Scena december 2020 by ScenaKranj

KAZALO: SUBART•4 SRĐAN NAĐ•6 GLASBA V MESTU•8 ŽIVALSKI ŽUR•10 NOVOLETNE ŽELJE•12 KOST V GRLU•14 ZUNIPERA•16 TJ WILDLIFE•19 OSEBNO•22 strip•24

Foto: arhiv Trainstation-a

Društvu Subart - Trainstation SubArt - se kljub razmeram, povezanim s covid-19, trudimo izpeljati del našega rednega programa. Prepoved delovanja določenih aktivnosti traja že od marca, tako da se sproti prilagajamo ukrepom. Ti še vedno zelo vplivajo na naš program in na delo naših redno zaposlenih delavcev. Program smo najprej želeli izpeljati v ﬁzični obliki, ko pa so se ukrepi zaostrili do te mere, da to ni bilo več mogoče, smo nekatere aktivnosti preselili na splet.

V oktobru smo v sklopu projekta Šola odprtih vrat v Trainstationu organizirali Ustvarjalno video delavnico, na kateri so udeleženci iz prve roke izvedeli, kako poteka delo režiserja oz. videografa. Naša Turbo galerija se je preselila v virtualni svet in tako začela že s četrto sezono projekta 3 platna. Spletne razstave smo nadgradili še z možnostjo ogleda razstav v živo, tako da smo 3 platna izobesili in razstavili na steni našega Trainstationa.

Prvič smo organizirali tudi brezplačni tečaj slovenskega jezika in bili pozitivno presenečeni nad odzivom. Tečaj so in ga bodo še naprej obiskovali mladi udeleženci iz Brazilije, Francije, Makedonije inAnglije. Novembra smo pričeli s tečajema španskega in nemškega jezika ter delavnico 2D/3D

animacije v programu Blender. Cilj delavnice, katere vodja je bil Aleš Jelovčan, je bila približati udeležencem prvine risanja in animiranja ter vpogled v proces nastajanja kreativnega izdelka od začetka do konca. Izvedli smo tudi delavnico produkcije elektronske glasbe, kjer smo udeležence seznanili s pripravo materiala za nastop v živo, uporabo analognih in digitalnih sintetizatorjev in ritem mašin, ter prikazali ključne osnove avdio produkcije. Tečaji in delavnice so zaradi trenutnih ukrepov na »čakanju«.

Skupaj s Klubom študentov Kranj smo izpeljali sklop »online« koncertov v živo. Na koncertih, ki so se odvijali vsako soboto v novembru, so nastopili Natt, Fankadelik Ent., Ingoa, Sakrabolt, Smoking Cactus in Le Serpentine. Koncerte je bilo možno spremljati na Facebook straneh Kluba študentov Kranj,

Mestne občine Kranj, Layerjeve hiše, Visit Kranj-a, RAFAL Crew-a, bendov in Trainstationa.

V oktobru je izšla tudi nova številka revije Scena, ki je namenjena lokalni mladinski (sub)kulturi. Društvo SubArt že šesto leto izdaja brezplačno revijo Scena, letno izidejo štiri številke v obsegu od 20 do 30 strani A4 formata, na katerih predstavljamo aktualne teme s področja umetnosti in kulture iz našega lokalnega okolja. Prednost dajemo sodelovanju z mladimi novinarji, ki si s tem pridobijo kompetence za samostojno pot v prihodnosti. Večkrat pa sodelujemo tudi z različnimi gostujočimi pisci.

Mlada ekipa je polna zanimivih idej za ustvarjanje novih številk. Ker pa teh ni nikoli preveč, so vrata odprta tudi za prihod novih ustvarjalcev. Dobrodošel je vsak, ki rad piše, išče nove informacije in zgodbe, ali pa te pripoveduje. V kolektiv sprejemamo različne umetnike, fotografe, slikarje in druge, ki bi na kakršenkoli način lahko popestrili katero od naslednjih številk Scene. Veseli bomo tudi idej glede vsebine – projektov, posameznikov ali skupin, ki bi jih v reviji lahko predstavili.

današnje družbe, zato smo v ta namen objavili razpis za fotografe in oblikovalce. Prva razstava Zrcalo vesti, avtorice Daše Keber, se je zgodila v novembru in je predstavljala fotograﬁje živali, tik preden so jih odpeljali v klavnico.

V našem glasbenem studiu Subart se obdelujejo novi posnetki lokalnih izvajalcev, kranjski rolkarji, ki delujejo v Trainstationu, pa so kljub zaprtju notranjega vadbenega prostora in odložitvi vseh dogodkov ostali dejavni, predvsem s projekti, uperjenimi v prihodnost. Tako so zgradili dva nova premična drsna objekta ter začeli kampanjo za obnovo oz. izgradnjo novega rolkarskega poligona.

Teja Hafnar

Za vse informacije smo vam na voljo na drinovec.ziva@gmail.com. Odprli smo tudi štiri plakatna mesta, v izmeri 140 x 200 cm, ki delujejo kot galerija na prostem. Ulična galerija bo kritično ogledalo

Foto: Janez Marolt

Srdan Nad »Uživam v reševanju problemov in navdušuje me odkrito učenje na napakah.« Srđanova diploma pravi, da je arhitekt, pa vendar sebe v prvi vrsti razume kot podjetnika. Njegov potni list pravi, da je Hrvat, a mu ustreza, da je trenutno Goren'c. Uživa v času za volanom, a ga v mestu vselej srečamo na kolesu. Strinja se, da življenja ni mogoče ujeti v okvirčke, še manj ga je mogoče nadzorovati. Raje se mu prilagaja in išče rešitve. Ljubi reševanje problemov, zato sva spregovorila o šopku tistih, ki pestijo prebivalce sosesk. Med njimi je namreč tudi sam, saj stanuje na naši Planini.

Začniva na začetku. Nisi rojen v Sloveniji, živel si že marsikje. Kako si prišel do Kranja? »Rojen sem v Zagrebu, odraščal pa sem v Dubrovniku. Ob zaključku tretjega letnika srednje šole mi je oče omogočil eno leto življenja v Ameriki, na severu zvezne države New York, kjer sem opravil tudi maturo. Zatem me je študij arhitekture peljal v Ljubljano, kjer sem diplomiral in se kasneje poročil. Nazadnje sva se z ženo preselila v Kranj in življenje tu mi resnično ustreza. Res pa je, da se čustveno ne navežem na prostor, kjer stanujem. Človek nikdar ne ve, kam ga bo življenje odpeljalo.«

A RH I T E K T V S OS E S K I

Kaj je tisto, kar ti je v Kranju všeč in kaj bi dobrega zbral z drugih lokacij, kjer si že živel?

»V Ljubljani sem porabil pol ure, da sem prišel do nekakšnega približka naravnemu okolju. V Kranju prečkam cesto pri domačem bloku in že sem v naravi. To se mi zdi za kvaliteto življenja neprecenljivo in obenem glavna prednost Kranja. Iz Dubrovnika bi brez dvoma pripeljal morje. Pogrešam poletno popoldansko sprostitev na plaži. Tam so plaže kot podaljšek dnevne sobe mesta. V Kranju to nadomeščam s kopanjem na Čukovi ali na Kokri, kar je precej dobro nadomestilo morja. Iz Amerike pa bi sem prinesel mentaliteto dela in šolanja. Tam se dobre spodbuja, da postanejo čim boljši, slabim pa se pomaga, da pridejo vsaj nekam. Medtem pa tukaj poskušajo vse posplošiti in ljudi narediti čim bolj enake. Tako se hitro zgodi, da te potunkajo, če si predober.«

Si arhitekt, a sebe dojemaš kot podjetnika. Kakšen je tvoj proces dela? »Pri delu sem uspešno povezal management, svetovanje in arhitekturo. Mojo pomoč poiščejo investitorji, ki bi radi svoja sredstva naložili v stavbe ali zemljišča. Vodim jih skozi dokumentacijo in zakone, pregledam lokacijo, preverim celo, če jim grozi nevarnost konﬂiktnih sosedov. Če nisi vešč na tem področju, se kaj hitro izgubiš v zapletenih formalnostih in že ena malenkost lahko uniči projekt, vreden več milijonov evrov.«

Precej se ukvarjaš z urbanizmom, arhitekturo in načrtovanjem sosesk. Kaj je tisto, kar ustvarja kvalitetno življenjsko okolje? Bi lahko nekaj misli podelil tudi o naši soseski Planina?

