Scena januar 2019 by ScenaKranj

ISSN 2385-9350

Čas za mucke

kvalitetna macˇja prehrana

Na televiziji lahko zasledite kopico oglasov s prikupnimi mucki, ki se ne morejo upreti okusni konzervici te ali one znamke. Žalostna resnica je, da tovrstna hrana spada med najmanj kvalitetne. Hranjenje z njo pa prej ali slej pripelje do zdravstvenih težav, kot so npr. diabetes, debelost, alergije, vnetja sečil in še bi lahko naštevali. Številne negativne posledice na mačje zdravje ima briketirana hrana. Glavni razlogi za to so, da je vsebnost vode v briketih zelo nizka, kar vodi v konstantno dehidriranost mačke, vsebnost ogljikovih hidratov je previsoka in vsebnosti rastlinskih proteinov je v primerjavi z živalskimi preveč. Mačke so obvezni mesojedci, za razliko od psov. To pomeni, da svoje prehranske zahteve dosežejo le z uživanjem mesa in imajo večjo zahtevo po proteinih kot nekateri drugi sesalci. Hranjenje s sadjem oziroma zelenjavo tako ne zadosti njihovim prehranskim potrebam. Ne le, da slednja v mačji prehrani nista potrebna, ampak sta povsem odveč in velikokrat služita kot marketinški trik, ki k nakupu pritegne lastnike. Briketirana hrana je tudi močno procesirana in pogosto okužena z bakterijami. Svoji mački boste naredili medvedjo uslugo, če jo boste namesto z briketirano hrano raje hranili z mokro ali še bolje surovo hrano. Kako v poplavi konzerv prepoznati kvalitetno mokro hrano? Po sestavi mora vsebovati največ beljakovin živalskega izvora, nekaj maščobe, zelo malo

ali nič ogljikovih hidratov, nekaj vlaknin, tavrin in vitamine. Dejstvo je, da kvalitetnih mačjih konzerv ne boste našli na policah supermarketov, ampak v specializiranih živalskih trgovinah in na spletu (npr. Zoohit). Nekaj naših najljubših znamk: GrantaPet, O'Canis, Feringa, Catz Finefood, TerraFaelis… Najbolje pa boste prehranskim potrebam svoje mačke ugodili s pravilno pripravljeno surovo hrano. Ne le, da je tovrstna hrana v prvi vrsti najprimernejša, je tudi najbolj hranilna in ima posledično pozitiven vpliv na vsesplošno zdravje mačke. Znano je, da hranjenje s surovo hrano zmanjša znake določenih bolezni oziroma jo v celoti pozdravi (npr. diabetes, kronično vnetje črevesja). Zelo vam tudi priporočamo, da svoji mački dnevno ponudite večje kose surovega mesa (z ali brez kosti), saj si bodo z žvečenjem čistile zobe. Poudariti želimo, da mora biti surova hrana pravilno pripravljena, zato se o njej nujno podučite. Brez skrbi, kvalitetnih člankov in strani je na internetu malo morje. Spletna stran CatInfo.org veterinarke Lise A. Pierson je ena izmed njih. O spremembi prehrane se posvetujte tudi z veterinarjem.

franci in nežka sta našla skupen dom

janko in metka iščeta skupen dom

eniorček Denis je večino svojega življenja preživel na ulicah Kranja. Težko, nepredvidljivo in mnogokrat lačno življenje mu je pustilo posledice. Ostal je brez večine zobkov, s hudim vnetjem očesa pa si je pridelal permanentno brazgotino, ki mu je vzela 100% vid na levem očesu. Rane, ki so posledice boja za obstanek, se mu pridno celijo, le lev ušesek je potrebno zaradi posledic stare poškodbe nekoliko bolj pogosto očistiti. Ampak Denis je borec in kljub svojim zrelim letom se še ne namerava posloviti. Odločil se je, da notri na toplem, kjer ima hrano in svežo vodo vedno na voljo, sploh ni tako slabo. Ne kaže nobene agresije in želje po zunanjem svetu. Rad se krtači in pockrlja, ko se sam odloči za to. Seveda pa je še vedno nekoliko plašen, sploh do ljudi, ki jih ni navajen. Potreboval bo potrpežljivega človeka, ki bo razumel njegove potrebe in ima z mucki izkušnje. Druge muce ga niti ne motijo, dokler mu dajo prostor in ga pustijo pri težko zasluženem počitku. Glede na življenje in premnoge avanture (tudi take manj prijetne), ki jih ima Denis za seboj, si zasluži, da svoja zadnja leta preživi v prijetnem, toplem, mirnem okolju, kjer bo enakovreden član družine, ki mu bo omogočila le najboljše - od kvalitetne hrane do možnih veterinarskih storitev.

Svoji mački boste naredili medvedjo uslugo, če jo boste namesto z briketirano hrano raje hranili z mokro ali še bolje surovo hrano.

Intervju priseljenko Poljske, Elo Król

Ela Król je mlado dekle, ki prihaja iz Šlezije, velike pokrajine na jugu Poljske. Njeno mesto se imenuje Jaworzno in se nahaja blizu Katowic. V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen. Svojega slovenskega fanta je spoznala v Angliji, kjer sta oba študirala. Ko je obiskala Slovenijo, se je zaljubila še v državo, in s fantom sta se odločila, da se sem preseli. Med najinim pogovorom v Hiši Layer mi je med drugim zaupala, kaj ji je v Sloveniji tako všeč, kakšna je v primerjavi s Poljsko in kakšne znamenitosti bi priporočila za ogled.

Kakšno službo imaš? »Pravzaprav delam v laboratoriju na Fakulteti za strojništvo - na področju, za katerega sem študirala. Na Poljskem je bilo to veliko težje doseči, tako da sem imela srečo, da sem takšno delo našla tukaj.« Živela si že v Angliji in Sloveniji. Ali veliko potuješ? »Ne toliko. Življenje v Angliji je bila moja prva mednarodna izkušnja, vedno sem želela študirati in delati v tujini. Anglija je bila prva stopnička na poti do te želje, tako da mi kasnejša selitev v Slovenijo ni predstavljala problemov. Z veseljem sem prišla.« Torej se ni bilo težko izseliti s Poljske? »Slovenijo sem prvič 4

obiskala pred enim letom in bila je ljubezen na prvi pogled. Zelo je lepa dežela. Moj fant je bil sicer glavni razlog, da sem se preselila, ampak Slovenija je bila zaradi svoje narave zame popolna.«

ve, še posebej nad gorami. Na Poljskem nimamo takšnih gora, imamo jih sicer na jugu, a od mojega kraja bi se morala voziti tri ure, da bi prišla do njih. Tukaj pa jih vidim ali obiščem takoj, ko pridem iz službe.«

Živiš v Kranju ali Ljubljani? Kakšni so bili prvi vtisi? »Živim v Kranju. Kranj je manjši od mojega mesta, ampak mislim, da je zelo očarljiv. Ni takšne gneče, kot v Ljubljani, precej mirneje je, a vseeno ponuja veliko možnosti za večerjo ali zabavo. Ko sem prvič prišla v Slovenijo, sem bila navdušena, mislila sem, da je naravnost spektakularna. Obiskala sva turistične kraje, kot sta Bled in Bohinj. Ko pa sva si ogledala Bovec, sem bila osupla nad neverjetno lepoto te drža-

Ali imaš v Kranju kakšno priljubljeno mesto? »Veliko obiskujem Hišo Layer, ker se tukaj učim slovenščino. Rada grem kolesarit okoli Brda ali po mestu.«

imajo popolnoma drugačen pomen v slovenščini in poljščini. Slovenska beseda jutro v poljščini pomeni jutri/naslednji dan. Ti dve besedi velikokrat zamešam. In zapomniti je podobno kot zapomnieć, kar v poljščini pomeni pozabiti. Zelo pomembno je, da sem pozorna na prave pomene besed, ker si za komuniciranje včasih pomagam s poljščino, a moram paziti, da ne rečem kaj napačnega.« (smeh)

Kako se je kot Poljakinja učiti slovenščino? »Mislim, da mi je malo lažje, ker oba jezika spadata v isto skupino. Veliko besed je podobnih in učenje sklonov je zame lažje, kot bi bilo na primer kakšnemu Britancu, ki nima te strukture v svojem jeziku. Obstajajo pa besede, ki

Kaj pa si misliš o Slovencih? »Mislim, da so zelo prijazni in odprti. Odkar sem tukaj, še od nikogar nisem naletela na nesramnost. Ne vem, kakšni stereotipi obstajajo o Slovencih, tako da ne morem ničesar potrditi ali zanikati. Mislim, da so zelo prijetni, še posebej

družina mojega fanta, saj je zelo pozitivno vplivala na moje bivanje tukaj.« Smo si Slovenci in Poljaki kaj podobni? »O Poljakih obstaja stereotip, da se radi pritožujemo. Mislim, da se na splošno Slovenci pritožujejo manj. Sicer pa smo si kar podobni. Oboji imamo na primer radi dobro hrano, še posebej lokalno pridelano. Opazila sem, da veliko Slovencev samih vzgaja svojo zelenjavo, kar me navdušuje in to zelo cenim.« Potem v Sloveniji nisi naletela na nobene probleme? »Najbolj seveda pogrešam svojo družino. Zelo smo povezani, a sem že kot študentka odšla od doma živet v Anglijo. Zelo rada bi videla, da bi me družina prišla obiskat, ker mislim, da bi jim bilo tu zelo všeč. Drugače pa nisem doživela nobene neprijetnosti, ker sem tujka.« Ali pogrešaš še kaj? »Od doma nisem tako dolgo. Mislim, da je Poljska malo cenejša, vendar cen nisem preveč primerjala. Obstaja nekaj razlik med tem, kako delujejo sis-

temi. Na Poljskem se npr. drugače ureja zdravstveno zavarovanje ali dobi zdravila.« Lahko priporočiš kakšne kraje, ki so na Poljskem vredni obiska? »Večina ljudi, ki sem jih srečala in so bili na Poljskem, je obiskala Krakow. To mesto je zelo lepo, a blizu njega se nahaja kraj, ki ga obiskujem že od otroštva. Imenuje se Narodni park Ojcow in v njem je veliko kamnitih formacij iz apnenca. Imamo tudi nekaj jam, veliko gradov in palač. Slovenski gradovi so precej manjši. (smeh) Imamo tudi nekaj gorskih verig - Tatre so zelo visoke, Bieszczady

pa so nižje in precej divje. Te so še posebej lepe jeseni in pozimi. Seveda bi priporočila, da poskusite tudi poljsko hrano.« Katera hrana ti je najljubša? Kaj meniš o slovenski hrani? »Zelo imam rada Pieroge. V naši kuhinji se uporablja veliko gob, kar mi je zelo všeč. V času božiča imamo tudi veliko tradicionalnih jedi, ki so nadvse okusne. Mislim, da je tudi slovenska hrana zelo dobra. Ima nekatere podobnosti s poljsko, a po drugi strani je tudi drugačna. Imate jedi, kot na primer štrudelj, ki so zelo zahtevne in za pripravo vzamejo veliko časa.« Ali so kakšni kraji v Sloveniji, ki jih še nisi obiskala in bi jih rada? »Nisem še obiskala Ptuja ali Postojnske jame, ki bosta zagotovo kmalu prišla na vrsto. Še kdaj bi rada obiskala dolino Soče, saj je to čudovit kraj. Poleti sva veliko kolesarila. Včasih sva vzela avto, spakirala kolesa in se peljala do kakšnega kraja, nato pa kolesarila naprej. Šla sva okoli Bohinjskega jezera in do Jezerskega. Za naslednjo

sezono upam, da bova lahko kolesarila še več, a mojemu fantu gre bolje kot meni. (smeh) Ker zelo uživam v zimi, bi se rada naučila tudi teka na smučeh. Na Poljskem nisem nikoli smučala in mislim, da bi bil to dober začetek.« Ali imate kakšno skupnost priseljencev v Slovenijo? »Na Facebooku obstaja skupina za priseljence v Sloveniji, ki je zelo aktivna. To je skupnost ljudi iz celega sveta. V tej skupni sem spoznala prijatelja, ki prav tako prihaja s Poljske in je v Angliji študiral na isti univerzi, kot jaz.« Ali misliš, da boš ostala v Sloveniji? Si želiš potovati še kam? »Mislim, da bom. Tako dolgo, kot bom lahko. (smeh) Tukaj imam službo, ki mi omogoča, da lahko res dobro raziščem Slovenijo. Mislim, da spadam sem, in to je kraj, ki bi mu rada rekla dom. Tukaj se ne počutim kot izobčenka. Druge države, ki bi jih rada obiskala, pa so Švica, Tajska in pa Združene države Amerike ... « Marša Malešič 5

Fotka: Branimir Ritonja

Maruša Štibelj

Maruša Štibelj, rojena leta 1986 v Kranju, se je po Gimnaziji Kranj vpisala na oddelek likovne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani in nato diplomirala na temo sporočilnosti barv v filmu. Do danes se lahko pohvali že z mnogimi nastopi in razstavami, od Kranja pa vse do Pariza. Po mnenju njenih prijateljev je oseba z veliko nenavadnimi lastnostmi, prav tako nevsakdanji in svež pa je tudi njen način izražanja. Svoje poslanstvo je namreč našla v kolažu, slikarski tehniki, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lepljenke, … Svojo »kolažno kariero« si začela z izdelovanjem majhnih brošk, narejenih iz škatlic za vžigalice, gumbov ter izrezkov. Kakšen je bil tvoj proces razvoja od začetka pa do današnjih kolažev? »Da, res je. Vse se je začelo s škatlo starih jugoslovanskih znamk, ki sem jo prejela od prijateljice za novo leto. Najprej sem izdelovala broške iz starih znamk, značk in servetov, 6

kjer sem se osredotočila predvsem na recikliranje starih spominov, ki v obliki brošk postanejo ''nosljiva'' zgodovina. To so bili tisti prvi koraki, a kaj kmalu sem ugotovila, da za svoj izraz potrebujem večjo podlago in počasi so se začeli rojevati kolaži na platnu. Z vsakodnevnim delom sem to tehniko nadgradila in počasi našla svoj lastni izraz, skozi katerega sedaj lahko izražam

svoje misli in pogled na svet.« Iz katerih revij, časopisov jemlješ izrezke? Kako in kje jih najdeš? »Predvsem imam srečo, da so okoli mene ljudje, ki pomislijo name, ko naletijo na stare revije in časopise. Poslužujem se tudi antikvariatov in bolšjakov. Je pa res, da je vedno bolj treba brskati, da se dokopljem do materiala, ki mi ustreza.

Ko sem bila na umetniški rezidenci v vasi Hohenstein, sem recimo odkrila staro nemško revijo Kristall, ki se je izkazala za odličen material. Tudi francoske izdaje revije Elle iz 60ih in 70ih, s katerimi me je nekega dne presenetil kolega, kipar Matej Plestenjak, so bile super izhodišče za moje kolaže. Sicer pa vzamem, kar dobim in najdem, in poskušam potem iz tega iztisniti maksimalno.«

Maruša sodeluje tudi s skupino Bordo, ki je novi projekt Tomaža Štularja (ex The Tide). Decembra je sodelovala pri predstavitvi njihovega novega albuma z naslovom Medzvezdje, v Mini Teatru. S skupino je sodelovala že prej, v začetku poletja na dogodku Bordo in Maruša Štibelj: žive zvočne podobe v Layerjevi hiši. Gre za zvočno vizualni nastop, kjer umetnica ob spremljavi skupine na licu mesta ustvarja kolaž. Je tudi scenaristka in avtorica kolažev za glasbena spota Lai Lai Svet in Zvezde v mlaju.

Kako se je sploh porodila ideja združitve kolaža in glasbe? »Do združenj kolaža in glasbe je prišlo čisto spontano. Oba s Tomažem sva zelo naklonjena ustvarjalnosti drug drugega pa tudi glede tega, kaj bi rada sporočala skozi svoje ustvarjanje, tako da bi bilo že čudno, da do tega ne bi prišlo. Sem pa vesela, da sva šla v projektu Dvocikel še en korak dlje in se odločila, da vse skupaj prikaževa v živo. Zame je bil to velik skok izven moje cone udobja in zanimivo je videti, kaj vse se iz tega rodi.« Kako se pripraviš na posamezen komad? Ali imaš naštudirano »koreografijo« ali se prepustiš trenutnemu navdihu? »Osnovo (material) pripravim že prej, potem pa je to čista improvizacija. Prepustim se glasbi ter energiji na odru, ki jo je seveda ogromno. Pri prvem nastopu poleti sem bila presenečena, kako hitro se je vse odvilo od začetka do konca. Če bi me nekdo vprašal, koliko časa je trajal nastop, bi rekla zgolj 4 minute, in to je tisto, ko se prepustiš in te odnese.« Najbrž ti ob vseh teh projektih ne ostane prav veliko časa. Kaj pa so vendar tiste stvari, za katere si vedno vzameš čas? »Biti slikar se sliši romantično, pa vendar moraš

V decembru je slikarka prejela nagrado žirije na Salonu des Beaux Arts 2018. Gre za Mednarodni salon francoskega Nacionalnega združenja lepih umetnosti (SNBA), ki poteka v razstavišču Carruosel du Louvre pod piramido pariškega muzeja. Večinoma je sicer namenjen francoskim umetnikom, ob njih pa razstavljajo še povabljene delegacije. Kot prva Slovenka je leta 1891 sodelovala Ivana Kobilca. Iz Društva likovnih umetnikov Kranj pa so se ga letos udeležili kar štirje člani. Poleg Maruše so to še Kaja Urh, Klementina Golija in Klavdij Tutta. Kaj si tam predstavila? »Predstavila sem dva kolaža (diptih), ki sem ju poimenovala ''Chronically late''. Prva inspiracija za to

delo so bili moji dobri prijatelji, ki kljub trudu, da ne bi, vedno znova zamujajo. To idejo sem kasneje preslikala na celotno družbo in hotela izpostaviti problem vsesplošnega zamujanja, ki v ospredje postavlja dejstvo, da smo tako v vsakdanjem življenju kot tudi v svetovni problematiki zaradi instantnega načina razmišljanja skoraj vedno prepozni, da bi reševali stvari, še preden postanejo prevelik problem.« Kako je bilo razstavljati v sami prestolnici umetnosti, za katero je oklican Pariz? »Mislim, da do pravih vtisov samega doživetja ob zadnjih turbulentnih dnevih pravzaprav še nisem prišla. Če ne bi imela dokaza v obliki fotografij, bi še sama sebi težko verjela, da sem ne samo bila v Parizu, ampak tam tudi razstavljala. Za mladega umetnika je to še prav posebno doživetje. To, da nisem ravno dojemala, kje se nahajam, pove tudi dejstvo, da sem potem, ko smo dostavili dela do razstavišča pod Louvrom in nato hiteli nazaj do našega prevoza, pozabila, da v rokah še vedno držim kladivo, ki sem ga potrebovala za nameščanje obešala za kolaže. Lahko si predstavljate, da sem bila s kladivom v roki med tekom precejšen magnet za Louvrske varnostnike.« Gaja Basaj

Fotka: Marko Alpner

Ti je katero tvoje delo še posebej pri srcu? »Mogoče lahko izpostavim delo z naslovom Yakushima (2015) iz serije ''Kraji, ki jih želim videti''. Gre za upodobitev gozda na otoku Yakushima na Japonskem, ki sem ga kasneje tudi zares obiskala. Mogoče mi je zato še posebej pri srcu, ker sem na platno izlila nekaj, kar je kasneje postala realnost. To, da mi je uspelo zajeti občutek, še preden sem ga doživela, se mi je zdel tak poseben dosežek.«

biti za preživetje dandanes pripravljen poprijeti za marsikatero delo, zato je moj prosti čas predvsem namenjen kolažu. Kolažu in prijateljem seveda.«

T E T O V I R A N J E Mato, in mlado mojstrico - Evo Puppis iz Gja Gi tattoo art.

ZGODOVINA

Beseda tetoviranje ima korenine v samoanskem jeziku, kjer tat(a)u pomeni risati, označiti, v enem od polinezijskih jezikov pa glagol »tat« pomeni vbadati. Beseda naj bi nastala s posnemanjem zvokov, ki nastanejo ob zaporednem udarjanju po tetovirnem pripomočku. (Vremec 1992, 10) V svojem širšem pomenu tetoviranje označuje več med seboj različnih načinov krašenja telesa: vbadanje pigmenta, opekline ali kavterizacija (žigosanje s toploto), brazgotinjenje ali skarifikacija, barvanje telesa z različnimi pigmenti. V ožjem pomenu pa pomeni vnašanje barvila pod kožo z različnimi tehnikami, vedno pa z enakim končnim ciljem, da se poslikava ohrani na človeškem telesu trajno. 8

KONVENCIJE

Fotka: osebni arhiv

Tetoviranje je prisotno že od antike. Skozi zgodovino je dobivalo raznolike družbene pomene in interpretacije. Na primer, stari Grki so tetoviranje poznali, vendar so ga izvajali zelo redko. Približno enako velja za Rimljane. Na Balkanu so tetoviranje prvi poznali in prakticirali Iliri in Tračani. Ohranili so se zapisi posameznih plemenskih skupnosti iz Evrope, Azije in Afrike, ki so tetoviranje uporabljala kot znak plemenske pripadnosti.

Ta pojasnitev se uporablja najpogosteje, saj je za tetoviranje značilno, da tisti, ki tetovira, s posebnim p r i p o m o č k o m / inštrumentom s posamičnimi vbodi vnaša barvo oz. pigment pod kožo posameznika. Tetovaža je tako končni rezultat tetoviranja. Tetovaža je lahko vnaprej narisan motiv, podoba, slika, risba, znak, beseda, inicialke ... (Vremec 1992, 10) MODERNO TETOVIRANJE Še nedolgo časa nazaj so imele tetovaže negativno konotacijo. Na ljudi s tetovažami se je gledalo postrani in so izstopali iz družbe. Zadnje čase pa je tetoviran že skoraj vsak. Sama sicer nimam še nobene tetovaže, a že od nekdaj vem, da se bom nekoč odločila za kakšen motiv. Spraševala sem se, če je do tega preskoka javnega mnenja prišlo zaradi medijev. Prišla sem do zaključka, da zagotovo. Tudi tetovatorja, s katerima

sem se pogovarjala, sta se strinjala. Vesela sem, da ima širša javnost dostop do raznih tetovatorskih vsebin. Vesela sem, da se tetoviranje začenja prepoznavati kot umetnost, kajti po mojem mnenju so ljudje, ki se s tem ukvarjajo, vrhunski umetniki. Kar počnejo, ni mačji kašelj, pomembni so talent, natančnost in izjemen občutek za estetiko. KONKURENCA V KRANJU V Kranju se trenutno nahajajo štirje studii. Tattoo in piercing studio Mato, INKarnation Tattoo, Crystal Rose tattoo in Damiens tattoo and piercing. Vsi, razen Crystal Rose, ponujajo tudi prebadanje (piercanje) telesa. V okolici Kranja pa sta še dva studia, in sicer Gja Gi Tattoo Art (Šenčur) in Psihoart Tattoo (Golnik). V nadaljevanju si lahko preberete intervju s kranjsko legendo tetovatorstva Matom Kaplerjem iz Tattoo & piercing studio

Konvencije se v Sloveniji pojavljajo že skoraj 10 let. Prvo so organizirali leta 2011 v Celju. Letos, natančneje od 12. 4. do 14. 4. 2019, se bo v Ljubljani zgodila že 9. po vrsti. Organizatorji pravijo:

Na naših prireditvah lahko ljubitelji tetoviranja in piercingov uživate v pestrem spremljevalnem programu, v katerem med drugim gostimo različne glasbene skupine in plesalce. Vedno imamo pripravljenih nekaj presenečenj za popestritev dogajanja. Za razstavljalce in tetoverje organizirajo tudi razna tekmovanja. Vsako leto se konvencij poleg odličnih slovenskih tetoverjev udeležuje tudi ogromno priznanih tetoverjev iz tujine. Za obiskovalce konvencije ponujajo tako možnost ogleda tetoverjev pri delu, kot pogovor z njimi. Poleg tega dogodek spremlja živa glasba, izbor za miss pin up, lahko pa se odločite tudi za poslikavo telesa.

Tt Aa Tt Tt Oo Oo m a t o

Kdaj si videl, da želiš postati tetovator? »Leta 1994 se je odprl prvi studio v Sloveniji. Spomnim se, da sem prispevek o tem videl po televiziji. Takrat sem si rekel, da je to nekaj, kar si želim početi. Risal sem tako ali tako že prej in vse poti so nekako vodile tja.« Kje si se izobraževal? »Najprej sem na obisku v Avstraliji opazoval delo drugih tetovatorjev v studiih, potem pa sem poskusil že kar sam. Večinoma sem v bistvu samouk. Takrat še ni bilo niti interneta niti Youtuba, tako da smo umetniku gledali pod prste, ko smo se šli tetovirat. Spraševali smo ga, kaj počne, in tudi sami poskusili. Danes, če imaš srečo, te izkušen tetovator vzame pod okrilje in se učiš od njega. Tako sem jaz vzel Nejca.«

Mato Kapler

Včasih si tetovaže našel samo v revijah. Leta 2004, ko sem slike tattojev, ki sem jih naredil, še pošiljal okrog, sem v trafiki kupil revijo. Zagledal sem svojo sliko, ki je bila na 3. mestu na nekem njihovem izboru. Takrat sem celo dobil denarno nagrado.« Kje se reklamiraš? »Največ po socialnih omrežjih Facebook in Instagram, na moji spletni strani in na konvencijah. Pred kratkim so mi iz tujine ponudili, da bi se reklamiral tudi pri njih, a se mi to ne zdi potrebno, saj nimam neke želje po tujini.« Fotka: osebni arhiv

Kdaj si prvič prišel v stik s tatuji, kdo te je navdušil nad njimi? »Oče je bil tetoviran že odkar se spomnim, tako da - prvi stik s tattooji je bil on. Prvi resen tattoo, ki sem ga videl, je bil od bratranca iz Avstralije, ko sem bil star 10 let. Imel je barven tattoo orla in zmaja. Takrat takšnih profesionalnih tatoojev z mašinco pri nas še ni bilo.«

Kako je prišlo do tvojega studia? »Ko sem se še učil, sem delal doma. Potem pa sem leta 2001 odprl prvi tattoo studio v Kranju oz. na Gorenjskem. V bistvu sem bil med prvimi profesionalnimi studii v Sloveniji. Poleg mene jih je bilo le še nekaj. Leto kasneje pa je studio odprlo nekaj kolegov in drugih.« Pirsaš tudi? »Tudi, ja.« Kako pogosto imaš naročene stranke? »Skupaj s še dvema tetovatorjema, ki sta tu zaposlena, tetoviramo vsak dan. Kar se pa pirsingov tiče, jih je po navadi nekaj na teden. Primarna dejavnost je zagotovo tetoviranje.«

Kakšni ljudje se pridejo tetovirat? Kako so na to vplivali mediji? »Danes značilnosti, ki so včasih opisovale ljudi s tattooji, ne držijo več. Danes se ne tetovirajo samo odpadniki in barabe, ampak čisto vsi. Od inšpektorjev do policajev, zdravnikov, pa tudi marsikatera baraba se najde. Z mediji in dostopnostjo do interneta ljudje vidijo, kaj vse se da narediti. V šali bi lahko rekel, da je to plus in minus, saj so se ljudje začeli zmišljevati. Lahko bi nas primerjal z glasbeniki, ki imajo vsak svoj stil glasbe, tako kot mi risanja. Je pa res, da je Slovenija tako majhno tržišče, da se mora umetnik zelo prilagajati trgu, ne pa delati preveč po svoje.

Kako bi opisal svoj umetniški slog? »Največ delam črno sivega realizma, zelo rad rišem živali in portrete ljudi. Delam tudi druge stvari, mogoče kakšne japonske tematike. Sicer naredim skoraj karkoli si stranka zaželi, ampak realizem je moja strast.« Kaj pa barvno? »Tudi delam. Je pa res, da je precej drugače in več dela. Z barvami moraš znati delati, da se lepo prelivajo. Predvsem realizem v barvah je težek. Uživam tudi v takem izzivu, ampak načeloma raje delam črno sive tattoje.« 9

Fotke: osebni arhiv

Kako je pa s prekrivanjem tetovaž? »Kakšni ljudje se po mojem mnenju tetovirajo iz napačnih razlogov in takim je ponavadi tudi žal. To je čisto napačen pristop. To moraš sprejeti, tattoo je del tebe, kot nek fotoalbum. Takrat si se odločil, zdaj ga pa imej. Prekrivam samo, če je res neka neumnost, na primer imena bivših, ali če je zares moteče.« Kakšen je bil najmanjši in kakšen največji tatu, ki si ga naredil? »Majhnih je dosti, najmanjši je bilo recimo podpičje. Kar se pa večjih tiče, sem pa delal cel hrbet, roko ali nogo. Ti lahko trajajo tudi do 10 obiskov.« Kakšen je bil najbolj »ekstremen« tattoo? »Na primer na notranji strani ust. To je bilo že dolgo časa nazaj. Glave in obraza sicer ne tetoviram. Prav tako moških spolnih organov. Zakaj? Ker mi ni treba!« (smeh) Ali ti je kakšen od tattoojev ostal v spominu? »Bolj si zapomnim stranke, ki se večkrat vračajo in se z njimi že spoprijateljim. To je še vedno največja nagrada, poleg denarja seveda. (smeh)« 10

Rad pogledam in se spominjam svojih tattoojev za nazaj. Ko rasteš, se razvijaš kot umetnik in se učiš, razmišljaš, kaj bi lahko naredil bolje, ampak vedno vem, da sem dal vse od sebe in to je tudi vse, kar lahko naredim. Se spomniš prvega tattooja, ki si ga naredil? »Seveda, dobro se ga spomnim. Delal sem ga bratrancu v Avstraliji, na njegovo željo. Naredil sem mu otrokovo ime. To je bilo zelo stresno zame, saj še nisem vedel, kaj točno delam. Morda izgleda enostavo, ampak za suverenost je potrebno ogromno vaditi.« Ali kdaj zavrneš stranko? »Ja, se zgodi, saj ni vsaka ideja dobra ideja. Takrat pomagamo pri izboljšavi

''designa'' ali odsvetujemo, sploh če je to 18-letna oseba, ki mora o zadevah še malo premisliti. To se mi zdi neka moralna dolžnost, da človeka opozoriš. Tudi če stranka želi motiv, ki ga je nekdo že naredil, ga vedno vsaj malo spremenim in večinoma so stranke zadovoljne in se strinjajo.« Povej mi o svojih tattoojih. Ali kakšnega od njih obžaluješ? »Kmalu bom imel samo enega celega. (smeh) Vseh skupaj jih imam 12. Obžalujem mogoče res samo enega, ki sem ga naredil v bistvu samo zato, da sem poskusil barvo. Drugače ima pa vsak tattoo svojo zgodbo. Sploh ni treba, da ima nek direkten pomen, važno je, da me na nekaj spominja. Najbolj svež tattoo? »Najbolj svež tattoo še ni dokončan, delam ga na hrbtu. Ta je nek največji projekt. Nanj sem se ''pripravljal'' in o njem razmišljal že kakih 10 let, in zdaj sem si rekel, da je dovolj govorjenja, dajmo to narest. In ni mi žal.« Naslednji? »Vedno kaj planiram za naprej. Tetoviram se vsa-

kih nekaj let, hkrati pa pazim, da se ne bom prehitro porisal do konca.« Kdo ti jih je delal? »V glavnem prijatelji, saj se mi zdi, da mora biti med tetovatorjem in stranko nek odnos, saj to ni le gola storitev.« Se udeležuješ konvencij? »Prvič sem šel na konvencijo 10 let nazaj, v Trst. Zadnje čase pa hodim bolj kot obiskovalec namesto razstavljalec, saj je zelo stresno in velik strošek. Nekateri tetovatorji pa delajo samo tako. Gostujejo od studia do studia, konvencije do konvencije in živijo nomadsko življenje.« Načrti za prihodnost? »Plani so vedno, ampak zaenkrat jih ne želim razkriti. Bomo videli, kako bo šlo.« Bi kaj sporočil tetovatorki Evi iz Gja Gi tattoo art? »Eva, odprt sem za kakšno sodelovanje in lahko smo prijatelji.« Špela Vovk

GJA GI TATTOO ART

Kdaj si vedela, da je tetoviranje to, kar želiš početi? »V bistvu je bilo to zelo pozno. To se je zgodilo štiri leta nazaj, ko mi je kolega naredil prvi tattoo. Zelo mi je bilo všeč, kar počne, in sem si kupila opremo, začetni material in začela delati. Rišem pa že od nekdaj.« Kako in kje si se učila? »Šole in uradne izobrazbe na tem področju ni. Ravno pred kratkim so se začeli boriti, da bi naredili šolo za tetoviranje. Rišem že od nekdaj, ostalo sem se pa naučila z vajo, malo na umetni koži in malo na pravi. Prvi poskusni zajček je bila kar mami. Mislila sem, da si bo zaželela kakšen majhen tatujček, ampak je na koncu imela tattoo skoraj čez celo roko, ki sva ga delali 6 ur.

EVA PUPPIS

Kje se reklamiraš? »Največ preko Facebooka in Instagrama. Spletnega mesta oz. strani pa nimam. Zelo tudi pomaga, da večkrat objavim kakšno nagradno igro.«

Fotka: osebni arhiv

Ravno si prišla z dopusta. Kako si se imela na Šri Lanki? Si dobila kakšen navdih za tattooje? »Čisto sem spočita in ful sem se imela fajn. Malo smo žurali in malo počivali. Pripravljena sem na nove tatujčke. Navdiha pa največ dobim, ko pride stranka do mene in mi pove, kaj hoče, potem pa mi da bolj proste roke.«

Naslednja koža, na kateri sem poskusila, je bila moja in od prijateljev.« Kakšni so začetki tvojega studia? »Vedno več ljudi je prihajalo v moj flet in mami je šlo malo na živce, da se po hiši sprehajajo tuji ljudje. Rekla je, da če mislim resno, naj si na vrtu naredim hišico. Nekaj časa je šlo na tisti lokaciji, po dveh letih pa je bilo preveč ljudi in sem se odločila odpreti pravi studio v Šenčurju.« Ali imaš poleg tetoviranja še kakšno službo? »Nimam druge službe. Tri dni v tednu tetoviram, dva dni pa delam priprave, saj se v ''designe'' močno poglobim.«

Od kod ime umetniško ime Gja gi? »V bistvu je čista izmišljotina, saj na Facebooku nisem želela imeti svojega pravega imena. Nič ne pomeni, zdelo se mi je simpatično.« Kako bi opisala svoj umetniški slog, če ga imaš? »V bistvu ga še raziskujem. Zelo so mi všeč linije, geometrija. V realizmu nisem tako močna. Tako ali tako pa rabiš ogromno izkušenj, da se najdeš v stilu.« Kaj pa barvne tetovaže? »V barvnih skoraj bolj uživam, saj je tega veliko manj. Večina ljudi želi imeti črno sive. Zelo rada delam t.i. ''watercolour'' tattooje.«

Kako pogosto imaš naročene stranke? »Manjših tattoojev imam naročenih po dva ali tri na dan, če pa gre za večji tattoo, je eden na dan čez glavo. Raje si vzamem več časa in se bolj potrudim.«

Kakšni ljudje si pridejo delat tattoo, uporniki in subkulturci ali tudi pridne punčke? »Tetovirajo se najrazličnejši ljudje. Na primer, enkrat je prišel en panker, ki je izgledal malce odbit in je hotel imeti znak od Alfe Romeo in zraven moj podpis. Ni hotel oditi, dokler se mu nisem podpisala. Pridejo pa tudi pridne punce, zdravnice, skratka ni da ni, od a do ž. Seveda pa vsak, ki pride, podpiše izjavo, da to počne na lastno odgovornost.« Se ti zdi, da se na ljudi s tattooji še vedno gleda postrani? »Nikakor. Mogoče kakšni starejši. Pa še to ne, na primer svoji babici sem za 71. rojstni dan naredila njen prvi tattoo.« 11

Fotke: osebni arhiv

Ali naj ima po tvoje vsak tattoo pomen? »Hm, ni nujno. Lahko ti je všeč, lahko pa ima zraven še globlji pomen.« Kako se tetovaža obnaša skozi leta? »Najbolj je odvisno od mesta, kjer ga imaš. Od zapestij proti prstom in od gležnjev proti stopalom najbolj bledijo. Drugače pa so barve zelo napredovale in se načeloma lepo obdržijo, saj so včasih pozelenele.« Kakšen je bil najmanjši in kakšen največji tattoo, ki si ga naredila? »Največji je bil zmaj čez cela rebra, delala sem ga dvakrat po 7 ur. Najmanjši pa so bile kakšne pikice za 15 minut dela.« A je trenutno kakšen motiv v trendu? »Ja, ''heartbeat'' in ''infinity'' znaki se zelo ponavljajo. V bistvu sploh ne želim več delati tega.« Ti kakšen od tattoojev ni dal spati? »Trenutno mi je najbolj ostal v spominu tattoo od babice, ki si ga mislim v kratkem narediti tudi sama, da bova imeli ''matching'' tattoo.«

To je kar popularno, mar ne? »Ja, tega je ogromno. Največ pride sester in parov.« Kako ohraniš mirno roko?

Včasih kar pozabim dihati, sploh ko delam linije. Popolne linije seveda ne moreš narediti, lahko pa se zelo približaš. Včasih se ujamem, da še mežikati pozabim. Povej mi o prvem tattooju, ki si ga naredila. »Delala sem ga svoji mami, in sicer ''dreamcatcher''. Za prvič je bil bomba. Se pa spomnim, da sva ga delali zelo dolgo časa, saj še nisem imela občutka, kako globoko moram iti.« Šteješ, koliko tattoojev si do zdaj naredila? »To ravno ne, vendar že od začetka shranjujem tiste

papirje z motivom, ki jih odtisneš na kožo pred tetoviranjem. Vsako pikico shranim. Štela jih pa že dolgo nisem.«

Se udeležuješ konvencij? »Ja, en studio me ponavadi povabi, da grem z njimi, pod svojim imenom pa še nisem šla.«

Imaš kakšen nasvet za ljudi, ki se grejo prvič tetovirat? »Ja. Naj se pozaimajo glede higiene studia, da je vse tako, kot mora biti, in da naj dobro poslušajo tetoverja o postopku za nego tattooja, saj je ta najbolj pomemben.«

Kaj bi počela, če ne bi tetovirala? »Vedno sem si želela biti učiteljca angleščine, tako da najbrž to.«

Kaj pa tvoji tattooji, koliko jih imaš? »Nehala sem šteti, sigurno več kot 15.« Ali katerega od njih obžaluješ? »Ne. Edino enega, iz časa, ko sem se še učila, sem si preveč zasenčila.« Kateri je najstarejši? »''Dreamcatcher'' od štirih let nazaj.« Kdaj naslednji? »Nič ne planiram, saj to kar pride.« Kdo ti jih je naredil? »Večinoma sem si jih sama, edino tri mi je naredil kolega, enega pa kolegica.«

Bi svojim otrokom pustila imeti tattooje? »Drugače si ne želim imeti otrok. Če pa bi jih imela, bi bila za, seveda, če bi pokazali zanimanje.« Načrti za prihodnost? »Mogoče bi čez čas še koga zaposlila, da bi lahko več potovala. Z veseljem bi tudi sprejela kakšnega vajenca, sploh če bi bil vešč v realizmu.« Tetovator Mato ti sporoča: »Eva, odprt sem za kakšno sodelovanje in lahko smo prijatelji.« Imaš kakšen komentar oziroma odgovor na Matovo sporočilo? »Seveda, in sicer: Kdaj me pelje na pivo? (smeh) Drugače mu pa želim same lepe stvari in še veliko uspešnih let tetoviranja!« Špela Vovk

Fotka: Črt Štrubelj

Brivnica Rogelj

Med potepanjem po urbanem in obljudenem delu središča našega mesteca Kranja je v oči slučajnih sprehajalcev vseh sort začela padat izložba z napisom Brivnica Rogelj. Nekoliko manj lucidni šaljivci bi najprej pomislili na isto kot sem sam: »Matr me firbca, če spodi tud obrijejo.« A navkljub pomanjkanju znotrajglavne svetilnosti je moj vsesplošni firbec okoli Brivnice ostal trdno zakoreninjen v vsakokratnem slučajnem mimohodu tamkajšnjega okoliša. Zato sem se ob časovno docela usklajenim dodatnim motivacijskim predlogom naše glavne urednice pogumno podal v raziskovanje.

Brivnica sredi Kranja ni brivnica na obrobju Sevilje, saj je namreč prva čisto prava

Na kratko nekaj o bradah, laseh in njihovi zgodovini. V bistvu sploh nisem »googlal«, ampak bom kar tako napočez iz glave. Moški so skozi zgodovino nekaj časa smatrali, da so bujne brade izražale neko zrelost in modrost, nekatera obdobja pa so ta trend spet zanikala in so npr. za bolj možate smatrali gladko obrite moške. V starodavnem Rimu so moške s kratkimi ali obritimi lasmi smatrali za sužnje, v kakšnih drugih obdobjih pa za velike bojevnike. Kakorkoli pa se je vedno vedelo, kdo je negovan in kdo 14

ni, ne glede na bujnost in dolžino naglavnih roževinastih izrastkov. Estetika tega lahko včasih že celo predstavlja svojevrstno umetnost. »End of blues.« Izvedel sem, da za Brivnico Rogelj ponosno stoji 20-letni mladenič Aljaž z istim priimkom. Naj kar takoj izdam, da sem na tisto moje vprašanje tipa neke zakotne leščerbe, razumljivo, dobil nikalni odgovor. Na malo bolj zaresnem začetku pa je moje vprašanje izgledalo takole:

Kaj te je navdihnilo, da si se lotil prav te tako specifične panoge – britja in oblikovanja brad, zalizc in brkov? »Torej, tam nekje v drugem letniku srednje frizerske šole sem v neki rotterdamski reviji naletel na članek o brivcih. Zdelo se mi je tako zanimivo, da sem pomislil: ''To hočem delat!'' ... in to je bilo to.« Zdaj je trend brad spet bolj v porastu, se zato vračajo tudi brivnice? »V bistvu je tako, da so brivnice v nekem obdobju celo prepovedali zaradi

AIDSA, ker so brivci uporabljali in brusili eno britvico kar nekaj časa in na več osebah. Te so naposled prepovedali. Zdaj pa je približno zadnjih pet let brivska panoga spet v porastu, ker se na trgu dobi kvalitetne britvice za enkratno uporabo.«

Imaš veliko prometa? »V povprečju imam okoli 15 strank dnevno, od tega je približno 5 brad, ostalo pa striženje. Striženja je še vedno več.«

Brivnice so izključno moška domena, mar ne? »Ja, brijem in friziram samo moške.«

Pleteš tudi kitke iz brad ali las? Namreč, jaz bi imel rad dve kitki, da bi izgledal malo bolj v koraku s časom. »Hahaha, ne, tega pa žal ne delam.«

Briješ, friziraš, … kaj še? »Vse sorte, striženje, umivanje brade in las, masaža brade, česanje, …«

Delaš vse sam? »Pred pol leta sem moral zaposliti še enega kolega, nisem zmogel več vsega sam.«

A mogoče veš, če je že kje zunaj kakšen serum za tiste, ki jim brada noče in noče dobro poganjati? »Haha, kolikor sem seznanjen, navkljub nekim oljem in kremam zaenkrat nič od tega ne pomaga. Če ne raste, pač ne raste.« A kaj pogrešaš žensko klientelo? »V tem službenem oziru prav nič. Žensk ne strižem, striktno samo moške. Na začetku sem celo razmišljal, da bi dal napis na vrata: Ženske nimajo vstopa, ampak to je v tem majhnem Kranju … saj veš, kaj mislim. Tako pa občasno pride kakšna ženska, a vsako zavrnem.« Kakšni so pa kaj zadnji trendi frizur? »Največ se zdaj fura to, da je ob straneh na nulo zabrito in postopoma speljano navzgor. Popularne so tudi zabrite črte, poudarjena prečka na eni strani, …«

Pred leti sem šel v nek klasičen frizerski salon z namenom, da mi naredijo irokezo, pa so me po posvetu s šefico salona nato zavrnili. Bi naredil irokezo? »Sam sem že naredil tudi nekaj irokez, vse po željah strank, obenem pa vsaki frizuri pustim nek svoj pečat, ki me predstavlja.« Barvaš tudi? »Ne, barvanja pa nimam.« Kje si pridobil največ znanja o svoji dejavnosti? »Sem bolj samouk, na srečo sem imel veliko znancev in frendov, ki so mi pustili, da sem se učil na njih. Nekaj trikov pa poberem tudi na Youtubu.« Ali na frizerski šoli učijo tudi britje brad? »Ne, tega ni bilo v programu, mi je pa profesorica pogledala skozi prste in mi pustila, da sem medtem, ko so si punce pletle kitke, lahko bril sošolca.« Kakšna je najbolj ekstremna frizura, ki si jo komu napravil? »Haha, enemu kolegu z Bleda, ki ima

čisto skodrane lase in fura nek stil 80-ih, sem pred kratkim naredil neke vrste irokezo s podaljškom zadaj – v stilu tistih ''bundes liga'' čup. Brado sem mu pa oblikoval v stilu Lemmyja.« Kakšna zabavna prigoda z dela? »Hmm, nič posebnega, imam zelo kul stranke … no, mogoče je bil enkrat kvečjemu hecen pripetljaj, in sicer - ker smo vedno sami tipi v studiu, gledamo skozi okno, če gre kakšna huda bejbika mimo in smo se enkrat ozirali za eno, na stolu sem imel pa njenega moža. Ampak je bilo vse kul na koncu. Kot sem rekel, imam super stranke in smo se vsi nasmejali.« Koliko časa pa že obratuje tvoja Brivnica? »Maja 2019 bo dve leti, na začetku je bil nepričakovano velik naval. Dnevno delam po 7 ur, od enajstih do sedmih z vmesno pavzo za malico.« Hvala, Aljaž. Veliko voljnih brad in las ti želim tudi vnaprej!

Alex Kodek

Fotke: Črt Štrubelj

Ker smo vedno sami tipi v studiu, gledamo skozi okno, če gre kakšna huda bejbika mimo in smo se enkrat ozirali za eno, na stolu sem imel pa njenega moža.

Kako je pa z vso opremo? »Delava na zelo tradicionalen način, mašince imava vse na kable, ne uporabljava veliko nastavkov, skratka vse je bolj ''old school'', stara fora na novo.«

Lea Behek je modna oblikovalka in mojstrica ličenja, ki prihaja iz Kranja. Njena oblačila je nosilo veliko znanih Slovenk, med drugim Raiven, miss universe Lucija Potočnik, Lea Sirk, Urška Majdič, Anja Baš, Kataya, Gaja Prestor, ... Ličila je tudi Anamarijo Goltes in nekaj prej naštetih. 5. 12.2018 se je udeležila »fashion show-a« v Beogradu, do zdaj je izdala že nekaj svojih kolekcij. Tri leta zapored se je udeležila EME, po čemer je najbolj prepoznavna. Odkrila pa sem, da je večina njenih kreacij namenjenih običajnemu človeku, ne le nekemu performerju. »Fun fact«: ima čivavo z zelenim repom iste barve, kot so njeni lasje.

Lea Behek

Kako to, da si se odločila za studio prav v Kranju? »Zato, ker sem Kranjčanka. Zdi se mi, da je ta stil precej klasičen, vendar z različnimi detajli, in ravno zato je malo drugačen od ostalih. Rada imam grafite, tudi prvo modno revijo smo naredili na temo grafitov. Tim Planinšek Pregrad mi veliko pomaga in smo si rekli: ''Tako ali tako smo klapa tukaj v Kranju''. Tudi studio sem želela narediti kot neko zbirno točko, da ni le studio. Kje bi bilo to bolje narediti, kot pa doma? Zdi se mi, da je v Ljubljani več tega, ampak je tudi bolj umetno.« 16

Fotke: Črt Štrubelj

Kako bi se opisala v enem stavku? »Zdi se mi, da je bolje, če povem, kako bi me opisali drugi. Sama sem zelo mirna oseba in sploh ne želim tako izstopati s svojo pojavo. Drugi pa me po navadi opišejo tako: visoka, zelena, z ''eyelinerjem''.«

Opazila sem, da si v kar nekaj svojih del vključila grafite. Kako to, da si se odločila prav za temo »street art-a«? »V modi vedno vsi pravijo, da ni nobenih pravil in podobno, ampak ko pogledam na vse te oblikovalce, ki delajo na slovenski sceni (sicer imajo vsi nek svoj stil), vedno predstavijo na modni pisti nekaj, ki, ali ni nosljivo, ali pa niti ni lepo za pogledat. Jaz sem se odločila za ''street art'' zato, ker če pogledaš vse te stavbe v

Kranju, ki so pografitirane, jih to sploh ne pogrša (govorim o lepih grafitih). Zdi se mi, da sem jaz, prav tako kot grafitarji, kot umetnica zapostavljena, saj se nisem nikoli šolala za oblikovanje ali kaj podobnega. Tako kot oni sem ''outsiderka'' od modnih oblikovalcev, in mislim, da sem se prav zato tako povezala s ''street art-om''.« Kakšen je tvoj osebni stil? Se slog tvojega oblikovanja s tem pokriva? »Ja. Jaz oblikujem oblačila

samo pod pogojem, da bi jih oblekla tudi sama. Poznam veliko oblikovalcev, ki šivajo zelo dobre stvari, ampak nimajo dovolj samozavesti, da bi jih tudi sami nosili. To se mi zdi škoda, ker če ne boš ti stal za svojo znamko, kdo drug bo? Če česa ne bi nosila, je to zato, ker mislim, da nimam prave postave za ta tip obleke, ne pa zato, ker to ne bi bil moj stil. Tudi če me srečaš v mestu, sem 90% oblečena v svoje stvari.«

Veš, zelo žalostno se mi zdi, ko ljudje pridejo do mene in mi povejo, kako všeč so jim moji lasje ali kos moje obleke, v naslednjem stavku pa mi povejo, da oni tega nikoli ne bi mogli nositi. In ko jih vprašam zakaj, mi odgovorijo, da zaradi strahu pred tem, kaj bodo rekli drugi. Saj so samo obleke in lasje so samo pobarvani.

Kaj najraje delaš? S kom? »V največji užitek mi je delati na kakšnih snemanjih, zanimivi so mi videospoti, všeč mi je bilo, ko sem bila tri leta zapored na EMI. Tam je veliko različnih ljudi, vsak ima strast do tega, kar dela, in ko se vsi ti zberemo, tudi nekaj skupaj ustvarimo. Prejšnji mesec sem delala na snemanju za Sence nad Balkanom, kjer sem ličila. Čeprav imam raje oblačila in modo, kot pa ''make-up'', je bila to zame ena najboljših izkušenj, ker je bila tam tako dobra ekipa. Šlo je za velik projekt, do katerega v Sloveniji zelo malokrat pride (gre za srbsko serijo, ekipa je bila iz Beograda). Mislim, da me najbolj vleče prav to, da si del nečesa tako velikega. Veliko sodelujem tudi z Dox-om. Hitro sva ugotovila, da si lahko pomagava in imava podobne cilje, maja sva imela skupaj revijo, kjer sem jaz predstavila oblačila, on pa frizure. Za lokacijo sva izbrala Bazen v Kranju. Navdušena sva bila nad tem, da je prišlo toliko ljudi, tako, da bova tak ''event'' organizirala vsako leto. Prav tako sva sodelovala na snemanju Senc nad Balkanom in drugih snemanjih, z mano je bil tudi v Beogradu za podporo. Je pa tudi eden takih, ki zelo rad obleče moja oblačila, za kar sem mu neizmerno hvaležna, saj oblačila zaživijo šele, ko jih nosi prava oseba. In on je ta, ki jim doda nek poseben ''vibe''.« Pri organizaciji in fotografiranju mi pomaga tudi Marjeta Duhani. Glede ''make-upa'' delam za najboljšo fotografinjo, ki me je o poziranju in ''make-upu'' za kamero ogromno naučila, Ullo Wolk. Tudi moja mami mi veliko pomaga. Ona je res dobra šivilja in 17

mi pomaga sešit vse bolj komplicirane stvari, ker točno ve, kako sem si v glavi zamislila in kako mora biti kroj narisan, da obleka prav stoji. Brez ekipe, ki jo imam za sabo, res ne bi bilo enako.« Kje še črpaš navdih za svoje kreacije? Imaš mogoče kakšnega vzornika? »Res sem velika oboževalka tako grafitov, kot računalniških igric, stripov, ... Mogoče me včasih res malce povleče v to smer, zato kakšne obleke izgledajo, kot da so del nekega kostuma super heroja ali kaj podobnega. Najbolj se navdušujem nad Alexandrom McQueenom. On mi je bil vedno všeč zato, ker je bilo vse, kar je postavil na modno pisto, četudi nenosljivo, zelo lepo. Kadar koli opazujem njegove kreacije, se sprašujem, kako je sploh prišel do te ideje in kako naredi material, ki tako stoji. Všeč mi je tudi zato, ker so vse njegove modne revije vedno pravo doživetje. Ne samo modna pista, glasba in fotografi, on iz tega naredi pravi ''show''. Tudi jaz si želim delati na tak način, ker moda ni le nek izdelek, ki ga pokažeš, ampak celotna povezana zgodba.« Je bila tvoja želja vedno biti dizajnerka ali si imela za svojo prihodnost sprva druge načrte? »Ko sem bila majhna, sem vedno risala oblačila in podobno, vendar sem imela tri želje (to mi mami še vedno včasih pove): želela sem si biti ali modna oblikovalka, Indiana Jones, ali pa astronavtka. Pri drugih dveh sem nekako pogorela, za arheologijo v Sloveniji ni nekih dobrih možnosti, fizika mi 18

pa res ne gre. Za oblikovanje sem vedno imela veliko željo, ampak so me prav v času odločanja za študij zanimale druge stvari. Tudi doma so mi vedno pravili, da je za tako smer treba imeti veze, za kar se je izkazalo, da ni res. Če dobro delaš, te že opazijo pravi ljudje, pa prideš zraven. Študirala sem filozofijo in teologijo, tako da sem izbrala nekaj popolnoma drugačnega. Šele na snemanju videospota za nek band, kjer sem ličila fante, sem resnično spoznala, da je to nekaj, kar bi v življenju počela. Prav s tem se mi je tudi potrdilo, da sem že v otroštvu vedela, kaj bi rada delala.« Se ti zdimo Kranjčani modni? »Veš, zelo žalostno se mi zdi, ko ljudje pridejo do mene in mi povejo, kako všeč so jim moji lasje ali kos moje obleke, v naslednjem stavku pa mi povejo, da oni tega nikoli ne bi mogli nositi. In ko jih vprašam zakaj, mi odgovorijo, da zaradi strahu pred tem, kaj bodo rekli drugi. Saj so samo obleke in lasje so samo pobarvani. Zato, da imaš lahko svojo trgovino, je potrebnega veliko truda, sploh zato, ker nimam nekega zaledja, ki bi mi predstavljal varnost. V končni fazi je samo življenje to, ki šteje, zakaj bi te onesrečevala ena taka stvar, kot so na primer pobarvani lasje? Če bi rad imel pobarvane lase, pač imej pobarvane lase. Ljudje bi po eni strani radi izstopali, po drugi strani pa jim je to, da so edini, ki imajo npr. nek unikaten kos oblačila, čudno. Čeprav je tudi v Kranju nekaj takšnih ljudi. Prav všeč mi je ena starejša gospa z oranžnimi lasmi, ki vedno pride zelo urejena. Te mestne gospe, ki so že

od nekdaj tukaj, se mi zdi, da so res take, spedenane. Opazila pa sem tudi nekaj deklet z barvnimi lasmi, kar se mi zdi res kul.« Kakšna se ti zdi moda danes? »Zdi se mi, da je preveč ''instant'' mode. Ljudje res ne podpirajo tega, da so stvari narejene v Sloveniji, da so unikatne, da jih nekdo naredi s svojimi rokami, več jim pomeni nižja cena. Ljudje hočejo biti oblečeni isto, kot ostali. Zdi se mi, da je veliko trgovin v Sloveniji z drugačnimi oblačili, ki pa nimajo dovolj velike prepoznavnosti. Vedno nas učijo, da moramo biti drugačni, in potem ko si drugačen, ti rečejo: ''Ja, ampak ne tako''.« Kaj so največje napake pri oblačenju, na kaj si najbolj »alergična«? »Najbolj na to, da ljudje rečejo: ''To mi ne paše'', še preden probajo. Prav ta krila, te ''pencil skrt-e'' (pokaže na oprijeta krila), ženske nikoli ne želijo probat, na koncu pa se še najbolj prodajajo.« V zadnjih letih se ukvarjaš tudi z ličenjem. Kdo so po navadi tvoje stranke? »Tiste punce, ki cenijo, da ni vse narejeno na ''drag queen make-up''. Rada ličim tudi zelo močno, poudarjeno. Ampak se mi zdi, da sem se veliko bolj specializirala in da sem res boljša v tem, da pri človeku poudarim tiste stvari, ki so za poudarit, brez da spreminjam obliko obraza. Verjetno tudi zato, ker veliko delam na fotoshootingih, kjer se poudarja naravna lepota. Všeč mi je, da se ljudje, ko se vidijo v ogledalu, še vedno prepoznajo.« Ema Gale 19

NI ENEGA ODGOVORA NA POROD P O G O V O R

M A T E J O

K U S T E R L E ,

P O R O D N O

B A B I C O

Anglistka, hispanistka, porodna babica, oseba velikega duha in srca. Mateja se težko predalčka v določene nazive. Najbližje ji je misel, da je humanistka, kar pa se lahko izrazi na področju jezikoslovja, babištva, organiziranja srečanj za ženske (Tok ženske) in na kateremkoli drugem področju življenja. Babištvo je pobližje spoznala v Sloveniji in na izmenjavah na Norveškem ter na Novi Zelandiji. S tem je pridobila širok pogled na delovanje babice … pa tudi na človeka kot posameznika. Kako prideš s Filozofske fakultete na babištvo? »Še sama ne vem. Medicinske vede in zanimanje za človeško telo so me spremljale že od otroštva, saj je moja mama zdravnica. Ob koncu gimnazije pa sem malo iz veselja do jezikov in malo iz najstniškega uporništva želela ubrati svojo pot. Po končanem študiju sem tako poučevala jezike, a v tem nisem našla višje izpolnitve. V tem času sem začela razmišljati, kdo sem in kaj bi rada počela. Takrat me je poklicalo babištvo in ta skrbstvena plat delovanja. Po informativnih dnevih in prebiranju knjig s tega področja me je babištvo posrkalo. Še sedaj sem prepričana, da je to moja prava pot.« Kaj vse spada v obseg dela babice? »Babica lahko deluje v različnih segmentih od časa, ko dekle dobi prvo

menstruacijo, do prehoda ženske v menopavzo. Marsikje v svetu babice delujejo tako v javnem kot zasebnem sektorju. Vključujejo se v preventivno vzgojno-izobraževalno delo za najstnice, vodijo presejalne programe za bolezni dojk, prevzemajo priprave na porod in materinstvo, podporo pri dojenju, vodijo programe za neinvazivno zdravljenje neplodnosti, vodijo samostojne babiške enote in klinike za dojenje. Kontinuirana babiška oskrba v nosečnosti, med porodom in po njem pa je tisti dokazano najbolj optimalen obporodni model oskrbe ženske. To pomeni, da ji omogočimo, da ima isto babico tekom nosečnosti, med porodom in nato tudi šest tednov po njem. To v Sloveniji žal zelo, zelo redko nudimo. Po definiciji je babica samostojen zdravstveni delavec. V praksi je pri nas žal še vedno redko kje samostojna.« Verjetno tudi zato, ker večinoma v naši kulturi vidimo in slišimo, kako je porod nekaj grozljivega,

bolečega, nekaj, kar ženska in otrok lahko preživita zgolj ob resni podpori širokega tima strokovnjakov. Je to res slika poroda? »Verjamem, da je več kot 90 % žensk zmožnih roditi. Problem je torej širši. Ženske imamo premalo zaupanja v svojo žensko naravo in telo, ki je ustvarjeno za to. Če je uspelo ustvariti otroka in ta v maternici raste, je namenjeno tudi temu, da ga rodi. Žalosti me, da marsikatera ženska misli, da sama ne bi zmogla roditi. Veliko odkritje so mi bile besede babice z Nove Zelandije, ki mi je rekla: ''Najbolj me žalosti, če mi ženska po porodu reče, da brez mene ne bi zmogla. To pomeni, da nisem dobro opravila svojega dela.'' Mislim, da se zdravstveni delavci premalo zavedamo, da mi nismo tam kot rešitelji ali bogovi, ki vodimo ta proces, ampak je naša vloga, da žensko že pred zanositvijo in med nosečnostjo pripravimo na to, da bo sama suvereno vodila svoje telo, um in duha tekom poroda oziroma da se bo porodnemu procesu lahko zavestno prepustila.« Na kakšen način torej babica dobro opravi svoje delo? »Babica v nasprotju z zdravnikom, ki pogosto izhaja iz patologije, izhaja iz fiziologije in predpostavke, da je noseča ženska zdrava ženska.

Zakaj so te na videz preproste malenkosti tako pomembne in ne zgolj znak kompliciranja, kar nekateri radi pripomnijo? »Pri porodu sta najvišja cilja zdrava ženska in zdrav otrok, kar pomeni, da je mama tudi zadovoljna, izpolnjena in opolnomočena. To ni ženska, ki po porodu doživi poporodno depresijo, kar pa velja za vsako šesto v Sloveniji. Če bi se poglobili v ta pojav, bi prišli ravno do teh tako imenovanih malenkosti, ki jih radi prezremo. Če bi se že med nosečnostjo in porodom ozirali na te vidike, sem prepričana, da bi občutno povečali zadovoljstvo s porodno in poporodno izkušnjo ter odstotek izključnega in polnega dojenja. Ravno te malenkosti so tiste, ki naredijo porod čaroben in oseben.«

Kaj pa psihološki vidik? Je pomemben? »Seveda. Babica se pogovarja tudi o tem, kako nosečnica spi, kako doživlja svojega otroka, nosečnost, materinstvo. Ženska se mora med porodom čutiti slišano. Dobra babica ali porodničar namreč v porod poseže le takrat, ko je res potrebno. Sicer pa zna dobro opazovati in podpreti žensko tam, kjer si želi biti podprta. Da pride do takega razumevanja, je potrebnega veliko časa in rahločutnosti, ki privedeta do zaupanja.«

Kako pa proces nosečnosti, porajanja in materinstva lahko podpremo kot družba? »Ženska se, dokler sama ne postane mama, nikdar ne sreča s porodno izkušnjo. Včasih so bila mlada dekleta prisotna pri porodih žensk v svoji skupnosti. Enako je z dojenjem. Ženske bi morale biti tekom življenja obkrožene z ženskami, ki dojijo in podpirajo dojenje. Na nezaveden način bi tako pridobile orodja, kako začeti dojiti. Problem je, če v medijih vidimo ženske, ki otroku ponujajo flaško.

Fotka: osebni arhiv

V njej želi podpreti močne točke, ki jih ženska nosi v sebi. Pri pravi babiški oskrbi sicer tekom nosečnosti spremlja vse osnovne parametre, kot so urin, kri, rast maternice, plodove gibe, da zagotovi zdravje matere in otroka. Obenem pa izvaja veliko izobraževanja in informiranja. Poskrbi, da je ženska soočena z dejstvi, statistiko, možnimi zapleti, plusi in minusi odločitev. Nato se ženska glede na lastna prepričanja odloči, kako bo ravnala med nosečnostjo, porodom in po njem. Če je ženska med nosečnostjo informirana in sama sprejema odločitve, tudi soodgovarja. To je pomemben vidik, ki ga moramo kot družba razvijati. Da soodločamo, a tudi sprejemamo odgovornost za posledice. Le tako lahko postanemo suvereni posamezniki družbe.«

Tako se nezavedno usede v našo podzavest, da steklenička in dojenček sodita skupaj. Namesto tega bi potrebovali podobe žensk, ki odkrito dojijo v javnosti. S tem bi pridobili zaupanje,

Ni enega pravila, kako naj bi porod potekal, kako naj bi žensko podprli, kaj naj bi ji porodna oskrba nudila. Kar sama želi, je prav. To pa je od ženske do ženske lahko zelo različno.

da je to normalno, najbolj zdravo in da ženska to zmore. Enako je s porodom. Več porodov bi videle punce, bolj bi bile prepričane: ''Če je moja teta zmogla, enako mama, zmorem tudi sama.'' Kot družba se odkrito pogovarjajmo o nosečnosti, porajanju ter materinstvu. Obenem pa se povezujmo v podporne skupnosti in znotraj njih sprejemajmo raznolike podobe poroda, vzgoje, človeka kot posameznika ter nenazadnje življenja samega. Tako bomo kmalu videli občutne premike, ne le na področju porodništva, ampak celotne družbe.« Kaj te pri delu babice najbolj privlači? »To, da delamo z zdravimi ženskami, vloga babice pa je, da iz ženske izvabi na plano vse tisto, kar je že v njej. Njene želje, poglede na porod, materinski čut, da ji pomaga najti pot, na kateri se ona samouresniči kot mama, kot ženska v novi vlogi. Ob tem so potrebna babiška medicinska znanja, ogromno pa je tudi psihologije - v načinih, kako pristopimo do ženske, in humanizma - v smislu, da izhajamo iz človeka kot posameznika.« Sara Aranel 21

Od kod tvoje ime in priimek? »Drugače prihajam iz Srbije, družinske korenine pa so na Madžarskem. V Ljubljano sem pred tremi leti prišel študirat klasiko na Akademijo za glasbo. Jezika sem se z lahkoto naučil, saj sem že govoril srbohrvaško.« Kakšna je tvoja pot do danes? »Trobento igram že več kot deset let, začel sem v

tretjem razredu osnovne šole, nadaljeval v srednji šoli v Subotici in zdaj na faksu. Lani sem diplomiral, letos pa delam prvi master. Še dve leti bom na faksu, potem pa si želim dobiti redno službo. Najraje v orkestru, vesel pa bi bil tudi priložnosti za poučevanje drugih. Rad se učim novih stvari in razvijam svoje glasbeno znanje tudi izven akademije.« Kako si našel Raggalution? »Prijatelj me je vprašal, če bi igral z neko reagge skupino. Pevca, Bedene Luka, sem poznal že od

prej. Povabili so me na eno vajo, kjer smo poskusili par komadov. Bili s(m)o zadovoljni in danes je dan d. Prvi skupni špil.« Ali si živčen pred prvim koncertom? »Ja, seveda. Ker sem drugače klasičar, bo to zame izziv. Sicer že nekaj časa igram tudi v Big bandu in drugih orkestrih, reagge pa je nekaj čisto drugega. Ampak fantje so face in smo se takoj ujeli.« Občutki po koncertu? Si imel kaj težav zaradi vmesnega izpada luči? »Šlo je super, bilo je kul.

Všeč mi je bilo, da so bili nekateri poslušalci veliki fani, imeli so Raggalution majice in videlo se je, da res uživajo v koncertu. Tudi po koncertu je ogromno ljudi prišlo čestitat. Tisto z lučmi me pa sploh ni zmotilo. Zelo se veselim naslednjega nastopa, za katerega pa bo treba še malo povadit.« Hvala Ištvan, želim ti veliko uspehov na tvoji glasbeni poti! Špela Vovk

Fotka: Črt Štrubelj

Ištvan Tadian

Ištvan Tadian. Trobentač, ki že od malih nog preigrava klasične pesmi, se je prvič v drugem glasbenem žanru preizkusil tako, da se je pridružil kranjskemu reagge bandu Raggalution. Pogovarjala sva se pred in po njegovem prvem koncertu z omenjeno skupino. Izkazal se je za dostojnega naslednika bivšega trobentača Raggalutionov, Leona Slabeta.

LYNCH

Na petkov decembrski večer, ko so Kranj obiskali divji Repetitor, so jim na odru kot predskupina družbo delali odštekani Lynch, band iz Ljubljane, ki v trenutni zasedbi deluje približno dve leti. Sicer pa obstajajo že od davnega leta 2013.

Poslušajte glasbo. Glasba je umetnost.

Tik preden so oder zasedli Repetitor, sem jih na hitro ujel med pavzo, ker me je tako neznosno zanimalo par stvari.

Ali ste Lynch zaradi slavnega režiserja? Jan: »V času, ko smo se prijavljali na Vičstok, še nismo imeli imena in smo ravno v tistem času obiskali retrospektivo Davida Lyncha v Kinoteki, tako da smo se na Vičstok prijavili kot Lynch, ker se je s prijavo že mudilo. Pozneje naj bi ime spremenili, a ga na koncu nikoli nismo.« Kakšno je vaše sporočilo, ki ga želite predati ljudem skozi svojo muziko? Cel band, združno: »Poslušajte glasbo. Glasba je umetnost.«

Navdih? »Glasba. Bolj podrobno izhajamo iz različnih glasbenih okusov, dva od naju poslušava pretežno klasično glasbo, bobnar Nik (1) je bolj za progressive/metal, a je zdaj začel poslušat tudi Vivaldija, kitarist Nik (2) prisega na čisti rock. Luka pa privlači bolj elektronika in sam zvok kot tak. Dva izmed nas sta muzikologa, eden je astrofizik. Potem pa sta tu še jezikoslovec in designer.« Imate veliko oboževalk in oboževalcev? »Ja, imamo 19 FB všečkov iz Mehike, ker smo po-

sneli en spot s španskimi podnapisi – v rumenem fontu.« Med vašim pravkaršnjim koncertom sem bil zelo navdušen nad tistim zvočnim efektom, ki je zvenel, kot da bi sredi vašega komada zarohnel bučen stadionski aplavz... »Haha, ni bilo mišljeno kot aplavz, ampak smo se v resnici med neko vajo vsi posneli, kako se krohotamo oz. smejimo. Celo na singlu je to posneto zraven. Namreč, verz v pesmi Horseabout je The Child in the Mirror is Laughing at me, pa

se nam je zazdelo primerno dat nek smeh v ozadje.« Mudi se nam na Repetitor! Za konec še kaj na hitro? »Ja. Tretjič smo igrali tu na Trainu in danes je bilo največ folka do zdaj. Jeseni leta 2017 smo tu govorili z vašim kranjsterdamskim županom in nam je zrecitiral tri pesmi, pa smo mu obljubili, da jih bomo nekoč po svoje uglasbili. Obenem pa izrekamo sožalje, čeprav šele zdaj.« Alex Kodek

Lynch so: Jan Ovnik vokal, kitara | Nik Drozg kitara | Lovrenc Rogelj bas

Fotka: Mik Kovačič

Nik Jurak Uštar bobni | Luka Seliškar zvok/zvočni efekti

Revija za mladinsko (sub)kulturo Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Alex Kodek Črt Štrubelj Ema Gale Gaja Basaj Marša Malešič Sara Aranel Špela Vovk

Gostujoči člani: Mestni mačjak

Lektoriranje: Nežka Kukec

Oblikovanje: Anita Kepic

Urednica: Živa Drinovec

Foto (naslovnica): Črt Štrubelj

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI

Tisk: Tisk Žnidarič, d. o. o. Naslednji izid: april Cena: brezplačno