ISSN 2385-9350
Čas za mucke Macji praskalnik
Potrebujemo: škatlo karton olfa nož lepilo ravnilo podlogo za rezanje mačka
fotke: Anja Ropret
Najprej v škatlo izrežemo luknjo (če je še nima). Nato izmerimo širino in globino škatle. Iz kartona izrežemo koščke, ki se morajo tesno prilegati škatli. Vanjo začnemo polagati izrezane koščke, ki jih med seboj zlepimo. Pazimo, da jih ne zlepimo skupaj s škatlo. Ko zapolnimo celo notranjost, odstranimo med seboj zlepljene koščke. Škatlo na koncu lahko oblepimo s papirjem za lepši izgled. Na obrnjene koščke nanesemo lepilo in jih položimo nazaj v škatlo. Če so vaše mačke »party animals«, lahko praskalnik potresemo z mačjo meto. Za Mestni mačjak Anja Ropret
4
O
bjeta v arome
V hladnem jesenskem jutru sem drvela skozi mestno jedro. Dogovorjena sem bila za intervju z Nado, lastnico prisrčne trgovinice s kavo in čaji, ki se nahaja tri korake okoli vogala od vodnjaka na Glavnem trgu. Seveda sem bila pozna. Ko bi ne bila, bi verjetno kaka zvezda, luna ali planet našega vsemirja, blodil malo vstran od svoje ustaljene tirnice. Upala sem, da bo tudi moja sogovornica sledila svoji naravi razrahljanega sledenja časovnim okvirom. Žal me je tisto jutro že čakala nasproti cerkve, zato sem se hitela opravičevati za zamudo. »Ne skrbi«, me je pomirila. »Če je pogled ves čas uprt v uro, gre marsikaj lepega mimo tebe.« Odnos do časa je tako že na vhodu v kavarno napovedal razgiban pogovor. Večino sva ga sicer namenili zeliščem, ki so njena dolgoletna ljubezen, a Nada je ena tistih, ki se ne ustraši tematik, ki odstopajo od povprečnega malopogovora. Z veseljem jih ujame, pogleda s te in one strani, ter razišče svoje stališče v odnosu s sogovornikom in širše s svetom. S: Kako bi predstavila samo sebe? N: »Joj, to so tista nemogoča vprašanja, ki nimajo odgovora. Značilnost nas, ki zamujamo, je, da pri določenih stvareh nismo posebej natančni. Tako tudi samih sebe ne moremo zares opredeliti. Kako bi se zaprla v okvirčke, ko pa v sebi ves čas odkrivam neke nove dimenzije? Verjamem, da me je zaznamovala izbira študija. Po izobrazbi sem namreč teologinja, kar že v osnovi rodi zavedanje, da službe zame nikdar zares ne bo. Samo sebe bom znova in
NADA VIDETIČ
znova morala posodabljati, se prilagajati in se na novo učiti. Učenje pa mi je v veliko veselje. Rada se kaj novega naučim. Večkrat se že ob zajtrku podam v raziskovanje vprašanj, ki so se mi pretekli dan porodila in niso našla kotička na urniku preteklega dne. Lahko gre za kaka zgodovinska dejstva, ali pa raziskovanje vesolja in astronomije. S to radovednostjo in prilagodljivostjo sem se lotila tudi marsikaterega dela. Delala sem kot raziskovalka na Filozofski fakulteti, kot novinarka na televiziji, na področju oblikovanja, urejam strokovna besedila s področja humanistike, izdala sem knjigo. Marsičesa se lotim, a včasih pomislim, da sem premalo ambiciozna. Bolj se nagibam k idealistki.« (smeh) S: Kako so v tvoje življenje vstopila zelišča? N: »Navdušenje nad zelišči me spremlja že vse življenje. Pri nas doma je vedno veljalo, da pri vsaki tegobi najprej pomislimo, kako si pomagati z domačimi arcnijami. Vselej je bilo živahno tudi nabiralništvo divjih užitnih in zdravilnih rastlin. Kasneje sem opravila še izobraževanje za pridobitev nacionalne kvalifikacije za zeliščarko. Obenem sem članica Društva Arnika, ki združuje pridelovalce in predelovalce zdravilnih rastlin.« S: Kako je navdušenje nad zelišči preraslo v trgovino? N: »Z možem Rudijem sva ujela priložnost in kupila lokalček, ki je predstavljal odgovor na moj hobi in ljubezen do zelišč. V resnici je Rudi motor vsega skupaj, še bolj pa drži, če rečem, da se čudovito dopolnjujeva. On je drzen, obvlada finance in vidi priložno-
sti, je tisti s poslovno žilico. Jaz znotraj tega pletem mrežo. On torej postavi ogrodje, ki ga jaz kot čebelica zapolnim. Sama brez njega ne bi imela drznosti, da bi kupila lokal in šla v posel, ker nisem tak tip človeka. Ko pride do poslovnega sveta, potrebujem veliko spodbude in podpore, na tem področju namreč najdem vrsto strahov in preprek. Moj mož na drugi strani pa premore pogum, ki je potreben za tak projekt. To ne pomeni, da je zaletav. Nosi zdravi pogum, kar pri njem močno spoštujem. Sva resnični ''dream team''. Ko ima človek pravo podporo, je vse veliko lažje.« S: Kaj ni ravno to, da se povezujemo, najboljše in najbolj smiselno? Ko se združimo vsak s svojim znanjem in talentom, navadno nastanejo najboljše stvari. N: »Res je. Živimo v svetu, v katerem se od ljudi pričakuje, da smo popolni in vsi vse obvladamo. Posebno ženske od sebe pričakujemo, da smo superženske, ki smo ob koncu dneva vrh vsega še vedno lepe in privlačne kot iz reklame. Ljudje si preveč naložimo. Sama se zato nekaterih stvari sploh ne želim lotiti, saj vem, da jih ne znam in jim nisem kos. Pomembno se mi zdi, da se človek zaveda svojih močnih in šibkih plati in se tam, kjer je šibak, obrne po pomoč. To ne pomeni, da pomoč izkorišča, ampak zna prositi zanjo, ko je ta potrebna.« S: Sta zeliščem in čajem kavo pridružila iz osebne ljubezni do pitja kave? N: »Kavo je dodal moj lucidni mož, ki se je takoj zavedal, da zelišča v trgovini ne bodo dovolj. 5
fotke: Črt Štrubelj
Predlagal jo je torej človek, ki pred srečanjem z mano kave sploh ni pil!« (smeh) S: Slutim zabavno zgodbo. Povej več, prosim! N: »Sama kavo pijem že od malega in mi predstavlja čisti užitek. Posebno popoldanska kavica ob kosu domačega peciva. Dolgo sem mislila, da si z možem deliva ljubezen do tega obredja, saj se mi je vsakodnevno pridružil pri njem. Po petih letih skupnega življenja pa mi je en dan prav zadržano rekel, da ne bi kave, saj mu ne naredi dobro v želodcu. Previdno je dodal, da v resnici nikdar ni zares pil kave, le redko kako malo skodelico. Po toliko letih se mi je razkritje, da je šele z mano začel piti kavo, zdelo povsem neverjetno. Začudena sem ga vprašala, zakaj jo torej pije, če mu ne paše. Nekaj trenutkov je molčal, potem pa odgovoril: ''Ker je tako fajn, ko mi rečeš, če bova kavico.'' Vidiš, to je pa ljubezen!« (smeh) S: Resnično prava ljubezen! Pa vama jo je uspelo prenesti tudi na obiskovalce trgovine? Kakšen je bil odziv strank na ponudbo, kakšne izkušnje imaš z njimi? N: »Našo kavno ponudbo zelo pozdravljajo in jo pogumno poskusijo tudi taki, ki nikdar niso pili ničesar drugega kot barkavo. Všeč jim je možnost kave za na špancir, pa tudi sveže zmleta arabika za pripravo doma. Pri zeliščih je zgodba precej drugačna in priznam, da me nepoznavanje zelišč v našem prostoru preseneča. Predvsem opazim močno razliko med generacijami. Starejši ljudje dobro poznajo zelišča in jih tudi sami nabirajo. Prav tako njihovi vnuki, ki so kot otroci črpali njihovo znanje. Vmes pa se pojavi vrzel. Naj za primer podam žensko pri petdesetih, ki pri prehladu kupi dve žlički čaja. Tu ne gre za denar, ampak se vidi popolno nepoznavanje in nerazumevanje delovanja teh pripravkov. Verjamem, da je to pogojeno s tem,
6
da je po vojni medicina zelo agresivno vdrla v naše kraje s farmacevtskimi zdravili. Ko vidim, da pride k meni kdo, ki je povsem nepoučen, čutim posebno zadovoljstvo, če ga vsaj malo informiram.« S: S čim pa najraje postrežeš svojim gostom, ko te obiščejo na domu?
N: »Tistim, ki radi pijejo kavo, seveda postrežem s kavo. A moji prijatelji so že vajeni, da si pri meni zaželijo čaj. Tega rada prilagodim letnemu času in osebnemu okusu gosta, včasih tudi njegovim zdravstvenim nevšečnostim. Veseli me, ko slišim, da je moj čaj res najboljši.« (smeh) Sara Aranel
Jan Grilc
Sam sebe smatram za radovednega človeka. Razen mode in avtomobilov praktično ne obstaja tema, ki me ne bi zanimala. In če si radoveden
Kranjčan, ki je svojo novinarsko kariero začel kot odgovorni urednik revije Zapik pod okriljem Kluba študentov Kranj. Če ga ne prepoznate po videzu, ga zagotovo prepoznate po glasu. Jan je zaposlen na Valu 202 in do pred kratkim ste ga lahko kot voditelja slišali ob nedeljah zvečer, večinoma pa dela kot novinar, kar mu predstavlja še večji izziv. Kot amaterka v vlogi spraševalca lahko potrdim, da se Jan prav tako dobro znajde v vlogi intervjuvanca, kar pa je precej olajšalo moje delo. Torej, študij si zaključil z magistrskim delom z naslovom ''Razvoj in družbena vloga prostorov alternativne kulture v Kranju''. Kaj te je navdihnilo, da si si izbral tako temo? »To je precej nenavadna tema za moj študij. Na prvi stopnji sem obiskoval program novinarstva na FDV-ju, za magisterij pa sem izbral kulturologijo. Ker sem tudi sam veliko obiskoval takšne prostore (med gimnazijo in študijem Izbruhov kulturni bazen, kasneje pa tudi Trainstation Squat), je prav to postalo nek motiv. Prostore sem poznal iz prve roke, saj sem tudi sam hodil tja, nikoli pa nisem bil blazno aktiven član. Vsebina, ki sem jo izbral za magistrsko nalogo, je bila zame dokaj
naravna odločitev, saj se mi tema še ni zdela dovolj raziskana. Kranj je kot relativno majhno mesto vedno imelo takšne prostore, od konca sedemdesetih let naprej. Med pisanjem naloge sem šele zares doumel, kako velik pomen so imeli za Kranj. Vsak v svojem obdobju in vsak na svoj način. Najprej že v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je deloval Klub ljubiteljev glasbe, ki je bil ''prva scena'', kjer se je v Kranju začel špilati rock in punk in je to predstavljalo neko svobodo, ki je drugje niso mogli dobiti. Kasneje pa sta tudi Bazen in Trainstation Squat na podoben način zapolnjevala prazen prostor s ponudbo, ki je na noben drug način nisi mogel dobiti. V Kranju obstaja neka kritična masa ljudi, ki tja zahaja, in prav zaradi njih takšni prostori živijo. To je bilo tisto vodilo, ta fenomen, ki me je vedno zanimal - kako lahko v relativno majhnem mestu tak prostor vseeno dobro uspeva.« V magistrski nalogi prav tako omenjaš in pojasnjuješ razliko med ''mainstream'' in subkulturnimi stili. Tudi pri radiu obstajajo take razlike? »Seveda, na vsakem področju kulture lahko iščemo ločnico med ''mainstreamom'', torej med neko splošno usmeritvijo in bolj
fotka: Stane Jeršič
človek, ti je takšno delo neskončen izziv.
obrobnimi – alternativnimi ali ''underground'' stili. Kot pri vseh drugih stvareh, tako je tudi pri radiih. Večina komercialnih postaj v Sloveniji predvaja glasbo, ki jo navdihuje predvsem višja poslušanost. To je edini posvečeni cilj, na podlagi katerega se izbirata glasba in vsebina. Še vedno pa obstajajo prostori, kjer kljub temu lahko slišimo in dobimo tudi drugačne vsebine. Ne le glasbe, tudi govorne vsebine na radiih. Žalostno pa je, da taki prostori bolj kot ne lahko obstajajo samo zaradi velikega entuziazma njihovih ustvarjalcev, ki jim finančna sredstva niso tako pomembna, ali pa, ker imajo neko sistemsko podporo od države ali drugih institucij. Vsak, ki kdaj pa kdaj prižge radio, lahko tudi sam zazna, na kakšne načine se radii razlikujejo. Komercialni so večkrat preprosti, poenostavljeni in zelo zbanalizirani. Na drugi strani pa so tu produkcije, ki imajo pogosto manj dometa, ampak večinoma
bolj kvalitetne vsebine. Če pa govorimo o ''mainstreamu'' in alternativi, imamo v Sloveniji enega lepših primerov na radijskem področju, to je Radio Študent. Žal nikoli sicer nisem tam delal, a sem ga vedno zelo cenil - kot prostor, ki se je ves čas boril za svojo svobodo in želel nekaj drugačnega. Mislim, da programi Radia Slovenije (eni bolj, drugi manj) uspešno plujejo nekje na meji med ''mainstreamom'' in alternativo. Veseli me, da v tem radijskem okolju Val 202 še vedno uspeva kot najbolj poslušana radijska postaja v Sloveniji. Zdi se mi, da je to pokazatelj, da obstajajo poslušalci, ki si želijo tudi takšnih vsebin, in ne zgolj tistih na prvo žogo.« Torej, bi sam delal na komercialnem radiu? »Saj sem delal na komercialnem radiu. Delal sem na radiu Belvi v Kranju, dokler je še obstajal. Ne vem, če veš, kaj se je zgodilo z Belvijem. Bil je v mreži Leona Oblaka, kjer sta tudi Radio 1 in Radio 7
Antena. Radio Belvi je bil eden izmed lokalnih radiov, ki so se kasneje združili pod Radio Antena. Tam sem približno tri leta, enkrat tedensko, delal študentsko oddajo. To je bil povsem drugačen način dela, kot ga opravljam sedaj. Trenutno delam kot radijski novinar, tam pa sem delal kot voditelj in hkrati še tehnik. Stvari so potekale povsem drugače, saj nisi mogel nastopati z nekimi obširnejšimi in poglobljenimi vsebinami. Bilo je v stilu: ''Na kratko, na hitro in gremo naprej z glasbo.'' Takšnih stvari, ki jih sedaj počnem na radiu, ne bi mogel delati nikjer drugje v Sloveniji. Da bi me pa privlačil komercialni radio z načinom dela, pa nikakor ne morem reči.« V kakšni meri pa te je na delo, ki ga opravljaš sedaj, pripravil študij? »Z radia Belvi sem odnesel precej dobrih izkušenj. Preživel sem veliko časa v etru, kar je bila priložnost, ki je verjetno na večjih, bolj izpostavljenih in popularnih radiih, ne bi mogel dobiti. Pri študiju pa sem imel srečo, da sem vedno lahko povezoval prakso in teorijo in s tem pridobil izkušnje. V času študija novinarstva sem bil dve leti urednik kranjske revije Zapik in sem lahko skozi praktično delo uveljavljal in spoznaval teorijo, ki smo se jo učili na faksu. Na sami fakulteti sem precej pogrešal stik z realnimi mediji. Dostikrat je bil faks oddaljen od tega, vsaj takrat, ko sem študiral jaz. To sem na srečo našel pri Zapiku in pridobil znanja, ki sem jih potreboval, da sem lahko naprej v življenju normalno delal kot novinar. Smo pa na faksu morali 8
opraviti enomesečno prakso, v tretjem in četrtem letniku. Takrat sem šel na Val 202 in po enomesečni praksi so me obdržali.« Kakšni pa so postopki uvajanja za delo na radiu? »Če se izognemo ''novinarskim znanjem'' - to je učenje, ki traja celo življenje, je tu še ''glasovni del'', ki je na radiu zelo pomemben. To pa je precej dolg postopek. Vsak novinar, preden se njegov glas zasliši v etru, mora opraviti eno leto govorne šole. Najprej imamo teorijo, kjer se učimo pravilne izgovorjave slovenskega jezika in dvanajstih tujih jezikov (npr.če vidiš napisano neko tuje ime ali besedo, jo moraš znati pravilno izgovoriti). Poleg pa potekajo še praktične vaje, kjer z izkušenimi spikerji na radiu Slovenija bereš tekste. Znova in znova te popravljajo, znova in znova bereš tekste. Jaz sem imel srečo, da je bila ob mojem prihodu nekaj mesecev mentorica za govor Ajda Kalan, legendarna spikerka na RTV Slovenija. Zelo ostra in zahtevna učiteljica, prav tako Gorenjka. Prvič, ko sem prišel k njej v tisto učilnico, sem na mizi opazil star diktafon s trakom. Namreč – gospa je vse še vedno snemala na diktafon. Ko sem ji prebral prvi stavek, je rekla: »O, preklet Gorenjc! Zdaj bova pa midva i-je vadila!« In tako sva tri tedne vadila le i-je. Jaz nisem znal pravilno izgovoriti i-ja, saj se je slišal bolj kot e. Vsakič je prinesla list, na katerem so bile besede s tremi i-ji. In to sva brala po celo uro. Mislil sem, da se mi bo zmešalo. Potem sva se učila izgovarjati besedne zveze, nato stavke in nato šele
povedi. Skratka, to je precej dolgotrajen proces. Te pa naučijo ogromno.« Kakšno delo pa sedaj dejansko opravljaš? »Malo sem delal kot voditelj programa, že ves čas pa največ opravljam novinarsko delo - snemam vnaprej pripravljene oddaje ali pa se v živo javljam s terena. To pomeni, da moram v prvi vrsti poiskati neko temo, za katero se odločim sam, oziroma se odločimo skupaj v uredništvu. Kontaktiram goste, naštudiram ozadja in vse podatke, ki jih potrebujem. Nato prek teh intervjujev zmontiram samostoječo celoto, ki se prav tako objavi na spletu in med podkasti. Pred kratkim sem postal tudi dnevni urednik, kar pomeni, da enkrat na teden, ob petkih, urejam program Vala 202. Urejam vsebine, se dogovarjam z avtorji in v končni fazi usklajujem ter v režiji nadzorujem, da vse poteka tako kot mora.« Kaj pa v mladosti, si si od nekdaj želel delati na radiu ali si imel kakšne druge želje? »Da bi si prav konkretno želel delati na radiu ne, a ko sem spoznal ta medij preko dela, sem ga takoj vzljubil. Smo pa doma od nekdaj poslušali Val 202 in ta je bil zame vedno ''pojem radia'' - tisti, ki je bil pet stopnic nad vsemi ostalimi. Ko sem dobil priložnost, da se to zgodi, sem jo seveda takoj zagrabil in se zelo trudil, da so me takrat tudi obdržali.« Torej še vedno največ poslušaš Val 202? »Seveda, če ne drugega, po službeni dolžnosti. V zadnjem času poslušam tudi veliko tujih radiev, zadnja
leta pa tudi podkaste. Ne le domače, temveč tudi precej tuje produkcije. Mislim, da je to najboljši način, da se človek nauči nekaj povsem novega. Slišiš lahko pristope, ki jih v našem medijskem svetu prej še ni bilo. To je vznemirljivo – slišati nekaj, kar si tudi sam želiš poizkusiti. Včasih dela, včasih ne. To je tisto, ki je morda najbolj intrigantno pri našem delu - da imaš možnost kreativne svobode. Tako pri vsebini, kjer se lahko sam odločaš, kdo bodo tvoji gostje in o čem boš govoril, in hkrati pri formi, kjer se lahko igraš z zvokom na zelo veliko načinov in je na koncu rezultat vsakič drugačen. Vedno, ko se na novo lotiš oddaje, začutiš tisto malo vznemirjenje, ker ne veš natančno, kako bo na koncu uspelo. To je tisto, ki te pri tvojem delu poganja naprej.« In to je tudi eden izmed tvojih ciljev v prihodnosti? »Ena izmed stvari, ki jih imam najraje pri tem, kar počnem, je ravno to, da je naše delo samo po sebi nek cilj. Na primer - ta teden bom delal oddajo na temo vmesnikov med možgani in računalnikom, naslednji teden oddajo o podnebnih spremembah. Vse to je izziv, saj se je potrebno naučiti novih stvari. Sam sebe smatram za radovednega človeka. Razen mode in avtomobilov praktično ne obstaja tema, ki me ne bi zanimala. In če si radoveden človek, ti je takšno delo neskončen izziv.«
Vita Polajnar
Kost v grlu
ZADNJA VAJA - ZBORNIK NARAVOVARSTVENE POEZIJE – 8. 2. 2020 – LAYERJEVA HIŠA
Na Prešernov dan 2020 bo v Layerjevi hiši potekala premierna predstavitev cvetnika naravovarstvene poezije Zadnja vaja, ki ga bo izdala Layerjeva založba. Med 170 pesmimi, poslanimi na natečaj z vseh koncev Slovenije, so najbolj izvirne skrbno izbrale članice strokovne komisije, ki so jo sestavljale pesnica in urednica Petra Kolmančič, profesorica Bernarda Lenaršič ter novinarka
in publicistka Irena Štaudohar. Zbirka bo na način zbornika predstavljala v verze prelite misli 30 pesnic in pesnikov, glavna tema pesmi pa je narava in človekov despotski odnos do nje.
Kakšno možnost bivanja ima Narava v svetu izkoriščevalskega megakapitalizma? Kako lahko Zelena tekmuje z betonskimi goščavami?
Kako se krhko življenje bojuje z nesmrtno plastiko? Kakšne grožnje in opustošenje puščamo zanamcem in kakšna je naša družbena odgovornost v vsakdanjem življenju? Pesnice in pesniki s pomočjo besed iščejo možnosti za manj sebično pozicijo človeka v sodobnem svetu, saj pesmi prihajajoče zbirke odsevajo kritičnost do zlorabe naravnih virov ter
uporabe živali, izpostavljajo željo po sobivanju, varstvu in zaščiti divjine, ter razširjajo idejo osnovne pravice do življenja na odrinjene Druge.
poskus trajnostnega bivanja in radikalne spremembe življenjskega sloga, sicer bo glavno vlogo na svetovnem odru v bližnji prihodnosti zavzela ekološka katastrofa.
Vizualno podobo zbirke bodo predstavljale fotografije protestnih sloganov. Čeprav podobe in pesmi prikazujejo različna načina izražanja, so združene v skupni ideji zbirke, ki bo opozarjala, da ima človeštvo danes čas le še za zadnjo vajo, za zadnji
Kljub svarečemu tonu zbirke na prvi pogled, pa je delo tudi apel življenju. Namreč, tudi najbolj drzne pesmi, ki govorijo o strahu, jezi, bolečini in želji po spremembah, izhajajo iz pozicije ljubezni in upanja – da je drugačna prihodnost še mogoča.
Avto r: Po
lona
Zale tel
Ana Žunič
9
O
OZELOT Ozelotove stopinje v snegu me opominjano, da nič več ni, kot je bilo. »Nebo za oblaki je vedno modro,« sem mislil. A celo to se spreminja. »Nemogoče je verjeti v chemtrail-e in hkrati v preživetje lastne vrste,« sem mislil. Potem pa se je Zemlja sploščila pod centrifugalno silo sprememb in sneg je zapadel v Arizoni in bila je prekrasna. Drobne tace so odtisnjene v snegu in daleč spredaj, na koncu sledi sedi Ozelot. In prekrasen je. Nikoli več te ne bo zeblo nebo Ozelot. Matic Ačko
P
Z
ŽALOSTINKA ČEBELJIH KRILC Obupano opazujem prah, ki ga je dvignil pok lesa ob les ob tvojem izhodu, in poslušam brnenje tišine.
Postajaš eden tistih, ki jih je nesmiselno prositi, naj pazijo na čebele, ker nimaš usmiljenja niti za ljudi, ko odnosom mečkaš krhka krilca.
Kdaj si začel večerne solate nadomeščati z žvečenjem mehanskih kolesc in požiranjem kovinskih igel, da so tvoji objemi postali tako bodeči in polni sterilnih robov? Nika Gradišek
moja džungla umira čistina se širi z umazanijo moje roke kri in saje reka sonček gozdni škrati se skrijejo ne bentijo več nad svetom v svetem miru čakajo na grmado Neja Rakušček
10
Avtorja: Hana in Gal Grobovšek
PRIGODE GOZDNIH ŠKRATOV
fotke: Matija Zupan
Da bi vsak človek našel svoj Plc na tem svetu - Ema Herlec, 22. 11. 2019 Leta 2009 je skupina mladih metalcev začela iskati prostor za vaje in veseljačenje. Nasmehnila se jim je sreča. V uporabo so dobili sto kvadratnih metrov betona, ki so ga s trdim delom in skupinskim duhom spremenili v Plc - drugi dom. Deset let kasneje ogromno alternativcev tam še vedno ustvarja, vadi, snema in se druži. 16. novembra so na Trainstationu priredili že tradicionalni Plc Fest, kjer med notnimi vrsticami upajo na podporo in kakšen cekin, predvsem pa je njihova želja, da pokažejo, kaj vse Plc premore in kakšen je bil napredek v zadnjem letu. Martin Jagodic, član bandov Armaroth in Amalgam, mi je povedal več o samem bunkerju - začetkih, uporabnikih, ureditvi prostorov, težavah, ... 11
Kako je bilo v samem začetku - kako ste Plc sploh odkrili? »Do prostora smo prišli s pomočjo Samota Košnika. Poskrbel je, da smo šli lahko noter, mi pa smo zbirali podpise od stanovalcev. Morali so se strinjati, da lahko prostor najamemo. Potem pa se je vse začelo.« Kdo vse se je potem čez leta znašel tam? »Najprej smo bili notri Armaroth, kmalu so se nam pridružili še takratni Raven Death, danes skoraj isti člani sestavljajo skupino Didge, kasneje pa Frogi (Aleš Jelovčan) in z njim Nature. Nekaj let kasneje se je ''zgodil'' še drugi val folka, ki so zdaj redni člani, recimo Grega Kalinski, Urban Valjavec in Luka Kejžar. Recimo današnji Mutism. Vsako leto se je pridružil še kakšen band. Zadnjih par let v Placu deluje približno sedem bandov, DJ-ji, ves čas pa se dela na kakšnem projektu. Nekaj časa so pri nas vadili tudi Raggalution.« Kaj točno pa tam sploh je? Mi lahko opišeš prostor? »Imamo dva prostora za vaje, studio, dnevno sobo, fitnes, kolesarnico oz. delavnico. Potem imamo še pomožne prostore - dve skladišči, kuhinjico in stranišče. Vse smo naredili sami in v roku desetih let počasi prišli do tega, da imamo, kar potrebujemo.« Kakšne dejavnosti se odvijajo v zaklonišču? »Glavna dejavnost je ustvarjanje, snemanje glasbe. Bandi tam špilajo, snemajo, prav tako tudi DJ-ji. Nekateri rišejo, delajo animacije, veliko se programira, spet drugi pridejo v 12
fitnes ... Včasih je bilo veliko žurov, zdaj jih ni več toliko. Pride pa folk tudi samo hengat, popit pivo. Če kdo želi kaj popraviti, pride v delavnico, kjer so orodja.« Kako pa to, da v Placu ni bejb? »Ne vem, zakaj nočete priti. (smeh) Je pa ves čas vsaj ena. Na eni točki sta bili celo dve. Trenutno imamo Saro iz Mutism.« Ker bunker ni ustvarjen za bivanje, imate najbrž tudi kakšne težave. »V prostoru imamo največ težav z vlago, nimamo tekoče vode in odtoka. Pozimi je problem tudi ogrevanje, ker nimamo centralne. V preteklosti smo imeli težave s higieno, kar smo sedaj uredili. Vse poteka zelo samoiniciativno, saj financ praktično ni. Iščemo jih po razpisih, sicer pa plačujemo članarino.« Ali ste odprti za nove bande, posameznike? Kako priti do vas? »Seveda, dobrodošli ste vsi, za katerokoli dejavnost. Če koga poznate, jim recite in se dogovorite, da pridete. Lahko pišete na mail, Facebook, kamorkoli, smo večinoma ves čas dosegljivi.«
Martin je tudi predsednik društva KRDM, ki so ga ustanovili leta 2016, da bi pomagali in olajšali delo glasbenikom. Je društvo za razvoj in promocijo neodvisne glasbe na Gorenjskem. Trenutno prirejajo
dva redna dogodka, Plc Fest in Distoržn, s 27. decembrom pa začenjajo svež, elektronsko naravnan cikel po imenu Plesen. Kakšni so občutki po izvedenem Plc Festu, ki je obeležil deset let vašega delovanja? »Ful je blo dobr. Bajta je bila polna, folk je bil zadovoljen. Mislim, da smo končno postali dovolj veliki, da lahko publiki pokažemo, da je zadeva ''proper''.« Kaj je bil sploh razlog, da ste začeli prirejati vsakoletni dogodek? »Nismo imeli denarja, pa smo si rekli: ''Gremo narest koncert, da mo mel keš.'' Prvi Plc Fest je bil izveden leta 2013, potem ga par let ni bilo. Od leta 2016 pa ga naredimo vsako leto, od takrat smo se zadeve lotili bolj resno. Naredimo kompilacijo, imamo nabor čim večih bandov iz Placa.« Društvo KRDM pa prireja še en dogodek, in sicer Distoržn. Kaj je poanta tega? »Par let nazaj je v Kranju zevala luknja na področju metala. Do takrat je te zadeve organiziral Bojan Bidovc. Nato je zadevo dobil v roke Darči Kruševac. Vesel je bil naše ideje, da bi to prevzeli mi. Sedaj teče že druga sezona Distoržna, dogodek se zgodi skoraj vsak mesec.« V okviru KRDM-ja izdajate tudi plate? »Do zdaj smo v Placu leta 2016 izdali plato Armaroth in Didge, letos jo je izdal
Douchean, ofnana_pesa pa ''singel''. Omeniti je potrebno tudi kompilacijo iz letošnjega dogodka. Za naprej imamo veliko planov, vendar čakamo bande, da malo posnamejo. Nekoliko so počasni, ker imamo preveč piva.« (smeh) Kaj pa pravzaprav sploh pomeni KRDM? »Včasih je pomenil Kranj death metal, danes pa je že malo drugače. Na začetku smo bili res bolj death metal klapa ... Frogi, Armaroth, pa GMB.« Najmanj in najbolj pijani odgovori na vprašanje: ''Kaj ti pomeni Plc?'' Rok Lukavečki: »To je prostor za nemoteno ustvarjanje, kar je ful pomembno. Za 4 ure se lahko odklopiš od sveta, samo muska.« Urban Valjavec: »Plc je zatočišče za pse.« Martin Naglič: »Dnevna soba, plac za druženje z isto mislečimi. Kot da bi bil doma, kot nekakšna družina.« Jan Brišar: »Kjerkoli v Placu komiraš, komiraš v smeteh.« Grega Kalinski: »''Community'', inkubator vsega, kar počnemo. Medsebojni vplivi, debata, mnenja. Je izoliran, lahko je pobeg in ne jebeš ničesar drugega. Včasih smo ga precej žural.« Filip Košnik: »Plc je prostor za kolektivno in individualno ustvarjanje.« Aleš Jelovčan: »''Refuge'' pred bolanim svetom.« Žan Jelovčan: »Lajf. Aškao. Ne sej ne. Ne sej ja.«
Časovnica Plc festa, 16. 11. 2019 16.00 - kapljanje članov v Plc 16.30 - iskanje kablov in prenašanje opreme v avtomobile in kombi 17.10 - odhod na Trainstation 17.20 - postavljanje odra 17.30 - tonske vaje in prve borovničke za novinarki 18.30 - še vedno tonske, druge borovničke za novinarki 20.20 - ogled kratkega dokumentarca o Placu 20.45 - Didge, pir za novinarki 21.45 - Amalgam 22.30 - Nature, posvet z urednico Živo 23.20 - Armaroth 00.00 - KJE JE FROGI S PIRI? 00.05 - Frogi uleti s piri 00.20 - Neuromancer, novinarki sta svoj fokus spet usmerili na borovničke 01.10 - Douchean začne rolat 2.30 - ofnana_ pesa… ŽGGGGG!!!! 3.30 → pojma ... padla je noč … borovničke... tuc tuc … dj mi čik … dj mal pira ... al pa vode … aj že dan a kva?!
»Blo je bendi so spilal tistega kar ni bilo je zmadudu žur lep. Vidmo naslednjic« - Francka Lojzek, 17. 11. 2019
Ko so mi ukradli kolo, pa se je zgodil prelom. - Frogi Eden izmed zgodnejših uporabnikov je tudi Aleš Jelovčan, bolje poznan pod vzdevkom Frogi. Trenutno igra v kranjskem bandu Nature. Pogovarjala sva se o njegovem prispevku v zaklonišču, karieri in zanimanjih. Menda si idejni vodja mnogih reči v Placu? »Ne vem, koliko sem
zares idejni vodja. Sem malo starejši in dokler se nisem preselil, sem bil Placu najbližje doma. Hitro mi je postalo jasno, da je treba urediti higieno. Glede ostalih idej pa - začeli smo programirati, risati in animirati.« Kaj pa sicer počneš v lajfu? »Ko sem bil mlajši, sem delal bedne ''jobe'' v fabrki, ker kot mulc tako ali tako nisi kvalificiran za nobeno zadevo. Potem pa sem se začel ukvarjati s programiranjem, saj smo potrebovali spletno stran za band, pa za metal prevoze itd. Ko so mi ukradli kolo, pa se je zgodil prelom.« Kaj pa ima kraja kolesa s kariero programerja? »Torej, ko sem nekoč prespal v Ljubljani, zjutraj mojega kolesa ni bilo. Odločen, da ga dobim nazaj, sem postavil spletno stran ''Dobri človek, prosim, vrni mi kolo.'' Vsi so se mi smejali, potem pa sem ga dejansko dobil nazaj. Dobil sem klice iz medijev, radio intervjuje, vse živo. Klicali so me tudi iz Žurnala, ker so potrebovali programerja. Tako se je začela moja kariera.«
Potem pa si svoje znanje prenesel tudi na druge uporabnike Placa? »Fante, ki so pokazali malo zanimanja za programiranje, sem čisto ljubiteljsko naučil in jih vpeljal v moje pretekle službe. Prva sta bila Martin Jagodic in Miha Markun, potem pa se je razširilo naprej.« Na kakšen način pa si se tega lotil? »Na način: ''Nekaj v lajfu me zanima. Kako bi v zvezi s tem izgledala spletna stran?'' Menim, da če se dela lotiš na način, da takoj začneš z realnim projektom in ne s teorijo, se boš temu posvetil, ker te bo veselilo. In če te veseli, pomeni, da te vleče. Tak človek se na tej poziciji običajno tudi obdrži.« Ukvarjaš pa se tudi z animacijo? »Animacija mi predstavlja medij, ki ti najlepše predstavi zgodbo. Če se poslužiš 3D tehnike, si zaradi realnega prostora že malo omejen. Pri 2D animaciji pa imaš proste roke. Zato mi je ta medij zelo privlačen. Se pa še učim.« Gaja Basaj 13
Ofnat peso je že nekaj časa fora v naši družbi. - ofnana_pesa
Vid Pobegajlo je v Placu tisti, ki stoji za objavami, ki jih lahko beremo in lajkamo na socialnih omrežjih. Poleg tega ustvarja na področju dark/industrialnega tehna kot ofnana_pesa in death metala v bandu Armaroth. Živijo, Vid! Torej, pri KRDM-ju si odgovoren za marketing. Kaj obsega tvoje delo kot piarovec? »Strateško načrtovanje celotnega marketinga, torej kam, kaj in kdaj objavljamo. Zaenkrat se poslužujemo Instagrama in Facebooka tu mi zadnje čase pomaga tudi Jagodic. Zaenkrat smo še precej na začetku in ne delamo velikih naložb v razne reklame. Upamo, da nekoč pridemo tudi do tega, a za zdaj imamo na omenjenih omrežjih za našo ciljno publiko največji doseg.« Igraš v bandu Armaroth, poleg tega pa te lahko poslušamo tudi na elektronsko obarvanih
dogodkih kot Dj-ja. Kaj je bilo najprej, metal ali tehno? »Za metalce sem rejver, za rejverje pa metalec. Meni se zdita žanra precej povezana, saj sta oba zlobna, 14
temačna in hitra. Sicer pa so moji glasbeni začetki v metalu, bil sem basist v bandu Era of hate. Tam sem igral od leta 2011 do 2015, nato sem se pridružil Armaroth. Vmes, leta 2014, sem ustanovil še band Stripless Zebra, s katerim smo imeli nekaj koncertov po Sloveniji in izven nje. Kasneje, na novoletni večer 2017, pa sem imel prvi tehno nastop kot ofnana_pesa.« Si se kje izobraževal? »Tako igranja na bas kot vrtenja glasbe sem se učil sam. S produkcijo pa mi je malo pomagal kolega, ki ustvarja pod imenom Sun Wu-Kong.«
KRDM bo 27. 12. 2019 na Trainstationu zagnal novo serijo dogodkov Plesen. Mi poveš kaj več o tem? »V Placu se veliko ukvarjamo tudi z elektronsko glasbo, jo produciramo in rola-
mo. Glede na to, da v Kranju ni veliko aktivnosti na tehno sceni, smo se odločili, da bomo k njej prispevali tudi mi. Dogodki bodo organizirani na podoben način kot Distoržn, s to razliko, da se ne bodo odvijali tako pogosto. Cilj je v naše mesto pripeljati nove artiste, ki tu še niso nastopali in vrtijo drugačen stil tehna, kot je ponavadi zastopan v Kranju.« Zakaj ofnana_pesa? Kako si prišel do tega imena? »Ofnat peso je že nekaj časa fora v naši družbi. Še preden sem začel rolat, sem na Instagramu imel osebni račun s tem imenom. Sicer sem pod drugim imenom izdal EP, a bo projekt ostal skrivnost. Bilo je še nekaj idej, a sem se na koncu odločil, da bom obdržal kar ofnano_peso. Iz marketinškega vidika je ime za Slovenijo super, za tujino pa ne ravno, saj bi si ga tujec težko zapomnil, ker nič ne pomeni. Glede tega še nisem čisto odločen. Dokler sem še na slovenskem nivoju, se mi zdi ok.« Pa bi si želel nastopati tudi v tujini? Se nekoč s tem preživljati? »Seveda, plani so. Aktivno delam v tej smeri. V zadnjih dveh letih, odkar rolam, smo izpeljali ogromno uspešnih projektov. Zadnje pol leta sem nastopal na mnogih koncertih, moj komad je bil objavljen na Youtube kanalu Hate lab, KRDM je ustanovil založbo, ki promovira tudi elektronsko glasbo. Bil sem stage manager tehno stage-a na festivalu Drops1 in sem glavni organizator pri Tektoniki2. Na obeh dogodkih
smo gostili že mnogo velikih imen, ki so naši idoli. Ustvarjamo si vedno več povezav, na podlagi katerih je tujina (in morda kariera) vedno bolj dosegljiva. Z naslednjim letom bom najbrž izdal EP in z njim obiskal vsaj nekaj mest v tujini.« Kakšna je razlika med publiko na metal koncertu in tehno rave-u skozi oči nastopajočega? »Ofnana_pesa in Armaroth skoraj vedno nastopamo zadnji. Razlika je v tem, da na rave-u to pomeni ob sedmih zjutraj, na koncertu pa recimo ob polnoči. Z obema imamo pač tako hitro glasbo, da ta ne more otvoriti dogodka. V bistvu srečujem ene in iste ljudi, saj sta žanra brutal death metal in industrial tehno res povezana. Zagotovo se moram zahvaliti vsakemu posebej, ki me in nas podpira. Všeč mi je, da moram na tehno dogodkih podaljševati zadnje sete za eno uro in všeč mi je, ko gre vse v k**** v ''mosh pitu'' na koncertu Armarothov. Oboje je ''top shit''.« Ali si že pred svojim nastopom na ''eventu'', ali greš zgodaj spat in potem zgodaj vstaneš in prideš ob sedmih na špil? »Vedno sem že prej na ''party-ju'', saj sem velikokrat eden izmed organizatorjev in moram biti tam od začetka do konca. Če pa ne organiziram, pa pridem prej, da vsaj približno začutim ''vibe'' na plesišču, in da vem, kako ga nadaljevati. Morda bi bilo lažje, če bi vstal ob šestih, spil kavo in prišel na špil. Dejstvo pa je, da - prvič, ne morem vstati ob šestih, in drugič ne pijem kave.«
DROPS Prvotno se je festival imenoval Chagadelia, letos avgusta se je drugič odvil v ediciji festivala Drops. Večdnevni dogodek poskuša odštekanim ljudem pripeljati kvalitetno underground psihadelično in tehno glasbo. Letošnja novost sta bila dva odra, namesto enega (Hallucinatorium in Cage stage). 1
_TEKTONIKA_ _Tektonika _ preko performativnih dogodkov, skupaj z ekipo A:part in Tovarno Rog zagotavlja varen alternativni prostor z različnimi vrstami umetnosti , zvoki in načini eksperimentiranja. 2
Neuromancer
je glasbeni projekt, s katerim se zadnje leto ukvarjata Miha Markun in Erik Pintar zvesta uporabnika Placa. Opišita vajino glasbeno ozadje. Miha: »Opravljenih imam 5 let klavirja, ko sem bil star 12 let pa sem začel igrati kitaro. Prvemu resnejšemu bandu, Raven death, sem se pridružil leta 2006. Tam sem igral do konca 2010. Naslednji band, kjer sem igral leta 2011, je Nature. Band je vmes razpadel, približno eno leto nazaj pa spet nastal. Od leta 2012 igram v Didge in zdaj pri Neuromancer. Erik: »Jaz pa se trenutno učim igrati na klaviature.
Nekaj časa sem se trudil tudi s kitaro, a sem jo opustil, saj sem bil ves čas samo živčen.« Synthvawe ni tako popularna zvrst, sploh pa ne v Sloveniji. Kako sta prišla na idejo, da bosta ustvarjala ravno tako glasbo? Miha: »Erik synthwave posluša že dolgo, jaz pa tudi že nekaj časa spremljam podobno glasbo. Nato sem zasledil nekega streamerja1, ki je fural neko persono iz osemdesetih. Za podlago
v enem od svojih posnetkov je uporabil synthwave komad. Ko sem ga slišal, mi je bil noro dober in takrat se je rodila ideja.« Erik: »Lansko leto sva se dobila v Placu in za foro poskusila ustvariti en komad. Še isti dan je bil skoraj cel dokončan. Ko sva ga povsem končala, sva ugotovila, da bi iz tega lahko nekaj bilo. Veliko naslednjih komadov sva ustvarjala dalj časa. Enega sva vlekla devet mesecev zanj v šali rečeva, da sva ga rodila.«
STREAMER - človek, ki na internetu (npr. spletna stran Twitch) objavlja posnetke igric
3
15
Velik dosežek je bil, da je bil vajin komad Hyperdrive objavljen na eni najbolj znanih synthwave kanalov NewRetroWave. Kako je prišlo do tega? Neuromancer: »Ko sva na kanalu zasledila odprt poziv, sva dokončala Hyperdrive in ga poslala čisto brez pričakovanj. Dj Ten, ki upravlja to stran, nama je sporočil, da mu je komad čist hud in ga bo kmalu objavil. Zelo hitro je dosegel 10.000 ogledov in takrat je bila v Placu žurka, da smo proslavili.« Kakšna je zgodba za umetniškim imenom Neuromancer2? Miha: »Iskala sva imena, ki bi imela primeren ''futuristic'', ''cyberpunk'' prizven. Erik: »In ravno takrat sem jaz bral istoimensko
knjigo. Ta je imela primerno tematiko in vzdušje. Pa še hudo se sliši.« Kdo dela kaj v vajinem dinamičnem duetu? Miha: »Erik privleče večino idej za melodije, jaz pa sem boljši na tehničnem in kompozicijskem področju.« Letos poleti sta prvič v živo nastopila, in sicer na Subart festivalu. Spomnim se, da si ti, Miha, med enim komadom igral tudi na kitaro, na Plc Festu pa se to ni zgodilo. Kako to? Miha: »Planirano je bilo, da bi tudi tokrat igral zraven, ampak zaradi tehničnih težav (nismo našli kabla) ni bilo izvedljivo. Naslednjič zagotovo bo!« Načeloma bolj ciljata na tujino, če prav razumem?
Neuromancer: »V živo sploh nisva planirala nastopati, zato tudi Neuromancerja nisva še skoraj nič promovirala. Scena v Sloveniji je res bolj hladna, sva pa na vseh nastopih do sedaj naletela na pozitiven odziv.« Se pravi, nastopi v živo bodo še? Erik: »Sicer bi, ampak nisva še čisto tam, saj sva zaenkrat še bolj v začetni fazi.« Miha: »Ja, če želiš zares uspeti, moraš imeti koncerte. Tudi občutki so noro dobri. Za leto 2020 pa imava v planu izdati album.«
.
NEUROMANCER (William Gibson) Znanstvenofantastični roman spremlja glavnega junaka, računalniškega hekerja Henryja Casea. Ko je zaradi kraje odpuščen iz službe, ga doleti huda kazen. Za skrivnostni projekt ga najame bivši vojak Armitrage, ki mu obljubi, da mu v zameno za njegove hekerske usluge kazen lahko izbriše. Na nalogi se Henry spopade z umetno inteligenco – Neuromancerjem (slovensko Nevromant). https://en.wikipedia.org/wiki/Neuromancer
4
Tako je, kot da se tudi sam priklopim na tok elektrike, ki me odpelje. - Douchean Grega Kalinski, znan tudi pod umetniškim imenom Douchean, je mlad glasbenik iz Kranja, ki ustvarja na različnih glasbenih področjih. Trenutno največ dela na abstraktno eksperimentalnem tehnu in v metal bandu Amalgam. Pogovarjala sva se na Trainstationu pred nastopom na Plc Fest. V radijskem pogovoru na Radiu Galama si povedal, da tvoji glasbeni začetki izvirajo iz metala in eksperimanalne glasbe. Kako si se na koncu našel v tehnu? »Bil sem v Nemčiji na festivalu Freaks of nature, kjer so imeli tehno ''floor''. Brat me je zvlekel, da sva šla poslušat nekega artista, ki ga prej sploh nisem poznal - ne
16
njega in ne tehna. To je bilo nekaj, česar nisem slišal še nikoli, saj sem prej hodil več ali manj na psytrance rejve, ki sem se jih malo prenajedel. Vedno bolj sem začel odkrivati to sceno. Ugotovil sem, da je to zvok, v katerem se res čutim.« Igraš tudi bobne v bendu Amalgam. Si najprej začel s tem, ali si bil prej na tehno sceni? »V osnovni šoli sem najprej tri leta igral kitaro, a sem to kasneje nekoliko opustil, saj sem za nekaj let odplaval stran od muzike. Potem pa sem začel hoditi v Plc in smo s prijatelji ustanovili band, kjer sem bil najprej vokalist. Izživljal sem se z vpitjem kot žival, kasneje pa sva s kolegom začela igrati tako, da sem bil jaz na bobnih, on pa na kitari. Sčasoma se je to ustalilo in tako sem iz vokala prešel na bobne. Po kakšnem letu pa so pri Amalgam ravno iskali bobnarja. Šel sem na vajo in takoj smo se ujeli.« Tudi tvoji tehno začetki segajo že v davno leto 2013. Kako to, da je Douchean nastal šele pred kratkim? »Najprej sem se moral sploh naučit upravljati s temi stvarmi. Začel sem tako, da sem brez kakršnih koli tehničnih osnov z vidika produkcije, sam poskušal izvajati določene stvari. Leta 2018 sem se na EMI Institute v Ljubljani udeležil enoletnega izobraževanja v audio produkciji. Sicer sem že prej nabiral znanje, kjer sem ga le lahko - predvsem od kolegov, ki so se s tem ukvarjali. Lani jeseni pa sem resno začel delati tudi na svojem albumu.« Morava se dotakniti tvojega umetniškega
imena. Douchean. Kako je to nastalo? »S kolegi imamo nek humor z besedami, kjer nastanejo čisto bizarne povezave. V bistvu je ime nastalo iz besede ''douchebag'' (npr. »Ja ker s pa ti ''douche'' … an«), zato je tudi črkovano kot ''douche''. Takrat je bila to šala, zdaj pa mi je ime postalo všeč. Veliko pove. Je nekako izven okvirjev, kot tudi moja glasba. Bolj, ko jo odkrivam, več odkrijem tudi novih stilov.« Naslov albuma, ki si ga izdal pred kratkim, je A Lumberjackʹs smile. Poimenovan je po lesarju, pri katerem si kot študent nekaj časa delal. Zakaj ti je bil tako zanimiv, da si po njem poimenoval svoj album? Ali on ve, da album obstaja? »Na začetku sem imel občutek, da ta človek ni čisto v redu, saj je imel med delom v očeh neko odločnost, ki je bila malo stra-
šljiva. Takšnih ljudi ne poznam veliko, saj se načeloma ne gibljem v teh krogih. Zanimiv karakter, ki sicer ni bil ravno najboljši v odnosih, je pa zagotovo vedel, kaj dela. Dajal je vtis, kot da se med delom z nečim bojuje. Za album ne ve, saj nisva ostala v stikih.« Recimo, da si ravno dobil nek navdih. Kako se potem lotiš izdelave komada? »Dostikrat je tako, da v običajnem življenju v glavi nekaj slišim in si to ponavljam, potem pa grem na Trainstation ali v Plc delat glasbo. Skoraj vedno pride iz zvočnika nekaj tretjega, ki izpade še bolj zanimivo. Postavim si neko osnovo, potem pa nalagam sloje ʺsynthovʺ, različnih zvokov in ritmov. Tako je, kot da se tudi sam priklopim na tok elektrike, ki me odpelje.« Imajo tvoji komadi na plati kakšno zgodbo,
rdečo nit? »Ja, to nekako pride sproti. Ko sem izdelal idejo, kako približno naj bi plata izgledala, sem eksperimentiral. Zelo pomembno se mi zdi zaporedje komadov - tako na takšnem izdelku kot na splošno. Pomembno je zato, ker te pelje po kontrastih in je prisotna raznolikost. Pri meni se ta zgodba razvija na abstraktnem nivoju. Več ko delam, bolj se mi samo od sebe odpira, kako bom izpeljal komad.« Je DJ-anje nekaj, s čimer bi se želel preživljati, bi zmogel to nočno življenje? »Ja, seveda, trudim se biti čim več na tej sceni. Delam tudi tukaj na Trainstationu - ozvočujem, sem izvedbenik dogodkov, pomagam kot odrski tehnik … Tu se res nahaja nek peskovnik različnih znanj, kjer se lahko učiš. Vse to bi rad počel na polno.« Špela Vovk 17
the Hood
Mark Breznik, Matej Aleksov in Sergej Stijović so trije mladi fotografi, ki jih druži ljubezen do hudih fotografij, začinjenega humorja in mesta Kranj. Rodno mesto nam želijo skozi razstavo The Hood prikazati iz njihovega vidika. Vsak izmed fotografov je pripravil nekaj fotografij iz njihovega vsakdanjega življenja, za katere bi si želel, da občanom spremenijo pogled na mesto Kranj. Kranj, kot ga še ne poznamo. Razstava se je odvila v sklopu festivala fotografije Svetlopisani dnevi.
19
TJAŠINA KANADA Zadnji del hkrati sovpada z mojim odhodom iz Kanade in zaključkom 19 - mesečnega poglavja. Kanadska zgodba se bo nekega dne nadaljevala, upam, da že prihodnje leto. Tole poglavje pišem v sobici v Havani, z lažjim kulturnim in večjim vremenskim šokom, in skušam strniti vtise preteklosti na dve strani. Misli mi bežijo v prihodnost - kaj, kam in kako naprej? Kljub temu pa so spomini še zelo sveži in me vlečejo nazaj. K medvedom, volkovom, orlom, lososom, orkam, k zelenim
20
deževnim gozdovom, k tišini, umirjenosti jutra, dneva in večera, k hladnim nočem na jadrnici, k dnem, ko tuširanje postane družbeni dogodek, nočem, v katerih ti spanec kradejo kiti, in h nenehni spremembi vremena, ki iz minute v minuto slika neverjetne nove podobe. Poletje sem torej preživela v OrcaLabu, raziskovalni postaji za orke na otoku Hanson. Dr. Paul Spong, eden izmed ustanoviteljev Greenpeaca, borec proti ujetništvu in kitolovu ter eden izmed pobudnikov projekta
3
''Whale Sanctuary'', se je z raziskovanjem vedenja kitov prvič srečal v začetku 70. let v akvariju v Vancouvru. Tam je z orko v ujetništvu preživljal dneve in noči, ko je ugotovil, kako inteligentne živali so to in kako neprimeren je bazen za njihovo bivanje in raziskovanje. Vse od takrat se bori proti ujetništvu in vodnim parkom, katerim prav orke in drugi morski sesalci prinašajo največ denarja. Hkrati in paradoksalno pa gre prav ujetništvu in kitolovu zahvala, da danes o teh
živalih vemo več kot prej. Vendar še zdaleč ne vsega. Načina življenja, sporazumevanja, socialne strukture itn. se ne da preučevati drugače kot v naravnem okolju. Paul je tako v 70. letih našel prostor na otoku Hanson, na območju, kamor se orke (''northern residents'') z Aljaske vračajo vsako leto in tam preživijo večino poletja. To so vode in otoki vzhodno od severnega dela otoka Vancouver: Johnstone Strait, Blackney Pass, Blackfish Sound, Queen Charlotte Strait. Množični
fotke: osebni arhiv
turizem (Vancouver, Victoria, Tofino) tja še ni posegel v največjem razcvetu, sezona opazovanja kitov s čolna pa niti ne traja do vrhunca, ko je kitov in morskih levov največ. V zadnjih 20 letih se v te vode množično vračajo tudi kiti grbavci (v mesecu juniju) in tu vztrajajo vse do novembra, ko - tako kot večina Kanadčanov odpotujejo proti Mehiki in Havajem. V 40 letih je Paul s prijatelji iz ''nič'' razvil danes svetovno znano in priznano raziskovalno postajo, mrežo podvodnih mikrofonov in oddaljenih kamer. Zimski meseci so, kar se tiče kitov, umirjeni, je pa zato vreme tisto, ki bivanje na samotnem otoku postavi pred izziv. Paul in njegova žena Helena Symonds sta na otoku, kamor se vračata vsako poletje, z družino preživela večino življenja. Preostali del leta živita v manjšem mestu. V času njune odsotnost za OrcaLab skrbijo t.i. ''caretaker-ji''. Včasih en sam, včasih par ali več skupaj. V začetku junija sem imela čast in priložnost izkusiti življenje oskrbnika tudi sama. Z volkom, ki je bil - poleg kitov - edini občasni obiskovalec. Ko sem prispela na otok, mi je takratni oskrbnik na hitro obrazložil bistvene stvari - kje v gozdu je kompostno stranišče, kje pitna voda, zaloge hrane, zasilni zunanji tuš, moja namestitev in kako deluje laboratorij. Najpomembnejše : »Če zaslišiš orke, pritisni gumb ''snemaj'' in ugotovi, od kod prihajajo klici. Poleg tega pofotkaj vse, kar vidiš priplavati mimo.« Kasneje se je seznam še dopolnil, Helena me je pred njunim odhodom korak za korakom seznanila z vsemi postopki. Spremljanje kamer, sledenje
kitom (če jih vidiš), obveščanje glavnega raziskovalca ork na tem območju, obveščanje svetovne publike preko spleta (OrcaLab oddaja v živo 24/7) in zapis vsega, kar oko in uho zabeležita. Poleg tega je potrebna identifikacija kitov, zato so fotografije zelo pomembne. Ko sem bila sama in so me prvič obvestili, da orke prihajajo v mojo smer, me seveda zajela panika, kako vse uskladiti. Sčasoma pa je delo postalo spontano in umirjeno. Z užitkom. Spala sem kot kit, s polovico možganov in v pripravljenosti, da me kdo zbudi preko zvočnika. Orke, ki so mi družbo delale
tri dni zapored v juniju, so vrsta ork ''transients'', za katere ni značilno pogosto oglašanje in se velikokrat pojavijo ''od nikoder''. Zato je bilo pomembno, da sem imela tudi oči na pecljih ves dan. Moja soba je bila nad laboratorijem, s pogledom na morje, kjer so bili kiti pogosto prva ''stvar'', ki sem jo zjutraj zagledala. Konec junija in začetek julija so začeli prihajati drugi prostovoljci. Čas je bil za selitev v šotor, odprtje zunanje kuhinje, sobica nad laboratorijem pa je služila za nočno izmeno. Prva skupina ork se je s severa vrnila v sredini julija, preko podvodnih mikrofonov in
kamer smo jih spremljali celo poletje, dan in noč. Ritem življenja je šel nekako takole: spanje – kiti – hrana – kiti – spanje – kiti – hrana – kiti. Včasih je bilo naporno, vendar smo si delo razdelili in si vzeli čas za skupne večerje. Nihče se nikoli ni pritoževal, utrujenost nikoli ni bila povod za konflikte. Vsi smo se zavedali, s kakšnim namenom smo bili tam in kako srečni smo lahko, da imamo privilegij sobivati in si deliti del skoraj neokrnjenega koščka sveta s kiti in ostalimi rednimi ali občasnimi prebivalci otoka in voda Arhipelaga Broughton. Kanada pa je še veliko več kot samo narava. Kanada so ljudje. Njihovi neverjetni prijaznosti, ustrežljivosti in preprostosti gre vsa zahvala, da je bilo popotovanje večinoma s tokom in ne proti vetru. Brez mreže, ki se je začela spletati, ko sem stopila na otok Gilford, mi v Kanadi ne bi uspelo preživeti 19 mesecev. Prav tako ne brez delovne vize. Le - ta mi je omogočila plačano in prostovoljno delo, vedno brez stroškov hrane in bivanja. Napitnine so mi poplačale mesečno potovanje v Mehiko in še kak mesec bivanja v Kanadi; odprta vrata prijateljev in popolnih neznancev, ki so ponudili streho nad glavo, pa tuš, pivo in hrano. Vsi prevozi in izleti s čolnom so bili zastonj ali pa sem bila šofer sama. Usluga za uslugo. Ko je težko in me preplavijo dvomi, se spomnim na besede očeta, ki mi je pred odhodom rekel, da ni vse v denarju. Drži tudi za peščico ljudi na Kubi, kjer sem trenutno, vendar se zavedam, da je denar žal še vedno vladar in bo počasi potrebno poiskati drugo pot. Tjaša Obrulek 21
Osebno:
vtisnil v spomin. Na koncert sem prišel popolnoma nedeljsko. Kar je sledilo, me je šokiralo – še bolj, kot da greš na banko in imaš na računu denar, za katerega si pozabil, da je tam.« Hodiš na razstave? »Žal ne. Problem je, da trajajo predolgo časa. Tako vedno odlašam do zadnjega vikenda. Zadnji vikend pa vedno pride neka neodložljiva nuja.« Gledaš filme? »Pred leti sem vsak dan zvečer pogledal film. Sedaj imam pravilo, da če me ne pritegne, film neham gledati po 10 minutah. Tako še vedno gledam veliko filmov, a jih malo dokončam. Zadnji med njimi je belgijska komedija Iceberg iz leta 2005.«
Kdo si? »Jan Križaj, ki stanuje v majhni hišici ob gozdu. Vedno sem pripravljen na dober pogovor in še bolj pogosto slabe volje.« Kakšna zgodba stoji za umetniškim imenom/vzdevkom/psevdonimom Jacobsen? »To je dolga in ne posebej zanimiva zgodba. Če jo povzamem na sprejemljivo raven, gre takole. V poznih devetdesetih smo skoraj vsi dobili dostop do interneta. Otroci smo kopirali svoje ircaste sotrpine, ki so bili generacijo starejši od nas, in si nadeli vzdevke. V srednji šoli sem kot najstnik začel zavračati vse osnovnošolsko, ker sem hotel izpasti kul (ja, vem, kako neumno se to sliši). Takrat smo pri književnosti obravnavali nihiliste. Prebral sem dve knjigi avtorja
Jacobsna3 in se takoj zaljubil. Napisal nisem nič bog ve kaj dobrega, vzdevek pa je ostal.« Kaj delaš v lajfu? »Imam otroka in akvarij, tako da se večinoma posvečam temu. Razen akvariju.« Kakšno glasbo poslušaš? »Karkoli vrtijo na Študentu, pridno pa si delam svoje mikse z obskurno glasbo (poizkušal sem obrniti v malo manj hipstersko obliko, pa mi ni uspelo). Izjema je čas, ko pospravljam kuhinjo. Takrat poslušam karkoli je na postaji Bob.« Zadnji koncert, na katerem si bil? »Ker sem zapečkar, hodim samo na koncerte, ki so v Kranju. Sicer ni zadnji, je pa Xiu Xiu zadnji, ki se mi je
Bereš knjige? »Vedno berem pred spanjem in med vožnjami (ko sam ne vozim). Večinoma, ker se dolgočasim. Berem svetovne klasike in posebne številke Mladine. Vsako leto vsaj enkrat preberem Iliado. Moderne literature iz strahopetnosti ne berem.« Bereš stripe? »Seveda. Vsak, ki riše stripe, jih tudi bere, predvsem, ker nihče ne bere stripov in lahko ukradem ideje, haha (ne, saj ne). Stripi so super, ker so kot nekakšen analogni film, ki ga imaš lahko vedno s sabo. Resni in spoštovanja vredni ljudje stripe smatrajo kot nekaj za otroke. Tako uvidijo mojo nezrelost in zadržijo svoje politične pogovore zase, mene pa pri miru. Zato stripe priporočam ljubiteljem filma, proze in poezije, starim in mladim, živim in novopečenim duhcem. Za vsakogar je nekaj. Razen seveda za resne in spoštovanja vredne ljudi. Oni rešujejo svet in nimajo časa za take hece.«
JACOBSEN Jens Peter Jacobsen (1847 – 1885) je bil danski pisatelj, ki je začetnik naturalističnega gibanja v njihovi literaturi. Slovence je nad njim navdušil naš Ivan Cankar. https://en.wikipedia.org/wiki/Jens_Peter_Jacobsen
5
22
Kot natakar si delal v Dawnu. Povej nam kakšno anekdoto iz tistega časa. »Do takrat, ko sem začel delati v Dawnu, nisem verjel v vpliv lune na ljudi. Bila je mirna sobota, mesec je bil poln, jaz pa popolnoma prepričan, da bo to noč še ena prijetna izmena. Nakar je neimenovan mladenič pritekel iz stranišča brez majice in pri tem vso pot veselo ukov: ''Luda kuča!'' Stekel je na teraso, jaz pa od takrat verjamem v skoraj vse neumnosti.« Vem, da zbiraš plakate od Klubskih maratonov. Ali samo te ali jih pač na splošno zbiraš? »Mislim, da sva se narobe razumela. Imam samo enega, všeč mi je bil tisti za leto 2019. Zbiram torej plakate, ki so mi všeč. Prinesem jih domov, kjer mi ženka prepove, da jih obesim. Takrat sem malo hud, zbirka pa ni ravno velika, saj šteje manj kot ducat kosov iz vseh teh let.« Se pravi pri plakatih velja ʺquality not quantityʺ. Kaj še zbiraš? »Večinoma čudne stvari, ki jih čez nekaj časa nekdo zamenja za smeti in vrže stran. Naj naštejem nekaj primerov: živalski zobje, drobec počene skodelice, na kateri je ornament, barvica, ki ima na vsaki strani drugačno barvo, jajčna lupina izvaljene gozdne ptice in karkoli je moč uporabiti kot kazalo.«
Jacobsen stripi. Kako in kdaj se je začelo? »Tako kot večina stvari, ki nimajo veze s srednješolsko geografijo, se tudi ta zgodba začne pri uri zemljepisa v gimnaziji. S sošolcem sva skovala plan za skupno stripovsko revijo, kjer bi on napisal dolgo zgodbo o piratih iz Čukovega barja, jaz pa kratke stripe o gnevu srednješolskih dni in Močvirniku - malce omejenemu, a dobrosrčnemu prebivalcu prazgodovinske Ljubljane. Prvi strip sem narisal v 4. razredu in zanj dobil krogec, medtem ko je sošolec prerisal indijančka in dobil plus. Tako sem dobil prezir do plagiatorstva in učiteljice 4. razreda osnovne šole v manj kot petih minutah odmora.« Kaj ti daje risanje in kaj ti dajejo stripi? »Ko rišem, vedno poizkusim kaj skriti ali narisati nekaj, česar še nikoli nisem. Jasmina pravi, da se ves čas risanja grozno pačim in opletam. Če nič drugega, tako dobim vsaj gube.«
Ustvarjaš še kaj drugega? »Mnogo stvari in skoraj vse enako slabo. Sicer rad kuham, najbolj mi gredo od rok čaj, pivo in kava. Če ni druge, skuham tudi kosilo, ki ga tako hvalim, da je ljudem že nerodno jesti in več ostane zame.« Kaj ti pomeni sodelovanje pri reviji Scena? »Vedno sem rad del projekta, sploh če mi ni potrebno ničesar nadzirati, razen lastnega dela. Lepo je videti, kako ljudje prispevajo svoje zgodbe in naredijo nekaj skupnega, kar kot posamezniki nikoli ne bi. Moj del je v kolektivu morda najmanjši, vendar stripe rišem, da nekomu samo za par vzdihov popravim tisti dan. Ko mi nekdo, ki ga ne poznam, reče, da je strip odrezal iz revije in ga ima na hladilniku, je to največji kompliment, ki ga lahko dobim. Sedaj pa sem se samega sebe že čisto prenajedel. Hitro pojdite prebrati nekaj drugega, pa četudi strip.« Živa Drinovec
Vrečke presenečenja. Kakšna je že zgodba? »Vrečka presenečenja je bila gral za malega Jana. Na prvem mestu so bile Lego kocke, vendar jih nisi mogel vedno dobiti. Kinder jajček je bil super, vendar če sem bil zareees priden, sem dobil vrečko presenečenja. Že sama embalaža je vzbujala strah in grozo, kaj šele vsebina! Grozne figurice, grozne sličice, grozne gumijaste igrače, grozne nalepke, grozni peg žetoni, grozni dinozavri in sladke kokice. Vse grozno in vse super. Žal jih nikjer več ni mogoče dobiti, kar je morda najbolj grozen del celotne zgodbe. Grozno.« Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 5, št. 4, december 2019 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj
Člani uredništva: Ana Žunič Črt Štrubelj Gaja Basaj Jacobsen Sara Aranel Špela Vovk Oblikovanje: Anita Kepic
Gostujoči člani: Anja Ropret za Mestni mačjak Vita Polajnar Tjaša Obrulek Foto (naslovnica): Marcel Obal (na naslovnici Grega Kalinski - Douchean)
Lektoriranje: Nežka Kukec Urednica: Živa Drinovec
Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno
23 JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI