ISSN 2385-9350
Čas za mucke
Sančo je bil najden na Brniku ves v garjah, precej shiran in na splošno v slabem stanju. Prišel je k hiši najditeljev od neznano kje, lačen in osamljen. Žal mu življenje na ulici ni prizaneslo. Odpeljali smo ga k veterinarju, kjer je bil deležen potrebne oskrbe. Po telesu ima hude garje, bil pa je tudi kastriran. Je že odrasel, a mlad muc. Trenutno res ne izgleda kot maneken, a si bo njegova dlaka kmalu opomogla in takrat bo absolutni kandidat za naslovno stran koledarja! Izkazalo se je, da je nadvse prijazen muc, zelo miren in nezahteven. Le redko se zasliši njegov mili 'mijav'. Zasluži si topel domek, kjer se mu ne bo treba boriti za preživetje in iskati koščkov hrane. Zasluži si urice in urice božanja, saj je že veliko pretrpel, in svojega človeka, ki ga ne bo pustil na cedilu, Sančo pa ga bo v zameno zasipal z ljubeznijo. Samo priložnost potrebuje. Nujno išče vsaj začasni dom, najbolj pa se bo razveselil stalnega. Sančo je Fiv pozitiven, zato išče notranji dom, kjer bo edini muc, ali pa dom, kjer že biva kak pozitivček. Mestni mačjak 2
živa keramika Še preden me Živa Slavec povabi v hišo, me na vrtu veselo oblaja njena psička. Ko vstopiva, mi postreže s čajem in kavo v svojih ročno narejenih skodelicah. Pokaže mi zbirko pomembnejših kosov keramike in pa nekaj svojih zadnjih del, zbirko črepinj iz okolice in dela svoje hčerke. Nato me pelje še v
Kako si odkrila svojo ljubezen do keramike? »Najprej sem seveda odkrila ljubezen do gline in naravnih materialov. Kot otroci smo se veliko družili ob Savi in med stvarmi, s katerimi smo se igrali, je bila tudi glina. Že takrat smo precej razmišljali o uporabnosti, nismo izdelovali le figuric, temveč tudi razne posodice. Le žgati jih nismo znali. Kasneje sem se začela zanimati še za druge materiale in procese, ki bi se jih lahko poslužila v naravi in tako je kmalu prišel zraven tudi ogenj. S keramiko sem se začela ukvarjati šele po končanem študiju, takrat je bil to zame hobi, kasneje pa mi je predstavljala tudi del dohodka oziroma poklic – izbran poklic.« Si imela vedno podporo družine na svoji poti? »Lahko bi rekla, da niti ne. Takrat je bilo od mene bolj pričakovano, da sem pridna v šoli in si najdem en uspešen poklic, ki mi bo
delavnico, kjer si ogledam glino, ki jo je našla sama in tisto, ki je pripravljena na oblikovanje, nekaj testerjev in nedavnih del. S prsti oblikuje majhen kozarček, nanj pa s trsko naredi vzorec. Zatem položi nekaj gline na vreteno in prikaže, kako se jo oblikuje. Ogledava si še peč in se odpraviva nazaj.
izkušnje, ki jih je še danes pripravljena deliti z mano, sem ji neizmerno hvaležna.«
zagotovil materialno varnost. Mene je vleklo bolj v likovne in naravoslovne vode, želela sem si študirati slikarstvo, kiparstvo, skoraj sem se že vpisala na gozdarstvo. Ti poklici pa takrat niso veljali za take, da bi zagotovili ''dostojno'' življenje. Doma smo se odločili, da grem študirat arhitekturo in tako je bil volk sit in koza cela. Postala sem inženirka arhitekture, nekako na pol umetnica, na pol inženirka. Poleg arhitekturne prakse sem začela predavati in poučevati arhitekturno oblikovalsko risbo na Fakulteti za dizajn in ta poklic me je tudi premamil, da sem popustila v arhitekturni praksi, šla bolj v pedagoške vode in potem hkrati nazaj do gline in keramike.«
Ines Kovačič je znana oblikovalka keramike, poleg tega pa je bila tudi tvoja mentorica. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja? »Prišla sem v trgovino z željo, da bi si kupila vreteno za glino. Mislila sem, da o tem že vse vem, da glino tako ali tako že imam in potrebujem le še vreteno. Tam so mi povedali, da imajo odlično učiteljico, ki bi bila primerna zame, da se ne bi učila le veščine, temveč bi dobila širši pogled o področju sodobne keramike, neko dobro izhodišče, navdih, inspiracijo za razvoj. Kontaktirala sem jo, sprejela me je in od takrat naprej sem se hodila k njej učit. Če ne bi bilo tega srečanja, bi bila danes moja keramika precej drugačna. Za vso njeno spodbudo, znanje in
Vsak umetnik ima svoj stil, ki se ponavadi kar naprej spreminja. Kaj mi lahko poveš o svojem stilu in njegovem razvoju? »Mislim, da se moraš na vsak način ves čas razvijati. Ne vem, kakšen je moj stil, zdi se mi, da ga vsakič na novo spreminjam. S tem se ne obremenjujem preveč, skušam odmisliti, kaj bi drugi rekli in se trudim najti nek svoj izraz, ki mi ustreza. Zdi se mi, da stremim k neposrednosti, preprostosti, velika inspiracija mi je naravno okolje (sploh geologija in njeni procesi), ki ga poskušam ne posnemati, temveč razumeti in interpretirati.« Navdih, inspiracija - s tem se začne proces ustvarjanja. Od kod črpaš navdih? »Zelo različno. Zelo pomembno je, da imaš široko znanje in pogled, da znaš dobro opazovati, interpretirati, 3
povzemati stvari, ki te navdihujejo. Razmišljanje o stvareh in problemih, ki te zanimajo, te izzivajo, se te čustveno dotaknejo. Glavna inspiracija mi je, kot sem že povedala, naravno okolje, ki se mi zdi prvinsko, neposredno in preprosto, brez odvečne navlake. Želim se znebiti vseh nepomembnih stvari, da dosežem tisto bistvo, ki se mi zdi pomembno.« Kakšen pa je tvoj proces ustvarjanja? »Zdi se mi, da je proces ustvarjanja vsakič drugačen in se ga niti ne zavedaš. Ne moreš si kar reči: ''Jaz bom pa zdaj nekaj ustvaril.'' Lahko je to zelo dolg proces, lahko se začne nekaj let nazaj in se tudi zaustavi za nekaj let. Potem pa nehote dobiš nek impulz in se nadaljuje.« O čem razmišljaš, medtem ko ustvarjaš? »O veliko različnih stvareh hkrati, zato se dosti-
4
krat zgodi, da ljudje mislijo, da sem zelo raztresena. V življenju je toliko vsega, da je moj glavni problem fokus, oziroma si moram ob obveznostih res priboriti čas in predvsem mir, da lahko o določeni stvari razmišljam in jo tudi izpeljem. Hkrati je ustvarjanje moja terapija, da se mi od vsakdanjih stvari ne zmeša.« Kaj je bil tvoj največji dosežek?
»To, da sem mama svoji hčerki. Morda pa še to, da se končno znam obrniti k tistim stvarem, v katerih res uživam in obrniti stran od negativnih situacij in ljudi.«
Se ti zdi pomembno, da je nekaj ročno narejeno? »Na Japonskem veljajo trgovci za tatove, ustvarjalci rokodelci pa so zelo spoštovani, nekateri so celo razglašeni za nacionalni zaklad. Jaz zelo cenim ročna dela in rokodelce, saj sem sama del tega. Rada uporabljam čim več takšnih izdelkov, ki jih kupim neposredno od rokodelca. Nekako gre za vzajemnost, da si trajnostni potrošnik, da podpiraš ljudi okoli sebe, lokalno skupnost - ne le ljudi na svojem področju, temveč tudi druge umetnike, pridelovalce, kogarkoli, ki kaj prideluje, izdela, ustvari ... Gre za to, da poskušaš delovati okrog sebe in to se bo potem širilo naprej. Tako lahko vsak prispeva in skupaj nam že uspeva spreminjati svet na bolje.« Kaj ti pri ustvarjanju predstavlja največji izziv? »Raziskovanje, odkrivanje novih stvari o področju,
ki me zanima - se pravi glini in keramiki. To je v bistvu tisto, kar me žene naprej in v čemer uživam. Končni izdelek je samo zaključena zgodba. V užitek mi je, ko vidim, da stranka z veseljem vzame moj izdelek in ga dejansko potem tudi uporablja. Tudi jaz zelo uživam v stvareh, ki so jih izdelale roke drugih ustvarjalnih ljudi. Če se da, jih tudi sama obiščem, spoznam, ter od njih kupim izdelke. Prav tako zelo rada sprejmem obiske v svoji delavnici.« Odločila si se tudi za poučevanje. »To je prišlo kar samo od sebe, nekako sem začela bežati od stresne arhitekturne prakse. Vedno sem se dobro počutila v družbi mlajših ljudi, študentov, ki so še sproščeni, si več upajo, še raziskujejo, radi eksperimentirajo.
