Scena oktober november 2017

Leto 3 ĹĄtevilka 3 | okt 2017

ISSN 2385-9350

Revija za mladinsko (sub)kulturo

Žive naj vsi narodi Slovenci imamo res unikatno himno. Med tem ko se drugi narodi šopirijo in napihujejo svoje prsi, Slovenci pojemo o ljubezni do vseh ljudi, ki si želijo mirnega skupnega življenja. S tem smo svojemu narodu tako rekoč v zibelko položili čudovit ideal, h kateremu bi morali stremeti vsi državljani – edinost, sreča in sprava med vsemi ljudmi ne glede na njihovo narodnost in izvor. Žal pa je med t. i. migrantsko krizo Slovenija pokazala popolnoma drugačen obraz.

Zaradi relativno majhne etnične raznolikosti znotraj države Slovenci zaenkrat še nismo razvili miselnega ogrodja, ki bi nam omogočal razmišljanje o družbi kot spoju več kultur. Rezultat tega je negativen odziv na migrante z drugačnim kulturnim in etničnim ozadjem od našega s strani velikega dela slovenske družbe in javnosti.

Tako smo bili Slovenci, Kranjčani pa še posebej, v zadnjih dveh letih priča mnogim ksenofobnim pripetljajem kot na primer protest proti migrantskemu centru v Šenčurju, grožnje in nasilje proti ravnatelju mariborske šole, ki je v pouk vključil begunske otroke, in ogorčenje staršev in profesorjev v Kranju ob možnosti nastanitve begunskih otrok brez spremstva v dijaški dom.

Ta očitni razkol med idealom, ki nam ga postavlja Prešernova Zdravljica, in realnostjo, ki smo ji bili priča v zadnjih dveh letih, je povod za projekt Žive naj vsi narodi. Ampak kako spremeniti miselnost ljudi? Kako javnost prepričati, da priseljevanje za slovensko narodno identiteto ne pomeni grožnje, temveč obogatitev?

Odgovor je v ozaveščanju in izobraževanju javnosti.

Ampak če ne želiš, da te nekdo samo sliši, temveč ti tudi prisluhne, mu ne moreš samo govoriti. Tudi če kričiš, ne pomaga. Če mu zapoješ in mogoče še malo zaplešeš … no, to je pa že bolj zanimivo.

Zato se s projektom Žive naj vsi narodi naloge sledenja idealom naše himne lotevamo na malo bolj moderen način – s produkcijo multimedijskih vsebin. Naš cilj ni govoriti ljudem, kako imajo priseljenci lahko pozitiven doprinos v Sloveniji, temveč jim to želimo kar pokazati.

2

Trenutno tako pripravljamo 'multikulturno' predelavo Zdravljice, v kateri poleg nekaterih znanih (in manj znanih) slovenskih glasbenikov nastopajo tudi pevci in glasbeniki, ki so se k nam priselili iz različnih koncev sveta. Pesem smo že posneli, v oktobru snemamo še videospot, premiero planiramo šele tretjega decembra.

Trenutno še ne bi radi razkrili preveč podrobnosti, lahko pa omenimo par znanih imen, ki sodelujejo v projektu: Sebastian Cavazza, Murat in Jose ter Irena Yebuah Tiran so samo nekateri izmed nastopajočih v naši Zdravljici, v kateri sodeluje osemnajst glasbenikov.

Ta izdelek je že sam po sebi močna izjava, za katero računamo, da bo dvignila veliko prahu. Ampak ker se nam samo zbiranje pozornosti zdi neproduktivno, če se te pozornosti potem ne usmeri v pozitivna dejanja, bomo videospot uporabili za izvedbo dobrodelne akcije zbiranja sredstev za otroke priseljence. Z dobrodelno akcijo želimo ljudem, ki bodo začutili sporočilo našega projekta, omogočiti, da se sami aktivno vključijo in na nek način pripomorejo k lažji integraciji migrantov. Ker imajo otroci največji potencial, da v Sloveniji najdejo srečo in dom, obenem pa lahko največ izgubijo, če jih družba zavrne, bi se radi osredotočili na njih.

Poleg Zdravljice bomo v okviru projekta Žive naj vsi narodi ustvarili čim več vsebin, katerih namen je predstaviti, kaj pomeni biti priseljenec v Sloveniji, kdo so ti ljudje in kakšni so. Poudarek pri vsem tem dajemo samoreprezentaciji, kar pomeni, da priseljenci sami povedo svojo zgodbo, ne da mi govorimo namesto njih.

Projektu lahko sledite na omrežjih Facebook in Instagram, glavne vsebine pa bomo objavili tudi na naši spletni strani zivenajvsinarodi.si

Jure Grahek

POT GIBA

Kulturno umetniško in izobraževalno društvo APéL je društvo, ki poziva k ustvarjanju in izobraževanju na področju odrskih umetnosti ter osebnostne rasti.

Glavno področje društva je odrsko ustvarjanje v vsej svoji stilski širini (gledališče, ples, glasba …) ter izobraževanje na teh področjih.

Namenjeno je otrokom, mladim in tudi odraslim, ki želijo s pomočjo umetnosti raziskovati in razvijati svoje notranje, še neodkrite danosti, moči, da bi osebnostno zrastli.

najmlajše s pomočjo kvalitetnih pedagoških tehnik pripravili na čudovit svet gledališča, ki je kljub svoji lepoti in bogatosti tudi zahteven.

Pripravljanico vodi plesalka Talija Kaličnin, ki je tudi ena izmed članic odrasle plesne skupine, ki deluje znotraj društva APéL. Moto odrasle plesne skupine je »Igramo se

V društvu APéL smo svoje moči združili ustvarjalci različnih kulturno-umetniških zvrsti, ki že vrsto let delujejo v umetniškem ustvarjanju, izobraževanju, organizaciji prireditev … in so prej delovali razpršeno v različnih društvih, gledališčih, projektih.

Vodilni ustvarjalki društva sta Andreja Stare, akad. igralka, in Talija Kaličanin, prof. pedagogike in andragogike. Talija že od malega goji ljubezen do plesa. Svoje znanje in izkušnje je pridobivala na različnih plesnih seminarjih in delavnicah, vodila je plesne skupine različnih starostnih skupin in se z njimi udeleževala občinskih, regijskih in državnih tekmovanj. V zadnjih letih se izpopolnjuje tudi na področju gledališke dejavnosti in sodeluje v gledaliških, animacijskih in plesnih predstavah.

Andreja se od leta 2000, ko je iz igre magistrirala na Akademiji lepih umetnosti v Pragi (DAMU), profesionalno ukvarja in preživlja z gledališčem. Že vrsto let vodi igralsko šolo POTica, ki otroke in mlade vzgaja v duhu profesionalnega igralskega treninga. Ponuditi želi prostor, kjer človek lahko razvija občutek samopotrditve in sprejetosti. Predvsem pa želi otrokom pokazati in dokazati, da je gledališče prostor sodelovanja, priznavanja lastnih plusov in minusov in ne tekmovanje.

Igralska šola POTica izobražuje začetno in nadaljevalno skupino otrok v starosti od 7 do 14 let. Večinoma se v POTici ustvarja avtorsko gledališče, ki dosega odlične rezultate na srečanjih otroških in mladinskih gledališč JSKD Slovenije (Zlata plaketa 2016 za Klovne …). Letos ena od učenk pripravlja zahtevno monodramo, želja v bližnji in daljni prihodnosti pa je ustanovitev starejše mladinske in odrasle skupine.

Letošnja novost je GibaMica, igralsko-plesna pripravljalnica za otroke stare od 4 do 6 let, katere namen je, da bi že

z gibi«, vodilo njihove igre pa je trenutni navdih. Plesalke se poigravajo z različnimi plesnimi stili in migajo na različne glasbene zvrsti. Ustvarjajo tudi plesno-gledališke predstave, s katerimi želijo otrokom približati gib kot sredstvo izražanja in komunikacije. Predstave so poučne in hkrati zabavne, pri ustvarjanju pa izhajajo iz vsebin, ki so blizu otrokom.

Ime igralske šole POTica je bilo pred petimi leti skrbno izbrano in nas zaradi simbolike opozarja o poslanstvu POTice, GibaMice in društva APéL. POTica je krožna pot v smislu spirale, ki opozarja na napredek in odgovorno sobivanje. Je najprej korak k prednikom, da bi vedeli, od kod smo in kaj lahko najprej spremenimo pri sebi. POTica je praznik, spoštovanje, odnos. Le tako je življenje lahko POTica – in to je naš APéL. Društvo APéL

3

Trainstation SubArt pluje v sedmo sezono. Šest let je že preteklo, odkar smo zavzeli stavbo na Kolodvorski 8. V teh letih se je mnogo mnogo spremenilo.

Društvo SubArt mi je davnega leta 2010 predstavila prijateljica Andreja Potočnik. S takratno sodelavko in prijateljico Tejo Hafnar sva šli na koncert v 'plac', kjer se je začela zgodba SubaArta, v U-Bahn. Po stopnicah dol, manjša dvoranica, dolg 'šank', huda osvetlitev, dober bend, kul 'folk'. No, čez en teden sva pa že delali tam, na nekem eventu, mislim, da je bil trance. Ja ja, parti je bil. Tisto obdobje SubArta je bilo res prijetno. Če nisem delala za 'šankom' ali pa na vstopnini, sem pa žurala. Spoznala sem precej novega 'folka', ogromno nekih zanimivih posameznikov, nekateri od njih so danes moji res dobri prijatelji. Mnogi od njih pa so še vedno člani društva oziroma so naši prijatelji.

Iz podzemlja smo se potem preselili v leseno barako.

je bil večer. In ja, potem se je začelo.

Prvi koncert. Drek u pest, Morrons, Armaroth ... Na tleh. 'Da best' je bilo.

Moj prvi stik s hišo je bil na dan zavzetja, junija 2011. Na kraj zločina sva prišli skupaj z Andrejo. Bilo je okrog pete ure popoldan, lep sončen dan, precej toplo je bilo, kot se spomnim. Tam je bilo že res ogromno ljudi, eni so risali po lesenih stenah, drugi so čistili okolico, v notranjosti prav tako akcija. Pekle so se palačinke, urejala se je 'dvorana', postavljalo se je ozvočenje, ne spomnim se, kaj vse točno se je še dogajalo. Midve z Andrejo sva zunaj barvali okno in nekaj sprejali. Spomnim se policistov, več njih. In prišli so večkrat. Potem

Ponosna sem, da sem članica društva SubArt, vedno se rada pohvalim s tem in s Trainstationom. Ponosna sem, da sem tukaj že sedem let in da lahko opazujem proces rasti te, včasih le 42 m dolge, lesene barake. Na začetku so bila nihajna vrata, dvorana, pisarna, kemični wc, ogromno šare ter 'pumpa' za olje. Danes je vhod, galerija, predprostor dvorane, v katerem je ročni nogomet, 'šank', večnamenska dvorana s korektnim zvokom in osvetlitvijo, ženske in moške sanitarije, kadilnica, zaodrje, spalnica, kopalnica, studio, prostor za vaje,

4

To je bil začetek Trejnstejšna. In bil je dober.

Potem je sledilo obdobje policistov. Velikokrat so prišli, velikokrat odšli. Kdaj pa kdaj so koga vzeli tudi s seboj. Velikokrat smo imeli prekinjene dogodke, nekajkrat smo morali tudi predčasno zaključiti. Bilo je to tudi obdobje Slavka Manfrede, župana Kranstrdama. No, po tem obdobju je prišlo papirnato obdobje. Za papirnatim je sledilo prijetnejše obdobje, vzdrževalno, predvsem pa koristno in pozitivno za nas. Zadnje obdobje, katerega se mi zdi, da uživamo že nekaj časa, pa je obdobje kreativnosti, nadgrajevanja in rasti. In naj traja.

sitotisk delavnica, ustvarjalni atelje, rolkarska rampa, kuhinja.

Ponosna sem, ko pogledam nazaj na vse, kar se je v tej hiši že odvilo.

Res ogromno dobrih koncertov in različnih gledaliških predstav, impro lige in stand up-a ter razna predavanja in še mnogo drugih dejavnosti, kot so razne delavnice in krožki.

Po vseh teh letih mi je še vedno užitek stati v dvorani in uživati v danem trenutku. Rada imam glasbo, rada plešem in v vsem tem času sem se mnogokrat naplesala. Rada ustvarjam in tako sem se do sedaj spopadla že s kvačkanjem, izdelovanjem lovilcev sanj ter v izdelovanju in vrtenju pojev,

vezenju brošk, risanju mandal …

Všeč mi je, ko vidim zadovoljne in zadovoljene obraze ljudi, ki so na koncertu ali na partiju. Všeč mi je pogled na ljudi, ki uživajo v naši dvorani na koncertu njihove favorite skupine ali so na koncert prišli zgolj iz radovednosti oziroma pač zaradi ljubezni do glasbe. Fino je pogledati polno dvorano ob impro in stand up večerih, poslušati in gledati 'fore' nastopajočih. Super je opazovati ljudi, ki so na odru, kitariste, ki žgejo, poslušati pevce in pevke, gledati bobnarje, kako lomijo palčke …

Letošnji začetek sedme sezone je bil več kot uspešen, res izjemen. Nova sezona, prvi koncert, trije bendi. Dva domača in en tuj. Jegulja, Mist, Lambda. Obisk je bil dober, veliko novih obrazov, še več starih. Naj vam opišem svoje doživljanje tega koncerta.

Prišla sem direktno na zadnji bend, Lambda, industrial stoner post rock, iz Češke, ura je bila okrog pol polnoči.

Ok, 'muzka' kul. Dober bend. 'Folka' je dost. Nekaj dobrih tipov je. Pa 'tut' tipi v bendu so dost kul. 'Tut' zvok je kul. Lučke 'štimajo'. 'Folk' uživa ... Bis je bil. Ok, to je to, jeah, res je uspelo.

Vse je bilo popolno. Popolno izveden glasbeni dogodek, resnično na nivoju. Kljub temu da je bila ta ista hiša, ta ista dvorana isti dan ob pol štirih popoldne videti čisto drugačna.

En dan pred tem so se zunaj končala gradbena dela, tako da je bilo še ogromno nekega materiala pred hišo in znotraj nje. Mesec dni se je v predprostoru dvorane izvajala ustvarjalno-renovatorska delavnica, kjer so dekleta na novo poslikala stene. V dobrih štirih urah je članom naše ekipe uspelo dvorano, kadilnico in zunanji del pospraviti in ga spremeniti v proper klub. Zato ta moj ponos in veselje ob večernem dogodku.

Morate vedeti, da je vse v dvorani oziroma v celotni hiši plod dela izpod rok sedanjih in bivših članov društva oziroma naših prijateljev. 7 let nazaj smo prišli v prazno, temno hišo. Danes imamo elektriko, tekočo vodo, hiša ni več samo pritlična, v njej je

kar osem različnih prostorov. Hiša ni več samo 42 m dolga baraka, temveč je v njej 42 m kreative.

V vseh teh letih se je v družbi in v zgodbi Trainstation SubArta, nekdaj Trainstation squota, znašlo mnogo ljudi. Nekateri so odšli, veliko jih je ostalo oziroma nas ostaja, pridružujejo se nam novi. Veliko je tudi zunanjih ljudi, ki nam pomagajo in z nami sodelujejo. Naj vam predstavim nekaj članov ekipe, brez katerih Trainstation SubArt ne bi bil to, kar je.

Darči Kruševac je ustanovni član Društva SubArt, aktivist subkulture, programski vodja, 'tonc', lučkar, moderator in še in še in še.

Luka Šmid je glavni na področju gradbenih del, zaslužen je za vse stopnice v hiši, jaz mu pravim kar hišnik, a je mnogo več kot le to.

Teja Hafnar skrbi za administrativne zadeve, odnose z javnostjo, skrbi za razpise in je v hišo pripeljala odličen projekt Veganska kuhna.

Leon Slabe ni samo trobentač v skupini Raggalution, temveč je koordinator 'placa' za vaje, v katerem vadi več kot deset bendov.

Ajda Šulc je vsestranska, skrbi za izvedbo dogodkov, za nastanitvene prostore ter brez problema z društvenim kombijem pelje bend po turneji.

Tim Pregrad je prvi čopič naše hiše. Njegove so poslikave v dvorani, njegova je poslikava na rolkarski rampi. Med poletjem je okrasil tudi zunanji del kadilnice.

Jasna Durić je aktivna na področju razpisov.

To je le nekaj posameznikov te zgod-

be, a je še veliko drugih, brez katerih Trainstation ne bi bil tu, kjer je danes.

Po uspešno izpeljanem 9. SubArt festivalu, ki se je po ulicah Kranja odvil med 29. 6. in 11. 7., nismo počivali. Ne mi in ne naša hiša.

Del ekipe se je poslovno gibal po različnih glasbenih festivalih kot tehnična in organizacijska pomoč. Drugi del ekipe je deloval v hiši in zunaj nje.

Uredili smo kadilnico, povsem smo renovirali vhod, prenovili smo ročni nogomet, na novo se je poslikal predprostor dvorane. Opravili smo ogromno manjših vzdrževalnih del znotraj hiše.

In ne, nismo še končali. Gremo naprej.

Konec septembra smo uspešno izvedli ustvarjalno delavnico sitotiska. V oktobru smo nadaljevali z novo delavnico v sklopu projekta Šola odprtih vrat. Začela se je striparska delavnica pod mentorstvom Davida Almajerja, rezultat bo viden na notranjih stenah kadilnice. 'Šank' v dvorani in zunanji del vhoda bosta deležna nove poslikave. Za naprej pripravljamo ogromno kul koncertov, projekcij filmov v sklopu Kinofobije ter novih delavnic. Z novo sezono prihajajo tudi nove razstave v Turbo galeriji. Ne počiva tudi naša revija Scena. Dogaja se na rampi, dogaja se v 'placu' za vaje, dogaja se v studiu. Dogaja se po celi hiši.

Trainstation dogaja. Trainstation dojaja. Članek izraža moje osebno mnenje in ne odraža mnenja uredništva revije Scena in društva SubArt. Živa Drinovec 5

Čas za mucke Naša prva začasnika – Darko in Viktor, zaradi katerih dveh se je sploh začela zgodba mestnega mačjaka.

Nogavice, eden izmed izdelkov, ki ga lahko ljudje kupijo in nam tako pomagajo pri nakupu hrane za muce v naši oskrbi.

Mestni mačjak smo ustanovili ljubitelji živali, ki si vsakodnevno prizadevamo za izboljšanje situacije brezdomnih muc. Sami smo prenovili prostor, ki smo ga najeli na Tomšičevi 15 v Kranju, in danes predstavlja vmesno postajo mucam na poti do ljubečega doma.

nekdo odvrgel v Preddvoru.

Trenutno je v mačjaku 15–20 prostovoljcev. Številka se spreminja vsak mesec, če ne kar vsak teden. Če bi se nam kdo želel pridružiti in nam pomagati, nam lahko piše na elektronski naslov: mestni.macjak@gmail.com ali na Facebook.

Poleg tega skrbimo še za 18 prostoživečih muc, ki jih hranimo štirikrat dnevno, po potrebi jim nudimo veterinarsko oskrbo, hkrati pa smo vse tudi sterilizirali in kastrirali. V oskrbi imamo tudi dve bolni muci, ki morata dnevno prejemati zdravila, ter dve, ki bosta pri nas ostali za vedno, saj imata nalezljivi mačji bolezni – mačji aids in mačjo levkozo.

Med tem ko smo pripravljali ta članek, so dom našli trije naši mucki. Mina, ki bo od sedaj naprej primorka, Primož in Brita pa sta dobila skupni dom, v katerega odhajata konec meseca, ostala bosta kranjčana. A mačjak ne bo prazen, ker na vrsto že čakajo štirje kranjski prostoživeči mucki.

V prostorih Mestnega mačjaka je bilo do sedaj šest muc, ki smo jim našli nove domove. Trenutno svoje domove iščejo tri muce, pri katerih 'dežuramo' prostovoljci vsak dan po šest ur – med 10. in 13. uro ter med 16. in 19. uro; v tem času bomo veseli tudi vašega obiska. Spoznate lahko Primoža, nekdanjega prostoživečega, približno eno leto starega muca, in Brito, pet- do šestmesečno mucko, najdeno v gozdu. V Mačjaku sta postala prava prijatelja, zato jima iščemo skupen notranji dom. Dom išče tudi Mina, prijazna in nežna mlada muca, ki jo je

Primož in Brita.

6

Mestni mačjak

Kmalu bomo po lokalih, trgovinah in po mestu namestili naše šparovčke, kamor lahko ljudje prispevajo kakšen evro in nam tako pomagajo. V Layerjevi hiši pri naših sosedih ga že imajo.

7

a si kranjčan?

Carnium, Creina, Chreina, Krainburg, Kranj je mesto med Savo in Kokro. Mesto je zgrajeno na karbonatnem konglomeratu. Je četrto največje v Sloveniji. Ima 58.527 prebivalcev. Obsega območje veliko 150,9 km2. V Kranju velja močna tradicija gumarske, tekstilne in elektronske industrije. Včasih je bil Kranj bolj kot ne le industrijsko mesto, v današnjem času pa je vse bolj kulturno in športno mesto.

Staro mestno jedro Kranja je bilo leta 1983 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik. Kranjsko mestno jedro ima dve zanimivi lastnosti/značilnosti. Srednjeveška zasnova samega mestnega jedra je zgrajena v piramidni obliki, ki jo poudarjajo cerkveni zvoniki. Druga pa je os sever jug, ki jo nakazuje vizualna povezava zvonika kranjske cerkve in vrha Storžiča.

V podrobnem poznavanju Kranja sem preverila Jerneja Kejžarja, rojenega Kranjčana, živečega na Planini.

Jernej Kejžar je grafični oblikovalec, je avtor jubilejnega kovanca, ki ga je Banka Slovenija izdala ob 300-letnici Tolminskih puntov, je avtor spomenika pionirju fotografije na steklo, Janezu Puharju, je zbiralec banana nalepk, je oče in je Kranjčan. Ali je? Preverimo.

Torej sva v športnem parku v Kranju ali po domače, kot mu rečemo vsi Kranjčani, sva na štadionu. Pred nama je kip, ki je delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Spomenik moškega športnika v spomin padlim športnikom in telovadcem med NOB. Nogometno moštvo Triglav Kranj letos igra v prvi slovenski nogometni ligi. Domače tekme odigrajo na nogometnem igrišču, ki je v sklopu športnega stadiona. Kranjski stadion je del odlično urejenega športnega parka. Športni park zajema dve nogometni igrišči, košarkarska igrišča, skejt park, teniško in otroško igrišče ter pokriti in zunanji bazen. Mogoče, kako se imenuje športni stadion?

Ne. Športni stadion Stanka Mlakarja. Stanko Mlakar je bil borec NOB, ki je leta 1942 padel v Udinem Borštu.

Iz štadiona greva naprej proti Vodovodnemu stolpu.

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1911. Začetek gradnje je bil leta 1909 po naročilu Kranjskega deželnega 8

zbora. Načrte zanj je naredil češki arhitekt Jan Vladimir Hrasky, stolp pa je gradilo dunajsko podjetje. Vodovodni stolp je kulturni spomenik lokalnega pomena.

Si že kdaj bil na vrhu?

Ne. Kaj misliš, koliko je visok naš kulturni spomenik lokalnega pomena?

30 m.

Zadnji odgovor?

Da. Ne, visok je 34 m, s premerom 5 m pri dnu, do vrha vodi 153 polžasto zavitih stopnic. Vsako leto je 21. marca Vodovodni stolp odprt za vse, takrat lokalna krajevna skupnost praznuje dan krajanov in tako se po stopnicah lahko povzpne vsak. Razgled z vrha je izjemen, priporočam.

Naj ti tukaj ob Vodovodnem stolpu zastavim nekaj osnovnih vprašanj v zvezi s Kranjem.

Kakšna je zastava Mestne občine Kranj?

Bela in bordo rdeča.

To, res je. In res je, ni navadna rdeča, ampak bordo rdeča.

Kdaj je naš občinski praznik?

Občinski praznik, kaj pa je občinski praznik sploh, a Prešernov smenj?

Ne, takrat je zabava in to je februarja, takrat je Prešeren umrl.

Ampak saj je državni praznik tudi na ta dan.

Ja, to že res, ni pa takrat naš občinski praznik.

Ok, predam se, ne vem.

Občinski praznik je 3. decembra, na dan rojstva Franceta Prešerna.

Naštej mi vsaj deset naselij v Mestni občini Kranj, če pa ne bo šlo, pa pet.

Uf, Huje, Čirče, Planina …

Ne ne, to niso naselja, to so stanovanjske soseske.

Moraš pogledati širše, celotno ozemlje mestne občine Kranj.

Hrastje in Bobovek, Mavčiče … Besnica, Spodnja in Zgornja, Predoslje … Britof, Kokrica …

Ok, v redu, naj bo dovolj. Naselja v Mestni občini Kranj so Babni Vrt, Bobovek, Breg ob Savi, Britof, Čadovlje, Čepulje, Golnik, Goriče, Hrastje, Ilovka, Jama, Jamnik, Javornik, Kokrica, Kranj, Lavtarski Vrh, Letenice, Mavčiče, Meja, Mlaka pri Kranju, Nemilje, Njivica, Orehovlje, Pangršica, Planica, Podblica, Podreča, Povlje, Praše, Predoslje, Pševo, Rakovica, Spodnja Besnica, Spodnje Bitnje, Srakovlje, Srednja vas - Goriče, Srednje Bitnje, Suha pri Predosljah, Sveti Jošt nad Kranjem, Šutna, Tatinec, Tenetiše, Trstenik, Zabukovje, Zalog, Zgornja Besnica, Zgornje Bitnje, Žabnica, Žablje.

Naštej mi vsaj pet stanovanjskih sosesk. Čirče, Planina, Savska Loka …

Ja, pa tisti konec, kjer sva bila prej, od štadiona naprej, je …

Uuu, kaj že, Nemška vas …

Ja, včasih Nemška vas, danes pa Rupa. No, naprej …

Hmm, pa tisti del tam doli, pod ZZZS, kaj je že ... 'lukna' po domače, Zlato polje.

To je Zlato polje, ja.

