Alojz Kovšca: Od urarskega mojstra do predsednika Državnega sveta

Ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije smo v Družini in Življenju na gradu Rajhenburg v Brestanici na pogovornem večeru gostili Alojza Kovšco, predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Del zanimivega pogovora, polnega modrih misli in dragocenih uvidov v to, kako Slovenci živimo odnose, delimo tudi z bralci naše revije.

Sem Slovenec, preprost človek, bogaboječ, do ljudi večinoma spoštljiv, ampak tudi precej oster, kadar je braniti časti in pravde narodu in jeziku svojemu.

Rojen sem bil v družini častnika JLA, ki je služil pri Mostarju, zato sem bil tudi sam bosanski državljan, kar sem ugotovil šele leta 1991, ko sem zaprosil za slovensko državljanstvo, ki sem ga tik pred vojno tudi dobil, da sem se sploh lahko poročil. Po osnovni šoli sem šel na vojaško gimnazijo, po očetovih stopinjah, ter nato na vojaško akademijo, kjer pa sva se z ideologijo razšla. Leta 1988 sem vojsko zapustil. Po vojaški akademiji sem se poročil, to se spodobi. Zaljubil sem se v urarko in ona me je hote ali nehote zaljubila v ure. Pridobil sem tudi ustrezno urarsko izobrazbo in postal urarski mojster in zlatar. Ker mi je bilo nerodno ljudem razlagati, da imam vojaško akademijo (to je zvenelo skoraj kot kakšna spolna bolezen), sem se vpisal še na Fakulteto za družbene vede (danes vem, da je bila to še slabša izbira kot vojaška akademija) in diplomiral iz politologije.

Kot obrtnik sem postal aktiven v Obrtni zbornici, najprej na območni ravni, potem pa tudi na državni ravni, kjer sem postal njen predsednik, nato pa tudi državni svetnik in v zadnjem mandatu predsednik Državnega sveta.

Od svoje žene sem prejel tudi vero. Čeprav sem iz verne družine, zaradi očetove službe svoje vere nismo smeli živeti javno. Zakramente sem prejel kot katehumen, ko sva se pripravljala na poroko. Med pripravami na poroko sva v Nazarjah spoznala sestre klarise, s katerimi še danes prijateljujeva. Deli nas mreža (klarise živijo v klavzuri, op. a.), družijo pa molitev in medsebojna ljubezen ter spoštovanje. One so precej vplivale na moje življenje pa tudi na mojo politično pot. Od njih sem se naučil, da vera daje upanje, upanje pa samo po sebi rodi pogum. Če nimaš upanja, ne zbereš poguma za stvari v življenju, kar se precej pozna v politiki. Kdor ima vero in upanje, kdor ve, da je vsako njegovo dejanje nekje zapisano in nikoli ne bo izbrisano, ker se da čisto vse popraviti in kupiti razen svoje preteklosti, ta sprejema takšne politične odločitve, ki niso v škodo ljudem. Danes se to zelo jasno vidi.

Bil sem rojen kot drugi otrok v družini s štirimi otroki in tudi midva s soprogo imava štiri otroke. Navajen sem bil, da ima starejši brat prvenstvo in je tisti, ki odloča, jaz pa se mu prilagodim in skupaj skrbiva za mlajši sestri. Me je pa presenetila odločitev očeta, ki je bratu onemogočil vpis na vojaško šolo, mene pa določil za naslednika. Šele čez leta mi je oče obrazložil, da se je tako odločil zato, ker za častnika ni pomembno samo to, da je najmočnejši in najbolj pogumen in najbolj zvit, temveč to, da zna zmagati tako, da njegovi vojaki ostanejo živi. To očetovo izkušnjo sem prenesel v svojo družino.

