Scena junij 2021

KAZALO: MIHA MAJES•4 KOST V GRLU •8 PLEŠASTA BASEN•11 ANŽE VIDIC•12 LUKA KEJŽAR•14 TINA BIZJAK ŠAVLI•17 KRANJSKI BANDI MED KARANTENO•20 OSEBNO: MATIC KUTIN•22 strip•24

ISSN 2385-9350

Cutting ties (2020), asemblaž, 100x70cm Slika asemblaž je narejena z mešanimi tehnikami, kot so olje, akril, barvni sprej, epoxy smola in seno, leather pas, plastelin ... Gre za portret osebe. V interpretaciji umetniškega dela vzpostavljam odnos med iluzivnim aspektom, ki izhaja iz slikarstva, in materialno snovnostjo, ki je primarna kiparski praksi. Na sliki je prikazano rezanje jezika subjektu, kar simbolno povezujem z rezanjem likovnega jezika.

MIHA MAJES »Nisem se še odločil, kakšna bo moja pot, ker ne delam zato, da bi umetniška dela menjal za denar, ampak imam potrebo po ustvarjanju.«

V

ateljeju Trainstationa sva se na sončno jutro dobila z umetnikom, ki ne ustvarja (samo) zaradi estetike, ampak s svojo potrebo po izražanju opozarja na globalne in lokalne probleme, ki jih vidi v družbi. Pravi, da je umetnost pomembna, ker razširja obzorja kolektiva in sili h kritičnem razmišljanju. Miha Majes, akademsko izobražen umetnik, poskuša na realen in hkrati simbolen način skozi parodijo prikazati čas, v katerem živimo.

Star je 27 let in je doma v Radovljici. Še vedno je študent, trenutno namreč vzporedno dela 1. letnik magistrskega študija na akademiji, smer grafika, in 2. letnik slikarstva. Ker se ves svoj (prosti) čas vrti okrog umetnosti je moral, ko sem ga vprašala po hobijih, kar dobro premisliti. Njegov glavni hobi je torej njegova umetniška praksa, katero ima razdeljeno na različne sklope. Drugače pa rad bere, raziskuje razne metasisteme in ''conspiracy'' teorije. Pogosto je tudi ''varuška'' svojemu nečaku. Včasih se je veliko ukvarjal s športom, veliko je skejtal, kasneje precej resno bordal, po nekaj poškodbah pa je to postavil bolj na stranski tir. Iz distance to subkulturo še vedno spremlja, saj se mu zdi pomembna za ohranjanje kulturne identitete.

Bi mi najprej razložil, kaj misliš s »sklopi« svoje umetniške prakse? »Umetnost si razdelim glede na osebne interese – kar mi je zabavno ali pa neumno. Na faksu oz. za faks delam bolj resne teme in se osredotočam na teoretični vidik ter historični vpliv. Takrat delam po nekem ustaljenem konstruktu. Še en sklop so bile v preteklosti tudi grafitarske vode, a tam nisem ostal, saj je moj interes pri grafitih izhajal bolj iz slikarske pozicije. Več političnih pristopov k umetnosti mi daje širok spekter in iz tega sestavljam neko lastno identiteto.« Greva nazaj na začetek. Kdaj si prišel v stik z umetnostjo in kaj ti ta pomeni? Zakaj sploh ustvarjaš? »V stiku z umetnostjo sem že od malih nog. Ogromno risb iz otroštva imam še danes spravljenih in zanimivo je, da me vse, kar sem takrat ustvarjal, še danes spremlja, saj mi tisti motivi še vedno predstavljajo polje interesa. Pogosto sem risal stripe in prerisoval risanke iz Cartoon network-a. Veliko sem risal tudi lego kocke. Še danes si predstavljam, da tako kot sestavljaš lego kocke, lahko sestavljaš tudi neko umetniško delo, npr.

kakšno skulpturo. Bil naj bi namreč slikar, a nočem biti omejen samo na ta medij, tako da delam z več različnimi. Tudi skulpture in instalacije.

Kaj pa mi umetnost pomeni? Rad bi verjel samemu sebi, da je to primarno izraz moje notranje intence. Da nekaj izražam zaradi emocionalnih aspektov. Všeč mi je, ko se neka ideja materializira v metafizičen objekt, ki teži k večnosti. Konec koncev pa mi predstavlja tudi nek način življenja, ki se vedno bolj formira v jasno celoto.

Tudi akademija mi predstavlja svojo zgodbo. Tam smo indoktriirani v neke sisteme, vsak posameznik pa se poskuša prebiti s svojo idejo o tem, kaj je umetnost.« Od kod črpaš navdih? »Največ navdiha črpam iz vsakdanjih dogodkov. S pridobljenimi vtisi banalnih stvari poskušam manipulirati in nepovezane elemente sestaviti v neko konkretno stvar z globokim sporočilom. Gledalcem želim predstaviti življenje skozi svoje oči in jim pokazati, da je globoko, bogato ter polno optimizma. Navdihuje me tudi ''mainstream'' pop kultura. Zahodni svet proizvaja ogromno ''showbiznisa''. Te šove gledamo bodisi zaradi zvezdnikov, bodisi zaradi njihove vpetosti v našo kulturno identiteto. In prav to mi je zanimivo analizirati. Veliko črpam tudi iz stripov, grafitov, alternativnega dela iz vsakdanjega življenja v Ljubljani, na Instagramu ...« Kot šolan slikar in grafik oz. umetnik na splošno zagotovo ne moreš mimo historičnih vplivov in ustaljenih konstruktov, ki si jih že omenil. Koliko daš na to, koliko upoštevaš teoretična znanja? »Hkrati bi bil rad ful pasiven in se delal, kot da nič ne poznam, kar pa ni kul, ker se slej ko prej ujameš v ena in ista vprašanja in potem prideš do dejstva, da so včasih imeli ful ''smart'' rešitve. Razmišljam, da če to od njih prekopiram, lahko pomeni, da bom tudi jaz tudi toliko več znal. Če bom pa delal nekaj po svoje, se pa lahko zelo hitro zaplezam. Zdi se mi, da je nek historičen vpliv zelo pomemben. Dejstvo pa je, da sta sodoben čas in ritem usmerjena k temu, da se poskuša ta historičen del zmanipulirati in ga uporabiti kot orožje za prilagajanje sodobnosti. Te historične bariere skušam podirati, hkrati pa iz njih črpam, tako da je to nek dvorezni meč.« Ali si doživel kakšno prelomnico, kakšen dogodek, ki te je začenjal spreminjati v samostojnega umetnika? »Kar je zelo vplivalo name, je bilo to, da sem šel

orodje za ustvarjanje fiktivne podobe o sebi. Sam poskušam iz tega potegniti največ kot lahko, in sicer na tak način, da na to nič ne dam. Se mi pa zdi zanimiv citat Andy-ja Warhola: »Prišel bo čas, ko bo vsak doživel svojih pet minut slave«, s katerim je približno zadel naš čas, saj ima dejansko vsak možnost za to. Jaz se raje držim realnih odnosov in konkretnih materialov.« Popelji me skozi svoj proces, ko nastaja novo umetniško delo. »Nova slika nastane takrat, ko se nasičim nekih nezavednih dražljajev v določenem obdobju, recimo obdobju enega tedna. Takrat sem zelo pozoren npr. na neke barve, na nekaj, kar mi je všeč, na nek motiv ali pa na kakšno perečo politično situacijo. Mimogrede, ravno zdaj delam za nekem projektu za razstavo kiparskega oddelka, ki bo moj odgovor na dogajanje na bližnjem vzhodu. Tak način ustvarjanja mi je zelo blizu – impulzivno ustvariti hiter odgovor na neko situacijo.

Slikarska dela ustvarjam podobno – z nezavednim impulzom. Stvari, o katerih dolgo razmišljam, poskušam konceptualno predelati. Veliko tudi eksperimentiram in My NR.1 sheep (2021), barvice, oljni pastel, glitter pen na papir, 20x30 cm Umetniško delo je parodija na vsakdanje življenje, ki ga prikazujem v abstraktnem narativu. Snov za umetniško delo sem črpal iz zgodovine slovenskega filma, literature, narativnosti stripa in ljudskih zgodb. potovat. Sicer sta zgodovina Slovenije in Jugoslavije zelo bogati, ampak dejstvo je, da si, ko greš ven in spoznaš druge velike kulture, fasciniran. Na začetku sem izhajal iz lokalne oz. slovenske scene, ampak zdi se mi, da imamo danes zaradi interneta veliko bolj kompleksen pregled. Ko v svetu spoznaš, da je dejansko vse še bolj kompleksno, skušaš to prinesti nazaj v slovensko identiteto in jo prilagoditi novim spoznanjem. Čisto na začetku šolanja na akademiji je zelo vplivalo name tudi študijsko potovanje v New York skupaj s profesorji. Takrat sem ogromno stvari začenjal razumeti, hkrati pa sem spoznal sodobne trende.

Dandanes se mi zdi velik problem, da ljudje nimajo ne časa ne energije za poglabljanje v sodobno umetnost. Okrog nje je nastala neka tančica.« Kako pa gledaš na socialna omrežja? Kot praktično orodje za širjenje svojih del ali bolj kot strup, ki preveva naš vsakdan? »Rekel bi, da gledam nanje kot orodje za širjenje idej, ampak le, če greš v to zavestno. Včasih razmišljam, kako bi kot umetnik spodbudil svoj spletni profil, hkrati pa ne želim svojih del poceni prodajati ljudem, ki jih ne razumejo. Socialna omrežja so odlično

Eurospin (2021), digitalna risba V digitalnem umetniškem delu sem prerisal banalne artefakte, ki temeljijo na družbi spektakla ali potrošniški neoliberalni družbi in s tem ironično namenil čas temu, kar nam naš čas krade.

redko ustvarjam z vnaprej pripravljenim načrtom in tično pospravljeno, skoraj sterilno. Zelo je črno-belo.« skico.

Poslužuješ se res ogromno različnih tehnik. Katerih?

