ISSN 2385-9350
KAZALO: Čas za mucke•4 MATEJA JURKOVIČ•6 skrivnost ženske cikličnosti•8 kost v grlu•10 ratatouille•13 stagnat•14 ksaver šinkar•16 TJ WILDLIFE•20 osebno•22 strip•24
ISSN 2385-9350
m
Čas za
mucke
ačji dol je zavetišče za mačke, ki so ga ustanovili prostovoljci društva Žverca. Trenutno je to tudi edino zavetišče na Gorenjskem. Sprva je imelo svoje prostore v stari vojašnici, ko pa so tam pričeli z gradnjo vrtca, so se preselili v starejšo hišo na Puštalu, ki jim jo je odstopila občina. Več o Mačjem dolu in muckah, ki tam prebivajo, pa nam bo povedala Monika Koprivnikar, vodja zavetišča.
Trenutno je nastanjenih približno 60 mačk, nekaj še v Živjo, Monika. Mačji dol je trenutno edino zavetikaranteni, ostale pa čakajo na odhod k čisto svojim šče za zapuščene živali oz. mačke na Gorenjskem, kar ljudem.« je, bi lahko rekla, sramotno za tako veliko regijo. Nam zaupaš kako je Mačji dol nastal? Aprila smo na javni televiziji lahko zasledili »Pravzaprav bi rekla, da je bolj sramotno to, da zavetiprispevek o tem, da so zavetišča zaradi Covid-a šča sploh še potrebujemo, kljub osveščanju glede oskrbe napol prazna in da je zelo težko posvojiti mačko ali živali, ki poteka že desetletja. Mačji dol je nastal zaradi psa. Kako bi komentirala ogromnega števila zapuščetakšno objavo? nih mačk, ki so vsako leto »To poročanje sem kopotrebovale oskrbo ob polmentirala na naši FB stranih zavetiščih. Če smo se Pravzaprav bi rekla, da ni. Seveda je bila to čudna prostovoljci še tako trudili z je bolj sramotno to, da izmišljotina, ne vem, s kaoddajo mačk, smo se prakzavetišča sploh še potrekšnim namenom. Nihče tično utapljali v teh bitjih, bujemo, kljub osveščanju glede nas pred objavo ni niti poki so se zaradi primitivcev oskrbe živali, ki poteka že deseklical, da bi to preveril. znašla na naših plečih. Protletja. Mačji dol je nastal zaradi Naše delo je kljub ukrestor, kjer bi jih lahko namepom moralo potekati poščali in kjer bi jih ljudje ogromnega števila zapuščenih dobno kot vedno, saj živaspoznali, ne da hodijo po mačk, ki so vsako leto potreboli ne moremo kar pustiti domovih prostovoljcev, se vale oskrbo ob polnih zavetibrez oskrbe. Prav tako smo je pokazal za nujno rešitev. ščih. Če smo se prostovoljci še jih tudi oddajali. To smo Temu je prisluhnil tudi žutako trudili z oddajo mačk, smo malo prilagodili, nekaj pan Škofje Loke. Z občinse praktično utapljali v teh bimačk smo kar sami – po sko ekipo smo takoj pričeli temeljitem pogovoru s poiskati objekt in ga z njihovo tjih, ki so se zaradi primitivcev svojitelji - odpeljali k nopomočjo ter pomočjo donaznašla na naših plečih. vim skrbnikom. Kljub tetorjev tudi našli in uredili. mu, da se posvojitelji sami To je bila začasna rešitev v niso oglasili v zavetišču, zelo dotrajanem objektu. V smo dobro izbrali. Naše letu 2018 pa smo se zopet s varovance poznamo in če nam ljudje iskreno opišejo pomočjo občine in donatorjev preselili v večje prostore, svojo situacijo, lahko kar dobro ocenimo, kateri se bo ki smo jih tudi temeljito obnovili.« kje dobro počutil.« S koliko gorenjskimi občinami sodelujete? Po zakonu lahko živali po 30-ih dneh bivanja v »Sodelujemo s tremi občinami - s Škofjo Loko, z zavetišču uspavate, če ne najdete posvojiteljev. Gorenjo vasjo in Železniki. Lahko pa za njih na lastne stroške skrbite naprej. Sodelovanje z občinami je zakonsko, vsaka občina Kako je s tem v Mačjem dolu? mora poskrbeti za zavržene živali, se pa vsaka sama »Seveda mačk nikoli ne uspavamo zaradi trajanja odloči, s katerim zavetiščem bo sodelovala.« bivanja. Uspavamo le neozdravljivo bolne ali pa take, katerih zdravljenje bi bilo za vse preveč mučno in ima Koliko mačk pri vas trenutno čaka na posvojitev? slabo prognozo. Trudimo se pridobiti sredstva iz donacij, »Včasih se v poletnem času pošalimo (čeprav je da lahko kvalitetno skrbimo za vse.« žalostno), da jih raje ne štejemo, da ne bi izgubili volje.
4
Predstavljam si, da mora biti tvoj delovni dan zelo pester. »Moj delovni dan je seveda vsak dan, ne glede na praznike, nedelje, slabo vreme, slabo počutje ... pogosto pozno v noč. Vedno je potrebno biti tudi v pripravljenosti za klice najdenih živali. Pravzaprav je urnik zelo razpršen. Lahko bi rekla, da je moj dan mešanica oskrbe zavetiških mačk, čiščenja (stranišč, prostorov, opreme), obiskov veterinarske klinike, terenskega odlova mačk, posvojitev, nabave hrane in drugih potrebščin, nasvetov po telefonu, objavljanja fotografij in opisov, birokracije v zvezi z oskrbo v zavetišču (najmanj ljub, a nujen del), urejanja okolice zavetišča ... Skratka, dela ne zmanjka.« Glede na to, da se število zapuščenih in zavrženih mačk v Sloveniji vsako leto povečuje, me zanima, ali imaš poleg sterilizacij in kastracij še kakšno rešitev? »Rešitev bo prišla, ko bodo slovenske glave dojele, da je za kvaliteto bivanja vseh nas potrebno omogočiti tudi drugim bitjem boljše življenjske razmere. Vse to spada pod naše okolje in v okolju, kjer je manj trpljenja, je lepše živeti. Sama mislim, da bi bilo v mačji populaciji sicer potrebno narediti konkretno radikalno akcijo sterilizacij in kastracij vseh, ki bi jih kdorkoli pripeljal na veterino, naj bodo lastniške ali nikogaršnje. Sredstva za izvedbo takega projekta bi se morala pridobiti iz EU, saj bi se zares množično dalo izvesti posege le, če bi bili za vse pripeljane živali brezplačni. Realnost je žal taka, da nekateri ne bodo plačali niti za cenejše operacije. V takšnem projektu bi morala sodelovati tudi zavetišča in društva – za odlov in prevoz živali. Hkrati s sterilizacijami bi se izvedlo še čipiranje in tako bi bila mačja populacija veliko bolj pod nadzorom. Lahko bi se uvedlo tudi obvezno čipiranje lastniških mačk. Vse, ki bi bile potem najdene brez čipa, bi se takoj obravnavalo kot nikogaršnje, se jih sproti urejalo ter oddajalo odgovornim ljudem v nadaljnjo oskrbo.« Znano je, da mačke lahko kotijo večkrat letno. Približno koliko mladičev ima v letu lahko ena mačka? »Glede teh številk so ocene zelo različne. Mačke kotijo tudi 3-krat letno legla treh ali štirih mladičev. Seveda imajo lahko mladiče že isto leto njeni mladiči, torej je že v istem letu mačka lahko babica. Skratka: mačk je preveč, da bi bilo v tem trenutku zanje dobro poskrbljeno. Zato je potrebno omejiti populacijo, da jim bo bolje.« Koliko zavrženih mačk letno sprejmete v Mačji dol in koliko jih dejansko oddate? »V zavetišče sprejmemo ali pa vsaj veterinarsko oskrbimo (če gre za prostoživeče mačke, ki imajo možnost, da se vrnejo v njihovo okolje po sterilizaciji oz. kastraciji) okrog 300 mačk. Od sprejetih jih večino oddamo čez jesenske in zimske mesece, sploh take, ki imajo rade človeško družbo.«
Imaš tudi sama doma kakšno mačjo kosmatinko? »Eno, mojo šefico Lili, ki ta mesec praznuje 14 let. Tudi ona je bila najdenka. Leta 2006 sem jo sprejela k sebi in jo oskrbela z vsemi cepljenji, testi in sterilizacijo, čeprav sem temu namenila kar velik del takratnih študentskih prihrankov. Zato ne morem doumeti, da nekdo, ki se odloči za žival, potem zanjo ne poskrbi. Če ne moreš, je ne imej. Če jo sprejmeš, poskrbi zanjo z vsem, kar potrebuje in naj ne bo vir novih mačk v že tako preveliki populaciji. Seveda mora imeti na voljo tudi kvalitetno hrano, ki ni poceni, in vso ostalo oskrbo.«
Opis mačk: Zala in Gašper sta prišla v zavetišče že odrasla. Imata kar nekaj kroničnih zdravstvenih težav, a nič takega, kar bi ju bistveno oviralo pri čemerkoli. Oba sta radovedna in družabna. Sta bolj umirjene narave, zato bi bila lahko zadovoljna samo z bivanjem v hiši. Če bi bila na voljo kakšen zamrežen balkon ali mačja družba, pa še toliko bolje. Hajdi je plaha hči prostoživeče mačke, ki biva v zavetišču še s tremi bratci. Do človeka je zadržana, a ne bo potrebovala veliko, da se sprosti. Sandi je v zavetišču že od leta 2017, ko je prišel skupaj z mamo ter bratci in sestricami. Ni prav navdušen nad človeško bližino, je bolj samostojen in zanj bi bili veseli, če bi odšel v dom z varnimi izhodi v naravo. ●
Maček Muri in muca Maca 5
Jurkovič
Mateja
Mateja, kako bi se opisala s tremi besedami? »Ustvarjalna, prizemljena, raztresena proti svoji volji.«
● Fotke: Mateja Jurkovič
In kako bi se predstavila malo bolj na široko? »Najrajši se predstavim preko svojih izdelkov. Nimam udarnega nastopa in ne maram brezveznega kramljanja, zato je prvi vtis o meni velikokrat napačen. Sem sočutna oseba, rada opazujem ljudi in odnose med njimi. To je eden od razlogov, da sem študirala socialno delo. Pozorna sem na malenkosti, stvari si rada interpretiram po svoje, večkrat se tudi pošalim na svoj račun. Površinski odnosi me dolgočasijo, zato zelo cenim svoje prijatelje. V naravi najdem sprostitev in
6
Površinski odnosi me dolgočasijo, zato zelo cenim svoje prijatelje.
navdih. Vedno, ko kam grem, prinesem domov košček narave. Rada eksperimentiram z vzgojo rastlin, ki zavzemajo večino prostora v mojem domu. Malo manj rada pa eksperimentiram v kuhinji. Vretje, cvrtje, pečenje - to se mi zdi nevarno.« Fotografija je že dolgo tvoja strast. Kako se začne zgodba o tebi in fotoaparatu? »Ko sem bila majhna, sem morala preučiti vsako mravljo, ki je šla mimo mene. Tudi sedaj ni dosti drugače - še vedno se ustavljam pri podrobnostih v okolici. Včasih sem veliko risala, sčasoma pa sem to opustila. Ko sem začela potovati, mi je prišel fotoaparat veliko bolj prav kot čopič, in tako se je začela moja fotografska pot.
Vpisala sem se na fotografski tečaj, kjer sem se naučila ločevanja med slabo in dobro fotografijo, različnih možnosti in trikov pri fotografiranju in obdelavi fotografij. Spoznala sem tudi nekaj prijateljev, s katerimi se aktivno udejstvujemo v svetu fotografije, snujemo pa tudi nov fotografski klub Monopika (psst, prvi ste izvedeli zanj).« Kakšen fotoaparat imaš trenutno in kateri po vrsti je ta? »Imam D-SLR ali zrcalno refleksni fotoaparat, ki je šele drugi zares moj. Prvega sem si kupila, preden sem odšla na študij v tujino. To je bil kompaktni digitalni fotoaparat, ki me je pospremil v svet fotografije. Pred tem sem si izposojala bratovega ali
uporabljala domačega analognega. Za nakup novega sem se odločila šele, ko so moje potrebe v fotografiranju presegle zmožnosti kompaktnega fotoaparata. To sta bila premišljen nakup in investicija, saj sem želela nekaj kvalitetnega, ki mi bo dobro služilo dlje časa. Seveda pa, ko govorimo o nakupu DSLR fotoaparata, pomeni, da kupiš le «ohišje», s katerim dejansko še ne moreš slikati, za to so namreč potrebni različni objektivi. Tako imam ta fotoaparat že nekaj let, menjam oz. dokupujem pa le objektive.« Fotoaparat imaš seveda tudi na mobilnem telefonu - kdaj ga uporabljaš? »Seveda uporabljam tudi fotoaparat na mobilnem telefonu. Tega uporabim
za fotografiranje spontanih trenutkov, predvsem za osebno rabo, občasno tudi za objave na socialnih omrežjih. Telefon je praktičen in vedno pri roki, vendar ne more nadomestiti fotoaparata.« Koliko fotografij imaš v galeriji? In kako si z objavljanjem slik objaviš prav vsako ali skrbno premisliš, katero boš delila s celim svetom? »Slik imam veliko, kljub temu, da delam selekcijo. Trenutno imam na računalniku okrog 12.000 fotografij, ostale sem arhivirala. Glede objavljanja sem zelo izbirčna, zato za splet naredim jagodni izbor najboljših, narejenih izključno s fotoaparatom. Hranim pa tudi izvorni oz. surov format fotografije, ki se ga ne da ponarediti.« Veliko tudi eksperimentiraš, tako pri načinu fotografiranja kot pri postprodukciji, je tako? »Veliko dobrih idej dobim od svojih kolegov fotografov, s katerimi skupaj preizkusimo kakšen nov slog. Kombiniramo
barve, čas, predmete, teksture ... V praksi je to npr. risanje s svetlobo, uporaba rekvizitov, kot so ogledala, vrečke čez objektiv, infrardeči filtri, dvojna ekspozicija, pinhole in analogna fotografija, studijska, nočna fotografija ... Pri postprodukciji se držim načela «manj je več». Skušam ohraniti naraven prizor in uravnoteženost fotografije, poudarim kakšno komponento ali popravim moteči element. Včasih pa se vseeno odločim za bolj umetniški pristop in fotografijo kombiniram z grafiko. Pomembno je, da stopiš izven svojih okvirov in poskusiš kaj drugačnega, ter ne obupaš, če ti ne uspe takoj.« Kaj vse pa ti daje fotografija? Postaneš drugačna, ko imaš v roki fotoaparat? »Ne bi rekla, da sem drugačna, sem pa bolj «jaz». Med fotografiranjem pridejo do izraza nekatere moje lastnosti, ki v vsakdanu ne najdejo mesta. Med fotografiranjem se zatopim v ustvarjanje in odmislim vse ostalo. Nikomur mi ni treba odgovarjati, sem sproščena in počnem, kar
me veseli. Dobim poseben zagon in tudi čas mi takrat hitreje mineva. Se pa zgodi, da se namenim nekaj fotografirati, pa mi nikakor ne gre, ali pa preprosto nimam navdiha. Tudi taki dnevi so.« Kaj pa si želiš doseči v fotografskem svetu? »Trenutno mi fotografiranje predstavlja izražanje, sprostitev in tudi druženje. Zaslužek s fotografijo mi je bolj postranskega pomena, se ga pa ne bi branila. (smeh) Pomembno mi je, da v tem uživam, razvijam svoj slog in nisem pod pritiskom. Še naprej se želim povezovati z ljudmi iz ustvarjalnih krogov ter uporabljati fotografijo za višje cilje, kot so npr. razni družbeni in kulturni projekti.« V mesecu juniju 2020 si sodelovala pri projektu Turbo galerije, 3 platna, kjer si se predstavila s samostojno razstavo Mešano na platnu. Prosim, opiši fotografije, ki si jih razstavila. »Na 3 platnih sem se poigrala z med seboj različnimi stili fotografije.
Združila sem grafiko, digitalno ter pinhole fotografijo, posneto na analogni film s škatlo za čevlje. Prva fotografija predstavlja nasprotje med mestom in travnikom, med zimo in poletjem. Posnela sem jo v Kamniku. Druga fotografija predstavlja mene oz. mojo ljubezen do narave in cvetlic. Tretja pa je pinhole fotografija v okvirju razbitega okna propadajoče železarne Jesenice. Razvita je pri prijatelju v kopalnici, ki smo jo uporabili namesto temnice. Na platnu se je dobro videla razlika med digitalno in analogno fotografijo. Vse fotografije so dvojna ekspozicija, naknadno združene s programom.« Mateja hvala, želim ti veliko uspeha še naprej, bodi dobro. »Hvala! Projekt 3 platna se mi zdi super ideja, upam, da bomo še kdaj sodelovali.« ● Živa Drinovec
7
krivnosti Sženske cikličnosti
Če človek vidi samo sivino, ne verjame drugim, da obstajajo barve. A ko jih enkrat zagleda, spozna, kako čudovit je ta svet.
I
INES STOJANOVIĆ
nes je oseba, ki stoji za IG profilom Ženski cikel. Temu je pridružila tudi istoimensko spletno stran in FB profil. Vse platforme se vrtijo okrog tematike ženskega menstrualnega cikla ter širše ženske narave. Poznam jo že nekaj let in večkrat sva spregovorili o tem in onem. Ko sva sedli k intervjuju o njenem delu, pa je zasijala, kot še nikdar poprej. ''To je to!'' sem očarano pomislila. ''To je človek, ki se utelesi v svojem klicu duše in žari.''
Ines, si menstrualna ''coachinja'' in trenutno v procesu pridobivanja licence za mentorico s področja naravne simptotermalne metode kontracepcije oz. načrtovanja plodnosti. Kakšna metoda je to? »To je metoda, pri kateri na podlagi telesnih znakov, kot so telesna temperatura, vaginalna sluz in položaj materničnega vratu, ženska oceni, kdaj ima plodno obdobje oz. ovulacijo in kdaj ima lahko spolne odnose brez tveganja zanositve. Ta metoda ne nudi zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi, saj temu služijo zgolj pregradne oblike kontracepcije. Z naravnimi oblikami zaščite na nikakršen način ne posegamo v telo, ampak temeljijo na samoopazovanju.« Kako zanesljiva je simptotermalna metoda? »Raziskave so pokazale, da je pri simptotermalni metodi 99,6 odstotna zanesljivost. Na drugi strani je pri kontracepcijski tabletki (KT) 8
zanesljivost 99,1 odstotna. Ob tem je potrebno vedeti, da gre v primeru nenačrtovane nosečnosti pri simptotermalni metodi navadno za človeški faktor. To pomeni, da je pri tej metodi potrebno biti dosleden in cikel spremljati vsakodnevno ter natančno. Če se na primer zgodi, da ženska kak teden izpusti opazovanje, preprosto ne more brez dvoma vedeti, v kateri
Če človek vidi samo sivino, ne verjame drugim, da obstajajo barve. A ko jih enkrat zagleda, spozna, kako čudovit je ta svet.
fazi cikla se nahaja. Lahko sklepa, a vendar to ni zadosti za naravno kontracepcijo. Tedaj je potrebna dodatna previdnost, da ne bi prišlo do neželene nosečnosti.«
24 ur znotraj celega cikla. Ko jajčece v jajčniku poči iz ovoja in se zgodi ovulacija, nastopi 12 do 24 ur, ko do njega lahko pride semenčica in ga oplodi. A kot par sta ženska in moški vendarle plodna dalj časa. To omogoča sluz. Ženske imamo namreč okrog ovulacije posebno kvaliteto sluzi, v kateri semenčice lahko preživijo 5 do 6 dni. Vse skupaj je seveda odvisno od kvalitete semenčic in kvalitete sluzi. Če vključimo vse elemente, je torej par ploden 5 do 7 dni.« Sama si v preteklosti jemala KT. Zakaj si se nato odločila za simptotermalno metodo? »Pred štirimi leti sem prenehala z jemanjem KT, ki sem jih pred tem jemala sedem let. Ob prenehanju sem vsakodnevno krvavela celo leto in ob obisku ginekologa izvedela, da imam policistične jajčnike. Ker tabletke zgolj prekrijejo simptome bolezni, stanja pa ne zdravijo, se je
Ko ženska prepozna svoje potrebe, jih lahko predstavi drugim. Če jih ne pozna, ne more pričakovati od drugih, da bodo čudežno vedeli, kaj bi ona potrebovala.
Praviš, da pri ženski obstajajo neplodni dnevi, ko ima lahko nezaščitene spolne odnose, pa ne tvega zanositve. Koliko časa znotraj enega cikla je torej ženska sploh plodna? »Ko govorimo o plodnosti, je potrebno stvari pogledati znotraj para. Ženska je namreč plodna zgolj 12 do
s tem začela moja pot raziskovanja hormonov in endokrinega sistema. Lahko bi rekla, da je bil to odziv na moje zdravstveno stanje.« Kako na žensko vpliva hormonska kontracepcija (HK)? »Zelo laično povedano, se pri HK vrtimo okoli učinkovanja umetnega
eR eya
aš aD
hormona progestina, ki zmede delovanje nadzornih žlez v možganih. Če te ne delujejo pravilno, nič v telesu ne deluje tako, kot bi sicer moralo. Lahko se poslabša stanje imunskega sistema, presnove, libido se lahko močno zniža. V resnici to lahko podere celoten sistem telesa in posledično življenja ženske. Naj kot primer podam zanimiv podatek, da si glede na izsledke študij ženske na HK izbirajo drugačne tipe partnerjev, kot bi si jih brez nje. To je sicer povsem smiselno, saj se moramo zavedati, da je pri ženski na HK prekinjena povezava med možgani in maternico oziroma jajčniki. Za žensko pa je maternica vir življenja, moči, intuicije, ustvarjalnosti. Maternica ni zgolj organ, ki lahko ustvari novo človeško življenje, ampak je vir idej, projektov, navdiha in sploh življenjskega zagona. Ta tema je enostavno preširoka za en intervju, zato bi na tem mestu toplo priporočila knjigo This is Your Brain on Birth Control. Avtorica Sarah Hill v njej bralca
j :T a k ot sistema●F
tično popelje od začetka do konca procesa, ki se odvije ob HK, in sicer z namenom, da se ženska lahko zavestno odloči, ali bo to sprejela ali ne.«
to lahko napačno razlagal, npr. da ga ne mara, da je ne privlači, ali pa celo posumi, da ga vara. V resnici pa je lahko vzrok samo v tem, da je v fazi, ko je njen libido nižji in bo morda že čez dan ali dva stanje povsem drugačno. Če je moški podkrepljen z znanjem o ženskem ciklu, veliko lažje razume ženske v svojem življenju, kar ne pomeni samo partnerke, ampak tudi mamo, hčer, sestro, sodelavko. To pa vodi v večje medsebojno spoštovanje, lažje sobivanje, sodelovanje in podporo. Raziskave so celo pokazale, da je med pari, ki uporabljajo simptotermalno metodo, odstotek ločitev precej nižji, kot med pari, ki je ne uporabljajo. To znanje torej lahko obogati življenje tako žensk kot moških.«
Kaj se ti zdi najbolj dragocena pridobitev spremljanja lastnega cikla? »Spoznanje, da sem resnično unikatna. S prepoznavanjem lastnih darov si lahko podarim vrednost, se spoštujem in se zato cenim. S tem sem prišla do točke, ko
Človeško telo je kot prstni odtis – vsi ga imamo, a vsak ima drugačnega. Enako je z menstrualnim ciklom.
Ali je o naravni obliki kontracepcije smiselno poučiti tudi moške? »Seveda, to je moja velika želja! Ženske in moški namreč fizično nismo enaki in znotraj nas se odvijajo različni procesi. Zaradi nepoznavanja in nerazumevanja tega dogajanja na obeh straneh pa pogosto pride do nepotrebnih konfliktov. Naj za boljšo predstavo podam preprost primer. Ženske zaradi cikla nismo vsak dan voljne in pripravljene na spolne odnose. Če moški nima razumevanja o procesih, ki se odvijajo znotraj njegove partnerke, si bo
Prava ironija – ženska pogosto najprej sprejme HK, da bi lahko prosto imela spolne odnose, nato pa zaradi nje izgubi libido, da bi jih sploh želela imeti.
drugih žensk ne vidim kot tekmice, ampak jih raje podprem. Zame je to velika sprememba, saj sem bila nekoč polna zavisti. Sicer se ti občutki še pojavijo, predvsem v katerem izmed ciklov, ko dalj časa krvavim ali ko mi hormoni zanihajo izven ravnovesja. A sedaj se na to znam odzvati, saj se zavedam, kaj se dogaja znotraj mene in od kod ti pojavi. Lažje si dovolim izkusiti vsa svoja občutja, sprejeti tudi temnejšo plat sebe in jih nato spustiti. V primerjavi s časom, ko sem bila na HK, je življenje sedaj veliko bolj barvito. Če človek vidi samo sivino, ne verjame drugim, da obstajajo barve. A ko jih enkrat zagleda, spozna, kako čudovit je ta svet.« (smeh). ● Sara Aranel 9
sebni arhiv Fo tka :O
●
K
ost v grlu K ANANDA BOUTOUTE
Ananda je rojena Kranjčanka, po izobrazbi prevajalka, ki je že v otroštvu prejela dvakratno dozo kulture - od mame slovensko, od očeta pa francosko. Še bogatejši mozaik kulture, mitologije, glasbe in literature pa s partnerjem predajata otrokom, ki so že od malih nog večjezični, saj živijo v Bruslju. Domena njenega pesniškega ustvarjanja je lirika. Piše skoraj izključno čustvene ali metafizične pesmi. Blizu so ji bivanjske, romantične in religiozne teme, navdih pa najde v dogodkih iz lastnega življenja. Pravi, da je materinstvo pomemben del njene identitete: »Temo materinstva pogosto uporabljam v pesmih in to v zelo surovem smislu. Opisujem maternico, porod, in to povežem z metafizičnimi temami.« Kritična je do medijev, ki kvarno vplivajo na otroke in mlade ter pritiskov, ki jih današnja družba s točno določenimi vlogami ter ideali, ki so umetno ustvarjeni, vrši na sodobno žensko. Prepričana je, da bi moralo biti vse bolj preprosto: »Popolnih mam in popolnih otrok ni. Sama se ne ubadam z drugimi družinami, ne sledim vnaprej določenim vzgojnim metodam. V naši družini damo veliko poudarka na moralo, na bonton, ne želim vzgajati narcisoidnih egoistov. Pogovarjamo se o vsem, 10
tudi o filozofskih in teoloških temah. Otroci so zelo radovedni. Veliko se tudi kulturno udejstvujemo, kar se mi zdi zelo pomembno. Beremo pravljice in pesmi za otroke, poslušamo glasbo, hčerka je obiskovala gledališke matineje, oba igrata tudi inštrumente. Vse to pa počnemo brez pritiskov. Imamo sproščeno vzgojo, brez hudih obremenitev. Zdi se mi, da nič ni narobe s tem, če kakšno soboto samo prelenarimo.« O domotožju in življenju v tujini pa pravi: »Preprosto samo živimo, nikoli nismo doživljali nikakršne ksenofobije, vedno smo bili lepo sprejeti. Plus življenja v Belgiji je izjemno kakovosten zdravstveni sistem. Stvar, ki jo pogrešam, pa je narava. Parki so samo imitacija narave, tam ni miru in samote, kar je največji minus velikih mest. Opažam, da moje pesmi o naravi izhajajo iz slovenskega dela identitete, saj si v velikem mestu ustvarjam primarne fantazije - sanjarim o poljih, gozdovih in blatu. Blizu so mi tudi ljudska mitologija in pravljični liki, ki vedno izhajajo iz slovanske preteklosti. Predvsem pa se mi zdi pomemben čustveni naboj pesmi, ki je vedno močnejši takrat, ko je pesem napisana v maternem jeziku.« ●
erin
James
● Avtor: Polona Zaletel Fo tka :J
●
GREGOR AMBROŽIČ KEKEC Kranjčan s širokim naborom zanimanj in aktivnosti. V prostem času se ukvarja s filozofijo, kot vodja spletnih projektov izraža kreativnost v digitalnem svetu, v zasebnem življenju pa ga vleče v trodimenzionalni svet narave - v gore. Pravi, da se sam sicer ne deklarira kot pesnik, da pa rad išče poetično v življenju in občasno zapiše svoje misli. Pesmi so zanj eno od orodij razreševanja intimnih konfliktov in kontemplacija o eksistencialnih problemih. ''Raziskovalna'' poezija, kot ji pravi, tako ne sodi v klasične literarne kalupe. Skozi celoten pogovor sva se vračala h goram, k moči osame, ki vpliva na človekovo rast ter posledično na željo po pozitivnih družbenih spremembah: »Ko preživljam čas v naravi, na mesečnem trekingu na 5000 metrih nadmorske višine, na robu sveta; ko sem cele dneve in noči brez elektrike in nepotrebnih zunanjih impulzov - takrat sem najbolj v stiku sam s sabo. Več tednov samo hodim in razmišljam – o življenju, o tem, kje je moje mesto v družbi. Ko se fizično uničim, je to zame neke vrste meditacija. Razmišljam tudi o alternativnih družbenih oblikah, iz tega si v glavi sestavljam zasnove kratkih romanov,
ki najbrž nikoli ne bodo napisani; sprašujem se, v kakšni družbi bi lahko dosegli najvišji potencial in hkrati ohranili ekološko ravnovesje. O tem razmišljam že več let, pa vedno znova pridem do tega, da bi moral človek najprej res dobro spoznati samega sebe. Mislim, da bi se s tem razrešilo veliko medosebnih in družbenih težav. V tem smislu sem humanist, saj verjamem v človeka, vendar pa vsakega čaka težak proces razbijanja starih prepričanj in ustvarjanja novih - v tem svetu, za katerega se zdi, da živimo v zgodbah, v interpretaciji realnosti, kjer je metafizična opora redkost. Torej, ne bežati, ampak raziskati samega sebe, potem pa se vprašati, kakšen svet želimo in kot družba to vpeljati. Zame so volitve minimalna participacija v družbi. Če bi se več ukvarjali s politiko, bi lahko kot ljudstvo bolj uveljavljali naše zahteve in želje. Za okoljsko problematiko na primer potrebujemo radikalno nove pristope. Verjamem, da smo ljudje skupaj zelo močni. Če bi za določeno kolektivno idejo stopili skupaj, se povezali s solidarnostjo, potem bi lahko prišlo do pomenljivih sprememb.« ● Ana Žunič 11
Ljubezen je blato
***
V mojem nohtu si, prideš v krču kakor popadek in trajaš, dokler se iz mojega ušesa ne izlije vesolje, dokler mi iz nosu ne prileze kolonija novorojenih ameb, trajaš še, ko se širi rozeta mojega očesa, da mi v samo globino črevesja sežejo mračne skrivnosti kabale.
Je kaj lepšega kot v večnost strmeti, videti vesolja ustroj? Ko stopil boš iz okvira ur, spoznaj, da čas ni tvoj. Ti si od časa in čas je popolnoma svoj. Nisi kar tako na svetu, a da najdeš svoj razlog moraš živeti. Tudi, če spoznal boš vse na tem planetu, skrivnosti vesolja moraš odpreti, zaveso duše moraš odstreti. Moraš in zmoreš, a ne preveč hiteti. Ko nehaš hoteti, vedel boš k čemu stremeti.
Korenine bengalskega smokovca
Ukvarjanje ni nič drugega kot ustvarjanje Tudi, ko ne delaš nič, nekaj narediš Morda sediš ali ležiš, pa tudi, če samo bediš
K
Mogoče je vesolje kaos, mogoče se je nekoč nešteto delcev po čistem naključju strnilo v materijo, mogoče je bilo včeraj po naključju vijolično nebo ... Ampak, če se je nekje v Indiji lahko eno samo drevo razvejalo v gozd, potem se je iz drevesa lahko razrasla tudi galaksija, ki je na oklepu želve, ki je velikanka, ki koraka po štirih ploščah, ki so tvoje oko, ki je rdeče kot javorjev list, ki si ga včeraj tako premeteno nastavil na mojo pot, kot si premeteno razporedil cvetove po grmu, da je do mene priplaval vonj bezga, ko sem opazovala vijolično nebo, ki je bilo polno oblakov, ki so pluli, ki so bili tihi, ki so bili barve jantarja, ki je počasi izginjal v aligatorjevem žrelu.
12
Je kaj lepšega kot v večnost strmeti?
Ni važno kaj delaš, vse je produktivno Tudi, če produkta ni, je tvoje delovanje perspektivno Zatorej le počni, kar počela bi Le srce naj vzradosti se ti Ko spoznaš, da nič ni resnično, vse je dovoljeno Stare vrednote si razbij Razišči svet, celega odkrij Ni slabega in dobrega, vse preprosto je Vsa prepričanja si uniči Stopnje razumevanja prebij Takrat spoznaj človeštvo Začuti ga, izkusi ga Iz pepela starih prepričanj ustvari nove vrednote Vrednote za svet kakršnega si želiš Začuti stanje in si obogati zavest Zakaj še bežiš? Čas je, da začneš verjeti spet Ta, ki spreminja sebe, spreminja Svet. Apoteoza
Po vseh naključnih sprehodih ob Ljubljanici, strateškeratatouille?« Nasmehnil sem se in te šaljivo podrezal: »A mu ignoriranju v Tiffaniyu in obmetavanju z jabolki na trkuhati tudi znaš? Ratatouille se sliši odlično.« Na ramežnici, si me končno povabil na zmenek. In potem še na nih se ti je videlo, da ne stojiš prav vsak dan v kuhinji, zaenega. Sprva nisem točno vedel, kaj pričakovati. Zmeraj četna raztresenost te je delala še bolj privlačnega. Zvoki si deloval tako nedostopen. Tudi, ko sva ob večerih tesno stopicljanja po ploščicah, dvigovanja težkih loncev in objeta čakala na zadnji avtobus, se mi je zmeraj zdelo, kot živčno sopihanje so prijetno odzvanjali skozi moje opito da nisi zares z mano. Jaz sem pisal poezijo, ti si pisal kotelo. Ko si se spravil nad prvo čebulo, surovo in trdo si zalumne za Jano in Cosmopolitan, kar se mi je zdelo izjerezal vanjo, sem prvič videl tvojo živalsko plat, tako plemno zabavno, po tvojem menito so ti nabreknile mnenju morda malo prežile po rokah, da bi te več. In potem si me tisti najraje naslikal in petek spet povabil ven. uokviril. Pozor, pozor! Pri Sceni uvajamo novo Šla sva na Metelkovo, Zacvrčalo je po kuhirubriko LGBTQ literatura, v kateri bomo deževalo je, jaz sem honji, orosila so se okna in objavljali LGBTQ poezijo in kratke zgodbe tel plesati in tako sva zomoje brbončice. V lonec v slovenskem jeziku. Želiš sodelovati? pet pristala v Tiffaniyu. si dodal še bučke, paraPo nekaj urah se mi je dižnik in rožmarin, nalil Svoje umetniške stvaritve pošlji na e-mail uspelo tako profesionaldva kozarca merlota in naslov drinovec.ziva@gmail.com in no napiti, da sem uspepreselila sva se v Toscapostani del prve LGBTQ rubrike v Kranju. šno zakomiral pred vhono. Stanovanje se mi je z Veselimo se tvojega prispevka. dom v klub. V tebi se je vsakim vdihom zdelo prebudil očetovski nagon bolj domače in ti vedno in tako si me pripeljal k bolj dostopen. Prvič sem sebi domov, kot premote videl v trenerki in beli čenega cucka si me zvlekel na kavč, mi sezul čevlje in mi majici, ki je z vsako sekundo dobivala več barvnih madedal piti slano vodo. Potem sem pobruhal tvojo perzijsko žev. Iz lonca se je počasi začela dvigati sopara, prostor je preprogo. Nisi bil jezen. Ko sem se končno spravil k sebi, napolnil vonj po poznanem in željo, da bi bila nekaj več. me je prešinilo, kako si pravzaprav podoben svojemu staVroč lonec si odstranil z ognja in z golimi rokami začel novanju. Bel omet, visoki stropi, lestenec in freske ob plastiti zelenjavo na dva krožnika. Ni me motilo, da si se obokih. Veliko zelenja in svetlobe, seveda brez ogledal. dotikal hrane, niso me več motili štrenasti lasje in puhle Že na prvem zmenku si mi razkril, da se ti zdijo velika pokolumne. Hotel sem biti s tabo, v celoti, s packami na matrata prostora. Veliko knjig, ki jih verjetno nisi nikoli prejici, z vlažnimi madeži pod pazduhami. Zahihital si se kot bral, bukov les in vonj po tebi na vsakem koraku, svojemajhen fantek: »Ja kaj pa me tako gledaš, a imam kaj na vrstna zmes pačulija in mehke melanholije. nosu?« Postregel si mi s hrano in poželjivim nasmehom, Skozi okno so se risali prvi obrisi jutra, midva pa še vesonce je vstalo izza obzorja in napolnilo prostor z rumedno nisva bila zaspana. Prijel si me za roko in me popeljal nim hotenjem. ● v kuhinjo, me posedel za stol in me vprašal: »Lazanja ali Tom Veber
13
S
S
TAGNAT
I
z podalpskega drobovja hromeč duo, (ne)znan pod imenom Stagnat, svoje poslušno neposlušne ritme črpa iz svojskega, žareče svetlega mikrokozmosa. Produkt je spontan, temnejše obarvan techno, s kaotično noto ptičjega petja, pot v sivo jutro, z uporniško noizerskim spletom okoliščin.
Kako sta začela ta projekt in kaj je bil navdih zanj? »S projektom Stagnat sva pričela lani poleti, po vrnitvi polovice dua s severa. Stagnat je nastalo predvsem zaradi neizmerne želje po izražanju preko zvoka in skupnem ustvarjanju. Kot audio-vizualna ustvarjalca sva zajeten del inspiracij prejela iz glasbe drugih ustvarjalcev oz. z drugimi besedami - glasba je pomagala oblikovati stil vizualnega izražanja. Glasbeno izražanje za naju predstavlja logično nadaljevanje, naslednji korak v razvoju umetniške prakse. Zvok kot mehansko valovanje v prostoru in času naju fascinira kot zaznavna oblika fizikalnega delovanja, posledica nečesa nevidnega, prisluh vzporednih dimenzij.« Kako se pripravita na živ nastop? »Performans predstavlja vrhunec najinega dela in se prične, ko se vse prej pripravljeno izlije iz naju na publiko.
14
Na mašinah producirava nove zvoke in njih kombinacije, ki jih pred nastopom zloživa v smiselno ali nesmiselno zaporedje in vse skupaj dodatno dodelava. Včasih, posebno na začetku, ko sva imela drugačno postavitev (tj. druge instrumente), so bili nastopi skovani precej v trenutku, improvizirani – kot nekakšni sklopi po(ne)srečenih naključij. Še vedno dajeva velik pomen improvizaciji in kanaliziranju trenutnih občutij v glasbi ter njenemu razvoj skozi čas. Vendar pa se sedaj vsega skupaj lotevava bolj sistematično in domišljeno. Ko generirava nove kombinacije zvokov, sva bolj pozorna, da se instrumenti med seboj dopolnjujejo, sestavijo kohezivno celoto, smiselno gmoto, ki je dovolj reprezentativna projekcija trenutnega stanja duha. Le-to včasih povzroča težave, saj je težje v zvok prevesti neko specifično idejo, izrazno sporočilo. Potrebno je najti neko
ravnotežje discipline, trdega dela ter prepuščanja toka zavesti.« Pred kratkim sta izdala prvi EP z naslovom Synchrony of Falling. Mi lahko povesta nekaj o nastanku EP-ja, stoji za komadi kakšna zgodba? »Prvi EP sva izdala, ko sva zamenjala ''setup'' in je posnet s prejšnjim ''drum-machinom'', ki je bil precej manj zmogljiv kot trenutni, je pa vseeno začrtal najin začetek, odštel najine prve ''kicke'' in odgrmel prve bas linije. Zamenjava tega izredno pomembnega dela v najini produkciji predstavlja veliko. V spomin na začetno obdobje pa se zdi smiselno izdati tisto, kar je takrat nastalo, in se po izdaji pomakniti naprej.«
Zdi se mi, da imata v svoji glasbi zelo specifično in odločno estetiko. Kako sta do tega prišla? Imata za tem kakšen miselni proces ali je vajino ustvarjanje plod izključno eksperimentiranja? »Eksperimentiranje predstavlja ključni del najinega ustvarjalnega in performativnega procesa. Na začetku je koristilo spoznavanju inštrumentov, produkcije in karakteristik
samega zvoka. Dandanes služi tipaoz. tirje videospoti. Sledi pa še eno dni. Nedefinirana se giblje v ambiennju in podiranju žanrskih ograj ter talni–''drone'' rečni delti svetle biti, bolj radikalno sodelovanje. Stagnat kreiranju lastne zvočne persone. odklonska značilnemu stilu, eksperije torej v polnem zagonu. Oči in Stagnat je en velik eksperiment, ki ment v eksperimentalnem. Izredno ušesa na peclje, kmalu bova razkrila morda nikdar ne bo dokončno razivesela in iz srca hvaležna tudi ponoprvi datum izida.« skan in oblikovan. Sama estetika je bila Jens Massel, alias nastavljena leta pred priSenking, je nemški četkom produkcije, najproducent elektronStagnat je en velik ekspebrž celo preden sva se ske glasbe, ki se riment, ki morda nikdar spoznala. Je skupek vseestetsko primarno giga, kar sva kadarkoli sline bo dokončno raziskan in blje v abstraktnem šala, videla, čutila, izkusioblikovan. Je skupek vsega, kar ter eksperimentalla, doživela. Vse to se sva kadarkoli slišala, videla, čutinem IDM-mu ter miinstinktivno prevaja v dila, izkusila, doživela. Vse to se innimal technu. Svojo namično teksturo in edinstinktivno prevaja v dinamično teglasbeno pot je začel stven zvočni dizajn.« ksturo in edinstven zvočni dizajn. v zgodnjih devetdeKakšne imata načrte v setih kot basist v razprihodnosti, je na ličnih indie rock skuobzorju kakšna nova pinah, leta 1995 pa je plata? s pridobitvijo svoje»Nove plate so poslane v orbito, resno izdava sodelovanje na projektu z ga prvega primitivnega sintetrogradno se bodo vrnile premo soangleškim producentom in umetnitizatorja pričel z ustvarjarazmerno padcu temperature. Trenukom Stevom Voidlossom (Heretic, njem eksperimentalnega tno so v procesu tri nova dela - trije Voidloss, Dirty Bass), ki je za Endotechna. Massel ima za sabo 8 ''releasi''. Prvo in trenutno edino z nanomo napisal in posnel vokale. Plata dolgometražnih albumov ter jine strani zaključeno delo (v postopbo zaživela kot poklon prijatelju, ki številne EP-je, kar vključuje ku ''masteringa'') je Endonoma – ga globoko spoštujeva in čigar glasba tudi izdaje na znamenitih za45-minutno neprekinjeno potovanje je zelo olajšala neprebavljivo naravo ložbah, kot sta Karaoke Kalk skozi črno puščavo, v katere suho prst sveta ter pomagala ustvariti smisel v in Raster-Noton. Njegov zaje mukoma pristala neznana entiteta nesmislu. Endonomo torej poklanjadnji album, Closing Ice, je va prijatelju, glasbeniku Jensu Masvlažnega otipa. Bizarna izkušnja prve izšel leta 2015. ● selu alias Senkingu. polovice letošnjega leta, ki predstaPoleg Endonome sta na poti še vlja prelomno točko bifurkacije, odGrega Kalinski dve objavi - poln LP in EP ter dva ziv, ki bo zrežiral prihodnost naših
● Fotke: Teotim Logar in Stagnat
STAGNAT sta Nina Lang in Peter Kalinski.
15
s v ka er
Š I N K A R
Ksaver Šinkar je mlad fotograf in asistent kamere, ki velik del svojega življenja gleda skozi objektiv fotoaparata. Že kot dijak je vedel, da je fotografija stvar, ki ga bo vedno spremljala. Zadnjih nekaj let se največ mudi za filmsko kamero, kjer skrbi za pomembne detajle, poleg tega pa je našel način, kako to službo združiti z njegovo prvo ljubeznijo - fotografijo. Pozdravljen, Ksaver! Ksaver je za Slovenijo precej redko ime. Kako si ga dobil? »Moje polno ime je Frančišek Ksaver Šinkar. Oče je želel, da sem Franci, saj je tudi njemu tako ime, mati pa je bilo ime Ksaver bolj všeč. Kot kompromis sta mi dala obe imeni, vendar me vsi že celo življenje kličejo Ksaver. Frančišek je zgolj uradno ime.« *Kombinacija variacij imen Frančišek in Ksaver je morda bolj znana katolikom. Tako je bilo ime duhovniku Francu Ksaverju Bianchiju, rojenem v Italiji, poimenovanemu po svetniku in misionarju Frančišku Ksaveriju, ki je eden od ustanoviteljev jezuitskega reda in velja za zavetnika misijonarjev. Poleg njiju pa je to ime nosil tudi Franc Ksaver Meško, duhovnik, pesnik in pisatelj, rojen v Gornjih Ključarovcih. Najbolj znan je po svoji prozi, kjer zaznamo vpliv katoliške miselnosti. Nanj je slogovno vplival Ivan Cankar.« VIRI:https://svetniki.org/sveti-franc-ksaver-bianchi-duhovnik-in-mistik/ https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Franc_Ksaver_Meško
Star si komaj 26 let, pa vendar si si v fotografskih vodah že ustvaril svoj prostor. Zanima me, kam segajo tvoji začetki. Kdaj si se prvič srečal s fotografijo? »Prvič, da sem dejansko začel uživat v fotkanju, je bilo v 6. razredu osnovne šole, ko smo šli s šolo na izlet v Benetke. Oče mi je posodil svoj digitalni aparat, da bi posnel kakšno fotografijo. Takrat sem se zares navdušil nad tem in sem kasneje za rojstni dan dobil svoj prvi digitalni fotoaparat. Spomnim se, da sva takrat z bratom na veliko snemala in fotkala. Naslednji mejnik, ki ga lahko omenim, se je zgodil na koncu osnovne šole. Za birmo sem dobil nekaj denarja, ki sem ga zapravil za nakup boljšega fotoaparata in takrat sem tudi resneje začel gledati na fotografijo, s katero se zdaj ukvarjam približno 8 let.« Si se v tej smeri izobraževal? »Od staršev sem bil deležen tipičnih pritiskov - v smislu uči se, dokončaj gimnazijo in potem faks, ter si najdi 16
delo. Pridobil sem ogromno prakse, ki je bila poleg Youtuba in forumov glavni način, preko katerega sem se izučil fotografije.« Zadnje čase več časa preživiš na snemanjih serij in filmov, pa se vseeno najprej malo bolj podrobno dotakniva fotografije. Katere motive najraje slikaš? »Ljudi. Obraz ti lahko pove zgodbo zgolj preko ene fotke in ti da razmišljati. V očeh ljudi lahko najdeš veliko večjo globino, kot če npr. slikaš naravo, ki je lepa bolj na prvo žogo. Poleg tega pa si lahko vsak gledalec ustvari neko svojo zgodbo. Pritegne me tudi to, da na fotki ni le človek, temveč je človek vpet v okolje. Ni pa mi všeč, če je na sliki v ospredju oseba z zamegljenim ozadjem, kar je zadnje čase zelo popularno. To zame ni dober portret.«
● Fotka: Vesolje nad nami, Ksaver Šinkar
službo, fotografija pa naj ostane hobi. Pri meni pa je bilo skozi vso srednjo šolo prisotno mišljenje, da bi imel kariero v tej smeri. Razlog za to je bil, da preprosto nisem našel ničesar drugega, kar bi me tako zanimalo kot fotografija. Drugače pa sem obiskoval Gimnazijo Kranj, kjer sem imel za razredničarko odlično profesorico, ki mi je prepovedala fotkat (fotkal sem namreč šolsko košarkarsko ligo), dokler nisem popravil vseh negativnih ocen. Njej sem lahko hvaležen, da sem sploh dokončal srednjo šolo, saj bi jo drugače najverjetneje kar pustil in bi ves svoj čas posvetil fotografiji. Na faks sem - bolj za pokušino kot zares - šel v Kranj na Fakulteto za organizacijske vede, smer informatika. Ugotovil sem, da me to sploh ne zanima, tako da sem namesto, da bi delal za faks, večino časa iskal projekte za
17
Kakšen pa je zate dober portret? »Načrtno narejen portret mora biti tehnično brezhiben. Lahko rečem, da ga še nisem naredil. Fotografija mora imeti ''uau efekt''. Mora biti taka, da ko jo vidiš, se ustaviš in si jo zapomniš.« Kako bi opisal svoj stil fotografiranja oz. način slikanja, ki ti je najbližje? »Opisal bi ga kot voajersko dokumentarni. Nikoli se ne želim izpostavljati, temveč ostanem v ozadju, da me ljudje sploh ne opazijo. Težko mi je namreč usmerjati ljudi, kako naj se postavijo. Rajši slikam bolj reportažno, v smislu, bodi to kar si in jaz bom skozi objektiv poskušal ujeti esenco človeka. Če pa gre za specifično fotografijo za nekega naročnika, pa sem perfekcionist. Rajši pol ure posvetim pripravam in potem posnamem le nekaj fotk – točno takšnih, kot jih zahteva naročnik.«
vsebine. Lažje je ''influencerju'' dati 100 evrov, da posname neke fotke, kot pa najeti ekipo in fotografa, saj se znesek pomnoži za desetkrat, če ne še več. Denar je tako ali tako gonilo vseh projektov in trenutno je ogromno poudarka na socialnih omrežjih. Tehnično se ne gleda več toliko na kvaliteto fotke, ampak kakšen doseg in vpliv ima posameznik. Mi zaradi tega delamo manj kampanj, v katerih je bilo včasih vloženo veliko denarja. Je pa res, da si naročnika, ki želi prihraniti na kvaliteti, tako ali tako ne želiš.«
Kako pomemben je čas, ko se ukvarjaš z že posneto fotografijo? Koliko časa ponavadi nameniš temu? »Čisto odvisno. Ne želim izgubljati časa za računalnikom, saj uživam v fotografiji, ne pa toliko v postprodukciji. Čim hitreje poskusim narediti minimalne popravke, če so ti potrebni. Zgodi pa se tudi, da več dni gledam svoje delo in mi še vedno ni všeč. In začnem znova. Sam stremim k temu, Ali imaš izbrano Socialna omrežja tu spet da fotka ostane čim bolj najljubšo fotografijo, ki pokažejo svoj vpliv, saj vsi si jo kadarkoli posnel? pričakujejo, da bo vse napristna, takšna kot je, da »Sem ekstremno samorejeno takoj. Fotografi mose jo čim manj spreminja. Pokritičen, tako da med svojiramo zato zelo hiteti, da skušam jo že posneti tako, kot ostanemo konkurenčni s mi fotografijami ne bi mosem si jo zamislil. slikami iz telefona in tagel izbrati najljubše. Obstaja kojšnji objavi le-teh. pa tudi ena, za katero mi je Sam stremim k temu, da žal. To je bila fotka pobega fotka ostane čim bolj priiz policijske postaje.« stna, takšna kot je, da se jo čim manj spreminja. PoskuSi človek, ki vsak dan z veseljem hodi na delo, saj šam jo že posneti tako, kot sem si jo zamislil.« res uživaš v tem, kar počneš. Se ti je morda kljub Potem pa te je nekako zaneslo v svet za filmsko temu že kdaj zgodilo, da ti je bilo težko iti v službo? kamero, reciva še kakšno besedo o tem. A sploh še »Prijeten ''setting'' je zame delo z ekipo. Veliko lažje kaj fotkaš? in hitreje nastane boljši izdelek, če ima vsak član ekipe »V snemalne vode sem prišel po prvem letniku faksa, ko svojo nalogo in svoj pogled na narejeno, kot pa če bi bil sem kot snemalec in asistent začel delati na POP TV-ju, jaz sam za vse. zdaj pa sem se usmeril specifično v prvega asistenta kaKar pa se slabega tiče, pa sem mogoče enkrat ali dvamere oz. v ostrilca slike. To pomeni, da ostriš sliko med krat doživel, da sem zjutraj težko vstal zaradi službe. vsem, kar se dogaja, saj te kamere nimajo avtofokusa. In Obakrat je bilo povezano s slabo organizacijo, saj je to res je, manj fotkam. tisto, kar loči dober projekt od slabega. Ne želim si priti Iskreno povedano, sem za kamero pristal po naključju. v hektičen kaos, kakršen je bil tam. Ekipa mora biti hoZdaj sem v tem postal relativno dober, a bi veliko raje samogena, saj vsi delamo za isti cilj.« mo fotkal. Prvič, da sem to dvoje združil, je bilo na setu Kaj pravijo tvoje izkušnje, kako pomembna je Reke ljubezni. Enkrat mi je bilo dolgčas, prinesel sem fodobra oprema? Ali je mogoče konkurenčno fotko toaparat in začel slikati. Ugotovil sem, da lahko združim posneti s telefonom? fotografijo in videoprodukcijo, saj se srečata z ''making of'' »Razlika med drago opremo in telefoni je ta, da z oprefotografijo. Fotke iz zakulisja. To najraje počnem.« mo lahko tudi v slabih pogojih posnameš dobro fotko. V Sodeloval si pri ogromno večjih projektih, slovendnevni svetlobi sploh ni važno, kaj imaš, saj se da s teleskih serijah in filmih. Bi izpostavil tiste, pri katerih fonom marsikaj posneti. Jaz na primer na izlete s seboj si najbolj užival? ne vzamem več fotoaparata. Včasih sem ga vedno vlačil »Reka ljubezni je bila lep začetek, saj smo prvič preko s seboj in se s tem veliko naučil.« ''making of'' fotografije vpeljali dokumentiranje neke vzporedne zgodbe s tem, kar ljudje gledajo na televiziji. Zadnje čase je komercialna uporaba socialnih Dejansko mi je veliko dala, ker sem bil ostrilec, poleg teomrežij v porastu. Se ti zdi, da to dejstvo vpliva na ga pa sem lahko še fotkal. Letos sem fotografiral tudi delo fotografa? svoj prvi celovečerni film, Vesolje med nami. Na to sem »Celotna industrija se je konkretno premaknila v socialtudi kar ponosen.« na omrežja, v ''influencerje'', v neko cenejše ustvarjanje
18
''Making of'' fotografija pri nas sploh ni razširjena. Lahko bi rekli, da si pri nas prvi, ki je s tem začel. »To se drugače počne bolj na snemanjih filmov v tujini, v Sloveniji pa se to čisto premalo ceni, saj se fotografa na snemanju ne jemlje kot nujo. V bistvu pa lahko iz teh slik pridobiš ogromno nekih informacij. Vzdušje na snemanju, potek dela, ekipo, ki je zaslužna za film … Trudim se zanimanje za to vpeljati tudi pri nas.« Kakšno razliko ti vidiš med snemanjem videa in fotografiranja? »Pri fotki moraš v eni sliki povedati zgodbo, medtem ko imaš pri videu za to več časa. Zgodbo lažje zapelješ, saj lahko vključiš več na videz nerelavantnih kadrov in s tem bolje poveš zgodbo kot celoto, medtem ko fotke so še vseeno malo bolj na prvo žogo.« Slovenski trg je dokaj majhen. Ali je zaradi konkurence težko dobiti delo? »Slovenija je tako majhna, da se praktično vsi poznamo in so po eni strani precej zaprti krogi. Veze in poznanstva ti pri nas najbolj pomagajo. POP TV je bil edina služba, ki je nisem dobil preko vez, vse ostale zaposlitve pa so bile veze in priporočila. Zdrava konkurenca je vedno dobrodošla, saj tako vsi skupaj napredujemo in rastemo.« Živiš pestro in dinamično življenje. Kako poteka tipičen dan v življenju Ksaverja Šinkarja, fotografa in prvega asistenta kamere? »Tipičnega dneva v svetu ''freelancerja'' ni. Srečuješ se z različnimi skrajnostmi, od vstajanja ob štirih zjutraj in večernega padca v spanec po napornem delovnem
dnevu, do tega, da spiš do dvanajstih, se zbudiš, ješ, pogledaš serijo in greš nazaj spat. Lahko delaš en teden vsak dan, naslednji teden pa nič.« Kakšni pa so tvoji cilji za prihodnost? Boš ostal v tej panogi? »Želim si, da bi lahko dejansko nadomestil vlogo asistenta kamere s tem, da samo fotkam. Asistent kamere sem bolj kot ne zaradi denarja.« Se pri fotografiji po kom zgleduješ? Se te je kak fotograf še posebej dotaknil, te navdihnil? »Eden od fotografov, ki ga zelo spoštujem, je Tyler Shields. Ena njegova fotografija mi je sploh noro všeč in bi jo imel doma obešeno na steni, kljub temu, da je dokaj preprosta. Vzornik v filmski fotografiji, ''making of'' fotografiji, pa je Robert Viglasky. Nori projekti, nore fotke, prijetna osebnost. Skratka - zelo uspešen fotograf. Dela v Angliji, med drugim je fotkal snemanje serije Peaky Blinders. Nekoč si želim biti na takem nivoju, kot je on.« Za konec pa me še zanima, če te poleg fotoaparata zanima še kaj drugega, imaš kakšen hobi? »Zanimajo me avioni. Všeč mi je gledati v zrak, pogledati na radar, izvedeti, kaj leti nad tabo. Sproščujoče mi je iti na Brnik ob stezo, gledati in fotkati. To počnem čisto za dušo. Pobeg iz trušča, blišča in akcije.« Ksaver, hvala, da si z mano delil prigode iz življenja polno zaposlenega fotografa. Želim ti veliko uspeha! ● Špela Vovk
19
3
TJ WILDLIFE Petja petelinov, pasjega laježa in glasbe iz sosedovih zvočnikov skoraj ne slišim več. Večinoma tudi jutranjo budilko prespim. Pač pa me zbudi petje s kamiona, ki prodaja plin. Vsako jutro ob istem času. Temu se čez dan pridruži vrsta posameznih prodajalcev, ki po ulicah vpijejo: »Kruh! Avokado! Ananas! Tamales! Sladoled!« Počasi se prebudijo tudi naši psi, čemur sledi dnevna rutina. Hišo si trenutno delim z lastnikoma, enim prostovoljcem, devetnajstimi psi, petimi mačkami in petimi golobi. Čiščenje, sprehodi, hranjenje in skrb za pse zahteva veliko dela, časa
20
in energije. Delo v pasjem zavetišču vsekakor ni lahko, vendar je poplačano s pozornostjo in hvaležnostjo, ki ti jo vračajo živali. Ter zastonj namestitvijo in hrano. NI GA JUNAKA, KI V SAN CRISTOBALU NE KAKA
Ko sva z grenkim priokusom zaradi skorumpirane policije zapuščala Bacalar in lovila novo leto v San Cristobal de las Casas, si nisem predstavljala, da bom septembra še vedno v Mehiki. In kakor kaže trenutna situacija lahko samo upam, da se vrnem v Slovenijo še to leto.
San Cristobal (Chiapas) sva na srečo ujela še pred (uradnim) izbruhom korone. Naključje je želelo, da sem v Bacalarju na tržnici spoznala moškega, ki nama je ponudil delo na njegovem posestvu (permakultura, naravna gradnja) v hribih, z možnostjo souporabe stanovanja v mestu. Nastanitev sva imela tako urejeno že pred prihodom. Kljub temu sva novo leto preživela v hostlu Colasove prijateljice (vedno se najde prostor in hrana za nenapovedane obiske, pa čeprav ne v pravi sobi ali postelji) in nočnem klubu. Naslednji večer pa so se, prvič odkar sem zapustila Slovenijo, začele
grozne želodčne težave. Celo za novoletnega mačka je bilo preveč in neobičajno. V naslednjih dveh mesecih, ki sva jih preživela v San Cristobalu (en mesec v hribih na ''workaway'' projektu in en mesec v najetem stanovanju s souporabo kuhinje - cca. 50€/mesec za sobo), so bili redki tedni, ko je bil želodec pri obeh stabilen. San Cristobal je vsekakor super mesto, vredno vsakega obiska. Backpackarska meka, kjer skoraj vsak popotnik obtiči vsaj mesec dni. Ogromno priložnosti za ulične glasbenike, prodajalce razno raznih unikatnih izdelkov; mešanica majevske
● Fotka: Tjaša Obrulek
kulture in hipstersko - ustvarjalnega utripa. Mesto polnijo ulični prodajalci, prvotni prebivalci iz okoliških vasi v hribih, ki si dnevno hodijo služit kruh na glavno mestno tržnico, trge in ulice. Chiapas je morda ena najbolj pristnih zveznih držav v Mehiki, kjer je moč videti prebivalce v tradicionalnih oblačilih, biti del njihovih običajev, praznovanj in običajev. Vendar pa življenje, predvsem za ženske, ni lahko. Precej drugačno, kot smo ga v 21. stoletju vajeni v Evropi. V hribih, v vasi, imenovani Manzanillo, sem imela priložnost spoznati mlado žensko (žal mi je ime ušlo iz glave), staro 25 let, ki mi je pokazala celoten postopek doma pripravljenih tortilj. Od koruznega storža do tacosa. V preprosti kuhinji, pri odprtem ognju in gnetenju koruzne moke, sva se trudili spoznati način najinih popolnoma različnih življenj. Njen prvotni jezik je Tsotsil, eden izmed majevskih jezikov, španščina je drugi. Jaz sem bila še vedno v fazi osvajanja osnov, kljub temu pa sem si želela naučiti nekaj besed meni novega jezika in izvedeti, kako poteka običajen dan ženske. Njeno življenje se odvija doma. Dnevna rutina se običajno prične ob petih zjutraj, ko z ostalimi ženskami, otroki in osli odide v gozd po les, kar je preživetvenega pomena - vroča voda, kuha, topla hiša (v hribih se temperatura spusti precej nizko, tudi pod 15 stopinj, česar v obalnih predelih Mehike seveda nisem bila vajena). Ko se vrnejo iz gozda, sledijo dnevna gospodinjska opravila. Priprava zajtrka, ročno pranje perila, čiščenje hiše, priprava tortilj, kuhanje kosila, odhod do vaškega vira vode, hranjenje živali. Kar se je z leti spremenilo, je to, da ženske danes lahko zapustijo hiše in se družijo med seboj na dvorišču ali drugje v vasi. Tudi v mesto gre, mi pove. Dela nima, ker je “zaposlena” doma. Tortilj ne prodaja, ker jih že nekdo drug. Moški. S fantom ne živita skupaj, ker nista poročena. Ko bosta stopila v zakon, se bo mož preselil v hišo njenih staršev, kjer živi. Ne razume, kako lahko potujem z nekom, s katerim nisem poročena. Zanima
jo, kako izgleda ocean in o kakšnih kitih govorim. Ne razume, kako sem lahko tako daleč stran od družine. Pa kljub temu z zanimanjem in nasmeškom na obrazu. Nikoli ne potarna in se pritoži, skrbi jo le, če me moti dim, ki se vali po celotni kuhinji. To je svet, ki ga pozna. Hvaležna je, da so se stvari spremenile na bolje in imajo ženske končno več svobode. In zakaj ga ni junaka, ki v San Cristobalu ne kaka? Poleg tega, da je lepo in živahno mesto, ima tudi temno plat. Voda in bakterije so velik problem. Kljub temu, da sva vedno pila ustekleničeno vodo in jo uporabljala tudi za kuhanje in umivanje zelenjave ter sadja, so se ves čas pojavljale težave. Kar po pričevanju domačinov in drugih turistov za San Cristobal ni nič neobičajnega. Trenutek nepazljivosti, ko sem si na primer privoščila pivo iz lokalne pivovarne (neustekleničeno), me je za par dni priklenil na wc in posteljo. Žal je korporacija Coca Cole posegla tudi v najbolj odmaknjene predele v hribih, z zaplembo nekaterih lokalnih pitnih virov vode, ki jo nato množično prodaja v plastenkah. Čiste, pitne vode ne dobiš, pač pa srečaš kamione v hribih, ki redno dostavljajo enormne količine coca cole. Za ''zdrav duh v zdravem telesu''. KONČNO PROTI MORJU, KJER SEM OBTIČALA Ker sem v San Cristobalu začela pogrešati morje, Colas pa je že imel rezervirano letalsko karto do Puerto Vallarte, kjer so ga čakali jadrnica in prijatelja za čezoceanski podvig do Francoske Polinezije, sva se odločila, da zadnje dni skupaj preživiva na obali zvezne države Oaxaca. Mazunte in Playa Punta - surferski prestolnici, kjer sem vedela, da bom ponovno po dolgem času videla kite grbavce. Nato pa vsak svojo pot. Colas na ocean, jaz pa na še zadnji ''workaway'' pred odhodom - želela sem namreč videti tudi želve. Kako je Covid nenadoma obema prekrižal načrte in kako sem se si zatočišče našla v pasjem zavetišču, pa prihodnjič iz mehiške džungle, kamor se selim danes. ● Tjaša Obrulek 21
Osebno: Osebno: ana žunič
● Fotka: Arhiv Ane Žunič
borovnic. V starosti, ko bodo vse črtice na seznamu življenja odkljukane, si želim obdelovati zemljo, imeti vrtove, sadovnjake ali vinograde in ponuditi dom veliko živalim. Vsak dan si želim – ja, vem da se sliši klišejsko, ampak je čisto res – nežnejši svet brez kletk in nasilja.«
Povej mi zgodbo o svojem imenu. »Poimenovala me je mami, ker je prepričana, da so Ane uspešne, močne in samozavestne ženske. Tudi vame in v moj uspeh trmasto – čisto po materinsko – verjame bolj, kot verjamem sama.« Kdo si in kaj delaš v lajfu? »Sem profesorica slovenistike in sociologije. Medtem ko iščem zaposlitev v šolstvu, delam v ekološki trgovinici Eko škrnicl in v Layerjevi hiši soustvarjam literarni program. S fantom in najino psičko živim v Kranju, ki sem ga že čisto ''posvojila'' ter ga imam za svoje mesto. Mislim, da ljudje sebe in druge hitro povezujemo s tistim, kar imamo/imajo radi, zato ... Rada imam živali in vsako jutro znova konkretno količino črne kave. Rada imam visokokakovostno literaturo pa tudi trivialne TV serije, ki so moja oblika sproščanja. Še v svojih poznih dvajsetih se rada učim in zato tudi rada poslušam ljudi, ki o svojem delu, hobijih ali interesih govorijo s strastjo. Rada posedam na terasi, kjer o vsem mogočem razmišljam med lonci jagod, bazilike, paradižnika in 22
Kakšno glasbo poslušaš? »Imam širok nabor glasbe, ki mi je všeč, in pri katerem vedno lovim ravnotežje s počutjem. Ko se počutim slabše, poslušam zimzelene rokerske balade, indie in country. Ko se počutim dobro, pa lahko presnovim težak progresivni rock ter razbijaški metal. Večino časa sem nekje vmes, pomembna pa so mi tudi sporočila pesmi. Besedila vedno preberem ter jemljem kot svojevrstno obliko poezije, najljubše verze pa si po več mesecev ponavljam v mislih.« Zadnji koncert, na katerem si bila? »Zadnji koncert je bil – čisto na hitro, po naključju – Matter na Trainu. Imela sem velike obete in načrte glede poletnih festivalov, ki pa jih je žal prekinila epidemija.« Bereš knjige? »V zadnjem času največ prebiram poezijo in strokovne knjige. Pri zgodbah mi je najpomembnejši slog. Umetnost pisanja je prav to – umetnost. V kolikor bo knjiga dobro napisana, lahko berem katerikoli žanr, po drugi strani pa se ob šepajočem, dolgočasnem ali razvlečenem slogu težko prebijem skozi zgodbo, ne glede na to, kako velike ali pomembne teme vsebuje. Rada imam tudi mladinsko fantazijsko književnost, h kateri se vedno znova vračam. Zgodbe za mlade, celo zgodbe za otroke so polne
pomembnih tem – o ljubezni, zvestobi, prijateljstvu, družini, pa tudi o strahu in izgubljenosti. Na policah trgovin se drenjajo priročniki, ki odrasle učijo živeti, medtem ko se temeljne resnice, nauki in napotki za življenje lahko skrivajo v pravljicah, na katere smo pozabili.« Zadnja knjiga, ki si jo prebrala? »Med spomladansko karanteno sem si kupila 30 zbirk poezije, ki jih zdaj počasi prebiram. Imam čudno navado, ki sem jo pobrala v času študija, da hkrati berem več knjig. Zadnja v celoti prebrana je izvrstna zbirka Tretja oseba dvojine, ki jo je napisala Petra Kolmančič.« Se spomniš svoje prve knjige ali slikanice? »V spominu mi je ostala Deklica z vžigalicami. Mala slikanica z modrim ovitkom. Očitno sem morala biti še zelo majhna, kajti nisem razumela, kako to, da se deklica ne zmore ogreti na zimskem mrazu kljub veliko zavojčkom vžigalic.« Si magistrica slovenistike in sociologije in tvoja velika želja je postati učiteljica. Si si to že od malega želela? Kaj te je peljalo na to pot, kako si si izbrala smer študija in zakaj ravno učiteljica? »Še nikoli nisem dobila takšnega vprašanja, niti se sama nisem spraševala o tem. Mogoče sem se kot otrok odločila za besede in ne za številke, kaj pa vem. Morda vse izhaja iz tega, da sem odraščala v glasbeno naravnani družini in so pesmi govorile prve zgodbe, ki sem jih vzljubila. Sicer se spomnim, da slovenščina ni bila moj najljubši predmet v osnovni šoli, predvsem zaradi slovnice. Sem pa imela že od nekdaj rada knjige, rada sem govorila o zgodbah in o vsem, kar se skriva v njih – od tu se je potem razvijalo zanimanje za človeka, medčloveške odnose in družbo. Iz te, zelo osnovne želje kako govoriti o nečem, kar imaš rad, se je
Državno prvenstvo pa naj bi se oktobra odvilo na Ptuju. Kaj je sploh ''slam'' poezija? »To je “živa” poezija – govorjena Glede na to, da si slovenistka, me na odru, pred publiko, na način tekzanima, te motijo slovnične movanja, pri katerem zmagovalce napake pri sogovornikih? Jih izbira občinstvo in/ali strokovna opozarjaš na to? komisija. ''Slam'' ni dolgočasno »Odvisno. Napake, ki so značilbranje pesmi ampak umetniški rene za dialekte, me pri govoru ne cital, performans, pri katerem pezmotijo. Tudi sama v zasebnih gosnica ali pesnik vso svojo energijo, vornih okoljih tolčem po gorenjki sicer ostane zakopana med verzi, sko in mislim, da lahko na prelije med poslušalce. narečja gledamo kot na Surova, intimna, dožidel jezikovnega bogastva veta poezija, pri kateri ASOCIACIJE naše kulture. lahko poslušalci začutijo Črna –> črna kava > udobje -> cona udobja -> Bolj me motijo napake v vso ljubezen, veselje, skritost. pisanju in napake v govornih obup, strah ali jezo, še Smrt –> življenje -> cikličnost narave -> letni časi. položajih, ko naj bi se govovse tisto med besedami. Zdaj me že malce zebe, ko pozno zvečer pišem tole rilo knjižno slovenščino. TaRes izjemno doživetje! na terasi in se veselim jeseni, miru, tišine. krat opozorim na napačno Na državnem prvenrabo dvojine ali – še bolj postvu bosta Kranj zastopaBela –> hlad -> bleda polt -> bledo zimsko sonce -> gosto – napačno rabo rodilla Hana B. Kokot in Gal škripanje snega pod pasjimi tacami. nika. Sogovornike opozorim Grobovšek, ki sta si, po Zvestoba –> vrednota -> ideal -> način bivanja. tudi na starinsko kranjsko – mojem mnenju, resnično V smislu biti zvesta sama sebi pa trdo delo. vzemati namesto jemati. zaslužila uvrstitev.« Je pa moj osebni fokus Nič –> šum -> kratek stik -> pozabljenje. drugje – pri diskurzu in Za konec pa še, kaj ti Vse –> vesolje -> vesolja? njegovi kritični analizi. Ta pomeni sodelovanje pri tema raziskovanja je tudi reviji Scena? moj najljubši stik med so»Uf, Živa, to moram ciologijo in slovenistiko. Jezik naSi vodja literarnega programa v pa konkretno premisliti, ker se še nimreč ni zapečaten skupek pravil, hiši umetnikov v Kranju. V okviru sem vprašala, zakaj sodelujem pri reampak fluiden sistem, ki se nepreLayerjeve založbe vsako leto viji. Pri takšnih odločitvah sledim stano spreminja in razvija. Meizdate poklon slovenskemu jeziku, notranjim občutkom in čisto enostavnim, da bi se moralo tudi pri družni logiki. Rada imam Kranj in rada v letu 2018 zbirko pesmi Iskanja, boslovnih predmetih na šolah temu imam umetniško/glasbeno skuv letu 2019 zbirko kratke proze posvečati več pozornosti. Kako zepnost v Kranju. Zelo preprosto – Vračanja, v letošnjem letu pa lo je na primer pomembna raba če si želim več kulture in poezije v zbornik naravovarstevene poezije členkov, pogojnikov, trpnika ali mestu, potem moram k temu tudi Zadnja vaja. Kaj pa imate v tvornika. To niso le suhoparne kasama nekaj doprinesti. Brez nič ni založbi v planu za leto 2021? tegorije v jezikovnem sistemu, amnič, ali kako že pravijo. Poleg tega »Zaenkrat obstaja le ideja – izdati pak popolnoma spremenijo pomen poezija povezuje, osvobaja, tolaži, pesniško zbirko posvečeno rekam.« besedila, različno vplivajo na bralponudi refleksijo. In nekaj, kar ca. Raba diskurza je izrednega poPa ti, ali tudi pišeš? ima tako veliko moč, vrednost, momena in prepričana sem, da ga mo»Ja, pišem zgoščene kratke zgodbe ra ven, med ljudi. S kulturo, umeramo premišljeno uporabljati, se ali dolgo pripovedno poezijo. Vendar tnostjo in predvsem povezovanjem zavestno učiti kritičnega branja in le redkokdaj kaj objavim, saj mi pisalokalne skupnosti se ukvarjate tudi kritičnega mišljenja, predvsem v nje pesmi predstavlja ventil za spropri Sceni. In ker mi je novinarsko današnjem digitalnem svetu, v kaščanje ob temah, ki so zame osebno delo/kreativno pisanje blizu, je bila terem smo preplavljeni z informazelo težke.« zame logična posledica, da te koncijami z vseh vetrov. Diskurz je taktiram in ponudim pomoč pri piV septembru se je v Kranju lahko mehanizem, ki se ga izrasanju literarne kolumne.« ● zgodil predizbor za državno blja za različne interese, ideologiprvenstvo v ''slam'' poeziji. je. Preko jezika lahko na primer s Živa Drinovec odločitev za študij – in pozneje predvsem odločitev za pedagoško smer študija – zgodila povsem organsko.«
Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 6, št. 6, oktober 2020 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj
pomočjo evfemizmov izvajamo subtilno alienacijo. Na drugi strani pa lahko s pomočjo jezika soustvarjamo nove pomene, verjetja, ideale, lahko spreminjamo stare konotacije besed, poimenujemo diskriminatorne prakse ... Torej da, jezik je zelo pomemben in je veliko več kot le pravilno postavljene vejice – je “organizem”, ki soustvarja celotno družbo, zato moramo z njim rokovati odgovorno.«
Člani uredništva: Sara Aranel Gaja Basaj Teja Hafnar Jacobsen Grega Kalinski Marša Malešič Črt Štrubelj Špela Vovk
Oblikovanje: Anita Kepic
Lektoriranje: Nežka Kukec
Gostujoči člani: Tjaša Obrulek Tom Veber Ana Žunič
Urednica: Živa Drinovec
Naslovnica: duše/nje, Ana Belčič
Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno
23 JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI