Literarni natečaj GG4A

Page 1


Razprta krila domišljije ali zakaj je igranje z literaturo pomembno

Kljub stalnemu razvoju tehnologije, ki dodobra spreminja naš svet, v sodobnem svetu branje in pisanje ostajata ključni veščini, ki ne omogočata le komunikacije, temveč tudi spodbujata ustvarjalnost in osebnostno rast. Branje odpira vrata v različne svetove, omogoča nam, da se učimo iz izkušenj drugih in širimo svoja obzorja. Pisanje pa nas spodbuja, da izrazimo svoje misli, občutke in ideje na edinstven način. Obe veščini povezuje ustvarjalnost, ki omogoča preseganje mej običajnega in odkrivanje novih poti. Ustvarjalnost je proces, ki vključuje domišljijo, inovativnost in sposobnost, da ugledamo svet iz različnih perspektiv.

Eden od poglavitnih elementov ustvarjalnosti je sposobnost igranja z idejami. To pomeni, da si dovolimo sanjati, eksperimentirati in tvegati. Ustvarjalnost ni omejena le na umetnost; prisotna je v znanosti, tehnologiji, podjetništvu in vsakdanjem življenju. Vsakič, ko najdemo novo rešitev nekega problema ali poiščemo boljši način za opravljanje določene naloge, uporabimo svojo ustvarjalnost.

Branje in pisanje igrata pomembno vlogo pri spodbujanju ustvarjalnosti. Z branjem spoznavamo različne načine izražanja, ideje in zgodbe, kar lahko sproži nove misli in navdihe. Ponuja nam priložnost, da si predstavljamo nove svetove in razmišljamo izven okvirjev. Pisanje pa omogoča, da te misli oblikujemo, razvijamo in delimo z drugimi. S pisanjem lahko raziskujemo svoje notranje svetove, izražamo svoja čustva, skozi proces pisanja se učimo strukturirati svoje misli, razvijamo kritično mišljenje in izboljšujemo svoje komunikacijske veščine.

Ustvarjalnost, ki se zrcali v literarnem natečaju

Da bi spodbudili tako branje, pisanje in ustvarjalnost, smo v okviru evropskega projekta GG4A: inovativno medkulturno spodbujanje branja razpisali mednarodni literarni natečaj Igranje z literaturo, namenjen mladim med 12 in 15 letom, in ta knjižica prinaša najboljše prispevke, ki so nam jih poslali udeleženke in udeleženci natečaja iz Slovenije, Španije, Baskije, Portugalske in Severne Makedonije. Ti razkrivajo bogastvo domišljije, raznolikost in obenem univerzalnost soočanja z enim od temeljnih čustev, strahom, o katerem so pisali. V okviru natečaja smo prejeli več kot 75 raznovrstnih prispevkov, med katerimi so bile pesmi, kratke zgodbe in dnevniški zapisi, vsaka s svojo edinstveno zgodbo in sporočilnostjo. V njih so se sodelujoči in sodelujoče podali na različna literarna popotovanja – od čustveno nabitih osebnih izpovedi do filozofskih razmišljanj o svetu okoli nas. Prejete pesmi so nas prevzele z izrazno močjo in sposobnostjo sinteze, tudi sicer značilno za poezijo, kratke zgodbe so nas popeljale v resnične in izmišljene svetove, polne presenetljivih obratov, medtem ko so dnevniški zapisi ponudili vpogled v čustvene pokrajine in spodbujali k razmisleku. Izdelki so nas pogosto presenetili s svojimi inovativnimi pristopi, s čemer se je potrdil naš namen: predpisana tema je služila le kot tematsko izhodišče, poti izražanja pa so mladi ustvarjalci in ustvarjalke ubirali sami.

Prejeta dela kažejo, da pisanje ni zgolj proces ustvarjanja (in že to je veliko!), temveč predvsem način, kako razumeti sebe in svet. Skozi svoje besede in sestavke so udeleženci delili svoje poglede, se povezali s svojimi bralci ter zgradili mostove med različnimi izkušnjami in generacijami.

Literarni natečaj Igranje z literaturo je dokaz mlade ustvarjalnosti, ki ne priča le o talentu, strasti in predanosti mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, temveč tudi o znanju, sposobnosti vživljanja in motiviranja njihovih mentoric in mentorjev, brez katerih nas ti izdelki ne bi dosegli. Iskreno smo jim hvaležni za opravljeno delo in prepričani smo, da ga z enakim žarom opravljajo tudi, ko ni tako vidno in vsem na očeh. V knjižico Igranje z literaturo smo vključili po pet do šest izdelkov v vsakem od jezikov projekta. Izbrale so jih strokovne žirije. Pri tem bi še posebej želeli izpostaviti naslednje mlade avtorice in avtorje ter njihove mentorice in mentorje: iz Slovenije: Ernesta Kozamernika (OŠ Kašelj, mentorica Kristina Janc), Gašperja Lovšina (OŠ dr. Franceta Prešerna Ribnica, mentorica Majda Ilc Husein) in Gašperja Nartnika (OŠ Rovte, mentorica Amalija Lazar

Bevc);

iz Španije: Fatimo Loredano Jukan, Candelo Garcío Sanz, Patricio Iniesta Artega in Evelino Loredano Jukan Serban (Cienlee, mentorica Jacqueline Oliver Santos);

iz Portugalske: Gonçala Lopesa in Joãa Devesasa, Rodriga Carvalha in Diega Santosa (EB Sophia Mello Breyner, mentorica Sandra Silva);

iz Baskije: Hegoo Pérez Karkamo (Talaia instituta, mentorice Leire Celestino, Judith Castro y Oihana Oronoz) in

iz Severne Makedonije: Teona Koviloska, Nadica Milenkoska in Teona Koviloska (OOU „Kliment Ohridski“ –Prilep, metorica Julijana Taleska).

Iskrena hvala tudi vsem drugim udeležencem in udeleženkam za njihov prispevek k netenju domišljije. S tem je mednarodni literarni natečaj Igranje z literaturo sklenjen, a za večino udeleženk in udeležencev se pot ustvarjanja šele začenja ali pa vsaj nadaljuje. Morda bo objava v tem zborniku komu odprla kakšna vrata in ga in/ali jo spodbudila k novemu pisanju in objavam ali pa se bo njegova ali njena ustvarjalnost pokazala na drugih področjih. Ustvarjalnost je namreč proces, ki se lahko nenehno razvija, če ga gojimo, in vsak nov izziv, vsaka nova izkušnja prispeva k njegovemu bogatenju. Tudi Igranje z literaturo je torej le eden od korakov, pot pred nami pa je še razgibana in dolga.

Barbara Pregelj, João Manuel Ribeiro, Iskra Dimkovska, Jana Bauer, Idoia Noble

Levantar voo ou porque é importante brincar com a literatura

Apesar do constante avanço da tecnologia, que está a transformar o nosso mundo, a leitura e a escrita continuam a ser competências essenciais no mundo atual, não só para a comunicação, mas também para a criatividade e o crescimento pessoal. A leitura abre portas a mundos diferentes, permite-nos aprender com as experiências dos outros e alarga os nossos horizontes. A escrita incentiva-nos a exprimir os nossos pensamentos, sentimentos e ideias de uma forma única. Ambas as competências estão unidas pela criatividade, que nos permite ir para além do comum e explorar novos caminhos. A criatividade é um processo que envolve imaginação, inovação e a capacidade de ver o mundo de diferentes perspectivas. Um dos principais elementos da criatividade é a capacidade de brincar com as ideias. Isto significa dar-nos permissão para sonhar, experimentar e correr riscos. A criatividade não se limita às artes; está presente na ciência, na tecnologia, nos negócios e na vida quotidiana. Sempre que encontramos uma nova solução para um problema ou uma melhor forma de realizar uma tarefa, estamos a usar a nossa criatividade.

A leitura e a escrita desempenham um papel importante no estímulo da criatividade. A leitura expõe-nos a diferentes formas de nos exprimirmos, a ideias e a histórias, o que pode suscitar novos pensamentos e inspirações. Dá-nos a oportunidade de imaginar novos mundos e de pensar fora da caixa. E a escrita permite-nos dar forma, desenvolver e partilhar esses pensamentos. Através da escrita, podemos explorar o nosso mundo interior, exprimir as nossas emoções, aprender a estruturar os nossos pensamentos, desenvolver o espírito crítico e melhorar as nossas capacidades de comunicação.

A criatividade reflecte-se no nosso concurso literário

Para incentivar a leitura, a escrita e a criatividade, lançámos o concurso literário internacional “Brincar com a Literatura “ para jovens dos 12 aos 15 anos, no âmbito do projeto europeu GG4A: Promoção Intercultural Inovadora da Leitura. Esta brochura reúne os melhores trabalhos apresentados por participantes da Eslovénia, Espanha, País Basco, Portugal e Macedónia do Norte. Estes trabalhos revelam a riqueza da imaginação, a diversidade e, ao mesmo tempo, a universalidade da forma como lidaram com uma das emoções fundamentais sobre a qual escreveram - o medo. O concurso recebeu mais de 75 participações diversas, incluindo poemas, contos e diários, cada um com a sua história e mensagem únicas. Neles, os participantes embarcaram numa variedade de viagens literárias: desde confissões pessoais emocionalmente carregadas a reflexões filosóficas sobre o mundo que nos rodeia. Os poemas que recebemos cativaram-nos com a sua força expressiva e capacidade de síntese, também caraterísticas da poesia, os contos levaram-nos a mundos reais e imaginários cheios de reviravoltas surpreendentes, enquanto os excertos de diários ofereceram um vislumbre de paisagens emocionais e estimularam a reflexão. Os trabalhos surpreenderam-nos com as suas abordagens inovadoras, confirmando a nossa intenção: o tema prescrito serviu apenas como ponto de partida temático e os jovens criadores seguiram os próprios caminhos de expressão.

Os trabalhos recebidos provam que a escrita não é apenas um processo criativo (e isso já é muito!), mas, sobretudo, uma forma de nos compreendermos a nós próprios e ao mundo. Através das palavras e composições, os participantes partilharam as suas perspetivas, estabeleceram ligações com os seus leitores e construíram pontes entre diferentes experiências e gerações.

O concurso literário “Brincar com a Literatura “ é um testemunho da criatividade jovem que mostra não só o talento, a paixão e a dedicação dos jovens criadores, mas também o conhecimento, a empatia e a motivação dos seus mentores, sem os quais estas obras não teriam chegado até nós. Estamos-lhes sinceramente gratos pelo trabalho que fazem e temos a certeza de que o fazem com o mesmo prazer, mesmo quando não é tão visível aos olhos do público.

A brochura “Brincar com a Literatura “ inclui trabalhos produzidos em cada uma das línguas do projeto. Os trabalhos foram selecionados por um júri de especialistas. Gostaríamos de mencionar especialmente os seguintes jovens autores e os seus mentores:

da Eslovénia: Ernest Kozamernik (Escola Primária de Kašelj, mentora Kristina Janc), Gašper Lovšin (Escola Primária Dr. France Prešeren Ribnica, mentora Majda Ilc Husein) e Gašper Nartnik (Escola Primária de Rovte, mentora Amalija Lazar Bevc);

de Espanha: Fatima Loredana Jukan, Candela Garcia Sanz, Patricia Iniesta Artega e Evelina Loredana Jukan Serban (Cienlee, mentora Jacqueline Oliver Santos); de Portugal: Gonçalo Lopes e João Devesas, Rodrigo Carvalho e Diego Santos (EB Sophia Mello Breyner, tutora Sandra Silva);

do País Basco: Hegoa Pérez Karkamo (Talaia Instituta, mentoras Leire Celestino, Judith Castro y Oihana Oronoz)

e da Macedónia do Norte: Teona Koviloska, Nadica Milenkoska e Teona Koviloska (OOU “Kliment Ohridski”Prilep, tutora Juliana Taleska).

Muito obrigado também a todos os outros participantes pela sua contribuição para a imaginação. Assim termina o Concurso Literário Internacional Brincar com a Literatura, mas para a maioria dos participantes, a viagem da criatividade ainda agora começou, ou pelo menos continuou. Talvez a publicação nesta coleção abra algumas portas e os encoraje a escrever e a publicar novamente, ou talvez a sua criatividade se manifeste noutros campos. A criatividade é um processo que pode evoluir constantemente se for alimentado e cada novo desafio, cada nova experiência, contribui para o seu enriquecimento. Por isso, “Brincar com a literatura “ é apenas um passo e o caminho a percorrer é longo e cheio de aventuras.

Barbara Pregelj, João Manuel Ribeiro, Iskra Dimkovska, Jana Bauer, Idoia Noble

Dejar volar la imaginación, o por qué es importante jugar con la literatura

A pesar del constante avance de la tecnología, que está transformando nuestro mundo, la lectura y la escritura siguen siendo competencias esenciales en el mundo actual, no sólo para la comunicación, sino también para la creatividad y el crecimiento personal. La lectura nos abre las puertas a mundos diferentes, nos permite aprender de las experiencias de los demás, y también ampliar nuestros horizontes. Escribir nos anima a expresar nuestros pensamientos, sentimientos e ideas de una manera única. Ambas habilidades están unidas por la creatividad, que nos permite ir más allá de lo ordinario y explorar nuevos caminos. La creatividad es un proceso que implica imaginación, innovación y la capacidad de ver el mundo desde diferentes perspectivas.

Uno de los principales aspectos de la creatividad es la capacidad de jugar con las ideas, lo cual implica darnos permiso para soñar, experimentar y asumir riesgos. Por otra parte, la creatividad no se limita al campo de las artes; está presente en la ciencia, la tecnología, los negocios y la vida cotidiana. Cada vez que encontramos una nueva solución a un problema, o una forma mejor de realizar una tarea, estamos utilizando nuestra creatividad.

La lectura y la escritura desempeñan un papel importante a la hora de estimular la creatividad. La lectura nos expone a formas de expresión, ideas e historias que pueden suscitar nuevos pensamientos y fuentes de inspiración. Nos da la oportunidad de imaginar nuevos mundos y pensar con originalidad. Y la escritura nos permite dar forma, desarrollar y compartir estos pensamientos. A través de la escritura podemos explorar nuestro mundo interior, expresar nuestras emociones, aprender a estructurar nuestros pensamientos, desarrollar el pensamiento crítico y mejorar nuestra capacidad de comunicación.

La creatividad se refleja en nuestro concurso literario

Para fomentar la lectura, la escritura y la creatividad, dentro del proyecto europeo GG4A: Promoción Intercultural Innovadora de la Lectura, lanzamos el concurso literario internacional “Jugando con la literatura”, dirigido a jóvenes de 12 a 15 años. Esta publicación reúne los mejores trabajos que nos enviaron participantes de Eslovenia, España, País Vasco, Portugal y Macedonia del Norte. Los textos revelan la riqueza de su imaginación, la diversidad y, al mismo tiempo, la universalidad en la forma de abordar una emoción fundamental: el miedo. El concurso recibió más de 75 trabajos muy diversos, entre poemas, relatos cortos y entradas de diarios, cada uno con su propia historia y mensaje únicos.

En dichos trabajos, l@s participantes se embarcaron en diversos viajes literarios: desde confesiones personales cargadas de emociones hasta reflexiones filosóficas sobre el mundo que nos rodea. Los poemas que recibimos nos cautivaron por su fuerza expresiva y su capacidad de síntesis, propias de la poesía, los relatos cortos nos adentraron en mundos reales e imaginarios llenos de giros sorprendentes, mientras que los extractos de diarios ofrecían una visión de paisajes emocionales y estimulaban la reflexión. Los textos a menudo nos sorprendieron por sus planteamientos innovadores, y confirmaron nuestra visión de que el tema propuesto serviría únicamente como punto de partida, de tal manera que l@s jóvenes creadores/as seguirían caminos de expresión diversos.

Los textos recibidos demuestran que escribir no es sólo un proceso de creación (¡aunque eso ya es mucho!), sino sobre todo una forma de entenderse a un@ mism@ y al mundo. A través de sus palabras y composiciones, l@s participantes compartieron sus perspectivas, conectaron con sus lectores/as, y tendieron puentes entre distintas experiencias y generaciones.

El concurso literario “Jugando con la literatura” es un testimonio de la creatividad joven que muestra no sólo el talento, la pasión y la dedicación de l@s jóvenes creadores/as, sino también los conocimientos, la empatía y la motivación de sus mentores/as, sin l@s cuales estos trabajos no habrían llegado hasta nosotr@s. Les estamos sinceramente agradecid@s por el trabajo que realizan, por esa labor silenciosa que llevan a cabo con dedicación y entusiasmo.

En el folleto “Jugando con la literatura” se incluyen trabajos creados en cada una de las lenguas del

proyecto. Han sido seleccionados por jurados compuestos por personas expertas. Nos gustaría mencionar especialmente a l@s siguientes jóvenes autoras/es y mentoras/es:

Eslovenia: Ernest Kozamernik (Escuela Primaria Kašelj; mentora Kristina Janc), Gašper Lovšin (Escuela Primaria Dr. France Prešeren Ribnica; mentora Majda Ilc Husein) y Gašper Nartnik (Escuela Primaria Rovte; mentora Amalija Lazar Bevc);

País Vasco: Hegoa Pérez Karkamo (Talaia Instituta; mentoras Leire Celestino, Judith Castro y Oihana Oronoz);

España: Fátima Loredana Jukan, Candela García Sanz, Patricia Iniesta Artega y Evelina Loredana Jukan Serban (Cienlee; tutora Jacqueline Oliver Santos);

Portugal: Gonçalo Lopes y João Devesas, Rodrigo Carvalho y Diego Santos (EB Sophia Mello Breyner, tutora Sandra Silva);

Macedonia del Norte: Teona Koviloska, Nadica Milenkoska y Teona Koviloska (OOU “Kliment Ohridski”Prilep; tutora Juliana Taleska).

Muchas gracias también al resto de participantes por su contribución al juego de la imaginación. Con esto concluye el Concurso Literario Internacional “Jugando con la literatura”, pero, para la mayoría de l@s participantes, el viaje de la creatividad no ha hecho más que empezar, o al menos continuar. Quizá la publicación en esta colección les abra algunas puertas y les anime a seguir escribiendo y publicando, o quizá su creatividad se manifieste en otros campos. La creatividad es un proceso que, si se alimenta, puede evolucionar constantemente; y cada nuevo reto, cada nueva experiencia, contribuye a enriquecerla. Por lo tanto, “Jugando con la literatura” es sólo un paso. El camino que queda por recorrer es largo, y estará lleno de aventuras.

Barbara Pregelj, João Manuel Ribeiro, Iskra Dimkovska, Jana Bauer, Idoia Noble

Irudimenari hegoak ematea, edo zergatik den

garrantzitsua literaturarekin jolastea

Teknologiaren etengabeko aurrerapenek eraginda gure mundua eraldatzen ari den honetan, irakurketak eta idazketak funtsezko gaitasunak izaten jarraitzen dute gaur egun, ez bakarrik komunikaziorako, baita sormenerako eta hazkunde pertsonalerako ere. Irakurketak mundu desberdinetarako ateak irekitzen dizkigu, besteen esperientzietatik ikasteko aukera ematen digu, bai eta gure ikuspegia zabaltzeko ere. Idazteak, berriz, gure pentsamenduak, sentimenduak eta ideiak modu paregabean adieraztera bultzatzen gaitu. Bi trebetasun horiek sormenak lotzen ditu, eta horrek aukera ematen digu ohikotik harago joateko, bai eta bide berriak aztertzeko ere. Sormena prozesu bat da, irudimena, berrikuntza eta mundua hainbat ikuspegitatik ikusteko gaitasuna eskatzen dituena.

Sormenaren alderdi nagusietako bat ideiekin jolasteko gaitasuna da, amets egiteko, esperimentatzeko eta arriskuak hartzeko baimena ematen diguna. Bestalde, sormena ez da arteen eremura mugatzen; zientzian, teknologian, negozioetan eta eguneroko bizitzan ere badago. Arazo bati irtenbide berri bat edo zeregin bat egiteko modu hobe bat aurkitzen dugun bakoitzean, sormena erabiltzen ari gara.

Irakurtzeak eta idazteak zeregin garrantzitsua dute sormena suspertzeko orduan. Irakurketak pentsamendu eta inspirazio-iturri berriak sor ditzaketen adierazpide, ideia eta istorioak erakusten dizkigu, mundu berriak irudikatzeko eta originaltasunez pentsatzeko aukera ematen. Eta idazketak bide ematen digu pentsamendu horiek taxutzeko, garatzeko eta partekatzeko. Idazketaren bidez, gure barne munduan arakatu dezakegu, emozioak adierazi, pentsamenduak egituratzen ikasi, pentsamendu kritikoa garatu eta komunikazio gaitasuna hobetu.

Sormena gure literatur lehiaketan islatu da Irakurketa, idazketa eta sormena sustatzeko, GG4A (Irakurketaren Sustapen Berritzailea eta Kulturartekoa) europar proiektuaren barruan, “Literaturarekin jolasean” nazioarteko literatur lehiaketa abiarazi dugu aurten, 12 eta 15 urte bitarteko gazteentzat. Argitalpen honek Esloveniatik, Espainiatik, Euskal Herritik, Portugaldik eta Ipar Mazedoniatik bidali zizkiguten lanik onenak biltzen ditu. Testuek egileen irudimenaren aberastasuna eta aniztasuna erakusten dute, eta, aldi berean, funtsezko emozio bati –beldurra– heltzeko moduaren unibertsaltasuna. Lehiaketak 75 lan baino gehiago jaso zituen, tartean olerkiak, kontakizun laburrak eta egunkarietako sarrerak, bakoitza bere istorio eta mezu bereziekin. Lan horietan, parte hartzaileak hainbat bidaia literariotan murgildu ziren: emozioz betetako aitorpen pertsonaletatik hasi eta inguratzen gaituen munduari buruzko hausnarketa filosofikoetaraino. Jaso genituen poemek liluratu egin gintuzten, poesiaren berezkoa duen indar adierazkorragatik eta sintesirako gaitasunagatik. Kontakizun laburrek bira harrigarriz betetako mundu erreal eta imajinarioetan barneratu gintuzten, eta egunkarietako sarrerek paisaia emozionalen ikuspegia eskaini ziguten, gogoeta estimulatuz. Testuek askotan harritu gintuzten beren planteamendu berritzaileekin, eta gure ikuspegia berretsi zuten: agindutako gaia abiapuntu tematiko huts gisa hartuta, sortzaile gazteek adierazpen bide desberdinak hartu zituzten.

Jasotako lanek erakusten dute idaztea ez dela soilik sorkuntza prozesu bat (nahiz eta hori baden zerbait!), baizik eta, batez ere, geure burua eta mundua ulertzeko modu bat. Beren hitzen eta konposizioen bidez, parte-hartzaileek beren ikuspegiak partekatu zituzten, irakurleekin konektatu zuten, eta esperientzia eta belaunaldi desberdinen arteko zubiak eraiki zituzten.

“Literaturarekin jolasean” literatur lehiaketa gazteen sormenaren testigantza da; eta, sortzaile gazteen talentua, grina eta dedikazioa erakusteaz gain, aholkularien ezagutza, enpatia eta motibazioa ere bistarazten ditu, haiek gabe testuak ez baitziren gugana iritsiko. Benetan eskertzen dugu dedikazioz eta gogotsu egiten duten lan isila.

“Literaturarekin jolasean” liburuxkan, proiektuko hizkuntza guztietan sortu diren testuak ageri dira, adituek osatutako epaimahaiek aukeratuak. Aipamen berezia egin nahi diegu honako egile gazte nahiz mentore hauei:

Eslovenia: Ernest Kozamernik (Kašelj Lehen Hezkuntzako eskola; Kristina Janc mentorea), Gašper Lovšin (France Prešeren Ribnica Lehen Hezkuntzako eskola; Majda Ilc Husein mentorea) eta Gašper Nartnik (Rovte Lehen Hezkuntzako eskola; Amalija Lazar Bevc mentorea);

Euskal Herria: Hegoa Pérez Karkamo (Talaia Instituta; Leire Celestino, Judith Castro eta Oihana Oronoz mentoreak);

Espainia: Fátima Loredana Jukan, Candela García Sanz, Patricia Iniesta Arteaga eta Evelina Loredana Jukan Serban (Cienlee; Jacqueline Oliver Santos tutorea); Portugal: Gonçalo Lopes eta João Devesas, Rodrigo Carvalho eta Diego Santos ikasleak: O medo (EB Sophia Mello Breyner; Sandra Silva tutorea);

Ipar Mazedonia: Teona Koviloska, Nadica Milenkoska eta Teona Koviloska (OOU “Kliment Ohridski” - Prilep; Juliana Taleska mentorea).

Eskerrik asko, halaber, gainerako parte-hartzaileei, irudimenaren jolasean egindako ekarpenagatik. Hemen amaitzen da “Literaturarekin jolasean” nazioarteko literatur lehiaketa, baina, parte-hartzaile gehienentzat, sormenaren bidaia hasi besterik ez da egin… edo jarraitu, behintzat. Agian bilduma honetan argitaratzeak ate batzuk irekiko dizkie, eta idazten eta argitaratzen jarraitzera animatuko ditu; edo agian beren sormena beste eremu batzuetan agertuko da. Sormena, elikatzen bada, etengabe gara daiteke, eta erronka berri bakoitzak, esperientzia berri bakoitzak, sormena aberasten lagunduko du. Beraz, “Literaturarekin jolasean” urrats bat baino ez da. Aurretik dugun bidea luzea da, eta abenturaz beteta egongo da.

Barbara Pregelj, João Manuel Ribeiro, Iskra Dimkovska, Jana Bauer, Idoia Noble

Literaturarekin jolasean / Книжевни игри / Jugando con la literatura / Brincar com a Literatura / Igranje z literaturo

Slovenija

Kategorija kratka proza

Ernest Kozamernik: Ko bije srce

Kajetan Zajc ni maral poti v šolo. Ne zato, ker je moral ob prometni cesti. Ne zato, ker je moral mimo glasbene šole, kjer se je neki prvošolček s slabim posluhom pridno učil trobento. Moril ga je predvsem sosed, ki je imel tri velike pse. Kajetan se je psov bal že od takrat, ko je bil otročiček, saj ga je tedaj napadel sosedov novofudlandec Ares, poimenovan po grškem bogu vojne. Ares je bil največji od vseh treh. Za razliko od svojih psov je bil Kajetanov sosed zelo prijazen. Svoje pse je naučil ubogljivosti, a vseeno so Kajetana vsak dan strašili. Bežal jim je vse do konca ulice, kjer so se končno ustavili.

Tiste sobote se je Kajetan s prijatelji zabaval na ulici, ko je na lepem prišel pismonoša. Tokrat ni vozil kolesa, ampak je prišel peš. Povedal je, da se je kolo pokvarilo in prosil dečke, ki so se igrali, naj raznosijo pošto za njihovo ulico. Dečkov je bilo ravno prav, da je vsak odnesel pošto v drugo hišo. Na Kajetanovo veliko nesrečo, je moral ravno on k hiši njegovega soseda. Da bi bila nesreča še večja, je bila sosedova hiša ravno tam, kjer ulica zavije, zato ga niti prijatelji ne bodo videli, ko bo potreboval pomoč. »Po drugi strani je to tudi dobro,« je razmišljal, ko je s strahom v srcu hodil po ulici »da ne bodo videli, da me je strah psov.« Tega namreč Kajetan še ni povedal prijateljem, ker ga je bilo preveč sram in posmehovali bi se mu.

Tako razmišljujoč je hodil po ulici in prišel okoli vogala. Psov ni videl, zato je previdno, po prstih odšel do poštnega nabiralnika in upal, da so psi na drugi strani sosedove hiše. Moral je oddati dve pismi in paket. Pismi je previdno odložil v nabiralnik, nato je bil na vrsti paket, ki ga je moral nesti do vrat. Previdno je hodil in oprezno poslušal, če kje kdo zalaja ali če sliši pasji tek.

Slišal ni ničesar, zato je previdno, počasi in čim tišje poskusil priti do vrat. Res mu je uspelo, a ravno ko je prišel do vrat je prebral napis na paketu: PAKIRANA PASJA HRANA; HRANITE NA VARNI RAZDALJI OD PSA. Napis ne bi mogel biti bolj jedrnat. Poleg tega je bilo očitno, da je zabredel v težave. Zaslišal je pasje lajanje in sopenje ter tek. Ta nenavadni orkester povsem običajnih zvokov je naznanjal prihod psov, kot fanfare naznanjajo prihod kralja. Hotel je steči, a njegovim nogam je bilo očitno malo mar za to, torej je samo stal. Poklicati je želel soseda, a so tudi njegove glasilke lenarile. Kljub lenobi njegovih nog in glasilk, je bilo njegovo telo ponekod še vedno precej živo. Srce, za katero se je, ko je zastalo, zdelo da mu ni po volji bìti, je zdaj bìlo kot, da bi stavilo milijone. Bil je v težavah.

Na prizorišče so pritekli psi. Hrt, nemški ovčar in seveda glavni: Ares. Kajetanovo telo je kot po čudežu spet dobilo moč in voljo do življenja. Stekel je kakor nikoli dotlej in klical soseda, medtem pa so mu psi sledili. »Ne!« se je nenadoma zaslišalo. Psi so se ozrli in zagledali soseda. Tako ali tako bi ubogali, ko pa so videli, da ima v roki piskajočo žogico. Sosed jo je z vso silo vrgel daleč stran. Psi so se zapodili za njo, medtem pa je sosed pristopil h Kajetanu in se opravičil, saj je vedel, da se deček boji psov in, da ga je eden že ugriznil. »Kako vam je to uspelo?« je vprašal Kajetan. Sosed ni vedel, kam meri, zato ga je vprašal kaj misli s tem. Kajetan je odgovoril: »To, z žogico.«

Sosed se je prijazno nasmehnil: »na to žogico so psi čisto nori« vsakič jo gredo iskat, pa če jo vržem na konec ulice. Potlej jo prinesejo nazaj meni, naj jo vržem ponovno.« V resnici so popolnoma prijazni. Ko te je Ares napadel, si bil še čisto majhen in te je zanimala njihova žogica. Danes so mislili, da kradeš pasjo hrano. Ko greš v šolo pa se hočejo le igrati s teboj. Ne vedo, da hodiš v prvi razred in je to zelo pomembno.« Sosed je nato njega in vse njegove prijatelje povabil na igro s psi. Do večera so se zabavali, nato pa odšli domov. Kajetan svojega strahu pred psi ni premagal, a z Aresom, hrtom Titanom in nemškim ovčarjem Vulkanom je postal prijatelj.

OŠ Kašelj, mentorica Kristina Janc

Peter’s sisters: Izbrisani strah

Poglavje 1

Sem Gemini Iverssen in sem stara enaindvajset let. Petek je. Stojim na verandi svoje hiše in strmim v prazno morje. Čutim praznino. Razmišljam, kaj vse sem dala skozi v zadnjih dveh letih. Pred dvema letoma se mi je življenje obrnilo na glavo, saj sta mi umrla starša. Odločila sem se zaživeti na novo in se odselila na Islandijo. Pred tem sem živela na Norveškem v mestu na severu Norveške. Tisto leto je bilo zame precej stresno, saj sta se starša odpravila na Antarktiko. Tja sta se odpravila v raziskovalne namene, vendar teh nisem poznala. Niti sanjalo se mi ni, da jih bom takrat tudi zadnjič videla žive. Moja mama je prihajala iz Islandije, oče je bil Norvežan. Imam tudi starejšo sestro Iris in mlajša brata dvojčka Marcusa in Alexandra. Vse sem želela pustiti za seboj, saj nisem prenesla spominov na mesto, kjer sta bila nazadnje moja starša še živa.

Sedaj, ko sem se preselila na Islandijo, živim v mestu Akureyri na severu Islandije. Hiša, v kateri se nahajam, je pravzaprav hiša mojih prastaršev in mame. Stoji na obrobju mesta tik ob morju. Svoj študij biologije delam na daljavo. Vedno sem si želela postati biologinja in to strast mi je dala babica, saj se je tudi ona ukvarjala z biologijo. Da bi se vpisala na to fakulteto, je bila tudi babičina želja in zato mi je ta študij še toliko pomembnejši, saj z njim ohranjam del nje. Tam sem spoznala tudi svoje prijatelje, s katerimi si delimo enako strast do narave. Moji najboljši prijatelji so Noemi, Erik, Elizabeth in Magnus. Združuje nas ljubezen do narave. Oni so bili tisti, ki so mi pomagali premagati izgubo staršev, kar je v meni vzbudilo strah pred izgubo bližnjih. V sebi ves čas nosim tisti strah, da se bo bližnjim nekaj zgodilo, in težko bom to prebrodila. V največjo oporo so mi tudi moja brata in sestra. Rada bi, da bi bili spet skupaj, živeli normalno življenje, vendar se zavedam, da trenutno to ni mogoče. Še vedno občutim tesnobo.

Ko sem si vsaj malo opomogla, sem odšla iz mesta, brez da bi komur koli povedala. Od bližnjih sem se poslovila s pismom, želela sem vse pustiti za seboj, misleč, da bo manj bolelo. Sestra je takrat poskušala navezati stik z mano, vendar ji tega nisem dopustila, nisem zmogla. Sčasoma me je nehala klicati. Večino svojega časa preživim v naravi, saj se lahko le tako celostno sprostim. S preučevanjem si zapolnim misli in tako pozabim na svoje probleme. Velikokrat ko je lepo vreme, se vozim po krajih na Islandiji. Eden mojih najljubših je mogočen slap Gullfoss. Tam se ukvarjam z rastlinami in fotografiram naravo za svojo beležko. Všeč so mi slapovi, saj so pomirjajoči in me pospremijo v moj svet biologije. Obiskala sem že veliko slapov po državi. Velikokrat se do bližnjih slapov odpravim kar peš. Četudi je narava zdravilna, me je strah. Strah samote, izgube … Strah, da življenje nikoli več ne bo isto.

Poglavje 2

Nedelja je. In moj dan zmoti zvonec, ki zazvoni na glavnih vrati. Od takrat, ko sem se preselila v mesto, še nihče ni zvonil na moja vrata. Odpravim se proti vratom in jih odprem. Srce se mi ustavi. Na vhodu zagledam svoje najboljše prijatelje. Vse jih objamem in v očeh se mi naberejo solze. Nikoli si nisem mislila, da jih bom tako močno pogrešala. V tistem trenutku je strah, da jih nikoli ne bom več videla, malo ugasnil. Najbolj sem se razveselila Erika. Najina romanca se je začela takoj, ko smo se spoznali v prvem letniku faksa. On je bil moj svet in jaz njegov. Vesel me je bil, tekle so mu solze sreče, ker me vidi. Od njega tega nisem pričakovala, saj nikoli ni pokazal žalosti. Sprejela sem jih in jim ponudila čaj. Vsa presenečena sem jih vprašala, kaj počnejo v Akureyriju. Povedali so mi, da jih je fakulteta poslala na raziskovalno delo na Islandijo in da jim je moja sestra Iris povedala, kje me najdejo. Dejala sem jim, da se naj počutijo kot doma, saj je po dolgem in širokem pogovoru postal to njihov dom za naslednja dva tedna. Prosili so me, naj se jim spet pridružim pri raziskovanju in nisem jih mogla zavrniti. Malo sem jih vendarle pogrešala.

Proti večeru me je Erik potegnil na stran, želel je vedeti, zakaj sem odšla. Bilo ga je strah, da se mi je kaj zgodilo. Videla sem, da ga je moj odhod prizadel. S solzami v očeh sem mu pojasnila, da je izguba staršev v meni zbudila nekaj, česar nisem mogla prenesti, to je bilo močnejše od mene same. Solze so lile iz oči. Po dolgi uri razlaganja je dejal, da razume in da je vesel, da sem mu to povedala, čeprav dve leti kasneje. Čutila sem njegov pogled, ko je s sinje modrimi očmi pogledal in dejal, da me ljubi. Vedela sem, da misli iskreno.

Tudi sama sem čutila tako in mu odvrnila, da jaz tudi njega. Bil vse kar sem si lahko kadarkoli želela. Najino romanco je prekinila Noemi, ki se je tedaj prikradla na verando. Prosila naju je, da naj stopiva nazaj v hišo. V hiši sta za mizo sedela Elizabeth in Magnus. Dejala sta, da se moramo lotiti zaključne naloge za izpit, da lahko končamo fakultete. Še prej sta me prosila, da naj se po zaključeni raziskavi vrnem nazaj na Norveško. V grlu mi je nastal cmok. Prvič v življenju nisem imela besed, da bi karkoli odgovorila. Po dolgi tišini sem dejala, da bom premislila. Glas v glavi mi je govoril, da naj se vrnem že za voljo sestre in bratov. Vedela sem tudi, da bi to Eriku veliko pomenilo. Začeli smo načrtovati pot po Islandiji in vse najzanimivejše točke, ki jih moramo omeniti v nalogi.

Poglavje 3

V naslednjih dneh smo obiskali mesto Húsavík, več razglednih točk, črno plažo blizu mesta Vik, Rekjkjavik, različne jame in slapove ter plaže. Veliko smo hodili tudi po gorah in planotah. Ogledali smo si tudi veliko ognjenikov. Priznam, da se tako lepo nisem imela, odkar sem sama živela na Islandiji. Tako z Erikom kot s prijatelji smo bili veseli. Veseli, da smo končno spet skupaj. Elizabeth se je uspela pogoditi s profesorji, da so naši raziskavi dodali še dva tedna. Čutili smo olajšanje, ko nam je Elizabet povedala, da se nam nikamor ne mudi. V miru smo raziskovali še naprej. Vzeli smo si veliko časa, da smo večere preživljali ob ognju in filmih. Torek zvečer je in napisali smo večino naše naloge, tako da smo si lahko današnji večer popestrili s filmom. Gledali smo naravoslovni dokumentarec. Ob gledanju filma v Erikovem objemu mi je bilo prav lepo. Na uho sem mu še zašepetala, da ga ljubim in da bi mu rada zunaj nekaj pokazala. Skupaj sva stopila na verando, se zazrla v nebo, ki je žarelo od severnega sija. Modrozeleno nebo je bilo čudovito, čeprav si lahko to videl tudi na Norveškem. Erik je dejal, da je to še bolje kot na Norveškem. V tistem trenutku so iz mene izbruhnile besede, da se bom z njimi vrnila na Norveško. Presenečeno in hkrati veselo me je pogledal ter me potegnil v svoj objem. Videla sem mu v očeh, da še ni bil srečnejši, tudi jaz ne. Trenutek za tem se mi je v glavi nato spet pojavil strah, da v resnici sploh ne vem, kako bo izgledalo srečanje s sestro in bratoma. Strah me je bilo, da so pozabili name in živeli svoja življenja. To sem povedala tudi Eriku, vendar mi je mirno odgovoril, da me naj ne bo strah glede tega. Ko sva stopila v hišo, so na kavču vsi trije najini prijatelji že spali. Tudi midva sva se nato odpravila v posteljo. Ti zadnji dnevi so minevali zelo hitro. Prišel je dan, ko sem morala zapustiti mamino hišo in se odpraviti nazaj v Tromsø. Na letališču sem se še zadnjič poslovila od Islandije in ji obljubila, da sem bom vrnila. Vožnja z letalom je trajala dobrih šest ur in priznam, da nas je vse izmučila. Bil je čas, trenutek, ko sem morala strahu pogledati v oči in si zaupati, da bom zmogla.

Poglavje 4

Skupaj z Erikom in prijatelji stojim pred vrati svoje hiše in čakam, da bo kdo odprl vrata. V grlu čutim, da se mi dela cmok. Že ko mislim, da ne bo nihče odprl, se pred vrati pojavi sestra Iris. Še preden je do konca odprla vrata, sem videla, da so se ji zarosile oči. Za njo sta k vratom pritekla moja brata. Vsi trije so bili tako zelo veseli. Kamen se mi je odvalil od srca, saj je strah, da so me pozabili, izginil. Vsi trije skupaj so me tako močno objeli, da nisem mogla dihati. Preden sem vstopila v hišo, sem s prsti nakazala prijateljem, naj pridejo. Vsi skupaj smo tako pili čaj in se zabavali. Iris ni mogla nehati jokati od sreče. Tudi brata Marcus in Alexander sta potočila kakšno solzico. Bilo je zelo lepo in v srcu je zavladalo neopisljivo veselje. Po dolgem času sem spet občutila srečo, ki je prej nisem. Iris je želela, da ji povem vse, kaj sem delala na Islandiji in kaj vse sem videla. V teh veselih trenutkih sem se spet spomnila na mamo in očeta, ki bi bila ponosna name, da sem premagala bolečino in strah ter se vrnila nazaj k ljubljenim. Ko so prijatelji odšli, sva s sestro prebili še kar nekaj ur skupaj. Ni in ni mogla verjeti, da sem se dejansko vrnila. Tako vesele je nisem videla že dolgo časa. Tik preden sem se odpravila spat, sem stopila na verando in se zazrla v nebo. Tudi tukaj je bil severni sij nekaj lepega, roza in rdeče barve so se prepletale in zvezde so tako močno svetile. V njih sem videla tudi mamo in očeta. Sploh nisem ugotovila, kdaj so mi začele polzeti solze po obrazu. Z objokanimi očmi sem se odpravila v posteljo … Počutim se pomirjeno, saj se spet počutim povezano z družino.

Epilog

Minilo je eno leto, odkar sem se vrnila na Norveško. Sedaj spet polna veselja, pijem kavo na verandi v mamini hiši skupaj z Erikom. V tem času sem končala svoj študij biologije in se preselila nazaj na Islandijo. Najin odnos z Erikom lepo napreduje in celo zaročila sva se. Tudi Elizabeth in Marcus sta se zaročila. Moja sestra se je poročila. Vesela sem, da se je vse končalo tako lepo, kot se je. Noemi se je preselila na Islandijo v Rejkjavik. Tako se ob prostih večerih družimo. Velikokrat skupaj odpotujemo na Norveško, kjer se srečamo z Marcusom in Elizabeth ter mojo sestro Iris in bratoma. Z Erikom tako sedaj skupaj načrtujeva najino prihodnost polno zanimivih potovanj in raziskav.

V tem času se velikokrat spomnim tudi na starša, ki ju neizmerno pogrešam … V vseh teh dogodkih sem spoznala, da je strah samo še eno čustvo, ki se ga da premagati, če mu pogledaš v oči in se z njim soočiš. Potreben je le čas, ki celi rane in postopoma briše sledi strahu. Izbrisan strah.

OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski dol, mentorica Mateja Nudl

Ana Berič: Brisanje temačne preteklosti

Vse se mora nekje začeti. Začetek se največkrat povezuje z rojstvom otroka, obiskovanjem srednje šole ali fakultete, novim delovnim mestom,… Velikokrat se zdi, da smo takrat veliko zrelejši in pripravljeni na nove prepreke in izzive, ki nam jih pod noge meče življenje. Seveda pa obstajajo tudi težke prelomnice našega obstoja. Brez njih življenja ne bi uživali z veliko žlico. Tako kot tudi milijone deklet po svetu, je podobno izkušnjo doživelo deklica Samanta, ki se je s tako preizkušnjo soočala še v rosnih letih.

Samanta, rahlo introvertirana deklica, je prihajala iz premožne družine, kjer je vedno imela vsega v izobilju in ni nikoli potrebovala nobenega truda, da bi nekaj dosegla. Vedno je imela vse pri roki. Tako oče kot mama sta zanjo še preveč skrbela, kar je precej pogosto v družinah s samo enim otrokom. Ta pozornost, ki je je otrok deležen v svojem otroštvu, še kako vpliva na njegovo kasnejšo podobo, osebnost. To se je pokazalo tudi pri Samantinem primeru. Skratka, Samanta je bila deklica, ki je imela takšno življenje, ki si bi ga mnoge njene vrstnice po svetu lahko samo predstavljale in o njem sanjale.

Glavna junakinja zgodbe seveda ni vedela, kaj vse jo še čaka v naslednjih letih. Za dekle, ki prihaja iz Grosuplja, je bilo razmišljanje o njeni prihodnosti popolnoma tuje. Zaradi premoženja svojih staršev si je lahko namreč nakupovala drage športne čevlje in oblačila. Vedno je bila na tekočem z modo, nikoli ni zamujala s trendi ali z modnimi okraski. Zapravljala je lahko, kolikor je želela in vsak mesec dobivala nepredstavljivo veliko žepnino. Pravzaprav je v nekaj letih postala odvisna od staršev. Zaradi tega si niti predstavljati ni mogla, kako je biti brez staršev, ki so zate edini vir prihodkov. Prav tako ni vedela, kako se ti lahko življenje maščuje, če si nehvaležen ali se ne potrudiš biti prijazen, skrben do drugih. Tako se je zgodila najhujša tragedija v Samantinem življenju, ki ji je dala vedeti, da bo morala v prihodnje razčistiti kar nekaj stvari v njenem srcu in glavi, če bo hotela, da normalno preživi najstništvo.

Tisto jutro, ko se je Samanti vse obrnilo na glavo, se je do tragedije vse odvijalo čisto običajno. Deklica, ki je lahko zapravljala, koliko je želela, se je zbudila ob pol sedmih zjutraj. Najprej je pregledala telefon in odgovorila na vsa pomembna sporočila svojim prijateljev, ki niso mogla počakati niti minute. Naredila je tudi nekaj selfijev za njen Snapchat, da je lahko to sliko poslala drugim, da bi vedeli, kaj počne. Nato se je rahlo omotično sprehodila do kuhinje, kjer jo je že čakal zajtrk. Zagledala je mamo, kako kot po navadi reže kruh in si veselo prepeva. Za rojstni dan je dobila posebno darilo od prijatelja. To je bilo skok s padala za dve osebi. Seveda se je Samanta zbala za svojo roditeljico, ker je vedela, da kaj podobnega v življenju še ni izkusila. Globoko v sebi je vedela, da se je mama tega zelo bala, saj je je bilo vedno strah višine in to že od rojstva. Večkrat se je poskusila s tem tudi soočiti, vendar se ji je vedno ustavilo nekje na sredini poti, sredi soočenja in zmage. S pogledom je Samanta ošinila mamo. Vidala je njeno smešno opravo. Takrat se je Samanta spomnila, da mora pozdraviti mamo. To je storila precej vljudno, zato se je mami zdelo, da je za hip zamešala svojega otroka. Samanta je začela jesti svoj zajtrk: dva popečena kruhka z avokadom in jabolčnim

sokom.

Ko je tako zajtrkovala, je videla, da se njena mama že odpravlja. Poslovila se je od nje in ji pomahala. Ni vedela, da jo bo tokrat morda videla zadnjič. Ni vedela, da je to njen zadnji skupni trenutek z njo.

Ker je bila Samanta takrat še prvošolka, si je potem, ko si je umila zobe in se oblekla, okrog vratu skrbno ovila rutico. Vedno je pazila, da je v prometu varna. Počakala je še svojega očeta, da se uredi, nato pa sta skupaj odšla do šole. Na prvi pogled je bil to čisto navaden dan. Vsi so hiteli po svojih službah, praznovanjih, nakupovanjih,.. Nihče, še najmanj pa Samanta, pa ni slutil, kaj vse se bo tisti dan še zgodilo.

Samanta je bila takrat stara sedem let in je obiskovala šolo nedaleč stran od svojega doma, vendar so jo zaradi večje varnosti vseeno pripeljali z avtomobilom. Samanta se je tisti dan počutila odlično, še več, zdelo se ji je, da jo je dan naravnost posrkal vase, tako je uživala pri predmetih v šoli. Preživljala je ure do konca pouka in pričakovala silhueto mame ali očeta na vratih. Seveda je mislila, da bo po njo prišla mama, ki je vedno pridrvela po njo takoj po službi. Njen oče je po njo šel zelo redko. Večkrat je po njo hodil, ko je bila v vrtcu. Samanta si je že predstavljala nasmejan obraz njene mame, predstavljala si je že, kako ji bo pripovedovala, kaj vse se ji je v šoli zgodilo. Nato so njeni možgani ustvarili sliko, kako se igra ali pa se sprehaja skupaj s svojo mamo. Tvorila je neko posebno navezo nanjo.

Ko je tako ure in ure premišljala o svojem popoldnevu, je na vratih zagledala senco. Že se je razveselila, da je to njena mama, ko so se vrata odprla in je v prostor vstopil oče. Že na prvi pogled je videla, da nekaj ni v redu. Skrbel jo je očetov izraz na obrazu. Po vsem telesu jo je spreletel srh in najraje bi pobegnila iz šole in se vrnila nazaj v preteklost. V tistem trenutku ni imela druge izbire, kot da je brezizrazno odkorakala do očeta. Poslovila se je od prijateljic, nato pa z očetom odšla iz učilnice. Oče jo je brez besed pogledal in jo odpeljal domov. Samanta je samo čakala, kako bo izjavil nekaj, kar bo spremenilo njeno življenje za vedno. Potem je sledilo točno to, česar se je najbolj bala- slaba novica. Oče jo je izdal tik pred prihodom domov. Ni več zdržal. Zlomil se je in v luži solz svoji hčerki razložil, zakaj je vse tako temno. Samanta ga je gledala z velikimi očmi. Čutila je, da v njej raste velik strah, veliko nezaupanje vase, velik nemir, odpor do življenja, obup,… V tistem trenutku bi najraje odletela v Indijo Koromandijo, ali, še boljše, na Luno. Tam bi se lahko družila z vesoljci in drugimi zunajzemeljskimi bitji. To je bila njena prva misel ob novici, da njene mame ni več med živimi, da se je ponesrečila, da se je vse zalomilo pri skoku, da njen prijatelj ni znal upravljati s padalom,… Vse to se je v njej kopičilo kot maščoba. Malo po malo se ji je nalagalo na dno duše. Ni vedela, kaj bi sama s sabo. Tisti dan je objokana do konca zaspala na tleh, saj se ji je zdelo, da si po vseh teh dogodkih ne zasluži spanja na postelji. Podobno je zaspal njen oče, ki si še dolgo ni oprostil, da je ženo spustil na skok s padalom, pa čeprav se je to zdelo še kako varno.

Minevali so tedni, dnevi, meseci, leta,… Samanta je zdaj živela le z očetom. Ponoči so jo večkrat strašile nočne more in misli, da se ji vsi grehi vračajo. Večkrat je v glavi slišala ,,ti si kriva, Samanta, ti, razvajen otrok, ki ne zna poskrbeti zase in z razvojem niti tako ne napreduje, da bi o odraščanju začela razmišljati…‘‘ Nato ji je nekaj minut srce bilo kot za stavo. Po tem je zaspala, se začela potiti, nato pa ji je v glavi spet odzvanjala misel: ,,ti si kriva, ti si kriva, ti, ti, ti,…‘‘ Samanta tega ni mogla prenašati. Poskušala je zaspati, vendar ji to ni uspelo. Ko je končno zaspala s pomočjo tablete, se je naenkrat začela spominjati vseh lepih trenutkov, preživetih z njeno mamo. Slike so se odvijale po časovnem vrstnem redu, prav tako, kot če bi njeno življenje odvrtel od začetka do zdaj. Večkrat je ponoči tudi doživljala panične napade, predvsem takrat, ko je v haluciniranju videla prikazni mame v svoji sobi. Take noči so bile naravnost srhljive. Lahko si predstavljamo, da je preživljanje dni s takšno izgubo zelo mučno. To jo je pripeljalo tako daleč, da je morala poiskati psiho terapevta.

Samanta je odklanjala vsakršno povabilo na rojstne dneve, praznovanja, zabave, … Enega pa ni mogla odkloniti. To je bilo povabilo njene najboljše prijateljice. Šli sta v adrenalinski park. Tam je ugotovila, da se boji višine. Ni mogla in takrat se ji je prvič zazdelo, da ne zmore obvladati svojega življenja.

Malo po tistem se je Samanta zaradi nove očetove službe morala preseliti čez lužo.

Takrat sem se zbudila. Točno ob spominu na ta rojstni dan. Zgleda, da sem spet podoživljala otroštvo. Pogledala sem na uro. Kazala je pol sedmih. Vstanem iz postelje in pogled namenim mojemu novemu domu. Los Angelesu. Danes je moj prvi dan na novi šoli, zato se oblečem in najem. Očeta že dolgo ni več v najinem stanovanju, saj s službo začne zelo hitro.

Pouk se mi začne ob pol osmih, zato pohitim do šole. Vem, da me bo učiteljica predstavila razredu. To se zgodi takoj, ko vstopim v razred. ,,Pozdravljeni, danes je med nami prvič nova sošolka, Samanta eee. Samanta, ali nam prosim lahko poveš, kako se izgovori tvoj priimek?‘‘ me v angleščini sprašuje učiteljica. Rade volje ji odgovorim. Pri tem sem zelo počasna. ,,Grintovnik,‘‘ rečem sramežljivo. Učiteljica poskuša ponoviti za mano. Nato se moram predstaviti. Komaj čakam, da bo konec pouka.

Popoldne želim čimprej zapustiti šolo, ko do mene nepričakovano pristopijo štiri dekleta. Začnejo me spraševati, ali bi se jim pridružila pri obisku novega adrenalinskega parka. ,,Ne, žal mi je. Danes nimam časa. Imam še glasbeno šolo,‘‘ se skušam izmotavati. Da bi ponovno ogrožala svoje življenje. Absolutno ne. Nato pa me ena od deklet močno povleče za roko in nimam druge izbire, kot da se jim pridružim.

Med potjo do cilja se sproščeno pogovarjamo, jaz jim želim razlagati svojo življenjsko zgodbo, vendar ugotovim, da angleščine še ne obvladam tako zelo. Ko prispemo do želene točke, me stisne pri trebuhu, saj vem, da se bom morala spopasti z mojim največjim strahom- višino. Previdno stopam po vrvi in si upam gledati le naprej. Ugotovim, da zelo globoko diham. Zberem se in sproščeno nadaljujem pot do konca. Uspelo mi je, to! Premagala sem svoj največji strah! Počutim se ponosno. V daljavi slišim, kako mi moja mama prigovarja: ,,Bravo, Samanta! Le tako premaguj ovire tudi v svojem življenju…‘‘ Njen glas je žameten in tih. Kot da bi me božala po mojih laseh… ,,O, mama,‘‘ pomislim preden stopim na drugo stran nove ovire.

Peter’s sisters: Strah je ne bo nikoli izpustil

Zgodba govori o življenju 16-letnega dekleta Skyve. Rodila se je v mestu Colorado Springs. Njena mama in oče sta se, ko je bila stara le 5 let, ločila. Takrat se je spopadla s prvim strahom. Strahom pred izgubo enega od staršev in misel na to, da ga ne bo več videla, je bila za petletno deklico grozna. Dozdeva se ji, da sta se ločila zato, ker je mama hotela živeti sproščeno življenje, ki pa ga v mestu ni bilo. Nikoli ji nista zares povedala, kaj je bil vzrok za njuno ločitev. Na koncu jo je doletelo to, česar se je bala. Zapustiti enega od njiju, ki ju je imela rada.

Skyve in njena mama Kanse sta se preselili v Kansas, kjer je lahko njena mama zaživela življenje, ki ga je hotela, ob tem pa je uboga Skyve bila sama zase. Vesela je bila, da je videla mamo srečno, vedno nasmejano in sama pri sebi je vedela, da je dobro za njeno mamo, a da bi bilo prav, da ni samo ona srečna. Z mamo sta in še živita na ranču, kjer imajo polno konjev, krav in veliko ostalih domačih živali. Minila so leta in dopolnila je 9 let.

Nekega dne se je odločila oditi sama v hlev, seveda je že kdaj prej odšla sama v hlev. Za hlevom je bil gozd. Pri sebi je čutila samozavest, večjo kot kadarkoli prej, želela si je raziskovati in najti svoj kraj. Kraj, ki bi bil popoln zanjo, kjer bi bila samo ona, kjer je ne bi nihče motil. Razmišljala je o gozdu, naposled je stopila vanj, a takrat je videla nekaj, česar ni še nihče videl in videl tako, da bi to tudi začutil le ob pogledu na to. Sprehaja se je po potki, ki je vodila do prečudovite gozdne jase, ki jo je nato opazila iz roba pečine, ki ni bila preveč visoka. Spreletel jo je občutek končnega miru in sreče ter v srcu je začutila zadovoljstvo in toplino. Odpravila se je pozno popoldne, zato se je pripravljal sončni zahod in svetloba je bila prečudovita. Za tem se je ozrla po jasi in v dolini zagledala divje konje. Bili so čudoviti, začutila je njihovo bitje srca, svobodo, ki so jo čutili sami. Imela je željo se jim približati, a v tistem so prišli rančarji, ki jih je dobro poznala in z njimi je bila tudi njena mama. Lovili so divje konje, da bi jih udomačili. V tistem trenutku je deklica z rjavimi dolgimi lasmi, spetimi v dve kitki in s preplašenimi ter s solzami napolnjenimi zelenimi očmi, drobne postave, obstala. Srce ji je začelo biti tako močno, vse je bilo tiho in samo njeno srce je bilo slišati, kako bije BUMBUM-BUM. Tedaj jo je prevzela misel na to, da se mora vrniti domov. Občutek, ki ga je začutila ob pogledu na konje, je minil in za nekaj časa se ni vračala na to mesto. Ampak, kam domov? Kje je dom? Nekaj dni ni želela mame pogledati v oči in odgovarjala ji je le s kratkimi odgovori, saj jo je ob pogledu nanjo postalo strah, da ji bo mama skušala ali pa navsezadnje tudi vzela svobodo, tako kot jo je skušala tistim divjim

OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski dol, mentorica Mateja Nudl

konjem. Ob pomisleku nanje ji je spet postalo toplo pri srcu, zaznala je, da se mora vrniti tja ... Konec tistega tedna se je pričel julij, z mamo sta odšli na skoraj šesturno vožnjo do Colorada Spring k Skyvinemu očetu Kordyu na obisk. Med vožnjo jo je zaskrbelo, da je ne bo prepoznal ali pa huje, da jo je zamenjal. To pa zato, ker se nista videla celi dve leti. Zaskrbljenost, ki jo je oblila med vožnjo, se je razlila takoj ob vstopu v očetovo stanovanje. Tam jo je čakal samo on in pričakal jo je z veseljem, širokim nasmeškom. Poletela mu je v objem, solze sreče so ji začele teči po licih. Očetu je povedala vse o ranču, poleg njenega zavzetega govorjenja pa so se ji oči tako svetlikale kot same zvezde na nočnem nebu. Oče je svojo hčerko, ki jo je zelo pogrešal, poslušal zelo zavzeto in si zapomnil prav vsako njeno besedo. Pogovor je nanesel tudi na konje. Tedaj jo je spet spreletelo in dobila je željo po jahanju konjev. Pa ne udomačenih, temveč tistih divjih konjev, toda tega nikomur ni povedala. Očetu je le rekla, da so ji všeč in morda bi imela kdaj kakšnega. Mama je pa samo sedela in bila tiho ter poslušala, kako se je pogovor še nadalje razvijal in ob tem se je zamislila. Misel ji je hitro prekinilo hčerkino vprašanje po odhodu domov. Medtem ko sta se vozili proti domu, sta poslušali country glasbo, ki jo obe z mamo zelo obožujeta. Ob tem je zaradi utrujenosti zaspala. Zbudil jo je mamin monolog, vsaj tako se ji je zdelo. Nikoli ni vedela, da mama vseeno ni tako zelo srečna. Pretvarjala se je, da spi, čeprav ni. Poslušala je njene besede in te so bile težke ter samokritične do sebe. Te besede so govorile o negledanju nje v oči in kratkih odgovorih, ki jih ji je tistikrat namenjala Skyve. Zavedala se je, o čem se pogovarja sama s sabo. Po nekaj trenutkih so ji začele oči lesti skupaj, za tem je zaspala nazaj. Prebudila se je šele, ko sta prispeli do ranča. Zdaj se je zavedala, da ji mama ne skuša vzeti svobode, temveč ji jo želi ponuditi, kolikor je le mogoče. Tisti težek občutek kot kamen in temen kot nevihtno nebo, je sedaj izginil. Venomer, ko je ugledala mamo, se je počutila boljše.

Prvega julija predlani je dopolnila štirinajsto leto. Septembra je začela hoditi v srednjo šolo. Čez leto se je zelo potrudila in se učila ter domov prinašala dobre ocene, nagrade iz raznoraznih tekmovanj. Prišel je konec prvega letnika, napočilo je poletje, ki ga je neizmerno čakala. Spet bo lahko šla tja na njen kraj, videla bo konje, lahko bo izkusila veter v laseh in uživala v sončnih zahodih. Točno tako, kot si je zamislila, se je zgodilo, toda vse ni bilo tako.

Nekaj dni v julijskem poletju je minilo in odpravila se je na tisti kraj, kot se je zadnjič, ob nekje istem času. Sedla je na pečino in začela je globoko razmišljati o vseh stvareh, ki so se zgodile … Rezget konj ji je prekinil te misli. Žareče oči so se ozrle po jasi, ki je bila takšna, kot se je je spominjala, kadar jo je prvič ozrla. Počakala je nekaj minut in vesela opazila, da ni bilo rančarjev, ki bi lovili konje. Uživala je v trenutkih, ki jih je doživljala čez poletje in bila je srečna, ker vedno, kadar je odšla, je mama ni iskala. To ji je pomenilo veliko, saj je ni nihče motil in odkril tega njenega kraja.

Napočila je spet jesen in z njo drug letnik srednje šole. Veselila se je, da bo lahko čim prej zaključila s šolo, ki jo bo nato obiskovala tri leta. Tudi to leto je šolo opravila z odliko in se ji ni bilo potrebno obremenjevati s popravnimi izpiti, na kar je bila njena mama zelo ponosna. To poletje ji je prineslo željo po imetju svojega konja. Ta želja ji je nenehno krožila po mislih, dokler se ni pripetilo … Odpravila se je na svoj mirni kraj, saj je bil še eden od dolgočasnih petkovih večerov. Konjev sprva ni bilo na spregled, zato se je odločila, da bo pogledala, ali je ob pečini kakšna potka, ki bi vodila na jaso. Našla jo je in odšla po njej do jase. Ob koncu se je ustavila, saj je zagleda konja in to divjega konja, ki je bil prečudovit. Bil je lepe svetlo rjave barve, z rjavo grivo. Želela se mu je le zelo malo približati, da bi ga bolje videla. Tedaj je tudi on ozrl njo in nekaj trenutkov sta se gledala. Za tem se je usedla na rob hloda, ki je ga tam našla. Konj ji je sledil s pogledom in se je začel približevati. Mislila je, da jo bo napadel, zato se je vstala. Prišel je do nje, kot da je njegova lastnica in ta občutek, ki ga je dobila, ko se ji je približal, je bil neverjeten. Obstala je od sreče in iztegnila dlan, da bi jo povohal. Takrat jo je bilo neizmerno strah, da jo ugrizne ali pa še kaj hujšega. Nato je začutila njegovo sapo na svoji dlani in vedela, da bo vse v najlepšem redu. Njegovo glavo je naslonil na njene prsi in pustil, da ga boža. Poimenovala ga je Paco Thunder Sky, kar pomeni v jeziku Indijancev Orel Nevihta Nebo. Ta konj je ostal samo njena skrivnost.

Po tem dogodku je mamo prosila, če bi jo lahko naučila jahati s sedlom in brez njega. To ji je bilo omogočeno, saj so na ranču imeli konje. Mami Kanse je bilo to sprva nenavadno, čudila se je, od kod njeni hčeri Skyve nenadna želja po jahanju. Te učne ure so potem postale resničnost in Skyve je imela v glavi razlog, zakaj jo je to prosila. Njeno veselje in strast do konjev sta samo še rastli.

Prišel je spet eden od petkovih večerov in odšla je v gozd. Tam ga je ugleda. Pri sebi je imela tako močno

željo ga zajahati, začutiti veter v laseh in še najpomembneje – čutiti preplet njegovega bitja srca združeno z bitjem njenega srca. Tako je stala pri tistem hlodu in čakala, da je sam prišel do nje. Ta želja se ji je nato uresničila, lahko ga je zahaja in dirjala sta sem ter tja po jasi. Svoboda … Občutek lahkotnosti, strah in skrbi so kar izginjale. Le eden strah ji ni dal miru. Upala je, da Paco Thunder Skyja ne bodo našli rančarji in mu odvzeli svobode, njej pa tega občutka brezskrbosti.

Ta strah je bil iz dneva v dan manjši, saj je njene misli in srce napolnila misel, da ji tega ne more nihče vzeti. Te svobode, ki razbremeni dušo in srce. Svobode po lastni biti, smislu nje same. To je bilo poletje, ki je Skyve za vedno spremenilo, ki ji je dalo sebe, ji dokazalo, kaj pomeni nekomu pripadati, biti del nečesa večjega od sebe same.

OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski dol, mentorica Mateja Nudl

Kategorija dnevniški zapis

Gašper Lovšin: Dnevniški zapis

DAN 1

Dragi dnevnik, danes me je bilo res strah. STARŠA SE BOSTA LOČILA!!! GROZNO!

Bil sem doma v dnevni sobi, ko nenadoma zaslišim glasno pogovarjanje. Potiho sem stopil proti kuhinji in zaslišal mami:

»Jutri se odpravim poiskat stanovanje. Torej en teden so pri tebi, naslednji teden pa pri meni in tako naprej.«

Takoj sem vedel, da je to ločitev. Čisto sem bilk zmeden. Da me ne bi starša opazila, sem šel spet potiho na kavč.

NE MOREM ZASPATI! NE VEM, KAJ SE BO ZGODILO JUTRI.

DAN 2

Dragi dnevnik, včeraj sem ti omenil ločitev.

ŠE ZDAJ ME JE STRAH! Nekaj mi je bilo sumljivo. Popoldne je mami nekam odšla. Videl sem, kako se je z avtom odpeljala od doma.

Večer je in je še ni domov. STRAH ME JE, DA JE NE BOM VEČ VIDEL!

Mami, kje si?!

DAN 3

Dragi dnevnik, mame še ni!!!

Mami, kje si?!

DAN 4

Danes zvečer nas je prišla iskat mami. Rekla je: »Gremo!«

Jaz, Larisa in Matevž smo šli v avto in se skupaj z mamico odpeljali. A tedaj me je zagrabil strah! V srcu me je stiskalo in bal sem se, kam gremo, ali bomo v Ribnici, če bomo v bloku, kakšnega soseda bomo imeli in ali bom imel prijatelja.

Dragi dnevnik, ležim v postelji – res smo v bloku. Jutri ti napišem, kako je s sosedi.

DAN 5

Dragi dnevnik, imamo dobrega soseda! Danes sem na igrišču pred našim blokom spoznal tudi prijatelja iz sosednjega bloka. Ime mu je Maks. Mami in njegov oče sta se začela pogovarjati, mi pa smo se igrali. Super je bilo! V glavnem: vse je OOOODLIIIIČNOOO!

NI ME VEČ STRAH!

Kategorija poezija

Gašper Nartnik: STRAH

Strah. Velika zver. Ko človek se boji vseh ovir.

Se zdijo ogromne, velike, med njimi ni razlike.

Če pa pogledamo z druge plati, vse manjše se nam zdi, vedno večji smo le mi.

Spopademo se s strahom, ga premagamo, izenačimo s prahom.

Le bati se ga ne smemo, spopadimo se z njim, preden se težave začnejo!

dr. Franceta Prešerna Ribnica, mentorica Majda Ilc Husein

Katjuša Bogataj: STRAH

Neke marčne noči, ko sneg te straši, stojiš pred hišo zapuščeno, kjer duhovi živijo in te zapustijo.

Neke mračne noči, kjer gozd se mrači in se smeji tvojim strahovom: odmeva in odmeva ta smeh po vseh dolinah in višinah.

Neke mrzle noči, ko sam si in gledaš skozi okno: čakaš na toplino vzhajajočega sonca.

Čakaš in čakaš, a ne pride to zlato sonce.

Izgubljaš upanje.

Svit Dimic: OKOVI STRAHU

Strah v tebi pobije vse veselo cvetje, strah bo ob nas do takrat, ko bo naše poslednje poletje.

Že v pradavnini smo strah potrebovali, da smo ostali v skupini in se ubranili nevarnih živali.

OŠ Rovte, mentorica Amalija Lazar
OŠ Rovte, mentorica Amalija Lazar Bevc

Strah doleƟ vse: kuharje, policaje, klovne in seveda, voditelje svetovne, ki v strahu postavili so bunkerje, obvarovali meje, a niso vedeli, če bodo delovale njihove ideje.

Nekatere je strah, ko pišejo teste. Spet drugi se bojijo posledic svoje slabe geste.

Eni se bojijo, da izgubili bi sorodno dušo, ter jo pokopali pod hladno, črno rušo. Živali je strah, ko so v stavbi klavni, a strah pač je faktor naravni.

Strah bo ohranil se še za naslednje rodove in oklenil nas v večne okove.

Lahko pa se ne ustrašiš straha, mu rečeš: Hajd, adijo!

Potem se mu lahko stran pomaha in ga pošlješ v najmanjšo dimenzijo.

Neža Panikvar: STRAH

Vsakdo se česa boji, vendar pomembno je, da se soočimo z nevarnostjo, ki na nas preti.

Nič ni prestrašno, da se rešiti ne da, pogumno v neznano vsak kdaj mora.

Na koncu je važno,

OŠ Marije Vere Kamnik, mentorica: Katarina Kesič

da strah v glavi premagamo, saj veste, kako pravi: »Od znotraj je votel, zunaj pa ga ni.«

OŠ Kidričevo, mentorica Jasna Medved

Categoria relato breve

Gonçalo Lopes , João Devesas: O MEDO

Neste mundo, cada pessoa tem pelo menos um medo, mas pode transmiti-lo ou não.

O Pedro é uma pessoa que mora no Porto que está sempre a ser vítima de bulliyng na escola e noutros espaços públicos. Mas há uma pessoa que pode mudar a vida do Pedro. É o Miguel. Ele é o aluno novo da turma do Pedro, que veio doutra escola, porque também sofria bullying na sua escola. E então, depois de o Miguel ver as pessoas a fazerem bullying com o Pedro, foi falar com ele a ajudá-lo a superar os seus medos. Então Miguel perguntou-lhe:

- Olá, Pedro como estás? Eu vi o que aconteceu e quero ajudar-te.

- Eu… não estou bem, todos gozam de mim pelos meus medos e tu podes ajudar-me?

- Sim, mas primeiro tenho de saber quais são os teus medos reais - disse o Miguel.

- Eu tenho medo de cães, alturas e o meu maior medo é o bullying que sofro constantemente - disse o Pedro.

- Medo de cães e de alturas! - exclamou o Miguel e desatou-se a rir.

- Eu já sabia que não ias ajudar, tchau - disse o Pedro, quase a chorar.

- Desculpa, desculpa eu quero ajudar-te!

Depois das aulas, o Pedro e o Miguel foram para casa do Miguel para conversar e ajudar a superar os medos. Mas o Pedro, não sabia que o Miguel tinha um cão. Chegando a casa do Miguel, perguntou:

- Sabes porque estamos em minha casa?

- Não, mas porquê?

- Tu não sabes, mas eu tenho um cão!

- Mas tu sabes que tenho medo!

- Mas tu não o queres superar?

- Sim, mas ... - disse o Pedro.

Mas nada! O primeiro passo é fazer festinhas na cabeça do cão. O segundo passo é, com coragem, aproximar do cão, e continuar a fazer festinhas, até te sentires seguro. Daí para a frente, não vais sentir medo. Mas tens de confiar em ti! - explicou o Miguel ao Pedro.

Mas, depois de mais de duas horas, de tentativas de ajuda, perguntou o Miguel.

- Então, já superaste o medo de cães?

Sim, e até estou a pensar em adotar um! - exclamou o Pedro todo feliz e entusiasmado por superar o medo.

Então, no outro dia, na escola, o Pedro anunciou a toda a escola que já tinha superado o medo de cães por causa do Miguel.

Ao ouvir isso, Miguel falou com o Pedro dizendo-lhe:

Obrigado, Pedro! Mas ainda não te ajudei por completo. Vai ter a este endereço, depois da escola.

O Pedro e o Miguel encontraram-se no endereço marcado. Perguntou o Miguel:

- Pronto para superar outro medo?

- Sim! - disse o Pedro entusiasmado.

- Então, sobe naquela escada de um metro e meio - disse o Miguel.

- Eu vou tentar-disse o Pedro com medo, saindo da escada.

Então, depois demais de duas horas de tentativas, perguntou o Miguel:

- Já superaste, o teu medo das alturas?

- Sim, muito obrigado, outra vez! - exclamou o Pedro, alegre.

No dia seguinte, o Pedro anunciou, outra vez, que superou o medo de alturas por causa do Miguel.

- Então, Pedro, vais superar o teu medo de bullying? - perguntou o Miguel, depois do Pedro falar aquilo.

- Sim, mas como? - perguntou o Pedro.

- Vou perguntou a dez pessoas que te gozam mais, se não têm nenhum medo - disse o Miguel, confiante.

Muito bem, obrigado e boa sorte! - exclamou o Pedro. Passado um tempinho, o Miguel veio com resposta e disse:

Tu não és o único. Quando fui perguntar às pessoas, elas disseram que tinham, mas não queriam dizer, para não serem menosprezados como tu.

Muito obrigado. Eu consegui superá-los, mas eu tenho uma pergunta: quais eram os teus medos?perguntou o Pedro.

- O meu medo era não conseguir ajudar ninguém e agora superei o meu medo.

Neste momento, ninguém faz mais bullying com o Pedro devido os seus medos e o Pedro e o Miguel tornaram-se os melhores amigos!

Categoria poesia

Diego Santos: O MEDO

Sentir o medo, todos sentem…

Saber lidar com ele, nem todos sabem…

Alguns até mentem.

Não há ninguém que não tenha medo de nada.

Alguns têm medo do escuro…

EB Sophia Mello Breyner, tutora Sandra Silva

Outros o medo de partir….

Mas temos de prosseguir e não nos deixarmos iludir..

Saber o que é o medo, nem todos sabem.

Mas o medo é normal e não nos faz mal.

Flávio, Lourenço e André: POEMA DO MEDO

O medo é uma emoção

Que pode assumir qualquer forma, Desde uma pessoa a um leão…

E não tem nenhuma norma!

O medo é um sentimento

Que nunca envolve alegria

E é um evento

Que pode criar uma fobia…

Mas também pode ser uma coisa

Protetora porque previne alguns riscos…

O medo toma conta de nós, E faz-nos sentir assustados

O medo é algo que não se controla, Mas com o tempo é superado.

Mariana Santos, Marisol Morgado, Inês Gomes: O MEDO É…

O medo é assim uma imaginação… Alguns acreditam e outros não…

Na minha opinião o medo existe sim, Porque, ás vezes, até está dentro de mim.

EB Sophia Mello Breyner, , tutora Sandra Silva
EB Sophia Mello Breyner, tutora Sanra Silva

Pode se ter medo de formas diferentes… De tirar ou mesmo de escovar os dentes.

Mas isso é coisa pequena: temos de crescer.

O verdadeiro medo é o medo de morrer.

Também há várias maneiras de reagir…

Uns a chorar outros a partir de rir…

Ou podem gritar e depois saltar…

Mas outro grande medo é o medo de falhar.

Inês Gomes, Marisol Morgado e Mariana Santos: O MEDO

Medo do escuro

A Maria tinha medo do escuro. Ela andava na rua

Até que alguém subiu o muro E apareceu a lua.

Esse alguém se aproximou E matou-a do coração, Logo fizeram uma oração.

Medo de perder alguém

A avó da Sofia estava doente.

Tinha problemas na mente.

Certo dia a penteavam com um pente E ela morreu de repente.

A Sofia estava a pintar um desenho de cores quentes Até que a mãe lhe contou muito calmamente

E ela ficou carente.

Medo de andar de elevador

A Clara estava a andar de elevador Até que sentiu um tremor.

E aquilo foi um horror

Até que de repente o elevador parou, Onde tudo começou

Até que a ansiedade atacou E alguém a salvou.

EB Sophia Mello Breyner, tutora Sandra Silva
EB Sophia Mello Breyner, tutora Sandra Silva

Categoria excerto de um diario

Rodrigo Carvalho: O MEDO

Excerto de um diário

Sábado, 7 de março de 2025

Hoje acordei num sobressalto. Tive um grande pesadelo, em que tudo o que eu sentia era medo… medo de comer e estar estragado, medo de caminhar e tropeçar, medo do escuro, medo de saltar e me aleijar.

“Medo, medo, medo” apenas ouvia isso na minha cabeça.

Mas depois desse terrível pesadelo, tive um sonho incrível, onde tudo era possível: saltar, caminhar, caminhar sem me aleijar, comer de tudo e ser livre sem precauções, oque me fez não ter medo de nada.

O mundo é feito de medos e coragens, há quem tenha medo de tudo, e quem tenha apenas um medo, pois todos sentem o medo e é algo que não podemos evitar.

EB Sophia Mello Breyner, tutora Sandra Silva

Categoría de relato breve

Fátima

Loredana Jucan: TODOS TENEMOS ALGÚN MIEDO

Flora siempre había pensado que el miedo era como un visitante nocturno que se asomaba a la ventana de su habitación, a veces en forma de sombra, otras como un susurro apenas audible. “Todos tenemos miedo”, se repetía una y otra vez cuando su corazón latía con fuerza tras ver un murciélago revoloteando junto al ventanal. ¿Por qué será? ¿De dónde nace esa sensación que aprieta el pecho?

En la escuela, sus compañeras hablaban de los exámenes que se aproximan y de cuántas veces habían visto películas de terror. Flora levantaba la mirada y, en silencio, preguntaba: ¿el miedo es una emoción?

Su maestra de Ciencias Sociales decía que las emociones eran respuestas automáticas del cuerpo, como la alegría cuando recibes un regalo. Pero ¿el miedo también formaba parte de ese grupo?

Ella quería entender. Caminaba por el pasillo del colegio escuchando el eco de sus propios pasos, y se preguntaba: ¿qué es lo que nos lleva a tener miedo? Tal vez era el latido acelerado antes de subir al escenario para recitar un poema, o la angustia al cruzar sola la calle principal cuando caía la tarde. Flora, con su cuaderno siempre tan a mano, anotaba cada nueva respuesta que encontraba.

Descubrió que el miedo podía presentarse en mil formas: miedo a lo desconocido, miedo a lo que no deseamos, o, curiosamente, miedo por tener miedo. Esa última variante era la más enigmática: un temblor interior que surgía no de un peligro real, sino de imaginar mil peligros posibles. Esa noche, mientras cenaba con sus padres, apretó el tenedor pensando en la tarea de Matemáticas sin darse cuenta de que, en su mente, el resultado de una cuenta errónea se volvía monstruo.

Una tarde, al llegar a casa, encontró su puerta entreabierta. Un escalofrío recorrió su rostro. “¿El miedo lo activamos nosotros o es el miedo que nos activa de forma de alertarnos de algo o de alguien?” se preguntó, agarrando la perilla con fuerza. Adentro solo estaba su perro durmiendo sobre la alfombra. Su mente se preguntaba si en realidad el miedo era un mecanismo de protección que el cerebro encendía, como una alarma ante una posible amenaza, o si era algo que ella misma invocaba sin querer.

Flora recordaba las historias que su abuela solía contarle: fantasmas bondadosos que cuidaban a los niños en Rumanía y fantasmas inquietantes que se escondían en los armarios. Estas historias de la abuela alegraban su corazón y se dormía tranquilamente.

Una vez Flora muy animada, decidió experimentar una noche, en la terraza, cogió una vela y la encendió. Sintió el calorcito en los dedos y el aroma tenue de la cera. Observó cómo la llama danzaba, inquieta. Cerró los ojos y, en voz baja, pronunció: “Te invito, miedo”. Al hacerlo, notó que el pulso se calmaba, como si la invitación misma fuera una forma de domesticarlo. Al abrir los ojos, la llama era apenas un punto luminoso en la penumbra, y el silencio ya no le parecía tan amenazante.

Flora entendió entonces que el miedo estaba presente y nos busca donde estemos, pero también que nosotros podíamos elegir cómo responder. En su diario escribió: “Hay miedos que nos protegen, como el miedo a cruzar una calle sin mirar; y hay miedos que nos enredan, como el miedo a equivocarnos. El primero es una señal de alerta; el segundo, una barrera que nos impide avanzar.”

En la biblioteca del barrio, encontró un libro de alturas. Siempre había querido subirse a la torre del campanario para mirar la ciudad desde arriba, pero algo en su interior la retuvo. “Miedo a lo desconocido”, leyó en un texto.

Con las piernas temblorosas, subió los primeros peldaños. A mitad de la escalera, la voz de su cerebro le decía: “Detente, darás un paso en falso”. Los barrotes de hierro se le antojaban redes que la sujetaban al suelo, pero siguió subiendo. Cada escalón hecho era una victoria; cada zumbido de su corazón, un tambor

que marcaba el ritmo de su valentía.

Volviendo a casa, se encontró con sus amigas en la plaza. Una de ellas confesó que tenía pánico a las arañas; otra, que le aterraba el mar profundo. Flora sonrió y le contó su ascenso al campanario. “El miedo está en todas partes, algunas veces más que otras”, dijo. “Pero podemos elegir si nos dejamos paralizar o si damos un paso adelante.”

Al regresar a su habitación, cerró la puerta y encendió la lámpara de noche. Observó cómo su sombra se proyectaba temblorosa en la pared. “Tú también tienes miedo”, pensó. Y, en aquel instante, le tendió la mano a esa sombra. No para cortar, sino para reconocer. “Es verdad que estoy asustada”, se dijo. “Pero también soy valiente.”

Con el tiempo, Flora aprendió que el miedo es un maestro exigente: impone límites, pero también enseña a superarlos. Que el miedo a lo desconocido nos hace indagar, y el miedo a lo que no deseamos nos protege. Que, a veces, el peor miedo es el miedo a sentir miedo, porque nos atrapa en un bucle sin salida.

Y aquella noche, antes de dormir, cerró los ojos tranquila. Sabía que el miedo volvería a visitarla, como un viejo amigo que insiste en cruzar el umbral. Así, con esa confianza nueva, se dejó llevar por el sueño, sabiendo que el miedo, en realidad, solo tenía el poder que ella le concediera.

Todo comenzó cuando tenía siete años. A esa edad, mi mundo era pequeño y estaba lleno de sombras que alimentaban mis miedos. Temía a muchas cosas: los truenos que retumbaban en el cielo anunciando tormentas imparables, los gritos agudos de las cigarras en verano que parecían clamores provenientes de otro mundo, incluso las arañas diminutas que tejían sus telas en los rincones más insospechados de la casa. Pero ninguna inquietud me acechaba tanto como la oscuridad absoluta de mi propia habitación. El pasillo de casa, el salón, el trastero de la abuela… nada de eso me atemorizaba. Mi enemiga se escondía tras la puerta de mi cuarto. Cada noche se repetía el mismo rito, casi mágico y a la vez aterrador: mamá depositaba un beso en mi frente como una promesa de protección, apagaba la luz con suavidad y, tras un cariñoso “que descanses, corazón”, cerraba la puerta con un ligero clic. Ese sonido, diminuto y seco, era la señal de partida de mi miedo: un eco que resonaba en mis oídos mucho después de que la casa se sumiera en el silencio.

Para enfrentarme a la noche, inventé dos amuletos imprescindibles:

La cuerdecita salvavidas. Una hebra de seda del color de las nubes al amanecer, atada al poste de la cama. Con la mano temblorosa, la apretaba como si fuese el último hilo que me unía al mundo real. Sentir su tacto me consolaba: mientras no la soltara, sabía que no me perdería en la negrura. A veces, en sueños, esa cuerdecita se convertía en una enredadera luminosa que trepaba por los muros de mi habitación, disipando las formas extrañas que mi imaginación proyectaba sobre la pared.

El refugio secreto. Un diminuto hueco que se formaba entre la almohada y la pared, apenas del tamaño de mi cabeza. Cuando la oscuridad se volvía demasiado intensa, deslizaba mi rostro en aquel escondite y me convertía en tortuga, a salvo bajo un caparazón de plumas y sueños. Allí, con la respiración contenida y los ojos bien cerrados, aguardaba hasta que la pesadilla aflojaba su presa. A veces, en ese rincón improvisado, creía escuchar el latido de mi corazón como un tambor lejano, marcando el ritmo de una canción secreta que sólo yo podía oír.

Seguramente pensarás: “¿Por qué tanto drama?”. La respuesta llegó con el paso de las noches. Cuando el silencio se alargaba y las sombras se estiraban, yo oía pasos suaves al fondo de la estancia. Sonaban despacio, casi de puntillas, como si alguien prisionero en la penumbra transitara por el suelo. En mi mente

Cienlee, tutora Jacqueline Oliver Santos
Candela

aparecía una figura borrosa: un payaso de sonrisa siniestra, un ladrón con mirada codiciosa, o cualquier criatura que mi imaginación decidiera conjurar. Esa presencia imaginaria se movía con lentitud entre la penumbra, deteniéndose de vez en cuando para observarme, como si yo fuese un objeto exótico que nadie se atrevía a tocar.

Durante años, ese acecho me robó el sueño. Aquellas pisadas resonaban en mi cabeza como un eco infinito: un latido fantasmal que insistía en regresar cada vez que creía haber dormido lo suficiente. A veces, bajo mi ventana, los vecinos levantaban tablas y clamores, y su murmullo ascendía en ráfagas, modificando el compás de mis miedos. Otras, el viejo colchón crujía bajo mi propio peso, como si la madera se lamentara al sostener mi cuerpo ligero. Pero mi pequeña lógica infantil mezclaba todo en un torbellino de terror: un crujido era un visitante invisible, un murmullo un conjuro extraño, y las luciérnagas que entraban por la rendija de la ventana parecían ojos diminutos observándome desde la oscuridad. Tres años tardé en descubrir la verdad. Fue durante una madrugada de invierno, cuando el viento azotaba los cristales y pintaba arabescos de hielo en la ventana, que me armé de curiosidad y valor.

Sentí el temblor inicial en las manos, pero también un anhelo de certeza que superaba al miedo. Me arropé con la manta hasta la barbilla y, tras unos instantes de silencio profundo, me asomé con cuidado a mi refugio. Empujé la almohada y desaté la cuerdecita. Crucé los brazos sobre el pecho y, con la mirada fija en las esquinas oscuras, esperé. Los pasos volvieron a sonar, suaves y acompasados. Entonces entendí: no era un intruso ni un monstruo. Eran mi propia respiración, retumbando en el colchón y amplificada por el silencio; y, de fondo, el pulso de la ciudad que nunca calla, con sus coches nocturnos, las conversaciones lejanas y los timbres inesperados. Ni payaso, ni ladrón, ni sombra maldita. Solo el eco de mí misma y la vida que seguía su curso más allá de mi puerta.

El día que cumplí diez años, esa revelación brotó como un manantial de valentía. Respiré hondo y, en voz baja para no asustar a los fantasmas, dije:

—Aquí no hay nada.

No pasó nada. Desde esa noche, el terror perdió fuerza. La cuerdecita permanece guardada en el cajón de los recuerdos, y el hueco entre la almohada y la pared se quedó vacío, como un cofre olvidado sin su tesoro. Ahora tengo once años —casi doce— y duermo con la ventana entornada, dejando entrar la brisa fresca que barre las sábanas y el murmullo lejano de la ciudad, que ahora me reconforta en lugar de inquietarme.

Con el tiempo aprendí que los miedos son espejismos que adoptan la forma de lo desconocido. Descubrí que, a veces, basta mirarlos de frente para desvanecerlos. Comprendí que la valentía no es la ausencia de miedo, sino la decisión de no dejarse dominar por él. Y aprendí, sobre todo, que los peores monstruos no tienen garras ni colmillos: viven en nuestra mente, moldeados por las sombras de nuestra propia imaginación.

A menudo, cuando cae la noche y la luz de la luna dibuja siluetas en las paredes, recuerdo aquellos años en los que sentía que la oscuridad me rodeaba como un manto frío. Entonces, sonrío, acaricio la cuerdecita guardada en el cajón y me repito a mí misma lo mismo que dije aquel invierno: —Aquí no hay nada.

Y me duermo tranquila.

Ése fue mi mayor miedo.

Y ahora te pregunto a ti, valiente lector o lectora: ¿cuál es el tuyo?

Cienlee, tutora Jacqueline Oliver Santos

Patricia Iniesta Arteaga: MIEDO A DEJAR DE SER UNO MISMO

Me llamo Mónica y tengo doce años. Esta mañana, al entrar al instituto, sentí un cosquilleo en el estómago. Era como si me pusieran un casco invisible que decía: “Sé divertida. Sé guay. Sigue las normas de la pandilla”. Pero yo llevaba mi propio casco, uno más suave, con pegatinas de planetas y corazones, que me recordaba quién soy.

Cuando tenía nueve años, mi vida cambió por completo. Vivía en un lugar donde el azul del cielo era tranquilo y las tardes olían a jazmín. Un día desperté con ruidos de sirenas en la calle y mi padre me abrazó fuerte. “No tengas miedo, hija”, susurró, pero yo lo tuve. La guerra se llevó a mis padres y, de la noche a la mañana, me encontré viajando en un coche lleno de maletas, con mi tía Clara sentada a mi lado. Aprendí a decir “gracias” y “por favor” en otro idioma, a entender chistes que no tenían gracia, y a adaptarme a nuevos sabores: aquí comen patatas fritas hasta en el desayuno, y la leche huele un poco distinto. Al principio no entendía por qué había que aprenderse tantas normas en la «pandilla». Dejé atrás a mis amigos de siempre y, lo más difícil, a la seguridad de saber que mis padres me esperaban al regresar de clase.

Ahora vivo con mi tía Clara, que huele a galletas de avena y siempre trata de sonreír. Ella me recoge cada mañana a las ocho y me acompaña hasta la puerta del instituto. Le cuento mis sueños: a veces vuelo con alas de papel, otras me hundo en un mar de colores y, en ocasiones, hablo con mi hermana pequeña que vive en la memoria de mis recuerdos. Tía Clara me escucha con paciencia y me dice que ese es mi propio viaje, que cada pensamiento vale oro si lo cuidas con cariño.

En clase de plástica, Elena me invitó a sentarme con su grupo. “Con nosotros serás la más divertida”, dijo Diana, con una risa que parecía ensayada. Me ofrecieron pintarme las uñas de colores neón y prometer que nunca haría tarea en casa. “Eso es de cobardes”, me dijeron. Yo las miré y pensé: ¿cómo pueden juzgar algo que nunca han vivido? A mi alrededor, la profesora explicaba un ejercicio de mates, pero mi mente voló hacia aquel rincón de mi país donde dibujaba olivos bajo el sol. Cerré los ojos un segundo y respiré sus hojas secas.

A la hora del recreo, el patio se llenó de charcos de risa. La pandilla comenzaba a contar sus hazañas de fin de semana: vídeos virales, retos imposibles, bromas que dejaban sin palabras. Intentaron arrastrarme: “Haz esto, di aquello, ríete cuando ríen”. Me ofrecieron hacer un baile extraño y grabarlo para que se volviera famoso en Internet. Yo recordé la voz de mi madre susurrándome que la verdadera diversión es ser uno mismo. Sentí las palmas de mis manos húmedas y me pregunté si aquello era realmente divertido o simplemente una forma de no estar solos con sus propios silencios. —Gracias, pero… prefiero mi propio viaje —dije—. Tengo estrellas para descubrir en mi interior.

Se hizo un silencio breve, casi de asombro. Algunos parpadearon y luego siguieron con sus planes, como si yo no fuera parte del paisaje. Sentí que mis latidos eran mi propio tambor, más fuerte que cualquier regla. Durante la clase de matemáticas, me costaba concentrarme. El número doce flotaba en mi cabeza: doce meses que han pasado desde que perdí a mis padres, doce nombres nuevos que he tenido que aprender, doce estrellas que me prometí explorar. Dibujé un pequeño cohete junto a la ecuación y la profesora, al verlo, sonrió y dijo: “Veo que alguien planea ir lejos”. Me sentí orgullosa y, al menos por un instante, tuve ganas de contar mi historia a todos, para que comprendieran que nadie sabe cuánto pesa el pasado de otra persona.

Al salir del instituto, el sol comenzaba a bajar. El cielo de Madrid, tan distinto al que recuerdo, se tiñó de rosa y naranja. Caminé sola unos metros, saboreando el viento que se colaba entre los edificios. A lo lejos, vi a la pandilla haciendo un vídeo con sus móviles.

Me detuve, los observé y sentí compasión: eran como niños perdidos. Comprendí que quizá ellos también tenían miedo a no encajar y buscaban refugio en normas que no eran suyas.

Cuando llegué a casa, tía Clara estaba en la cocina, removiendo la masa de galletas. El aroma familiar me

envolvió y, por un momento, creí estar de nuevo en aquel rincón perdido de olivos, con mi madre cantando bailes antiguos. Ella me vio entrar y me preguntó cómo había ido el día. Le conté todo tal cual: las uñas neón, el baile, mi negativa, el silencio de la pandilla. Tía Clara me abrazó y, mientras me apretaba contra su pecho, sentí que estaba en el lugar correcto, aunque fuese lejos de donde nací.

Esa noche, antes de dormir, abrí mi cuaderno de dibujos. En una hoja dibujé mi casco de pegatinas: planetas, corazones y constelaciones. Le di un color azul suave y una línea dorada alrededor, como un halo. Encima, escribí: «Miedo a dejar de ser uno mismo». Luego, escribí algunas palabras: “Valiente es quien escucha el propio tambor. Cada historia merece brillar”. Cerré el cuaderno y apagué la luz.

Porque, al fin y al cabo, no basta con conocer a alguien de vista: cada persona lleva guardada una vida secreta, más grande y profunda que cualquier grupo de risas. Y yo, con mi casco de planetas y corazones, seguiré explorando la mía cada día, sin temor a perderme.

Esa mañana, Clara despertó con el corazón agitado. A través de la ventana abierta, el viento alborotaba las persianas y un tamborileo insistente de lluvia golpeaba el alfeizar. Tenía la invitación en la mano: “Concurso de relatos breves: ‘El valor de lo inesperado’”. Había trabajado en su texto durante semanas, puliendo cada frase, buscando el matiz perfecto. Sin embargo, cuando llegó el momento de pulsar “Enviar”, el miedo se le anudó en la garganta.

Aquella sensación familiar, como un escalofrío lento que sube por la nuca, solía visitarla cada vez que debía tomar una decisión importante. Le susurraba que no estaba preparada, que sus palabras no merecían ser leídas. Pero esa mañana, Clara decidió invitar al miedo a acompañarla un rato más: “Quédate, amigo”, musitó. “Enséñame lo que debo aprender”.

Salió de casa con el texto impreso en el bolsillo y caminó hasta el café de la plaza, donde siempre encontraba la tranquilidad necesaria para pensar. En una mesa junto al ventanal, desplegó el papel y, mientras tomaba un sorbo de café humeante, leyó:

«¿Qué es el miedo? Muchos piensan que es ese impulso que nos retiene, que nos incita a retroceder. Sin embargo, el miedo es algo más profundo: es un faro que nos alumbra aquello que no queremos ver.»

Al pronunciar aquellas palabras en su mente, sintió el crujir interno de la honestidad. Había pasado meses rechazando la sombra que la seguía desde la infancia, convencida de que el coraje verdadero era aquel que no titubea. Recordó la primera vez que montó en bicicleta: sus manos temblaban en el manillar, el corazón le latía con fuerza, y cuando cayó al suelo raspándose las rodillas, juró no volver a tener miedo. Pero con el tiempo aprendió que aquel temor inicial le había obligado a prestar atención a la velocidad, a la posición del cuerpo, al equilibrio. Sin el miedo, quizá habría ignorado el riesgo y salido herida.

Mientras tanto, un hombre de mediana edad entró al café con una carpeta llena de planos de arquitectura. Clara lo saludó con una sonrisa tímida y fijó la mirada en él. Aquel hombre, que también parecía inmerso en sus pensamientos, era Javier, un amigo de la universidad convertido hoy en arquitecto de renombre. Javier se sentó a su lado y, sin mirarla, abrió los bocetos de un edificio que desafiaba las leyes de la gravedad: un rascacielos de cristal suspendido, cuyo diseño parecía irracional para muchos colegas.

—¿Te atreverías a firmar algo así? —preguntó Clara, señalando los planos.

Javier exhaló un suspiro profundo.

—Si le hecho valor, podría lanzarme sin paracaídas. Pero hay un murmullo insistente en mi cabeza: “¿Y si las

Cienlee, tutora Jacqueline Oliver Santos
Evelina

cargas no aguantan?”, “¿Y si la cimentación falla?”. Ese murmullo es mi miedo, y me exige cálculos, pruebas, revisiones. Me ha salvado de presentar proyectos inservibles. Clara asintió. En aquel instante comprendió que el miedo no era su enemigo, sino un aliado dispuesto a mostrarle las fisuras de sus convicciones. Con él de la mano, podía anticipar los errores y corregirlos antes de tropiezos dolorosos.

Durante la tarde, narró a Javier la idea del concurso. Él leyó los párrafos con atención, marcando con un bolígrafo los términos que consideraba más contundentes. Al cabo de un rato, levantó la vista:

—Tienes algo potente, Clara —dijo con firmeza—. Me gusta cómo hablas de la “luz pálida” del miedo. Pero ¿y si lo cuentas en forma de historia? Un relato que ilustre esas ideas con un protagonista que, al borde del abismo, escuche sus propios miedos y descubra su fuerza real.

La sugestión hizo que la mente de Clara se disparara. ¿Y si, en lugar de un ensayo, contaba una aventura en la que el miedo fuera el auténtico guía? Imaginó a un escalador, Valerio, que se enfrentaba a la pared más alta de su vida. Al caer la noche, la roca húmeda le obligaba a buscar grietas con los dedos entumecidos. Cada paso era una decisión: avanzar sin mirar atrás, o descender y resignarse.

—Exacto —continuó Javier—. El miedo lo haría revisar cuerdas, reforzar nudos, probar anclajes. No para ralentizarlo, sino para fortalecerlo.

Clara tomó notas y, al caer la tarde, volvió a casa con la historia germinando en su cabeza. Encendió la lámpara de su escritorio y, como si despertara de un letargo, comenzó a escribir sin pausa:

Valerio se detuvo al pie de la pared. Ante él, la vertical se alzaba sin gratitud, afilada como un cuchillo de ónice. Había soñado con aquel momento: conquistar la veta más extrema de la montaña Sombria, cuya cima se adivinaba perdida en la bruma. Mientras ataba el cabo, una voz susurró en su interior:

“¿Confías realmente en tu fuerza? ¿Lo tienes todo bajo control?”

Era el miedo, fiel compañero que le había acompañado en cada sima y cada gélida grieta. A menudo, Valerio lo percibía como una sombra incómoda, un recordatorio de lo desconocido. Pero esta vez estaba dispuesto a escucharle.

Suspiró, alejando la idea del héroe invulnerable. Con manos firmes, comprobó las cuerdas una y otra vez; tensó los mosquetones hasta que el metal cantó. Escuchó el latido de su corazón y el crujido lejano de la lluvia sobre las losas. Cuando alcanzó el primer saliente, se detuvo y reflexionó: “Si la roca está floja, mejor asegurar el nudo”. Con paciencia, colocó una chapa extra, reforzando la ruta.

A cada metro, el miedo le recordaba la posibilidad de falla: un movimiento en falso, un ojo no visto. Le susurraba consejos, provocaba que evaluara alternativas: “Hay un paso lateral si giras ahí”, “Mejor probar el agarre antes de confiar en él”. Valerio siguió la danza, equilibrando el impulso de subir con la cautela suficiente para no precipitarse al vacío.

En la mitad de la pared, cuando la niebla se espesaba, sintió un temblor más intenso. El miedo, que hasta entonces había sido un guía prudente, tornó su voz en un eco ensordecedor: “¿Es esto lo que quieres? ¿Vale la pena el riesgo?” El sonido lo envolvió, empujándolo a retroceder. Su instinto gritaba que bajara, que el cuerpo humano no estaba hecho para trepar en la oscuridad.

Sin embargo, al detenerse, descubrió una roca lisa y pequeña, apenas un saliente para los dedos, donde podría tomar aliento. Fue allí, en aquel recodo inesperado, donde Valerio comprendió que el miedo no solo persistía para protegerlo, sino para enseñarle. Entendió que, si cedía por completo, perdería la oportunidad de conocer su propia capacidad de adaptación.

Así, respiró hondo y desactivó la alerta paralizante. Dejó de escuchar el murmullo catastrófico y volvió a los susurros útiles: “Vuelve a buscar la sujeción con la pierna izquierda”, “Inclínate un poco más sobre la pared para equilibrar el peso”. Cada indicación le traía algo más: ensayo, error, ajuste. Cuando consiguió asir con firmeza la saliente que nunca habría visto de no ser por el miedo, una oleada de satisfacción lo inundó.

Llegó a la cima con los pulmones ardiendo y los músculos exhaustos. Contempló el mundo extendido a sus pies: valles, nubes, horizontes. Y sonrió al descubrir que el miedo había permanecido a su lado, humilde, silencioso, dándole sus ojos prestados para que viera el terreno tal como era.

Al terminar de escribir, Clara levantó la vista y palideció. Había olvidado la hora; la lluvia había cesado y solo los charcos persistían en el asfalto. Leyó el relato en voz alta, saboreando cada frase. Totalizaba mil doscientas palabras, exactas para el concurso.

Al día siguiente, se presentó en la biblioteca municipal con el USB en la mano. En la sala de recepción, la bibliotecaria sonrió al ver su nerviosismo inocente:

—¡Suerte, querida! —exclamó.

Clara asintió y dejó la memoria en el mostrador. Al marcharse, sintió el vértigo del momento decisivo, el mismo temblor que conocía bien. Sin embargo, ya no lo consideraba un enemigo. Ahora comprendía que el miedo le había enseñado a revisar sus textos con rigor, a afinar la voz narrativa y a dar el pulso justo a cada personaje.

Meses más tarde, Clara volvió a la biblioteca para la ceremonia de premiación. El auditorio estaba lleno de rostros atentos y lámparas que iluminaban el escenario con un halo dorado. Cuando anunciaron su nombre, una ráfaga de sorpresa recorrió su pecho. Subió al podio con las piernas ligeras, consciente de que, sin el miedo, no habría hallado la autenticidad de su relato.

Al recibir el galardón, dedicó el premio a “ese amigo inseparable que se llama miedo, y que hoy, más que nunca, honro como compañero de aventuras”.

Y, por primera vez, el miedo aplaudió con ella.

Cienlee, tutora Jacqueline Oliver Santos

Во

Eguneko kategoria

Hegoa Perez-Karkamo Zuazabeitia: 2DBH-KO

Euskal Herria

LEHENDABIZIKO EGUNA

2024ko irailak 9

Denok sentitu dugu beldurra noizbait, lehen aldiz hegazkin bat hartzean, prestatu gabeko azterketa bat dugunean... baina batzuetan beldurra ez da horren objetiboa izaten. Batzuetan ez diozu zerbaiti beldurra izan behar, baizik eta zerbait ez izateari.

Askotan sentitu dut beldurra, baina badago beste edozerk baina gehiago beldurtzen nauen zerbait, bakardadea. Bakarrik sentitzeko sentsazioa, ondora begiratu eta inor ez egotearen sentsazioa, maite duzun jendea galtzearen sentsazioa edo besterik gabe inor ez duzula sentitzea.

Gaur, hori izan da nire buruan bueltaka ibili den beldurra, ematen zuen labirinto batean nengoela, ez nuela ateratzeko aukerarik, baina azkenean nire bidea argitzen joan da eta irtetea lortu dut.

Baina beno, lehendabizi, gaurko eguna kontatuko dizut.

Nire eguneroko maitea. Eguna beti bezala hasi da, goizean goiz esnatu, gosaldu, hortzak garbitu, jantzi, prestatu, eta eskolara joateko atera behar nintzenean, nire lagunaren mezu bat iritsi zait. Gaur idatzi didan mezua, ez zen eramango nuen arropa jakiteko, edo eskolara elkarrekin joateko ordua zein den galdetzeko. Gaur, “eskolaz aldatu naiz” idatzi dit.

Momentu horretan, mundua erori zait. Galdera asko etorri zaizkit burura, zer gertatu da, zergatik aldatu da eskolaz, zerbait gertatu zaio eta ez naiz konturatu…? Baina ez naiz ezertan pentsatzeko gai izan. Buruan neukan gauza bakarra, eskolara iristean bera ez zela egongo izan da, bere hutsunea sentituko nuela eta bakarrik egongo nintzela.

Eskolara iritsi naizen momentuan inoiz baino ahulago sentitu naiz: bakarrik nengoen. Bazirudien denek zutela beren taldea, denak zeudela alai, denek zutela konfidantza euren buruan. Zer egin jakin gabe gelditu naiz minutu batzuz, ez nekien norbaitengana hurbildu, bakarrik geratu… dena ikusten nuen ilun eta ikasturtean zehar lagunik ez egiteko beldurra sentitu dut.

Sentimendu hau, hala ere, ez zen berria niretzat. Zuk, nire eguneroko maitea, badakizu hori. Bakarrik egoteak eta besteek nitaz esaten dituzten gauzak eragiten didate batez ere beldurra, eta eskolan askotan sentitu dut hori. Agian ez da arraroa, txikitatik izan ditut arazoak. Nire haurtzaroa ez da izan beste ume gehienena bezalakoa. Txikitan nire gurasoak galdu nituenean, adingabekoen egoitza batera eraman ninduten. Bertan lagun asko egin nituen, baina poliki-poliki denak familia berri batera joan ziren, ni izan ezik.

Eta gogoratzen naiz izaera aldatzen hasi zitzaidala: gero eta denbora gehiago pasatzen nuen bakarrik, geroz eta gehiago kostatzen zitzaidan jendeaz fidatzea, lagunak egitea… Uste nuen ez zela familiarik izango niretzat, inork ez ninduela maite eta ez ninduela maitatuko. Dakizunez, beste ezerk baino beldur handiagoa ematen zidan bakardadeak.

Garai hartan, ez nuen lorik egiten, ez nuen ia ezer ere jaten, ez nintzen gelatik ateratzen, eta ni nintzena erakusteko beldurra nuen. Zertarako atera, zertarako ahalegindu, zertarako maitatu, gero inork ez baninduen etxean nahi. Zulo beltz batean murgildu nintzen, ezin nuen ezer egin. Asko kosta zitzaidan egoera horretatik ateratzea, eta, gaur egun, edozer gertatzen zaidala, beldur horiek berpizten zaizkit. Beraz gaur amaiera gabeko labirintotik ateratzeko aukera eman nahi izan diot nire buruari. Nire oraingo amak esaten didan bezala, “izan behar den beldur bakarra, ez saiatzearena da”; beraz, hori lelotzat hartuta, eskolako atea zeharkatu eta pausu ziurrez iritsi naiz ikasgelara. Heldu naizenean, ikaskideen begiradak nabaritu ditut, baina ez uste nuen modukoak. Lagunik gabe ikusita nitaz barre egingo zutela pentsatzen nuen, baina, horren ordez, nire mahaia beraienaren aldamenean jarri dute, beraiekin esertzeko proposatuz.

Ez nekien betidanik izandako beldurra, egun bakarrean keinu batekin desagertu zitekeenik. Baina nik gaur horrela sentitu dut. Egun ederra pasa dut azkenean.

Ezagutzen ez nituen gelakide horiek jatorrak dira eta ondo hartu naute, ez naute alde batera utzi. Nik, bestalde, ikasi dut konfidantza handiagoa behar dudala nire buruan, eta beldur batek ezin dituela nire bizitza eta erabakiak baldintzatu. Gainera nire lagunak mezu bat bidali dit esanez, bera ere gustura egon dela gela berrian eta asteburuan elkartuko garela elkarri dena kontatzeko.

Gaurkoz hau da dena, afaltzera joateko deika ditut gurasoak. Bihar kontatuko dizut zer moduz doan dena, nire sekretu guztiak ezagutzen dituen eguneroko maitea.

Poesia kategoria

Nahia, Haizea, Nagore (NHN taldea): POEMAK

NI

Ni nintzen eguzki, zu ilargi.

Ni nintzen txakur, zu katu.

Ni nintzen euri, zu hodei.

Ni nintzen ura, zu sua.

Ni nintzen egun, zu gau.

Ni nintzen han, eta zu ez zinen hemen.

ZU

Zure izaera behar dut, alai eta eskuzabal.

Zure maitasuna behar dut bakean egoteko.

Zure beharra dut ondo bizitzeko.

Zure besarkadak behar ditut seguru sentitzeko.

Zure muxuak behar ditut zure arnasa sentitzeko.

Zu behar zaitut, zu gabe ezin dudalako.

MEZUA

Hau idatzi nuen

zure etxeko horman: Gorroto zaitut, Unai.

Talaia BHI, Leire Celestino, Judith Castro eta Oihana Oronoz mentoreak

Unaik idatzi zuen:

Nik ere gorroto zaitut.

Bai, zu izan zinen.

Ziur nago.

Primeran ezagutzen dut zure hitz egiteko era.

Talaia BHI, Leire Celestino, Judith Castro eta Oihana Oronoz mentoreak

Joanna, Miren, Nadia (TIJUANA taldea)

UDAKO SURFISTAK

Uda iritsi da, eguraldi ona, taula hartu eta hondartzara joan, goiz goizetik surflari asko jendea olatuak hartu nahian.

Taula gainean azkar, igeri eta salto batean olatua hartzeko prest.

AITONAK

Alaitzen zaituzten pertsonak, Irribarrea beti jantzita, Triste zaudenean beraiek zu alaituz, Ondo sentiaraziz, goxatuz, Nonahi egonda ere, beti hurbiltzeko prest, Argitzen duen itsasargiaren antzera Kilimek eragiten duten zirraran murgilduz.

FALTAN HARTZEN DUT…

Faltan hartzen dut nire aitonaren besarkada

Faltan hartzen dut nire aitonaren ahots leuna

Faltan hartzen dut nire aitonaren irribarrea

Faltan hartzen dut nire aitonaren bazkaria

Faltan hartzen dut nire aitonaren guztia…

Talaia BHI, Leire Celestino, Judith Castro eta Oihana Oronoz mentoreak

Kontakizun laburren kategoria

Eider, Hegoa, Iradi (ABIYUAK taldea): GUTUN

Selim

2025/05/26

Kaixo, Selim maitea.

Asko hunkitu gara zure historiarekin. Oso indartsua eta ausarta izan zara zure abenturan zehar. Gu Hondarribikoak gara eta Gasteizen ere asko ibiltzen gara, beraz oso gertukoa egin zaigu zure bizipena. Gu ere mugen kontra gaude, ez zaigu ondo iruditzen zure jaioterriarengatik mugak pasatzeko zailtasun handiagoak izatea. Horrez gain, asko pozten gara bidai gogor eta luze honen ondoren azkenean Parisera iristea lortu duzulako. Jakin min handia dugu Parisen zer moduz zabiltzan jakiteko eta familia ikustera noiz joango zaren galdetzeko.

Hitz egin duzu Estherrekin, badakizu zer gertatu zitzaion? Elkartu al zara zure anaiarekin? Ondo dago?

Barkatu hainbeste galdera egiteagatik, jakin min handiarekin utzi gaituzu.

Mila esker hain ausarta izateagatik, eta historia harrigarri hau kontatzeagatik.

Zure erantzunaren zain,

Eider, Hegoa eta Iradi

Oharra: Asko ligatu duzula iruditu zaigu.

Talaia BHI, Leire Celestino, Judith Castro eta Oihana Oronoz mentoreak

Jakes, Txomin, Martin (ERROAK taldea): GUTUN

Nork: Jakes Amiano, Txomin Atxukarro eta Martin Lopetegui

Nori: Selim Al Qadi

Data: 2025/5/26

Selim agurgarria.

Lehengo egunean zure historia irakurri genuen, eta liluratuta geratu ginen. Iruditzen zaigu hori zure adinarekin bizitzea oso gogorra dela, eta horregatik gustatuko litzaiguke jakitea liburuan ageri den ondoren zer gertatu den. Horren ondoren lana lortu duzu? Zertan?

Liburua irakurtzean harrigarria iruditu zaigu mugalarien lana migratzaileentzat mugak pasatzeko modu bakarra izatea, eta iruditzen zaigu mugak irekita egon beharko liratekeela. Gainera, gaizki iruditzen zaigu mugetan zure azaleko kolorean oinarritzea eta migratzaileei mugak istea.

Zuretzat galdera bat sortu zaigu liburuan irakurtzean: Zer sentitu zenuen txalupan zinenean eta hondoratzean zurekin zihoazen pertsonak hiltzen ikustean? Guri iruditu zaigu hori zure immigrazioaren momentu gogorrena izango zela.

Espero dugu ondo egotea, lan egonkor bat izatea eta zure txikitako herrira askotan joatea.

Agur bero bat,

Jakes Amiano, Txomin Atxukarro eta Martin Lopetegui

Talaia BHI, Leire Celestino, Judith Castro eta Oihana Oronoz mentoreak

Igranje z literaturo: nagrajena dela, prispela na mednarodni literarni natečaj = Literaturarekin jolasean: Nazioarteko literatur lehiaketako lan sarituak = книжевни

= Jugando con la literatura: Obras premiadas del concurso literario internacional = Brincar com a literatura: Obras premiadas do concurso literário internacional

Uredili: Barbara Pregelj y Neža Smrdel

Spremni zapis: Barbara Pregelj, Idoia Noble, Iskra Dimkovska, João Manuel Ribeiro, Jana Bauer

Oblkikovanje: Francisco Tomsich

Izdala: Založba Malinc, Medvode, 2025

Zanjo: Aleš Cigale

Elektronska izdaja, 2025

CIP

Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.