Včasih novo delo nastaja tudi samo skozi proces, brez Katere so ti ljubše? intenc, ki sem jih prej omenjal. Preprosto se lotim dela in »Živimo v času, zaznamovanim z vplivom postmoderskozi plasti, ki jih ustvarjam, nastane nekaj čisto tretjega. nizma in aksiomatično je to čas heterogenosti. Ne Na koncu mi je tista abstraktna stvar še najbolj všeč. Z ustvarjamo več ene celote, kot v Avantgardi s t.i. -izmi eksperimenti se mi odpirajo nova polja, ki jih prej nisem (kubizem, impresionizem ...), ko bi bil lahko nek slog zamogel ozavestiti, ogromno pa tudi doprinesejo k eksprepakiran v celoto. Živimo v globalnem svetu, kjer imaš na siji. So tudi neke referenčne točke oz. temelji, preko kateenem koncu nekaj, na drugem nekaj drugega, in večkrat rih se učim in raziskujem nova polja svoje umetnosti, ki pride tudi do tega, da se jih bodo lahko razumeli tudi ustvarjajo iste svari na vzhogledalci, ne samo jaz. du in zahodu. To si lahko Se mi pa dostikrat zgodi, da simbolno predstavljamo kot ko neko delo dokončam, naS pridobljenimi vtisi nek kolaž. Zaradi tega me tustopi ustvarjalna kriza. Takrat di zelo pritegne mešanje tehmoram zamenjati medij, v kabanalnih stvari nik oz. mešana tehnika, ki je terem ustvarjam (in z njim poskušam manipulirati hkrati nedoločljiva. To pa odtok misli). Upam, da se mi bo in nepovezane elemente pira nova vprašanja. Všeč mi nekoč skozi to preskakovanje sestaviti v neko konkretno je izziv pri interpretacij in razvil nek avtentičen, svoj, nestvar z globokim sporočilom. preigravanje terminov, ali je konvencionalen slog.« eno delo npr. grafika ali že Na kakšen način pa poleg slika. Znotraj slikarstva najmotivov, barv, ustaljenih več delam z akrilom, oljem in konstruktov in različnih sprejem, včasih sem imel femedijev, izražaš sebe v svojih delih? tiš na bleščice in na umetne, fabricirane materiale. »Bi rekel, da se to ful izraža. Veliko je mojega huZa instalacije in skulpture uporabljam odpadne morja, neke igrivosti in tendence po ironiji. Zdi se mi, stvari. da imam del osebnosti, ki si na sarkastičen način želi Tehnike v grafiki, ki so mi blizu, pa so lesorez in sitoprilagoditi oz. zamaskirati realnost. Izražala se je bolj tisk. Preko akademskega procesa sem poskusil že vse klav preteklem opusu, ko sem še iskal svojo identiteto in sične tehnike, kar mi je ful kul. Ko spoznaš medij, se nause je to kazalo z nasičenostjo motivov, brutalnimi tečiš, zakaj in kako graditi, da bo izpadlo tako, kot želiš. mami in grobimi materijami.

Nimam neke točne metode oz. tehnike, ki bi se je drNajnovejše stvari pa so se precej osvobodile pesižal, ampak rad eksperimentiram in skozi to se lahko mizma in ker sem samega sebe malo bolj našel, se to osredotočim samo na objekt.« očitno izraža v mojih delih.

Bi za konec izpostavil še projekte, na katerih trenutno Poudaril bi še, da je umetnost sicer zelo intimna ustvarjaš? Ali poteka kakšna razstava s tvojimi deli? stvar, saj umetnik nekako sebe predstavi na očeh jav»V Kranju, v galeriji Ceneta Avguština, imam skupinnosti. Kot umetnik se razdajaš za ljudi in odvisno je, sko razstavo z likovnim društvom Kranj, tam razstavljam na kakšen način boš to svojo notranjo intimno stvar večjo sliko. Na akademiji, v galeriji kiparskega oddelka, zamaskiral ali pa se boš dobesedno razgalil, kot reciimam razstavljen projekt, kar pa še ni uradno objavljeno. mo Marina Abramovič.« Poleg tega ob koncu leta pripravljam še svojo slikarsko Zelo me še zanima, kako izgleda tvoj delovni prostor. razstavo. Sicer pa nikjer ne objavljam ali promoviram Zagotovo je tudi ta pomemben za tvoje ustvarjanje? svojih del. Delam bolj zase. Nisem se še odločil, kakšna bo »Ustvarjam v hiši – ateljeju iz 17. stoletja z bogato arhimoja pot, ker ne delam zato, da bi umetniška dela metekturo. Med stanjem procesa in kreativne energije, ko njal za denar, ampak imam potrebo po ustvarjanju.« dobim neko idejo in jo moram hitro realizirat, je ful Miha, hvala za pogovor! Špela Vovk zmešnjave. Med obdobjem refleksije pa je zelo sistema-

•

NASLOVNICA REVIJE: Muyo in wonderland (Is this anarchy?)

Risba prikazuje dva kontrapunkta, ki pomenita dvojno moralo življenja in politike družbenih sistemov, kjer glavni protagonist nostalgično igra vlogo utopične (ne)realnosti. Junak se tako v prvih okoliščinah pojavi kot pravljični junak, v drugih kot antijunak. Zgodba posreduje ideje romantike, utopije in anarho-kapitalizma in označuje relacije, vzroke in posledice neoliberalne potrošniške družbe, ki ima potencial, da družbo pahne v kaos.

ALJAŽ PESTOTNIK

A

ljaža Pestotnika je šolanje z Gorenjske poneslo na univerzo v Gradcu, kjer je trenutno doktorski študent. Ukvarja se z večjezično literaturo, predvsem s slovenskim gledališčem na avstrijskem Koroškem. Študijska leta je zaznamovalo aktivno udejstvovanje na kulturnem področju, med drugim je bil predsednik Kluba slovenskih študentk in študentov v Gradcu.

Leta 2016 je pri založbi Weiser v slovenščini izšel njegov prvenec Smeji naj se vesolje. S svojo poezijo se redno udeležuje predvsem dvojezičnih pesniških natečajev ter jo objavlja v različnih literarnih revijah in zbornikih v Sloveniji in Avstriji. V prihodnosti si želi postati profesor slovenščine.

Njegova poetika obsega mnogo tematik, predvsem želi skozi poezijo raziskati najgloblja človeška čustva in misli, ki jih drugim ne zaupamo, včasih pa tudi sebi ne. Piše o ranljivosti, odraščanju, razočaranju, sprejemanju samega sebe, grajenju in spremenljivosti identitete. Pravi, da so intimne teme vselej povezane tudi z družbo, zato piše tudi družbeno kritično poezijo ter pesmi, ki so izraz časa, v katerem živimo – zato so mu blizu tudi okoljevarstvene teme.

Včasih napiše tudi kakšno dvo ali večjezično pesem, saj vsakodnevno

uporablja tri jezike. Ker je večino mladostnih let preživel na avstrijskem Koroškem, je nanj naredila vtis tam živeča avtohtona manjšina, zato skuša pisati tudi o tem.

Katero socialno stigmo mora naša družba nujno prerasti? »Beseda stigma že sama po sebi pomeni, da te družba zaznamuje zaradi drugačnosti. Torej, odgovor z enim stavkom: vse stigme so brezvezne. Zdi se mi, da družba vedno znova išče razlike med ljudmi in določa, kako je nekaj prav oziroma narobe. Sem mnenja, da naj ljudje ljubijo, verjamejo, živijo kot želijo, pod pogoji, da s svojim početjem ne škodujejo drugim ter delajo v prid družbi in okolju.

Dejstvo je, da družba človeka stigmatizira takoj, ko njegovo mnenje divergira od ''mainstreama''. Označi ga za Nenašega, Njihovega … Če bi se ljudje sprejeli, bi bili kot družba vsi bogatejši. A takšnega bogastva se ne da določiti in prešteti.« Katera slovenska beseda ti je najljubša? »To se vedno spreminja, zato bom naslednje leto (ali že jutri) najbrž imel novo. Verjetno mi je najbolj všeč beseda iz rožanskega narečja iz avstrijske Koroške. To je beseda za pivo, ki izhaja iz germanske besede øl,

● ● Avtor: Polona Zaletel arhiv sebni Fo t ka: o

●●

K

ost v grlu K

razvila pa se je v wu, včasih je izgovorjava kar 'u. Sicer pa večina mojih najljubših besed izhaja iz koroških narečij, a o tem se da pisati doktorate.« Najljubša malenkost poletja? In najmanj? »Naj bo še tak kliše, to je zame vonj zraka. Poletje se lahko zavoha že okoli aprila ali maja, ko preneha deževati ali ko se hladen zrak pomeša s toplim soncem. Predvsem pa se poletni zrak čuti zvečer oziroma ponoči, ko ta vonj postane več kot zrak – lahko je to dobra družba, ki se je ravno razvedrila in polni zrak s smehom ob skupni mizi ali pogovorom v hladni travi. Lahko pa ta zrak napolnijo misli ob samotnem posedanju na balkonu, ko je vse tiho in se še tako težke misli omehčajo v poletnem zraku.

Takrat so v zraku obljube, nove priložnosti in potencial, da dosežeš nekaj neotipljivega. Še en pojav, ki me vedno znova razveseli, je vsakoletni šum čebel. Rad jih opazujem, poslušam in upam, da bom nekega dne lahko imel svoj manjši čebelnjak.

Pravzaprav je tudi to kliše, a vseeno – najmanj ljuba malenkost poletja je zame njegov konec. Poletje mi vedno predstavlja neke vrste novo priložnost, skrivnostno obdobje, ko se zdi, da je vse možno …«

***

MEDLETNE ZAOBLJUBE

Že od malega sovražim črte, ki ločujejo in barvanje izven črt postane upor proti uokvirjenju misli in ljudi in naših samih teles.

Objemaj močneje, stiskaj dlje, ne razmišljaj več preveč, ko se zbudiš sredi noči.

Pojdi zjutraj z nekom na kavo ali na sladoled, jej več sladoleda in pospravi tehtnico, občuti bližino nekoga, njihove samote; bilo je preveč samote,

odpuščaj več sebi ali drugim, predvsem sebi; tiste bodice ti ne koristijo,

večkrat se osmeši, smej se sebi, smej se več, ljubi več, ustvarjaj več spominov ali spomenikov;

zato živi več in se sekiraj manj, dokler še lahko poslušaš glasbo metuljev.

