Hrepenenje po neskončnem poletju

Bil je eden zadnjih vročih avgustovskih vikendov, ko sva si z ženo uspela izboriti 30 ur zgolj zase – od sobote opoldne do nedelje zvečer so otroci ob pomoči sorodnikov (hvala J) prvič ostali sami doma. Zakasnelo darilo drug drugemu ob obletnici poroke.

Nisva šla daleč, zgolj do Dolenjskih toplic, vendar je bilo tistih nekaj ur neizmerno lepih. Veliko sva se pogovarjala, načrtovala prihajajoče šolsko leto in resnično uživala.

Prav posebej se nama je vtisnila v spomin večerja, ki sva si jo privoščila na priporočilo prijateljev. Šla v Oštarijo in naročila pet hodni meni. Priznam,

zame je bilo prvič. Nikoli doslej se mi ni zdelo vredno nameniti toliko časa in tudi denarja prehranjevanju, tovrstno “masterchef” početje se mi je zdelo celo nekoliko dekadentno. Zdaj pa sem v tej večerji, ki sva ji namenila več kot tri ure, videl nekaj več.

Za začetek naju je prisilila, da sva brez motenj sedela drug ob drugem dooolgo časa in … se pogovarjala. Kaj pa sva hotela drugega? J

Ob izjemnih in zares domišljenih kombinacijah okusov sem se zavedel, da gre resnično za obliko umetnosti. Kuhar, lahko mu torej rečemo kar kulinarični umetnik, zelo natančno ve, kakšen vtis bo njegova umetnina pustila v razstavnem prostoru – brbončicah njegovih gostov. Ko sva po dobri uri in pol na primer ugotovila, da sva že nekoliko utrujena in se vprašala, kako bova zdržala do konca, nama ravno v tistem trenutku natakar ponudi poživitveni sorbet. Zadetek v polno.

In ko je naposled ob koncu obroka sledil veliki finale – čokoladna torta z moussom, figami, borovničevim prelivom ter ajdovim drobljencem – in sem prav počasi užival v vsakem grižljaju, sem si zaželel, da bi kulinarični užitek trajal večno.

Močno hrepenenje, da bi lepa doživetja tega poletja, kakršna je bila omenjena večerja z ženo, morje s prijatelji, teden duhovnosti v Veržeju, obiski bazena in pikniki trajali vsaj pol leta, če ne kar za vedno, me je v tem poletju ujelo prav pogosto. Večkrat sem se zalotil, da se trudim ujeti, doživeti, »iztisniti« vso lepoto trenutka in jo zavestno “doživeti na polno”.

Kako pa je bilo kaj z vami? Se vam zdi, da ste naužili poletja? Da ga je bilo dovolj, da ste si povrnili moči, ki jih je izpila epidemija?

Če sklepam iz opazovanja odzivov družin, s katerimi sem se srečal, ter spremljanju zasedenosti kampov in drugih turističnih kapacitet, je bila letos želja iti ven in uživati svobodo poletja pri večini ljudi nenavadno močna.

Prijatelj mi je priporočil poslušanje podcasta avtorja knjige Divji v srcu Johna Eldredge-a, ki je v tem vse-svetovnem pojavu prepoznal nekaj pomembnih trendov.

Prvi je zgoraj omenjena želja, oz. hlastanje po tem, da bi se naužili vsega lepega in je nekaj, kar se je v zgodovini že dogajalo. Natančneje, natanko pred sto leti v dvajsetih letih 20. stoletja, ki so postala znana kot »divja« leta. Takrat si je svet skušal opomoči od neizmerne travme prve svetovne vojne, ki ji je sledila še epidemija španske gripe. Ko sta ti dve veliki preizkušnji minili, so ljudje skušali »požreti« vse lepote tega sveta in tako je bilo na zahodu celo desetletje zaznamovano z zabavami, zapravljanjem in posvetnimi užitki.

Če se želimo kaj naučiti iz zgodovine je jasno, da po tej poti ne želimo iti. Vendar pa je nauk za nas tu še dosti globlji.

Neskončno pomembno je, da si priznamo, da smo tudi mi sami v procesu okrevanja in da je tudi trenutna epidemija z vsemi njenimi podtoni za nas dejansko precejšnja travma. Travma v smislu negotovosti, v smislu spremenjenih medosebnih ter družinskih dinamik, spremenjenega načina funkcioniranja v družbi in tako naprej. Travma, da ob tem, ko so obličja soljudi zakrita z maskami, ne zmoremo razpoznati njihovih občutij in njihovega razpoloženja. Gre za stvari, ki na nas tudi na nezavedni ravni bistveno vplivajo. Ko si to dejstvo priznamo, se seveda (še) ne postavljamo na nobeno od nasprotnih strani. Vendar pa že samo dejstvo, da ti dve strani obstajata, na nas vpliva travmatično. Postavljanje na eno od strani in bojevanje enih proti drugim nam pri tem prav nič ne pomaga.

V praktičnem smislu je pri tem priznanju pomembno to, da si ne skušamo zadati vsega, kar smo mislili, da moramo. Vem, kako je z menoj in z vsemi, ki jih poznam.

Zdaj, ko je poletja dokončno konec nam (morda) postaja jasno, da smo preveč svojih upov stavili nanj. Obenem smo v “službeno” in šolsko leto ter spremljajoče sestanke in neštete druge obveznosti vstopili “na polno”. Misleč, da moramo in zmoremo vse peljati tako, kot nekoč.

Misleč, da smo si poleti odpočili in smo v trenutnem navdušenju pripravljeni začeti znova. Dejstvo, na katerega opozarja Eldredge v omenjenem podcastu je, da smo poleti morda res uspeli pridobiti nekaj malega rezerv. Približno 20%. Do 100% napolnjenih rezerv pa smo še zelo daleč. Rezerve se namreč polnijo počasi. Zato si dovolimo čas. Bodimo prizanesljivi do sebe in do drugih. In ozavestimo dejstvo, da bo pot do popolnega okrevanja še dolga.

V tej prizanesljivosti si omogočimo čas zase; čas drug za drug drugega; čas, preživet proč od ekranov; čas, preživet v naravi.

Obenem pa si priznajmo, da nobena od tolažb tega sveta ni in nikoli ne bo dovolj. Zato ne hlastajmo po njih in ne skušajmo na silo potešiti lakote naše duše, sicer bo razočaranje še večje. Ne, v tej situaciji potrebujemo več. Naša duša potrebuje več in bolj hranljive hrane, ki nam bo omogočila pristno in dolgotrajno rehabilitacijo v globini.

Privoščimo si pritok sveže Božje moči. Namenoma se izpostavimo Božjemu – zavestno prejemajmo Božjo moč preko zakramentov sprave (redno, najraje enkrat mesečno) in evharistije, še več časa kot doslej preživimo v prebiranju in premišljevanju Božje besede. Edina, ki zmore napolniti obubožane rezervoarje naše duše je Božja milost. Jezus nas vabi: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek” (Mt 11,28). ●