KAZALO: KONCERTNO POLETJE • 4 PLANTELISH • 5 KOST V GRLU • 8 NASH • 10 POEZIJA URŠKA MEDVED • 13 KAMELEON ZA V SALON • 14 POEZIJA ADD SMETI • 17 NA DILI • 18 UJETNIŠTVO NI KUL • 20 PLEŠASTI MUC • 23 STRIP • 24
ISSN 2385-9350
TRAINSTATION SUBART
● Foto: Matic Kutin
KONCERTNO POLETJE
PLANTELISH Maruša Furlan
Ljubim sobne rastline, njih vzgojo, propagacijo – skratka, ena stvar je peljala k drugi in tako se je rodil Plantelish. Slikam predvsem sobne rastline – kultivirano malo džunglo, prisotno skoraj v vsakem domu. Tako samoumevne so nam te rastline, skozi umetniško izražanje pa se jih začuti drugače, postavi se jih na piedestal. Maruša, živijo! Naj te najprej vprašam, kako si in kako se spopadaš s tem novodobnim načinom življenja oz. kako je koronska scena vplivala nate? »Ojla. Prav fino sem, hvala! Sem človek, ki v vsaki dani situaciji izlušči največ in se poskuša ne obremenjevati s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti. Sem tudi precej introvertirana in koronski lajfstajl ni pomenil drastične spremembe zame. Ljubim naravo in izlete v manj obljudene kraje, čeprav brez mestnega utripa tudi ne gre. Ne rečem pa, da ni bilo kdaj težko in frustrirajoče, tudi marsikaj v sistemu se mi zdi neumno. Zanimivo in hkrati žalostno je spremljati psihologijo množic in umetni razkol med npr. cepljenimi in necepljenimi.« Spoznali sva se septembra 2019, ko si se prijavila za razstavljanje v naši hišni galeriji Trainstationa. Tisti dan, ko si prišla po 3 platna, se mi je zazdelo, da se že poznava, a sva se videli prvič. Tvoja energija je nekaj posebnega. Kako bi se opisala – pa ne s tremi besedami, ampak v tretji osebi? »Kreativna in drzna, hkrati izredno senzibilna. Prizemljena in hkrati plavajoča v duhovnih sferah. Praktik, vendar intelektualka in sanjačica. Ljubiteljica lepote, dobrih in zanimivih ljudi, živalic. Ljubim udobje, hkrati se vedno presegam. Živim čim bolj ozaveščeno, skladno s seboj. Brez humorja mi živeti ni. Rada pomagam ljudem v stiski in za bližnje bi naredila vse. Ne maram arogance in ljudi, ki ne znajo poslušati.« Torej, decembra 2019 si se nam predstavila s triptihom pTIce vstajenja. Povej kaj več o teh tvojih delih. »3 platna so nastala po koncu izredno pomembnega življenjskega obdobja. Prikazujejo osebnostno revolucijo. Vstajenje. Porušila sem vse, kar mi ni več služilo in na novo začela graditi življenje. V platnih so zajeti meni pomembni simboli, z barvami vred. Krokar kot slutnja, skrivnostnost, magičnost, zevajoča tema, s katero se moraš soočiti za duševni preboj. Ko krokarju pogledaš v oči, le-ta odleti stran. Osvobojen notranjih spon prejmeš v dar nekaj tako
zelo ranljivega, na novo rojenega (na tretjem platnu simbol plavčka). To se moraš šele naučiti ljubiti, spoštovati in negovati. V mojem primeru je bil to globok občutek svobode, radosti in miru. Potem so tu še pomeni barv, kompozicije in drugih detajlov. Prav tako je zame pomembno, da prednosti nisem dajala risarskim veščinam, temveč minimalizmu enostavnih oblik in čutnega vtisa.« Dobre pol leta kasneje pa so ta 3 platna našla svoj dom oz. bolje rečeno svojo steno. Kakšna je zgodba za tem? »Platna sem imela na svoji steni, dokler ni na splet prišla dražba Pimp my walls. Za hec sem ponudila svoja platna misleč, da ne bo zanimanja. Na moje presenečenje je zanimanje hitro pokazal predstojnik Enote za adolescentno psihiatrijo Ljubljana. Na dražbo sem dala le eno od treh platen in naknadno gospodu pokazala še preostala dva, torej triptih. Kupil je vsa tri in sedaj visijo v ambulanti Enote za adolescentno psihiatrijo v Ljubljani. Lepšega ''doma'' za moje slike si ne bi mogla zamisliti in srčno upam, da vsem – sploh pacientom – predstavljajo upanje in pot iz teme v svetlobo, iz bolečine v zadovoljstvo.« Torej umetnost je del tebe. Kdaj pa si odkrila svoj dar, si že od malega ustvarjala? »Ustvarjam res od malega, vendar nisem risala. Že v osnovni šoli me je učiteljica likovne vzgoje spodbujala, da se vpišem na likovno gimnazijo in izpostavljala moj talent. Vseeno sem izbrala splošno gimnazijo in nato primerjalno književnost, ki preučuje drugo umetnost – besedno. Vmes sem vedno imela tudi kreativne hobije, npr. izdelovanje iz umetne mase, izdelava mil in krem, kvačkanje in pletenje. Risala nisem do izpred dveh let, ko je želja po tem enostavno privrela na površje. Deloma spontano, deloma po tehtnem razmisleku o tem, kaj je resnično samo moje, kaj je dano v zibelko in kaj lahko ponudim svetu.« Kaj pa ti daje umetnost? »Naj bo glasbena, likovna ali besedna, mi umetnost pomeni ogromno in je del mene. V umetnosti iščem
estetski moment in katarzo. Nasploh iščem dogodke, V tistem času pa se je zgodil tudi Plantelish. Že angleška skovanka pove, da gre za nekaj, kar je povezano ljudi, stvari, ki se dotaknejo duševnosti v globljem z rastlinami. Ljubim sobne rastline, njih vzgojo, prosmislu, ti dajo misliti ali čutiti drugače. Umetnost je v pagacijo – skratka, ena stvar je peljala k drugi in tako tem mojstrska, sploh prava. se je rodil Plantelish. Slikam predvsem sobne rastline V svojih delih skušam poustvariti lepoto, koherenco – kultivirano malo džunglo, in živost rastline (lahko tudi prisotno skoraj v vsakem domotiva živali). Ob risanju se mu. Tako samoumevne so zlijem z idejo v glavi in odminam te rastline, skozi umeslim svet. Je meditacija, čeZelena res pomirja. tniško izražanje pa se jih zaprav kdaj tudi frustracija. Je tudi simbol novih čuti drugače, postavi se jih Manifestacija domišljije, ki začetkov, rasti ter na piedestal. Neka tako baje pri ustvarjanju tudi poglasvežine. Prav tako je barva nalna zadeva kot ''taščin jevitna. Ustvarjanje pa se mi zik'' (sanseveria) v kotu, je zdi najvišja oblika človeškega srčne čakre in naj bi lahko predmet umetnosti. V udejstvovanja.« vzpodbujala empatijo. njej je lepota, ki jo prikazujem na svoj način. Za moje V lanskem letu si se nato narisane rastline pravijo, da ponovno prijavila za so polne življenja, dinamičrazstavljanje v Turbo ne, vibrirajoče, radostne. Značilnost mojih slik je tudi galeriji, a si potem zaradi preobremenjenosti ''splash'' efekt in ''outline''. Akvarel je igra z vodo in zaodklonila sodelovanje. Kaj se je dogajalo takrat? to so tudi rahlo neukročene.