Scena avgust 2020

ISSN 2385-9350

Čas za

● Fotka: Žverca (Facebook)

V

PROBLEMATIKA MAČJE POPULACIJE V SLOVENIJI

Sloveniji se mnoge organizacije, društva in posamezniki že dolgo trudijo urediti življenjske razmere za mačke. Kljub prizadevanjem pri osveščanju ljudi jih je vsako leto skotenih tisoče takih, ki nimajo nobene možnosti za kvalitetno življenje ali sploh preživetje. Veliko skotenih mladičev ubijejo ljudje, ogromno jih pogine zaradi bolezni, zajedavcev, lakote, dehidracije in prometa. Čeprav zanesljivih podatkov o preživetju mačk ni mogoče dobiti, saj se ogromno poginov zgodi stran od tistih, ki bi jih to skrbelo, je ocena, ki velja med poznavalci problematike, nekje do 15% preživelih mačjih mladičev v prvem letu. Velik del mačk, ki preživijo, ima slabe življenjske razmere, neprimerno hrano in so preganjane zaradi statusa golazni, ki ga imajo števila pri mnogih ljudeh. Pravzaprav pa so se mačke namnožile in se še naprej razmnožujejo prav zaradi okoliščin, ki jih omogočamo ljudje - s svojimi bivališči, odpadno hrano in namernim hranjenjem, a z nepopolno oskrbo, ki bi zajemala tudi omejevanje populacij in skrb za njihovo zdravje.

Posledica prevelikega števila skotenih mladičev, ki ne dobijo primernih skrbnikov, so tudi zavržene mačke. Ljudje, ki ne poskrbijo za sterilizacijo svojih mačk, se zelo pogosto mladičev znebijo v gozdovih, na smetiščih, v naseljih, na cesti ... Redke med njimi, če imajo srečo, pobere nekdo, ki zanje poskrbi, jih spravi na varno, veterinarsko oskrbi in obdrži. Druga možnost za preživetje je tudi sprejem najdenih živali v zavetišča, ki zanje poskrbijo in jim poiščejo nove skrbnike. Zaradi ogromnega števila najdenih mačk pa je prostora v zavetiščih zanje premalo.

Pogosto so najditelji soočeni z dejstvom, da njihova občina sploh nima pogodbe z zavetiščem (čeprav lokalnim skupnostim Zakon o zaščiti živali to nalaga) ali pa, da je sprejem v zavetišče nemogoč zaradi zapolnjenih kapacitet. Tako se dogaja tudi to, da so najditelji prisiljeni pustiti živali na kraju najdbe, ker ne morejo poskrbeti zanje.

Take živali se, če preživijo, razmnožujejo, in posledice so nove kolonije mačk.

Prostovoljci, društva, posamezniki in zavetišča za živali se vsako leto soočajo s potrebo po oskrbi ogromnega števila zavrženih mačk (predvsem mladičev) in prostoživečih mačk ter njihovih mladičev. Mačji mladiči nikakor ne morejo preživeti brez mame in hkrati brez posredovanja človeka. To pomeni, da je maček, ki so ga ljudje odvzeli od mame in ga zavrgli, popolnoma odvisen od pomoči najditeljev, posvojiteljev in morebitnih vmesnih skrbnikov.

Zavetišč je v Sloveniji premalo oz. imajo premajhne kapacitete za oskrbo vseh najdenih mačk. Tudi sicer se v nekaterih zavetiščih opravlja vprašljiva oskrba, ki vodi v

4

mucke obolevanje ali pa so mačke evtanazirane zaradi pomanjkanja prostora, financ, volje in želje.

Za dolgoročno rešitev problematike prevelikega števila zavrženih in neoskrbljenih mačk v Sloveniji se je potrebno osredotočiti na zajezitev vzroka takšnega stanja. Pomanjkanje prostora v zavetiščih onemogoča kvalitetno soočanje s posledicami. Vzroki za stanje pa so predvsem: ᴥ NEOBVEŠČENOST ljudi glede možnih rešitev, ᴥ NEOSVEŠČENOST in brezbrižnost kljub morebitni obveščenosti in ᴥ NEPRIPRAVLJENOST ZA KRITJE STROŠKOV veterinarske oskrbe živali (zaradi socialnega stanja lastnikov ali drugačnih prioritet). Kljub dolgoletnemu trudu z osveščanjem in dovolj strogemu Zakonu o zaščiti živali, mnogo ljudi ne poskrbi za svoje mačke, prav tako pa tudi ne poskrbijo za tiste, ki sicer niso njihove, a se zadržujejo v njihovem okolju.

Ker so lastniške živali in njihovi namerno ali nenamerno skoteni mladiči pogosto vzrok nastanka mačjih kolonij, je zelo pomembno spodbuditi čim več lastnikov k sterilizaciji. Zaradi različnih razlogov se mnogi lastniki ne odločajo za poseg, čeprav jim Zakon o zaščiti živali nalaga preprečitev rojstva nezaželenih živali. Nekateri sicer poskrbijo za oddajo mladičev novim skrbnikom, a je že od tam naprej vsaka sledljivost nemogoča, ker mačke večinoma niso označene. To pomeni, da se lahko potomci potencialno zaželenih mladičev pri novih lastnikih nekontrolirano kotijo ali pa že sami postanejo zapuščeni pred posegom sterilizacije. Iz teh živali se tako zelo hitro lahko razvijejo nove kolonije mačk. Zato bi bilo potrebno - in s tem se strinjajo tudi slovenska društva s področja zaščite živali in zavetišča za živali - uvesti obvezno čipiranje mačk. Vendar je pred začetkom uvajanja obveznega čipiranja potrebno urediti populacijo mačk do te mere,da bo za večino možno v registru navesti skrbnika ali lastnika.

Na tak način se bo zmanjšal sprejem živali v zavetišča, ker bo veliko mačk vrnjenih lastnikom. Potreba po zavetiščih se bo zmanjšala, obstoječa zavetišča pa bodo lahko delala kvalitetno in z modernim, humanim pristopom, brez uspavanja zdravih živali. Veterinarsko oskrbljene in pregledane živali iz zavetišč bodo hitro dobile nove lastnike, saj ne bo več vsakoletne poplave novih mačk, ki potrebujejo oskrbo. Sedaj imajo mačke pri mnogih ljudeh status potrošne, zamenljive živali, kar se mora spremeniti!

Kot napredna družba smo odgovorni za hitro izboljšanje stanja na tem področju, saj bomo šele takrat lahko s ponosom kazali okolje, v katerem živimo. ● Maček Muri in muca Maca

lajfa

lajfu

● Fotka: osebni arhiv

»TOLIKO ŠE V NISEM DOŽIVELA.«

5

šnik

Fili p Ko Fo tka :

●

S

karanteno, v kateri smo se znašli med marcem in aprilom, se je vsak spopadel drugače – nekateri so trpeli, drugi uživali, tretji iskali smisel življenja, četrti pa so se lotili temeljitega čiščenja. Valentina Škofic, ki stoji za imenom Lisa Li, je ta čas, če se je le dalo, preživljala v naravi. Po poklicu je likovna pedagoginja in tehnica oblikovanja. Dela kot varuh za osebe s pridobljeno poškodbo možganov, za dušo pa tetovira.

Uporablja tehniko handpoke, kjer se črnilo v kožo vbada ročno, najraje pa tetovira geometrijske motive. Njen projekt, v katerem poskuša obuditi tradicionalno ljudsko motiviko, se imenuje Neue Slowenische Folk Tattoo – NSFT. Je tudi ena od organizatorjev Drops festivala in Chagadelie.

»Toliko lajfa še v lajfu nisem doživela.«

Kako si postala Lisa Li? »Vzdevek sem dobila v osnovni šoli, bil mi je všeč in začela sem se tudi predstavljati s tem imenom. Dodatek Li pa sem dobila v srednji šoli, sprva iz šale, ampak je trajalo toliko časa, da sem tudi to ime ponotranjila. Dolgo časa sem iskala ime za svojo umetnost, na koncu pa ugotovila, da sem Lisa Li že celo življenje in zakaj ne bi to tudi ostala, zakaj bi iskala nekaj drugega, kar nisem jaz, če to sem.« Kaj pa te je pripeljalo v zdajšnji poklic? »Že prej sem delala na tem področju, bila sem spremljevalka gibalno oviranim osebam. Pred tremi leti sem šla v Center Korak kot prostovoljka in predstavila idejo kreativnih delavnic s poudarkom na slikarstvu in risbi.

Te sem potem vodila enkrat tedensko. Sedaj sem v rehabilitacijski enoti, pomagam osebam pri doseganju njihovih ciljev ter še naprej vodim delavnice, kjer spodbujam kreativnost.« 6

Kako pa so se v centru odzvali na tvoje delavnice? »Zanimanje je z leti raslo.

Na začetku se je kazala zelo nizka samozavest, vedno so čakali, da bom jaz povedala, kaj bomo delali. To se je kasneje spremenilo, zelo so napredovali. Vedno delam po filozofiji ''vse je dovoljeno, nič ni narobe''. Skozi pogovor, spoznavanje vsakega posameznika poskušam priti do tega, da se vsak sam odloči, kaj želi ustvariti, kakšni so njegovi interesi. Karkoli človek ustvari, kakršnokoli črto naredi, je prav, ker je prišlo iz tebe, ti tako čutiš.

Spoznavaš se prek različnih motivov in tem. Jaz sem bolj tehnična podpora, če je treba kaj prijeti, odrezati, obrazložiti mešanje barv ali opozoriti na kakšen del, ki se ga zanemari.«

Ukvarjaš se tudi s tetoviranjem. Kako se je vse začelo? »Večkrat so mi rekli, da bi bilo fajn, če bi tetovirala, ampak nisem imela interesa, prisoten je bil tudi nek strah, saj gre vseeno za znamenje, ki ga oseba nosi na sebi. Največji vpliv name in na začetek tetoviranja pa je imela Mehika.« Kaj pa se je zgodilo v Mehiki? »Vedela sem za punco, slovenko, Sanyo Youalli, ki je šla tja že pred leti in obudila tradicijo handpokea, tetoviranja tradicionalnih mehiških motivov. Zelo sem se navdušila nad njo, na sebi sem želela imeti nekaj tradicionalnega, geometrijskega. Marca 2018 sva šla s fantom tja na potovanje, vendar se s Sanyo nikakor nisva mogli časovno ujeti. Šla sva tudi v Palenque, kraj v Mehiki, ki mi je res magičen in nepozaben. Kocine ti gredo pokonci, ker je tam toliko življenja; opice, žužki, toliko lajfa še v lajfu nisem doživela. Po mojem me je tudi to odpeljalo. Sredi džungle, sredi neskončnega zelenja in zvokov živali sva

Kateri motivi so ti najbližji? »Geometrija. Nikoli nisem bila zelo domača v figuraliki, vem, kaj zmorem in česa ne. Delam le tisto, kar res rada delam, nikoli ne bi šla delat motiva, ki mi osebno ne odgovarja. Tetoviram pa tudi motive, ki mi jih prinesejo stranke in mi ideje ustrezajo.« Kakšna pa je simbolika za geometrijo? »Vsak geometrijski element, lik ali telo ima svojo simboliko, imaš celo področje sacred geometry, ampak odvisno, kaj želiš sporočiti in zaobjeti. Sama sicer nikoli nisem imela tatujev iz simbolnega vidika, meni je bila to vedno estetska kreacija. Ampak smo si različni, nekateri k meni pridejo čisto simbolno, drugi estetsko, odvisno od človeka do človeka.« Kakšen pa je proces tetoviranja pri tebi? »Vedno najprej vprašam stranko, kakšna je njihova vizija, potem se dogovoriva glede dela telesa, ali ima v mislih že kaj točno določenega. Potem določiva velikost, senčenje, ali delava linije, ploskve. Nato pripravim dizajn, ki se lahko še spreminja, tako da sva obe zadovoljni. Na prvem mestu je to, da je stranka zadovoljna s tem,

kar bo nosila celo življenje. Kakor sem že prej rekla, delam stvari, s katerimi se res čutim.« Handpoke najbrž traja precej dlje kot tetoviranje z električno pištolo? »Sicer nimam izkušenj z mašinco, vendar ja, gre za daljši proces. Z vsako stranko se dogovorim, da si vzame prost dan, da nima drugih obveznosti. Pri delu ne hitim, ker gre za izkušnjo, greš skozi različne stopnje bolečine in v glavi ne smeš imeti drugih stvari. Tako najprej skupaj popijemo kavo ali čaj, se spoznamo. Da ni to kot nekaj po tekočem traku, s človekom se povežem, ga spoznam in potem pričneva ta ritual. Zelo rada delam v naravi, kjer je vse zeleno, poslušaš reke, ptice, glasbo.

Takrat se vrnem nazaj v Mehiko. To je prednost handpokea, ne potrebujem elektrike in lahko delam kjerkoli.« Mi lahko poveš kaj več o svojem projektu Neue Slowenische Folk Tattoo? »To je projekt, kjer gre za digitalizacijo in obuditev ljudske materialne kulture, kamor sodijo tradicionalni ornamenti, inspirirani s strani Orienta. Motivika je vedno geometrijska, v njej vlada stroga simetrija, ta pa je prav tako bogata s simbolno vrednostjo. Motive so med 16. in 19. stoletjem na naših tleh tkali in vezli na platna in tkanine. Uporabljali so se pri domačih narodnih običajih, slavju ter poslednje spremljale telesa umrlih v podzemlje. Moj namen je ta zakopani zaklad prikazati v novi preobleki in ga približati sodobnemu človeku.« Si želiš, da tetoviranje postane glavna stvar v tvojem življenju? »Ja, nekoč bo. Zaenkrat imam še cel kup drugih stvari, ampak to imam zagotovo v načrtu.« Lisa, hvala, da si delila svojo zgodbo. Upam, da uresničiš vse svoje cilje in še naprej ostajaš zvesta sami sebi. ● Gaja Basaj

● Fotka: osebni arhiv

naletela na tatu studio. Tam sva spoznala skupino mladih tetovatorjev in pirserjev, ful skuliranih, odprtih. Ugotovili smo, da je lastnik tega studia Sanyin mož, h kateri sem želela iti – pač, svet je majhen. Potem sem spoznala še tetovatorko, ki je potovala po Ameriki in se znašla v Palenqui. Imela je res fantastične motive, njen tatu imam sedaj na hrbtu. Tetoviranje je bilo zares prijetno, obredno, čisto posebna izkušnja. Kasneje smo se pogovarjali o tem, kaj počnemo in kaj nas zanima. Glede tetoviranja mi je rekla: ''Do it, it's really easy.'' Ta stavek mi ni dal miru in v glavi sem ga imela še celo potovanje. Ko sem prišla domov, sem si naročila opremo in se začela učiti.

Tako, da je vsega kriva Mehika. Priznam, vse od marca jo omenjam vsak dan, če ne omenjam, pa vsaj pomislim nanjo. Kliče me nazaj.«

7

A

elj Fo tka : Čr t Š tr u b

AJDA ELER IN JERNEJ »JENE« JENKO

●

K

ost v grlu K

jda Eler je maturantka Škofijske klasične gimnazije, doma iz Kranja, natančneje iz naselja Planina. Pravi, da ji utrip mesta in nenehno dogajanje prijata, vrvež življenja pa preko svojega dela predaja naprej, saj jo veselijo mnoge panoge umetniškega ustvarjanja in udejstvovanja. V prostem času piše, riše, grafično oblikuje ter se ukvarja s solo petjem. V svoji poeziji se največkrat osredotoča na intimne impresije.

Njena unikatna, samosvoja, barvita vizualna podoba je plod brskanja po trgovinah z oblačili z druge roke in babičinih omarah. Strast do mode želi razvijati tudi na bodočem študiju modnega oblikovanja.

Na premagovanje katerega družbenega problema bi se morali bolj osredotočati? »Pomislim na dva problema. Prvi je industrija hitre mode, ki je izredno škodljiva za naš planet, izkorišča pa tudi delavce v tretjem svetu. Osredotočati bi se morali na trajnostno modo, na nakup manjšega števila kakovostnih kosov oblačil, ki bodo zdržali leta, ter podpirati lokalne umetnike in oblikovalce, ki iz ekoloških surovin delajo po principu počasne mode.

Drugi problem pa je stigma spolnih vlog, ki se po mojem mnenju pokaže predvsem pri fantih, moških, ki si na primer izberejo tradicionalno ženske poklice. To hitro vodi v nepotrebne predsodke.«

*** Včasih me poprime strah, da boš izginil.

Nenadoma izpuhtel v zrak.

Ali pa, da se boš čisto počasi razblinil pred mojimi očmi.

Jaz pa bom ostala, v svoji dolgi beli obleki.

Preprosta bo, tako kot jaz.

Edini okras bodo krvavi madeži.

Sem omenila, da me včasih poprime strah?

Tudi ti jih boš imel. Le da se še nisem odločila, kje.

O tem bom še premislila.

Sem omenila, da me včasih poprime strah?

Ampak samo včasih.

Za kateri pozitivni trend pa upaš, da se bo nadaljeval tudi v prihodnosti? »Skrb zase. V svetu hitrosti, megaproduktivnosti, tekmovalnosti in nujnosti uspeha hitro pozabimo, da je velik uspeh prav to, da znamo poskrbeti tudi zase, za svoje fizično in psihično zdravje. Pomembna se mi zdi skrb za telo, telovadba, hidracija, pa tudi to, da si vzamemo čas za malenkosti, ki nas veselijo.«

*** Prišel bo dan, ko boš spoznal, da bolečina ni tisto, kar te dela lepega.

In se boš osvobodil okov in trnja, ki te reže v zapestjih in gležnjih, odkrival boš kotičke sebe in svojega telesa, kot da bi se potikal po neznanem, in si boš izrisoval zemljevid, čisto nov, in brazgotine bodo obenem počasi bledele, a vseeno nikoli ne bodo povsem izginile.

8

elj

● Avtor: Polona Zaletel Fo tka : Čr t Š tr u b

K

JERNEJ »JENE« JENKO

Na premagovanje katerega družbenega problema bi se morali bolj osredotočati? »Več bi morali govoriti o duševnem zdravju posameznika. Velikokrat so ti, ki jih družba stigmatizira, inteligentni, senzibilni ljudje, ki se težko znajdejo v trenutnem, zelo slabem sistemu. Prav tako iskanje strokovne pomoči na področju psihe ne bi smelo biti nikakršna stigma. Če iščeš pomoč, ne pomeni, da si se predal, ampak ravno obratno - pomeni, da si se začel boriti s svojimi težavami.« Za kateri pozitivni trend pa upaš, da se bo nadaljeval v prihodnje? »Ker so množični mediji tako osredotočeni na negativ(n)o, se mi zdi, da se je na internetu pojavila protiutež. Vidim porast internetnih skupnosti, skupin, nekakšnega virtualnega varnega prostora, ki je osredotočen na to, da prenaša dobre novice – o svetu, naravi, vrednosti posameznikovega življenja itd.

Prav tako je po mojem mnenju v času karantene marsikdo dojel, kaj je res pomembno - na primer prijateljstvo, umetnost, kreativa. Zato smo tudi začeli s projektom Pimp my walls. Za njim je simbolika praznih sten – ne le stene naših stanovanj, tudi stene našega duha moramo okrasiti z nečim lepim.« ● Ana Žunič

●

ranjčan, ki aktivno soustvarja umetniško sceno v Kranju je imel v pomladnem času polne roke dela.

Skrbel je za urejenost in funkcionalnost projekta Pimp my walls – dražbe za lepše stene, z bendom Amalgam je snemal vokale za EP, z Gregom Kalinskim sta zagnala glasbeni projekt Deepweb eksperience, v katerem sta v štirinajstih dneh ustvarila enajst pesmi. Z bendom Raggalution so v fazi ustvarjanja materiala za novo plato, znova pa je oživil še svoj lastni, pozabljeni projekt pisanja stripa. Na področju poezije ga zanimajo predvsem jezikovni potencial, odpiranje jezikovnih vzorcev, nove metaforike, nove besede ali besedne skovanke, ki jih razloži skozi verze. Pravi, da jezik ne bi smel biti sistem zapiranja in utesnjevanja besed v določene konotacije in pomene, zato pogosto uporablja besedne igre, ki jih želi prenesti tudi v tiskano obliko, na izvirne in humorne citate, natisnjene na oblačilih.

Kača-kanibal-kinetika Vedno znova prešteti prste na rokah kot dokaz kontinuirane realnosti in nespremenljive materialne prisotnosti, katero zgolj sanjanje pretrese, iz njenega navidezno vladajočega prestola.

Vedno znova poslušati svoj vzdih in izdih kot dokaz subtilnega obstoja vreščečih opic, ki so ravnokar prvič občutile blaznost med seksom in razsežnost njihovega gozda.

Vedno znova opazovati svojo refleksijo v umazanem ogledalu kot dokaz naše neodkrite nevednosti o obrazu, ki ustrahujoče gleda nazaj, ne glede na naše skrite odzive.

Povzročitelj ran še vedno liže svoje in odganja slepe duhove.

Vedno znova preverjamo.

Vedno znova dokazujemo.

Vedno znova ocenjujemo.

Resnico, ki jo poznamo zgolj kot kozmični kaos.

9

»ČE BI MI KDO PREPOVEDAL RISATI, SPL

O

žbej Šilc, dijak Gimnazije Kranj, je pred kratkim v Cafe galeriji Pungert razstavljal svoj strip z zgodovinsko tematiko. S stripi se ni srečal prvič, saj riše že od prvega razreda in je doslej sodeloval na več natečajih. Poleg risanja stripov, kar počne najraje, preizkuša še različne druge tehnike, trenira pa tudi rokomet. V nadaljevanju se z njim podajte na misijo Ignacija Knobleharja, znanega slovenskega misijonarja v Egiptu.

gradivo ter rdečo nit razstave. Malo sem pobrskal tudi po internetu.« Kaj pa se dogaja v stripu? »Knoblehar je sicer že prej hodil v Afriko in raziskoval kraje ter spoznaval ljudi, strip pa se začne, ko pride skupaj z drugimi misijonarji na še eno “misijo”, katere cilj je, poleg širitve krščanstva, odkriti izvor Nila. S pomočjo vaškega vrača Muga naj bi prišli precej blizu odkritja, a na žalost jim to na koncu ni uspelo. Rekli so mi, naj predstavim čimveč stvari in dogodkov o njem in glede na to, da sem imel na voljo samo 12 strani, menim, da mi je kar uspelo.« V stripu na koncu Knoblehar in misijonarji vrežejo svoje začetnice v skalo, za katero predvidevajo, da je blizu izvira Nila. Ali je to resnični dogodek, so začetnice res tam? »To je delno resničen dogodek. Niso se podpisali ravno z začetnicami, so pa nekaj drugega vklesali v kamne. Ne vem pa točno, kaj.«

Kako si prišel na idejo, da boš narisal strip o Ignaciju Knobleharju? »Moja mami pozna kustosa v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pripravljal razstavo o Ignaciju Knobleharju. Zbiral je razne zapise in artefakte z njegovih misijonarskih potovanj v Afriko.

Dobil je idejo, da bi izdelali strip na to temo, kar je povedal moji mami, ona pa meni. Najprej sem mu nekaj narisal za preizkus in tako se je 10 10

naše sodelovanje začelo. Tako sem imel temo v bistvu že določeno. Strip je bil najprej razstavljen v Muzeju krščanstva v Stični, na Pungertu pa sem se prijavil na razpis za razstavo in ker takrat nisem imel drugega daljšega stripa, sem se prijavil kar s tem.« Pa te zanima zgodovina na splošno? »Ja, sicer me zanima, ja, veselilo me je raziskovati Knobleharja. S strani muzeja sem prejel knjige in

Kako dolgo si ga izdeloval? »Pripravljal sem ga nekaj mesecev.

Največ časa sem porabil za t. i. “storyboard”, ker sem moral nekajkrat spremeniti potek zgodbe in dogodke v njej.« Kakšne tehnike si uporabljal pri izdelavi? »Najprej sem na papir risal s svinčnikom, potem pa še s črnim flomastrom, saj smo se zmenili za črno-bel strip. Nič posebnega. Edino naslovnico je pobarvala moja babi, ki je slikarka.« Boš še naprej ustvarjal stripe s podobno tematiko?

OH NE VEM, KAJ BI POČEL SAM S SABO.« »Ja, zagotovo, tudi, če se z njo ne bom ukvarjal profesionalno, bo zagotovo vedno ostala v mojem življenju, saj me sprosti in si ne predstavljam živeti brez nje. Vsak potrebuje nekaj, da se izraža, in zame je to risanje. Če bi mi kdo prepovedal risati, sploh ne vem, kaj bi počel sam s sabo.« Tudi starši te podpirajo, kajne? »Ja, skoraj preveč. (smeh) Mami mi je uredila sodelovanje z muzejem in tudi na splošno me zelo podpirata v umetnosti – če karkoli potrebujem, sta tu zame.«

Morda, saj smo se z dr. Markom Frelihom, kustosom za Afriko in Ameriko v Slovenskem etnografskem muzeju, že menili, da bomo v prihodnosti še sodelovali, če bodo potrebovali kaj podobnega.

žnosti imam. Teh natečajev na žalost ni veliko.« Umetnost je torej velik del tvojega življenja?

Bi še ti kaj povedal? »Upam, da me bodo ljudje še naprej spremljali, poskušal bom še naprej sodelovati s Pungartom za Kranjčane in zagotovo bom še naprej risal.« Hvala, Ožbej, želim ti vso srečo na tvoji umetniški poti! ● Špela Vovk

Ustvarjaš še kaj drugega? »Predvsem se poskušam učiti različnih tehnik, saj je moj cilj priti na Likovno akademijo. Želim se naučiti tehnik do te mere, da bom lahko ustvarjal stripe na bolj profesionalnem nivoju.« Zakaj ti je tako pri srcu ravno strip? »Zelo rad rišem ljudi, in ker je v stripu tega veliko, mi je všeč. Ne vem, če se da živeti od stripa, ampak lahko poskusim.« Ali uživaš samo v risanju ali stripe rad tudi bereš? »Včasih sem jih bral nonstop, zadnje čase pa malo manj. Ko sem bil mlajši, sem veliko prebiral Asterixa in Obelixa ter stripe Mikija Mustra.« Na katerih natečajih si sodeloval? »Stripburger je italijansko-slovenski natečaj. Tja sem šel nekaj let zapored, vsakič sem osvojil prvo ali drugo mesto. Pred kratkim sem se prijavil še na en natečaj, ampak je do 30 let, tako da ne vem, kakšne mo11 11

kansko miselnost. Planina mi pomeni prostor, kjer je človek lahko zelo ustvarjalen, saj iz njega ves čas črpa svež navdih.«

Rok

KAD O I Č

»Č

S: Misliš, da nas je na Planini zaznamovala naša multikulturnost?

R: »Brez dvoma! Spomnim se osnovnošolskih let, ko je bila večina mojih sošolcev na ''ič'' in med njih spadam tudi sam. Verjamem, da smo ravno zato, ker smo si tako različni, našli nek skupni jezik. Ta raznolikost je pomembna tudi za hip-hop kulturo, ki je že od nekdaj del mojega življenja. Če človek želi ustvarjati kvalitetne vsebine na področju hip-hopa, mora prihajati iz okolja, kot je Planina. To je ulica, preplet ljudi in njihovih zgodb.«

e gre vse S: Kaj te v življenju navdihuje?

R: »Rad preizkušam nove stvari, a narobe, če želim pri vsaki videti konkreten bi se zgodil končni izdelek. Navdihuje me prokonec sveta ces, ko iz nič ustvarim nekaj oprijein bi prišlo mljivega in vidim, kako stvar raste.« do apokalipse, če bi bilo konec vsega, kar poznamo, ostane ljubezen.

Ljubezen in dobre ljudi najdemo S: Kako izgleda potek tvojega vselej in povsod. To je tisto, v kar ustvarjanja?

R: »Med nastajanjem novega videa resnično globoko verjamem.« sem strašno nervozen, vzkipljiv. PriVideo producent, režiser, ustvarjaznam, da sem resnično težka oseba. lec podcastov, poslovnež, mentor. Še posebno, ko se iztekajo zadnje ure Brat, sin, partner in čisto običajen montaže.

Ko izdelek objavim in gre v fant. Velik ljusvet, sem dve bitelj živali, pominuti najsrečsebno psov, za nejši človek na katere verjame, svetu, za tem Družina je da so magična pa sem znova v resnici bitja. Vse to je težek.« moj glavni Rok. Neskončno ustvarjalen zakaj – zakaj toliko S: Torej si Kranjčan, katedelam, imam vse te večino časa rega delo ceni načrte, ustvarjam težek? (smeh) širni svet, a sam R: »Ja. Amin zakaj želim biti vselej poudari, pak tisti dve bolj uspešen, kot da je Planinčan. minuti sta vresem sedaj. Moj zadni vsega. Lahkaj je želja, da svoji S: Posebej si ko bi celo rekel, družini omogočim izpostavil, da si da me navdihuPlaninčan. Kaj dobro življenje. je adrenalin ob ti pomeni objavi svojega Planina? dela. Ta sicer R: »Planina izjemno hitro je moj dom. V mine in nato se mojem srcu ima posebno mesto, saj znova pojavi strah, kam in kako verjamem, da smo Planinčani dru- naprej.« gačni od preostalih Kranjčanov.

Morda je to zaradi življenja med blo- S: Omenjaš strah. Česa te je strah ki, ali pa zato, ker imamo bolj bal- in kako ga premaguješ?

12

R: »Vsako jutro, ko se zbudim, me prvih pet minut preplavlja grozen strah. Mešanica izrazite samokritičnosti in zavedanja, da je moja kariera v vzponu, verjetno zbudita strah pred izgubo pridobljenega. Temu pa se pridruži še osebni pritisk, da moram biti vselej najboljša verzija samega sebe. Ko minejo prve minute dvoma, se pomirim in znova utrdim prepričanje, da zmorem doseči svoje cilje. Če tega občutka ne bi bilo, bi ga verjetno celo pogrešal. Brez njega danes ne bi delal tega, kar delam, predvsem pa ne v tolikšnem obsegu. Če me ne bi bilo strah, bi mi bilo vseeno.«

● Fotka: Alan Bučar Vukšič

S: Kaj ti pomeni uspeh?

R: »Vsekakor je zame velik del uspeha finančna neodvisnost. A obenem verjamem, da je uspeh širok pojem, zgrajen iz niza elementov. V prvi vrsti pomeni sprejeti samega sebe.

Sem spadajo urejeni odnosi z družino in zaprt krog iskrenih prijateljev.

To so tisti ljudje, od katerih prejmeš realne kritike, ki so nujne za napredek. Za uspeh je brez dvoma pomembno tudi to, da delaš tisto, zaradi česar se zjutraj zbudiš z nasmehom.

Ob vsem tem pa ne gre brez sposobnosti živeti v sedanjosti. Ustaviti se in opazovati ptice, okolico in uživati v malih rečeh. Vse to gradi uspeh.« S: Pomembni so ti družina, prijatelji, tvoj zaprti krog ljubih ljudi. Kako jim izkazuješ ljubezen?

R: »Pravih prijateljev imam resnično malo, a za njih si rad vzamem čas.

Naj omenim prijatelja, ki živi v Londonu, a redno ostajava v stiku. Če potrebuje mojo podporo in nasvet, mu pozorno prisluhnem in tedaj pogovor lahko traja več ur. A težko je izpostaviti en način. Ljubezen najraje izkazujem preko sprotnih pozornosti, ki se pokažejo v vsakodnevnih situacijah. Na primer s kuhanjem za domače. Vsak dan z ljubeznijo pripravim kosilo in večerjo za Tjašo, ki je resnično moja boljša polovica. Ob vikendih pa se dobro znajdem pri žaru in pogostim celo družino.« S: Se spomniš kakega posebno ljubečega dejanja, ki pa ga je kdo podaril tebi?

R: »Moj oče je zelo spreten pri ročnih opravilih, zastavljeno delo pa 13

pogodbo z eno izmed vodilnih svetovnih hip-hop založb in snemaš video spote za priznane ustvarjalce s tega področja, redno lahko spremljamo tvoje podcast prispevke o urbani kulturi z naslovom Urbana frekvenca, bil si govornik na TEDx dogodku, si poslovni mentor učencem na osnovnih šolah. Človek se upeha že samo ob prebiranju tvojega življenjepisa!

Kam naprej od tod?

R: »Trenutno mi je kariera na prvem mestu. Na poslovnem in ustvarjalnem

saj mi ta predstavlja eno največjih vrednot. Družina je v resnici moj glavni zakaj – zakaj toliko delam, imam vse te načrte, ustvarjam in zakaj želim biti bolj uspešen, kot sem sedaj. Moj zakaj je želja, da svoji družini omogočim dobro življenje.«

področju tako želim slediti svoji strasti do dokumentarnega filma. Ko bom nabral dovolj izkušenj, želim snemati tudi za National Geographic.

Poleg tega imam pripravljena že dva scenarija za kratka filma, ki čakata na realizacijo. Svoje delo želim prežeti s potovanji. Zaradi ljubezni do narave in živali si še posebej želim obiskati Aljasko in v živo videti grizlija. Ob tem bom preveril, če jeti res obstaja. (smeh) Na osebnem področju pa si nekega dne želim ustvariti družino,

prelevi v topel objem, da vedeti, da smo vsi samo ljudje. Vsi imamo strahove in vsi sanjamo. Rok verjame v sanje in zaupa, da je strahove možno preseči ali z njimi uspešno sobivati. Še več, na tej poti je vselej pripravljen pomagati sočloveku in neumorno navijati zanj, ker se zaveda, da uspeh enega pomeni uspeh vseh. Lepo je spoznavati ljudi, kot je Rok. Z njimi je svet lepši in nosi širši nasmeh. ●

Ljudi, ki jim uspejo veliki meti na poslovnem področju, večkrat kujemo v zvezde. Te plavajo nekje v oddaljenih širjavah vesolja, kamor običajni smrtnik ne seže. A Rok človeku s prvim stiskom roke, ki se kaj hitro

● Fotka: Črt Štrubelj

vselej izpelje do konca. Ko sem pred kratkim urejal svoj studio, mi je takoj priskočil na pomoč. Celotno opremo sva načrtovala in izdelala sama, kar prostoru daje posebno vrednost. Sicer pa mi veliko pomeni, da sta moja starša že ves čas moja največja občudovalca in zaveznika, dedek pa neizčrpen vir življenjske modrosti. Verjamem, da je to največ, kar otrok lahko dobi od svojih najbližjih. Ne potrebuje veliko materialnega, pomembno pa je, da čuti, da je družina ponosna nanj in mu brezpogojno stoji ob strani.«

S: Veliko govoriš o ljubezni, podpori, pomembno ti je biti dober človek. Kaj tebi pomaga ohranjati zaupanje v človeštvo?

R: »Če gre vse narobe, če bi se zgodil konec sveta in bi prišlo do apokalipse, če bi bilo konec vsega, kar poznamo, ostane ljubezen. Ljubezen in dobre ljudi najdemo vselej in povsod. To je tisto, v kar resnično globoko verjamem.« S: Bil si prvi, ki je posnel reklamni spot s telefonom, podpisal si 14

Sara Aranel

I

● Fotka: arhiv hell of a smell

hell of a smell

deja za izdelavo svečk se je mlademu paru, Anji Poznič in Marku Petriču, porodila lansko leto. Ta vsestransko ustvarjalni par se v skupnem podjetju ukvarja tudi z animacijo, grafičnim oblikovanjem, 3D-modeliranjem ter vodenjem tečajev kaligrafije. Hell of a Smell se kot njun stranski projekt razvija in raste še naprej, namenjata mu veliko časa. Z njim se ukvarjata z veseljem, pravita pa tudi, da ju izdelava svečk sprošča. Na lep junijski dan smo se dobili na pijači in se pogovorili o izdelavi svečk, načrtih za prihodnost in tudi o razlikah med Kranjem in Celjem.

Če vaju na začetku malo predstavimo – kaj delata v življenju?

Anja: »Oba sva zelo ustvarjalna, tako da imava skupaj s. p. Toliko vsestranskih zanimanj imava, tako da se potem lahko prek njega udejstvujeva. Vedno preizkušava kakšne nove stvari, s. p. pa nama služi za kritje stroškov.

Na podoben način sva prišla tudi do ideje izdelovanja svečk, ki se drži že nekaj časa. Kmalu sva opazila tudi pozitiven odziv ljudi. Še preden sva uradno objavila, so ljudi svečke že zanimale, tako da sva po tem odzivu resno začela in vztrajala.«

Koliko časa se ukvarjata s tem?

Anja: »S. p. imava že dobro leto za razne umetniške storitve, z izdelavo sveč sva se pa začela ukvarjati lansko zimo. Najprej sva izdelovala sveče z aromo čajevca, zanj sva se odločila, ker je zdrav, naraven, antiseptik ter čisti zrak, tako da je zdaj osnova vseh svečk. Večina sveč, ki jih kupujemo, so parafinske, kar pomeni, da veliko bolj dišijo, ker je več izgorevanja, ampak so ti hlapi bolj škodljivi. Osnova vseh sveč sta palmin vosek in čajevec. So pa tudi posebne oblike, rečeva jim »vulkanke«, saj na njih nastanejo izbokline v obliki vulkanov, 15

zaradi reakcije voska na ostale elemente. Vsaka sveča ima unikatne izboklinice.«

velikosti, darilnih embalaž in naročite tudi svojo svečo.«

Na kakšen način izdelujeta sveče? Vajine so brez Kako pa vama gre prodaja? čebeljega voska, drži?

Marko: »Nepričakovano dobro.« Anja: »Da, osnovo predstavlja palmin vosek. Vosek Anja: »Ja, res. Ideja je bila decembrska, ko je bil čas potem stopiva na posebno določeno temperaturo, mu doobdarovanja, nato pa sva nadaljevala in se usmerila tudi dava naravno eterično olje in včasih tudi kakšno naravno v to, da na svečah ni samo najinega loga, ampak so lahbarvilo. K svečam z aromo češnje in borovnice sva na ko tudi personalizirane nalepke, tako da so lahko poslovprimer dodala tudi barvilo. Ta stopljen vosek potem vlina darila. Malim podjetnikom in drugim znancem je bilo jeva v posode in med vlivanjem nastanejo vulkančki. Sezanimivo, da so ob prazničnem obdarovanju na nalepke veda nama na začetku ni takoj uspevalo, da sva vlila svelahko napisali osebna sporočila. Enako velja za poroke čo, ki nama je bila dovolj všeč. Glede vonja in izgorevanja ali podobne priložnosti. Tako da imava svojo linijo sva morala vliti več kot 50 svečk. Posebnost sveče je tusvečk, na njih piše hell of a Smell, lahko pa se dogovoridi stenj, s katerim prižgeš svečo, ki mora biti dvojni.« mo tudi, da na etiketi piše kaj drugega. Zdi se mi, da naMarko: »Pri stenju (ali tahtu) sta v bistvu dve vrvici, ma je zaradi tega že takoj dobro steklo, sedaj pa se je vest zaviti v spiralo. Kar zahtevno ga je narediti v pravi širio najinih svečah razširila še od ust do ust. Je pa res, da se ni, višini, da pogori do moram zdaj bolj redno konca in da vosek ne ukvarjati z marketingom ostane ob robu kozarca.« in objavami na FacebooAnja: »Potem moraš ku in Instagramu.« Osnovo predstavlja palugotoviti, kakšno je praPotem imata s tem min vosek. Vosek potem vilno razmerje, da res ceveliko dela: od loten vosek pogori. Svestopiva na posebno določenaročanja materiala, če ni težko vliti ali vanjo no temperaturo, mu dodava naravizdelave sveč, izdelave vstaviti stenja, pač pa je no eterično olje in včasih tudi kaembalaže, pakiranja, umetnost ugotoviti način, kšno naravno barvilo.

K svečam z razpošiljanja, da le-ta stenja ne utopi, aromo češnje in borovnice sva na knjiženja plačil in tudi ugasne ali zalije. Rada se primer dodala tudi barvilo.

Ta stomarketinga. učiva na tak kreativen naAnja: »Ja, ampak to čin, ko vidiš, da se nekaj pljen vosek potem vlijeva v posode delava z veseljem.« zalomi, potem poskušaš in med vlivanjem nastanejo vulMarko: »In z večkrat, dokler ne nastakančki. Seveda nama na začetku ljubeznijo.« ne izdelek, s katerim si ni takoj uspevalo, da sva vlila sveAnja: »Vsakič, ko kdo zadovoljen.« čo, ki nama je bila dovolj všeč. Glekaj naroči, sva vesela, da de vonja in izgorevanja sva morala Ali za obliko uporabova lahko izdelala svečbljata kakšne modele ko. Dodala sva tudi darilvliti več kot 50 svečk. Posebnost ali delata vse ročno? ne škatlice, tako da izdelsveče je tudi stenj, s katerim prižAnja: »Ja, vse delava ke stalno nadgrajujeva. geš svečo, ki mora biti dvojni. ročno. Naročiva na priZa vsako se potrudiva, da mer 30 kg voska, ki ga se lepo zavije, da je lepo potem razkosava in stopizapakirana. Enako je z va v posebnem loncu, etiketami in ostalimi despremljava, da je prava temperatura, potem pa svečke tajli. V vse je vloženo veliko dela, ampak nama ni ročno vlivava v embalažo, v katerih se potem težko.« prodajajo.« Se pravi, da to delata sama?

In potem se nekako strdijo?

Anja: »Delava samo midva. V stanovanju sva si sobo Anja: »Ja. Temperatura hlajenja, ko se stopijo, je tudi preuredila v delavnico, praviva ji »Svečarna«, ki služi pomembna, saj ne sme biti prehladno ali pretoplo. Cela samo temu. Tam imajo sveče prave pogoje, da nastanejo umetnost je, da jih pravilno hladiš, da potem nastanejo vulkanske.« vulkanske.« Katere vonje imata? Kateri vonji so vama všeč?

Kje pa lahko naročimo te svečke?

Anja: »Trenutno imava čajevec, ki je osnoven vonj, Anja: »Imava Facebook stran in Instagram profil hell of potem gin in vrtnico ter poletni duo divje češnje in boa Smell. Lahko naju tudi kontaktirate prek Facebook strarovnice. Vsak mesec pa si želiva vpeljati še kakšen drug ni ali na profilih Anja Poznič ali Marko Petrič. Poleg tega vonj. Rekla bi, da je meni najbolj všeč čajevka.« imava tudi spletno stran za naročanje hellofasmell.org, Marko: »Ko zraven tebe gorijo, nimajo močnega vokjer si lahko preberete podrobnosti glede izbire arom, nja, ko pa prideš v prostor, ga je ravno prav.« 16

Koliko časa vama to torej vzame?

Marko: »Začela sva kot stranski

projekt, da bi videla, če to lahko postane profitabilno. Šlo nama je precej bolje od pričakovanega, tako da sva potem nadaljevala.« Anja: »Zaenkrat je tudi stranski projekt. Oba bi bila vesela, če bi nama šlo tako dobro, da bi se lahko s tem ukvarjala za polni delovni čas.

Ko imava na primer vsak svoje delo na računalnikih, nama je potem izdelava sveč kot sprostitev.« Anja, ti si drugače iz Kranja, vendar si se preselila v Celje.

Anja: »Ja, sem rojena Kranjčanka, ampak sem spoznala Marka, tako da

sem se pred tremi leti preselila v Celje. Živim v Celju, ampak Kranj je še vedno aktualen za oba.« Kako pa bi primerjala umetniško sceno v teh dveh krajih?

Anja: »Kranj se mi zdi veliko bolj kulturno odprt do vseh scen. V Celju je sicer kar precej majhnih ustvarjalcev, ki imajo svoje trgovinice. Pri nekaterih od teh imava naprodaj najine svečke. Ampak Kranj se mi zdi veliko bolj dovzeten do novih ustvarjalcev in manjših podjetij.« ● Marša Malešič

● Fotki: arhiv hell of a smell

Torej morata tudi raziskati, kateri vonji pašejo skupaj?

Anja: »Ja in trudiva se, da je vse, kar naročiva, naravno. Vse naročava pri istem dobavitelju, za katerega veva, da nima umetnih snovi v materialih. Zdaj poleti bi rekla, da je aktualen vonj borovnice in divje češnje.

Tudi sivka je tak bolj poletni vonj, ki ga bova tudi počasi dodala. Želiva tudi vpeljati kaj, kar odganja komarje.

Zimske edicije svečk bodo bolj sladke, poletne pa bolj sveže.«

17

2

TJ WILDLIFE

K

o sem novembra pristala v deželi tekile, koruze, Majev, cumbije, neskončnih peščenih plaž in srčnih ljudi, si nisem predstavljala, da bo Mehika postala moj tretji dom. Naj omenim, da je cumbija zmes glasbe in plesa ki se je iz karibskega dela Paname in

18

Kolumbije razširila po celotni Latinski Ameriki ter Mehiki. Poleg Salse je cumbija izjemno popularna in priljubljena zvrst povsod v Mehiki.

Iz Cancuna mi je uspelo pripotovati vse do Puerto Vallarte, ki nikoli ni bila moj cilj ali željena destinacija. Splet okoliščin (in jadrnica) so me pripeljali v turistično mesto, drugi dom Ameri-

čanov in Kanadčanov, kamor pobegnejo pred zimo na severu. V negotovosti, kam, kaj in kako, mi je zatočišče do nadaljnega ponudilo pasje zavetišče, kjer skupaj z drugimi prostovoljci in psi živim že dva meseca.

Tudi v deželo Corone je namreč prišla korona, ki je drastično spremenila način življenja Mehičanov,

● Fotka: osebni arhiv

marsikaterega popotnika in hkrati tudi moj »popotniški plan«. Ko sem se končno odločila za obisk Slovenije v marcu, je bila par dni kasneje razglašena epidemija, odpovedi letov v Evropo so se vrstili drug za drugim.

Zato sem se odločila odleteti v Kanado predčasno, pa so se tudi tam v roku treh dni zaprle meje. Leti so bili

žal ali razprodani ali predragi. Tako Marta in tamales za na pot Doño Marto sva spoznala po naklsem nenačrtovano in prostovoljno jučju.

No, ko sva prisopihala do njene obtičala v Mehiki, zdaj sem že osem hiše in prosila, če lahko dan ali dva mesecev tu. Za konzularno pomoč kampirava na njenem dvorišču. Za nisem zaprosila, ker sem rajši kot dodel poti proti obalnemu mestecu El ma pri starših sedela na kavču v MeCuyo nama je prevoz omogočila hiki in gledala kite. :) Obisk turističMartina prijateljica, ki nama je naminih znamenitosti, načrtovanje poti, gnila, da bi mogoče lahko kampirala sprejemanje hitrih odločitev ni bila tam. »Brez problema,« je rekla Marnikoli moja vrlina. Pač pa biti in dota.

Ponudila nama je tudi uporabo živeti, spoznati ljudi in se vključiti v kopalnice (betonska zgradba s tremi lokalno življenje. Kar pa zahteva čas. različnimi lavorji, vodo pogreje na Vsaka zvezna država, ki sem jo ognju v kuhinji – tudi uporabo slednobiskala, je zgodba zase, večinoma lepih spominov in novih prijateljev. je nama je omogočila). Družina se Del poti sem prepotovala s Colasom, preživlja z ribolovom in manjšo ribjo sopotnikom z jadrnice. Zadnje mese- restavracijo, ki v času najinega bivanja žal ni imela veliko ljudi. Sin ce sem na poti solo.

Slepe miši in temazcal v Nuevo študira biologijo in je zelo navdušen nad okoljevarstvom, morskimi sesalDurango Iz Tuluma sva se na štop in s šoto- ci in vsem, povezanim z naravo. Ob rom odpravila proti severni obali Ju- večjih praznikih in 15. rojstnim dnem katana. Po vožnji blizu 100 km/h po vaških otrok se na ulici zbere množiluknjasti cesti v zadnjem, odprtem ca ljudi. V ta namen Marta pripravi delu mini tovornjaka, skupaj z gručo več 100 j(tradicionalna srednjeamerdomačinov, ki so naju celo pot zala- iška jed s koruznim nadevom in mesom, zavita v bananin list). Ne gali s pivom, sva se znašla v vasi srespomnim se, kakšna priložnost je bidi ničesar. Na vprašanje, kje lahko la, ko sva bila midva tam, vendar nakampirava, nama je domačin ponudil ju je povabila na večerjo. Tudi kot svoje zasebno zemljišče med nasadi vegetarijanka nisem mogla zavrniti papaj, ananasov, banan, pomaranč in njene ponudbe. Je rekla, da ni veliko zelenjavnega vrta. Za tuširanje nama mesa. :) Po tedje služila vrtna nu dni pri Marti cev za zalivaje bil čas za prenje, kuhala sva mik. V zahvalo na ognju. V zaAmpak ni želela spremeno je Colas lepo pa je jeti nič, zgolj gospodu eno juskupno fotov Bacalarju. tro pomagal na grafijo za njivi koruze. V spomin. V plasvasi živi morda tično vrečko 200 prebivalnama je za pocev, restavracij ni, le dve lokalni tr- potnico zapakirala še nekaj tamagovini. Za pivo moraš potrkati na lesov, da slučajno ne bova kje ostala prava vrata. Prvi večer so naju otroci lačna. povabili na igrišče, kjer smo se dobri dve uri igrali slepe miši, lovilca, Lju- Varščina za uriniranje bljana–Zagreb–Beograd, na gugalniMoški ne bi bil moški, če ne bi cah, toboganu … Brez telefonov, vi- uriniral takrat, ko ga prime. Ne sicer deoigric, plastičnih igrač. Drugi vsem na očeh, a še vedno v javnosti. večer sva bila povabljena na temaz- Vendar, ko se v skoraj istem trenutku cal (vrsta savne, zaprte cementne izza ovinka pripelje policijska patrulkonstrukcije, na sredini katere je pro- ja, imaš v Mehiki problem. Policija je stor, napolnjen s tlečimi kamni. V tu verjetno ena izmed najbolj skouporabi je v Mehiki in Centralni rumpiranih, organiziranih »tolp«.

Ameriki, za prečiščenje telesa, uma Uriniranje na javnem mestu je zločin in duše), ker je voditelj ceremonije v (žal sem o tem brala v zaporu). TurisColasu našel sorodno dušo in sva se ti smo za (izredno slabo plačane) policiste vreča denarja. Torej? Ko so mu zdela kul.

19

● Fotki: osebni arhiv

policisti pri Colasu opravili racijo, ga vklenili v lisice, vrgli v džip in odpeljali, nama ni bilo nič jasno, kaj se dogaja. S pomočjo domačinov sem našla policijsko postajo, ne pa tudi Colasa. Ker so ga odpeljali v ječo, so mi povedali prijazni policisti. Za 36 ur. Edina angleško govoreča policistka mi je ponudila pomoč in me odpeljala do zapora.

Tam mi je zaželela srečo in odšla. V zaporu mi ni mogla pomagati, mi je pa zatrdila, da lahko plačam varščino.

Izpust in varčino sem lahko uredila s sodnikom/odvetnikom (?); njegov kontakt so mi dali v zaporu. Nekje izza ovinka se je gospod pojavil v dobrih 15 minutah. 1200 mehiških pesov (cca. 50 €) je bila varščina. OK, bom plačala s Colasovim denarjem, ko mi izročijo njegove osebne stvari. Na odpustnem listu sem ugotovila, da je med osebno lastnino navedenih zgolj 70 pesov in ne 1500, kar je imel v denarnici. Pa smo bili spet na začetku, ker sem rekla, da ne plačam nič, ker je nekdo že vzel denar. Oni seveda o tem niso vedeli nič. Kar naenkrat je bila na odvetnikovem telefonu angleško govoreča policistka, ki je sedaj pomagala s prevodom in pogajanjem.

Obrazložim situacijo, nato me zopet pustijo čakati. Verjetno so se dogovarjali, kako si bodo razdelili denar? Odvetnik se končno vrne in nama pusti zapustiti zapor brez varščine. Na koncu sva namesto 1200 »plačala« 1500 pesov, ki jih je nekdo predčasno pospravil v žep. So rekli, da lahko podava pritožbo in priloživa video, ki sem ga posnela ob aretaciji. Ni bil ravno dokazno gradivo, je pa v nekem trenutku presenetljivo pomagal. Sva se samo nasmehnila, zahvalila in odšla na pivo in tekilo. Ampak lepo pa je v Bacalarju. ● Tjaša Obrulek

20

● Fotka: osebni arhiv

Osebno: sara aranel

Povej mi zgodbo o svojem imenu. »Imenu ali priimku? Oba imata zgodbo in se dejansko povezujeta.

Mami je bila v času, ko je bila noseča z menoj, na tekmi na našem letnem bazenu. Med tekmovalkami je bila tudi plavalka iz Amerike, ki ji je bilo ime Sara. Takoj se je odločila, da mi bo tako ime. O imenih za fanta sploh ni razmišljala, saj je bila prepričana, da bom punčka. A očitno se v tistih časih ime Sara vsem ni zdela pametna izbira. Znanka je namreč mojo mami vprašala, če mi res upa dati židovsko ime. Upala si je in tako sem uradno postala princeska. Sara namreč v stari hebrejščini pomeni princesa.

Priimek Aranel pa sem si kar sama izbrala. Nekoč sem se pisala Jamaković, a se s tem priimkom nikdar nisem počutila povezano. Že v osnovni šoli sem vedela, da si ga bom spremenila v nekaj, kar bo pravilno zvenelo in bo imelo energijo, ki jo bom čutila za svojo. Leta zatem sem bila članica Tolkienovega društva Gil Galad.

Tam sem izvedela, da se moje ime Sara (princesa) v vilinskem jeziku Quenya prevede v aranel. Takrat sem

si na Gmailu odprla naslov sara.aranel, ker nisem želela imeti sara.jamakovic. Nekaj let kasneje sem šla na sprehod na Šmarjetno goro in nekje na poti v mislih zaslišala, da ima beseda aranel zven, ki ga želim imeti v svojem priimku. Nekaj tednov zatem sem uradno postala Sara Aranel.« Kdo si in kaj delaš v lajfu? »Sem večno spremenljivo bitje, a spotoma vselej ostajam največja fenica brezmejne ljubezni in razvoja zavesti.

V skladu s tem v tem lajfu delam marsikaj. Želim pa, da je tisto, kar delam, v harmoniji z življenjem in v podporo brezmejni ljubezni in razvoju zavesti.« Kakšno glasbo poslušaš? »Od nekdaj sproti uspešno pozabljam pesmi, ki sem jih slišala in so mi bile všeč, zato so YouTubovi algoritmi zame dejansko dobrodošla reč. A če bi jih pregledala, bi našla predvsem predloge za zgodovinske dokumentarce in videe peščice vlogerjev, ki jih spremljam. To so vsebine, ki jih najpogosteje gledam/poslušam med pospra-

vljanjem, kuhanjem oz. takrat, ko večina posluša glasbo. Med glasbenimi predlogi pa prednjačijo tisti s filmsko, zborovsko in klasično glasbo ali indie kompilacije ter Disneyjeve in mjuzikl popevke za sončne dni, da lahko skačem po stanovanju. Ko sem še kupovala CD-je, je moja zbirka obsegala Björk, Led Zeppelin, Bowieja, U2, Beatle, Keane in še marsikaj. A v resnici je glasba vselej z menoj. Od nekdaj rada pojem in žvižgam, kar dobro vedo moji domači, prav tako pa sosedi. Nekoč je en izmed njih na stopnišču našega bloka zaklical za mano: »Pjevaj, pjevaj!« Od tedaj tudi njega slišim popevati na stopnišču.« (smeh) Kateri je bil zadnji koncert, na katerem si bila? »Z zborom Mysterium smo v božičnem času izvedli luštne koncerte v sodelovanju z Godbo Cerklje na temo Broadway božično-novoletnega programa. Kdaj sem šla nazadnje poslušat koncert, se pa sploh ne spomnim.

Vse preredko si podarim to radost.« Bereš knjige? »Knjige imam zelo rada, a si premalokrat vzamem čas zanje, ali pa ne najdem pravega navdiha. Moram namreč začutiti, katera tema je nared, da se potopim vanjo. Včasih preprosto ni nobena in takrat moram počakati. Vse v življenju mora dozoreti, prav tako odnos s knjigami. Ko dozori, pa lahko knjigo z največjim užitkom pojem na mah. Takrat lahko še nekaj dni ali tednov plavam nekje v njenem vzporednem svetu, le na pol v našem času in prostoru.« Zadnja knjiga, ki si jo prebrala? »V celoti sem nazadnje prebrala Veličastni Saturn Adriana Kezeleja, ker smo bili v začetku leta 2020 v obdobju Saturna in je bilo to dejanje podpore ritmom vesolja. Pred tem pa znova Medvedka Puja avtorja A. A. Milneja, kjer je zapisana večina modrosti, ki jo človek potrebuje za dobro življenje.

Trenutno sem v vzdušju za čarovništvo, zato berem knjigo z naslovom 21

Earth Power Scotta Cunninghama in prvo knjigo trilogije All Souls z naslovom A Discovery of Witches.«

prelivajo. Tako želim z osebnim navdihom izpolniti tudi uradno-delovni košček življenja. Pred kratkim sem recimo za muzej ustvarila kamišibaj pripovedko, ker rada pišem, rišem, ljudem predajam lepe reči in obogatim prostor, kjer delujem. Veseli me, ko v skupnih zgodbah vsi zmagamo, zato se ravnam po misli, kaj sama lahko dodam k temu, da nam bo vsem lepo.

A vendar, ko nisem v muzeju, rada sledim trenutnemu navdihu. Včasih je to čas, preživet s fantom, drugič kolesarjenje, nabiranje zelišč, morda sprehod, kavica v mestu, ogled filma, izlet. Življenje je polno možnosti in priložnosti za doživetje.«

pultu. To si zlahka predstavljam, pult se mi namreč zdi izjemen prostor za posedanje in večurna druženja v reševanju sveta. A kasneje je naneslo taSe mogoče spomniš svoje prve ko, da sem bore malo časa preživela knjige ali slikanice? pred štedilnikom. Danes kuham, ko »Nedolgo tega sem vprašala mami, je res nujno, ali pa slučajno pride kako to, da nama s starejšo sestro ni navdih. Neskončno sem hvaležna tibrala zgodbic, ko sva bili mali. Povestim, ki prevzemajo vsakodnevni razdala mi je, da jih nisva želeli poslušamislek »Kaj bo danes na jedilniku?« ti. Res sem knjige vzljubila, ko sem Začimbe so mi res ljube in jih rada sama začela brati in pisati svoje sespoznavam. Sanjam o zeliščnem vrtu, stavke. Še danes raje berem drugim a trenutno imam le njegovo mini izkot poslušam ljudi brati meni. Ko sva vedbo na balkonu, s katero se zelo rase s fantom skupaj vozila v službo v da pogovarjam. Vsako leto pa spoLjubljano, sem nama v avtu večkrat na znam kako novo rožico ali dve na glas brala knjige. Obema so ostali lepi našem skupnem vrtu izobilja v gozdospomini na ta skupni čas.« vih in na travnikih. Nabiralništvo se mi v resnici zdi ASOCIACIJE Kaj si doštudirala in ali najbolj etično in vzdržno – si kdaj delala v tej smeri če je podprto z znanjem in Črna – barva, ki je nekoč prevladovala v moji gardetudi poklicno? ljubečim odnosom do nararobi, pa sem se na (lastno) srečo izvila iz nje in posta»Zaključila sem srednjo ve. V naši deželici smo rela mnogo bolj srečna in nasmejana. oblikovno, smer modno snično blagoslovljeni in Smrt – del življenja. Verjamem, da človeštvo še čaka oblikovanje, zatem pa štuvsak dan znova se zahvafaza detabuiziranja nečesa tako naravnega, kot je smrt. dij antropologije. Kasneje lim za darove, ki nam jih Verjamem tudi, da se bomo takrat naučili življenje sem večino časa delala v podarja s ta veliko žlico.« končati v duhu lepote, miru in ljubezni. pedagoških vodah, kjer sem kmalu ugotovila, da Še posebej privlačen pa Bela – kaj ni noro, da se razbije v mavrico?! me obe smeri izobraževase mi zdi tvoj napitek s Zvestoba – nadvse širok pojem, ki je pri meni vezan cvetovi vrtnic. Kakšen je nja podpirata pri delu z predvsem na pojme življenja, svobodne ljubezni in recept? ljudmi. Predvsem na nazavesti. »Vrtnični sirup sem pričin, da sem tudi z njuno pravila posebej v poklon pomočjo mehčala svoje Ena – enost. lepoti in za negovanje žendojemanje človeka in žiNič – te ne stane biti dober človek. Svet pa postane veske duše. Vrtnice namreč vljenja. Nasploh menim, liko lepši. močno zvišujejo našo vida je življenje, in znotraj bracijo. Recept pa sem naNe – Je beseda, ki jo je treba znati reči. A treba je znanjega naše delovanje, vešla v knjigi Sirup in nektar ti reči tudi »Ja«. Predvsem življenju. lik preplet izkušenj, navdiavtorja Georga Innerhohov, stikov, informacij in Vse – »Lahko živiš, kot da nič ni čarobno. Lahko pa ferja. Zapisan je tudi na še česa. Definicije, katero spoznaš, da je VSE čarobno.« Prirejeno po spletni strani Kmečkega šolo si zaključil in kaj je Einsteinu. glasu. Google bo pripeljal tvoje delo, celo, kaj je tvodo njega.« je poslanstvo, bomo slej ko prej morali opustiti, če bomo želeli graditi izpolnjena življe- Včasih si nas v naši reviji razvajala Sara, zame si ti Ženska z velikim z odličnimi, preprostimi in okusnimi Ž-jem, kakšna ženska pa se zdiš ti nja v pretočnem stvarstvu.« kuharskimi recepti, pa me zanima, sama sebi? In naj še obrazložim svojo Žensko z velikim Ž-jem: kakšen je tvoj odnos s kuho? Si že Kje pa si trenutno poklicno? čuteča, neobremenjena, pozitivna, »Trenutno delam v Gorenjskem od nekdaj na ti s kuhinjo? In zdi muzeju. Še ena nepričakovana, a za- se mi, da daješ kar velik poudarek iskrena, lepa navzven in navznoter ter zmožna povsem po moško nimiva in dragocena postojanka moje uporabi začimb. A imam prav? »Uh, verjetno nikdar ne bom na ti s zakleti in pljuniti na tla. zgodbe.« »Joj, če bi poznala moje notranje vikuhinjo! (smeh) Ko si me povabila k Služba je služba, družba je pa ustvarjanju kuharskih prispevkov, harje, bi bila verjetno bolj zadržana pri družba. Haha, povej mi, kaj pa sem si mislila, da si je življenje izmi- opisu! (smeh) A verjamem, da divjajo počneš, ko nisi v službi? slilo eno posebno čudno šalo zame. znotraj vsakega izmed nas. Prav zato »Ne maram in v resnici niti ne Mami sicer pravi, da sem jo v ranem si želim, da bi ljudje začeli opuščati znam parcelirati delčkov svojega ži- otroštvu ves čas spremljala v kuhinji maske, skrivanje za nazivi ter zapiravljenja, rada imam, da se med seboj in velik del časa presedela ob njej na nje v takšne ali drugačne okvirčke 22

predstav in pričakovanj. Tako bi videli, da smo vsi preprosto ljudje – neskončno barvita bitja sonc in senc. Na tak način bi lažje živeli s sabo in drug z drugim. Tudi sama nisem nič manj pisana. A hvaležna sem sebi, da sem svojo paleto odtenkov začela objemati z ljubeznijo in mero zvedavega samoraziskovanja. Poudarjam – tak odnos je še vedno v izgradnji.« (smeh)

tudi nove punce. Morda pa nas čaka kaj povsem novega. Kdo ve – tok se prilagaja strugi.

Res je, med nami se občasno znajdejo tudi moški. Včasih v vlogi predavatelja, kdaj pa kdaj pa povabimo fante, partnerje in prijatelje. Nenazadnje imamo rade naše fante in se srečujemo tudi zato, da bogatimo odnose tudi izven Toka ženske.«

Ženskost in ženske pa omenjam tudi zaradi tvojega projekta – skupnosti, poimenovane Tok ženske.

Tok ženske je varna skupnost, kjer se v obliki predavanj, ustvarjalnic, filmskih večerov, predvsem pa pogovora odpirajo življenjske teme, kot so porod, starševstvo, partnerstvo, zdravje, menstruacija.

Kdaj se je prvič zgodil Tok ženske in kako je sploh prišlo do tega? »Tok ženske sva s prijateljico Matejo Kusterle ustvarili pred tremi leti.

Mateja je porodna babica, jaz pa zmes antropologinje in pedagoginje, ki se je izobraževala tudi za pred-med-poporodno dulo. Prek izobraževanj in dela sva torej spoznali marsikaj, kar gradi in podpira ali zavira človeka na njegovi poti. Znanje namreč obstaja in zares nezaslišano je, da ni vseprisotno znotraj naše družbe. A žal teme poroda, spolnosti, partnerstva, vzgoje in še marsičesa, kar neizpodbitno sodi med najosnovnejše teme človeškega življenja, potiskamo v temo, ali pa jih celo pospravljamo pod razdelek tabu. Ker nobena od naju ni podpornica tabujev, sva pa veliki zagovornici življenja in cvetenja, sva se odločili ustvariti prostor, kjer bo to znanje prosto teklo med ženskami in kjer si bomo v duhu ljubezni nudile medsebojno podporo.«

Kaj misliš, o čem pa bi se govorilo, če bi obstajal Tok moškega?

Oziroma Moški tok? Hahahaha. »Večkrat so mi fantje rekli, zakaj ni Toka moškega, pa sem jim odgovorila, da jaz pač nisem moški. Kako bi jim govorila o njihovem svetu?

Vsakič sem jih povabila, naj ustvarijo nekaj svojega in zdi se, da se počasi že kažejo zametki moških skupin.

To močno pozdravljam! Kdo ve, morda pa kdaj skupaj ustvarimo kako iskrivo akcijo. To bi mi bilo všeč!«

In kje je danes Tok ženske? Vem, da se srečanj udeležujejo tudi moški, ter da so bili moški tudi predavatelji, torej to pomeni, da to ni zaprta skupnost in da Tok ženske ni samo za ženske? »Tok ženske resnično teče, se preobraža in razvija. Naslednja sezona bo verjetno spet prinesla zanimive goste in teme, kamor bomo povabile Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 6, št. 5, avgust 2020 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Kakšna pa je tvoja zgodba s projektom TEDx? »Bila sem soorganizatorka dogodka TEDxPlanina. Še en projekt, ki sva ga zakuhali s prijateljico Matejo ob izjemni podpori male ekipe sodelavcev.

Obe sva ljubiteljici iskrivih idej, ki budijo ta svet in nekaj sva jih želeli ukresati v naši soseski. Planina je namreč polna izjemnih ljudi. Lokalni TEDx dogodek je bil način, kako jih privabiti na luč dne in njihove zgodbe poslati v svet. Prevečkrat poslušamo, kako je naša soseska grda, mrtva, neprijetna in še kaj. Pa to še zdaleč ni res! Če prisluhnemo drug drugemu, imamo morda že v svojem bloku možnost nabrati znanje, modrost ali prejeti vsaj kak nasmeh za lep dan. Če si damo priložnost. TEDxPlanina je bil priložnost za vse to – za znanje, modrost in svež zagon. Meni pa je srce pobožalo predvsem sodelovanje z izjemno ekipo sodelavcev in govornikov. Vsakemu bi privoščila, da vsaj kdaj doživi čar ustvarjanja znotraj take skupine ljudi, kot se je zbrala za TEDxPlanina. Ko se povežemo pravi ljudje, tudi iz starega razpadajočega Mercatorja lahko ustva- Sara, hvala. rimo prostor, kjer se zgodi čarovnija.«

Člani uredništva: Ana Žunič Gaja Basaj Jacobsen Marša Malešič Sara Aranel Špela Vovk Oblikovanje: Anita Kepic

Sara, prvič si z našo revijo Scena sodelovala janurja 2017, ko smo celotno številko posvetili stanovanjski soseski Planina, ki je največje urbano območje v Mestni občini Kranj. Potem pa si kar ostala in vesela sem, da si. Kot sem že omenila, si nekaj številk z nami delila pisane kuharske nasvete, v zadnjem obdobju pa nam predstavljaš zanimive posameznike s povsem različnih področij. In zdi se mi, da iz njih izvabiš mnogo še neslišanega. Sara, izredno sem ti hvaležna za vse, kar si do sedaj delila z nami in vedno se resnično veselim tvojega sporočila z novim prispevkom. Scena brez tebe ne bi bila enaka. Sedaj mi pa, prosim, ti povej, kaj pa je zate Scena, kaj ti pomeni sodelovanje pri reviji, ki je, kot večkrat rečem, najbl kul, sam pa tut najbl počasna revija na svetu. Hehe. »Scena mi predstavlja čudovito podporo in poklon naši lokalni skupnosti.

Prav zato ostajam pri njej. Zdi se mi res pomembno, da se ljudje zavedamo bogastva, ki ga ponuja že naše domače okolje. Vse prevečkrat se oziramo drugam in tam iščemo navdihe ter priložnosti. Ob tem spregledamo ogromen potencial, ki čaka pri nas, in zglede, ki nam že kažejo, kaj vse je možno, če se med seboj podpremo in navijamo drug za drugega. To je tudi razlog, zakaj pišem intervjuje s tukajšnjimi ljudmi z najrazličnejših področij delovanja in z najrazličnejšimi življenjskimi zgodbami. Že res, da nisem antropologinja le po papirju, ampak tudi po duši, zato me preplet človeških poti osebno tako zelo navdihuje. A obenem si želim, da bi predvsem mladi, katerim je Scena v prvi vrsti namenjena, prebrali zgodbe o Roku pa Branku in Nadi, Ferisi in še kom in si rekli: »Vau! Če lahko oni, lahko tudi jaz.« Naj mladi vidijo, da je ta svet eno ogromno igrišče, kjer tudi sami lahko odigrajo svojo navdihujočo igro življenja. Pri tem pa dajo zagon še komu drugemu.«

Gostujoči člani: Tjaša Obrulek Foto (naslovnica): Gal Grobovšek Ne pozabi dihati Metka Krašovec, Trojno ogledalo, 1992 (izrez), kolaž intervencija II

Lektoriranje: Nežka Kukec Mojca Jagodic Urednica: Živa Drinovec

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI

Živa Drinovec Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno

23