Hebrejcem POGLAVJE 1 1 Bog, ki je nekoč in na različne načine govoril očetom po prerokih, 2 nam je v teh zadnjih dneh govoril po svojem Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega, po katerem je tudi naredil svetove; 3 Ki je bil sijaj njegove slave in izrazita podoba njegove osebe ter je vse podpiral z besedo svoje moči, ko je sam očistil naše grehe, je sedel na desnico veličastva na višini; 4 Ker je postal toliko boljši od angelov, saj je po dedovanju dobil ime, ki je imenitnejše od njih. 5 Kajti kateremu od angelov je kdaj rekel: Ti si moj Sin, danes sem te rodil? In spet, jaz mu bom Oče in on meni Sin? 6 In spet, ko privede Prvorojenega na svet, reče: In vsi Božji angeli naj ga častijo. 7 In o angelih pravi: Ki dela svoje angele duhove in svoje služabnike ognjeni plamen. 8 Sinu pa pravi: Tvoj prestol, o Bog, je na veke vekov: žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. 9 Ljubil si pravičnost in sovražil krivico; zato te je Bog, tvoj Bog, pomazilil z oljem veselja bolj kot tvoje bližnje. 10 In ti, Gospod, si v začetku položil temelje zemlji; in nebesa so delo tvojih rok: 11 Poginili bodo; a ti ostaneš; in vsi se bodo postarali kakor oblačilo; 12 In kakor obleko jih boš zložil, in spremenjene bodo; toda ti si isti in tvoja leta ne bodo minila. 13 Toda kateremu od angelov je kdaj rekel: Sedi mi na desnici, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam? 14 Ali niso vsi službeni duhovi, poslani, da služijo tistim, ki bodo dediči odrešenja? POGLAVJE 2 1 Zatorej bi morali bolj resno paziti na to, kar smo slišali, da nam ne bi kdaj ušlo. 2 Kajti če je bila beseda, ki so jo govorili angeli, trdna in bi vsak prestopek in neposlušnost prejela pravično plačilo; 3 Kako bomo ušli, če zanemarjamo tako veliko zveličanje; ki ga je najprej začel govoriti Gospod in so nam ga potrdili tisti, ki so ga poslušali; 4 Ali jim Bog tudi pričuje z znamenji in čudeži, z različnimi čudeži in darovi Svetega Duha po svoji volji? 5 Kajti prihodnjega sveta, o katerem govorimo, ni podvrgel angelom. 6 Nekdo pa je na nekem mestu pričeval, rekoč: Kaj je človek, da se ga spominjaš? ali sin človekov, da ga obiskuješ? 7 Postavil si ga malo nižjega od angelov; okronal si ga s slavo in častjo in si ga postavil nad dela svojih rok. 8 Vse si podložil pod njegove noge. Kajti s tem mu je vse podredil, ničesar ni pustil, kar mu ni podvrženo. Toda zdaj vidimo, da mu še niso vse podložene. 9 Vidimo pa Jezusa, ki je bil nekoliko nižji od angelov zaradi trpljenja smrti, ovenčan s slavo in častjo; da bo po božji milosti okusil smrt za vsakega človeka.
10 Kajti njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, je pripeljal mnoge sinove v slavo, da naredi poveljnika njihovega odrešenja popolnega skozi trpljenje. 11 Kajti tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni, so vsi od enega; zato se jih ne sramuje imenovati bratje, 12 Rekoč: Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, sredi cerkve ti bom pel hvalnico. 13 In spet bom zaupal vanj. In spet: Glej jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog. 14 Ker so torej otroci deležni mesa in krvi, je bil tudi on sam deležen tega; da bi s smrtjo uničil tistega, ki ima moč smrti, to je hudiča; 15 In reši tiste, ki so bili zaradi strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi suženjstvu. 16 Kajti resnično si ni prevzel narave angelov; vendar je vzel nase Abrahamovo seme. 17 Zato je moral biti v vsem podoben svojim bratom, da bi lahko bil usmiljen in zvest veliki duhovnik v stvareh, ki se nanašajo na Boga, da bi delal spravo za grehe ljudstva. 18 Kajti v tem, da je sam trpel v skušnjavi, lahko pomaga tistim, ki so v skušnjavi. POGLAVJE 3 1 Zatorej, sveti bratje, udeleženci nebeškega klica, pomislite na apostola in velikega duhovnika našega poklica, Kristusa Jezusa; 2 Ki je bil zvest tistemu, ki ga je postavil, kakor je bil tudi Mojzes zvest v vsej njegovi hiši. 3 Kajti ta človek je bil vreden večje slave kot Mojzes, kolikor ima tisti, ki je zgradil hišo, večjo čast kot hiša. 4 Kajti vsako hišo zgradi nekdo; ampak tisti, ki je vse zgradil, je Bog. 5 In Mojzes je bil resnično zvest v vsej njegovi hiši, kot služabnik, za pričevanje o tem, kar je bilo govorjeno pozneje; 6 Kristus pa kot sin nad svojo hišo; čigava hiša smo mi, če trdno ohranimo zaupanje in veselje upanja do konca. 7 Zato (kot pravi Sveti Duh: Danes, če boste slišali njegov glas, 8 Ne zakrknite svojih src, kakor v dražljaju, na dan skušnjave v puščavi: 9 Ko so me vaši očetje skušali, me preizkusili in videli moja dela štirideset let. 10 Zato sem bil žalosten nad to generacijo in sem rekel: Vedno se motijo v svojem srcu; in niso poznali mojih poti. 11 Zato sem prisegel v svoji jezi, Ne bodo vstopili v moj počitek.) 12 Pazite, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobno neverno srce, ki bi odstopilo od živega Boga. 13 Opominjajte pa drug drugega vsak dan, dokler se še danes imenuje; da ne bi kdo izmed vas otrdel zaradi zvijačnosti greha. 14 Kajti postali smo deležni Kristusa, če ohranimo prvotno zaupanje trdno do konca; 15 Medtem ko je rečeno: Danes, če boste slišali njegov glas, ne zakrknite svojih src, kot v izzivanju. 16 Nekateri so namreč, ko so to slišali, razdražili; toda ne vsi, ki so po Mojzesu prišli iz Egipta. 17 S kom pa je bil žalosten štirideset let? ali ni bilo z njimi, ki so grešili, katerih trupla so padla v puščavi? 18 In komu je prisegel, da ne bodo vstopili v njegov počitek, kakor tistim, ki ne verujejo?