Scena 2017 junij julij

Leto 3 ĹĄtevilka 2 | jun/jul 2017

ISSN 2385-9350

Revija za mladinsko (sub)kulturo

Uvodnik

Glasba je umetnost.

Melodija. Pesem. Komad. Harmonija. 'Štiklc'. Song. Popevka. Pop. Glam. Rock.

Ska. Sax. Pevka. Bobnar. Bobni. Trobenta.

Takt. Ritem. Romantika. Ples. Posluh.

Filing. 'Fouš'.

Glasba.

Lahko je mirna, lahko poskočna. Lahko klasična ali elektronska. Lahko nas osreči, lahko nas ne. Lahko nas pahne globoko v žalost ali nas popelje visoko v vesolje.

Lahko nas strezni, nam da misliti. Lahko nas odpelje v drugo dimenzijo, v drug čas, drug prostor, drug svet. Obuja spomine, ustvarja nove. Glasba je enkratna in je večna.

Glasba daje vrsto veselja, brez katerega človeku ni živeti.

- Konfucij Moja profesionalna glasbena pot se je končala precej hitro. Že v prvem razredu osnovne šole. Kot vsak 'normalen' otrok sem šla tudi jaz v glasbeno pripravljalnico. Ampak ni mi bilo ravno prijetno, no, takrat sem bila bolj za barbike, oblekice in čeveljčke … Tako da ja, tisto eno leto sem hodila, ko pa je bilo treba potem izbrati inštrument, pa se nekako nisem mogla odločiti, kaj bi igrala, če sploh kaj. Kitaro, violino, flavto ali bobne, no, pa sem se potem odločila, da nič. Potem sem hitro končala tudi pevsko kariero. Spomnim se, da nas je učiteljica punce postavila v vrsto, zapeti smo morale par pesmi, nato pa oceniti svoji sosedi. Zame sta obe rekli, da 'fušam'. In tako kot edina od deklet v razredu nisem bila 'izbrana' za šolski pevski zbor. Oh. Ni se me ravno dotaknilo to, izgleda sem že takrat vedela, da bom bolj opazovalka kot pa izvajalka.

Tako da ja, zares ne igram nobenega inštrumenta, na klavir znam odigrati nekih 2

pet pesmi, pa dve na flavto, nekaj časa sem na skrivaj igrala na bobne, na kitaro pa ne znam odigrati niti ene pesmi. Rada žvižgam in tleskam s prsti. Pojem tudi bolj ne kot ja. Oziroma pojem, ko sem sama, pa v avtu, ja, v avtu vedno pojem.

Pred drugimi res redko pojem, na karaokah npr. sem pela dvakrat v življenju, edino na koncertih pa ja, takrat pa pojem, ja.

In to na glas. Včasih se mi zdi, da sploh ne 'fušam', da mi kar gre, da bi mogoče lahko še kaj bilo iz tega. No no, ne. Šala. Torej načelom ne pojem in ne igram nobenega inštrumenta, a glasbo obožujem. Podpiram jo, z njo živim in jo imam rada.

Brez glasbe bi bilo življenje ena sama napaka.

- Friedrich Nietzsche Resnično občudujem vse, ki so v 'muzki'.

Vokaliste, inštrumentaliste, glasbene učitelje, dirigente, skladatelje, DJ-je, producente in tudi 'tonce', absolutno. Kot članica Društva SubArt imam že več let možnost opazovati glasbo od blizu. S tem mislim na to, da sem v zadnjih šestih letih Trejnstejšna videla res ogromno število različnih glasbenikov, njihovih tonskih vaj in koncertov. Ogromno bendov, od slovenskih, tujih, hudih, znanih, bendov, ki so prvič nastopali pri nas, do tistih, ki so imeli za sabo že več kot 30 let nastopanja. Stala sem v dvorani, ko nas je bilo na koncertu benda iz Francije celih šest ljudi. Njih pa na odru osem. Stala sem v dvorani na koncertu, ko nas je bilo toliko, da se ni dalo dihati, dobesedno. No, v bistvu nikoli nisem stala. Na koncertih skoraj nikoli ne stojim, ampak vedno migam, vsaj z eno nogico. Razen seveda, če je koncert sedeče sorte. Takrat pa se pleše s stopali, s prsti na nogah, z dlanmi ter z glavo.

Kar želim povedati, je to, da so glasba in prav vsi glasbeniki resnično vredni občudovanja. Ko je na odru npr. šest ljudi, kjer vsak gode na svoj kos, in ko nekdo vse to nadgradi še z glasom, je to umetnost.

Takrat je to stvar vredna občudovanja in vse pohvale.

Glasba je najmočnejša oblika čarovnije.

- Marilyn Manson V tokratni Sceni torej kraljuje glasba.

Predstavljamo #15 kranjskih. 15 imen, 15 zgodb, 15 pesmi. 15 glasbenikov. Posamezniki, ki so se našli v glasbi. Vsak na svoj način, vsak s svojo zgodbo. 15 člankov

petih različnih avtorjev. Intervjuji, narejeni na različne načine, po elektronski pošti, preko socialnih omrežij, v živo, po telefonu … Ko sem razmišljala o tem koga predstaviti v reviji, sem ugotovila, kako zelo široka je glasbena paleta v Kranju.

Ne samo 'Prešerno', tudi glasbeno je naše mesto. To dokazujemo z vsemi glasbenimi dogodki in festivali, ki se skozi leto odvijajo v Kranju, in tudi z nenehno prisotnostjo naših domačih kranjskih glasbenih izvajalcev na slovenski glasbeni sceni, ter s številnimi novimi, mladimi bendi. Glasba v Kranju živi. Živi v Klubaru, kjer ponujajo jugonostalgijo in rokenrol ter dobre slovenske. Živi pred Downom. Živi v Kavki, kjer skrbijo, da se tudi v Kranju pojavijo tisti aktualni in sveži na domači sceni. Živi v Layerjevi hiši, kjer so v času s časom. Živi v gradu Khistelstein s pestro in zelo raznoliko glasbeno ponudbo. Živi na Pungartu, tam je doma jazz. In živi pri nas v Trainstionu, z alternativno glasbo.

Glasba povezuje. Osvobaja. Pomirja.

Poživlja. Pomaga. Glasba osrečuje.

Naj živi glasba!

Seveda bom izkoristila priložnost za zahvalo, hvala Društvu Subart za podporo ter članom uredništva Scene, novinarjem Alexu, Jasni, Mucyju, Marši, lektorici Emi in oblikovalki Aniti za sodelovanje. Hvala vsem fotografom. Zahvala za sodelovanje pa gre seveda tudi vsem predstavljenim, poleg tega pa vam želim res vse najboljše na vaši poti, tako glasbeni kot osebni.

Za prijeten začetek revije pa članek našega fotografa Uroša o avanturi čez mejo pri naših najboljših sosedih, potem naprej pa #15kranjskih.

Uživajte.

Živa Drinovec

EVS (European Voluntary Service) izkušnja kot Cu‘fus prostovoljec na cirkuškem uličnem festivalu Cu'fus

Mesto, skozi katerega se vije reka, ki vedno znova očara, parki, ki te napolnijo z dobro energijo, bližnji Stari grad in Vidikovac ponujajo lepe tekaške treninge in nepozabne panoramske zahode nad mestom. Srečen sem, da sem tu in delam, kar me veseli, razveseljujem, spodbujam in navdušujem ljudi s tem, kar rad delam, in talenti, ki jih razvijam ... Sonce se je skrilo za grički, čas je, da pohitim nazaj do hostla, ki mi bo dom za naslednjih 14 dni.

Ko se na hitro spoznamo z Matijem, vodjo festivala, in ostalimi prostovoljci, vem, da bomo kljub kulturnim, socialnim razlikam in različnimi sposobnostmi delovali kot odgovorna in razumna ekipa, ki bo čez teden izkovala načrt in izpolnila vse naloge, se soočila z vsemi problemi za uspešno izpeljan festival uličnega cirkusa.

Kljub temu da smo bili vsi na začetku neznanci, me je vsak posameznik dopolnjeval na edinstven način in s tem pripomogel, da sem izpopolnil sebe, svoj potencial in samozavest. Spoznal sem veliko različnih kultur, ki jih ne bi bilo mogoče spoznati v tako kratkem času. Ne samo da smo skupaj delili bivalni prostor, šampon, hrano, obleke, ampak tudi celo našo življenjsko zgodbo in majhne rutine, ki nas izoblikujejo v osebe, kakršne smo. Kljub kulturnim razlikam smo vedno našli skupno točko, ki nas je vse združevala, nam odprla srce in mišljenje, da smo delili, razumeli, videli in ljubili svet drugače. Vsi smo se učili o razlikah med nami, ki niso isto kot problemi, in da lahko rastemo, delimo, se zabavamo skupaj z ljudmi različnih kultur, spoznavamo stvari, ki so pomembne za naš razvoj in se bolj zavedamo sebe, kako drugačen in unikaten je vsak od nas.

Torej, kaj sem delal v Samoboru?

Fotografiranje, snemanje, risanje, izdelovanje šablon, ustvarjanje prijetnega ambienta v mestu za umetnike, prostor, kjer se širijo nove ideje, delovanje v skupnosti, reševanje praktičnih problemov, učenje novih veščin in znanj, nabiranje izkušenj, boljše poznavanje sebe

in navsezadnje potovanje. Biti del te izkušnje s strastmi, ki me navdušujejo, je veliko zadovoljstvo.

Naša naloga je bila pomagati lokalni skupnosti in organizatorjem festivala zbirati čevlje, barvati, dekorirati mesto, pripraviti instalacije v parku in s tem smo pripomogli ustvariti zanimiv tridnevni festival. Spoznavali smo lokalne ljudi in se učili o novih kulturah. S tem sem začel tudi bolj ceniti svojo kulturo, mesto, v katerem bivam, domačo hrano, glasbo, sleng, okolje, ki me obdaja, in ljudi, ki me podpirajo na moji poti.

Po končanem delu smo imeli vsak dan tudi prosti čas in aktivnosti, ki so vsebovale vse, od umetnosti, glasbe do spoznavanja mestne kulture, kar sem zelo cenil. Za radovedne duše smo namenili pohod na Okič (grad), izlet v Zagreb, gledališko predstavo, obisk Medike (podobno Metelkovi), koncerte, tek, jogo, učenje novih jezikov, reševanje problemov, učenje novih veščin, biti odgovoren in širiti pozitivo in uživanje ob zvokih kitare v parku, dokler ne pade noč ...

Ni slabo za 14 dni, kajne?

Vsak posameznik, ki sem ga spoznal, je pripomogel k temu, da je bila to zame najboljša izkušnja prostovoljstva, ki sem jo imel do sedaj.

Počutil sem se zelo koristnega, da sem sodeloval pri izvedbi festivala za ljudi v Samoboru, ki so bili zelo zadovoljni z našim prostovoljnim delom med festivalom. V času bivanja sem se razvil v novo osebo s pomočjo ljudi, ki so me obdajali vsak dan s svojo pozitivno energijo, ki mi je prinesla veliko ljubezni in sreče v življenje, kar sem odnesel s sabo tudi nazaj domov.

Cu'fus mi je dal čudovito izkušnjo v življenju, ki se je bom z veseljem spominjal.

Rekel bi: »Hvala vsem prostovoljcem, ki so se mi pridružili iz vse Evrope, da smo bili skupaj kot družina in da smo skupaj doživeli to čudovito izkušnjo.« Uroš Frelih Uroš Frelih

Uroš Frelih

Slogan »Svi pod mus na Cu'fus« mi je v glavi napovedal nov izziv – izrezal sem šablono z napisom in ga odtisnil na majico, nevedoč, kakšna dvotedenska dogodivščina me čaka. Vedel sem samo, da bo največja naloga in s tem najtežja zdržati 5 minut brez smeha. Prava misija nemogoče, verjemite.

Simpatično, mirno hrvaško mestece Samobor se je s pomočjo 10 motiviranih prostovoljcev iz Srbije, Slovenije in Francije za nekaj dni preobrazilo v pravi cirkuško-umetniški raj, poln dogodivščin, izzivov, nasmehov, kjer nihče ni ostal bosih nog.

3

alt saksofon znamke Sequoia. Zdi se mi poseben, zato ker je srebrn, po navadi so saksofoni zlati. Živa Drinovec

Kako se diha, ko igraš saksofon? In kaj je z ustnicami ter jezikom?

Pri vseh pihalih se diha s prepono, ki je zelo pomembna za ton.

Z ustnicami moramo narediti nastavek, da sploh lahko zaigramo, z jezikom pa nastavljamo tone.

Kakšna je tvoja glasbena pot do danes?

Mina, saksofon

Končala sem Glasbeno šolo Kranj, sedaj pa se udeležujem kvarteta in orkestra na tej šoli. Moj učitelj je Mitja Marošek.

Ko sem obiskovala glasbeno, sem imela vaje po štirikrat na teden, dvakrat praktične, enkrat teorijo in enkrat pihalni orkester. Sedaj pa imam vaje dvakrat tedensko, enkrat s kvartetom in enkrat z orkestrom. Dvakrat sem bila tudi na intenzivnih vajah z orkestrom.

Tam se igra po približno pet ur na dan, vaje imaš s celim orkestrom in pa sekcijske vaje. Z orkestrom imamo vsako leto vsaj tri koncerte, pred počitnicami enega ali dva in enega okrog božiča.

Božični koncert je po navadi na Brdu, poletni pa so na Pungartu in v Khiststeinu. Ravno par tednov nazaj smo imeli dva koncerta.

Prvega smo imeli vsi orkestri glasbene šole, flavtistični, godalni, kitarski, harmonikarski in pihalni, to je bilo v Khistlsteinu. Naslednji dan pa smo bili s pihalnim orkestrom na Pungartu, kjer smo gostili pihalni orkester iz Glasbene šole Sežana – podružnice Komen.

Nimam vzornika, vsak piše svojo zgodbo in tako ali tako Kako potekajo tvoje vaje, kako pogosto vadiš, koliko časa?

Moje vaje se začnejo z dolgimi toni vibratta, potem pa igram ne bi bila rada enaka kot nekdo drug.

Mina Drinovec igra alt saksofon v Pihalnem orkestru Glasbene šole Kranj. Stara bo 15 let in letos končuje Osnovno šolo Simona Jenka v Kranju. Je v super letih življenja in zajema ga s polno žlico.

Pri svojih osmih letih je začutila glasbo. Brez predhodnega znanja je suvereno zakorakala v glasbeno šolo in si tam za svojega izbrala saksofon. Ni bil njena prva izbira, želela je igrati klavir. A vseeno ga je v šestih letih dodobra spoznala ter usvojila in zdi se, da sta kar uspešna kombinacija. Premamil pa jo je tudi šport. Odbojka.

Mina prihaja iz športne družine, starša sta navdušena kolesarja, pri bratih pa je en lokostrelec, drugi karateist, tretji nogometaš, mlajša sestra pa je navdušena gimnastičarka, zato ni nič čudnega, da je tudi njo zaneslo v šport. Odbojko trenira tretje leto, igra pri Ženskem odbojkarskem klubu Triglav Kranj.

Kaj ti pomeni glasba?

Glasba mi pomeni veliko, ne samo zaradi saksofona in tistega, kar igram nanj, rada tudi pojem in poslušam raznovrstno glasbo.

Kakšno glasbo pa poslušaš?

Poslušam vse, kar je v danem času na radiu. Nimam posebne zvrsti, ki jo obožujem. Po navadi, če mi je en komad res zelo všeč, grem pač poslušat še ostale komade tega izvajalca.

Kakšen je bil tvoj glasbeni začetek?

Z glasbo sem začela v 3. razredu, brez glasbene pripravljalnice.

Sprva sem se vpisala na klavir in prečno flavto, vendar nisem bila sprejeta. Prosta mesta pa so bila na klarinetu in saksofonu, pa sem se vpisala na saksofon.

In kako to, da si se odločila za saksofon?

Pri izbiri med klarinetom in saksofonom je pretehtalo to, da sem že poznala neko osebo, ki je igrala saksofon, in tako mi je bil nekako bližje.

Imaš svoj saksofon?

Ja, imam svojega, ja, in ta je sedaj moj drugi. Je navaden

4

tekočo snov in mesta, ki se zatikajo, ponavljam, dokler jih ne znam.

Vaditi bi morala vsaj pol ure na dan, vendar zaradi lenobe ne. Včasih sem vadila veliko več in bolj resneje.

Že tri leta pa treniraš tudi odbojko. Kako usklajuješ šport in glasbo pa seveda še šolo?

Ja, časovno je kar težko uskladiti vse, zato včasih izpustim kakšen trening ali prestavimo vaje kvarteta.

Pri odbojki si si enkrat poškodovala prste, kako je to vplivalo na igranje?

Ja, res je, poškodovala sem si dva prsta na levi roki, kazalca in sredinca. To je bilo ravno v obdobju, ko sem bila pred izpitom v četrtem razredu glasbene šole. Ker nisem mogla igrati nekaj časa, saj prstov nisem smela premikati, tako pa nisem mogla pritiskati na tipke, mi je učitelj na srečo nato prestavil izpit.

Nekajkrat si igrala v Kranju na ulici. Kakšni so bili občutki?

Ja, res je, parkrat sem igrala na Glavnem trgu. Bilo me je kar strah, imela sem kar precejšnjo tremo. Najbolj me je bilo strah, da bi mimo prišel kateri od učiteljev iz glasbene. Saj je bilo mesto, kjer sem igrala, ravno na sredini poti med obema ustanovama Glasbene šole Kranj. Sem pa v kratkem času kar nekaj zaslužila.

Koliko si bila stara takrat?

Ne vem, mislim, da okrog 11.

Bi danes še upala zaigrati na ulici?

Verjetno ne, saj glede na to, kako malo vadim, verjetno ne bi bilo vse pravilno zaigrano. Preveč bi tvegala …

Boš nadaljevala z glasbo in športom?

Ne vem. Verjetno bom še naprej hodila na kvartet in orkester.

Ja, upam, da ja. Z odbojko pa bom definitivno nadaljevala, glasba pa se bo temu morala prilagajati. Živa Drinovec

Ksaver Šinkar

z grlom in čeljustjo. Za dihanje lahko delaš posebne vaje, vendar že skozi samo šolanje s pravilnim dihanjem, razloženim s strani profesorja, dosežeš neko kapaciteto. Dihanje pri igranju se praktično ne razlikuje. Edina razlika je, da zraka ne izdihneš v okolje, temveč skozi ustnik oziroma saksofon. Zrak moraš pihati tudi bolj usmerjeno.

Kaj misliš, ali moraš nujno poznati note, da lahko igraš?

Načeloma je branje not kar vitalno za vsak inštrument. Seveda se lahko igranja na določen inštrument naučiš brez poznavanja notnega zapisa, na primer igranje iz tablatur pri kitari, vendar če hočeš približno vedeti, kaj igraš, kar moraš poznati note.

Katere glasbene zvrsti lahko igraš na saksofon?

Na saksofon lahko igraš praktično vsako zvrst. Jazz, klasično glasbo, EDM, tudi metal.

Katero skladbo trenutno najraje zaigraš?

Trenutno najraje igram There Is No Greater Love, Strasbourg St. Denise, Rats Eatin' Bats, ki je naš avtorski komad, in There Will Never Be Another You.

Saksofonov je več vrst, kakšnega ti igraš? Koliko si jih zamenjal do danes? Cene?

Gal, saksofon Načeloma je branje not kar vitalno za vsak inštrument.

Gal je 17-letni dijak kranjske gimnazije s številnimi hobiji in interesi. Odraščal je v glasbeni družini, njega je premamil saksofon.

Ali bi se nam lahko na kratko predstavil?

Sem Gal Grobovšek, star sem 17 let, sem iz centra Kranja, obiskujem 3. letnik Gimnazije Kranj in 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Igram saksofon, kitaro in bas kitaro, skejtam, si dopisujem z ljudmi iz celega sveta in pišem pesmi.

Kdaj si se začel zanimati za glasbo? Kdo te je za to navdušil? Katero glasbo sicer najraje poslušaš?

Prva fotografija, ki me povezuje z glasbo, je nastala, ko sem bil star okoli leto in pol. Na fotografiji v rokah držim dve pokrovki, s katerima sem udarjal skupaj kot s činelami. Po zgodbi staršev sem pokrovke in lonce pogosto razporedil po tleh in s 'kuhovnicami' udarjal po njih. Za glasbo so me verjetno navdušili starši, oče igra kitaro, veliko pa je zagotovo pripomogel moj 'ata', s katerim sva hodila na sprehode. Pogosto me je peljal v glasbeno trgovino, kjer sem spoznaval inštrumente in na njih tudi igral. Najraje poslušam punk, jazz in ska.

Zakaj ravno saksofon? Hodiš v glasbeno šolo?

Zakaj saksofon, ne vem. Pred tem sem imel željo igrati kitaro, klarinet, celo harmoniko. Mislim, da je bila ta odločitev pravilna.

Hodim v glasbeno šolo, ja, začel sem v Glasbeni šoli Kranj pri prof. Evi Krajnčan, kjer sem naredil 8 razredov. Šolanje nadaljujem na KGBL pri prof. Klemnu Kotarju.

Kako se igra na saksofon, kakšno vlogo imajo pri tem usta, grlo, dihanje?

Saksofon je pihalo. Ustvarjen je bil kot kombinacija trobente in klarineta. Je iz kovine. Sestavljen je iz trupa, vratu in ustnika z enojnim jezičkom. Igramo ga tako, da pihamo v ustnik. Jeziček zavibrira in tako dobimo zvok. Višino tona spreminjamo s pritiskanjem na tipke oz. zaklopke. Intonančne nianse pa popravljamo

Igram na tenorski saksofon. In sicer Selmer Super Action 80 serie I. Množicam so verjetno najbolj znani še sopranski, altovski in baritonski saksofoni. Zamenjal sem 5 saksofonov, 2 altovska in 3 tenorske, vendar sta bila le dva zares moja. Ostali so bili sposojeni od Glasbene šole Kranj. Cene so odvisne od kvalitete oz. ranga saksofona. Šolski modeli segajo tam do 1500, medtem ko profesionalni z lahkoto presežejo tudi 4000 EUR. Verjetno se najbolj splača kupiti rabljen saksofon, ki si ga moraš pred nakupom obvezno ogledati in ga tudi preizkusiti.

Igraš v orkestru oz. bendu?

Saksofon igram v ska bendu, imenujemo se Smetnaki. Igram tudi v Big bandu Kranj, simfoničnem orkestru in Big bandu Gimnazije Kranj ter pomagam v pihalnem orkestru GŠ Kranj.

Kako pogosto vadiš? Kako se pripraviš na koncert/nastop?

Vadim dve uri vsak dan, če mi čas dopušča. Na nastope se ne pripravljam kaj bolj kot na navadno uro saksofona v šoli. Morda si skladbe, ki jih igram na nastopu, večkrat preigram in pazim na vsak detajl. Pred nastopi z bendom imamo običajno en dan prej generalko v prostoru za vaje, kjer prav tako preigramo vse komade.

Tvoji vzorniki – glasbeniki?

Moj največji vzornik je John Coltrane. Vzor so mi praktično vsi dobri jazzisti, ki vam jih tudi toplo priporočam za poslušanje.

To so na primer Ben Webster, Charlie Parker, Coleman Hawkins, Cannonball, Scott Hamilton, Dexter Gordon, Horace Silver, Sonny Rollins, Miles Davis, Roy Hargrove, Joseph Bowie, Monk, Herbie Hancock, moj profesor Klemen Kotar in drugi.

Do katere stopnje igranja bi rad prišel?

Zaenkrat je moja največja želja in cilj diploma iz jazz saksofona.

Rad bi postal profesionalni glasbenik ali pa profesor saksofona.

Marša Malešič

5

Zanimivo. Koliko časa na teden ti približno vzamejo vse vaje?

Teja Klanjšek

Z bendom Attic Mist vadimo dvakrat na teden, po 3 ure na vajo.

Doma pa kolikor imam časa, odvisno od dneva.

To je tvoj prvi bend?

Ne. To je moj drugi bend. Prvi bend smo ustanovili v osnovni šoli. Iz tistega ni bilo potem nič. Malo smo 'razbijal' in igrali priredbe, haha. Z bendom Attic Mist smo pa začeli potem, ko sem začela z gimnazijo.

Pa še eno bolj pikantno vprašanje. A ti je kdaj vroče med igranjem?

Med igranjem je pa vroče ves čas, tako da igranje v kopalkah ne bi bila slaba ideja.

Aha, torej je brisača tudi obvezen del bobnarske opreme?

Ja, seveda, pa kakšen sobni ventilator tudi pride prav.

Se ti kdaj zgodi, da ostaneš brez ideje, kaj bi igrala ali vadila?

Ja, to se tudi zgodi.

In kaj potem takrat narediš?

Zala, bobni

Po navadi takrat poiščem kaj novega na YouTubeu ali pa si vzamem pavzo, da si spočijem možgane.

Si kdaj 'zafušala' na koncertu in je to opazil samo tvoj Najljubši so mi funk ritmi. Potem pa kakšen rokenrol, bend in ali si bila kdaj mogoče grajana s strani benda? reggae, blues ... Včasih 'sede' pa tudi samo kak čisto 'Zafušala' sem že, to sigurno, grajana s strani benda pa nisem simple rock ritem. bila nikoli. Bolj sem 'sekirala' samo sebe, člani benda pa so mi

Zala, ali imaš kdaj musklfibr od bobnanja?

Musklfibr, haha, ja, tudi to se mi je že zgodilo oz. niti ne musklfibr, bolj kakšni vneti živci na rokah ali pa vezi, mišice.

Nekaj časa me je bolelo zapestje in ramenski obroč. Vendar se s pravo tehniko in vajami ali pa s kakšnim pilatesom da vse rešiti.

Ali poleg bobnov igraš še kak drug inštrument?

Ja, poleg bobnov se učim še druga tolkala; npr. marimba, ksilofon, timpani, cajon, zvončki, triangel itd. Sem se pa tudi učila malo kitare, basa in pa tri leta klaviature.

Kdo so tvoji glasbeni vzorniki?

Haha, za glasbene vzornike težko rečem, kdo so. Vem pa, da sem začela poslušati rock zaradi grupe Green Day. Pa zaradi Tré Coola sem začela igrati bobne.

Kateri oz. kakšni ritmi te najbolj 'napalijo'?

Najljubši so mi funk ritmi. Potem pa kakšen rokenrol, reggae, blues ... Včasih 'sede' pa tudi samo kak čisto simple rock ritem.

Kakšna je pa tvoja mesečna poraba bobnarskih palic?

Uff, poraba palic je pa kar velika. Sicer niti ni tak problem, da bi se zlomile, samo kapice se mi 'znucajo' in potem s takimi palicami res težko igraš. In res sem dolgo iskala firmo, ki bi mi najbolj 'sedla' (vsak ima kakšno drugo). Zdaj sem končno našla palice, ki mi jih ni treba zamenjati že po enem tednu.

6

stali ob strani in me tolažili, da se napake sploh ni opazilo.

A je težko biti bobnarski član benda, ko pride do uveljavljanja lastnega ustvarjalnega izraza?

V našem bendu ne in prav to mi je pri nas všeč, ker komade delamo skupaj. Vsak naredi svoj part, potem pa da vsak kakšno idejo, kako bi se kaj bolje slišalo. Zdi se mi zelo pomembno, ker se znamo med sabo poslušati in skupaj gradimo komade.

Samo še to: naj izziv, ki te čaka v glasbi?

Wembley, haha. Izziv mi je, da bi nam z bendom 'ratalo' priti tako daleč, da bi se lahko s tem preživljali. To bi bilo res zakon, ker bi tako lahko delala res tisto, kar rada delam.

Hvala, Zala! Želim ti uspešno nadaljnjo glasbeno pot!

Alex Kodek Teja Klanjšek

Klepetal sem z Zalo Janežič, mlado 19-letno glasbenico iz Škofje Loke, ki pa svoj glasbenoustvarjalni čas večinoma preživlja v Kranju. Igra v bendu Attic Mist, s katerim so lansko leto izdali debitantski EP, Just a taste, in kar precej koncertirajo povsod po Sloveniji ter tudi v tujini.

Jadran Tomšič

Igranje v živo z bendom. Glasbeniki se na odru pogosto slabo slišijo med sabo in premočan hrup jih pogosto ovira pri točnosti. Dobrih bendov to ne ovira, slabši bendi pa imajo to za izgovor za svoje 'fušanje'. Ko sem gledal posnetke tvojega igranja z bendom, nisi 'fušal', videlo se je, kako skoncentriran si bil. Kaj vse tebi pomaga, da lahko slediš bendu na odru, čeprav ga ne slišiš povsem razločno?

Vsak glasbenik ve, da so bobni osnova dogajanja na odru.

Torej je recept preprost. Jaz kot bobnar ne smem, kot praviš, 'zafušati' v ritmu, v tempu in na prehodih in če me bodo ostali korektno spremljali, bo celotna slika dobra.

Tvoj nastop je opazila tudi največja komercialna televizijska hiša. Kakšen je bil občutek lastnega dosežka, ko se enkrat zate začne zanimati velika TV-hiša?

Za vsakega je lep občutek, če nekdo opazi tvoje delo in uspehe.

Tudi jaz nisem izjema in sem bil vesel in počaščen, da sem s svojim delom zanimiv za medije.

Seveda sem imel pred prvim nastopom tremo. Le kdo je ne bi imel.

Bobnar Borut Brezovec je mladenič, ki ne samo da premaguje ovire, ki so ustavile že marsikoga, ampak je lahko vzor vsem, prav vsem, brez izjeme. In obenem brca v rit vse, ki se smilijo sami sebi, češ, da jim je kaj hudega. Borut se je odločil dokazati, da bo sledil svojemu talentu in zaigral na bobne, kljub temu da ne sliši – razen s pomočjo aparata.

Opiši nam, kako poteka tvoj dan na dan koncerta.

Vse, od priprave in odhoda od doma, tonskih vaj, priprave na koncert do trenutka, ko z bendom zaigraš.

Na nastop me vedno spremljata moja mami in Koli (Drinkers) in oba sta mi že od začetka mojega igranja bobnov opora in mi pomagata v kriznih trenutkih, še najbolj sta mi pomagala prav na začetku, ko sem bil prepričan, da jaz tega ne bom zmogel.

Pred koncertom je vedno tonska 'proba', ki pa jo zame opravi Klemen ali kdo od drugih bobnarjev, ker sem gluh. Delno slišim, a ne dovolj, da bi lahko na tonski vaji uglasil bobne.

Tako mami kot Koli in tudi ostali mi pred koncertom vedno skušajo odvrniti pozornost od nastopa, ki me čaka, da ne bi bil preveč nervozen. A ko sem enkrat na odru, preprosto pozabim na vse in odigram svoj program korektno.

Ne igram bobnov zato, da bi postal nekakšen mesija v svetu gluhih. To počnem, ker pač lahko, ker rad igram bobne, ker je to počel moj oče Damjan Brezovec, ki je bil eden najboljših bobnarjev bivše Jugoslavije. Nikakor pa ne igram zaradi nekih višjih ciljev.

Kakšno je tvoje motivacijsko sporočilo tistim, ki bi radi nekaj, a jih je strah lastnih nezmožnosti?

Poskusite, ne bo vam žal …

Kakšno je tvoje motivacijsko sporočilo samemu sebi?

Sedaj vem, da lahko, kljub temu da sem gluh, počnem stvari, ki jih imam rad. Z veliko volje in malo podpore bližnjih je vse mogoče.

Easy Mucy Jadran Tomšič

Borut, bobni

Opazila te je tudi oddaja nacionalne televizije, oddaja Prisluhnimo tišini. Čemu bi ti dal večji pomen – temu, da drugim, ki se bojijo, da je zanje nekaj nemogoče, pokažeš, da se da z voljo in delom igrati tudi najtežjega od vseh instrumentov, ali temu, da poteptaš izgovore tistim, ki BI LAHKO, a se jim ne ljubi za to garati?

Trema?

Seveda sem imel pred prvim nastopom tremo. Le kdo je ne bi imel. Ker pa imam dobrega učitelja v vseh pogledih, ki me zna tudi psihično pripraviti na igranje z bendom, pa naj bo na vaji ali živem 'špilu', nisem imel velikih težav z nastopi.

Kako se tik pred zdajci 'napsihiraš' za nastop?

Opiši nam svojo mentalno in fizično pripravo za koncert.

Kako sem se v sebi pripravil na nastop? No, ker sem dosti 'siguren' vase (sedaj, ko že nekaj let igram bobne), sem tudi dosti pridobil na samozavesti. Se pa, kot sem že omenil, vedno pojavi malo treme, ki je dobrodošla.

7

Tylen Mucik

Klemen Govekar nalepil v veri, da bo našel ljudi, zainteresirane za death metal. Ko sem zagledal ta mali listek, se je Klemen ravno odpravljal iz lokala, tako da sva se takrat spoznala in kmalu za tem začela sodelovati.

Kako si razvijal svoj glas? Ali si imel pri tem kakšno pomoč?

Glasu nikoli ne razvijemo do konca, če želimo v umetnosti odražati svoje življenje in se iskreno izražati, je tvoj glas vedno tak, kot mora biti. Ogromno pa sem opazoval in se pogovarjal z ostalimi vokalisti. Svojega vokala zagotovo nikoli ne bom nehal razvijati.

Kdo je zate dober vokalist?

Najboljši vokalisti so mi tisti, kjer vidim 'žilo' in prave izbruhe energije. Pri frontmanu moram čutiti, da mu je to očiščevalna izkušnja, ker menim, da mora umetnost vsebovati čim več ekspresije, tako v ideološkem smislu kot v performerskem. Biti mora nora in čim bolj odstranjena od realnosti, saj je njen cilj ustvariti nekaj, česar še ne vidimo ali ne slišimo.

Kakšne vokalne stile uporabljaš v bendu Armaroth?

Filip, vokal

Album ZENITH je poln različnih tehnik, scream, deep growl, clean ... Čim bolj poskušam slediti tematiki besedil in verze izraziti z najbolj ekspresivnim zvokom.

Ali s svojim glasom oz. petjem vplivaš tudi na pisanje skladb?

V skupini Armaroth pišemo glasbo vsi, saj menimo, da mora Od nekdaj sem čutil, da so nastopanje, oder in glasba biti Armaroth mešanica čustev, ekspresij in čim bolj nenavadnih moja stvar.

Filip Košnik je pevec kranjskih metal bendov Armaroth in Amalgam, poleg tega pa se ukvarja še s fotografijo in video produkcijo.

Ali bi se nam lahko malo predstavil?

inspiracij, v prvi vrsti pa je ustvarjalnost petih individualcev.

Na kreativnih seansah ogromno improviziramo, kjer tudi sam večkrat primem kitaro. Besedila vplivajo na pisanje skladb predvsem v predprodukciji, kjer v našem zaklonišču pozno v noč snemamo in se ukvarjamo s kompozicijo ter pesnenjem.

Sem sanjač, ljubitelj glasbe, občudovalec kulture in uživalec vseh vrst umetnosti. Vokalist petglavih pošasti Armaroth in Amalgam.

Z Armarothi plujemo proti psihedeličnim vodam modernega death metala, z Amalgami pa izvajamo progresivni alternativni metal.

Kako sicer potekajo vaše vaje? So pogoste?

Kdaj si se začel zanimati za glasbo in za petje?

Pred koncerti se primerno ogrejem in po koncertih se izogibam prevelikim količinam rokenrola, kar pa ne uspe vedno.

Vzgojen sem bil ob zvokih Laibachov, punka in afriške glasbe.

Zanimanje za glasbo, umetnost in kulturo v širšem pomenu je v moji družini nekaj popolnoma samoumevnega. Konkretno za kitaro sem se navdušil, ko me je oče naučil del komada Smoke on the Water, ostalo je zgodovina.

Si hodil v glasbeno šolo ali kaj podobnega?

Kitaro me je nekaj časa učil super učitelj Aleksander Čulibrk.

Kateri je bil tvoj prvi bend in kdaj si ugotovil, da se želiš ukvarjati z glasbo?

Od nekdaj sem čutil, da so nastopanje, oder in glasba moja stvar.

Moj prvi bend je bil Armaroth, takrat pod imenom Mephistopheles.

Pri 14 sem začel aktivno poslušati metal in sanjariti o spektakularnih odrskih nastopih. Metal me je vedno zanimal bolj zaradi same ekspresivnosti, glasbenosti in norih odrskih prezenc ... Ogromno ljudi pa v njem najde tudi neko povezanost, bratstvo ali pripadnost, s čimer pa seveda ni nič narobe.

Kako ste ustanovili Armaroth?

Armaroth je posledica malega listka na steni rock bara Down Town z napisom »Iščemo vokalista in bobnarja!«, ki ga je kitarist 8

Odkar sta v bendu Rok Lukavečki in Vid Pobegajlo, imamo vaje redno dvakrat na teden in bend jemljemo precej bolj resno.

Kako skrbiš za svoj glas in petje, sploh ko ste na turnejah?

Kakšen mikrofon uporabljaš? Kakšne so razlike med mikrofoni?

Večinoma uporabljam Sennheiser e845. Mikrofoni se razlikujejo po stilu, kvaliteti in spektru zajemanja zvoka.

Kaj je sicer novega pri skupini Armaroth? Kakšni so vaši načrti? Ali trenutno na čem delate?

Z Armarothi sedaj pridno koncertiramo tudi v tujini. Vložiti nameravamo čim več energije v promocijo novega albuma Zenith.

Počasi pa že delamo na novem materialu.

Marša Malešič

Jure Grahek

in pomagam staršem, kadar je potrebno, čez poletje pa tudi delam v enem podjetju.

Kaj pa počitek, daš kdaj tudi palčke na stran za en teden in uživaš v brezdelju?

Redkokdaj, v bistvu bolj ne. Grem pa večkrat za vikend kam v hribe ali pa samo za en dan.

Koliko svojega časa pa poleg vsega naštetega še namenjaš glasbi – dosti obiskuješ koncerte?

Ja, kar precej. Všeč so mi jazz koncerti v Celovcu, ki so skoraj vsak večer, sicer pa grem tudi večkrat v ZOO v Ljubljani.

Pa te jazz resnično veseli ali je to bolj zaradi faksa?

Ja, vedno bolj mi je všeč. Ko te to enkrat zagrabi, se težko potem vrneš na manj zahtevno glasbo.

Glede na to, da igraš v zelo različnih bendih, študiraš pa jazz, kako je s tem prehajanjem iz ene zvrsti v drugo?

Pavel, bobni

Vsaka glasba ima drugačen feeling, drugačne fraze in drug pristop. Predvsem moraš osvojiti občutek za določeno zvrst glasbe.

Meni je bil najtežji prehod iz rocka v latino glasbo. Latino je precej tradicionalna glasba in veliko bolj bazira na občutkih, torej kako igraš inštrument, ne zgolj kaj igraš.

Recimo, da imaš danes zvečer koncert. Kakšen bi bil tvoj dan, imaš kak poseben ritual, da se pripraviš? Kaj moraš vzeti s sabo?

Najbrž je tako kot z vsem v življenju, seveda je včasih tudi dolgčas, ampak to odgovornost moraš prevzeti.

Odvisno, če igram z orkestrom, se moram obleči v uniformo, Če hočeš biti v formi, moraš vaditi, druge poti ni. recimo. Sicer pa nimam nobenih ritualov. Oblečem se povsem Že ko sva štela vse bende, v katerih je do sedaj igral, sem ugotovila, da je pravi bobnarski multipraktik, ki z lahkoto prehaja iz ene glasbene zvrsti v drugo. Pavel Čebašek pravi, da ga pač vsa glasba privlači. Glede na najin pogovor mu popolnoma verjamem.

Si kot otrok zbijal po loncih in vsem, kar ti je prišlo pod roke?

Kako si ugotovil, da so bobni zate?

Ne ne, nisem zbijal po loncih. V bistvu sem se z bobni prvič srečal, ko sem obiskoval igralski krožek v 4. razredu. V trbojskem kulturnem domu, kjer smo nastopali, so bili v kleti tudi bobni.

Sošolec, ki je že znal malo igrati, mi je pokazal en ritem, ki sem ga takoj zadel, in bil sem res vesel. Po predstavi sem doma mami rekel, da bi rad igral bobne. K sreči imamo v Trbojah glasbeno šolo, kamor sem se lahko vpisal, in tako se je vse skupaj začelo.

V šolo sem hodil potem tri leta, nato pa sem z učenjem nadaljeval sam, zdaj pa obiskujem konservatorij za glasbo v Celovcu.

Pa si kdaj poskusil še s katerim drugim inštrumentom?

Ja, pri 14 me je popolnoma prevzela kitara, takrat sem za dve leti skoraj opustil bobne. Potem pa je naneslo, da so prijatelji iskali bobnarja za bend in sem se ponovno vrnil k igranju bobnov.

Zdaj se zaradi šole spoznavam še s klavirjem.

No zdaj, ko si nekako na poti, da bo bobnanje postalo tvoj poklic – še vedno uživaš vsakič, ko igraš, vadiš, ali je to postala zgolj rutina, ki jo moraš opravljati, če hočeš postati zares dober?

normalno, niti nimam težav 's švicanjem'. To je tudi del učenja, da poskušam s tehniko čim bolj zmanjšati porabo energije pri igranju.

Sicer pa včasih vzamem practice pad in se potem petnajst minut pred koncertom ogrevam. Preden grem na oder, se pa rad pretegnem, malo pomigam, da se malo dvigne energija in adrenalin, še preden stopim na oder. Včasih tudi poslušam čisto drugo glasbo pred koncertom. To mi paše, ker imam potem bolj 'sveža' ušesa. Pa čim bolj se izogibam vseh opojnih substanc.

Kako pa se recimo lotiš koncerta, kjer zgolj vskočiš kot nadomestni bobnar?

Najprej moram precej preposlušati bend, s katerim igram.

Zapišem si note, na vaji pa se potem samo še obdelajo detajli.

Tako sem potem v preteklosti na koncerte hodil z zapiski.

Kaj pa improvizacije? Si lahko privoščiš tudi to med koncertom ali mogoče ni zaželeno, da bobnar igra malo po svoje?

V bendu Raggalution dosti improviziram, poskušam dodati vokalu poudarke, recimo, ali pa kakšne mini dodatke, toliko, da malo začinim. Sicer pa mora biti bobnar osnova, ki drži tempo, ritem in energijo. Če bo bobnar igral čisto potiho in zaspano, bo povsem drugačna energija, kot če igra energično in je z glavo pri stvari. No, pa saj večkrat rečejo: »Tok, kot je dober bobnar, tok je dober bend.« Jasna Durić

Najbrž je tako kot z vsem v življenju, seveda je včasih tudi dolgčas, ampak to odgovornost moraš prevzeti. Če hočeš biti v formi, moraš vaditi, druge poti ni. Zadal sem si, da vsak dan vadim vsaj dve uri in tega se držim. Neko rutino moraš ustvariti, ampak seveda to ni vedno izvedljivo, ker so zraven še druge obveznosti. Od šole do vaj z bendi, doma imamo tudi kmetijo

9

Tylen Mucik

Ja, ampak v skupini Raggalution igraš perkusije.

Kdaj si se pa tega lotil?

V tistem času sem dosti hodil na trance žure in tam so se vedno našli kaki bobenčki. Po navadi sem jih kar zagrabil in igral.

Enkrat sem na koncertu skupine Korai Öröm, ki igrajo tak psihadelični trance rock, kar šel do pevca in ga prosil, če lahko zadnji komad zraven igram na bonge. Po tem 'špilu' sta do mene pristopila Mak in Bedene in sta mi povedala, da imata reggae bend ter mi predlagala, če bi se jim pridružil kot tolkalist.

Prvi koncert je bil že tri dni kasneje, tako da smo imeli eno vajo, naslednji dan pa že koncert.

Popolnoma po naključju torej igraš perkusije, kitaro si si želel igrati, vem pa, da včasih sedeš tudi za bobne.

Bobnov sicer nič ne vadim, včasih malo na vajah jamamo.

Sicer pa pri skupini Amalgam igram bas kitaro, sem pa poskušal tudi z didžeridujem, ampak ga že zelo dolgo nisem igral.

Kaj bi bilo drugače, če bi svoj talent za glasbo začel že zelo zgodaj 'gnesti' v glasbeni šoli?

Jernej, perkusije, bas Ne vem, če imam talent, ampak zame je bila to vedno samo glasba. Od 5. razreda naprej imam slušalke v ušesih, kadar stopim iz hiše, doma vedno poslušam glasbo, ko spim, poslušam glasbo …

Jernej Jenko - Jene je štiriindvajsetletni Kranjčan, ki zaradi svojega videza najbrž marsikomu pade v oči, ampak samo da veste, fant je že oddan. Dobila sva se neke aprilske nedelje zvečer v prostorih Dežnikarstva Jenko (kjer že 80 let dobite najboljše dežnike v Kranju, omeni mimogrede), ker je moral nujno tiskati majice za prihajajoči koncert skupine Raggalution.

Jene, mi znaš opisati svoj prvi spomin, povezan z glasbo?

Ja … Bil sem z očetom, vem, da je bilo nekaj divjega, sigurno punk ali metal. Bila sva v avtu, bilo mi je čudno, ampak istočasno res dobro, cel kaos. Ja, najprej je bil punk.

Torej se je tvoja glasbena evolucija začela s punkom.

Kako si se pa potem naprej glasbeno razvijal?

V bistvu sem imel zelo dobro glasbeno okolje. Mama je poslušala soul, r&b, oče pa je poslušal Rage Against the Machine, slovenski punk … Mislim, da ima kolekcijo več kot 600 CD-jev.

Mogoče imam ravno zato ta dva benda, Raggalution, ki je bolj na izi, in Amalgam, kjer ga pa 'žgemo' na polno.

Kdaj pa si začel sam ustvarjati glasbo?

Pred desetimi leti sem najprej začel s pisanjem besedil. Nisem začel ravno z ustvarjanjem glasbe, ampak besedila sem pisal z namenom, da postanejo komadi in ne kot poezijo. Takrat sem že vedel, da hočem imeti bend. Pri 18 sem začel igrati kitaro, najprej sam, po enem letu pa z učiteljem, ki me je sicer hotel naučiti akorde, mene pa so zanimale popolnoma druge reči. Od teorije nisem odnesel čisto nič, ampak kitaro sem se pa naučil igrati.

No, potem pa sem po srečnem naključju pristal z Raggalutioni.

Ne vem, če imam talent, ampak zame je bila to vedno samo glasba. Od 5. razreda naprej imam slušalke v ušesih, kadar stopim iz hiše, doma vedno poslušam glasbo, ko spim, poslušam glasbo …

Tudi za besedila težko rečem, da imam talent. Preprosto strmim v list, dokler se nečesa ne spomnim, nimam nekega navdiha. Pišem, poskušam razne kombinacije besed, kombinacije tonov na kitari, to rad počnem, to mi paše. Včasih sem recimo več risal, se mi zdi, da je glasba prišla v pravem trenutku. Ne verjamem, da bi mi bilo v glasbeni šoli všeč, ker je preveč podobna šoli. Jaz raje počnem to, kar mi paše, in če mi paše igrati bobne na kitari, jih bom pač igral.

Zdaj imaš dva benda. Kako usklajuješ vse obveznosti?

Ja, imam dva benda, dve službi, hodim v šolo in še bejbo 'mam', tako da je kar pestro. Z Amalgami igramo dvakrat na teden, sicer pa doma igram kitaro vsak dan vsaj eno uro, če se le da. Z bendom Raggalution smo tudi vadili dvakrat tedensko, vendar se zaradi zasedenosti članov ne moremo več dobivati tako pogosto. Za vaje izkoristimo res vsako priložnost, ki pride.

Vadiš več pred koncertom in ali imaš mogoče posebne rituale, kako se pripraviš?

Cel bend ima po navadi več in daljše vaje, vsi skupaj več vadimo, pilimo komade. Mentalno je bilo na začetku z Raggalutioni kar stresno, sem moral popiti par piv, da je izginila trema. Zdaj imam še vedno metuljčke v trebuhu, preden stopim na oder, ampak ne rabim več piti piva. Ogrejem se tako, da tapkam po kolenih, ampak kaj več mi ni treba, samo toliko, da nimam popolnoma mrzlih rok. Z Amalgami smo pa pred kratkim imeli prvi koncert in sem bil tako živčen kot še nikoli prej, ampak potem, ko si na odru, te preplavi energija in gre brez problema. To je čisto druga glasba, tak bend sem si vedno želel imeti. Drugače je tudi zato, ker moram biti cel komad zraven, ni nič počivanja. Bomo pa zdaj poleti tudi z Amalgami več nastopali, tako da bo tudi trema minila.

Kako se odločiš, kaj boš oblekel za koncert?

Se sploh ukvarjaš s tem?

Kar se pa tiče obleke, je zanimivo, da sem skoraj na vseh koncertih z Raggalutioni nastopal v istih hlačah. Žal bodo počasi razpadle. Pa po navadi za koncert oblečem majice od drugih bendov. Tako nekako izkažem support. No, pa drede si po navadi spustim, da je bolj teatralno, ko maham z glavo.

Jasna Durić

10

kot kup dreka ali pa je hud. Kakšne so tvoje potrebe in zahteve na tonski, da si zadovoljna?

Zoran Kozina

V najbolj optimalnem primeru si želim slišati obe kitari, bas boben in seveda samo sebe. Realnost pa je običajno totalno nasprotje, po navadi na koncertu slišim samo vokal, solo kanale kitar in 'snare', haha. Na žalost se prav velikokrat ne morem izmišljati, kaj želim slišati v svojem monitorju, ker po navadi sploh nimam svojega monitorja, ampak si ga moram deliti z vokalistom ali kitaristom (oni pa seveda želijo slišati samo sebe in nič drugega). Do kompromisa tako redkokdaj pride, ampak ne pustim, da mi ta pomanjkljivost vzame veselje.

Se dam pač na odru bolj na glas, čeprav me 'tonci' potem kregajo.

Kakšni so tvoji odnosi 's tonci'? Ti hočejo soliti pamet in dajati nasvete ali pa te spoštujejo, ker držiš največji in najtežji inštrument v bendu in z njim lahko potencialno komu nalomiš lobanjo?

Nika, bas

Vse je odvisno od človeka. Sem že bila deležna butastih komentarjev, sploh ko mi kaj ni delalo: »A si sigurna, da si prižgala ojačevalec? Kabel moraš vklopiti tam, kjer piše INPUT. Kitaro moraš odpreti, zato imaš tam tisti veliki gumb. Box in glavo moraš med sabo povezati,« so samo ene od cvetk, ki sem si jih zapomnila.

Včasih je še vedno prisoten ta splošni 'babe ne znajo z elektroniko' predsodek. Pri takih opazkah odreagiram hladno in čakam, da 'tonc' ugotovi, da je on naredil napako. Ampak to so res izjeme, večinoma imajo do mene isti odnos kot do drugih glasbenikov, včasih pa so celo navdušeni, da me vidijo z bas kitaro (sploh, ker sem po naravi precej nizke rasti, kitara pa zgleda, kot bi bila večja od mene, haha), me sprašujejo o opremi itd.

Ne potrebujem neke pretirane motivacije, ker sem navajena nastopanja že od osnovne šole, tako da se tudi z lahkoto spravim v koncertni mode. Vse, kar moram narediti, je stopiti na oder s soigralci, videti publiko Po tonski sledi 'čakalna doba' pred nastopom. Prihajati začnejo prvi gostje, ki se želijo družiti z bendom, pa tudi organipred sabo in bam – concert mode ON. zator ima kaj za povedati. Te ta pozornost motivira ali ovira?

Basistka Nika Krmelj, ki strelja z basom na dveh frontah, kranjskim death metal bendom GMB in vodilnim slovenskim thrash bendom Eruption. Manj poučeni bi morda mislili, da se bo ženska težko znašla v svetu brutalnih zvokov metala, ampak to misel je že pred desetletji brutalno zmečkala, poteptala, raztrgala in vrgla v smeti The Great Kat in še pred njo Sabina Klassen.

Pa vseeno – kako se punca znajde v metal bendu, ko je treba stopiti na oder?

Koncert se začne veliko pred samim začetkom nastopa.

Pojdiva po vrsti. Pripeljali ste se z bendom na prizorišče.

Kakšne so tvoje prve naloge – po tistem, ko ti nihče ne pomaga nositi opreme na oder?

Na srečo sem v bendu s samimi prijaznimi fanti, ki mi z veseljem pomagajo nositi opremo kot tudi jaz njihovo. Takoj, ko opremo zložimo na svoje mesto, po navadi čakamo na nadaljnja navodila tonskega mojstra in/ali organizatorja. Razložijo nam pravila igre za določeno prizorišče, povejo, kje je backstage, kje imamo pijačo in podobno. Po navadi sem jaz tista, ki nasrka in mora izpolnjevati SAZAS-obrazec, z večnim izgovorom, da sem zadnja prišla v bend in mi zato pripada ta čast. Potem sledi tonska vaja, ki je (poleg čakanja na dejanski nastop) najbolj mukotrpna stvar celotnega večera. Preden se uglasijo vsi bobni, vsak inštrument posebej, vokali, gang vokali, monitorji, skupna proba ... te včasih kar vse mine, haha. Velikokrat se seveda zgodi, da komu kaj ne dela/poči struna/umre kabel, 'toncu štrajka mešalka' … kar stvar samo še podaljšuje. Po tonski vaji uredimo prostor za merch, nato pa sledi prvo pivo in čakanje na začetek koncerta.

Bas je instrument, ki se ga pogosto ne razloči, čeprav je ob bobnih najpomembnejši v bendu, da bend ali zveni

Večinoma me ovira. Pred koncertom se rada umirim sama oziroma v krogu benda in prijateljev. Res se nerada ukvarjam še z random ljudmi, ki me sprašujejo random stvari, žal. Po koncertu pa rada poklepetam tudi z ostalimi. Sem se pa začela navajati na druženje tudi pred koncertom, ker po navadi igramo med zadnjimi bendi in potem redko ostane tudi čas za pogovor.

Kako se sama pri sebi pripraviš, zmotiviraš, spraviš v koncertni mode?

En bend pred mojim nastopom grem po navadi v backstage, kjer uglasim kitaro in si ogrejem prste. Če zaradi takih in drugačnih razlogov ne morem priti do backstagea, pa ostanem zunaj na koncertu in opazujem bend pred mano. Ne potrebujem neke pretirane motivacije, ker sem navajena nastopanja že od osnovne šole, tako da se tudi z lahkoto spravim v koncertni mode. Vse, kar moram narediti, je stopiti na oder s soigralci, videti publiko pred sabo in bam – concert mode ON.

Kaj se dogaja v backstageu, kako se kot bend ogrejete za nastop? Imaš dva benda – kakšne so razlike in kakšne skupne lastnosti pred nastopom?

Tukaj te moram popraviti: sedaj sem samo še v enem bendu.

Z GMB sem se pred nekaj meseci razšla, ampak tega nismo obešali na veliki zvon. Smo pa ostali dobri prijatelji, kar je edino, kar je pomembno. Sedaj pa nazaj k vprašanju, kot sem omenila že prej, če je le mogoče, pobegnemo v backstage, kjer se vsak zase pripravljamo, medtem pa se pogovarjamo neumnosti. Se mi zdi, da smo se z obema bendoma pripravljali kar podobno, s to razliko, da je pri GMB pripravljanje vsebovalo veliko več alkohola, haha.

Pri GMB je pred koncertom velikokrat padel tudi kakšen group hug ali pa smo skupaj nazdravili.

11

Mislim, da ja. GMB smo sestavljali dolgoletni prijatelji, ustanovili smo ga kot mulci, tako da smo imeli čisto drugačen attitude do vsega, kot pa ga imamo v Eruption. Vseeno je bilo, če si sem in tja 'zajebal', ker je bilo vse samo žurka, druženje s prijatelji na odru pred publiko. Moram reči, da sem zelo uživala na koncertih, tudi sama glasba je bila zelo nepredvidljiva in zato zabavna za igrati.

Pri Eruption pa mi je bilo na začetku grozno. Prvih nekaj koncertov sem bila zelo živčna, saj sem vedela, da igram z odličnimi in v Sloveniji priznanimi glasbeniki in da jim moram seči vsaj do kolen. Bas linije so bile visoko nad mojim nivojem igranja, prvič sem igrala solo pred publiko, pred tolikšno publiko! Sedaj, ko z njimi koncertiram že več kot eno leto, se je stvar seveda čisto spremenila. V sam koncert se čisto vživim, kemija na odru je vrhunska, čisto vse lahko opišem le s superlativi.

Osebni arhiv

Ali se tudi sama razlikuješ glede na to, s katerim bendom igraš?

Še posebej punce v bendih so precej na udaru s strani preveč navdušenih fanov. Te pozornost motivira ali ovira pri pripravah na koncert?

Zanimivo mnenje, ampak temu ne posvečam posebne pozornosti.

Koncert sam. Vse, kar ti je ta dan pasalo in kar ti ni, se je zlilo v tisto edino točko, ko bend odpre uvodno salvo.

Kakšen je tvoj občutek, ko začnete metal tudi zares igrati pred publiko?

Zoran Kozina

Občutek je vedno znova fenomenalen. Ko te nekdo nestrpno pričakuje, da začneš svoj repertoar, komaj čaka, da jim predstaviš svojo avtorsko glasbo. Absolutno neopisljiv občutek. Lahko bi celo rekla, da sem čez čas od tega občutka postala nekoliko odvisna – zdrava mera treme z veliko dozo pričakovanja in nestrpnosti.

Skratka, top!

Easy Mucy

Pablo, kitara Če sem glasbeno pripravljen 'v nulo', torej da znam vse odigrati, potem se sprostim in uživam v tem, ko pomislim, kako prijeten občutek bo stati na odru in igrati. Če pa vem, da se mi v kakšni pesmi kje kaj zatika, potem se nekako osredotočim na to in poskušam pred koncertom čim več zvaditi.

Pablo Vitali, rojen v Argentini, sedaj pa že več let živi v Sloveniji, je kitarist. Glasba mu pomeni veliko. Res veliko. Lahko bi rekla, da je z njo obdan vseskozi, v njej uživa, jo ustvarja in širi.

Ali bi se nam lahko malo predstavil? Kaj počneš?

Sem Pablo Vitali, prihajam iz Buenos Airesa in sem glasbenik, kitarist. Kaj delam trenutno? Poučujem kitaro, 'špilam' povsod po malem, snemam, sodelujem z različnimi glasbeniki, veliko stvari počnem. Totalno se posvečam glasbi in od tega živim od svojega 18. leta in ni mi žal!

Moj hobi, hmm … Poleg tega da igram tudi druge inštrumente za zabavo, rad hodim na dobre koncerte, rad 'špilam fuzbal' in pečem argentinski žar s prijatelji!

Kdaj te je začela zanimati glasba? Ali se spomniš, kaj si takrat poslušal?

Že od malega so me inštrumenti zanimali, predvsem me je zmeraj zelo pritegnil kakšen percussion inštrument, od 8. leta do 14. sem poslušal veliko blues rock glasbe in cumbio (južnoameriški ritmi), kakšen tango po radiu, ki ga je 'fotr' poslušal v delavnici in vedno sem sam pomislil, kako je glasbenik naredil ta zvok. Kateri inštrument je uporabil? In ko sem odkril, da je to zvok kitare, sem hotel s časom tudi sam to delati, začutil sem potrebo, da moram igrati, in takrat sem se zaljubil v kitaro. Takrat, ko sem se tega zavedal, sem se kot 14-letni 'mulc' preselil v Slovenijo in si kupil svojo prvo kitaro in takrat se je vse začelo.

Poslušal sem kasete starejšega brata, imel je različne kasete (Eric Clapton, Sting, Aerosmith, Rolling stones). Veliko sem poslušal brazilsko-argentinske glasbe, rock in latino.

12

Resno sem začel igrati pri 15 letih in si privoščil dva učitelja, en je bil za klasiko, sicer takrat mi ni ravno šlo in sem mislil, da nisem za to, ampak potem sem šel na električno kitaro. Eno leto sem imel lekcije z nekim profesorjem, ki je bil odličen, to je bil Marko Menart, ki je slišal komad in ga takoj zaigral, ampak to težke komade, govorim o komadih legendarnega kitarista Steva Vai in takrat me je to še bolj navdušilo. Za državno glasbeno šolo sem bil prestar, pa plus to, da sem bil tujec, nisem dobro govoril slovensko, nisem razumel sistema, kako vse deluje, kam iti, koga vprašati itd. Tako da sem se lotil delati sam, pa kakšne knjige sem si sposodil, sam sem obdelal knjige za klasično glasbo in veliko sem se družil z ljudmi, ki so bili glasbeniki in sem se od njih tudi učil.

Ni pomembno, ali so bili dobri ali slabi, zmeraj sem nekaj odnesel in potem sem šel takoj domov vadit, saj sem imel veliko časa.

Razlika seveda je, šolati se ni slabo! Tudi sam sem se šolal v Argentini, ko sem se leta 2012 vrnil. Tam sem bil eno leto in obiskoval sem konservatorij EMPA, pa tudi privat ure sem si privoščil, ure za tango, z izredno dobrim mentorjem Luchom Guedesom.

Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem bil dve leti na konservatoriju za jazz v Celovcu, na jazz kitari, tako da lahko rečem, da ja! Če se šolaš, je razlika in še večja je, če poleg tega še doma veliko vadiš.

Koliko časa potem že igraš kitaro?

Igram že ene 13, 14 let, pismo, hitro mine čas.

Igraš v dveh bendih, kajne? Povej kaj o tem.

Rad imam, da glasba groova, zato sem se lotil eksperimentirati, kako bi bilo, če bi v Sloveniji igrali malo latino-rock reggae in to delamo pri Las Cuerdas.

V bendu smo 4 redni člani (prijatelji, ki smo na začetku igrali bolj rock), ostali člani so se skozi leta menjali. V vsem tem času smo imeli veliko srečo, saj smo igrali z mnogimi res dobrimi jazz glasbeniki. Poleg tega pa imam še en bend Cubaneros, kjer igramo salso in je kitara le kot dodatek, tako priložnostno. Imam še par projektov, sodelujem z drugimi bendi ali pa me najamejo, ko rabijo kitarista.

Kako pogosto vadite in ali se vaje enega benda razlikujejo od vaj z drugim?

Na začetku smo vadili enkrat na teden, potem ko so bile obveznosti večje, ko smo imeli več koncertov, smo se navadili, da vsak dobi note in se že sam doma nauči, vadi, pred koncertom pa naredimo dve vaji. Prva je, da vidimo, kje 'falimo', na drugi pa moramo že 'pokat' ter le še kaj popravimo ali pa kaj dodamo.

Ja, vaje so si različne. Vsak bend ima nek svoj način, kako vaditi, pač, vsak bend deluje na svoj način, vsak bend je zgodba zase.

Kako se pripraviš oz. pripravite na koncert?

Kako se pripravim sam? Pač odvisno za kakšen koncert gre. Če sem glasbeno pripravljen 'v nulo', torej da znam vse odigrati, potem se sprostim in uživam v tem, ko pomislim, kako prijeten občutek bo stati na odru in igrati. Če pa vem, da se mi v kakšni pesmi kje kaj zatika, potem se nekako osredotočim na to in poskušam pred koncertom čim več zvaditi. Za druge ne vem, vsak je samosvoj in vsak glasbenik ima svoje 'fore'. Ko pa smo skupaj, tisti, ki bomo tisti večer igrali skupaj, se poskušamo čim več družiti, hengati skupaj, da se povežemo med seboj in da smo si bližje. Jaz imam rad tak prijateljski način, ko igram z nekom, ker če je tako, potem glasba lepše zveni in gre iz duše!

Igraš več različnih zvrsti, od latinoglasbe, reggaeja do rocka, tanga ... Je katera zvrst prav posebej težka?

Kaj misliš, da je značilno zate, kateri žanr je značilen za tvoje igranje in kateri je tvoj najljubši?

Ja, za igranje tanga, ki ga igram sedaj, in za igranje salse sem rabil veliko preigravanja, da sem lahko začel igrati z občutkom. Žanr, značilen zame? Mislim, da težko rečem, da imam en značilen žanr, saj en dan igram latino z enim bendom, naslednji dan igram za drug bend rock, tretji dan igram reggae, doma rad igram jazz. Imam neko mešanico latinoglasbe in rocka s pridihom modernega jazza, rad raziskujem. Najljubši žanr? Veliko jih je, ampak če je glasba dobra, žanr sploh ni važen, če mi glasba pade v uho in je kvalitetna. Poslušam in se zraven poskušam še kaj novega naučiti. Zelo rad poslušam južnoameriško glasbo z jazzom in tega žanra bi se rad učil še naprej.

Ali ti je ljubša akustična ali električna kitara?

Saj veš, da ti bom rekel, da sta mi obe všeč, obe sta mi najljubši.

Važno je, da ima 6 strun, pa mi je že všeč. Vsaka kitara je različna po zvoku, obliki, vsaka ima svojo dušo in drugače poje ter na nobeno ne igraš enako.

Kako pristopiš k vajam pri obeh? Verjetno je kakšna razlika?

Vsak dan primem obe kitari, električno in akustično. Glede na počutje si izberem, katero bom kdaj vadil. To je čisto odvisno od dneva, odvisno od tega, s katero se v tistem trenutku bolj udobno počutim in kateri zvok mi bolj ustreza, glede na to, kar bom igral. Če pa moram nujno kaj zvaditi, kjer pa rabim točno določeno kitaro, pa pač vadim s točno tisto. Najljubše so mi Fender kitare, imajo poseben sound, od klasičnih pa so mi všeč Ramirez cutaway nylon kitare in tudi Godin z nylon strunami, tudi sam sem tako uporabljal. Najraje pa igram kitare, ki mi jih moj oče Ricardo restavrira in popravi, tiste so res hude, tip je car!

Kdo so sicer tvoji najljubši kitaristi?

Zoran Kozina

Torej, pri 14 letih si si kupil svojo kitaro in takrat praviš, se je vse začelo. Kako? Si samouk, si hodil v glasbeno šolo ali si imel privat ure? Ali misliš, da je pri tem kakšna razlika?

Kitaristi, dandanes jih je na svetu milijon, sigurno vsak dan odkrijem kakšnega novega. Rad imam kitariste, kot so Robben Ford, Jeff Beck, Mike Stern, Ritchie Kotzen, Eric Gales, Gilberto Gil, Cacho Tirao, Wes Montgomery ... Pa še bi lahko našteval.

Bi pa dodal, da je moj velik vzornik kubanski kitarist Ariel Cubria, odličen glasbenik, odlična oseba, od katerega sem se največ naučil skozi ta leta. Kdor ni slišal njegove glasbe, je veliko zamudil!

Marša Malešič 13

Ksaver Šinkar

brez da si jaz lomim jezik na besedah. Sicer imam rada naša besedila, ker so pozitivna, niso neke balade, kar mi paše. Smo se skupaj odločili, da ne bomo imeli nekih življenjsko-izpovednih pesmi.

Pa je glasba, ki jo igrate, tudi glasba, ki jo sicer poslušaš?

Te je tako kot ostale člane benda zaznamoval grunge v najstniških letih?

Zgodnja najstniška leta sem skupaj s svojimi sosedami iz naselja poslušala Caught in the Act, Backstreet Boys in Kelly Family.

Ampak sta bila pa starša bolj rokerja, tako da sem odraščala z rock glasbo. Prvi bolj alter album, ki sem si ga sama kupila, je bil Gorillaz. V srednji šoli sem potem začela poslušati Pearl Jam, Nirvano, ja, in to mi je top. Všeč mi je tudi glasba iz 80., disko, načeloma res rada poslušam glasbo, kjer pojejo. Kako elektronsko glasbo pa samo na žurih, sama si je skoraj nikoli ne zavrtim.

Kako pa se pripraviš na koncert? Se ogrevaš pred nastopom, kako se odločiš, kaj boš oblekla?

Ne bom rekla, da sem nesamozavestna, ampak mi pa ni najbolj prijetno biti v središču pozornosti, ko stojiš na odru pa so vse oči uprte vate. Saj potem, ko se začne glasba, se sprostim.

Kam so šle vse rokerice, se včasih sprašujem. Vsaj v Kranju jih na odrih malokdaj vidim. To, da pristaneš v rock bendu, pa menda sploh ni težko, pravi Tjaša Teropšič, pevka v kranjski alter rock skupini Le Serpentine. Samo rock glasbo moraš imeti rad. No, jaz bi dodala, da ne škodi, če imaš prijeten glas in posluh. Brez srečnih naključij pa se stvari tudi težje zgodijo.

Tjaša, zaupaj mi recept. Kako postaneš rock pevka?

Mislim, da ni recepta. Meni se je to zgodilo čisto slučajno. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi pela v bendu, glasbo sem vedno samo rada poslušala, medtem ko sem večji del časa namenjala športu.

Trenirala sem košarko in moji dnevi so bili bolj ali manj samo šola in treningi. Nikoli nisem hodila v glasbeno šolo na solo petje ali kaj podobnega. Cela ta zgodba z Le Serpentine se je pa zgodila res po naključju. Oni so se vsi že poznali od prej in so iskali še pevko za svoj novi bend. Moja prijateljica Maša je to vedela, mene je večkrat slišala peti na karaokah in mi je predlagala, da se dobimo. Res sem se potem naučila par njihovih komadov in sem šla na 'avdicijo'.

Ampak to je bilo čisto sproščeno srečanje, jaz sem se takoj počutila dobro med njimi in oni z mano. Vem, da so se že prej dobili tudi z drugimi dekleti, pa so mogoče boljše pele kot jaz, samo med nami je pač takoj nastala kemija. In smo postali res dobri prijatelji, praznujemo skupaj rojstne dneve, vaje so zabavne, super se imamo.

Kako pa poteka vaš ustvarjali proces v bendu, pišeš ti besedila, ki jih poješ?

Kar se tiče pisanja pesmi, se najbolj angažira Žiga. On je idejni vodja skupine, drži nas skupaj. Po navadi napiše komad in besedilo ter ga pošlje vsem ostalim, mi pa potem dodajamo svoje ideje.

Ko dobim novo besedilo, vadim sama doma, tako ga lahko v miru naštudiram, predvsem zato da potem lahko na vaji že igramo,

14

Ksaver Šinkar

Tjaša, vokal

Moj ritual pred koncertom je tak, da moram popiti vsaj tri 'pire'.

Ne bom rekla, da sem nesamozavestna, ampak mi pa ni najbolj prijetno biti v središču pozornosti, ko stojiš na odru pa so vse oči uprte vate. Saj potem, ko se začne glasba, se sprostim. Sicer je tako, da več kot spijem, bolj sem sproščena, ampak potem obstaja nevarnost, da pozabim kako besedilo, zato je treba najti eno pravo mejo. Kar se pa tiče videza, sem pa taka kot vedno, nič posebnega, se ne ubadam s tem. Na Žigovo željo edino usnjenih hlač ne nosim na koncertih. Bi se pa mogoče dalo to tremo na odru premagati z nekim alter egom. Lahko bi se prelevila v neko drugo osebo, s kako lasuljo ali odbitimi oblekami. Ampak potem bi bil cel koncert v bistvu predstava. No, zdaj je za to že prepozno, na koncertu sem pač Tjaša, taka, kot me srečate na ulici.

Jasna Durić

In potem te je prijelo spet pri 19?

Filip Košnik

Ja, trobenta pri 19 letih, ja. Me je pa vmes zamikala kitara, tako da sem v srednji šoli malo brenkal na kitaro. Pri 18, 19 letih sem nato začel poslušati reggae in ska. In takrat sem potem zelo amatersko igral v bendu, enkrat tedensko smo se dobivali in vadili.

Bend je bil Skamele. To igranje je bilo bolj tako, za en … Pri 21 letih pa sem se potem vpisal na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani. Zraven sem hodil še na FDV. Po enem letu sem nato obupal, nekje se mi je v glavo prikradla misel, da sem zamudil ta dobra leta, da sem prestar in da nikoli ne bom dosegel 'profi' nivoja.

Se pravi, takrat še ni bil 'ta prav' čas?

Ne, čas je bil 'ta prav', čas je bil odličen, le moja glava ni bila ta prava. Z glavo še nisem bil tam. Ker če se želiš z glasbo zares ukvarjati, je vsak dan izredno pomemben, treba je delati dan za dnem, res vsak dan. Delati moraš po načrtu, spoznati moraš sebe in svoje telo, moraš se znati kritično oceniti. Vedeti moraš, kaj delaš dobro in kaj slabo, in temu potem prilagajati vaje. In to je to, moraš najti svojo pot. Da profesionalno igraš en inštrument, zahteva ogromno discipline in truda. In seveda na vse je potrebno gledati pozitivno. 'Pozitiva' je ful pomembna. In jaz takrat še nisem bil pripravljen na vse to.

Leon, trobenta Če nimaš načrta, lahko zabijaš ure in ure, napredka pa ni.

Leon Slabe je človek, ki je eno s trobento. Zakaj? Ker jo ima ali v torbi, obešeno čez ramo ter jo obenem še za vsak slučaj res lepo in skrbno drži, ali v roki, ko nanjo igra, ali pa jo ima lepo na stojalu zraven sebe oziroma v svojem vidnem polju, ko pavzira med vajami. Eno s trobento je zato, ker jo včasih vzame s seboj na kavo ali kosilo. Ko je na turneji z bendom, tudi njo popelje po mestih, kjer igrajo, ter jo, ko gre spat, vedno postavi zraven postelje.

Da je eno s trobento, pa se najbolje vidi, ko ga človek gleda in predvsem posluša oziroma sliši, ko igra. Ko trobi.

Kdaj sta se srečala, ti in glasba?

Ja, z glasbo sem začel kot 'mulc'. Res, že kot majhen otrok, pri 5, 6 letih sem za keyboardom sestavljal akorde, kompozicije, komade – kitice, refrene, melodije. Song writting mi je bila igra, res sem užival v tem. Odraščal sem v Bonnu, v Nemčiji, kjer so me starši vpisali v glasbeno malo šolo. Tam smo se 6-letni 'mulci' zbirali in peli pesmice, igrali na ksilofone, ploskali, plesali. Namen je bil, da se spoznavamo z glasbo, različnimi zvoki, različnimi inštrumenti in si potem v nadaljevanju izberemo tudi nek svoj inštrument.

In ti si si izbral trobento. Zakaj?

Bila je edina možna izbira. Ni bilo druge kot trobenta.

Torej kot sedemletni fant si v Bonnu začel z glasbeno šolo.

Kako je bilo, ti je takoj šlo ali si trobil mimo?

Kot otrok imaš čisto drugačen pristop do igranja. Ne razmišljaš, le trobiš. Ko sem bil 'mulc', res nisem rad vadil in imel sem srečo, da sem imel dobrega učitelja. Dojel je, da nerad vadim vedno iste pesmi, ampak da je bolje, da mi postavlja izzive. Težji kot je bil komad, bolj sem se potrudil. Večji kot je bil challenge, več sem igral in boljše mi je šlo. Hodil sem tudi na tekmovanja ter dosegal lepe rezultate.

Koliko let si potem igral?

V Nemčiji sem trobento igral 4 leta, nato smo se vrnili v Slovenijo, kjer sem še eno leto hodil v glasbeno šolo. Potem pa me je minilo.

Nekako mi ni ugajala sprememba okolja.

Torej Ljubljano si potem opustil, tri leta kasneje pa si poskusil še enkrat, tokrat v Avstriji.

Ja, takrat sem se sam pri sebi odločil, da sta glasba in trobenta res to, kar si v življenju želim. In tako sem se odločil, da grem v Celovec. V Celovec na konservatorij za glasbo. Vedel sem, da tam obstaja možnost, da me vzamejo, kljub temu da nisem imel glasbene podlage. Imel sem le 5 let/razredov osnovne glasbene šole ter bil sem samouk, ki je vsa ta leta malo igral, malo ne in spet malo ja. Sedaj sem tam že 2 leti; opravljam izpite, hodim na vaje in imam res odličnega mentorja. To je Daniel Noesig. Odkar sodelujeva, sem dobil ogromno ogromno zagona. On mi je idol kot pedagog, kot človek in kot glasbenik. Naučil me je pozitivno razmišljati, ker prej tega nekako nisem poznal. Prej sem si vseskozi mislil, da sem pač prestar, tehnično zelo zadaj ter da se mi ne splača vztrajati. Pokazal mi je, da ni nikoli prepozno. Moraš si le močno želeti, začeti, potem vztrajati, se truditi naprej in pa uživati ob tem.

Si na jazz smeri trobente. Zakaj jazz?

Klasika mi ne 'sede'. Jazz mi dopušča več svobode.

S tvojim bendom Raggalution pa igrate reggae.

Kaj ti dopušča reggae?

Ha, Raggalution mi omogoča avtorsko izražanje, svobodo, neke vrste ventil, sprostitev, zabavo, a obenem tudi resno delo.

Ko sva ravno omenila Raggalution, vi vadite dvakrat tedensko, poleg tega pa ti skoraj vsak dan po več ur vadiš tudi sam. Meni se to zdi kot služba?!

Ja, to je služba, ja, in to zelo slabo plačana služba. Ne skoraj vsak dan, ampak če se da, vadim čisto vsak dan. Že res dolgo nisem spustil dneva, da ne bi. V tem obdobju je tako, da sem trikrat na teden v Avstriji v šoli, ko se vrnem v Kranj, pa po navadi potem še igram ali pa se učim. Tiste dni, ko ne grem v Avstrijo, pa vadim trobento, tam okrog 4–5 ur. Seveda s pavzami in z daljšim odmorom. Včasih vadim dolgo v noč, včasih vadim že zgodaj zjutraj, tik preden grem v šolo. Vsak trobentač vadi drugače, vsak pač najde svoj sistem. Tako imam tudi jaz svoj sistem, vsakodnevne plane in cilje, ki jih moram doseči. Tako, da ciljem prilagajam vaje.

15

Zjutraj pod tušem po navadi že razgibavam obrazne mišice, predvsem mišice okrog ust in ogrevam ustnice. Potem trobim, najprej z ustnikom, potem s celo trobento, začnem z dolgimi toni in tako nadaljujem. Poleg tega vadim še klavir, delam ritmične vaje in vadim tudi petje. Če želiš odigrati najbolje, kar se da, je pomembno, da znaš to tudi odpeti, ali le v glavi ali pa zares, na glas.

Poleg tega pa se tudi učim ogromno teorije. Vse poskušam delati počasi in z glavo. Ker ne moreš na hitro, ne moreš delati površno, tako se le kopičijo napake. Vaditi je potrebno s fokusom, z glavo in počasi. Potrebno je 100 % izkoristiti čas, ko vadiš, sploh pri trobenti, ker lahko igraš le po nekaj ur na dan. In še to ne v kosu, ampak s pavzami. Če nimaš načrta, lahko zabijaš ure in ure, napredka pa ni.

Vianca Maldonado

Vadiš samo trobento. Torej samo trobiš ali vadiš še na kakšne druge načine?

Kako pomembno je dihanje pri igranju trobente?

Dih je alfa.

In kaj delajo ustnice?

Z ustnicami narediš šobico, skozi katero pihneš, in ko imaš ustnik lepo naslonjen, one lepo zavibrirajo na točno določenem tonu.

Seveda pa moraš imeti dovolj razvite mišice na obrazu, da lahko držiš šobico in da obdržiš masko obraza. Poleg tega pa moraš biti ob tem še ful sproščen.

Jan, saksofon, skladatelj, producent

Najlepša stvar pri glasbi je ravno njena univerzalnost in glasbeno inspiracijo lahko črpaš od skorajda koderkoli – narava, ljudje, pogovori ljudi na ulici, moda, filmi, Ja, sproščeni smo, napete so mišice. Jaz sem moral na tej sprošče- gledališče, čustva, kraji, spomini, sanje, števila, besede, nosti ful delati. V preteklosti sem delal preveč na silo. In to, da delaš jeziki, planeti, živali, barve, religije, energije, ozvezdja, na silo, da trobiš na silo, je največja napaka pri trobilih na splošno. poezija ...

Okej, dvakrat v življenju sem poskusila pihniti, no, zatrobiti in itak mi ni uspelo. Meni se zdi, da ste trobentači napeti, ti pa praviš, da morate biti oziroma da ste ful sproščeni.

Ni dobro na silo igrati. Mogoče se sliši dobro, a dolgoročno na silo ne gre. Isto pesem, isti refren moraš znati odigrati tako pianissimo kot fortissimo. Kontrola. Kontrola je zelo pomembna. In da prideš do te kontrole, je potrebno narediti ogromno vaj, več različnih sklopov vaj. Vaje za dihanje, vaje za jezik, vaje za obrazne mišice ...

Za konec pa še tvoje želje, tvoji načrti, cilji …

Filip Košnik

Načrt – vsak dan biti boljši.

16

Živa Drinovec

Na kratko povzeto z njegove bleščeče spletne strani (www.jankusmusic.com), katere obisk vam vsekakor priporočamo, bi Jana Kusa morda lahko opisali takole: Mednarodno priznani saksofonist, skladatelj in producent, ki je pri petih letih začel z glasbeno šolo v Kranju, nakar je sledil študij na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, ki ga je zaključil pri osemnajstih letih (2006). Po koncertiranju ter snemanju albumov z najbolj priznanimi imeni slovenske glasbene scene v več žanrih (Gal Gjurin, Robert Jukič, Igor Bezget) se je kot prejemnik prestižne štipendije za nadaljevanje študija odpravil na šolanje na Kraljevi konservatorij v Haagu na Nizozemskem, kar je vodilo v številne nastope po evropskih odrih (Madžarska, Slovaška, Rusija, Belgija, Ciper, Grčija). Po dveh letih intenzivnega delovanja v Sloveniji po koncu študija (ustanovni član zavoda Boben in Lajna, član jazzovske zasedbe Andrej Hočevar NEXT, brass banda Žiga Murko 13 ter vodja flamenco-jazz kolektiva Jan Kus AMNA) ga je njegova pot pred petimi leti (2012) ponesla v New York, kjer je nadaljeval svoje glasbeno izobraževanje na magistrskem študiju na Aaron Copland School of Music at Queens College pod vodstvom slovitega saksofonista Antonia Harta. Na newyorški glasbeni sceni je sodeloval tako na odru kot v studiu s številnimi svetovno priznanimi glasbeniki (Alex Sipiagin, Jimmy Heath, Linda Oh, Marko Djordjevic itd.), svojo glasbo pa je do sedaj predstavljal tudi na turnejah v Južni Koreji in v Portoriku. Lani (2016) je s svojo zasedbo Jan Kus Quartet izdal album z naslovom Faith, ki je požel številne zelo pozitivne kritike tako v ZDA kot tudi v Rusiji in Kanadi ter bil uvrščen na številne ameriške radijske lestvice najboljših jazzovskih albumov leta 2016. Jan je trenutno v procesu razvijanja glasbe za svoj novi projekt, Jan Kus & The Slavo Rican Assembly, ki se ukvarja

z zanimivim združevanjem karibskih in slovansko-balkanskih glasbenih tradicij, s katerim nekje letos pozimi namerava posneti svoj novi album.

Zakaj ravno saksofon? Zakaj ne npr. klarinet?

Erick Hercules

Haha, zanimivo je, da sem v bistvu začel s klarinetom, ampak mi nekako ni bil pisan na kožo, vsaj ne v tistih mladih letih.

Pri saksofonu me je najprej pritegnil zvok, ki je morda malo bolj prodoren od klarinetovega (čeprav mi je zvok klarineta tudi vedno bolj in bolj všeč), predvsem pa mi je blizu tudi saksofonovska žanrska usmerjenost (jazz, latin jazz, flamenco, hip hop, funk itd.).

ki se dotakne ljudi. V New Yorku v parih zasedbah tako imenovanih singer-songwriterjev in tudi v svojih zasedbah pogosto uporabljam vokal in se trudim glasbo čim bolj približati širšemu občinstvu. Seveda pa nikoli na račun kvalitete.

Kako je s to povezavo saksofona in erotike skozi besede saksofonista?

Hmmm ... Zabavno. ;)

Koliko časa na teden ti približno vzamejo vse vaje?

Dosti se spreminja iz tedna v teden. Lahko pa rečem, da sem v glasbi na takšen ali drugačen način (vadenje inštrumenta, kompozicija, produkcija, vaje z zasedbami, tudi promocija in glasbeni biznis) skoraj ves čas, ko sem pokonci in se ne družim s svojo punco oziroma ne gledam kakega filma, predstave ali košarke.

V čem vidiš največji glasbeni izziv glede prihodnosti?

Želim si popeljati svoj novi projekt, Jan Kus & The Slavo Rican Assembly, na večjo mednarodno turnejo.

A se ti je kdaj zgodilo, da si na koncertu kaj 'zafušal' na tak način, da si to vedel le ti?

Neštetokrat, tako kot vsem profesionalnim glasbenikom.

Ampak starejši in bolj izkušen kot si, vedno boljše to lahko skriješ.

So dihalne vaje pomemben del za igranje saksofona?

Vsekakor, določene še vedno delam vsak dan.

S kom bi si želel stati na odru?

Bi lahko na kratko razložil razlike med saksofoni (bariton, tenor, alt, sopran)? Kakšni občutki se ti porajajo, ko igraš na enega ali na drugega?

Jaz igram sopran in tenor in zelo me veseli razlika v njunih karakterjih, saj se dostikrat počutim, kot da igram dva popolnoma različna inštrumenta, kar mi v glasbi daje dve različni osebnosti, preko katerih lahko izražam različna si občutja. Sopran se mi zdi dosti bolj ezoteričen in nekako mistično-eksotičen, tudi bolj ženstven in občutljiv, medtem ko je tenor bolj down to earth, bolj možat, močnejši in nekako toplejši.

V kakšnih zasedbah (ob kakšnih spremljevalnih ali vodilnih inštrumentih) najraje igraš in zakaj?

Vse me enako veseli, ko gre za dobro glasbo, ni razlike, obstajajo le različne barve – enako uživam v duetu s klavirjem, svojem septetu, zasedbah, v katerih spremljam vokalistko, saksofonskem komornem ansamblu, kakšnem res dobrem orkestru ... Vse imam rad, če je le na visokem glasbenem nivoju. Potem je vedno lahko najti stvari, ki te v konkretni zasedbi inspirirajo. Bi pa še dodal, da zelo močno doživljam povezavo saksofon-boben.

Te je kdaj mikalo igranje v bolj rockerskih sferah ali si bil vedno bolj na strani jazza in klasike? Kako to?

V rockerskih sferah sem v bistvu začel kariero, bil sem namreč član zasedbe Gal in Galeristi (morda ne ravno samo rock, ampak definitivno nekakšen pop-rock-jazz-funk-blues koktejl, haha), na kar sem zelo ponosen, saj sem mnenja, da je ta zasedba pod Galovim vodstvom posnela nekaj najbolj kvalitetne in zanimive slovenske pop glasbe. Tudi danes zelo rad igram glasbo,

Trenutno z noro novo electro-afro-karibsko zasedbo iz Portorika, ÌFÉ, popolnoma sem namreč navdušen nad njihovo glasbo.

Check it out! Z enim njihovih članov sem sicer že igral, ampak v kontekstu druge zasedbe. Drugače pa bi zelo rad izkusil igranje z neverjetnim jazzovskim bobnarjem, Marcusom Gilmoreom, kitaristom Lionelom Louekejem kot tudi s številnimi svetovnimi imeni World music glasbe.

V čem iščeš glasbeno inspiracijo?

V absolutno vsem. Res. Najlepša stvar pri glasbi je ravno njena univerzalnost in glasbeno inspiracijo lahko črpaš od skorajda koderkoli – narava, ljudje, pogovori ljudi na ulici, moda, filmi, gledališče, čustva, kraji, spomini, sanje, števila, besede, jeziki, planeti, živali, barve, religije, energije, ozvezdja, poezija ...

Si kdaj v glasbeni karieri prišel do točke, ko bi najraje obupal nad igranjem?

Imel sem par kriznih obdobij, ampak kot rečeno – tudi celo v tem je glasba.

Kaj naj te še vprašam, kaj bi mogoče zanimalo naše bralce?

Rad bi predvsem poudaril, kako pomembno je za mladega človeka, da obišče čim več sveta in spozna ljudi iz različnih kultur. Neprecenljivo za razvoj v vseh pogledih. Za širino duha, samozavest, samokultivacijo, samopodobo, ljubezen do lastne domovine, zavedanje sveta, spiritualnost, srčno bogastvo, izobrazbo, človečnost ...

Alex Kodek

17

da bi se ti zdelo popolno ... zmeraj bi še kaj spremenil in izboljšal ... no ... sčasoma se stvari uležejo in greš naprej.

Zoran Kozina

Koliko poskusov po navadi opraviš, da zadovoljivo posnameš en komad? Koliko komadov v snemalnem dnevu po navadi posnameš?

Hmm ... snemaš, kolikor imaš časa oziroma denarja ... no ... odvisno ... lahko se tudi cela 'plata' v dnevu posname. Drugače pa ene dva do tri komade na dan ... odvisno od zasedbe in procedure ...

No, drugače pa itak nima smisla en komad snemati v nedogled ...

Tri- do štirikrat čez glavo!

Ali tokrat snemate cel bend naenkrat ali pa nasnemavate?

Kakšno je tokratno snemanje albuma v primerjavi z nedavnim albumom Zgodbe, ki si ga izdal, na katerem si popolnoma vse posnel sam? Aja, mimogrede, nisem ti še utegnil čestitati ... Čestitke.

Ja, sedaj snemamo z Letečimi potepuhi, z novim pevcem in originalnim bobnarjem in klaviaturistom, ki sta posnela Bicikl in Pojem blues in snemamo kar v živo ... razen vokala se skoraj nič ne bo nasnemavalo! No, kar se tiče mojega samostojnega albuma Zgodbe, je pa to zgodba zase!

Za studio se 'sigurno' bolje pripraviš ... če imaš srečo, bend in glasba pred snemanjem dozorita ... čeprav se skoraj nikoli ne zgodi, da bi se ti zdelo popolno ... zmeraj bi še kaj spremenil in izboljšal ... no ... sčasoma se stvari uležejo in greš naprej.

Kdor je v Kranju v zadnjih 20 letih kdajkoli poslušal rock'n'roll, bo na vprašanje, kdo je največji kranjski rock glasbenik današnjega časa, odgovoril samo z eno besedo: Džimi.

V času Free Spiritov smo si celo metalci šteli za čast, da smo lahko igrali na istem 'špilu' kot oni, saj smo lahko zastonj uživali ob nastopih Marka Matjašiča - Jimija, ki si je nadimek prislužil ne kot nekdo-ki-preigrava-Hendrixa, ampak kot njegova reinkarnacija. Pika. Samo, da ni bil črn. Pa še eno lastnost pripisujejo tako Hendrixu kot Matjašiču: ne poznamo nikogar, ki ga ne bi imel rad. Pika. Ujela sva se po telefonu, bil je ravno med vrati, odhajal je na snemanje z Letečimi potepuhi.

Ravno se odpravljaš v studio, povej mi malo, kakšni so tvoji dnevi. Snemanje je fizično manj naporno od koncerta, zahteva pa več koncentracije. Kako se razlikuje priprava na koncert od priprave na snemalni dan?

Hmm ... zadnje čase skoraj več časa preživim v studiu kot na odru ... tako da nimam velikih težav s snemanjem! Sicer so razlike ... največja je ta, da so snemanja bolj kompleksna in lahko trajajo in trajajo ... Na 'špilu' komad samo enkrat odigraš in kar je, je ... no, če vse 'štima', je lahko to še najboljše ... zato je kakšen živ album marsikdaj boljši od studijskega!

Ali tudi inštrumente drugač(n)e pripraviš? Kakšna (če) je razlika med snemanjem in koncertom?

Inštrumente imam iste kot za na 'špil'.

Kakšno je tvoje 'ogrevanje' pred nastopom v primerjavi s snemanjem? Tako mentalno kot fizično.

Za studio se 'sigurno' bolje pripraviš ... če imaš srečo, bend in glasba pred snemanjem dozorita ... čeprav se skoraj nikoli ne zgodi,

18

S Potepuhi igramo 29. 6. v Celju, z blues bendom Easywalkers imam čez poletje 'špile' na Primorskem ... Sodeloval sem tudi z Zwookom, ki je DJ na eventu Electro sandwich na Trainstejšnu ...

Za manjše 'špile' se pa dogovarjamo sproti.

Easy Mucy Zoran Kozina

Marko, kitara

In ko smo že tu, naštejva še, kje vse trenutno igraš, kakšne izdaje imate letos v planu, kdaj nastopaš v Kranju in okolici ...

Zoran Kozina

Nicky, vokal, kitara Oder obožujem že od nekdaj in ko me dalj časa ni na njem, ga resnično pogrešam. Nekaj v življenju ti manjka, dokler ne stojiš spet pred publiko.

Nikolay Silni Bog II. ali med prijatelji skromno Bog je član 'najstarejšega slovenskega metalskega benda z neprekinjenim stažem', God Scard, ali kakor smo jih hudomušno poimenovali s staroslovanskim imenom Bogorez. Že od svojih rosnonajstniških let Nicky kultivira svoj glas, ki v silovitih izbruhih preskakuje od skoraj šepeta do rjovenja tankovskega motorja s prestreljenim izpuhom v otožno petje in takoj spet v serijsko-morilsko rjovenje, preden se nasadi na mikrofon in z najglobljim basom požgečka živčevje deklet pod odrom. Kot da ni dovolj, vse skupaj še pospremi z enim najbrutalnejših zvokov kitare v zgodovini slovenskega metala. Predstavljam ga kot enega redkih ljudi na sceni, ki je sledil svojim socialnoneprilagojenim najstniškim sanjam, naredil iz svojega metalskega hobija življenjski slog in danes služi kruh kot umetnik tetoviranja. Marsikdo ni verjel vanj, ampak tu je, ne pusti se.

God Scard je bend, ki ga sestavljajo člani iz zares različnih koncev Slovenije. Od Velenja, Kranja do Kopra ...

Kako se dobivate za vaje? Kako stvari potekajo, če kdo zadnji trenutek odpove vajo? Kako ste rešili logistiko?

Ja, z veliko potrpežljivosti. Vsi imamo precej dela, projektov, med nami je kar nekaj kilometrov, pa tudi familije imamo eni …

To rešujemo s tem, da imamo dva 'placa' za vaje (Kranj in Velenje); tako malo bolj razporedimo čas in seveda potne stroške. Pomagamo si tudi tako, da že nekaj časa 'špilamo' na matrico, kar seveda pomeni, da če recimo ni kitarista, ga enostavno 'vržemo gor' na matrico in 'desc' je že med nami … sicer samo v zvoku, pa vseeno.

Treba se je malo znajti … pa gre …

Bend se odpravlja na koncert, recimo v Mursko Soboto.

Kako se vam začne dan, kako poteka 'selitev' do prizorišča?

Ne vem, če se ljudje zavedajo, da glasbeniki običajno prvi pridemo

in zadnji gremo. To pomeni, da ko obiskovalec koncerta že doma veselo 'komira' ali pa mečka bejbo, ki jo je 'zapecal' v klubu, mi po navadi še vedno smrdimo drug drugemu v kombiju na poti domov.

No, pa da ne začenjam na napačnem koncu, pojdimo lepo po vrsti.

Po navadi se dobimo že zgodaj popoldne, dlje kot je do koncerta, prej moramo startati, da pridemo, preden je v načrtu tonska 'proba'. Sledi 'basanje' opreme v kombi, ki ga je že predhodno eden od članov moral prevzeti od izposojevalca. Oprema je seveda težka in robustna, zato verjamem, da smo vsi skupaj 'ratali' že 'maherji' za tetris.

Po uvodnem 'švicanju' in ene dveh priščipnjenih prstih se 'zguzimo' v kombi in krenemo proti kraju nastopa. Če nismo pozni, se običajno ustavimo na kakšni 'pumpi', kjer se oborožimo s kakšnim pivom, cigareti, energy drinki in podobnimi pripomočki in nadaljujemo v upanju, da ne bo kakšne 'scene' na cesti ali 'gužve', da ti ne bo treba pavz za 'scanje', 'furat' v letu. Vožnje nam običajno minevajo v sproščeni 'zajebanciji' in relativno prizadetih debatah, so pa vseeno naporne in smo do takrat, ko pridemo na cilj, že vsi zavedeni in 'nakrivljeni', če je poleg tega še vroče, pa še smrdimo ko 'prasci'.

Sledi nova rekreacija, beri: zlaganje opreme iz kombija v dvorano ali klub in seveda na oder. Potem sledi čakanje na tonsko. Tonska.

In nato dolgo čakanje na nastop. Vse pogosteje je seveda situacija takšna, da zadnji igramo, kar seveda pomeni, da imaš tonsko prvi in prideš na oder zadnji, po možnosti ob neki nečloveški uri.

Moram poudariti, da po vsem tem 'furanju', premetavanju opreme in nekajurnem čakanju prihod na oder ob recimo 1.00 za bend predstavlja velik napor, ko moraš 'odžgati' kakšno uro ali pa več programa in seveda biti v top formi. Po tem se moramo tako ali tako preobleči in malo skulirati v backstageu, rečemo kakšno 'o špilu', spijemo pir, dva in če prireditev še ni zaključena, se običajno malo podružimo z obiskovalci. Sledi ponovno zlaganje opreme v kombi, nakar se običajno že konkretno utrujeni, velikokrat tudi malo na glavo, odpravimo proti domu, takrat se običajno dogajajo tudi najbolj zanimive scene in prigode na turnejah. Zaključek večera je seveda zlaganje opreme v prostor in dostava izmučenih glasbenikov do doma, običajno ob brezbožnih zgodnjejutranjih urah ali pa že krepko v naslednjem dnevu. Tako nekako lahko opišem naš delovnik na kratko.

Kakšno razliko delaš kot pevec med tonsko probo in samim koncertom? Ali se različno 'napsihiraš' za tonsko in koncert?

Rekel bi, da sem mentalno 'naštelan' enako v obeh primerih, se pa na tonski seveda malo držim nazaj, ker so tam zaželene čim krajše priprave in se tudi nimaš časa pošteno 'ufurat'. Pa še ne želim si privoščiti kakšne poškodbe na glasilkah tik pred zdajci, če bi se neogret recimo 'preforsiral'. Koncert je pa seveda druga zgodba. Kot prvo se pripraviš nanj, malo je tukaj tudi adrenalina (še vedno), pa še publika te dvigne in je zato vse skupaj precej bolj intenzivno.

Kaj te po navadi moti pri tonskih, kakšno imaš komunikacijo z ozvočevalci, organizatorji?

Mislim, da še nismo imeli koncerta, da ne bi pozabil omeniti, kako zelo mi je všeč, ko ozvočujejo bobne, ko celo večnost sediš kot budala, medtem ko ti katerikoli bobnar že tisti večer nastopa zadnji lepo enakomerno klofta po, recimo, 'sneru'. Najljubši del koncerta, definitivno. Vsak poskus normalnega pogovora je seveda obsojen na propad, tudi koncentriranje na, recimo, uglaševanje kitare ali kaj produktivnega je bolj ali manj brezupen poskus.

Sicer zadnje čase zelo redko, ampak te na vsake svete precej znervira kakšen 'tonc', ki je do tistega večera ozvočeval 'softiče' 19

Te druženje s feni pred koncertom moti kot pevca ali pa ti pomaga, da se 'napsihiraš' za nastop?

V bistvu se zelo rad družim z recimo feni, predvsem, ker ti tako hitreje mine čas med tonsko in nastopom. Tudi tista vseprisotna predkoncertna anksioza manj seka, če se zamotiš, pa še po vseh teh letih skoraj ni koncerta, na katerem ne bi srečal nekoga, ki ga poznaš, si z njim že sodeloval na tak ali drugačen način in ko se tako zopet vidimo po dolgem času, je seveda kup tem za debato in razlogov za veselje. Se pa, če je le mogoče, tiste pol ure ali 20 minut pred 'špilom' s celim bendom umaknemo v zaodrje, da se skupaj osredotočimo na sam nastop, kar se nam zdi zelo pomembno, da dobimo tisti filing celote, ekipe.

Besedila God Scardov so polna globokih in skritih pomenov, prikrite bolečine, osebnih in socialnih krivic.

Kako se 'napsihiraš' in kako se počutiš med samo interpretacijo komadov, ko si enkrat na odru pred publiko?

V bistvu sploh ni zelo težko. Besedila so iskrena in so vedno del tebe, le malo se moraš osredotočiti in odpreti določene predele svoje osebnosti in zadeva sama od sebe pride na vrata.

Sčasoma postane to še lažje. Zadnjih petnajst minut v backstageu se na nek način izoliram v glavi, sicer sem ves čas z ostalimi fanti, tudi govorim z njimi in vse, a nekako nisem tam, kot da bi se vse skupaj dogajalo v drugi sobi, v tem času se potem odvije ta proces, o katerem sem govoril. Kot nekakšna premaknjena točka pozornosti in tako vse do začetka prvega komada, ko si naenkrat na vrtiljaku, pa če ti je všeč ali pa ne, boš na njem do konca, v tem času ti pa v glavi bliska vse sorte flashbackov.

Tako nekako. Težko prevedem v besede, vem samo, da je filing v bistvu dober. Oder obožujem že od nekdaj in ko me dalj časa ni na njem, ga resnično pogrešam. Nekaj v življenju ti manjka, dokler ne stojiš spet pred publiko.

Easy Mucy

20

Zoran Kozina

pa 'narodnjake', in smo ga potem primorani gledati, kako se obupano bori z baritonom s pol tone distorzije, ali pa če nekako pozabi, da mu monitoring ne funkcionira, ker mu je prejšnji dan crknil na Trio Adio bendu ;).

Kot sem že omenil, zadnje čase s seboj pripeljemo svojega tehnika ali pa delamo z mojstri, ki jih že poznamo, zato naj samo ponovim misel, ki mi jo je že leta nazaj zaupal prijatelj Žika z Golnika, velik mislec in izvrsten glasbenik ter producent. Gre pa takole … citiram: »Ej tamau, zapomn si, da je tonc un večer na špilu tvoj tanajbolši frend in ti morš tko z njim, k če se on potrud zate, bo vse ok, če pa se odloč, da se ne bo, si pa u dreku pa tud če se na glavo postavš.« Še danes se ravnam po tem modrem nasvetu.

Drugače pa imamo nek svoj 'ufuran' sistem dela, veliko si mahamo, signaliziramo ipd. Imamo pa tudi kakšne svoje interne fore in 'zajebancije', ko mi 'tonc' recimo skozi monitorje sredi špila začne Miley Cyrus spuščat in podobne finte. Za 'pop...' ;).

Kar se organizatorjev tiče, pa takole: eni so izvrstni ljudje, ki jih poznamo že dolga leta, imajo posluh za sceno in z njimi odlično sodelujemo, drugi spet so pa navadne 'debilčine', ki nimajo pojma in bi bilo najbolje, da 'grejo' organizirat vaške veselice pa zdravo. To je že tema za čisto novo debato. Tako dolgo.

Gregor, Jazz Kamp Nekaj 'naših' študentov glasbenih delavnic je uspešnih glasbenikov. Študirajo na tujih akademijah in glasbenih konservatorijih. Ne gre, da bi si zasluge za njihov uspeh pripisovali mi, gre za njihov talent in delavnost, vendar verjamemo, da smo vsaj en mali delček v mozaiku njihovega uspeha prispevali tudi mi z našim Jazz Kampom.

Saj veste, kako gre tista: kdo nerga, da je pomivalni stroj brez veze? Tisti, ki ga nima. Kdo nerga, da se v Kranju nič ne dogaja?

Tisti, ki rabi semaforje vdelane v pločnik, da mu ni treba odvrniti pogleda od mobilnika, ko prečka cesto. Negativnost, nerganje in delanje-se-hudega je kranjski nacionalni šport. Iluzorno je pomisliti, da je dovolj, da boš dobro igral, in se ti bo vse samo od sebe odprlo. Še tako veliki zvezdniki so začeli z igranjem po 'kevdrih' in beznicah. Taka priložnost, kot je sodelovanje na dogodku kalibra Jazz Kamp Kranj in drugih, je odskočna deska, ki bi jo pograbil z obema rokama vsak Coltraine, Parker, Baker ali Nina Simone.

Govorili smo z enim od očetov Jazz Kampa, Gregorjem Grašičem.

Jazz Kamp Kranj že od vsega začetka deluje povezovalno.

Prva povezava je med mladimi ustvarjalci, ki se v glasbenih delavnicah srečajo s prekaljenimi mački. Kako poteka en glasbeni dan na Jazz Kampu?

Torej, Jazz Kamp Kranj je kombinacija glasbenega festivala in glasbenega izobraževanja. Glasbene delavnice so namenjene glasbenim zanesenjakom oz. ljubiteljem in profesionalnim glasbenikom kot tudi študentom glasbe iz različnih akademij in konservatorijev, ki jim Jazz Kamp pomeni nadgradnjo in dopolnitev znanja z drugačnim pristopom na neformalen in sproščujoč način. Preko sodelovanja skozi muziciranje se udeleženci tudi učijo eden od drugega. Dan se začne s poukom pri posameznih inštrumentih, in sicer so to delavnice iz petja, klavirja, kitare,

kontrabasa oz. bas kitare, bobnov, trobente, saksofona, trombona.

Popoldanski čas je rezerviran za skupinske predmete: teorijo, harmonijo, ritem in branje not, improvizacijo, aranžiranje in skupinsko muziciranje v različnih glasbenih zasedbah. Večeri so rezervirani za koncerte priznanih gostov iz Slovenije in tujine.

Ne delate samo zase, ampak dvigate tudi nivo kranjske poletne turistične ponudbe. Kakšni eventi se vrstijo v sklopu Jazz Kampa, na katerih prizoriščih?

Jazz Kamp Kranj niso samo koncerti in glasbene delavnice, pač pa tudi spremljajoči dogodki. Letos bomo že tretje leto pripravili pokušine priznanih slovenskih vin v okviru t. i. Vinskih scenosledov, ki jih bomo to pot organizirali v okviru koncertnih prizorišč, torej na Pungertu in na vrtu pri Letnem gledališču Khislstein.

Skupaj z Zavodom za turizem in kulturo bomo predvidoma predzadnji dan v soboto, 26. avgusta, pripravili »Kr Jazz kuhno«, to je nekako nadgradnja že tradicionalnega »Jazz Kamp Kranj Festa«, ki se dogaja po starem kranjskem mestnem jedru v soboto dopoldan. Nekaj koncertov bo potekalo tudi v Letnem gledališču Khislstein. Lokacija oz. prizorišče v primeru dežja pa je Stolp Škrlovec.

Omenil sem že, da starejši mački učijo mlade, prihajajoče.

Kakšne goste si letos obetamo?

V okviru delavnic bodo profesorji oz. mentorji, s katerimi uspešno sodelujemo že vrsto let. Iz Avstrije prihaja profesorica petja Ines Reiger Dominik, iz Velike Britanije mentor za show business Georgie Fame, iz Francije bobnar Christophe Bras, iz Madžarske pianist Emil Spanyi, iz Nemčije pianist David Gazarov, iz Slovenije prihajajo kitarist Primož Grašič, basist Aleš Avbelj, trobentač Dominik Krajnčan, mentor za saksofon, flavto in klarinet Adam Klemm in trombonist Matjaž Mikuletič.

Na koncertih se bodo predstavili slovenski in tuji priznani glasbeniki; Alenka Godec, mentorji glasbenih delavnic, avstrijska zasedba Eddie Luis und die Gnadenlosen xl, Big band RTV Slovenija in drugi.

Povezovalnost za nas, gledalce, doseže vrhunec na zadnjem večeru, ko bendi z medsebojno pomešanimi člani prikažejo komade, ki so jih ustvarili. To se sliši zelo težavno. Kako to deluje?

V bistvu ta 'proces' ni tako zapleten, kot se mogoče na prvi pogled in posluh zdi. Udeleženci glasbenih delavnic oz. študentjeglasbeniki se v zasedbe razdelijo že v začetku, izberejo si komade, ki jih bodo igrali na zaključnem koncertu že v začetku in te vadijo na urah skupinske igre. Praviloma gre za standardne oz. poznane skladbe iz sveta popularne in jazzovske glasbe.

Še o povezovalnosti. V zakulisju Jazz Kampa je tudi medsebojno povezovanje med pobratenimi občinami.

Tako nista Kranj in Grožnjan samo pobrateni mesti, ampak tudi dva pomembna jazzovska dogodka, kranjski kamp in grožnjanska poletna šola Jazza.

Kako se ta dva dogodka povezujeta, kaj imata skupnega? Čezmejno sodelovanje med Jazz Kampom Kranj in festivalom Jazz is back BP ter MO Kranj in Občino Grožnjan sega že v leto 2005, ko so župan Občine Grožnjan Rino Duniš, takratni župan MO Kranj Mohor Bogataj ter umetniški vodji festivala, grožnjanski, na žalost že pokojni, svetovno priznani vibrafonist Boško Petrović in kranjski kitarist Primož Grašič, podpisali Protokol o mednarodnem sodelovanju. Vsako leto se Jazz Kamp Kranj predstavi na enem izmed julijskih večerov v okviru festivala Jazz is Back BP, grožnjanski festival pa koncert 'vrne' v avgustu,

ko v Kranju poteka Jazz Kamp Kranj. V prihodnosti upamo, da bomo sodelovanje razširili še na druga področja ...

Kaj pa po drugih mestih? Lahko rečemo, da se plete glasbena mreža med več pobratenimi mesti? S svojim nekdanjim bendom sem že nastopal v pobratenem Novem Sadu, vendar tistega 'klika' med pobratenimi mesti nismo doživeli, dokler se ni zgodil v Kranju Metalfest pobratenih mest. Vendar je taka stvar logistično zelo zapletena.

Kako pa kaj jazzistom uspeva veliki plan?

Kot sem že omenil, želimo sodelovanje na glasbenem področju, še posebej na področju jazzovske glasbe, razširiti tudi na druga območja bivše skupne države in širši evropski prostor in pa seveda k sodelovanju povabiti čim več mest, s katerimi je MO Kranj pobratena. Ena od možnosti so vsekakor EU-skladi, ki so namenjeni za spodbujanje sodelovanja mest dvojčkov, t. i. Twin cities.

Lahko torej rečemo, da je prisotnost na Jazz Kampu Kranj obenem tudi pomembna priložnost za mlade bende, da stopijo na mednarodno sceno? Kako se torej lahko glasbeniki prijavijo na Jazz Kamp? Kje lahko spremljajo novice in sceno? Kakšni bodo razpisi, kakšni roki?

Nekaj 'naših' študentov glasbenih delavnic je uspešnih glasbenikov. Študirajo na tujih akademijah in glasbenih konservatorijih.

Ne gre, da bi si zasluge za njihov uspeh pripisovali mi, gre za njihov talent in delavnost, vendar verjamemo, da smo vsaj en mali delček v mozaiku njihovega uspeha prispevali tudi mi z našim Jazz Kampom. Vse informacije glede prijave so objavljene na spletu.

Spleta stran za prijavo na glasbene delavnice je www.gramus.si.

Koncertni program je objavljen na strani www.jazzkamp.com.

Rok za prijavo na delavnice je tako kot vsako leto 30. julij, program koncertov pa bo verjetno objavljen tudi v juliju. Vse informacije so na voljo tudi na FB-strani in Twitterju.

Vse, kar vidimo, je vedno le površinska slika, rezultat veliko večje zgodbe v ozadju. Za Jazz Kampom Kranj stoji zgodba o zlata vrednem potencialu, ki ga ima v Sloveniji samo naše mesto.

V Evropi boste težko našli mesto, ki je pobrateno s toliko drugimi mesti. Takoj nam pade na pamet La Ciotat ali Oldham, kaj pa Pulj, Grožnjan, Osijek, Novi Sad, Banja Luka, Bitola ... Ves ta potencial ni smel ostati neizkoriščen.

Jazz Kamp Kranj je zgodba o povezovanju s kulturnimi središči. Jazz Akademija Grožnjan, Novi Sad Jazz Festival, Exit, Mednarodni Jazz Festival Osijek, Pula Jazz Festival ... Se vam že svita? Jazz Kamp Kranj gradi ravno na tem povezovanju in je del zelo velike slike v nastajanju. To ni samo poletno ustvarjalno druženje mladih ustvarjalcev z velikimi imeni jazza, ampak tudi izjemna priložnost, da stopiš na vlak, ki je pripeljal na tvojo postajo tisti trenutek, ko se ti je topli zvok saksofona zazdel tako prekleto mamljiv.

Easy Mucy

21

#scenakranja #scenaposvetu #15kranjskih

#hashtag #hešteg Hashtag je bila beseda leta 2012 po izboru zveze American Dialect (ADS). Je beseda, ki označuje kombinacijo simbola in besede ali fraze, s pomočjo katere uporabniki določenega socialnega omrežja označujejo določeno temo.

22

Manca Pogačar

Jasna Durić

Živa Drinovec Maruša Götz

Živa Drinovec

Revija Scena se heštega na Instagramu. Tako da, delat' dobre fotke pa heštegat' #scenakranja #scenaposvetu in pa tokrat #15kranjskih.

Muzej v azilu, razstava

30. 6. – 31. 8. koncert na Dvociklu: Katja Šulc & Igor Matkovič in Neja Tomšič

12. 7. ob 20. uri

*Kranj, mesto na skali (Toni Cahunek, Slovenija, 2017) Dokumentarni film o mestu Kranj s številnimi sogovorniki prikaže, zakaj je mesto središče regije in center turističnega bisera slovenskih Alp.

6. 7. ob 21. uri *Marguerite (Xavier Giannoli, Francija/Češka/ Belgija, 2015) Razkošna in komična kostumska drama o strasti.

koncert Foltin

17. 7. ob 20. uri Svetlobna gverila v Kranju

20. 7. ob 21. uri

*Toni Erdmann (Maren Ade, Nemčija, 2016) Neznansko smešen in ganljiv ter celo neuradni film (lanskega) leta po mnenju številnih kritikov.

Revija za mladinsko (sub)kulturo Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Alex Kodek Easy Mucy Marša Malešič Jasna Durić Uroš Frelih Živa Drinovec

*Zaklad (Corneliu Porumboiu, Romunija, 2015) Suha komedija, v kateri se dva pustolovska soseda podata na lov za zakladom, ki bo rešil vse težave.

3. 8. ob 21. uri *Paterson (Jim Jarmusch, Francija/Nemčija/ZDA, 2016) Jim Jarmusch je ustvaril tiho filmsko pesem o iskanju lepote v najbolj neznatnih trenutkih vsakdanjega življenja.

Z letošnjim tujejezičnim oskarjem nagrajen film iranskega režiserja Asgharja Farhadija.

13. 7. ob 21. uri

27. 7. ob 21. uri

24. 8. ob 20. uri

*Trgovski potnik (Asghar Farhadi, Iran/Fra, 2016)

5. 9. – 20. 9.

*Telo (Małgorzata Szumowska, Poljska, 2015) Poljska tragikomična psihološka drama, dobitnica srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu.

*filmi na Vovkovem vrtu

Oblikovanje: Anita Kepic Na naslovnici: Le Serpentine

Foto (naslovnica): Ksaver Šinkar Lektoriranje: Ema Lapajne Urednica: Živa Drinovec

10. 8. ob 21. uri

Tisk: Tisk Žnidarič d.o.o.

Naslednji izid: oktober Cena: brezplačno ISSN 2385-9350