Page 1

Leto 3 številka 1 | jan/feb 2017

,

LJUDI

Odtenki Planine | Bilo je nekoč ... | Misterij planinskih zaklonišč

PLANINA, SOSESKA PO MERI LJUDI

ISSN 2385-9350

Revija za mladinsko (sub)kulturo


januar/februar 2017

MXVII. 2017. Leto 2017. Leto petelina. Januar tih, februar kulturen, marec prijazen, april aktiŽiva Drinovec ven, maj dišeč, junij osvobujoč, julij osvežujoč, avgust navdihujoč, september počasen, oktober miren, november topel, december vesel. Naj bo dobro, mirno, zdravo in prijazno leto. Novo leto in nova Scena. Tokrat smo revijo pripravili v sodelovanju s Pisarno prenove soseske Planina. Na delavnicah, ki smo jih izvajali v novembru in decembru, se je uredništvu revije pridružilo nekaj posameznikov. Veliko smo predebatirali o Planini in o dogajanju tam, sprehodili smo se po vseh legendarnih treh Planinah ter tudi po 'novi' Planini Jug. Ob teh druženjih smo slišali mnogo zanimivih zgodb iz otroštva, iz mladostništva, mnogo smešnih in pozitivnih spominov. Planina je največje bivalno naselje v Kranju oziroma največje urbano okolje. Tam živijo stari in mladi, ljudje pisanih narodnosti in pripadniki različnih ver. Tam živi 16 tisoč ljudi. V reviji vam predstavljamo tri zanimive mlade umetnike, dva sta na Planini že vse življenje, tretja se je na Planino preselila nekaj let nazaj. Prikazujemo vam pogled na Planino mlade Jezerjanke, ki se je prav tako pred parimi leti odločila, da življenje med pravimi planinami in vršaci zamenja za življenje med bloki. Reviji se je s člankom o projektih, pri katerih je sodelovala in jih izvajala na Planini, pridružila Sara Aranel. Svoj del je prispevala tudi Pisarna prenove soseske Planina. Pišemo še o eni aktualni in zanimivi temi, in sicer o zakloniščih. V barvanje vam ponujamo pobarvanko, s katero si lahko umirite vaše misli in si zbistrite telo med ustvarjanjem svoje Planine. No, ne bom vam razkrila prav vse vsebine, prelistajte in preberite si sami. Je še mnogo zanimivega. V sedanji ekipi Scene je mnogo kreativnosti in idej, a teh nikoli ni preveč. Zato bom izkoristila priložnost, da vas v imenu uredništva revije Scena povabim k sodelovanju. Naj uporabim besede mojega kolega, (seveda z njegovim dovoljenjem): »Kako dober je bend, če nihče ne ve zanj? Kako zgodovinski je dogodek, če se ga ne zabeleži? Kako velik je pesnik, če ga nihče ne posluša? Kako se sliši glas vpijajočega v puščavi, če ga nihče ne sliši? Brez vitezov sedme sile – bolj malo.« 2

Vsi, ki vam 'sede' pisanje, radi razmišljate, sestavljate in skladate besede, vrtate za skrivnostmi ali pa radi poslušate zgodbe drugih, vabljeni, da se nam pridružite. Prav tako fotografi, pošljite fotografije, ki bi jih radi delili z drugimi. In umetniki, če rišete in vas zanima, kakšen bo odziv na vaša dela, preprosto, delite jih z nami in mi vas bomo dali 'na Sceno'. Scena je kul. Scena je mlada revija, namenjena (sub)kulturi in Kranju. Ok, Kranju z okolico. scena.kranj@gmail.com Za konec pa vam podarjam dva popolnoma si različna ljubezenska bonbončka. Avtor prvega je sloviti, velecenjeni dr. France Prešeren, čigar obletnica smrti, 8. februar, je največji slovenski kulturni praznik. Avtor drugega pa meni izredno ljub umetnik, Bob Marley, velik poet in odličen glasbenik ter predvsem izjemen človek. Bob bi 6. februarja praznoval rojstni dan. Dve ljubezenski, v razmislek. Naj bo leto 2017 tudi polno ljubezni.

France Prešeren, Poezije, 3. gazela Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim, v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim. Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja, ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera, tiho tožbo mojga bled‘ga, vel‘ga lica, de jo ljubim. Prebivál‘ša mojga stenam, mirni je samoti znano, tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim. Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim. Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega, ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim. Ve že vsaka stvar, kar vedet in kar slišati od mene, in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim. Bob Marley If she‘s amazing, she won‘t be easy. If she‘s easy, she won‘t be amazing. If she‘s worth it, you wont give up. If you give up, you‘re not worthy. ... Truth is, everybody is going to hurt you; you just gotta find the ones worth suffering for.

Avtor: Mateja Dolhar

Uvodnik


januar/februar 2017

VKLJUČENI V JAVNI PROSTOR V soseski Planina že dobro leto aktivno deluje Pisarna prenove soseske Planina. Zakaj Planina potrebuje prenovo? Kaj je lokalna pisarna prenove? Kdo skrbi za prostor, ki je od vseh nas? Pisarna prenove soseske Planina Večina mestnih občin v Sloveniji se je v zadnjem letu ukvarjala s prenovo urbanih območij. Tudi Kranj je mestna občina in tudi Planina je urbano območje. Največje urbano območje v Kranju, če smo natančni. Naseljuje jo kar četrtina vseh Kranjčanov. Ker pa se je gradnja prvega dela naselja začela pred 40 leti, namenjeno pa je bilo delavcem v tovarnah Sava, Iskra in Tekstilindus, je danes soseska neprimerna za bivanje. V njej seveda lahko živimo, ampak sta gradnja in okolica neprilagojeni sodobnim standardom bivanja. Pravimo, da je ‚degradirano urbano območje‘, tj. območje, katerega uporabna vrednost je tako zmanjšana, da je za njegovo oživitev potreben večji poseg v njegovo strukturo in rabo. V čem je težava? Starejše generacije se pritožujejo nad vandalizmom, mladi nad dolgčasom. Otroci niso povsod varni, starši pogrešajo popoldanske aktivnosti. Soseska nima skupnega prostora, kjer bi se lahko družile različne generacije, primanjkuje tudi programov za pripa-

dnike manjšin in integracijo novih sosedov. Kako pod eno streho združiti interese vseh? Med prebivalci, ki jih je na Planini kar 16 tisoč, in Mestno občino Kranj ni potrebnega in stalnega dialoga. Pa ni tako le pri nas v Kranju. Enako je v drugih mestih. Ljudje izgubljamo stik z oblastjo, ne poznamo svojih pravic in dolžnosti. Zato pa povsod vznikajo lokalne pobude in se krepijo nevladne organizacije, ki postajajo vezno tkivo med prebivalci in občino. Želje in pobude prebivalcev morajo biti slišane, še bolj pomembno pa je, da se prebivalci zavedajo, da jih imajo pravico naslavljati. Na primer, če smo nezadovoljni s tem, da ne vemo, kje bi parkirali svoje kolo, moramo to tegobo nekomu zaupati. Več nas bo s tem nezadovoljnih, bolj jasno bo postajalo, da potrebujemo načrt parkirišč za kolesa. So naše želje združljive z vizijo razvoja mesta? Občina s pomladjo pripravlja sistem postajališč za izposojo kolesa. Torej sta naša želja in vizija mesta podobni.

Naslavljata trajnostne rešitve prometa, podpirata kolesarstvo in rekreacijo. To je primer, ki prikazuje možne sinergijske, tj. sodelovalne, učinke. Seveda pa vse težave niso črno-bele in potrebujejo mediatorja. In tu nastopi lokalna pisarna prenove. Lokalne pisarne prenove so orodja za vključevanje prebivalcev v prenovo urbanih območij. Lokalna pisarna povezuje prebivalce z načrtovalci in odločevalci. S pomočjo programov, delavnic in aktivnosti nevladne organizacije, ki upravljajo pisarno, prebivalce aktivno vključuje v prenovo in jim nudi podporo na socialnem, urbanističnem, ekonomskem in pravnem področju. Lokalne pisarne prispevajo k večji povezanosti praviloma nepovezanih skupin, sosedov in posameznikov ter jih spodbujajo k organizaciji in urejanju javnega prostora. Skrbijo za komunikacijo, načrtovanje, vključevanje in povezovanje. A brez zainteresiranih prebivalcev ne morejo delovati do-

bro. Zato je najbolj pomembno, da se začnemo kot prebivalci zavedati pomena skupnosti, skupnostnih praks in javnega prostora. Videti in predvideti moramo, kaj bi mi sami in naši bližnji želeli početi na javnih površinah. Kako bi aktivno vpletli svoje vrstnike, starše in stare starše. Kako bi mi sami radi preživljali čas na javnih površinah, kaj se lahko od sosedov naučimo in kaj lahko mi naučimo njih, to vse so vprašanja, ki potrebujejo vaše odgovore. Prostor je živa stvar. Oblikujemo ga vsi, prebivalci, nevladne organizacije in odločevalci. Že z majhnimi posegi lahko veliko vplivamo nanj. Morda ne na izgled naše okolice, temveč na perspektivo drugih do okolice. Kje si želimo živeti in v kakšnem okolju? Če vas prostor in skupnost veselita in če bi radi aktivno sodelovali pri oblikovanju projektov, nam pišite na info@preplanina.si. 3


januar/februar 2017

Na enem izmed dogodkov za oživitev in prenovo Planine (ki jih vodi Pisarna prenove soseske Planina) nas je eden izmed govorcev vprašal: »Na kaj pomislite, ko vam rečem Planina?« Na kaj pomislite vi, bralci? Bloki, kriminal, grdo, droge, morda Tu pa tam (kjer pa se informacije ponovno vrtijo predvsem v tem kontekstu). Razumem, saj se verjetno vsega tega kar dosti najde na naši Planini. A vendarle, to je NAŠA Planina. Planina čisto vsakega, ki stanuje tu. In čisto vsak izmed nas jo soustvarja. Kar nekaj nas je v tem. Celo nekaj tisoč. Si morete misliti? Nekaj tisoč potencialov, da Planino ustvarimo natančno tako, kot jo želimo. Seveda je lahko skregana Planina, umazana Planina, ‚polna-groznih-sosedov-ki-samo-čakajo-da-me-spotaknejoko-grem-na-sprehod‘ Planina. Lahko pa je lepa, raznolika, medgeneracijska in barvito multikulturna Planina, ‚polna-prijaznih-sosedov-ki-komaj-čakajo-da-mi-priskočijo-na-pomoč‘ Planina ('Valjda, saj imam dovolj sladkorja za sosedino torto, morda greva pa naslednjič na en prijeten čvek ob kavi … Morda z njenim sladkorjem??').

