Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc

22,00€

RDEČI ZVEZEK

Rdeči zvezek je prvo v slovenščino prevedeno besedilo kultne avtorice baskovske literature: Arantxa Urretabizkaia je uveljavljena baskovska prozaistka, pesnica, prevajalka, scenaristka, novinarka in igralka.

Arantxa Urretabizkaia

Mlada pravnica prispe v Caracas s posebno nalogo: navezati mora stik z otrokoma in jima predati zvezek, ki jima ga pošilja njuna mama. V njem so popisani dogodki izpred sedmih let, ko se je morala zaradi političnega aktivizma umakniti, za njenima otrokoma pa se je izgubila vsaka sled. Sedem let je dolgo obdobje: sta jo otroka pozabila? Sta pozabila materni jezik? Je njeno mesto zasedla mačeha? Ji bo uspelo preseči sovraštvo do moškega, ki je bil nekoč ljubeči partner? Rdeči zvezek izvirno preplete zgodbi dveh žensk, ki v dveh različnih življenjskih obdobjih in okoliščinah razmišljata o materinstvu, družini in svojem mestu v družbi. Je pa tudi zgodba o ženskem zavezništvu, ki je napisana tako spretno, da je bralec nikakor ne more odložiti.

Rdeči zvezek

Arantxa Urretabizkaia

Malinc

Liburu honen itzulpenak Donostia 2016 Europako Kultur Hiriburuaren eta Etxepare Euskal Institutuaren Itzultzaile berriak egitasmoko diru-laguntza izan du. Prevod knjige je nastal v okviru projekta Itziltzaile berriak, ki je potekal v času Evropske prestolnice kulture Donostia /San Sebastián 2016 in ob podpori Baskovskega inštituta Etxepare.

Arantxa Urretabizkaia

RDEÄŒI ZVEZEK

Iz baskovskega izvirnika prevedla Barbara Pregelj

Malinc

ENA

Mlada ženska je ravnokar prispela na letališče v Caracasu. Potovala je sama in v roki ima torbo. Ko čaka preostanek prtljage, torbe ne odloži na tla, čeprav je precej težka. Ob njej je prazen voziček. Ko po traku za prevzem prtljage začnejo krožiti prvi kovčki, si torbo obesi prek rame in čez prsi, da ima roki prosti. Drugi potniki počasi jemljejo svojo prtljago in se odpravijo proti izhodu, ne da bi se ozirali nazaj. Ko se trak ustavi, ostane ženska čisto sama. Začudeno pogleduje okoli sebe s torbo na rami in vozičkom, ki je ravno tako prazen kot na začetku. Zaskrbljeno povpraša pri dveh ali treh okencih in izpolni ponujene obrazce. Pokažejo ji ducat izgubljenih kovčkov, vendar ne njenega. Nazadnje se mora praznih rok odpraviti v Caracas z zapeto torbico, kot da je svet poln tatov. V nasprotju z vsemi navodili, ki jih je prejela, se usede v taksi in vozniku pove ime hotela. Med potjo se ji veke zapirajo in komajda zmore 5

pogledati skozi okno. Ve, da je mesto še daleč, a si želi, da bi čim prej prišla v hotel, saj se ji zdi, da ne bo mirna, dokler za seboj ne bo zaklenila ključavnice. Na začetku jo šofer vpraša, od kod prihaja in ali bo dolgo ostala v Caracasu, toda zaradi njenih odrezavih odgovorov umolkne. V tišini prispeta do hotelskega vhoda in ženska brez prerekanja plača. Ker nima prtljage, se nenavadno hitro znajde v hotelskem preddverju: pred njo, med vrati in recepcijskim pultom zravnano, kot bi bil iz kamna, stoji mlad moški, ki pozorno opazuje okolico in si k prsim prižema orožje. Takoj ko vstopi v sobo, vrata zapre z varnostno verižico, torbe pa še vedno ne izpusti. Po nekaj trenutkih sede, z rame si potegne pas in si brez pretiranega zanimanja ogleda sobo; vklopi klimatsko napravo, se sezuje in potem, šele potem odpre torbo. Iz nje potegne zavitek, ob tem so njeni gibi od utrujenosti in težav s prtljago okoreli. Odvije ga in na mizo, ki stoji na levi strani sobe, položi rdeč zvezek, fotografijo in popisan papir. Fotografija je barvna, na njej sta deček in deklica, držita se za roke in gledata drug drugega. Na obrazu deklice je nasmešek, ki je bolj opazen v njenih očeh kot na 6

ustnicah. Dečkovega obraza ni tako dobro videti, ker skorajda kaže hrbet osebi, ki je fotografijo posnela. Ženska za nekaj dolgih trenutkov postoji in opazuje stvari, ki so bile v zavitku. Odloži fotografijo, dotakne se zvezka, a ga ne odpre. Stopi dva koraka nazaj in preveri, ali vonja po znoju. Iz torbe vzame toaletno torbico in se odpravi v kopalnico. Preden se oprha, z milom za roke opere bluzo, ki jo je nosila. Razprostre jo na brisači, da se ne bi zmečkala, in stopi pod prho, kot bi se potopila v bazen.