●●

Fo t ka: o

sebni

arhiv

Zato še danes letim izven črt in na belem polju rišem lastne vzorce; prehajajo čez meje, ki pa so tako ali tako v naših glavah in nihče več ne ve, kdo jih je sploh postavil in zakaj.

kajti sonce bo vzšlo, vsak dan znova, samo tvoja luč bo nekega dne ugasnila,

URŠKA UŠENIČNIK

U

rška je Gorenjka z mnogimi interesi, je znanstvenica in umetnica, ki ji je uspelo združiti zelo različni področji dela. Še več, iz spoznanja, da sta tudi ti dve področji, tako kot vse ostalo v življenju,

povezani, se porajajo vedno novi navdihi. Biotehnologinja po izobrazbi in umetnica po duši tako tudi na svoji karierni poti lovi ravnotežje med laboratorijem in slikarskim platnom. Njeno delo lahko spremljate na strani Ursus Art.

Njen hobi je tudi pisanje pesmi in pravljic v verzih. Piše o tematikah sprejemanja sebe in drugih, ljubezni, minljivosti, izgubi in transformaciji. Urška pravi: »Ker so barve velik del mojega življenja, se velikokrat pojavijo v pesmih in opisujejo

abstraktna človeška čustva, ki jih kdaj ne znamo opisati. Najraje pripovedujem zgodbe, ki doživljajo nevihtna obdobja, a imajo na koncu katarzičen učinek in pomiritev.

Umetnost mi predstavlja terapijo, pesmi so del mojih občutkov, ki so oblikovani v besede.« Katero socialno stigmo mora naša družba nujno prerasti? »Čeprav vem, da jih veliko puščam na stranskem tiru, pa so prav tako pomembne, bom omenila tole … Če si čustven, ne pomeni, da si šibek. Izražanje čustev in svojega počutja v današnjem svetu ni zaželjeno. A če bi ljudje lahko izrazili svoja čustva brez strahu, namesto da jih potiskajo v ''škatle'', če bi moški lahko jokali in se ženske jezile brez stigmatizacije, bi bil svet popolnoma drugačen. Kajti na koncu so vsa čustva izražena tako ali drugače. Če pa bi imeli varno in

sprejemajoče okolje, bi bila čustva lahko izražena na zdrav, sočloveku prijazen način.« Kdaj si nazadnje pela sama sebi?

Kdaj pa komu drugemu? »Pojem si velikokrat, ravno včeraj sem si pela. Vsak dan se vozim v Ljubljano, zato se velikokrat zgodi, da pojem ob glasbi, saj se s tem zabavam ob monotonosti vsakodnevne vožnje. Že več let je moja najljubša skladba Summertime od Elle Fitzgerald. Drugim pa sem pela le na odru, v pevskem zboru ali v Cabaretu, ki smo ga odigrali z gledališko skupino Gimnazije Kranj. Še se spoprijateljujem s svojim močnim glasom, zato bo še nekaj časa trajalo, da zberem pogum in res zapojem nekomu drugemu. Imam pa v načrtu premagati svoj strah pred petjem v javnosti s pomočjo svojega očeta. Že kot majhna sem vedno pela z njim ob kitari, zato vem, da se bova

NOTRANJI GLAS

SOLJUDJE

Včasih lahko je vse jasno, drugič se vse prazno zdi, a tudi ko ni vse krasno, rada imam nas vse ljudi.

Enostavno je izgubiti, hitro pobegne nam čas, a težje je ljubiti, se ne ujeti v toksično past.

Najtežje si je odpustiti, spustiti krivdo, ego, čast, a kdaj se je treba boriti, poslušaj svoj notranji glas.

Iščem ljudi, ki bi šli z menoj, da bi skupaj pili življenje, združili svoje moči in odplesali svoje trpljenje. Želim sočustvovati s teboj, izpovej svoje hrepenenje, kako se počutiš nocoj.

ZAŽGANE BESEDE Zažgala sem besede, ki so predstavljale sidro.

Spremenile so se v pepel, ki ga je veter odnesel in spustil v reko.

Tam so besede izginile, kot je izginil njen glas.

Ostali so le kamni, ki se spominjajo.

Bi odplesali pozno v poletno noč, si ustvarili krila, skupaj leteli, predstavljaj si kako bo nekoč, ko skupaj bomo svoj ogenj sprejeli.

Ali čutiš v srcu neuslišano mnenje?

Tukaj z veseljem ga bomo objeli, nikoli ne konča se to naše vrenje!

kmalu spet lotila kakšnega dueta pred domačimi poslušalci.« Najljubša malenkost poletja? In najmanj? »Poleti so mi najljubši večeri in črički, ki se oglašajo na travniku.

Obožujem ta čas v dnevu, ko začne sonce pojenjati, a se zrak še vedno napaja od vročine sonca, ki se je skozi dan nabrala v zemlji.

Obožujem vonjave, barve in vse ostalo v trenutkih, ko sonce zaide, a se svetloba še vedno za trenutek zadrži, preden si prižgemo sveče in poklepetamo s prijatelji ob zaključenem dnevu.

Ne maram hude poletne vročine, zato vedno čakam na večer, ko lahko oblečem kaj toplega.«

•

Ana Žunič

Tukaj smo vsi nadvse iskreni, želimo ustvariti prijetno okolje, tvoje osamljeno srce bomo ogreli, ga zapolnili z ogromno dobre volje.

Bomo skupaj občudovali ta planet, ustvarjali korake, ki vodijo na bolje, pridi, da skupaj zgradimo naš svet!

radovednostjo dotaknil trebuščka in zajokal glasen: »MIJAAAAV!« Glasno je jokal in kar ni nehal. Jokal je tako glasno, da so na vrt prišli ljudje, pri katerih je domovala mačja družina. Nežno so ga odnesli v senco in namazali trebušček. Plešasti muc se je opekel! V mačjem svetu je bil prvi primer, na srečo pa so ljudje že nekaj vedeli o tem in mu pomagali. Ko so mu namazali trebušček z mrzlim jogurtom, je kar zapredel, malo polizal in spet zajokal, ker se je s hrapavim jezičkom poškodoval.

Jokal je »mijav« in »mijiv«, polagoma pa le še »miv« in kmalu je bilo bolje.

Plešasti muc se je pozdravil, lahko je spet skakal in se igral z bratci in sestricami, veselo je raziskoval in se sončil ... in se spet opekel. Prijazni ljudje so mu pomagali, prav v vseh 777 primerih, dokler se ni odločil, da se raje ne bo več sončil. Žal pa so imeli prijazni ljudje vnetje možganov in se jim je napihnila glava. Rekli so: »Kako je fino, da je ta muc plešast. Še sesati ni toliko treba. Kaj, če bi bili vsi muci taki?« Nauk te basni je - UPORABI ZAŠČITO. Primerna je za male in velike, le zapomnite si, da se vsak pameten muc obleče, če se gre sončit. Če pa imata muc ali človek napihnjeno glavo, ne pomagata ne zaščita ne nauk, treba se je pozdraviti. Potem pa je jasno, zakaj muc potrebuje kožušček.

Tenk

•

● Ilustracija: Jacobsen

Dolgo nazaj, vsaj 77 mačjih rodov nazaj, je na dan primižikal plešasti muc. Zajokal je »miv«, njegova mama pa je dejala »mijav«. Kaj drugega od nje ni bilo pričakovati, to je namreč dejala vsakič, ko je ugledala novega mladička, skupaj sedemkrat. Tudi oče je dejal »mijav«, staršema pač ni bilo važno, kakšen je njun mladič, ker sta bila punksa.

Plešasti muc je rastel hitro, kot bratci in sestrice. Skupaj so se igrali, premetavali, grizljali in uganjali najbolj nore mačje lumparije.

Spoznavali so svet okoli sebe in raziskovali, se igrali popotnike in kmalu prišli vse do izhodnih vrat. Eden za drugim so šli skozi, tudi plešasti muc. Kar bleščalo se je, ko je stopal čez prag.

Prijetno topel vetrc ga je objel, oči so se privadile in ugledal je prečudovito poplavo novih zanimivih stvari. Tudi smrček mu je sporočal, da bo obilo dela, pa vendar se je bilo tako prijetno sprehajati po zeleni preprogi, obliti s svetlobo sonca. Pa še grizljal si lahko te zelene laske!

Nekaj mucov je raziskovalo novi svet, nekaj jih je poležavalo v travi, med njimi tudi plešasti muc, ki je nekako najbolj užival v soncu, saj ga ni motil noben kožušček. V mačjem časopisu je prebral, da je ta prijazna topla krogla na nebu sonce, zato si je nadel sončna očala, se zleknil na hrbet in se začel sončiti. Po kratkem dremežu se je predramil in začudeno pogledal svoj trebušček - bil je popolnoma rdeč, kar žarel je! Plešasti muc se je z

GLASBA V MESTU KITARIST IN UČITELJ (glasbena šola Aratik)

Anže, kitaro igraš že od srednješolskih dni. Kako se je začela ta zgodba? Kitara je verjetno najpogostejši inštrument, za katerega prime mladenič, ampak ti si svoje glasbeno izobraževanje začel kar pozno, kajne? »Kitaro sem začel igrati šele pri sedemnajstih letih – kar pozno, resneje pa je postalo, ko sem se za en semester odpravil na študij v Ameriko. Želel sem si ostati dlje, ampak predolgo sem odlašal z maturo, tam pa si lahko redni študent le z zaključeno srednješolsko izobrazbo. Šel sem le nekaj dni po 21. rojstnem dnevu, tako da sem bil za njih že polnoleten.« Zakaj ravno Združene države Amerike? »Tako močno sem se zaljubil v kitaro, da sem se želel profesionalno ukvarjati z glasbo. Prej sem bil štiri leta samouk, potem pa se je pojavila priložnost za študij čez lužo na L.A. Musicians Institute. Že kot otrok sem spremljal zasedbe, ki so nastale v tistih krajih, ki sem jih kasneje obiskal. Sploh Guns N' Roses je bila ena takšnih, ki mi je dala največ zagona. Prav spomnim se, kako so mi takrat govorili, da me bo tudi to minilo, kot me je minilo igranje namiznega tenisa in vaterpola (oba športa sem namreč več let zagrizeno treniral), ampak tukaj so se zmotili.

Ljubezen do kitare je ostala.« Kako si izvedel za ta študij? »Dve leti prej je bil organiziran prevoz na glasbeni sejem v Frankfurt in dva kolega, s katerima smo igrali in sta ta sejem že nekajkrat obiskala, sta me povabila zraven.

Tam sem odkril stojnico za študij v

Los Angelesu. Kar nekaj kolegov se je udeležilo istega izobraževanja in sem vnaprej lahko dobil vse informacije, ki sem jih potreboval. Jaz pa sem po vrnitvi lahko predal znanje drugim. Šlo je za izpopolnjevalni program, ki ni zahteval posebne avdicije, niti sprejemnih izpitov, in ker je šlo zgolj za štiri mesece, sem si rekel, zakaj pa ne. Upal sem, da mi bo oče plačal šolnino in sanje so se mi uresničile.

Kmalu zatem sem obiskal glasbene klube, kjer so začeli pot največji bandi, tudi Guns N' Roses.« Kako se drži znani klub Roxy Theatre? »Tudi tega sem obiskal in zdelo se mi je fenomenalno. Bil sem na koncertu Slasha, ki je že imel lasten solo projekt Slash›s Snakepit. V prvi vrsti sem slonel na monitorju, in ko je stal in igral tik pred mano na odru, sem celo prijel njegovo legendarno Les Paul kitaro, ki jo imenuje ''Jessica''. Vsi so se ga želeli dotakniti.

Vmes so mu kradli trzalice iz držala.

Edino trzalico, ki jo je zares vrgel v publiko, sem ujel jaz! Neverjetna izkušnja. Želim si le, da bi posnel nekaj več fotografij. S seboj sem imel fotoaparat s štiridesetimi posnetki, ampak še preden se je koncert začel, sem skoraj vse že porabil. Zgolj dve fotografiji s koncerta imam, ki sta bili svoj čas tudi povečani in obešeni na stenah Down Town kluba v Kranju.« So te starši podpirali? Oče je vendarle plačal šolnino. »Niti ne, če sem iskren. Študij v ZDA so mi plačali, ampak to je bila bolj finančna podpora kot karkoli drugega. So me pa vsaj cele dneve prenašali, ko sem v sobi vadil kitaro, česar pa poleg finančne podpore

glede studia ne morem zanemariti. Želeli so, da bi zaključil šolo, ker niso verjeli, da bom vztrajal pri kitari in bom enkrat od tega res živel. Mislim, da jim je zdaj že dolgo časa jasna moja ljubezen do glasbe. Navsezadnje se že dvajset let preživljam s poučevanjem.« In je bilo vredno? Si poleg izkušnje dobil tudi znanje? »Vsekakor je bilo vredno, sploh zaradi znanja. Prej sem se učil le preko glasbenih tablatur, ker še ni bilo toliko možnosti, kot danes.

Kolega je bil naročen na revijo Guitar. Dobro se spomnim, kako je imela vsaka revija štiri skladbe s tablaturami, ki smo jih kopirali in se iz tega učili. Nisem imel znanja iz teorije, ampak v ZDA se mi je odprl nov svet. Vse mi je postalo jasno – kako igrati in zakaj nekaj zveni dobro. Tehnično sem bil dober, vendar so mi tisti meseci v ZDA dali izjemno znanje. Dali so mi zagon.« Leta 2006 si zaključil triletno šolanje oz. dodatno izpopolnjevanje pri Mateju Mršniku (Felix Langus, Neisha, Tinkara Kovač, Laibach) in Mateju Hotku (Leeloojamis, Demolition Group, itd.). So takrat začenjali tudi drugi kitaristi? »Kar nekaj nas je bilo aktivnih v tistem času. Izobraževali smo se skupaj s Tadejem Koširjem, pa Jure Golobič je bil tam in mnogi drugi.

Veliko kreativnosti na enem mestu.

Takrat sem ugotovil, da je za poučevanje veliko bolje izbrati prilagodljiv pristop po željah učencev. Tako kot v ZDA. Zato vedno učim le nekaj osnov, potem pa se z učenci lotimo posameznih skladb njihovih najljubših izvajalcev, preko katerih gradimo znanje.«

Si končal z zasedbami? »Do nedavnega sem sodeloval z zasedbo Monsun iz Škofje Loke, vendar smo šli vsak v svojo smer.

Ustvarjalno smo se preveč razlikovali.

Težki časi so naredili svoje, ampak z veseljem bi se vrnil v kakšno zasedbo.

Na tej točki bi to moral biti izdelan band, resen in pripravljen, kajti težko bi se lotil od začetka.« Kako deluje tvoja glasbena šola? »Včasih sem imel več učiteljev, tudi za bas, bobne in klaviature, trenutno pa imam zgolj bobne in kitaro. Želel sem se širiti, ampak zaradi logistike in usklajevanja zmanjka časa za učenje, ki pa je glavni cilj.« Je bilo na začetku težko dobiti učence? »Niti ne, ker so me poznali še iz Escape in sem hitro nabral dovolj

učencev. Ko pa se je posel dovolj razvil, sem si lahko oblikoval poseben prostor, kjer zdaj poučujem že vrsto let. Tukaj v Stražišču, nedaleč stran, kjer sediva.« Tvoj najstarejši učenec oziroma učenka? »Okoli šestdeset let. Gospa je prvič prijela za kitaro, učil pa sem jo zato, ker je za rojstni dan prejela nekaj učnih ur. Igrala sva ‹›neakustiko›› na akustično kitaro.« Kako ji je šlo? »Kar hitro je obupala. Večina učencev, starih nad 50 let, zelo hitro obupa in pogosto za izgovor uporabijo pomanjkanje časa, čeprav ga imajo dovolj. Prepogosto si tako rekoč zaprejo vrata, ker menijo, da so prestari in da to ni zanje. Za kitaro ni nikoli prepozno. Če je volja, se je mogoče zelo hitro naučiti osnov in v letu ali dveh že lahko odigraš lažje skladbe ter poješ pesmi s svojimi prijatelji. Potrebna je vztrajnost.« Kakšne so najpogostejše želje učencev? »Najstniki praviloma pristopijo, ker bi radi igrali v glasbeni skupini.

Zato vadimo rock komade – od Siddharte, Metallice, AC/DC do Guns N' Roses ..., medtem ko starejši že imajo določeno znanje in se učijo kitaro za lastno veselje.

Spet drugi pridejo samo izpopolnit kitarsko znanje.« Vsak kitarist ima svoje posebnosti in značilnosti. Svoje »finte«, kot se reče. Bi lahko kakšno izpostavil zase? Po čem si znan? »Mene vsi poznajo po Slashu.

Tako zvočno kot tehnično, tega ne

morem skrivati.

Načeloma nikomur ne vsiljujem, ampak začuda pridejo k meni kar sami od sebe, kot da bi vedeli, pa čeprav me ne poznajo. Res zanimivo, koliko oboževalcev Slasha sem učil.« In koliko si lahko v zadnjih letih igral v živo? »V bistvu z izjemo nekaj koncertov bolj malo. Kar nekaj let sem imel resen problem s prstancem na levi roki. Od leta 2006 do 2016 sem bil precej onemogočen in sem s težavo učil. Prst me preprosto ni več ubogal, ni zadel strune ali pa se ni želel premakniti stran od strune.

Niti zdravniki niso vedeli, v čem točno je težava. Šele tretji kirurg mi je znal pomagati, saj je ugotovil, da je poškodovana tetiva. Naredil mi je celotno rekonstrukcijo.« Si se bal, da ne boš mogel več igrati kitare? »Strah me je bilo, absolutno. Ko se je začelo, sem lahko učil samo z dvema prstoma. Skrbelo me je, vse dokler pred petimi leti ni uspela tretja operacija po vrsti. Po vsaki operaciji sem se moral na novo učiti kitaro. To je bil dolg proces. Šele v teh zadnjih petih letih sem prišel na tak nivo kvalitete igranja kot leta 2006. Ravno zato si želim zdaj v kakšno zasedbo, ker čutim, da sem pripravljen. Zdaj je pravi čas.« Želim ti vso srečo, tako pri poučevanju kot pri muziciranju v živo. Da bi čim prej našel pravo rock'n'roll zasedbo! Se vidiva na kakšnem koncertu.

•

Gal Jerman

● Fotka: Tina Brinar

Kako se spominjaš svojih let v kranjski zasedbi Escape? »Devet let smo obstajali, če se ne motim. Naša zgodba se je končala leta 2007. Nekako smo se izpeli, zamenjali smo preveč članov in žal nam ni bilo namenjeno. Lepe spomine imam na koncerte in snemanje videospota, pri katerem bi nam moral pomagati Mitja Okorn, sedaj znani režiser, ki se je takrat šele učil. A žal je potem vse padlo v vodo zaradi vseh teh menjav članov. Zanimivo, ampak on je bil tudi eden mojih prvih učencev, ko sem še ljubiteljsko učil. Zdaj je od tega skoraj 20 let. Mitja nam je posnel tudi dva ali celo tri koncerte s kamero na VHS, te posnetke imam še vedno doma. V tistem obdobju se je pripravljal na film Tu pa tam. Imel je vizijo.«

● Fotki: osebni arhiv

LUKA KEJŽAR Luka Kejžar je Kranjčan, ki ga umetnost spremlja že od malega. Zaključuje magistrski študij programa Aplikativna kineziologija na Univerzi na Primorskem, kjer je tudi že zaposlen. Vsakdanji stres odraslega življenja si zadnjih nekaj let lajša z obdelavo lesa. Končni izdelki so realistične miniaturne podobe, za izdelavo katerih navdih večinoma jemlje iz narave. Večina izdelkov konča pri Lukovi družini in prijateljih, svoje najljubše pa najprej objavi tudi na svojem Instagram profilu.

Izhajaš iz umetniške družine, talent in občutek za ustvarjanje si kazal že od malih nog. Marsikoga si navduševal že z raznimi skicami, karikaturami in grafičnim oblikovanjem. Kaj pa te je vodilo k temu, da si se začel ukvarjati z lesom? »Res je, moj stric in sestrična sta oba akademska slikarja, bratranec strasten fotograf, brat pa grafični oblikovalec in tudi sam sem razmišljal o bolj umetniški smeri izobrazbe. A nekako je šport prevladal in odločil sem se za študij na Fakulteti za šport v Ljubljani in kasneje še na Primorskem, kjer trenutno zaključujem magistrski študij aplikativne kineziologije. Risba je bila vedno prisotna v mojem življenju. Vedno

so me navduševali fini detajli, s katerimi sem se ubadal cele ure.

Majhne risbe, mini stripi v zgornjih treh centimetrih zvezka, to mi je bilo od nekdaj všeč. Načeloma sem izjemno nepotrpežljiva oseba – kot otrok pa sem bil še manj. Ustvarjanje mi je od nekdaj pomagalo preusmeriti pozornost in me držati pri miru za vsaj 15 minut. Zdi se mi, da se je to nekako preneslo na moje lesene izdelke. Les mi je bil načeloma vedno izjemno všeč. Kadar smo šli na pohod ali sprehod, sem vedno nekje našel neko palico, ki se je z menoj vrnila domov. Že med potjo sem v njo vrezal vzorce in ji nabrusil konico. A nikoli se nisem lotil izdelave obeskov ali česa podobnega, s tem sem začel šele pred tremi, štirimi

leti. Zdi se mi, da je bil prvi izdelek prstan – kar tako, ker sem ravno kupil nov nož. Ugotovil sem, da mi je bil proces izdelave noro všeč in tudi sam izdelek ni slabo izgledal, zato sem počasi začel izdelovati bolj kompleksne oblike.« Kje si se naučil veščine obdelovanja lesa in kakšno tehniko uporabljaš? »Youtube in Instagram sta zakladnici informacij. Youtube je izjemen kar se tiče posnetkov, kjer ljudje kažejo tehnike in bolj pomembno – podajo mnenje o orodju. Tehnike se nisem učil od drugih, prišla je sama od sebe. Parkrat se zabodeš ali urežeš in na ta način ugotoviš, da ne delaš prav. Poskusiš drugače in začneš razumeti, da moraš slediti lesu.

Branje poteka vlaken v lesu in upoštevanje njegovih lastnosti, kot so gostota in trdota, je ključno. Tudi tega se najbolj naučiš skozi napake, pa tudi iz kakšne knjige o lesu.

Ugotovil sem, da ne potrebuješ zapraviti ogromno denarja, da lahko rezbariš – moje najljubše orodje je rezbarski nož Morakniv 120, ki stane manj kot 30€, skupaj s poštnino.

Je preprost in zelo uporaben, z njim sem naredil vsaj 90% svojih izdelkov.

Seveda se število orodij počasi povečuje – kakšna fina dleta so super za detajle, kjer nož ne mora priti zraven. Fine japonske žage pomagajo, da si pripravim kos lesa, ki je čim bližje končni obliki – manj rezljaš, bolj so ti roke hvaležne. Še posebej, kadar delaš z gostim in trdim lesom. Nepogrešljiv pripomoček so seveda brusilni papirji in maska.

Teh porabim veliko, sploh glede na to, kako velike izdelke delam.

Noben izdelek ne bi bil končan brez premaza olja. Zaenkrat prisegam na navadno laneno olje. Obožujem njegov vonj in tudi barvo ima lepo, saj poudari naravno barvo lesa in ga ne potemni preveč.« Vsi lahko opazimo razliko v barvi lesa, le redkokdo pa občuti razlike v materialu različnih vrst lesa. Kako se razlikujejo različni tipi lesa?

Katerega najraje uporabljaš in kateri ti ni pri srcu? »Les je res izjemen material.

Vsaka vrsta ima svoje prednosti in slabosti. Zaenkrat mi je najljubša oljka. Tu na Primorskem je ni problem dobiti, poleg tega pa ima tudi dobre lastnosti – je izjemno gosta in se ne trga ali poka, ko se posuši, pa je izjemno trdna in odporna na udarce.

Poleg tega je prelepe nežno rumene barve, znotraj katere se skrivajo prečudoviti vzorci rjave, črne in celo rdeče. Ko žagaš svež kos oljke, ta tudi izjemno diši. Les sadnih dreves je običajno to, kar iščem. Vsak je nekoliko drugačen in tudi vsako drevo je specifično. Sliva je recimo izjemne barve. Meni osebno je to zaenkrat najlepši les, dvomim da v Sloveniji raste kaj drugega tako lepih barv in

vzorcev, kar je hkrati primerno za rezbarjenje. Zna pa biti rahlo trmast. Pogosto poči in je lahko precej težek za obdelovanje, hitro obrabi orodje, ampak se zaradi trdote lepo brusi.« Pogosto kot odličen rezbarski les opevajo lipo. Ampak jaz je ne maram. Ima opazne pore, je izjemno mehka in ni dovolj gosta, da bi se dalo vanjo vdelati najbolj fine detajle.

Zagotovo je še ogromno vrst lesa, ki so super za rezbarjenje, vendar jih še nisem imel priložnosti obdelovati ali pa sem dobil slab kos, ki je pustil napačen vtis. Tak primer bi lahko bil oreh. Doma imam izjemno lep kos, ki mi ga je podaril prijatelj, ampak ima precej velike pore in zna biti nekoliko krhek, se hitro zatrga, pa tudi vonj ima malo neprijeten. Se pa lepo brusi in končen izdelek izgleda odlično. Še kakšen les, ki ga ne maram? Brest. Smrdi. Fuj.« Ali imaš poleg te strasti še kakšne druge interese? Se ukvarjaš še s čim, iz kje črpaš navdih za svoje izdelke in kakšni motivi so ti blizu? »Strasti je veliko, časa pa je premalo za vse. V roke rad primem klasično kitaro in igram istih deset komadov, kdaj zraven tudi kaj zapojem oziroma zafušam. Sicer pa igram bas v kranjskem bandu Mutism. Trenutno snemamo prvi album, ko pa bo spet čas za koncerte in bo album posnet, pa se verjetno pridemo pokazat tudi na Traina. Velik del mojega vsakdana je tudi šport in srečen sem, da sem tudi službeno vpet vanj.

Trenutno organiziram športno rekreacijo za celotno Univerzo na Primorskem in kot bonus se tudi sam lahko udeležim nekaterih aktivnosti, ki jih organiziram.

Običajno se novega izdelka lotim, ko nekje vidim kakšno lepo fotografijo ali pa mogoče kaj sanjam.

Proces je naključen. Večinoma posnemam naravo, ker sem očitno neizviren. Ampak me to ne moti.

Na svetu je toliko lepih živali in rastlin, ki jih občudujem, da ne čutim potrebe po ustvarjanju nekih abstraktnih izmišljotin. Nikoli se ne

bom nagledal dreves in listov.

Kakšne izjemne oblike ustvari narava! Kadar se odpravimo v hribe, ves čas kažem na drevesa, ki so drugačnih oblik ali imajo zanimive grče in zverižene veje. Nič čudnega, da sem se v zadnjih letih navdušil tudi nad bonsaji – a trajalo bo še nekaj desetletij, preden bom imel kaj za pokazati.

Nazadnje tu pomislim še na stripe. Ko sem hodil na Gimnazijo Kranj sem razmišljal, da bi se vpisal na ALU in se začel ukvarjati z risanjem stripov. Nekje imam še cel kup nedokončanih stripov, trenutno sicer nimam časa in volje, a mogoče se v prihodnosti lotim in katerega od njih dokončam. Če bi lahko prevrtel čas nazaj, bi se v srednji šoli bolj resno lotil tudi grafitov. Malce ilegale in navdušenja, ki pride zraven, pa še nekaj lepega sproti ustvariš.« Kje nastajajo tvoje umetnine? Imaš za ustvarjanje poseben prostor? »Na začetku so nastajale v moji sobi in na terasi. Zunaj lahko ropotaš, žagaš, prašiš kolikor hočeš in še pospravljeno je hitro. Kasneje sem vse to delal v dnevni sobi, sedaj pa imam končno sobo, ki je ločena od ostalih prostorov in lahko brusim

izdelal dva izdelka, tretji pa je še v nastajanju. Zase sem izdelal le nekaj trzalic za kitaro. Bolj so mi všeč kot plastične, dober občutek je igrati z nečim, kar dobro izgleda, je bolj toplo in organsko kot pa plastika.

Običajno imam obdobja, ko naredim več izdelkov v kratkem času in nato obdobje, ko mi ne paše ali pa nimam časa zaradi drugih obveznosti. Lansko leto sem lahko nekaj izdelkov namenil tudi licitacijam za Mestni mačjak Kranj. Zdela se mi je dobra priložnost, da pomagam kranjskim muckom in hkrati nekoga osrečim. Na to sem kar ponosen.«

in prašim po mili volji. Sobo sva s punco poimenovala ''drvarnica'' – kljub temu, da notri ni prav veliko drv, je pa zato ogromno opilkov in lesnega prahu. Sobo občasno posesam in očistim, ampak res bolj redko, da ne izgubi svojega čara (kdo drug bi temu rekel lenoba).

Vsekakor pa se s prostorom, kjer ustvarjam, ne ubadam preveč.

Važno je, da je dovolj svetlo in da imam za sedeti. Če pa je zraven še miza s primežem, pa je to že luksuz.« Tudi sama sem ponosna lastnica nekaterih tvojih izdelkov. Jih večina konča v rokah družine, prijateljev in znancev ali kakšnega tudi obdržiš? »Hobi izdelovanja lesenih izdelkov me je za nekaj let rešil ubadanja z rojstnodnevnimi darili. Večino izdelkov je prejela moja punca, nekaj pa so jih prejeli družinski člani in prijatelji. Zaenkrat sem po naročilu

Kako bi opisal svoj stil? »Rad delam izdelke, ki izgledajo čim bolj realistično. Seveda ima les svoje omejitve, katerih ni mogoče premostiti ali pa sam še nisem dovolj spreten. A kljub temu se vedno skušam približati ideji, ki sem si jo uvodoma zamislil. Pogosto imam probleme s simetrijo, a upam, da bo to s časom postalo lažje. Zaenkrat se tudi malo izogibam obrazom in očem. Proporci mi ne gredo najbolj od rok že v 2D, kaj šele v 3D. Definitivno pa je to nek izziv, ki me žene naprej in je dober vir motivacije. Napake so lahko usodne, ampak ravno to mi je pri lesu všeč.

Zahteva pozornost in predanost procesu, ne tolerira napak in nauči te, da opazuješ in ''poslušaš'' ter zaupaš temu, kar ti les in rezilo govorita. Ravno obraten je proces brušenja. Tam lahko ukrotiš še tako zahteven kos lesa in počasi ga oblikuješ po svoji volji. Kombinacija teh dveh procesov mi je všeč – nekako te najprej postavi na svoje mesto in za nagrado lahko na koncu dodaš svoj pečat. Ročno brušenje je počasno in odstraniš lahko le fin sloj lesa, tako nimaš druge izbire, kot da z rezili opraviš večino dela. Torej – moj stil je zelo počasno, najbrž neučinkovito in neoptimalno, rahlo mazohistično obdelovanje lesa.« Ali svojo dejavnost vidiš tudi kot potencialni zaslužek in se s tem

nameravaš ukvarjati v večji meri, ali je to zgolj hobi? »Velikokrat sem razmišljal, če bi to lahko bil nek reden vir dodatnega zaslužka. Ampak vse bolj vidim, da ne. Vsak izdelek mi vzame ogromno časa in dvomim, da bi kdo plačal več kot 100€ za en majhen lesen obesek. Ampak me to ne moti.

Nisem začel, niti ne vztrajam zaradi zaslužka, ki ga tako ali tako ni skoraj nič. To se tudi kaže, ko moram kakšen izdelek narediti na silo.

Rad delam po svojem ritmu, pogosto si vzamem vmes nekaj prostih dni in nato nadaljujem. Zdi se mi, da tako lažje ujamem prave linije.

Kdaj je treba zadevo pač prespati. Če pa imam nek rok, potem hitro postane opravilo stresno, ne pa sproščujoče. Po takem projektu si običajno vzamem kakšen mesec odmora, dokler mi zopet ne zapaše lotiti se česa novega.« Na kateri izdelek si najbolj ponosen? »Na vsak izdelek sem ponosen ali vsaj na tiste, ki sem jih javno delil na svojem Instagram profilu. Vsak me je nekaj novega naučil in mi pomagal napredovati. Definitivno pa tudi vem, s katerimi nisem zadovoljen. Ko gledam nazaj, vidim svoje napake in si predstavljam, kaj bi lahko bolje oblikoval in kje sem premalo časa posvetil kakšnemu detajlu. Ampak tako pač je, počasi napredujem in vidim več, kot sem na začetku. Najbolj sem ponosen na sovico – močvirsko uharico, ki sem jo naredil lansko leto. Tu sem se tudi prvič lotil obraza in peres, in nekako mi je uspelo. Definitivno obstaja prostor za napredek in upam, da bom čez nekaj let tudi na njej videl napake in poznal boljšo rešitev.« Luka, lepo se ti zahvaljujem za pogovor in upam, da bo še kakšen tvoj izdelek končal v mojih rokah. Želim ti uspešno rezbarjenje še naprej.

•

Vita Polajnar

POVEZANI V POLJU LJUBEZNI POGOVOR S TINO BIZJAK ŠAVLI Sociologinja kulture, specializantka integrativne psihoterapije, reikistka, učiteljica energetske medicine. To so uradne oznake, ki želijo zarisati Tino. A vsak, ki z njo spregovori besedo ali dve, spozna, da se dve besedi kaj hitro pretočita v stavke, odstavke, poglavja in povesti o neskončnih dimenzijah življenja. Kako jo le zarisati, jo ujeti in zaobjeti!? Marsikdo bi si mislil, da govorim o sanjavem dekletu, ki pluje v nedefiniranih širjavah medzvezdja. V resnici pa je Tina trdno prizemljena ženska, ki se zaveda, da k celostnemu zdravju in izpolnitvi lahko vodi le ravnovesje med močnimi koreninami in odprto povezavo z večnostjo življenja. S pogledom skozi prizmo celovitosti opazuje in spoznava človekovo bit, ji prisluškuje in se ji zvedavo približuje, kolikor se ji ta le želi razkriti. A ravno tisti skriti del ji predstavlja večno strast, ki jo prižiga in jo vabi, naj naredi še en korak naprej. Le kdo drug bi bil bolj primeren sogovornik v tem zapletenem času o tem zapletenem času, če ne ravno ona?

Revija Scena je v prvi vrsti namenjena mladim, zato je še kako smiselno, da začneva kar z njimi. V zadnjem času so se pokazale velike stiske ravno v tej demografski skupini.

Kako trenutno stanje vpliva na njih? »Zunanja represija, ki jo odrasli čutijo zaradi vpetosti v t.i. odrasle odnose, jih močno zaposluje, mladi pa so medtem potisnjeni na stran.

Ker so spregledani, naraščata depresija in anksioznost, brezposelnost med študenti ustvarja ekonomsko krizo, z vsem naštetim pa prihaja huda psihološka stiska. Skrbi me, kaj bo s temi posamezniki na krajši in daljši rok. Sprašujem se, kaj se bodo danes naučili in kaj bodo odnesli s seboj v življenje. Kakšni odrasli bodo postali, ko v njih ostaja tako velika nenaslovljena bolečina in pomanjkanje medosebnega stika? Bližina je vendarle ključna za zorenje.« Imaš kake neposredne izkušnje s terapevtskim delom z mladimi v tem času? Lahko morda podeliš, kaj sami povedo o doživljanju trenutne situacije? »Presunilo me je, ko mi je 14-letnik povedal, da ga je panično strah prihodnosti, ker se mu zdi, da

se dogaja razčlovečenje. Obenem mi je zaupal, da ni edini, saj občutke ob trenutnem dogajanju deli z vsemi svojimi sošolci. Ta otrok mi je nivo svojega strahu označil z 11 na lestvici od 1 do 10.

Zdi se mi nadvse zaskrbljujoče, da je človeka pri 14 letih strah prihodnosti brez pristne bližine. Za to smo odgovorni mi, odrasli. To je grozljivo in popolnoma nedopustno!« Povedano me spomni na pogovor z znanko o trenutnem stanju. Med izmenjavo misli sem se zamislila nad vsem znano modrostjo Na mladih svet stoji. Zdi se mi odlično izmikanje odgovornosti, zavito v navidezno podporo in spodbudo mladim. Morala sem jo zavrniti, da svet stoji na vseh, a v prvi vrsti na odraslih, ki naj bi bili v danem trenutku nosilci odgovornega zavestnega delovanja. Naša odgovornost je, da mlajšim predamo svet, ki je lepši od tistega, ki smo ga prejeli sami. »Tako je. Na način, kot delujemo trenutno, pa bo svet na mlade padel z vso težo. Trenutno si lahko zgolj mislimo, kakšne bodo posledice, ko se bo to zgodilo, njihova ramena pa se ob tem ne bodo stikala, ker ne bodo stali drug ob drugem. Človek, ki je sam, klecne pod težo bremena. Zavedanje tega me dodatno motivira pri delu, obenem pa čutim veliko odgovornost do naše mladine. Ne zaradi svojega dela, ampak zato, ker sem človek in del te družbe. V resnici bi tako odgovornost morali doživljati vsi odrasli in se zavedati, da si ta svet izposojamo od potomcev. Nekateri se tega k sreči zavedajo in učijo z zgledom.« Malo si se tega že dotaknila, a se mi zdi nujno razmislek o tem razširiti. Kam nas vodijo trenutni posegi na daljši rok? Pa tu ne mislim zgolj na mlade, kot je omenjeni štirinajstletnik, ampak tudi tiste mlajše, ki se situacije razumsko še ne zavedajo. Danes vidimo vrtčevske otroke, ki želijo nositi maske, saj, kot je za otroke normalno, ponavljajo za odraslimi. Oni še ne morejo razumsko obdelati teh vplivov in kaj se dogaja okrog njih. Za njih je tak svet normalen, saj drugačnega ne poznajo. Kam to pelje? »Priznam, tudi sama čutim, da človečnosti preti razkroj, in na tak način se trga tkanina

skupnosti. Mislim, da to vodi v razpad osnovnih postaviti zgled. Njihov zagon tudi meni daje vrednot in kronični strah, katerega pa je že tako velik navdih za spremembe.« ali tako dovolj. Osnovne vrednote so temeljnega V tem pogovoru ne moreva mimo enega pomena za rast in zdrav razvoj družbe. S tem ne glavnih sistemov v naši družbi. V mislih imam mislim fizično zdrave družbe, ampak odnosno, šolstvo, kjer se trenutno dogaja pravi notranje zdravo do posameznika, povezanosti eksperiment. Kako to vpliva na otroke in in do tega, kar si lahko medsebojno podarimo. posledično na družbo?

Ljudje se bojijo drug drugega, bližine, bojijo se »Otroci trenutno vidijo drugačnega mnenja in odrasle, ki ne vedo, kako do njega postajajo vedno in kaj, in vidijo, da je v bolj agresivni. V resnici enem trenutku prava dosmo na ta način tik pred ločena informacija, a že v tem, da družba začne Presunilo me je, ko naslednjem je pravo raviztrebljati samo sebe.« mi je 14-letnik no njeno nasprotje. povedal, da ga je Človeštvo je šlo v Vidijo zmedo in strah. Na panično strah prihodnosti, preteklosti že skozi celo srečo pa vidijo tudi, da se vrsto kriz in travmatičstraši vsaj v določeni meri ker se mu zdi, da se dogaja nih izkušenj. Te in v določenih okoliščirazčlovečenje. Obenem mi je izkušnje puščajo nah postavljajo zanje. zaupal, da ni edini, saj posledice, na odpravljaSlutim, da ti otroci pripaobčutke ob trenutnem nju in zdravljenju njih dajo generaciji, ki dožidogajanju deli z vsemi pa se nikdar ni kaj dosti vlja neko mini revolucijo. svojimi sošolci. Ta otrok mi naredilo. Ljudje so Boli me, da doživljajo nenepozdravljene travme sigurnost in kaznovanje, je nivo svojega strahu odnesli s seboj, z njimi ki jim preti, če se ne pooznačil z 11 na lestvici od 1 gradili svoja življenja in dredijo trenutnim zahtedo 10. Zdi se mi nadvse jih v veliki meri prenesli vam. Način, na katerega zaskrbljujoče, da je človeka na potomce. Naša lahko gradimo zdrave popri 14 letih strah družba tako ostaja polna sameznike in posledično prihodnosti brez pristne nenaslovljenih ran. Kaj zdravo družbeno okolje, bi se moralo narediti, da je namreč izključno prebližine. Za to smo odgovorni bi se jih vendarle ko podpiranja vrednot mi, odrasli. To je grozljivo pravilno naslovilo in spoštovanja, integritete in popolnoma nedopustno! začelo zdraviti? in vzajemnega učenja.« »Opažam, da se stroke Kakšen pa je vpliv na vse bolj oglašajo, tudi razvoj človeka, če tiste ‹›mehkejše››, kot so nekdo od njega zahteva podreditev zunanjim psihologi, socialni delavci, sociologi. Prav tako pritiskom, pri čemer mora zatreti dostop do gibanja za samooskrbo, zdrav način življenja, lastne intuicije in notranjega kompasa? zaščito virov, ki so za nas zdravi. Vse močnejša je »Če človeku zatreš stik s sabo, ga zlomiš, saj želja po sinhronem delovanju in podajanju mu vzameš stik z lastno esenco. Tak človek psipreverjenih ter podpornih informacij. Taka hofizično propada in ne more dolgo ostati cengibanja so navdih in nudijo možnost, da stvari triran. Postane odvisen od zunanjih vplivov, v zavestno oblikujemo drugače, bolje. Predvsem njem se veča žalost, pogosto sledi depresija, med mladimi vidim veliko mero razmisleka in morda še huje pa je, če pade v družbeno sprejeta zdrave pameti in to mi budi upanje. Pripravljeni stanja distimije, ki se jih ne opazi celo desetletja so podvomiti v samoumevno in postaviti vprašaj dolgo. Na koncu taki posamezniki oblikujejo rana svoja prepričanja. Navdušeno opažam, da so hlo depresivno družbo, kateri se vse to zdi noraktivni tudi na socialnem področju in da se malno, saj ljudje, ki jo tvorijo, niso več prizemlječutijo odgovorne za stanje v družbi. Menim, da ni in ne slišijo zdravih potreb telesa, kot so se družba zdravi skozi take posameznike, ki so gibanje, stik z naravo, bližina sočloveka.« pripravljeni iti dlje od udobnega, se izpostaviti,

Praviš, da bi sama sebi želela znati dobro umreti. V kakšnem svetu pa bi želela živeti? »Želela bi živeti v svetu, v katerem naši otroci ne bodo postavljeni v situacije, v katerih bi morali

sprejemati kompromise med svojim srcem in svojo varnostjo. To je svet, v katerem se spoštuje starejše, z naravo pa se ravna na tak način, da jo zanamcem pustimo bolj zdravo. Če stojijo te postavke, verjamem, da stoji tudi vse ostalo.« Tak svet pa bomo lahko zgradili samo tako, da bomo najprej pripravljeni spremeniti sebe.

Sama zase trdiš, da si se morala prebiti skozi marsikatero težko izkušnjo in se preobražati tudi na načine, ki jih nisi pričakovala. Poveš kaj več o svoji poti?

Sama sem šla skozi celo vrsto velikih ran in dosegla točko, na kateri nimam več potrebe po tem, da bi jih skrivala. Lahko bi rekla, da sem spoznala pomen, namen in transformativno vrednost čutenja. Spomnim se časa, ko sem se namenila nekatere izmed tehnik, ki jih prakticiram in poučujem, naučiti zato, ker sem verjela, da bom z njihovo pomočjo postala močnejša.

Mislila sem, da bom bolečino ali stvari, ki bi me utegnile poškodovati, tako lažje odbila od sebe. Na koncu pa sem spoznala, da je bila smer razvoja ravno obratna. Postala sem mehkejša, bolj dostopna, ranljivejša in hkrati bolj pretočna. Vse te lastnosti danes globoko cenim tudi pri drugih, ker krepijo in bogatijo vezi med ljudmi.« ● Fotka: osebni arhiv

Do trenutne situacije je v veliki meri prišlo zaradi našega vsesplošnega strahu pred smrtjo. To ne pomeni le fizične smrti, ampak tudi tiste, ki nastopi v toku razvoja, ko mora nek del človeka umreti, da se lahko v njem rodi nekaj novega, nov način bivanja ali delovanja.

Sama imaš do smrti zelo pozitiven odnos. Bi podelila svoje videnje smrti in kako lahko spremenimo naše dojemanje glede nje? »Smrt vidim kot nek obred, iniciacijo, ki pride na koncu vsakega cikla in zaznamuje prehod iz ene v drugo obliko bivanja. Ne vidim je kot pojav, ki mi bo nekaj vzel, ampak kot nekaj, na kar sem pripravljena zaradi vsega, kar je prišlo prej. Prenekateri modrec je povedal, da dobro življenje pomeni živeti na način, da lahko lahkotno umreš. Naj podam primer …

Ko gremo na dopust, ga želimo v polnosti užiti in se imeti lepo, saj se zavedamo, da na neki točki pride konec oddiha in začetek novega delovnega obdobja.

Zavedanje konca nas je torej motiviralo k polnemu doživljanju predhodnega časa.

Smrt vidim kot prizmo, skozi katero bi morali gledati življenje. Če ji nadenemo zlohoten prizvok, življenju odvzamemo smisel ali center. Naša potreba, da stvari ostanejo, kot so in se čutimo varne v udobju statusa quo, je sicer povsem naravna, ker se radi oklepamo lepega in/ ali poznanega. A status quo ni naraven. Čisto vse namreč mine, se spremeni. Osebno se mi smrt zdi nekaj magičnega in znati dobro umreti je nekaj, kar bi sama želela zase. Zato mi je blizu simpatičen, a pomenljiv blagoslov, ki se glasi: I wish you a long life and a happy one, A quick death and an easy one, A pretty girl and an honest one, And a pint of beer and another one.«

Bi bralcem ob zaključku želela nameniti kako misel popotnice? »Naj bodo moje zaključne misli želje, namenjene vsakemu bralcu posebej. Naj se vsak izmed nas začne zavedati, da je močnejši, kot si misli, in je tisočkrat bolj ljubljen, kot čuti.

Kljub mraku, v katerem se trenutno nahajamo, smo povezani v polju ljubezni, ki skrbi za nas.

Ta nam želi pokazati, da moramo delati drugače in da je to možno. V resnici se vse to že dogaja in z vsakim posameznikom je vsak jutri lahko lepši in bolj resničen.« Sara Aranel

•

Kranjski bandi med karanteno – Sakrabolt, Smetnaki in Armaroth Koncerti. Glasba v živo. V žilo. Občutek, ki te preplavi, ko se zjutraj zbudiš in veš, da je pred teboj naporen dan, ampak te zvečer čaka koncert. V svoji glavi se že nahajaš pred odrom, kjer se prepustiš glasbi, da te prevzame in odnese. Nevede se začneš gibati v ritmu z njo in ko se ozreš nazaj, vidiš zgolj raznoliko množico nasmejanih obrazov – vsak s svojo življenjsko zgodbo. Pa vendar smo v tistem trenutku vsi enaki, saj smo zbrani zgolj z enim namenom – uživati v trenutku.

Redni obiskovalci in obiskovalke tovrstnih dogodkov vam lahko pritrdijo, da v njihovih srcih že lep čas zeva ogromna praznina. Razen nekaj dogodkov v lanskem poletju že dobro leto traja koncertna suša.

Live Nation je leta 2018 izvedel raziskavo o učinkih žive glasbe na posameznike in posameznice.

Rezultati kažejo, da glasba v živo pozitivno vpliva na življenje ljudi, saj povzroča takojšen in tudi trajen dvig intenzivnosti čustev, omogoča prostor za refleksijo in nastajanje idej, ustvarja pa tudi ugodno okolje za

povezovanje ljudi. Publika se prične gibati v istem ritmu, kar pri posamezniku in posameznici tvori oksitocin, hormon, ki skrbi za občutek povezanosti. Ljudje, ki so sodelovali v raziskavi, so navedli, da se med koncertom počutijo bolj povezani tudi s samim seboj, saj takrat pride na plan resničnejša, bolj surova verzija njih.

Na koncertu, na katerem so izvajali raziskavo, so opazili kar 53% porast v intenzivnosti čustev med občinstvom, kar je 2,8-krat več kot pri običajnem poslušanju glasbe. Opazili so tudi 5-kratno izboljšanje počutja pred in po dogodku.

(Vir: Live Nation: The Power of Live: Global Live Music Fan Study. https://s3.amazonaws.com/media.mediapost.com/uploads/PowerOfLive.pdf) Koncerti pa prinašajo zadovoljstvo tudi nastopajočim, glasbenim skupinam, ki skupaj s svojo glasbo in publiko ustvarjajo to zadovoljujočo atmosfero. O tem, če že kaj pogrešajo špile in kaj so počeli v času karantene, sem povprašala tri kranjske bande: Sakrabolt, Smetnake in Armaroth.

SAKRABOLT KRHC / CHOSEN BY THE UNDERGROUND!

Sakrabolt je petčlanska hardcore metal skupina iz globin Kranja, rojena januarja 2020, z namenom širjenja kaotične in energične glasbe z NYHC, groove metal in beatdown vplivi. »Od ustanovitve imamo za sabo dva divja koncerta in en ''live stream''. Planiranih je bilo več, ampak smo bili zaradi slabe situacije prikrajšani nastopanja. To nas ni ustavilo, saj smo se lotili snemanja prvih komadov in tako smo decembra 2020 izdali naš prvi EP z naslovom KRHC. EP je trenutno na voljo v digitalni obliki na našem Bandcampu.

● Fotka: Matic Kutin

Val Slana – vokal / besedila Mihael Žvan – bobni Filip Rogač – kitara / back vokali Klemen Škrjanec – bass / back vokali Urban Kolbl – kitara

Za prvo izdajo je kar soliden, ampak naslednji izdelek bo še boljši. V tem času smo pridobili kar nekaj koristnih izkušenj, s katerimi lahko okrepimo svoj zvok in nadaljujemo kot ekipa. Imamo vizijo in resno ustvarjamo naprej. Ljubimo kreativnost, koncerte in publiko. Plan je čimprej posneti demo, z novimi in še bolj ekstremnimi Sakrabolt komadi.

Naš zvok se kali v kranjskem

zaklonišču, kjer potekajo tudi redne vaje. Inspiracija je pristna, izhaja iz življenjskih borb in strasti do izražanja. Pred kratkim smo se razšli z našim prvotnim kitaristom Andražem, ampak smo dobili super zamenjavo in zdaj spet ''groovamo'' dalje.

Spremljate nas lahko na Bandcampu, Instagramu, Facebooku in Youtubu.« SEE YOU IN THE PIT!

Gal Grobovšek – saksofon, vokal Anže Balantič – trobenta Žan Škrjanec – pozavna Amadei Šaršanski – bas Rok Valjavec – električna kitara Anže Podobnik – bobni Člani Smetnakov prihajajo iz Kranja in okolice Tržiča. Znani so po svojih živahnih koncertih, kjer igrajo glasbo, ki jo opredelijo kot funk-ska-punk z mnogimi primesmi. Njihov namen je zagotoviti, da se ljudje ob njihovi glasbi zabavajo, skratka – da je žurka! »Pred drugo karanteno smo zamenjali del zasedbe, tako da smo poletje preživeli predvsem ob avdicijah. Žanu, Galu in Anžetu so se pridružili Rok, Amadei in Anže P. To je najmanjše število članov v vsej zgodovini skupine, vendar nam

trenutna zasedba omogoča dobre pogoje za ustvarjanje. V začetku decembra smo imeli v okviru Koncertnega video toka koncert na Trainstationu.

Kljub razmeram in prazni dvorani pred nami smo se zelo zabavali.

Vendar pa je nenavadno igrati brez publike, saj si med igranjem na zelo visokem nivoju energije in ob koncu komada ti množica običajno vso to energijo vrne nazaj v isti meri. Brez občinstva pa gre vsa ta energija v nič, nekako obstane nekje v zraku. Sicer pa se vsak teden dobivamo na vajah, kjer preigravamo stare komade in delamo

● Fotka: Tine Bohinc

SMETNAKI

na novih. Naš proces ustvarjanja glasbe je ponavadi tak, da Gal doma napiše zadeve in jih prinese na vaje, potem pa se poskušamo znajti v tem. V prihodnosti imamo namen ves novonastali material prenesti na plato, tokrat zares!«

ARMAROTH Rok Lukavečki – bobni Vid Pobegajlo – bass Filip Košnik – vokal Klemen Govekar – kitara Martin Jagodic – kitara

»Kljub temu, da močno pogrešamo špile, moramo priznati, da nam je karantena dala tudi nekaj inspiracije. V tem času smo izpilili dva komada, ki sta sicer nastala že pred štirimi leti, izdelane imamo tudi zametke komadov za celoten album.

Pri novem materialu se vidi, da sva Vid in Filip v elektronskih vodah, saj smo precej dodelali elektronski del svoje glasbe – uporabljati smo ga začeli enakovredno z inštrumenti,

● Fotka: Paranoid

Armaroth se opisujejo kot psihadelična death metal skupina, ki prebiva v kranjskem podzemlju.

Hude čase so izkoristili v svoj prid in se še bolj poglobili v zvok, ki ga ustvarjajo. ne zgolj kot dodatek. S tem novim pristopom smo, kar se tiče ustvarjanja glasbe, postali tudi bolj prepričani vase. Izredno zadovoljni smo s sodelovanjem z Gregorjem Lavtarjem pri snemanju kitar in ''editingu'', ter Matejem Gobcem, s katerim smo posneli bobne in vokal. Base smo snemali pri Vidu, matrice pa so nastale pri Filipu. Skupaj s Placom je bilo v izdelavo komadov vključenih kar pet studijev. Trenutno

nastajata dva nova komada, v mislih imamo tudi kak videospot, vendar ga želimo predstaviti takrat, ko bomo imeli potrjen kakšen koncert in bomo lahko nov material končno zaigrali tudi v živo. Glede tega smo že kar precej nestrpni, pogrešamo tudi turneje (v maju smo imeli drugo obletnico zadnje turneje na Češkem).«

•

Gaja Basaj

● Fotka: Vid Murnik

Matic, povej mi zgodbo o svojem imenu. »Moja starša sta imela izbrani dve imeni, Manca in Matic. Prva se je rodila moja starejša sestra in logično dobila ime Manca, jaz pa sem Matic.«

Kako bi se opisal s tremi besedami? »U, ta je pa težka. Vedno za stvar, delaven in zabaven.« Kdo si in kaj delaš v lajfu? »Sem Matic Kutin in star sem 18 let, hodim na srednjo šolo za strojništvo v Škofji loki. Ukvarjam se s fotografijo in igram v bandu. Včasih tudi malo skejtam.« Zadnji koncert, na katerem si bil? »10.obletnica Trainstationa, Gründ, Opran Možgan, Sakrabolt.« Zadnja knjiga, ki si jo prebral? »Ne berem ravno pogosto, tako da res ne bi znal povedati, kaj sem nazadnje prebral.« Zadnji film, ki si ga gledal? »Zadnji film, ki sem ga gledal, pa je North Holywood, pd Illegal Civilization. Prvi film o tem, kako postati pro skater.« Ko sem čekirala tvoj Instagram profil, me je prešinilo, da če ne bi vedela, kdo si ti, bi pomislila, da si glede na kvaliteto fotografij nek profesionalni fotograf, ki dela v življenju le to – hodi naokrog po koncertih in fotka. Imaš res ogromno hudih fotografij različnih bandov. V oči mi je padla fotka Tomija Megliča iz Siddharte z letnico 2018. Povej mi, kaj mora 16-letnik storiti, da lahko fotografira »frontmana« Siddharte »direkt v faco«? »Najprej hvala za kompliment. Ja, pošiljati moraš maile – ali direktno bandu ali pa njihovim menedžerjem. In če dobiš, dobiš, če pa ne, pa ne. Pri Siddharti je bilo tako, da sem lahko fotografiral le prve tri komade, tako da sem moral res na polno izkoristiti priložnost.« Opazila sem, da imaš kar precej fotografij od banda Mrfy. Predvidevam, da ti je kul njihova muska in

verjetno je zato še lažje in bolj s filingom fotkati? »Ja, res so mi kul, tako oni kot tudi njihova glasba.

Prvič sem jih slišal ravno na koncertu Siddharte, potem pa sem jih malo bolj začel spremljati. Kmalu zatem so imeli koncert v Škofji Loki. Napisal sem jim, da bi jih zopet rad fotografiral in bili so za. Res smo se ujeli in občutek je bil, kot da se poznamo že dlje časa.

Z njimi sem bil še na treh koncertih, nato pa je prišla korona in …« Kateri so stili fotografiranja, ki so ti najbolj blizu?

Meni se zdi, da sta to koncertna in portretna fotografija, imam prav? »Res rad hodim na koncerte in včasih je to lahko kar drago. Začel sem jih fotkati in posledično mi ni bilo več potrebno plačevati kart. Ko je prišla korona in ni bilo več koncertov, pa sem začel s fotkanjem portretov, preizkusil sem tudi fotkanje na film. Lahko rečem, da v zadnjem obdobju kar precej eksperimentiram, raziskujem in se iščem.« Razviješ fotografije, ki jih posnameš na film? »Da, pošljem jih v foto studio, kjer mi jih razvijejo.« Koliko fotoaparatov si zamenjal do danes? »Bolj malo, ker si opremo plačujem sam. Zdi se mi, da vse veliko bolj cenim, če si kupim sam. Trenutno imam enega digitalnega in tri na film, poleti pa imam namen malo menjati.« Joj, sploh te nisem vprašala, kdaj si sploh začel fotografirati? »Kot otrok sem vseskozi slikal s telefonom in imel sem veliko željo po fotografiranju s fotoaparatom. Nato pa je nek znanec prodajal fotoaparat in sem ga kar kupil. Rekel sem si: ''Kar bo, pa bo.''« In koliko si bil takrat star? »Bil sem v 7. razredu osnovne šole, se pravi trinajst let.« Seveda, če začneš pri trinajstih letih, potem imaš pa lahko pri šestnajstih že ''high quality'' fotke slovenskih bandov.

Preden sva se dobila, si bil z bandom na vaji. Torej nisi le fotograf, si tudi glasbenik. V katerem bandu igraš? »Gründ. Vaje imamo tukaj na Trejnu. Ideja se je porodila že kakšno leto nazaj, jaz pa sem v band prišel šele pred tremi meseci, ko ga je zapustil prvi kitarist.

Preden sem se jim pridružil, je prvotna zasedba izdala split z bandom Opran Možgan, ki prav tako tukaj vadi. Člani so še Klemen Škerjanc (kitara, ''back'' vokal), Gal Zabret (pevec), Kristjan Šenk (bobni). Igramo ''crust''.«

Torej Gründ je svež in mlad band. Za vami je prvi koncert. Kakšne imate plane za naprej? »Imeti koncerte, posneti in izdati EP in predvsem uživati v glasbi.«

Korona ti je dala punco, hehe, odlično. Matic, vse dobro ti želim še naprej. Dobro glasbo, še več hudih fotk in predvsem svobodo.

Kaj ti je vzela korona situacija? »Vzela mi je svobodo.« In kaj ti je ta ista situacija dala? »Dala mi je malo več spanca in lenarjenja. Sem pa veliko več skejtal, ker je bilo res ogromno časa. In dobil sem punco.«

•

ASOCIACIJE Črna – tema Smrt – žalost Bela – Bohinjska Bela Zvestoba – zakon Ena – enost.

Nič – začetek Ne – prepoved Vse – svoboda

Živa Drinovec

Fotografije so nastale 17. novembra 2018 v Areni Stožice, kjer je imela koncert skupina Perpetuum Jazzile.

Siddharta med turnejo #Nomadi v Kranju, 1. decembra 2018.

Na drugi fotografiji je Tomaž iz skupine Mrfy.

»Photoshoot« v Kranju s prijateljico Teodoro.

Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 7, št. 2, junij 2021 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Sara Aranel Gaja Basaj Teja Hafnar Jacobsen Gal Jerman Grega Kalinski Marša Malešič Urška Medved Črt Štrubelj Špela Vovk Vita Polajnar

Gostujoči člani: Tjaša Obrulek Vita Polajnar Ana Žunič Oblikovanje: Anita Kepic Naslovnica: Muyo in wonderland (Is this anarchy?), Miha Majes

MI2 v Škofji Loki, Slovenija, 29. 12. 2018.

Ena prvih fotografij, posnetih na 120mm film.

Lektoriranje: Nežka Kukec Urednica: Živa Drinovec

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI

Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno