Scena 2018 julij

Leto 4 ĹĄtevilka 3 | jul 2018

ISSN 2385-9350

Revija za mladinsko (sub)kulturo

KADILNI ZELIŠČNI SVITKI ''SMUDGE STICKS'' Ob zaključku srečanj Tok ženske sem svojim puncam želela podariti nekaj domačega, koristnega, naravnega in meni ljubega. Rada imam naravo, zelišča in vse, kar poraja ljubezen.

Odločila sem se, da jim izdelam zeliščne kadilne svitke, ki so v svetu bolj poznani pod izrazom »smudge sticks«.

Stvar je najbolj znana iz indijanske linije, kjer se v svitkih najpogosteje uporablja žajbelj. Le-ta je najbolj poznan kot rastlina za prekajevanje in s tem očiščenje ljudi, predmetov, prostorov, ter kot podpora pri duhovnih obredih. Ljudje se nad tem večkrat zmrdujejo, rekoč, da je to praksa, ki temelji na placebu oz. je v vsakršnem pogledu malo »hip new age« ter neutemeljena na znanstveni podlagi. Pa ni res. Opravljenih je bilo namreč že več raziskav, ki so pokazale, da dim iz določenih zelišč resnično prečiščuje. Žal se v naši kulturi zajema zgolj fizično raven, a so raziskave prav tako pokazale, da je tak način prečiščevanja močno zmanjšal prisotnost nam škodljivih organizmov.

Tudi v naši preteklosti so bila znana zelišča, ki so bila redno uporabljena v podobne namene, in sicer: žajbelj, brin, cedra, sivka, bor, lovor, rožmarin itd. Sicer pa se v prečiščevalne namene lahko uporablja tudi smole, eterična olja, rožne vode in druge izdelke iz rastlin.

PRIBOR IN MATERIAL ZA IZDELAVO -- Zelišča – v različnih razmerjih ter kombinacijah sem uporabila rožmarin, sivko, brin, cedro, lovor, meto, meliso; -- Cvetje za barvitost (po želji) – sama sem uporabila cvetove ognjiča in sivke; -- Močna vrvica iz naravnih materialov – uporabila sem vrvico za prevezovanje paketov; -- Škarje; -- Vrtnarske rokavice, če uporabljamo bodeč material (na primer brin).

IZDELAVA ZELIŠČNIH SVITKOV -- Naberemo rastlinski material. Najbolje je, da izhajamo iz danosti prostora, torej naberemo rastline z lastnega vrta, travnika, se sprehodimo v gozd ipd. Bodimo pozorni na svoj odnos do rastlin, saj so tudi one živa bitja. Zahvala za darove, ki nam jih podarjajo, je vsekakor na mestu, temu pa sledi tudi večja energetska podpora v našem obredu.

-- Lahko uporabimo sveže ali posušene rastline. S svežimi je vsekakor lažje delati, saj so bolj upogljive in se manj drobijo. Za hitrejšo uporabo svitka pa so primernejše suhe.

-- Rastline položimo v šopek na način, da je le-ta čim bolj enakomerno debel na obeh koncih. Popolno skladnost je sicer težko doseči, a nam precej olajša kasnejši proces dela.

-- Ko se nam šopek zdi dovolj debel (ko ga z dlanmi stisnemo skupaj, je lahko tudi pet ali več centimetrov premera), vzamemo vrvico, ter ga močno povijemo od dna do vrha in ponovno proti dnu, tako da konca vrvice lahko zavežemo skupaj. Močno stisnemo, saj bi sicer šopek v procesu sušenja, ko se zoži, razpadel, ker bi bila vrvica prerahlo povita okrog rastlin.

-- Iz ostankov vrvice oblikujemo zanko in z njo šopek obesimo, da se posuši. Najbolje je, da visi v zračnem, senčnem, suhem prostoru. Suši se lahko tudi do 3 tedne, tako da se presuši skoz in skoz.

2

Fotke: osebni arhiv

-- Kasneje posušene šopke lahko shranjujemo v kartonasti škatli ali v bombažnih oz. papirnatih vrečkah, v suhem prostoru. Plastiki se izogibajmo, saj se suha zelišča v njej ne počutijo dobro in lahko začnejo propadati.

NAČIN UPORABE -- Svitek primemo na enem koncu, drugega pa prižgemo z dolgo vžigalico ali na plamenu sveče (z duhovnega vidika je ogenj z vžigalice bolj primeren kot iz vžigalnika). Pustimo, da se ogenj dobro razplamti, da svitek močno zažari in spusti čim več dima. Možno je, da bo plamen potrebno nekajkrat obnoviti, da se bo pojavilo dovolj žerjavice in dima.

-- Z dimom prekadimo, kar želimo. Lahko sebe, lahko druge osebe, predmete ali prostor. V prostoru smo pozorni, da prekadimo vse kote, pod mizo, posteljo… Pri tem lahko ponavljamo molitev, zahvalo, prošnjo, nagovarjamo energije, s katerimi se želimo obdati, ter ljubeče izpustimo tiste, ki jih ne potrebujemo. Lahko tudi pojemo, plešemo, delamo tisto, kar nas postavi v energijo vedrine, ljubezni, navdiha.

-- Dim lahko usmerjamo s pihanjem, z gibanjem dlani, ali pa si oblikujemo pahljačo iz peres.

-- Ko postopek končamo, tleči svitek nekajkrat pritisnemo ob negorljivo površino (npr. kovinski ali keramični krožniček), da ugasnemo žerjavico. Preventivno svitek še nekaj časa pustimo stati v negorljivi posodici, saj lahko žerjavica tli v notranjosti povezanih zelišč.

Oblikovanje zeliščnih kadilnih svitkov je že samo po sebi sproščujoče in lepo delo, prav tako pa tudi obred prekajevanja. Kdaj ga izvajati, lahko prepustimo svojemu notranjemu občutku, ki je vedno kompas, po katerem se velja ravnati. Vsekakor pa so dnevi, ki označujejo prelomnice v ciklu narave (npr. solsticij, ekvinokcij in lunine mene) tisti, ki jih lahko označimo tudi z našimi dejanji pozornosti, poklona in ljubezni. Nenazadnje s tem podpremo harmonijo v ritmih vesolja ter znotraj sebe.

Sara Aranel

3

TILEN LOTRIČ “GLASBA LAHKO SPREMENI SVET, KER SPREMINJA LJUDI.“ - Bono Letošnjega maturanta Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, Tilna Lotriča, sem prvič spoznala lansko leto, ko se je pridružil mešanemu pevskemu zboru Gimnazije Kranj. Zdel se mi je energičen in pozitiven fant, ki najraje na svetu poje. Po pogovoru z njim so se mi moji prvi vtisi več kot potrdili.

Tilen dan za dnem prepeva na najrazličnejših dogodkih, prireditvah in tekmovanjih. Za svoje dosežke na področju solo petja je prejel tudi mnogo nagrad. Poleg tega za svoje veselje poje tudi v prostem času. Tilen si, kot sam pravi, želi z glasbo rezati svoj vsakdanji kruh in niti malo ne dvomim, da mu bo to tudi uspelo.

Se petja učiš v glasbeni šoli in ali igraš tudi kakšen inštrument?

Da, hodim tudi v glasbeno šolo, kjer sem bil vedno bolj glasen in drugačen od ostalih. S harmoniko, ki sem se jo učil igrati tri leta, se ni izšlo, nato pa sem šel v privatno glasbeno šolo Crescendo, kjer sem bil vpisan na ure sintisajzerja. Tam sem več ali manj pel, snemal CD-je in podobno. Šele v 2. letniku gimnazije sem se odločil, da se vpišem na solo petje v glasbeno šolo, saj v tem najbolj uživam. Nisem bil prepričan, ali 4

Fotka: Neža Majnik

Pozdravljen, Tilen. Torej, ti se zelo intenzivno ukvarjaš s petjem.

Kakšni so tvoji začetki? Kdo te je navdušil za glasbo in kdaj si začel?

Hm, moji začetki… Pravzaprav sem že v vrtcu ves čas pel v različnih krožkih, v 1. razredu pa smo ugotovili, da dejansko znam peti (smeh). Vedno sem bil otrok z ogromno energije, kmalu pa sem spoznal, kam moram to energijo usmeriti. Sicer sem že od majhnega pel v zborih, tudi cerkvenih, in hodil na folkloro.

Navduševali so me vrstniki, saj starša nista glasbenika. Sta pa prepoznala, da me glasba veseli, in me v tem podprla. Že ves čas mi stojita ob strani, me spremljata na nastopih ipd. je klasika zame ali ne, tako da sem šele tri leta nazaj začel peti v glasbeni šoli in sem v tem času nadoknadil vse za nazaj. Letos sem dokončno zaključil z glasbeno šolo. Vse skupaj sem tam opravil tri leta petja, tri leta harmonike, štiri leta klavirja oz. sintisajzerja, ter šest let teorije.

pripravljene torbe, zato tudi veliko zamujam. Po šoli imam skoraj vsak dan glasbeno šolo, nato pa grem domov vadit klavir/petje, naredim nalogo in se učim. V decembrskem obdobju in proti koncu šolskega leta imam še bolj natrpan urnik, ki zajema dodatne vaje in generalke.

Kako pa poteka tvoj dan? Ali pri tvojem natrpanem urniku sploh najdeš kaj časa zase?

Sem tipičen najstnik, zjutraj se zbudim in grem v šolo. Nikoli nimam

S čim se ukvarjaš poleg petja?

Kako ti uspe združiti šolo in vse druge dejavnosti? Že tako se večino časa ukvarjam s petjem, ko pa mi je dolgčas, spet po-

jem. V bistvu je petje moj hobi. Se pa tudi zelo rad družim s prijatelji, grem ven, v gledališče, žurat ali pa na kakšne pijačke. Obožujem tudi »shopping«, zato sem veliko v Ljubljani. Če imam kdaj prostih več dni, gremo kam z družino ali pa s prijatelji. Zelo sem tudi vesel vsake urice, ki jo lahko izkoristim za počitek.

To pa je predanost petju! V katerih zborih in projektih si trenutno aktiven?

Trenutno sem aktiven v zboru Gimnazije Kranj, tako moškem kot mešanem. Pojem tudi pri Angelih in v Kvartetu za zadet. Projekt, ki bi ga izpostavil, je nastop na Stari pošti na

še enkrat bi obiskal Pariz, ker mi je noro všeč. Poleg tega bi rad šel pogledat kakšne muzikale v tujino, zagotovo pa grem s prijatelji tudi na morje.

Si jih že spoznal?

Z Nuško se poznava, z Otom tudi, saj sva pela v duetu, njegova žena pa uči v Glasbeni šoli Kranj, Sinatre in Bubleja pa pač ne poznam.

Kaj pa plani za prihodnost? Greš na faks? Morda razmišljaš o tujini ali glasbeni karieri?

Pripravljam se na svoj zaključni recital v glasbeni šoli, ki bo septembra.

Vpisal sem se na Akademijo za glasbo v Ljubljani, po zaključeni akademiji pa si želim narediti magisterij na AGRFT. Moje sanje so imeti pravo izobrazbo za muzikal, nastopi v muzikalih, avdicije v tujini, morda v Londonu. Če mi z Londonom ne

Bi kaj sporočil našim bralcem in svojim oboževalcem?

Rekel bi samo to, da te glasba vedno razživi, ko se slabo počutiš. Če si napet, te pomiri, če ti je dolgčas, te napolni z energijo, če imaš preveč vsega, te spravi na realna tla. Glasba je tudi del psihoterapije. Če imate kdaj občutek, da ne zmorete več in potrebujete odmor, je Youtube prava stvar.

Tilen, hvala za tvoj čas. Prepričana sem, da bomo o tebi še slišali in ti želim veliko uspehov na glasbeni in življenjski poti!

QUICKIE: Napol poln ali napol prazen kozarec?

Poln.

Psi ali mački?

Psi. Jagode ali čokolada?

Oboje.

akustičnem večeru, ki je potekal 28.

6. 2018 in pa da sem v zadnjem času izdal tudi precej videospotov s »coverji« popularnih pesmi.

Kaj pa ljubezensko življenje? Ali je glasba tvoja edina ljubica?

Recimo temu, da sem pri glasbi malce večji virtuoz (smeh). Ni še čas za to, ne obremenjujem se s tem, če pa mimogrede koga spoznam, pa »welcome«! (smeh) Šole je konec, kakšni so tvoji plani za poletje? Greš na dopust, ali zate ni počitka?

Najprej si želim najti službo, da dobim izkušnje še na tem področju, septembra pa grem zagotovo na potovanje. Zelo si želim v Amsterdam in

uspe, si želim poučevati petje. Morda bi nekoč ustanovil tudi svojo glasbeno šolo.

Za konec me še zanima, če imaš kakšnega vzornika na glasbenem ali katerem drugem področju?

Moja vzornika sta zagotovo Frank Sinatra in Michael Buble, s slednjim imava podobno barvo in slog. Od slovenskih pevcev je moj vzornik Oto Pestner, ne zaradi tega, ker sva si podobna, ampak se mi zdi eden najboljših vokalistov nasploh. Poleg njega sta odlični vokalistki tudi Nuša Derenda in Nuška Drašček. Njo preprosto obožujem, ker združuje pop in klasiko. To si želim tudi zase, saj pojem vsega po malo.

Kino ali gledališče?

Gledališče.

Kava ali čaj? Čaj.

Resnica ali izziv?

Izziv.

Sončni vzhod ali zahod?

Zahod.

Sproščen večer ali divji žur? Žur.

Špela Vovk

5

MIST Doom metal bend Mist je mlada ljubljanska skupina, ki je nedavno (natančneje v petek, 29. 6. 2018) v okviru Subart Festivala nastopila na Trainstation SubArtu, skupaj z bendoma Black Reaper in Within Destruction.

Pred dobrim mesecem in pol so izdali svoj prvi LP z naslovom „Free Me of The Sun“, kot se za njihovo zvrst glasbe spodobi. Bend sestavljajo štiri punce in en fant, tako da nekoliko izstopajo od povprečnih metal skupin.

Zanimivo je, da več nastopajo v tujini kot na domačih tleh. Zakaj je temu tako in o še več drugih tematikah pa sem celoten bend povprašala pred njihovim nastopom.

Junija je izšel vaš prvi album Free Me of The Sun. Povejte nam, kako je nastal?

Neža (kitara, vokal): Album je nastajal nekaj let.

Dve ali tri leta približno.

Nina (vokal): Lani smo se odločili, da bomo deset komadov, ki smo jih naredili, posneli. Snemali smo v v Jevnici, v studiu Ork. Zelo smo bili pridni. Sodelovali smo z našim producentom Benijaminom Kicem (Metalsteel).

Ema (bas kitara): Komadi so čez leta postopoma kapljali. Nismo si zadali nekega cilja, da bomo napisali album in zanj napisali točno

6

teh deset komadov, jih odšpilali, posneli v studiu in to je to. Imeli smo nekaj že starejših komadov in nekaj novejših. Kakšen je nastal tudi kak teden pred snemanjem. (smeh) Tematike so med seboj kar povezane.

Album sicer nima koncepta, se pravi zgodbe, še vedno imamo večinoma podobne tematike. Ima pa neko rdečo nit. Naslovnico je oblikovala naša bobnarka Mihaela.

Bend ste ustanovili leta 2012. Kako ste se našli?

Nina: Začelo se je, ko sem na koncertu na Metelkovi spoznala Mihaelo in

sva ugotovili, da ona igra bobne, jaz pojem, in da bi lahko iz tega kaj ustvarili.

Kasneje sva se srečali še v Škofji Loki.

Mihaela (bobni): Mislim, da sva se že kar takoj odločili, da bova imeli bend.

Nina: Na Metelkovi sva srečali tudi Emo, Nežo sva našli na internetu, pridružila se je še Nina Grižonič, ki pa je ni več v bendu, ker se je posvetila družini.

Blaž (kitara): Jaz sem uletel na en njihov špil in ko sem jih videl, mi je bilo žal, da nisem ženska, da bi se lahko pridružil. Ko sem jih spoznal, so rekle, da to ni nujno in tako sem pristal v bendu tudi jaz. (smeh) Zakaj pa ste se odločili ravno za igranje doom metala?

Neža: Na začetku smo preigravali različne zvrsti, igrali smo na primer »co-

Kako pa so potekale vaše prve vaje? Kje ste imeli prostore?

Ema: Prostor za vaje sem jaz že imela, ker smo tam vadili tudi s prejšnjim bendom. Imela sem nekaj opreme in ostale osnovne stvari. V bistvu v tem prostoru vadimo še zdaj. To je naše zatočišče, ima zelo dobro energijo, veliko kreativnosti je v njem. Tu ustvarjamo že od samega začetka.

Nina: Pa še pod zemljo je. »Undreground.« (smeh) V Šiški.

Neža: Glede komadov so bile one glavne, ker sem jaz zadnja prišla v bend.

Ve ste imele že določene komade. »Ja, zdaj bomo pa igrali Paranoid od Black Sabbath, pa ta komad od AC/DC« in »Neža, to moraš tako igrat!« (smeh) V glavnem, one so že prej določile, kateri komadi bodo najboljši za začetek.

Imele ste že kar nekaj koncertov v tujini.

Kakšne so bile izkušnje?

Kako poteka organizacija koncerta v tujini?

Kakšni so bili odzivi?

Neža: Prvi koncert v tujini nam je zrihtal Bojan Bidovec, ki ga takrat pravzaprav še nismo poznali. Slišal je naš demo in bil mu je všeč. Pisal je promotorjem na Dunaju, ki so organizirali nastop benda Uncle Acid, če bi lahko nastopali tam. Tako smo imeli naš četrti koncert že na Dunaju, kar je bilo sprva zelo grozno. Bali smo se, kako bo potekalo in kako nas bodo sprejeli, a se je vse dobro izteklo. Potem so nas opazili tudi drugi promotorji in nas povabili še na kakšen festival in koncert.

Nina: Potem pa smo tudi že sami organizirali nastope. Organizirali smo krajšo turnejo po Angliji in Škotski in sami iskali kontakte.

Tudi na povabila smo se z veseljem odzivali.

Ema: Ko nekje igraš, recimo na festivalu, ali imaš koncert v tujini in ljudje pridejo z vsepovsod, se ime razširi od ust do ust, sploh, če imajo o tebi pozitivno mnenje in si te zapomnijo. Izmenjamo si tudi veliko kontaktov, ki so večinoma bolj prijateljske narave. Tako se je nekako razširilo ime benda.

Nina: Bojan Bidovec nam je res zelo pomagal, res je veliko naredil za nas in za promocijo benda.

Kako se razlikujejo odzivi publike pri nas in v tujini?

Neža: Ja, je kar opazna razlika. Na začetku so bili v Sloveniji vsi zelo skeptični in nas niso ravno pozitivno sprejeli. V tujini pa je bilo prav nasprotno, zanimali so se za nas in pokazali navdušenje nad nami. V Sloveniji je precej dlje časa trajalo, da smo se uveljavili, da so nas začeli spoštovati, vabiti na koncerte ali nas promovirati kot bend, ki se ga splača videti.

Ali imate kakšne zgodbe iz turnej? Se vam je zgodilo kaj norega?

Nina: Vsako potovanje je zanimivo in unikatno.

rat in do tja smo šli z avtom.

Ema: In peljali smo se še s trajektom, tako da smo bili na koncu na smrt utrujeni.

Vedno se imamo luštno, smo kot ena družinica in nikoli nam ni dolgčas.

Ema: Po navadi je najbolj razburljivo, ko kakšna oprema odpove.

Nina: Pa GPS-i ali pa izgubljeni telefoni, kot se nam je zgodilo v Angliji.

Blaž: Pa ko se en teden s šestimi ljudmi voziš v kombiju in dobiš »cabin fever«. V Veliko Britanijo smo šli za tri dni koncerti-

Nina: Nekateri med nami smo bili prvič v življenju na trajektu in nam je bilo tudi malo slabo. Bruhica je bila vmes. (smeh) Ko smo šli nazaj, sem že vedela, kaj me čaka. (smeh) Neža: Prav na trajektu smo se najbolj smejali.

Imeli smo zelo smešne debate, dobre volje smo bili in sonce je sijalo. Med sabo smo se pogovarjali po slovensko, saj smo mislili,

Fotke: Lara Žitko

verje« od Black Sabbath in AC/DC - tako smo se uigrali kot bend in se naučili igrati. Ugotovili smo, da nam taka počasna zvrst zelo ugaja. Z Emo piševa besedila in vsa so bolj temačna, govorijo o duhovih in pokopališčih. (smeh) Ko smo začeli pisati komade, so vsi postali bolj doom.

Ema: Prvi komad, ki smo ga napisali, se je imenoval Phobia in je totalno doom skladba. Sicer takrat še nismo planirali, da bomo igrali doom metal. Nismo šli ravno ugotavljat, kaj točno je doom in kako ga moramo izvajati. Tak bend smo postali precej organsko.

7

Kaj je doom metal?

Doom metal tudi med metal feni velja za bolj posebno podzvrst metala, za katerega so značilne počasne, atmosferične, dolge skladbe, podprte z močnimi kitarskimi rifi, pogostim menjavanjem tempa in temačnimi besedili o stiskah, brezupu, jezi, strahu, smrti, žalovanju, propadli ljubezni, seveda pa ne manjka tudi fantastičnih tem o temačnih karakterjih, pokopališčih, duhovih in podobnih prikaznih. Žanr sam je nastal sredi osemdesetih let s predstavniki, kot so Pentagram, Saint Vitus, Witchfinder General in Candlemass.

Največji vpliv, predvsem na to sceno, so imeli zgodnji albumi Black Sabbath-ov (takrat doom metal kot žanr še ni bil definiran) in pa bendi, kot so Blue Cheer, Budgie ter Lucifer`s Friend. Do danes se je žanr še dodatno izoblikoval in se razčlenil v nove podzvrsti. Tako lahko govorimo o zvrsteh, kot so »traditional doom«, »funeral doom«, »stoner doom«, »black-doom«, »epic doom« itd. Nekateri večji predstavniki so še: Electric Wizard, Paradise Lost, My Dying Bride, Cathedral, Skepticism, Shape of Despair, Anathema (zgodnji albumi), Reverend Bizzare.

da nas noben ne bo razumel. Pogovarjali smo se že o zelo čudaških stvareh in vmes govorili v angleščini, tako da so med našim govorom lahko razumeli le »Murder!« (smeh) in pa »Death to all!« (smeh) Na glas smo se krohotali in malo smo pozabili, da nas nihče ne razume. Ko gre človek v tujino, se včasih malo zmede. (smeh) Tudi na odru imate nekaj rekvizitov, kot so sveče, jelenje lobanje….

Neža: Ja, ja, imamo malo okultnega imidža…

8

Nina: Šamanskega.

Ema: Vzdušje na odru prilagajamo glasbi.

Blaž: Kako je oder urejen, je odvisno od tega, koliko imamo volje in časa za pripravo.

Ema: On nikoli nima posebne volje do tega. »Ma pusti to doma!« (smeh) Blaž: Jaz sem tisti, ki se vedno ukvarja z našo razporeditvijo na odru in s kabli. (smeh) Neža: Drugače pa ja, seveda načrtujemo vse živo.

Ali je to, da ste večinoma same punce naključje ali

ste se načrtno tako odločile?

Nina: Ko sva se z Mihaelo na samem začetku benda pogovarjali, sva ugotovili, da poznava veliko punc, ki igrajo inštrumente in so v bendih. Tako smo si rekle, da bomo pač poskusile.

Ema: Sama sem bila že prej v ženskem bendu, bila

pa sem tudi v bendu s fanti.

Nina: A res?

Ema: Ja, ja. (smeh) Mešan je bil. Pri nas je boljša družba, no, sicer je odvisno, kakšne fante najdeš Tanjšek je familija recimo.

Ampak ja, tako se bolje počutim.

To v metalu bolj poredko vidiš.

Ema: Mislim, da si punce manj upajo. Nas so na začetku precej kritizirali glede tega in bili zelo skeptični. Samo zaradi spola.

Nina: Potem so pa prišli na špil in videli, da znamo igrati in peti.

Ema: »Aja, saj one pa res

igrajo doom metal! Ok!« Kako pa pišete pesmi?

Ali jih pišete skupaj ali vsaka nekaj doda?

Neža: Začnejo se večinoma z besedilom.

Blaž: Ali pa z ritmom, za katerega iščemo besedilo.

Neža: Skupaj ugotavlja-

mo, kateri del besedila paše k določenemu delu skladbe, ali pa obratno. Včasih ima besedilo melodijo, včasih je sploh nima. Ampak vedno vsi skupaj sodelujemo pri pisanju in tvorjenju skladb.

Ema: Vedno poskušamo delati čim bolj po občutku, v smislu, kakšen občutek ima en »riff«, kakšen občutek

nam daje kakšno besedilo.

Po tem se najbolj ravnamo in kombiniramo posamezne dele. Tematsko se mora na koncu vse ujemati.

Blaž: Po navadi na vajah nastane kakšen »riff«. Imamo tudi škatlo, v kateri imamo napisana besedila. Jaz

potem igram isti »riff« ok. pet minut, Ema pa bere vsa besedila in jih poskuša peti, da vidimo, če katero paše zraven. (smeh) Tako je nastalo že nekaj komadov.

Besedila pišete v angleščini? Ali ste poskusili tudi v slovenščini?

Ema: Ja, čisto vsa so v angleščini.

Neža: Jaz jih pišem tudi v slovenščini in moram potem prevajat v angleščino.

Poskusili smo že napisati komad v slovenščini in nam enostavno ni zvenel tako, kot smo hoteli. Na koncu smo ga prevedli. Ra-

da imam, da se moja besedila rimajo in da ohranijo isti »feeling« tudi, ko jih prevedem. S tem, ko včasih pišem v slovenščini, si v bistvu naredim ogromno dela, saj porabim veliko časa, da prevedem in poiščem prave izraze v angleščini.

Blaž: Mislim, da probleme povzročajo tudi naši šumniki. Ko smo enkrat delali na slovenskem komadu, se je pri besedilu zatikalo zaradi izgovorjave v slovenščini. Če igraš neko počasnejšo glasbo, kot jo mi, te ž-ji, č-ji in š-ji še bolj pridejo do izraza.

Neža: Doom metal tudi ni taka zvrst, kot sta na primer black in pa folk metal, ki v slovenščini lahko izpadeta dobro in zlobno. Pri doomu pač izpade slabo. (smeh) Ema: Angleščina veliko bolj steče z našo glasbo. Nismo pa še poskusili kakšnih drugih jezikov. (smeh) Kaj vas letos še čaka in kako se danes počutite pred nastopom v Trainstationu?

Neža: Tukaj smo bili že 44-krat. (smeh) Nina: Velikokrat smo bili že tukaj. Ja, to so naša domača tla. »Home sweet home.« Ema: Na Trejnu smo vedno kot doma.

Neža: Poleti nas čaka nekaj koncertov. 4. 8. bomo nastopili v Italiji na Pietrasonica festivalu, koncerte pa bomo imeli tudi jeseni, a datumi še niso objavljeni.

Marša Malešič

9

Fotka: Zoran Kozina

Matej Naglič »Glasba je zame ena zadnjih umetnosti, ki dopušča totalno svobodo izražanja.« Matej Naglič je 17-letni dijak Gimnazije Kranj z Zgornje Bele pri Preddvoru. Njegova glasbena pot se je začela približno 9 let nazaj, ko ga je starejši brat Martin (kitarist kranjske skupine Didge) začel učiti igrati kitaro. Leto kasneje se je vpisal v glasbeno šolo Piano Forte, kjer ga še do danes uči, kranjskim alternativcem dobro znani, Aleksander Čulibrk. Trenutno je član dveh progresivnih rock skupin, Nesit ter Mutism.

Zakaj si sploh začel igrati kitaro in se ukvarjati z glasbo?

Prvi trenutek, ko sem se zavedel, da mi bo glasba nekaj pomenila in da bi se tudi sam z njo ukvarjal je bil, ko sta pred mnogimi leti Marti in Andre (bobnar skupine Didge) pri nas doma sestavila bobnarski set iz kartonastih škatel in leseno stopalko za bas boben ter začela jammati. Sicer se ne spomnim, če je bil tisti »jam« sploh dober, a v bistvu sploh ni važno – to je bil trenutek, ko sem se odločil, da se bom v prihodnosti tudi jaz ukvarjal s tem. Kmalu zatem sem za Miklavža dobil svojo prvo kitaro ter se jo začel učiti. Na začetku me je veliko naučil tudi Marti, leto pozneje pa sem se vpisal v glasbeno šolo.

10

Kaj ti predstavlja igranje glasbe?

Glasba je zame ena zadnjih umetnosti, ki dopušča totalno svobodo izražanja. Všeč mi je, ker se z njo da izraziti kakršno koli idejo ali čustvo, hkrati pa, ker je po naravi nekako abstraktna (ne da se je videti, prijeti), lahko skozi glasbeno izražanje svoje ideje nekako prikriješ, jih zaviješ v neko mistiko, in s tem njihov pravi pomen zakriješ pred množicami. Sicer se to sliši protislovno, saj bi vsak umetnik rad, da ga njegova publika razume. Meni pa je to nekako osvobajajoče, saj lahko skozi svoje ustvarjanje direktno povem, kaj si mislim, ali pa izrazim čustvo, za katerega bi imel z besedami precej težav. Kdor me pozna, ve, da imam pogosto težave z besednim izražanjem,

Fotka: osebni arhiv

sploh, ko želim nekomu povedati nekaj, kar me muči.

Vse to pa lahko dobro prekrijem v svojem ustvarjanju.

Predvsem pa je zame igranje glasbe orodje za osebnostno rast ter pot do spoznavanja življenjskih resnic.

V katerem aspektu glasbe se ti kot posameznik najbolj najdeš?

Kot kitarist sem bolj filingaš, kot pa tehničar Sicer poznam veliko različnih lestvic, akordov in tehnik, vendar si to jemljem bolj kot pomoč, da lahko lažje in hitreje izluščim zvoke iz svoje glave ter jih izrazim skozi kitaro. Zgolj tehnika mi v glasbi ni preveč privlačna, če ni za njo prisotna neka ideja oz. čustvo ustvarjalca. Seveda spoštujem tehnično dovršene glasbenike (npr. Steve Vai, Joe Satriani...), vendar njihove glasbe ne morem poslušati več kot 10 minut. Lahko bi rekel, da se najbolj najdem v glasbi, kjer se čuti pristen čustveni izraz avtorja. V svojem dojemanju glasbe definitivno dajem prednost občutku, s katerim so skladbe odigrane, kot pa tehnični popolnosti.

Kdo pa so tvoji vzorniki in zakaj? Kaj si se od njih naučil?

Prvi glasbenik, ki me je začel navdihovati, je bil brat Marti. Če ne bi bilo njega, ne bi nikoli prišel v Plc, verjetno ne bi niti vedel, kaj je kitara. V otroštvu je bil on tisti, ki je poslušal Metallico, Queen-e, Guns-e in podobne bende, se ukvarjal z glasbo in me sploh pripravil do tega, da sem tudi jaz prijel za kitaro in se jo začel učiti.

Eden mojih večjih vzornikov je angleški kitarist Guthrie Govan (The Aristocrats, Asia in drugi). Njegov stil igranja sicer ni čisto po mojem okusu, saj je zame malo preveč »shredderski«, vendar mi je pri njem neverjetno zanimivo, da lahko odigra čisto vse, kar se človek spomni, in mi služi kot opomnik, da se nobene tehnike ni škoda naučiti. Že od vedno in še vedno pa je moj največji idol Slash.

Zdi se mi, da o tehniki ne ve prav veliko, vendar sem vedno znova navdušen nad njegovo sposobnostjo izražanja skozi kitaro. Vsaka stvar, ki jo on igra, je do konca nabita s čustveno energijo. Enostavno nihče drug nima takšnega občutka za kitaro kot on. Z lahkoto rečem, da v večini zaradi njega danes igram kitaro tako, kot jo igram.

To bi lahko opisal kot nekakšen »old school« pristop k novejšim, modernim prijemom.

Pri Nesit je po navadi tako, da imam jaz idejo, ki jo poskusim doma čim bolj izpopolniti in jo potem ostalim članom predstavim na vaji. Pri tem je moj največji izziv izpeljava ideje do njenega maksimalnega potenciala, saj se mi velikokrat zgodi, da se s svojo inspiracijo za nek komad ali »riff« znajdem na točki, kjer ne vem, kako bi jo izpeljal do konca. Po drugi strani pa moram svojo vizijo dvigniti na tak nivo, da bo všeč tudi ostalim članom, bodisi stilsko ali konceptualno.

Pri Mutism pa je proces kreacije veliko bolj kolaborativen, v izdelavo vsake skladbe smo vključeni vsi člani.

Vsi skupaj skušamo iz različnih idej in pristopov uveljaviti neko skupno vizijo. Tukaj pa mi je največji izziv pisanje glasbe, ki se jo po eni strani da vključiti v to skupno vizijo, po drugi strani pa še vedno resonira v meni in se z njo lahko identificiram.

Kaj lahko od skupin pričakujemo v prihodnosti?

Z Mutism trenutno delamo na materialu za album, za katerega upam, da ga bomo izdali naslednjo jesen, z Nesit pa se bomo v naslednji klubski sezoni osredotočili na to, da čim več koncertiramo in izpilimo naš živ nastop.

Kam pa bi z glasbo rad prišel v prihodnosti?

Razmišljaš kaj o glasbi kot poklicu?

Kot glasbenik bil rad dovolj dober, da bi se s tem lahko preživljal. Razmišljam tudi o tem, da bi se po gimnaziji vpisal na Akademijo za glasbo, vendar o tem nisem še dokončno odločen. Kar se tiče moje umetniške poti, pa je moj glavni cilj, da bi lahko z glasbo, ki jo ustvarjam, navdihnil druge, tako kot so drugi navdihnili mene - da tudi sami primejo za kak inštrument in se ga začnejo učiti. Na splošno bi rad s svojim ustvarjanjem vzbudil v ljudeh zanimanje za glasbo, ker se mi zdi, da danes tega zanimanja hudo manjka, sploh pri mladih.

Gregor Kalinski

Fotka: Zoran Kozina

Pogovoriva se o bendih, v katerih igraš, Nesit in Mutism. Kako se razlikujeta vlogi, ki jih imaš v obeh bendih in pred kakšne izzive te ti vlogi postavljata?

11

Matic Eržen Fotka: Miha Jelovčan

Matic Eržen je plesalec, član plesne skupine Anonymous, koreograf, zmagovalec plesnega natečaja v Sarajevu, odličen prvi na tekmovanju v Novem Sadu, polfinalist šova Slovenija ima talent, državni prvak pri Plesni zvezi Slovenije in svetovni plesni prvak na svetovnem prvenstvu Dance Star Finals.

Za začetek, kakšen je tvoj prvi spomin v zvezi s plesom?

Na MTV-ju sem videl videospot Michaela Jacksona, njegov stil me je v trenutku prevzel.

Bi naštel nekaj svojih vzornikov, domačih in tujih?

Med največje vzornike štejem Anžeta Škrubeta in Željka Božiča. Tuji pa bi zame bili Marty Kudelka, Misha Gabriel, Lyle Beniga in Tobias Ellehamer.

Fotka: Libero dance center

S kom bi najraje sodeloval, če bi lahko s komerkoli?

Najrajši bi sodeloval s Tobiasom

12

Ellehamerjem in Lylom Benigo, ki sta mi tudi stilsko največja vzornika.

Hiphop je skozi svojo zgodovino spreminjal glasbeni žanr, takt in melodiko. Naštej par komadov, ki ti spustijo največ plesne elektrike v kri, vse tja dol do stopal.

Black Street - No Diggity, Kriss Kross - Jump, Biggie Smalls - Big Poppa, Tupac - California, Kendrick Lamar - Humble.

Glasba in ples živita v večnem spogledovanju. Igraš tudi kakšen glasbeni inštrument?

V mlajših letih sem igral kitaro, zdaj

pa se popolnoma posvečam plesu.

Si popularen pri puncah zaradi plesa ali zaradi uspehov na tem področju?

To mi niti ni tako pomembno, raje pozornost posvečam svoji karieri in razvoju.

Te zanima še kaka druga plesna zvrst ali ostajaš zvest hiphopu?

House, locking, popping, tap modern/jazz.

Zakaj ravno hiphop?

Na to vprašanje lahko odgovorim s prvim.

Znaš povedati kakšno anekdoto iz širšega in svojega sveta hiphopa, ki se je tebi osebno zdela zanimiva?

Spomnim se, kako smešno se mi je zdelo, ko je leta 2009 Kanye West na MTV Video Music Awards prekinil zahvalni govor Taylor Swift, ker se ni strinjal s tem, da ni prejel nagrade.

Ena izmed mojih anekdot pa je iz obdobja, ko sva bila s soplesalcem na festivalu Dance Fest v Sarajevu in sva se v kategoriji dvojic uvrstila v finale. Ravno, ko bi že morala plesati uvodno minuto, kolega ni bilo, saj je bil na WC-ju. Niti vedel ni, da se je že začelo, haha. Na srečo je pritekel nazaj, da sva ujela solo minuto.

Tipično vprašanje za plesalca: a narediš špago?

Ne naredim, še z lažjo raztegljivostjo imam težave (haha).

Si imel od plesa že kakšne poškodbe?

Več od zvina gležnja na srečo ne.

Plesalci so velikokrat živčne razvaline. Si bolj temperamenten ali umirjen tip človeka?

Sam se označujem za bolj mirnega tipa človeka, pred nastopom vedno globoko diham in usmerjam misli in energijo v nastop. Uživam v adrenalinu pred nastopom, ki sem se ga z izkušnjami naučil pravilno kontrolirati in ga uporabiti za dobrobit svojega nastopa.

Na podlagi katerih kriterijev oz. na kakšen način sestavljaš koreografije?

Najprej poiščem en komad, ki mi je zelo všeč in mi tudi ritmično ustreza.

Nato ga dobro preposlušam in se spravim v dvorano. Koreografijo želim sestaviti tako, da plesalec čim bolj uživa pri plesu, obenem pa mu predstavlja izziv. Sem izbirčen pri gibih, ki jih izberem, zato si rajši vzamem več časa in o njih dobro premislim.

Rad pa se preizkušam tudi v koreografijah, ki so izven mojega okvirja.

Poslušaš samo glasbo, na katero (lahko) plešeš ali še kaj drugega?

Najraje poslušam glasbo, na katero plešem, rad pa prisluhnem tudi kvalitetnemu rocku in akustični glasbi.

Včasih paše tudi kakšen dober techno.

Piješ alkohol, kadiš? (pazi, tole bere mladina!)

Načeloma ne, po kakšni uspešni tekmi pa z ekipo z veseljem nazdravim na uspeh.

Te mika, da bi doživljenjsko živel od plesa ali si dopuščaš vzporedno odprte še druge stvari v življenju?

To mi je seveda velika želja, vendar je to na slovenski sceni, kjer je plesna industrija še dokaj majhna, težko mogoče. Zato si puščam ostale možnosti odprte. Menim pa, da bo ples vedno del mojega življenja.

Z malo domišljije, kje bi bil sedaj, če ne bi nikoli začel s hiphopom?

Najverjetneje bi se ukvarjal s košarko, saj sem pri desetih letih ta šport zamenjal za ples. Sem športni tip, zato bi se sigurno ukvarjal z nekim športom.

Načrti za prihodnjo in mogoče še naslednjo sezono?

Sam nameravam pri tekmovanjih Plesne zveze Slovenije eno leto pavzirati, saj je preprosto preveč razočaranj zaradi neustreznega sodniškega sistema. To zgodbo bom pustil za kdaj drugič. Udeleževal pa se bom čim več mednarodnih festivalov, ki so na ustreznem nivoju. Tam si želim doseči karseda veliko vrhunskih uspehov. Svoje plesalce pa prav tako usmerjam na mednarodna tekmovanja in delavnice s tujimi koreografi, saj menim, da bodo tako hitreje razširili svoje plesno obzorje.

Alex Kodek

Kako, da se nisi vpisal na umetniško gimnazijo, smer sodobni ples (SVŠGL)?

Ko sem se v osnovni šoli odločal o nadaljevanju šolanja, se s plesom še nisem ukvarjal tako profesionalno, zato niti nisem razmišljal o tej šoli. Še danes mi ni žal, da sem izbral tako pot.

Koliko so pri hiphopu pomembni čevlji in ostala oprema? Čevlji in oprema imajo po mojem mnenju pomembno vlogo, saj se moraš dobro počutiti v svoji koži, da izraziš svoj maksimum. Čevlji pa morajo biti seveda kvalitetni, saj sem ves čas na nogah.

Fotka: Anže Zalar

Koliko klasov (plesnih treningov) na teden imaš?

Odvisno od tedna, nasploh poučujem 5x na teden, sam pa treniram še vsaj tolikokrat, če ne večkrat.

13

SKALA

interaktivna avdiovizualna skalna inštalacija

Fotke: Črt Štrubelj

Ploščad pod mostom nad Kokro - petek, 1. 6. 2018, ob 21h | Stolp Škrlovec - 19. 6. do 29. 6. 2018 ∶∶ᴢᴇᴍᴜŋ //Ana Brumat //Francesco Iberto Capalozza //Francesco Della Toffola

14

SKALA je interaktivna avdiovizualna skalna inštalacija, ki proučuje zvok in svetlobo v mikro in makro percepciji časa ter pretvarja človeku nezaznavne čutne dražljaje v vidno in slišno umetniško kreacijo. Modulirani zvočni in svetlobni valovi izvirajo iz dveh prvinskih temeljev Kranja – iz skale in reke. Projekt združuje dva časovna kontrasta. Dolgodobni zvočni spomin skale strne v človeku slušno izkušnjo ter razpotegne trenutek valovanja reke in svetlobe v nam zaznavno dimenzijo. Zvok kotalečega se kamenja, katerega prenašajo reke, sestavlja prastaro zvočno kompozicijo, ki nenehno odzvanja že od daljnega začetka stvaritve Zemlje. Človeška percepcija zaznava skalo kot statični element, čeprav ta opravi ze-

lo dolgo potovanje, preden postane zrno peska. Časovni razmaki med skalnim zvenenjem, ki jih človek zaznava kot odsotnost zvoka, torej tišino, so predolgi, da bi jih lahko naša zaznava povezala v zvočno kompozicijo. Zvok, ki ga povzroči trk skale ob skalo, je za nas prekratek, da bi v njem lahko slišali širši zvočni spekter skalnega zvenenja. Entiteta reke je, ravno nasprotno, v nenehnem gibanju ter spreminjanju, odsev svetlobe

na kaotični vodni gladini je nestalen in edinstven v svojem obstoju. Voda in luč sta zelo dinamična elementa, njuna forma pa se v času ter prostoru neprenehno spreminja. SKALA modulira svetlobna in zvočna valovanja,

ki potujejo skozi relativni čas, ter tako kreira novo dimenzijo percepcije iluzorične realnosti. Človeku nezaznavne dražljaje spreminja v umetniško kompozicijo zvočnega in vizualnega izkustva fizikalnih frekvenc.

Kolektiv, ki se ukvarja z eksperimentalno-multimedijskim umetniškim raziskovanjem nezaznavnosti.

Analogno-digitalna analiza mikro in makro kozmosa z orodji, kot so snemanje na terenu, manipulacija videa in slik, zvočne in vesoljske raziskave.

Cilj skupine je odkriti temeljno strukturo napetosti naše realnosti. ∶∶ᴢᴇᴍᴜŋ sedež je v Berlinu in Benetkah. https://zemunn.weebly.com/ 15

ROLKARSKE URICE Lahko rečem, da imamo po dolgem času v Kranju spet super sceno, povezali smo se (vsaj) trije »crew-ji«, ki smo pred tem skejtali bolj vsak zase.

Fotke: Katja Pokorn

Ponovno pozdravljeni v Rolkarskih uricah, kjer čas posvečamo skejtanju in subkulturi, povezani z njim. Tokrat bo beseda tekla o slovenski skejterski sceni. Prvi stiki z rolko v Sloveniji segajo v leto 1976. Ti so pripomogli k ustvarjanju skejt scene, kot jo poznamo danes. Takrat so nevede, paralelno z dogajanjem v Kaliforniji, mladi ustvarjali novo subkulturo. Z lesenimi rolkami so vozili slalom ter prosti slog s prestopanjem in preskakovanjem. V tistih časih je bil najbolj zaželjen trik stoja na rolki. Skejt scena, kot jo poznamo danes, je v Slovenijo prišla ob koncu 80ih, ko se je mladina začela zbirati v manjših skupinah in furala po domačih ulicah. Uporabljali so pol-profesionalne rolke iz plastike in lesa, tako imenovane »joke rolke«.

Ker ni bilo možno kupiti profesionalnega »set-upa« v športnih trgovinah, si moral skejt naročiti po pošti iz tujine, nam najbližje Italije ali Avstrije. Prav tako so bile rolke takrat zelo drage, ok. 3500 avstrijskih šilingov, kar je danes približno 250 evrov. Prelomnica, ki je zaznamovala vse takratne skejtarje po Sloveniji, je bil skejt film Thrashin‘, ki je izšel leta 1986. Film prikazuje skejt sceno v Kaliforniji, rajderji pa so iz njega črpali ideje za nove trike, objekte in različne sloge. Takrat je bil najbolj popularen slog »street skateboarding«, vožnja s skejtom po ulicah in uporaba urbanega pohištva kot objekt, na katerem se izvede trik. Ena izmed prvih ramp v Sloveniji, tako imenovana DIY (»do it yourself«), je bila postavljena v Rožni dolini, kjer so jo lokalni skejterji sami zgradili iz nabranega materiala.

V tokratni številki smo se osredotočili na skejt sceno v Kranju. K pogovoru sem povabil Mitja Legata, dolgoletnega skejterja ter ljubitelja vseh deskarskih aktivnosti, ki poleg izvajanja vragolij na deskah, prav te zajame tudi v objektiv svoje kamere, saj se profesionalno ukvarja s filmom in snemanjem. V nadaljevanju se nam bo na kratko predstavil ter povzel kranjsko skejt sceno.

Predstavi se, kdo si, s čim se ukvarjaš?

Moje ime je Mitja Legat, 33-letni Kranjčan, po izobrazbi sociolog, po poklicu filmar, po duši skejter, oz. lahko bi rekel kar deskar, ker me različne deske tako osrečujejo čez celo leto, da drugega v prostem času (skoraj) ne počnem.

Kdaj si začel furat in s kom? Kdo ti je predstavil skejt sceno?

16

Nad rolko sem bil navdušen že na začetku osnovne šole, resno pa sem začel skejtati konec osnovne, ker je imel kolega »pro skate set up« in se mi je to zdel najbolj kul možn.

Poleti sva na morju z mojim najboljšim prijateljem Luko Šmidom naredila pakt, da on začne skejtat, če jaz začnem bordat. Bolan »deal«, še danes oba furava, meni pa je »skateboarding« praktično dal vse: prijatelje, »lifestyle«, hobije in nazadnje celo »job«

ter možnost, da veliko potujem. Najvažneje pa mi je dal ventil, saj bi bil drugače že kje pod ključem.

S Šmidom sva veliko furala pri njem doma, kasneje pa sva se začela družiti s folkom najprej pred legendarnim »Turbičem« in potem kasneje pred Globusom.

Vsem poznani Globus, center kranjske skejt kulture?

Daleč najboljši »spot« in nekako

»meeting point« skejterjev generacije »Not Sponsored«.

Globus je bil za našo generacijo res »THE spot«, imel si vse: dobre »ledge«, tri in sedem stopnic, dober asfalt, pa še kaj se je našlo. Tudi če si šel sam, je bil vedno nekdo že tam.

Tam smo se dobivali, skejtali, snemali, hengali cele dneve (in noči).

V bistvu smo KDC-jevci na tem mestu nekako odraščali. Zagotovo je marsikdo prvič dobil kakšnega lupčka, prvič bruhal, kakšno ušpičil, prvič kakšno dal (ali pa jo vsaj ujel)... v glavnem - divji časi. Pa mimogrede še to, v tistem obdobju Globusa sta Uroš Kovač in Tarzan - Matic Gomboc tukaj dvignila nivo skejtanja - ne le lokalnega, ampak tudi slovenskega.

timov. Mislim, da smo se poistovetili s celim imidžem - hardcore in punk muzika, skejtanje res po moško (štenge in krvava kolena - mogoče tudi, ker nismo imeli parka, ampak smo ves čas furali »street«) in nek »fuck you attitude«. Pa ne, da bi bili mi težaki, vsi smo bili kar lepo vzgojeni pobiči, samo časi so bili taki, da so nam vsi težili, od kapsov in bakic, do trenerkarjev in skinov. Ravno ta napad od zunaj pa nas je še bolj združil.

Rekel bi, da smo zaradi tega še danes tako povezani, kot neka razširjena družina. Vedno veš, da se lahko zaneseš in računaš na določene ljudi, ki so ti skoraj kot bratje.

Prva ekipa smo bili Luka Šmid, Uroš Kovač, Gregor Žlebnik, Jorg Zupan in moja malenkost. Kmalu smo vzeli medse še Matica Gomboca in zatem še Žigo Rezarja. Eni so sicer s časom odpadli, sta se pa kasneje z nami začela vse več družiti Tim Pregrad in Andraž Šparovec. Hecno je bilo, da sta bila dosti mlajša in še najhuje, oba sta bila »bladerja« (op. rolerja), smrtni greh! Ampak, ker sta imela isti »mindset«, smo se res ujeli, pa še cel »crew« sta s svojo odfakanostjo pomladila, haha.

Primerjava skejt scene v Kranju danes in nekoč? Šel sem že čez štiri do pet generacij skejterjev in trendov v naši subkulturi, tako da sem se nehal sekirati in vzamem vse, kar pride kot dano.

Vsaka naslednja generacija misli, da

je najboljša, da ima najbolj prav, da je vse ostalo »shit« in da bodo oni skejtali do konca življenja. Tudi mi smo bili taki, to je pač proces, čez katerega v mladosti greš. Ampak sedaj vem, da je to vse en velik pubertetniški »bullshit«, ki ga pač jemljem z nasmehom in poskušam mlajše tako razumeti, kot tudi spodbujati.

Lahko rečem, da imamo po dolgem času v Kranju spet super sceno, povezali smo se (vsaj) trije »crew-ji«, ki smo pred tem skejtali bolj vsak zase.

Prenovili in pod streho Trainstationa smo preselili »miniramp«. tako da imamo zopet skupni plac zase, delamo razne (prostovoljne) akcije, dogodke, gradnje, snemanja, hodimo na izlete... V glavnem - ful uživamo in naredimo veliko izboljšav. Najhujši filing je priti na sešn, kjer poka muzika, se obrača čevape in skejta 15 do 20 lokalcev.

Teden mladih in »event« Razstur.

Kakšen je bil njegov namen in kaj je predstavljal?

Razstur je bil ena najboljših idej, kar se zanimivosti in filinga skejt sešna tiče. Skejtanje cel dan v mestu, za konec pa vso negativno energijo stresti nad avtom, in nato druženje pozno v noč. Folk je prihajal iz cele Slovenije in širše okolice, tako da je ta dogodek res postavil Kranj na skate zemljevid, vsa čast!

Ampak, kot vsaka stvar, je tudi Razstur s časom zvodenel, ne glede na to, koliko so (in na koncu smo) se

Kaj je KDC in kdaj so bili »crew« ter člani vzpostavljeni?

Naj najprej povem, da je KDC eden izmed najstarejših, če ne prav najstarejši še delujoč slovenski skate »crew«, ki bo kmalu polnoleten, tako da - malo respekta prosim,haha!

Vse skupaj je nastalo, ko smo se tretja generacija kranjskih skejterjev začeli družiti in snemati naslednji kranjski »skate movie« po dveh izdelkih Mitje Okorna.

Takrat smo bili ful fascinirani nad »hardcore« stilom Zero in Piss Drunx 17

trudili. V deseto je isti recept sicer dober, ni pa »wow«. Vedno manj je bilo zanimanja, še trenirkarji so nehali hoditi razfakavat avto, haha.

Tudi zaradi tega mislim, da se je pogled KŠK-ja, ki je bil glavni organizator dogodka, na te in podobne skejt dogodke precej spremenil, kar je sicer razumljivo. Je pa škoda, da smo imeli zato v zadnjem času le neke minimalne sešne, ki so bili - bolj kot ne - sami sebi namen, za naše večje potezne ideje pa niso bili najbolj odprti. Upam, da se to spremeni, saj je, kot sem prej omenil, kranjska skejt scena spet v preporodu, pa tudi na sploh se v slovenski sceni vedno več dogaja.

Društvo Kranjskih Rolkarjev, aktivnosti društva, cilji društva, projekti?

Društvo smo KDC-jevci ustanovili daljnega leta 2006, da smo lahko na občini in stadionu malo bolj konkretno predstavljali skejterje, saj pred tem treh razcapanih mulcev nobeden ni resno jemal. Takrat smo v upravljanje dobili park, začeli z razpisi, delali razne dogodke in izboljšave.

Vsem nam je skupna volja, da nam ni težko vložiti svojega časa, dela in pa tudi lastnega denarja, da si realiziramo svoje ideje. Kolega Šparovec je na vprašanje: »Zakaj pa občina tega ne zrihta?« enkrat dobro rekel: »Če boš druge čakov, nau nikol nč, prim lopato pa deli!« in mislim, da je to neka naša mantra.

Trenutno smo vpeti v kar nekaj projektov, v bistvu se nikoli ne nehajo, ker si jih večino kar sami zadamo.

Idej pa še pa još, haha. Samo v zadnjem letu smo si zabetonirali zunanji objekt, izolirali stavbo, v kateri imamo »miniramp«, izpeljali sedem različnih dogodkov (od sešnov, filmskih premier, delavnic za otroke in mlade, video projektov, ipd.). Planiramo pa še razširitev zunanjega objekta, svetujemo pri projektih obnove soseske Planina, pogovarjamo se o sodelovanju s skejtersko zvezo Slovenije (Rolkarska zveza Slovenije), širimo dejavnosti društva... V bližnji prihodnosti bomo še ful pridni!

S tem smo zaključili z Rolkarskimi uricami, v naslednji števili se bomo posvetili DIY »spot-om« po Sloveniji.

DIY pomeni ”do it yourself”, kjer sam 18

zgradiš skejt spot. Eden izmed najbolj interesantnih DIY »spot-ov«, o katerem bomo pisali, je v Postojni, kjer že deset let lokalci gradijo skejt park.

Njihovo delo je poznano globalno in je bilo omenjeno v številnih poznanih

skejt revijah, kot so npr. Confusion Magazine. Prav tako bomo omenili tudi preostale »spot-e«, ki so bili v zadnjih letih zgrajeni v Sloveniji. Žiga Rautner

Nežka Kukec Nežka Kukec je zaposlena na Centru za socialno delo Kranj, trenutno kot terenska socialna delavka. Na domovih obiskuje ljudi s težavami v duševnem zdravju, jim nudi psihosocialno pomoč in pogovor, jih informira, svetuje ter jim je v oporo. Poleg svoje redne službe, pa je že 15 let animatorka otrok v liku Pike Nogavičke in 10 let mentorica osnovnošolskega improvizacijskega gledališča.

Z Nežko nama je bila skupna ljubezen do kulture. Radi sva brali knjige in pisali kratke zgodbice, radi sva se igrali razno razne igre vlog, radi sva imeli lutke in gledališče.

Spomnim se dogodka iz drugega razreda, ko sva ob zaključku ure slovenščine s pestmi tolkli po mizi in ob tem vzklikali: »Spis, spis, spis!« To je našo dokaj mirno učiteljico popolnoma iztirilo. Celemu razredu je zabrusila, da zaradi najinega grdega vpitja in povzročanja hrupa za domačo nalogo zagotovo ne bo spisa. Še več, odločila se je celo, da za nalogo sploh ne bo ničesar. Niti spisa. Za kazen, ker sva vpili. Kaznovala nas je z nič naloge. Smešno. Tudi kasneje, v višjih razredih, je bila to najina skupna stvar spisi in zgodbice. Doživljajski ali pa domišljijski, pa bralna značka in kasneje domače branje. Večkrat sva skupaj na glas prebirali najina dela in jih nato po odraslo komentirali. V tretjem razredu sva prvič skupaj naredili krajšo otroško predstavo. Malo lutk, nekaj dialogov in par komičnih scen. S predstavami sva nadaljevali tudi vsa naslednja leta, do konca osnovne šole. Vsako leto sva pripravili vsaj eno.

Spomnim se predstave, ki smo jo odigrali na jesenskih počitnicah v šoli v naravi. Tako jim je bila všeč, da smo jo morali v šoli še trikrat ponoviti za ostale učence. V osmem razredu sva pripravili takšno, kjer sva združili več različnih pravljičnih zgodb. Sama sem imela čast igrati sedmega kozlička iz pravljice Volk in sedem kozličkov. Govorila nisem nič, samo meketala sem.

Konec osnovne šole so se najine poti precej ločile - ona je odšla na gimnazijo, jaz na srednjo ekonomsko šolo.

Vsake toliko sva se srečali na cesti, se na hitro pomenili in ob tem vedno do solz nasmejali.

Fotka: Iztok Kukec

Nežko poznam od 1. 9. 1991, ko sva skupaj s 16 drugimi prvič prestopili šolski prag in se usedli v klop 1. b razreda OŠ Simona Jenka. Spomnim se, da je prvi mesec šole s seboj nosila mehko igračko, malega plišastega svizca. Nežna in umirjena deklica je bila, danes pa je odrasla ženska, ki je vseskozi polna energije in je simbol za večno mladost.

19

Zadnjih 15 let si v vlogi Pike Nogavičke povezovalka matinej, pred tem pa jih je povezoval tvoj oče, kajne?

Ja, konec marca smo končali 24. sezono otroških sobotnih matinej v Prešernovem gledališču. Z njimi je začel moj oče, Bojan Pretnar, kot lik Pavliha. Jaz sem bila takrat še majhna deklica, navdušena nad (do meni tedaj poznano) kulturo, gledališčem in lutkami.

In res sem bila srečna, ko sem šla lahko ob sobotnih dopoldnevih z očetom v gledališče in mu pomagala pri povezovanju. Spomnim se, da je imel takrat neka nagradna žrebanja, jaz pa sem lahko na odru žrebala srečke (smeh). Ja, sedaj pa sem že 15 let »glavna« povezovalka teh matinej.

Kako je sploh nastala tvoja Pika Nogavička?

Jaz se te iz otroštva ne spomnim kot Pike, 20

ampak zagotovo si bila vsaj enkrat. Spomnim se te, ko si bila za maškare čarovnica in si imela namesto metle spodnji del sesalca - samo tisto no, s čimer se sesa.

V drugem letniku gimnazije sem se za maškare oblekla v Piko Nogavičko in iz tega naredila cel lik.

Na pustovanju me je opazil danes srečno upokojeni režiser Alojz Domnik ter me povabil, da se kot Pika Nogavička predstavim na prihajajoči sobotni matineji.

Sem si rekla: »Pa dejmo probat.« Odziv otrok je bil res dober. In tako se je začelo, takrat sem prvič samostojno povezovala prireditev kot Pika Nogavička, po tistem pa se je lik samo še širil. Od takrat naprej redno povezujem sobotne otroške matineje in v tem še vedno neznansko uživam.

Kako izgleda oziroma poteka sobotna matineja? Jaz se ne spomnim več, saj je res dolgo tega, kar sem bila zadnjič v gledališču na otroški matineji.

Na začetku imam uvod, kjer pozdravim dvorano polno otrok, nato pa skupaj z njimi zapojemo dve pesmici - prva je naša tradicionalna pesem Sobotna matineja, druga pa nepogrešljiva Pika Nogavička. Poglavitni del predstav je tudi velika čarobna skrinja z barvnimi pikami, iz katere vsako soboto skupaj z otroki, njihovimi čarobnimi prstki in čarobnimi besedami, pričaramo predstavo. To je nek začetni element, ki sem ga uvedla tri leta nazaj.

Na podlagi tekoče predstave nato vsako soboto skušam v animacijo vključiti nek element, povezan s temo oz. naslovom tekoče predstave. Na primer - pred

Fotka: Živa Drinovec

Nežka, konec marca tega leta si kot Pika Nogavička povezovala zadnjo otroško sobotno matinejo v Prešernovem gledališču v sezoni 2017/2018.

Oktobra nadaljujete z novo sezono. Slišala sem, da je včasih kar težko dobiti karto za termin matineje. Torej je otroška kultura v Kranju kar na prijetnem nivoju?

Ja, res je, naše matineje so skoraj vsako soboto povsem polne. To je res krasno vzdušje – cela dvorana otrok, polno smeha in veselja. Pohvaliti moram tudi starše, da svojim otrokom omogočajo obisk gledališča in jih s tem spoznavajo s kulturo. Tudi naše mesto Kranj je pohvale vredno, saj se mi zdi, da imamo precej dober otroški in mladinski kulturni program.

predstavo Žogica Marogica sem v skrinjo položila več različnih žog (košarkarska, nogometna, teniška…), nato pa smo skupaj z otroki ugibali, katera je prava Žogica Marogica.

Pri tem izvajam različne elemente situacijske komike, se namenoma malo motim, narobe izgovarjam besede in podobno. Ob tem se otroci neznansko zabavajo, k čemur ves čas tudi stremim.

Je Pika danes drugačna, kot je bila leta 2003?

Je drugačna, seveda. Letos teče 15. leto moje Pike Nogavičke in skozi vsa ta leta sem postopoma gradila lik, ga nadgrajevala in izpopolnjevala.

Mnogo stvari je drugačnih. Moja oblačila so npr. sedaj bolj dovršena kot na začetku. Takrat sem si kar sama šivala in kombinirala z raznimi kosi domačih oblačil. Tudi moja frizura je drugačna – kitke včasih niso stale pokonci, a sem kaj kmalu spoznala čar žičke,

ki si jo vpletem v lase. Izpopolnjene so seveda tudi moje animacije in triki oz. celoten moj nastop. Skozi leta sem se naučila čarovniških trikov, ki so sedaj nepogrešljiv del vsake predstave.

Prav tako izdelujem kužke iz balonov, igram kitaro in pripravim razne uganke za otroke. Pikin čudežni kovček, ki ga uporabljam na osebnih rojstnih dnevih in drugih predstavah, se vsako leto napolni z novimi elementi (čarovnije, uganke, baloni, Pikin konj, naprstne lutke…).

Kje vse pa te lahko srečamo kot navihano dekle?

Ja, kot sva že omenili, na otroških sobotnih matinejah, na tradicionalnem pustovanju v Kranju in Živ Žav-u, na Prešernem decembru, pa na kresovanju in vsakoletnem srečanju otroških lutkovnih skupin Saše Kumpa. Lahko pa me povabite tudi na rojstni dan. Pridem na dom in vam pričaram marsikaj.

Kako pa izgleda rojstni dan? Kaj počnete, plezate po drevesih in se obračate na glavo?

Haha. Povsem odvisno, vedno je drugače. Odvisno od starosti, vzdušja, števila otrok…. Idealna starost, da v polni meri lahko od začetka do konca sledijo vsemu, kar Pika Nogavička zna in zmore, je nekje od 4.

Fotka: Grega Eržen

leta naprej. Aktivnosti rojstnega dne vedno prilagajam glede na starost. Če sem povabljena na rojstni dan dvoletnika, izvajam druge trike in uporabljam druge metode, kot na rojstnem dnevu sedemletnika.

Pri mlajših uporabljam preproste elemente animacije, naprstne lutke, uganjevanje živali ipd. Posvečamo se barvam, razlikam, spoznavamo kitaro, pojemo preprostejše pesmi ipd.

Otroci so tisti, ki so pomembni in na katere se ves čas obračam.

Kakšne so metode, ki jih uporabljaš?

Moje animacije zajemajo veliko različnih elementov, šal, tehnik. V svojih nastopih uporabljam čarovnije, pesmice, zgodbice, kitaro, uganke, izdelke iz balonov. Z gospodom Fickom poskrbim za obilo smeha in dobre volje, animacijo vedno prilagajam tekočemu dogodku, starosti otrok in njihovim odzivom, se ves čas obračam nanje, sodelujem z njimi in jih osebno vključujem v dogajanje. Noben nastop ni enak drugemu, vedno je prisotne tudi nekaj improvizacije, ki zaokroži nastop v edinstveno celoto.

Omenili sva tvojega očeta, Bojana, ki ni samo Pavliha, je tudi dedek Mraz. Z njim Pika Nogavička decembra hodi po razno raznih prireditvah. Kako to izgleda, oče dedek Mraz in hči Pika Nogavička?

Kako je sodelovati z njim?

Zelo prijetno in fino je. Po vseh teh letih sva že utečena, res sva dober družinski tandem. Fino sodelujeva, znava improvizirati. In ja, seveda je občutek še boljši, ko sodeluješ z nekom, ki je tvoj bližnji. Decembra imava zelo pestro, ogromno prireditev po vrtcih in šolah, pa razne

Fotka: Grega Eržen

Uau, da bi 25 let nazaj k meni na rojstni dan prišla Pika Nogavička…

Misel na to mi kar nariše nasmeh na obraz, pa se mi to sploh ni zgodilo.

Hej, a na 33. rojstni dan bivše sošolke tudi prideš? Malo heca, ampak resno - to mora biti noro, tako za otroke, kot tudi zate. Prideš pred hišo, pozvoniš, odpre ti slavljenec, ki je verjetno v trenutnem šoku od presenečenja, in potem zabava. Verjetno veliko smeha in navdušenja, pa velikih otroških oči in odprtih ust?

Ja, to je res noro. Ko otroku na dom pride nek lik, o katerem bere v knjigi, oz. ga gleda po televiziji v filmih in risankah, je to zanj res poseben dogodek. Tako nedotakljivo in čarobno je to. Rada to počnem.

21

zaključne zabave za otroke v podjetjih in po mestih.

Omenila si, da znata improvizirati. Ti in improvizacija sta povezani že od nekdaj.

Z improvizacijo sem začela v gimnaziji, v ŠILI (šolska impro liga). Hodili sva skupaj z Marušo (Štibelj op.), Pižama pa je bil naš mentor. Z užitkom sem hodila na vaje, saj smo se res zabavali in nasmejali. Nadaljevala sem tudi na faksu, v vseslovenski gledališki improvizaciji Impro Liga. Z našo skupino, v kateri je bila tudi Zala (Vidali op.), smo bili dvakrat tudi prvaki.

Si tudi mentorica mladim improligašem?

Ja, že deset let sem mentorica otrokom na OŠ Stražišče v okviru Male impro šole, ki ji rečemo kar MIŠ.

Mala impro šola je obšolska dejavnost, ki poteka enkrat na teden oz. zadnja leta na štirinajst dni. Vsa leta je MIŠ dobro obiskana. Vključeni so učenci 7., 8. in 9. razreda. Včasih se nam priključijo tudi mlajši, se pa število sodelujočih vseskozi giba od 10 do 15 otrok. V desetih letih se je zamenjalo že kar nekaj generacij. Trenutno imam skupino, s katero smo si nadeli ime Vaške čufte.

Zanimivo je, da je skupina zadnji dve leti sestavljena skoraj samo iz fantov, saj so bile skupine prejšnja leta sestavljene predvsem iz deklet. Zanimivi so, fino je delati in sodelovati z njimi.

Seveda zna biti naporno, vaje imamo namreč ob četrtkih, se pravi dan pred petkom, ko s(m)o vsi z eno nogo že v vikendu in se je

včasih težko umiriti (haha). A vedno dobro sodelujejo, se veselijo nastopov in me nasmejijo. Ti otroci so še zelo nedotaknjeni in čisti, in tak je tudi njihov humor. Čist in dober.

Nežka, letos teče 15. leto, odkar nosiš dve različni nogavici in prevelike čevlje. V teh letih se je nabralo veliko število prireditev in še večje število navdušenih otrok.

Kaj ti predstavlja Pika Nogavička?

To izpolnjuje moje življenje, Pika Nogavička je moj drugi jaz. Prav tako mi predstavlja tudi nek ventil.

Zaposlena sem v precej težaškem poklicu, socialno delo zna biti včasih zelo naporno. Pika Nogavička in animacije otrok pa so nekaj povsem drugega.

Tam si povrnem energijo in se napolnim, sem na drug način ustvarjalna in dobim neprecenljiv »feedback« otrok.

Se ti zdi, da so se otroci v vseh teh letih, odkar nastopaš, kaj spremenili? Če pogledam otroke kot občinstvo v gledališču, potem se niso. Vsa ta leta otroci na matinejah, ki jih povezujem, vedno zelo dobro sodelujejo z mano.

Skupaj pojemo, se smejimo, kričimo, čaramo. Res, vsa ta leta je prisotno veliko navdušenje in sprejemanje Pike Nogavičke.

Kaj pa za naprej, do kdaj boš Pika Nogavička, do 50. leta ali še dlje?

Upam, da čim dlje. Dokler ne bom preveč zgubana, haha.

KRATek INTERVJU S PIKO NOGAVIČKO Na koliko voltov se priklopiš, da imaš tako frizuro?

Pika se ne rabi priklapljat, ker ima že serijsko toliko energije.

Zakaj si zjutraj ne vzameš pet minut več časa, da bi poiskala par ujemajočih se nogavic?

Zato, ker drugače ne bi bila Pika Nogavička.

In če še ne veste, je to prav. A vi nosite dve enaki, ali kako?

Kaj so kroglice pregelk?

Kroglice pregelk so mali zdravilni bombončki, ki jih jem zato, da nikoli ne bom zrasla. »Kroglice pregelk, nikdar nočem biti velk.« Od kod je tvoja opica?

Z otoka Taka Tuka. Tam, kjer živi moj očka, Evrazij Nogavička. Ko sem bila enkrat na obisku pri njem, mi je Ficko od nekod prilezel na ramo.

Spogledala sva se in takoj pokonektala. Od takrat naprej sva nerazdružljiva. Ficko legenda. Brez Ficka ni Pike.

Koliko časa že telovadiš, da lahko dvigneš konja?

Ne potrebujem telovadbe, ker sem se tako močna že rodila. Moram pa vzdrževati to svojo moč z dvigovanjem in prenašanjem svojega konja. Vseskozi ga prenašam, iz terase v Vilo Čira Čara, pa iz vile na polje, hahaha.

Koliko pik imaš?

Včasih kakšno več, včasih kakšno manj.

Ali te kaj hrbet boli, ker spiš obrnjena naokrog?

Ne, nič. Zakaj le, jaz ta način spanja priporočam vsem, ker je res prijetno za telo. Glava in hrbet sta lepo naravnost, noge pa so dvignjene na blazini. Noge največ naredijo in najbolj trpijo, zato jim mora biti udobno. In obvezno spati v čevljih, nikoli brez.

Pika, še vedno nisi odrasla?

Seveda, da ne. In nikoli ne bom.

Nežka, a še vedno nisi odrasla?

Enak odgovor, nisem in nikoli ne bom. Menim, da moramo vse življenje ohranjati vsaj delček otroka v sebi. Mislim, da mi to uspeva, in upam, da mi bo še dolgo.

Živa Drinovec 22

osebno - ČRT ŠTRUBELJ KDO SI? Če mi kdo hoče ukrasti identiteto - sem Črt Štrubelj, rojen 5. 10. 2001, dijak drugega letnika Gimnazije Kranj, za vraževerne po horoskopu tehtnica.

KAJ DELAŠ?

Moji hobiji so fotografiranje, režiranje, pisanje kratkih filmov in poezije, eno leto pa se že sizifovsko trudim igrati kitaro.

KAJ POSLUŠAŠ?

Glasbeno sem precej odprt človek, vendar večinoma najraje poslušam moderni, dokaj indie rock - vse od Arctic Monkeys in Tame Impale, do Fleet Foxes, The Growlers, Crywank, Moldy Peaches itd. Od starejše rock n‘ roll oz. folk glasbe imam rad The Rolling Stones, The Beatles, Joni Mitchell, The Kinks, The Velvet Underground in Patti Smith. Na moji psychadelic rock listi se najdejo skupina Pink Floyd, King Gizzard and the Lizard Wizard, pevka Susan Christie... Prav tako ne gre brez Red Hot Chilli Peppers, The Smiths, od slovenske scene pa bi izpostavil skupini Raggalution in Koala Voice. Na mojem telefonu se poleg vsega naštetega najdeta tudi Smetanova Vltava in Uvertura 1812 od Čajkovskega.

ZADNJI KONCERT, NA KATEREM SI BIL? Zadnji koncert, na katerem sem bil brez fotoaparata, je bil koncert Koala Voice v Kavki, ta mi je ostal najbolj v spominu. Nazadnje pa sem fotografiral na koncertu Nesesari Kakalulu v Škr-

lovcu. Takrat me je prvič res prijelo, da bi odložil fotoaparat in šel uživat.

GLEDAŠ FILME? Ja, sem tudi velik filmoljub. Od dejavnih režiserjev so mi najbolj všeč Wes Anderson, Woody Allen in Denis Villenueve. Od serij me je v zadnjem času najbolj navdušila The Handmaids Tale, saj je mojstrsko posneta in odpira teme, ki se mi zdijo pomembne za rast družbe.

HODIŠ NA RAZSTAVE? V Layerjevi hiši večkrat fotografiram na odprtju razstav. Nekatere so mi zares všeč, druge pa so za moj okus malce preveč umetniške. Zadnja, na kateri sem fotografiral, je bila audio-vizualna inštalacija v Škrlovcu. Le-ta ta je bila ena mojih najljubših, saj so se na res zanimiv način poigravali z zvokom in prostorom.

KDAJ SI ZAČEL FOTOGRAFIRATI? Fotografirati sem začel tri leta nazaj - najprej s telefonom, nato pa sem kmalu sklenil vložiti denar v malo boljši fotoaparat (Canon 700d), s katerim fotografiram še danes. Menim, da oprema pri fotografiranju ni tako zelo pomembna, saj dobro sliko v današnjih časih lahko naredimo tudi s telefonom. Seveda pa fotoaparat ponuja veliko več manevrskega prostora, ker

lahko menjavamo objektive in nastavitve, prav tako lahko slikamo v »raw zapisu«, ki omogoča dobro obdelavo slik. »Raw zapis« zajame veliko več informacij od običajnega (jpeg) zapisa, v programu za obdelovanje (sam uporabljam Lightroom) pa nato lahko spreminjamo svetlobo, barve ipd.

ZAKAJ SE UKVARJAŠ S FOTOGRAFIJO? Fotografiranje se mi zdi dober »output« za umetniško ustvarjanje in mi daje nov pogled na svet. Zdi se mi, da sem začel bolj ceniti prizore okoli sebe, ves čas iščem nove, zanimive kompozicije. Zelo me je navdušila »street photography«, tip fotografije, pri kateri s fotoaparatom zajamemo prizore iz vsakdanjega življenja na ulici.

PRIHODNOST? Vedno bolj razmišljam o poklicu fotoreporterja ali filmskega režiserja. Poleg tega pa bi me zanimal tudi študij psihologije, ki pa ima na žalost kar visoke pogoje za vpis. Sicer pa se s tem še ne obremenjujem preveč in poskušam čim bolj uživati v gimnazijskih letih. Živa Drinovec

KATERI STIL FOTOGRAFIJE TI JE NAJBOLJ PRIVLAČEN? Več jih je. Kot sem že omenil »street photography«, pa koncertna fotografija in fotografiranje portertov, v zadnjem času pa me izredno zanima še portetiranje aktov.

23

Slika je bila posneta na shodu proti sovražnemu govoru, 31. maja 2018.

Izbral sem jo, ker so me trije otroci na protestu navdušili s sporočilom o sprejemanju drugačnosti. Po drugi strani pa se mi zdi odpeljati svoje otroke na protest kar nekoliko sporno.

Na shodu sem spoznal tudi Svetlano Makarovič. Ko sem ji ponudil roko, je brž prestavila cigaret iz desne v levo, naredila še en dim, in se z menoj rokovala. Ko sem jo prosil še za kratek »photo session«, se je takoj postavila v pozo in mi pustila, da sem jo fotografiral.

Fotografija je portret preganjanega marksističnega filozofa Gáspárja Miklós Tamása pod Orbanovim režimom. Tudi on me je presenetil, saj me je, čeprav sem samo dijak, vzel čisto resno in mi dovolil, da ga portretiram. Na koncu pa mi je dal še e-mail, ker sem ga poprosil za intervju, ki pa na žalost še ni nastal.

Trenutno ena mojih najljubših fotografij, ki sem jo v zadnjem času posnel. Nastala je povsem spontano, ko sem delal

testne slike z različnimi nastavitvami na fotoaparatu.

Slika je nastala pod Kokrškim mostom, na otvoritvi avdio-vizualne razstave SKALA. Na tem dogodku mi je nemalo preglavic delalo pomanjkanje svetlobe, vendar mi je nazadnje le uspelo narediti nekaj dobrih fotografij. »Post correction« mi je bil tu v veliko pomoč, saj so slike na fotoaparatu izgledale, kot da bi slikal s krompirjem.

24

Največ »street photography-ja« posnamem v Ljubljani. Ta je z zadnjega sešna in se mi zdi najbolj zanimiva, saj si je moški na sliki sredi turistične manije v centru Ljubljane izboril košček Ljubljanice samo zase.

Fotografija pevke dua Magmalaska s koncerta v Škrlovcu. To je bil vizualno zame najlepši koncert, ki sem ga obiskal, z izredno lepo postavitvijo in projekcijami, ki so se skladale z njuno melanholično glasbo.

Ne samo, da je bil Dub Fx super koncert s super glasbo, temveč je bil tudi izjemno dobro osvetljen (na kar nisem ravno navajen). „Lightshow“ mi je pomagal narediti slike, ki bi bile brez barv in te svetlobe brezzvezne. »Lightshow« mi je bil obenem tudi izziv, saj je mi je hitro spreminjanje osvetlitev hkrati spreminjalo tudi kompozicijo.

Ta fotografija je bila posneta na koncertu Divjega jezera v Layerjevi hiši. Želel sem najti neko novo, nekoliko bolj zanimivo kompozicijo.

Spomnil sem se stopnišča, ki te povede do strehe. Kljub temu, da sem na stopnicah skoraj padel, je nastala meni zelo všečna slika.

Fotke: Črt Štrubelj

25

26

10. SUBART FESTIVAL

Fotke: Črt Štrubelj, Živa Drinovec, Teja Hafnar.

»Tec v trgovino, pa prnes dva brezalkoholna … flomastra, da mo črte na travo narisal za Med dvema ognjema tekmo.« KD Alfred Štapka predstavlja spopad med dvema ognjema, 26. 8. 2018.

Več info na: https://www.facebook.com/ KdAlfredStapka/

Revija za mladinsko (sub)kulturo Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Alex Kodek Živa Drinovec Sara Aranel Marša Malešič Žiga Rautner Špela Vovk Gregor Kalinski

Oblikovanje: Anita Kepic Foto (naslovnica): Katja Pokorn

Lektoriranje: Nežka Kukec Urednica: Živa Drinovec Tisk: Tisk Žnidarič, d. o. o.

Naslednji izid: september Cena: brezplačno

27