Bojan in Nadja Mehle: Ko spustiš nadzor in Bogu izročiš svojo nemoč, on dela čudeže

Nadja in Bojan Mehle sta poročena 35 let, sta starša devetim otrokom in stara starša sedmim vnukom. Pet otrok je že od doma: njun najstarejši sin Matevž (34 let), ki je duhovnik, Nataša (33 let), Marija (32 let) in Andrej (26 let), ki so poročeni, in Marta (28 let). Tadej (22 let), Janez (19 let) in Peter (13 let) ter rejenec Boštjan (9 let) so še doma. Živijo v Mengšu.

Nadja: Usoden je bil Miklavžev večer pri frančiškanih. Oba sva pela pri Cilki (Akademski pevski zbor svete Cecilije, op. a.) in končno sem spoznala nekoga, ki je šel domov v isto smer kot jaz. Potem sva bila skupaj še na silvestrovanju pri frančiškanih in sva hitro ugotovila, da imava veliko skupnega. Jaz sem bila stara skoraj 24 let, Bojan pa 26, oba sva bila že v službah in oba sva imela za sabo bolečo izkušnjo v ljubezni. Oktobra, po desetih mesecih hoje, pa sva se poročila. Bojan: To, da sem spoznal Nadjo, je bilo zame najlepše Miklavževo darilo v življenju. Ko enkrat ugotoviš, da hodiš v isto smer, nima smisla odlašati s poroko.

Nadja: Moja mama je Bojana izredno lepo sprejela, saj se je bala, da bom ostala sama. Sem namreč nezakonski otrok in jo je skrbelo, da se bo zgodovina ponovila. Bojan: Imel sem zlato taščo. Začutil sem, da sem res sprejet, da me ima rada. Nadja: Mene je kregala, njega pa hvalila (smeh).

Nadja: Mene je mama imela zelo pozno, imela pa sem še precej starejšega polbrata, ki bi mi bil po letih lahko oče. Doma smo bili v Kočevju in naša družina je bila zelo zaznamovana s povojnim dogajanjem. Mama je bila po rodu Rusinja, sicer rojena v Sloveniji, hči ruskih beguncev, ki so iz Ukrajine prebegnili v Evropo. Živela sem sama z mamo. Do četrtega leta me je čuvala babuška (babica) in govorila sem samo rusko, slovensko sploh nisem znala. Ko je babica umrla in sem morala v vrtec, sem se šele naučila slovenščine.

Mama je veliko delala in bila sem res veliko sama. Bala se je zame in nisem smela kaj dosti hoditi okrog. Bilo mi je dolgčas, zato sem vedno iskala družbo sosedovih otrok, jih pestovala in pazila. Takrat sem si tudi rekla, da bom imela sama veliko otrok. Očeta sem »uradno« spoznala šele pri petnajstih letih.

Nadja: V resnici sem ga videla že, ko sem bila stara okrog sedem let, z mamo sva stali pred Državno založbo v Kočevju, ko me mama dregne, mi pokaže čez cesto in reče: poglej, tamle se pa na kolesu pelje tvoj ata. Takrat sem prvič videla svojega očeta. O njem nisem nič vedela. Pri petnajstih letih pa se je začel zanimati zame. Prišel mi je voščit za rojstni dan. Potem je občasno prišel na obisk. Nikoli pa si nisva

bila blizu. Kaj pomeni imeti očeta, doživljam šele zdaj ob svojih otrocih.

Nadja: Midva sva vsak iz svoje družine prinesla precej težak nahrbtnik. Jaz sem bila nezakonski otrok, Bojan pa je imel tudi težko zgodbo. Sama sem imela pred očmi lik moža mamine prijateljice, ki je imela krasnega soproga. Bil je zaščitniški do svoje žene in videlo se je, kako jo ima rad. To je bil moj ideal. Takega moža bi rada imela, sem pomislila. Ko sem spoznala Bojana, je deloval precej očetovsko. Pri njem sem dobila varnost, ki sem jo kot deklica pogrešala pri svojem očetu. Bojan: Jaz sem imel tako slabo izkušnjo s svojim očetom, da se mi je skozi otroštvo zelo jasno utrdilo, kakšen oče ne želim biti. Manjkal mi je zgled, kako biti oče, vsega sem se moral naučiti sam, na svojih napakah. Nadja: Bojan ima v sebi močno željo po tem, da me kot ženo zavaruje. Sama pa sem to tudi najbolj potrebovala. Prav to potrebo po primarni varnosti opažam tudi pri drugih ženskah. Ko imaš to zaledje, lahko kot ženska zacvetiš. Si pripravljena služiti in to ti je v veselje. Imam zlatega moža. Prepričana sem, da je mojega moža izmolila moja mama. Ogromno je premolila, da bi jaz imela srečno družino.

Bojan: Že krščen sem bil na skrivaj, ker je bil oče proti. Pri mojih treh letih, ko je bil rojen moj mlajši brat, sta se mama in oče ločila. Kljub ločitvi pa smo še naprej živeli v istem stanovanju. Oče je imel dnevno sobo in souporabo kopalnice, mi pa kuhinjo in spalnico. Bilo je zelo hudo, oče je bil nasilen. Velikokrat sem bil na tapeti. Vsakokrat, ko sem zaslišal, da se je z avtom pripeljal domov, sem bil v strahu, kaj se bo zgodilo. V stanovanje je vozil tudi druge ženske. Petnajst let smo živeli v takem. Šele ko sem odšel k vojakom, so očeta prisilno izselili, ker enostavno ni šlo več. Mama je bila zelo delavna, po dve službi je imela, da naju je z bratom preživljala. Tudi midva sva bila veliko sama. Moški liki, ob katerih sem se oblikoval, so bili moji strici. K verouku sem šel v tretjem razredu, po dveh letih sem šel k birmi in tukaj se je končalo. Doma pa sicer nismo živeli nobene vere. Po vojakih pa sem spoznal eno punco, ki me je pripeljala k frančiškanom. Tam sem prvič začutil, da sem doma. Začel sem hoditi k maši, v mladinsko skupino, ministrirati, peti pri zboru … Tako me je Bog vlekel ven iz situacije, v kateri sem bil. Takrat se je v meni izkristalizirala potreba po Božji bližini.

Bil sem tudi aktiven v športu, igral sem ragbi skupaj z nekaterimi znanimi imeni s področja glasbe, kot je na primer Vili Resnik.

Nadja: Mene kar zaboli, ko za koga slišim, da je tako zaznamovan s svojo preteklostjo, da je zaradi tega nemočen, da ne more ničesar doseči. To ni res. Lahko. Če hočeš, lahko z Božjo pomočjo dosežeš marsikaj. Tako kot dobri temelji niso zagotovilo, da se kasneje v življenju ne boš izgubil, tako tudi slaba dediščina še ne pomeni, da si obsojen na nesrečno življenje. Bojan: Omejitve si postavljamo ljudje sami. Spomnim se, da sem nekoč v knjigi Človek v začaranem krogu prebral, da ko mladostnik pride v nek krog, iz njega ne more izstopiti. Nisem je mogel prebrati do konca. Vem, da sem, ko so otroci odraščali, tudi sam kdaj neprimerno odreagiral, tako kot sem bil navajen od doma, pa vendar sem zmogel velikokrat odreagirati tudi drugače. Naučil sem se obvladovati, kar mi je prav prišlo tudi v zakonu. Ko pride do razkoraka, ko ne gledava oba v isto smer, se je potrebno umiriti in pogovoriti. To je rast. Kadar sem imel občutek, da me Nadja ne razume in bi se najraje obrnil, ko sem imel vsega dovolj, sem se spomnil na poročno obljubo, ki sem jo dal pred Bogom. V današnjem času smo navajeni, da je potrebno vse rešiti takoj, iščemo instant rešitve. Službo lahko zamenjaš, če nisi zadovoljen, žene pa – po mojem prepričanju – ne moreš. Zato se danes ljudje ne poročajo več, ker želijo možnost izhoda. Zakon je napor in ni čarobne paličice.

Bojan in Nadja (smeh):Takole je bilo: Nadja si je želela štiri otroke in Bojan si je želel štiri otroke. Bog je pa vmes naredil plus. Nadja: Po četrtem otroku sem ostala doma, ker je mama zbolela za Alzheimerjevo boleznijo, v banki, kjer sem delala, pa se je začelo govoriti o evropskem (deljenem) delovnem času. Takrat je bila težka odločitev, mislila sem si pa, da bo tako samo kakšno leto. Takrat sva mamo tudi vzela k sebi, v stanovanje v bloku, kjer smo živeli. In takrat sem nepričakovano zanosila. Bila sem sesuta. Ni bil problem sprejeti otroka kot takega, ni pa mi šlo v račun, kaj Bog pričakuje od naju, saj imava vendar že štiri otroke. Še na Bojana, ki se je novice o nosečnosti zelo razveselil, sem bila huda. Pričakovala sem, da bo jokal z mano. V tistem času smo se tesno povezali s parom, ki ni mogel imeti otrok. Novico o nosečnosti sem podelila s to ženo. Prijela me je za roko in rekla: »Nadja, kaj bi jaz dala, da bi lahko imela otroka.« To je bil zame prelomni trenutek in ta, peta nosečnost me je odprla, spremenila.

Zavedela sem se, da je vsak otrok Božji. Da bi jih lahko načrtovala deset, pa mi ne bi bili dani, če niso v Božjem načrtu. Jaz sem samo posrednik temu življenju. Po tem otroku, ko smo dali skozi mamino bolezen in smrt, sva rekla, da bova imela vsaj še enega ali dva. Potem pa nas je, za češnjo na torti, presenetil še osmi.

Nadja: 45 let. In sem imela kar nekaj slabih izkušenj z ginekologi, ki so se zgražali nad mojo starostjo in številom otrok, ki jih že imava. Ko se je najin peti otrok pred kratkim poročil, sem mu povedala, da je bil od začetka sprejet, hkrati pa sem bila tudi iskrena, da mi je bilo takrat težko. Ni šlo po mojem načrtu. Ta isti par, ob katerem sem spoznala, da so otroci Božji dar, naju je tudi nagovoril, da sva se odločila za rejništvo. Bog človeka preoblikuje in od posameznika je odvisno, koliko je odprt za Božjo voljo.

Nadja: Ko je bil peti otrok star devet mesecev, je Bojan ostal brez službe, jaz pa sem ostala doma. Nam se je skoraj podrl svet. Mi je bilo pa dano spoznanje, da bo za nas poskrbljeno in ni nas bilo strah. Bojan: Delal sem v razvoju gostinske opreme in sem že dlje časa vedel, da gredo stvari na slabše. Pristal sem na zavodu, zraven pa sem priložnostno delal. Potem sem naredil izpite za poslovodjo in začel delati v trgovini, ki jo je odprl moj brat. Ko sem ostal brez službe, so se nam začeli nabirati dolgovi. Kljub preizkušnji smo se povezali. Takrat sem se naučil, da moraš stvari spustiti iz rok in zaupati Bogu. Nadja: Bilo je težko obdobje, imela sva pet majhnih otrok in mamo, ki je potrebovala stalen nadzor. Spala sem z enim ušesom vedno na preži. Nobenega časa zase nisva imela. Kljub temu pa so naju skupno delo, odpovedi, skrb za mamo močno povezali. Varstva v tistem času nisva mogla dobiti. Če sem komu rekla, da bi potrebovala varstvo za mamo, so me vsi gledali, kot bi mi rog na nosu zrasel. J Strinjam se, da je prav, da si zakonca vzameta čas zase, tudi za zmenek. Ko pa pridejo hudi časi, preživiš samo, če si skupaj tudi v preizkušnji. In to te utrdi.

Bojan: Težko mi je bilo, ker ti delo daje dostojanstvo, občutek, da zmoreš preskrbeti družino. To je temeljna potreba moškega že od prazgodovine dalje. Zato sem tudi na začetku v novi službi v trgovini zdržal, ko smo delali po cele dneve. Delo te fizično, čustveno, intelektualno krepi. Dobiš potrditev. Delaš in vidiš rezultat. V prvi službi sem imel možnost graditi kariero, poslali so me na študij, vendar sem se po enem letu odločil, da dam prednost družini. Ko sem delal v razvoju gostinske opreme, sem pridobil občutek, da sem nekaj ustvaril in da ima to neko korist. To sem potreboval, ker mi je oče doma vedno dopovedoval, da nisem nič vreden. Včasih z besedo, še večkrat pa z dejanji. Imel sem zelo slabo samopodobo in v osnovni šoli mi je slabo šlo, ker se nisem upal izpostavljati. K telovadbi sem prihajal s programi na hrbtu, kar so seveda videli vsi. In pod mojo, na zunaj trdo skorjo, je bilo skrito marsikaj.

Nadja: Midva sva bila (in sva še) blagoslovljena z mnogo ljudmi, ki so marsikaj opazili ter sami priskočili. Tudi takrat nisva bila sama. Ni nama bilo treba prositi, ljudje so sami prišli. Ko smo pričakovali šestega otroka, so se Mengšani zbrali in z več akcijami (slikarska razstava, koncert, sponzorji) zbrali denar za kombi. Bojan: Najprej so prišli vprašat, če smo tako pomoč sploh pripravljeni sprejeti. Ni lahko priznati, da si nemočen. Nadja: Lažje je dati, kot sprejeti. Bojan: Takrat sva razmišljala tako: če sprejmeva, dava tem ljudem možnost, da naredijo nekaj dobrega. Ti mladi, ki so vodili akcijo zbiranja sredstev, so se v tem procesu tudi sami veliko naučili. Nadja: V tem kombiju, ki nam je služil 18 let, smo doživeli toliko lepega. Velikokrat smo peli, ko smo se vozili skupaj. Hvaležni smo bili, da se lahko peljemo vsi. Bojan: Tudi ko smo urejali hišo, smo bili deležni veliko blagoslova. S sedmimi otroki smo namreč še vedno živeli v bloku, v trosobnem stanovanju. Kupili smo staro hišo, zelo potrebno prenove. Nadja: Če sama ne bi zaupala Bojanu, takrat niti pod razno ne bi šla v to hišo. Bojan: Ko smo dobili odobreno vlogo za gradbeno dovoljenje, so se sosedje pritožili in projekt se je zamaknil za več let. Ta čas pa smo v tej dotrajani in vlažni hiši živeli in urejali posamezne prostore, kolikor smo zmogli. Pri tem sem ponovno dal skozi šolo prepuščanja. Naporno delo v službi, zastoj del pri hiši. Padel sem v depresijo in pristal na tabletah. Ko sem Bogu priznal svojo nemoč, je prišel do naju par in se nama ponudil za pomoč pri vodenju del. Še bogoslovci so takrat prišli pomagat. In nenadoma se je vse premaknilo. Ko nam je zmanjkalo denarja za material, nas je v nabiralniku presenetila kuverta z denarjem. S poštnim žigom z Bleda. Veliko takih darov je bilo, ki so nas presenetili in ob katerih

smo lahko samo hvalili in slavili Boga. Nadja: Za te ljudi – naše dobrotnike – veliko molimo, saj jim drugače ne moremo povrniti. Bojan: Če bi mi kdo prej rekel, koliko bova prejela po rokah dobrih ljudi, mu ne bi verjel. In ker sva toliko prejela, se čutiva dolžna, da tudi midva dava, kar imava.

regijski voditeljski par. J Bojan: Ko sva šla na prošnjo Aleša Čerina prvič na skupino, me je bilo zelo strah. Nisem se vajen izpostavljati. Vedno sem bil raje v ozadju, kot udeleženec. Na poti na skupino sva skupaj molila, in ko sva prišla tja, sem občutil takšen mir, kot še nikoli prej. Gospod poskrbi.

Bojan: Res je. Ko spustiš in izročiš, dobiš.

Nadja: Ko sem ostala doma, o tem sploh nisem razmišljala. Tudi na zakonski skupini so bili vsi proti. Takrat so doma ostale redke mame. Tašča mi je rekla: »Zdaj pa nič ne boš.« Če ne bi Bojanu poponoma zaupala in vedela, da sva eno na vseh področjih, ne bi naredila tega. Nisem tak človek, da bi zmogla Bojana za vsako stvar, ki bi jo šla kupit, prositi. Niti približno si nisem predstavljala, kaj me čaka. Ko smo imeli sedmega otroka, sem bila z živci čisto na koncu. Ves dan sem poslušala: mami, mami … Začutila sem, da moram najti nekaj zase, sicer bo hudo. Takrat sem videla vabilo v katehetsko pastoralno šolo, in ker sem že prej razmišljala o pedagoškem poklicu, sem se vpisala. Tako sem dobila nekaj zase, šla sem med ljudi. Po opravljeni šoli sem začela učiti verouk, in čeprav sem bila spet med otroki, je bilo drugače. Dobila sem zunanjo potrditev, ki je doma ne moreš dobiti, tudi če imaš zlatega moža. Vse mame vemo, da je dela doma ogromno, ne vidi pa se ga nikjer. Zdaj učim verouk 17. leto, vodim tudi žensko skupino v Mengšu, vodiva zakonske skupine. Je malo lažje, ker se hiša prazni in otroci odhajajo, hkrati pa se tudi polni, ko prihajajo vnuki. Otroci radi pridejo domov in tega sem vesela. Ker to pomeni, da se kljub vsem okoliščinam, odrekanjem, pomanjkanju pozornosti … doma dobro počutijo. Velika družina se namreč lahko sliši lepo, celo romantično, ampak ima tudi svoje pomanjkljivosti.

Nadja: Po velikih družinah se marsikaj dogaja, ni vse postlano z rožicami. Temelj vsake družine je odnos med možem in ženo. Če je dober, je družina srečna. Ne smemo pozabiti na mnoge zakonce, ki ne morejo imeti otrok. Ali so potem take družine po definiciji nesrečne? Število otrok ni glavno, temveč to, kako midva skrbiva drug za drugega. Iz tega izhaja varnost, ki jo potrebujejo otroci.

Nadja: Midva vidiva to kot blagoslov. Vedno smo molili za duhovne poklice na način, naj Bog tistemu, ki ga kliče, to jasno pove. Za vsakega od otrok si želiva, da bi odkril svojo poklicanost. Ko je šel Matevž v bogoslovje, smo ga podprli z molitvijo, da bi prečistil svoj klic in se prav odločil. Bojan: V prvem razredu je povedal, da bo predsednik ali župnik. Vesela sva bila njegove odločitve, ker sva začutila, da je v tem srečen, da se je odločil svobodno. Nadja: To je milost za vso družino, tudi bratje in sestre dajo precej na njegovo mnenje, jim predstavlja neko avtoriteto. Vsi so zelo povezani med sabo.

Nadja: Predvsem je lažje, ker je večina otrok odraslih in poskrbijo za mlajša dva. Je pa kar izziv, da razporediva čas tako, da greva od doma sama. Zadnjih nekaj let si privoščiva krajši dopust v dvoje, kjer lahko razvajava drug drugega. Predvsem razvaja Bojan mene

J. Bojan: Lansko leto sva začela obiskovati tudi plesne vaje. Tudi na duhovne vaje greva sedaj lažje. Saj sva hodila že prej, večkrat z otroki, a največ odneseva, če sva sama. Nadja: Imeti veliko družino je lepo. Veselje se pomnoži, žalost pa podeli. A najlepša in bistvena je sreča v dvoje. Dlje sva skupaj, lepše je.

situacijo, obrne v dobro. ●