Imava štiri otroke, pri čemer je tretjerojeni prav poseben. Na svet je namreč prišel z aspergerjevim sindromom in je avtist. S prvo in drugo hčerjo smo praznovali vse njune uspehe. Povsod sta bili uspešni, vse je šlo zlahka. Pri tretjem sva kmalu videla, da ne bo takih uspehov. Bilo je veliko truda, veliko skrbi in tudi solza, da sva tega fanta pripravila, da je funkcionalen, da se lepo ujame z okolico in da je skoraj povsem samostojen. Najbolj pa me veseli, da on zelo dobro pozna svoje stanje in da je vesel in zadovoljen. Da se zaveda tega, da so drugi lahko hitrejši, močnejši, uspešnejši, bolj natančni, on pa v svoji koži in s svojim življenjem ni nezadovoljen. To se mi zdi, da je najin življenjski uspeh.

Četrti sin je letos zaključil osnovno šolo z eno samo štirico. Vendar temu njegovemu spričevalu, verjemite, nismo niti približno toliko ploskali, kot smo Petrovemu, ko je osnovno šolo s prilagojenim programom zaključil z dobrim uspehom. To spričevalo je bil uspeh skupnega družinskega truda.

Vsaka družina ima svoj križ, bodisi z zdravjem bodisi z otroci.

Tudi uspešni otroci lahko postanejo neuspešni, če se oddaljijo od Boga, od družine, od vrednot, ki jih živimo. Ampak prav otroci, ki imajo slabšo izhodiščno pozicijo ob rojstvu, pa z njimi vsi skupaj nekaj naredimo, dajo prav poseben čar in človeka postavijo na njegovo mesto, kjer mora biti. Da se ne dviga nad ostale, da razume, da ne morejo biti vsi najlepši, najpametnejši in najuspešnejši, da pa se z njimi da čisto lepo živeti.

Funkcijo predsednika državnega sveta sem pričel opravljati v tretjem mandatu, prej sem bil dva mandata član. Zato sem imel veliko prednost pred svojimi predhodniki, ki te izkušnje niso imeli. Dva mandata sem imel možnost spoznavati svoje kolegice in kolege, z njimi sodelovati, spoznal sem njihove interese in osebnostne lastnosti. Ti so me potem tudi izvolili, saj so me že poznali, čeprav so imele politične stranke svoje kandidate za mesto predsednika državnega sveta. Tako so šli mnogi mimo volje svojih strank.

Foto: Posavski obzornik

S tem želim povedati, da v državnem svetu domuje neka doza medsebojnega zaupanja in spoštovanja, da sta cenjena iskrenost in delo.

V tem mandatu imam tudi to srečo, da so svetniki in svetnice res kakovostni, da se o vseh odločitvah iskreno pogovarjamo. Tudi skregamo. Nikdar in nikoli pa se ne naslavljamo osebno, da bi drug na drugega kazali s prstom, tega ne dovolim. Morda je to skrivnost uspeha državnega sveta v tem mandatu. Mislim, da bi tako morali ravnati tudi v državnem zboru. Tak način komunikacije, ko naslavljaš celoten avditorij, predpostavlja dobro pripravo in spoštljivo komunikacijo. To se je v slovenski politiki žal izrodilo. Imamo medosebna naslavljanja, žalitve in poniževanja. To spada bolj v gostilno kot v parlament. To javno povem in mnogi mi to zamerijo. Tudi če nekomu očitaš napako, če kritiziraš, je potrebno ohraniti dostojanstvo tega človeka.

Nekje v preteklosti smo nekaj naredili narobe. Kot javnost smo preveč tolerantni, da to dopuščamo. V politiki nam vedno znova prodajajo nove obraze. Ne potrebujemo novih obrazov, potrebujemo nov način vodenja politike.

Državni svet je bil večkrat pred ukinitvijo, zato smo morali zelo paziti, da v javnosti ne naredimo slabega vtisa. To pomeni, da smo resni, odgovorni, spoštljivi in da odpremo vrata javnosti. V tem mandatu smo imeli več posvetov kot v vseh mandatih prej, več zakonskih pobud in ustavnih presoj.

Čeprav smo Slovenci samostojni šele 30 let, pa rane naših prednikov, predvsem tiste iz časa med drugo svetovno vojno in po njej, še vedno močno zaznamujejo naš narod. Še vedno smo travmatizirani zaradi bratomorne vojne, celo generacije, ki tega obdobja niso doživele. Vemo, da bi morali delati na odnosih, pa tega nekako še ne znamo dovolj dobro.

Gradnje odnosov ne vidim kot spopad, ampak kot soočenje s samim seboj. Poglejmo na primer pisatelja in dramatika Ivana Cankarja. Kot otrok je bil nesrečen. Kot mladostnik je bil prizadet. V mladih letih je bil uporni kritik. V zrelih, ustvarjalnih letih je bil neke vrste izumitelj, poskušal je graditi nov svet. Ko je ostarel, je spoznal svet, samega sebe in našel pot do Boga ter dojel, da ni svet napačno ustrojen, ampak da se mora vsak posameznik v tem svetu znajti in najti svoje mesto in s svojim življenjskim delom napraviti zidak, s katerim drugi za njim zidajo nov svet. Tu so revolucionarji zgrešili bistvo. Cankarja trgajo iz konteksta. Vidijo samo idejo, kako zrušiti obstoječe in graditi novi svet na pogorišču

tega sveta. To ni uspelo še nikomur. Bog tega sveta ni tako ustvaril, da bi ga človek vsakič znova požgal in ustvaril po svoji podobi.

Če bi bil svet slab, mi danes ne bi sedeli tukaj, ampak bi se skrivali po luknjah in drug pred drugim ter skušali preživeti. Svet je načeloma dober, je pa na njem nekaj slabih stvari in tudi nekaj slabih ljudi. Kot občestvo pa se moramo naučiti s tem živeti in prepoznavati, kar je slabo in kar je dobro.

Če se kristjani spravimo v diskurz prerekanja o tem, kdo je slab in kdo dober, smo v bistvu sprejeli nek izziv na dvoboj, v katerem ne moremo zmagati. Naša naloga je, da mi ostanemo dobri, da generacijam, ki prihajajo za nami, damo trdne temelje, da prepoznavajo, kaj je res in kaj ni. Kaj je dobro delo in kaj slabo delo. Nikakor pa ne smemo biti tiho ob tem, kar vidimo slabega. Odpor do slabega ni potrebno izkazati z gorjačo, temveč z moralno sodbo in z zavračanjem tega, da bi mi sami sprejemali to kot nekaj samo po sebi umevnega.

Zgodovina je kot nihalo. Ko pride do maksimalnega na eni strani, se obrne maksimalno na drugo stran in spet nazaj. Slovensko zgodovinsko nihalo se nahaja na ladji, ki se ji reče svet in je odvisno od tega, kje ta ladja trenutno plove. Po osamosvojitvi smo naredili nekaj napak, gotovo pa se tudi svet okrog nas spreminja. Tudi Evropa, kamor smo si tako želeli in si predstavljali, da prestavlja stabilen, moralen in pravni svet, ni več takšna, kot je bila, ko smo skušali postati njen del. Zdi se mi, da je Slovenija bolj stabilna od mnogih zahodnih evropskih držav, ki smo jih včasih imeli za vzor. Temeljne vrednote, na katerih je bila Evropa zgrajena, so se ohranile predvsem pri tistih državah, ki teh vrednot po vojni niso bile deležne, kot je tudi Slovenija. Po Franciji vsak teden zgori ena cerkev, ljudje se zapirajo v geta in so skoraj pred državljansko vojno.

Umaknili smo podobo kurirčka, kot so nas učili v osnovni šoli. Kurirček je bil priden, urejen, pomagal je babici čez cesto in mami v trgovino. Sicer ni hodil k maši in se ni pokrižal pred jedjo, bil pa je neka podoba, ki so si jo otroci lahko predstavljali kot vzgled. Kurirčka smo umaknili, nadomestili pa ga nismo z ničimer. Popravljam: verne družine so imele bolj izvirno podobo, in sicer tisto, zasnovano na četrti Božji zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da se ti bo na svetu dobro godilo. Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo bili vzgojeni v vernih družinah, smo morali spoštovati pravico, resnico, spoštovanje do ljudi in do Boga. Tisti, ki te podlage niso imeli, so se začeli identificirati z lažnimi idoli, ki jih ponujajo komercialne televizije, z junaki filmov in športniki. Bojim se, da smo izgubili nekaj generacij, ki jim nismo dali pravih vrednot. Bojim se, da smo tu kristjani premalo pokazali drugim, kako mi živimo. Prišlo je do vakuuma vrednot. Ko sprašujem mlade ljudi, na primer te, ki zdaj protestirajo, zakaj to počnejo, odgovarjajo, da protestirajo proti diktaturi. Pa lahko potujejo, se svobodno izražajo. In ne znajo utemeljiti razloga za protest.

Domovinska vzgoja, razlaga demokracije, razlike med anarhijo in demokracijo. Če ne poznaš ustroja Božjega kraljestva, je te vsebine veliko težje razumeti. Kristjani imamo že vgrajeno vase, da je ta svet v resnici svet reda in urejenosti, kjer se ve, kdo je kdo. Kjer nihče ne dvomi v Božjo ljubezen in modrost. Odnosi med nami pa so tudi zelo lepo regulirani: ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe. Na tem je lažje graditi. Če pa mladi vsako oblast jemljejo kot nekaj sovražnega in mislijo, da se da zgraditi nov svet brez vsakršne hierarhije, oblasti in spoštovanja, smo pa v težavah.

Mi nismo idealna družina. Najstarejša hči, ki ima dva otroka, ni poročena in živi »na koruzi«. Za kristjana je to težko sprejeti. Treba pa se je zavedati, da otroci niso naše kopije, da jim sicer lahko ponudimo vse svoje vrednote, ki jih živimo, otroci pa se učijo in sprejemajo tudi iz okolja. Otrokom sem pokazal, da spoštujem njihovo mater in svoje starše; spoštujem pa tudi njih. Nikomur nisem naročal, na katero šolo naj se vpiše in kaj naj v življenju počne. Stal sem jim ob strani in spoštujem njihove odločitve. Nikoli pa ne bom dovolil, da bi se usedli za isto mizo, pa bi bili nespoštljivi do mene ali moje žene ter da se Bogu ne bi zahvalili pred obrokom.

Vsakomur od otrok je potrebno

Foto: osebni arhiv

že v mladih letih dati pravico, da razpolaga s svojim življenjem; moraš pa jim dati tudi neka sidra, od katerih se nikoli ne odstopa. To trdnost pri vrednotah je potrebno zagotoviti. Nekateri otroci odidejo, ker se ne strinjajo s starši. Toda vedo, od kod so odšli, in spomnijo se, kaj so doma videli in doživeli. Življenje še tako velikega upornika nauči, da sta sicer svoboda in mladost lepi in ju lahko nekaj časa uživa, potem pa je potrebno pohlevno priti nazaj. Nekateri tega ne zmorejo in se tudi izgubijo.

Družin ni potrebno idealizirati ali se sramovati neuspehov svojih otrok. Njihovi neuspehi niso naši neuspehi. Človek ne more dati več kot samega sebe in svoje ljubezni. Včasih vse, kar daš, ni dovolj. Partner odide. Otrok zapusti tvoj nauk in odide. In samo Bog je tisti, ki zmore stvari postaviti nazaj v svoj red. Starši bi se morali zavedati, da niso vsemogočni. Otrok na svet ne pride kot nepopisan list. Imam štiri otroke in vsi so popolnoma različni.

Slovenci živimo v lepi deželi, kjer imamo visoko kakovost bivanja. Bog nam je dal okolje, v katerem smo zelo varni. Največji problem smo Slovenci sami sebi. Poglejmo, na primer, industrijo lepote, ki krade identiteto mladim in jih skuša ukalupiti. Potem imamo razne učitelje samoizgradnje, kjer se ljudje naučijo manipulacije. Industrija široke potrošnje vedno najde način, kako človeka narediti srečnega in mu ponuditi dudo; tisto, s čimer je potem srečen, naj bo ta duda na laseh, v modni obleki ali parkirana pred hišo. Potrošništvo naredi človeka nesrečnega, zavistnega. In zavist je najhujša bolezen človeštva, ki dela revolucije. Kdor samega sebe nima rad, tudi ne more imeti rad sveta okoli sebe.

Slovencem nam najbolj manjka – in to je epidemija še poslabšala – druženje. Velik del življenja sem preživel na jugu. Tam so ljudje znali spraviti iz sebe togoto, jezo, žalost … tako, da so se družili. Včasih se je pri nas po vaseh pelo, ljudje so bili skupaj pri delu in peli zraven. Moramo priti iz svojih »kokonov«, kjer smo zaprti, ter se začeti pogovarjati drug z drugim. Spoznavati drug drugega, videti, da drugi ljudje niso popolni, so pa vseeno fajn in je lepo biti z njimi v družbi.

Skozi druženje lahko človeku na štiri oči poveš tudi tisto, kar ti ni všeč. Če tega ni, ostane jeza in zamera, ki se lahko vleče skozi več generacij. Pozdrav miru pri maši ima zelo velik pomen, saj moraš človeka pogledati v oči in mu stisniti roko. Tradicionalno se Slovenci preveč zapiramo vase, zato se nam zdijo naše težave največje, težav drugih pa ne vidimo; zato smo do sebe zelo tenkočutni, do drugih pa brezčutni. To je naš problem.

Pandemija ni povzročila ničesar. Med pandemijo sta dva, ki sta leta živela drug ob drugem, ugotovila, da nista živela drug z drugim. Tudi tu imamo Slovenci velik problem. Ne znamo imeti dobrih partnerskih odnosov. Mene bi zelo motilo, če bi po več letih izvedel, kaj vse je mojo soprogo pri meni motilo. To je nepošteno, če mi ne pove, kaj delam narobe, ker tega ne morem popraviti. In rad vidim, da mi pove, kaj je prav in kaj ne, kaj ji všeč in kaj ne. Jaz imam potem možnost biti dober mož in to popraviti. Če mi soseda reče, da moj pes zjutraj preveč laja, jaz to vzamem resno. In zdaj psov nimamo več zunaj v pesjaku, temveč jih damo čez noč v garažo, da zjutraj ne budijo sosede. To je malenkost zame Človek ne more dati več kot samega sebe in svoje ljubezni. Včasih vse, kar daš, ni dovolj. Partner odide. Otrok zapusti tvoj nauk in odide. In samo Bog je tisti, ki zmore stvari postaviti nazaj v svoj red. Starši bi se morali zavedati, da niso vsemogočni.

in moji sosedje lahko spijo. Kaj bi bilo, če bi rekli: rajši mu nič ne recimo, saj je predsednik državnega sveta, in bi še naprej poslušali pasji lajež ob jutrih. Je banalna stvar, ampak kvari medsosedske odnose in na koncu bi lahko nastal vtis, da se mi ne sme zaradi moje funkcije nič reči, cela soseska pa trpi.

Naš župnik nam večkrat pove kakšno modro misel, ena je tale: najprej imejte radi sami sebe točno takšne, kakršni ste. Oče in mati sta vas spravila na svet, ampak Bog vas je takšne ustvaril. Če vas je želel imeti takšne, kakršni ste, ste dobro narejeni. Imejte radi tiste, ki so z vami. Nima smisla donirati za organizacijo za zaščito pingvinov, raje pomagajte sosedu, tistim, za katere veste, da nimajo. Imejte radi svojo domovino in imejte radi svobodo. To je prehodni pokal. Nimamo ga v trajni lasti. Pričujte s svojim delom in življenjem. Ne zmerjajte drugih, ampak povejte, če nekaj ni prav. Bodite iskreni do sebe in do ljudi. Tudi do nas, politikov. Povejte, če nekaj ni prav. Če smo vsi tiho, psi lajajo, karavana gre dalje in svet je vsak dan slabši.

To so moje misli, misli majhnega človeka, ki je prišel iz urarske delavnice do predsedovanja v državnem svetu. Ko enkrat ne bom več v politiki, bom vesel, če mi prinesete popravit kakšno uro, bom z veseljem to naredil. ●