No, Zlato polje in, hmm, Šorlijevo naselje.

Ok, super, to si kar zadel, ja. Stanovanjske soseske so Čirče, Zlato polje, Primskovo, Rupa, Struževo, Stražišče, Brdo, Labore, Planina I, II, III, Planina jug, Stari Kranj, Vodovodni stolp, Gorenje Sava, Savska loka, Šorlijevo naselje, Sotočje.

Vodovodni stolp je za nama, odpraviva se naprej mimo vrtca Janina, za sodiščem, nakar prideva do popolnoma novega krožnega križišča, na Cesti Staneta Žagarja. Po Stanetu Žagarju, borcu NOB, učitelju in narodnemu heroju, 1896–1942.

Na levi je hiša, v kateri je mladost preživel izjemen slovenski športnik. To je bil prvi Slovenec, ki je zaigral v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, NBA. Danes odrasel moški in oče treh hčera, takrat pa 20-letni mladenič je …

Marko Milič.

Ja, res je. Tukaj je živel Marko Milič, prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v ameriški profesionalni ligi NBA. Leta 1997 je bil izbran v moštvo Philadelphia 76ers.

Greva naprej, mimo Komenskega ulice naprej po Gregorčičevi. Komenskega ulica po Čehu Janu Amosu Komenskemu, ki je bil češki reformator, filozof, pedagog in književnik. Gregorčičeva ulica po Simonu Gregorčiču, ki je bil katoliški duhovnik in slovenski pesnik.

Ustaviva se ob vhodu v Prešernov gaj.

Tu je bilo prvo pokopališče v mestu. Sedaj je to mestni park. Prešernov gaj je kulturni in zgodovinski

spomenik. Načrte zanj sta narisala arhitekta Marjan Šorli in Ruška Ogorevc. Naštej mi vsaj tri priimke oseb, ki jih lahko najdemo v Prešernovem gaju.

Prešeren, Puhar in Majdič.

Priimki, ki jih lahko najdemo v Prešernovem gaju, so: France Prešeren: 3. 12. 1800–3. 12. 1849, slovenski pesnik; Ernestina Jelovšek: 18. 12. 1842–3. 12. 1917, Prešernova hči; Simon Jenko: 27. 10. 1835–18. 10. 1869, slovenski pesnik in pisatelj; Grobnica rodbine Majdič – Ivan Majdič; Vladimir Gortan – Spomenik Bazoviškim žrtvam in Vladimiru Gortanu – eden prvih evropskih spomenikov žrtvam fašističnega nasilja, 1931 in Janez Puhar: 26. 8. 1814–7. 8. 1864, pionir fotografije na steklo.

Zanimivo se mi zdi, da nisi takoj rekel priimka Puhar, ker s tem priimkom si povezan, kajne.

Ja, res sem, ne ravno direktno, ker je bil Janez Puhar duhovnik, ampak nekako moja rodbina gre do njega, preko moje mame, ona je rojena Puhar. Raziskali smo naše družinsko drevo vse tja do sredine 18. stoletja, kjer dejansko pridemo do njega.

Petra Puhar Kejžar: »Veja našega Puharjevega sorodstva seže daleč nazaj. Žalostilo me je, ker nihče v družini ni več vedel, kako točno smo povezani.

Letos, ko je ravno dvestoletnica rojstva Janeza Puharja, prav v kratkem, 26. avgusta, sem začela to raziskovati in prišla do naveze. Ni kakšnega naziva, ker gre predaleč nazaj in je med nami kar nekaj ljudi, je pa sorodnik. Ugotovila sem, da prihajamo vsi Puharjevi iz iste ulice, to je Reginčeva ulica v Kranju. Reginc je tudi naše domače ime. Od začetka 17. stoletja, ko so začeli zapisovati imena rojenih in umrlih, zasledimo Adama Puharja, le da njegova žena ni bila Eva, ampak Martina, ha ha. Kaj je bilo pred tem, je težje ugotoviti. Nekaj poizkušamo, našla sem sorodnika v Švici, ki se prav tako zelo zavzema za družinsko deblo, no, in on je našel še dvesto let starejši grb, na katerem lepo piše priimek Puhar, brez črk ch v zapisu. Zdaj je seveda vprašanje, če je to res v povezavi z našim rodom, ampak kar je doslej znanega, smo s prvim slovenskim fotografom dejansko v sorodu. Zakaj me to zanima? Nekaj me žene, privzgojene so mi vrednote in hotenja, ki so jih gojili v moji družini, tudi stari oče je bil poznan kamnosek v Kranju, posebej poznan po mlinskih kamnih, ki jih je prodajal po vsej Sloveniji. Ob podiranju starega hotela Jelen so našli ostanke njegovih kopov. Tudi moj oče si je strašno prizadeval za to, da bi bilo življenje v mestu lepše, zelo rad je brskal po zgodovini, tudi pisal je in vse to človek podeduje, ne samo skozi kri, ampak predvsem skozi vzgojo.« Povzeto iz oddaje Naš gost, leta 2014. http://radio.ognjisce.si/sl/157/utrip/14543/

9

In v Prešernovem gaju je tudi nekaj tvojega?

Ja ja, tisti spomenik tamle, tisti črni totem. To je spomenik Janezu Puharju, obeležje, ki smo ga postavili ob 200-letnici njegovega rojstva.

Janez Avguštin Puhar, slovenski rimskokatoliški duhovnik, izumitelj in fotograf, pionir fotografije na steklo, 1814–1864.

Greva naprej. Na koncu Gregorčičeve nama v oči takoj pade ogromna stavba, mešanica stekla in kovine.

Sva pred Globusom. To je nekdanja kranjska veleblagovnica iz leta 1969. Danes je v Globusu mestna knjižnica, ki velja za eno najmodernejših v Sloveniji. Globus je spomeniško zaščiten in ima status kulturne dediščine.

Ali veš, kdo ga je načrtoval?

Edvard Ravnikar.

Ja, res je, Edvard Ravnikar je avtor. Globusu osnovni videz dajejo bronastorjave plošče. Mogoče veš, iz katerega materiala so te plošče?

Iz kortena.

Ja, res je, korten je na korozijo odporno jeklo. Ob izpostavljenosti različnim vremenskim vplivom tvori tanek sloj rje.

Na koncu Prešernove je Glavni trg.

Sva na Glavnem trgu, kjer na sredini trga stoji kamniti vodnjak. Izdelan je bil leta 1995 in je rekonstrukcija prvotnega vodnjaka iz leta 1937. Narejen je iz istrskega marmorja, avtor rekonstrukcije je Marko Pogačnik.

Malo naprej od vodnjaka nas na tleh spominska plošča opominja, da je tam nekdaj stal …

Pranger, sramotilni steber.

Res je. Sramotilni steber ali pranger je steber, na katerega so predvsem v srednjem veku za kazen privezovali storilce sramotnih dejanj in jih izpostavljali javnemu posmehu in sramotenju. Čez Glavni trg greva naprej čez Poštno ulico, mimo Kralja nudeljcev in s palmami zasejane Evrope, ki je bila včasih imeniten hotel, do mosta, ki stoji nad Kokro. Na levi je bil nekdaj Pinki, kiosk, ki je ob vikendih zvečer nahranil cel Kranj. Ustaviva se pred picerijo Romano, ki je v pritličnem delu objekta, ki leži nad kanjonom.

To je stara kranjska mestna vila, ki stoji zraven Podrtine, hiše, ki so jo delno podrli, ko so leta 1960 obnavljali most čet Kokro.

Ja, to je Fockova vila.

Globus bo tako ostal nespremenjen in bo stal še mnogo mnogo let. Greva naprej mimo Globusa, mimo Stare pošte, nekdanjega hotela in sedanje najlepše/najvišje terase v mestu, mimo Mlečne restavracije, kjer imajo že vrsto let najboljši ocvrti sir, mimo Kavke, čez Maistrov trg, kjer so bila včasih vrata v staro mesto naprej proti Prešernovi.

Sva na Prešernovi ulici, ki ime seveda nosi po Francetu Prešernu. Do leta 1941 je bila to Prešernova, med leti 1941–1945 je bila Schillerstrasse, po letu 1945 pa zopet Prešernova ulica. Na Prešernovi 7 je od leta 1946 spominski muzej.

Kaj vse lahko najdemo v Kranju in da je v besedni zvezi Prešeren?

Prešernova ulica, Prešernov gaj, osnovna šola, Prešernov hram, gimnazija, gledališče.

10

Niti še nisem dokončala opisa in postavila vprašanja, pa si že kar odgovoril. Kako veš?

Ja, kdo pa tega ne ve. To se ve.

Ne vem, če se to kar ve. Ker ko sem zadnje dni nekaj ljudi vprašala, če vedo, katera je Fockova vila, nihče ni vedel. No, in kdo so bili Focki?

Bili so industrialci, mislim, da so imeli celo Zlato polje.

Torej ja, to je Fockova vila in Focki so bili industrialci. Starejši Fock je ustanovil tovarno mil, surovih margarin in kristalne sode. Na mesec so izdelovali po 20 ton mila, več vagonov kristalne sode in tekočega mila. Mlajši pa je na vogalu Poštne in Tavčarjeve dal zgraditi že prej omenjeni hotel Evropa.

Focki so imeli tudi svojo brv, ki je včasih povezovala mestni konec s hujanskim.

No, tega pa nisem vedel. Zanimivo. Vedel sem le za le-

sen most, ki je šel iz župnišča.

Greva naprej mimo izjemne Mitničarske hiše, mestne tržnice do veličastne kranjske cerkve.

V mestnem jedru so tri cerkve, malo stran še cerkev na Hujah in v Čirčah. Veš mogoče imena teh cerkva?

Ok, Sv. Kancijan, pa tista na Pungartu, kaj je že … joj, ne vem.

Po treh 'fantih' ima ime, po treh svetnikih.

Ne vem.

Sveti Boštjan, Sveti Fabijan, Sveti Rok na Pungartu.

Ok, pa Rožnovenska …

Ja, Rožnovenska Mati Božja.

Ostalih dveh pa ne vem.

Sveti Jožef na Hujah, Sveti Ožbolt v Čirčah.

Mi je žal, da nisva šla po tisti ulici tamle, ker tam so pa na zidu vse naslikane.

Res je, ja, v Tavčarjevi ulici mimo župnišča so poleg teh petih cerkva naslikane še štiri druge cerkve iz ob-

močja Mestne občine Kranj.

Greva naprej mimo Prešernovega spomenika ter gledališča, po Cankarjevi ulici. Po Ivanu Cankarju, pesniku, pisatelju

in dramatiku, 1876–1918. Ustaviva se na vrhu Plečnikovih stopnic.

To je Mohorjev oziroma Rožnovenski klanec, uradno pa je to Vodopivčeva ulica. A mogoče veš, zakaj je ta strma ulica Vodopivčeva?

Verjetno zato, ker je tukaj živel Vodopivec. Ali pa po nekomu, ki je tukaj pil vodo …

Ne, ne vem.

Po Francu Vodopivcu, ki je bil revolucionar, borec NOB in je leta 1942 padel pod Storžičem. Na svoji domači hiši, Vodopivčevi ulici 15, ima tudi spominsko ploščo.

Naprej po Vodopivčevi navzdol ….

Sva pred lokalom Terasa, nasproti katerega stoji visoka trinadstropna hiša s precej načeto fasado, sprane svetlo oranžne barve. Veš, kaj se skriva v tej hiši?

Ne vem, vidim pa, da je spomeniško zavarovana.

Tukaj notri je Pirčeva barvarna. Začetki barvarne segajo v prva desetletja 18. stoletja, to je bil manufakturni obrat, kjer se je barvalo in likalo blago, ki se je potlej prodajalo v znameniti Pertčkovi trgovini na Glavnem trgu. Danes je hiša urejena kot družinski muzej, v katerem si lahko ogledamo naprave za likanje blaga. Prikazan je tudi postopek likanja in predelave lanenega platna. Muzej dopolnjuje še lepo ohranjena in precej bogata zbirka oblek iz tistega časa in ogromno različne dokumentacije, ki priča o začetkih barvarne in njenem nadaljnjem razvoju.

Tako, tukaj končajva.

Jernej, ugotavljam, da si Kranjčan.

Živa Drinovec

11

Za dobro glasbo se moraš malo potruditi (pogovor z Dalaj Eegolom) V zadnjem času se vam lahko dogodi, da na ulicah Kranja srečate Dalaj Eegola, ki je bil nekoč znan kot AliEn. Mlajše generacije so zamudile velik hype, ki ga je zagodel njegov glasbeni prvenec, ki je bil obenem tudi prvi slovenski rap album. V poznejših letih se je potem še večkrat dokazal kot prodoren ustvarjalec, DJ, MC, tekstopisec, 'skejter' in slikar (ja, res!).

Pred nekaj meseci mu je uspelo razprodati svoj nastop na kranjskem Trainstation SubArtu in takrat je bil Trainstation celo prvič razprodan in če si dovolim biti malček piker, ploskam ljudem, ki namesto na neke radijsko-popularne-mainstream dogodke, raje derejo na dosti kvalitetnejše (ja!) alternativce.

Ni dosti manjkalo, pa bi bili v Kranju najbrž prikrajšani za Dalajeve dogodke, saj je ob odhodu iz Indije z eno nogo že stal v Londonu.

Dalaj, Wikipedija o tebi ne navaja nobene informacije po letu 2009.

Ja, in par stvari narobe piše, ampak to pišejo drugi, meni je 'blesavo' pisati o samem sebi.

Kako je bilo v Londonu?

Ni mi bil všeč vibe, ker 'folk' nima 'cajta' za 'hengat', komplicirano je začeti kariero iz nič. V Londonu je največ DJ-ev na kupu na svetu. Deluje precej kovinski, kot velik napreden zapor. Sem pa sodeloval na skupinski Kerubin razstavi ...

Zdaj se veliko ukvarjaš s slikanjem?

Nisem ekskluzivno samo na glasbenem področju, izražam se tudi z videom in z risanjem oz. slikanjem. Pred Indijo nisem še resno slikal. V enem obdobju se mi je celo zdelo, da bom nehal z glasbo, čeprav vseeno nisem delal nobenih zaključkov. Moral sem se izražati artistično. Z leti ugotavljam, da nisem rojen trgovec, ne motivira me poslovanje in obračanje denarja, motivira me ideja; realizacija ideje, da nekaj iz iskre pride do ljudi. Najprej sem ob kavicah čečkal na liste papirja in mi je Miranda (Rumina, op.n.) predlagala, da zakaj si ne bi kupil barv in šel bolj resno v akcijo. Tako se je zgodilo že po približno dveh letih in pol, da sem v Aurovillu imel dokaj veliko samostojno razstavo, ki je bila zame kar velik dogodek.

Teden prej je bil v istem prostoru tibetanskega paviljona, 12

kjer sem razstavljal, po desetih letih na obisku tudi N. S. dalajlama. Dvajset let prej je ravno on častno postavil temeljni kamen za sedaj tako znameniti prostor. Še eno samostojno razstavo sem imel pred tem v Pondicherryju v njihovi največji privatni galeriji. Na skupinsko razstavo slovenskih umetnikov v Chennaiju (Madras), ki se je dogajala v enem znamenitem hotelu, je prišel tudi tedanji slovenski veleposlanik v Indiji in jo je tudi uradno odprl.

V tem istem hotelu je v sedemdesetih letih prenočila tudi angleška kraljica Elizabeta in lahko samo rečem, da je bilo že v štartu vse skupaj na visokem nivoju.

Kako je bilo v Indiji?

V Indiji je vse precej retro. 'Fura' se še 70. in 80. leta, še zdaleč ni takšne modernosti, kot bi jo lahko pričakovali v tem tisočletju. Če govorim precej na splošno, glasbenih klubov, kot jih poznamo na zahodu, primanjkuje. Ne govorim o Goi in večjih mestih kot Bombay, Delhi ali Bangalore, ampak na splošno. Tam žurajo večinoma na porokah, ob kakšnih političnih shodih in verskih praznikih. Turistična žuranja kot 'Goa beach' z namenom jemanja droge me pa tako ali tako ne zanimajo. Osebno me clubbing zanima iz glasbenega, plesnega 'momenta' in druženja.

Kakšna se ti zdi kranjska scena?

Kranj poznam že kar nekaj časa, saj sodelujem na Rolki že 5 let. Nekaj časa smo z društvom Kerubin imeli v centru mesta tudi pisarno. Imam pa en svoj 'vic': Ko me v Ljubljani vprašajo, zakaj živim v Kranju, jim rečem, da zato ker je to glavno mesto Ljubljane, hah! Sicer je pa v Kranju prisotnih veliko glasbenikov, obrtnikov in umetnikov vseh zvrsti. Zgodovina je pestra. Včasih je bil Kranj glavno mesto Slovenije (oz. Dežele Kranjske, op.n.), o tem nam super razložijo v Tonijevem filmu (Toni Cahunek: Mesto na skali, op.n.), veliko je bilo stvari, ki jih še nisem vedel. Veliko je enih 'plejsov', ki 'furajo' kvaliteten program, in veliko je 'folka', ki se ukvarja z vsemi sortami športov. Hej ... A lahko primeš čik v drugo roko, ker se 'ful' dim kadi vame?

Skratka, potem je seveda tu še SubArt; Darči je pravzaprav poleg Pijoa v Gorici organiziral največ mojih 'špilov' v Sloveniji. Zadnji koncert na Trejnu je bil razprodan, hvala vsem za obisk. Za zadnji album, od njega so 4 leta, sem posnel v Kranju že dva videospota. Prvi je »Kinder Yay Check«, drugi pa »Tipi jokajo na odru«, ki je parodija na to, da ogromno pevcev poje na jokav način. Trend, ki kar noče izginiti iz mainstreama.

Odvilo se je kar precej polinternih plesnih večerov, od Kavke do Layerjeve hiše ... Ko takole govorim, je bilo res aktivno, pestro, mnogo art dogodkov. Opažam, da se v Kranju skoraj več dogodkov zgodi v alternativnih prostorih kot pa v klasičnih galerijah in dvoranah. Tudi moja zadnja razstava Retrospektiva, deset let v slikarstvu, je bila v dvorani bivšega kina Storžič.

Igra asociacij ženske: ja, super; soul music: Incognito – grem ravno na koncert … funk music: haha, George Clinton, Prince; rock music in metal music: Zdaj si pa nametal dva žanra ... Bom kratek: rock: Santana, Doors, Pink Floyd; metal: Sepultura, Metallica, Suicidal Tendencies, Faith No More. O metalcih imam napisan celo scenarij za kratki film, za katerega se je izkazalo, da je predolg. Bomo še videli, kaj bo s tem. Hm, ja, z metalci smo vzporedno odraščali in se v 90. veliko srečevali, presenetljivo, v klubu K4.

Kaj se je pa z rapom zgodilo?

Hah … Vprašaj, kaj se ni zgodilo … Vsa 'scena' se je preselila na 'net', hiphop se redko vrti na radiu. Radio Si in Val 202 omogočata, da se celo kdaj še kaj sliši, pri ostalih komercialnih radiih je pa lobotomija, ki ne omogoča napredka. V Sloveniji so nekje tri komercialne založbe, ki krijejo 80 % objav programa glasbe slovenskih glasbenikov. Ostalih 20 % nas redkeje prodira na komercialne radio valove. Sem pa imel nedolgo nazaj prvič intervju na Radiu 1.

Si vedel, da bo Burek hit?

Ne, celo nisem ga hotel dati na album, ampak 'folk' ima včasih rad neobremenjene komade brez sporočila.

Kaj ti je bolj zanimivo narediti: koncert ali DJ-nastop?

Oboje imam zelo rad, s tem da so koncerti bolj odgovorni.

Prihodnost?

Filmi.

Alex Kodek Foto: Jana Šaletić

Kakšna se ti zdi današnja mladina?

Sem in tja se mi zdi, da je nekaj zmede med mladimi, včasih smo imeli več integritete in samozavesti glede tega, kaj točno hočemo narediti, kakšno sceno hočemo.

Med milenijci se mi zdi, da je prisotno bolj globalno sanjarjenje oz. fantaziranje, govorim splošno. Posamezniki v Sloveniji in svetu dosegajo seveda neverjetne rezultate, predvsem športniki. Spet pa ne morem verjeti, da tako veliko mladih žura na harmoniko; in ne mislim na harmoniko v 'kul' glasbenem smislu, ampak ... no, sej veš ... Poden od podna.

Je pa spet ogromno mladih, ki 'muzko' res dobro 'štekajo' in se vidi, da so vložili veliko truda v to. Za dobro glasbo se je treba tudi malo potruditi in našla bo pot do tebe, če ji odpreš vrata.

13

UGODJE V SKODELICI Botra jesen že v deželo prihaja, z dežjem in vetrom nam rada nagaja.

V resnici nas je že pošteno ovila v svoje barve, kapljice in predvsem hlad. Že res, da nas vsake toliko potolaži z dnevom ali dvema sonca, ki nam ogreje telesa in razvedri duha. A v resnici smo začutili že kar lep niz juter in večerov, ko bi se človek v svojem udobnem brlogu najraje zavil v odejo s skodelico toplega dišečega napitka. Vse krajšim dnevom v brk! Že od nekdaj imamo ljudje navado osebe in situacije označevati s kvaliteto toplote. Oseba je lahko torej topla ali hladna in vsi vemo, da je toplo pozitivno, hladno pa neprijetno in stvar, ob kateri je potrebno biti previden. To se je že marsikateremu znanstveniku zdelo nadvse zanimiva reč, ki jo je smiselno pobližje pogledati in raziskati. Na podlagi predhodnih raziskav so tako na univerzi Yale zasnovali poizkus, ki je pokazal, da ljudje, ki imajo za nekaj trenutkov stik s fizičnim virom toplote (npr. skodelica vroče kave v rokah), izkazujejo večje zaupanje do ljudi, tudi neznancev, in so do njih bolj radodarni kot pa tisti, ki imajo stik s hladnim predmetom (npr. skodelica ohlajene kave).

Zato z vami delim nekaj receptov, ki meni prinesejo trenutke ugodja, zbudijo pa mi tudi prenekateri lep spomin na različne čase in kraje. Kako čarobna je zares moč vonja, ki nas v trenutku popelje k babici v naročje ali pa na drug konec sveta! Najraje nekam, kjer je naš kraj sreče. Še raje s skodelico toplega v rokah. Da se ovijemo v plašč oksitocina, hormona ljubezni, ter vanj ogrnemo še ljudi v svoji bližini. Bodi jesen ali celo zima, mi v svojih puhastih plaščih tako ostanemo na toplem!

MASALA ČAJ ZA PRIJETNA JUTRA S SESTRO (ali drugo ljubljeno osebo) Masala čaj sem spoznala že pred leti na nekem jogijskem dogodku. Navdušil me je in hitro sem prodajalca pobarala za recept. Kaj kmalu je zadišal v našem stanovanju, a prirejen po mojih željah in okusu.

Masala povsem preprosto pomeni mešanica začimb.

Obstajajo takšne in drugačne za najrazličnejše jedi in pijače. Ena meni ljubših, ki sem si jo v Indiji večkrat privoščila, je jed chana masala, ki je pripravljena s posebno mešanico začimb in čičeriko. Mislim, da sem se ob vsakem grižljaju znašla malo bližje nebes. Ob neki priložnosti smo s popotniki, ki smo se redno srečevali v enem izmed lokalov v Lakshman Juli v indijskem mestecu Rishikesh ob Gangi pod Himalajo, ob kitari prepevali spisek jedilnega lista. Ker se oseba, ki se je odločala, kateri prigrizek si bo naročila, ob koncu še vedno ni uspela odločiti, smo nadaljevali z lastnimi idejami pretežno indijske kulinarike. Pa je naneslo, da sva s kitaristom naenkrat zaklicala: »Chana masala!« … »Yes! Sooo gooood!« sva se v smehu strinjala, da je to prav res ena izmed okusnejših plati Indije. Ki pa jih je vsekakor na pretek v vseh odtenkih in aromah.

A chana masala ne pozna le enega okusa. Indija ima to moč, da ob naročilu nikdar ne moreš povsem predvideti, kaj te bo čakalo na krožniku, četudi pogumno trdiš, da poznaš jed, ki se skriva za imenom. Naj bo vodilo raje 'pusti se presenetiti in uživaj'. Slednje, užitek, je namreč skorajda zagotovljeno (razen pri sladicah, ki so mi bile osebno večinoma daleč od okusnega).

Tako si tudi sama privoščim mero svobode pri pripravi svojega masala čaja, ki vsakič malo variira. Naj opozorim, da imam zelo rada začimbe, tako da lahko sami količine prilagodite svojemu okusu. Če se vam mešanica zdi premočna, jo svobodno omilite. Ali obratno.

14

1

SESTAVINE ZA 2 SKODELICI 1,5 cm korenine ingverja 5 strokov kardamoma 5–7 zrn črnega popra nekaj zrn janeža po želji 2 čajni žlički črnega čaja (osebno imam najraje aromatiziranega z okusom mandlja) 2,5 dl hladne vode 2,5 dl mleka (kravjega ali rastlinskega napitka) cimet po želji muškatni orešček po želji sladkor po želji

- Ingver po želji in potrebi olupimo (če je sveža lepa korenina, ni potrebno) in ga narežemo na tanke rezinice.

- Kardamom zmeljemo v terilniku, odstranimo lupine strokov in uživamo v opojnem vonju, ki se ob tem sprošča.

Lahko uporabimo tudi mlet kardamom, a za to aromo je vredno zavrteti možnar.

- V posodo nalijemo hladno vodo in vanjo vmešamo ingver, kardamom, semena popra in janeža ter čaj.

Williams, Lawrence E. in Bargh, John A. : Experiencing Physical Warmth Promotes Interpersonal Warmth: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2737341/.

- Pristavimo na ogenj in pustimo, da zavre. Ko zavre, vlijemo mleko in pustimo, da ponovno zavre. Pazimo, da se ob tem ne prelije čez rob posode.

- Mešanico precedimo v skodelici.

- Po želji in okusu potrosimo z mletim cimetom in naribanim muškatnim oreščkom.

- Sama uporabljam rastlinski napitek, ki je že sam po sebi dokaj sladek, zato ne uporabljam sladkorja. V Indiji masala čaj vedno pripravljajo s kravjim mlekom in ga pošteno zasladijo že med kuhanjem. Stvar izbire in okusa.

NASVET: Najlažji način lupljenja ingverja, ki prinese največji izkoristek korenine, je s čajno žličko.

Po pripravi masala čaja bo dišalo celo stanovanje, tako da utegne iz svojih brlogov privabiti tudi zaspance, ki se bodo tako prebudili v prijazno jutro.

GINGER–LEMON–HONEY PO SLOVENSKO Že v prvih dneh po selitvi v lastno najeto stanovanje v Rishikeshu, ko so moje poti postale bolj samostojne, sem v restavracijah opazila, da mnogo ljudi naroča neko toplo rumeno pijačo. »Le kaj se skriva v njihovih kozarcih in se skozi steklo smeji nevedni Sari?« sem se spraševala in hitro ujela enega izmed natakarjev za rokav. »Oprostite, kaj je to, kar pijejo vsi ti ljudje?« »Ginger–lemon– honey.« »Aha … Kaj pa je v tej pijači?« »Natanko to – ingver, limona in med.« »Mmm … To pa zveni nadvse okusno! Tudi zame enega, prosim.« In res, izbira je prišla še večkrat na vrsto. Vsekakor koristna pri vseh nam tujih organizmih v Indiji, saj vsebuje kar lepo količino ingverja, da požge, kar se požgati da. Obenem pa je še super okusna!

Ker je tako zelo preprosta za pripravo, se je kmalu znašla tudi v naših domačih skodelicah. Spoznali so jo prenekateri člani moje družine ter prijatelji in vsi so bili navdušeni.

Tisti del ‹po slovensko› se nanaša predvsem na vrstni red in časovni okvir priprave. V Indiji namreč to opravijo na hitro, saj se mudi na gostovo mizo. Prav tako méd navadno ni ravno visoke kvalitete. Sama pa vendarle želim zadržati koristne snovi limoninega soka in medu, ki ne prenesejo višjih temperatur, zato pripravi namenim čas.

SESTAVINE ZA 2 SKODELICI: 2–3 cm korenine ingverja (odvisno, koliko je močan) 0,5 l hladne vode 1 sočna limona med po okusu

- Ingver po želji in potrebi olupimo (če je sveža lepa korenina, ni potrebno) in ga narežemo na tanke rezinice.

- V posodo nalijemo hladno vodo in vanjo stresemo ingver. Zavremo. Lahko pustimo vreti še kako minuto ali dve, da se snovi iz ingverja čim bolj sprostijo v vodo.

- Prevretek pustimo, da se ohladi na pribl. 45 °C. Ingver pustimo v vodi, saj ga lahko med pitjem nekaj tudi pogrizljamo, posebej, če se nas loteva kak prehlad.

- Iztisnemo limono in sok vmešamo v ingverjev prevretek.

- Po okusu sladkamo z medom.

Zdravje in užitek v skodelici! Še posebej izvrstno v sezoni prehladov, da lahko brezskrbno skačemo po lužah ali rišemo angelce v snegu.

ZLATO MLEKO Ne vem, kdaj sem prvič slišala za zlato mleko. V Indiji mi je nekaj v tem smislu nekajkrat prišumelo mimo ušes, a nikdar v popolni obliki. Celotna slika se je sestavila, ko sem raziskovala koristne lastnosti kurkume. Zdi se kot nekakšna čudežna zel, ki zdravi 1000 in 1 tegobo in je zato že od nekdaj ena izmed vidnejših rastlin, ki jih uporablja ajurveda, starovedska medicina.

Nekateri pravijo, da je kurkuma adaptogen, torej v našem telesu vzpostavlja ravnovesje in smo zato bolj odporni na različne vrste stresa ter stresorjev. Med drugim deluje protivnetno, antioksidativno, čisti in neguje jetra in kožo, čisti kri, deluje proti prehladu, alzheimerjevi bolezni in raku. Glavni razlog za njeno delovanje je snov kurkumin, katerega delovanje močno povečamo, če kurkumo kombiniramo s črnim poprom, saj skupaj delujeta v izvrstni sinergiji. Da se snovi kurkume še bolje absorbirajo v naše telo, pa jo je dobro izpostaviti visoki temperaturi (jo prekuhamo) in jo pomešati z maščobo (npr. kvalitetno olje ali prečiščeno maslo oz. v današnjem času bolje poznano kot ghee).

KURKUMA + ČRNI POPER + VROČINA + MAŠČOBA = NAJBOLJŠI IZKORISTEK KURKUMINIH KORISTNIH LASTNOSTI Zlato mleko sem sprva pripravljala tako, da sem sestavine v prahu s približno polovico čajne žličke prečiščenega masla preprosto prekuhala v rastlinskem napitku.

Ghee namreč dobro prenaša visoke temperature, kar ne velja za večino hladno stiskanih olj.

Kasneje sem malo prelistala po spletu za različnimi pripravami zlatega mleka in ugotovila, da večina ljudi najprej 15

pripravi kurkumino pasto, ki jo kasneje vmeša v vroče mleko, katerega temperature ne privedejo do vrelišča. Ta postopek sem preizkusila in ni prav nič zakompliciran, zato ga delim z vami. Kaj je bolj koristno za telo in zdravje, pa ne znam presoditi.

SESTAVINE ZA KURKUMINO PASTO: ¼ skodelice kurkume (pribl. 0,5 dl) ⅓ čajne žličke črnega popra ½ skodelice vode Predpasnik!

- Vodo vlijemo v posodo za kuhanje in pristavimo na ogenj. Vmešamo mešanico kurkume ter popra in nato med kuhanjem na šibkem ognju mešamo naslednjih 7–10 minut.

- Zmes naj bo ob koncu zelo gosta tekočina. Če je presuha in že preseže teksturo tekočine, dolijemo še malo vode.

- Zmes prestavimo v steklen kozarec s pokrovom, pustimo, da se pohladi in jo v hladilniku hranimo 2–3 tedne.

- Zmes lahko uporabimo v različnih receptih (zlato mleko, riž, juhe, smutiji, v sokovih …) ali pa jo po žličkah jemo samo.

Ko se kurkuma med kuhanjem segreje, škropi iz posode, tako da je uporaba predpasnika zelo priporočljiva.

Kurkuma je namreč izvrstno barvilo (tudi za pirhe!), ki pa tako le s težavo zapusti tkanino (prav tako nekatere druge površine), ko jo z njo poškropimo. Kurkuma vsako jed, kamor jo vključimo, obarva s svojo zlato rumeno barvo.

Od tod tudi ime zlato mleko.

ZLATO MLEKO ZA 2 OSEBI: 4 dl mleka (kravje mleko ali rastlinski napitek) 2 čž kurkumine paste 1 čž prečiščenega masla oz. gheeja cimet/piment/kardamom/… po želji med/stevija/kokosov sladkor/nerafiniran sladkor/… po želji

- Mleko vlijemo v posodo za kuhanje.

- Kurkumino pasto in maslo vmešamo v mleko in kuha-

16

mo skoraj do vrelišča.

- Odstavimo in nalijemo v dve skodelici ter po želji in okusu posujemo z začimbami.

- Mleko lahko sladkamo, a če uporabimo rastlinski napitek, je le-ta navadno že sam po sebi dovolj sladek.

Pri uživanju toplih napitkov prinesejo še dodaten element sreče podrobnosti, kot so izbira skodelice, mehkoba odeje, prijetna glasba, dober film ali knjiga, vsekakor pa ljubeča družba pravih ljudi. Sama najpogosteje napitke delim s svojo veliko sestro, ki zna ceniti njihovo moč prav tako kot jaz. Obenem se ve, katera skodelica pritiče kateremu napitku. Tista svetlo modra z rožicami in keramičnim cedilom s svojim motivom najbolj kliče po zelenem čaju. Za masala čaj ima namreč presvetle in prehladne tone, ki pa izvrstno ustrezajo trpkemu okusu zelenega čaja. Masala čaj se v nasprotju najlepše počuti v veliki skodelici s pikapolonicami, kjer ima dovolj prostora za vso toplino in gostoto, ki ju nosi. Zlato mleko pa se zlije z zlato skodelico z motivi meni ljubega slikarja Klimta, ki mi jo je nekoč podaril sodelavec. Le kaj drugega bi se bolj ujelo z vročimi poljubi umetnika in njegove žene ter vsem zlatom, ki ju obdaja?

Uh, že ko samo mislim na vse te dobrote in omamni dim, ki se kadi iz skodelic, mi postaja topleje pri srcu. Zunaj dežuje, jaz pa grejem svoje prstke in srce. Mmmm …

Upam, da se kateri izmed predstavljenih napitkov kmalu prelije tudi v vaše skodelice ter vas ovije v ugodje. Več ugodja pomeni več oksitocina. Več oksitocina pomeni več ljubezni in zmožnosti povezovanja. Več ljubezni in povezovanja pomeni več sodelovanja, sreče in razumevanja. Več sodelovanja, sreče in razumevanja pa pomeni lepši svet. Vse se začne v preprosti skodelici toplote in ugodja.

Sara Aranel, antropologinja in pedagoginja, s prijateljico Matejo Kusterle, porodno babico, hispanistko in anglistko, vodi pogovorno-ustvarjalna srečanja za ženske. Na 14 dni se srečujejo v prostorih Krajevne skupnosti Bratov Smuk na Planini 2, vsakič ob 18. uri. Več o srečanjih si lahko pogledate na FB, če poiščete dogodek Tok ženske.

Srečanja so brezplačna, dobrodošli pa so tudi dojenčki udeleženk. Srečanja Tok ženske so en izmed načinov raziskovanja, kako si ženske lahko dvignemo nivo oksitocina za še več ljubezni, lažji porod, bolj izpolnjujoče materinstvo, partnerstvo, prijateljstvo in sploh življenje. Že napovedani termini so: 11. 10., 25. 10., 8. 11., 22. 11. Dobrodošle ženske vseh starosti in statusov!

Sara Aranel

moč ženske roke Korak naprej od Turbo galerije je predprostor dvorane Trainstation.

Tam stoji legendarni ročni 'fuzbal', kjer se ob vikendih odvijajo napete tekme in nekajkrat v sezoni tudi pravi turnirji v ročnem nogometu. Naš ročni nogomet smo med poletjem popolnoma obnovili. Konkretno smo ga očistili ter pripravili novo podlago, prav posebno, unikatno.

Prvi odzivi na to novo 'sobo' so si bili različni. Nekaj pohval, precej več kritik. Ni zgodbe. Ni povezave.

Zgodba je in to ne samo ena. Šest jih je. Ni povezave. Jaz jo vidim.

Čez dve leti nadaljujemo. Takrat bomo določili temo, da bodo vsi lahko videli zgodbo in sam veliki ve, le kaj bo nastalo takrat.

Nova soba.

Ob tem smo si rekli, da si novi 'fuzbal' zasluži tudi nov, lepši in spremenjen ambient. Očistili smo vse stene ter jih na novo prebelili in osvežili z barvami. V prostor smo dodali še dve ročno izdelani klopci iz sedaj zelo popularnih palet in inštalirali nogomet.

Ker pa prazne stene niso naš zaščitni znak, smo seveda takoj začeli razmišljati o poslikavah. Porodila se nam je misel, da prostor uredijo dekleta. Samo dekleta. Samo ženske. V prostoru so tri stene in če vsako od njih razdelimo na polovico, dobimo šest ploskev, se pravi potrebujemo šest deklet. Šestim posameznicam iz Kranja oziroma okolice smo predstavili idejo ter jih povabili k sodelovanju. Dekleta, punce, ženske, ki jim je vsem skupen čut za umetnost, čut za lepo in atraktivno, so bile takoj za.

Gaja Basaj, Tjaša De Reya, Manca Konkolič, Stela Primc, Nika Sajovic in Urška Ušeničnik.

Konec avgusta so začele vsaka svojo pot, vsaka svojo avanturo na prazni steni Trainstation Subarta. Tema je bila poljubna, motivi poljubni, barve določene, osnovne podlage so bile treh barv: črna, bela in vijolična.

Ustvarjale so malo več kot en mesec.

Njihove tehnike risanja, slikanja, barvanja in senčenja so si bile različne, tako tudi tempo dela. Vsaka je delala v svojem ritmu.

Poslikave, ki so nastale, so res dobre.

In so unikatne. Vsaka je črpala iz sebe, iz svojega sveta oziroma je ustvarjala po navdihu, ki ga je takrat občutila.

17

Si upate vstopiti v Slepo ulco?

Na najbolj temno noč v letu, ko po svetu tavajo razna bitja groze in na plano pridejo naši najgloblji strahovi, na noč čarovnic, v Kranjske rove prihaja Slepa ulca.

Slepa ulca je projekt hiše strahov. Z ekipo zainteresiranih mladih (domačinov in mednarodnih EVS-prostovoljcev) skupaj snujemo poseben način zabave, ki je v tujini že precej razširjen, v našem okolju pa tovrstnih atrakcij še ni veliko. Gre za tako imenovano haunted industry, ki v slovenščini še ni našla svojega izraza. Z našo storitvijo ponujamo vznemirljiv način zabave, saj v varnem in kontroliranem okolju obiskovalce popeljemo skozi labirint groze, kjer gradimo suspenz in jih strašimo preko vizualnih, zvočnih in ostalih zaznavnih dražljajev. Skozi kreativne procese oblikujemo atrakcije, ki ponujajo izkušnjo polno adrenalina, od zabave do občutkov čiste groze in na koncu katarze po prestani preizkušnji. Naše atrakcije snujemo na podlagi lokalnih legend, ki jih tako želimo predstavljati domačim in tujim obiskovalcem na zanimiv in sodoben način.

Naš prvi pop up šov smo izvedli avgusta v Ljubljani, trajal je devet dni. Zgodbo smo zasnovali na podlagi legende o povodnem možu iz Ljubljanice. V hiši so tako strašili sam povodni mož in njegovi utopljeni duhovi.

Pop up šov je bil za nas nekakšen test trga, saj smo želeli ugotoviti, če v lokalnem okolju obstaja interes za obisk tovrstnih atrakcij. Odziv je bil dober in izredno zabavno je bilo opazovati obraze obiskovalcev, ko so izstopili iz hiše strahov, saj so bili prežeti z zelo intenzivnimi čustvi.

Njihove povratne informacije in komentarji so bili nadvse pozitivni in koristni za naše nadaljnje delovanje.

Trenutno delujemo preko mladinske organizacije Zavod Bob, želimo pa si, da bi se v prihodnosti projekt osamosvojil in da bi vzpostavili stalno hišo strahov, ki bi delovala kot samostojna organizacijska enota.

18

Idejna pobudnica projekta sem Andreja Potočnik. Že od nekdaj sem bila horror entuzijastka in vedno so me privlačile tovrstne atrakcije, nisem pa dobila veliko priložnosti, da bi jih lahko obiskovala. V preteklosti sem se s hišami strahov srečala predvsem v zabaviščnih parkih.

Na potovanju po Novi Zelandiji sem si ogledala nekaj večjih tovrstnih atrakcij, kjer sem se navdušila nad idejo, da bi rada imela kaj podobnega tudi doma. Ideja je v moji glavi dozorevala več kot leto dni, nato sem jo prijavila na natečaj Ferflove šole podjetništva, kjer smo jo s prijatelji in mentorsko podporo še naprej razvijali in pripeljali do te mere, da smo zorganizirali omenjeni pop up šov.

Moramo priznati, da je strašenje ljudi izredno zabavno, še posebej, kadar se obiskovalci sprostijo do te mere, da glasno kričijo in se smejijo. Po drugi strani pa sam projekt zahteva ogromno dela, tudi izvedba je bila utrujajoča, vendar so nas zadovoljni obrazi obiskovalcev navdali s še več energije in zagona za prihodnje delovanje.

Naš naslednji šov pripravljamo v Kranjskih rovih za noč čarovnic, 30. in 31. oktobra, od 16. do 22. ure v sodelovanju s Turistično informacijskim centrom Kranj.

V Kranju nadaljujemo v slogu pop up hiše strahov, ki smo jo poleti realizirali v Ljubljani. Osnovna tematika je ravno tako vzeta iz slovenske folkloristike, asociacij, ki nam jih predstavlja mračen svet vodnih globin in bitij, ki tam živijo. Najbolj znana sta povodni mož v podobi čednega tujca in prevzetna lepotica Urška, katerih zgodbo je v svoji vsem poznani baladi opisal France Prešeren.

Nočemo izdati preveč podrobnosti o sami vsebini hiše strahov, ki jo pripravljamo v Kranju, vendar lahko zagotovimo, da bo dovolj strašna, da bo pretresla tudi najbolj pogumne. Če si upate soočiti z lastnimi strahovi, preizkusiti, do kam seže vaša domišljija, vas vabimo, da povabite še vaše prijatelje in se nam pridružite v Kranjskih rovih. Vendar pozor, pristanete lahko v Slepi ulci!

Slepa Ulca

Če ne furaš dolgih gat, sori, sam ne morva bit frenda. Pliz ne me gledat v džezvo. Tenks. #fall #winter #collection #boyz #in #da #kitchen #underwear #model

Revija za mladinsko (sub)kulturo Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Alex Kodek Živa Drinovec Sara Aranel Gostujoči člani: Jure Grahek Slepa ulca

Društvo APéL Jacobsen

Foto (naslovnica): Živa Drinovec

Tisk: Tisk Žnidarič d.o.o.

Oblikovanje: Anita Kepic

Lektoriranje: Ema Lapajne

Naslednji izid: december Cena: brezplačno

Na naslovnici: Ulice Kranja

Urednica: Živa Drinovec

19