Scena julij 2022

LE TO 8, ŠT. 2, J U LIJ 2022

KAZALO:

2 4

PUNK BAND ABSURD

6

KAOS FESTIVAL SODOBNEGA KOLAŽA

8

TECHNO SCENA FRŠLUS

11

TURBO GALERIJA 3 PLATNA - VITA TREFALT

12

FESTIVAL KAVKA MAJA

14

CVETOČI VRTOVI, NE PUŠČAVE

16

BASEN PLEŠASTI MUC

17

MARKO BRECELJ

20

GLASBA V MESTU SMOKING CACTUS

22

MARÍA FÉREZ

24

REBUSI

U

ULIČNA GALERIJA

N

il čna

GALERIJA

ovembra 2020 smo v SubArtu prvič odprli Ulično galerijo. To so štiri plakatna mesta, ki merijo 140 x 200 cm, in delujejo kot galerija na prostem. Namen galerije je gledalcu pokazati kritično ogledalo današnje družbe, dotika pa se tem ekologije, pravic živali, politike, družbe ...

Do danes smo razstavili že 15 del različnih ustvarjalcev in umetnikov, podrobno pa vam bom predstavila dve, in sicer zadnjo I only butcher myself (Koljem le sebe) avtorice Lane Fist ter prihajajočo Živina, grunta korenina! avtorice Lare Ješe.

Body art performerka Lana Fist, ki je leta 2014 končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani – smer fotografski tehnik, danes svoje spretnosti uporablja v video produkciji. Posnetki so s performansa, ki se je odvil v Galeriji Hladilnica v Mariboru. Gre za t. i. »hook body suspension« oz. suspenzijo telesa na kavlje, ki sta ga izvedla Lana Fist in Dino Helvida, fotografiral pa je Bojan Hajdu. »Hook body suspension« je ritual, pri katerem oseba visi na kavljih, ki so začasno vstavljeni skozi kožo. Ljudje to počnemo že tisočletja, razlogi za to pa so različni. Lahko so verski, duhovni, del različnih obredov ali pokore. Danes je tovrstna suspenzija pri ljudeh ena od oblik samoizražanja, duhovnega raziskovanja ali eden od načinov premika na višjo raven izven telesa.

Lara Ješe je umetnica, ki se v svojem ustvarjanju ukvarja z živalskimi motivi.

Ne ostaja zvesta nobenemu mediju in stilu, čeprav se večino časa ukvarja s slikarstvom, v njena temnejša in barvno monotonejša dela pa se v zadnjih nekaj letih vedno bolj množično naseljujejo žive in močne barve ter prepletajoči se materiali.

Prevladujoča motiva sta konj in krava. Med letoma 2013–2015 se je posvečala fotografsko-grafičnemu projektu Baterija, kjer je skupine konj, do štiri živali

• Lana Fist - I only butcher myself naenkrat, fotografirala in snemala v zunanjem fotografskem studiu v sodelovanju s konjarko Leo Babič in fotografoma Anžetom Grabeljškom in Klemenom Prepeluhom, nato pa podobe poustvarila in nadgradila v tehniki sitotiska v Leipzigu. V magistrskem delu se je podrobneje ukvarjala z motivom krave in zlatega teleta skozi medije slikarstva, fotografije, kiparstva, grafike in performansa. Na koncu je tudi pozlatila živo trenirano tele znotraj scenografije.

Umetnico prav tako zabava, kako so besede konj, kobila, krava, tele in bik uporabljene v slovenskem jeziku in kako označujejo karakteristike ljudi.

Njena razstava Živina, grunta korenina! prikazuje krave njenega strica in imajo vsaj tako bogato zgodovino kot njeni lastni predniki. So neposredne potomke prve živine, od katere je bilo odvisno preživetje njene družine kmečkega porekla po očetovi strani (rodovnik raziskan do nekje 17. stoletja).

Krave Admirala, Doly, Izabel in Metka (Dolyjina hči) so doživele vojno in mir, Nemce in komuniste, lakoto in blaginjo. Gruntarji, hlapci, matere, otroci, vojaki, hobi zgodovinarji in umetniki so skrbeli za njih in jemali od njih.

Razstava bo na ogled do konca avgusta. Vabljeni na ogled!

Če bi si želeli tudi vi razstavljati v naši galeriji, nam svoja dela in kratek opis lahko pošljete na info@subart.si.

•

Teja Hafnar

• Lara Ješe - Živina, grunta korenina!

P

unksi so mi bili od nekdaj zanimivi. Punk je tisto, kar me je navdušilo nad kulturo. Ko sem registrirala obstoj skupine, ki je bila tako brezkompromisno samosvoja in se ne ozira na neodobravajoče poglede, sem želela izvedeti več. Začela sem gledati dokumentarne filme in brati knjige o gibanju, ki je obstoječemu družbenemu redu pokazalo sredinec in ga obrnilo na glavo. Pokazali so, da so norme in pravila izmišljotina, ki jih konstruira oblast – pa naj bodo to starši ali sistem. Bolj ali manj vešči igranja na glasbila so skozi glasbo izražali nezadovoljstvo, frustracije, poglede na svet in težave, s katerimi so se spopadali.

Punk je družbeno gibanje, ki se je začelo v 70. letih 20. stoletja, in danes velja za enega najodmevnejših fenomenov popularne kulture, ki se je razširil na mnoge konce urbanega modernega sveta, na Slovenskem pa predstavlja subkulturno gibanje, ki se

je najmočneje zakoreninilo v družbi.

Nastanek in delovanje glasbenih subkultur strokovnjaki pripisujejo obdobju odraščanja, od tod tudi izraz mladinske glasbene subkulture.

Družba posameznika prek pravil in predpisanih norm ukaluplja v polnovrednega člana družbe. Vedenje, ki je bilo prej sprejemljivo, naenkrat ni več. Otroci se sredi ulice vržejo ob tla in pričnejo kričati ali pa si pojejo pesmi in vrtajo po nosu.

Odrasli tega ne smemo početi. Ker se ne spodobi. Proti temu nas v resnici ne zadržuje prav nič, razen globoko ponotranjenje teh pravil.

V obdobju odraščanja posameznik preizkuša različne družbene vloge, meje in spoznava širši svet okoli sebe. Marsikomu se idealizirana podoba sveta poruši, ugotovi. da je svet poln krivic in neenakosti, zato ga prične zavračati. Če se izrazim po kranjsko, je glavna filozofija, po kateri začne živeti: »Nauš ti men govorila.« Tožibabe pa pravijo, da je tisti, ki se brezglavo podreja pravilom družbe, lutka:

»Ko je treba jesti – jejo, ko je treba govoriti – govorijo, ko se je treba smejati – se smejejo, zakaj so tako brezhibni, to niso ljudje, to so lutke.« (Tožibabe: Lutke) Za gibanje je značilna ideologija »DIY«, oziroma »naredi sam«. Ta je vplivala na nastanek majhnih neodvisnih združb, ki so izdajale fanzine, med seboj sodelovale, si izmenjevale nosilce zvoka. Prva asociacija ob omembi besede punk je tudi njegova estetika, predelana oblačila, ki nosijo različne (provokativne) napise, pobarvani lasje, pirsingi, verige ali pasje ovratnice

• Foto: Matic Kutin

• Foto: Matic Kutin

• Foto: Kaja Kristovič

Hreščanje v glavi, ljubezen do pira in dobra družba

okoli vratu itd., katerih prvotni namen je bil provokacija. Danes lahko elemente punkovskega stila opazimo marsikje, tudi v večjih, komercialno orientiranih prostorih.

smo približno 4–5 mesecev.« Do sedaj so imeli štiri »špile«; prvega v dijaškem domu Ivana Cankarja, drugega na Trainstationu, potem pa še dva v Kontejnerju in Gromki.

Trenutno se pripravljajo na Krampfest ter špil v Menzi pri koritu konec junija s Tožibabami, Jar of Flies ter Ario Zaria. Snemajo pa tudi album, ki nosi ime Rot heads.

Idealen »špil« zanje je v majhni dvorani brez odra ter hladnim pivom v hladilniku, zato so najbolj uživali v nastopu v Kontejnerju in bi ga z veseljem ponovili.

Kako pa idejo punka vidijo punkerji in punkerice? Člani benda Absurd menijo, da se punk od svojega začetka ni veliko spremenil. Zanje je to hreščanje v glavi, ljubezen do pira, dobra družba, ven spravljati jezo in vse, kar jih živcira, ter upor proti sistemu.

Gre za mlado glasbeno skupino iz Kranja, ki se umešča v žanre crust-punk, anarcho-punk ter hardcore punk. Člani: Klemen Škrjanec (bas) An Ceglar (bobni) Katarina Bolha (kitara) Tašana/Charlie Grašič (vokali) Več o njihovem nastanku mi je povedal njihov bobnar, An Ceglar. »Band smo začeli sestavljati, ko mi je Charlie, s katero se poznava že od srednje šole, prvič pokazala posnetek svojih vokalov. Oba sva si želela igrati v bendu in tako sva začela sestavljati zasedbo. Konec leta 2021 smo se prvič dobili na Trainstationu.

Na prvih vajah se nama je pridružila Katarina na kitari, z njo sva se spoznala v istem letu. Klemen, basist, se nam je pridružil kasneje, na začetku leta 2022, po tem ko je zapustil skupino Sakrabolt. Skupaj

Komadi Absurdovcev so povezani s čustvi in različnimi dogajanji.

Hospital room in Melpomene, na primer, opisujeta samo določen kraj, prek katerega prikažejo človekovo stanje in življenje, posebne dogodke … To potem povežejo s težavami, ki so prisotne v odnosih med ljudmi; nasilje, mučenje katere koli vrste, sovraštvo, obžalovanje.

Pravijo, da obsojajo kretenizem.

Take pesmi so na primer Meat chops, What’d you say, Walk with no legs, Poke ... Njihov ustvarjalni proces ponavadi poteka tako, da si An, Klemen ali Katarina izmislijo nov riff, nakar se pridružijo še ostali inštrumenti. Na podlagi občutkov, ki jih dobi med poslušanjem melodije, pa Charlie doda še vokale.

Vse skupaj potem povadijo in po potrebi izpilijo.

Povprašam jih tudi po mnenju o lokalni sceni: »Na kranjski sceni je veliko dobrih bendov, s katerimi imamo zelo dobre odnose, pri marsičem si lahko pomagamo. Imamo svojo sceno, za katero vedo tudi v Ljubljani, Mariboru, Postojni itd.

Težava pa je v tem, da je vse manj in manj punksov ter vse več punkčine, bendov, zato si veliko skupin med seboj izposoja člane. Klemen, recimo, je kar v treh bendih: Grund, Absurd in Opran možgan, pred tem pa je bil, kot smo že omenili, še v Sakraboltih.« Od svojih začetkov je koncept

punka prešel mnogo sprememb. S svojim videzom in načinom obnašanja je zavračal vrednote dominantne kulture in reagiral na družbeno-socialne razmere, kazal na anomalije v družbi. Do danes so se ohranile oblike njegove izraznosti, torej videz in oblačila, po mnenju Igorja Bašina pa je zbledela njegova spontana provokativnost in zavračanje družbenih norm.

Punk torej lahko služi kot kažipot za družbene spremembe. Za kontrast pa naj pogled usmerim še na drugo stran kovanca, ki pravi, da so takšni in drugačni obrati družbenega reda, kamor spada tudi punk, sprejeti zgolj zato, da se katarzično odrešimo frustracij, ki nam jih prinaša vsakdanje življenje. Da gre za izpušni ventil, ki ga odpremo, preden se vrnemo nazaj k običajnosti in konformnosti, ki jo živimo, tolažbo pa nam predstavljajo spomini ter upanje na ponovno udeležbo na dogodkih, kjer smo si vsi enakovredni in lahko počnemo, kar nas je volja.

Kljub vsem polemikam, menim, da ne moremo reči, da je punk mrtev, dokler obstajajo ljudje, ki se identificirajo kot punkerji in punkerice, ter zagovarjajo in živijo vrednote, ki jih sami smatrajo kot punkovske. S tem predstavljajo gonilno silo, ki s svojim entuziazmom in delovanjem ohranja to ideologijo in sceno pri življenju.

•

Vir: Bašin, Igor. 1999. ‚Punkerji: Punk ni mrtev, punkerji so.‘ V Urbana plemena: Subkulture na Slovenskem v devetdesetih, ur. Peter Stankovič, Gregor Tomc in Mitja Velikonja, str.

125–134. Ljubljana: Študentska založba.

Gaja Basaj

kAOS

Layerjeva hiša in kulturna četrt, Kranj 10. 6.–13. 8. 2022 https://layer.si/kaos/

• Foto: Maša Pirc

Festival sodobnega kolaža

ko

naredite prostor za

A

s

M

ednarodni festival sodobnega kolaža KAOS se vrača v Kranj. Od 10. junija do 13. avgusta si na različnih lokacijah kranjske kulturne četrti s središčem v Layerjevi hiši lahko ogledate dela umetnic in umetnikov z vsega sveta.

V tednu pred odprtjem, od 4. do 10. junija, so v Layerjevi hiši bivali rezidenčni umetniki, ki smo jih povabili, da ustvarijo dela na lokaciji za lokacijo. Nekaj jih je ustvarjalo v tandemih, kajti letos Festival KAOS umetnost kolaža združuje z zvokom. Rezidenčni umetniki na KAOSU 2022 so: Elke Desutter in Bram Antheunis (razstavljata v Galeriji Layerjeve hiše), Jaka Berger in Nataša Berk (projekt predstavljen v kleti Layerjeve hiše), Mojca Senegačnik in William Blomstedt (na ogled v Medprostoru Layerjeve hiše) in Miroslav Ćuković. Zadnji omenjeni je avtor novonastalega murala na ulici, eni nakrajših v Kranju, ki vodi do Stolpa Škrlovec. Naslov umetniškega dela je Za pogorelčka (For A Common Redstart) in je poleg vizualne tudi prostorska intervencija javne podobe mestne ulice.

Festival v svoji četrti ediciji v mesto prinaša dela v tehniki kolaža na temo Tišine. Želja po spajanju analogne, digitalne in zvočne kolažne umetnosti je vodilna misel umetniške vodje festivala, kranjske umetnice Maruše Štibelj, in je nastala predvsem kot odziv na realnost, ki smo jo (pre)živeli in ki se preobraža v nekaj nedojemljivega za razviti svet v tretjem tisočletju. Ali smo pozabili na tišino? Kdo od nas še pozna svojo lastno?

Na Mergentalerjevi ulični galeriji se tako predstavlja ukrajinski Kyiv Collage Collective z razstavo z naslovom Krik iz tišine (Scream in Silence). V galeriji Na mestu pred Mestno knjižnico so predstavljena dela umetnic in umetnikov, ki so bili izbrani na mednarodnem odprtem pozivu festivala. Oglejte si, kako se kolaž odziva na temo “SOUND OFF” na različnih delih sveta.

V Galeriji Stolpa Škrlovec se tematiki Ni časa za tišino posveča skupinska razstava povabljenih umetnikov iz Slovenije, Belgije, Španije, Avstrije, Nemčije in ZDA. To so Elke Desutter, Bram Antheunis, Bodo Korsig, Enej Gala, Nieves Mingueza, Michele Landel, Urška

vendar upoštevajte

tišino.

Preis, Klementina Golija, Florian Lang, Patrick Brandt in Simona Reisch.

V kavarni Layerjeve hiše in Stolpu Pungert se predstavlja mlajša skupnost umetnikov, skupinsko razstavo del so pripravili dijaki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana pod mentorstvom prof. Kaje Urh. Kavarna Layer gosti tudi umetniško instalacijo Louise Winter iz Velike Britanije in zbornik kolažev belgijskega združenja COUPEE Collage Collective z naslovom Svetovni atlas kolaža (World Collage Atlas).

Tišino v fokusu nagovarjajo Ricardo Miguel Fernandez, Nikola Gocič in Martin Gerigk v temni sobi v prvem nadstropju Layerjeve hiše s spojem tradicionalnega kolaža z video kolažem. Tej izkušnji se pridružuje umetniški projekt Katje Šulc in Maruše Štibelj, ki v Layerjevi sobi spoj vizualnega in zvočnega obravnava z žensko mehkobo. Ta pa se v svoji najbolj čisti obliki predstavlja v Galeriji Mahlerca kot umetniški projekt Projekt Histerija (Hysteria Project) ameriške umetnice Rachael Jablo.

Unikatno izkušnjo ponuja tudi gostujoč umetniški projekt festivala Art Stays iz Ptuja, ki ga najdete na vrtu Gradu Khislstein. Obiskovalci se lahko ob posedanju na vrtu ali na ležalnikih prepustite zvočni instalaciji z naslovom Prevodnik (Conductor). Ameriška transmedijska umetnica Lynn Book jo je ustvarila v sodelovanju z omenjenim ptujskim festivalom in predstavlja manifest agonije ljudi, ki so se znašli v turbulenci aktualnih razmer po svetu.

Poleg razstav, ki vas popeljejo v svet vizualnih, zvočnih in video kolažev, prostorskih instalacij ter asemblažev domačih in tujih umetnikov, je poudarek festivala tudi v živem doživljanju tišine in njenih manifestacij, eksperimentalnemu povezovanju zvočne in vizualne umetnosti ter intervencijah v javnem prostoru. Razstave so in še bodo pospremili večerni koncerti, svetlobne projekcije, delavnice, pogovori z umetniki, filmi, zvočni sprehodi in vodeni ogledi s snovalci festivala. Vabljeni v svet kolaža!

•

Neža Mlakar, ekipa KAOS

• Foto: Žan Novak

Hruške – Kurzschluss – Fršlus

T

ehno je žanr elektronske plesne glasbe, ki je ponavadi ustvarjena za uporabo v neprekinjenem DJ-setu s tempom, ki variira med 120 in 150 utripov na minuto. Osrednji ritem se načeloma pojavlja v uveljavljenem štiričetrtinskem taktu, pogosto ga spremljajo ponavljajoči se udarci, ki jih ustvarjajo različni elektronski inštrumenti. Izraz tehno je prišel v uporabo v Nemčiji v 80. letih prejšnjega stoletja.

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Techno Februarja 2017 sta se kranjski »dream team« na področju tehno glasbe odločila, da hočeta konkurirati Ljubljani. Alternativni dogodek za tiste, ki so morda iz Kranja, pa si želijo bolj intimen dogodek, z glasbo povsem primerljivo tisti, ki se vrti v znanih ljubljanskih klubih. Primož Podržaj, znan pod imenom Prio,

in Slave Stojakovič, ki ga bolje poznamo pod imenom Veztax, sta v Kranju ustvarila stabilno in obsežno tehno sceno.

Kdaj in kako se je začelo?

Prio: Prvotna ideja je bila, da Fršlus dobi ime po ljubljanskem Kurzschlussu. Začelo se je kot hec, potem pa se je razvilo dalje.

Slave: Ja, najprej naj bi bil samo en žur, Fršlus – iz Kurzschluss, saj se sliši podobno in v obeh primerih gre za nemški besedi. Ideja je bila, da bi organizirali intimnejše tehno dogodke, ker ima Trainstation manjšo kapaciteto kot ljubljanska lokacija.

Mi opišeta okoliščine, ob katerih sta prišla na idejo?

Pogovarjali smo se ob parih litrih viljamovke. Ime, ideja, vse je nastalo pod vplivom hruške. Hruška ne pade

daleč od jablane (smeh). Zaradi tega smo tudi pogosto na začetku dajali »welcome drinke«. Zdaj pa že peto let furava Fršlus in ga skušava dvigniti na višji nivo.

V čem pa se vama zdi, da se to vidi? Če vprašaš kogar koli v Kranju, tudi mlajše generacije, kaj jim pade na pamet ob besedi Fršlus, jo čisto vsak poveže z našimi dogodki. To je bila res velika želja od začetka, da bi se beseda usedla v misli in takoj asociirala na naš dogodek. S tem v mislih smo tudi delali vžigalnike in nalepke, ki smo jih puščali po naključnih mestih in mizah, da bi se to ljudem vsidralo v glavi. In zdi se nama, da je uspelo!

Zagotovo vama je! Na dogodkih določena imena vidimo pogosteje kot druga, pridružujejo se vam tudi različni gostujoči DJ-ji, uveljavljeni v tujini, pa tudi čisti novinci. Kdo ste Fršlus?

Rezidenta sva midva, potem pa smo vzeli še Lilsona. Prvotno je bil z nami še en prijatelj, ki je bil udeležen pri hruški, ampak se sedaj ne ukvarja več z glasbo. Je bil pa zraven pri prvotni ideji in hruški. To je Peter Rabak, ki je vrtel samo na prvem žuru, potem pa nikoli več.

Začeli smo kar dobro, prvi žur je bil res pošteno poln. Zaradi tega uspeha sva dobila zagon in se odločila, da s tem nadaljujeva. Zdaj pa imava za sabo že skoraj 40 žurov.

Občudovanja vredna številka, sploh za takšno majhno mesto, kot je Kranj. Kako vama je uspelo tako dolgo zdržati skupaj, vztrajati in 5 dolgih let delati hude žure, začelo pa se je zgolj z eno pijano idejo?

Nama se da delat. No, res ne bi žura organizirala ravno vsak teden, približno enkrat na mesec na Trejnu je pa ravno prav. Razmišljala sva tudi o tem, da bi se Fršlus dogodki selili po celi Sloveniji, po različnih »squatih«, ampak sva se potem odločila kar za »domačo hišo«.

Oba imava rada to glasbo. Razmišljala sva, da se mora nekaj dogajat. Če ne bi bilo tega, vprašanje, kaj drugega bi sploh bilo. Kljub slabim obiskom sva vztrajala, ker sva vedela, da je za en večer pomembnih ogromno dejavnikov, ni važno, ali imaš dobre goste, pomembno je tudi, ali je pred plačo ali po plači, ali se še kaj drugega istočasno dogaja, letni čas ...

Rada delava »evente«, rada vidiva, da se dogaja.

Mogoče sva že malo prestara, da bi rekla, da uživava celo noč, ampak ...

Slave: Jaz kar uživam celo noč.

Prio: Ne bi rekel, da morava biti celo noč zunaj, ampak nekdo mora biti. Midva greva vedno zadnja iz hiše.

Slave: Se pa nikoli ne moreva zmeniti, kdo bi bil, če bi bil samo eden, potem sva pa kar oba.

Prio: Pa še, ker sva dva, je lažje. Je pa velik plus, da je zraven Slave, ki je res legenda in je že dolgo na sceni.

Slave: Ampak Fršlus je ime zase, midva nisva tako pomembna.

Prio: Ja, ampak še vseeno, ti si že uveljavljen, starešina. Organizatorja sva oba.

Na začetku mi je bilo kar malo neprijetno, ker sem bil vedno na »lineupu«, ampak ko sem se pogovarjal z obiskovalci, so me pomirili, da gre za moj žur in že moram biti na »lineupu«.

Ali prav zato rolata z več različnimi imeni? Je to povezano z različnimi žanri, ki se rolajo tisti večer?

Prio: Jaz, ja. House rolam pod imenom Prio, tehno pa pod imenom Maks Pepr. Maks Pepr je tudi anagram začetnic moje družine.

Slave: Jaz pa sem svoje ime dobil, ko je Kanzyani delil italijanska imena, enkrat, ko smo bili tudi pod hruškami, pred skoraj 20 leti. Slave – slava – gloria, glorio, Veztax – Veztacci. In je potem nastalo ime Glorio Veztacci. Pod tem imenom rolam laganice. Veztax pa itak tehno. Več ali manj se rola tehno, skoraj vse vrste in podvrste tehna, razen schranza in raznih nabijačin, vse, kar prehitro nabija.

Prio: Imeli smo pa tudi že psytrancerje. Skupaj smo organizirali dogodek, tehno trance night, kjer smo poskušali najti skupen jezik med dvema zvrstema.

Kako, da ste se odločili skupaj pripravljati dogodke, glede na to, da je med vami precej razlike v letih? Že med vama je razlika, Lilson in ostali so še mlajši.

Kako ste se povezali?

Prio: Preprosto prek glasbe. Slave je prišel k meni v studio in slišal, da v bistvu delam in da sem resen.

Zato sva se takrat vedno bolj začela družit in tudi sodelovati. Jaz sem že slišal za Slaveta, kdo ni slišal za Veztaxa, ampak nikoli prej nisva bila v stiku.

Slave: Ja, jaz sem vedno podpiral tiste, ki so ustvarjali glasbo. Lilsona sem tudi že prej poznal, ampak sem ga nekako jaz vpeljal, da se je začel malo bolj resno ukvarjati s tem. Tudi Repič je zadnje čase malo več zraven, od njega si tudi sposojamo opremo.

Kdor pa samo pritiska gumbke, za katere še sam ne ve, kaj so, mi pa res ni zanimiv. Ni potrebno, da ima na Instagramu milijon »followerjev«, važno je, da je z glavo v glasbi in da se trudi.

Prio: Tudi na Facebook strani imava v opisu, da vsem mladim in neuveljavljenim DJ-jem dajeva priložnost.

Naj pošljejo set, naj pridejo. Ampak se nama zdi, da se mlajša generacija malo boji, ker kljub temu je Fršlus

uveljavljeno ime, nihče od nas ni amater. Sva pa res pripravljena pomagati in dati priložnost mlajšim.

Kdo je napisal znani opis dogodka in kakšno vlogo imajo Bobi palčke?

Slave: Na vseh žurih, ki sem jih kadarkoli organiziral, sem imel »sponzorja« Bobi palčke. Vedno sem jih nakupil in razporedil po prostoru. Čisto na vsakem žuru so bile. Folk je malo grickal in zato tudi spil kakšno pivo več. Zadnje čase jih še največ pojejo DJ-ji.

Prio: V bistvu sva s temi Bobi palčkami in »welcome drinki« začela, ampak se je začelo to izkoriščati.

Palčke, pa tudi med korono ni bilo ravno fino. Sva pa prejšnje poletje kljub koroni izpeljala vsaj 15 žurov.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Delati še naprej tako kot doslej. Želiva si edino malo več gostujočih znanih imen. Je pa res, da moraš goste rezervirati toliko vnaprej, narediti promocijo in v Kranju je kar težko najti datum, saj je zelo kulturno mesto. Še naprej si želiva rasti, iti na višji nivo. Eno področje, kjer bi se lahko izboljšala, je dekoracija, je pa res,

da poleg dnevnih služb in organizacije same, preprosto zmanjka časa še za to, saj sva res za vse sama.

Imava pa ogromno idej! »Coverje« in logotipe za dogodke oblikuje Primož. Enkrat je tudi izdelal napis Fršlus iz zadrg.

Lahko delita kakšno anekdoto?

Od Repiča oprema ni delala (smeh). Ene dvakrat nismo imeli varnostnikov in ravno takrat smo imeli probleme. Kar se pa pozitivnih stvari tiče, je pa itak zmeraj fino. Dobra družba, nekaj se dogaja ... Zanimivo je bilo tudi lansko poletje, 4. avgusta. Zunaj smo imeli žur in je začelo deževati. Kljub dežju se je folk razmetaval na polno, bilo je noro. Bilo je toplo in dež ni bil moteč, je bilo pa veselje videti ta prizor.

Hvala vama za zanimiv pogovor! Tehno glasba si je v glasbenem prostoru sredi morja različnih subkultur že zdavnaj utrla svoj prostor, v Kranju pa sta kapitana tehno ladje zagotovo Primož in Slave s svojim Fršlusom. Danke und auf Wiedersehen!

•

Špela Vovk

Društvo SubArt in Turbo galerija predstavljata projekt 3 platna življenje čudež. Smo gostje na naši Materi Zemlji. Naš dom, ki nam omogoča vse pogoje za življenje. Pa ne samo nam. Vsem živim bitjem tega planeta.

To zavedanje sem prenesla na tri platna. Naša Zemlja v družbi Lune in Sonca. Vsa galaktična telesa v obliki mandal, ki izžarevajo za njih značilno zdravilno energijo.«

junij 2022 3 platna #9 – Vita Trefalt: Dom

Izmed vseh treh je bilo to najbolj subtilno doživljanje slikanja našega planeta. Zaradi odnosa do našega doma. A med slikanjem sem se skušala osredotočati na naravne lepote in hvaležnost, da smo lahko njeni gostje. Z mislimi sem potovala po krajih, ki sem jih že obiskala in tiste, ki bi jih še obiskala. Zaenkrat je naša Zemlja edini planet, na katerem obstaja življenje. Pa mislite, da res?

O avtorici: Vita Trefalt je leta 2017 našla svoje dušno poslanstvo v slikanju zdravilnih mandal. Njen notranji umetnik ni nikoli zaspal, le iskala je tisto pravo pot izražanja.

Sprva je slikala le na naravne materiale, kot so kamni vseh velikosti, in na les, kasneje pa je spoznala neskončne možnosti izražanja prav na večjih platnih.

Ko ustvarja, so občutki, ki jih sporoča intuicija, unikatni za vsak izdelek posebej. Vsaka mandala je svojevrstno potovanje v meditaciji. Tako uživa v meditativnem potovanju, se zliva z mističnim in to radost z vsemi dobrimi nameni predaja drugim. Z mandalami dviga zavest sebi in drugim, se uči ob vsaki posebej, spoznava nove ljudi in raste.

Organizira tudi šole slikanja in risanja mandal ter meditacijske dneve ob reki s slikanjem mandal na kamne. Ustvarja pod znamko Life in Colours ali življenje v barvah. Sama pravi, da ima vsak človek izbiro, s katerimi barvami si bo pobarval vsakdan.

Dom »Se kdaj na jasno noč zazrete v nebo in pomislite, kje zares živimo? Živimo na planetu v nepredstavljivo ogromnem vesolju.

Iz naše Zemlje lahko opazujemo le delček naše celotne Galaksije, zapisane z veliko začetnico. Ta delček smo poimenovali Rimska cesta. V celotni galaksiji se nahaja 300 milijard zvezd. In skoraj vsaka zvezda ima svoj planet. Teleskop Hubble pa je odkril 2000 milijard galaksij. Če le malo ponotranjimo vse te podatke, lahko rečemo, da je naše

Platno ZEMLJA

Platno SONCE Sonce in njegove barve povezujem z našim centrom moči ali čakro solarnega pleksusa, ki se nahaja v predelu popka. Tam se nahaja naše notranje sonce, notranji ogenj in radost do življenja.

Pravo sonce, ki je pravzaprav zvezda, pa se še vedno segreva. Je vrteča se krogla žarečih plinov, ki je med drugim kriva tudi za čudovit polarni sij.

Platno LUNA Luno povezujem z žensko energijo. Na subtilen način nas opominja, da imajo vse stvari na Zemlji naravni cikel. Ker luna nenehno prehaja skozi cikle rasti in upadanja, lahko lunine faze simbolno povežemo z usmerjanjem naše osebne rasti in razvoja. Naslikala sem polno luno, ki simbolizira izpopolnjenje in vrhunec. Ste vedeli, da iz našega planeta vidimo vedno enako stran Lune? Njeno površje pa je pravzaprav zelo temno, kot premog.

•

Vita Trefalt, Živa Drinovec - Turbo galerija

• Foto: Anita Kepic

P

rojekt 3 platna pod streho Trainstationa in v okviru programa društva SubART poteka že peto leto. Sofinanciran je s strani JSKD, Urada za mladino in Mestne občine Kranj.

Sezona projekta traja od oktobra do junija.

V tem času gostimo 9 samostojnih razstav, ob koncu projekta pa še skupinsko.

k o t u v od v konc er tno p o l etj e v mes tu

N

a Maistrovem trgu pred lokalom Kavka se že petič odvija razgiban, svež in igriv festival Kavka Maja, ki je tudi letos pestro glasbeno obarvan. Festival, ki predstavlja uvod v četrtkove glasbene večere na Maistrovem trgu, je 26. maja odprl mlad bend Kokosy s prisrčnim pevcem Borisom, zbrane pa je iz svojega kamiončka Franc pa Jožef nahranil Marko Arvaj. Petkov večer je polepšala Marina Martensson z gostom kitaristom Femi Temowom, za lačna usta pa so s falafel partijem poskrbeli Falafel Okusi Orienta. Pozabili nismo niti na najmlajše – zanje smo poskrbeli z lutkovno predstavo Take ljudske v izvedbi lutkovnega gledališče Nebo. V soboto, 11. junija, je za zabavo pokrbela Plata špila z junakom Robijem, ki je vrtel Italo Disco.

Zahvaljujemo se vsem našim zvestim kavkam in vas vabimo tudi na vse ostale poletne četrtkove koncerte pred bar Kavka na Maistrov trg, kjer vas bomo razvajali s kakovostno glasbo, svežimi ritmi in okusnimi prilogami.

•

Kavka

• Foto: Kavka

• Foto: Daša Keber

Cvetoči vrtovi, ne puščave!

P

oletje je čas hrumečih kosilnic, strastnega pletja plevela in na splošno čas urejanja vrtov in okolice. Pa seveda čas, ko se tako radi pritožujemo nad »nadležnimi« žuželkami!

Medtem, ko pišem tale članek, sedim na terasi in si ogledujem svojo okolico. V kotih vidim pajčevine, mimo glave mi vsake toliko kaj pribrenči. Med travo poganjajo detelja, rman, trpotec, regrat in neke ljubke vijolične cvetlice. Vogali parcele izgledajo, kot da se notri lahko skrije manjši slon in verjetno bi se kak pedanten sosed zgražal nad tem neredom. Veste, kaj vidim jaz? Življenje! Žuželke in rastline vseh vrst, živo zemljo, polno deževnikov in navadnih prašičkov (tiste sive žuželkice, ki se zvijejo v žogico, ko jih pobezaš). Mar ni to nekaj najlepšega?

Strokovnjaki že dolgo opozarjajo na pomembnost biodiverzitete in predvsem na ogromno vlogo opraševalcev v ekosistemu.

Pa vendar je še vedno opaziti trend popolno urejenih okolic hiš.

Predvsem nova naselja enakih hišic imajo rada tisto »golf travico« (tako imenovano zeleno puščavo), kjer je vsaka bilka točno tam, kjer mora biti, plevel pa nima kaj početi vmes! »Ah, Boom efekt (herbicid, ki vsebuje pesticid glifosat, op. a.) polij, pa ne bo plevela!« Se sploh zavedamo, da s tem uničujemo rodovitno prst?

Zaraščenih območij ni, vsi koti so do potankosti urejeni, vidiš pa le popolno travo brez enega samega cveta, zgolj beton in kakšen lovorikovec.

Ko na kakšnem vrtu vidim veliko cvetja, grmičkov in če si drznem

sanjati, mešani travnik s cvetovi, poskočim od veselja kot otrok, ko dobi sladoled.

A na srečo so ljudje, ki se zavedajo pomembnosti opraševalcev in imajo vrt poln cvetlic. V mestih na kaki zelenici je mogoče celo opaziti tablice z napisi »Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle« ali »Čebelja paša«. Mimogrede, se spomnite tistih travnikov iz otroštva, ko nam je trava segala do pasu, vmes pa si zlahka našel 10 različnih cvetlic?

Več tega, prosim!

Pomembno je, da se prav vsak od nas zaveda, kako pomembna je biodiverziteta, pestrost. Kakšno razliko naredimo s tem, da pustimo, da travnik zacveti in pustimo kakšne dele vrta zaraščene in divje. Če pustimo, da med travo vzklijejo vsakič nove travniške cvetlice, bo naša trava polna življenja in različnih

organizmov. Se sploh zavedamo, kako zelo naš svet potrebuje opraševalce in druge žuželke, ne samo vsem ljubo medonosno čebelico, ampak tudi ostale opraševalce, kot so čmrlji, čebele samotarke, muhe trepetavke, nekatere hrošče, ose ter metulje (tudi nočne)? Nekateri so celo boljši v opraševanju kot kranjska sivka. Čmrlji, na primer, so dejavni že zelo zgodaj zjutraj in so aktivni vse do večera, ko so čebele že doma, prav tako se čmrlji pojavijo že zelo zgodaj spomladi, ko je za čebele še premrzlo. V Sloveniji so našli že več kot 573 vrst čebel, od tega je 35 vrst čmrljev, ostalo pa so čebele samotarke.

Zakaj je biodiverziteta sploh pomembna?

Biotska raznovrstnost je raznolikost življenja na našem planetu in igra ključno vlogo pri ohranjanju zdravega ekosistema. Je pomembna pri opraševanju rastlin, uravnavanju podnebja, rodovitnosti tal, pri proizvodnji hrane in zdravil, zagotavlja nam svežo vodo, čist zrak in rodovitno prst. Prav tako je pomembna za ohranjanje različnih vrst rastlin in živali. Vpliva na ves naravni svet ter tudi na nas ljudi.

Biodiverziteta je življenje!

Kaj je razlog za izgubo biodiverzitete?

Razlogi za to so krčenje gozdov, intenzivno kmetijstvo, monokulture, urbanizacija, neposredno izkoriščanje okolja, podnebne spremembe, onesnaževanje in invazivne tujerodne vrste. Žal ima človek pri tem glavno vlogo.

Zakaj so pomembni opraševalci?

Opraševalci so nujno potrebni za ohranjanje biodiverzitete in pridelavo hrane, saj s prenosom cvetnega prahu poskrbijo za oploditev in razmnoževanje rastlin. Kar 80 % kmetijskih in divjih rastlin v Evropi je odvisnih od opraševalcev. Če se rastline ne morejo razmnoževati, se njihovo število zmanjšuje in nekatere vrste rastlin, ki jih lahko

opraši le določena žuželka, brez nje ne morejo preživeti. To pomeni, da bi brez opraševalcev ostali brez velikega deleža hrane. Brez opraševalcev ne moremo preživeti, naši ekosistemi ne morejo preživeti. Če izginejo oni, izginemo mi.

Kaj pa ostale žuželke?

Poleg opraševanja imajo žuželke še druge pomembne vloge v ekosistemu. Nekatere skrbijo, da se druge vrste žuželk ne namnožijo preveč ter se prehranjujejo s tistimi, ki na vrtovih glodajo naš kodrolistni ohrovt. Ena od metod kontrole »škodljivcev« je prav s pomočjo plenilcev. Ti se namreč prehranjujejo s tistimi žuželkami, ki jedo zelenjavo in vrtnine in tako skrbijo, da se te ne namnožijo preveč in ne pojedo vsega, kar smo posadili.

To so na primer pikapolonice, pajki, neke vrste glist, ki svoje delo opravljajo pod zemljo, mrežekrilci, ose, bogomolke in druge žuželke.

Nekatere žuželke skrbijo za razkroj odpadnih bioloških snovi, da se ne nabirajo v okolju. Brez njih bi se odpadlo listje, iztrebki, mrtve živali in naravni odpadki kar nabirali in nalagali. Ti koristni organizmi vse te odpadke predelajo, se z njimi hranijo in ustvarjajo hranila za rast rastlin, torej odpadke pospravijo in reciklirajo. Žuželke in organizmi v zemlji so tako pomembni tudi za rodovitnost tal.

Zakaj so žuželke in opraševalci ogroženi?

Raziskave, narejene leta 2019, kažejo velik upad kar 40 % žuželk, ki bi lahko v prihodnjih desetletjih izumrle. Razlogi za tako resno ogroženost predstavlja uporaba pesticidov in drugih agrokemičnih sredstev, izguba habitata in pomanjkanje hrane (travniki so pogosto gnojeni in košeni), pomanjkanje gnezdilnih mest, intenzivno kmetijstvo, podnebne spremembe, onesnaženje okolja, invazivne tujerodne vrste in bolezni.

Dobra novica? Lahko jim pomagamo! Kako? »» Na vrt posadimo medovite rastline (če se le da, avtohtone ali primerne za naše okolje). »» Če imamo prostor, zasadimo kak cvetoč grm ali drevo (dobra izbira so rumeni dren, jerebika, lipa, bezeg, sadno drevje in grmovnice, glog …). »» Vsaj del parcele pustimo, da ga zarastejo travniške cvetlice. »» Čim manjkrat kosimo in cvetove pustimo opraševalcem (še posebej pazimo, da ne začnemo s košnjo že zgodaj spomladi). »» Ne uporabljamo pesticidov in drugih škodljivih sredstev, ne škropimo, ko so opraševalci aktivni. »» Na vrt postavimo hotel za žuželke (žuželčnik) in pazimo, da je okolje žuželkam prijazno in za njih primerno. »» Kak del vrta pustimo bolj zaraščen (za pestrost na vrtu poskrbijo tudi skalnjaki in kupi listja). »» Na vrtu nimamo luči in svetlobne onesnaženosti. »» S svojim življenjskim slogom pomagamo ohranjati naš planet zdrav in zelen. »» Govorimo o problematiki in smo dober zgled ostalim.

Če odmislimo vidik naše blaginje in na naš odnos do žuželk pogledamo malce drugače. Če torej odmislimo, kako so lahko žuželke koristne za nas. Mar nismo vsi del tega sveta, nismo vsa živa bitja tu s svojim namenom in smo med seboj povezani? Ali ne bi bilo lepo, če bi namesto jeze, odpora in brezbrižnosti v sebi in drugih prižgali radovednost, spoštovanje, občudovanje in željo po zaščiti? Kaj, če bi bili hvaležni, da imamo na vrtu žuželke? Kaj, če bi se res potrudili, da najdemo način za sobivanje?

•

Viri: oprasevalci.si, fs.fed.us, europarl. europa.eu, entomology.unl. edusciencedirect.com Daša Keber

D OBI PRIJATELJICO bitje. Že od daleč je videl, da mu bo to bitje vzelo hrano in spalo v njegovi postelji. Točno to se je zgodilo, ko se je v bližino priselil bratranec in pogosto prišel na obisk. Vedno znova so ga takole povlekli za nos.

Takrat je Štručku prekipelo in odkorakal je po stopnicah. Dolgo ga ni bilo od nikoder, potem pa je užaljeno prišel jest in pit. »Lakote ne gre trpeti,« je zamijavkal in mlaskal. Ponovno presenečenje ga je spravilo v boljšo voljo. Kar naenkrat je bilo na voljo obilo boljših koščkov hrane iz drugih blazinic, k so jih ljudje vedno mrcvarili, kadar so ga hranili. Prav tako je bil kak človek vedno na voljo za crkljanje, nekako se je življenje obračalo na bolje … a kar naenkrat ga je zabolel trebušček. Ne tako od zunaj, kot takrat, ko se je opekel, ampak od znotraj. Kot bi pojedel nekaj, kar hoče ven. Čudno se mu je zdelo, saj je plen vedno dodobra potacal pred jedjo, ta pa je kar skočil iz Štručka. Ko je bil zunaj, se je razlil v lužico z veliko koščki tiste tako dooobre hrane. Ker niso bili več užitni, je šel po nove.

Zopet so skočili ven.

Nekaj je bilo čudno. Štručko je nekajkrat prišel v bližino novega bitja, ki je imelo čuden vonj in bilo zelo glasno. Ni jedlo njegove hrane in ni spalo v njegovi postelji, zato se je odločil, da bo hvaležno sprejel pozornosti, dozdevalo pa se mu je, da se lahko zanje zahvali prav novi članici. Štručko je tako dobil novo prijateljico. Ko so sedmič skočili koščki ven, in to tisti dobri koščki, si je rekel, da je včasih pač manj bolje. Če je lahko preveč klobasice z zelenim čajem za zaokrožene mucke brez dlak med prvim in drugim letom, brez glutena in nepravičnih sestavin, potem je lahko česarkoli preveč. Tako je pojedel nekaj raznolike hrane, a ne preveč, čeprav je takoooo dobra. In lahko je zaspal s srečnim trebuščkom, in sanjal …

Tenk

•

• Ilustracija: Oskar, 4 leta

D

olgo tega se je Štručku pripetilo nekaj nezaslišanega in kar tako naenkrat. No, ni bilo čisto naenkrat, saj je pri svoji človeški mamici opazil nekaj posebnega.

Tako je rad rekel človeškemu bitju, ki mu je dajalo hrano. Malo se je povečala in zdelo se mu je, da jo boli trebušček, saj mu ni pustila skakati po njem, kot po navadi. Verjetno jo je bolel, ker je nekdo v njem bival. Vsaj tako se mu je zdelo, kadar mu je le pustila ležati na njem. Štručko se ni dosti ukvarjal s tem. Raje se je igral in poskakoval z mačjimi prijatelji ali pa sanjaril v svoji priljubljeni knjižni sobi. Navadil se je ležati na nogah človeške mamice in vse je kazalo dobro, a kar naenkrat je mamica odšla. To je bilo res kar naenkrat. Mamica je kar šla. Sprva je še pomislil, da je tako kot vsako leto, ko sta človeška starša nekam odšla in popolnoma brez pojasnila odnesla Štručka k bratrancu. Pa se je moral igrati s tistim divjakom. Saj bratranec je bil prijazen, le malo preveč živahen za zasanjanega Štručka.

A zaslutil je, da je tokrat drugače. Ne le zaslutil, kar pokonci ga je vrglo. Naenkrat je vedel, da je človeška mamica v nevarnosti. To muci pač vedo, prav tako pa so to slišali ljudje okoli njega, saj jim je tudi ponoči dal vedeti, da se dogaja nekaj neobičajnega. Po prvem šoku je bil pomirjen, da ni nevarnosti, vseeno pa se nekaj pomembnega dogaja in to je bilo treba pokazati z vztrajnim divjanjem gor in dol ter mijavkanjem. Divjal je vse do jutra, nakar se je utrudil. Takrat se mu je tudi zazdelo, da je tistega, kar ga je vznemirilo, konec.

Nato je potonil v spanec.

Skrbi so se spet prikradle čez nekaj dni, ko je videl, da je človeški starš doma, človeške mamice pa nikjer!!!

To pa ni bilo ničemur podobno. Kar naenkrat je bilo preveč novih stvari, česar muci ne marajo, vsaj ne, če jih ne morejo dodobra ovohati in malo polizati in sedeti na njih in jih opazovati od daleč in od blizu in jih potisniti s taco …

Ni vedel, kaj naj si misli o tem, saj se mu drugi človek ni zdel ravno mamica, nanj je bolj gledal kot na topel praskalnik. Pa je tuhtal, kaj bi in ZNOVA presenečenje. Saj ni res, mar se nihče ne drži mačjih pravil?

Tako je mislil muc, ko je prišla človeška mamica domov, pa še drugi človeški starš, ki je nosil neko malo

• Foto: Mojca Selak, Klanec pri Kozini

»Brecelj je res na tej strani, gospoda pa ni tu.«

D

ober dan, Mojca pri telefonu, a govorim z gospodom Markom Brecljem?« »Brecelj je res na tej strani, gospoda pa ni tu.« Tako se je začel moj prvi pogovor s kasnejšim prijateljem, tovarišem, sodelavcem, šefom (in ob tem nazivu bi ostro protestiral), legendo, včasih tudi malo nadomestnim starim očetom. Slišati sva se morala zaradi njegovega nastopa na Loškem gradu leta 2013 in ker sem bila tista, ki ga je pričakala na prizorišču, ko se je pripeljal z razmajanim kombijem, in skrbela za to, da je podpisal vse papirje, mi je nadel nadimek Mojca Odgovornica.

»

»Prosim pokliči, ko/če utegneš.« To je bil stavek, ki ga je redno pošiljal vsem, s katerimi je moral nujno govoriti. Najini pogovori so se vrteli predvsem okoli dela pri Ustanovi nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB), kamor me je menda vključil tudi zaradi prej omenjene odgovornosti. Mojega priimka si ni nikoli shranil v telefon.

Ustvarjalni in radodarni Vse organizacije, ki jih je (so)ustanovil in tudi vodil, so delovale na način vsrkavanja mladih, ki so pokazali nekaj zanimanja. Prijatelja in Markovega »fana« so pred desetletji, ko je bil še najstnik, zanimali arhivski posnetki nekega Markovega nastopa in takoj je bil povabljen k vodenju (še ne vzpostavljene) arhivske sekcije DPZN-ja – in to preden sta se kdajkoli srečala. Prav Tine Hafner je bil tisti, ki je Marka največkrat povabil igrat v Škofjo Loko in je tudi kriv za moje poznanstvo z Markom. Vedno, ko smo se obiskali ali srečali, naju je zalagal z olivnim oljem lokalnega kmeta, gobami in šparglji, ki jih je nabrala žena Arijana, včasih tudi z vinom. Zaskrbljeno je povpraševal po finančnem stanju in ponudil petdesetaka, kadar je ocenil, da skrivava, kako slabo sva preskrbljena. Še nekaj takšnih posameznikov, ki so bili deležni enakega tretmaja, poznam, a najbrž je še veliko več takšnih, ki jih ne poznam.

Mehki terorizem Njegovi stavki so bili vedno znova manifestacija ustvarjalnosti v vsakdanjem življenu. V vsakem trenutku

• Foto: Mojca Selak, na sestanku UPB v SEM je želel kar se da natančno in koncentrirano povzeti bistvo, saj se je zavedal, da je pozornost ljudi (predvsem mladih) dragocena. V vsakem pogovoru je izbiral besede, včasih tudi zelo dolgo in včasih tudi koval nove. Ni bil lahek sogovornik. Pogovori z njim so zahtevali vso pozornost, neredko so bili polni navodil za izvrševanje nujnih nalog, ki so morale biti opravljene kar se da hitro. Mnogokrat smo se prav zato tudi izognili klicu in se zanesli na to, da bo tokrat nekdo drug prevzel nujnost.

Opazovanje odzivov okolice na Markove mehkoteroristične akcije je bila bistveno bolj zabavna od občasnega teroriziranje po telefonu. A neprecenljiva iskra v njegovih očeh ali pa glasu, kadar se je spomnil nove akcije, je bila vredna tudi tega. Ko je prišel na novo noro idejo za intervencijo na dogodku, kjer bi lahko zmotil protokol, ali na najbolj (ne)primernem mestu izpostavil mnenje (bodisi z besedami, še raje pa rekviziti), se je tudi v zadnjih letih, ko je bil že precej bolan, spremenil v mulca, ki je na vsak način skušal prepričati ljudi okoli sebe, naj se mu pridružimo. Včasih mu je tudi uspelo.

Dodogovor.org Klobuk, ki ga je spremljal povsod, je venomer krasila tablica s spletnim naslovom, na katerem je od leta 2004 dnevno beležil vse. Začel je z arhiviranjem poti »do dogovora«, o sodelovanju med nevladnimi organizacijami in državo ter nadaljeval z vestnim besednim in fotografskim dokumentiranjem dogajanja in delovanja v

koprskem MKSMC-ju (mladinskem, kulturnem, socialnem, multimedijskem in medgeneracijskem centru), vse do konca delovanja tega samoniklega prizorišča.

Poročal je o svojih političnih in glasbenih aktivnostih ter premikih UPB. Dodogovor še vedno služi tudi kot arhiv in vir rumenih novic o jugoslovanskem glasbenem podtalju, pa tudi pogovorov in dopisovanj s pomembneži v kulturnem in političnem polju. Mnogi smo se nemalokrat znašli v njegovih zapisih, prevečkrat tudi z informacijami, ki jih nismo želeli deliti z javnostjo. V zadnjih nekaj letih smo se morali navaditi prepovedovati objavo podatkov, ki smo jih imeli za preveč osebne. Seveda je na dodogovoru pristal vsaj zapis, da ima informacije, ki jih ne sme objavljati.

Ključniki in ključnice Marko je najprej v Zvezi plemenskih skupnosti in vračev, nato pa v Ustanovi Pohorski bataljon, skušal povezovati samonikla mladinska prizorišča. Prizorišča, ki so nastala zaradi nuje mladih po ustvarjanju in javnem delovanju v svojem kraju. Z Želkom Peliconom iz KUD-a France Prešeren sta pred dobrim desetletjem začela obiskovati samonikla prizorišča po Sloveniji in spoznavati nosilne hrbte v teh prostorih. Markovo samozadostno glasbeno gostovanje in skupno zasliševanje ključnih (torej ključnikov in ključnic) za obstoj kritičnega (in) kulturnega dogajanja je bilo tisto, kar predstavlja do zdaj najbolj uspešen poskus združevanja

Nesporazumevanje Moj poskus ukalupljanja Markovega delovanja in upravljanja s financami v UPB je bil … uspešen? Tuja mu je bila ideja o tem, da ne more kar tako dvigniti denarja organizacije in na roko izplačati potnih stroškov človeku, ki se je pripeljal na nujni sestanek z njim.

Meni je potem ostalo delo s pisanjem potnih nalogov za preteklo obdobje, brez evidence, za koga in koliko, ter drugo reševanje zagat pri poročanju o tem, kako in za kaj smo porabili na razpisih pridobljeni denar.

Zagato smo reševali neko zimsko popoldne v zaodrju KUD-a France Prešeren. Ogrevali smo se z nekaj desetletij starim radiatorjem na elektriko, ki je počasi smodil in širil vonj po prav toliko starem prahu v njem.

Marko, Želko, Tine in jaz, člani kolektivne pisarne UPB, smo se zbrali, a govorila sva večinoma Marko in jaz. Včasih bolj na glas, včasih bolj mirno, in nisva našla (niti ga nisva iskala) skupnega jezika. Imela sem občutek, da me je Marko, izkušeni nesporazumevalec, v maratonskem popoldnevu porazil, saj sem s solzami v očeh, ki sem jih najbrž neuspešno skrivala, izrekla, da odstopam kot vodja kolektivne pisarne. Želko, zen

budist, ni pristal na »ali greš ti ali grem pa jaz« logiko.

Ne spomnim se konca sestanka, se pa spomnim nesprejetosti mojega odstopa, izmučenosti in zaskrbljenega klica Arijane, Markove žene, kakšen dan kasneje. »A si še huda na Marka? Veš, mene tudi kdaj razjezi, ampak razjezijo me ravno tiste stvari, zaradi katerih sem se zaljubila vanj.« In še danes skrbim za to, da gredo vsa poročila in razpisi skozi. »Ko hudič serje, serje na kup in jaz ti telefoniram s tega kupa.« Včasih so bili redni telefonski klici res stvar reševanja nujnosti, v zadnjih letih pa vedno večkrat namenjeni tudi temu, da sva se slišala samo zato, ker se lahko. Po njegovi smrti februarja letos sva s Tinetom med enim od obujanj spominov na Marka s solzami v očeh premlevala, kako zelo so nama šli njegovi klici hkrati na živce, kadar res nisi imel dovolj časa, in kako so bili hkrati tudi zabavni. Klical naju je Marko Brecelj.

Legendarni Marko Brecelj! Naju! 28. januarja sem zadnjikrat dobila sporočilo »če boš utegnila, me prosim pokliči, Marko«.

Telefonske klice je, ne glede na to, ali je šlo za hitro (s)poročilo ali pa 45-minutni samogovor o pomembnostih, praktično vedno zaključil enako: »To je to, kar je bilo nujnega.« In nujnega je bilo na srečo veliko.

•

Mojca Selak Odgovornica

• Foto: Mojca Selak, Pri Rdeči Ostrigi

slovenskega klubovja in neodvisnega mladinskega in kulturnega polja. Če lahko trdim, da je Marko edini, ki mu je lahko uspelo tako združevanje, hkrati niti ni pretirano reči, da je njegov način dela to združevanje tudi ustavljal.

SMOKING CACTUS

S

moking cactus so entuziasti indie in na splošno rock glasbe. Pri vajah in v pesmih mešajo prvine punk rocka, funka, surf rocka, psihadelike, alternative, trapa, rapa in še marsikaj drugega v indie celoto, ki tvori bend, ki je eventuelno prišel iz garaž in kleti v SubArt. Bend sestavljajo Jan Čurin (lead vokal, ritem kitara), Tadej Pernuš (back vokal, lead kitara), Urban Leskovar (back vokal, bas, synth), Neža Dolmovič (bobni) in Žan Kelih (synth). Načrtujejo debitantsko plato (konceptni album), ki bo med drugim raziskovala teme romantike, spremembe identitete in umetniške pretencioznosti.

Lep pozdrav, kadeči se kaktusi! Je to pravilen način dojemanja vašega imena? Najbrž dobro uspevate v vročih poletnih mesecih? Lahko na hitro predstavite svojo zasedbo?

Izvirate iz Kranja, drži?

Recimo. Porazgubljeni smo od Ljubljane do Gorenjske, združimo

pa se v Kranju. Seveda, ime lahko smatramo tudi kot kaktus, ki kadi, s čimer ni nič narobe, ampak nam je vaša interpretacija bolj všeč.

Skupino sestavlja pet članov, trije od tega pojejo, igramo pa na kitari, basu, klaviaturah in bobnih.

Če pa bi jih želeli igrati tako, da bi dobro zveneli tudi samostojno, bi zagotovo škodilo celostni sliki.

Naštejte najboljše lastnosti vsakega izmed članov.

Ve se, da je Urban najboljši kitarist v bendu (smeh). Tadej uredi vse tehnične zagate, Jan pa poskrbi za slabe šale (smeh). Žan, ki se nam je pridružil zadnji, prinese dobre sveže ideje, Neža pa je naša mami in skrbi za vse organizacijske in birokratske zadeve. Vsak ima svoje kvalitete, ki jih lepo združimo skupaj.

Veliko se učimo drug od drugega.

Kdo vse spada v vašo širšo mrežo?

Torej, kdo so tisti, ki vas še obkrožajo in vam pomagajo na vaši glasbeni poti? V zadnjih dveh letih se je vendarle več govorilo o tem, kako bend nikoli ni sam, temveč gre za večjo skupino ljudi.

Zaenkrat so to zgolj ljudje, ki so nam blizu tudi v zasebnem življenju, se pravi partnerji, prijatelji in tako naprej. Nimamo redne profesionalne ekipe, kar je dvorezen meč. Lahko naletiš na slabe ekipe, ki ne sodelujejo in ti zbijajo nivo kakovosti, v večini primerov pa spoznaš res super ljudi, ki blestijo na svojih področjih.

Kako gledate na idejo, da je bend več kot seštevek članov?

To bi moralo biti za vse samoumevno. Del vsakega ne more obstajati posamezno. Posamezni deli so popolnoma suhi in neopredeljeni, potrebujejo ostale, v našem primeru štiri dele, da lahko kam spadajo.

Žanrsko sodite pod indie rock, a ste tudi na alternativni strani z zasanjanim zvokom. Kako se je formiral zvok?

Indie kot žanr nam predstavlja nosilni medij, v katerega zapakiramo vse naše glasbene ideje. V naših očeh, dokler ima zvrst pesmi

• Foto: Matic Stojkovič

GLASBA V MESTU

oznako indie, pomeni le, da je neodvisna in ni omejena glede na zvrst, inštrumente, izvedbo, aranžma ipd., torej v praksi se ne bomo omejevali. Važno je, da je razvidna ideja in da nam je končni izdelek všeč.

Vedno smo pa bili veliki pristaši »samplanja« ali uporabljanja naključnih atmosferskih zvokov v naši glasbi. Že leta 2017, na eni izmed prvih vaj, smo opazili, kako so naši ojačevalci delali čudne zvoke (»feedback«), ko so reagirali z objekti, ki smo jih imeli v torbah ali hlačah in namesto, da bi se jih znebili, smo hitro prižgali diktafon ali snemalnik na telefonu, da smo zvoke posneli za kasnejšo uporabo.

V glasbi se sliši veliko »reverba«, je to način, kako ustvariti občutek psihadelije?

Seveda je naša glasba do neke mere zasanjana, a ta »reverb« je bil posebej prisoten na le na dotičnem koncertu v živo in ga v taki meri nismo sami sproducirali. Ni bila naša izbira. Tukaj se lahko vrnemo na odgovor o ljudeh, na katere naletiš, če nimaš redne profesionalne ekipe …

Veliko ste in še boste nastopali v povezavi z drugimi bendi, kako pride do teh sodelovanj? Se organizirate sami ali vas povabijo na večji dogodek, kjer ste delček glasbenega mozaika?

Vsak od nas pozna nekoga in vsakega nekdo pozna. Nekatere seveda bolj, druge manj. Prek prijateljstev in preteklih sodelovanj se zgodi marsikatera nova naveza.

Najboljši nasvet, ki vam ga je dal starejši bend?

Največkrat nam nasvete dajejo tonski mojstri. In ti nasveti so dobri. Pri starejših bendih se veliko naučimo pod odrom glede energije, soočanja z zapleti in podobno. Ni pa boljše izkušnje od lastne, žal.

Trenutno usmerjate kreativno energijo v svoj album prvenec, kako vam gre? Bi lahko rekli, da je

vaš trenuten problem, da imate kar veliko koncertov in posledično manj časa za ustvarjanje ter snemanje? Kako se organizirate?

Koncertov trenutno nimamo načrtovanih veliko oz. za poletje trenutno še nobenega, kar bomo izkoristili za snemanje. Album prvenec je bil ideja, za katero smo ugotovili, da je izvedljiva v daljšem roku, zato se bomo posvetili snemanju komadov in jih izdali kot posamezne single. Se nam zdi, da je trenutno na sceni ta oblika tudi bolj vzdržna.

V preteklosti ste rekli, da boste posneli konceptualni album.

Lahko izdate, za kakšen koncept bo šlo, katere tematike vam najbolj rojijo po glavi? Je težko biti originalen, ko pa je pred vami nastalo že toliko dobrih albumov in z njimi besedil, ki so imeli veliko za povedati?

Naš album prvenec Warm Winters with Rockabilly Mermaids trenutno počasi in strpno nastaja z veliko mero pozornosti na najmanjših podrobnostih, ki morda tudi ne bodo tako očitne pri prvem poslušanju.

Gre za konceptualni album, ki ga vodi zgodba o zmedenem najstniškem dečku, ki pogreša svojo nekdanjo ljubezen tako močno, da ne mora nehati živeti življenja, ki ga je živel, ko si je bil s tem dekletom blizu. To pogrešanje se sčasoma spremeni v strah, da bi izgubil občutke in izkušnje, ki jih je doživel, in da bi preprečil izgubo lepih spominov, vzljubi ta način življenja do mere, kjer svojo podobo psihično in fizično spremeni v svoje nekdanje dekle.

Tematika, ki prevladuje pri naši glasbi, je ljubezen, kar sprva seveda zveni zelo zlajnano. Ampak s tem ni nič narobe! Zlajnane tematike postanejo najbolj zanimive takrat, ko raziskujemo njihovo drugo plat.

Kar se tiče izvirnosti, se je nesmiselno obremenjevati. Vse, kar ti lahko pride na misel, je verjetno kdaj pomislil in/ali naredil že kdo drug.

Ampak ljudje smo si različni in dokler imaš svoj slog, je težko, da izdelek ne bi izstopal od množice. Ne

tekmujemo, da bi naredili izdelek, ki je boljši od katerega drugega.

Bi rekli, da na slovenski glasbeni sceni velja pravilo »pomagaj si sam, ker ti nihče drug ne bo«? Ko pa enkrat bend uspe, šele pridejo klici organizatorjev?

Hja, kot za vsako stvar moraš tudi v glasbi najprej pokazati kakovost. Tako privabiš ljudi, da dojamejo, kaj ustvarjaš. Kot pravi znan citat: »Bodi dovolj dober, da te ne morejo ignorirati.« Dokler še nisi znan, si res bolj sam zase, zato pomagajo povezave z drugimi zasedbami. Dobro je poznati organizatorje, ki te lahko povabijo na kakšen koncert. Nam je pa res v veselje, da je trenutna glasbena scena zelo živa in sveža ter imamo skupine, ki počasi vstopamo na trg, tudi dobre priložnosti. Če greste skupaj na koncert druge zasedbe, kateri bend izberete?

Vprašanje, če smo bili kdaj vsi na istem koncertu. Tadej in Urban sta bila na koncertu Nežinega drugega banda Relentless youth, od ostale slovenske scene pa smo nedavno poslušali Koala Voice, Pantaloons na otvoritvi Majskih iger in podobno. Menili smo se, da gremo skupaj na Red Hot Chili Peppers, a se očitno ne bo izšlo.

Kaj je takega v glasbi, česar ne najdete v drugih oblikah umetnosti?

Ples, med (rock) koncertom si lahko naglas poveš kakšno misel, se imaš fino s prijatelji (za razliko od klasičnih oblik koncerta in opere recimo), kurja polt ob doživljanju …

Glasba je prav tako velik del filma, s katerim se nekaj članov zasedbe ukvarja poleg glasbe. Res povezuje ljudi na svojevrsten način.

Dokončajte stavek: »Čez pet let bomo Smoking Cactus _____________________.« Končno izdali album.

•

Gal Jerman

• Foto: Osebni arhiv Val d'Aran, Katalonski Pireneji

María Férez

M

aría Férez je šestindvajsetletna prostovoljka z juga Španije, ki je za šest mesecev prišla v Slovenijo, in trenutno prostovoljno deluje na projektih Zavoda O in Trainstationa Subart. Po štiriletnem iskanju prave priložnosti ji je uspelo priti k nam, kjer zdaj utrjuje svoje znanje fotografije in snemanja na različnih dogodkih. Je tudi velika ljubiteljica narave in razmišlja celo o tem, da bi v Sloveniji ostala dlje časa, še po tem, ko se projekt oktobra izteče.

Bi se lahko malo predstavila? Kaj počneš v življenju?

Imaš kakšne hobije?

Prihajam z juga Španije, živim pa v manjšem mestu blizu Murcie. V Murcii sem tudi študirala Medijske komunikacije s poudarkom na fotografiji in videografiji. Rada snemam videe, a še bolj mi je všeč delo s fotografijo, ki je hkrati tudi moj hobi. Drugo, kar me pritegne, je narava, ki je tudi eden od razlogov, da sem se odločila priti v Slovenijo. Kamorkoli greš, imaš hiter dostop do narave za sprehode ali vzpon na kakšen hrib. Zelo rada poslušam glasbo in hodim na koncerte ter glasbene festivale. Vse to je nekako povezano tudi z mojim trenutnim delom, saj obe organizaciji, za kateri delam, prirejata veliko koncertov in festivalov.

Trenutno je na tem projektu moje delo povezano z mojimi hobiji, tako da zelo uživam.

Kako si našla projekte in koliko časa je trajalo, da si prišla sem?

Dolgo časa sem si želela živeti v tujini in delati na kakšnem prostovoljnem projektu. Najprej sem začela iskati priložnosti pred štirimi leti, našla sem projekt v Mariboru in imela intervju, a me niso izbrali. Med državami, kamor sem se želela prijaviti na projekte, je bila Slovenija prva. Lansko leto mi je uspelo najti krajši prostovoljski projekt na Hrvaškem. Po tej izkušnji sem si res želela najti kakšen dolgoročen projekt.

Avgusta 2021 sem začela iskati in končno našla projekt konec oktobra. Gledala sem seznam razpoložljivih projektov in ga našla v Sloveniji. Na razpis za prostovoljstvo sem se prijavila kakšno uro po objavi oglasa.

Kje pa prebivaš?

Trenutno živim v Škofji Loki, ker večinoma delam na projektu Zavoda O International (Zavod škofjeloške mladine) za Rdečo Ostrigo. Na zavodu so mi tudi poiskali stanovanje, bivam še z dvema prostovoljkama. Krije mi tudi stroške nastanitve, dobim pa tudi nekaj žepnine. Za Zavod O delam dopoldne med

tednom, na Trainstation pa pridem ob koncih tedna na koncerte ali druge dogodke. V Škofji Loki nas je trenutno osem prostovoljcev, ki večinoma delamo na različnih projektih.

Ali vse delate skupaj?

Vse tri smo prišle na prostovoljno delo Zavoda O. Ophelie, ki je iz Francije, dela v Loškem muzeju, ampak včasih tudi delava skupaj na kakšni nalogi za Rdečo Ostrigo. Drugo dekle, ki ji je tudi ime Maria, prihaja pa iz Barcelone, dela v šoli, tako da ima drugačen projekt z drugimi nalogami.

Kaj so tvoje naloge na teh dveh projektih? Ali fotografiraš?

Fotografiram dogodke, snemam in izdelujem promocijske videe ter reportažne filmčke po dogodkih.

Izdelujem in urejam tudi promocijske posterje in zgibanke za dogodke. Več ali manj delam vse, kar potrebujejo glede medijske komunikacije.

Katere naloge so ti najljubše? Ti je kakšen dogodek ostal v spominu?

Težko je izbrati. Všeč mi je na dogodkih, kot so kakšne razstave ali Art tržnica TRK. Še posebej pa rada delam na koncertih, kjer fotografiram dogajanje in uživam ob glasbi. Spomnim se koncertov bendov Agregat, Nikki Louder in Samuela Bluesa.

Bi se v prihodnosti rada ukvarjala s fotografijo dogodkov?

Ne vem točno. Zdaj se s tem ukvarjam in bolj poglabljam, ker me je zanimalo, ampak nisem imela dovolj priložnosti v svojem kraju. Zdaj imam priložnost, da na tem področju pridobim več izkušenj in trenutno me to zelo veseli. Med študijem na univerzi v Murcii je vse temeljilo bolj na teoretičnem znanju in ne toliko na praksi.

Bolj se želim tudi ukvarjati s fotografijo narave in živali, to bi lahko delala tudi kot hobi. Bom še videla (smeh).

Ali dobro sodeluješ z mentorji? Verjetno imaš mentorja, ki ti dodeli naloge in ti pomaga.

Zelo dobro, res zelo dobro. Z različnimi ljudmi delam, glede na to, za kakšno nalogo gre, ampak vsi so vedno zelo prijazni in topli. Zelo dobro se razumemo in gremo tudi skupaj na koncerte. Skupaj tudi določimo moje zadolžitve, tako da si večinoma lahko sama izbiram, kaj bom delala. Dajo mi priložnost, da poskušam veliko kreativnih stvari.

Bi kdaj vodila svojo delavnico ali kaj podobnega?

Mogoče (smeh)! Nisem še pripravljena. Hodim na

Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 8, št. 2, julij 2022 ISSN 2385-9350 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Sara Aranel Gaja Basaj Teja Hafnar Jacobsen Gal Jerman Grega Kalinski Marša Malešič Črt Štrubelj Tenk Špela Vovk

tečaj slovenščine. Poskušam se naučiti jezika, ampak ni lahko. Čisto drugačen je od španščine ali angleščine.

Kakšno pa se ti zdi življenje v Sloveniji? Si obiskala še kakšne druge kraje?

Ja, ampak nisem obiskala veliko krajev. Obiskala sem Ljubljano, Bohinj, Postojnsko jamo. V okviru prostovoljne službe smo šli s prostovoljci z vseh koncev Slovenije na Roglo. Tam smo ostali en teden in imeli različne delavnice in se povezovali med sabo. V načrtu imam tudi obisk Primorske, šla bi rada do Pirana in plaže.

Kaj si se naučila iz te izkušnje, bi priporočila take prostovoljne projekte?

Naučila in pridobila sem več, kot sem si predstavljala. Ne učim se samo ob delu iz mojih nalog, kako fotografirati, snemati in montirati, veliko sem se naučila tudi od svojih sostanovalk. Učim se različnih jezikov, ker prihajamo iz različnih držav. Dobre odnose in prijateljstvo sem spletla tudi z ostalimi prostovoljci po Sloveniji. Čutim, da smo tukaj kot skupina, in lepo je, ko se lahko pogovarjam in razumem z ljudmi, ki doživljajo podobne izkušnje kot jaz. Definitivno bi vsem priporočila prostovoljstvo. Še na kratko o možnosti prostovoljstva pri nas in v tujini …

Maria se je na projekte prijavila preko iniciative European Solidarity Corps (Evropska solidarnostna enota). Mednarodne projekte, ki jih najdete na strani Evropske solidarnostne enote, financira Evropska komisija, tako da mladi s področja Evropske unije lahko pridobijo bogate izkušnje s prostovoljskim delom v organizacijah po Evropi. Ker so dela prostovoljna, udeleženci ne prejemajo plačil, kriti pa so stroški prevozov, bivanja, hrane, zdravstvenega zavarovanja in nekaj mesečne žepnine. Večinoma so dela, ki so objavljena, s področja kulture, mednarodne mobilnosti, športa, umetnosti, medijev, dela z ranljivimi skupinami in naravovarstva. Na projekte se lahko prijavijo osebe, stare med 18 in 30 let, projekti pa lahko trajajo do 12 mesecev.

Slovenci se lahko prek spletne strani Zavoda Voluntariat prijavijo na mednarodne prostovoljske programe, kot je Mariin. Nudijo pa tudi možnost izmenjav, delavnic, seminarjev in usposabljanj prostovoljcev. V Sloveniji lahko prostovoljna dela najdete na spletni strani prostovoljstvo.org, ki je projekt Slovenske filantropije. Večkrat letno vodijo Uvodno izobraževanje za prostovoljce, ki bi želeli postati prostovoljci v njihovi mreži in pa tudi za že obstoječe prostovoljce.

Gostujoči člani: Daša Keber Zunipera Oskar Oblikovanje: Anita Kepic Naslovnica: Absurd, Kaja Kristovič

•

Marša Malešič

Lektoriranje: Mojca Mrak Urednica: Živa Drinovec

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI

Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno

Zunipera