Scena marec 2020

ISSN 2385-9350

Čas za mucke Predstavitev Iniciative za izgradnjo zavetišča za zapuščene živali v Kranju Pobuda za izgradnjo zavetišča za zapuščene živali v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju MOK) se je začela leta 2014, ko smo se prostovoljci, ki smo že dlje časa spremljali problematiko zapuščenih živali, zbrali in javno opozorili na problem zapuščenih živali na Gorenjskem.

Največji razlog za pobudo je bil (sedaj na srečo že bivši) pogodbeni partner za opravljanje zavetiške dejavnosti na področju Gorenjske - Zavetišče Perun na Blejski Dobravi, s katerim je MOK leta 2012 podpisala pogodbo o sodelovanju.

Glede na negativno podobo Zavetišča Perun v preteklosti, navajanje nenavadno visokega števila vrnjenih psov lastnikom in vračanja mačk na lokacijo pobiranja (v primerjavi z ostalimi zavetišči), smo MOK takrat predlagali, da se preko nadzornega odbora občine sproži postopek nadzora dela zavetišča, ki bi potrdilo oziroma ovrglo sume nezakonitega delovanja. V skladu z odločbo Informacijskega pooblaščenca je namreč občina dolžna preverjati, ali je zavetišče kot porabnik proračunskih sredstev občine uporabil dodeljena sredstva skladno z določbami veljavne zakonodaje.

V nadaljevanju smo v Iniciativi izdelali in MOK predstavili poslovni načrt, projektno dokumentacijo in ustrezno možno lokacijo za postavitev zavetišča. Predlog je bil pripravljen na podlagi temeljite analize stanja v občini in se zgleduje po dobrih praksah iz drugih slovenskih občin.

Gorenjska regija je namreč še vedno eno redkih območij, kjer zaščita in oskrba živali ne sodita

med prioritetne naloge. Zaščita živali je po zakonodaji dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali, lokalnih skupnosti in države. 27. člen Zakona o zaščiti živali (Ur.l. RS, št. 43/07) določa, da je zagotovitev zavetišča lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba. Predlagali smo, da način in pogoje opravljanja te javne službe občina uredi z odlokom – koncesijskim aktom.

4

Vizija Iniciative za izgradnjo Zavetišča za živali Kranj je v skladu s sodobnimi smernicami oskrbe živali humano zavetišče. Po principu naprednih humanih zavetišč imajo živali možnost ob kvalitetni oskrbi počakati na odhod k skrbnim lastnikom, ki so z vso odgovornostjo pripravljeni postati posvojitelji zapuščenih živali. Poleg kvalitetne in premišljene zavetiške dejavnosti želimo povečati dostopnost informacij in priporočil o trajnostnih načinih oskrbe domačih živali za splošno javnost. To želimo doseči s podpornimi dejavnostmi zavetišča, ki bodo omogočale stik ljudi z zdravimi zavetiškimi živalmi, s katerimi se mora zgledno ravnati. Prisotnost lokalne in širše javnosti je najbolj učinkovit način za vzpostavitev humanega odnosa do živali in okolja nasploh. Otroci in mladina, ki želijo sodelovati pri oskrbi ali pa le biti v stiku z živalmi, lahko pomagajo vzgajati odgovorne ljudi, ki so pripravljeni del svojega časa posvetiti družbeni koristi, ker to počnejo z veseljem. S tem lahko mlade namesto zadrževanja ob elektronskih napravah vzpodbudimo k aktivnostim na prostem. Z izkušnjami, ki jih pridobijo, lahko prispevajo k lepši prihodnosti zase in za svojo okolico. V zavetišču je predviden tudi prostor, kjer se lahko izvaja delavnice in predavanja, ki pripomorejo k dvigu zavesti glede odnosa do okolja in živali. Cilj takšnih srečanj je tudi možnost, da lokalna in širša javnost izrazi mnenja, pomisleke in ideje glede izboljšav. Takšno sodelovanje lahko pripelje do okolja, ki vsem omogoča kvalitetno bivanje in zaupanje ter posluh lokalne skupnosti za iskanje konstruktivnih premikov na bolje.

Po tem, ko je g. Pirc (upravnik zavetišča) letos v začetku leta zaradi pritiska javnosti najprej prekinil pogodbe s spodnjimi Gorenjskimi občinami, kasneje pa še z ostalimi, je MOK za naslednjih 5 let podpisala koncesijo z ZOO Ljubljana, ki upravlja z Zavetiščem za zapuščene živali Ljubljana (Gmajnice). Projekt Iniciative je bil s strani MOK že večkrat predstavljen ostalim županom, vendar do kakšnega pomembnejšega konsenza še ni prišlo. Pojavljajo se tudi pobude za druge lokacije izven MOK. Več naj bi bilo znano v drugi polovici leta ali še kasneje.

Iniciativa za Izgradnjo Zavetišča za zapuščene živali v Mestni občini Kranj

J

yotish

STARODAVNA MODROST VESOLJNIH RITMOV

Kako ujeti brezmejnost življenja in njegovih ritmov na dve strani? Težko, celo nemogoče … A ravno na to nalogo sva se pogumno podali z jyotish svetovalko Feriso Henda.

Kdo si, Ferisa? »Učiteljica nemškega jezika in književnosti, teta, sestra, partnerka, jyotish in vastu svetovalka. Ne maram se identificirati z nobeno izmed vlog, ki jih igram v življenju, a obenem sem vse to in še kaj.« Če bi pogledali v tvojo rojstno jyotish karto, pa bi vendarle v njej prepoznali marsikatero izmed tvojih osebnostnih potez.

Katere lastnosti bi lahko izpostavila po načinu jyotish analize? »Po naravi sem zelo vedoželjna. Če to razložim skozi jyotish, se to vidi v karmični osi Rahu–Ketu. Ketu gre rad v globino stvari in postane mojster enega specifičnega področja. Na drugi strani gre Rahu v širino. Pri meni sta oba povezana

z Merkurjem, planetom intelekta.

To se v praksi pokaže tako, da vsako témo najprej preletim in si o njej ustvarim širšo sliko. Iz nje izluščim elemente, ki so zame posebno zanimivi, in se v njih dodatno poglobim, kar pogosto pomeni ure in ure študija. Ker je v moji karti poudarjen element vode, sem zelo spremenljiva. Od tod neidentificiranje z eno samo vlogo. Sem kot voda, ki se ves čas prilagaja terenu; če je potrebno obrne smer, spremeni obliko. Tako se zmorem hitro prilagoditi novim situacijam. Kako je živeti s tako osebo, zna povedati moj partner. (smeh) K sreči imam v karti prav tako močno poudarjeno senzibilnost, zaradi katere hitro začutim, kdaj je plan potrebno prilagoditi. Spremembe tako navadno peljejo v boljše rezultate, zato sva se že navadila zaupati moji intuiciji. To je le mali izsek iz moje karte, a vsako lastnost je možno pregledati skozi postavitve zvezd. Um in ego nas lahko varata, zvezde pa nikdar ne lažejo.«

Res zanimivo! Kako pa bi predstavila jyotish?

Jyotish je starodavna vedska astrologija in v neposrednem prevodu iz sanskrta pomeni luč.

Je orodje, s katerim lahko spoznaš zakonitosti lastnega vesolja in posledično tudi delovanje svoje okolice. Dobiš širšo sliko, boljši vpogled v skrivnosti življenja in kaj je njegov smisel.

Namen vsega skupaj pa je spoznavanje, kakšno je stanje bivanja izven karmičnih vzorcev, ko smo v stiku s svojim jedrom in tako s čisto brezpogojno ljubeznijo.

5

Omenjaš karmo. Kako bi jo razložila? »Karma je vzrok našega življenja in je zgolj rezultat zakona akcija–reakcija. Vsaki obliki delovanja sledi energetski naboj, ki ustvarja prostor, v katerem se bo odvilo naslednje dejanje. Sama po sebi nima pozitivnega ali negativnega prizvoka. Tega ji nadenemo mi. A kakršnakoli že je, je namen, da se vrnemo v svoj center, kjer ni ne enega ne drugega pola, in jo izničimo.« Prenos karme večinoma povezujemo s prehodi med življenji. Kakšne so tvoje misli o reinkarnaciji? »Verjamem v reinkarnacijo, a ne toliko v smislu ponovnega življenja, kot preprosto tega, da verjamem v dušo, ki nima začetka in konca. Je nekaj, kar bo vselej obstajalo. Na življenje ne gledam v mejah rojstva in smrti, ampak kot nekakšno dogajanje, prehod iz ene oblike v drugo. Če na to pogledamo skozi

osebne karte, pa se v njih vidi, kje so določeni dolgovi iz preteklih utelešenj in v odnosu s kom smo jih ustvarili.« Dolgovi zvenijo nadvse grozeče. »Pa jih označimo raje kot nekakšni dogovori. Na dušni ravni smo se dogovorili, da si bomo medsebojno pomagali dobiti določeno izkušnjo. Če sva se na primer dogovorili, da si v tem življenju pokaževa, kaj je to sreča, se lahko inkarnirava kot najboljši prijateljici.«

6

Omenjaš izničenje karme.