Si kdaj sodelovala s kakšnim drugim umetnikom? »Pri keramiki svoj izdelek ponavadi narediš sam, vsa malo bolj zahtevna žganja, npr. peka na drva, raku, obvara, pa se ponavadi dogajajo kolektivno. Skozi leta smo se našli neka neformalna skupina. Včasih kdo manjka, včasih pride kdo nov, ves čas se nekako osvežuje. Žganje je zaključen proces ustvarjanja keramike, ki zahteva ekipo. Ves čas sodelujemo. Ob takšnih srečanjih se vedno izmenja-
jo tudi znanje in izkušnje. To je neprecenljivo.« Čemu se posvečaš v svojem prostem času? »Stremim k temu, da je vse moj prosti čas. Ne vem, če bi sploh rekla, da ga imam, ali pa ga imam ves čas. Včasih sem veliko hodila v gore, turno smučala. Čeprav so tisti divji dnevi mogoče že malo za mano, grem še vedno rada v gore, tudi v tujino. Rada tudi potujem.« Imaš morda kakšnega vzornika? »Imam veliko vzornikov za različne stvari. Zdi se mi, da lahko v vsakem človeku najdeš en delček, ki je lahko tebi vzor. S področja keramike imam kar nekaj vzornikov in prijateljev mojo učiteljico Ines Kovačič, Lidijo Boševski iz Zagreba, Anjo Slapničar. Njun odnos do keramike in narave mi je zelo blizu. Prav tako mi vzor predstavljajo hrvaški atelje Janja Gora, Urban Magušar, David in
Eva iz studia Flamma in še veliko drugih. Zdi se mi, da v vseh svojih kolegih vidim stvari, ki si jih lahko vzamem za vzor. Tuji vzorniki so japonski, korejski, tajvanski, britanski, ameriški studijski lončarji, katerih začetnika in vzornika sta Bernard Leach iz britanskega Cornwalla in Hamada Shoji iz Mashika na Japonskem. Domači navdih in vzor pa so tradicionalne lončeninske oblike in rabe, še posebno pa me navdihuje zgodovinska keramika od železne dobe do renesanse.« Kakšne imaš načrte za prihodnost? »Trenutno načrtujem prenovo svoje delavnice, da bom lahko bolje in več delala ter hkrati sprejemala učence in obiskovalce. Dolgoročno bom še naprej razvijala visokotemperaturno peko na drva z lokalnim lesom. Na dvorišču imam tudi peč na drva, ki
smo jo zgradile skupaj z Anjo Slapničar in Yu Ting, ki je svoje znanje prinesla iz Tajvana. Upam, da bom tako imela dovolj dobre možnosti, da čim bolj raziščem pestro geologijo in materiale, ki jih ponuja naša dolina, in jih seveda začnem redno uporabljati.
Končni izdelek je, kot sem že omenila, le končana zgodba, meni pa je bila od cilja vedno bolj pomembna pot. Cilj je posledica prehojene poti. Lahko bi rekla, da je moj glavni cilj preživeti čim bolj polno življenje.« Ema Gale
fotke: osebni arhiv
Pomembno se mi zdi, da učiš, opogumiš in usmerjaš mlade ljudi, da optimalno izkoristijo svoj potencial, da jih spodbujaš k vztrajnosti, raziskovanju in razvoju.«
5
MATIC RITONJA Gorenjska je polna vsestransko talentiranih umetnikov. Eden izmed njih je tudi škofjeločan Matic Ritonja, oboževalec gora, fotografije in, po njegovem Instagram računu sodeč, banan. Je avtor letošnje celostne podobe Tedna Mladih, znamenitega kranjskega festivala. Od 10. do 18. maja se nam obeta zanimiv podaljšan teden. Kot sam pravi: »Pridte, fajn bo!« Se lahko na kratko predstaviš, kaj delaš in kje si se izobraževal? »Sem grafični tehnik. Najprej sem bil na oblikovni šoli, na oddelku za grafično oblikovanje, potem sem šel na Fakulteto za dizajn, ampak mi ni ustrezala, tako da zdaj študiram fotografijo na IAM - inštitutu in akademiji za multimedije.« Kdaj si se začel zanimati za fotografijo? »V prvem letniku srednje
šole smo šli skupaj s fotografskim oddelkom v Firence. Kolega mi je posodil fotoaparat in takrat sem vzljubil celotno zadevo. Očarala me je možnost, da 6
lahko nek motiv predstavim na tisoč različnih načinov in sem pri tem totalno neomejen. Lahko se izražam veliko bolj kreativno, kot recimo pri ilustraciji.« Spremljaš druge fotografe? Bi lahko naštel najljubše? »Kje naj sploh začnem? Moj dober prijatelj Jan Pirnat, za katerega mislim, da je eden najbolj talentiranih
slovenskih fotografov. Potem Ciril Jazbec, Matjaž Krivic. Kar se tiče tujih, pa razni modeli iz National Geographic, Jimy Chin, Cory Richards, Sebastian Selgado, Renan Ozturk, ...«
Kaj ti predstavlja največji izziv pri tvojem delu? »Najti vmesno linijo med kreativnostjo, dodajanjem osebne note izdelkom in potem od tega živeti. Trenutno delam za eno večjih slovenskih agencij. V delu uživam, zmanjka pa prostora za kreativnost.«
Koliko Slovenija ceni fotografe? »Je kar mesarsko klanje. Težko je priti na vrh, biti moraš res dober in opazen.«
Ali konkurenco predstavlja tudi naraščajoče število amaterskih fotografov? »Zame zdaj, ko sem zaposlen, to niti ni več problem. Ja pa na splošno seveda težavno, ker zelo vpliva na naročnike. Začetniki morajo postaviti zelo nizko ceno, da sploh dobijo delo, s tem pa že ustaljenim fotografom izbijajo ceno.«
Prejel si priznanje za zmagovalno fotografijo natečaja Slovenia Press Photo v športni kategoriji. Kakšna je zgodba za tem? »Družim se s fanti iz Tržiča, kjer sem preživel nekaj poletij. Tam smo sku-
S čim si bil nagrajen? »Z uokvirjenim priznanjem. (smeh) Bolj kot za samo nagrado, sem bil hvaležen za konstruktivno kritiko oseb na tako visokem nivoju, kot so bili predstavniki komisije.« Delaš trenutno na kakšnem osebnem projektu? »Ker je moj urnik precej zapolnjen, se z zasebnimi projekti ukvarjam bolj malo. Če bi me vprašala dva meseca nazaj, pa sem delal take ''lifestyle-adventure'' zadeve. Veliko skačemo po hribih, bolj v smeri alpinizma. Prijavil sem se tudi na razpis v Layerjevi hiši. Za diplomo sem si izbral tematiko o kulturi gora, ker se mi zdi, da je v socialnih medijih malce napačno prikazana. Vse, kar vidimo, so čudoviti sončni vzhodi in zahodi. Super je, da ljudje hodijo v hribe, vendar se marsikdo zaradi napačne predstave povzpne nepripravljen, kar pa je lahko zelo nevarno. Tako da - ja, glavni namen razstave bo ozaveščanje. To je trenutno moj največji projekt.« Kaj pa druge vrste umetnosti? »Slikam, rišem ..., ampak od teh stvari ne živim, čeprav sem celo življenje mislil, da bo to to. Ko sem prišel na oblikovno, se je situacija obrnila. Bil sem grafični tehnik in se vmes zaljubil v fotografijo. Doma je bilo hecno, ker sem moral nekako obrazložiti, zakaj hočem kar naenkrat vložiti toliko denarja v fotoaparat. Rekel sem jim, da bo fotografija doprinesla
ogromno koristi moji karieri grafičnega oblikovalca. V enem letu pa se je situacija obrnila na glavo, tako da je grafični dizajn tisti, ki mi kot fotografu koristi.« Ali svoje izdelke tudi prodajaš? »Ilustracije mi pomenijo bolj sprostitev kot kaj drugega. Na vsake toliko časa tudi kaj prodam, ni pa to moje primarno področje, niti sekundarno. Verjamem, da bi mi uspelo, če bi se temu res posvetil in se promoviral na socialnih medijih. Dejstvo pa je, da to delam samo takrat, ko mi res sede. Če bi imel kdo željo, pa z veseljem kaj naredim.«
drugače pa platno in akrile. Na začetku mi je bila pomembna samo estetska vrednost, z zadnjimi parimi deli pa se precej bolj osredotočam na pomen. Poskušam opozoriti na preveliko uporabo plastike, ker je situacija katastrofalna. Pred kratkim sem zasledil Balkan River Defence in njihov dokumentarec ''The Undamaged''. So organizacija, ki se bori proti gradnji jezov na balkanskih rekah in moram reči, da so me močno navdušili. Zelo ''pro-earth'' scena.« Za letošnji Teden Mladih si ustvaril
Torej, da ne delam v digitalnem formatu, ampak v analognem. Z organizatorjem smo sklenili kompromis, da vzamem elemente iz prejšnjih let ter jih posodobim in naredim v svojem stilu.« Koliko časa ti je vzelo vse skupaj? »Zaprl sem se v atelje za kakšen teden, dva. Moral sem izrisati podobo, zraven pa posneti še promocijski video.« Kakšen je končni izdelek? »Ilustracija še ni končana, zaenkrat je še zelo groba.
fotki: osebni arhiv
paj furali kolesa v Dirt parku. Ta življenjski stil sem ves čas dokumentiral in ena teh slik je bila nagrajena.«
S čim konkretno pa se zadnje čase ukvarjaš na tem področju? »Zelo mi je všeč 'reciklirana varianta'. Zadnje leto ali dve veliko delam na lesenih podlagah, ki niso več v uporabi in se komu 'valjajo' doma. To potem prevzamem in porišem. Poslikal sem tudi kakšne kitare,
celostno podobo. Kako je prišlo do sodelovanja? »Bil sem na obisku pri kolegu, ki je eden od organizatorjev Tedna Mladih. Povedal mi je, da iščejo novega oblikovalca, ki bi ustvarjal nekako v stilu prejšnjega. Povabil me je k sodelovanju, k čimer sem privolil, a le pod pogojem, da stvari naredim po svoje.
Vključil bom še štiri karakterje, ki jih moram narisati posebej. Ti bodo naknadno animirani. Sodelujem namreč z zelo talentiranim dekletom, ki se ukvarja z animacijo, Anjo Hudobivnik. Tudi to bo narejeno analogno, ker sem zaradi narave svojega dela že tako ves čas za računalnikom.« Gaja Basaj 7
ROBS BEATS Robert Grubič je 33-letni Kranjčan, ki je v zadnjih desetih letih (oz. še malo več) ogromno svojega časa posvetil svoji strasti - produciranju glasbe. V studiu, kjer sodeluje z različmi izvajalci in ustvarja svojo glasbo, mi je o svojem hobiju povedal malce več. Živjo Robi! Mi na kratko opišeš, kaj producent sploh počne? »Producent je lahko filmski ali pa glasbeni. Lahko je tudi samo človek, ki projekt financira. Glasbeni producent je nekdo, ki upravlja snemanje zvoka za bend ali za samostojnega izvajalca. Ima več različnih vlog pri nastajanju zvočnega posnetka. Lahko tudi sodeluje pri iskanju idej in pomaga izvajalcem na splošno izboljšati glasbo. Producent večinoma nadzira celoten proces od začetka do končnega izdelka, ali pa najame glasbenike in inženirje, da mu pomagajo zaključiti izdelek.« Koliko časa se ukvarjaš z glasbeno produkcijo? »V bistvu sem začel okoli leta 2003, ko so prišli programi za izdelavo glasbe na CD-ju. Pokazal mi jih je prijatelj, saj sam nikoli nisem bil inštrumenatlist. Programi so se mi zdeli zelo zanimivi, saj so bili zvoki že posneti, tvoja naloga pa je bila, da jih sestavljaš kot Lego kocke.« Si samouk ali si se kje izobraževal? »Več ali manj sem samouk. Edina izjema je bil tečaj v Ljubljani, za ''electronic music production''. Tam sem se izobrazil o osnovnih elementih, kot so npr. glasbena teorija, spoznavanje opreme - mikrofonov, kablov, mešalk, zvočnikov, zvočnih kartic, programov in računalnikov.« Kako stranke pristopijo do tebe? Ali ti pristopiš do njih? »Na začetku sem več ali manj moral sam prostopiti do njih, potem pa smo z dvema kolegoma ustanovili projekt Plan A in posneli plato, ki je izšla leta 2013. Takrat sem zares začel spoznavati prave ljudi, saj je vsak imel svoja poznanstva in tako smo 8
začeli raziskovati tudi trg. Ko smo izdali prvi komad, so me poklicali prvi lokalni raperji, če imam zanje kakšen ''beat''.« Recimo, da imaš pred seboj stranko. Kako nastane komad podrobno, od a do ž? »To je čisto odvisno od stranke. Ena opcija je, da mi opiše, kaj si želi, potem pa gradiva naprej. Velikokrat smo se tudi dogovorili, da so mi pokazali komad, ki jim ustreza, jaz pa sem ga nato vključil v njihov izdelek. To poteka tako, da vzamem isti tempo, postavim melodiko na podoben način, ujamem podoben ''vibe'' glasbe, nato pa se začne snemanje vokala. Ta del je nekoliko bolj odvisen od stranke, saj imajo nekateri besedilo že napisano, drugi samo pol besedila, tretji le refren. Na koncu še podrobno obdelam zvok do končnega izdelka. Druga opcija pa je, da sam dobim inspiracijo (saj sem konec koncev vsak dan v studiu) in vnaprej ustvarim glasbeno podlago, ki jo nekomu ponudim, da napiše komad in ga pride sem posneti.« Kako pa izgleda, ko sam ustvarjaš? Kje dobiš inspiracijo? »Ponavadi pride spontano, npr. ko poslušam tiste izvajalce, ki so mi všeč ali celo čisto druge žanre. Tam slišim kakšen všečen zvok in dobim idejo, da bi ga posemplal. Izrežem ga, okrog tega naredim ritem in gradim naprej na komadu.« Imaš mogoče kakšen poseben proces ob delu? »Niti ne. Vsak dan je svoj dan. Včasih sedim za mizo in se trudim in se ničesar ne domislim, drugič pa dobim inspiracijo v momentu in glasba kar steče iz mene. Pomembno je, da vedno poskušam nove stvari.«
S kom si želiš sodelovati? »Najbolj me fascinirajo pevke, vokalistke. Rad bi snemal komade z elektronsko podlago in čez vokal. Seveda je tudi ok, če moški lepo zapoje. Imam pa rajši vokaliste, kakor raperje, saj imajo slednji malo bolj naporne karakterje.« Kako se lotiš komunikacije s pevci, raperji, umetniki? »Moja naloga je, da ''zlezem'' v njihovo glavo in začutim, kakšen način razmišljanja imajo in kaj točno si želijo.« Pod koliko komadi se lahko podpišeš? »Do sedaj sem imel možnost v celoti izvesti pet večjih projektov (Amon Raa - Ujeti v svetu rim, Plana Mixtape, Ali Massive - Nis sam, Contagious - Ideology, Ali Massive Transformation). Poleg tega sem sodeloval z večimi posameznimi artisti - s snemanjem, z glasbeno podlago ali z miksanjem enega ali več komadov.« Kje objavljaš svoje izdelke? »Na svojem Youtube kanalu in na Soundcloudu. Lansko leto pa sem izdal samostojni projekt pod imenom Contagious, in sicer plato desetih drum 'n' bass komadov z naslovom Ideology. Ti so na voljo v spletnih trgovinah (Itunes, Amazon, Google play …) in na ''streming platformah'' (Spotify, Deezer, Iheartradio …). Sem tudi na Instagramu, a tam bolj za promocijo.« Kako si prišel do studia, kjer ustvarjaš? »Ko sem leta 2004 s kolegom Mihaelom začel delati na prvem projektu, sva iskala studio, kjer bi posnela celoten projekt. Do studia sva prišla
fotki: UroĹĄ Frelih
9
po zaslugi pokojnega prijatelja Emanuela Gačiča ''Majka'', ki me je pred dobrimi desetimi leti spoznal z Robertom Obedom, ki ima svoj studio. Tako sva posnela najin prvi projekt Amon Raa - Ujet v svetu rim, ki je izšel leta 2005. Kasneje, ko sem se z Robertom bolje spoznal, mi je ponudi prostor v svoji garaži, ki ga je predelal v še en studio, v katerem delam še danes. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil tako Emanuelu, kot Robertu, da se je vse to zgodilo.« Koliko časa na dan povprečno preživiš v studiu? »Skoraj vsak dan sem tu po več ur, odvisno, kaj počnem - ustvarjam, snemam ali zaključujem komade. Intenzivnega dela je večinoma od 2 do 5 ur.« Je vsa oprema, ki je tu, tvoja? »Ja. Tukaj imam midi controler, sintisajzer, zvočnika, mešalno mizo, stari in novejši računalnik ter zvočno 10
kartico. Le mikrofon sem si izposodil, saj še nimam svojega.« Ukvaraš se tudi z DJ-janjem. Kakšno glasbo vrtiš? »Res je. Začel sem približno tri leta nazaj - tako, da sem vrtel glasbeno podlago raperjem, kasneje pa sem nekajkrat samostojno vrtel na Trainstationu, pred Down townom in še na nekaj drugih krajih. Rolam pa hip hop in drum 'n' bass.« Kdaj in kje si prvič nastopal? »Mislm, da na Trainu. Bil sem zelo živčen in čisto ''lesen''. Spomnim se, da sem več ali manj gledal v tla, ampak na koncu je za prvič izpadlo v redu.« Kakšno glasbo pa sam poslušaš? »Čisto vse. Od klasike do hip hopa. Če ne drugega, zaradi inspiracije.« A bejbe palijo, ko jim poveš, kaj počneš? »Rajši imajo raperje in DJ-je.« (smeh)
Kakšna se ti zdi lokalna hip hop scena? »Kranjska je bolj žalostna. Premalo ljudi se ukvarja s tem, predvsem premalo mladih. Tudi dogodkov ni veliko, če pa že so, pa imajo zelo nizko udeležbo, kar je res škoda. Pogrešam več aktivnosti na tem področju.« Zdaj imaš priložnost, da mladim preneseš sporočilo. Bi jim kaj položil na srce? »Počnite tisto, kar vas veseli in ne ozirajte se na druge. Če repaš, poješ, beatboxaš, plešeš, karkoli - ne obupaj, saj gre vse lažje, ko spoznaš ljudi s podobnim interesom.« Hvala za vse in želim ti še veliko uspešnih let ustvarjanja! Špela Vovk
laura betka krajnc Pevka, violinistka, kiparka, slikarka in študentka likovne pedagogike Laura Betka Krajnc iz Rogaške Slatine, natančneje iz kraja z imenom Podplat, se je v mesecu marcu predstavila v Trainstation SubArtu, kjer je razstavila svoja dela v okviru projekta Turbo galerije. Očarala nas je z razstavo, ki nosi ime Povezave. Po dogodku mi je v družbi njene prikupne psičke Daisy povedala več o svojem življenju, ki je prežeto z umetnostjo in dobro energijo.
Kakšni so tvoji vtisi ob odprtju razstave v Turbo galeriji? »Ej, super. Prišla sem popolnoma brez pričakovanj in bila prijetno presenečena. Bilo je res sproščeno, navdušena sem tudi nad udeležbo na otvoritvi. Na to, da sem morala povedati par besed o vsaki sliki, nisem bila dobro pripravljena, pa je potem kar steklo. Všeč mi je celoten koncept Turbo galerije:
''Podarimo ti tri platna, ti jih poslikaš in prineseš''. Zelo neobremenjujoče, ful luštno.«
Si sicer že imela razstave? »Ja, nekaj sem že razstavljala. Sploh v času srednje šole, ko smo imeli preko umetniške gimnazije predstavitve projektov. Imela sem tudi samostojno razstavo v MC Velenje, z naslovom Afrodiziak. V kavarni Soteska v Ljubljani
pa sem razstavljala skupaj z akademsko slikarko Iskro in začasno cimro iz Bedforda Harriet.« Mi lahko poveš par besed o delih, ki si jih predstavila? »Razstavi sem dala naslov Povezave. Izhaja iz koncepta povezav med slikami, prikazuje miselne povezave, povezave med objekti med seboj in s sliko. Prva slika se imenuje Running after a pussyfly in prikazuje penis, ki obupano lovi ženski spolni organ. Druga je bolj kubistična, dlje ko jo gledaš, več stvari opaziš. Na tretji naj bi bil, po mnenju nekaterih ljudi, upodobljen človek podoben Freddieju Mercuryju v prostoru, ki je, in prostoru, ki ga ni. Zraven je Rubikova kocka, pa čebela, ki leta iz cveta na cvet, vlak, ... Igrala sem se s humorjem, z deformacijo človeškega telesa, metamorfozo oblik, poti.«
1
fotke: Živa Drinovec
Kdaj se je začela tvoja umetniška pot? »Zares se je začelo ob koncu osnovne šole, ko sem prišla na umetniško gimnazijo. Umetnost me je povsem prevzela. Menim, da je odličen filter za čustva, za skrbi, za poscan dan.«
2
3
Kako bi se stilno opredelila? »Surrealizem, metafizično, fantastično slikarstvo.« Od kod črpaš inspiracijo za umetniško ustvarjanje? »Predvsem iz vsakdanjega življenja oziroma trenutnega počutja, čustvenih 11
fotka: osebni arhiv
afektov. Tudi iz kakšne dobre fore, ki sem jo slišala tisti dan ali pa iz samega dolgčasa, takrat ko se samemu sebi zdiš najbolj smešen.« Kakšne tehnike uporabljaš? »Slikam z akrili. Drugih tehnik se niti ne poslužujem, čeprav sem preizkusila že skoraj vse. Zadnje čase mi je pri srcu tudi kolaž.« Kakšno pa je tvoje delovanje na področju igralstva? »Preizkusila sem se v dveh večjih muzikalih, Vesna in Veronika Deseniška. Igrala sem tudi v več manjših, diplomirala na Šoli uličnega 12
gledališča (ŠUGLO), igrala v študent teatru. Napisala sem večino pesmi za muzikal v svojih domačih koncih. Teater ni moja glavna okupacija, če pa pride, pa z veseljem sodelujem.« Glavna strast je torej kar glasba? »Ja. Zadnje čase je Zajtrk začel kar cveteti. To se bo slišalo pocukrano, vendar gre glavna zasluga ljudem, ki so naju podpirali od samega začetka. Oni so naju tudi brcnili v rit, da sva kam šla, naredila kak nov komad. Te sva sicer začela delati za prijatelje. Prideš nekam na obisk pa malce zabrenkaš in zapoješ. Po-
tem se je pa kar razvilo, zdaj se vrtiva na Radiu Slovenija in na Študentu.« Kdo pa je Zajtrk? »En smešen glasbeni duo. Sestavljava ga jaz na vokalu, violini in na nogi privezani ropotuljici, ter moj fant Sven na kitari.« Kakšna je zgodba za vajinim imenom? »Dejstvo je, da midva nisva ''večerja''. Pri tej besedi dobiš asociacijo na neko prestižno restavracijo, v ozadju igra strašno virtuozna jazz glasba, v roki imaš kozarec rdečega vina, si lepo oblečen, vljuden, zadržan. Zajtrk je či-
sto drugačen: zbudiš se ves razkuštran, iz ust ti smrdi, spečeš si jajce ali pa ješ kosmiče. Običajno zajtrkuješ z ljudmi, ki so ti najbližje, pa naj bo to družina, fant, najboljša prijateljica ali pes. Ozračje je veliko bolj iskreno.« Kakšna je glasba, ki jo ustvarjata? »Delava udarno ulično glasbo. Trenutno sva pod močnim vplivom etno folk glasbe. Udeležena sva bila v Etno Histerija orkestru, v sklopu Floating Castle Festivala. Tam sva imela par čudovitih koncertov. Črpava tudi iz ljudske glasbe, ampak ne v smislu, da so
fotka: Andraž Fijavž Bačovnik
najini komadi kot npr. pesem Dekle je po vodo šlo. Gre bolj za vključitev prvinskosti, ki jo ta glasba nosi v sebi. Navdihujejo naju tudi kabaret, šanson, pa pripoved, zgodba, družbena kritika, cinizem, veliko humorja, od lirike do tragedije, pač vsega po malo.« Igrata tudi po ulicah širom sveta. Kje vse sta že bila? »Tri leta nazaj sva šla v Prago, kjer sva prišla do ugotovitve, da lahko čez dopust prideš praktično zastonj, če znaš kaj zaigrati. Na tak način sva potem z violino in kitaro na hrbtu potovala po Španiji, Fran-
ciji, Portugalski in po Balkanu - z avtodomom Rudijem. Veliko igrava tudi po Ljubljani, ker tam živiva in študirava.« Kakšna je tvoja ideja idealnega špila? »Včeraj sva imela v Daktariju enega izmed lepših koncertov. Pogledal si proti publiki in videl same lepe ljudi, ki so izžarevali toplino in ljubezen do glasbe. Ko igraš, čutiš, da te poslušajo, da so pozorni na besedila.
Kot glasbenik zelo težko nekaj daš publiki, če ne čutiš prave
energije, če ne dobiš nečesa nazaj. Pomembna je atmosfera, občutek varnosti. Da veš, da se lahko zmotiš in rečeš kakšno butasto, pa se bodo vsi smejali, ali pa na odru narediš kakšno kolo ali preval.« Si torej mnenja, da so danes še šanse za umetnike, da uspejo v tistem, v čemer res uživajo?
»Mislim, da so. Res pa je, da ljudi, ki nas zanima veliko stvari, kar hitro zanese in si nakopljemo goro stvari. Ker naenkrat ti tisto, kar si res rad počel kot hobi, začne predstavljati en gromozanski stres, ne vidiš se več izven dela. Izgubiš samega sebe. Včasih ti koristi, če imaš več sreče, kot pameti. (smeh) Fino je, če si flegmatik, neobremenjen. S pravimi mislimi se da priti vsepovsod, zato umetniki ne smejo biti ustvarjalni samo v svojem ustvarjanju, ampak tudi v svojem načinu življenja.« Gaja Basaj
13
suha potepuha Suha potepuha, kot ju poznamo gledalci istoimenske spletne oddaje, slišita na imeni Rok Škrlep in Dino Kapetanovič. Mlada komedijanta sta se odločila, da bosta dokazala vsem mladim (in tudi starejšim), da je naša mala Slovenija polna biserov narave, ki jih morda ne najdeš v turističnih vodičih in pa, da se da potovati, tudi če nimaš veliko denarja. Njuna oddaja ima namreč dve značilnosti: s pikadom določita znesek, ki ga bosta vzela s seboj, njuno destinacijo pa izbere kolo sreče. Lep pozdrav, Suha potepuha! Predstavita se. Dino: »Jaz sem Rok Škrlep in imam nek avtizem in skodrane lase. Aja, sebe moram, okej. Midva sva Dino in Rok in sploh ne vem, kaj delava. Eno poletje sem razmišljal, da bi bilo kul snemati neko potovalno sceno na malo drugačen način.« Rok: »Jaz bom za razliko od Dinota predstavil sam sebe. Sem v zadnjem letniku študija zgodovine. Star sem 23 let, zelo rad hodim v hribe, igram kitaro, se ukvarjam z improm in komedijo. Zelo slabo žongliram in obožujem mango.«
fotka: Črt Štrubelj
Kot vem, delujeta v okviru Kuda Kiks, ki ima pisarno poleg Kavke. Zanima me, kaj počne izrezek Davida Hasselhofa na oknu stavbe? Je za njim kakšna fora? Dino: »Enkrat smo delali dogodek s kulturnim društvom Alfred Štapka. Čeprav nismo imeli nič denarja, smo želeli imeti DJ-ja. Jaz in Rok Artiček sva potem preprosto naredila ''playlisto'' starih slovenskih komadov, oglaševali pa smo, da rola DJ Hof. Kdo je
14
DJ Hof? Nihče ne ve. Sprintali smo kartonasto verzijo Davida Hasselhofa in ga dali za steklo, da je izgledalo, kot da on vrti glasbo. Za tem pa smo ga dobili v pisarno in meni je bilo smešno, da gleda na mesto in tako rešuje meščane. To je njegova zgodba.« Kako sta se spoznala? Dino: »Jaz sem od Roka starejši 52 let. V resnici samo 4. Spoznala pa sva se prek impra, s čimer se oba ukvarjava. Jaz sem bil že malo ven iz srednje šole, on jo je še vedno obiskoval in smo skupaj imeli vaje.« Rok: »Res je, na impru. Dino mi je na začetku deloval malo čuden, potem pa sem se ga navadil. Tri leta nazaj sva se začela malo več družiti, sicer pa sva tudi že prej sodelovala pri projektih. Suha potepuha sta naju najbolj zbližala.« Kako sta prišla do ideje? Suha potepuha: »V bistvu se je Dino spomnil, da bi nekaj snemal. Seveda, ko si enkrat brezposeln, imaš veliko časa in rabiš distrakcijo, zato je predlagal, da bi snemala nekaj v zvezi s potovanji. Rok je mahnjen na potovanja in je bil seveda takoj za. Potem sva se spomnila še koncepta, da potujeva z omejenim ''budgetom'' in način izbiranja destinacije - da je malo bolj zanimivo in drugače. KŠK-ju sva ukradla kolo sreče, ki so ga prej uporabljali za promocije, za kar se jim zahvaljujeva. Po prvem izletu sva ugotovila, da koncept deluje, saj sva šele takrat videla, kako je s tehničnimi stvarmi, npr. koliko snemalne opreme potrebujeva.« Kam vse sta že šla? Suha potepuha: »Na prvem izletu, Mostu na Soči, še nisva vedela kaj pričakovati, a se je na koncu vse odlično izteklo. Še največji izziv je
bilo snemanje. Rok je skočil iz mosta v mrzlo reko, potem pa sva se z vlakom odpravila iz Mosta na Soči do Bleda in nazaj domov. Drugi izlet je bil slap Rinka. Tega sta najbolj zaznamovala dva tujca v kombiju, ki sta bila na dopustu. Skupaj smo se peljali okoli 50 km. Nazaj grede sva imela načrt iti čez Avstrijo, kjer pa na ovinkasti cesti ni bilo skoraj nobenega avtomobila. Na koncu naju je vsakega posebej zapeljal prijazen motorist. Za tretji izlet sva izbrala izvir reke Krupe. Tam sva oba začela verjeti v Jezusa, on pa naju je sprejel za svoja. (smeh) Enodnevni izlet sva morala podaljšati v dvodnevnega, saj nama je šlo vse narobe. Potem sva spoznala prijaznega gostinca Alojza, ki nama je pomagal s hrano in prenočiščem. Zadnja epizoda sicer še ni izšla, lahko pa izdava, da sva šla pozimi z vprašljivo delujočim motorčkom do Gozda Martuljek in Martuljških slapov. Vsak izlet posebej je bil neverjeten, bizaren in je imel svojevrstne preobrate.« Kakšen je bil odziv gledalcev na videe? Suha potepuha: »Odziv je bil fantastičen, boljši, kot sva pričakovala. Zanimivo je, ker se dogaja veliko matranja in safranja. Na žalost pa sva omejena z letnim časom, Dinovimi montažnimi sposobnostmi, ki so carske mimogrede, in drugimi stvarmi. Rok mora letos namreč napisati diplomo. Mali čudež bo, če mu to res uspe. Upava, da bova lahko poleti posnela celo sezono - namreč, ko se vrneva, se vrneva na hard.« Ali sta kdaj ''goljufala'' oz. uporabila kartico za ''emergencyje''? Dino: »Nikoli! To ni mišljeno npr. če bi bila lačna. Midva sva pripravljena
S katerimi prevoznimi sredstvi sta se že peljala? Rok: »Uporabila sva jih že zelo veliko. Bus, mali motorček, kamion, ko sva štopala, so naju pobirali avtomobili, pravi motor … Najbolj priljubljeno prevozno sredstvo pa so seveda najine noge.« Dino: »Skoraj zagotovo bova na en izlet odšla tudi s kolesi. Ali pa z rolerji. To bi bilo res smešno videti dva visoka modela, ki se mučita na rolerjih.« Ali je bil kateri od vaju pri tabornikih ali skavtih? Dino: »Jaz nisem bil nikoli. Imel pa sem punco, ki je bila tabornica. Ona je vse znala, jaz pa nič ne znam. Se imam pa za iznajdljivega dečka. Roka vedno zafrkavam, da je tabornik, verjetno je razlog to, da je od nekdaj poslušal Adija Smolarja.« Rok: »Nikoli nisem bil tabornik, niti nisem imel punce, ki bi bila tabornica. Ena stvar, ki me je vzgojila v takšnega, kot sem, pa je, da smo z družino vsake prvomajske počitnice za nekaj dni z nahrbtniki odšli na pohod po Sloveniji. Še vedno čutim potrebo po takih načinih potovanja, saj tako najbolje spoznaš pristno kulturo ljudi.« Sta razmišljala o tujini? Suha potepuha: »Definitivno. Razmišljala sva, da bi bilo prvih nekaj sezon po Sloveniji, potem pa bi šla še v tujino. Za to bi sicer morala prirediti koncept, saj brez financ pač ne bi šlo. Če ne drugega, bi plačala ljudi za montažo in urejanje. Morda še snemalca. Drugače pa, nikoli ne reci nikoli.« Ali želita s tem kaj sporočiti svetu? Suha potepuha: »Projekta sva se lotila, ker oba obožujeva pozornost in kamera naju obožuje. (smeh) Sva pa dojela tudi drugo sporočilnost oddaje.
Ne bojmo se ljudi in okolja, v katerem živimo. Ljudje smo postali preveč paranoični, zato pojdimo ven iz zatohlih sob, potujmo drugače in drugam, kot na najbolj oglaševane kraje. Ljudje so še prijazni, še vedno lahko koga vprašaš, če lahko posediš na njihovi klopci ali če ti lahko dajo kozarec vode. Vsi, ki jih na najinih potovanjih prosiva za pomoč, so takoj pripravljeni pomagati. Če boš ti dober do ljudi, bodo oni dobri nazaj. Na koncu smo še vedno vsi samo ljudje. Pa še nekaj - misliva, da sva že dokazala, da je imeti veliko denarja samo izgovor, saj se da tudi brez tega.«
Fanta, super sta. Hvala, da nam na zabaven način kažeta, kaj vse se da, če se le potrudiš. Še veliko norih dogodivščin vama želim! Špela Vovk
15
fotka: Nejc Balantič
praktično izstradati zavoljo tega, da sva avtentična. Želiva biti iskrena do gledalcev. Poleg tega ne vem, če je kateri od naju tako dober igralec, da bi lahko zaigral odzive. Kartico imava izključno za primer, da bi se nekdo huje poškodoval.« Rok: »Je pa res, da sva imela s seboj mojo kartico, na njej pa je dobesedno 6 €, tako da - tudi če bi želela, ne bi mogla goljufati.«
maja strnad USTANOVITELJICA PASJE PEKARNICE DRINA IN LONI
Začetek domače kranjske pasje pekarnice sega dve leti nazaj, ko sta jo ustanovila Maja Strnad in njen fant Miha Ogris. Najprej opazimo lično embalažo z logotipom psov Drine in Lona, črno-bele mešanke in zlatega prinašalca, po katerih je pekarna imenovana. Naslednje, kar pade v oči, so sestavine. Na razpolago so vegetarijanske in mesne v petih kombinacijah: banana z arašidovim maslom, jabolko s korenčkom, postrv z meto in ajdo, divji prašič s sladkim krompirčkom in goveja jetrca s korenčkom. Kombinacije delujejo sveže, pristno, drugačno in gurmansko. Maja mi je v družbi psičke Drine na oblačno nedeljsko popoldne razložila vse o svoji pekarni in pripravi pasjih piškotov. 16
Je pekarna imenovana po tvojih kužkih? »Ja, imenovana je po Drini in Lonu. Lonija na žalost ni več. Zdaj imava še eno psičko Sajo, ki še ni čisto socializirana. Miha jo je našel v začetku decembra na Planini, in ker se nihče ni odzval, sva se odločila, da bo ostala kar pri naju. Drina pa je najdenka iz Bosne.« Kako veš, katere sestavine izbrati in katere so dobre za pse? »Vsak, ki ima doma psa, malo spremlja, kaj je dobro zanj in kaj ne, če pa se resno misliš ukvarjati s pasjo prehrano, moraš prebrati veliko literature. Na internetu se najde cel kup koristnih informacij. Za vsako sestavino, o kateri nisem bila prepričana (npr. sladek krompir), sem pogledala,
če je že v kakšni hrani, nato pa na internetu preverila, če je res dobra za pse. Tako sem se dodobra prepričala, če jo lahko uporabim. Na začetku sem se poigravala z okusi in sem želela, da so malo posebni, ''funky'' - da nista ravno piščanec in riž. (smeh) Malo bolj specifične okuse sem izbirala zato, da bi ljudi pritegnili. Nekatere stranke so rekle, da bi jih tudi one jedle.« (smeh) Ampak za ljudi verjetno niso užitni? Verjetno daš notri tudi kaj, kar ni za nas? »Ne, ne. Notri ni nič takšnega, kar ne bi bilo užitno za ljudi. Moja nečaka jih jesta. (smeh) Recept za piškote z banano in arašidovim maslom je bil v osnovi mišljen za človeške piškote, tako da so bili v njem še sladkor, maslo in
jajca. Pogledala sem, če se lahko naredi testo brez teh sestavin in recept malo priredila. V piškotih, tudi mesnih, ni nobenih drugih dodatkov, barvil in konzervansov, so pečeni in sušeni - da zdržijo dlje časa. So pa zato malo trši.« Kako pa se jih pripravi? Koliko časa traja? »Sadje, zelenjavo ali pa meso zmeljem, jim dodam moko in ostale sestavine. Tako, kot pri navadnih piškotih. Nato zmes zvaljam, oblikujem piškote in jih dam peči. Tudi pečejo se toliko časa, kot navadni piškoti. Ko jih delam, si po navadi vzamem ves dan in jih naredim zelo veliko. Imam nekaj zaloge za tiste, ki pri meni naročajo. Za tiste, ki prodajajo moje izdelke, pa jih po naročilu naredim v nekaj
Kdaj pa si se začela s tem ukvarjati? »Pekarno vodiva s fantom, junija bo minilo dve leti, odkar sva začela. Idejo sva gojila že dolgo časa, nato pa sva morala raziskati, kako vse to poteka in urediti vse papirje, kar je trajalo nekaj mesecev. Potrebno je bilo prijaviti dejavnost in obrat na VURS-u, kjer pregledajo, če obrat ustreza standardom. Pri prehrani za živali ne moreš ravno početi, kar želiš. Ko je bilo vse urejeno, pa sva lahko začela delati in iskati stranke.« Pa si študirala veterino? »Ne, sploh ne. Študirala sem slikarstvo in kulturologijo, a se na tem področju na koncu nisem znašla. Delam v podjetju Kvibo, pasjo pekarno imam kot obstransko dejavnost.« Svoje trgovine nimata. Ali prodajata samo preko naročil? »Večino izdelkov prodajava preko veleprodaje, tako da zalagava druge trgovine. V Kranju je to v Krajčku, ki je bil prva trgovina, kjer sem police lahko založila. Prodajam še v dveh pasjih trgovinah v Ljubljani, in sicer v Kosezah in na Igu, pa tudi v Novi Gorici v Zero-waste trgovini. Izdelke lahko kupite tudi na Joštu v Kranju, Rožniku in na Šmarni gori - za tiste, ki pridete s kužki na hrib. Tam imam najboljši trg.« (smeh) Kako gre dogovarjanje za sodelovanje? Se lahko hitro dogovoriš?