»Vajina mama sem. Ti, Miren, si se rodila pred trinajstimi leti, in ti, Beñat, pred desetimi. Pred sedmimi leti, ko vaju je ugrabil vajin oče, sta izginila. To je moja resnica, to in dejstvo, da ne vem, kaj vama je povedal o meni. Vseh teh sedem let sem vaju iskala in pred nekaj meseci sem izvedela, da sta v Caracasu. Draga moja, to je začetek in morda niti ne najslabši začetek žalostne zgodbe, ki se lahko še srečno konča. 7

Takoj ko sem petega oktobra 1990 dobila ta zvezek, sem začela pisati nekaj, kar vama dolgujem že dolgo. Ravno za tvoj rojstni dan, Beñat. Vse najboljše, ljubček, vedno vse najboljše. Ni prvič, da poskušam. Pred tem sem si pripravila osnutek, a kdor je v mojem položaju, nima pravice napisati tega, kar želi. In v svojih prejšnjih poskusih nisem vedela tega, kar vem zdaj. V teh dolgih letih sem vama noč za nočjo pripovedovala, kaj se mi je zgodilo čez dan; vama je bil namenjen dnevnik, ki ga zaradi varnosti nisem nikoli napisala. Še vedno znam na pamet nekatere odlomke; nenazadnje tudi tega, ki sem ga že napisala, in tudi vse, ki jih še bom. Tako se mi ni treba ničesar izmisliti, moja roka piše brez prestanka, kot bi jo vodil tihi glas magnetofona in bi bila ustvarjena prav za to. Ne vem, ali sta še vedno v Caracasu, še manj, kako živita, kaj od življenja pričakujeta, kakšen se vama zdi svet, kako premagujeta bolečine, žalost, dvome, česa se oprijemata ponoči, preden zaspita, da se vama sanje ne izjalovijo. V nekaj sem prepričana in to zadošča, da vama pišem to besedilo, ki bo dolgo: če pravita mama 8

ženski, ki živi z vama, je to zato, ker so vama ukradli spomin name, s tem pa tudi na vajino najzgodnejše otroštvo in morda celo na baskovščino, vajin materni jezik. Sedem dolgih let je minilo, odkar smo se zadnjič videli. Ti, Miren, si imela šest let, in ti, Beñat, tri. Bilo je na drugi strani meje, poleti, in tedaj se mi ni niti sanjalo, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Neka mama, ki pod poletnim soncem objema svoja otroka, nekaj nepomembnega, nekaj, kar se dogaja milijonkrat na dan. Vendar se spomnim vsega, kar se je zgodilo tistega jutra. Velikokrat sem pregledala ta prizor kot video posnetek, ki se vrti naprej, nazaj, hitro, počasi. Sonce je komaj prodrlo skozi drevje, kot ga sploh ne bi zanimalo, kaj se dogaja na travi. Ti, Mirentxu, si imela glavo v mojem naročju. Brez vprašanj si me pozorno opazovala. Nisem pozabila in tudi nikoli ne bom, Beñat, tvojega joka, ko ste morali oditi. To ihtenje je bilo poslej glasba večine mojih sanj, ponavljajoči se zvok, ki ni napovedoval nič dobrega. Toda dejstvo je, da sta hitro povsem izginila, izgubila sem vsako sled za vama. Izvedela sem, da ne živita več v našem stanovanju in da tudi v šoli o vaju ne vedo ničesar. Vrgla sem mreže, a vanje 9

nisem ujela ničesar: tudi vajina babica ni vedela ničesar. Ko sem opazovala majhen zemljevid sveta in nisem vedela, kam naj pogledam, sem doumela, kako velik je ta planet, čeprav v vesolju ni več kot samo droben kamen. In ko sem mislila, da sem vaju za vedno izgubila, sem se naučila, kakšen je resničen strah, kakšna je praznina, kakšna je samota. A bolečina, ki mi jo je prizadejal vajin oče, ni bila nič v primerjavi s to, ki jo je povzročil vama. V tem prepričanju sem začela pisati ta zvezek, da bi obranila vajine pravice in ne svojih.«

10

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc

22,00€

RDEČI ZVEZEK

Rdeči zvezek je prvo v slovenščino prevedeno besedilo kultne avtorice baskovske literature: Arantxa Urretabizkaia je uveljavljena baskovska prozaistka, pesnica, prevajalka, scenaristka, novinarka in igralka.

Arantxa Urretabizkaia

Mlada pravnica prispe v Caracas s posebno nalogo: navezati mora stik z otrokoma in jima predati zvezek, ki jima ga pošilja njuna mama. V njem so popisani dogodki izpred sedmih let, ko se je morala zaradi političnega aktivizma umakniti, za njenima otrokoma pa se je izgubila vsaka sled. Sedem let je dolgo obdobje: sta jo otroka pozabila? Sta pozabila materni jezik? Je njeno mesto zasedla mačeha? Ji bo uspelo preseči sovraštvo do moškega, ki je bil nekoč ljubeči partner? Rdeči zvezek izvirno preplete zgodbi dveh žensk, ki v dveh različnih življenjskih obdobjih in okoliščinah razmišljata o materinstvu, družini in svojem mestu v družbi. Je pa tudi zgodba o ženskem zavezništvu, ki je napisana tako spretno, da je bralec nikakor ne more odložiti.

Rdeči zvezek

Arantxa Urretabizkaia

Malinc