»Planina je po zasnovi in načinu gradnje povsem tipična jugoslovanska soseska. A tukaj se je zgodilo nekaj, zaradi česar danes ponuja prijetnejše okolje in boljšo izkušnjo kot marsikatera druga. Kaj je pravi vzrok v resnici ne vem, a sumim, da je to rezultat večih elementov. Eden je lokacija, saj leži tik ob mestnem jedru. Drugi je osrednja komunikacijska pešpot, ki jo ljudje dejansko uporabljajo, saj je smiselno zarisana. Povezuje namreč nakupovalna središča na eni strani in staro jedro, avtobusno postajo ter ostale vidnejše destinacije na drugi. Obenem je soseska dobro vzdrževana, zelenice in igrišča urejena, okolje pa čisto. Kot povsod drugje pa se moramo zavedati, da ključnega pomena vselej ostajajo stanovalci in njihova medsebojna organizacija. Pomembno je, v kolikšni meri prebivalci sosesko doživljajo in čutijo kot svojo, torej kot prostor, v katerem želijo živeti in ne zgolj kot spalno naselje.«

Večinoma načrtuješ večje projekte in le redko hiše za posamezne naročnike. Zakaj? »Pri naročilih, kjer sodelujem s posamezniki, v ospredje pridejo njihove osebne želje in preference. Meni kot arhitektu pa se ob tem poraja vprašanje, ali so njihove rešitve trajnostne. Sprašujem se, ali bo hiša, ki jo načrtujemo, čez dvajset let še primerna za življenje, kaj se bo zgodilo, če se jo takrat lastnik odloči prodati in seveda kaj, če bo v njej živela prihodnja generacija. Bo današnja gradnja lahko kljubovala spremembam, ki jih prinese čas? To so pomembna vprašanja, ki pa so v komunikaciji z naročniki lahko kočljiva, saj se pogosto javi ego, ki zahteva svoje.«

Nekaterim prebivalcem sosesk gre strašno v nos, da si njihovi sosedje privoščijo svobodo samosvoje podobe balkonske ograje ali oblike vrtička. Kolikšen vpliv in svobodo ima posameznik pri podobi soseske?

»Tu obstajata dva pristopa. Prvi je tisti, ki teži k čim večji uniformiranosti. V tem primeru se ljudi usmerja v poenoteno zunanjo podobo in stil življenja. Druga možnost pa je sprejeti raznolikost in stvari zasnovati na način, da bo prostor izgledal lepo tudi ob vključitvi različnih elementov. V severni Evropi je miselnost ljudi taka, da spoštujejo enovit red in pustijo stvari pri miru. Miselnost v naših krajih pa je drugačna. Tu želimo stvari spremeniti, dodati svoj pečat, jih prilagoditi sebi. Menim, da bi to dejstvo morali sprejeti in prostor snovati na način, da bo izgledal kul, ko bo malo šarast. Zakaj siliti v uniformiranost, ko vendar veš, da ljudje ne bodo urejeni?« (smeh)

Ali arhitektura vpliva na dinamiko med ljudmi in psihologijo posameznika? »Do določene mere ja, a vendar arhitekt lahko zgolj postavi sceno, izven njegovega vpliva pa je, kakšne vsebine se bodo razvile znotraj nje. To je podobno kot pri igri, kjer je scenograﬁja zgolj en element, ki pa ni glaven. Glavni so igralci, ki igro odigrajo. Lep primer tega je kmet, ki so ga s kmetije preselili v enajsto nadstropje stolpnice, ko so se soseske Zagreba širile na prej ruralno območje. Gospodu so namenili stanovanje v zadnjem bloku na koncu naselja. Kljub temu je obdržal del svoje zemlje in živino, za katero je še naprej skrbel. Ko so ga vprašali, kako mu gre, je modro komentiral, da je lažje urbanizirati prostor kot pa človeka. Če bi v istem bloku o načinu življenja vprašali nekoga drugega, bi bil odgovor verjetno povsem drugačen.«

Kaj pa te pri tvojem delu in v arhitekturi najbolj navdihuje? »Uživam v reševanju problemov in navdušuje me odkrito učenje na napakah. Napake so sestavni del vsakega projekta, bistveno pa je, da jih priznamo, razumemo in se iz njih učimo. Odkritost glede tega, kaj je dobro in kaj slabo, prinaša razvoj znanja, potiska stroko v napredek in omogoča, da je vsaka nova stvar boljša, kot so bile predhodne. To pa je smisel vsakršnega dela.«

Svoje znanje in izkušnje rad deliš naprej. Pišeš za arhitekturno revijo Outsider, soustvarjaš »coworking« prostor v Kovačnici, bil si govornik na TEDxPlanina, kmalu pa boš postal mentor kolegici, ki iz Severne Makedonije k tebi pride na prakso preko programa ErasmusPlus. Kaj te žene?

»Če si nek normalen človek, skrbiš in podpiraš prostor, v katerem deluješ. Medčloveški odnosi so sestavni del tega. To je tako kot v soseski – lahko zgradimo sodobno infrastrukturo, a kakšno vrednost ima to, če v njej ni otroških igrišč za družine, balinišča za upokojence in športnega parka za mlade? To so prostori, kjer ljudje tkejo pomenljive vezi in le na tak način prostor lahko živi. Enako je na delovnem mestu. Če podprem sodelavca, bova oba bogatejša, saj se je med nama vzpostavila vez. Podobno vidim v pisanju za revijo. Če ima človek za povedati nekaj konstruktivnega, verjamem, da je njegova dolžnost do družbe in stroke, da to izrazi. S tem se znova vrneva na tisti del o učenju in napredku. Smisel našega delovanja je napredek, tega pa lažje dosežemo skozi medsebojno podporo in sodelovanje.« Sara Aranel

glasba v mestu roK MIŽE

Buržuazija

Pozdravljen, Rok! Če bi se moral predstaviti, katera vloga te najbolje opiše?

»Sem vsestranski kitarist, ki se ne boji stopiti izven svojih okvirjev.«

Je bila kitara tvoj prvi inštrument? Kdaj si začel igrati in kako to, da si dodal še petje?

»Kitara je bila moj primarni inštrument in jo igram od enajstega leta starosti. Občasno sem poprijel za bas kitaro, vedno bolj pa me navdušuje tudi igranje klavirja. Petje me spremlja že od samega začetka, obiskoval sem pevski zbor, šele kasneje so sledile strune. Dober glasbenik mora imeti smisel za petje.«

Kje vse si pilil svoje znanje? Igraš v rock skupini Buržuazija, sodeluješ pa tudi drugod …

»Rad imam različne glasbene žanre in stile igranja, zato moj razpon sega vse od zborov (Carmen Manet), cerkvene glasbe (Minuta čez), pop glasbe (Nejc Trček & band), funka in rocka (Buržuazija), akustične glasbe z najrazličnejšimi izvajalci, do igranja na porokah in jazza ter metala. Pred kratkim pa sem začel igrati še v ''disco party'' skupini. Vsega po malo, da nikoli ni dolgočasno.

Zakaj glasba? Zakaj ne na primer kakšna druga umetnost? In - ali je vedno morala biti umetnost?

Foto: Ali Kovačič

»Glasba me od vsega najbolj ''zadane''. Je tista stvar, ki me spravi v dobro voljo in me drži pokonci. Ne morem si predstavljati življenja brez vseh radosti, ki jih glasba ponuja. Zleze ti pod kožo.«

Greva na oblačila. Od nekdaj si dal veliko na stil oblačenja. Ne samo z oblekami, s celotnim videzom se ne bojiš izstopati, naj bo to barva in dolžina las, izbira oblačil, čevlji ... Kaj te je poneslo v svet mode in kako se povezuje z glasbenim svetom? »Oblačila pomenijo način izražanja. Rad se oblečem v malce drugačna oblačila. Nikoli me ni bilo sram obleči karkoli neobičajnega, če mi je kos oblačila zanimiv, ga pač nosim. Pri glasbenikih mi je bilo vedno všeč, če so imeli na sebi čim bolj odštekana oblačila. Pri meni prevladuje rokerska garderoba z izbranimi ''vintage'' kosi. Na koncertu smo igrali tudi v športnih dresih, kar je bila izkušnja zase!«

»Glasbo dojemam kot predmet, ki se ga nikoli ne naučiš v celoti. Vedno se najde nekaj, kar lahko izboljšaš, zato je treba po svetu hoditi z odprtimi očmi in napetimi ušesi.« Precej pisani ste pri Buržuaziji. Ampak ti si prišel v skupino malo kasneje, kajne? Kako so te našli oz. kako si ti našel njih? Si jim ti vlil to barvitost, ki jo omenjam?

»Res je, skupini sem se pridružil lansko leto. Iskali so kitarista, prišel sem na ''jam session'' in od takrat naprej skupaj ustvarjamo. Z Rokom (Molnarjem op. p.) sva se srečala na koncertu skupine Lumberjack in verjetno je tam preskočila ''glasbena iskrica''. Nekaj sem zagotovo imel pri tem pisanem stilu, tako kot je svoj delček prispeval vsak izmed nas.«

Kateri nastop do sedaj vam je ostal najbolj v spominu in zakaj?

»Izpostavim lahko koncert na Kongresnem trgu, saj smo imeli najbolj številno publiko in pa koncert ob predstavitvi našega prvega albuma z naslovom ''LP'', ki se je zgodil v CSK France Prešeren. Bilo je odlično - nora publika, dobri gosti in prava energija.«

»Res je, predstavili smo album, potem pa se je vse zaprlo. Ampak plošča ni še izpolnila svojega potenciala, ker je nismo uspeli popeljati po celotni Sloveniji. Upam, da se čim prej vrnemo na stare tirnice in nadaljujemo od tam, kjer smo ostali.«

Novembra ste bili na Valu 202. So vas povabili v studio ali je bilo preko telefona? Eden redkih radijev, ki podpira tudi mlajše bande. Koliko je takšnih medijev, ki vstopijo stik z vami in ne obratno? »Rok in Anže (Mramor op. p.) sta šla v studio v imenu vseh članov Buržuazije. Intervju je bil sproščen, ob tem pa smo predstavili še našo glasbo. Na Valu 202 pohvalno podpirajo slovensko glasbo in so organizirali že kar nekaj koncertov, s katerimi so mladim dali priložnost, da so se pokazali širši publiki. Zdi se mi, da če smo prisotni na glasbeni sceni, smo prisotni tudi v medijih. S tem nimamo težav.«

ampak zaradi pohlepa po denarju. Sicer se najdejo tudi umetniki tega časa, ki me pritegnejo, na primer Harry Styles, ampak naj vsak posluša, kar mu odgovarja. Največ glasbe se pri meni predvaja preko telefona.«

Je še zanimanje za albume? Vsaj glede poslušanja albumov kot celote? »Albumi so popularni predvsem pri tistih, ki cenijo glasbeno obrt. Zadnje čase se promovira ''single'', iz katerega se naredi obsežna promocija. Upam, da nas ostane čim več takih, ki ne bomo dovolili, da album kot format umre! Res je dober občutek, ko v rokah držiš glasbeni produkt. V mojem avtu se glasba ves čas vrti in sploh ne morem voziti, če ni glasbene spremljave. Poleg tega pa imam doma gramofon, na katerem redno vrtim stare plošče.«

Foto: Tjaša Meden

Čas po izdaji albuma ni bil najlepši, ampak mogoče to pomeni, da boste lahko v 2021 imeli ponovno turnejo, kjer boste predstavljali album?

Od septembra letos učiš v glasbeni šoli Rakovnik. Zadovoljen? Kako to, da si se odločil učiti?

»Od nekdaj sem rad sodeloval z otroki, zato sem se odločil preizkusiti v vlogi učitelja akustične in električne kitare. Zaenkrat gre vse po načrtu, upam da so tudi otroci zadovoljni!«

Kako gledaš na glasbeno vzgojo, glede na to, da si glasbenik, ki se naj nikoli ne bi nehal učiti? Kdo so tvoji vzorniki, mogoče na domačem kitarskem terenu izstopa kakšno ime? »Glasbo dojemam kot predmet, ki se ga nikoli ne naučiš v celoti. Vedno se najde nekaj, kar lahko izboljšaš, zato je treba po svetu hoditi z odprtimi očmi in napetimi ušesi. (smeh) Na domačem terenu je moj vzornik Bor Zuljan iz skupine Šank Rock. Večkrat sem ga videl igrati v živo in vedno znova me s svojimi solažami katapultira v drugo dimenzijo!«

Kakšna je kranjska glasbena scena? Se kaj družite z drugimi glasbeniki tvoje starosti? »Imamo kar nekaj dobrih glasbenikov, ki delujejo na različnih področjih, toda scena je bila včasih še močnejša. Kranj se lahko pohvali predvsem z dobro ponudbo manjših koncertov. Občasno se družimo z lokalnimi glasbeniki in ''obdelujemo'' težko-kategorične glasbene debate (smeh), še največ stika pa imam s prijateljem Aleksom Podjedom, ki ima novo skupino Škis - končno nekaj novega v naših krajih!«

Si opazil kakšen nov trend med mladimi? Se je poslušanje glasbe spremenilo?

Si eden tistih kitaristov, ki imajo na odru veliko kitarskih efektov? Ali si zbiratelj kitar?

»Uporabljam čim manj efektov, ker se v njih človek hitro izgubi. Uporabljam multiefekt, ker se mi zdi najbolj priročna zadeva. Nisem zbiratelj kitar, lahko povem, da jih imam trenutno sedem in te so mi vsak dan na dosegu. Ne maram se prepirati z drugimi glasbeniki o glasbeni opremi. Vsak ima svoje mnenje.«

Kako gledaš na glasbeni okus? Se ti zdi, da pri glasbenem okusu vzgoja odigra pomembno vlogo? »Vsak odraste z določeno glasbo in zagotovo je pomembno, kaj se posluša v družini. Navsezadnje tisto oblikuje posameznikov glasbeni okus. Če želiš ugajati družbi, poslušaš to, kar vsi ostali. Jaz sem hitro zapadel v svoj stil, moram pa omeniti očeta, ki me je uvedel v rock glasbo, za kar sem mu hvaležen.«

Najljubši moto?

»Hm, nikoli nisem živel po nekem motu. Lahko pa se poistovetim s stavkom: ''Glasba je v srcu''.« Gal Jerman

»Moderna glasba me ne pritegne, saj se ponavlja, vokali so računalniško obdelani in besedila so premalo izvirna. Glasba danes ne nastaja s srcem,

Nezka Kukec ŽIVALSKI ŽUR

Hej, Nežka, živjo. Prvič sva se v Sceni pogovarjali dobri dve leti nazaj, ko sva govorili o tvojem dolgoletnem liku Piki Nogavički. Tokrat, tokrat pa nekaj povsem drugega. In sicer ... Povej nam, kaj je novega? »Z največjim veseljem oznanjam svojo prvo knjigo pesmic za otroke Živalski žur. Juhuhu!«

Zdi se mi, da si izredno dobra z besedami, obvladaš slovenski jezik, slovnico in številna pravila. Imaš širok besedni zaklad in izredno lepo znaš povezovati in prepletati besede. Hitro, res hitro najdeš rime. Povej mi sedaj prvo, ki ti pride na pamet. »Živa, Živa, hvala za spodbudo, jest ob tem počut'm se res ludo.« (smeh)

Foto: osebni arhiv

Poznava se že vse od 1. razreda osnovne šole in ena izmed najinih skupnih točk je bila naklonjenost besedni umetnosti. Slovenščina najin najljubši predmet, bralna značka najboljša stvar »ever«, pisanje domišljijskih spisov in pisanje pesmic – ja, to! To je bilo takrat stokrat boljše kot pa telovadba in prevali nazaj. (smeh) Kako si skozi vsa leta skrbela za svoj besedni zaklad? Verjetno veliko bereš?

Kdaj se je ideja o knjižici Živalski žur iz tvoje glave in misli spremenila v realnost? V izvedbo?

»Ideja je padla konec lanskega leta na Majorki, kjer sva z Iztokom dopustovala. Predlagal je, da naštejeva živali na vsako črko abecede in nato za vsako od njih napišem pesmico. Prva je bila na K – kapibara. Verjetno kapibar sploh ne poznajo vsi, meni pa so tako ljube. Kot nekakšni ogromni hrčki. (smeh) No, največ pesmi je bilo napisanih med prvo karanteno, ko sem imela največ časa, do poletja pa še ostale.«

»Uf, v bistvu moram priznati, da berem malo ... premalo. Največ knjig preberem poleti na dopustu, ko imam največ časa. Imam pa že od nekdaj rada pesmi, predvsem otroške. Spomnim se, kako smo brali Mačka Murija, Mehurčke, Pedenjpeda, Jurija Murija in druge. V zadnjih letih pa mi je najbolj pri srcu Anja Štefan .. Njene pesmi so tako tople, lepe, sporočilne, čarobne. Pa Andrej Rozman Roza – ta je tudi car! Si si prebrala njegovo Urško? Če nisi, zelo priporočam. Še vedno na pamet znam tudi kakšno Prešernovo. Nikoli se mi ni bil problem naučiti kake pesmi v šoli, pravzaprav sem v tem uživala. Prav tako so mi blizu rap skovanke in slovenski raperji – Ali En (sedaj Recyclemen), Murat in Jose, Trkaj ... Kakšne njihove komade še danes znam na pamet.«

Sem prebrala Urško ja, Roza je en tak hud junak. Anjo Štefan in njeno zbirko pesmi Lonček na pike pa poznam ravno zaradi njene istoimenske pesmi. Bila je najljubša pesem moje mlajše sestrične in nekaj let nazaj sem ji za rojstnodnevno darilo izdelala prav takšen belo rdeč lonček na pike. Od lončka pa k žuru, Živalskemu žuru. Super naslov, dvakrat črka ž, v naslovu tudi moje ime in pa beseda žur. Si predstavljaš vseh teh petindvajset živali na žuru? Kako si prišla do naslova? To je izredno pomemben element, saj mora biti udaren in hkrati privlačen, da pritegne pozornost in obenem nekako nakaže tematiko. Andrej Rozman Roza je npr. leta 2002 izdal otroško slikanico z naslovom Najbolj dolgočasna knjiga na svetu - kako dobro no, kako kul. »Haha, res je, Roza je legenda. Pravi umetnik,

njegova dela so zares kul. Nekaterim besede in rime enostavno tečejo, to imajo v krvi. Ej, veš da je tudi meni naslov kar stekel … Sploh nisem kaj dosti premišljevala in iskala. Veliko različnih živali na kupu - velikih, majhnih, kosmatih, vodnih, gozdnih, krilatih, tistih, ki živijo z nami in okrog nas, in tistih s čisto drugega konca sveta, vsaka s svojo pesmico, ilustracijo in rimami … Pa to je cela živalska žurka!« (smeh)

Kaj pa improvizacija, s katero se ukvarjaš že 12 let, improvizacija deﬁnitivno krepi besedni zaklad? »Jaaa, seveda, tudi impro zagotovo pripomore k besednemu zakladu, pa iznajdljivosti, navsezadnje tudi k iskanju rim in sestavljanju pesmi – veliko disciplin v improvizacijskem gledališču je namenjeno kovanju rim v prizoru«.

Torej - skovala si petindvajset pesmic o petindvajsetih živalih – na vsako črko abecede, vse od A do Ž. To pa je dosežek, bravo. Ti je kakšna črka delala posebne težave?

Foto: osebni arhiv

»Hm, niti ne. Je pa res, da sem kak dan lahko rime kar stresla iz rokava, kdaj drugič pa sem tudi po več ur razmišljala in nisem skovala nobene pametne. Sem pa vsako žival večkrat preverila na spletnih straneh, povprašala o njih taščo biologinjo, da sem dodobra spoznala njihove značilnosti in podobo – kako izgledajo, kje točno živijo, s čim se hranijo, kdo je njihov sovražnik. Pesmi so namreč sestavljene tako, da preko njih lepo spoznamo podobo in značilnosti petindvajsetih živali - od tiste na črko A, vse do tiste na črko Ž. Če v pesmicah prekrijemo ime živali, pa vsako od njih lahko spremenimo tudi v uganko. Otroci se skozi knjigo učijo tudi abecedo, spoznavajo črke, font pisave v knjigi pa je primeren tudi za dislektike.«

Aha, povej kaj več o tem, prosim?

»Oblikovalka Kaja je predlagala, da bi bil font črk takšen, da bo prijazen tudi dislektikom. Font je res zelo prijeten na pogled, nekoliko več razmaka je med črkami, prav tako so na določenih mestih črke rahlo odebeljene. Takšen font se prav posebej naroči in ga ne boste našli med splošnimi fonti v Wordu ipd. Knjiga ima s tem dodatno vrednost, saj se mnogo otrok sooča z disleksijo in bodo tako tudi ti veliko lažje prebirali pesmi iz Živalskega žura.«

Vsaka dobra otroška knjiga mora imeti precizne, iskrive in interesantne ilustracije. V tvoji knjižici je avtorica prikupnih živalic tvoja dolgoletna prijateljica Špela Bedene. Kako se je Špela znašla v tej zgodbi?

»Špela, moja draga Špela. Do letos sploh nisem vedela, da ima tako velik talent za risanje. Kako se je zgodilo? Mislim, da je bilo konec aprila. Na obisku mi je povedala, da se je letos vključila v tečaj risanja in mi pokazala svojo ilustracijo, na kateri je bil tako noro lep ptič, da sem obnemela. Uau! Res se mi je zdelo prekrasno in tako sem prišla na idejo o sodelovanju. Takrat je bilo še vse skupaj precej v povojih, cilj do izdaje knjige se je zdel še zelo daleč. Špela je sodelovanje sprejela z veseljem, a tudi z veliko treme in ogromnim občutkom odgovornosti, saj je svoj talent šele začela negovati in se pred tem s tem ni ukvarjala. Zadnji meseci so bili zanjo zelo naporni, a več kot poplačani. Ilustracije so prečudovite in kombinacija s pesmicami je top!«

Knjiga ima 32 strani, koliko časa je preteklo, da je bilo teh 32 popolnih in pripravljenih na izdajo?

»Sodelovanje pri oblikovanju knjige je z veseljem sprejela prijateljica Kaja Kramar, sicer tudi Špelina sodelavka, po poklicu oblikovalka. Ona je zaslužna za celotno oblikovno podobo knjige, brez njenega znanja, potrpežljivosti in profesionalnosti ne bi zmogle. Povezovala je ilustracije z vsem detajli, ozadji, rimami, ves čas sledila popravkom in spremembam, ki jih je bilo vsak dan sproti nemalo. Najbolj stresni so bili zadnji tedni pred tiskom, sploh zadnjih nekaj dni. Ampak uspelo nam je!«

In kako si knjižico izdala?

»Knjigo sem izdala v samozaložbi. Odločila sem se sama vložiti v projekt, saj mi res veliko pomeni, da je končni izdelek točno tak, kot sama želim. Seveda pa to za seboj potegne veliko več dela, časa, vložka, logistike, sodelovanja.«

Nekaj Nežkinih pesmic sem še pred objavo prebrala parim različno starim otrokom in zapalile so. Res so, ker so razumljive, zabavne in hecne. Imajo lep zven, še dodatno pa jih obogatijo čarobne pisane ilustracije Špele Bedene. Nežka, čestitam ti za to izjemno pogumno dejanje, izdati knjigo v samozaložbi, bravo, vsa čast in vse dobro ti želim še naprej. Kuj besede in čaraj nasmehe. Carica si. Več o Nežki in otroški knjigi pesmic Živalski žur pa na njeni strani www.nezkakukec.si Živa Drinovec

2020 skoraj je že mimo, zopet je čas za eno novo rimo. Da leto, ki prihaja, bilo bi iskrivo pozimi zasneženo, poleti pa igrivo. Da korona več posegla ne bi v naše dni to prav vsak od nas si želi. Vmes pa polna skleda smeha in radosti, prežene naj skrbi in vse slabosti. Celo leto in vsak dan radi se imejte, v družbi vaših dragih si srce pogrejte.

Jaz si želim videti nasmeške na obrazih, optimizem in solze smeha v očeh. Da bi malo manj gledali na to, kaj je sosed naredil narobe, in bi zopet znali zgraditi človeške odnose. Da bi se malo manj ubadali z včeraj in jutri, ter uživali danes. Pa da bi uporabljali veliko manj plastike! Tjaša Obrulek

Nežka Kukec

Na glede na to, kako čudno leto smo doživeli, v novo leto vstopam z večjim optimizmom. Kljub temu, da se je bilo težko privaditi na novo stalnico, sem med neštetimi ukrepi lahko posvetila čas tudi lepim in preprostim trenutkom med odkrivanjem novih poti v domači občini in Sloveniji. Zaradi obilice časa sem razvila nove interese, ki se jim želim posvetiti tudi v prihodnje. Upam, da bomo v letu 2021 lahko nadoknadili zamujeno in postali srečnejši. Marša Malešič

Vsem želim, da bi bili zdravi, razigrani in pozitivni, ter da bi svojo srečo kdaj pa kdaj podelili s tistimi, ki jim je v življenju še težje. Naj vam novo leto prinese nov list, ki ga poslikate z živimi barvami! Mitja Legat

V letu, ki prihaja, nam želim ful več strpnosti, razumevanja in sprejemanja drugačnosti. Biti človek človeku ni lahko, je pa lepo. Pa zdravja, tega nam želim. Pa ful kulture. Aja, pa veliko več spoštovanja ZEMLJI. Pa živalim. Naj bo leto 2021 boljše in prijaznejše. Srečno! Živa Drinovec

Čas je, da zlezem iz svoje trdnjave odej in vdihnem prepih, ki je nastal v praznini. Čas je, da se nasičim s pogumom otrok, ki naivno plezajo po drevesih in prasko le popihajo, mislimi ptic, ki so videle vse sinhrono utripajoč na nebu. Zlezla bom iz svoje trdnjave iz odej, odprla balkon in nastavila semena za ptice, ki so slišale vse. Pripovedovale mi bodo zgodbe in jaz jih bom vpila z balkona in mi jih bomo vpili z balkonov in slišali bomo drug drugega. Končno. Hana B. Kokot

Za leto 2021 si želim, da bi ljudje zmogli čim večkrat videti širšo sliko in zopet najti tisto - skoraj že pozabljeno - biti razumevajoč. Tega človeštvu krvavo manjka. Malo dobrote do sočloveka. Razumevanja. Podpore. Prijaznosti. Sočutja. Pa zdrave kmečke pameti. Naj bo naša bodočnost veliko manj zagrenjena, kot tole »nesrečno leto« 2020. Srčno si želim, da bi korona kriza prinesla ljudem predvsem LEKCIJO. Da bi znali iz nje potegniti nauke, jih odslej hraniti in vedno nositi s seboj. Prepričana sem, da smo bili čisto vsi letos primorani pogledati na naš svet z drugačne perspektive. Hej, 2021, bodi prijaznejši. Enako naj velja zate, ki to bereš. Anita Kepic

Komaj čakam, da se ti apokaliptični časi končajo in se spet lahko srečamo na kakem koncertu, kulturnem dogodku ali pa zgolj na pijači v mestu! Do takrat pa zdržimo še malo, poslušajmo glasbo, pojmo, pijmo in plešimo doma, poslužujmo se dogodkov na daljavo. Predvsem pa - ostanimo sočutni, prijazni in veseli, kljub nenavadnim razmeram. Izkoristimo dani čas, da na novo spoznamo sebe. Vsem želim prijetno preživete praznike v ožjem družinskem krogu, v prihajajočem letu pa nadomestimo vse in še več izgubljenih priložnosti. Špela Vovk Želim si, da se v bližnji prihodnosti (v letu 2021) vsi skupaj, čimprej vrnemo v novo izboljšano edicijo stare normalnosti. Gašper Gantar

V letu 2021 nam vsem želim, da čim več časa preživimo obdani z ljubeznijo in v ustvarjanju ljubezni. V njenem navdihu namreč utegnemo najti nepričakovane rešitve na prej močno zapletene situacije. Sara Aranel Želim si čim manj negotovosti, dvomov in strahu, ki so zaznamovali leto 2020. Na nekatere stvari preprosto ne moremo vplivati. V letu 2021 si za vse nas želim, da bi sprejeli tisto, kar moramo sprejeti, in se spopadali z ovirami, ki jih lahko premagamo.

Naj bo 2021 leto urjenja v čustveni inteligenci. Ana Žunič 2020 če bi ga moral opisati bi rekel

Ajda Eler Vsem želim veliko koncertov in ostalih (kulturnih) dogodkov, ki nam prinašajo veselje, in da vaše oči ne postanejo pravokotne zaradi pretiranega buljenja v računalnike. Pa čim več smeha in sončnih dni v dobri družbi. Pa velik pirhov. Gaja Basaj Naj bo 2021 manj Schopenhauer in bolj Nietzsche. Gregor Ambrožič Kekec V letu 2021 odmislite majhne stvari in se ozrite v drevesa. V hraste, javorje, kostanje, ki so prerasli petnadstropni blok, pa v topole, ki se v mladem zimskem soncu svetijo kot reaktorji. Ananda Boutoute

Želim vam, da se v 2021 ne bi sekirali zaradi stvari, na katere nimate vpliva. Če imate nanje vpliv, se je pa itak brezveze sekirat, ker jih boste že shendlali. Srečno. #MamoTo Mojca Mrak

madonca 15 čez včeraj nič čisto nič in ščinkavec je trobento igral na naftnem trgu pa so slekli in bičali drevesa in steklo v tekoči fazi je porazilo kamen kamin je gorel bombaž pa še vedno ščiti nabiralca in ta ne ve ne res ne ta ve ne me ke te ceti keti re pišuifujshkhl ja tako bi rekel in za prihodnje bi mamo vprašal nove kolke ima namreč Gal Grobovšek

Avtor: Polona Zaletel

●

ANAMARIA VARGA Anamaria Varga je še eden izmed neodkritih biserov mladega gorenjskega pesništva. Iz domače terase je imela direkten pogled na Triglav. Po gimnaziji za gledališče in umetnost si je vzela leto premora. Kmalu je začela svoje popotovanje na sever. Anamaria: »Marca 2019 sem odšla v Belgijo, kjer ni gora, so pa reke in mrzlo severno morje. Študiram družbene vede na univerzi v Bruslju in si stanovanje delim s prijateljico iz Gruzije. Poleg študija raznašam hrano po mestu in se poskušam ne zaleteti v avtomobile. Kolokazijo skušam ohraniti pri življenju. Preizkušam nove recepte brez mesa. Frustriram se s statistiko. Gledam skozi veliko okno svoje sobe in se trudim vrniti k sebi.« Še danes se živo spominjam, kako je nekega jesenskega večera zašla na literarno delavnico v Layerjevo hišo. Odkar sem prvič slišala verze: »Maria, če bi lahko bival na tvojih bokih, // bi življenje imelo smisel, // bi ljubezni vonj spravil v malo stekleničko parfuma // in jo poimenoval Nebesa. Ampak zdaj bivam v // ožganem gozdu tvojih vinskih lic, // kjer je hudič polizal dol solze in se nasmehnil ob // sladki grenkobi«, je nisem več ''spustila''. Vedno, ob vseh pesniških natečajih in literarnih pozivih, sem se zanesla na to, da bo izpod njenih prstov prišla čarovnija poezije. Od prvega srečanja mineva že nekaj let. Zdaj sva obe drugi ženski in skupaj z Anomario je odraščal in spreminjal fokus tudi njen pesniški izraz, izvori navdiha pa so danes drugačni kot nekoč.

●

Anamaria: »Leta nazaj sem na papir spravila vse, kar je prišlo iz glave preko rok v dlani in na koncu v prste – vsaka beseda je imela smisel in vsaka končna pika je narekovala nadaljevanje zgodbe. Poezijo sem videla povsod okoli sebe. Zdaj pa se mi zdi, kot da so vse besede že bile izrečene, da imajo še stavčna ločila več pomena. Včasih sem našla navdih na vsakem koraku, zdaj se navdih skriva. Več in več vprašanj se pojavlja, kar se verjetno zgodi vsakomur, ki odrašča in postaja sam svoj človek. V Sloveniji sem veliko več govorila. V Belgiji pa me pogosto najde tišina.« Pravi, da nima vnaprej določenega pesniškega stila, da se vedno drži načela, »naj resnica pride na papir čista, tako da je vsaka pesem drugačna od prejšnje, da vsak ritem drugače odpleše svojo nalogo in vsaka rima drugače zapoje kitico.« Na svoji poti je potovala od mladostne ljubezenske in erotične lirike, preko ostre ekološke in družbene kritike, do ekistencialne in poetološke poezije, ki jo piše danes. Ne glede na tematiko pa je to vedno iskrena, surova poezija iz globin. Zato nestrpno in z velikim veseljem pričakujem, kaj ji bodo prinesli verzi prihodnosti. Njeno popotovanje na sever (najprej v Francijo in nato v Belgijo) se je začelo leta 2018, ob koncu leta 2020, ki je celotnemu svetu prineslo stiske, kakršnih nismo poznali nikoli prej, pa razmišlja: »Ko sem prvič letela na sever, si nisem znala razložiti odhoda, še manj pa poti nazaj domov. Letela sem na sever in na jug skoraj vsak mesec in leto kasneje sem že znala zaviti francoski ''r''

tako, da je fant zardel in se mi nasmehnil hkrati. Sedaj sem končno v svoji sobi, čakajoča na dan, ko mi bo dež prirasel k srcu, in čakajoča na konec pandemije, ko bo zunanji obup odstranil stekleno kupolo z mest, držav in meja. Tu sem, dve leti in pol po tem, ko se mi je življenje za vedno spremenilo, in končno sem našla nekaj miru v sebi. To je moje življenje zdaj, si rečem, to je moja pomlad in moje poletje in vse moje osamljene jeseni in zaspane zime. Težko je najti nov svet znotraj sebe, ko pa je toliko nasprotij in toliko štartnih linij, s katerih lahko stečem. Nič končnih linij. Pot brez destinacije – ta fraza mi je vedno vlila zaupanje v nov dan. Da naj sledim reki – sosed iz Gruzije mi je to razbral iz tarot kart. Sledi reki, samo tako boš lahko spet živela. Tako sem se odločila, da bom skočila v neznano severno reko in ji pustila, da me odnese kamorkoli si poželi. In to si želim za naslednje leto. Predolgo že mirujem, rada bi spet tekla po ulicah in se brez obotavljanja vrgla v svežo vodo.« ●

Zadnji padec / odstranjevanje kamnov norosti Znebiti se moram kamnov v grlu, nič več sodnikov, prosim, nič več porote, ki se namesto mene odloča, ali sem kriva ali nedolžna, naj že odzveni zvon pogreba, naj že zrastejo rože iz mojega želodca, naj pada zdrav in hranljiv dež, naj pokuka sonce izza težkih zaves – vse, kar se odvali z jezika je le bežna sapa, edini znak bitja.

Ana Žunič

Zgodnja noč

oziv pesnicam in pesnikom za novo pesniško zbirko, izdano pod okriljem Layerjeve založbe v letu 2021

To je noč, ko si vzel moje močne gore in jih spremenil v prah. Tu me sreča senca, vsega tistega, kar bi lahko Bila. In to je tisti bežen trenutek, ko uvidim resnico in ji ponovno ubežim – kot spanec v noči prvega šolskega dne. Še vseeno jo slišim cepetati, kot neučakan otrok sosedovega značaja (Tup, tup, tup, še hitreje, Tup,tup,tup,tup,tup,tup) Stene imajo ušesa, očes pa še več – razmesarijo moj obraz in me postavijo na drugo stran – izvoli, tu in tam si ti in tam si jaz.

Naslovna tema: Reke Zadnji datum za oddajo: 1. 4. 2021 Pesniška zbirka bo izdana 1. junija, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save. Tako kot naše mesto na skali že stoletja objemata reki, želimo v Layerjevi založbi zaobjeti vprašanja o vseh rekah prihodnosti in s pomočjo šumenja vaših verzov ustvariti nov prostor, ki odpira dialog o okoljski problematiki. Poziv poetom in poetinjam je vseslovenski, želimo si, da bi se v vaših verzih zrcalili mali in veliki vodotoki, tisti z brzicami ali mirnim, jasnim tokom; naj vam bodo blizu ali daleč. Ideje za stihe naj navdihnejo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro - eni v Jadransko, drugi v Črno morje. Kje so meje rek? Kje so meje dobrega in slabega? Vabljeni, da v jeziku bolečine ali ljubezni pišete o rekah. O rekah, ki spremljajo odhajanje ljudi, vračanje ptic, ki dajejo zavetje vsemu, kar ostaja med bregovi. O vztrajanju, nenehnem toku tudi takrat, ko svet zgoraj zamrzne in obstane. O samotnih varuhih rek in rekah, ki varujejo skrivnosti, videne na popotovanju do izliva. O vsem, kar brbota pod gladino, in tistem, kar se za trenutek prikaže v meglicah nad vodo. O deročih pomladnih rekah, ki počistijo, temnih jesenskih rekah, kjer v blatnem mulju domujejo spomini, in usodi rek, ki zazidane obstanejo. Način prijave: Na elektronski naslov ana.zunic@layer.si nam do 1. 4. 2021 pošljite do 3 pesmi, napisane v slovenskem jeziku.

Zunipera

r e t e v e j l e p d o o j Kamor Pa že od nekdaj rišeš? Si se kdaj ukvarjala s čim drugim? »Nekaj časa sem igrala tenis, vendar nikoli zares, saj nisem prav tekmovalen človek. Packam pa že od nekdaj. ''Fun fact'' - doma me kličejo Škodi punčka, saj sem precej stvari uničila z barvo.«

Kakšen je tvoj stil?

»Pogosto se spreminja, tudi iz dneva v dan. Je ilustrativen, večinoma linearen. Slika je bolj surealna, uporabljam več barv kot pri ilustraciji. Pri slednji pa zadnje čase uporabljam črno ozadje in zrnate teksture.«

Katere tehnike uporabljaš?

»Vsega po malo. Največ akril in linorez, tudi akvarel.«

Česa pa ne maraš?

Ste med šetanjem po kranjskih ulicah že kdaj opazili gospodično s skrbno razkuštranimi oranžnimi lasmi, oblečeno v aladinke in obuto v porisane allstarke? Njeno ime je Brina Jenko, v umetniškem svetu pa je znana kot Zunipera. V njenih delih pogosto nastopajo možiclji z dolgimi udi in špičastimi nosovi, ki se pojavljajo v abstraktnih prostorih in hudomušnih situacijah. Zase pravi, da jo v umetnosti bolj kakor končni produkt zanima proces ustvarjanja. Sodelovala je v prvem valu spletne dražbe Pimp My Walls, aprila pa se bo predstavila v četrti sezoni projekta 3 platna, ki je plod Turbo galerije pod okriljem Žive Drinovec. Zuniperine ilustracije krasijo tudi tablo v Down Townu, tisto, kjer so včasih živeli Jacobsenovi stripi. Živijo, Zunipera. Kako si se domislila svojega imena?

»Umetniško ime izhaja iz angleškega prevoda imena Brina, Juniper. Želela sem še malo bolj abstraktno ime, zato sem ''j'' zamenjala z ž-jem. Do te ideje pa sem prišla zaradi nekega Italijana, ki me je klical Ženko, saj v mojem priimku ni mogel izgovoriti črke ''j''. Čeprav se mi Žunipera sliši bolje, sem ''ž'' opustila, in tako sem postala Zunipera.«

»Ne maram realizma. Obstajajo umetniki, ki ustvarjajo samo realizem, nimajo pa domišljije. Zdi se mi, da ima umetniški izdelek večjo vrednost, če vanj daš nekaj sebe, ne da samo rišeš točno to, kar vidiš. Za te namene imamo danes fotoaparate. Kljub temu pa vsa čast vsem, ki to delajo, realizem je veščina, ki je nima vsak. Poleg tega ne maram delati s svinčnikom in barvicami, mogoče zato, ker je pri tem preveč nadzora.«

Menda si edina, ki je na Pimp My Walls (Spletna dražba za lepše stene) prodala vse svoje izdelke. Kako to, da si se odločila za sodelovanje na dražbi?

»Za spletno dražbo mi je povedala Živa Drinovec, potem sem zadevo čeknila in se zelo impulzivno prijavila. Sem pa vesela, da sem sodelovala, saj sem spoznala veliko ljudi, pridobila novo publiko in tudi zaslužila kakšen dinarček.«

Slabosti pa so, da je ustvarjanje zelo udobno in zato se mi zgodi, da malo pozabim na tradicionalno umetnost. Poleg tega ni originala in ni teh spontanih napak, ki niso zares napake - ko se ti razlije črnilo ali ko se zmešata dve akrilni barvi in nastane preliv.« Naj te sonce gor drži

Kaj pa si prodajala?

»Največ glinene lončke, ilustracijo, digitalne printe in tudi kakšno sliko.«

Boš na dražbi sodelovala tudi v drugem valu? »Bom.«

Naslednje leto aprila se predstavljaš še v Turbo galeriji. Nam lahko že kaj izdaš o svojih treh platnih? »Zaenkrat se s tem še ne ukvarjam, lahko pa povem, da bo veliko barv.«

Je bilo že prej možno kje videti tvojo umetnost?

»Na oblikovni, kjer sem obiskovala smer graﬁčno oblikovanje, smo imeli šolo v naravi v Piranu. Slikali smo morje in potem ustvarjena dela razstavili. Prav tako smo skupaj z nekaj kolegi iz šole razstavljali v Mini teatru.«

Dela, ki jih objavljaš na Instagramu, so večinoma digitalna, kajne? Kaj so prednosti in slabosti uporabe digitalnih pripomočkov?

»Ja, za to uporabljam iPad. Prednosti so vsekakor neskončne možnosti, nikoli ti ne zmanjka papirja in barve, na voljo imaš vse odtenke, ki jih želiš, ter raznorazne efekte. Všeč mi je tudi, da lahko dupliciraš - delaš eno sliko, medtem pa se odločiš, da jo želiš malo spremeniti, in jo na drugi nadaljuješ. Če ti ne uspe, se lahko vrneš na prvotno.

Pa se ti zdi, da digitalna umetnost velja za manjvredno? »Meni se zdi, da ja. Že ker imaš lahko več natisov, na primer. A po drugi strani zagotovo ima vrednost, saj sta vanjo vložena čas in trud.«

Spremljaš druge umetnike, ti je kdo posebej pri srcu?

»Trenutno Yonil, umetnik, ki dela ilustrativne kolaže iz raznih oblik, tekstur. Všeč so mi tudi njegove tipografske scene. So pa tudi drugi, ki jih povečini spremljam na Instagramu.«

Kaj pa barve, imaš najljubšo?

»Najljubše nimam, vse so mi ful zakon. Če pa bi morala izbrati, temno modra ... A jih lahko povem več?«

Haha, seveda.

»Torej - temno modra, ''smrečnato'' zelena, oker ter bordo rdeča, ki malo vleče na vijolično.«

Ko sva že pri najljubših, imaš med svojimi deli kakšnega favorita? »Najljubše so mi slike, zato jih tudi težko prodam in imam večino doma. Delo Užitek je prva slika, pri katerem sem se oddaljila od skiciranja in premišljevanja o tem, kaj bo dobro izgledalo. Šla sem s ﬂowom in se prepustila procesu, delala po instinktu, skratka - brez ideje.«

Ali se glasba, ki jo poslušaš med ustvarjanjem (če jo), razlikuje od glasbe, ki jo poslušaš sicer? »Glasbo poslušam, če mi paše, in po navadi mi. Ko delam, poslušam isto glasbo, kot takrat ko se furam z avtobusom. Kar mi paše, mi paše, ni nobene razlike.« Užitek

Z - zajec, zima, U - umetnik, ura N - nogavica, nos

I - ideja, impulz P - pepel, polž E - elektrika, epilepsija R - rdeča roka A – albino Na beli podlagi stoji umetnik s prazno glavo. Zima je, zato je ves premražen, čeprav je bil, ko je izstopil iz stanovanja, prepričan, da potrebuje samo nogavice, in še te so bile stare in strgane. V zraku je vlaga, njegov ogromen nos ga peče. Zamišljeno stoji sredi belega ničesar. V daljavi se pokaže neznana oblika, popolnoma črna packa. Vedno večja, vedno bolj jasna. Pred njim se pojavi polž, s premikanjem na belini počasi pušča sluz. Umetnik postaja živčen. Pogleda na uro. Ura je že preveč, ampak je kazalec vedno na enakem mestu. S pogledom se vrne na polža, ta se je ﬂuidno spremenil v belega zajca s krvavo rdečimi očmi. Luč prične kontrastno utripati in v možganih umetnika se sprožijo električni impulzi. Telo začne razbijati po tleh. Podlaga s telesom ritmično vibrira. Za trenutek se povrne popolna belina. Ko se luč prižge, zajec izgine, spoji se z belino in za seboj pusti kupček pepela. Človek vstane in s tresočo roko jezno udari ob sivkast prah, ki se razleti v ozračje. Lebdeča zrnca počasi kot sneg padajo na tla. Z njimi pade tudi umetnik. Asociacije

Kako pa se spopadaš s ponovno karanteno, kaj počneš v teh časih?

»Moj lajf je dokaj enak kot prej, nimam nobenih problemov s to situacijo. Tudi prej sem bila večino časa v svoji sobi in ustvarjala. Imam pa srečo, saj živim blizu gozda, življenje pa mi lepšata še psa. Obstaja nek meme, ki prikazuje umetnika pred, med in po karanteni, fotka ob napisih pa je povsod ista. Tako nekako je pri meni.«

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost, ali trenutno študiraš?

»Študiram ne, želim se vpisati na ALUO na slikarstvo, a me tam nočejo. Delam zase in se tudi s tem veliko naučim, pa še ni se mi treba ukvarjati s človeško ﬁguro. Sicer pa imam v mislih tudi nove smernice, razmišljam, da bi se lotila tetoviranja. Bomo videli, kam me veter odpelje.«

Kaj so »must have« stvari, ki jih vzameš s seboj, ko kam greš? »Vedno imam s seboj skicirko in puščico, kjer se najde vse od svinčnikov, ﬂomastrov, čopičev. Običajno imam pri sebi tudi akrile v osnovnih barvah ter črno in belo. Poleg tega pa še slušalke, sedaj tudi masko. To je to.«

Zunipera se nam je predstavila tudi v jeziku, ki ga najbolj obvlada. Za Sceno je za sceno sestavila zgodbico iz črk svojega imena in jo ilustrirala. 18

Gaja Basaj

TJ WILDLIFE Dežela Corone v času korone brez Corone.

Sredi noči se na avtobusu prižgejo luči, vsi dol! Z napol odprtimi očmi vidim, da smo se ustavili sredi ničesar. Nekaj hiš, ostalo pa policija, vojska, še ena policija in rdeči križ. Vsi razen zadnjega, s puškami v rokah. Brez pojasnjevanja nam vsem razkužijo roke, starejšim potnikom razdelijo zaščitne maske, na avtobus se v skafandru in s kanto razkužila (?) odpravi še neka peta uradna oseba in razkuži ves avtobus. Potniki pač stojimo zunaj, molčimo in se na vsake toliko časa vprašujoče spogledamo. Predvidevam, da smo na meji med zvezno državo Oaxaca in Guerrero ter da ima celoten postopek opravka s Covidom. Sem na poti proti 1300 km oddaljenem Colasu in njegovima prijateljema na jadrnicah. Dva nočna avtobusa, nekaj čakanja in bom tam. Živčna vojna, ker so se stvari zapirale kot domine, in nevednost, ali drugi nočni avtobus sploh še vozi. Evropa je že en mesec zaprta. Kot omenjeno v eni izmed prejšnjih Scen, se za »lockdown« v Sloveniji marca nisem odločila, Kanada pa mi je pred nosom zaprla mejo. Mehiško vizo sem imela veljavno še dva meseca, zato sem ostala. Med drugim se je zaprla tudi Francoska Polinezija, zato je jadranje čez Paciﬁk padlo v vodo. Colas in prijatelja so tako obtičali v Mehiki. Odločila sem se, da zapustim »želvji kamp« in se jim pridružim na jadrnici za teden ali dva oz. dokler ne najdem druge rešitve. Ta pa kar ni in ni prišla.

Je prišla počekirat plažo, pa je ugotovila, da je čez dan čisto prevroče.

Želvice …

Na obali zvezne države Oaxaca, blizu priljubljene surferske destinacije Puerto Escondido, je Alison, mlada biologinja, pred leti postavila želvji kamp. S partnerjem sta zgradila osnovne bivalne prostore oziroma bolj zatočišče pred dežjem, vetrom in soncem, kjer prostovoljci bivajo v šotorih. Na voljo so manjša zunanja kuhinja, elektrika, wc in voda (deževnica). Vse, kar rabiš, brez razkošja. Razkošje je dejansko življenje na peščeni plaži, poslušanje morja, opazovanje tisočerih zvezd in na desetine novih življenj, ki te vsako jutro pričakajo v gnezdih. Želvice. Alison skupaj s prostovoljci vsako noč prevozi 30 km plaže (dvakrat) in išče sledi želv, ki so prišle valiti jajca. Ker ni edina in želi gnezda najti pred preprodajalci jajc na črnem trgu, je pomembno, da je na terenu vsako noč. V času korone so se zaradi pomanjkanja denarja za nakup goriva žal tudi ti obhodi zmanjšali. Kljub temu pa je bila pred napadalci zaščitena valilnica na prostem polna gnezd želvjih jajc. Dnevno se je izleglo tudi do 100 želvic, ki so vsaj dobile možnost preživetja.

Želvji kamp, Playa Palmarito; Oaxaca.

Na plaži Palmarito sem na koncu ostala malo manj kot tri tedne. Precej manj časa, kot je bilo planirano, ker so koronine lovke žal posegle tudi v te neobljudene kraje. Kamp ﬁnančno namreč vzdržujejo turisti in prostovoljni prispevki. S tem Alison dejansko preživi, sredstva pa pokrijejo tudi minimalne plače študentov, vzdrževanje kampa, gorivo in hrano. Ob prihodu sem dobila šotor, za hrano sem morala poskrbeti sama. Kar v Mehiki za turista sicer ni problem, saj si z 20 evri lahko

nakupiš hrane za cel teden. Kamp dejansko ni smel več organizirati rednih dogodkov za skupine (izpustitev želvic v morje), zato ob mojem prihodu ni bilo niti enega turista več. Prihodkov torej ni bilo, prav tako ne ljudi. Kljub temu je kamp ostal odprt, so pa dnevi v samoti postajali dolgi in monotoni. Kmalu so do nas začele prihajati novice, da se sosednje plaže popolnoma zapirajo, da policija že patruljira in da se bo kmalu ukinil ves javni promet. Svetovali so mi, da če se želim premakniti, naj to storim takoj. Čez en teden bo verjetno že prepozno. Zato sem se odločila za čim hitrejši premik proti jadrnicama, da bom vsaj s prijatelji. In sem šla.

avtobus. Sprehajanje po plaži je bilo že prepovedano. Edini obiskovalci plaž so postali policisti s svojimi puškami in kaznovali vse, ki so si drznili v vodo. Manjša obalna mesta in skupnosti so se zaprla ter izolirala s samooskrbo in medsebojno pomočjo. Ljudje so zaprli vrata domov in restavracij, meje zveznih držav so se zapirale, maske so postale obvezne. Premikanje po Mehiki je zlasti za turiste postalo skoraj nemogoče. In najhujše? Ustavila se je proizvodnja piva, v nekaterih zveznih državah je celo veljala prepoved prodaje alkohola. Toaletnega papirja je bilo v izobilju, piva pa je dejansko začelo zmanjkovati. Črni trg je zacvetel. Hkrati z njim pa tudi cena.

Izpust želvic ob sončnem zahodu. Playa Palmarito; Oaxaca.

Kasneje sem ugotovila, da sem dejansko ujela enega zadnjih avtobusov proti severu. Informacije in govorice, ki so prihajale iz sveta medijev (svetovnih in lokalnih), so opisovale skorajda vojno stanje in v ljudeh vzbujale strah in negotovost. Kam, kaj in kako? Nikoli se nisem počutila v nevarnosti, vendar pa sem na začetku »lockdowna« občutila veliko nelagodje. Pogledi domačinov, zakrivanje za maskami in vprašujoči pogledi, kaj počnem tam. Zakaj potujem in zakaj nisem doma. V Evropejcu so pač videli nevarnost in nesigurnost. Časopisi in poročila so bili namreč polni novic iz Evrope, zlasti Italije.

Osrednja tržnica v San Cristobal de las Casas. »De dónde eres?«, me je spraševala gospa, zibajoč se v svoji viseči mreži. »De Eslovenia.« Nič. »Cerca de Italia, Europa.«, sem poskusila. »Aaaa, korona!«, je bil njen, že malo očitajoč odgovor. Razložila sem ji, da me že dve leti ni bilo v Evropi in da sem že štiri mesece v Mehiki. In je zaleglo. Kasneje pač ljudem nisem več razlagala, da je Slovenija blizu Italije. Bila sem torej na poti v državo Jalisco, v upanju na najboljše in da tudi Colasu uspe premik v mesto, kjer me bo odložil

Prodajalec sladkorne pene, San Cristobal de las Casas. Ampak - ko mi je uspelo priti do jadrnice, v mestu kupiti kavo in v parku tudi pozajtrkovati, se pogovarjati z domačini in turisti, ki so se odločili ostati v Mehiki, se pogovarjati s policisti na plaži, dobiti javni prevoz, v dar sočne mangote, ko sem še vedno (sicer ilegalno in v upanju, da me nihče ne najde) našla plaže, kjer lahko kampiraš in pretegneš noge, takrat sem se nehala ubadati z novicami. Ja, jadrnica je bila res nekakšen milni mehurček, ki ti po svoje daje vso svobodo, po drugi pa tudi določeno omejitev, zato ni bilo težko ostati odrezan od sveta in novic. Kmalu sem ugotovila, da življenje kljub vsemu teče dalje. Večina stvari, ki sem jih prebrala v novicah ali so mi jih povedali ljudje, ki so že bili zaprti med štirimi stenami, sploh ni držala. Še vedno se je dalo najeti sobo, še vedno so bile dostopne nekatere restavracije in trgovine, še vedno si se lahko

Ta plaža je pretehtala spomladanski lockdown v Sloveniji. Chacahua, Oaxaca.

premikal, vendar zelo omejeno. Tisto s pivom je žal držalo. (smeh) Ko sem vse to sprocesirala, sem se znebila tudi občutka nelagodja in nezaželjenosti. Ravno nasprotno. Turisti smo postali še kako zaželjeni in dobrodošli. Na srečo tudi v pasjem zavetišču v Puerto Vallarti, kamor mi je na koncu le uspelo priti.

Coca Cola v vsako vas v hribih; Chiapas. Ko sem iskala rešitve kam in kako po jadranju, sem preko »workaway« in drugih znancev, pri katerih sem iskala streho nad glavo, dobivala vedno iste odgovore. Bi me sprejeli, ampak … pač korona. Ljudje v Ladri, pasjem zavetišču, pa so vendarle sprevideli, da sem že tri tedne na morju z istimi ljudmi in da to nekako zadostuje pogojem karantene in samoizolacije, zato so mi odprli vrata. Tam sem nato preživela »lockdown«, dočakala ponovno odptje plaž in barov ter izkusi-

la, kako so se s koronsko situacijo spopadli na drugem koncu sveta. Že res, da je Mehika skorumpirana policijska država, po ulicah se v konvojih vozijo oboroženi policisti in vojska, pa vendarle v času koronskih ukrepov ni šlo nikoli v takšne ekstreme, kot jih sedaj doživljam v Sloveniji. Opozorilo, ja. Kazen zaradi prehranjevanja na ulici? V Mehiki ne bo šlo brez hrane na ulici. »Ker je korona zgolj še ena bolezen, s katero se bomo naučili živeti (v krogu prijateljev in družine). Razlika je samo v tem, da je zajela tudi Evropo in zato dobila pozornost«, so mi povedali.

Ena izmed jadrnic, na katerih smo preživeli del mehiškega lockdowna.

»In zakaj si se po vsem lepem in doživetem vendarle vrnila v Slovenijo?«, me vpraša večina. Še ena dolga zgodba … Sicer pa, kdo pa pravi, da sem se vrnila? Tjaša Obrulek

Foto: osebni arhiv

Osebno: ŠPELA VOVK serije, spoznavam nove ljudi, preizkušam nove stvari, hodim po ''slackline-u'', crkljam svojo psičko Toro in vse druge kužke, kartam in pijem kavo. Predvsem pa se iščem.«

Kakšno glasbo poslušaš?

»Najraje imam energično plesno glasbo. Kar se zvrsti tiče, pa poslušam skorajda vse, saj se ne želim omejevati. Rada imam tako metal (še posebej stoner metal), kot tehno, psy trance, house, hip hop, rock, indie, punk, klasično glasbo in zimzeleno slovensko, sem in tja tudi naletim na kakšen všečen popularen komad ... Posebno mesto v mojem srcu pa bo vedno imela popularna glasba iz osemdesetih.«

Špela, povej mi zgodbo o svojem imenu.

»Zgodba kot taka ne obstaja. Moji mami so všeč navihana, tipična slovenska oz. bolje rečeno gorenjska imena. Špela … ime za nekoga, ki pase krave v gorenjskih planinah. Stik z naravo. To je imela v mislih pri izbiri imena. Naj še povem, da je čisto malo manjkalo, pa bi bila Urška - to ime je namreč izbral ati.«

Kaj je prva stvar, ki jo narediš, ko se zbudiš?

»Želim si reči, da vstajam s sončnim vzhodom in telovadim za dobro jutro, a realnost ni več taka. Odkar je epidemija prekinila prejšnjo rutino, moja jutra potekajo drugače. Ko nastopi zadnja minuta, ko res moram vstati, najprej pošljem k vragu budilko, potem pa je v mojih mislih samo še močna črna kava.« Se oblačiš po razpoloženju, zadnji modi ali barvni lestvici? »Zagotovo glede na razpoloženje. Pomembno mi je tudi, da sem si všeč, saj si potem lahko,

Se ti zdi, da je glasba pomemben dejavnik za srečo? preden se odpravim v nov dan, pomežiknem v ogledalu in se samozavestno odpravim novim izzivom naproti. Kar se barvne lestvice tiče, pa pri svojem oblačenju opažam dva ekstrema, in sicer črno na črno ali pa močne žive barve.«

Kaj delaš v lajfu?

»Trudim se ustvarjati pozitivno vzdušje, ne glede na to, kje in s kom sem. Sem zelo empatična oseba in trudim se, da bi vsi ljudje okoli mene vedeli, da sem jim vedno na razpolago. Rada se pogovarjam in včasih preveč razmišljam. Preko študentskega servisa sem delala in še vedno delam v različnih lokalih. Rada tudi športam, saj mi ﬁzična aktivnost in občutek, da sem naredila nekaj dobrega zase in za svoje telo, prinaša veliko zadovoljstva. Rada rolam, tečem, kolesarim, hodim v hribe, plavam … Veliko svojega prostega časa preživim s prijatelji. V prihodnosti planiram čim več potovanj, saj me zanimajo različne kulture. Trenutno sanjam o Berlinu. Drugače pa rada rešujem sudoku, gledam

»Ja, zagotovo. Sem človek, ki ima skoraj vedno, ko ni v družbi, v ušesih slušalke. Ne glede na to, ali sem vesela ali žalostna, me spremlja glasba, pa naj bo za izboljšanje razpoloženja, poglabljanje ali razblinjanje vsakdanje frustracije ali pa potenciranje dobre volje. Velikokrat tudi začutim potrebo po plesanju in/ali petju po sobi - takrat navijem radio do konca, si dam duška in sem ful srečna.«

Zadnji koncert, na katerem si bila?

»Uf, to moram pa prav dobro premisliti, saj je od tega že kar dolgo. Mislim, da je bil to koncert zasedbe Pliš, konec avgusta na Škofjeloškem gradu. Fantastično vzdušje, priporočam!«

Najboljši slovenski pevec?

»Haha, Vili Resnik nikdar ne razočara. Pa tudi Magniﬁco je car. Ne car, peder! Majkemi.«

Bereš?

»Včasih sem vedno ždela z nosom globoko v knjigi, zadnje čase pa sem ta hobi malo opusti-

Zadnja scena, ki si jo prebrala?

»Članke na spletu o slikanju z akrili za začetnike. Ugotovila sem, da mi manjka ustvarjalnosti v življenju in razmišljam, da bi poizkusila slikati z akrili.«

Bereš Sceno mogoče?

Črna – noč, luna in zvezde, udobje, tišina, moč Smrt – pepel, oblaki, zaključek Bela – marela, golobica, zaslepljenost Zvestoba – toplina, ljubezen, pomoč Ena – edina, prava, narava Nič – prazno, razno, prostranost Ne – nikoli Vse – je mogoče, zanos, misli, svet

»Seveda berem Sceno, zelo uživam v branju ''najjače, a najbl počasne revije na svetu'', kot ji rečeš ti, Živa. (smeh) Pravzaprav imam nek mali ritual v povezavi z njo. Vsakič, ko izide nova številka, se usedem v enega od kranjskih lokalov in jo preberem od začetka do konca.«

»Na Instagramu sem v šestih letih zbrala 287 objav oz. slik.«

Kaj gledaš, ko gledaš?

Uporabljaš heštege?

»Ponavadi zvečer pred spanjem gledam lahke humoristične serije, kot so Friends, New girl ali pa The Big Bang theory, sem in tja pa si pogledam kakšen kulten ﬁlm.«

Najbolj »sexy« ﬁlmski igralec na svetu »ever«? »Joj, kakšno težko vprašanje. Ne bi se branila divje noči z Ryanom Goslingom. Ali s Channing Tatumom. Ali z Ashtonom Kutcherjem. Pa Johnny Depp. In mladi Heath Ledger ... Pa mladi Brad ... Oh…«

Delaš selﬁje?

»Sem in tja rada naredim kakšnega, ja. Če sem si kdaj ekstremno všeč. Ali če se s prijatelji odločimo, da absolutno moramo imeti spomin na kak večer druženja. Ali če mi je dolgčas in se igram z efekti na Instagramu. Ali če moram preveriti, če imam kaj med zobmi. Ali pa če bi srečala Vilija Resnika - z njim bi tudi naredila selﬁ.« (smeh)

Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 6, št. 7, december 2020 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Sara Aranel Gaja Basaj Teja Hafnar Jacobsen Gal Jerman Grega Kalinski Anita Kepic Marša Malešič Črt Štrubelj Špela Vovk

Asociacije

la, še vedno pa lahko rečem, da zelo rada berem. Že nekaj časa planiram izlet v knjižnico po knjige, ki niso za faks, ampak mi zaenkrat še ni uspelo. Kmalu.«

Koliko imaš fotk na Instagramu?

»Ne, ne uporabljam jih, no, skoraj nikoli. Uporabim jih, če mi na pamet ne pade noben boljši opis kot ključna beseda.«

Skoraj nikoli?

»Ne vidim nikakršne potrebe po njihovi uporabi, saj s svojimi objavami nimam apetitov po doseganju širše množice ljudi. Nisem in ne želim postati inﬂuencerka.«

Si študentka, kaj študiraš?

»Ko se je bilo treba vpisati na faks, sem bila postavljena pred veliko dilemo, saj me zanima veliko različnih stvari. Na koncu sem se odločila za študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Izobražujem se za poklic učiteljice od prvega do petega razreda.«

Zakaj nisi šla na pravo?

»O pravu pa nikoli nisem razmišljala, saj je študij znan kot najbolj piﬂarski in je potrebnega ogromno učenja. Sama ﬁzično in

psihično ne bi prenesla toliko presedenih ur pred zapiski. Pa tudi poklic mi ne diši preveč, saj se mi kljub dokaj širokemu spektru služb in dejstvu, da izobrazbo lahko uporabiš za pomoč ljudem, še vedno zdi preveč birokratska in resna služba.«

Kaj boš, ko boš velika?

»Morda bom učiteljica, morda pa bom počela nekaj čisto tretjega. Predvsem upam, da najdem svoje mesto pod soncem in da bom srečna, izpopolnjena oseba.«

Kaj ti je trenutna situacija vzela?

»Trenutna situacija mi je vzela normalen začetek študija, mnogo novih poznanstev, priložnost raziskati Koper, mesto, kjer študiram. Vzela mi je popoldanske kave s prijatelji in druženje nasploh.«

Kaj ti je ta ista situacija dala?

»Dala mi je priložnost, da se popolnoma posvetim faksu in druženju z domačimi, kar včasih vzamemo za samoumevno.« Živa Drinovec

Oblikovanje: Kristina Snedec

Lektoriranje: Nežka Kukec

Gostujoči člani: Tjaša Obrulek Ana Žunič

Urednica: Živa Drinovec

Naslovnica: Halftone, Zunipera

Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno

23 JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI