Cerkev sv. Gregorja v Kobdilju Robert Peskar

Štanjel – kraška naselbina Eda Belingar

Cerkev sv. Gregorja v Kobdilju

dr. Robert PESKAR

Na manjšem griču jugovzhodno nedaleč od Štanjela in severozahodno nad vasjo Kobdilj stoji cerkev sv. Gregorja. Čeprav je cerkev že na prvi pogled gotska arhitektura, preseneča smer njene vzdolžne osi proti jugovzhodu, kar bo najbrž posledica prilagajanja smeri terena. Cerkev predstavlja skromno podružnico župnije v Štanjelu, vendar je na veljavi pridobila, ko so pokopališče, ki je bilo do 18. stoletja okoli štanjelske cerkve, prenesli semkaj. Ali so ob tej priložnosti zgradili današnje pokopališko obzidje, ni gotovo. Na Franciscejskem katastru iz zgodnjega 19. stoletja je pokopališče označeno, potek zidu oziroma parcele pa je manjši. Zagotovo pa je obzidje že stalo leta 1882, ko so postavili današnja kovinska vrata na zahodni strani.

Zgodovinske razmere

Čeprav je bila cerkev sprva podružnica župnije v Komnu, se je zelo kmalu navezala na današnjo župnijo. Že leta 1580 je bila v oskrbi kaplana v Štanjelu, v 18. stoletju pa se navaja kot podružnica štanjelskega vikariata.42 Toda za zgodovino cerkve so pomembnejše listine, ki so jih nekoč hranili v župnijskem arhivu.43 Dve iz 15. stoletja sta pomembni zlasti za stavbno zgodovino. Prva je bila izdana 9. junija 1464, v njej pa je bilo prebrati, da je škof Nikolaj, apostolski legat za križarski pohod, posvetil tako glavni oltar in dva stranska, posvečena sv. Primožu in Felicijanu ter sv. Heleni, kot tudi cerkveni zvon. Sočasno je vsem prisotnim podelil med drugim za leto dni odpustkov, iz česar je sklepati, da je bila cerkev tedaj na novo zgrajena. Druga listina je govorila o tem, da je moral 12. novembra 1481 pičenski škof Paskazij iz Gračišča znova posvetiti stranska oltarja, saj so ju v enem od roparskih napadov onečastili Turki, vsem prisotnim pa je podelil še 40 dni odpustkov. Kasnejše navedbe niso povedne, je pa treba omeniti, da je bila najbrž cerkev posebej pomembna za družino Fabiani iz Kobdilja, saj imajo na njeni južni strani družinsko grobnico, prav tako pa najstarejši nagrobnik na pokopališču pripada enemu od članov te družine. Sredi 18. stoletja je bil neki Valentin Fabiani celo ključar cerkve.44

Opis in stavbna zgodovina

Cerkev sestavljajo pravokotna ladja in enopolni prezbiterij s triosminskim sklepom. Zunanjščino nekoliko nižje ladje členita le šilasti portal s profiliranim ostenjem in zvončnica, posebna oziroma najpreprostejša oblika zvonika, ki se dviga nad zahodno steno. Prezbiterij kot običajno obkroža talni zidec, predirata pa ga dve okni v južni in jugovzhodni stranici. Na jugovzhodnem vogalniku opazimo reliefno izklesano glavo, vendar pozoren ogled pove, da gre za simbolno upodobitev lune oziroma meseca. Cerkev je bila še do nedavnega pokrita s

42 Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij, str. 96. 43 Budinich, Spitzbogige Bauwerke, str. 57–60. 44 Attems, Atti delle visite pastorali, str. 50.

 Cerkev sv. Gregorja na pokopališču iz jugovzhodne strani. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija

ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

 Tloris cerkve sv. Gregorja z vrisanimi stavbnimi fazami.

Risala Alenka Ferfolja in Robert Peskar, 2019.

Fotodokumentacija ZVKDS,

Služba za kulturno dediščino.

kamnito kritino, škrlmi, zunanjščina pa se je ponašala še z izvirnim ometom, vendar so ju žal v zadnji prenovi zamenjali. V notranjščini ladjo in mrežasto obokan prezbiterij ločuje šilasti slavolok s posnetimi robovi in geometričnima kapiteloma. Obočna rebra klinastega profila z obojestranskim žlebom slonijo na geometričnih konzolah z grbovnimi ščitki in dveh figuralnih konzolah, sečišča reber pa so razen treh v obliki grbovnih ščitkov in okroglega temenskega brez sklepnikov. Sicer pa slavolok in obočne člene prekriva več plasti recentnih beležev, ki so jih že pred časom delno odstranili predvsem na grbovnih ščitkih, kjer so se razkrile različne upodobitve grbov. Nastali so najkasneje ob zadnji večji obnovi cerkve med letoma 1880 in 1882 in so zanimivi predvsem z vidika vpetosti tega prostora in njenih vidnejših prebivalcev v tedanje lokalne in širše družbenopolitične razmere. Na severni strani skrajno levo vidimo na prvi konzoli ogrski grb, desno od moške glave sledi grb družine Fabiani iz Kobdilja, nato grb družine Posarelli, ki smo ga spoznali že v Štanjelu, četrti grb je za zdaj še neznan, sledi pa grb Goriško-Gradiščanske grofije, nato znova moška glava z nekakšnim turbanom ter geometrična konzola. Na oboku vidimo najprej letnico 1882 na osrednjem temenskem sklepniku, na grbovnih ščitkih pa sta za zdaj prepoznavna skrajni levi in desni grb, ki predstavljata grb HabsburškoLotarinških oziroma grb cesarja Franca Jožefa ter grb mesta Trst.45

45 Srednji grb na oboku je mogoče treba obravnavati v kontekstu Habsburško-Lotarinške vladarske hiše, ki je od 1814 do 1860 gospodarila tudi z vojvodino Toskano, pri kateri v združenem grbu vidimo med drugim tudi leva na rdečem polju in dva modra diagonalna bruna. Če bi se to potrdilo, bi bila poslikava grbov najbrž celo nekaj desetletij starejša.

 Pogled na obočni sistem prezbiterija. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija

ZVKDS, Služba za kulturno dediščino.

Cerkvena podoba in našteti podatki so dobra osnova tudi za rekonstrukcijo stavbne zgodovine. Cerkev so zgradili najkasneje v letih 1463 in 1464, ko je bila posvečena. Kljub poškodbam v času turških vpadov cerkev pred 18. stoletjem večjih predelav ni doživela. Šele v 18. stoletju je dobila novo okno v južni steni ladje, ki je uničilo izvirnega, v notranjščini pa nov tlak in stopnico med ladjo in prezbiterijem. Naslednje prenove so se lotili šele leta 1880 in jo zaključili v dveh letih. Najprej je ladja dobila nov strop in na zahodni strani pevski kor, nova vhodna vrata in nov tlak. Istočasno so žal odstranili tudi oba stranska oltarja, katerih nadaljnja usoda ni znana. Kot je zapisal Cornelio Budinich,46 naj bi bila še gotska, saj naj bi v enem lesenem oltarju našli tri steklene posodice z relikvijami in pečat škofa Paskazija iz leta 1481. Vse naj bi vzidali v današnji glavni oltar, ki ga je verjetno prav leta 1882 na novo izklesal Alojz Gulič, kamnosek iz Kobdilja.47 Sočasno s temi deli sta nastali tudi obe stenski sliki, in sicer podoba sv. Gregorja na vzhodni steni in prizor Objokovanja na stropu ladje. Cerkev nato skorajda stoletje ni doživela posebnih posegov. Izjema je njena okolica, pokopališče, kjer si je leta 1940 družina Fabiani na južni strani cerkve uredila novo družinsko grobnico po načrtih Maksa Fabianija. Stavba je nato obnovitvena dela doživela šele v zadnjih desetih letih, vendar je zunanjščina izgubila precej nekdanje izvirne pojavnosti in estetske mikavnosti. Poleg novih ometov in strehe ter restavratorskih del na stenskih slikah je treba omeniti vsaj še rekonstrukcijo pevskega kora.48

Umetnostni pomen

Z vidika razvoja gotske arhitekture na Goriškem je stavba zanimiv primer najpreprostejšega tipa podružničnih cerkva, ki se v našem primeru odlikuje predvsem z gotskim obokom v prezbiteriju z mrežasto shemo reber, ki v slovenski gotiki ni prav pogosta. Na nekdanjem Goriškem jo srečamo še v nekdanjem nekaj let mlajšem prezbiteriju župnijske cerkve v Pliskovici in prezbiteriju cerkve sv. Pavla v Planini nad Ajdovščino, nedaleč od Štanjela. Slednja je, čeprav je mlajša, zanimiva zaradi tega, ker je obok in razpored sklepnikov ter konzol enak kot v Kobdilju. Sicer pa je kobdiljska cerkev delo nekaj kamnosekov, ki so sodelovali tudi na pomembnejših gradbiščih tistega časa, zato se v kobdiljski cerkvi sicer na nižji umetniški stopnji zrcalijo vplivi pomembnih arhitekturnih stvaritev ali njenih detajlov, kar lahko npr. rečemo za podobo moške glave na južni steni, ki bi imela zgled v sočasni arhitekturi kranjskoškofjeloške skupine.49 Zanimiva je še vloga cerkve

46 Budinich, Spitzbogige Bauwerke, str. 57. 47 Premrl, Kraški kruh, str. 179. 48 Osojnik, Lapanja Jazbec, Kobdilj, str. 90–91. 49 Več o tem: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 59 in dalje.

 Grb Antona von Pilbacha na njegovem nagrobniku iz leta 1895. Foto Robert Peskar, 2019.

Fotodokumentacija ZVKDS,

Služba za kulturno dediščino.

v družbenem življenju posameznikov v času, ko je postala osrednje pokopališče za Štanjel in okolico, še posebej navezava na družino Fabiani, ki je v tem prostoru izpričana že v zgodnjem 17. stoletju.

Sprehod po cerkvi

Cerkveni kompleks danes sestavljajo cerkev in pokopališče, obdano s kamnitim obzidjem, ki je v taki obliki nastalo najkasneje leta 1882. Ker smo cerkev delno že opisali, se najprej sprehodimo po pokopališču, kjer bi navedli le nekaj posameznih nagrobnikov. Najstarejši je epitaf Petra Fabianija, ki je vzidan na sredini severnega zidu. V literaturi je bil že opisan,50 zato je dovolj, če omenimo, da latinski napis na plošči iz lokalnega apnenca sporoča, da v tej grobnici leži plemeniti gospod Peter Fabiani, cesarski notar, s svojim potomstvom, in da je umrl v Gospodu v letu zveličanja 1633 dne 23. junija. Dalje je navedeno, da je dal ta epitaf napraviti njegov sin Pavel, dne 27. junija 1634.

Bolj izstopajo nagrobniki neposredno ob cerkvi. Na zahodni strani bi omenili nagrobnik Antona von Pilbacha (1813‒1895) in njegove žene Marije, umrle tri leta kasneje v 76. letu starosti. Nagrobnik je zanimiv zaradi njegovega grba z dvema levoma in pelikanom, sicer pa je bil znan kot lokalni posestnik. Verjetno je bil potomec Maksimilijana von Pilbacha, gubernijskega tajnika v Ljubljani, ki je bil povišan v plemiški stan leta 1786.51

Največ prostora ob cerkvi je zavzela družinska grobnica Fabiani na južni strani. Izdelana naj bi bila po načrtih Maksa Fabianija leta 1940.52 Grobni del pokriva masivna kamnita plošča, ki leži na stopnjevanem okviru, dopolnjuje pa ob steno cerkve prislonjen strogi geometrijski del nagrobnika, ki ga ob straneh spremljajo preprosti kamniti vazi in skrajno levo in desno nagrobnik Maksove mame Karoline (Carlotta) in križ. V sredini leži odprta knjiga z napisom, ki ponazarja tudi zadnje počivališče Renata Ferrarija, pisatelja in kronista družine Fabiani, ki je družinsko zgodbo opisal v knjigi Murva Fabijanijevih. 53 Če sklepamo po imenih na vseh napisnih poljih, je v grobnici pokopanih trinajst predstavnikov te družine, med drugim tudi Maks, katere plemiško poreklo ponazarja grbovna figura (vojak s ščitom in sabljo na mostu) v trikotnem čelu.

50 Premrl, Turni, str. 14; Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 52. 51 Hellbach, Adels-Lexikon, str. 233. 52 Pozzeto, Maks Fabiani, str. 346. 53 Knjiga je prvič izšla v Italijanščini leta 1975 (Ferrari, Il gelso dei Fabiani).

 Grobnica Fabiani ob južni steni ladje. Foto Robert Peskar, 2019.

Fotodokumentacija ZVKDS,

Služba za kulturno dediščino.

Drugi nagrobniki ne potrebujejo razlage, zato se posvetimo še cerkvi. Njena zunanjščina ni posebej členovita, pozornost pa le vzbudi reliefno izklesana moška glava na vzhodnem vogalu prezbiterija. V različnih turističnih prospektih lahko preberemo, da spominja na zgodbo pastirja, ki ga je napadla kača in se je rešil s pomočjo molitve. V resnici gre za simbolično upodobitev lune oziroma meseca, ki se v našem primeru mogoče celo navezuje na patrocinij cerkve sv. Gregorja I. Velikega, papeža, ki je bil eden od štirih cerkvenih očetov. Ti so se v svojih teoloških besedilih dotaknili tudi meseca, ki so mu pripisovali različne simbolne pomene, še posebej o kratkotrajnosti človeškega življenja in zgodovine.54 Prav mesec naj bi poleg ostalega ponazarjal tri faze življenja: spočetje (vzhajanje), rojstvo (polna luna) in umiranje (zahajanje), kar je istočasno tudi uveljavljena prispodoba Cerkve. Navadno sicer tovrstne upodobitve lune nastopajo v paru s podobo sonca, kot to vidimo na gotskih freskah na oboku nekdanjega prezbiterija v Podnanosu, vendar v našem primeru podoba sonca manjka.

Podobno kot zunanjščina je tudi notranjščina cerkve skromna. V ladji je omembe vredna le stropna poslikava, ki prikazuje Objokovanje, prizor iz Kristusovega pasijona, ki je vezan na funkcijo cerkve.

Poslikava je nastala okoli 1880, avtor pa zaenkrat ni znan. Enako velja za podobo sv. Gregorja na vzhodni steni prezbiterija, ki je najbrž nastala sočasno s stropno poslikavo. Sicer pa velja poleg grbov na grbovnih ščitkih, ki smo jih že omenili, posebej opozoriti le še na edini oltar v cerkvi, ki ga je leta 1882 izdelal kobdiljski kamnosek Alojz Gulič. Oltar je dokaj nenavadnih oblik za tisti čas, saj gre v detajlih za precej stilizirane oblikovne rešitve, ki jih še bolj poudarjajo Križani in ob straneh lesena kipa Device Marije in sv. Janeza Evangelista, ki z belo lakirano površino posnemata kiparske izdelke iz poliranega carrarskega marmorja. 

54 LCI, str. 178–180.

 Podoba lune na zunanjščini prezbiterija. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS,

Služba za kulturno dediščino.

 Objokovanje, stropna freska v ladji, delo neznanega freskanta iz okoli leta 1880. Foto Robert Peskar, 2019. Fotodokumentacija ZVKDS,

Služba za kulturno dediščino.