fotka: osebni arhiv
dneh. Po navadi delam po redni službi ali pa čez vikend. Večinoma pa je tako, da kadar začneš delati za enega, naročijo še trije drugi.« (smeh)
»Moraš biti kar vztrajen. Nisem edina, ki prodaja pasje piškote. Vsi ne bodo takoj navdušeni. Mogoče je malo težje priti zraven, sploh v pasje trgovine, kjer obstaja že veliko ponudbe in dajo tvoje izdelke na police le, če so res nekaj posebnega. Stranke se tako nabirajo počasi, veliko je vzponov in padcev. Padcev je seveda več. (smeh) Če prodaja ne gre in trgovina izdelke umakne s polic, kakšne stranke tudi izgubiš. Takrat morala precej pade in že misliš, da je vse brez zveze. Po novem letu, januarja in februarja, je prodaja povsod slaba. Tudi ko je poletje na vrhuncu, se piškoti slabše prodajajo, saj je tako vroče, da psi nočejo jesti in jih ljudje manj vozijo v hribe.« Pred kratkim si sodelovala v dobrodelni akciji s pasjim salonom. Kako je bilo? »K sodelovanju sta me povabili punci iz salonov Zverinica in Lucy, Nina in Taja, ki sta se odločili, da bosta imeli maraton striženja psov, od katerega zaslužek bo šel v dobrodelne namene. Na stojnici sem
prodajala piškote, oni pa sta ves dan strigli pse - od sedmih zjutraj do desetih zvečer. (smeh) Bila je zelo luštna izkušnja. Zaslužek smo na koncu podarile zavetišču Gmajnice. Spoznale smo se preko dela, pomaga pa tudi Facebook. Dobro je, da se povezuješ z istomislečimi ljudmi. Če hočeš delati solo in biti individualen, je bistveno težje.« Bi delala tudi kakšne priboljške za mačke? »Mačke so zelo specifične stranke. (smeh) Kakor jaz vem, so precej izbirčne. Najine mesne piškote smo dali poskusiti tudi njim in nekatere so jih pojedle. Ne spoznam se toliko nanje, da bi vedela, kako se lotiti priboljškov zanje. Smo pa že razmišljali v tej smeri, ker tega še ni.« Imaš namen izdelati še kakšne nove okuse priboljškov? »Trenutno imam v ponudbi pet različnih okusov. Delam tudi večje, darilne piškote. Za praznike, božič in novo leto pa so malo bolj praznično obarvani.«
Kdo pa ti je oblikoval embalažo? »Oblikovala sva jo s kolegom. Prostoročno sem narisala logotip, on pa ga je računalniško oblikoval. Hotela sva, da je embalaža vpadljiva in da so različnih barv, da ne izpadejo monotono.« Imaš kdaj kakšno stojnico? »Ja, včasih. Problem je v tem, da moji artikli niso tako dragi, najem stojnice pa zna biti zelo drag. Velikokrat se mi ne izplača. Hodila sem na Kužkov festival v Mostec, lani jeseni sem bila tudi na dobrodelnem dogodku Šapice sreče na Prešernovem trgu. Več hodim na dogodke za pse.« Ljudje se verjetno dobro odzovejo nanje? »Ja. Na stojnici imam vedno skledice za degustacijo, da jih ljudje lahko dajo za poskusiti svojim kužkom. Če jim je všeč, jih kar precej kupijo. Kupijo pa jih tudi ljudje, ki nimajo psov - za darilo.« Marša Malešič 17
URŠKA IN JADRANKA MOTOVILČICI IZ STOLPA PUNGERT Urška Košir in Jadranka Završnik sta del širše ekipe (ekipa Stolp Pungert in Zavod Carnica), ki je s februarjem 2019 prevzela vodenje programa v Stolpu Pungert na koncu starega mestnega jedra Kranja. Zagnana skupina sicer sledi iskrivi viziji, naj celotno območje Stolpa Pungert postane otroška četrt, Kranj pa prvo mesto otrok. Urška je mlada podjetnica, ki vodi pravljične glasbene urice za otroke Tri ptičice. Jadranka zase pravi, da je v prvi vrsti mama dvema fantoma. Sicer pa je mentorica socialne vključenosti oseb z motnjami v duševnem razvoju, po duši pa pripovedovalka pravljic, predvsem s pomočjo kamišibaja1. Obe delata z otroki. Zakaj vaju to tako navdihuje, da se k temu znova in znova vračata?
J: »Otroški svet domišljije nam ves čas kaže svobodo, na katero odrasli tako pogosto pozabljamo, ker se ujamemo v razne pasti vsakdanjika. Z otroki brez zadržkov lahko izraziš vse, kar tvoje celotno bitje premore in vključuje. V družbi otrok ta svet, ki je pogosto resnično žalosten in težak, lahko nadene povsem drugačen obraz.
S svojim delom kot odrasla oseba želim v otrocih krepiti vse potenciale, ki jih v njih prepoznavam. Želim jim pokazati, da je svet vendarle lep, da je v njem možno zmagati in se uresničiti. Ko se odrasla vrata enkrat odprejo in otroci stopijo na drugo stran, želim, da so opremljeni z vero,
da je vse možno.« U: »Od nekdaj sem želela spreminjati svet. Prijateljica zdravnica me je nekoč opozorila, da zaradi te težnje nekega dne utegnem zboleti. Svetovala mi je, naj se omejim na neko manjše področje v neposrednem okolju. Zame je to glasba, ki me spremlja že vse življenje, natančneje glasbene urice z otroki. Tu imam občutek, da lahko podarim nekaj dobrega, obenem pa v tem tudi sama uživam. Ko pride nedelja, se namreč iskreno veselim ponedeljka, ko bom v družbi malčkov, najmlajše skupine otrok na mojih uricah. Na tak način zaupam, da na bolje spreminjam košček sveta, ki me obdaja.
Ko človek najde tisto nekaj, kar ga izpolnjuje, naj to podari naprej. Verjamem, da nam bo tako vsem lepo.«
Kako podpreti otroški svet, da spodbudimo celovit razvoj otroka? J: »Odrasli se zavedajmo, da smo kot rečna struga, po kateri teče tok otroštva naših otrok. Naj ima vsak
možnost, da njegov tok teče v njegovem lastnem tempu. Dejstvo je, da bo življenje prinašalo naplavine, ki se bodo zgrinjale v strugo in jih bo potrebno sproti čistiti. Kot odrasel moraš ob tem otroku zagotavljati: ''Tu sem. Ti kar plavaj, jaz sem ves čas tukaj.'' Otrok naj ve, da kakršenkoli je, vedno lahko pride domov in ti zaupa. Seveda se kdaj tudi razjeziš, saj se otrok mora zavedati, da ima struga zidove, v katere kdaj pa kdaj zadane. Moj mož je nekoč podal lepo prispodobo:
''Otrok je kot plamenček. Če premočno pihneš vanj, se lahko preveč razplamti, če vanj premalo pihaš, pa ugasne.''«
S: Otroke razganja od radovednosti in domišljije. Kako ju ohranimo? U: »Otroci imajo danes v šolah in vrtcih same vodene dejavnosti. Otrokom narekujejo, kako in kje naj razrežejo papir, kam nalepiti moder listek, kam rdečega. Zato je nujno, da vsaj starši doma otroka pustijo do točke, ko reče: ''Dolgčas mi je.''
Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. (Vir: http://slikovedke.com/kaj-je-kamisibaj/)
1
18
se pri otrocih vzgaja, in sicer tako, da jim dovoliš iti malo čez rob.
Potrebno jim je dovoliti, da raziskujejo, splezajo na tisto drevo, čeprav te je ob tem malo strah. Tako se ne bodo bali življenja. V odrasli dobi se vse to pokaže v tem, da je človek inovativen, da si upa iti izven uhojenih poti in ustvariti svoje lastne rešitve. Človek, ki je že od malega navajen, da mu nekdo drug narekuje, kaj in kako naj naredi, bo to pričakoval vse življenje. To pomeni, da lahko tudi vzame puško in koga ustreli. Ali postane oseba, ki čaka, da mu nekdo drug pove, kaj naj dela osem ur na dan. Če zna uporabljati svojo pamet in svojo voljo, pa bo rekel: ''Ne, jaz se tega ne grem. Raje bom naredil po svoji vesti.'' Če ohranjaš radovednost in kreativni duh, lahko iz vsakega dela narediš nekaj zanimivega in pomenljivega. Boljši svet lahko ustvariš tudi na najbolj dolgočasnem delovnem mestu.«
nihče ne more izmeriti. Če narišeš, kako te v srcu nekaj tišči, nihče ne more oceniti, ali stvar zasluži oceno 2, 3 ali 5.« S: Sta zelo aktivni Kranjčanki. Kakšna je vajina vizija za Kranj? J: »Zavedajmo se, da so otroci življenje družbe. Če otroku privzgojiš ljubezen do mesta, bo rad hodil sem. Mi pa mu moramo nekaj ponuditi, da mu bo tu lepo in bo svoje mesto odkrival kot znamenitost. Sama grem večkrat skozi mesto s fotoaparatom, čeprav tu živim že vrsto let. Vedno je
možno najti kaj, kar me navda s čudenjem. Najprej se naučimo doma prepoznati navdih, potem pa pojdimo in vsemu svetu povejmo, kako je pri nas lepo! Verjamem, da bo z leti tu samo še boljše in lepše. Vse, kar je bilo v preteklosti jabolko spora, bo odpadlo, ljudje se ne bodo več toliko ukvarjali z razprtijami. Pogledujmo za tem, kar lahko lepega ustvarimo kot posamezniki in skupaj. Za vse nas.« Sara Aranel
fotka: splet
Natanko takrat se začnejo rojevati njegove lastne ideje. Otrokom, ki še doma dobivajo vodene vsebine, gledajo televizijo in tablice, kjer je vse v naprej ponujeno, nikdar ni potrebno črpati iz sebe. Brez tega pa domišljija usahne. Naj odrasli otroke pustijo, da jim postane dolgčas, naj jih pustijo v družbo sovrstnikov, peljejo v naravo. Naj jih ne vodijo in nadzirajo ves čas.« J: »Radovednost
U: »Umetnost je v našem svetu nujno potrebna, saj navdihuje naše duše. Da si vesel in te nekaj žene, mora biti tvoja duša polna, sicer ne moreš ustvarjati. Svet se tako ustavi. Brez umetnosti ni ničesar.
Težava pa je v tem, da se v današnjem času vse meri. Vsak ima v sebi nekaj, kar lahko izrazi, a vsak se izraža na svoj način. Kakšen način je pravi,
fotka: Črt Štrubelj
S: Obe sta umetnici. Kakšna je vloga umetnosti v življenju človeka?
19
TJAŠINA KANADA V Kanado? Ne. Predraga, predaleč, premrzla, sneg ... ''no way''! Ampak ... narava, ocean in kiti! Ja, to bi pa šlo. Ampak to pomeni, da bom dala odpoved v službi za nedoločen čas, da bom na drugem koncu sveta, kjer ne bo rojstnodnevnih praznovanj z družino in prijatelji, kavic s sestro in nečakinjo, tematskih žurk v Bohinju, sprehodov z Ronijem itd. Ampak kiti ... in nova izkušnja, stran od rutine oz. vsaj druga rutina, nove priložnosti, izzivi, drugačen način življenja... Tehtnica je bila tam tam, pa se je na
20
srečo prevesila na kanadsko stran. Kot mnogi pred mano, sem si z obrabljeno frazo rekla: ''Kdaj pa, če ne sedaj? Saj je samo za eno leto.'' Že tako ali tako sem bila z mojimi leti prepozna za Novo Zelandijo in Avstralijo, ujela sem vsaj še zadnji vlak za kanadsko ''working holiday vizo''. Eno leto je res minilo kot bi mignil. Prepotovala sem precejšen del otoka Vancouver, svoj drugi dom pa sem našla na otokih arhipelaga Broughton, med vzhodno obalo otoka Vancouver in celino v Britanski Kolumbiji.
Plan, da bom prepotovala Kanado od zahoda proti vzhodu in nato šla proti Južni Ameriki, je padel v vodo tistega dne, ko sem prvič v življenju videla orke. Februarja. Celo življenje sem živela in delala v mestu. Zato je bila ena izmed želja iti ven iz mesta, izkusiti življenje na oddaljenem otoku, stran od mestnega hrupa in ljudi, v divjini. Pred leti sem se odločila, da bo moja naslednja selitev nekam ob morje. V mislih sem imela sicer slovensko Obalo, ne ravno selitev čez lužo in
državo, ki jo obkrožajo trije oceani in od vzhoda do zahoda zamenja tri časovne pasove. O Kanadi nisem imela kaj dosti pojma, ker nikoli ni bila na mojem ''bucket listu'' (mogoče bi bila, če bi dejansko imela ''bucket list''). Odločitev, kam točno odleteti sredi zime, tako ni bila enostavna. Na koncu sem se odločila za Britansko Kolumbijo, kjer so zime najkrajše in najbolj mile, deževne. Poleg tega se spomladi v te vode množično vračajo kiti iz Mehike in Havajev. Z miško po googlovem zemljevidu in s s pomočjo
Sekira mi je padla v med nekega dne, ko so na večerjo prišli trije takrat neznanci, danes prijatelji. Med spontanim pogovorom sem spoznala, da je eden izmed njih lastnik ''whale and bear watching lodga'' na otoku, 5 minut vožnje s čolnom stran od Swansona. Po večerji sem imela ponudbo za sezonsko delo (od junija do oktobra), hkrati z namestitvijo in hrano, v okolju, kjer se vse vrti okoli kitov in medvedov. Ker razen izpita za čoln nimam drugih certifikatov ali usposabljanj za
Predvsem slednjega, kajti posebnost tega ''lodga'' je, da si dejansko na ozemlju z medvedom (peš), včasih celo na razdalji 10 metrov! Avgust in september sta višek sezone, ko se medvedi hranijo ob rekah, kamor se vračajo lososi. Žal je rib vsako leto manj (bili so dnevi, tedni, ko v rekah ni bilo videti ene same ribe), populacija medvedov in tistih ork, ki se prehranjujejo izključno z ribami, je zaradi pomanjkanja hrane vedno bolj ogrožena. Narava je tu, vključno z deževnim gozdom, namreč odvisna od lososa, njihova prisotnost je bistvena za življenje vseh, tudi človeka.
fotke: osebni arhiv
strani za prostovoljno delo (Wwoofing, Workaway) sem našla otok Gilford (40 min. vožnje s čolnom z otoka Vancouver), kontaktirala osebo in se dogovorila za mesec dni bivanja in prostovoljnega dela pri starejšem paru v Echo Bayu. Kljub prihrankom in delovni vizi si namreč nisem mogla, niti želela privoščiti dolgoročnega najema stanovanja in vseh stroškov. Kanada ni poceni, sploh če živiš v mestu ali bogu za hrbtom. Ampak se da. Moja odskočna deska je bila tako ''workaway'', namestitev in hrana za nekaj ur prostovoljnega dela na dan. Delo je bilo pretežno v gozdu, priprava drv za kurjavo in toplo vodo. Ko se je približno ogrelo, pa tudi delo na vrtu. Poleg tega je bila to odlična priložnost za spoznavanje lokalnega življenja in ljudi ter ustvariti mrežo kontaktov, ki te lahko pripeljejo do morebitnega delodajalca. Sploh v manjših skupnostih, kjer vsak pozna nekoga, ki pozna nekoga. In tako sem se marca lani, ko sem se z otoka Gilford preselila na otok Swanson (''workaway''), znašla na pravem mestu ob pravem času.
delo vodiča, poleg tega pa so bile te pozicije žal že zapolnjene, mi je ponudil delo v ''lodgu'' (pomoč v strežbi, sprejem gostov, interakcija z gosti, t.i. ''front of house'' pozicija), katerega kapaciteta je 25 gostov. Ko je bilo mogoče, sem bila z gosti na čolnu ali kajaku, včasih tudi kot asistent vodiča. Večina gostov je bila Evropejcev, predvsem Angležev in Nemcev. Kar me je najbolj presenetilo, je to, da jih večina ni imela najmanjšega pojma, kje je Slovenija. Jugoslavija se je slišalo že bolj domače, pa smo bili kljub temu vedno del Sovjetske zveze, imamo Baltiško
morje in očitno živimo v puščavi, saj so ljudje vedno presenečeni, ko omenim gore in gozdove. Z Američani je bilo lažje, ker je vsaj večina gostov slišala za Melanijo, peščica pa tudi za Gorana. Dragića. Potem pa sem spoznala Japonca, starejšega gospoda, ki se mi je predstavil s svojim novim imenom. Tito. Po bivšem predsedniku nekdanje Jugoslavije, mi je razložil. Jaz pa v smeh. Ne glede na različne zgodbe in karakterje ljudi, pa je bila vsem skupna ena želja. Videti orke, kite grbavce, deževni gozd, črnega medveda in grizlija.
Življenje na otokih Britanske Kolumbije je vsekakor drugačno kot življenje v mestu. Vsakdanje stvari, kot so elektrika (agregat), topla voda, kurjava, hrana, internet, dostop do nujne medicinske pomoči (!), niso samoumevne. Življenje je tu odvisno od vremenskih pogojev, plime in oseke, narava se konstantno spreminja in vsak dan prinese nekaj novega. Ko že misliš, da je dan kot vsak drugi, pred hišo nekaj zaslišiš in ugotoviš, da prvič v življenju strmiš v pumo; ali pa v morju vidiš nekaj, kar se premika proti toku in kmalu za tem iz vode prileze ogromen črni medved (ali srna), ki se odloči priplavati na tvoj otok; ali pa po dolgi zimi zaslišiš tisti znani zvok, globok in dolg izdih, ki ti dvigne kocine pokonci in veš, da počasi prihajajo nazaj. Kiti. Več o tem in o tistem februarskem dnevu, ki mi je spremenil življenje, pa prihodnjič. Tjaša Obrulek 21
Osebno: ALEX KODEK
lani v Ljubljani. Na video sem si pa nedavno pogledal koncert od Madonne iz leta 2016, vau, kakšen ''show''!«
fotka: Drago Videmšek
Gledaš filme?
Kdo si?
»Samo še en človek na tem svetu.
Živeč že celo življenje v Kranju, še žlahto imam vso od tu, čeprav me konstantno že od otroka dalje zmerjajo z migrantom, haha. Mogoče sem ponesrečen gen ali pa ne pašem sem. Kakorkoli, ena izgubljena duša ali pa vesoljec, kakor se temu zdaj lepše reče. Čuden sem bil že kot otrok. Meni se pa zdi, da so čudni skoraj vsi ostali in da sem jaz še najbolj normalen. Kdo bi le vedel, kaj od tega bolj drži. Se mi pa zdi, da me vsak zelo po svoje in zelo drugače vidi. Tudi če sem do dveh povsem enak po obnašanju, se bo prvi z mano skregal in me zasovražil, drugi se mi bo pa smejal ali me celo vzljubil. Še najbolj blizu so mi tisti, ki se jih sploh ne dotaknem v nobeno smer, ki se sploh ne zmenijo zame. Biti nič posebnega je najlepša vrlina, za katero se najbolj ženem.« Kaj delaš? »Najraje nič. No, ali pa čim manj, 22
kolikor se le da. Naraje imam treninge in plesne klase, če že kaj. Nekaj takšnega, da vsebuje element učenja in raziskovanja. Pred leti bi dopisal še, da rad potujem in obiskujem koncerte, ampak z leti pride tako, da ti gre folk veliko preveč na živce, da bi v tem še lahko užival brezskrbno, kot v najstniških letih.« Kaj poslušaš? »Pretežno 80ta. Prince. Depeche Mode. Pa Dan-D, Leeloojamais, Elvis Jackson … Kak kvaliteten minimal techno ... Okustični skupaj z Jadranko Juras so 'mmm' … Raje pa ne bom o tem, česa vse organsko ne maram poslušati, da slučajno ne bi koga užalil.« Zadnji koncert, na katerem si bil? »Repetitor. Super so bili. Škoda samo, ker sem moral cel koncert spremljat iz ''moshpita''. Neprostovoljno. No ja, pa saj se ne pritožujem. Vseeno je bilo super. Zadnji, zares omembe vreden koncert, je bil pa Nick Cave
»Ja, obožujem filme. Se spomnim, kako smo tam v začetku 90ih začeli kot začarani hoditi v videoteke. Takrat so imeli še pomanjkljivo zakonodajo glede avtorskih pravic in smo mulci lahko v videotekah dobili presnete videokasete od kdovekod. Rambo s korejskimi podnapisi in čez njih nek slovenskosrbohrvaški prevod. Ali pa Terminator, sinhroniziran v italijanščino, pa spet z jugoslovanskimi podnapisi. Neko obdobje sem vsak dan po šoli hodil v videoteko, ki je bila v prostorih današnjega KluBara in kar tam gledal filme, enega za drugim, dokler me ni mamina iskalna akcija zvlekla domov.
Če za glasbo velja, da je bil njen vrhunec nedvomno v 80ih, potem je šlo pa vse samo še navzdol, bi si upal trditi, da so se filmi v 90ih še vedno razvijali. Npr. Matrix je zame osebno
eden najboljših filmov vseh časov. Ne maram grozljivk … Ne maram art in ostalih morbidnih filmov. Slovenskih sploh gledat ne upam. Ne maram večine ne-hollywoodskih filmov. Na letošnjih oskarjih je zmagal film Green Book, meni osebno zelo všečen. Lethal Weapon lahko gledam vsakič znova. Ali pa Le Grand Bleu. Ali pa Blade Runnerja. Mah, o filmih bi lahko v nedogled. Mislim, da smo prišli v dobo, ko dobro izbrani filmi zmorejo v krajšem času ponudit več poučnega materiala kot knjige in književnost. Branje romanov je povozil čas. Kdo ima pa še čas prebrati Botra ali pa Ime rože ali pa Neskončno lahkost bivanja? Film pa pogledaš v treh urah in si lahko tam tam.« Hodiš na razstave? »Ne. Upam, no. Burning Man je kul razstava, ampak tu bi nekateri rekli, da gre v resnici za festival. Ne vem, če razumem razliko. Včasih se po nesreči znajdem na kakšni. Vedno mi je nerodno. Raje hodim na predstave. Npr. Skupaj od Leje Jurišić in Markota Mandića, ki traja 6 ur in sem si jo šel ogledat kar štirikrat. Pa na Cirque du Soleil bi šel.« Poleg tega, da si velik bluzator na socialem omrežju, si tudi dolgoletni plesalec. Koliko let že plešeš? »Ja, na Facebooku si dajem duška, priznam. Facebook je zame en tak ventil za vso norost, ki jo premorem. Ples sem začel resno trenirat pred 10 leti. Prej sem plesal sicer praktično vsak dan, ampak bolj doma ali na žurih, in to ne šteje.« Kaj ti pomeni ples?
»Raziskovanje sebe. Umetnost brez besed, včasih Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 5, št. 2, maj 2019 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj
celo brez jezika. Ali pa tisto nekaj, kar sploh nič ni, pa vseeno je in lahko celo ogromno.« Plešeš le izrazni ples, ali se preizkušaš in uživaš tudi v drugih zvrsteh? »Haha, pravilni termin je sodobni ples. Izrazni ples je, karkoli že to sploh je, lahko npr. del sodobnega plesa ali pa del kakšne metode gibanja, ki je povsem drugačnega značaja, npr. Metoda gibanja 5Ritmov. Pred desetletjem sem začel s salso, uh, to so bila leta žurov. Vsako noč smo plesali po 8 ur, do onemoglosti. Ampak salse se človek hitro naveliča, ker se začne vse ponavljati. Od tam pa pot vodi samo še v nastopanje z elementi akrobatike, kar je meni osebno grdo. Ali pa učenje, a za učenje moraš biti karakter iz pravega testa, to pa jaz nisem. Poleg sodobnega plesa sem treniral še brazilski Zouk. Meni osebno eden najlepših latino plesov, ki je še zelo mlad. Izhaja iz Lambade, a je ritem upočasnjen in to naredi čisto novo čarovnijo. Škoda, ker je pri nas tako neznan in ga pleše tako malo ljudi. Na Češkem ga plešejo cele horde mladih.« Kaj ti pomeni oz.kaj ti predstavlja sodelovanje pri Sceni? »Haha, to s Sceno se je vse začelo tako, da je Maček na vsak način hotel narediti en kranjski cajtng za nas alternativce. Organiziral je novinarsko šolo, kjer je predaval o tem, kaj so osnove novinarstva in kako se po šolsko da narediti cajtng. Mene je na to predavanje povabila znanka, ki mi je bila ful všeč. Potem pa je ona šla, jaz sem pa ostal. Pa če ne bi bilo
Člani uredništva: Alex Kodek Sara Aranel Marša Malešič Ema Gale Gaja Basaj Špela Vovk Jacobsen
Gostujoči člani: Mestni mačjak Tjaša Obrulek Oblikovanje: Anita Kepic Foto (naslovnica): Črt Štrubelj
Scene, bi samo na FB pisal, tako pa je to vseeno malo drugače. Zabavno je. Sploh pa, če je še komu potem zabavno vse to brati. A sploh še kdo bere? A ni vse samo še Youtube? Včasih se počutim kot nek Adam Bohorič tu ob sveči in z nalivnim peresom … no, ja.« (smeh) Zakaj si nekaj let nazaj vsa dekleta spraševal, če so oven po horoskopu? A si iskal ženo? »Haha, to se je začelo že v osnovni šoli. Že takrat mi je bilo nekaj najbolj neumnega, kar lahko nekdo uporabi za ''pickup line'' (spoznavno enovrstičnico, dfak?), ravno horoskop. Najprej je bilo samo neumno, potem je postalo tako neumno, da je bilo že smešno in potem, ko je bilo že docela histerično, sem začel posnemati vse te vzorce. Še celo prebral sem eno pratiko, kjer so opisana vsa znamenja horoskopa, kakšna so karakterno in vse. Potem pa se je včasih, ali pa celo pogosto začelo dogajati, da sem z malo opazovanja lahko kar uganil, kaj je kdo po horoskopu in reakcije na pravilno ugotovitev so bile vedno fantastične. Kakor nek zastonj kazino. Dopamin, ali kaj je že to. To, in pa dejstvo, da je večina mojih dobrih prijateljic ali bivših punc po horoskopu oven in sem jih imel priliko spoznati še malo bolje kot druga znamenja. No, vsa ta zmes vsega pride na plano kot neka osebna sprijenost na raznih žurih. Žene pa nisem in upam, da ne bom nikoli zares iskal, sploh pa ne na tak način, haha. Morda bo edino en del mene vedno iskal tisto neko ''the one'' … ki v resnici nikoli ni in nikoli ne bo obstajala.« Živa Drinovec
Lektoriranje: Nežka Kukec Urednica: Živa Drinovec
Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Naslednji izid: julij Cena: brezplačno
23
JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI