Žena te je zvabila v zakonsko skupino, da te spravi v red

Pred časom smo na spletni strani objavili članek o tem, kako spraviti moža na seminar ali v zakonsko skupino. Na članek se je odzval bralec Andrej, ki je dobro povzel misli mnogih mož, zato naj služi za izhodišče tokratne rubrike Vprašanja in odgovori.

Žena te je zvabila v zakonsko skupino, da te “spravi v red”, da ti pokaže, kako zgledno živijo drugi “kristjani”. In kako se moraš spremeniti ti, da bosta dosegla to nirvano. V ta namen ti iz posameznega srečanja servira skrbno izbrane koščke, na katere nimaš odgovora. Včasih jih pripraviš tudi ti, ampak na koncu potegneš kratko. Ženske retorične spretnosti in/ali sposobnost, da se užalijo in kuhajo mulo, so neverjetne. Dokler bosta tako hodila po potrditev, da ima vsak izmed vaju svoj prav, in se zraven še primerjala z bolj ali manj dobrimi igralci (nekateri niso, ampak …), bo enako ali slabše. Na skupinah se ne pove vsega in nikoli ne poznaš celotne zgodbe. Dokler ne bosta slišala drug drugega in se upoštevala in se nehala primerjati z drugimi, ne bo napredka. V tem primeru je boljši izstop in obiskovanje npr. bibličnega krožka in kolesarski izlet v dvoje. Stavki, kot so: o tem se ne bom pogovarjal/a, tega nihče ne dela ali vsi so mi rekli, da imam prav, morajo izginiti iz pogovora. Žal mi je, ampak kot test odnosa pogosto uporabim britje nog in pazduh: če se brije žena le pred poletjem, pomeni, da ji neznanci na plaži pomenijo več kot mož. Kaj bodo sosedje rekli … To so vzorci, ki jih Slovenke prenašajo med generacijami. Na koncu ima to vpliv na moške, ki odidejo v votlino … Včasih je dobro, da se vprašamo o vzrokih. Andrej

Spoštovani Andrej, v vašem razmišljanju je več resnice, kot si jo sama upam priznati. Me, žene, tako željne dobrega zakonskega odnosa in idealne družine, tako hrepeneče po ljubezni, tako neizprosne v iskanju pravih prijemov, da bo ja vse tako kot mora biti, kot si okolica oziroma družba želi, da bo tako, kot so dandanes postavljene lažne vrednote za srečno življenje v dvoje. Ker smo samo tako potrjene ter sprejete od prijateljic (če to sploh so?) in nam vsi zavidajo, ker imamo doma vse “pošlihtano”. Otroke in – kar je največja umetnost – moža. Me pa cvetimo in veselo delimo nasvete vsem, ki jim to, po našem mnenju, ne uspeva, če nas prosijo za nasvet ali ne. Pa še ponosne smo nase, na svoje početje, na svoj “življenjski projekt”.

Pa je res tako? Sama sem bila v nekaterih značajskih potezah, ki jih opisujete, podobna vaši ženi. Bila sem ponosna na svojo družino in na svojega moža, ubogljivega, marljivega in tihega. Vse je bilo lepo in prav in vsi v družini so delali tako, kot sem želela. Toda globoko v sebi nisem bila srečna. Ne tako, da bi me to izpolnjevalo. Hrepenela sem po globljem odnosu, po pogovorih, po možu, ki bi imel svoje mnenje in kaj po svoje naredil. Vsega tega mi mož ni mogel dati, ker sem ga preveč dušila v svojih pričakovanjih in v “komandiranju”. Moj mož se je umaknil v votlino, kot pravite. Verjamem, da se tudi vaša žena tako počuti, samo ne zna si pomagati, ker je preveč “zaparkirana” v svojem dojemanju zakonske sreče in v svojem perfekcionizmu.

Vaše razmišljanje me kot ženo boli, tako kot boli resnica, ki ti jo nekdo iskreno pove. In ob tem razmišljam, da imam, ko izvem resnico o sebi in o tem, kaj počnem narobe, vedno na izbiro dve poti. Lahko se na vse pretege in z vsemi možnimi izgovori branim in zagovarjam svoje početje oz. svoje obnašanje predvsem do moža, ki bi naj bil prvi v mojem življenju, lahko pa se ustavim, začutim bolečino resnice, se zazrem vase, v svoje občutke, v svoje misli, v svoje izrečene besede in dejanja ter priznam, da ne delam prav. Ko izberem prvo pot, bom takšna, kot žena iz vašega opisa. Nečimrna, polna napuha, samohvale, nekritična do svojega početja in ne pripravljena slišati drugo mnenje.

Ko izberem drugo pot, ki je pravilna, bo sprva zelo zelo bolelo, kajti videti sebe tako, kot si nisem všeč in ne želim biti, ni lahko. Je pa nujno potrebno, saj temu sledi spoznanje, nato priznanje in kesanje ter končno

prošnja za odpuščanje. Odpuščanju pa sledi trden sklep, da bom po svojih najboljših močeh poskušala postati drugačna žena. Taka, ki spoštuje svojega moža in mu to tudi pokaže, tako v družbi kot na samem. Taka, ki premisli, preden izreče besede, ki zarežejo v globino srca tistega, ki ga imam najraje in ni moj sovražnik, ampak prijatelj za vse življenje, dokler naju smrt ne loči. Andrej, vesela sem vašega razmišljanja in vašega poguma ter vseh uvidov. V vaših stavkih se čuti bolečina, nemoč, jeza … hkrati pa tudi hrepenenje po drugačnem življenju, po harmoniji v dvoje, po gradnji edinosti. Čuti se ljubezen do vaše žene. Hvala, ker niste obupali, ker še vztrajate tako ali drugače, tudi z obiskom zakonske skupine, tudi če se ne počutite tako. Verjamem, da je v mnogih zakonskih skupinah vzdušje drugačno kot v vaši, da so lahko srečanja lepa, bogata, dopolnjujoča in da mnogi zakonski pari delajo na svojem odnosu in stopajo po pravi poti edinosti, ljubezni in spoštovanja. Ob tem vas spodbujam, da ne odnehate, da se borite za svoj zakon, da se tudi vi trudite spremeniti in izbrati drugačno pot. Pot sprave, pot ljubezni do žene ne glede na to, kakšna je. Naš nebeški Oče nas brezpogojno ljubi. In vsi zakonci se moramo truditi, da bi se v svoji ljubezni do sozakonca približali Božji brezpogojni ljubezni. Ker takšna ljubezen ozdravlja, odpušča, sprejema zakonca tudi takrat, ko je hudo. Priporočam vam 40-dnevni Izziv ljubezni (priročnik, napisan na osnovi filma Varno pred ognjem), kjer je vsak dan namenjen enemu dejanju ljubezni do zakonca, podkrepljen z bogatim razmišljanjem o sebi in o svoji vlogi v zakonu, vse skupaj pa začinite z iskreno molitvijo in prošnjo k nebeškemu Očetu, saj Gospod dela vse novo (Raz 21,5).

Za konec bi namenila še nekaj besed našim otrokom, ki nas gledajo in opazujejo naše obnašanje. Verjemite, pred otroci se ne da nič skriti. Oni točno vedo, kako je z nama. Vedo, kdaj sva skregana in kdaj imava spoštljiv in ljubeč odnos. In slednjega si otrok želi. Spoštljivega in ljubečega odnosa svojih staršev. Starša, ki se ljubita in spoštujeta, sta sposobna narediti družinsko gnezdo, kjer se bodo otroci dobro in varno počutili, kamor se bodo kasneje kot odrasli radi vračali. In tako družinsko življenje bodo želeli živeti v svojih družinah. Omenjate vzorce, ki jih Slovenke prenašajo/mo med generacijami. Se strinjam. Ampak ne samo Slovenke, tudi Slovenci. Res je, treba se je vprašati o vzrokih, jih prepoznavati, jih ubesediti. Kajti vsak ima izbiro, kako bo živel. Iskati grešnega kozla je nepotrebno delo, ki ne obrodi pravega sadu. In ravno zaradi tega se moramo truditi, da v svoji družini pretrgamo nit podedovanega vzorca in začnemo plesti drugega, ki ga bodo za nami pletli naši otroci in bo zaznamoval novo generacijo Slovenk in Slovencev. Ne gre samo za najin zakon, gre za naš narod in za prihodnost naših vnukov. Vse dobro vam želim. Z Bogom. ●

Erika Novak

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.