja grad doživljal le manjše posege. Po smrti Ludvika Gundakarja leta 1764

78 Sapač, Grajske stavbe, str. 255; Seražin, Štanjelski grad, str. 170−171, op. 14. 79 Sapač, Grajske stavbe, str. 287; Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 275. 80 Sapač, Grajske stavbe, str. 288. 81 Golec, Nastanek in razvoj, str. 392. Nekatere oznake Štanjela kot trga, ki se pojavljajo, so nezanesljive (prav tam). 82 Morelli, Istoria della contea, 4, str. 145. 83 Sapač, Grajske stavbe, str. 250. 84 Sapač, Grajske stavbe, str. 255 in 288−291. 85 Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 317. 86 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96. 87 Sapač, Grajske stavbe, str. 255. 88 Czoernig, Görz… Das Land, str. 816. 89 Marušič, Veliki tolminski punt, str. 4-10, 16, 20, 11, 26−27 in 30; Isti, Kras in Kraševci, str. 7−18; Sapač,

Grajske stavbe, str. 256. 90 Vidmar et al. Kronika Rihemberka – Branika, str. 98.

je Štanjel in Lože podedoval nečak Gvidobald (Gvido) (1716–1797), ki pa je veliko časa preživel v Gorici. Obe navedeni posestvi sta bili tedaj že zadolženi. 91

Če vzamemo leto 1764, ko je Štanjel prešel s strica na nečaka, kot točko v času, nam viri o Štanjelu v zadnji tretjini 18. stoletja povedo naslednje. Obdajalo ga je staro, večinoma že propadlo obzidje. Ruševine stolpastega dvora na vrhu vzpetine so še vedno izstopale. Stanovanjska poslopja so bila slaba in večinoma propadajoča. Prometna infrastruktura je bila slaba. Poti v okolici so bile kamnite, ozke in primerne le za ježo ter le v nujnih primerih za prevoz z vozom z volovsko vprego.92 V vasi je imel sedež vikariat komenske župnije, ki je leta 1764 oskrboval še podružnice v Kobdilju, Hruševici in Kobjeglavi ter grajsko kapelo.93 Mlado prebivalstvo je predstavljalo okoli tretjino prebivalstva. Huda lakota leta 1764 se je odrazila v 120 umrlih in le 70 rojenih.94 V skladu z upravnimi in sodnimi reformami je leta 1792 Štanjel postal sedež okrajnega komisariata in sodišča. Morda je bil že tedaj stolp z arkadami spremenjen v sodišče, kjer se to omenja šele leta 1820. Zaradi tega je bil stolp tudi izločen iz kompleksa dvorca.95 V kraju naj bi z začetnimi prekinitvami od leta 1802 naprej delovala šola.96

Zadnji Cobenzl, državnik, diplomat in razsvetljenec Janez Filip (1741–1810), se je raje zadrževal na Dunaju, zaradi česar je Štanjel izgubil vlogo plemiške rezidence. Njegova smrt označuje mejnik dveh dob v štanjelski zgodovini. Na eni strani je oporočni prehod Štanjela na Mihaela Coroninija, na drugi pa je bil Štanjel državno izločen iz habsburškega okvira in je bil v letu njegove smrti del Ilirskih provinc pod žezlom Napoleona, proti kateremu se je v zadnjih letih svojega življenja toliko boril.97

Štanjel v 19. stoletju in do 1. sv. vojne

Kratkotrajna francoska oblast (1809–1813)98 v Štanjelu ni pustila vidnih posledic. V predmarčnem obdobju do leta 1848 je bil Štanjel še nadalje sedež okrajnega sodišča in okrajnega komisariata, ki je obsegal glavni občini Štanjel in Pliskovico. Glavna občina Štanjel se je naprej delila na podobčine Hruševico, Kobdilj, Štjak s Stomažem, Kobjeglavo, Šmarje z Zavinom, Vrtovče in Štanjel.99 Ta, v bistvu njegova katastrska občina, je imela sredi prve polovice 19. stoletja okoli 80 domačij in okoli 400 prebivalcev. Sama štanjelska vas se je še vedno stiskala samo za podirajočim se obzidjem. Razen zaposlenih pri komisariatu, sodišču in gospostvu ter kaplana, ki je vodil podružnico komenske župnije, so v kraju živeli samo kmetje. Nekateri so se dodatno ukvarjali še z rejo sviloprejk in čebelarstvom. Ob reki Branici so živele štiri mlinarske družine, ki pa so hkrati obdelovale zemljo. Med živino so povsem prevladovale ovce, med poljščinami pa žitarice. Šole v času nastanka elaborata za franciscejski kataster (1829–1830) v Štanjelu ni bilo.100 Leta 1826 je bila tudi dokončana nova, še današnja, cesta iz Rihemberka (današnji Branika) do Štanjela. Pred tem je povezava šla skozi Spodnjo Branico in se iz Podlazov v strmih ovinkih vzpela do Štanjela.101

Gospostvo in grad sta začela doživljati stagnacijo in zaton, ker je Mihael Coronini Cronberg ob vsem ostalem premoženju imel malo smisla zanju. Zato ju je skupaj še z nekaterimi posestvi najprej oddal v zakup Jožefu Mayerju (1814–1825),102 nato pa je leta 1825 grad Štanjel prodal industrialcu Janezu Krištofu Ritterju, ki je bil leta 1827 pobaronjen v pl. Zahony. Leta 1830 so Štanjel zajeli kmečki nemiri kot odmev na julijsko revolucijo v Franciji, ko so se podložniki odpovedali urbarialnim dajatvam. Šele vojska jih je ponovno prisilila k pokorščini.103 V revolucionarnem letu 1848, ko je bil lastnik gradu že Krištofov sin Julij Hektor, so meseca marca uporni kmetje grad napadli in ga oplenili. Predvsem so hoteli z gradu prepoditi oskrbnika Švaro, ki je terjal previsoko desetino. Kmalu za tem so Ritterji grad prodali.104

91 Sapač, Grajske stavbe, str. 256 in 291−293. 92 Slovenija – opisi, str. 126 in 127. 93 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96−97. 94 Attems, Vizitacijski zapisniki… 1750−1759, str. 49 in 529−530; Isti, Vizitacijski zapisniki… 1762−1773, str. 140−142 in 520. O lakoti gl.: Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 98. 95 Vodnik po fondih, str. 42; Sapač, Grajske stavbe, str. 292. 96 Vodnik po fondih, str. 355−356. 97 Sapač, Grajske stavbe, str. 256−257; Južnič, Kobencli, str. 77. 98 Cepič et al., Zgodovina Slovencev, str. 397-409. 99 Elaborat franciscejskega katastra za Štanjel, 660.01, fol. 45; Haupt–Ausweis über Eintheilung … im Jahre 1818, str. 20; Nusdorfer-Vuksanović et al., Občinska središča v obdobju 1814–1861, str. 4. 100 Elaborat franciscejskega katastra za Štanjel, 660.01, fol. 45−48 in 51. 101 Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 102−103. 102 PANG 344, fascikel 2, Zakupna pogodba med Mihaelom, grofom Coronini Cronbergom in Jožefom Mayerjem za posest Štanjel in Lože ter v Vipavskem okraju ležeče imenje Planina ter od gospostva Žablje odkupljeno imenje Šmarje; PANG 344, fascikel 2, Podaljšanje zakupne pogodbe med Mihaelom, grofom Coronini

Cronbergom in Jožefom Mayerjem za posest Štanjel in Lože ter v Vipavskem okraju ležeče imenje Planina. 103 Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 104. 104 Sapač, Grajske stavbe, str. 257-259; Legenda o Krasu, str. 78−79.

 Pogled na grad ok. 1900.

Fotodokumentacija ZVKDS,

OE Nova Gorica.

Z odpravo fevdalnega družbenega reda je dvorec izgubil vlogo središča zemljiškega gospostva in je začel propadati. Do izbruha 1. sv. vojne so se zvrstili številni lastniki: vitez Jožef Fabiani, grof Mels, baron Sessl, tržaška društva pod vodstvom kapitana Parsija in Camillo pl. Moratini. Imenovani so na dvorcu opravili le še manjša gradbena dela.105

V petdesetih letih 19. stoletja je Štanjel doživel več upravnih sprememb, ki po svoje kažejo na padanje njegovega pomena v korist Komna. Najprej, še leta 1849, je bil ukinjen okrajni komisariat Štanjel.106 Nato je bila leta 1850 ustanovljena občina Štanjel s 1821 prebivalci, ki je poleg katastrske občine Štanjel s 561 prebivalci obsegala še katastrske občine Kobdilj, Koboli, Hruševica in Kobjeglava s Tupelčami. Slednja se je čez nekaj desetletij osamosvojila. V Štanjelu je bila šola za celotno občino.107 Na področju sodstva pa je Štanjel doživel izgubo, ker je bilo leta 1854 okrajno sodišče prestavljeno v Komen.108 Po drugi strani je pridobitev za Štanjel bila ustanovitev pošte leta 1864.109

Narodna zavest si je utrla pot tudi v Štanjel, kjer so leta 1870 ustanovili čitalnico, ki pa je kasneje prenehala, saj leta 1892 ni več delovala niti ni delovalo bralno društvo.110 Kmetijstvo je še vedno bila vodilna gospodarska panoga. Živinoreja je doživela velike spremembe, ker se je iz pašne ovčjereje prešlo na hlevsko govedorejo.111 Za pospeševanje vinogradništva je bilo leta 1885 ustanovljeno Vinarsko društvo.112 V okviru pogozdovanja Krasa je bil konec 19. stoletja na Gabrščku zahodno od Štanjela zasajen borov gozd.113 Druga polovica 19. stoletja je tudi čas, ko se začeli Štanjelci graditi hiše tudi izven obzidja, s čemer je začel nastajati del vasi, imenovan Dolnja vas.114

Ob prelomu 19. v 20. stoletje nam Štanjel daje naslednjo podobo. V kraju so imeli sedež kuracija, poštni urad, hranilnica in posojilnica, orožniška

105 Sapač, Grajske stavbe, str. 259 in 292−293. 106 Vodnik po fondih, str. 42 in 44. 107 Landes Gesetz und Regierunsblatt: Appendice…, 1851, str. 22−25; Vidrih Lavrenčič – Nusdorfer Vuksanović,

Občine na Goriškem, str. 11 in 25. 108 Vodnik po fondih, str. 211−212. 109 Juriševič, S pošto skozi preteklost, str. 130. 110 ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136; Rutar, Poknežena grofija… Prirodoznanski …opis, str. 108. 111 Svoljšak, Zgodovinski prerez Krasa, str. 269. Gl. tudi: Leksikon občin, str. 31 (v katastrski občini Štanjel so popisovalci leta 1900 našteli 482 goved in le 5 ovac). 112 ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136. 113 Krajevni leksikon, str. 337; Rutar, Poknežena grofija… Zgodovinski opis, str. 111. 114 Spletni vir 3 (zemljevid iz leta 1880); ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136.

postaja in dvorazredna ljudska šola. Zadnji dve in občina so imeli prostore v gradu – šola točneje v grajskem stolpu blizu cerkve115. Štanjelskim otrokom je na svet pomagala vaška babica. V vasi so se nahajali še trgovec, čevljar, kovač, krojač, dva mizarja in trije zidarji. V celotni občini je bilo šest gostilničarjev. Sejemska dneva sta bila 7. januar in 30. junij. Obstajalo je tudi društvo Ljudska knjižnica.116 A za naštetim se skriva demografsko nazadovanje, ki ga je Štanjel skupaj z zaselki doživljal od leta 1880 do leta 1900, ko je število prebivalcev padlo s 352 na 274.117

Novo življenje je prinesla izgradnja bohinjske proge proti Trstu, ki je bila odprta leta 1906.

Železniška postaja pod Štanjelom, ki pravzaprav stoji na kobdiljski zemlji, je imela pomembno vlogo v času parne vleke, saj so tu lokomotive dopolnile svoje zaloge vode, ki so jo porabile na vzponu iz Braniške doline na Kras, ker do Opčin nato ni bilo vode. Vodo za lokomotive, ki so jo v Podlazih črpali iz Branice, so prečiščeno kot pitno vodo speljali po vodovodu do železniške postaje in sosednjih hiš.118 Življenje ob progi se je odrazilo v popisu iz leta 1910. Število prebivalcev je nehalo padati in se dvignilo na 322.119 V Štanjelu so pridobili enega čevljarja, mesarja in gostilničarja ter dva dodatna sejma. Ustanovili so tudi novo bralno društvo.120

Štanjel med 1. svetovno vojno

Zaradi železnice in železniške postaje je Štanjel postal pomemben vojaški center v zaledju kraškega odseka soške fronte.

Tu so bile postavljene številne barake in skladišča. Tu je bila tudi železniška strojna izpostava. V gradu, ki so ga morali domačini izprazniti, je bil nastanjen lazaret. Ker ni zadostoval velikemu pritoku ranjencev, so na robu vasi postavili poljsko bolnišnico

115 Sapač, Grajske stavbe, str. 282; Hmelak, Soška fronta, str. 204. 116 Leksikon občin, str. 30; Ročni kažipot … za navadno leto 1901, str. 150. 117 Krajevni leksikon, str. 298. 118 Rustja, Železnica skozi Branik, str. 187−188 in 208−209; Petronio, Transalpina, str. 110 in 112. 119 Krajevni leksikon, str. 298. 120 Ročni kažipot … za navadno leto 1901, str. 167.  Avstro-ogrska vojaka z domačinkami v Gornji vasi leta 1917. Foto: Vladimir Gradnik.

Fotodokumentacija ZVKDS, OE Nova

Gorica. Original hrani PANG.

 Cesarica Zita v Štanjelu med I. svetovno vojno. Original last M. Rupnik, Štanjel 29.

Fotodokumentacija INDOK centra.

 Vojaki in osebje avstro-ogrske monarhije med mašo, darovano v čast avstrijskemu cesarju

Francu Jožefu I., ki je 18. avgusta praznoval svoj jubilej. Iz zbirke Marka Mohorčiča.

 Pogled na Štanjel iz tridesetih let 20. stoletja. Fotodokumentacija

Kosovelove knjižnice Sežana.

v solidnih barakah. Slednja je bila namenjena lažjim, lazaret pa težjim ranjencem. Bolnišnica v Štanjelu je delovala še v letu 1918. Umrle in padle so pokopavali na načrtno urejenem vojaškem pokopališču severno od železniške postaje. Vsa gradbena dela na vojaških objektih so opravljali ruski vojni ujetniki.121

Zaradi vseh naštetih struktur je postal Štanjel v letih 1915–1916 cilj italijanskih letalskih napadov. Za obrambo pred njimi so Avstrijci postavili dve bateriji starejših topov (ena baterija šteje 6 topov). Ena je se je nahajala na hribu nad Štanjelom, druga pa na vrhu Pleša med Kobdiljem in Ponikvami. Njihovi šrapnelski izstrelki so bili ob padanju proti zemlji nevarni za domačine. Z napredovanjem Italijanov na Krasu je Štanjel prišel leta 1917 še v domet njihovega topništva.122

Večina Štanjelcev je odšla v begunstvo v Šentvid pri Stični. Redki, ki so leta 1917 še bili doma, so morali pod prisilo vojaških oblasti tolči kamenje in popravljati ceste.123 Po nam dosegljivih podatkih je v vojni padlo 6 oziroma 7 Štanjelcev.124 Notranjščina gradu je bila zaradi bivanja vojske precej opustošena.125

Pod Italijo

V prvih letih nove oblasti, ko je še bilo mogoče narodno kulturno in gospodarsko življenje, sta leta 1923 v Štanjelu obstajala Bralno in pevsko društvo “Štanjel” in Hranilnica in posojilnica Štanjel na Krasu, ki pa je bila likvidirana leta 1937. Gospodarska (obrtniki, trgovci in gostilničarji) in ostala infrastruktura (šola, pošta, varnost) je ostala zelo podobna tisti iz avstrijskih časov.126

Štanjelska občina v celoti se je tja do začetka tridesetih let uveljavila kot letovišče z nekaj dobrimi hoteli; danes bi jih označili kot turistične kmetije. Razširila se je tudi ponudba javnih prevozov, saj je poleg vlaka skozi vas vozil tudi že avtobus na liniji Ajdovščina–Trst.127 Na področju cerkvene uprave je Štanjel napredoval leta 1936, ko je bila ustanovljena župnija.128

Fašistično zatiranje in oblast v Štanjelu še najhitreje – ne da bi se spuščali v vse od poitalijančevanja imen in priimkov naprej – povzamemo s poitalijančenjem krajevnega imena v San Daniele del Carso, postavitvijo hiše fašizma (Casa del fascio) in tajnikom krajevnega fascia Toccafondijem.129 Fašistični režim je odpravil tudi lokalno samoupravo, ko je od leta 1926 naprej začela vlada na čelo občin imenovati podestàje.130 V letih 1935–1945 je bil štanjelski podestà

121 Hmelak, Soška fronta, str. 99 in 204−207; Močnik, Komenski Kras, str. 117−121; Vidmar et al., Kronika

Rihemberka – Branika, str. 139. 122 Hmelak, Soška fronta, str. 99−100; Močnik, Komenski Kras, str. 123. 123 Močnik, Komenski Kras, str. 124; Matičič, Skozi plamene, str. 254−255. 124 Spletni vir 2. 125 Sapač, Grajske stavbe, str. 259. 126 Ročni kažipot … za l. 1923, str. 228. Za likvidacijo hranilnice in posojilnice gl.: Vodnik po fondih, str. 311. 127 Gortani, Gorizia, str. 635. 128 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 96. 129 Vidrih Lavrenčič – Nusdorfer Vuksanović, Občine na Goriškem, str. 25; Marušič, Vendarle predvsem, str. 11. 130 Čermelj, Slovenci in Hrvatje, str. 44.

arhitekt Maks Fabiani.131 Čez dve leti se je štanjelska občina povečala, ko sta ji bili s komasacijo priključeni občini Kobjeglava in Gabrje.132 Štanjel je pred 2. sv. v. dobil tudi ulice.133

Zatiranje je rodilo odpor, ki se je najbolj vidno odrazil v delovanju organizacije TIGR. V obdobju pred prvim tržaškim procesom je celica obstajala tudi v Štanjelu. Preko njega je po letu 1930 na Kras šla ena od skrivnih TIGR-ovskih poti za pošto, kurirje, ilegalno literaturo, navodila, sporočila, vodenje slovenskih in italijanskih antifašistov in poti na akcije. Ena od teh, na krajevni ravni Štanjela, je bila pošiljanje grozilnih pisem italijanskima učiteljicama. Prav tako je TIGR na območju Štanjela imel eno od skladišč streliva, ki pa ga je po naključju odkrila italijanska policija.134

Druga plat tega obdobja so obsežna gradbena dela, izvedena po načrtih Maksa Fabianija, ki so zajela dobršen del Štanjela. Na jugovzhodni strani je za njegovega svaka Enrica Ferrarija v letih 1920–1935 s preureditvijo niza hiš nastala Ferrarijeva vila z vrtom.135 Opravljenih je bilo še več drugih obnovitvenih in ureditvenih del v Štanjelu (npr. cerkveni trg) in njegovi neposredni okolici (npr. Hotel Miramonti v današnji šoli).136 Povsem na novo je bila leta 1938 zgrajena stavba fascia (Casa del fascio) – današnja telovadnica in pošta.137

Najbolj izstopajočo prenovo in svojevrstno renesanso pa je doživel dvorec. Fabiani je dosegel, da je zanemarjena in zapuščena stavba preko državnega odkupa prešla od družine Moratini v roke štanjelske občine. S priskrbljenimi državnimi sredstvi je, potem ko je leta 1935 postal župan, v letih 1936–1938 izpeljal prenovo. Rezultat je bila večnamenska stavba, ki je bila tudi upravno središče kraja. V stavbi dvorca je uredil prostore župana, občinske urade, osnovno šolo, vrtec, zdravniško ordinacijo, veterinarsko službo, delavnice, skladišča in dve dvorani – reprezentančno dvorano in kinematograf.138

Štanjel med 2. svetovno vojno

Za Štanjelce se je ta začela leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno. Odpor v okviru OF se je začel pozno poleti in zgodaj jeseni leta 1941, ko se je mreža osvobodilnega gibanja iz centrov v Trstu in Gorici začela širiti na Kras, kjer so bili do konca leta 1941 ustanovljeni številni odbori OF. Sredi septembra 1941 je prva skupina partizanov prišla z Mokrca južno od Ljubljane do neposredne bližine Štanjela v Spodnjo Branico. Iz tukajšnjega tabora je širila politično delo proti Krasu in Vipavski dolini.Prva njena oborožena akcija na območju Štanjela je bilo pretrganje telefonskih zvez in miniranje dela proge med Štanjelom in Koprivo.139 V začetku februarja leta 1942 so partizani uspešno napadli bunker ob železniškem predoru.140

Zaradi partizanske dejavnosti v okolici Štanjela so italijanske oblasti z namenom njenega tamkajšnjega zatiranja že leta 1942 štanjelskim karabinjerjem dodale še leteči oddelek. Istega leta je bila 15. avgusta uvedena tudi policijska ura.141 Na območju Štanjela bila do kapitulacije Italije v septembru leta 1943 najbolj aktivna Kraška četa tretjega ali Kraškega bataljona. Prav tako so tu italijanske enote, tiste nastanjene v Štanjelu ali pa v kakem drugem centru, izvedle več protipartizanskih in drugih akcij, v katerih je bilo prizadeto tudi civilno prebivalstvo.142

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je Štanjel postal del obsežnega osvobojenega ozemlja, ki ga je zatrla nemška ofenziva konec septembra. Nemški SS-tankovski polk je že v prvem dnevu ofenzive, 25. septembra, brez odpora z izhodiščnih položajev pri Sesljanu do večera prodrl do Štanjela. V naslednjih dneh je nadaljeval s prodorom.143 Naslednje leto, 1944, je bilo za Štanjel usodno. Že 15. februarja so hoteli Nemci za kazen zaradi partizanskega napada poleg Rihemberka in Komna požgati še Štanjel, a ga je Fabiani rešil.144 V maju je Štanjel postal prizorišče bojev zaradi uničevanja proge proti Trstu.145 V začetku septembra je bil za Štanjel usoden epilog spopada

131 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 312−314. 132 Vidrih Lavrenčič – Nusdorfer Vuksanović, Občine na Goriškem, str. 25. 133 PANG 1, Državni tehnični urad Trst, Občina Štanjel (San Danile del Carso). 134 Cencič, TIGR, str. 120, 148−149, 156, 183, 188 in 208. 135 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 58−59, 274 in 296. 136 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 318 in 322. Gl. tudi: Isti, str. 323 in 333. 137 Pozzetto, Maks Fabiani, str. 341. 138 Sapač, Grajske stavbe, str. 260 in 293−295; Pozzetto, Maks Fabiani, str. 59 in 312−314. 139 Ferenc, Primorska, str. 10−11 in 13; Na Primorskem leta 1941, str. 26, 54 in 60. 140 Krajevni leksikon, str. 298. 141 Vidmar et al., Kronika Rihemberka – Branika, str. 217−218. 142 Ferenc, Primorska, str. 129−195 in 632−657. 143 Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 216−226, 383−384, 388 in 390. 144 Sapač, Grajske stavbe, str. 261. 145 Klanjšček, Deveti korpus, str. 106 in 108.

 Povojni posnetek Štanjela.

Foto Jože Gorjup, 1965.

Fotodokumentacija INDOK centra.

Bazoviške in Kosovelove brigade z nemškimi in italijanskimi kolonami, ki so preko Krasa prodirale proti Štanjelu. Ta je sicer bil prizadet od nemškega topniškega obstreljevanja, uničenje pa je pomenila partizanska odločitev, da se razstreli vse stavbe, ki bi sovražniku lahko služile za vzpostavitev postojanke. A uničenje dvorca in dela naselja ni dalo želenega rezultata – postojanka je bila vzpostavljena.146 V zadnjih dneh aprila leta 1945 so Štanjel osvobodile in skozenj so na svojem pohodu proti Trstu šle nekatere brigade 30. in 31. divizije 9. korpusa.147 V vojni je padlo 22 Štanjelcev, interniranih jih je bilo 29, invalidnih pa je postalo 6 oseb.148

Obdobje zavezniške uprave

Po umiku jugoslovanskih enot z dela Primorske sredi junija leta 1945 in njeni razdelitvi na cono A pod zavezniško vojaško upravo in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo je Štanjel do priključitve Jugoslaviji 15. septembra 1947 postal obmejno naselje cone A. Pod njim v Braniški dolini in čez Gradišče vzhodno od Kobdilja je namreč tekla meja, Morganova linija, med conama. Zasedbene enote iz britanskega imperija so kasneje zamenjale ameriške. Zasedbene oblasti so zaradi žalostnega stanja prebivalstva tega oskrbele s hrano, oblačili, zdravstveno oskrbo in vsem ostalim. Zavezniki so obnovili železniško progo in brezplačno del stanovanjskega fonda. Pri obnovi je z načrti sodeloval tudi Maks Fabiani. Izpeljana je bila le obnova cerkve in župnišča, medtem ko je dvorec ostal v ruševinah. “Oblast v senci” pa je na drugi strani ljudi pozivala k zavračanju vsakršne zavezniške pomoči. Prebivalstvo ni živelo v pomanjkanju. Delovali so obrtniki in gostilne. Mnogi so dobili zaposlitev pri obnovitvenih delih. Zaradi obmejne lege je tu bilo tudi območje tihotapljenja blaga iz cone B. Obnovljene so bile prometne zveze (vlak, avtobus oz. prirejen tovornjak), šolstvo in društveno življenje.149

Jugoslavija

Prva leta po priključitvi (1947) so bila težka, ko “niti polente ni bilo na mizi”.150 Štanjelska občina je bila ukinjena in kot najnižja upravno-teritorialna enota je bil uveden kraj, ki je obsegal Štanjel, Lukovec, Kobdilj in Hruševico. Kot upravni organ je kraj vodil krajevni ljudski odbor (KLO), ki pa je v Štanjelu deloval že od leta 1944. Bil pa je predvsem podaljšan organ okrajne državne uprave. Že v letu priključitve mu je bil priključen še KLO Kobjeglava. Leta 1952, ko so bile obnovljene občine, sta bila v obnovljeno občino poleg KLO Štanjel vključena še bivša KLO-ja Gornja

146 Sapač, Grajske stavbe, str. 261−263 in 295. 147 Klanjšček, Deveti korpus, str. 434 in 438. 148 Abram, Štanjel, str. 176. 149 Povzeto po: Abram, Štanjel, str. 171−197; Sapač, Grajske stavbe, str. 263 in 295. 150 Abram, Štanjel, str. 191.

Branica in Štjak. Občina Štanjel je prenehala obstajati leta 1955, ko je bila priključena Občini Sežana.151

V Štanjelu je bila v skladu z novimi časi v letu 1948 organizirana Čevljarska produktivna zadruga Štanjel, ki je delovala do leta 1967.152 Osnovna šola je po vojni dobila prostore v nekdanjem hotelu Miramonti. Leta 1953 so bili nanjo prešolani otroci iz ukinjene kobjeglavske šole, leta 1962 je pridobila podružnico v Gornji Branici, sama pa je leta 1967 postala podružnica osnovne šole v Dutovljah.153 V drugi polovici petdesetih let, 1954–1960, je v Štanjelu poleg osnovne šole delovala še Kmetijsko gospodarska šola Štanjel.154 Kraj je po začetni rasti prebivalstva v letih 1948–1961 (z 280 na 313 oseb) začel doživljati demografski padec (z 313 na 276 prebivalcev), ki je trajal do osemdesetih let,155 kar kaže na njegovo nazadovanje.

Sredi šestdesetih let je v Štanjelu bila trgovina, gostilna, prosvetni dom, v katerem je bil tudi krajevni urad, ki je deloval v letih 1948–1970, ambulanta in izpostava Kmetijske zadruge Kras iz Sežane. V šolskem poslopju je bila javna knjižnica. Večina prebivalstva je že opustila kmetijstvo kot vir preživetja in je bila zaposlena v Sežani, Šempetru in Novi Gorici.156 Vse povojno obdobje je zaznamovalo tudi izseljevanje iz obzidanega dela Štanjela, imenovanega Gornja vas.157

V šestdesetih letih so se začeli tudi prvi načrti in prvi koraki obnove gradu, ki je bil po letu 1947 prepuščen propadanju in odvažanju gradbenega materiala. Obnovitvena dela, ki se šele zdaj zaključujejo, so se začela leta 1972. Prvo dejanje dejanske oživitve gradu je bilo odprtje galerije slikarja in grafika Lojzeta Spacala leta 1988 v obnovljenem traktu med polkrožnim stolpom in vhodom v naselbino.158

Štanjel v Sloveniji

Po osamosvojitvi leta 1991 so nekateri Štanjelci našli zaposlitev v domačem kraju, večina pa se še vedno vozi na delo v Sežano, Novo Gorico in Ajdovščino. Prebivalstvo je zrastlo z 321 oseb leta 1991 na 361 prebivalcev leta 2019. V Gornjo vas se vrača življenje, ki ga je prinesel predvsem vodovod.159 Štanjel je z reformo lokalne samouprave leta 1995 postal del novoustanovljene občine Komen, ki ima v lasti del dvorca.160 

151 Vodnik po fondih, str. 88, 126 in 146−147. 152 Vodnik po fondih, str. 274. 153 Vodnik po fondih, str. 338, 340, 342 in 355−356; Pozzetto, Maks Fabiani, str. 322. 154 Vodnik po fondih, str. 365. 155 Krajevni leksikon, str. 298; Krajevni leksikon (1995), str. 600−601. 156 Krajevni leksikon, str. 337. 157 ES, zv. 13, geslo: Štanjel, str. 136. 158 Sapač, Grajske stavbe, str. 263 in 295−300. 159 Krajevni leksikon (1995), str. 600−601; Spletni vir 4. 160 Sapač, Grajske stavbe, str. 263.