ISSN 2385-9350
J
n
SODELUJOČE PESNICE IN PESNIKI: Ananda Boutoute Mirjam Dular Damjan Japelj Aleš Jelenko Romana Jerkovič Gaja Klarendić Nina Kremžar Franci Novak Polona Pečan Aljaž Pestotnik Ana Porenta Marija Praprotnik Doroteja Pukšič - Vrbanova Kaja Rakušček Neja Rakušček Nika Rušt Vesna Šare Anamaria Varga Tom Veber April Veselko Klavdija Kia Zbičajnik Plevnik
ISSN 2385-9350
POD VSO TO TEŽO MORA NEKAJ BITI
& Uvodna beseda
S
koraj dve leti mineva, odkar je v življenja vseh nas posegla izredna družbena situacija, kakšni še nismo bili priča. Vsakdanjost se je popolnoma predrugačila, v intimo posameznika so zarezali novi strahovi in nove skrbi. V Layerjevi hiši smo želeli tematiko nasloviti in s pesniškim pozivom Refleksije o osami povezati pesnike in bralce, ki se spopadamo z neznanimi in s težkimi občutji. S pomočjo verzov preseči obdobje osamljenosti. Povezali smo se s kulturno-umetniškim društvom SubArt, ki soustvarja umetniško sceno Kranja – pred vami je, prva svoje vrste, literarna edicija Scene, revije za mladinsko (sub)kulturo. Izjemen odziv je pokazal, da je tematika vredna naslavljanja, da si mnogi želimo dialoga, ki ga lahko ponudi poezija. S hvaležnostjo za vsak verz, ki ga pesnice in pesniki delite z nami, se tako veselimo prihodnjih literarnih povezovanj. Svet, kot ga opisujejo verzi izbranih pesmi, se je najprej ustavil, nato pa počasi speljal naprej po nevidnih krožnih tirnicah – motivi pesmi se ponavljajoče vrtijo, pripovedujejo o odsotnosti, praznih posteljah, praznih ulicah, ujetosti, skrivanju, o času nerazumevanja, kamnov spotike in sporov. V izbranih pesmih pa pod težo osame utripa tudi tematika nežnega, a hkrati trmastega upanja. Zavedanja, da je treba zdržati, se umiriti, prisluhniti povedni tišini, se odločiti za pot domov in pot k sebi. Zazrtosti v ptice, cvetoče oblake in svetlo prihodnost, ki mora priti tako nepreklicno, kot vsakič znova pride pomlad. Kajti upanje je trajnica, zimzelena rastlina pod težo ledu. Kot pravijo verzi zadnje pesmi: “Pod vso to težo mora nekaj biti /…/ drobne zaznave nečesa živega.” * Ana Žunič *Avtor: Tom Veber
efleksije o osami ***
WINDOWS 21‘‘‘‘
Pot domov se začne v notranjosti v majhni sobi brez oken kjer naletava sneg tako močno da se moraš skriti med špranje parketa med prah in mravlje in čakaš da te nekdo izkoplje očisti vsega neiskrenega vsega naučenega.
Dandanes je še sonce strupeno. Ponoči se mi posteljnina zatika za srbeče pore in vzglavnik je poln zoglenelih črvičkov. – Saj je samo zvezda, samo zvezda je ... se tolažim, ko grem ob šestih zjutraj na balkon, da bi zatulila s sireno.
Tom Veber
•
Ananda Boutoute
•
STARE BESEDE. NOVI KONTEKSTI.* Mehurček je zatečeni prostor. Mehurček je zastopstvo mnogoterosti — kompaktna, zaprta, končna. Najnežnejši, najbarvitejši v brezbarvnosti je milni. Istorečen magični čarovniji. Reminiscence otroškosti; poči. Današnjostni mehurček očuva ostrino svežega, zimskega zraka. Zdrži. Veliko. Mirjam Dular
•
*Opomba: pesem je del fotoverza.
BERAČ SAMOTE
PESEM
sem berač samote
Glasba nas uči tišine.
moji lasje se prepletajo v trnje praznine in moje oči so vraščene v proseče dlani
Šele, ko nisem slišal, sem ujel zvok udarca v prazno. Bil je tako glasen, da sem začel verjeti. Verjeti v.
lahko me vidiš ob nedeljah kako se priklenjen na senco tišine premikam počasi skozi zgoščen drevored neba
Tišina iz vzporednega sveta je enaka tišini tukaj, zato jo zlahka slišimo.
vse druge dneve sem molk v slanici noči dokler me breja mesečina ponovno ne izbljuva v nedrje brezdušnih ulic Damjan Japelj
•
Pred leti je sraka vreščala skozi zvočnike, da je nisem slišal, tako zelo glasna je bila. Tisti, ki nima ust, pove največ. Aleš Jelenko
•
OSAMA ali pa tudi ne Izmenjujeva besede, poglede, vse se zdi kot podoba iz mamine slikanice o lepoti življenja. Najpogostejše besede, ki jim verjamem: domače, potrebujem, varno, vem, otrok … ni jim konca. Besede preraščajo življenje, ne veš več, kaj je pomembno, moje misli slikajo tvoje besede, tvoje besede dobijo obliko v prisiljeni resničnosti. Nova doba je prinesla druge besede: osama, razdalja, ukrep, maska, skrb. Kamorkoli pogledaš, nihče ne mara teh besed. Rečemo: grde besede ne bodo dovolj dolgo z nami, da bi dobile obrise trajnosti. Dovolj grde so, da jih zanikamo, pospravljamo, sestavljamo v nove besede, da bi izgubile svoj pravi pomen. A ne deluje, še kar ostanejo in kaj počnemo mi? Pozabljamo; ne deluje, a smo vztrajni. Pozabljamo na lepoto: v utripu, luži, godrnjavosti bližnjih, bolečem, odsevu barve na brazdi starosti, joku, smehu, lakoti, umazani posodi, hitrem koraku, jezi, mizi, v užitku dihanja, ogromnem zimskem soncu, zapuščanju, nogavicah, kruhu, preperelem listju … nihče od nas ne more prebrati cele knjige, le uživa lahko v prijateljstvu izbranih poglavij. Romana Jerkovič
•
ZASTOJ MED PORODOM Ugotovila sem, da je dom kot maternica, ki te vsako jutro rojeva v svet in v katere varno zavetje se nato vedno znova vračaš. Ampak letos je vse skupaj postalo skupek mučnih popadkov, kričanje, da bi se radi rodili. Ker varno zavetje maternice postane smrtonosno, če preneha izločati. Gaja Klarendić
• POPILA BI KAVO S TEBOJ
Veliko stvari pogrešam zadnje čase, še štumfe in gate je lahko izziv kupiti. Ampak najbolj mi manjka kava s teboj. Takšna, ki ni filtrirana in neznosno lahka. Takšna, ki se srka počasi, da usedlina v miru pade na dno. Da na koncu zavrtiva šalčke in iz brozge najinih preteklosti skušava sestaviti prihodnost. Gaja Klarendić
•
TIVOLI
PREKO MORJA
danes je zadišala pokošena trava in si sedla na klop nič starejša zeleni okruški barve so se oprijeli tvojih hlač in drobne veverice so ti pritekle k nogam hraniš jih z bučnimi semeni slediš njihovi igri med lubjem in ostaneš pri miru tvoji kratko pristriženi lasje dlani ki so izoblikovale skodelico kot da prosijo za drobiž blagoslov požirek vode in zemljevid sončnih peg ki kaže čas
Zagledal sem se v jadro ujet v njegov glamur hrepenim postati veter
dokler me ne izda dihanje in se razbežijo veverice se tvoje pege prikradejo na hrbet mojih dlani in te ni Nina Kremžar
•
Franci Novak
•
*** Da mi je vseeno, če izgubim čevlje v travi, medtem ko drvim in se kotaljenje kar ne ustavi. Da mi je vseeno, če imam zelena kolena, opraskano lice in blatne dlani. V bistvu si tega neizmerno želim in po tem tako močno hrepenim, da bi čisto vse postavila na kocko. Vse bi postavila na kocko. Čisto vse. Čisto vse bi postavila na kocko in odšla.
Samo to si želim, da bi lahko odšla čisto sama in nihče me ne bi vprašal – Kam? Za koliko časa? ali – Zakaj? Odšla bi brez strtih src in vsi bi razumeli, da je vse v redu. Da sem odšla in se bom vrnila. Morda. Morda pa tudi ne. Polona Pečan
•
***
***
Ledenik je rasel v meni Potiho, vztrajno Brez vljudnosti, Ni mi izdal imena Samo obtičal je In sčasoma postal vse, kar me gradi. Izdajal se je za počasni dih, Ki mrzlo vihra čez krajino. Izdajal se je za moj tihi govor, Prelomljeni glas, Ujet pod nasipom ostrega peska.
Svet nikoli ne miruje. Nekdo pride, drugi gre. Cel svet nikoli ne miruje. Četudi jaz sedim v tišini, cel svet nikoli ne molči. Četudi dih za dihom, misel za mislijo, moj svet se upočasnjuje, ta džungla pa naglas vrešči. Polona Pečan
Sredi noči me prebujajo črni kuclji Ki se razraščajo skozi drobovje In me pokrivajo kot zaledenela odeja. Še kar ga čutim, Še kar mi solze gasijo vroči stik Z vsem živečim, Še kar dušijo, Ko goltam razbitine steklenih utopij In jih grabim krvavih prstov Jih polagam predse, In z njimi stavim na večnost. Polona Pečan
•
*** takole nekje med duševno svobodo in obsodbo na propad se igramo badminton s srci Aljaž Pestotnik
•
• *** utopil sem čas; ura mi je padla v pivo in svet se ni iztiril Aljaž Pestotnik
•
JUTRO. PETJE. Vrana kraka na kostanju. Pod gorami kroži kanja.
Vrabčki zobljejo drobtine. Taščica skaklja pred vrati.
V lipi frfotajo plavčki. Med grmovjem gnezdi kos.
Maček je zaprt v kuhinji z menoj. Nebo je sklonjeno v praznino; ptice ga imajo zdaj le zase.
Čaplje vzletajo z reke. Za njimi kapljice, poprh.
Ana Porenta
•
ŽIVLJENJE JE ... abc od prvega do zadnjega diha
vse več razjed je ... brat blati brata
je ljubezen otroški smeh in jok buškasti padci materini poljubi na črnicah zaščitniški smeh očeta
kakó strašnà slepota je človeka! * oblóžile očetov razprtíje * so nam mize bitja in žitja
je brezmejna ljubezen razpredanje srebrno pozvanjajočih mrež in lovljenje metuljastih vibracij v pisanih poljih trebuha ko iz ust cvetijo marjetice je ljubezen do jezika hitenje za novimi so(n)čnimi mislimi besedami dejanji ki so vedno bolj redki
pa vendarle se ljubi in obenem prosi ... ... za zrno soli Opomba: * dr. France Prešeren/Krst pri Savici * dr. France Prešeren/Sonetni venec
Marija Praprotnik - triglav
•
O-SAMA O-sama sva bila ob jutrih s hladnim tušem, vadila klavir, raztezala hrbtenico, pozabila na rojstne dneve, potovala z nahrbtnikom, plavala v reki. O-sama mi je bila ljubka, ko sem imela čas zanjo. Doroteja Pukšič - Vrbanova
•
ŽELEZNIŠKI TIRI bilo mi je 13 let živo se spominjam opazovanja padajočih snežink skozi okno starega forda ki je vsakič malo poskočil, ko je oče spustil sklopko zarjavele duri živalskega vrta so se bohotile nad mano kletke so bile čiste, sterilne panthera uncia, mi pove tabla obstanem v strahospoštovanju obrazne poteze so spominjale na sosedovo mačko ki je najraje počivala na razbeljeni pečici ampak to bitje na drugi strani rešetk je bilo preveliko da bi udobno in lenobno poležavalo v naročju in ni se premikalo graciozno, marveč je poskakovalo kot očetov avto usta mogočnega bitja so bila priprta in viseči jezik se je skoraj dotikal sterilnih tal
pred to kletko sem obstala najdlje opazila sem, da je bitje hodilo po popolnoma isti poti vsakič, ko je obkrožilo kletko – kot vlak na tirih od daleč bi lahko izgledalo kot robot, a jaz sem bila blizu in videla obraz, iznakažen od čustev, ki jih še nisem razumela zdaj mi je 23 let še vedno pred seboj vidim tisto kletko in v njej ujeto bitje oče je kupil nov avto, ki ne poskakuje, ko spusti sklopko prišel je december moja soba nima vgrajenih tirov, a mora obstajati nekakšen gravitacijski vlek, ki me je prisilil hoditi v identičnih krogih s slepim, odmaknjenim pogledom in jezikom, ki se skoraj dotika tal Kaja Rakušček
•
LAHKO NOČ, MARIJA koža, ustrojena v zgubano usnje v lobanjo ugreznjena nekdaj živahna modrina oči strmi vame kot šivilja, ki vtika nit skozi šivankino uho izgleda kot dih kolesje sprememb se pač mora obračati zadnji drobci moči odpadajo kot zrelo grozdje s trte telo ji zavijejo v črn saten in jo vržejo pod valove zvezde posujejo nebo in njo pojé obzorje na obešalnik spominov ovesim njeno dobroto in ljubezen do dobre kave kamne spotike zbrcam stran vem, da je življenje v razkroju in je razkroj v življenju zaradi neviht imajo hrasti močnejše korenine Kaja Rakušček
•
RAZPOKE spet trkam na okno in trgam koledarske dni tako kot leto nazaj
v naveličana pljuča vlečem vonj stekla ki mi trga drobovje
čakam spremembe vpijam zbadajoče sonce ki pada na skorjaste veke.
v zaceljeno steklo udarjam kamnite členke in čakam na prvo razpoko
včasih pletem kite iz žil vedno znova vstajam in gledam tekoče barve
Neja Rakušček
•
DUHOVI Ej, a ti tudi vidiš duhove na podzemni? Aha. Saj jaz tudi ne. ampak včasih drsim po mestu in hodim skozi ljudi se stiskam na premajhnih okenskih policah in s sončnimi očali ščitim begajoče oči pogovarjam se z avtomati za kavo kradem kovance iz fontan in jih mečem v bezniške džubokse v predorih iz sebe stiskam melodije na zidove pišem besede za pozorne ljudi in se z nasmehom znova vračam v svojo kletko Neja Rakušček
•
*** Zaprta vrata me usmerijo na skrivno pot. Na njej srečam sebe – Ljubezen. Spomnim se, da sem. Da vem. Da znam. Življenje je precej preprosto, ko gledaš s Srcem. Sama Postanem le, če zapustim sebe. Zato ne zapuščam več. Ne sebe, ne tebe. Ostanem s sabo IN s tabo. Da bi čutil in vedel in znal še kdo drug: Lepo je Ostati skupaj. Nika Rušt
•
V očeh
TO N imam I PES pesek EM in mo Če me kdo ja bun vpraš Sedim a d , a s še em in sko zi okn vedno visi v dobro. a gled am g predsobi. Veter, ki vetr ibljive slike i vse . Deklic o, ki n in zav močneje i a j Nekam skiroju od a zeleno. brz levo, k jer se i mimo. zarad vse ko i umi Ali pa nča. moji cvet vanja rok o začne sk . ozi ra vi odtekajo z p oke v Roke N odte e pi dlane premi h kam v šem pesmi po kajo . lnijo n enaki h gibi e b o s kot m h cvetoč arione odtek imi oblaki t a i n ajo ne ker po Hodim pišem. v jutra dnevi Noge ki tu p n o e se pre mikaj pridem ni noči, moje bes lijo v barv ah kamo o, kot r. odteka ede bi voz j o i l a kol žvižga K Ne po i ga ne voz o. j dnevi im. metu o kosom ne po ljem Sedim n oči. in sa in krč mo me za z balk niklim pev grabi cem on za rok o. odteka ov jo in vris k poma ajo ljudem njšan im v bole či odtek no aj in sili o jo dom ov v naro č ki nik ja ol ne od i tečejo To ni pe Je neh sem. oten z gi ker bu nda še b mojih art rit vedno visi v p ičnih prstov Vesna , redsob Šare i.
•
SAJ ME NE MIKA
VSE KAR ŠE DELAM
saj me ne mika v temo in samoto ob tej uri ko ob cestah na vzglavnikih ležijo hiše ležijo drevesa ležijo smetnjaki ležijo otroška igrišča še zvezde ležijo na robu pernatega neba in čisto na koncu kjer ni več nobene roke leži svetloba in čaka da pridem z lisicami in uklenem to temo to samoto ki polega vse ker so hiše same ker so drevesa sama ker so smetnjaki sami ker so sama otroška igrišča in čisto na robu so same zvezde v temi v katero ne grem ne danes
vse kar še delam je da hodim jem in hodim ležem in vstanem in spet hodim tu in tam brcnem uvodnik ob cesti drugega preskočim ali pojem ker jaz hodim jem in hodim in nizam vsakdanje poglede na neobičajen način kot meso z marmelado ali vrtnica v srni brez cvetov ali hoja po vodi ker saj veš jaz hodim neprestano nepremično brezstično včasih brezskrbno
Vesna Šare
•
drugič globoko sprijeto s kožo z lasiščem z ostanki nečesa rdečega kar je nekoč prav tako hodilo in spalo in bedelo spalo in bedelo v tri krasne vetrnice z močjo kraške burje z barvo morskega dna na prepihu hodim in ležim ležim in hodim in okoli mene hodi nihče z glavo v roki s telesom drugje in nekje globoko ost ki bi Vesna Šare
•
*** Posteljnina si odlušči tvojo težo, počasi postaja to, kar ti nisi več – hočem reči – postaja tvoja odsotnost. Tvoje ime vržem v nebo, mu pustim, da dežuje name. Kličem za teboj v molkih besedah, ustnicah in dotiku pobega. Tvoje ime vržem v nebo, mu pustim, da dežuje name – mar ni to najbolj nedolžen način, da tvoja odsotnost postane bližja? Anamaria Varga
•
*** V zadnjih minutah sedim pred sabo na šibkem stolu s tresočim obrazom, prelepljenim s selotejpom. Sedim in gledam – v zadnjih minutah bom prijela žarnico in jo stisnila v rokah.
Morda bom končno našla svetlobo; morda se bo končno vrezala v mojo kožo, nikoli nikoli nikoli odšla, morda bodo koščki svetlobe ostali; vrezani tako globoko, da bodo postali vezani name. Ja! Name! Postali bodo del mene in morda ne bom imela več sence okoli sebe in morda moje besede ne bodo le senca moje tišine in morda ne bom le obesek same sebe in morda bo tišina odšla in brnela v ušesih nekoga drugega –
morda bom končno, ko bom vzela žarnico v svoje žarke dlani, morda bom končno videla sebe, kot sem zares, sebe brez odseva, brez sence, brez tresočega obraza, ki tako mrko strmi vame, ki si prižiga misli kot male vžigalice – pograbila bom žarnico, jo stisnila v rokah, jo razbila na piko, vprašaj, klicaj in morda, morda se bo težka in premočena pelerina posušila, mi pustila dihati, morda za mano ne bodo več kapljale besede kot nezaželjen dež, morda bom pelerino lahko obesila na stojalo in pustila, da besede kapljajo name kot dež na obraz cvetočega otroka. Prijela bom žarnico, jo razbila v dlaneh in tisti jaz, ki sedi tako mrko pred mano, bo vstal, odprl vrata in se poslovil in zadnje minute bodo postale prve. Anamaria Varga
•
***
***
PRESOJA
Zdaj sem moder ptice so poletele na sever morje se ohlaja ne vem kam bi z vsemi obrazi drobnimi obrisi v skalovju svojega spomina voda je zrak popustila so kolena razrasla so se čez nikogaršnjo zemljo samosvoj sem v gležnjih samosvoj čez oblake pripadati nečemu pomeni ljubiti za določen čas igraj na flavto prosim ne odnehaj ko bodo prišli se moraš skriti med volkove in tuliti z njimi v luno da se spusti k tlom in ti prebeli obraz v marmor.
pridejo brez opozorila divji volkovi s svitom ne bojijo se nič grizejo da se razblini črnina do jutra ostane le plitek spleen melanholija sinic
v dve lupini na nebu zaprta školjka
Tom Veber
•
April Veselko
•
oblaki trdno objemajo miselne bisere zavestna osamitev osamljenega ne dotakne Klavdija Kia Zbičajnik Plevnik
•
WINDOWS 21‘‘
***
Že dolgo se nisva pogovorila o vesolju in o črvičkih, ki so si spletli gnezdo v mojem trebuhu. Tako so mehki in sluzasti, da mi je toplo v krvnih žilah, v črevesju, ko pridno pijejo telesne sokove, da rastejo in se debelijo –
Pod vso to težo mora nekaj biti objem v tukaj žalost v zdaj noč in zvezde izpraznjena globina na konici jezika nekaj mora biti hotenje krčevito kljuvanje med levo in desno možgansko poloblo nekaj je nekaj se čuti drevo vzpenjajoč se po hrbtenici jabolko v stegenski mišici trzljaji drobne zaznave nečesa
jutri točno opoldan bodo iz mojih por vzšli metulji. Ananda Boutoute
•
živega. Tom Veber
Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 8, št. 1, februar 2022
JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj
Izbor pesmi in lektura: Ana Žunič in Martina Lušina Basaj
•
Strip: Jacobsen
Naslovnica: Tina Nunar
Uvodna beseda: Ana Žunič
Urednica: Živa Drinovec
Oblikovanje: Anita Kepic
Tisk: Tisk Žnidarič d.o.o. Cena: brezplačno