« »Res je, žal sem morala sodelovanje odkloniti. Enostavno sem bila zasuta z naročili! Imela sem sicer Plantelish je torej polno zaživel kar kmalu po tvojem super idejo za 3 platna, tesno povezano z rastlinami, začetku. Kako ti je uspelo tako hitro postati vendar za taka dela sta potrebna mir in čas, da lahko »popularna«? Deluješ predvsem na Instagramu, so pride do ustreznega navdiha in akcije. za tvoj »uspeh« krivi heštegi? »Zadeva je zares hecna. Nekega karantenskega večera sem si ogledovala objave rastlin v neki slovenski Facebook skupini za rastlinoljubce in iz čistega dolgčasa narisala eno ravno objavljeno rastlino. Delila sem sliko, dobila ogromno lajkov in komplimentov. Svoj izdelek sem nato podarila gospe, ki je objavila dotično rastlino, saj nisem mislila, da bo kdo pripravljen za akvarel plačati. Motila sem se. Od takrat objavljam svoje akvarele v Facebook skupinah, kjer so ljubitelji rastlin in naročila kar dežujejo. So pa to predvsem tuje skupine, ki imajo manj stroga pravila glede promocije kot slovenska. In tako sem dokaj hitro odprla Etsy trgovinico ter postavila Instagram profil. Izgleda, da sem odkrila nišo in vem, kje so moje potencialne stranke, saj sem ena od njih.« (smeh) Kakšni ljudje si zaželijo slike svojih rastlin? »Predvsem ''plant loverji'' – ljubitelji rastlin in umetnosti. Dobim tudi naročila za ''mock up tatooje'', ''designe'' za logotipe, ni da ni! Veliko ljudi, ki naroči pri meni, ima trgovino z redkimi rastlinami in si zaželi unikatne grafične podobe. Nekaj je t.i. hipsterjev, ki cenijo kos domače džungle in želijo unikat. Sploh v Ameriki se je trend oboževalcev lončnic začel nekaj let nazaj in še vztraja, sedaj je prisoten tudi pri nas.« Verjetno dobro poznaš pomen barv. Zelena zagotovo pomirja, to je vse kar vem jaz. Povej še ti kaj o zeleni? »Zelena res pomirja. Je tudi simbol novih začetkov,
● Foto: Saša Milo Kampič rasti ter svežine. Prav tako je barva srčne čakre in naj bi vzpodbujala empatijo. Nasploh se mi zdi, da z zelenim akvarelom vnesemo v dom nekaj narave – spomni nas na osvežilen sprehod po zelenem polju, navdihujočem gozdu, celo džunglo si lahko predstavljamo. Čudovito izpade pri živi lončnici, ki je upodobljena na akvarelu.« Ogromno naročil dobivaš iz Amerike, kajne? Kam je najdlje potovalo tvoje delo? »Da, predvsem zajemam ameriški trg, nekaj tudi Velike Britanije, Avstralije. Izdelke sem pošiljala tudi na Filipine in druge tihomorske otoke.« Kaj pa Slovenija? Dobivaš naročila tudi iz Slovenije? »Povpraševanje je tudi v Sloveniji, čeprav je trg premajhen. Tudi moja cena je prilagojena ameriškemu trgu, kjer je višji standard. Se pa najdejo ljudje, ki so ljubitelji tako sobnih rastlin kot tudi umetnosti in za akvarel pripravljeni odšteti nekaj evrov več.« Vendar ne slikaš le rastlinic, ustvarjaš tudi prisrčne portrete hišnih ljubljenčkov, povečini psičkov in muckov. Kaj je težje in kje bolj uživaš, pri slikanju rastlin ali živali? »Veliko težji so portreti hišnih ljubljenčkov. Seveda vključim tudi rastlinje, brez tega pri meni in mojih strankah ne gre. Risanje ljubljenčkov je zahtevnejše in odgovornejše, tako iz tehničnega kot osebnega vidika. Velikokrat gre za občutljivo zadevo, saj je mogoče
portret spomin na preminulega kužka ali muco in resnično želiš, da je popoln in prisrčen. Moram sicer reči, da do sedaj nisem imela nezadovoljne stranke, vedno me pa skrbi. Bolj sicer uživam v slikanju rastlinskih motivov, kjer sem lahko bistveno bolj ustvarjalna in pustim nek osebni pečat.« Sedaj je za tabo šele dobro leto Plantelisha. Boš nadaljevala v tem tempu ali boš pojačala, dodala še kakšne druge produkte? »Razmišljam o drugih produktih, večinoma tisku ilustracij na različne izdelke, vendar zaenkrat preveč uživam v komunikaciji s strankami in risanju. Obožujem iskreno navdušene odzive strank, ki se jih dotaknem na globljem nivoju, kot bi se jih s printom na izdelku. Pustimo se presenetiti, pot podjetništva je polna raznoterih priložnosti.« Kje te lahko najdemo, če si zaželimo portreta svojega ljubljenčka ali pa rožice? »Moja spletna stran je v izdelavi, dotlej imam najbolj aktiven Instagram in Facebook profil pod imenom Plantelish. Prisrčno vabljeni, da mi pišete!« Maruša, vse dobro ti želim še naprej, čim več barv in sonca.
•
Živa Drinovec
Zbornik REKE
Layerjeva založba v Kranju je na mednarodni dan reke Save, 1. 6. 2021, izdala pesniški zbornik Reke. Pesmi, ki so z vseh koncev Slovenije v Layerjevo hišo prispele kot plod drugega vseslovenskega pesniškega natečaja, sta za zbornik izbrala Petra Kolmančič in Dejan Koban. 51 prispevkov, ki jih je zapisalo 29 pesnic in pesnikov, tvori pisan mozaik razmišljujočih, nadrealističnih in ekokritičnih pesmi, rdeča nit zbornika, ki povezuje izbrane pesmi, pa je poklon rekam in opomin na varovanje (vedno bolj) občutljivega vodnega krogotoka življenja. Pesmi odkrivajo, da je reka na svoji poti vse – žuboreča, divja, mistična, včasih kruta, strašna ali molčeča, spet drugič zavetje, oaza miru ter prinašalka obilja. In poskusiti razumeti reko pomeni poskusiti razumeti kompleksnost življenja in ljubezni. Ana Žunič
● ● Avtor: Polona Zaletel
KOST V GRLU
origami krhkosti pri ponoru spustim papirnato ladjico morda se reši vsaj človeška ribica Tanja Badalič
*** Skupaj sva se polila s tišino, ki nastane, ko umre sonce, božala poleženo travo po narasli vodi, se pogreznila v blato in puščavski pesek do kolen in rekla, tukaj lahko gradiva. Reke so naju našle z razlogom in midva imava roke za protipoplavne nasipe, a jih bova raje uporabljala drugače, za objemanje vresja, kraljestva propadejo in prav je tako.
Spomini
prihajam iz dežele zelenomodrih rek svoje spomine pišem na razmočene strani ki se raztrgajo razgradijo in potonejo nazaj v temačno dno in ko je reka jezna me zadržuje v težkih valovih in ne spusti več v plitvine te dneve preživljam v strahu ob misli na toksični otok ki domuje nekje na reki s polnim prsnim košem se komaj držim na gladini in čakam na mirne vode Neja Rakušček
Nika Gradišek
bova ostala reki ki izvirata v živi skali pretečeta doline med jeziki in razpolovita travnike in bojo najini valovi mirni v ovinkih in neuklonljivi pri padcih in bova šla mimo ravno dovolj počasi da si vreževa strugo dokler se enkrat končno ne razlijeva v delto v praznino in bosta najini reki spet ena voda Nina Kremžar
● ● Foto: Nina Blejc
In midva
Zbornik Reke je na voljo v Layerjevi hiši. Vabljeni k branju.
● Foto: Rok Maver
NASH
Intervju s kitaristom in mladim ustvarjalcem Nejcem Ušlakarjem Glasbenik, avtor in vokalist – vse v eni osebi. Med drugim si je v zadnjem času pridobil spletno občinstvo v Braziliji, vmes pa aktivno sodeluje z najrazličnejšimi slovenskimi izvajalci. Samouk, ki je skozi čas in izkušnje postal vrhunski plačani kitarist z veliko glasbeno širino, ki mu predstavlja največji odsev kvalitete. Odlika ga je popeljala na največje slovenske odre, trenutno pa pod imenom Nash pripravlja prvi album. Nastopa z zasedbama Bečo & Company in Kvatropirci. Več pa izveste v našem intervjuju. Vem, da si oboževalec Slasha. Zaradi njega si tudi začel igrati kitaro, kajne? »Obseden sem bil s Slashem, zato sem se tudi učil pri Anžetu Vidicu, ki je prav tako navdušen nad njegovim stilom igranja. Takoj na prvi učni uri sva začela z Guns N' Roses.« Kdaj si presedlal na avtorsko glasbo? »Začeli smo že s skupino Success okoli leta 2013, ampak ''pravo'' avtorsko glasbo smo tri leta nazaj začeli ustvarjati z Bečo & Company.« Kako ste prišli skupaj? Niste ravno tipična kombinacija glasbenikov. »Spoznali smo se v studiu pri Primožu Grašiču. Bečo je še s prejšnjo skupino prišel snemat skladbo Veter v laseh, kar je zanj precej neposrečen naslov. (smeh) Jaz sem bil Primožev vajenec in sem pomagal v studiu, ker sta me zanimala produkcija in zvok. Bečo me je opazil kot kitarista in vprašal, če bi me lahko kdaj poklical, nakar me je povabil na rojstnodnevno zabavo. Takrat sva se dogovorila za sodelovanje.« On je nekoliko starejši, kot je tudi zasedba. Kako si se vklopil? »Od nekdaj sem imel starejšo družbo, zato nisem imel težav s tem. Tudi pri Ginotu sem bil najmlajši, pri Kaliforniji enako. Mladih glasbenikov ni veliko, še manj pa je takih, ki so resni. Znanje sem posledično iskal pri starejših in izkušenejših. Bečo je imel dobro vizijo, s čimer me je prepričal.« Te je hitro vključil v avtorski proces? Si se moral dokazati? »Niti ne, ker smo se hitro ujeli. Spomnim se, da sem cele dneve vadil.« (smeh) Tisti čas, ko si začel pri Bečo & Company, si nastopal tudi z Alyjo? »Bilo je kar zanimivo obdobje. Najprej smo imeli
nekaj koncertov z Bečo & Company, potem pa je sledilo zatišje, zato sem se pridružil Alyji. Kasneje smo se izmenjavali. Ampak pri Alyji ne igram več. Pet let smo sodelovali in čutil sem, da moram zamenjati okolje. V tistem mesecu, ko smo se poslovili, sem izdal prvi ''singel'' pod imenom Nash. Želel sem na svojo pot, a vedel sem, da če bom še naprej igral pri Alyji, bodo pri njej tudi moje prioritete. Želel sem si ustvariti nekaj svojega.« Kaj konkretno pri tebi pomeni, da si »freelancer«? »To pomeni, da me skupina lahko najame, ampak ne bi sprejel ravno česarkoli. Prvi pogoj je, da začutim glasbo. Ne bom igral naprimer jazza, ker se ne vidim v tem žanru, niti si ne upam, ker bi vsi izgubljali čas. Gibljem se v pop-rock zvrsteh. To je moj stil. V zadnjem času je vse več ''session'' glasbenikov, sicer so nekateri tudi člani zasedb, ampak tukaj so Jure Rozman, Anže Langus Petrović, Jure Maček, Marko Hrvatin, Tadej Košir, Nace Jordan, Matej Sušnik in tako naprej.« Zveni kar dobro. Da si »plačanec«, namreč. »Ni tako lepo, kot morda zveni. Ker nimaš svojega doma. Najlepše je predstavljati avtorsko glasbo, če pa govorimo zgolj o zaslužku, potem je dobro biti «plačanec». Lahko občutiš manko pri umetniškem izražanju. Tudi tveganje je večje, vsaj pri glavnem izvajalcu. Če koncert ni uspešen, moraš še vedno plačati najete glasbenike.« Kako si izkoristil čas, ki ti je bil podarjen v zadnjem letu? »Predvsem sem se spočil in hkrati zbudil. Po dolgem času nisem imel nobenega pritiska, kaj početi, zato sem lahko svobodno delal na glasbi, kjer sem, kar se tiče muziciranja, naredil še korak naprej. Edino vaj nismo imeli toliko, kot bi si želel – kitarist pri zasedbi Nash je namreč iz Ljubljane in se zaradi občinskih prepovedi nismo smeli dobiti. S tem imenom sem se predstavil lanskega februarja, ravno pred prvo karanteno.« Ko sva govorila pred dvema letoma, si šele začenjal s projektom Nash in si razmišljal o tem, da bi imel
spremljevalni bend. Imaš torej zdaj okoli sebe »plačance«? »Na začetku sem mislil, da bo Nash solo projekt, a fantje, ki so z mano v projektu, svoje delo opravljajo vrhunsko. Skupaj smo veliko boljši. To je pravi band. Vsi smo skupaj v tem.« Pri produkciji singla Nothing Lasts Forever je sodeloval Zed Zmago Smon, pri miksu in »masteringu« pa Tine Janžek. Je bilo težko najti pravi osebi za sodelovanje? »Simon je vrhunski producent, zelo priznan v Skandinaviji, nikakor pa nismo našli nekoga, ki bi opravil takšen miks, kot sem si jaz želel. Naposled sem našel Tineta, ki dela z glasbeniki iz Nashvilla. Izjemen producent in tonski mojster. Ta skladba pa nosi ravno te vibracije – Nashville scena.« Zakaj Nashville? Torej si oboževalec skupine Kings of Leon? »Nash je v resnici okrajšava za Nashville, ki je srce country glasbe. V moji glasbi je kar nekaj elementov country glasbe. Kings of Leon so mi nedvomno veliki vzorniki.« Ti poslušalci iz Brazilije še zvesto sledijo? »Kdaj pa kdaj mi še piše kakšna punca. (smeh) Poudarek je na avtorski glasbi, ne na priredbah, kot na začetku. Navdušeni so in me nenehno sprašujejo, kdaj bo zunaj album.« Kdaj torej lahko pričakujemo dolgometražno ploščo? »Naslednje leto, če bo vse po sreči.« Od česa je odvisno, kdaj boste izdali album? »Od kreativnosti. Glasbo piševa večinoma z bobnarjem Mihom Petrovičem. Ne želiva prehitevati procesa. Ko bo prišel navdih, takrat bo nastala glasba. Zavedava se, da ni vsaka skladba najboljša, zato si bova vzela čas.« Do zdaj si izdal en »singel«, koliko skladb je v trenutno v tvojem repertoarju? »Kar precej glasbe smo ustvarili od takrat. Devet skladb je končanih, načrt pa je, da jih posnamemo petnajst, nato bomo naredili izbor desetih najboljših. Sledila bo izdaja albuma, posameznih singlov ne bomo izdajali.« Zakaj? »Da bomo lahko na koncertih igrali zgolj avtorsko glasbo. Plošča bo na ta način imela rdečo nit, saj bodo komadi posneti pri istem producentu in bodo nosili enak zvok. Tak je bil načrt že od samega začetka. Plata mora biti enotna od prvega do zadnjega komada.« Slišal sem, da ste dobili ameriško založbo? »Veliko srečo imamo, da smo našli založnico, ki bo pokrila vse stroške snemanja, marketinga in video-
spotov, kompletno vse.« Založbe danes praviloma želijo denar v zameno za promocijo in izpostavitev. »Tukaj nam je padla sekira v med. Gre za zelo zanimivo zgodbo, mogoče vredno kakšnega drugega pogovora, ko bo album enkrat zunaj, lahko pa povem, da gre za vplivno osebo, ki pozna veliko ljudi v Združenih državah Amerike.« Je cilj uspeti čez lužo? »Takšna glasba sodi v Južno Ameriko. V Braziliji so nori na tovrstne skladbe, v ZDA pa je podobnih bandov preveč. Tam nimamo možnosti za uspeh. Računamo tudi na Azijo. Ampak najprej album in promocija, potem pa naprej. Kako si prišel do Kvatropircev? »Našli smo se po čistem naključju, ker so iskali rock kitarista v okviru 10. obletnice. Ampak z njimi igram skladbe zasedb Big Foot Mama, Siddharta, Šank Rock in tako naprej. Marsikdo misli, da gre za narodnozabavno glasbo. Njihovo povabilo sem sprejel ravno zato, ker poznam to glasbo in sem že nastopal z omenjenimi skupinami. Trenutno imamo napovedanih približno dvajset koncertov. Moram potrkati, ker nam niso zaradi trenutnih razmer še nobenega odpovedali.« Misliš, da boš tukaj našel redno mesto? »Verjetno ne, ker gre v osnovi za štiri vokaliste in kitarista. Za obletnico so dogajanje želeli popestriti z bandom. Koncerti so pa res vrhunski, nisem še videl kombinacije štirih vokalistov in spremljevalne zasedbe.« S čim se ukvarjaš poleg glasbe? »Ukvarjam se s športom, hodim v hribe, imamo pa tudi družinskega psa, s katerim se rad igram.« Se bojiš, da bi se pri športu poškodoval in bi bila ogrožena tvoja glasbena turneja? »Ravno zaradi tega razloga ne smučam. Obožujem deskanje na snegu, ampak si ne upam. Če gre komolec, potem si končal. Všeč mi je tudi košarka, ampak je nočem igrati, ker bi bil zaradi svoje višine preprosto predober.« (smeh) Kakšna so pričakovanja za prihodnost? Kdaj boste prvič nastopili z Nash? »Nismo še imeli koncerta in ga tudi ne bomo, dokler ne bomo imeli dovolj avtorske glasbe. Pridno vadimo in mislim, da ne bo težav, ko bo prišel pravi trenutek. V teh koncih nas dobro poznajo, tako da lahko računamo na občinstvo.« Hvala za pogovor, Nejc. Želim ti vse dobro pri nadaljnjem ustvarjanju! Gal Jerman
•
OBRAZI V TIŠINI POJEJO GLASNEJE Dušiti = dušo izgubiti. In ko si sam, jih slišiš. Tiste, ki kradejo ti dušo. Trojica nerazdružljiva, ki zarašča se pod kožo našo, in jé. Nje zobje s pilami nabrušeni, ki ukradla jih je dedku. Glodajo. Strah. Jeza. Žalost. Pojedina. Nanjo povabljena je znanka. Ta, ki daje konce. Ta, ki ubija, pa ne zato, da nastalo novo bi življenje. Zato, da ustavilo bi se. Pasivnost. Le redkim je uspelo, da niso postali kost glodajoča. A past ni enostavna. In pot duše tu ni ravna.
KOLESJE Izgubiti se v niču, ker svojo dušo predaš hudiču, ki pravi, kdo je pri pravi. Kdo in kdaj delati mora, kdaj ne sme delati zavora, in kdaj se ustavi kolesje. Takrat, ko ne bi, mora. Ko želi, pretrda je zavora zunanjega sveta. A ko se ustavi, to kolesje že podrto je ravnovesje dela in nedela. In ko se ustavi, ga ta praznina gnjavi, saj ne pozna več stavka: »Danes sem pri miru«. Takrat leži in ne ve kam gre misel, ki zavita je v spiralo, saj rada bi šla na letalo, a ne mora. Umiti si grem glavo. Morda bo to prineslo ravnovesje in sprostilo se moje bo kolesje.
Saj duša v brezdelju lahko postane komercialna.
Urška Medved
● Foto: osebni arhiv
KAMELEON ZA V SALON Na Tavčarjevi ulici se je maja odprl nov frizerski salon, Studio Berlin. Lastnik ter glavni (in zaenkrat edini) frizer je mladi Jan Jerala, doma iz Stražišča. Za sabo ima zgolj 19 pomladi, a že kar nekaj izkušenj v frizerstvu. Odštekani frizer si je zadal misijo, da Kranj obarva v žive barve, saj dan na dan v salon vstopajo same rjave ali blond glave, izstopijo pa obarvane v živo rdečo, modro, katerokoli barvo mavrice ali pa kar v vse. Živijo, Jan! Zanima me, kaj te je pripeljalo prav na frizersko srednjo šolo, kamor se ponavadi vpisujejo dekleta? »V 8. razredu sem se tako odločil po naključnem preblisku. Ugotovil sem, da je frizerstvo edini poklic, ki ga želim opravljati.« Tako zgodaj si že vedel kaj boš, ko odrasteš? »Ja, pred tem sem si želel postati arhitekt. Čist kontra smer. Če bi se odločil za to, bi sedaj komaj začel naporno in dolgotrajno šolanje.« Si imel kakšen zgled, izkušnje, karkoli? »Ne, v bistvu nisem imel nobenega zgleda, šele tekom svoje poti sem si našel vzornike – ljudi, katerih stil in dela so mi všeč.« In kdo so ti vzorniki? »Pritegnil me je I am Daze, brivec iz Miamija, ker je ves potetoviran in ima prav tako drede. Pa tudi frizer Phillip Wolff iz Los Angelesa.« Kako to, da si šel bolj v frizersko in ne brivsko smer? »Brivstvo mi je precej dolgočasno, ker imaš samo moške. Precej rajši imam žensko klientelo, saj imaš veliko več možnosti. Zelo me veseli barvanje, za kar pa se moški bolj redko odločajo. Odkar imam svoj salon, se trudim uvesti čimveč živih barv, da bi poživel to naše mesto.« To sem opazila, je razvidno iz tvojega in »salonskega« instagrama in se mi zdi krasno! »Imam še več slik, ampak jih moram še objaviti.« Kaj vse pa si počel, preden si lahko odprl svoj frizerski salon? »Precej sem delal po drugih salonih, v prvem letniku tudi v Merkatorju, pred tem pa v privat avtopralnici. Kasneje sem več ali manj ves čas po pouku hodil delat
v salone v Kranju in Ljubljani. Letos čez zimo sem delal v proizvodnji, da sem lahko našparal za svoj salon.« Delal si pri nekaj priznanih in uspešnih salonih. Kako to, da si se odločil, da greš »na svoje« in nisi ostal v katerem izmed njih? »Največji razlog je bila korona, saj nikjer niso zaposlovali frizerjev, tako da je do odprtja mojega salona prišlo po spletu dogodkov. Če ne bi bilo korone, ne bi imel svojega salona, ker bi že lani drugje dobil službo. Skoraj sem bil že dogovorjen, a potem ni bilo nič iz tega.« Ali lahko izpostaviš pluse in minuse tega, da si na svojem in nisi zaposlen v salonu nekoga drugega? »Če si na svoje, delaš zase in za svoje ime, je pa malo bolj stresno. Pa tudi to ni tako hudo, saj se je do zdaj še vedno vse rešilo. S strankami, s katerimi se dobro razumem in se trudim vzpostaviti dober odnos tudi za prihodnost, se vse da zmenit. Če pa bi delal v salonu od nekoga drugega, bi se lahko še marsikaj naučil in imel manj za razmišljati, saj ne bi bil odgovoren za cel salon.« Na kakšen način pa se lahko izobražuješ zdaj, ko si »prepuščen samemu sebi«? »Udeleževal se bom raznih seminarjev, ko se ti spet začnejo. Z dobavitelji mojih značilnih živih barv se dogovarjam, da me bodo morda poslali na njihove seminarje v tujini. Drugače pa se precej izobražujem sam preko Instagrama, kjer sledim vzornikom in se tudi tako veliko naučim.« Ne morem mimo dejstva, da si za vse sam. Ali postane kdaj res težko, morda celo prenaporno? »Ja, včasih sem zvečer po celem dnevu precej utrujen. Ampak mi je to še kar všeč, da ne postane dolgčas in da ni ves čas isto. V večjih salonih pa imajo drugače razporejeno. En frizer samo striže, nekdo drug je zadolžen samo za barvanje, tretji samo za umivanje in
tako naprej. Dogovarjam pa se tudi z bivšo profesorico, da na prakso vzamem kakšnega dijaka – seveda če bo pokazal dovolj resnosti in se bova ujela.« Zakaj pa ravno Studio Berlin? Je za imenom salona kakšna zgodba? »Studio sem poimenoval po svojem legvanu, ki mu je ime Berlin. Je modre barve. Od začetka je bil načrt, da bi bil Berlin ves čas z mano v studiu, v terariju, ampak sem ugotovil, da je preveč plašna žival, da bi toliko časa preživel med ljudmi. Bo pa dobil tudi svoj grafit na steni v salonu, tako kot so ga dobile moje podgane.« Ko sem enkrat prišla mimo salona, si mi pokazal grafite v nastanku. Takrat sta bila samo dva. Jih boš še dodajal? »Bom, saj želim, da je na koncu vse v nekakšnem ''street art'' stilu. Zaenkrat imam na stenah tri dokončane, pride pa še veliko drugih. Na eni steni bo legvan, potem pa bom nadaljeval z naključnimi grafiti po občutku, tako da bo na koncu čim bolj odfukano.« Da se bo prostor skladal s tabo, saj si tudi ti mal odfukan. »Tako ja, haha.«
kitke, kitke s podaljški ... tudi brade brijem.« Kaj pa najraje delaš? »Barvam. Ali pa t.i. ''hair tattoo'' – ko med lase zabriješ neko sliko ali besedo.« Kako poteka tvoj tipičen dan v salonu? »Ponavadi imam naročenih okoli 10 strank. Odvisno od dneva in kakšne so želje. Če si nekdo želi kitke po celi glavi, mi to lahko vzame tudi cel dan. V salon ponavadi pridem ob 10-ih zjutraj, okoli 14-ih grem na malico, potem pa delam do približno 21. ali 22. ure.« Si imel že kakšno slabo izkušnjo s stranko? »Tukaj še nisem imel nobene slabe izkušnje. Če pa bi se zgodilo, bi poskušal popraviti situacijo in dal kakšen popust.« Pustiva zdaj salon. Pri katerih projektih pa sodeluješ izven svojega salona? »Želim si delati v filmski industriji, kjer bi friziral za reklame in filme, pri nas ali v tujini. V srednji šoli sem sodeloval tudi na tekmovanjih, kjer sem bil v prvem letniku na Češkem prvi, kasneje pa sem tekmoval še na Slovaškem in Madžarskem. Med srednjo šolo sem dobil priložnost delati pri videospotu od pevke Ine Shai, kasneje pa še pri parih. Zdaj se to spet počasi začenja. Oblikovalka in maskerka Lea Behek mi je precej pomagala pri tem, da sem dobil možnost delati pri raznih projektih. Poznava se še iz časov, ko je imela trgovinico v Kranju in sva se dogovarjala, da bi bil model za njena oblačila.«
Ali je bilo težko dejansko priti do svojega studia? Dobiti prostor, urediti vse papirje ... »Prostor sem februarja začel iskati po Kranju. Našel sem precej takšnih in podobnih, sem pa takrat ravno živel na Tavčarjevi ulici in je bil ta prostor čisto zraven mojega stanovanja. Takoj sem se začel dogovarjati za najem in hkrati še ugotovil, da je cenovno za tako velik prostor Želim si delati v najbolj ugoden. Salon sem pofilmski industriji, tem urejal še dva oz. tri mesekjer bi friziral za ce, saj je bilo treba vse prenoreklame in filme, pri nas viti (tla, stene, vodo), v bistvu vse iz nule. Bilo je kar nekaj ali v tujini. vložka, nato še za material.« Kaj pa papirji? »Nisem si mislil, da jih bo toliko. Res jih je bilo ogromno. Ko razrešiš eno stvar, se takoj pojavi nova. Ni jim bilo konca.« Torej si rabil nekaj mesecev, da je bilo vse nared in si lahko sprejel prvo stranko. Ali se morda spomniš, kdo je bil tvoja prva stranka? »Na otvoritveni zabavi, ki je bila 18. maja, sem ostrigel prijatelja.« Katere storitve pa ponujaš v svojem salonu? »Vse, kar lahko najdeš v tipičnem salonu. Barvanje, striženje, kodranje, trajna, frizure za razne priložnosti,
Kaj pa za naprej, kam misliš oz. si želiš, da bi te pot peljala? »Načrti so, a so begajoči. Vem, kaj si želim, a se želje pogosto spreminjajo. Vem, da bi rad imel verigo salonov po Sloveniji in pa svoj lokal. Kratkoročno pa bi v Studio Berlin dodal še manikerko. Glede tega se že usklajujeva s kolegico. Želim si čimveč sodelovati tudi v filmski industriji. Pa še to – razmišljam, da bi za v studio posvojil kameleona!« O fino, kameleon! Kako mu bo ime, morda Pariz ali London? (smeh) Jan, hvala za pogovor. Mislim, da bomo o tebi še veliko slišali, a ti kljub temu želim veliko sreče na tvoji poti!
•
Špela Vovk
ADD SMETI Apatija
Apatija podžiga obsesijo na smrt. Grob zeha, vleče me v srd. Prah greha brezglavo dviguj v nebo. Pamet v nevihti razpada, dež ti zastruplja telo. Plastična hrana, nagnito meso.
Budnica
Brundajoče ustanem iz pojstle in se zadanem v mezinc. S petelinovim rifažm uštric preklinem ceu svet in vse ljudi po spisku. Popraskam prešvicana jajca in strdek nabranih lojnic za nohtom frcnem na tla. Jebiga. S šnopcom razkužm skurjen zadah in čez skadim skank. Dons je dan za pank.
Tribune
Tribune življenja vsak se rodi. Vsak žarek veselja ... In zvezda utesnjeno na nebu žari. Tribune trpljenja vsak se zbudi. V momentih ko pade kulisa Neslišno se svet spremeni. Tribune lebdenja v drami ljudi. Igra brez skripte in mnenj; Oživi vse statiste in da jim namen.
Brez naslova
Futr cement
Klet
Glave u zraku, kandelabri na križ. Neskončn ravnina in drek. Dušim se, vdihujem sarin. Cesta se razprostira. Korak je spomin.
Zakva bi začenu, č se vse konča? Sm jebiga ... Zdj k že pišem napisu bom du
Modr nebo, sonce žari, otroški smeh ... KURAC! Krik, smrad, igle, klet! Vlažne so stene in vse je odveč. U kleti smrdi, kot plesn in drek. Zatohu zdj čakam, da mine pomlad. Gnilih oči, zrem u propad. Gnilih oči, zrem u propad ...
Sam, peš, sfukan, nenaspan. Glave nad mano lebdijo brezčutnih izrazou. Obsodba tišine, ko mi sledijo. Votla praznina. Vrane molčijo.
Brez misli, brez smisla, brez bistva moment. Trupla ležijo, futr cement. in cesta me čaka ... Korak za korakom. Propadlega junaka.
Sam seb prkazn, sam seb duh, moj glas ni odmev ampak prisluh. Mogoče sm gluh ...
Vijolčn nebo kot smrtna kulisa, In rože so barve zgubile, zastor. Premor. Tema. Iluzija. Jz sm tle sam.
Kriki v hodniku, iz davnih poti, porušene štenge in moje sledi, v kotu umikou igla leži, okužena igla od moje krvi. Okužene igle od moje krvi ...
Preteklost je utopija. Jz sm sam spran.
Sam seb prkazn, sam seb duh, moj glas ni odmev ampak prisluh. Sil me na bruh ...
Živjo Adijo
Hotu bi d bi že prej šu domou. In ne šle pol k sm od mrtvih ustou.
•
Drevesa cvetijo! ... Nj zgnijejo že. Vetr raznaša! ... ta kurčev smrad! Ptice letijo! ... u prepad! Krik, smrad, igle, klet! Nj bom proklet, zaprt u to klet, večno zadet. Dj mi že mir ... Dj mi že mir ... Hočm mir.
*Poezija je odraz poeta, poezija ne potrebuje lekture. Je čista, iskrena in srčna, takšna kot avtor sam.
● Foto: Rok Kozamernik
NA DILI »Viši, več speeda pa bl prtisn«
Letošnje leto je bila skateboarding kultura zaznamovana zaradi Olimpijskih iger v Tokiju, saj se je skateboarding na OI prvič pojavil kot tekmovalna disciplina. Prav gotovo je to pripomoglo k večji prepoznavnosti tega športa v širšem pomenu. Nedvomno je lepo videti, da se mladina ponovno odloča vstopiti v to subkulturo, vendar se je potrebno vprašati, ali se za to odločajo iz pravih razlogov. Marsikdo, ki danes pomisli na skateboarding, dobi asociacijo na velike nagrade s tekmovanj, slavo, ki pride s tem, ter sponzorskimi pogodbami, ki doprinesejo zajeten kupček denarja. Sliši se lepo, le kdo si tega ne bi želel? Vendar nam ta subkultura, ta način življenja, lahko nudi še veliko več. Z vsem spoštovanjem do rajderjev in rajderk, ki se odločijo postati športni atleti, nepremagljivi roboti skatebording vragolij, discipline in odločnosti, pa bom vseeno malo pokomentiral, zakaj se sam bolj naslanjam na drugo stran – tisto, ki nudi več za dušo.
za vse«. Iskanje najbolj kreativnih ali »hardcore« spotov, kjer se dokažeš samemu sebi, spoznaš svojo prelomno točko in jo poskušaš premagati, ali pa le en zabaven objekt, na katerem se zajebavaš, kjer ne zmanjka smeha in uživanja. Pika na i pa je peka na žaru. Noben skate sešn ni popoln brez žara in kakšnega hladnega piva. Ni boljšega, kot v eni roki s čevapčičem in v drugi roki s hladnim pivom pozdravljati dobro izpeljan trik. V Sloveniji se ta način skateboardinga z dušo prav dobro ohranja. Vse od kurje glave pa tja do njene zadnjice. Nekje na sredini te naše kokoši se znajdemo v Kranju, kjer ekipa Skate Kransterdam deluje s svojega »sedeža« na železniški postaji.
Med kranjskimi skejterji najdemo različne karakterje ljudi – od matematikov, gradbenikov, programerjev, trenerjev, oblikovalcev, kemikov, snemalcev … Vsi skupaj smo združeni pod ekipo Skate Skateboarding je za marsikoKransterdam, ki v lokalnem Dopušča ti vso ga pobeg iz današnje družbe, ki okrožju obujamo in vzdržujemo kreativnost, ki se vedno bolj utaplja v nekakšnih skate kulturo! V zadnjih letih iluzijah influencerskega življesmo odprli skateboarding šolo, je omejena le z nja, nastopaštva in pretvarjanja. organizirali več sešnov in tripov po zakoni fizike, pa še ti se Skateboarding je bil in še vedno Sloveniji ter tujini. Letos smo s včasih navidezno zdijo je namenjen vsakomur, ki se poKlubom študentov Kranj organizabrisani. čuti kot »outcaster«. V njem srezirali večji skate sešn, ki se je odvičaš in spoznaš različne tipe ljudi, jal na klancu Gregorčičeve ulice. vsakega s svojo pisano življenjS svojo predanostjo do skate kulsko zgodbo, ne glede na starost. ture in načinom ohranjanja tega Od mladičev do starcev in vse, kar je vmes. Podpore je stila življenja s svojimi rokami in žulji, upamo, da bomo deležen vsak, če le izkaže željo in strast do skateboarohranili skejtanje v pravem pomenu. Poleg tega se že dinga. Prav ta značilnost naredi to subkulturo tako zaskozi vso zgodovino kranjske skejt scene snemajo skejt vinimivo. Sestavljena družba naključnih ljudi, ki jih podei – že od leta 1994 pa vse do letošnje premiere tretjega vezuje ena sama stvar, in to je lesena deska s kotači. skejt videa ekipe DWEBA z naslovom Stay bad, ki se je ob Dopušča ti vso kreativnost, ki je omejena le z zakoni fipomoči Layerjeve hiše predvajal v stolpu Škrlovec v cenzike, pa še ti se včasih navidezno zdijo zabrisani. Nauči tru mesta Kranj. te vztrajnosti, da ne obupaš ob prvem padcu in neuspeIn glede na rek Uroša Kovača: »Viši, več speeda pa bl lem triku, da vztrajaš, dokler ne dosežeš željenega cilja, prtisn« in predstavitve v filmih lahko potrdim, da se je ob vsem tem pa te podpira družba prijateljev. Pristanek kranjski pregovor obdržal. Ta povezanost med ljudmi v prvih uspelih trikov, težkih trenutkov bolečine ob poskejtarski sceni ne ostaja le znotraj posamičnih lokalnih škodbah, potovanja s svojim gangom od skejt spota do skupin in društev, ampak sega skozi celotno Slovenijo skejt spota ter spoznavanje uličnega življenja z vso svojo in tudi v tujino. lepoto in bedo, so nepozabni trenutki, ki se za vekomaj vtisnjeno v knjigo spominov. Vez, ki se ustvari med skate druščino, sega v stari pregovor: »Vsi za enega, eden
•
Žiga Rautner / DWEBA / Skate Kransterdam
*Ekipa Skate Kransterdam od leta 2013 deluje v zadnjem delu Trainstation SubArt-a.
● Foto: Tjaša Obrulek
UJETNIŠTVO NI KUL! Iz zavetišča.
ostal moj najboljši mehiški prijatelj. No, življenje včasih obrne stvari na glavo, ali pa si jih obrnemo sami, in Rdeča luč. Prazne glave razmišljam o tem članku in še preden se dodobra zaveš odločitve, sediš v avtu na opazujem mimoidoče. Ljudje, katerih zagrenjene mipoti v Amsterdam, kjer po dolgem letu pristane tvoj sli ali radost odsevajo na njihovih obrazih. Hitri ali zamehiški štirinožni prijatelj. Pravzaprav dva – en gre v sanjani. Samski ali v paru. Vsak s svojo življenjsko Tržič, drugi v Kranj. Oba k bivšim prostovoljkam iz zgodbo. O čem razmišljajo? Kakšen je bil njihov dan? Las Animas Dog Rescue Association. Večini ljudi, ki Se začne z jutranjo kavico pred službo? Imajo službo? me vprašajo, od kod je kuža, se na obrazu zariše velik Kje delajo? Kaj so po poklicu? Kaj so si želeli postati, ko vprašaj, ko povem, da je priletel iz Mehike. Meni se zdi so bili majhni? So imeli srečno otroštvo? Kam hodijo to nekaj povsem normalnega, nič bolj nenavadnega ali na počitnice? Potujejo? Kakšna glasba jim odzvanja iz eksotičnega kot zgodbe posvojencev iz Bosne, Španije slušalk? So bolj tip mačka ali psa? So že kdaj v življenju ali kateregakoli zavetišča v Sloveniji. Ampak naj videli kita? Si sploh želijo viOliverjeva zgodba dobi epideti kita? So srečni? Nešteto log, ki še zdaleč ni zaključek, zgodb. Nešteto poti. Nešteto temveč zgolj začetek novega vprašanj. In nešteto nikoli odpoglavja. »Zagotovo je bilo No, življenje govorjenih odgovorov. potrebne cel kup papirologije včasih obrne Zelena luč. Peljem svojo in denarja, da si pripeljala psa stvari na glavo, ali pot. Sedaj razmišljam o čez lužo?« me vprašajo. Ne. pa si jih obrnemo sami, in Oliverju, ki na zadnjem sedeVerjetno veliko manj papiržu prav tako nemo opazuje jev, kot jih danes potrebuješ še preden se dodobra zaveš okolico. O čem razmišlja? Kaj za prestop hrvaške meje. Vsa odločitve, sediš v avtu na vidi? Kako doživlja Kranj? cepljenja, čipiranje, preglede poti v Amsterdam, kjer po Pogreša svoj dom v Mehiki? in papirje sta uredili lastnica dolgem letu pristane tvoj Mu zvok letala povzroča travzavetišča in prostovoljka, ki je mehiški štirinožni me in spomine na temen, zas tremi psi letela v Evropo. prijatelj. prt in glasen prostor, ki si ga Nekaj težav je bilo na letališču je delil z drugimi kužki? Vsak v Mehiki, ker se zaposleni nizaprt v svoj boks, z najljubšo so mogli odločiti, ali pes lahko igračo in odejico ob sebi. Kaj leti ali ne. Najprej je bil težava se mu je pletlo po glavi, ko so Oliver, ostala dva sta bila okej. ga skupaj s prtljago strpali na tekoči trak, ki ga je odNato je bil težava prijateljičin pes, ostala dva sta bila peljal na drugo stran, v neznano? Je izkušnja z letaokej. Iz dneva v dan je poslušala da, ne, da, ne. Po lom razlog, da se boji vožnje z dvigalom? Ga pri 20 manjšem živčnem zlomu so zeleno luč za let dobili vsi. stopinjah že zebe? Tudi on razmišlja o zgodbah druStrošek? Prispevek za posvojitev (300 USD) sem pokrigih kužkov, ki jih srečuje na sprehodih? Tudi njega, la s štirimesečnim prostovoljnim delom v zavetišču. tako kot mene, vonj odprtega ognja spominja na deDogovorjeni smo bili za donacijo v višini 100 USD, s želo Inkov in Aztekov? Kaj se mu je v prvem letu žičimer so bili zagotovo pokriti vsi računi veterinarjev v vljenja dogajalo na ulici, da je nezaupljiv do nekaterih Mehiki. Moji so bili tudi potni stroški. Letalska karta moških in otrok z žogo? Je dejansko bolj srečen v (160 EUR) ter prevoz do Amsterdama in nazaj. Vse Sloveniji kot v Mehiki? skupaj manj kot mesečna najemnina za garsonjero v V zadnjem prispevku sem pisala zgodbo zavetišča v Kranju. Dejstvo pa je, da se za posvojitev psa iz Mehike Puerto Vallarti, kjer sem spoznala Oliverja in zaključine bi nikoli odločila, če ga ne bi že prej poznala. la, da bo kljub temu, da ni prišel v Slovenijo, za vedno Občudujem zgodbe vseh, ki so dovolj pogumni in
svetu homo sapiensa že zdavnaj presežena in resno se sprašujem, kako daleč je še potrebno iti. Taiji nima nobene eksistencialne vrednosti. Ujetništvo delfinov v zabaviščnih parkih je za zabavo tistih, ki si to lahko privoščijo. Delfinje meso (ki naj bi bilo celo neprimerno za uživanje – kaj iz morja pa lahko pričaV zavetišče. kujemo, da je še čistega in užitnega?) si privošči peščica in nikakor ne predstavlja preživetvenega vira. Če je zavetišče za pse začasen dom in vmesna faza, Skratka, september je bil letos prvič oklican kot pa je po drugi strani zavetišče lahko tudi varovan »Dolphin Defender Month«, katerega osredotočeprostor, ki predstavlja zatočišče z boljšimi življenjnost je prav na zaliv Taiji. Za sliko »nasmejanega« skimi pogoji in potencialno delfina, s katerim plavaš v večen dom, kjer po izpustitvi ujetništvu ali ga v nekem iz ujetništva lahko novo žiumetnem okolju opazuješ, vljenje zaživijo delfini ali kikako za mrtvo ribo dela akroti. Tako imenovani »sanctuabacije, se skriva še veliko več Za sliko ry« za morske sesalce. kot le atrakcija v premajh»nasmejanega« September je povsod po nem bazenu. Za tem stoji na delfina, s katerim svetu mesec novih začetkov v stotine pobitih delfinov kot plavaš v ujetništvu ali ga v marsikaterem pogledu. kolateralne škode. Poglejte si nekem umetnem okolju Začetek jeseni, hladnejših dni, dokumentarni film The Cove opazuješ, kako za mrtvo šole, deževne dobe, poletne (2009), obiščite stran sezone, vpisov v tečaje, konribo dela akrobacije, se Dolphin Project ter Empty certne sezone itd. V deželi the tanks in sodelujte v eni skriva še veliko več kot le vzhajajočega sonca, v malem izmed kampanj. Upam, da atrakcija v premajhnem zalivu, imenovanem Taiji, kmalu tudi v Sloveniji. Ker se bazenu. september predstavlja začeseveda porajajo vprašanja in tek sezone lova na različne skrbi po preživetju ujetnivrste delfinov. Hkrati je bil z ških kitov in delfinov (zlasti začetki pobojev in lovom teh tistih, skotenih v ujetništvu) živali za bodisi prodajo v ujetništvo ali predelavo v po izpustitvi v divjino, se po svetu (#) razvijajo promeso, september letos prvič tudi mesec ozaveščanja jekti in zavetišča, ki bi tem živalim lahko nudila stain opozarjanja na dotično problematiko. Leta 1970 len dom v naravnem okolju, v najboljšem primeru pa ustanovljena neprofitna organizacija Dolphin zgolj prehodno fazo pred izpustitvijo v svet brez meProject, se že več kot 50 let bori za zaščito delfinov ja in ograd. V svet divjega in svobodnega. proti ujetništvu in pobojem po celem svetu. Njene # Umah Lumba Rehabilitation, Release and kampanje počasi, a vztrajno zapirajo vrata vodnim Retirement Center, Bali, Indonezija (delfin) parkom in na drugi strani odpirajo možnosti vrnitve # Camp Lumba Lumba Readaptation and Release ujetih delfinov nazaj v divjino. Boj je dolgoleten in trCenter, Jawa, Indonezija (delfin) dovraten, saj se številni prostovoljci, zagovorniki svo# Beluga Whale Sanctuary, Westman Islands, bode in pravic živali, amaterji in strokovnjaki, mladi Islandija (kit beluga) in stari, hipiji in nehipiji borijo z najhujšim sovražni# The Whale Sanctuary Project, Port Hilford, Nova kom na svetu – človeškim pohlepom in profitom. Na Škotska, Kanada (orka, beluga, delfin) Japonskem je Dolphin Project prisotna že od leta # The Corky Sanctuary, Double bay, Hanson 2003, kjer prostovoljci zbirajo podatke, fotografiraIsland, Britanska Kolumbija, Kanada (orka) jo, snemajo, ozaveščajo javnost o aktivnosti japonskih ribičev v zalivu Taiji. Le-ti so skrbno varovani s Na svetu je v ujetništvu še vedno več kot 3000 kitov strani japonske vlade in obalne straže. Dolphin in delfinov. Kdorkoli je kadarkoli v življenju imel Project hkrati z ozaveščanjem o problematiki želi priložnost videti delfina ali kita v divjini, bo razumel, opozoriti tudi na dejstvo, da v poboje niso vključeni zakaj vedno znova poudarjam, da ujetništvo ni kul. vsi prebivalci Japonske, temveč le peščica ribičev, ki Za vse ostale je nujen ogled dokumentarnih filmov A v mesecih od septembra do marca na ta način služi Fall from Freedom (2011), Blackfish (2013), Long godenar. Marsikdo bi rekel, da gre tu za dvorezni meč, ne wild (2019). da morajo tudi družine teh ribičev preživeti in prislužiti svoj riž. Meja dopustnega in razumljivega je v Tjaša Obrulek srčni, da odprejo vrata svojega doma kužku, ki so ga srečali morda enkrat, pobrali s ceste ali pa videli zgolj na fotografiji. Dejstvo je, da so zavetišča, nekatera tudi v zelo slabem stanju, polna psov, ki že več let iščejo dom, zato posvajaj, ne kupuj. Oliver je doma.
•
Dolgo, dooolgo, doooooolgo nazaj je tega, kar je na svet primijavkal prvi plešasti muc. Med živalmi kroži pripoved o tem, kako se je opekel na soncu in ga je bolel trebušček in je jokal in mu nasploh ni bilo prav nič fletno. Morda je to zgodbo že kdo slišal ... Prvi plešasti muc, ime mu je bilo Štručko, je počasi rastel in se učil, no ja, večinoma je z bratci in sestricami poskakoval po hiši in okolici ter uganjal mačje norčije. Kadar pa so se mucki igrali na soncu, je dremal ali prebiral knjige iz mačje knjižnice. Ko je prebral vse, se je vpisal v veliko živalsko knjižnico. Najraje je imel knjige s slikami – seveda, saj je bil muc še vedno mlad in malce zasanjan. Rad je jedel tudi ribe. No, nasploh je rad jedel, zato je bil malce debelušen in poimenovali so ga Štručko. Najljubše jedi je z navdušenjem opazoval na slikah. Kar nekaj knjig je tudi poslinil in moral poravnati nastalo škodo, zato je raje bral s slinčkom. Med opazovanjem morja in rib je večkrat tuhtal, kako bi bilo lepo, če bi stal ob morju in samo pobiral ribice iz vode: »Saj to bi bilo kot rojstni dan! Vsak dan hrana in hrana in … Mljask!« Pripravil je torbo za na morje. Mislil je na vse, prav na vse! S seboj je vzel brisačo, velik slamnik, sončnik, obleke, rokavice, sončna očala, rezervna oblačila in brisačo, rutko, dežnik, rezervna očala in zavoj hrane, dva zavoja hrane … Pravzaprav raje tri, nikoli se ne ve. Tam je sicer hrane obilo, a pot je le malo daljša. Zdaj je bila torba ogromna, celo večja od muca. Štručko pa ni bil ravno velike sorte, zato se je ob prvi priložnosti s torbo vred nekako skril v prtljago ljudi, ki so se odpravljali na morje. Ko so prispeli, je z radostnim skokom poletel iz prtljažnika. Malo je povohal, pogledal okoli sebe in malo manj radostno ga je odneslo nazaj v prtljažnik. Kasneje je
Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 7, št. 3, oktober 2021 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj
Člani uredništva: Sara Aranel Gaja Basaj Teja Hafnar Jacobsen Gal Jerman Grega Kalinski Marša Malešič Urška Medved Ćrt Štrubelj Špela Vovk
izvedel, da temu groznemu kraju pravijo bencinska črpalka. Štručko se spomni le neznosnega smradu in polno nevarnosti brez skrivališč. Zelo se je ustrašil. Končno je prispel na cilj in nekoliko bolj previdno s svojo ogromno torbo smuknil mimo ljudi v senco blizu morja. Tako blizu, da bi lahko kar od tam lovil ribe. Postavil se je v prežo in čakal. In gledal. In čakal. Nato se mu je zazdelo, da nekaj vidi. In res! Bila je ribica – prav takšna, kot v knjigi in prav takšna, kot v njegovi najljubši konzervi iz najljubše trgovine. Počasi je pomočil v vodo tačko in se s svoje skale nagnil globoko proti ribi … malce preveč … in: »Čof!«. Ribica je pobegnila, Štručko pa je odprhal nazaj na suho. Sicer pa se ni bal vode kot večina muckov, saj se je kopal VSAK teden (plešati muci se morajo kopati, ker se potijo, kosmati muci pa ne, zato se lahko umijejo samo z jezikom). Pa vseeno je raje skočil iz vode, malce razmislil o lovu in naenkrat začel pogrešati dom. Kar takoj se je odpravil v prtljažnik, kjer se je udobno namestil, se potolažil z zadnjim zavojem hrane in zadremal. Zdramil ga je šele zvok zavor, ko je avto pripeljal pred domačo hišo. Zazehal je in se pretegnil – ups, ni se mogel pretegniti, saj se mu je zdelo, kot bi se mu koža skrčila. Začudeno je pogledal tačko in jo polizal. Bilo mu je všeč in kmalu se je dovolj umil, da se je lahko odpravil v hišo. Morska sol, ki mu je naredila poseben oklep, se je stopila pod njegovim jezikom in kmalu je bil cel kot nov. Le neznansko žejen je postal po vsej tej soli, zato je popil kar tri skledice vode. Zadovoljno se je ulegel v svojo posteljo, zavzdihnil in sklenil, da morje ni zanj. Mogoče hribi? Prijetno utrujen je zaspal. Lahko noč in »mijav«. Tenk
Gostujoči člani: Tjaša Obrulek Žiga Rautner Ana Žunič Oblikovanje: Anita Kepic Naslovnica: Tina Nunar
•
Lektoriranje: Nežka Kukec Urednica: Živa Drinovec
JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno