ISSN 2385-9350
Čas za mucke PROSTOVOLJKA V MESTNEM MAČJAKU
Anja Ropret
fotka: Živa Drinovec
Anja Ropret je študentka arhitekture, ki že eno leto prostovoljno pomaga skrbeti za muce v Mestnem mačjaku. Tudi doma ima psičko Bejbo in dva mačka: Mikija in Dejzija. V pogovoru je med drugim priporočila, da se je pri posvojitvi mačk dobro odločiti za dva, saj je muckoma manj dolgčas, lahko se igrata in skupaj spita. Če se zanimate za podporo, posvojitev ali pa morda veste za kakšnega izgubljenega mucka, lahko kontaktirate Mestni mačjak preko Facebooka ali njihove spletne strani. Bi lahko opisala mačke, ki trenutno bivajo v Mačjaku? »Črno-beli maček je Erik, ki je najbolj samozavesten in družaben. K vsakemu pride v naročje, v bistvu se obnaša bolj po pasje. (smeh) Če mu vržeš priboljšek, steče za njim in potem pride nazaj. Poje pa tudi vse. Tukaj je še Vili, ki zanimivo mijavka. Vsi so med seboj zelo povezani. Vili in Erik pogosto spita skupaj. Olja je sivo-bela mačka, ki mora vsak dan dobivati zdravila. Včasih je bila v precej slabšem stanju, danes je mnogo bolje. Ko vidi, da bo dobila hrano, začne tekati po prostoru, česar prej ni počela. Potrebuje nekaj časa, da se navadi na nove ljudi, saj je nekoliko manj zaupljiva. Ko pa vidi, da ji nič nočeš, se pusti božati in tudi glasno prede. Potem je tu še Nočka, ki je ne bo na plan, ker se skriva. Ima črno dolgo dlako in je od vseh najbolj plašna. Ko se te navadi, včasih pride do tebe in pusti, da jo malo pobožaš. Puncam, ki so že dlje časa tukaj, se bolj pusti božati in ko je to prvič uspelo tudi meni, je bil to prav poseben trenutek.«
fotke: Črt Štrubelj
Kakšno bolezen ima Olja? Ali je to tudi ovira pri posvojitvi? »Mislim, da Olje ne bomo ponudili v posvojitev. Ne vemo točno, kakšno bolezen ima. Nikoli nismo izvedeli. Poskušali smo že z veliko različnimi zdravili, zdaj pa smo našli sirup, ki ji zelo pomaga.«
2
So že dolgo tukaj? »Ja. Preden so prišli sem, so bili tudi zunaj skupaj, tako da so res vsi med seboj zelo povezani. Dobro bi bilo, če bi lahko oddali po dva skupaj, čeprav je tudi pri tem problem, ker ne veš, katera dva. Najbolje bi bilo, če bi nekako oddali vse kar v isti dom.« (smeh) Ali se kdo zanima, da bi katerega posvojil? »Ja. Veliko se zanimajo, da bi vzeli po enega mačka, le redkokateri bi vzeli dva.«
Kako pogosto pa si tukaj? »Imamo zvezek z Oljinim dnevnikom, kjer beležimo, ali je dobila hrano ter zdravila, in kako se počuti danes. Notri zapišemo tudi, če se kaj zgodi z drugimi mucki. Naše urnike imamo shranjene na Google Sheets. Praviloma pridemo trikrat na dan za zajtrk, kosilo in večerjo. Imamo pa tudi razpored za hranjenje prostoživečih mačk, ki se nahajajo pri Mladinski knjigi. Tam jih je še šest. Vsakič, ko pridemo, jim damo za jest (Olji posebno hrano in zdravila), nato počistimo prostor in njihova stranišča, seveda pa jim delamo tudi družbo.« Si letos videla kaj srečnih posvojitev? »Ja, seveda. Večinoma so bili posvojeni mladički. Pred kratkim smo oddali enega sivega samčka. Bil je zelo lep, ampak je moral precej dolgo čakati, da so ga posvojili. Uspešno smo oddali tudi nekaj mačk v paru, nekatere pa so vzele tudi naše punce ali pa jih imajo v reji.« Izpeljali ste tudi že več dogodkov. Jih nameravate organizirati še kaj? »Da. Vsako leto imamo licitacije in letos je bil izveden drugi Mačji bal. Vse to so organizirale naše glavne punce. V Layerjevi hiši so dobile prostor za koncert, poiskale bende in naredile tudi blago za prodajo.« Vidim, da je v bistvu Mačjak majhen prostor za vse. »Dobro bi bilo, če bi lahko dobili kakšno večjo hišo v Kranju. Maša ima kar ambiciozne cilje. Zbrati bi morali od 100.000 do 200.000 evrov, da bi lahko kupili večjo hišo v Kranju in imeli notri tudi ''cat caffe''. Mački bi imeli zraven še vrt, da bi lahko uživali tudi zunaj.« Marša Malešič
3
Mislim, da v Sloveniji swing ne potrebuje prav posebne predstavitve. Tudi laiki smo do neke mere seznanjeni s tem družabnim ameriškim plesom. Verjetno smo vsi videli napovednike za swing dogodke, morda smo ga videli in slišali v filmu The Artist (2011) ali v kakšnem prizoru iz starega hollywoodskega filma s Fred Astairom in Ginger Rogers, občudovali oblačila v vseh verzijah Great Gatsbyja, ali pa nam je kakšen prijatelj razložil, da hodi na swing in je ful fajn. V tem intervjuju predstavljam swing v malo globljem pomenu in povezavi s prvim slovenskim swing društvom Vintage. Društvo je nastalo leta 2004. Tečaje imajo v Ljubljani, Celju, Kranju in Trstu. Organizirajo še številne domače in mednarodne dogodke. Predsednik društva Aleš in plesalka ter učiteljica Tanja sta podrobno razložila, česa se lahko naučite na tečajih, kaj lahko od njih odnesete in kakšnih dogodkov se udeležujejo. Poleg tega pa sta podrobneje opisala ples swing, v katerem je več zvrsti, predlagala glasbo, razložila stil in ga nazadnje tudi vsem priporočila.
fotke: Arhiv Swing Vintage
g n i Sw 4
Koliko časa že plešeta? Aleš: »V tem društvu sem že od samega začetka in tu sem naredil tudi svoje prve plesne korake. Na začetku smo plesali eno od bolj obrobnih zvrsti swinga, česar se takrat še nismo zavedali, ampak nam je bilo vseeno všeč. Lindy hop, ki je najbolj poznan in najpomembnejši, pa plešem že 10 let. Tanja pa pleše že od malega. Plesala je balet, hip-hop, zadnja tri leta pa trenira pri nas. Zmagala je že na mednarodnih dogodkih, tako da je ena izmed naših najboljših in največjih talentov.« Bi lahko malo predstavila zgodovino swinga in katere zvrsti obstajajo? Aleš: »Swing je ameriški ples, njegov začetek pa se pogojuje z nastankom jazza. Nekje po prvi svetovni vojni se je svetovna družba začela spreminjati. V zraku je obstajal občutek, da se bodo stvari izboljšale. Prišlo je do pomembnejših iznajdb. Letala so začela leteti čez Atlantik, avtomobili so se začeli voziti po cestah in nastal je prvi nosilec zvoka ter plošče. Na teh ploščah so lahko poslušali neko novo zvrst. Če se spreminja družba, se začne spreminjati tudi glasba, saj je ta družbeni produkt. Tukaj se je pojavil jazz. Pred njim je glasba delovala veliko bolj rigidno. Veliki orkestri so vse igrali natančno po notah, dokler niso pomislili, da bi vpeljali improvizacijo. Ta koncept se je nato razvil v jazz kot ga poznamo danes. V New Yorku so začeli plesati v dvorani Savoy, ki je bila takrat največja na svetu. Velika je bila za celo ulico in v njej je lahko plesalo po tri tisoč ljudi. Odziv na jazz glasbo je bil lindy hop, glavna
zvrst, ki so jo najprej začeli plesati temnopolti. Iz te dvorane so vzklili prvi plesalci, ki so začeli plesati na televiziji. Te črno - bele posnetke lahko najdemo še danes in na njih je dobro vidno, kako ljudje skačejo in norijo. S takratnimi svetovno znanimi plesalci se je ples razvijal in širil naprej. Po drugi svetovni vojni je zanimanje za swing zamrlo, kasneje pa je v ''revival'' obdobju, s pomočjo plesalcev in novih koreografov, zopet naraslo. Naše društvo deluje povsem po njihovem vzoru. S kraljico swinga, Normo Miller, ki zdaj šteje 99 let, se osebno poznamo in je bila že večkrat naša gostja. Lahko rečemo, da imamo konkretno povezavo prav s Savoyem in jo seveda posredujemo tudi našim učencem.«
drugega. Ne učimo neke eksotike, ki je ne zna veliko ljudi, saj potem ne moreš z nikomer plesati. Lindy hop je najbolj univerzalen.«
So v swingu kakšni novi trendi? Aleš: »Swing je v svojem jedru ostal isti. Še vedno se ravnamo po vzoru Norme Miller in Frankie-ja Manninga, prvega ambasadorja swinga. Swing je družina večih plesov. Največji in najpomembnejši je lindy hop, potem je tu še collegiate jazz, ki so ga plesali študentje. Je bolj poskočen s hitrejšimi ritmi, izgleda, kot bi plesali zelo veseli mornarji. Naslednja je balboa, ki se pleše bolj skupaj - sicer na hitre ritme, a z manj skoki. Sem spadajo še boogie woogie, solo jazz, peabody, cake walk in pa tudi foxtrot. Potem so tu še zvrsti, ki so se pomešale s swingom, npr. west coast swing, ki je v bistvu že salsa, saj nima več tiste poskočnosti, le določene figure. V družini swinga je tudi blues, ki je bolj počasen, za ''sexy-time''.«
Ste v teh društvih dobro povezani med sabo? Aleš: »Ja, smo. Vsak dela po svojem programu, učimo pa jih praktično isto vsebino. Vsi smo v prijateljskih odnosih, med seboj se poznamo, in ko gremo v tujino na dogodke ali festivale, se družimo in skupaj žuramo.«
Se na tečajih učite teh zvrsti? Aleš: »Na tečajih se učimo določenih zvrsti iz swing družine in nič
Ali je swing popularen? Koliko tečajnikov imate? Aleš: »Zelo. (smeh) V Sloveniji seveda obstaja več društev. Naše ima od 300 do 400 rednih tečajnikov, če štejemo še tiste, ki jih imamo v Italiji. Potem so tu še tisti, ki pridejo bolj na delavnice ali na festivale. Približno takšno število učencev se giblje tudi v drugih društvih (nekje malo več, drugje malo manj). Skupaj imamo nekje od 600 do 800 tečajnikov. Skupaj s tistimi, ki so včasih plesali in hodijo na žure, pa nas je od 1000 do 2000.«
Kako pa potekajo tekmovanja? Je kdo od vaju tekmoval? Aleš: »Obstajata evropsko in svetovno prvenstvo. Večina tekmovanj se odvija na mednarodnih festivalih. Kadar so dogodki večji, se organizira še tekmovanje, na katerega plesalci pridejo plesat in tekmovat v različnih zvrsteh. Plešejo npr. v kategorijah, kot so razni plesi v paru, pa tudi ''Jack and Jill'' - ples v paru, pri katerem je izbor soplesalcev naključen, reče se mu tudi ''mix and match'', ''luck of the draw'' ali pa ''match of the draw''. Nikoli ne veš, kaj boš dobil, potem pa moraš z naključno
5
izbranim partnerjem sodelovati v finalu. Lahko se tekmuje tudi solo, brez partnerja. Primarno swing sicer ni tekmovalni ples, ampak je namenjen za druženje. Je ključ do celotne swing in jazz scene, ki je zelo velika in bogata. Sam nisem toliko tekmoval, ker sem bil bolj učitelj in organizator, v zadnjem času pa sem začel trenirati tudi za tekmovanja. Tanja pa je že večkrat zmagala.« So kakšni večji swing dogodki v Sloveniji? Kateri? Aleš: »Že okoli deset let organiziramo Vintage Swing Festival v Celju, v decembru pa Vintage Exchange Festival, da lahko obenem doživimo še praznično Ljubljano. Organiziramo tudi ''Swing novo leto'', da se lahko zapleše na silvestrski večer. Drugi vikend v maju na Hrvaškem poteka mednarodni festival Swing Break. Letos smo imeli zadnjo edicijo LISF-a – Ljubljana Sweet Swing Festival. Namesto njega zdaj v Ljubljano prihaja precej močan festival LISA – Ljubljana International Swing Academy. Tudi v Mariboru je swing festival, tako da dogodkov res ne zmanjka. V svetovnem merilu so na zelo visokem nivoju.« Kje pa dobite oblačila? Izgled je zelo specifičen. Aleš: »Na rednih tečajih glede izgleda ne kompliciramo preveč. Ob torkih imamo plesne večere v Kavarni Union, kjer si lahko bolj ležerno oblečen tudi v kavbojke, niso pa ravno zaželene superge in trenirka. Načeloma se oblačimo v srajce, hlače, kravate ali metuljčke, suknjiče in krila, ter nosimo dodatke, kot so broške ali okrasne igle na kravatah. Če se
6
malo bolje oblečeš, je tudi občutek med plesom čisto drugačen.« Kje pa se dobi ženska oblačila? Aleš: »Po navdihu.« Tanja: »Trenutno srajce in krila kupujem v Mangu ali Zari, najdem pa jih tudi, ko hodimo po festivalih. Seveda pa obstajajo firme, ki izdelujejo oblačila, narejena posebej za swing.« Aleš: »Oblačila lahko seveda naredijo tudi po meri.« Potem so oblačila lahko precej draga? Aleš: »Lahko. Privoščiš si lahko, kar hočeš. ''The sky is the limit''. (smeh) Se pa oblačila da dobiti tudi precej ugodno. Odvisno je, koliko imaš navdiha za to in koliko želiš vložiti v izgled.« Tudi frizure so specifične, kajne? Tanja: »Lasje se nosijo nekoliko višje. Spodaj so speti ali pa so bolj spodviti. Nosimo tudi razne kite in pa tudi rožice.« Aleš: »Na splošno bi rekel, da se ta moda vrača nazaj. Navdih za modo je zopet popularno črpati iz kosov in modnih dodatkov iz 20-ih, 30-ih in 40-ih. Veliko je tematskih zabav, npr. v stilu Great Gatsbyja.« Kako hitro pa lahko osvojiš korake na tečajih? Aleš: »Lahko jih osvojiš zelo hitro. Na tečajih je veliko ljudi, ki nimajo nekega močnega plesnega predznanja. Sicer pa je odvisno od posameznika, kako hitro začuti ritem in kako hitro se uči korakov. Pri nas vsi plešejo in se trudijo. Ne oziramo se na komentarje, ki pravijo, da kdo nima ritma. Če ti srce bije v ritmu, potem
imaš ritem. Vsak, ki gre v trgovino, hodi v ritmu, tako da ne moremo reči, da ga nekdo nima. Stvar je v tem, da ga mora najti. Če se poleg tečajev udeležujejo še plesnih večerov, se lahko naučijo zelo hitro. Če greš tisto, kar si se na tečaju naučil v eni uri, takoj nekam odplesat, lahko res zelo hitro napreduješ. Če pa hodiš enkrat na teden in sproti pozabiš, kaj si se učil, bo trajalo malo dlje. Pri nas je veliko možnosti, da napreduješ, saj imamo poleg tečajev tudi plesne večere ob torkih in preplesavanje ob petkih, kjer lahko poskusiš, kar si se naučil in imaš poleg še učitelje, ki ti pri tem pomagajo.« Ali na tečaje lahko prideš brez partnerja? Aleš: »Lahko prideš brez partnerja, saj se med tečajem menjajo. Fante je za ples težje navdušiti, ampak so kasneje bolj zvesti. Plesalk se na začetku veliko nagnete, a se nato izkaže, da je med njimi večja fluktuacija. Fantov je manj, a so bolj zanesljivi. Dobro je, da pridejo tudi pari - zaradi samega razmerja v skupini. Na tečaju se vsi spoznajo, saj je zadeva zelo družabna. Ne plešeš samo s tistim, ki si ga pripeljal, temveč z vsemi. Tako spoznaš veliko novih ljudi. Od njih se naučiš sprejemati signale in hitreje postaneš boljši plesalec oziroma plesalka.« Zakaj pa sta vidva začela plesati? Kaj vaju je potem navdušilo, da sta ostala? Aleš: »Meni je ta ples vedno sledil kot kakšen izgubljeni psiček. Prej sem bil v dveh bandih in nisem hotel plesati. Prijatelj je takrat vodil plesne tečaje, kjer je primanjkovalo moških
plesalcev, in sem se jim pridružil. Tako se je začelo. (smeh) Potem sem šel iz stopnje na stopnjo - do zdaj, ko se s tem profesionalno ukvarjam, z društvom organiziram mednarodne dogodke ter soustvarjam svetovno sceno. Nekako te ta ples kar ulovi. (smeh) Ljudje ga nekje opazijo in jim postane tako všeč, da pridejo na tečaj.« Tanja: »S prijateljem Primožem sva se hotela skupaj učiti plesati. Najprej sem želela na rokenrol, potem pa je on našel vintage swing in po dveh dneh sva že bila na tečaju. Bilo nama je zelo všeč in ostala sva do sedaj.« Aleš: »Veliko ljudi pride po priporočilu. Imajo prijatelje, ki že hodijo na tečaje in potem na Facebooku delijo objave o swingu ali govorijo o njem, tako da slej ko prej tudi ostale zamika, da bi prišli poskusiti. Pridejo pa tudi tisti, ki izbirajo med plesi za rekreacijo in se na tečaju odločijo, če jim ta ples ustreza.« Kako pa je na naprednih tečajih? Kaj se na primer vidva učita zdaj? Aleš: »Na naprednih tečajih in tudi kasneje vedno bolj delamo na plesni tehniki. Se pravi - opazujemo koliko, zakaj in kaj določen gib spodbudi, kako reagirati na plesalca, kako je vse to povezano z glasbo in raziskujemo ritmizacije. Kmalu ugotoviš, da je tudi tvoje telo inštrument. Iz partnerja poskušaš dobiti maksimum ter ga moraš znati tudi dati od sebe. Učimo se dobro fizično izražati. Pri začetnikih delamo na korakih in pa tudi na tehniki, ker lahko z dobro tehniko hitreje osvojiš figure. Pri srednji stopnji hočejo spoznati čim več figur, da lahko bolje izgledajo. Ko te figure osvojijo,
pa jih začnejo zanimati podrobnosti, pravilna izvedba ter seveda uživanje ob plesu. Kot ples swing ni tako pozerski, bistvo je, da se imaš dobro in se zabavaš. Ko opazuješ plesalce, se večina smeji.« Katere bande pa priporočata? Aleš: »Če govorimo o trenutno delujočih, potem bi definitivno izpostavil Gordon Webster Band. V živo so res fantastični. Izpostavil bi še Hot Sugar Band, Naomi and Her Handsome Devils, The Shirt Tail Stompers. V teh časih jih je res veliko. Dober slovenski band so Vitezi ritma. Ker je vedno več plesnih dogodkov in plesalcev, ki hočejo imeti živo glasbo, se bendi hitro formirajo. Stari izvajalci, ki jih moram omeniti, pa so Duke Ellington, Louis Armstrong, Chick Webb in Benny Goodman.« Verjetno se glasbena in plesna swing in jazz scena dosti prekrivata? Aleš: »Imamo pojav plesalcev, ki so igrali tudi kak inštrument in so nato ustvarili bande, ker so ugotovili, kaj jim najbolj paše plesat. Posledično so lahko našli skladbe, na katere se da dobro plesat. Marsikateri band misli, da je dober, ampak ni nujno, da plesalci radi plešejo na njihovo glasbo. Lahko so odtenki nepravilni ali pa band enostavno ne swinga. Glasbenikom je to lahko všeč, plesalci pa na takšen band ne morejo plesati. V swingu moraš biti všeč plesalcem, in če si jim, te nesejo naprej, saj so zelo hvaležna publika.« Se pravi - swing lahko vsak pride plesat? Aleš: »Ja. Nimamo starostne omejitve. Imamo tečajnike iz srednje šole
in vse do 80-letnikov. Med sabo se ne vikamo, saj je pri swingu glavno druženje in nihče nima posebnih tretmajev.« Zakaj pa bi priporočil ta ples? Aleš: »Vsi vemo, da če plešeš, dlje živiš in si bolj srečen. Med plesom se sprošča hormon sreče, kar znižuje možnosti resnih bolezni. Poleg tega pa moraš med plesom blokirati zunanji svet. Vmes ne utegneš razmišljati, ali si radiator doma zaprl ali ne, kaj moraš jutri narediti v službi ipd., ker se fokusiraš na dogajanje na plesišču. Tako se lahko na hitro odklopiš in vsi to potrebujemo. Ples ti to nudi. V svetu tega plesa obstajajo tudi določena pravila in 'gentlemanstvo'. Ljudje se obnašajo spodobno in delajo, kar je prav. Te vrednote dejansko povezujejo svetovno sceno. Na tečajih seveda pridobiš tudi nova prijateljstva in nove ljubezni. Veliko parov se je spoznalo na tečaju swinga in imajo že otroke. Imamo že swing ''babies''! Spoznaš tudi jazz glasbo, ki ti ogromno da, ko se enkrat poglobiš vanjo. Swing je tudi strasten ples, tako da se moraš malo angažirati in odkriti strast v sebi. Poleg tega na naših tečajih gradimo nek odnos do sveta. Ne delamo po principu: ''Evo, tole so koraki, zdaj pa pojdite domov!'', ampak se povezujemo. In še zadnja stvar – če nočeš več hoditi v diskoteke, kjer te polivajo s pivom, je swing prava stvar, saj greš lahko lepo urejen ven plesat. V primerjavi z drugimi so swing žuri res kvalitetni in na nivoju. Lahko si lepo urejen, poleg tega pa še uživaš v dobri družbi ljudi s celega sveta.« Marša Malešič
7
Branko fotke: Črt Štrubelj
D j o k o v i ć
8
Večina Kranjčanov ga najprej poveže s trgovinico Krajček ob Kokrškem mostu. Ljubitelji glasbe s projekti zasedbe Kr‘ Bis Band. Nekateri ga prepoznajo z indijanskih potilnic. Kam pa bi se uvrstil sam? Najraje nikamor za vselej in povsod po malem. Življenje je široko in Branko ga rad spoznava ter o njem spregovori besedo ali dve s tistimi, ki delijo strast do raziskovanja in širjenja obzorij. Pogovarjala sva se o vsem omenjenem, a prav zaradi širine njegovega pogleda na svet, sem ga tekom intervjuja povabila v igro. Ponudila sem mu šopek kart z naslovom Big Talk1. Te prinašajo vprašanja, ki odpirajo globlje pogovore. Misli iskrivih ljudi je pač vredno netiti na tak in drugačen način ter jih nato širiti v svet. S: Preprosto morava se dotakniti Krajčka. Kako trgovinico doživljaš danes? B: »Krajčka po treh letih in pol resnično vidim kot užitek, skorajda hobi. Obenem pa tudi kot izziv, ki me ves čas preizkuša, kaj bom naredil iz dane situacije. Na poti se ves čas porajajo dodatne ideje, a implementacija mora biti postopna. Ne glede na to, kaj bomo še ustvarili, pa bom vedno želel delati v trgovini tudi fizično. Razlog je preprost – imam namreč najboljše stranke, za katere sem neskončno hvaležen. Največji pokazatelj dobrega dela pa so mi otroci. Če se otrok
v prostoru dobro počuti, menim, da nekaj štima in otroci radi zavijejo k nam.« S: Kaj ti predstavlja glasba? B: »Vse! (smeh) Resno. Je glavna stvar, ki me spremlja že vse življenje. Ob njej se je zamenjala vrsta zanimanj, športov, a glasba ostaja. Glede na to, da moje navdušenje nad njo nič ne usiha oziroma se raje še krepi, me bo očitno spremljala tudi v prihodnje. Kr‘ bis Band je zelo aktiven. Ob tem doma rad v roke vzamem kitaro, po novem imam še manjšo klavinovo, ki se jo počasi učim. Zakaj se oprijeti samo enega inštrumenta in zavreči užitke ob vseh ostalih? Rad se z različnimi spoznam do te mere, da nanje lahko zaigram v družbi, pa čeprav ne bom imel solo koncerta.« S: Bobnaš na obredih, ki jih v Sloveniji vodi ameriški staroselec Tim Sikyea. Kaj ti pomeni bobnanje na takem dogodku, kakšna so tvoja občutja ob tem? B: »Tim je v Slovenijo prinesel Ples Zemlje. To je obred, ko se ljudje Zemlji zahvalimo za vse darove, ki nam jih nesebično poklanja. Obred je močno podkrepljen s tradicionalnimi pesmimi, podlaga zanje pa je obredni boben. Ta v času obreda predstavlja bitje srca Zemlje. Boben je gonilo, ki utripa, pesmi pa predstavljajo molitev in zahvalo. Ko so me povabili k bobnanju, sem vabilo sprejel kot veliko čast in privilegij. To je del obreda in človek kot oseba ni tisti, ki nadzira potek dogajanja.
Več o Big Talk karticah si lahko pogledaš na internetu. Avtorica Kalina Silverman je imela na to temo lep govor na TEDx dogodku.
1
9
Ko opazujem plesalce, ki plešejo sredi prostora, si včasih mislim, da so se prelevili v povsem druga bitja. Postanejo nekakšni vesoljci! (smeh) Tega ni možno opisati, potrebno je začutiti, saj deluje na povsem energetskem nivoju.« S: Kakšna pa je izkušnja v zasedbi, kot je Kr' bis Band? Bi lahko izpostavil kak poseben trenutek? B: »Izpostavil bi izkušnjo s prvega koncerta. Ko smo prišli na oder in se je uglasil prvi akord, sem začutil, da smo vsi nastopajoči tam z vsem srcem. Vse se je poklopilo! Na odru se je ustvarila neverjetna energija, bili smo povsem iz sebe. Kolegica klarinetistka, ki je profesionalna glasbenica in je izvajala že veliko večje, težje in nenazadnje kvalitetnejše programe, je ob koncu koncerta v potokih točila solze. Meni pa se je kar mešalo! To poplača ves vloženi trud.«
S: Sva za igro? Karta 1: Kakšen je tvoj odnos z mamo? B: »Zelo povezan. Nasploh se z družino zelo dobro razumem. S straši nismo le v odnosu starši–otroci, ampak smo tudi prijatelji. Pomagamo si, se podpiramo. Takega odnosa si človek lahko samo želi, nikdar ne bi menjal. Pri mami najbolj cenim to, da je bila vedno odprta za drugo mnenje. Tudi, ko je vedela, da ima prav. Ko se kdaj nisem strinjal z njo, sem lahko podal svoje videnje, ona pa ga je spoštovala. Če se ji je zdelo smiselno, ga je upoštevala, ob tem pa se je celo zahvalila, da sem izrazil svoje mišljenje in jo naučil nečesa novega. To mi je tekom odraščanja nudilo podporo in spodbudo. Dalo mi je zaupanje, da je prav, da razmišljam po svoje. Tako sem že kot otrok poslušal samega sebe, kaj se odvija znotraj mene in temu sledim še danes. Ko ti pripovedujem o tem, mi je toplo pri srcu.«
Karta 2: Kdo so tvoji junaki? B: »Poznam ogromno ljudi, ki imajo izjemne zgodbe. Najlepše se mi zdi, če v vsakem človeku lahko najdeš tisto nekaj, kar je posebnega in ga naredi edinstvenega. Če na osebi lahko občudujem določeno lastnost, je v resnici na nek način lahko že moj junak. Verjamem, da nas obkroža veliko junakov. Da bi to videli, pa moramo s sebe sneti tisti obsojajoči pogled na svet, s katerim ljudem delimo površne oznake. Vsak v svoji notranjosti skriva številne plasti, ki jih ne poznamo. Če dopustimo, da nam jih razkrije, lahko v vsakem najdemo osebne izjemnosti.« S: Torej praviš, da ni nujno, da človek dela velikopotezna dejanja za pozitivne spremembe? B: »Naj podam osebni primer. Že kot otrok sem na poti na Jakoba pobiral papirčke. Vsakič sem do vrha hriba prišel s polnimi žepi.
Ob tem so se nekateri norčevali, da sem smetar. Meni pa se je zdelo grozno, da sredi poti leži odvržen papirček, zato sem naredil, kar je bilo v moji moči. Nikogar nisem prepričeval v pravilnost takega delovanja, a skozi leta se mi je pridružila večina mojih znancev in tudi mnogo njihovih znancev. Pomembno je, da človek živi tisto, v kar verjame. Tako je že s svojim življenjem najboljši zgled drugim. Verjamem, da lahko veliko naredimo in nikdar ni prepozno. Vsi lahko dodamo svoj doprinos k pozitivnim spremembam. Samo pojdi in naredi tisto, kar dobrega lahko narediš.« S: Misel za konec? B: »Življenje je lepo, narava čudovita, ta planet je izjemen in na njem se imamo lahko res lepo. A dajmo ga ceniti. Bodi edinstven, izberi pot, v katero verjameš. Vredno je. Tako boš sam v sebi miren in srečen. Če nič drugega, boš umrl z nasmeškom.« (smeh) Sara Aranel
10
Lea Strnisa
fotka: Katja Jakus
AKRO JOGA IN TAJSKA MASAŽA
Lea Strniša je svoje poslanstvo odkrila v kar dveh stvareh - tajskem masiranju in poučevanju akro joge. Masažni salon ima v Tenetišah, septembra pa bo drugo sezono zapored v Kranju poučevala akro jogo, ki je malo drugačna različica joge, izvaja se namreč v paru. O obeh dejavnostih mi je pripovedovala z iskrico v očeh in videlo se je, da v tem, kar počne, zares 11 uživa.
Živjo, Lea. Najprej me zanima, kako te je življenje pripeljalo do tako atraktivnega poklica, kot je poučevanje akro joge? Kasneje bova spregovorili še o tajski in klasični masaži, ki ju prav tako izvajaš. »Trenutno samo masiram preko svojega s.p.-ja, med sezono pa poučujem tudi akro jogo. Akro jogo sem začela trenirati januarja leta 2015 pri Evi Brovinski pod imenom ‹›Leteča joga'', kjer smo se vedno imeli super. Na tečaj sem se vpisala naključno, potem pa se je naprej razvilo do tu, kjer sem zdaj.«
fotka: Katja Jakus
Si se sama najprej ukvarjala z “običajno” in potem stopnjevala do akro joge? Ali predznanje ni potrebno? »Sicer hodim na jogo (t.i. iyengar jogo) že od leta 2014, tik preden sem začela obiskovati tečaj akro joge, ampak to nima posebnega vpliva. Akro joga je zabavna, obenem pa treniraš tudi ravnotežje in miselnost ''biti v trenutku'', tukaj in zdaj. Razlika je ogromna, zato lahko začneš direktno z akro jogo.«
12
Kaj točno sploh je akro joga? »Akro joga prepleta elemente akrobatike, joge in celo tajske masaže, zelo pogosto so učitelji akro joge tudi maserji. Je predvsem zabavna oblika gibanja, kjer skozi različne položaje v paru (in ob pomoči tretjega za varnost) raziskujemo elemente zaupanja, gibanja, medsebojnih odnosov in sodelovanja. Poleg tega pa ponuja fizično prakso, izboljšuje moč, gibljivost in koordinacijo. S stopnjevanjem in vztrajnostjo prestavljamo meje zmogljivosti našega telesa, ki se nam na prvi pogled zdijo neizvedljive. Ne glede na to, ali iščete nove načine pridobivanja moči ali le zabavo, akro joga ponuja to in še več.« V akro jogi poznamo tri vloge. Jih lahko natančno predstaviš? »Baza, letalec in ''spotter''. Baza je tisti, ki leži oz. sedi trdno na tleh ter skrbi za močno oporo, letalec je tisti, ki ga baza drži v zraku, ''spotter'' pa varuje letalca, da ne bi slučajno padel. Osebe se vedno menjajo, saj se veliko več naučiš, če se preizkusiš v vseh treh vlogah. Tudi če npr. na tečaj pride par, ki misli, da bo punca letalka, fant pa baza (kakopak),
jim zmešamo štrene in gre tudi fant letet. Sicer vse v mejah normale - če je punca drobna, ga ne vržemo nanjo, ampak težimo k temu, da se vsi skupaj menjajo.« Kaj je bilo tisto, ki te je pritegnilo, da si želela vključiti akro jogo v del svojega vsakdana? »Dejstvo, da sem si na začetku skoraj za vsako pozicijo rekla, da tega ne bom zmogla, saj je bilo videti zelo težko, potem pa so me majhni koraki in preprosta navodila pripeljeja do točno te poze. Takrat šele vidiš, česa vse si zmožen.« Bi izpostavila kakšne psihične ali fizične predizpozicije, ki jih potrebuješ za letečo jogo? »Po mojih izkušnjah to lahko počne čisto vsak, z izjemo ljudi s hujšimi obolenji, ki imajo omejene gibalne sposobnosti.« Ali je trenutno v Kranju veliko zanimanja za to vrsto joge? »Vedno več. Kdorkoli pride, pove, da mu je zelo všeč, še vedno pa imajo ljudje v glavi nekatere omejitve, češ da so pretežki, da tega ne bi zmogli.
Zadnjič, ko smo bili na vikend oddihu za jogo, smo udeležencem, brez da bi se oni posebej odločili za to, predstavili akro jogo. Na koncu so od vsega najbolj uživali prav v tem.«
Kako pa se tajska masaža razlikuje od “običajne”? »Prva razlika je, da za tajsko masažo ne uporabljamo nobenih olj in se masira v oblačilih. Prav tako se masira v sede in leže na tleh, za razliko od klasične masaže, pri kateri stranka leži na mizi. Vedno se zmasira celo telo, od stopal do glave, nikoli se ne osredotoči na samo en izsek telesa. Značilno je, da s pritiski in raztezanjem celo telo sprostimo. Potuje po t.i. sen linijah, ki naj bi bile energetske linije telesa. Po koncu je celo telo popolnoma sproščeno in mehko.« So lahko prisotni tudi kakšni zdravilni učinki? »Stres, napetost in izčrpanost so vsakdanje težave sodobnega časa. Pretirano izpostavljanje stresu pa lahko vodi tudi v razvoj različnih zdravstvenih težav. Da bi to preprečili, je pomembno, da si redno vzamemo čas zase, za sprostitev in razvajanje. Tajska masaža ponuja točno to. Kar se tiče ostalih zdravilnih učinkov, pa naj zdravijo kar zdravniki. Jaz preprosto samo masiram. Nekateri ljudje imajo napačno predstavo, namreč - to, kar jaz počnem, ni nikakršna fizioterapija ali kaj podobnega, temveč sproščujoča masaža, po kateri se človek (npr. z bolečinami v kolenu oz. kjerkoli drugje) sicer počuti bolje kot prej, ne bo pa ''ozdravljen''«
fotka: Nike Koležnik
Tematike povezave med akro jogo in tajsko masažo sva se že nekajkrat dotaknili, zdaj pa se je lotiva še bolj podrobno. Kako je torej s tem? »Stvar je v tem, da se običajno po koncu akro joge tudi zmasiramo, ponavadi namesto raztezanja. Tako sem tudi prišla v stik s tajsko masažo, prav na svojem prvem tečaju akro joge, kjer smo se vsakič po zaključeni uri zmasirali. Moja inštruktorica me je usmerila v Zagreb h gospodu, kjer se trenutno tudi nadalje izobražujem. Poleg te dotične povezave obstaja tudi veja akro joge s terapevtskim letenjem, in tam se vse skupaj res prepleta.«
Tajske masaže se je prijela neka stigma, da ti tam “nalomijo” vse kosti in naj bi bila do neke mere boleča izkušnja. Je to res? »Res je, vsi mislijo, da jim bom preštela vse kosti, kot to včasih počnejo nekateri tajci, ki masirajo v salonih. Pri meni to ni tako, saj nimam nobenih sunkovitih, naglih gibov. Je predvsem sproščujoča.«
po vsem svetu. Bob Haddad je sicer Američan, ampak vsako leto uči tajsko masažo tudi na Tajskem (Chiang mai), trikrat pa ga je Davor gostil tudi v Zagrebu. V naslednjem letu si želim postati del tega združenja in registrirana tajska maserka. Poleg tečajev tajske masaže imam opravljenih tudi 80 ur klasične in športne masaže.«
Na tej točki lahko omenim, da sem bila tudi sama pri Lei na tajski masaži in lahko potrdim, da je izkušnja zares sproščujoča in zanimiva.
Verjamem, da ti bo kmalu uspelo! Da pa zaokroživa in se spet dotakneva tudi joge, me zanima še, kaj od teh dveh dejavnosti rajši počneš? »Zelo težko vprašanje, saj oboje obožujem in me dopolnjujeta tako joga kot masiranje. Velikokrat me vprašajo, če me boljo roke, a me nikoli ne, saj to res z veseljem počnem – sploh, ko vidim nasmeh ljudi po koncu masaže, ali pa pri jogi, ko jim uspe poza, za katero so se trudili.«
Mi poveš več o izobraževanju v Zagrebu? »V Zagrebu sem opravila preko 220 ur tečajev tajske masaže pri različnih učiteljih. Vsi so zelo priznani, saj ima vsak svoj osebni stil. Izpostavila pa bi Davorja Haberja, kamor sem bila napotena na prvi tečaj. Zelo me spodbuja in si želi, da bi tečaje oz. tak stil tajske masaže prenesla in razširila tudi po Sloveniji. Drugi, ki bi ga izpostavila, pa je Bob Haddad, ustavnotelj Thai Healing Alliance International - svetovnega združenja, kjer so zbrani številni tajski maserji
Lea, hvala da si z nami delila svoje veselje do akro joge in tajske masaže. Vso srečo ti želim! Špela Vovk 13
fotka: Urška Lukovnjak
ALI BOG VSAKDANJIKA Tom Veber je avtor pesniškega prvenca z naslovom Točka preloma, ki je marca izšel pri založbi Literarna hiša Maribor. Z njim se nam je predstavil v Layerjevi hiši v mesecu juniju, v začetku julija pa je v Prešernovem gaju postavil pesniško instalacijo, kjer se je ukvarjal s povezavo med umetnostjo in naravo. Tom je med drugim tudi zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, uvrstil pa se je tudi v finale Pesniškega turnirja 2019. Tom, s čim točno se ukvarjaš? »Delam veliko različnih stvari. Začel sem kot igralec, pevec. Bil sem torej v 14
bolj performativnih vodah. Zdaj pa me zanima poezija, letos sem izdal pesniški prvenec Točka preloma. Naredil sem tudi par razstav, kjer sem se ukvarjal s prostorsko postavitvijo in vizualno podobo poezije. Delam tudi na glasbenih projektih, kjer združujem glasbo in poezijo, vse to v sodelovanju z različnimi umetniki.« Kakšen je bil občutek, ko si začel objavljati svoja dela? »Na samem začetku sem bil zelo presenečen koliko različnih možnosti ponuja slovenska literarna scena. Toliko tekmovanj, revij, razpisov. Začel sem se
prijavljati nanje in potem je vse steklo samo od sebe, organsko.«
med poezijo in ilustracijo, premierno je bila razstavljena v Pekarni v Mariboru.«
Kje vse si že razstavljal? »V letošnjem letu sem imel tri razstave. Prva se imenuje ''Brstenje'', ta je bila premierno razstavljena v Mariboru, potem pa sem z njo gostoval še drugje. Trenutno je v Mladinskem centru v Celju. Druga razstava se imenuje ''Stičišča''. Raziskuje predvsem povezavo med poezijo, instalacijo in ilustracijo. Njena pot se je prav tako pričela v Mariboru, potem je bila razstavljena v Velenju, upam, da bo kmalu tudi v Ljubljani. Zadnja pa je ''Visok polet s teboj'' in je tudi povezava
Na kakšen način sodeluješ z umetniki? Nastanejo najprej ilustracije ali pesmi? »Odvisno. Imam srečo, da imam velik opus in se hitro najde prava povezava. Potrebna je le dobra ideja.« Tvoje pesmi so objavljene v različnih jezikih. V katerih točno? Ali jih prevajaš sam? »Pesmi imam prevedene v angleščino, nemščino, hrvaščino, grščino, madžarščino in ruščino. Imam srečo, saj se veliko mojih
Kakšen je tvoj odnos do pisanja v maternem jeziku? »Sam pišem bolj ali manj samo v slovenščini. Ne toliko zaradi tega, ker ne bi znal drugega jezika, temveč, ker večinoma pišem o zelo osebnih in intimnih stvareh. Če bi pisal v nekem drugem jeziku, bi imel občutek, da se na nek način skrivam pred bralcem in pred samim seboj. Zdi sem mi, da se je skozi leta pisanja poezije moj odnos s slovenščino poglobil. Sedaj nanjo ne gledam več kot na nek naključen jezik, ki ga govorim, temveč kot nekaj zelo osebnega, kar dela moje ustvarjanje pristno.« Kako je zgrajena Točka preloma? »Sama zbirka je sestavljena iz treh delov. Prvi ciklus sestavljajo krajše pesmi, zgrajene iz fragmentov. Kot neke skice, pravzaprav. Drugi cikel obravnava družbenokritično tematiko, pesmi so bolj prozaične in slamovske. Tretji cikel pa obravnava bivanjsko in osebnoizpovedno tematiko.« V svoji poeziji obravnavaš tudi LGBTQ tematiko. Mi lahko poveš kaj o tem? »Zdi se mi, da je tako poimenovanje včasih malce problematično. Ljudje imamo to navado, da izpostavljamo oziroma poimenujemo samo marginalne skupine. V poeziji zaslediš gejevsko, žensko poezijo, nikoli pa ne naletiš na ''straight'' ali moško poezijo. Hecno mi je, ko mi nekdo
reče, da pišem LGBTQ poezijo, saj sem nenazadnje samo človek, ki piše pesmi. Nihče, ki piše ''straight'' poezijo, ne dobi takšne oznake.« Kako pa se je razvijalo tvoje pisanje? »Pesmi sem začel pisati pred približno štirimi leti. Če naredim nek pregled lastne poezije, sta se oblika in tematika precej spreminjali. Na začetku sem pisal predvsem daljše družbenokritične pesmi, spomnim se, da mi je bila takrat zelo všeč estetika grdega. Nato sem skrčil pesmi v majhne fragmente oziroma drobne skice, omehčal sem tematiko in začel pisati tudi o naravi. Zadnje čase pa se zopet vračam k daljši obliki, predvsem se mi sedaj zdi zanimiv notranji svet človeka ter mehkoba in intima.« Lahko našteješ nekaj konkretnih tematik tvoje poezije? »Pišem o naravi, o svojem notranjem svetu, ljubezni, estetiki grdega in o družbeno angažiranih temah. Zanimiva mi je tudi zunanja oblika pesmi, kako pesem izgleda na listu papirja, poigravam se s postavitvijo. V preteklosti sem pisal pesmi, ki so imele zelo močno sporočilnost. Sedaj pa mislim, da pri poeziji ni vedno pomembna neka linearna zgodba, ampak atmosfera, občutje – vsaj pri meni.«
sodobno slovensko poezijo, največ avtorje in avtorice mlajše generacije. Všeč sta mi Ana Pepelnik in Esad Babačič. Težko bi rekel, da imam neke konkretne vzornike, težko definiram, kaj konkretno me inspirira, saj se to zgodi samo od sebe, spontano.« Ti je katera izmed tvojih pesmi še posebej pri srcu? »Uf, to se vedno spreminja, sploh, ko veliko pišem. Zelo pa mi je pri srcu Pordelih lic.«
Kaj pa sicer še počneš v življenju? »O, veliko stvari. Pojem v afriškem zboru, zanimata me gib in ples, občasno se ukvarjam s kakšnimi mladinskimi projekti. Veliko potujem in delam na tem, da si vzamem čas zase, kaj preberem in grem v naravo, saj me to pomirja in napolni z dobro energijo.« Gaja Basaj
fotki: Črt Štrubelj
prijateljev ukvarja s prevajanjem, tako da mi včasih kaj prevedejo, sicer pa se to zgodi preko različnih projektov.«
Ali imaš kakšne vplive, najljubšega pesnika ? »Želim si, da bi imel več časa za branje. Med tednom hitim iz vaje na vajo, iz sestanka na sestanek, le redko mi uspe kaj prebrati. Tako poskušam nadoknaditi čez vikend ali počitnice. Zadnje čase berem predvsem 15
CIKLUS O SREČI I. Sreča je ko prvo noč prespiš pri fantu brez pižame brez odeje in je poletje rdeče voljno in najino. II. Sreča sva jaz in ti ob nedeljah na tvojem balkonu nad Ljubljanico ko je sonce iste barve kot tvoje ustnice. III. Sreča smo mi mali pizduni na avtoštopu do Dunaja ali v banji ko si ližemo rane. *** Nekega dne bom zrel, kot sočna breskev, ki se ti razlije čez lice. Moja koža bo voljna kot oljka in misli urejene. Nekega dne bom zrel, nosil bom brke, lase bom imel počesane na prečo. Bral bom časopise o vseh preresnih problemih sveta pil bom črno kavo in kadil rdeče Marlboro cigarete. Nekega dne bom zrel in bom imel otroke, z možem jih bova poimenovala po kakšnem eksotičnem sadju. Prirejala bova piknike in vrtne zabave kjer bomo na žaru pekli bučke in kozji sir. Nekega dne bom zrel, nebo bo jasno in življenje mirno.
16
*** V mesecu dni lahko prehodiš Camino de Santiago napišeš knjigo o tem zasadiš nasad oljk postaneš vinar preplavaš Nil prebeliš svojo notranjost obiščeš prijatelje v Švici Italiji Angliji in Romuniji preurediš stanovanje po Feng shuiju mesec dni ješ samo zeljno juho in piješ kambučo kupiš si vaginalno jajce in poskušaš postati Gwyneth Paltrow položiš vse tipe v Tiffanyju moliš veliko moliš ali pa dihaš in pišeš.
ZNOČILO SE JE Hiše čepijo na temnih vogalih z oken se nagibajo iste postave drevje pada poševno na reko. Rad bi se ustalil tukaj morda za nekaj mesecev. Ne moti me, če se keramika več ne blešči in okna ne tesnijo ostrega zraka. Rad bi se ustalil tukaj, če ni več letal, če ni več vlakov, če ni več postaj, če celo potovanja ni več. Rad bi se ustalil tukaj potem bom zaklenil vhodna vrata preden bo noč dosegla živo mejo. (Sestavljanka pesmi Robija Simoniška)
'‘Pazi, skejterji!‘'
fotke: Katja Pokorn
Retrospektiva skejtanja v Kranstrdamu »Cesta ni igrišče« je rek za tiste brez domišlije. Cesta, pločniki, stopnice, zidovi in ostala mestna infrastruktura so idealno igrišče, če le znamo pogledati malo drugače. Lesena deska na štirih kolescih, predvsem pa miselnost njenega lastnika, lahko osmišljata puste, sive bloke betona in železne ograje na veliko bolj kreativen način, kot pa je njihov prvotni namen. ''Skateboarding'' (po slovensko rolkanje, slengovsko pa ''skejtanje'') tako po besedah ekscentrične (''skate'') legende iz New Yorka, Jason-a Dill-a, ni šport, pač pa umetnost, saj ima svojo formo in tehniko ter mora imeti dober stil. Skejtanjeje predvsem subkultura ulice, in čeprav Kranj kot industrijsko mesto na periferiji ne ponuja idealnih pogojev, prav ta dejavnik definira miselnost skejterjev, ki že štiri desetletja kljubujejo avtoriteti, slabi infrastrukturi in vremenu s svojevrstnim ''naredi si sam'' in ''fuck off'' pristopom. Kranstrdam je ''ruff'', zato smo tud skejterji že od nekdaj ''ruff''! - Mitja Legat
Avtorji:
Jaka Babnik, Jan Beguš, Katja Pokorn, Martin Pollack, Rožle Bregar, Peter Fettich, Jani Kukec
17
TJAŠINA KANADA »Kaj boš pa delala v Kanadi?« »S kiti se bom ukvarjala.« »Aja? Kako pa? Si morski biolog? Poznaš koga tam?« »Ja. Ne vem še. Nisem. Ne poznam. Ampak bom že. Ker je to moja želja in ker vem, kako mi je 20 dni prostovoljnega dela v društvu Morigenos iz Pirana, ki že 20 let preučuje delfine v slovenskem morju, spremenilo življenje. In sedaj želim videti orke!«
18
Ko je želja velika in pot ni vedno lahka, sta strah in dvom tista, ki te še dodatno hromita. Zato sem se prepustila toku in si rekla: »Kar bo, pa bo. Že če jih samo vidim, bo dovolj. Za nekaj časa«. Po letu in pol končno sedim v OrcaLab-u, raziskovalni postaji na otoku Hanson, in se ukvarjam s kiti, konkretneje z akustiko. Prostovoljno. Delo poteka brez posega v njihovo življenjsko okolje, s kopnega iz raziskovalne postaje, ki je povezana s šestimi podvodnimi
mikrofoni in sedmimi dislociranimi kamerami (ena podvodna). In ko preko zvočnika, ki je na vsakem koraku, zaslišiš zvok kita, se čas ustavi. V danem trenutku ne vemo, kje točno se kiti nahajajo, vendar lahko ugotovimo, na katerem podvodnem mikrofonu se oglašajo in spremljamo njihovo pot. Nisem bila prepričana, kako bom brez kontaktov, ustrezne izobrazbe in zgolj z minimalnimi izkušnjami iz Pirana vse skupaj izpeljala.
Tistega februarskega dne 2018 je želja postala še večja, odločnost in optimizem pa dnevna sopotnika, kljub temu, da sem večkrat skoraj obupala. »Ja, to je orka! Zgrabi kavo in fotoaparat, greva na čoln!« so bile besede Alberta, ko sem si, kot vsako jutro pred odhodom na delo v gozd, pripravljala zajtrk, pogled pa mi je rutinsko uhajal skozi okno na morje, ko sem jih zagledala. Tiste težko pričakovane črne plavuti. Ena ogromna
Kitom je bilo sprva težko slediti, veliko so se potapljali, menjali smer in se zadrževali stran od čolna. Tovrstno vedenje je značilno za vrsto ork ''transients'', ki se v vodah okoli otoka Vancouver zadržujejo celo leto in katerih glavna prehrana so drugi morski sesalci (tjulnji, delfini, tudi kiti) in ne losos, ki je na vrhu prehranjevalne verige druge, ogrožene vrste ork v Britanski Kolumbiji – ''residents''. Kitom sva nekaj časa sledila, nato pa jih prehitela, pustila zadaj in z ugasnjenim motorjem čakala, da naju dohitijo. Nekako so sprejeli igro in priplavali v bližino na manj kot 30 metrov. Ko sem zagledala plavut, obrnjeno v najino smer in počasi, a vztrajno bližajočo se čolnu, sem si rekla: »Dihaj, saj veš, da nikoli v zgodovini ni bilo zabeleženega napada orke na človeka. Nikoli v njihovem naravnem okolju, zgolj v ujetništvu.« Naslednjo sekundo sem pod čolnom zagledala ogromno belo liso, trebuh kita, večjega od čolna. Skupaj z drugo orko sta v skoku zajeli zrak tik pred čolnom in odplavali dalje, ter se spet vrnili. Radovednost je bila obojestranska, skupina mogočnih kitov ubijalcev nama je delala družbo in plavala ob čolnu še nadaljnjih 15 minut, nato pa so se več kot očitno odločili, da je dovolj, in odplavali v svojo smer.
fotke: osebni arhiv
in 6 - 7 manjših, še vedno ogromnih. Zajtrk je ostal nedotaknjen, kavo sem pustila doma, pograbila fotoaparat, rešilni jopič in pet slojev oblačil (februar, zima, Kanada!), in sva šla. Z malim, odprtim čolnom pogledat, kdo je priplaval mimo.
Celotno doživetje je trajalo slabo uro, pečat pa pustilo za celo življenje. Nemogoče je opisati vse občutke in misli, ki so se v tistih trenutkih porajali v glavi. Kljub temu pa sta velikodušna dobrodošlica in neverjetna predstava hkrati pustili grenak priokus. Misli so mi uhajale h kitom in delfinom v ujetništvu in k dejstvu, kako zelo narobe je imeti tako mogočno žival v bazenu. Ne gre. Ja, tudi njihovo naravno okolje je preobremenjeno s hrupom in čolni, tudi ''whale watching'' ni idealen, pa kljub vsemu veliko boljši kot ujetništvo. Tistega februarskega dne sem sklenila, da Kanade ne zapustim, dokler vsi kiti (vsaj v Kanadi) niso rešeni ujetništva, in da kitom, ki me vedno razveselijo ob čolnu, na obali ali preko podvodnega mikrofona, povrnem uslugo in jim dam nekaj nazaj. Kaj, kako? Še ne vem, ampak bom že. Vem samo to, da sem se znašla na pravem mestu in
da še ni čas za odhod. Decembra sem se namesto nakupa letalske karte v zadnjem trenutku odločila podaljšati vizo in še enkrat poskusila priti v OrcaLab, ki že vse od 70-ih let raziskuje orke in si prizadeva za prepoved ujetništva in kitolova. Leto dni v Kanadi pa ni zgolj dnevno opazovanje kitov in medvedov, pač pa tudi veliko fizičnega, prostovoljnega dela. Kot omenjeno v prejšnji številki, sem svojo pot začela na otoku Gilford, konkretneje v zalivu stran od Echo Bay-a. Albert in njegova žena Yvonne sta pred 40 leti tam kupila zemljo, zgradila hišo, del prostorov namenila ateljeju in odprla studio, ki je deležen obiska predvsem v poletnih mesecih. Glavni vir njunega dohodka je še vedno umetnost (slikarstvo in izdelki iz gline), pokojnina, v preteklosti pa tudi sezonski ribolov. Deževni
gozd ju oskrbuje s pitno vodo in z lesom za kurjavo, imata svoj vrt, na katerem pridelata dovolj zelenjave za poletje in jesen, dnevno pa tudi preverita, koliko proteinov (rakov in kozic) se je ujelo v pasti na dnu morja. Ker pa leta (65+) ne prizanašajo nikomur, je vsaka pomoč dobrodošla. Delo prostovoljcev je poplačano s hrano, namestitvijo, občasnimi izleti s čolnom, obiskom ork in kitov grbavcev ter nepozabno izkušnjo. Ko sva tudi midva z Albertom prenehala slediti kitom in se po drugi poti odpeljala proti domu, naju je še vedno čakal zajtrk in delo v gozdu. Na voljo je dovolj podrtih dreves, Albert vse hlode razžaga in razseka v gozdu, ob primerni plimi pripelje čoln, polena pa prepelje na drugo stran bližje hiši (20m). Moja naloga je bila zvaliti hlode po hribu navzdol, zložiti polena najprej na eno skladovnico, napolniti čoln, zmetati polena s čolna na drugo skladovnico, na obali premetati ta ista polena na drugi kup, kjer sem jih nato s samokolnico dostavila do hiše na tretji kup, in potem še na četrti kup ob peči. Eno poleno je šlo skozi moje roke vsaj osemkrat (!) preden je končalo v peči. Ja, ko ti življenje diktira narava, ceniš vsak trenutek, ko ti je toplo in imaš toplo tekočo vodo, in ko solarne celice sproducirajo dovolj energije, da si še vedno lahko povezan s svetom. Trenutno mi življenje diktirajo kiti, medvedi in volk, ki občasno zaide v bližino. Še vedno živ! Več o OrcaLab-u, zavetišču za kite, in o medvedih, pa prihodnjič. Tjaša Obrulek
19
Osebno: gaja basaj
Zadnji koncert, na katerem si bila? »Stoned Jesus in Rotting Christ. Haha.«
fotke: Črt Štrubelj
Hodiš na razstave? »Največkrat si ogledam razstave v Layerjevi hiši, nimam pa neke navade hoditi nanje. To moram spremeniti, saj je bolj koristno iti na razstavo, kot pa gledati Zmenke milijonarjev.«
Kdo si? »Trenutno sem gimnazijska maturantka oziroma srednje izobražen človek. Oktobra pa bom študentka rusistike ter etnologije in kulturne antropologije.«
Drugače pa mi zelo veliko pomeni preživljanje časa s prijatelji in sorodniki, sploh če se razvije kakšna sočna debata. Rada tudi kuham, šivam, ustvarjam, berem, hodim na koncerte.«
Pomen in izvor tvojega imena? »Ime izhaja iz grške mitologije, boginja Gaia je boginja Zemlje, ''Mother Earth''. Sicer pa nisem direktno poimenovana po boginji, staršem so bila zgolj všeč imena, ki se končajo z –ja.«
Kakšno glasbo poslušaš? »Še par let nazaj bi bil moj odgovor One Direction. Na srečo sem to obdobje pustila za seboj, ko nam je učiteljica v osnovni šoli predvajala Black od Pearl Jam, ki so še danes moj najljubši band. Nato sem zelo dolgo časa poslušala punk. Potem pa vse ostalo: Tom Waits, Red Hot Chilli Peppers, Soundgarden, Niet, Black Sabbath, Mother Love Bone, Riblja Čorba, Deftones, Gojira, James Leg, Freight Train Rabbit Killer, Led Zeppelin, Melvins, Rory Gallagher, John Frusciante, Aria, Dżem, Johnny Winter, Jeff Beck, Frank Zappa, Skid Row, Petar Punk, itd. itd. itd. Trenutno imam najraje blues in metal. Nisem pa preveč naklonjena rapu, hip-hopu in jazzu.«
Kaj delaš v lajfu? »Trenutno izkoriščam počitnice. Bila sem na Raut Oak Festu, blues festivalu v Nemčiji, delala na Metaldaysih, potem morje z družino, sedaj grem še na en festival na Češko. Imam bolj nomadsko življenje. Upam, da mi finančno znese še kakšno potovanje v septembru. Rada bi šla v Španijo, po Balkanu ali pa še enkrat v Grčijo. 20
Gledaš filme? »Seveda, največ poleti, saj se mi med šolskim letom zdi škoda časa, ki bi ga lahko porabila za učenje. Na koncu pa tako ali tako cel dan gledam Simpsonove. Smo pa z družino včasih ves čas hodili v kino, tudi doma smo pogosto gledali filme. Pred leti so mi bile zelo všeč drame s težjo tematiko, sedaj se osredotočam bolj na klasike, rada bi našla tudi kakšno kvalitetno komedijo, ampak mi ne uspeva.
Moj ''guilty pleasure'' pa je Top Gun. Ne, ker bi bila zaljubljena v Toma Cruisea, ampak zaradi ''soundtracka'', nostalgične glasbe iz osemdesetih.«
internetu našla to puščico z nekim klišejskim pomenom, ona pa si je naredila križ. Drugi pa je na prstu na roki, tam imam majhno vejico z listki, ki tudi nima kakšnega hudo globokega pomena, všeč so mi rastline in narava.«
Kakšne zgodbe stojijo za tvojimi tatuji? »Imam trikotnik s črto, ki predstavlja simbol za Zemljo, na zapestju imam napis ''To so pa rože''. Stavek izhaja iz naslova Cankarjeve črtice iz cikla Podobe iz sanj. Potem imam še dva, ki sem si jih naredila sama s črnilom in šivanko. Enega pri 14 letih, in sicer puščico. Za njim ni neke zgodbe, s prijateljico nama je bilo dolgčas, jaz sem na
Obiskovala in uspešno zaključila si Gimnazijo Škofja Loka, kjer si v izogib fiziki in kemiji, izbrala latinščino in ruščino? »Ja. Bom naredila malo promocije za bivšo šolo. Na Gimnaziji Škofja Loka obstaja program - klasični oddelek, kjer je poudarek na humanistiki, vse naravoslovne predmete pa se učiš samo dve leti. V tretjem letniku si izbereš samo enega (fizika, kemija ali biologija). To je nam, nesojenim naravoslovcem, precej olajšalo zadeve. Poleg tega se na klasični gimnaziji učiš tudi latinskega jezika. Žal se latinščine nisem preveč dobro naučila, ker sem se pač odločila, da pri pouku ne bom sodelovala. To malce obžalujem, ker sem imela v bistvu samo še več dela z blefiranjem, po drugi strani pa je latinščina lahko res koristna, sploh pri branju kakšnih strokovnih besedil. Ruščino pa sem izbrala kot
drugi tuji jezik in menim, da je bila ena boljših odločitev, saj je res prisrčna. Prav tako pa je zanimiva tudi ruska kultura, saj je v nekaterih pogledih izjemno specifična.« En mesec nazaj si mi rekla, da moraš popraviti šivalni stroj in zopet začeti šivati? In? »Hja. Ne še ... ni mi še uspelo. Sicer se k temu spravljam že kakšno leto, ampak zaradi šole res nisem utegnila. Sem pa spet začela šivati, ampak na drug šivalni stroj, ki se precej zatika, tako da šivanje ni najbolj prijetno.« Baje delaš unikatne vžigalnike? »Ideja je pravzaprav prijateljičina. Vžigalnik si je okrasila z lepilom iz vroče pištole in akrilnimi barvami. Izgledalo je res dobro, zato sem ji rekla, naj ga naredi še meni. Potem sem jih še jaz nekaj ustvarila in nameravali sva jih menjati v zameno za pivo.« Kaj ti predstavlja sodelovanje pri reviji Scena?
»Predstavlja mi priložnost, da se naučim nekaj novega in izboljšam svoje pisanje. Preko svojega dela spoznavam različne ljudi in področja, na katerih so aktivni. Kar pa me najbolj navdihuje, je to, da so vsi ti ljudje vzeli življenje v svoje roke in dejansko počnejo tisto, kar jih najbolj veseli.« Živa Drinovec
Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 5, št. 3, avgust 2019 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj
Člani uredništva: Sara Aranel Marša Malešič Gaja Basaj Špela Vovk Živa Drinovec
Gostujoči člani: Mestni mačjak Tjaša Obrulek Oblikovanje: Anita Kepic Foto (naslovnica): Katja Pokorn
Lektoriranje: Nežka Kukec Urednica: Živa Drinovec
Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Naslednji izid: oktober Cena: brezplačno
21
JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
fotke: Črt Štrubelj
11. SubArt festival
22
23