Foto: Mia Mihelič

rugemu a smo en d d , o m s u »T rili.« veter pod k

4

Sama sem pristašica tiste slednje ideje in vidim soseske kot ogromen človeški kapital. A kapital je vedno možno uporabiti tako in tako. Že dalj časa se ukvarjam s temo, kako soseske urediti, da bi bile čim bolj po meri prebivalcev, samozadostne, prijetne za življenje in celo okolju prijazne. Teh iniciativ je v svetu že cel kup, a kdo bi si mislil – vsi so prišli do zaključka, da se vse začne in konča pri običajnih prebivalcih in vezeh, ki se tkejo med njimi. Ne glede na to, kakšen je bil projekt znotraj vasi/mesta/soseske (izgradnja skupne solarne elektrarne, barvanje fasad starih hiš v vasi, skupinski zajtrki na poti …), na koncu so se ljudje vedno strinjali, da je bilo največ vredno, če so se tekom izvedbe projekta prebivalci spoznali med seboj. 'Spoznal sem svoje sosede!' faktor. Kar je še boljše, pa je, da taki projekti, ki ljudi povežejo med sabo, radi peljejo v še nadaljnji razvoj in nove skupinske projekte ali pa vsaj kavice (ki rade peljejo v najboljše projekte).

A to ne pomeni, da bomo ljudje prišli skupaj polni iskrivih idej in z nasmehi na obrazih. Daleč od tega! Velika verjetnost je, da bodo ljudje prišli z idejami, ki se bodo popolnoma razlikovale med seboj, vsi obremenjeni s tono gneva, ki se je nabiral že zadnjih 30 let, ko stvari niso bile take, kot so si predstavljali, da bi morale biti, in potem bodo ta gnev stresali po ljudeh okrog sebe, naj ga še oni malo poprimejo, ker je za njihova ramena že pretežak. Lahko si predstavljate, ko nekdo hoče s svojimi smetkami potrositi že tako tonski kup svojega soseda (kajti vsi imamo svoje kupčke) in se le-ta začne sesuvati. Takrat sta dve možnosti. Lahko pač potresamo en drugega, dokler se vsi ne pogrizemo med seboj, s tem dodamo še nekaj gramov na kupček, odvihramo domov in naslednjih 30 let bentimo, kako so sosedi nič drugega kot spotikovalci. Ali pa je to trenutek, ko pride na vrsto: 'Vdih … Izdih … Vdih … Izdih … To ni moje smetišče … Vdih … Tudi jaz ga imam, zato razumem, od kod njegovo renčanje … Izdih …' Potem pa posluh, kaj ima kdo za povedati, in iskanje skupne poti. Poti se bodo vedno razhajale, a mislim, da je vedno možno najti skupno postajališče, če smo ga le pripravljeni iskati in se odreči kakemu svojemu odseku ceste. Velika verjetnost je, da se človek nenadoma zave, da se je znašel na popolnoma novi poti, a ta je še toliko bolj rumena, saj jo je pobarval čisto vsak član, ki je sodeloval pri izgradnji. Tako smo se v prvi polovici 2016 Zeleni Planinci odločili narediti nekaj lepega z zelenimi površinami Planine. Podali smo se v izdelavo zeliščne gredice, ki bi Planini služila kot prostorček cvetočih srečevanj (zaenkrat še na dekicah v obliki piknika, a h gredi že ves čas vabimo kako prijetno klop :). Na začetku je izgledalo skoraj brezupno: »Tako različni nikdar ne bomo našli skupnega jezika!« Vmes je skupina že skoraj razpadla. A želja je bila prevelika, da bi kar obupali. Preko obtoževanj, da se v Kranju itak nič ne da, dvomov, kdo ima zadaj skrivne namene, želja, da bi bila gredica ravno pred našim blokom, in še kakih ovir smo prispeli do pravega kraja, kjer je gredica našla svoj dom in slike, kakšne oblike bo in katera


januar/februar 2017 zelišča jo bodo krasila. Nazadnje se je pokazalo, da je ravno zato, ker smo si bili tako različni, lahko vsak odigral svojo vlogo. En je mislil na to, da mora biti greda dostopna tudi invalidom, drugi se je znal dogovoriti za podarjeni material, tretji je obdržal fokus na luči na koncu tunela, ko je bilo potrebno, četrti je znal prijeti lopato in skopati luknjo. Zato je bil rezultat toliko boljši, kot bi bil, če bi vsak kopal po svoje samo zato, ker je bila njegova ideja tako zelo dobra, drugi pa nimajo pojma in ne razumejo. Najlepši pa so spomini na dneve, ko smo prenašali kamne iz reke, kopali luknje, nalagali humus, se ob tem smejali, gledali navdušene otroke z iskricami in ponosom v očeh in delili svoje zgodbe. Tudi danes z nekaterimi ostajamo v stikih, pomagamo en drugemu pri drugih projektih ali pa vsaj kakšno rečemo, ko se srečamo v mestu ali na Šmarjetni.

li, kakšno bo sporočilo predstave in da ga bosta predala dva palčka, brata. Prvi, Rožnik po imenu, z rdečo kapico s pikami, kot jih imajo njegove prijateljice mušnice, pozna vsako ped gozda in se pogovarja z vsemi bitji gozda – rastlinami, živalicami, kapljicami rose in vetrom v krošnjah dreves. Drugi, Modrin, pa je ves čas odet v svoje modro ogrinjalo in kot modra reka teče v daljave. Tudi on želi ujeti obzorje, sam želi doživeti zgodbe z drugih koncev sveta. Za več boste seveda sami morali obiskati predstavico. Bodite pozorni na zgodbo o Rožniku in Modrinu, da izveste, kaj sta se brata naučila ravno zato, ker sta tako različna, a ju vendarle povezuje ljubezen.

Ne le palčki, tudi ljudje se učimo en od drugega ravno zato, ker smo različni. A naj bo vodilo v našem srečevanju ljubezen in želja do razumevanja mojega, tvojega, njenega, njegovega in tako našega skupnega sveta. Tu smo, da smo en drugemu veter pod krili. Pravijo, da birds of a feather flock together. A vendarle – birds of different feathers make a rainbow. Mavrice imamo vsi radi in Planina ima več tisoč odtenkov za eno čudovito barvito mavrico. Sara Aranel

Foto: Pisarna prenove soseske Planine

Delček tega duha smo nekateri ponesli še v nov sklop delavnic, ki se je začel oktobra 2016. Tokrat sva s prijateljico Matejo ustanovili duet za tkanje medčloveških vezi. Povezali sva se z domom za upokojence, z eno izmed skupin, ki se srečuje enkrat na teden (10 domskih stanovalcev in 2 prostovoljki), in enim od kranjskih vrtcev. Najprej sva v domu in vrtcu organizirali delavnici, kjer smo izdelali kozarčke za svečke, nato pa smo se srečali na skupnem druženju v domu. Srečanje je minilo ob branju pravljice o zvezdicah na nebu, ki predstavljajo naše želje, ki čakajo na uresničitev, ter ob zgodbah, kako praznike praznujemo danes in kako je bilo pred nekaj desetletji, skupaj smo zapeli Zimo zimo belo, Ringa ringa raja in si v pesmi zagotovili, da se bomo imeli še naprej radi, radi, radi. Nato smo se obdarili z lučkami, ki smo jih izdelali – otroci za upokojence, upokojenci pa za otroke. Seveda praznovanje ne bi bilo praznično brez piškotka ali dveh ter soka. Nato smo se poslovili z zaupanjem, da smo ljudje tu skupaj zato, da smo en drugemu veter pod krili, saj tako lažje letimo. Obljubili smo si, da se še srečamo. Morda spomladi, ko bodo rože zacvetele in bomo skupaj izdelali kakšno spomladansko umetnijo. In takrat bomo ponovno hvaležni za trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Temu druženju pa je sledilo še eno, in sicer ob koncu decembra, ob zaključku tega sklopa delavnic. Tokrat sem se povezala z drugo prijateljico, z Urško. Nekoč sva skupaj delali v vrtcu in obe gojiva ljubezen do vsega, kar je pravljičnega. Ena je malo bolj likovna, druga malo bolj glasbena. Vsekakor duet za oblikovanje lutkovne predstave. Na skupni kavici sva začrta5


januar/februar 2017

Skoraj v vsakem mestu na svetu najdemo četrt, ki je tako ali drugače na slabem glasu. Niti slovenska mesta niso imuna na to, ampak o kranjski zloglasni Planini pa seže glas v deveto vas. Tu se strelja, krade, drogira, nevzgojena mladina uničuje tujo lastnino, slovenščine in slovenske glasbe pa itak tu ne slišiš. Ja, Planina je geto in jaz sem pilotka. Ampak jaz pravzaprav ne znam vozit letala, geto pa je zgolj nalepka, ki jo naši soseski prilepijo ljudje, ki tam ne živijo. Planína je po SSKJ-ju s travo porasel svet, navadno v gorah, namenjen za pašo. Ko je bil Kranj srednjeveško mestece na skali, so se tu res še pasle krave, ampak prišla je industrijska revolucija, ob Savi so rasle tovarne ene za drugo, te tovarne so potrebovale delovno silo in delovna sila je potrebovala bivalne kapacitete. Tako se je začela zgodba o Planini, kot jo poznamo danes. Kot gobe po dežju so rasli bloki na pašnikih.

6

Jasna Durič

Najprej so se priseljevali ljudje s podeželja in okoliških krajev, potem so se po 2. svetovni vojni začeli priseljevati še delavci drugih narodnosti in kultur. Od Vardarja pa do Triglava ... Planina je postala talilni lonec ljudi iz različnih krajev, različnih poklicev, različnih ver in navad. Stanovanja za vse! je bil očitno moto jugoslovanske socialistične politike. Planina je rasla, najprej ena pa potem druga pa na koncu še malo tretje, ki mimogrede ni dokončana, ker je bilo odločeno, da ne bo nič narobe, če kak travnik ostane. Vse je bilo lepo in prav, dokler se niso začele balkanske razprtije in je razpadla skupna država. Slovenska industrija je začela pešati, kar je delavska naselja prizadelo bolj kot druge okoliše, veliko bolj je postalo pomembno tudi to, od kod kdo prihaja. Razvila se je čefurska subkultura kot posledica pomanjkanja lastne identitete med mladimi 2. generacije priseljencev.

K stigmatizaciji Planine je svoje pridala tudi percepcija o kriminalu, ki naj bi bil veliko bolj pogost v blokovskih naseljih, a to pretežno izhaja iz gostote prebivalstva. Seveda bo v naselju z 10.000 ljudmi več takšnih in drugačnih incidentov kot pa v naselju s 1.000 prebivalci. Socialistična gradnja je zagotovo močno zaznamovala podobo Kranja. Sivi bloki z mešano strukturo prebivalcev so hitro dobili slabo podobo, a tudi to se spreminja. Kot se za Slovenijo spodobi, postajajo fasade vse bolj pisane in v blokih se naseljujejo mladi različnih izobrazbenih in poklicnih struktur. Kranjski geto tako počasi izginja, čeprav v bistvu nikoli sploh ni obstajal, razen v nekaterih zaprtih glavah, kjer je zasidrana nestrpnost do drugačnih.


Avtor: Tim Pregrad

januar/februar 2017

7


januar/februar 2017

Tjaša De Reya Umetnica Tjaša De Reya je na Trainstationu v novembru vodila štiridnevno ustvarjalno delavnico risanja mandal, na kateri se je lahko vsak izrazil na papirju, kakor je želel. S kakršnimi koli vzorci, voščenkami, barvicami, akrili, flomastri, akvarelnimi barvami, vodenkami in temperami. Rezultati tega barvnega izziva so krasili Trainstationovo Turbo galerijo. Na intervju sem ujela mentorico te krajše uvodne šole, Tjašo DeReya, ki nam je pojasnila pomen mandal, proces njenega grafičnega oblikovanja ter opisala, zakaj ji je tako všeč življenje na Planini.

Kako si se začela ukvarjati z mandalami?

Z mandalami sem se začela ukvarjati čisto slučajno. Že od malega sem risala majhne vzorčke, med poukom v osnovni šoli in to po navadi po svojih rokah. Potem sem šla na šolo za grafični dizajn in ko sem jo zaključila, sem se iz Ljubljane preselila v Kranj, na Planino. To je bil prvič resnično moj prostor, saj je bilo to moje stanovanje, opremljeno po mojem okusu. Prvih par mesecev sem bila vseeno zelo osamljena in moji večeri so se začeli s kozarcem vina in čopičem. Velikokrat namreč nisem vedela, kaj naj počnem sama s sabo in sem se smilila sama sebi, zato sem raje sklenila, da si bom enkrat naredila lep večer in ustvarjala. Nisem imela velikih načrtov, kaj bom ustvarjala, in tako je nastala prva mandala. S kolegom Petrom Kalinskijem sem se lotila še enega projekta, in sicer oblikovala sva mojo steno.

Je to okvir na fotografiji?

Tako je. Potem sem se resnično bolj poglobila v izdelovanje mandal in jih začela raziskovati. Če sem čisto iskrena, je do mojega prvega preboja prišlo, ko sem vzela LSD in prvič v življenju začutila barve. Pred tem so bile moje mandale vedno črno-bele in grafično izrazite. Po tej izkušnji pa se je moj pogled na barve resnično spremenil in cel večer sem z barvico vneto barvala. Tako je prišlo do mandal, ki jih delam zdaj. Večinoma z akrili in pomembno mi je, da se barve izmenjujejo: roza, rdeča, modra, oranžna, zelena. 8

Zakaj misliš, da si ostala ravno pri tem?

Saj ustvarjala sem še kaj drugega, ravno zdaj delam na malo drugačnem projektu. Na internetu sem našla sliko, kjer gre za prerez človeka z bolj abstraktnimi elementi, ki ponazarjajo, kaj se dogaja v človeku, in zdaj delam na reprodukciji te slike. Poskušam biti zvesta originalu, hkrati pa mu dodati še svoj izraz. Velikokrat rada tudi rišem gobice, zelo so mi zanimive tudi oči. Nekaj mandal je tako narejenih tudi iz oči. Zdi se mi, da se mandalam toliko posvečam zaradi simetrije. Velikokrat se v svojih delih ukvarjam s simetrijo in mandale so 360 stopinj simetrične in to bi rada izrazila še kje drugje. Sem v obdobju, ko raziskujem, kaj se lahko še naredi s simetrično geometrijo. Simetrija me od vsega najbolj privlači.

Kaj pa uporabljaš za izdelovanje mandal? Iz česa so tiste mandale na steni?

Ja, vse so narejene z akrili in z njimi tudi najraje delam. Večkrat sem že poskusila z akvarelnimi barvicami, a mi ne dajo čisto tistega, kar iščem. Z akrilnimi barvami lahko dosežeš resnično močne in žive barve. Poleg tega lahko tudi lepo senčiš, da pridobiš 3D-učinek. Želim si tudi poskusiti z oljnimi barvami, ki so že bolj zahtevne. Moja največja strast je delati na novi površini ali z novimi mediji, saj se s tem spopadam z nečim novim. Mami mi je povedala, da so me morali takoj odstraniti, če so me našli v kakšnem kotu, saj sem s flomastrom verjetno čečkala po steni in ne na list papirja (smeh). Vedno so mi bolj všeč drugačni mediji in tudi doma sem se naveličala platna in na steni delala še na manjšem projektu.

Ali mandale izdeluješ tudi digitalno?

Ravno pred kratkim sem prišla do tega medija, saj sem za diplomo potrebovala še prakso, ki sem jo delala v Kranju na Eurokomu, ki uvaža in prodaja šolske ter pisarniške potrebščine. Tam sem naredila 22 platnic zvezkov, ki so vključevali mandale, in se tako prvič preizkusila v digitalnem izdelovanju mandal. Postopek je precej drugačen in presenečena sem bila, da sem na mandalo porabila tri do štiri

ure, čeprav jih je tako precej preprosto narisati. Program, v katerem sem delala, ni čisto primeren za mandale, sem pa našla programe, ki so namenjeni prav njim. Ni pa mi to najljubši način ustvarjanja, saj imam veliko raje čopič.

Kakšne vtise imaš o delavnicah, ki si jih vodila v Trainstationu?

Zelo sem bila zadovoljna in zelo sem se zabavala. Menim, da nima vsak občutka za risanje, pri tem ima velik vpliv tudi starost in šolanje, saj se po srednji šoli in na faksu ljudje tako oddaljijo od umetnosti, da si ne upajo več risati, in potem se zdi, kot da nimajo več občutka. Čar mandal je ravno v tem, da so zelo preproste. Če nekomu na primer rečeš, naj nekaj nariše, ima lahko težave že s tem, kaj naj nariše. Mandale pa so zanimive, ker si lahko postaviš nek okvir, ki postane polje, na katerem lahko resnično delaš, karkoli hočeš. Ni treba narisati kaj bolj realnega, recimo človekovega obraza, kar bi bilo bolj težavno. Pri mandalah je vse enostavnejše in bolj abstraktno in tako lahko izdeluješ valove, rožice ali srčke. Na delavnicah je bilo sicer res največ mojih prijateljev in znancev in najbolj zanimivo mi je bilo, kako so se nekateri v moški populaciji zatopili v ustvarjanje. Res so se sprostili in to se mi zdi velik dosežek, če izhajam iz tega, da si lahko vsak vzame nekaj ur časa za tako uživanje. Vsak je tudi izbral čisto drugačen motiv, vsaka mandala je bila drugačna. To je bil neke vrste eksperiment, da se prepričam, če lahko to dela vsak, in ja, to lahko počne vsak in hkrati uživa v tem.

Bi mandale lahko malo opisala, glede na to, da poznamo več vrst?

Najbolj so nam poznane tibetanske mandale, ki jih z drobnim peskom počasi izdelujejo menihi. Kolikor poznam to kulturo, obstajajo pravila, ki določajo, kakšne oblike in barve so dovoljene, tako da se v tibetanski stil nisem preveč poglobila, ker sem raje bolj prosta pri ustvarjanju. Najbolj se strinjam s Carlom Gustavom Jungom, ki je dejal, da je mandala arhetip, ki izvira iz človekove prazgodovine oz. njegove podzavesti. Primere mandal so dejansko našli povsod.


januar/februar 2017 umetnosti. Rada delam tudi plakate za razne dogodke. Najraje delam ravno za kolege in znance, ker se lahko usedemo in pogovorimo, kaj kdo pričakuje, kakšne so njihove želje. Tako lahko najlažje naredim, kar smo se dogovorili. Najbolj mi je všeč bolj človeški odnos, recimo z nekom, ki odpira podjetje. Pri oblikovanju

klopcah začnejo zbirati skupine ljudi, ki postanejo prave bande. Med njimi so starejši in seveda je tudi veliko otrok. Ja, sploh poleti postane zelo živahno. Je domače okolje, veliko bolj, kot sem ga občutila v Ljubljani. Življenje tukaj je bolj preprosto. Morda se sliši grdo, ampak sama dojemam, da so v Kranju delavci in

Zanimivo je tudi to, da ko jo nekdo nariše, bo vedno privlačila pogled drugih ljudi. Ne glede na to, kako preprosto je bila narejena, je zanimiva, ker se človek avtomatično odzove na točko. Že celotno oko je neke vrste mandala.

pogostokrat opažam, da se društva ali podjetniki ne zavedajo, kako pomembna je njihova vizualna podoba. Kot dizajner sem naučena razmišljati celostno, to se pravi, da če nekdo odpira podjetje, moram o tem vedeti vse: kakšna je vizija, kakšna je ideja, kaj hoče sporočiti, kaj je bistvo celotnega podjetja. Ne gre le za zaslužek, pomembna je njihova strast, ki jo nato lahko ponazorim.

kmetje, ki so s tem sprijaznjeni, medtem ko se v Ljubljani tako kmetje kot delavci pretvarjajo, da so nekaj več. Ljudje v Kranju pa preprosto so to, kar so.

Foto: osebni arhiv Tjaše de Reya

Roža življenja, ki se pojavlja v krščanski, grški in egipčanski umetnosti, skozi zgodovino se je sicer pojavljala v različnih oblikah, vedno pa je imela isti pomen. Govorile so o fokusu, centru, zgoščanju informacij v točki in nato krogu, ki vse obkroži. Zame je mandala vedno izraz trenutnega stanja človeka, ki jo riše.

Ali jih tudi kaj prodajaš?

Ja, kar nekaj sem jih že. V bistvu sem jih večino podarila znancem in kolegom v obliki daril, ker jih veliko raje dam za rojstne dneve, saj imajo tako večji pomen. Tudi narišem jih s tem namenom. Zato jih tudi ne prodajam na veliko in ne bi odprla kakšne trgovine, pomenijo mi namreč res veliko, so čustveni izraz in posledično mi je za njih težko zahtevati denar.

Kaj pa ustvarjaš na področju grafičnega oblikovanja?

Študirala sem na Fakulteti za dizajn smer Vizualne komunikacije. Večinoma sem sodelovala s prijatelji in znanci, ko so odpirali podjetja, ali v sklopu kakšnih društev in dogodkov. V zadnjem času sem najbolj ponosna na oblikovanje celostne grafične podobe za Lunino vilo, to je inštitut za zaščito otrok. Bil je zelo prijeten projekt. Vzpostavitev celotne podobe je vsebovala tudi veliko risanja. Tudi pri grafičnem oblikovanju po navadi najprej začnem z risanjem na papir, nato izdelek prenesem na računalnik in ga še dodatno obdelam. Grafično oblikovaje velikokrat uporabim kot nadgradnjo svoje ročne

Koliko časa pa si že v Kranju? Natančneje na Planini?

Zdaj novembra je bilo dve leti. Drugače sem iz Smlednika, med študijem sem štiri leta živela v Ljubljani, tukaj pa se mi je ponudila priložnost, ker lahko živim v prababičinem stanovanju. Selitev v Kranj je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju. Ravno tukaj sem na področju risanja postala resnično zelo dejavna.

Kakšno pa se ti zdi življenje na Planini?

Meni se zdi Planina odlična. Živim v enem od starejših blokov, kjer ni veliko stanovalcev in okolica je precej mirna. Večinoma so tam upokojenci ali pa kakšna mlada družina. Na splošno se ne dogaja zelo veliko, ampak Planina s preostalim Kranjem mi je zelo všeč. To je zelo majhno mesto in lahko se sprehodim do centra in nazaj. Sama Planina se mi zdi tako domača. Najboljše mi je poleti opazovati, kako se iz okoliških blokov na

Ali si na Planini spoznala dosti umetnikov?

Nisem jih še veliko srečala. Večinoma so prijatelji, ki so umetniki, iz okoliških koncev. Je pa res, da je glasba tukaj veliko bolj zastopana iz umetniške plati.

Kaj misliš, da bi se lahko izboljšalo?

Kakor sem opazila, je na Planini res veliko starejših ljudi in družin, tako da niti ni veliko mladinske kulture, nekje med 15 in 25 let. Zdi se mi, da je je največ zgoščene v centru mesta ali pa v Zaklonišču na Planini, kjer vadi veliko bendov. Kar pa se tiče vizualne umetnosti in umetnikov, mislim, da je pri vzdrževanju tega najmočnejši Trainstation. Mogoče bi lahko imeli še en prostor bližje Planini, neka različica Zaklonišča. Zdi se mi, da kulturni center, ki ga nekdo malo bolj vodi, po možnosti s strani občine, kmalu vsebuje pravila in zadeva postane omejena. Ta prostor na Planini je recimo nastal popolnoma spontano, ‚mularija‘ ga je sama organsko postavila. Zdi se mi, da se take stvari najbolje razvijajo same od sebe.

Marša Malešič 9


januar/februar 2017

Facebook: https://www.facebook.com/AtticMist/ Bandcamp: https://atticmist.bandcamp.com/releases Instagram: https://www.instagram.com/atticmist/

Amadei Šaršanski - član benda Attic Mist, bas kitarist

»Ali vas kaj moti, da sta dva benda Attic Mist, na Youtubu je težko ločiti, kateri je kateri?«

»Dva???« me vpraša Amadei. »Ma, ja, eni Američani, pa vi.« Začudeno pogleda: »Pa poglejva.« In gledava. Razlika je, da je en bend s pevcem, drugi pa s pevko. Pa kateri koli video kliknem, reče Amadei: »To smo mi, to smo tudi mi, ta je tudi naš ...« Izkaže se, da je tisti drugi bend tudi naš kranjski Attic Mist, ampak so nekoč imeli pevko, danes pa pevca, pa tudi to, da imajo vse napisano v angleščini, pevec pa ima

10

Twitter: https://twitter.com/atticmist Soundcloud: https://soundcloud.com/user-55100937 Email: atticmist@gmail.com

popolno izgovorjavo, kar nič ne pomaga k razpletanju klobčiča. Skratka. Gledaš na nek bend, pa misliš, da gledaš dva, težko verjameš, da sta 'oba' iz tvoje vasi ... To je Attic Mist, škofjeloškokranjska naveza, ki je nekoč bila zaradi večinske zasedbe loški bend, od nedavnega pa operira v Trainstationu.

Attic Mist je čistokrven rokenrol bend, v katerem se čuti pridih punka, southern rocka, produkcija zadnjega CD-ja Just a Taste pa se zelo naslanja na zgodnja 80. leta, spominja na zgodnjo Pomarančo. Najprej povej o sebi. Od kod vlečeš motiv, vzore, s katerimi daješ svoj pečat bendu? Ob prihodu v bend mi je bil glavni vzor

Duff McKagan od Guns N' Roses, kar se po mojem mnenju do neke mere sliši v bas linijah zgodnejših komadov, bolj kot to pa se je to opazilo na odru. Predvsem sem do neke mere po njem deloma povzel svoj sound in način igranja v tem bendu, za katerega se je izkazalo, da izredno dobro paše v celotno zvočno sliko. Zadnje čase sem se skozi raziskovanje drugih žanrov, predvsem jazza, odtujil od sledenja nekemu vzorniku. Lahko bi rekli, da je želja po igranju v G'N'R dozorela v željo po igranju v skupini Attic Mist.

Kaj pa ostali? Kaj vsak posamezen član benda daje v Attic Mist?

Izhajamo iz precej različnih glasbenih


januar/februar 2017 ozadij, z nekim skupnim stičiščem v udarnem rocku 80. let. Bobnarka Zala je šolana v jazz smeri, vendar izhaja iz punk rock ozadja, Matija je prav tako šolan kitarist, s primarnim vplivom blues rocka zgodnjih 80. let (Rolling Stones, Status Quo, Queen ...), Matevž pa poučuje kitaro v glasbeni šoli, žanrsko ga težko opredelim, saj je aktiven na preveč področjih. Najbolj opazen napredek benda, za moje pojme, je bil prihod Timoteja v bend, ki je s seboj prinesel bolj moderno rockovsko ozadje in istočasno deviacijo obeh kitaristov v southern rock, country ipd. Teksti Attic Mist so zelo jezni. Predvsem se dotikajo tega, da svet/družba hoče več, da se ne izbira sredstev, kako doseči tisti 'več', njihovo jezo pa vidimo v 'Ali res ne znate bit več normalni? Potem pa bomo mi samo še hujši od vas!'' odnosu. Vendar kljub vsej tej krivici in jezi ne krulijo in ne grozijo s sekanjem na kose, ne kličejo hudiča, ne kričijo in ne režejo si žil od patetičnih 'glejte-me-hočem-pozornost' emocij, ampak žgejo rokenrol in premagujejo vse, kar je v svetu slabo. Njihov slogan Spread Anarchy/In Search Of Better Days to trditev le še zaokroži.

Planina je za Kranj to, kar je v ZDA Boston, gojišče rock in alternativnih bendov. Bi lahko rekel, da tu di to, od kod prihajaš, vpliva na tvojo muziko?

Do neke mere sigurno, vendar bolj v smislu tipa okolja kot pa direktno v smislu obkrožajoče glasbene scene. Da je ta tako razvita na Planini, sem opazil šele nedavno.

Vaš rock je zelo odprt, svetel, dinamičen. Se kdaj poslušaš v avtu? Te prime, da bi pohodil plin?

Definitivno je naša glasba prestala 'cartest', haha! Predvsem nevarno se mi je zdelo v prijateljevem avtu, ki ima funkcijo, da se glasnost glasbe premosorazmerno stopnjuje z obrati motorja. Živahno speljevanje iz križišča v takem avtu ob poslušanju Londona zahteva kar dobro mero samokontrole, haha!

Lokalno, pa tudi drugod, se vaše ime že kar prijemlje. Lahko našteješ, kje vse ste že igrali?

V slabih dveh letih koncertiranja smo se na odru pojavili približno tridesetkrat. Nekateri izmed bolj zanimivih odrov so bili Garage Deluxe v Münchnu, kjer smo odprli za

Sandmarx, Tabor Film Festival na Hrvaškem, Kongresni trg, Kino Šiška, Bazen Kranj, Škofjeloška noč, potem pa še Pub33, DH Sorca, Klub Baza, Orto bar in še in še. Na nekaterih od teh prizorišč smo nastopili že večkrat. Najraje pa se vračamo na Trainstation in v Loški pub, saj sta nam zaradi bivšega in sedanjega sedeža benda kot dnevni sobi.

Kako se je vaše iskanje prostorov za bend vendarle končalo na Trainu in ne v tvoji soseski, na Planini?

Ob selitvi v Kranj še nisem vedel, da na Planini obstaja toliko vadbenih prostorov. Vedel sem za enega, vendar nam je bil predrag. Na Trainu pa smo že vadili z drugim bendom, tako da smo se ustalili tam. Sicer pa zaradi številnih vaj in zasedenosti prostorov koristimo tudi tistega na Bazenu, ki ga tudi uporabljamo že iz časa drugih zasedb.

Obkroženi ste s kopico različnih mladih ustvarjalcev, na katere obvezno naletite, saj je prostor za vaje točno sredi Traina. Kako to vpliva na vas? Dobite kakšen navdih? Definitivno se pozna, saj vadimo v istem prostoru kot Raggalution, kar je nehote rezultiralo v nastanek komada s pridihom reggaeja tudi z naše strani, haha! Predvsem opažam, da se na glasbi pozna ambient vadbenega prostora. Mogoče celo bolj kot glasba souporabnikov prostora, saj se z njimi redko srečamo.

Del vaše publike prihaja iz starejše generacije, ki je doživljala rokenrol razcvet iz prve roke. Kaj pa ostale generacije? Kakšni so vaši najpogostejši poslušalci?

Zanimivo je, da naša glasba najbolj pritegne starejše generacije rokerjev in nekaj let mlajše od nas. Naša generacija in nekaj let starejši poslušalci presenetljivo kažejo najmanj interesa.

Attic Mist sodeluje v dobrodelnem projektu kranjskih rock skupin Kranj Aid, snema se dobrodelni album, video, pripravlja se velik koncert ... lahko mirne duše pokažeš srednji prst avtoriteti in represiji. Všeč mi je stavek It ain't rock'n'roll if it doesn't piss off your parents. Seveda si ga vsak lahko razlaga po svoje, vendar ob misli na stereotipizirane konzervativne starše še kako drži. Rokenrol je svoboda, ki jo mladi močno potrebujejo.

Attic Mist skupaj s skupinama Le Serpentine in Banzai sodeluje v dobrodelnem projektu Kranj Aid, snema se dobrodelni album, video ...

Igrali ste tudi že čez mejo. Kakšne so izkušnje iz 'sosedovega travnika'?

Iskreno, zelo dobre. Organizacija na nivoju, čeprav se vse odvija počasi, se odvija zelo korektno. Predvsem cenijo glasbo in jo doživljajo bolj čustveno kot splošna javnost pri nas.

Naštej mi nekaj datumov in načrtov za 2017 ... Pevec Timotej ima velik razpon glasu in silovite preskoke po lestvici. Odlično zna prikazati neučakanost, psihozo, ki jo trdno drži za vajeti, čeprav mu ves čas hoče uiti. Največje veselje ga je poslušati v komadu Rollercoaster.

Kako bi komentiral trditev, da imajo mladi vse bolj radi rokenrol, ker ne postavlja vprašanj, ampak daje odgovore?

Mislim, da se mladi že od nekdaj najdejo v rokenrolu, saj zagotavlja neke vrste pobeg in integriteto skupine enako mislečih, povezanih z glasbo, ker češ, če si roker,

Konkretnih načrtov in datumov še ne morem razkriti, sigurno nas lahko pričakujete spomladi na raznih natečajih in na prej omenjenih ter novih lokacijah. Odvija se že snemanje novega materiala, vendar je še prezgodaj, da bi govoril o datumih.

Čisto na koncu – povej mi filozofijo okoli imena Attic Mist. Megla na podstrešju ali kaj več ...?

Attic izhaja iz prvotnega 'placa' za vaje, pri Zali na podstrešju, Mist pa najraje pustimo odprto interpretaciji.

Easy Mucy 11


januar/februar 2017

Stefan Gladović

Korn, DJ Necropsi

27-letnik rojen in vzgojen na Planini 3. V otroštvu obkrožen s prijatelji, kasneje z glasbo in drogo. Uspešno je skombiniral vsega po malo, mnogo dobrega, a seveda tudi marsikaj slabega. Danes uživa v tem, kar dela, združuje prijetno s koristnim, ne gleda nazaj, temveč stremi naprej. Je DJ in organizator trance žurov, je lučkar in tonski tehnik, je promotor in producent. In je človek, ki potrjuje rek: tam, kjer je volja, je pot. Pri svojem delu je deležen nesebične podpore velikega števila svojih prijateljev, znancev ter tudi družine. Tako mati kot sestra mu stojita ob strani in mu pomagata vsaka na svoj način. Gordana za vsak žur pripravi nekaj sladkega, Suzi pa gostoljubno poskrbi za gostujoče DJ-je.

Stefan, po pradedku, po švedskem teniškem igralcu Stefanu Edbergu in po svetniku Svetemu Stefanu. Korn, seveda zaradi legendarnega benda Korn, zvest jim je že od 5. razreda osnovne šole, Necropsi, kar pomeni obdukcija nečloveških živih bitij, pa: »Ta trance glasba me je že od nekdaj spominjala na aliene, taka neka alienska muska, ker sem bil pa tut metalc, no, še vedno nekak sem, sem bil pa skos obkrožen s temi mrtvimi scenami, pa death metal pa to in pač … Necropsi.«

Ko ga pogledaš, dolgi lasje do sredine hrbta, baggie poloverji, široke hip hoperske hlače in skejterski čevlji, mu nikoli ne bi pripisal statusa trance DJ-ja in ko sem ga izzvala, če lahko sam sebe opredeli, je rekel, da ne, da itak, da ne.

Ne, ne morem se opredeliti, če poslušam od komrša do metala, pol veš, da se ne morem. Čefur sem, to sem zih, no, tukej se niti ne morem opredeliti, čefurji so me rodil, čefur sem. Ampak samo po narodnosti, po kulturi nisem, po kulturi sem daleč od tega.

Po narodnosti čefur, po kulturi daleč od čefurja?

Ja, kva pa. Pač dva različna pojma. Dons maš take Slovence čefurje da fertik.

Pri 13 letih si bil torej mulc čefur metalc, poslušal 12

si Korne, bobnal v punk in metal bendu in mulc, ki si je pri rolanju zlomil obe roki. Posledično nisi mogel več bobnati in takrat počasi se je začela tvoja pot v elektronske vode. Prvič si se srečal s tranceom, ko te je prijatelj in tudi takratni sodelavec Bojan Vukič Zvuk povabil na žur v Ljubljano na Metelkovo v Channel Zero, kjer je orgniziral trance žure Apsurdistan.

Ja, res je. To je bil moj prvi trance žur, najprej sem se ful upiral temu, da bi sploh šel, no, potem pa me je Zvuk le prepričal, z gesto zame in še za tri moje frende in džabe drinko. Valda smo šli in blo je najbolj. Kmalu po tem partiju sem začel z Zvukom tudi sodelovati. On je vedel, da precej obvladam kompe, in mi je predlagal, da bi mu pomagal pri vizualizacijah. Tako da sem se potem res naučil vižualsov, kupil sem še belo lajkro, s katero smo oblekli celoten oder v klubu Channel Zero. Tam je oder zamaknjen nazaj v steno, tako da smo čez celo notranjost odra napeli lajkro in potem so bili tam vižualsi. No, in od takrat naprej sem potem redno na vseh Zvukovih žurih izvajal vizualizacije.

Torej si bil najprej VJ in šele potem DJ? Kdaj si prvič uradno rolal pred ljudmi?

Ja, rolati sem začel kasneje. Zvuk mi je vseskozi razlagal o rolanju in tranceu in muski na-

sploh. Takrat sem potem spoznal tudi Nejca Hribarja, ki je bil prav tako DJ in je v tistem obdobju organiziral trance partije Pscychedelic Maddness na takratnem Izbruhovem kulturnem Bazenu. Nekaj opreme sem dobil od prijateljev, nekaj sem jo kupil, tako da sem potem neki dve leti rolal doma, bolj zase. Po zaprtju Bazena so se trance žuri prestavili v Subart in tam sem na povabilo Hribarja tudi prvič rolal, na žuru za novo leto. Ker sem takrat naletel na res dober odziv ljudi, ki so bili na žuru, sem potem nadaljeval v tej sceni.

Kot si omenil, se je kranjska trance scena po zaprtju Izbruhovega kulturnega Bazena prestavila v stari Subart, bivši U-Bahn. Tam si leta 2011 organiziral prvi žur, v sklopu organizacije Spiritual Submarine. Kako se spominjaš 18. februarja 2011?

Za dekoracijo na našem prvem žuru je poskrbel prijatelj Tim, ki je iz stiropora naredil podmornico, jaz sem poskrbel za vižualse, imena Spiritual Submarine se je spomnil Zvuk, ki je res dober z besedami, Darči je dal plejs in Hribar blessing. Line up je bil čist lokalni, Zvuk, Skokni in jaz, ampak vseeno vrhunski. Takrat sem bil mnenja, da sta onadva daleč najboljša DJ-ja na slovenski sceni. Mogoče se to sliši malo glupo,

ker sta oba iz istega kraja kot jaz in ker sem bil jaz takrat še mulc, onadva pa dost starejša in sem mogoče gledal na to malo bolj subjektivno. Ampak istega mnenja sem tudi danes, ko poznam precej več glasbe in sem slišal mnogo več hudih DJ-jev. Tako da sem zgleda že takrat gledal le na glasbo in ne na to, iz kje kdo prihaja oziroma ali ga poznam ali ne. Zvuk: Spiritual Submarine je zvočno ime, ki je pasalo takratni postavitvi partijev v prvo okolje, kjer smo organizirali event, pod Subartom. Ker je bil prostor pod zemeljskim površjem, je bil filing, kot da vstopaš v podmornico. Že prvi naš žur je bil next level za Kranj in za to, kar se je do takrat dogajalo na naši trance sceni. Zato smo šli takoj naprej, takoj smo se zadeve lotili še bolj resno in takoj po prvem žuru se je že oblikovala deko ekipa, Jaabilli Art, prav tako smo ustvarili tudi internetno stran in jaz sem se še bolj začel truditi z vizualizacijami in z izborom glasbe in z rolanjem in line upi …

Do danes je bilo 33 žurov, letos februarja bo šesta obletnica s 34. žurom. Vmes je bilo tudi nekaj open airov. Kaj se je dogajalo vmes, kako je rastla tvoja oziroma vaša podmornica?


januar/februar 2017 hitra scena, našopana scena. In sem začel rolat dark psy. Potem pa mi je Zvuk pokazal podzvrst Night Time full on Psychedelic trance, to je uraden naziv, na kratko so jo kasneje poimenovali Twilight trance. In še preden sem prvič rolal pred folkom, sem poznal že ful muske in dojel sem, da je to točno ta podzvrst trancea, ki mi res sede, in od takrat naprej od trancea rolam samo še to.

Night Time full on Psychedelic trance – high energy music for peak moments.

Zanimivo se mi zdi, da na naših žurih lahko vidiš flešerje, trenserje, metalce, punkse, čefurje … Zdi se mi, da je tako ravno zaradi te podzvrsti trancea, ki je dost hard core. Zaradi tega sede in metalcem in punksom in zdi se mi, da smo zaradi

Kako pa izgledajo priprave in organizacija žura? Vseskozi govoriš v množini, kar pomeni, da nisi za vse sam, temveč da ti pomagajo tudi drugi?

Ja, določene stvari naredim sam, pri mnogih zadevah pa mi pomagajo prijatelji in družina. Priprave so ful dolge. Delamo tri žure na leto. Se pravi november, februar in maj. Z open airi se nam ne da ukvarjati, ker jih je težko legalno speljati, tako da poletni termin preskočimo. Takoj po končanem žuru že začnem v mislih s pripravami na naslednjega. Razmišljam o tem, koga bi bookiral, kakšen bo line up, kakšne bodo dekoracije. V mesecih med žuri nato bookiram DJ-je iz tujine, uredim vse potrebno glede prevozov in nastanitve. Pri tem mi ful pomaga moja se-

Foto: Uroš Frelih

Žuri so se selili iz Subarta v Trainstation in nato na Bazen. Do leta 2013 smo imeli na žurih večinoma lokalne line upe, vmes smo dobili kakšno priložnost in smo bookirali kakšnega tujega artista, ki je bil ravno kje v bližini, nato pa smo aprila 2013 naredili prvi žur z že mednarodno uveljavljenimi DJ-ji. Takrat smo v Kranj pripeljali Hiyamyzo, dvojec iz Južne Afrike. Hiyamyzo sta Lili (Myzo) in Stuart (Hiyarant), mož in žena in oba res odlična DJ-ja. Stuart je tudi direktor založbe Disasterpeace, katere velik fen sem bil oziroma sem še vedno. Z založbo sem kasneje tudi sam podpisal pogodbo. Oni so tako pridobili predstavnika oziroma DJ-ja iz Evrope, ki rola njihovo musko izven Južne Afrike, meni pa je to omogočilo ful enih novih kontaktov in novih možnosti za sodelovanje. Vse artiste, ki

so izdajali za to založbo, sem od takrat naprej lahko kontaktiral osebno in ne več prek menedžerjev. In zato sem potem lahko line upe začel sestavljati točno takšne, kot sem želel, s točno takšnimi DJ-ji, ki rolajo to podrzvrst.

Podzvrst?

Ko sem začel rolati, sem rolal dark psy, tak hiter psy, ‚čuden‘ psy. Ko spoznaš novo zvrst muske, se ti njene podzvrsti zdijo vse dokaj podobne, itak, sej zato pa spadajo pod isto zvrst, ane. In takrat nisem imel še dovolj znanja, da bi podzvrsti znal ločiti, in nisem še dobro vedel, kateri stil mi je najbolj všeč, nasploh mi je bil všeč psy trance. In sploh ker sem bil metalc in punks, mi je sedla pač ta

tega hard cora potegnili tudi ful publike iz tehna. Osnoven trance, psychadelic, progressive ali npr. forrest trance, pa ima za moje pojme ful bolj specifično publiko. Zvuk tej glasbi, ki jo rolamo mi, reče svemirski narodnjaci. Zvuk: Svemirski narodnjaci, marsovski narodnjaci, svemirska svadba, vesoljsko kolo, kozmična polka – imena so odprta interpretacijam posameznikov, kakor se psihadelični umetnosti tudi pritiče. Pomenijo lahko več stvari hkrati. Mutirana vzhodnjaška melodika preigrana z novodobno tehnologijo, namenjena ustvarjanju novih plesno-mentalno-emotivnih ritualov za moderne čase.

stra, saj po navadi vse artiste iz tujine gosti ona. Poskrbi tudi, da so deležni kulturnih ogledov našega mesta, pelje jih tudi po Sloveniji. Pozornost posveti tudi prehrani, res se vedno zelo potrudi, za kar sem ji res hvaležen. Akcija se začne tri ali štiri dni pred žurom, ko se začnejo priprave na dekoracijo. Za dekoracijo skrbi ekipa, ki se ji prav tako reče Spiritual Submarine. V njej so ljudje, ki niti niso povezani s trance sceno. To so moji prijatelji, ki mi pomagajo, ker vidijo, kako veliko mi pomeni cela ta scena. Zrišemo skico in naredimo načrte, vedno delamo time lapse, kar pomeni, da postavimo kamero, ki vsakih 5 sekund naredi posnetek, nato pa se iz tega sestavi film celo-

tnega postavljanja dekoracije. Dekoracijo po navadi izdelamo iz stiroporja, potem jo inštaliramo na oder, vmes poskrbim še za luči in zvok. V četrtek imam rad vse narejeno, da lahko potem v petek spim do dveh ali treh popoldne, da nisem zapopan na žuru.

Vse gostujoče tuje artiste gosti tvoja sestra in vedno se z gosti DJ-ji družite ti in prijatelji tudi dan prej in dan kasneje. Prav tako jih pričakate tudi na letališču in jih pospremite nazaj. Ta osebni stik se mi zdi zelo pomemben. Verjetno ravno zaradi tega osebnega pristopa ste ti in tudi tvoji prijatelji v dobrih odnosih z vsemi tujimi DJ-ji, ki so bili v vseh teh letih tukaj pri nas. Z dvojcem Hiymyzo, ki si jih že omenil, pa ste še posebej v dobri navezi. Onadva sta bila tukaj pri nas dvakrat, v lanskem letu si bil njun gost tudi ti. Kakšna je bila tvoja izkušnja z Južno Afriko? Kakšna je tam trance scena?

Ja, Lili in Stuart sta bila v Sloveniji, no, v Kranju dvakrat, jaz pa sem šel lani maja v J. Afriko v Cape Town. Tam sem bil malo več kot 2 tedna. Prvič v življenju sem letel z avionom in to me je malo psihiralo, ker imam probleme s klavstrofobijo, že na busu mi je vedno slabo. Letel sem z letališča Marco Polo v Istambul in potem 13-urni let iz Istanbula v Cape Town. Na koncu se je vse izteklo kul, ni blo nobene panike. Večino glasbe, no, vsaj 50 procentov, ki jo poslušam in rolam, in cel ta stil je iz Južne Afrike, Portugalske, Mehike in Japonske, zato mi je blo res top, da sem šel lahko v Južno Afriko. Tam je trance kot muska res na ful višjem nivoju in je med ljudmi res popularna in razvita zvrst in tam na parti pride res ogromno random folka. Na trance tam folk hodi žurat, tako kot pri nas recimo hodijo na komercialo. Zanimivo je, da tam na trance žure hodijo tako belci kot črnci in coloured people, kot rečejo mulatom, ostala scena pa je bolj ločena, npr. na dancehall reggae žure hodijo le črnci, na tehno house žure le belci … Tega jaz sicer nisem opazil, saj nisem bil na drugih žurih, to so mi povedali domačini. Na tem žuru, kjer sem jaz rolal, je bilo 1.200 ljudi, kar je npr. 3-krat več kot na katerem koli žuru v Sloveniji. 13


januar/februar 2017

Kakšen je filing rolati pred 1.200 ljudmi? In ali lahko rečeš, da je bil to tvoj najboljši žur do sedaj?

Ja, žur je bil top shit. Definitivno zame najboljši žur v lajfu, predvsem zato, ker sem imel možnost nastopati z res hudimi artisti, ki so mi bili vzor. Tam je ogromno dobrih DJ-jev, ki so na trance sceni mednarodno res dobro uveljavljeni, za polovico od njih si lahko samo želimo, da bi jih lahko slišali in videli pri nas v Kranju.

Ok, če je bil žur v Afriki najboljši, kateri je bil pa potem najslabši?

Ha, to je bil pa žur v Avstriji, v Gradcu, kjer je murija skenslala žur okoli 2.–3. ponoč. Mi pa smo tja prišli okrog ene zjutraj. In okoli dveh zjutraj sredi mojega seta so policaji prekinili žur.

Sredi tvojega seta so policaji prekinili žur, ooo, slabo. In kako izgleda priprava seta?

Priprava je odvisna od žura. Če je to kašen res hud žur, si pogledam celoten koncept žura, kakšna muska se rola od začetka do konca, se pravi, pogledam si, kdo je pred mano, kdo za mano, kdaj sem na vrsti, da se vsaj malo prilagodim. Čeprav se res ne maram prilagajati, ker pričakujem od organizatorja, da bookira artista zato, ker mu sede njegova muska, točno takšna, kot jo on rola. In zato mislim, da mora organizator točno vedeti, kam oziroma kdaj posameznega DJ-ja uvrstiti na line up žura. Line upe je potrebno znati sestaviti. Treba je točno vedeti, kdaj kdo sede v žur. To pa je pri nas precej velik problem, saj se mi zdi, da se pri sestavljanju line upa dela ful uslug, npr. nekdo bookira drugega v zameno za booking na nekem drugem žuru, ali se bookirajo DJ-ji, zato ker so med sabo prijatelji in podobno. Posledično pa so to potem slabi line upi in tako trpi cel žur. Ja, se pravi, če je žur pomemben, po navadi cel set sestavim doma. Točno vem, katere komade in kdaj jih bom rolal. Čeprav se to med žurom glede na odziv ljudi lahko dostikrat tudi spremeni. Če pa je žur bolj na izi, z lokalnim line upom, pa niti nimam nekih hudih priprav. Vzamem vse CD-je, ki jih imam. 15 minut pred začetkom ugotovim, s katerim ko-

14

madom bom začel, nato pa brskam po CD-jih in rolam po filingu.

Line up je potrebno znati

sestaviti?

Line up je zgodba žura. Na naših žurih Spiritual Submarine smo ‚rezidenti‘ vedno Zvuk, Hribar in jaz. In ker smo vsi trije zelo razgledani glede glasbe, noben od nas ni čisti trenser, lahko katerega koli od nas na line up uvrstim ali prvega ali zadnjega. Vsak od nas bo vedno znal zarolat primerno musko glede na to, kdaj bo na vrsti. Headlinerji so po navadi okoli druge ali tretje ure zjutraj. Odvisno kaj imajo pripravljeno, ali Dj-set ali imajo live act, če je live act, so na vrsti prej.

Oktobra lansko leto je bil na line upu Spiritual Submarine žura ob pol dveh zjutraj na vrsti DJ Juggling iz Portugalske. Po žuru je na socialno omrežje napisal:

»Amazing party @Kranj yesterday, thanks a lot to Necropsi for the invitation and thanks to everyone that showed up!«

V lanskem letu naj bi na povabilo Jugglinga rolal na žuru, ampak do Portugalske nisi prišel, kaj se je zgodilo?

Ja, na Portugalsko bi moral že lani poleti, pa sem zamudil avion. Ampak ni panike, z organizatorjem in DJ-jem Jugglingom sva še vedno na kul. Rekel je, da se vsakemu človeku enkrat v življenju naredi, da zamudi avion, in nato ga definitivno ne zamudi nikoli več.

Torej izkoristil si šanso zamujenega leta, sedaj je nimaš več …

Ja, zdaj hodim en dan prej na avion.

On tebe in ti potem njega, ok, ali ne gre tukaj za uslugo?

Ok, mogoče gre za neko vrsto usluge, ampak ne na tak način, kot sem o tem govoril prej. V tem primeru gre za to, da midva oba rolava podobno musko in organizirava podobne partije. Najprej je on bookiral mene za Portugalsko, potem sem pač jaz zamudil avion in ker sva se potem res zaštekala in ker ni delal nobene panike glede tega in kot sem že omenil, mi je njegova muska res kul, sem ga potem jaz bookiral za naš zadnji parti.

Čez en mesec je šesta obletnica podmornice spiritualnosti, za vami je torej že več kot 30 uspešnih žurov, gostili ste DJ-je iz Avstrije, Hrvaške, Irana, Izraela, Južne Afrike, Makedonije, Madžarske, Nemčije, Rusije, Srbije. Ti si vmes rolal po mnogih slovenskih klubih in tudi v tujini. In v vseh teh letih si na glasbeni sceni verjetno izkusil marsikaj. Napredoval si tako kot DJ in tudi kot organizator žurov, napredovala pa je predvsem celotna organizacija Spiritual Submarine. Od 40 ljudi na prvem do 400 na zadnjem žuru. Kakšne so tvoje želje in načrti za naprej, kaj bi še in česa ne bi več?

DJ-janje mi ni na prvem mestu, bolj me vleče k produciranju. Res bi rad imel en konkreten in kvalitetno sestavljen live act. Rad bi rolal svojo glasbo, svojo produkcijo, rad bi prešel iz DJ-seta v live act. DJ-janje v smislu DJ-arta mi je zakon, ful kul, samo pri tranceu mogoče ni neke umetnosti. Danes se vsa glasba rola preko leptopov, v bistvu ne rabiš nobenega skilla, izbrati si moraš le 12 komadov in imaš že lahko DJ-set in si DJ. DJ-art je bil včasih res nekaj popolnoma drugačnega. Rad bi se ukvarjal več z DJ-janjem v pravem smislu besede, tako kot včasih, brez enega ekrana, na plate, in to hip hop in drum‘n‘bass. Sam sem tudi velik fen hip hopa in drum‘n‘bassa, to glasbo sem poslušal že pred tranceom. Hip hop DJ-janje je popolnoma drugačno kot elektronsko DJ-janje. Ker mi ta glasba res sede, vsa leta tudi sodelujem z lokalnimi hip hoperji, Ali Massive, Dokl, Semč, Čeba … Rad bi se tudi še vedno posvečal organizaciji žurov. V šestih letih smo videli, kaj se da narediti, in zato bi rad, da se to nadaljuje. V tem vidim velik potencial, ki ga je potrebno izkoristiti, in zadevo bi rad spravil še na višji nivo in mogoče bi lahko Slovenijo spravil na nek zemljevid v svetu trancea.

Rojen si v Kranju na Planini, tukaj si hodil v osnovno šolo, otroštvo si preživljal pred bloki, za bloki, v igri s prijatelji, nogomet, košarka, balinčkanje, rolanje ... Puberteto ste uživali na bližnjih garažah ter po kleteh

in zakloniščih in na mnogih planinskih plejsih. Kaj lahko poveš o Planini?

Ful enga dobrga folka. Ful enga slabga folka. Ful enga folka na kupu, ampak tko mal kreativnosti.

Malo?

Ja, meni se zdi, da jo je malo. Verjetno zato, kako se na Planini pač živi. Zdaj sicer nimam več toliko stika s Planino in z mladimi, zato lahko govorim le iz svojih izkušenj. Na Planini se ful poha, se je in se vedno po moje bo. Ko danes pomislim, kateri ljudje so bili meni in mojim vrstnikom vzor, mi je slabo. To so bili slabi ljudje, dilerji, folk, ki ni nič dosegel v življenju. In ker so nam bili vzor slabi ljudje, smo bili tudi mi sami brez prave motivacije in pač nismo bili kreativni. Ful je odvisno od tega, v kakšnih krogih se giblješ in s kakšnimi ljudmi si obkrožen in do česa lahko dostopaš.

In kaj bi sporočil mladim oziroma ne samo mladim, kakšno bi bilo tvoje sporočilo za prav vse ljudi?

Delajte to, kar radi delate, to, kar vas dela vesele. Ne ozirajte se na to, kaj si drugi mislijo o vas, in na to, kaj je moderno. Ne spreminjajte se, da bi ugajali drugim. Folk prepozna, če nekaj delaš z dušo, slej ko prej se vidijo motivi, za kaj nekaj počneš, ali zaradi denarja ali slave ali pač le zaradi lastnih koristi. In če nekaj delaš s srcem, ljudje v tebi kmalu vidijo to pristnost in veselje do tega ter te posledično tudi bolj rispektajo, spoštujejo. Planinščina: muska – glasba gesta – zastonj vstopnica komrš- komercialna glasba poha – kadi džabe –zastonj rispektajo – spoštujejo murija – policija

Živa Drinovec


januar/februar 2017

Kako (v teoriji) najamemo zaklonišče? Recimo, da bi želeli najeti prazno zaklonišče v vaši bližini. Res, da je v Kranju zmogljivost zaklonilnih mest glede na delež prebivalstva manj kot 10 %, ampak na Planini je izbira kar precejšnja. Med starimi akti sem našla Odlok o graditvi in vzdrževanju zaklonišč na območju občine Kranj (Uradni list RS 14/1994). Čeprav ne vem, ali je zadeva sploh še v veljavi, je vseeno najboljši približek ‚navodilom za najem zaklonišča‘. Javna zaklonišča upravlja in vzdržuje občina, ki za to lahko pooblasti tudi drugo fizično ali pravno osebo. Glede na 'podatke s terena' je občina za to delo očitno pooblastila podjetje Domplan. Nekaj zaklonišč je sicer v lasti stanovalcev okoliških blokov, ki jih prav tako upravlja Domplan, torej upravlja tudi z njihovimi zaklonišči. Glavni namen zaklonišč je zaščita ljudi pred vojnimi in

drugimi nevarnostmi (npr. potresi), v miru pa se lahko uporabljajo tudi za druge namene pod naslednjimi pogoji:

1. da se v njih ne opravljajo preureditve, ki bi vplivale na zmanjšanje zaščitne moči zaklonišča oziroma spremembo osnovnega namena zaklonišča; 2. da se uporabljajo na način, s katerim se ne poslabšajo higienski in tehnični pogoji zaklonišča; 3. da se v njih ne skladiščijo vnetljive in strupene snovi ter razsuti materiali; 4. da dejavnost, ki se opravlja v zakloniščih, ne ovira stanovalcev in drugih uporabnikov stavb; 5. da se redno vzdržujejo in jih je mogoče ob neposredni vojni nevarnosti ali v vojni izprazniti in uporabiti za zaščito najpozneje v 12 urah.

Pogodbe o oddaji javnega zaklonišča v najem sklene občina oziroma upravnik, ki je pooblaščen za upravljanje in

PLC je ime zaklonišča v Kranju, ki je dom sedmim bendom, neformalni šoli programerstva ter številnim drugim kreativnim dejavnostim. Kolektiv, ki šteje približno 30 različno poraščenih glav, se konstantno trudi, da bi izboljšal svoje delovne prostore in dvignil nivo kvalitete današnje gorenjske alter scene. V letu 2016 je kolektiv ustanovil društvo, KUD Denktimes, preko katerega sta najstarejša benda Placa, Didge in Armaroth, izdala albuma, v letu 2017 pa lahko pričakujete nove izdaje nekaterih mlajših bendov in veliko število koncertov.

vzdrževanje javnih zaklonišč. Ostala zaklonišča oddajajo v najem lastniki stanovanjskih in drugih prostorov in o tem obvestijo občino. Najemna pogodba o oddaji javnega zaklonišča mora obsegati: - namen in čas uporabe, - obseg in varstvo dopustne preureditve, - vzdrževanje, - višino najemnine, - prenehanje najemne pogodbe, - ureditev po prenehanju in - rok izpraznitve prostorov. Pred sklenitvijo najemne pogodbe se ugotovi stanje objekta, instalacij in opreme v zaklonišču. Najemna pogodba za javno zaklonišče se lahko sklene za določen čas ali za nedoločen čas s šestmesečnim odpovednim rokom, lahko pa se odpove v primeru, da najemnik krši pogoje uporabe oziroma ne plača najemnine zaporedoma dva meseca. Višina najemnine za oddajo javnega zaklonišča se določi ob

sklenitvi najemne pogodbe in se povečuje skladno z višino najemnin za poslovne prostore v lasti občine. Občina kot lastnik večine zaklonišč ima moč izkoristiti potencial praznih, nevzdrževanih in glede na moje lastne izkušnje precej zatohlih in nič kaj prijetno dišečih prostorov ter jih ponuditi različnim uporabnikom, ampak ne tako, da jih zgolj prepusti upravniku, temveč prevzame aktivnejšo vlogo. Mestna občina Ljubljana je recimo pred leti osem zaklonišč oddala v najem prek javnega razpisa. Sicer pa Kranj ni edino mesto, kjer se v globinah zaklonišč ustvarja. Največje število zaklonišč glede na delež prebivalstva premorejo Trbovlje, v Ljubljani je (bil?) med študenti poznan Klub B-51 oz. 'Bunker', Zaklonišče prepeva je skupina iz Nove Gorice in, prav ste uganili, vadili so v zaklonišču, Maribor pa premore edini pravi underground radio v Sloveniji, Glas podzemlja, in da, tudi ta je v zaklonišču. Jasna Durič

Ampak ustvarjanje, produciranje in hkrati še krepitev delovnih prostorov in opreme ni poceni, zimska britvica in posledična potreba po ogrevanju pa samo še bolj stiska denarnice teh ustvarjalnih fantov in deklet - zato so se odločili organizirati benefit koncert PLC FEST! Na dogodku vam bodo predstavljeni skoraj vsi glasbeni projekti Placa (Armaroth so nastop odklonili zaradi logističnih razlogov), denar iz vstopnic pa bo šel za zimski poračun, ter za krepitev vadbenih in delovnih prostorov!

15


januar/februar 2017

Bilo je nekoč ... Otroštvo na Plani oz. v getu, kot jo označujejo nekateri, je bilo polno ‘čist‘ hudih SCEN. ;) Dogajalo se je v bloku, največ pa ‘uzad‘ bloka, :) kjer smo preživeli največ časa in se od spuščanja po hribu s sankami, frcanja do bejzbola igrali vsi med sabo. Danes pa je to igrišče na ‘trojki‘ samo še prazno. Tanja, Planina 2 »Podrto drevo na legendarnem ‘plejsu’ Nevtralc« Foto: Nace Pregrad

Na Planini živim že praktično od rojstva. Za odraščanje se mi je zdela Planina super, saj je bilo v okoliških blokih vedno veliko otrok in družbe. Cele dneve smo preživljali na prostem in raziskovali še neodkrite kotičke Planine. Starejša kot sem bila, v večji radij bloka mi je bilo dovoljeno iti. Kot najstnica sem se začela vedno manj zadrževati na Planini, a še danes se mi zdi odličen prostor za preživljanje otroštva. Že zaradi omejenega prometa v večini delov Planine in neposredne bližine igrišč čisto vsakemu bloku. Seveda ne smem pozabiti koristnega učenja tujih jezikov in seznanjanja z drugimi kulturami.. Na igrišču (tako imenovani West Side) je vedno polno ljudi – od skupin otrok, mladih družin, starejših ljudi pa vse do ljudi, ki jim zmanjka denarja za še eno rundo v bližnjem lokalu Dama. Tudi ob nedeljah, ko je preostali Kranj mesto mrtvih. Vita, Planina 1

Se mi zdi, da je bilo včasih lažje tako sklepati prijateljstva kot tudi ohranjanje stikov. Današnja mladina pozna drugačne igre, tiste, za katere rabiš biti doma, kar se pozna tudi v okolju. Brez tistega otroškega vrveža je tudi Planina vse bolj mrtva. Maruša, Planina 1 Moje otroštvo na Planini je bilo kar pestro. Večina stvari se je vrtela okoli športa. Od neke improvizacije bejzbola z doma narejenimi kiji, ki so prej služili nogam za jedilne mize, pa do hokeja na gražah. Pozimi se je za blokom bordalo z dilcami od skejtov. Nikoli ni bilo dolgčas, vedno smo našli nekaj za početi. Tim, Planina 2 Popoldne, ko smo naredili vse naloge, smo se otroci dobili na ulicah. Premalo časa je bilo do večera za vse aktivnosti. Fantje smo se vozili s kolesi in rolkami, punce pa so neutrudno skakale gumitvist (in kako ponosno so se potem hvalile, da so preskočile deveto, enajsto ...), tudi kotalke niso bile zanemarljivega značaja. Potem so bile tu še druge igre; zemljo krast, frnikule, ravbarji in žandarji oziroma partizani in Nemci, skrivalnice ... Pa še bi se našlo iger, ki so nam krajšale popoldneve. Tudi rabutanje (češenj, rabarbare, koruze, krompirja) nam ni bilo tuje in smo se večkrat proti večeru odpravili v bližnji gozd (ki se nam je zdel kot velikanski divji pragozd), kjer smo pekli predvsem krompir in koruzo. Raziskovali smo tudi napol zgrajene hiše v naselju. Vsi utrujeni smo se zvečer poslovili in se obenem že dogovorili, da se naslednji dan zopet dobimo in nadaljujemo igre. Danes pa je na otroških igriščih težko videti otroke, ki bi se tam igrali sami, brez spremstva staršev. Otroci danes potrebujejo nenehno pozornost staršev, igranje so nadomestile obšolske dejavnosti, mame in očetje so se spremenili v taksiste svojih potomcev. Simon, Planina 1

Planina je bila zame v otroštvu eno veliko igrišče. Po koncu pouka je bilo vedno fino ‘pohengat‘ s sošolci pri Westu (pa v Mercator po liziko ali pa energy drink). Najbolj sem se pa veselil rojstnodnevnih zabav, ker so vedno vključevale skrivanje po garažah in lovljenje okoli blokov – v okviru igre ravbarji in žandarji. Se mi pa zdi, da danes na Planini manjka kakšen ‘plac‘ za žurke in podobne zadeve. Zato te dni na Planini preživim bolj malo časa ... Peter, Planina 1 Se še živo spomnim, kako smo se vsak dan po šoli zbrali na igrišču za trgovsko šolo. Brez telefonov, brez dogovorov, preprosto tam. Včasih nas je bilo več, drugič manj. Med večinoma znanimi obrazi se je kdaj vseeno znašel kak nov, presneto dobrodošel. Pa je bila sestavljena prava ekipa, pripravljena za igro, katero koli. Od preprostih skrivalnic, lovlenja‚ ‘kebrov‘ ali ‘šuštarjev‘, ravbarjev in žandarjev, čisto odvisno od številčnosti ekipe, samo da se je dogajalo. 16

rad

F

: oto

ce

Na

g Pre


januar/februar 2017 Za tiste, ki so poznali Fujota, je to kar precej smešna zadeva. Aja, drugače pa je bil bend, s katerim smo takrat vadili pri njem, Necroscopy. Kot zanimivost, kasneje je Anesa na vokalu zamenjal Mucy, na kitari pa je bil Nicky.«

Intro: Planina je veliko blokovsko naselje v Kranju, ki so ga zgradili v slabih 15 letih, tam nekje od 1972 do 1987. V celotni soseski živi približno 16.000 stanovalcev, kar pomeni več kot četrtina vseh občank in občanov Kranja. Načrtovana je bila kot samozadostna prostorska enota, namenjena predvsem delavskemu razredu okoliških industrijskih obratov (Sava, Tekstilindus, Iskra …). Danes zaklonišča umeščajo v bolj izolirane kletne prostore stavb, ki imajo sicer tudi drugačno namembnost; v soseski Planina pa so jih gradili še kot samostojne objekte, skrite kot dele zelenic, garaž in podhodov. To pomeni, da so ti prostori postali in ostali nerabljeni in pozabljeni.

Preteklost: Zavrl nam je zaupal sledečo anekdoto: »Pri Fujotu je bilo vedno pestro … Ker je tam prodajal tudi opremo za muzičarje, ki jo je švercal čez mejo, je bilo treba skoz prekinjati vaje. Zgledal je pa to tko: pride noter in spusti tist svoj veleslavni 'hm' ter reče: »Kratka pavza, momci.« Potem je bilo seveda treba biti tiho, ampak ker je vedno nekdo nekaj drkal po bobnih v tem času, prpizdi iz drugega prostora in reče: »Zdaj ne vem, kdo je bobnal, a je bil Roza al un čefur.« Roza je bil drugače za njega Rozmus, naš bobnar, čefur pa Anes, naš takratni pevec.

Še ena bizarna pa prihaja od Nickyja: »Z bendom smo pripešačili do placa, na vajo, nakar zagledamo enega tipa, ki je prihuljeno pogledoval navzdol po stopnicah do vhoda v zaklonišče. Ker nam je kazal hrbet in ker se mi je na prvi pogled zdel znan, sem mu prišel frendovsko naproti. Ko se je obrnil, nama je obema postal nerodn. Vprašal sem ga: »A koga iščeš?« Ampak tip, že nad 40 let je moral imeti, ni odgovoril in je samo začel hoditi stran. Po nekaj začudenih spogledih s člani benda smo dojeli, da se nam je človk usral direkt pred vhod, tko da smo vzel lopato za sneg in zadevo počistili.«

Sedanjost: Zanimalo me je, kaj se zdaj dogaja z vsemi temi prostori, a sem hitro naletel na prvo oviro; podjetje Domplan, ki naj bi upravljalo z večino zaklonišč, je preko elektronske pošte ostalo neodzivno, prav tako so moje telefonske klice preusmerjali od ene do druge pa do tretje osebe in spet nazaj k prvi. Z nekaj brskanja po spletu sem prišel do podatka, da je vseh zaklonišč na Planini skupaj štirinajst. Nekatera izmed njih so kar bistroumno skrita. Kot že rečeno, se mi do točnih podatkov ni uspelo dokopati, vseeno pa sem ugotovil, da so tri zaklonišča nesporno zasedena in v uporabi. V njih vadijo znani in malo manj znani kranjski bendi, vseh skupaj jih je več kot deset. Za ostala zaklonišča predvidevam, da so prazna. Desetletja zakljenjen vhod enega služi kot nogometni gol za lokalno mularijo.

Postopek pridobivanja dovoljenj za rabo zakloniščnega prostora je v nekaterih korakih skrajno nejasen. Član ene izmed zgoraj omenjenih 'zakloniščnih' skupin je izdal sledeče: »Plačujemo najemnino tko kot za stanovanje, štrom posebi Domplanu, ki je upravljalec, ampak nč kej dost ne upravlja ... Dobil smo zadevo tko, da smo podpise zbiral od okoliških stanovalcev.«

Prihodnost: Naključno občanko na ulici sem vprašal: »Ejo, a si kdaj bila v kakšnem zaklonišču na Planini oz. poznaš koga, ki vadi tam?« Brhka mladenka je na to vprašanje odgovorila hladno, z očitnim sprenevedanjem: »Ne in ne.«

Outro: Velika blokovska 'spalna' naselja imajo povsod podoben problem. Mladina, torej otroci staršev delavskega razreda (danes je sicer ta pojem že povsem zastarel in brezpredmeten), ki odrašča v takšnih okoljih, je prepuščena ulici, ki pa, razen kakšnega otroškega igrišča, ne nudi ničesar bolj stimulativnega od brcanja žoge in metanja balinčkov. Medtem ko imajo razne druge, starejše krajevne skupnosti povečini tudi svoje kulturne domove, ki so ustvarjalno naravnani mulariji v preteklosti nudili pogoje za iskanje in predstavitev svojega umetniškega izraza. Proizvajanje elegantno dovršenega hrupa pa je postal relativno poceni, preverjen in družbeno sprejemljiv ventil za izkašljevanje pubertetniških frustracij, zato so od boga pozabljena in dobro zvočno izolirana zaklonišča zopet postala idealen prostor za naselitev takšnih dejavnosti. Vprašanje pa je, v kakšnem stanju so trenutno vsa ta prazna zaklonišča. Verjel bi, da v nekatera že četrt stoletja ni stopila človeška noga. Pred parimi leti je ob močnem deževju eno tako zaklonišče poplavilo (skozi prezračevalni jašek) in je bilo v njem vode do kolen. Mogoče je tista voda še kar tam.

Alex Kodek 17


ALTERNATIVNA POBARVANKA Å pela Gale

18


Predstavitev programa podjetniške izmenjave Entrepreneurship for you, ki bo dvakrat: prvič 31. 1. 2017 ob 18.00 in drugič 7. 2. 2017 ob 18.00

Petek, 3. 2. 2017 ob 18.00 Literarni večer s Petrom Rezman om

ABC-računovodstva, 21. 2. 2017 ob 18.00

Sobota, 4. 2. 2017, od 10.00 do 16.0 0 ure Jimijeve zgodbe – Brezplačna dela vnica abstraktnega slikanja ob glasbi Prijave na info@layer.si

Niko Klanšek in Delo Startup Studio, 14. 2. 2017 ob 18.00 Tečaj javnega nastopanja, 16. 2. 2017 ob 18.00

Sobota, 4. 2. 2017, ob 11.00 Ksaver Šinkar: Future Cities Odprtje razstave fotografij na Mer gentalerjevi Torek, 7. 2. 2017, ob 20.00 Koncert: Čompe Energična zasedba z igralcem Jan ezom Škofom na harmoniki in za mikrofonom

Petek, 3. 2. 2017 POTOPISNO PREDAVANJE – ROK VILAR IN NIKA VILAR: KANADA Sobota, 4. 2. 2017 VE IN SLIKARSKA DELAVNICA: RAZSTA JE ODPRT LJUDJE IN BARVE Torek, 7. 2. 2017 DUHOVNO SPOZNAVANJE – PREDAVANJE IN DELAVNICA O DUHOVNOSTI Petek, 10. 2. 2017 PREDSTAVITVENA DELAVNICA: CHI GONG

Sreda, 8. 2. 2017, od 10.00 do 16.00 Prešernov dan pri Layerju Torek, 14. 2. 2017, ob 19.00 s Smeh v dvoje – KUD Kik Torek, 21. 2. 2017, ob 18.00 RIBI, RAK, ŠKORPIJON minska obletnica Glasbeno literalni večer – spo Jožeta Žvoklja - Jodla a torj tav kan a rojstva kranjskeg Petek, 24. 2. 2017, ob 20.00 predstavitev Koncert: Bakalina z gosti, ija nov Špa nove plošče

Sobota, 11. 2. 2017 KONCERT LIPSTIKK & LEATHÜ

R

00 do 12.00 Sobota, 25. 2. 2017, od 10. otroke za aza obr ve Pust: poslika

Nedelja, 12. 2. 2017 ZVOČNA KOPEL Z GONGI Torek, 21. 2. 2017 DUHOVNO SPOZNAVANJE – PRE DAVANJE IN DELAVNICA O DUHOVNOSTI Petek, 24. 2. 2017 PUSTNO RAJANJE »70'S PARTY« S SKUPINO BACK UP

BLUESA OFESORJI R P I N JE O 4. 2. PRISM ISMO 11. 2. CUB DESIGN 18. 2. POP STOVANJE – ISANI PU 25. 2. NAR

Od ponedeljka, 27. 2. 2017, do petk a, 3. 3. 2017, od 7.00 do 16.00 POČITNIŠKO VARSTVO

Revija za mladinsko (sub)kulturo Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Alex Kodek Easy Mucy Marša Malešič Mateja Dolhar Špela Gale Uroš Frelih Živa Drinovec

Oblikovanje: Anita Kepic Karin Felicijan Na naslovnici: Nace Pregrad

Foto (naslovnica): Katja Pokorn

Tisk: Tisk Žnidarič d.o.o.

Lektoriranje: Ema Lapajne

Naslednji izid: marec Cena: brezplačno ISSN 2385-9350

Urednica: Živa Drinovec


Scena 2017 januar februar  

Revija za mladinsko (sub)kulturo