Beatriz OsÉs
BREZ SRCA
BREZ SRCA
BEATRIZ OSÉS
Prevedla Veronika Rot
Beatriz Osés
Erik Vogler. Brez srca Zbirka: Erik Vogler
Naslov izvirnika: Erik Vogler sin corazón Slovenski prevod besedila z dovoljenjem založbe Edebé, Španija, www.edebe.com
Vse pravice pridržane.
© Besedilo: Beatriz Osés García, 2017
© Naslovnica: Iban Barrenetxea, 2017
Za slovensko izdajo 2025: Založba Malinc
Prevedla: Veronika Rot
Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2025
Za založbo: Aleš Cigale
Uredila: Barbara Pregelj
Prelom in oblikovanje: Manca Sirk
Jezikovni pregled: Tonja Jelen
Tiskano v Sloveniji.
Naklada: 600 izvodov
Prvi natis
Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, po določilih Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.134.2-93-312.4
OSÉS, Beatriz, 1972Erik Vogler. Brez srca / Beatriz Osés ; prevedla Veronika Rot. - 1. natis. - Medvode : Malinc, 2025. - (Zbirka Erik Vogler) Prevod dela: Erik Vogler sin corazón
ISBN 978-961-7235-08-1 COBISS.SI-ID 223701251
Dragim prijateljicam: Luisi, Mónici in Isabel, ki jih občudujem zaradi njihove moči, neutrudnega boja in smisla za humor. Carpe diem.
BREZ SRCA
Počasi je stopala po mračnem hodniku. Oblečena je imela mornarsko moder plašč kot takrat, ko jo je Erik spoznal. Premikala se je počasi in tiho. Njeni lasje so bili spuščeni in pogled uprt v to, kar je držala v dlaneh. Ko se je približevala fantu iz Bremna, je počasi dvigala pogled, dokler ni vanj zabodla svojih ogromnih zelenih oči. Nato je, ne da bi rekla besedo, razprla okrvavljene prste in iztegnila roke, kot bi izročala darilo. Vogler je predirno zakričal. V Cloéjinih dlaneh je utripalo krvaveče srce.
I. poglavje
Pogrešano dekle
Gretel Wolf je bila stara komaj osemnajst let, ko si je v glavo vbila, da bo najdaljšo noč v letu praznovala s svojim fantom v Bremnu, in to kljub nasprotovanju svoje tete, ki je skrbela zanjo po smrti njenih staršev in ki je v tistem mladeniču videla prostaškega falota, barabina, ki je bil starejši od nje in bi si v cigareto zvil tudi gladiole. Romantične počitnice so trajale točno tako dolgo kot dekletov denar, se pravi, prvi teden januarja.
S praznimi žepi ter otovorjena s ponižanjem in nahrbtnikom se je Gretel odločila, da se bo zlagala svoji teti in ji rekla, da se bo v Hannover vrnila z vlakom. Namesto tega se je proti domu odpravila na avtostop. Skoraj eno uro so avtomobili vozili mimo nje. Začelo je deževati in bila je neznansko lačna. Zajtrkovala ni in prejšnji večer prav tako ni skoraj nič večerjala. V daljavi je zagledala temen avto, za katerega se ji je zazdelo, da upočasnjuje. Ko je pripeljal do nje, se je ob robu cestišča ustavil.
»Kam si namenjena?« jo je vprašal moški srednjih let, ko je spustil stransko šipo.
Zdel se je prijazen in bil je lepo oblečen.
»V Hannover,« je odgovorila in si odmaknila pramen las, ki ji je padal na obraz.
»Tudi jaz sem namenjen tja. Če želiš, te lahko peljem,« ji je ponudil in se prijazno nasmehnil.
»Najlepša hvala!« je olajšano vzkliknila in odprla sovoznikova vrata. »Mislila sem že, da mi nihče ne bo ustavil.«
»Srečo imaš,« je rekel in se ozrl v nebo. »Vsak čas bo huda nevihta.«
Ja, imela je srečo. Prve kaplje so že padale na asfalt in po avtomobilski pločevini.
»Si iz Hannovra?« jo je vprašal voznik, da bi prebil led.
»Ne, rojena sem bila v Frankfurtu. Toda živim pri teti, odkar …« je nelagodno umolknila.
Moški jo je ošinil od strani. Dekle je z zaskrbljenim izrazom gledalo skozi okno.
»Jaz delam za neko farmacevtsko podjetje v Hannovru,« je poskušal znova obuditi pogovor in dekletovo zaupanje, »čeprav sem dejansko iz Münchna.«
Močno se je ulilo in kaplje so udarjale ob stekla. Brisalci so se divje premikali sem in tja. Gretel Wolf se je stisnila na svojem sedežu. Neznanec je na dekletovih kavbojkah opazil sledi prvih kapelj.
»Ti je mraz? Želiš, da povišam ogrevanje?«
Dekle je prikimalo in primaknilo desno dlan k ventilatorju, iz katerega je pihal topel zrak. Nadaljevala sta pogovor. On ji je rekel, da mu je ime Ernest. Povedal ji je, da se od nekdaj boji neviht. Ona mu je zaupala, da se jih prav tako boji, in to tik preden je sprejela jabolčni sok in nekaj čokoladnih piškotov, ki jih je imel v vrečki in ji jih je ponudil.
Nekaj časa je poslušala glas moškega, ki je vozil skozi nevihto. Govoril je o svoji ženi in otrocih. Postavljal ji je tudi vprašanja, na katera je ona le s težavo odgovarjala. Kajti besede so do nje prihajale iz vedno večje daljave, kot bi jih voda pridušila. In njegov obraz je bil vse bolj
zabrisan, kot bi ga obdala nestvarna megla. Dokler ni vse postalo črno in tiho. Takrat je moški ustavil avto na robu ceste, preveril, ali je popolnoma uspavana, ter zavil po poti, ki je vodila v gozd. In tam, kjer ni bilo v bližini nobene priče, je nezavestno dekle preložil v prtljažnik svojega avtomobila in zapeljal v drugo smer.
II. poglavje
Luksuzno mansardno stanovanje
Za selitev sta se odločila na izrecno priporočilo
Erikove psihologinje. To je bilo začetek februarja, po njegovi vrnitvi iz Bergeraca, po grozljivih dogodkih, ki so se zgodili v châteauju La Rose Rouge, ter pod vznemirjajočo senco belega kralja. Frank Vogler se je odločil, da jima bo sprememba okolja koristila, čeprav ne bosta odšla iz Bremna, in je najel luksuzno mansardno stanovanje v predmestju.
Dejstvo, da bo zapustil svoj dom, ker je za božič prejel srhljiv paket anonimnega pošiljatelja, je bilo
Eriku le delno v veselje. Res je to pomenilo, da se bo lahko, vsaj deloma, oddaljil od spominov na šahovskega morilca. Čeprav je bil zaradi tega prisiljen zložiti, spakirati in etiketirati, seveda po posebnem sistemu, vse drobnarije dragih znamk, ki jih je imel v svoji spalnici. Povrhu tega je moral, in to nadvse previdno, zaviti svoje zbirke mineralov, fosilov, plošč klasične glasbe, laboratorijskih instrumentov in tudi stekleno šahovsko ploščo iz Murana, ki mu jo je podaril njegov ljubljeni stric Leonard.
Seveda ne bi pozabil Cloéjine fotografije iz bruseljske kavarnice. Sladka Cloé, le kako bi jo pozabil, ko pa je vsak večer, preden je zaspal, sanjavo zrl vanjo, kot da bi bila ona še vedno ob njem? Le kako bi bilo kaj takega mogoče, ko pa je ob spominu na zimski vrt, vrtnice in njene poljube hrepeneče vzdihoval? Kajti njegovo petnajstletno srce je ostalo v Bergeracu. In po tistem nikoli več ne bo, kot je bilo.
Po vrnitvi v Bremen in ne da bi pozabil prelepo Cloé, Erik doživi grozljivo nočno moro, v kateri sanja o umorjeni mladi ženski, ki napol zakopana leži v gozdu. S pomočjo sanjskih podob, previdnega voznika in svoje nagnjenosti k zapletanju v težave bo moral Erik Vogler tudi tokrat razrešiti grozljivi zločin.
S svojim navidezno odbijajočim glavnim likom je španska pisateljica Beatriz Osés ustvarila enega najbolj izvirnih detektivskih romanov v zadnjih letih, ki nas prevzema in preseneča na prav vsaki strani. In to že vse od prvega poglavja.
DETEKTIVKA S PARANORMALNIMI ELEMENTI IN PRVINAMI GROZLJIVKE.
Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo Didaktični materiali.