Lahko svojo jyotish karto presežemo? »Seveda, to je namen. Karta je naša karma, popotnica, s katero smo prišli v to življenje. Ko jo človek ozavešča in s svojim delovanjem deluje preko nje, šele postane orodje. Vesolje, višja inteligenca, ali kakorkoli že to poimenujemo, deluje skozi to orodje ter ga uporabi, in tako nekaj podari temu svetu.« Kako delujemo zavestno preko svoje karte? »Verjetno ni enega samega odgovora na to vprašanje, a delovanje z namenom služenja življenju je vselej pravi način. To pomeni, da stvar, ki se jo človek odloči narediti, ni zgolj njemu v korist, ampak jo življenju zavestno podari kot dejanje služenja.

Odgovornost posameznika je služenje skupnosti in višje življenju. A to ni dolžnost, ki jo vidimo iz pozicije žrtve in ob njej trpimo. To je dejanje, ki človeka izpolnjuje in je vir napredka na osebni ter kolektivni ravni. Na ta način vsi zmagamo.« Kaj označuje dobrega jyotishija? »Ponižnost. Da prideš do nekega globljega razumevanja življenja, moraš biti ponižen in poln čudenja do njegove ureditve. Če jyotishi planete označuje kot nekaj pozitivnega ali negativnega, ubija njihovo čarobnost. Obenem zavrača odtenke človekove narave. Če zavračamo en del kozmičnega delovanja, pomeni, da zavračamo same sebe, saj smo del istih ritmov in pojavnosti življenja.

Planet je postavljen na določen način zato, da se človek kot posameznik lahko izrazi na sebi lasten način. Če posluša samega sebe in sledi svoji notranji modrosti, bo vsak planet pokazal svoje najboljše kvalitete. Pomagal mu bo stopati po njegovi lastni poti k izpolnitvi višjega načrta.

Menim, da pravi jyotishi deluje v smeri zaupanja, da ima vsak element življenja mesto v širši sliki. Tako človeka z znanjem in vpogledom v osebne lastnosti ter ritme spodbuja k rasti in zavestnemu delovanju v svetu. Jyotishi osmišlja dogodke in krepi čudenje do življenja.« Kaj te pri tvojem delu navdihuje, kaj želiš z njim predati ljudem, ki pridejo k tebi na svetovanje?

Obožujem ljudi, človek mi je večni navdih, a vse preveč se omejujemo, preveč je strahu. Ljudje imamo sliko, idejo o sebi, in se s tem v celoti poistovetimo. A v resnici smo spekter vsega – vidnega in nevidnega. Na svojih svetovanjih težim k osvetljevanju nevidnega, da bi ljudem pokazala njihove brezmejne zmožnosti in darove. Če jih prepoznamo in se otresemo strahu, jih lažje delimo in se med seboj podpremo.

Tako vsi skupaj napredujemo na tej poti samospoznavanja. Glavna naloga človeštva je namreč rast – učenje, izboljšanje in osebnostni napredek.

Sara Aranel

Amuleth

Brina Stana Krfogec se zadnja leta poleg redne službe ukvarja še s svojim podjetjem Amuleth, kjer prodaja amulete, ki jih ustvari iz bakrene žice. Takoj sem jo vprašala, če je morda po horoskopu bik, saj je kovina tega znamenja prav baker. Povedala je, da temu ni tako, in da levi prav tako posežejo po tej kovini. Razlog za tem in še marsikaj drugega mi je razkrila v najinem pogovoru. Živijo, Brina! Delaš in prodajaš nakit iz bakrene žice. Kako te je življenje pripeljalo do tovrstne obrti? »V otroštvu sem se včlanjevala v vse možne krožke, ki smo jih imeli na šoli, in eden izmed njih so bila tudi ročna dela. Ta me spremljajo že vse življenje.

Vedno sem rada ustvarjala z rokami, saj imajo risanje, barvanje in ustvarjanje na splošno name terapevtski učinek.

Zakaj ravno baker? »Je najbolj dostopen. V Hobby&Artu, kjer kupujem materiale, imajo ogromno različnih bakrenih žic. Ta žica ima nek barvasti film, ki poleg značilne rjavo oranžne barve ponuja tudi vse mogoče druge barve.

Kasneje sem baker raziskovala še iz zgodovinskega vidika, kar je le še stopnjevalo mojo naklonjenost.

Danes uporabljam tudi druge materiale, kot na primer srebro, ampak mislim, da bom ostala zvesta bakru, saj je odličen za oblikovanje.

Je mehek, a hkrati dovolj trd, da obdrži željeno obliko. Poleg tega je cenovno dostopen in se ga v skoraj 99% da reciklirati.« Kako pa ga oblikuješ?

Katere tehnike in pripomočke uporabljaš pri tem? »Večinoma ga oblikujem z raznovrstnimi kleščami in rokami, včasih tudi s kladivom in nakovalcem. Dve leti nazaj sem se naučila tudi spajkanja. Drugače pa pletem nitke, podobno kot bi pletla ''dreamcatcherje'', s čimer sem se pred amuleti precej bolj ukvarjala. V bistvu so se moji amuleti razvili iz ''dreamcatcherjev''.

Včasih delam tudi ''string art''. Ta se navezuje na geometrijo. Osnovni lik je največkrat krog, potem pa si izbereš točke in nanje vlečeš niti. Uporabiš lahko tudi katerikoli drugi lik. Največkrat se poslužujem kombinacije dveh ali več tehnik, osnova sta pletenje in oblikovanje žice.« Načeloma se držiš osnovne bakrene barve, amuletom pa dodajaš tudi elemente drugih brav, imam prav? »Ja, tako je. Poigravam se tudi s patino. Baker ima

Fotke: osebni arhiv

7

več vrst patin, in sicer zeleno, temno in svelo rjavo ter modro. Patine dosežeš z oksdacijo bakra - na način, da ga izpostaviš oksidantom. Sama največ uporabljam ''liver of sulfur''. Ta oksidant ima zelo hitro reakcijo, saj poteče v istem trenutku, ko je baker izpostavljen. Nastane zelo temna

rjava barva, da pa prideš do prave patine, moraš izdelek še fino zbrusiti. Oksidant so lahko tudi jajca, namreč, ko se skuhajo, vsebujejo nekaj žvepla. Jajca skuhaš in daš v vrečko bakren izdelek, pustiš dve do tri ure in nastane šibka, neenakomerna patina, ki izdelku da zanimiv učinek. Všeč mi je, da s kemijo malo popestrim zadeve.

Pa še to! Patine so drugače lahko strupene za našo kožo. Ena izmed njih je Zeleni volk, to je zelena patina.

Z njo ne delam. Ostale so sicer tudi strupene, a ne tako hudo. Obstajajo pa posebni laki, s katerimi se to zaščiti in tako niso več škodljive.« Kaj pa barvanje z vžiganjem bakra, si to že kdaj poizkusila?

8

»Ne, a glede na to, da sem večni raziskovalec, ni rečeno, da ne bom poskusila tudi tega, samo pritegniti me mora.«

je čisto majhen pajek na njem začel plesti mrežo. Že sam po sebi ima amulet mrežo, potem pa jo je še pajkec nadgradil s svojo.«

Ali večinoma delaš po navdihu ali po naročilu strank? »Oboje. No, že nekaj časa nisem ustvarila nečesa novega, ker preprosto nisem našla časa. Po naročilu pa delam kar veliko, saj imajo ljudje ogromno zanimivih idej in kar se le da, jim jih uresničim. Ker pa žal niso čisto vse izvedljive, moram kakšno po temeljitem premisleku tudi zavrniti in jo prilagoditi na drugačen način. Vedno vnaprej narišem in zadevo preštudiram. Poleg tega mi njihove ideje velikokrat dajo nov zagon za svoje ustvarjanje v čisto novo smer.«

Koliko časa traja, da narediš en obesek? »Odvisno, osnovne amulete najmanj 3 do 4 ure. Zadnje čase delam relativno hitro, saj sem tehnike osvojila in avtomatizirala. Kakšni bolj komplicirani pa lahko trajajo tudi po 10 do 15 ur.«

Ima vsak amulet kakšen pomen? »Ne, prav posebej ne.

Spirale, določeni geometrijski in naravni simboli, ki navdihujejo večino mojih motivov, imajo že sami po sebi pomen. Če je posamezniku to blizu, bo že sam našel pomen v njem. Edino morda motiv cveta življenja, ki se v naravi pojavlja že tisoče let. Jaz sama pa svojim izdelkom ne pripisujem posebnega pomena, saj se mi ne zdi potrebno, niti to ni moja prioriteta.« So pa vsi unikatni? »Ja, saj nisem robot, da bi naredila vsakega enakega, tudi če bi želela. Vsak ima svoje napake ali posebnosti, ki ga delajo unikatnega.« Hraniš prvi amulet, ki si ga kdaj koli naredila.

Kakšen je? »V obliki solze s ''string artom'' iz navadnega bombažnega cvirna. Obešenega imam na ogledalu. Enkrat

Imaš kakšen proces za delo, da se spraviš v razpoloženje? »Prav posebnega ne, rada pa imam, da je delovni prostor pospravljen, urejen in orodje čisto. Dostikrat, medtem ko delam, poslušam kakšne zgodovinske ali geografske dokumentarce.« Kdaj in kako pa je hobi prerasel v podjetje? »Začetki segajo v leto 2011 in skupino Jaabili, ki smo jo imele tri punce. Dekorirale smo ''psy trance'' dogodke. Ena od nas se je odločila, da bo prenehala z ustvarjanjem nakita in je ostanke materailov, ki jih je imela, dala meni. Tako sem začela ustvarjati amulete - na začetku zase, kasneje še za prijatelje. Potem pa je bilo tega vedno več in odločila sem se, da je čas, da si ustvarim stran na Facebooku, kasneje pa je iz tega zraslo podjetje oziroma t.i. osebno dopolnilno delo. Da sem se bolj resno lotila zadeve in vzpostavila Etsy stran, poslovni račun za Paypal ter vse uredila na banki, je bilo potrebne veliko energije in dela. To se je zgodilo leta 2014 in se razvija še danes.« In za vse si sama?

Projekt je del mene. Težko bi spustila vajeti

ter komu drugemu zaupala kakšno nalogo.

Sem perfekcionistka, kar je mogoče za rast podjetja slabo.

Vendar jaz na to sploh ne gledam kot posel, ampak je ta projekt kot moj otrok. (smeh) Kaj pa je tvoja redna služba? »Osebni asistent sem svoji sestri, ki je na vozičku, in skrbim za dom. Kar se tiče časa sem sama svoj šef, kar mi veliko pomeni. Sicer nisem čisto neodvisna, saj se je pri naročilih potrebno držati nekega roka. Ne želim, da me ljudje čakajo.« Se poleg nakita trenutno ukvarjaš še s kakšno drugo vrsto umetnosti? »Zelo rada rišem, sploh mandale, saj me barve zelo sproščajo. Padem v svoj svet brez težav in omejitve časa. Uživam tudi v sestavljanju puzzlov in fotografiranju. Slednjega zadnje čase ne počnem tako intenzivno, več ali manj slikam svoje mačke ali če zagledam kaj lepega. Včasih sem se zelo ukvarjala z makro fotografijo (od blizu), predvsem sem fotografirala rože ali žuželke. Sodelovala sem tudi na natečaju časopisa Nedelo sicer nisem dobila nagrade, prijavila sem se bolj zaradi veselja.« Brina, hvala za tvoj čas, želim ti veliko uspehov v osebnem in poslovnem življenju! Špela Vovk

Kost v grlu

KOST V GRLU – GAL GROBOVŠEK in HANA BUJANOVIĆ KOKOT

Literarna rubrika Kost v grlu vam preimerno predstavlja kranjskega pesnika in pesnico, mladi duši, ki predstavljata pomemben delček mozaika v gradnji pesniške in glasbene skupnosti Kranja.

Gal Grobovšek, doma v samem središču mesta na skali, hkrati obiskuje Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana ter študij industrijskega oblikovanja. V okviru slednjega ga zanima predvsem na družbo vplivajoča postavitev oblikovanih predmetov, ki včasih subtilno, včasih direktno, spreminjajo tok vsakdanjega življenja v urbanih naseljih. Svoja čustva občasno izlije na papir, pogosteje pa kar med publiko, ko na koncertih funk-ska-punk skupine Smetnaki s svojim saksofonom dodobra ogreje množice poslušalcev.

Pravi, da ima rad svoj živo rumen pulover.

Kolonoskopija Orgija objektov fundament sveta sprevrženo jo opazujemo in se naslajamo sedeč v usnjenih foteljih v neoklasicističnih salonih s kozarci viskija v rokah vrsté se komentarji in sladke misli moralne superiornosti Težko je življenje salonskih levičarjev.

Šnelkurs: restavratorstvo Ko bi spoznala moje surovo dretje brez pravega inicialnega momenta bi mi še vedno tako milo z žarom v očeh in nagajivostjo v nasmehu kuštrala lase?

Včasih mislim na konec in na koncu teh misli slišim očetove cinizme in materin izdani glas in slišim sestrine oči z upanjem me sprašujejo.

Slišim tebe mi reči klofuto prijaznosti.

Klofuta je stvar perspektive.

S tvoje to zagotovo ni.

Solim si vodo jo pijem pa se hkrati čudim dehidraciji. Še več smejim se zraven ta ignoranca do samega sebe.

Fotka: Črt Štrubelj

Hvala ti za klofuto.

Za drobce ogledala ki sem ga bil razbil pred leti.

Morda bi morala študirati restavratorstvo!

9

Ali meniš, da vesoljci obstajajo? »100% sem, da nekje v neskončnem vesolju obstajajo. Mi smo samo neznaten delček, hipoteza, da smo povsem sami, se mi ne zdi verjetna.« Katero socialno stigmo mora naša družba nujno prerasti? »Nujno moramo spremeniti defenziven, zaničevalen, ali pa celo prestrašen odnos do tako imenovanih duševnih motenj oziroma bolezni.« Katere navade starejših ljudi že sedaj, v mladih letih, rad prevzemaš? »Rad uporabljam besedne igre, ki so sicer domena starejših gospodov. Odlično se mi zdi združevanje različnih svetov, ki jih moraš dobro poznati, da lahko navržeš humorno besedno igro, ki je samo posredno povezana z določeno temo ter jo tako razumejo le tisti, ki imajo nekaj znanja o določenem področju.

Moje besedne igre se tako dotikajo prevsem glasbe ali umetnosti.« Katera slovenska beseda ti je najljubša?

Katera pa ti zveni najbolj smešno? »Najljubša beseda: blazno – in to v vseh pomenih. Najbolj smešno mi zveni beseda kolonoskopija.« 10

Med četrtkom in petkom, ko svet še spi

Avtor: Polona Zaletel

Kateri vonj je zate nostalgičen in zakaj? »Vonj rahlo plesnivih ali prašnih oblačil, ki so dolga leta ždela v omarah. Ko oče iz omare vzame 30 let staro usnjeno jakno, opazujem spomine na njegovem obrazu, njegova čustva, ki se nekako, na čudno nerazumljiv način, prenesejo name. Tako njegova nostalgija postane tudi moja.« Hana B. Kokot svojo drznost prinaša iz barvitega naselja Planina. Pri svojih rosnih sedemnajstih je že večkrat objavljena pisateljica, avtorica dveh mladinskih fantazijskih romanov, pesniške zbirke, soavtorica muzikla ter ustanoviteljica in vodja projekta Hestija, ki še nepoznane mlade umetnike predstavlja slovenski javnosti. Dijakinja Gimnazije Kranj ima polno zaseden urnik, saj preko številnih projektov in s svojo neustavljivo energijo v naše mesto prinaša kreativno silo ustvarjanja.

Pravi, da čaj vedno pije s točno šestnajstimi grami sladkorja.

Ljubim te osem dni na teden.

Tistega osmega spraskam kot s kovancem srečko odrgnjene spomine, ki sva jih ustvarila in jih ne potrebujeva, ko se oba utrujena vlečeva po zarjavelih požarnih stopnicah, na balkon, ki mu praviva dom.

Tam ne potrebujeva odrgnjenih spominov – dovolj so premočene fotografije in uvele cvetlice, ki si jih nabral nekaj ur prej in jih zdaj zvlečeš izpod plašča, pod katerim sva se skrila pred svetom na osmi dan tedna.

Ta je samo najin.

Mamin svilen, na robovih zlat šal, ki ga je nosila samo, ko je bila srečna, in zdaj zaprašen leži v omari.

Pikčasto rumeno obleko dekleta, v katero sem se zaljubila, ko je ona bosih nog plesala z drugimi.

Zarjavelo kolo, na katerem sem se vsako jutro pripeljala na križišče, kjer sem videla dekle v rumeni obleki odhajati proti soncu.

Pšenično polje in vonj limon tisti četrtek, ko sem ji dala rumen šal z željo po sreči.

Pesek, ki mi je polzel med prsti šest mesecev

kasneje, ko je dekle v rumeni obleki nosilo vijolično in mi šal vrnilo, češ da jo rumena barva postara.

Kdaj si nazadnje pela zase, sebi? Kdaj pa komu drugemu? »Saj bi rada rekla včeraj zvečer, ko sem ob kitari pela Zlato rožo, ampak sem se danes zjutraj po ulici prav drla ob rocku iz osemdesetih.

Moji psički Lili pa sem pela, preden sem zjutraj šla od doma. Nikakor pa se ne morem spomniti, kaj.« Če bi lahko imela supermoč, katero bi izbrala in zakaj? »Telepatijo. Mogoče bi malo bolj razumela ljudi.« Ali meniš, da vesoljci obstajajo? »Ja, mislim, da bi bilo na nek način boječe verjeti, da smo edini, hkrati pa ne verjamem, da smo sposobni sprejeti nekaj novega, mogoče celo boljšega, dokler ne znamo sprejeti samih sebe.«

iz kopalnice. Zdi se, da si lahko vonj prikličem kadarkoli, ne glede na to, kdaj sva se nazadnje objeli.« Katero socialno stigmo mora naša družba nujno prerasti? »Nisem prepričana, če to resnično je socialna stigma, ampak mladi moramo sprejeti starejše in obratno. Zavedati se moramo sprememb in jih sprejeti. Zdi se mi, da prav ta razkol v družbi ustvarja največjo oviro v razumevanju in napredku, še posebej pa pri učenju, ohranjanju in sprejemanju.« Ana Žunič Avtor: Črt Štrubelj

Vse rumene stvari, ki sem jih ljubila

Kateri vonj je zate nostalgičen in zakaj? »Kombinacija lilij in pretirano sladkega parfuma (ki ga zdaj uporabljam tudi sama).

Tako diši naše stanovanje zjutraj, ko mami odhaja od doma, in vonj parfuma skoraj beži 11

F E S T I V A L

Glasbeni festivali so v tujini že dolgo stalna praksa, v Sloveniji pa so si začeli utirati svojo pot v kulturo šele v zadnjih dveh desetletjih. Govorimo o festivalih, ki se dogajajo zunaj mest; v Ljubljani je namreč raznih večdnevnih dogodkov na pretek. Trenutno najbolj znani slovenski festivali v naravi potekajo v Tolminu ob Soči. Tam se vsako poletje en za drugim vrstijo Metaldays, Punk Rock Holidays, Overjam in Sajeta. Medtem ko so si našteti že zagotovili svojo prepoznavnost, pa so drugi alternativni festivali šele na začetku svoje poti. Letos se je na Gorenjskem v Udinborštu pri Kranju odvijal Drops festival, namenjen ljubiteljem elektronske glasbe in vizualnih umetnosti.

Organizatorski ekipi, ki deluje pod imenom Društvo Šenčurativa, je uspelo med 16. in 18. avgustom lanskega leta na jasi v Udinborštu obiskovalcem pričarati prvovrsten umetniško-kulturni dogodek. Na festivalu je vsega skupaj nastopilo prek 50 glasbenih izvajalcev. Med nastopajočimi, poleg domačinov in Evropejcev, ni manjkalo niti južnoameriških producentov iz Čila, Brazilije in Kostarike. Središči dogajanja sta bili dve glasbeni prizorišči z elektronsko glasbo za različne okuse - prvo namenjeno ljubiteljem psytrance glasbe, drugo pa pripadnikom techna. Skratka, organizatorji so poskrbeli za mednaroden program visoko kvalitetne elektronske glasbe. In če so bili nastopajoči umetniki mednarodno obarvani, tudi pri obiskovalcih stvar ni bila nič manj pisana. Na festival je čez vikend namreč prišlo prek tisoč ljudi, od katerih je bila po ocenah organizatorjev več kot polovica tujcev iz najmanj 35-ih držav.

Pogovarjal sem se z Izraelci, živečimi v Berlinu, ki so posebej za ta dogodek prileteli iz nemške prestolnice. Za Drops so izvedeli preko leta12

kov, ki so jih organizatorji – tudi sami zagrizeni obiskovalci tovrstnih festivalov – razdelili po celotni Evropi.

Tako jim je uspelo na jasico pri Tenetišah privabiti pravo mavrico gostov,

ki sicer verjetno nikoli ne bi prišli v te kraje. Vsi gostje, s katerimi sem se pogovarjal, so bili navdušeni nad lepoto naših krajev, saj jih večina v Sloveniji še ni bila, ali pa so jo le prečkali na poti na Hrvaško. Madžarska obiskovalca sta npr. po festivalu izkoristila priložnost in obiskala še Kranj, Bled in Bohinj. Takih gostov je bilo še kar nekaj.

Zadnji dan festivala sem se pogovarjal s parom iz Tenetiš, ki sta na vožnji presenečeno ugotovila, da se le dva kilometra od njune hiše odvija tak dogodek.

Temu najbrž botruje dejstvo, da so organizatorji ozvočenje premišljeno obrnili proti hribu, ki je zadušil zvok. Bali so se namreč, da bi lahko dogodek motil lokalne skupnosti, a so bile skrbi očitno odveč.

Nikoli si nisem mislil, da je takšen festival pri nas izvedljiva zadeva. Slovenija je dejansko ena izmed zadnjih evropskih držav, kjer se podobni dogodki do

sedaj niso redno izvajali.

Navdušilo me je dejstvo, da se je kolektivno vzdušje z lahkoto primerjalo z večjimi mednarodnimi festivali, saj se je v treh dneh vzpostavila skupnost oz. vasica, kjer smo imeli občutek, da se že vsi poznamo.

Na takih festivalih človek hitro pozabi na identitetne politike in podobne fenomene te družbe ter spozna, da smo vsi

ljudje – le ljudje. Ko vidiš na istem plesišču z nasmehom na obrazu skupaj plesati Izraelca in Arabca, to postane še toliko bolj pomembno. Mednarodni dialog, ki se na teh dogodkih ustvari, je morda zato en najpomembnejših vidikov tovrstnih festivalov.

Vsekakor pa Drops ni zgolj glasbeni festival, saj je bilo poskrbljeno tudi za

druge umetniško-kulturne aspekte in dobrobit samega bivanja. Za velik del vizualne podobe je poskrbel A:part, umetniški kolektiv iz Ljubljane, ki svojo prepoznavnost pridobiva z dekoriranjem raznovrstnih kulturnih dogodkov, na katerih jim uspe s prepletom digitalnih in klasičnih vizualnih umetnosti prostor spremeniti v poslastico za oči. Ob tej priložnosti bi rad izpostavil tudi izjemno skrb za detajle – festival je bil okrašen z lasersko izrezanimi lesenimi zobniki ter t.i. ''string-artom''. String art so UV-aktivne niti, razporejene v geometrične vzorce, ki so ponoči žarele v živih barvah. Sodelovali so tudi Optix Tribe,

s pestro izbiro pijač ter stojnice z unikatnimi, ročno narejenimi oblačili in umetniškimi izdelki. Ob določenih urah so potekale različne delavnice, ki so se dotikale glasbene ter vizualne umetnosti, joge in ekološkega načina življenja. Dogodek je krasila tudi galerija, kjer so slikarski umetniki predstavljali svoja dela. Kampiranju je bil namenjen ogromen travnik, odmaknjen od središča dogajanja, pitna voda pa je bila vsem obiskovalcem dostopna brezplačno. Skratka, festival nam je ponujal vse, kar smo potrebovali, da smo lahko vikend kvalitetno in udobno preživeli v prelepi naravi.

kateri smo z organizatorji očistili okoliški gozd in nabrali prek 200 kg smeti.

Pred samim začetkom organizacije je imelo vodstvo Dropsov bojda precej dela s pridobivanjem dovoljenja za festival, saj se je zaradi slovenske uradniške zadržanosti do novosti, stvar kar precej zavlekla. Na srečo jim je uspelo urediti vso potrebno birokracijo, sama izvedba in potek pa sta ovrgli vse predsodke o tovrstnih alternativnih kulturnih dogodkih. V primerjavi z vaškimi veselicami, na katerih je mnogokrat potrebna intervencija rešilcev, tega na tridnevnem elektronskem festivalu ni bilo.

el Hilli

Fotki: Micha

kolektiv iz Gradca, ki je slovenskim organizatorjem pomagal z izvedbo festivala, tako v zvočnem kot v vizualnem smislu. Avstrijska ekipa je poleg ozvočenja s tovornjakom pripeljala tudi ogromno ptičjo kletko, v kateri so kasneje nastopali DJ-i.

Temu primerno je bil oder s kletko poimenovan ''Cage Stage''.

Na festivalu je bila v ponudbi raznolika hrana, mesna in vegetarijanska, bar

Drops je bil izveden izključno z lastnimi sredstvi, brez sponzorstva. Organizatorji so zagovorniki metode “naredi sam”, brez odvečnih stroškov ter nepotrebnega potrošništva. Materiali, uporabljeni za postavitev odrov in ostalih struktur, so bili naravnega izvora, veliko dekoracij pa je bilo narejenih iz recikliranih materialov ali odpadkov. Na festivalu je potekala tudi ekološka delavnica trajnostnega razvoja ''Očistimo Udinboršt'', na

Varnostnikom po njihovih besedah niti enkrat ni bilo potrebno ukrepati. Za požarno varnost so skrbeli gasilci PGD Visoko, brezplačno pitno vodo pa so zagotovili PGD Kokrica.

Glasbeni festivali pa poleg doprinosa h kulturi in umetnosti omogočajo tudi podjetno sodelovanje z lokalci. Zelo lep primer so festivali v Tolminu, kjer se je omenjeno sodelovanje skozi leta zelo razvilo. V nasprotju s prvotnimi predsodki pred metalci in reggaejaši,

so lokalni ponudniki storitev po večletnih izkušnjah spoznali, da so ljudje, ki obiskujejo tovrstne dogodke, v resnici izjemno prijazni, voljni pomagati in predvsem neškodljivi. Velik del letnega prihodka mnogih gostincev, lastnikov hostlov in prenočišč, je v Tolminu neposredno vezan na vsakoletno odvijajoče glasbene festivale.

Tudi na Dropsu so hrano in pijačo prodajala mlada lokalna podjetja.

Potrebno je pohvaliti še dejstvo, da dva tedna po koncu dogodka na lokaciji ni bilo zaznali niti enega kosa smeti, saj so festivalski prostovoljci temeljito prečesali lokacijo ter odstranili vse, kar v naravo ne sodi. Tudi na festivalu samem so se odrezali s skrbnim ločevanjem odpadkov. Na srečo organizatorjev je le 300 metrov od prizorišča Zbirni center Tenetiše, zato najbrž tudi niso imeli težav pri odvozu.

Drops se bo na jasici v Udinborštu odvil tudi letos, od 12. do 16. avgusta.

Organizatorji so na socialnih omrežjih že napovedali rast v kvaliteti, in do sedaj potrjeni nastopajoči to potrjujejo. Verjamem, da jim bo tudi v naslednji ediciji uspelo pričarati vzdušje, ki smo ga bili deležni lani.

Festival Drops je še v samih začetkih svojega delovanja in je z izjemno uspešno prvo izvedbo zastavil visoke standarde in cilje za prihodnost.

Kot edini večdnevni mednarodni festival v naravi na Gorenjskem, je zagotovo postavil nov kulturno-umetniški mejnik in zelo nas veseli, da se dogodki, kakršen je Drops, vse bolj razvijajo tudi na slovenskih tleh.

Domen Sernc 13

Lestrson

14

Februarskega petka sem spoznala Sonjo Strniša, ki me je že na samem začetku prijetno presenetila z darilcem, ročno narejeno skodelico. V prijetnem vzdušju Layerjeve hiše sva se ob pijači pogovarjali o njeni znamki Lestrson, ustvarjanju ter dandanašnjem položaju umetnikov.

Sonja je svojo strast našla v oblikovanju gline in izdelavi usnjenih izdelkov ter uhanov. Skupaj z možem Lenartom, ki predstavlja tehnični del ekipe in prijateljico Ano Naglič, ki Sonji pomaga pri sami izdelavi glinenih izdelkov, sestavljajo blagovno znamko Lestrson. Stranke jih pogosto sprašujejo po pomenu imena, velikokrat mu pripišejo skandinavski izvor. Če pozorneje pogledamo, pa opazimo, da gre za skovanko imen in priimka Sonje in Lenarta Strniše.

Vse se je začelo na Baliju. Lenart je veliko surfal, Sonja pa je v tem času iskala navdih v vsem, kar se je dalo videti, okušati in čutiti na tem čudovitem otoku. Vozila se je na motorju in opazovala ljudi. To na Baliju še danes rada počne, le da sedaj svoje ideje prinese domov, kjer usnjene izdelke realizirata

slovenska šiviljca. Sprva se je izdelke namreč šivalo prav na Baliju.

Ob vselitvi v novo stanovanje pred petimi leti se je Sonja odločila, da za njihovo kuhinjo izdela svoje krožnike. Vpisala se je na tečaj oblikovanja gline in začela ustvarjati. Tako so k blagovni znamki usnjenim izdelkom leta 2017 dodali še glinene.

Delo z glino zahteva kar precej časa. Celoten postopek traja od deset do štirinajst dni. Najprej je izdelek potrebno oblikovati, potem pride čas za sušenje, ki traja približno štiri dni. Zatem gre glinena stvaritev za dva dni v peč, sledi še glaziranje, sušenje ter ponovno dvodnevno pečenje.

Ko jo povprašam o procesu ustvarjanja izdelkov, odvrne, da je ta popolnoma spontan. Ideja se poraja, po določenem času uvidi popolno kombinacijo in izdelek je zamišljen. Ob izdelovanju poskuša slediti tudi modnim smernicam, a na prvem mestu še vedno ostaja zvesta sami sebi.

Ekipa se pogosto udeležuje sejmov v tujini, občasno tudi v Sloveniji. Izdelke pod imenom Lestrson najdemo v kranjski trgovini Keleke, v Škofji Loki v Rozamundi ter trgovinici v centru Dunaja. Ukvarjajo se tudi s spletno prodajo, kjer izdelke pošiljajo po vsej Evropi.

Stranke so navdušene nad ročnimi izdelki, še posebej nad krožnikom z odtisnjenim vzorcem čipke, ki lepo predstavlja slovensko dediščino. Tudi Slovenci jih kot darilo radi poklonijo svojim prijateljem iz tujine.

Med pogovorom se Sonja spomni, da je to pravzaprav prvi krožnik, ki ga je izdelala. Prijateljica, ki se ukvarja s klekljanjem, ji je priskrbela čipke, ona pa jih je nato odtisnila na izdelan krožnik.

Krožnik se ji je zaradi grobe površine vedno zdel bolj primeren za dekorativne namene, a poudari, da to predstavlja le njen pogled in da so jo stranke že mnogokrat presenetile s svojo lastno interpretacijo uporabnosti izdelka. Na nekem sejmu so imeli krožnik, razdeljen na četrtine. Stranka ga je opazila in želela kupiti le en del,

četrtino. Bili so v skrbeh, kako bodo prodali še preostale tri dele krožnika, a jim je brez težav uspelo. Tako se morda tudi iz krožnika z odtisnjeno čipko da čisto normalno jesti špagete.

O širitvi znamke trenutno ne razmišljajo. Poleg redne službe in dveh otrok je naporno najti čas še za hobije, a jo žene njena volja do ustvarjanja. Meni, da bi v primeru, da to postane njena polna zaposlitev, morda izgubila veselje do kreiranja, saj ji potem ustvarjanje ne bi več predstavljajo 15

zgolj sprostitve, temveč veliko večjo obvezo.

Pogovor nanese tudi na Instagram kot platformo, ki omogoča učinkovito promoviranje lastnih izdelkov.

Preden je dosegel stopnjo popularnosti, ki jo ima danes, ustvarjalci pravzaprav niso imeli prav veliko možnosti za predstavitev. Danes pa na ta način dosežejo širok krog ljudi, prav tako se je lažje širiti v tujino. Kljub splošnemu mnenju pa objava fotografij ni nekaj, kar bi človek opravil mimogrede, fotografiranje in urejanje zahtevata svoj čas.

Tudi današnja masovna proizvodnja generičnih izdelkov ustvarjalcem povzroča kar nekaj preglavic. Cene teh proizvodov so seveda smešno nizke, umetniki pa za svoje stvaritve postavljajo višjo ceno in veliko ljudi to odvrne od nakupa. Pri tem pa ne pomislijo na čas in trud, ki ga je umetnik namenil izdelavi unikatnega predmeta. V ozadju so še leta izkušenj, izobraževanja ter nakup materiala, potrebnega za izdelavo kvalitetnega izdelka.

16

Tako se, preden dvignemo obrvi ob pogledu na ceno usnjene torbice in ji obrnemo hrbet, raje vprašajmo, ali nam več pomeni, da imamo v predalniku deset različnih, kupljenih v trgovinah s hitro modo, takih, ki nam bodo zaradi nekvalitetne izdelave in materiala zdržale morda le eno sezono, ali pa si rajši privoščimo nakup unikatnega izdelka, ki v sebi nosi zgodbo in je plod človekove ljubezni in veselja do ustvarjanja. Odločitev ostaja naša, njene posledice pa so morda lahko večje, kot bi si človek mislil.

Gaja Basaj

Fotke: Maša Pirc

I

nštitut za zaščito otrok

loraba otrok je tema, ob kateri si večina najraje hitro zamaši ušesa, zatisne oči ter kar se da hitro steče stran. Spolna, fizična in čustvena zloraba, zanemarjanje ...

Evropska statistika kaže, da je spolno zlorabljen vsak peti, kar pomeni, da je trenutno v Sloveniji več kot 70.000 otrok z izkušnjo spolne zlorabe. Na drugi strani je policiji prijavljena le približno desetina teh primerov, kar kaže na premajhno ozaveščenost in odzivnost širše javnosti. Če te številke držijo, bi moral vsak izmed nas poznati vsaj eno žrtev in vsaj enega storilca. To bi pomenilo, da se zlorabe dogajajo v vsaki peti hiši ali stanovanju in da so v povprečnem slovenskem razredu vsaj trije zlorabljeni otroci. »Pa kje so vsi ti otroci? Ne poznam nobenega, ki se mu kaj takega dogaja ... Njihove družine so popolnoma normalne ... To je samo statistika, prazne številke ...« V določenih pogledih se ne bi mogli bolj strinjati – to so samo številke. Številke, ki izpuščajo bistvo srce-parajočih pripovedi otrok, ki vsakodnevno vstopajo skozi vrata naše terapevtske sobe: »Strah me je iti po ulici. Kaj, če srečam očija in me odpelje nazaj? Premajhen sem, da bi se mu uprl.« ... »Želela sem si, da bi me nekdo slišal, da bi bila dovolj velika, da bi dosegla kljuko in stekla ven.« To so resnični stavki, predvsem pa so to resnična življenja. To je tisto, kar številkam daje pravo težko.

V resnici res ni zlorabljen en otrok v vsaki peti hiši. Gre za družinsko tradicijo v vsaki petnajsti. Gre za vzorec vedenja ter način življenja, ki se preko modelnega učenja in dednih procesov prenašata iz roda v rod ter predstavljata pojem normalnega. Pogosto se vprašamo – kako?

Kako lahko nekdo, ki je sam doživel grozno zlorabo, to stori svojemu otroku? Naše vprašanje je – kako lahko generacije družin že desetletja živijo na drugi strani hodnika in ne storijo ničesar? Tudi to je del družinske tradicije.

V večino primerih se spolne zlorabe dogajajo v ožjem družinskem krogu ali krogu ljudi, ki jim otrok zaupa.

Ravno zato je tako zelo pomembno, da znajo tudi drugi otrokovi bližnji ter njegova širša okolica prepoznati znake zlorabe in primerno ukrepati.

Velikokrat se namreč dogaja, da ljudje znake zlorabe pripišejo drugim razlogom (npr. nevzgojenosti, hiperaktivnosti) ali pa jih (namerno ali nenamerno) spregledajo. Tudi kadar ljudje znake prepoznajo, pa zaradi strahu pred vpletanjem suma zlorabe ne prijavijo.

Potrebno se je zavedati, da v primeru zlorabe vedno prijavljamo sum in ne kaznivega dejanja kot takega. Naša zakonska in moralna dolžnost je, da prijavimo sum, naloga

organov pa je, da ta sum raziščejo, česar pa ne morejo učinkovito opraviti, če ne prejmejo prijave.

Mnogi primeri na žalost nikoli ne dobijo sodnega epiloga, kar pa nikakor ne pomeni, da okrevanje ni mogoče. Pri okrevanju po zlorabi sta najpomembnejša podpora bližnjih in varno okolje, pogosto pa je potrebna tudi strokovna pomoč.

V Lunini vili, inštitutu za zaščito otrok, ponujamo otrokom, ki so preživeli kakršnokoli obliko zlorabe, brezplačno psihosocialno pomoč. Naši strokovnjaki nudijo otrokom in mladostnikom celostno psihosocialno pomoč pri premagovanju različnih stisk in travm ter sočutno okolje, v katerem lahko iz njih zrastejo močnejši.

17

Trenutno se naši prostori nahajajo v Ljubljani na Tržaški 2 (Tobačna), z novim letom pa se je pokazala močna verjetnost, da bomo že letos lahko nudili pomoč otrokom tudi v Kranju.

Letno pomoč nudimo približno 60 otrokom. Poleg tega izvajamo tudi različne preventivne delavnice za otroke in mladostnike, s katerimi najmlajše ozaveščamo o osebnih mejah, neprimernih dotikih ipd. Delo na preventivi, ozaveščanje otrok, da je njihovo telo njihov zaklad, in kaj narediti, če se te nekdo neprimerno dotika, je tisto, kar lahko dolgoročno zmanjša pogostost spolnih zlorab otrok. Šele ko z najmlajšimi spregovorimo tudi o teh temah, jim damo informacijo, ki jih krepi, in priložnost, da spregovorijo. Kako naj sicer vedo, da se jim dogaja nekaj, kar je narobe.

Mnogo otrok zaradi groženj in strahu nikoli ne spregovori, zato je naloga vseh nas, da se naučimo biti pozorni na neverbalne simptome zlorab, kot so: nenadne spremembe vedenja (izbruhi jeze, umaknjenost, žalost) nenadni strahovi in nenavadni odzivi na navadne dražljaje težave s spanjem in prehranjevanjem regresija (vračanje na prejšnje razvojne stopnje, ki se kaže kot ponovno močenje postelje, jecljanje itd.)

Fotka: Arhiv Lunine vile

okolici nekdo, ki je preživel zlorabo.

Opazi ga/jo in pomagaj, da spregovori.

Prav vsak izmed nas lahko zbere pogum za iskren in odprt pogovor o tej težki temi. Vsak po svojih najboljših močeh in vsi skupaj - samo tako bomo ustvarili družbo, kjer zlorabe ne bodo del družinske tradicije.

Svoj korak lahko naredite tudi tako, da postanete Otrokov heroj in mesečno donirate želeni znesek za nudenje brezplačne pomoči enemu izmed otrok, ki je preživel zlorabo.

Prav tako na naši spletni strani, poleg uporabnih informacij, najdete spletno trgovino, katere celoten zaslužek je namenjen brezplačni psihosocialni obravnavi otrok, ki so preživeli zlorabo.

Ekipa Lunine vile

prezgodnja ali pretirana seksualizacija (npr. pretirano samozadovoljevanje ipd.) psihosomatske težave (nepojasnjeni glavoboli, bolečine v želodčku, avtoimunske bolezni itd.)

Vsak izmed nas lahko naredi korak v boju proti zlorabam otrok. Vsak izmed nas ima moč, da opazi, prepozna in ukrepa. Število žrtev je ogromno in zagotovo je tudi v tvoji 18

Če potrebuješ pomoč ali si v stiski, nam lahko pišeš na info@luninavila.si ali nas pokličeš na

031 665 266.

TJ WILDLIFE Ko se prijatelja iz Slovenije z rakijo odločita prileteti preko Atlantika na Kubo, ni druge izbire, kot se jima pridružiti in skupaj spiti pivo.

Kanadska viza se mi je tako ali tako počasi iztekala, jadrnica, ki mi je nudila zavetje skoraj dva meseca, je v pozni jeseni iz dneva v dan postajala bolj mrzla. Vsakodnevno veslanje s kajakom v mesto in nazaj do jadrnice je bilo sprva zabavno, sčasoma, predvsem v dežju in vetru, pa utrujajoče.

Priložnost za jadranje se mi je ponudila lani poleti. “Soprostovoljka”

v OrcaLab-u me je vprašala, če bi se pridružila njenemu prijatelju na poti z otoka Vancouver na otočje Haida Gwaii.

Verjetno ne več kot za teden dni. Takšno ponudbo je bilo težko zavrniti, kljub temu, da nikoli v življenju nisem jadrala in kljub temu, da sem človeka poznala en dan. Slediti občutku in za voljo lepih spominov ter doživetij, je včasih potrebno nekoliko tvegati in izkoristiti, kar ti ponuja življenje. Občutek je bil dober in tako sem šla.

Preživete ure na čolnu mi na jadrnici glede morske bolezni niso kaj

dosti pomagale. Poševen pogled na svet je bil zame nov. Po nekaj dneh prilagajanja in v upanju na čim manj plovbe v megli, je potovanje po t.i.

Inside Passage v Britanski Kolumbiji postalo zgolj užitek. Obala in vode Britanske Kolumbije ponujajo neverjetne prizore - kiti (moja edina želja je bila prečkati Whale Channel, ki tovrstno ime nosi z razlogom. Kiti so bili dejansko povsod, kamor je seglo oko; celoten kanal je odmeval v zvokih izdihov kitov grbavcev, ki so nama družbo delali večino poti), medvedi, volkovi, oglašanje

pume. Narava. Raziskovanje stranskih poti, rečnih kanalov, naravnih toplic, postanek na kavi pri prijateljici in raziskovalki kitov Janie Wray na malem otoku Fin, nakup hrane in goriva, čakanje na prave razmere pred glavnim, dvanajst urnim prečkanjem odprtega morja, se je po 19 dneh zaključilo v mestu Queen Charlotte City, na otoku Haida Gwaii. Tja sem načeloma prišla za deset dni, največ dva tedna, kar pa se je na koncu prevesilo v cel mesec. Tako nekako, kot sem v Kanado odšla za eno leto, ki se je malce raztegnilo.

19

poziciji. Ampak naravni sokovi! Ja, to je pa druga zgodba.

Fotke: Maja Strnad

Oktobra lani sem nato iz Sandspita (Haida Gwaii) preko Vancouvra in dnevnim postankom v Torontu odletela proti Havani. Tri dni kasneje sta v Trinidadu na Kubi pred menoj po 19 mesecih stala Maja in Miha. Občutek ob ponovnem srečanju je bil tuj, nenavaden, a prijeten. Preklop iz špangleščine v slovenščino pa je bil sploh zanimiv. Odpiranje ust ni pomagalo sestaviti normalnega stavka, besede so odmevale v glavi, 20

niti nisem vedela, kaj po tolikšnem času sploh povedati in kje začeti.

Na koncu pa mi še Maja reče, da imam ameriški naglas! Vendar smo z rakijo uspeli najti skupni jezik in kmalu se je zdelo kot včeraj. Dva tedna smo preživeli skupaj, nekaj več kot teden dni sem bila sama.

Ko me ljudje vprašajo, kakšna je Kuba in kako mi je bila všeč, odgovor zahteva več kot samo všeč - super je! Kubo moraš preprosto doživeti. Kako jo boš doživel,

je spet odvisno kam greš, kakšna pričakovanja imaš in ali potuješ sam ali v paru/ skupini/z agencijo. Če uživaš v ulični hrani in ti je zadovoljitev brbončic ena izmed prioritet potovanja, si žal na napačnem otoku.

Težko sodim, kakšna je ponudba za mesojedce, vegetarijanci se moramo zadovoljiti s pico, špageti in morda ocvrtim krompirčkom. Ljubitelji morske hrane so, vsaj ob obalnih mestih, verjetno v najboljši

V spominu mi je najbolj ostala lokalna restavracija v mestu Matanzas, kamor smo zašli po naključju in kamor po začudenju na obrazih zaposlenih verjetno nikoli (ali pa vsaj zelo dolgo) ni stopila noga turista.

Ponavadi so bile cene in ponudba za turiste drugačne, v tej restavraciji pa so nas dejansko obravnavali kot domačine. Ponudba: špageti s sirom, pica s sirom, voda in lokalna cena okoli 2 € za štiri jedi. Pri tem je treba vzeti v zakup, da je njihova povprečna plača 25 USD na mesec. Kubanci morda res nimajo strasti do hrane, imajo pa zato veliko strast do glasbe, plesa, nočnega življenja, ruma, kave in žensk. Cigar? Se mi zdi, da so le-te bolj domena turizma ali pa sem vsaj jaz redko videla domačina s cigaro. Zvoki reggaetona, salse in ''Vamos a la playa'' so vztrajali do poznih nočnih ur. Glasba v taksijih je oglušujoča in potihne zgolj, ko se peljejo mimo policijske patrulje. »Tale je pa samo zate, ker je v angleščini,« mi je namignil taksist na poti na letališče.

Naslednjo sekundo smo jadrali po avtocesti, v starem kubanskem avtomobilu, brez varnostnih pasov, z razprtimi rokami, ob zvokih Celine Dion, ki je vpila ''My heart will go on''. Nisem bila prepričana, ali naj se smejim ali jokam. Žal na Kubi nisem uspela najti nobenega prostovoljnega dela, kjer

bi se lahko bolje vključila v lokalno življenje.

Kljub temu pa malih in velikih pogovorov s pomočjo pantomime ni manjkalo. Če v Mehiki večinoma nimajo pojma, kje je Slovenija, je bilo na Kubi precej lažje. Bivša Jugoslavija in smo bili zmenjeni. Na splošno mi je Kuba pustila vtis varne države neverjetno prijaznih ljudi velikih nasmeškov. Večinoma smo res v prvi vrsti turisti, v katerih na vsakem koraku vidijo priložnost za dodaten zaslužek, res pa je tudi, da bi se včasih radi samo pogovarjali. Nismo samo mi tisti, ki nas zanimajo druge kulture in način življenja. Večina Kubancev nikoli v življenju ni zapustila otoka, zato v turistih vidijo tudi priložnost spoznati delček sveta. Ni vse prevara in niso vsi nasmeški umetni.

V času izida te številke bom verjetno že nekje drugje, trenutno pa živim v San Cristobalu (Chiapas) v Mehiki. Zavoljo najcenejše karte s Kube sem pred skoraj štirimi meseci priletela v Cancun, kjer so mi najprej povedali, da moram biti zelo previdna s policijo, ker bodo prvi, ki me bodo oropali. Super!

Mehika je povsem nova izkušnja. Štopanje, kampiranje, prostovoljno delo v ''party'' hostlu, učenje jezika Tsotsil in ja, tudi izkušnja z zaporom in policijo … s človekom, ki sem ga poznala en dan. (smeh) Do prihodnjič ...

Fotke: osebni arhiv

Tjaša Obrulek 21

Osebno: Marša Malešič

ravne serije. Poleg tega spremljam tudi Masterchefa in Great British Bake Off. Pri knjigah so mi všeč isti žanri. Rada hodim na koncerte, stand up/impro predstave in na potopisna predavanja. Drugače po naravi nisem plesalka in sem zelo ''lesena'', ampak zdaj že drugo leto zapored obiskujem tečaje Tribal Fusiona (moderni trebušni ples s primesmi drugih zvrsti) in flamenka. To imam veliko raje kot kakšen fitnes.« Po poklicu si prevajalka, saj si študirala angleščino. Koliko časa je trajal tvoj študij? Delaš sedaj v tem poklicu? »Ne delam več kot prevajalka.

Dolgčas mi je postalo, pa tudi ne zasluži se dobro. No, vsaj jaz nisem. Študirala sem pet let, prevajala pa sem, sicer s prestanki vmes, okoli deset let.«

Fotka: osebni arhiv

Kdo si in kaj delaš v lajfu? »Sem Marša in prihajam iz Kranja. Trenutno živim med Kranjem, Ljubljano in Domžalami, kamor sem se preselila septembra. Že skoraj eno leto delam v Ljubljani v klicnem centru. To delo sicer ni nek presežek, ni pa tudi najslabše delo, kar sem ga kdaj opravljala.« Kakšno glasbo poslušaš? »Poslušam različno glasbo. Imela sem veliko faz v različnih obdobjih: metal, gothic rock, indie, classic rock, rap, punk, etno. Zdaj, ko sem že starejša, poslušam zmes vsega.

Zadnji band, ki me je navdušil, so The Psychadelic Furs, ''new wave band'' iz 80-ih let. Najbolj poznan komad je Love My Way. Ne vem točno zakaj, ampak poslušam veliko ''new wave'' glasbe. Od novejših izvajalcev, ki sem jih nedavno odkrila, sta mi všeč pevki Sharon Van Etten in Rosalia. Vse tri naštete izvajalce trenutno poslušam vsak dan.« 22

Kateri je bil zadnji koncert, na katerem si bila? »Baba Zula v Kinu Šiška konec januarja. Prihajajo iz Turčije in na sceni so že dolgo časa. Sicer jih pred koncertom nisem poznala, igrajo pa instrumentalno rock glasbo s turškimi glasbili, s primesmi turških ritmov in melodij. Oba žanra sta mi sama po sebi všeč, zato sem se zlahka odločila za ta koncert. Sem pa čez čas začela pogrešati vokale.

Rada bi izpostavila še Gaye Su Akyol, ki ima podoben glasbeni stil, a sem njihov koncert v Ljubljani na žalost zamudila.« Ali kaj hodiš na razstave, gledaš filme ali bereš knjige? Imaš kakšne druge hobije? »Na razstave ne hodim veliko, če pa slučajno kakšno ujamem na ulici ali kje drugje, se ustavim. Nisem ravno umetniški tip. Pogledam pa veliko filmov in serij, sploh odkar imam Netflix. Rada imam komične, detektivske, zgodovinske in nadna-

Kdaj si ugotovila, kaj si želiš početi v življenju? Bi se danes mogoče odločila za kaj drugega? »Saj nisem. Skušam biti odprta za različne priložnosti. V prejšnjo službo sem nadvse rada hodila in bilo mi je zelo žal, da je na koncu nisem mogla več opravljati, ker je podjetje zaprlo vrata v Sloveniji. Želim si najti podobno. Včasih razmišljam, če bi šla nazaj študirat turizem, saj sem hodila na srednjo turistično šolo. Če kdo ve za kakšno službo v turizmu, kjer nimaš direktnega stika s strankami, naj mi javi.« Veliko potuješ, katera je bila zadnja destinacija? Kaj ti dajejo ta potovanja? »To je relativen pojem. Spoznala sem ljudi, ki potujejo več mesecev ali več let. V primerjavi z njimi ali pa z mojo mami ne potujem veliko.

Ona je bila že povsod. V zadnjih treh letih sem začela več delati na tem, ker skušam nadoknaditi za vsa leta nazaj, ko nisem hodila nikamor.

Kot študentka, ko se potuje največ, več let nisem šla iz Slovenije. Včasih grem s kakšno agencijo, včasih

sama, včasih s kakšno družbo. Nazadnje sem bila na Tajskem. V septembru sva se s prijateljico odločili, da kupiva karte, ki so bile v akciji pri Turkish Airlines (okoli 360 evrov). V začetku januarja sva tako za dva tedna pobegnili v poletni čas.

Najprej v Bangkok, ki je bil šok za čutila - onesnažen, hrupen, poln različnih vonjav, ljudi in znamenitosti.

Nisva si uspeli ogledati vsega, zgrešili sva plavajočo tržnico in tudi največjo nočno tržnico, videli pa sva tri templje, muzej na prostem, razgledni stolp King Power, Asiatique market in druge nakupovalne centre (teh je res veliko), pa Khao San Road (peš cono polno barov in diskotek). Potem sta sledila še otok Phuket in Koh Phi Phi, kjer sva našli več prelepih plaž, se vozili s kanujem, videli opice, tigre in slone ter se potapljali z maskami. Prekrasno doživetje. Slišala sem že, da je Tajska dobra začetna točka za prvo potovanje v Aziji, saj se je zelo lahko znajti in si organizirati potovanje. Imaš veliko možnosti, da si preko lokalnih agencij urediš izlete; skuterjev, taksijev in tuk-tukov je malo morje; imajo zelo uporabno aplikacijo Grab (kot Uber), preko katere si lahko naročiš prevoz; na letališču pa si lahko kupiš tudi tajsko SIM kartico s tajsko mobilno številko. Za rezervacijo prenočišč sem uporabljala portal Agoda, ki ima na Tajskem precej ugodne cene in različne popuste, čeprav so slike na njem včasih daleč stran od resnice.

Težko rečem, kaj vse mi dajejo potovanja. Prva misel, ki mi pade na pamet, je pobeg iz vsakdanjika. Naslednja destinacija, ki je v planu, je Oman v oktobru, tokrat z agencijo.« Ali si še stara šola in iz potovanj domačim in prijateljem pošiljaš razglednice? Meni je to nekaj najboljšega, vedno jih pošljem in vedno sem jih nadvse vesela.

Marša, to je namig, da se naslednjič, ko kam odletiš, spomni še name.

Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 6, št. 4, marec 2020 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Razglednic ne pošiljam več. Kupim kakšen spominek, doma pa na hladilniku zbiramo magnete iz različnih držav/mest. Moram reči, da je že kar pošteno poln.« V letu 2017 si se odpravila, pravljično rečeno, s trebuhom za kruhom oz. s potovalko na križarko in sedem mesecev plula na križarki, kjer si delala na recepciji. Kako je bilo? Kako je biti nekje ''ujet'', ko ne moreš zbežati na samo, stran od vseh?

Verjetno se lahko skriješ v svojo kabino, a vseeno ni enako, kot oditi nekam v naravo. »Na veliki čezoceanski križarki sem si želela delati, odkar sem o tem slišala na predavanju na srednji šoli.

Mislila sem, da je kombinacija življenja na krovu ladje, dela na njej z ljudmi z vseh kotičkov sveta in vsakodnevnega spoznavanja novih krajev, sanjska. Na koncu sem se odločila, da se prijavim za delo na rečni ladji v Evropi preko naše agencije Riv, kar je vseeno nekoliko bližje domu kot Bahami. Tako sem dobila delo pri Luftner Cruises, ki imajo v floti okoli 12 ladij, ki plujejo po različnih evropskih rekah. Ena sezona na ladji praviloma traja od konca marca do konca novembra. Potem je tu še zimska sezona, ki poteka decembra in skozi novo leto. Dobro je, če znaš več jezikov, sploh nemščino, saj je 90% nemških gostov. Jaz sem pristala na nočni recepciji, ker moja nemščina ni ravno tekoča, tako da sem bila precej sama, mogoče kar malo preveč. Ni ravno prijetno delati ponoči. Poleg tebe delajo samo še pek, mornarji in kapitan. Posadka je prihajala iz Romunije, Bolgarije, Indonezije in Mavricija. Naša ladja, Amadeus Royal, je imela več ali manj isto traso: Passau-Linz-Dunaj-Bratislava-Budimpešta. Čez dan, ko nisem spala, sem šla lahko v vsakem mestu malo ven in si ga ogledala. Dunaj in Budimpešta sta mi postala zelo všeč. Prvi zato, ker sem se lahko izgubljala v centru in povsod našla kaj lepega. Budimpešta pa mi

Člani uredništva: Ana Žunič Črt Štrubelj Gaja Basaj Jacobsen Marša Malešič Sara Aranel Oblikovanje: Anita Kepic

Gostujoči člani: Domen Sernc Iniciativa za Izgradnjo Zavetišča za zapuščene živali v MO Kranj Tjaša De Reya za Ekipo Lunine vile Tjaša Obrulek

sprva ni bila všeč, a sem jo kasneje kar vzljubila. Super je za nakupovanje. Poleg omenjene trase je imela naša ladja še daljšo, 14-dnevno pot, ki je peljala vse do Črnega morja v Romuniji, kjer se vanj izlije Donava. Tam sem imela priložnost iti na izlet s čolnički po delti Donave, poleg tega pa še iz zanimive vasice Sfantu Gheorghe (ne poznam točnega prevoda) do obale Črnega morja, kjer je bilo več narave. V spominu so mi ostali tudi prelepi sončni vzhodi. Sicer pa je bilo delo naporno - ni prostega dne, natakarji in kuhari delajo ves dan in potem še zgodaj zjutraj. Receptorji se menjajo na osem ali devet ur. Direktorji programa imajo razkropljen urnik, ki se zavleče nekje do polnoči. Vsaka ladja ima tudi menedžerja, ki mora biti skoraj ves čas na voljo. Še najmanj dela imajo glasbeniki. Posadka ima prostore, ločene od gostov. Lahko smo sicer odšli na krov, vendar čisto na svoj del. Imeli smo tudi jedilnico, dnevno sobo s televizijo in pomivalnim strojem. Glede ljudi pa ne bom preveč izgubljala besed. Na koncu sezone ti gredo že vsi na živce. Večina tistih, s katerimi sem še v stikih, so ostali na ladjah (eni na rečnih, drugi so šli na čezoceanke), saj je mnogim to način življenja. Meni je bila ena sezona dovolj. Videla in naučila sem se veliko stvari, a na koncu se mi to le ne zdi pravo življenje.« Že od samega začetka revije Scena si članica uredništva, kaj ti pomeni sodelovanje pri reviji? »Ponosna sem, da sem že toliko časa del ekipe. Zadnje čase nisem preveč aktivna, saj imam kar naporen, večizmenski delovnik, in še polno drugih stvari, tako da mi ne ostane veliko časa za sodelovanje.

Do danes smo predstavili res veliko zanimivih ustvarjalcev. Všeč mi je, da so se naše teme razširile in da je Scena dejansko postala neka fizična, vizualno dovršena revija.« Živa Drinovec

Foto (naslovnica): Foto: Fungus Optix Tribe, Drops festival Lektoriranje: Nežka Kukec

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI

Urednica: Živa Drinovec Tisk: Tisk Žnidarič d.o.o.

Cena: brezplačno

23