Scena december 2021

KAZALO: ŽIVE NAJ VSI NARODI • 4 3 PLATNA • 7 POSEBNI GOSTJE • 8 MOČ ŽENSKE ROKE • 11 KOST V GRLU • 14 TRI PO MAČJE • 16 NASLIKANA MUZIKA • 20 POEZIJA ADD SMETI • 23 REBUSI • 24

ISSN 2385-9350

NO BORDERS SONG ŽIVE NAJ VSI NARODI Ljubav prema svima

Na Trainstation Subartu se je pretekli mesec odvijal mednarodni projekt Žive naj vsi narodi. Več o sami organizaciji in sodelovanju z drugimi društvi mi je povedal eden od organizatorjev, Darči Kruševac, udeleženci pa so delili svoje vtise po končanem projektu. Rezultat skupnega dela, pesem in videospot No borders song – Žive naj vsi narodi, bo izšel 3. decembra, na Prešernov rojstni dan.

D

arči Kruševac: »Za izvedbo projekta smo prvič kandidirali leta 2017, takrat se je projekt imenoval No borders Song, vendar je bil tisto leto zavrnjen. Nato pa smo se leta 2019 povezali z Juretom Grahkom. Sama zasnova v letošnji izvedbi ostaja enaka originalni ideji, spremenili pa smo ime v Žive naj vsi narodi. Sodelovalo je 16 mladih, jaz in Gašper Gantar sva bila v vlogi mentorjev, pri video produkciji pa nam je na pomoč priskočil Jure Grahek.

Namen projekta je bil ustvariti

pesem na temo migrantske problematike na Balkanu in zanjo posneti videospot. Cilji projekta so bili povezovanje, izmenjava mnenj ter medsebojno učenje mladih. Vse skupaj je trajalo deset dni, priprave pa so se začele že prej. Zaradi epidemije smo imeli nekaj težav z iskanjem udeležencev, zato so nam na pomoč priskočili še AKC Attack in AKC Medika iz Zagreba, ki so poslali svojo ekipo.

Udeleženci so bili razdeljeni v tri skupine. Prva so bili glasbeniki, ki so ustvarjali pesem, druga avdio producenti, ki so komad posneli, ga sproducirali in uredili, v tretji skupini pa so snemali videospot.

Projekt je bil izveden v sodelovanju s Klubom kulture iz Križevcev in društvom Seasplash, ki vodi Klub Kotač v Puli. Gre za projekt v okviru programa Erasmus+, kjer se mladi povezujejo, učijo in ustvarjajo. S temi društvi sodelujemo že leta, kar nam je v velikem interesu. V preteklosti smo že izvedli podoben projekt z AKC Attack, v prihodnosti pa jih načrtujemo še več. Nekaj podobnega, malo širšega, delamo tudi s pobratenimi mesti Kranja. V tem projektu bodo lahko sodelovali vsi, od glasbenikov do rolkarjev – zaobjeli bomo skratka vse, kar se v naši bajti dogaja in se povezali z drugimi podobnimi klubi.«

Skozi oči udeležencev Nejc Žumer (21) prihaja iz okolice Kranja. V prostem času se ukvarja s predvajanjem in manipuliranjem elektronske glasbe, zanima pa ga tudi glasbena produkcija, ozvočenje na dogodkih ter nasploh vse, kar je povezano z zvokom.

Matej Naglič (20) je doma na Zgornji Beli. Trenutno študira avdio produkcijo na IAM, je »session« glasbenik, igra v glasbenih skupinah Posebni Gostje in Pom+, piše aranžmaje in pesmi, poučuje kitaro in še kaj.

Zakaj si se prijavil na projekt?

Nejc Žumer: »Še nikoli nisem bil priča produkciji komada od začetka do konca. Do sedaj sem imel izkušnje samo s produciranjem v raznih programih, še nikoli pa nisem snemal vsakega inštrumenta posebej in iz tega naredil neke celote. Zanimalo me je, kako to poteka, vedel pa sem tudi, da se bom na tak način v najkrajšem času največ naučil.« Matej Naglič: »Zdelo se mi je, da bo projekt ena lepa izkušnja, prepričala pa me je ideja spoznavanja novih ljudi, ki se zaprejo v isti prostor in skupaj ustvarjajo glasbo.

Obenem pa sem potreboval malo oddiha od drugih glasbenih projektov.« Kaj je bila tvoja naloga pri projektu?

Nejc Žumer: »Primarno sem si zadal nalogo, da pridobim čim več znanja, obenem pa čim bolj pripomorem s tem, ki ga že imam.

Nekako sem usklajeval delo vseh treh skupin, da so lahko nemoteno delovale. Video skupini sem pomagal pri programiranju luči, v studiu sem se poskušal naučiti čim več, z glasbeniki pa sem treniral veščino miksanja.« Matej Naglič: »Moja naloga je bila skupaj z drugimi glasbenimi ustvariti in posneti glasbo. Sam sem prispeval linije za električno kitaro.« Mi lahko poveš kaj več o samem izdelku?

Nejc Žumer: »Končnega rezultata še ni, saj je treba vse posnetke in glasbo še dokončno sprocesirati.

Do sedaj sem slišal le demo, tako da se veselim rezultata.« Matej Naglič: »Zelo zanimiv.

Glede na to, da je projekt potekal pod okriljem Trainstationa, sem ob prijavi pričakoval, da bomo skupaj

ustvarili – stilsko gledano – nek bolj agresiven komad. Po prvem ''jam sessionu'' pa smo hitro ugotovili, da se bodo naše skupne ideje križale v bolj pop vodah. Všeč mi je, da smo v tako kratkem času ustvarili zelo speven komad, ki kljub svoji preprostosti prepriča.« Glavni del projekta je zaključen, kakšni so vajini vtisi?

Nejc Žumer: »Super je, da smo sodelovali z mladimi iz Hrvaške. To je bilo zanimivo tudi zaradi same komunikacije. Prav tako sem spoznal nekaj ljudi s podobnimi interesi iz Kranja in okolice. Najbolj pomembno pa mi je, da sem pridobil veliko znanja, še posebej na področju miksanja in ozvočevanja bandov, pa tudi same teorije ustvarjanja komadov.« Matej Naglič: »Celotna izkušnja se mi je zdela zelo zanimiva. Vsakič znova mi je smešno to, da imamo s Hrvati tako podoben jezik, ampak se s težavo razumemo med seboj, če vsak govori v svojem jeziku. Sicer pa smo vsi znali tudi angleško, če drugače ni šlo. Všeč mi je bilo razumevanje glasbe vseh posameznikov.

Vsak je prispeval svoje ideje, ustvarili smo dober komad in ga tudi

kvalitetno posneli. Na Trainstationu nas je vedno čakala velika zaloga hrane in pijače, kar mi je še posebej veliko pomenilo.

Glavna izkušnja, ki sem jo pridobil, pa je igranje z glasbeniki, ki jih do sedaj še nisem poznal. V vsaki zasedbi se je potrebno prilagajati idejam in igranju ostalih. Če se z zasedbo poznaš, je to veliko lažje, saj približno veš, kaj bo npr. basist odigral na določenem mestu. V zasedbi, kjer pa članov ne poznaš, je potrebno precej več poslušanja in reagiranja, da stvar funkcionira.« Teo Golub (26) in Robin Petić (20) prihajata iz Križevcev blizu Zagreba, na Trainstation pa sta prišla v organizaciji tamkajšnjega Kluba kulture.

S čim se sicer ukvarjata?

Robin Petić: »Igrava v glasbeni skupini Kids from the sky. Teo je pevec in kitarist, jaz pa bobnar. Letos sem se vpisal tudi na Akademijo za

avdio inženirstvo.« Kako to, da sta se odločila prijaviti na ta projekt?

Teo Golub: »Predvsem zato, da greva v drugo državo, naveževa nova prijateljstva in poznanstva.« Robin Petić: »Ja, to nama predstavlja velik plus. Ni veliko takšnih priložnosti, zato sva se odločila sodelovati. S skupino si želimo izvesti tudi kakšno turnejo. Radi bi igrali po Sloveniji, saj je tu alternativna scena precej močna in zdi se nama, da je tudi bolj cenjena kot na Hrvaškem.« Kakšen je izdelek?

Teo Golub: »Gre za pesem, ki je vezana na težave migracij, meja.

Njeno sporočilo je: ''Ljubav prema svima.'' Vsak je imel svojo nalogo, nekateri so igrali, drugi peli, delali v studiu, producirali, snemali ...« Robin Petić: »Izšel bo spot, v katerem bo nastopil tudi Prešeren.

Mislim, da bo kar zanimivo.«

Ali sta zadovoljna z izkušnjo?

Robin Petić: »Zelo sva zadovoljna, to je najina prva takšna izkušnja.« Teo Golub: »Meni je najbolje to, da sem spoznal nove ljudi.« Robin Petić: »In zanimivo – vsak, ki je sodeloval, posluša drugačno glasbo: od popa, metala, punka, ''death'' rocka in tako naprej.

Fascinantno je, da smo se uspeli uskladiti in ustvariti pesem.« Teo Golub: »Ampak na koncu je vseeno prevladal pop.« Še za konec, kakšen se vama je zdel Kranj?

Robin Petić: »Kranj je lep. Nismo ga videli prav veliko, saj smo največ časa preživeli na Trainstationu, kjer smo delali do večera. Kar pa smo videli, nam je bilo zelo všeč.

Sava teče, blizu so Alpe, ki so v sončnem vremenu še posebej lepe.

Mesto me po arhitekturi spominja na naš Varaždin. Vsekakor se bomo še vrnili, najraje z nastopom glasbene skupine.«

•

*Intervju je bil izveden ob zaključku projekta, ko sta bila pesem in videospot še v obdelavi. Če si želite slišati končen izdelek No borders song – Žive naj vsi narodi, sledite socialnim omrežjem Trainstation SubArt-a.

Za sprotno beleženje utrinkov je skrbel 18-letni fotograf Matic Kutin, ki je prav tako sodeloval pri projektu, in sicer v skupini za video produkcijo. Prijavil se je z željo po novem izzivu in spoznavanju ljudi, ki delujejo na tej sceni. Pravi, da je največ znanja pridobil na področju avdio produkcije.

• Foto: Matic Kutin

Gaja Basaj

D

3 PLATNA

ruštvo SubArt in Turbo galerija predstavljata projekt 3 platna.

Projekt 3 platna se pod streho Trainstation-a in v okviru programa društva SubART odvija že peto leto. Sofinanciran je s strani JSKD, Urada za mladino in Mestne občine Kranj.

Sezona projekta traja od oktobra do junija. V tem času se odvije 9 samostojnih razstav, v mesecu juliju pa nato sledi še skupinska razstava vseh sodelujočih.

V lanskem letu smo našo Turbo galerijo prestavili na ulico, dodali pa smo ji še sosedo, družbeno kritično Ulično galerijo.

3 platna #2 - Daniel Lenarčič - Vezivo daljine

O razstavi Kontrast med bližnjim in daljnim je rdeča nit Lenarčičevih platen. Opozarjajo na izreden pomen razlik, ki se dopolnjujejo in skupaj ustvarjajo širšo sliko sveta.

Na prvem platnu se to kaže v približevanju različnih kultur, kar deluje kot poziv, da premagamo razdalje, saj lahko le tako rešimo probleme, ki se tičejo planeta in posledično vseh nas.

Drugo platno se navezuje na le-te: oddaljevanje od narave v enem smislu ter od ljubezni in kulture v posrednem pomenu. Problem je prikazan s samotno ptico v oddaljenem ozadju. Narava in tehnologija pa naj sodelujeta.

Tretje platno se malce bolj dobesedno nanaša na kontrast blizu-daleč in je bolj ekspresivne narave.

Nekateri elementi tonejo, medtem ko drugi ostajajo trdno na svojem mestu.

Skratka, prvo platno prikazuje cilj, drugo problem in tretje avtorjeve občutke glede naštetega. Vrstni red je predvsem vizualen – problem je v centru, na straneh pa sta podporni sliki. Živa Drinovec

•

• Foto: Anita Kepic

O avtorju Daniel Lenarčič, 20-letni študent vizualnih komunikacij na Fakulteti za dizajn iz Gorič, se poleg študija ukvarja tudi s slikanjem, ustvarjanjem glasbe in digitalno ilustracijo. Pred Fakulteto za dizajn je obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani.

Njegov cilj pri vizualnem ustvarjanju je opozarjanje na probleme v svetu in pozivanje k dialogu skozi vizualna sporočila. Verjame, da je umetnost najmočnejša možnost za dosego tega namena, v povezavi z analizo, izobraževanjem in medsebojnim razumevanjem.

• Foto: Tina Slatnar

Posebni gostje

K

Benjamin Burgar

do ste Posebni Gostje in kaj je tako posebnega na vas?

»Radi smo posebni, ker izhajamo tako osebnostno kot žanrsko (v glasbenem smislu) iz različnih svetov in smo hkrati zelo povezani, kar se kaže skozi našo glasbo.«

Na kratko – kako so se prekrižale vaše življenjske poti?

»Klemen (bobnar), Tilen (kitarist) in Benjamin (pevec) so bili, preden je nastala skupina Posebni Gostje, v glasbeni zasedbi že združeni. Slednja je zaradi različnih interesov razpadla, našo skupno pot pa sva začela Tilen in Benjamin, ker sva želela ustvarjati avtorsko glasbo. Zraven sva povabila še Aleša (bas kitara) in Klemna (bobnar), in tako je nastala skupina Posebni Gostje. In seveda – začeli smo v garaži. (smeh) Na uvodnih nekaj nastopih je Tilna nadomeščal Matej (kitarist), nakar smo spoznali, da se v bistvu odlično razumemo, zato smo ga povabili k nam kot stalnega člana.« Glasbena zasedba je pogosto za člane kot druga družina. Je tako tudi pri vas?

»Ja, zagotovo. Mislim, da se med seboj vedno bolj razumemo in se skupaj glasbeno razvijamo.« Ugotovili smo že, kako se razlikujete od ostalih skupin. Kaj pa dolgoročni načrt?

»Naš dolgoročni načrt je želja, da bi v zasedbi vedno vladala dobra energija. Ustvarjati želimo glasbo, raziskovati nove zvoke in besede, skratka – ljubiti glasbo, ki jo izvajamo.« Prihajate iz okolice Kranja, kjer najdemo nemalo čudovitih krajev. Kako se te naravne lepote odražajo v vaši glasbi?

»Mislim, da se naravne lepote skozi našo glasbo izražajo podzavestno. Ko ustvarjamo, dostikrat črpamo moč iz naše mladosti in okolice, kjer smo doživeli veliko krasnih trenutkov.« Letos ste na enem izmed natečajev ponovno predstavljali Belo krajino, čeprav prihajate z

Gorenjske. Kako ste povezani z jugovzhodno pokrajino?

»V letu 2019 smo zmagali na natečaju Glas mladih, ki se je prav tako zgodil v Črnomlju. Bela krajina pripoveduje zgodbo mešanja kultur in vplivov, ki jih lahko začutimo preko geografskega položaja. Na drugi strani je naša glasba prav tako mešanica različnih vplivov, ki jih Posebni Gostje poskušamo vplesti v celotno zvočno podobo skupine. Posebnosti Bele krajine, kot so bele breze, bele narodne noše in melos dežele, izrazito odstopajo od ostalih geografskih regij. Naša glasba, ki temelji na več zvrsteh oz. ima več vplivov, je podobno izrazito drugačna od ostale neodvisne popularne rock glasbe v Sloveniji.

Naša pesem Vlak govori o raziskovanju, ki je kot nalašč primerna za Belo krajino, saj skriva veliko kotičkov, ki so neobljudeni.« Pogumno ste izbrali avtorsko glasbo in slovenska besedila. S kakšnimi preprekami ste se srečali do sedaj zaradi omenjene izbire in kako ste jih premagali?

»Najtežja ovira je bila in še vedno je – prodreti na slovenski trg z avtorsko glasbo. Zadovoljni smo že s tem, da naša glasba pride do ušes poslušalcev. Iz ustvarjalnega vidika pa imamo radi izzive, ki se pojavljajo pri besedilih. Na začetku je bilo seveda težko, a se pridno učimo in razvijamo na tem področju.« Koliko glasbenega gradiva ste do sedaj nabrali?

»Približno trinajst skladb imamo res dodelanih, je pa še ogromno idej, ki jih počasi gradimo.

Nekatere skladbe pridejo na vrsto šele čez čas. Če ideja ni prava, jo pustimo in kasneje obudimo. Tiste prave vedno pridejo do cilja.« Ste že razvili ustaljen proces dela? Kakšno je pravilo, ki določi, katera pesem je dovolj dobra, da jo boste uradno izdali? »Nimamo nobenega posebnega pravila. Če skladbo radi izvajamo in nam na odru zadogaja, potem jo bomo izvajali še naprej. Kakšno pa sem ter tja tudi odstranimo z repertoarja. Ponavadi hitro začutimo in najdemo pravo pot.«

Gradite v tej smeri, da ustvarjate radiu prijazno glasbo? »Težko vprašanje. Preprost odgovor se glasi – ne bi se radi podredili sistemu, ki vlada na radijskih lestvicah. S tem namenom skušamo ohranjati ravnovesje med tem, da bo skladba primerna za radijske valove in tem, da nam je še vedno blizu. Cilj je, da jo ljudje radi poslušajo.« Kako je prišlo do sodelovanja s producentom Robertom Ovnom, ki je sčasoma postal stalni član vaše ekipe? Z njim ste posneli prvi »singel« S teboj. Kako vas je prepričal, da ste kasneje skupaj nadaljevali? »Način dela z njim nam je zelo všeč. Okoli sebe namreč radi zbiramo ljudi, ki jim lahko zaupamo in v naše skladbe vložijo svojo dušo. Robert ima vedno svoje mnenje in drugačen pogled na skladbo, s čimer prispeva, da le-ta doseže pravo obliko. Skupaj vedno najdemo pravi način, da skladba dobi svoj obraz.« Sledile so skladbe Pot v nebo, pa potem 4XU, Ujeta in Moč spomina, ter pred kratkim izdana Vlak. Ste vse posneli v istem studiu? »Tako je, vse so nastale v istem studiu. Zaenkrat nam to odgovarja. Sicer smo se že pogovarjali o ideji, da bi v prihodnosti menjali studie in se še bolj igrali z zvokom, ampak prvi album bo posnet na enem kraju.

Radi bi ga čim prej zaključili in ga oblikovali v celoto.«

Čedahuči, a vam je načrte dvakrat prekrižala višja sila. Kakšno povezavo imate z njim? »Z Blažem smo prijatelji in vedno znova radi sodelujemo. Tudi sam nas je že povabil na koncert, ki so ga imeli Čedahuči in Fed horses v kranjskem KluBaru.« O čem govori skladba Vlak? Deluje pustolovsko. Je to vaš poklon mladosti in raziskovanju sveta okoli nas?

Kdaj ste nazadnje odkrili nekaj novega? »Ko si mlad in neumen, imaš veliko željo po raziskovanju ali pa imaš vsega polno glavo in bi za kratek čas pobegnil drugam – v tuj kraj, kjer bi sedel in spoznal, da ni važno, kje in kako daleč si, temveč je pomembno raziskovati in iskati meje svojega srca. Ta pesem je kot skriti kotički neodkritega in odprava v nov svet, pozabljati zgodbe in odkrivati nove.« Je vlak v besedilu in videospotu torej uporabljen v prenesenem pomenu? »Tako je, prav lahko bi pel: ''Usedem se na avtobus'', vendar se ne bi dobro slišalo.« (smeh) Ste snemali v krajih, kjer živite? Kam se najraje zatečete? »Snemali smo v naših domačih krajih, kamor se radi zatečemo. Tudi skupaj se, ko imamo vsega dovolj ali pa rabimo samo dozo svežega zraka, kdaj pa kdaj odpravimo v naravo in se sprehajamo. Narava ima v zgodbi Posebni Gostje pomembno vlogo.« Kdo je prevzel vajeti kot režiser videospota?

Na glasbeno sceno ste pridirjali s svežo idejo, da boste zgolj »posebni gostje«, zdaj pa ste že zvezde večera z lastnimi koncerti. Kaj pa gosti na vaših koncertih? »Že od samega začetka smo si na lastnih koncertih želeli imeti goste, hkrati pa bi radi tudi mi nastopili kot gostje pri drugih izvajalcih. Radi sodelujemo z najrazličnejšimi umetniki.«

»Kot režiser se je pod videospot za skladbo Vlak podpisal Mark Breznik, s katerim bomo v prihodnosti zagotovo še sodelovali. Ustreza nam njegov način dela in predvsem način razmišljanja, kako postaviti posamezen kader. Seveda je pomemben tudi končni izdelek, ki je odličen. Predvsem nam je všeč njegov umetniški način režiranja, ki je – tako kot mi – poseben.«

Na čem ste delali v zadnjem času, ste imeli čas za ustvarjanje avtorske glasbe? »Pred poletjem smo uspeli ustvariti kar veliko nove glasbe, nato je sledilo pestrih nekaj mesecev, polnih koncertov. Zdaj se bomo spet začeli intenzivno ukvarjati z albumom.«

Na koncerte bo treba, kot kaže, še malo počakati.

Kako se boste tokrat soočili z novo oviro pred sabo?

Se boste odpravili nazaj v studio, pripravljali kakšen nov projekt ali zgolj mirno počakali, da zadeva mine? »Ne, na vso stvar želimo še naprej gledati zgolj pozitivno, zato se bomo namesto na odre odpravili v studio in začeli snovati naš prvi album. Se že zelo veselim izziva.«

Pred kratkim ste izdali nov »singel« in videospot za skladbo Vlak. Zakaj oboje hkrati? »Ker želimo z vsako skladbo, ki jo na novo izdamo, nadgraditi kvaliteto.« Morali bi imeti tudi predstavitveni koncert skupaj s posebnim gostom Blažem Učakarjem iz zasedbe

Posebni Gostje, vse dobro pri nadaljnjem ustvarjanju in se vidimo ob prvi priložnosti pod glasbenim odrom! Do takrat pa bomo vaša glasbo, vključno s svežim »singlom« Vlak veselo poslušali na radijskih valovih!

•

Gal Jerman

K

MOČ ŽENSKE ROKE

o obiskovalci vstopijo v Trainstation Subart, jih v prostoru, nekakšni predsobi, s sten pozdravijo raznovrstne poslikave izpod rok žensk v pravem pomenu besede. Umetnic, ki ustvarjajo s srcem. Pravih boginj. In ravno boginje, njihova ženstvenost in ženstvenost nasploh, stojijo za njihovo inspiracijo. Govorim o projektu Moč ženske roke. Vse umetnice pri projektu sodelujejo že dalj časa in v nadaljevanju bo vsaka izmed njih povedala nekaj o svoji letošnji kreaciji. Trenutno izdelujejo zaključne detajle, tako da se bo njihove poslikave kaj kmalu dalo videti v živo v vsej njihovi veličini.

Za začetek pa se mi je zdelo edino prav, da se pogovorim z idejno vodjo projekta, dolgoletno znanko Trainstationa in vsestransko boginjo, Živo Drinovec.

Kako pa se je projekt razvijal skozi leta, kaj je ostalo enako in kaj se je spremenilo? »Prostor, kjer se je projekt odvijal, ima tri stene. Te sem razpolovila in tako dobila šest površin. Prvo leto so pri projektu sodelovale Nika, Tjaša, Manca, Stela, Urška in Gaja. Takrat smo povsem improvizirale, brez določene teme in barvne palete. Tako je vsaka naslikala, kar ji je velelo srce. Na eni strani so bili krof, jabolko in ''hot dog'', na drugi vesolje, na tretji gore, pa Mati zemlja in tako naprej. Kasneje so padali očitki, da se poslikave tepejo med seboj, da ni nobene zgodbe, da je preveč pisano ipd. Pa sem si rekla: ''Okej, poskusimo čez dve leti še

enkrat in takrat določimo temo ter barvno paleto in tako zapremo usta kritikom.''

In res, dve leti kasneje smo se ponovno zbrale.

Pridružili sta se nam dve novi umetnici, Klara in Valentina, od stare ekipe pa so ostale Urška, Tjaša, Stela in Gaja. Določile so temo (Ženske boginje) in skrbno izbrale barvno paleto. Ko so končale, smo izpeljale tudi otvoritev poslikav, in to ravno na naš praznik – Noč čarovnic, hehe. Pridružila se nam je še vizažistka Julija, ki nas je za tisti večer naličila v stilu boginj. Naj povem, da sem kasneje povprašala po mnenju o novih poslikavah prav kritike prvih poslikav in tokrat so jim bili vsi veliko bolj naklonjeni. Tudi kasneje sem prejela kar precej pohval in lahko rečem, da je bila druga verzija projekta res uspešna. No, letos je od tega minilo dve leti, ''moje'' umetnice so se ponovno zbrale in nadaljujejo projekt.

Vmes smo malo preuredili notranjost, tako da je sedaj ena stena manj, dve poslikavi izpred dveh let ostajata enaki, Tjaša, Klara in Gaja pa ustvarjajo nove.« Si zadovoljna s svojimi puncami? »Ja, seveda. Vsakič znova sem očarana nad poslikavami. In vsem ženskim rokam, ki so v teh letih ustvarjale v sklopu projekta Moč ženske roke, sem res ful hvaležna, da so si vzele čas in prenesle svojo umetnost na naše stene.«

• Foto: Živa Drinovec

Torej, Živa, projekt Moč ženske roke vodiš že od samega začetka. Zanima me, kdaj in kako se je vse skupaj začelo in kakšna pričakovanja si imela? »Projekt Moč ženske roke se je začel štiri leta nazaj, leta 2017. Idejo sem dobila, ko sem ugotovila, da so vse poslikave, tako v notranjosti kot zunanjosti Trainstationa, delo moških ustvarjalcev. Pa sem si rekla, da je čas za žensko roko. Tako je projekt tudi dobil ime. Z leti sem ravno zaradi dela na Trejnu spoznala precej ženskih umetnic, tako da sem kar hitro dobila kandidatke za izpeljavo projekta. Pričakovanja, hmm, predvsem sem si želela več barv in pozitive.«

GAJA BASAJ

prihaja iz Suhe pri Predosljah in študira rusistiko ter etnologijo in kulturno antropologijo. Rada se ukvarja s katerokoli ustvarjalno dejavnostjo, od kuhanja, šivanja, oblikovanja predmetov do pisanja in risanja. Umetnost ji pomeni sprostitev, zabavo in tudi svobodo, saj lahko katerokoli idejo iz svoje glave spremeni v nekaj materialnega.

Koliko časa že sodeluješ pri projektu Moč ženske roke in kaj ti pomeni? »Sodelujem že tretjo sezono. Zelo me veseli, da lahko na svoj način prispevam k vsemu, kar Trainstation je.« Opiši svoje »platno«, svojo steno, kaj vse je že in kaj še bo naslikano? »Inspiracijo za svoje delo sem črpala iz umetnosti afriškega ljudstva Chokwe. Nanje sem naletela po naključju, navdušila so me oblačila in maske, ki jih uporabljajo pri svojih ritualih. Ena od njihovih ritualnih mask je posvečena ženskam, materam, in slavi njihovo zmožnost rojevanja, prinaša rodnost ter srečo. Na steni sem upodobila nekakšen hibrid kipca in maske Mwana pwo. Vzorce iz njihovih oblačil pa sem uporabila v

ozadju. Čaka me še dodelava detajlov, za konec pa želim ''platno'' poživeti še z nekaj rastlinja.« V čem vidiš napredek oz. razliko od prejšnjih poslikav, ki si jih ustvarila za ta projekt? »Za razliko od npr. prvega projekta, kjer sem popolnoma freestylala in nisem imela točne ideje (zgolj zapolnjevala sem prostor s tistim, kar mi je takrat prišlo na misel), sedaj veliko več časa posvetim raziskavi in razvoju ideje, naredim si natančno skico, katere se potem trudim čim bolj držati. Še vedno pa mi projekt vzame veliko več časa, kot na začetku ocenim, saj gre za veliko površino. Ker so stene črne, je potrebno nanesti več slojev bele barve, da se ta lepo prekrije.«

TJAŠA DE REYA

se je na svoj način spraševala, kaj ji umetnost pomeni. Dlje časa kot ustvarja, bolj razume, da je namen umetnosti izražanje. Izražanje sebe in svojega vidika realnosti. Meni, da je doživljanje (in posledično tudi izraz) vsakega posameznika popolnoma drugačen in zato neponovljiv in izredno pomemben. Sama v umetnosti večinoma izraža transformacijo težkih in bolečih trenutkov v svetlobo, ljubezen ter svobodo. Tisto, kar naslika, je končna slika procesa, ki se je odvijal znotraj nje. trenutku navdiha sem zagledala polje čudovitih Koliko časa že sodeluješ pri projektu Moč ženske barvnih cvetlic. Barve, ki žarijo in vabijo k plesu ter roke in kaj ti to pomeni? užitku. To vizijo sem nato še »Sodelujem že od samega povezala z idejo joni (ali vulzačetka (če se prav spomnim, ve), ki predstavlja portal žismo prvič začele pred štirimi leti). Trenutna slikarija (ki je vljenja. Igrivi del mene je do Vsakič znova mi ta še v procesu nastajanja), je sesedaj še vsako leto sodelovaprojekt predstavlja daj že tretja moja slika v pronja v projektu vključil sliko storih Trainstationa. Povabilo vulve – kot upor proti patrivaren prostor, kjer se je vsakič prišlo ob popolnem arhalni družbi in predvsem lahko prosto izražam in času. V času, ko sem potrebokot jasen glasnik, da je ta raziskujem sebe skozi oblike vala umik od svojega vsakdaprostor ženski (ravno zato, in barve. njega življenja v prostor izraker je Trainstation tako zelo moško obarvan). Moja stena žanja in procesiranja. Vsakič torej nosi sporočilo o ženski znova mi ta projekt predstanaravi, ki je divja, neukročevlja varen prostor, kjer se lahna ter neskončna (sredinska vagina v sebi razkriva ko prosto izražam in raziskujem sebe skozi oblike in vesolje).« barve.« Opiši svoje »platno«, svojo steno, kaj vse je že in kaj še bo naslikano? Prosim, razloži zgodbo/zgodbe za motivi. »Ob tokratnem povabilu k projektu je v meni eksplodirala ideja o barvah. Ideja o čudovitosti in pisanosti življenja, ki nenehno raste, se razvija in diha. V

V čem vidiš napredek oz. razliko od prejšnjih poslikav, ki si jih ustvarila za ta projekt? »Oh! Ko bi le imela besede! Ta poslikava mi je vsako leto izziv. Vsakič, ko dobim novo steno, dobim poligon, kjer lahko preizkušam svoje zmogljivosti, tehnike in pa tudi svoje razumevanje sveta. Neskončno sem

hvaležna za to priložnost, saj mi daje prostor, da prezrcalim svoj notranji svet na ogromno platno. To mi daje ogledalo sebe v določenem časovnem trenutku.

Težko opišem svoj napredek, saj ga opazujem iz svoje

subjektivne perspektive in je na trenutke zelo oseben in intimen. Zaradi tega je vse skupaj še toliko bolj zanimivo, saj svoj najbolj intimne dele (s tem ne mislim vulve, haha) naslikam na izredno javno površino.«

KLARA POLAJNAR

je študentka drugega letnika slikarstva na ALUO, ljubiteljica peke, starih oblačil in folk glasbe – torej umetnosti v vseh oblikah. Od vseh naštetih ji je najbolj pri srcu likovna umetnost, saj se skoznjo zna najbolje izražati. Njena umetnost ni stalnica, saj se spreminja, razvija in raste z njo. Pravi, da so njene najbolj iskrene stvaritve tiste, ki jih ob dveh zjutraj brez premisleka nakraca v skicirko in jih potem nikoli več ne pogleda.

Koliko časa že sodeluješ pri projektu Moč ženske roke in kaj ti to pomeni? »Pri projektu sodelujem že drugič. Moč ženske roke je res krasen projekt, saj ponudi neko platformo, prostor za kreativno izražanje skozi oči umetnice.

Umetnost za ženske izpod rok žensk. Vesela sem, da je takih projektov vse več, ter hvaležna in ponosna, da sem lahko del tega kolektiva.« Opiši svoje »platno«, svojo steno, kaj vse je že in kaj še bo naslikano? Prosim, razloži zgodbo/zgodbe za motivi. »Moje ''platno'' je horizontalno podolgovata stena, nenavaden format, ki predstavlja prijeten izziv. Ta podolgovatost me je nemudoma spomnila na Zadnjo večerjo in zdelo se mi je duhovito, če bi pobožne apostole zamenjala s pijanimi žurerkami, ki namesto za mizo sedijo za barom. Naravnost hedonistična poslikava zajema vse preproste užitke: prijateljice, ki z dobro družbo uživajo v dobri glasbi, pijači in sproščeni atmosferi; bežen spomin na lahkotno brezbrižnost predkoronskih časov.«

V čem vidiš napredek oz. razliko od prejšnjih poslikav, ki si jih ustvarila za ta projekt? »Zdi se mi, da sem se šele zdaj zavedla svobode, ki jo imam nad poslikavo. Dve leti nazaj je bil moj cilj le to, da se čim bolj držim teme, da poslikava ne izstopa preveč in da lahko ugaja vsem. Dve leti kasneje, stara in betežna, sem vse to vrgla v koš in k poslikavi pristopila z ''nimam točno določenega načrta, vem le, da se bom zraven zabavala'' in mislim, da se to sklada s sporočilom moje poslikave. Eksperimentirala sem s stilom, potezo in barvo, vsekakor pa je največji napredek to, da mi je končno uspelo izkoristiti celotno površino stene!« Hvala vsem za trud, vložena čas in energijo ter vse besede, ki ste jih delile z mano! Iskreno se veselim končnih izdelkov, saj se v vsaki poslikavi posebej in v vseh skupaj kot celoti čuti vaša energija, predvsem pa ženstvenost, ki sije. Hvala.

•

Špela Vovk

• Avtor: Polona Zaletel

V

KOST V GRLU

tokratni rubriki predstavljamo pesnico in pesnika s Štajerske.

Helena Zemljič je na Filozofski fakulteti v Mariboru študirala filozofijo in slovenski jezik ter književnost, Matic Ačko pa je študijske ure posvetil področju industrijskega oblikovanja. Pesnica in pesnik sta uspešna na raznovrstnih umetniških tekmovanjih, njune pesmi so zapisane v mnogih literarnih zbornikih. Helena Zemljič je leta 2017 prišla v ožji izbor natečaja Urška, trikrat pa se je uvrstila med dvanajsterico Pesniškega turnirja. Na spletnem portalu Pesem.si Helena Zemljič deluje kot ena izmed urednic, Matic Ačko pa je predsednik skupine Slam zverine ter aktualni državni prvak v slam poeziji.

•

Ana Žunič

MAJHNI PROSTORI Ko čistim kopalnico sem dišavni listek Stare vonjave mečem nase kot volno ki se spleta v zvoke z balkona na streho drvarnice Toploto hranim v predalih pod posteljo da se odeje zlepljajo v prostore za mačke In njihovo družinsko drevo si zapomnim da ostanejo imena vzporedno z glasbo in kako sestra ohranja metaforiko za potomce Nova sestavljanka je na mestu stare ko čistim kuhinjo da se svetijo naključni deli Puščam odprta okna in stopim na balkon in pokličem mačke da dvignejo glave zamijavkajo in se posmehnejo mojim visokim tonom Če merim svet med svetlobo in sencami je poletje ko upoštevam obstoj mačjih mladičev In dom diši kot premajhna kuhinja Veliko nog v njej ter tuintam kaka špranja svetlobe skozi vrata Vonj po majhni možnosti ohranjanja Helena Zemljič

VELIKI PROSTORI Imam tri vonje Ko proti meni leze ščurek s preveč nogami stopim v sosednjo sobo po vonj vratu ko se prepogne gozd in se vanj skrijejo srnini mladiči Ščurek do takrat že izgine in lahko samo ugibam če bo tudi ponoči ostal varno pod omaro Ko se premikam se name lepi vonj po kotu v kuhinji kjer govorim da ne bom nikoli odšla četudi me ni bilo tam že odkar sem vonj pokošene trave shranila med albume mrtvih živali ki so me nevede vzgojile Če sem dolgo pri miru lahko s konico jezika zatipam vonj po morski soli in laseh ki se niso nikoli do konca posušili S srninimi mladiči jih vsake toliko poližemo da zadiši po praženi koži

in nečemu mehkemu med porami spomina Helena Zemljič

KRALJESTVO ZLATOROGA II Ljudje bi si s Triglavskim narodnim parkom obrisali rit.

Briga njih – naj krvavi Zlatorog in naj iz njegove krvi zdravilna rož'ca zraste.

I feel Slovenija pošlje drone, instagram mobilizira migracijski turizem, migrante, turiste, alpiniste, naturaliste, avanturiste, hipsterje, neo-hipihe, trendseterje.

Gore so kraj, kjer se rojevajo inspirativne modrosti in se generirajo novi lajki.

Milijon ljudi želi biti samih ob istem romantičnem jezeru.

In vsi imamo do tega isto pravico, le različne ekonomske opcije.

Vsi lovimo mitologijo, za katero trdimo, da ne obstaja.

Vsak otrok ve, da se v gorah rojevajo pravljična bitja.

In vsak odrasli mu pritrdi zgolj zato, da ne bi razblinil njegovih iluzij.

Ker v resnici ne verjamejo več.

Jaz pa gledam te gore, ki so tako ostre, da bi lahko zaklale kiklopa in tako masivne, da bi lahko bile zgolj kartonasta maketa pod mano.

Ko je ozračje res čisto, jih lahko tipaš z očmi.

Jezero v dolini je globoko modro.

Tudi jaz, kot milijon drugih, sem prišel sem iskat del sebe, ki je živel tukaj pred začetkom časa.

Gorske vile so samo še ena izumrla vrsta pod pritiskom človekove prezence.

Kako naj pridem sem in se ne počutim krivega?

Je človeku sploh še dovoljen vstop

v gorsko deželo?

Komaj še poznamo prakso čiste ponižnosti pred domovanjem bogov in Zlatoroga.

Danes bi ljudje slikali selfije z njim, dokler ne bi poginil od stresa.

Vse planike bi potancali in vse okoliško grmovje napolnili z WC papirjem in plastičnimi vrečkami.

Z globoko žalostjo in globoko krivdo sem prišel sem.

Triglavski narodni park krvavi.

Najprej je lovec ustrelil Zlatoroga, zdaj bo milijon njegovih vnukov poteptalo njegov dom.

Ne more obstati, ločen od ostalega sveta, ki joče pod plastično odejo.

Naš ledenik, tako kot naš ponos, tako kot naše legende in gorski miti, se je skoraj že raztalil.

Kaplja, kaplja, kaplja.

Bolj kot je pokrajina surova in divja, lepša je. Zato rinemo tja in bolj ko rinemo tja, manj je surova in divja.

Tam pod vrhom te bom počakal.

V trgovskem centru.

V živalskem vrtu.

Na smučišču. Še slišiš zavijanje vetra mimo vrhov? Še vedno si lepa, mati.

Oprosti mi.

Kaplja, kaplja, kaplja.

Skrij se, Zlatorog!

Jaz bom iz tvojega doma odnesel pločevinke s tvojo podobo.

Morda se nekega dne noben človek več ne vrne sem.

Takrat bo tvoj dom spet dom vseh pravljičnih bitij in resničnih živali in cvetic in deviškega snega.

Takrat boš spet lep kot prvikrat, ko sem te videl.

Matic Ačko

TRI PO MAČJE Otroška pesniška slikanica

N

ežka, živijo. Dobro leto nazaj sva v Sceni »Knjiga prinaša tri mačje zgodbe v rimah, ki nam govorili/pisali o tvojem knjižnem pričarajo navihane in napete mačje dogodivščine. prvencu, knjigi pesmic Živalski žur.

Prva govori o muci Zmajki, črno-beli kosmatinki z zlaLeto je naokoli in tukaj je tvoja nova tim zvončkom, ki se nekega dne skrije neznano kam. knjiga, pesniška slikanica Tri po mačje.

V drugi spoznamo mačjega radovedneža Oskarja, ki Namenjena je otrokom, v njej pa se skrivajo tri se odpravi v lov za čisto svojim domom. Brez zapletov zgodbice v rimah, v katerih sta glavna junaka mucka in mačjih vragolij pa ne bo šlo tudi v tretji zgodbi, kjer Zmajka in Oskar. In ta dva mucka sta resnična mucka, nastopita oba mačja junaka.

Zmajka in Oskar imata namreč enak naslov domovanja Neskončna ljubezen do živali in mačjega sveta je tikot ti. Za začetek mi prosim povej, kako sta muca našla sto, kar mojemu življenju že od malih nog daje pomen dom pri tebi? in ga bogati. Že kot majhna deklica sem se ''vtaknila'' v »Zmajko (mojo Majni, kot jo ljubkovalno kličem) sva vsakega kužka, muca, ki je šel mimo, oboževala pesmi z Iztokom pred dobrimi šestimi leti dobila od moje tain filme o živalih, čutila do njih močno naklonjenost in kratne sodelavke, katere mucka Jimmy je imela tri črtako ostaja še danes. Iz te no-bele mladičke. Nisem se velike ljubezni se je razvila mogla upreti malim mačjim ideja za nastanek druge kepicam in odločila sva se, knjige Tri po mačje, ki je poda bo ena izmed njih najina. svečena mojima mačjima Jadranka je ilustracije Sprva je bila Zmajka tri menavihancema. Vanjo je ustvarila z veliko sece Zmaj. (smeh) Mislila vtkana tudi močna želja, da srčnostjo in ljubeznijo, sva namreč, da sva dobila bi bilo za mucke in živali samčka. Tudi drugi so temu skoznje pričarala pravljični nasploh v svetu lepše pritrjevali, dokler je nisva mačji svet in jim z drobnimi poskrbljeno.« prvič peljala k veterinarju: poudarki dala poseben pečat. ''Ja, saj tole pa ni samček, goVerjetno ti ni nikoli Brez nje moje mačje rime ne bi spod!'' No, in tako je Zmaj dolgčas v družbi dveh imele tako čudovite podobe in postal Zmajka, ki je že šest mačjih pustolovcev. Je sem neizmerno hvaležna, da je let kraljica stanovanja. možno, da bo sledilo Ljubi navihanček Oskar del moje zgodbe. nadaljevanje tem trem pa je do prihoda v najin dom mačjim zgodbam, ali kar tri leta potrpežljivo čakal lahko pričakujemo še v zavetišču Mačja hiša. kakšne mačje dogodivščiDolgo že spremljam razna ne?

Glede na tvoj tempo izdajanja (ena knjiga na zavetišča in tako zelo sem si želela nekoč s posvojitvijo leto) si upam trditi, da bo kaj kmalu nova. pomagati kakšni mačji duši. Po premisleku in vedno »V mačji družbi res nikoli ni dolgčas – Zmajka in močnejši želji sva se odločila, da ponudiva dom brezzoOskar sta prava družinska člana in popestrita vsak bemu srčku Oskarju, ki se nam je pridružil letos februdan posebej, prineseta obilo veselja, topline, ljubezni, arja. S svojo prisrčnostjo, radovednostjo in navihanopa tudi neprespanih noči (haha). Brez njiju si ne predstjo je zapolnil in izpolnil moje srce. No, nekoliko stavljam življenja. Mucki so res edinstveni in delujejo manj navdušena je bila Zmajka, saj je zmotil njeno tudi zelo terapevtsko – sploh s svojo mačjo prejo in našestletno kraljevanje. Edinka je dobila mačjega bratca klonjenostjo, ko se zleknejo poleg tebe in predejo, prein še vedno včasih zarenči nanj, hihi.« dejo ... Hm, mislim, da sem postala že prava ''mačja mama''. (smeh) Torej – Tri po mačje je otroška knjiga in kot že O nadaljevanju ali naslednji knjigi še nisem premiomenjeno vsebuje tri zgodbe. Povej mi prosim kaj šljevala in se prepuščam toku. Tudi druga je nastala več o knjigi. Idejo za prvenec Živalski žur si dobila ob povsem spontano, kar steklo je ... Bomo videli, kaj bo dopustovanju na Majorki, kje pa se je porodila ideja za Tri po mačje? prineslo naslednje leto.«

Tudi tokrat si knjigo izdala v samozaložbi, v nakladi 1000 kosov. Ob lanskoletnem prvencu si se verjetno tudi česa naučila, pa me zanima, kaj je bilo letos drugače? »Moram reči, da je bilo tokrat vse veliko lažje, saj je ena izdaja knjige v samozaložbi že za mano in mi je bil postopek sedaj že poznan. Prav tako so bile določene stvari (npr. spletna stran, programi, spletni nakup ipd.) že nastavljene od prej. Zdi se mi, da je vse teklo tako gladko, spontano, brez velikega stresa. Seveda pa nikoli ne gre brez določenih zapletov in sem se tudi tokrat marsikaj naučila – npr. kako pomemben je dober sken ilustracij in natančen pregled zadnje verzije knjige pred tiskom ...« Pri tej otroški slikanici je za ilustracije poskrbela Jadranka Završnik. Z Jadranko se poznata že kar nekaj časa in sta tudi zasebno prijateljici. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?

»Tako je, z Jadranko se preko otroškega kulturnega centra Krice Krace poznava že več let, združuje naju ljubezen do umetnosti, ustvarjanja za otroke ... Tekom nastajanja Treh po mačje pa sva se še bolj zbližali in spletli čudovito prijateljstvo, ki bo za vedno ovekovečeno v najini knjigi.

Ko sem se dodobra odločila, da ''grem'' v izdajo druge knjige, so mi ''na pot'' prišle njene čudovite ilustracije, ki jih je v tistem času tudi malo več objavljala na socialnih omrežjih. Odločila sem se, da jo povprašam po sodelovanju in nikoli ne bom pozabila njenega več kot navdušenega odziva: ''Jaaaaa, Nežka, to so moje sanje!'' In tako se je začela neprecenljiva skupna zgodba.

Jadranka je ilustracije ustvarila z veliko srčnostjo in ljubeznijo, skoznje pričarala pravljični mačji svet in jim z drobnimi poudarki dala poseben pečat. Brez nje moje mačje rime ne bi imele tako čudovite podobe in sem neizmerno hvaležna, da je del moje zgodbe.«

JADRANKA ZAVRŠNIK Jadranko Završnik smo vam v Sceni predstavili že leta 2019, v prispevku Sare Aranel. Sara je takrat pripravila intervju z dvojico širše ekipe, ki je leta 2019 prevzela vodenje programa v Stolpu Pungert.

Jadranka je zase dejala, da je v prvi vrsti mama dvema fantoma, sicer pa mentorica socialne vključenosti oseb z motnjami v delovnem razvoju, po duši pa pripovedovalka pravljic, predvsem s pomočjo kamišibaja. V pogovoru Sare Aranel z Jadranko Završnik in kolegico Urško Košir je bilo izrečenih ogromno lepih, toplih in izredno poučnih oziroma močnih besed in misli. Najbolj se me je dotaknila Jadrankina misel: »Otrok je kot

plamenček. Če premočno pihneš vanj, se lahko preveč razplamti, če vanj premalo pihaš, pa ugasne.« »V Centrukonturi nisem več zaposlena. Zdaj delam na UE Kranj kot matičarka, kar je prav tako pravljično, če ne še bolj. Združujem ljubezni v trajne vezi. S stolpom Pungert sodelujem le še občasno. Nazadnje na noči čarovnic, ko sem izdelala senčno gledališče na temo Harryja Potterja. Odločila sem se, da samo še ustvarjam, se poglabljam v vsem, kar mi veliko pomeni, in to je slikanje, ilustriranje, pisanje … Pred vsem tem pa koraka moja družina. Moji fantje me zelo podpirajo in so zagon mojim sanjam.«

• Foto: osebni arhiv Jadranka, tokrat ste se znašli v vlogi ilustratorke V tem primeru sem od tam zajemala ideje in jih v čim otroške slikanice. Prispevali ste 15 ilustracij, ki boljši meri poskusila prenesti v ilustracije. Nežka mi je sovpadajo z dogajanjem Zmajke in Oskarja. V zaupala in zato sem lahko tudi po tej plati čutila ustvarprispevku leta 2019 ste dejali: »Otroški svet domišljije jalno svobodo. nam ves čas kaže svobodo, na katero odrasli tako Moja duša je bila pri ustvarjanju polna radosti in vsepogosto pozabljamo, ker se ujamemo v razne pasti skozi me je skrbelo le to, da ne bi zmogla s slikami ustrevsakdanjika.« Je bilo to delo zno podpreti čudovitih (če mu lahko sploh tako zgodbic, ki jih je Nežka sperečeva) kot naročeno za vas snila o svojih dveh muckih.« in vašo dušo, ste ob Kako pa je potekalo ustvarjanju našli svobodo?

Imeti v rokah knjigo, ilustriranje otroške »Najprej moram povedati, na kateri je napisano slikanice Tri po mačje? Ste da je bilo ilustriranje tvoje ime, je resnično mucka Zmajko in Oskarja slikanice vedno moja velika neverjetno. Z Nežko sva stali spoznali tudi v živo? in tiha želja, ki je še sama druga ob drugi, vsaka s svojim »Zmajko in Oskarja sem sebi nisem upala izreči. Ko izvodom in za hip onemelo zrli spoznala preko mnogih fome je Nežka vprašala, če bi tografij, ki mi jih je Nežka sodelovala pri nastanku v naslovnico. Bila je tako lepa. poslala. Sem pa o njiju slinjene druge slikanice, se je v Dišala je. Listi so delovali šala toliko lepih reči in zatistem trenutku kar pastelno nežno in zgodbice so čutila Nežkino iskreno in zabliskalo. Kot bi gledala, kar klicale k branju. brezpogojno ljubezen do kako čarovnica pred mano obeh. Prav te njene besede začara bučo v kočijo. To je so mi dale veliko podlage. bil res nepopisno magičen Povedala mi je, kako ju je trenutek, na katerega sem dobila, kako se obnašata in kakšen odnos ima do enega se odzvala z velikim navdušenjem. Po najinih prvih in do drugega. pogovorih in po prvih branjih besedil, so se slike v moji Ko sem se usedla za mizo in začela delati prve skice, glavi začele kar porajati in so skakale druga pred drugo. sem se odločila, da se jima likovno čim bolj približam.

Ideje same po sebi izvirajo iz nekakšnega neizmerIskala sem njune posebnosti in jih poskušala zajeti. nega, svobodnega vira, ki mu sicer pravimo domišljija.

Zmajka je delovala kraljevsko, nedostopno in samosvoje. Kot diva. Oskar pa radoveden, naiven, hvaležen. Za preprostim videzom skriva veliko in čuteče mačje srce.

Po skicah so sledile prve risbe, barvanje … Večkrat sem ilustracije odložila, počakala, da se ''ohladijo'' in se vrnila čez kakšen dan ter dodajala like, spreminjala odtenke ali pa celo zavrgla kakšno sliko, če se je pred njo vrinila boljša ideja.

Potem je prišla Nežka. Vsakič, ko je prišla, je bil atelje (odstopila mi ga je akad. slikarka Veronika Vesel Potočnik) poln najinega veselja, navdušenja in pričakovanja novih ilustracij ter seveda slikanice. Moram povedati, da je knjigica res nastajala v zelo igrivem, veselem in prijateljskem vzdušju. Mislim, da se ta energija čuti in da je bilo najino sodelovanje nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo.

Na koncu je bilo treba pripraviti naslovnico. Odločila sem se, da nanjo Zmajko in Oskarja narišem v taki podobi, da ju otroci spoznajo prav takšna, kot sta. Z ničemer nisem hotela namigovati na vsebino. Postavila sem ju kot glavna junaka z vsemi lastnostmi, ki ju nekako na prvi pogled opredeljujejo. Ko pa enkrat odpreš knjigo, zagledaš mnogo detajlov, veliko gibanja in elementov, ki poskušajo sliko narediti enako živo, kot so doživljaji obeh muckov.« Kakšni občutki so vas prevzeli ob pogledu na tiskano obliko knjige?

Kaj pa sedaj čaka knjigo Tri po mačje? Verjetno veliko promocije, bliža se čas novoletnih obdarovanj. Zaupaj nam, kje vse lahko pridemo do knjige? »Tako je, ko je knjiga zunaj, se veliko dela šele začne – promocija, predstavitve, intervjuji, pakiranje in pošiljanje knjig, prevzemi in razvozi. Sama v tem uživam in je zato vse veliko lažje. Je pa potrebno vse skupaj kombinirati še z redno službo, animatorstvom Pike Nogavičke, lektoriranjem revije Scena (hihi), decembrskimi dogodki, tako da zagotovo sledi pestro obdobje.

Predpraznični čas je kot nalašč za nakup daril in nekako sem računala na to, da bo knjiga še pravi čas ugledala luč sveta. Z veseljem vas vabim k nakupu krasne pesniške slikanice, ki bo zagotovo navdušila tako otroke kot odrasle. Zmajka in Oskar vas bosta skozi navihane rime in čudovite ilustracije popeljala na vznemirljivo in napeto mačje potovanje.

Knjigo lahko naročite na moji spletni strani www. nezkakukec.si ali me pocukate in se dogovorite za osebni prevzem. Ko distributer prične z delom, pa bo na voljo tudi po knjižnicah in določenih knjigarnah, spletnih knjigarnah ipd.« Kako pa je s tvojim prvencem Živalski žur? Odzivi na knjigo pesmic o 25 živalih so bili izredno pozitivni, je tako?

»V petek, 12.11.2021, je prispela težko pričakovana slikanica. V roke sem jo dobila kar na parkirišču, saj z Nežko nisva mogli čakati, da bi škatle s knjigami še prej odnesli v stanovanje ...

Imeti v rokah knjigo, na kateri je napisano tvoje ime, je resnično neverjetno. Z Nežko sva stali druga ob drugi, vsaka s svojim izvodom in za hip onemelo zrli v naslovnico. Bila je tako lepa. Dišala je. Listi so delovali pastelno nežno in zgodbice so kar klicale k branju.

To je bil popoln dogodek. Najinemu veselju ni bilo konca. Po tem kratkem tihem trenutku, je seveda sledilo vriskanje in nekakšna zabavna zmedenost.

Ko sem nekaj izvodov potem nesla domov in pokazala knjigo še moji družini, sem dobila občutek, kot da sem v dom prinesla novo bitje, ki bo zdaj živelo z nami.

Mož in moj mlajši sin sta jo listala skrbno in z zanimanjem. Vsi so bili veseli, da nama je z Nežko uspelo.

Vedno jo bom stiskala k sebi, čeprav jo moram kot majhno barčico odriniti v svet, med otroke. To je usoda najine slikanice. Želim ji, da najde družbo v naročjih velikih in malih otrok, mamic, babic, dedkov, bratcev, sestric, očkov … Naj se sreča, ki je ustvarila Nežkine pesmice in moje ilustracije, širi med mnoge ljudi.« Jadranka, hvala vam za vašo pozitivo in prikupne ilustracije mačjega para. Želim vam vse dobro na vaši iskrivi poti.

»Ja, res! Nepopisno sem vesela, da je bil odziv na Živalski žur tako pozitiven in uspešen. To je neprecenljivo. Prodanih je že ok. 800 izvodov, kar je za obdobje enega leta super rezultat. Razveselila je že mnogo otrok, staršev, stricev in tet, starih staršev … Knjigo uporabljajo tudi učitelji(ce) prvih razredov, saj jim služi kot delovni pripomoček za učenje abecede, na razpolago je po večini slovenskih knjižnic, otroci si pesmi izbirajo za bralno značko, v začetku šolskega leta pa so knjigo za darilo prejeli tudi prvošolčki OŠ Naklo. A ni to hudo?« Za konec pa te prosim, nameni nam še kakšno optimistično misel, da nas dvigne iz sivine in v nas prebudi ta Jadrankin otroški plamen. »Takole bom rekla: osredotočajte se na pozitivne stvari, počnite tisto, kar vas veseli, zapolnite čas s kreativnostjo in dobro voljo, obkroženi s pravimi ljudmi. Potrebno je preusmeriti pozornost z vseh teh ''sivin'', ki nas v tem čudnem obdobju intenzivno spremljajo. Pa še to vam polagam na srce – radi imejte in spoštujte ŽIVALI, saj so darilo za dušo. Učijo nas o brezpogojni ljubezni in so naši najboljši, najzvestejši prijatelji.«

•

Živa Drinovec

NASLIKANA MUZIKA Petja Kolenko

P

etja Kolenko, letnik 1994, prihaja iz Ljutomera. Meseca marca je pod mentorstvom Zore Stančič magistrirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in tako pridobila naziv magistrica poučevanja likovne pedagogike. Aktivna je na številnih področjih kulture in umetnosti; kot študentka je na področju muzejsko - galerijske ter likovne pedagogike več let aktivno sodelovala z Mednarodnim grafičnim in likovnim centrom – MGLC v Ljubljani, sodeluje pri organizaciji različnih festivalov in dogodkov (Grossmannov festival filma in vina, Petroleum Beat festival). V soorganizaciji drugih kulturno mladinskih ustanov in društev izvaja ustvarjalne likovne delavnice za različne starostne skupine, ukvarja se z grafičnim oblikovanjem, oblikuje unikatne modne dodatke, trenutno pa projektno deluje

kot sodelavka priznane neodvisne glasbene založbe Dallas Records. Do sedaj se je s svojo likovno produkcijo predstavila na številnih skupinskih ter samostojnih razstavnih projektih tako doma kot v tujini.

Dodirni mi koljena, 2019

Fight for your right to party, 2020

Petja, pozdravljena. Otvorila si novo sezono razstavljanja v Ulični galeriji Trainstation SubArt-a, kjer si se predstavila s štirimi deli, ustvarjenimi s tehniko kolaža. Veseli me, da si jih ponovno »pripeljala« na ogled tudi v Kranj. Sama sem velika ljubiteljica kolažev, nekaj jih ustvarim tudi sama in ko sem videla tvoja dela, me je kar razganjalo. Nore barve, različni materiali, ogromno detajlov ... Kar nisem se jih mogla nagledati, v meni so prebudili neko domačnost, spomine iz mladosti, predvsem pa so me napolnili z upanjem in optimizmom.

Kdaj so ta dela nastala? »Dela so nastajala v obdobju od leta 2018 do danes.« Kot sem omenila, so ustvarjena v tehniki kolaža, a ne gre za preprost kolaž, temveč gre za malo jači kolaž, je tako? »Gre za posebno tehniko iz odpadne plastike, ki sem jo sama poimenovala kolaž iz termično obdelanih plastičnih mas. Pojem termično pomeni, da plastiko spajam z uporabo vročine – likalnikom. Likalnik nadomesti uporabo lepila pri klasičnem kolažu, plastični material pa papir. Recikliram različno plastiko, od plastičnih ovitkov vinilnih plošč, rojstnodnevnih balonov, do najrazličnejše embalaže in nakupovalnih plastičnih vrečk. Brezpredmetnim objektom in odpadkom torej dajem nov likovni smisel. Tehnika je postala moj zaščitni znak do te mere, da se zelo razveselim, ko najdem kakšen lep primerek ''smeti'', prav tako mi ''smeti'' čuvajo in nabirajo že tudi moji prijatelji in družina. Tehnika ponuja različne možnosti – iz kolažirane plastike ne ustvarjam le likovnih del, šivam tudi torbice, peresnice, beležke in izdelujem unikatni nakit.« Mogoče je na prvi pogled logična sporočilnost tvojih del, a vseeno, kaj želiš sporočiti oziroma doseči z njimi? »Z deli izražam svojo strast do glasbe. Motivi kolažev so namreč ilustracija besedil mojih najljubših pesmi, avtorjev. To je nekaj, kar je specifično zame kot osebnost – vse svoje ideje in inspiracijo črpam iz

glasbe, se z glasbo, ki jo poslušam, intimno istovetim in preko nje komuniciram z okolico. V motive del zato vedno nekako prepletem del sebe. Tisti, ki me dobro poznajo, v kolažih lahko takoj prepoznajo tudi moje avtoportrete. Vsako od del nosi svojo sporočilo, nekatera so očitno družbeno kritična in uporniška, druga intimna ali pa humorna. Vse je odvisno tudi od pesmi, ki jo izberem kot izhodišče. Pomemben del mojih kolažev je tudi tekst, ki narekuje likovno zgodbo, ki jo pripoveduje motiv. Pri vsakemu od kolažev pa gre za celoto mene kot osebnosti, ki goji strast do glasbe, ponovne uporabe materialov, etike ''naredi sam'', do barv in vzorcev ter tudi tega, da razveseljuje svojo okolico.

Vesela sem, da mi je to uspelo vzbuditi tudi pri tebi.« Kakšni so tvoji plani za naprej? »V decembru me čaka še ena razstava v vaših koncih, v Kamniku. To uspešno leto bom tako zaključila s štirimi zaporednimi razstavami v štirih mesecih – noro, a ne? Če bo le možnost, v nadaljnje pripravljam nekaj likovnih delavnic, kjer bo tehniko kolaža iz plastike mogoče preizkusiti v praksi. Sem konstantno aktivna, idej imam na pretek, nova dela pa vedno znova nastajajo. Vsa likovna dela in izdelke, dogodke, delavnice, razstave oz. vse, kar se mi dogaja, redno objavljam na socialnih omrežjih. Spremljate me lahko na Instagram profilu – pitja.x ali Facebooku.« Petja, hvala za tvojo umetnost, naj te vseskozi spremlja dobra glasba in naj se pod tvojimi rokami znajde čim več hudih ''smeti''.

•

Živa Drinovec

Hanging on the telephone, 2021

Perspektive, 2020

ADD SMETI Ascending

Daylight of men

Roots are the guts Woven in silence.

Hidden in darkness Under the ground.

If there was an end to the daylight of men ... Sickness of men!

And if there was no fight in the heart of mankind ...

Darkness wont end!

Surrely we,d die before dawn ...

Broken!

Treetrunk is body, A child at dawn.

Future is heavy, past always gone.

We kneel by the fire awaiting the night. Stand up, remember fortune favors the bold.

Present is bending me on.

Branches reach out Like nerves in the brain Tree tops like toughts Can't keep their color.

As sky so the ground.

Leaves gently rustle.

They wither away in the fall.

And justice is served In the name of the people Confined by the state Ending the reign Of hate and opression.

Sonner than later new day will begin.

Some

Some are called to wander Some are called to die.

Why? Some are called to ponder Ask the question why?

So why?

Some expect to softly live, Others bleed to give.

Why? Those carry their own grief A tombstone in their bones Of disbelief.

•

Živjo Adijo

*Poezija je odraz poeta, poezija ne potrebuje lekture. Je čista, iskrena in srčna, takšna kot avtor sam.

Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 7, št. 3, oktober 2021 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Sara Aranel Gaja Basaj Teja Hafnar Jacobsen Gal Jerman Grega Kalinski Marša Malešič Črt Štrubelj Tenk Špela Vovk

Gostujoči člani: Tjaša Obrulek Ana Žunič Živjo Adijo Zunipera

Lektoriranje: Nežka Kukec Urednica: Živa Drinovec

Oblikovanje: Anita Kepic Naslovnica: Denis Šmid

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI

Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno

Zunipera