Življenje v obilju

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

Brene Brown v svoji knjigi Darovi nepopolnosti govori o življenju zadovoljnih ljudi, za katere pravi, da življenje živijo s polnim srcem. Sprašujem se, kaj naj bi to pomenilo zame oziroma za nas, kristjane?

Jezus mi odgovarja: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Janez 10,10b). Vesela sem, da tudi psihologija prihaja do enakih zaključkov, kot so v Svetem pismu, ki je bilo napisano že pred več tisoč leti. Vprašanje pa je, ali mi, kristjani, poznamo in zares živimo življenje v obilju ali si krščanstvo zmotno predstavljamo kot skupek nekih pravil in prepovedi, kar pa je daleč od obilja, ki ga obljublja Jezus.

Zgoraj omenjena pisateljica pove, da če želimo resnično živeti to veselo, izpolnjeno in smiselno življenje, moramo govoriti o stvareh, ki nas ovirajo, še posebej o sramu, strahu in ranljivosti. Pravi, da brez priznanja in sprejetja samega sebe kot nepopolnega ne moremo priti do polnega življenja. To pa je težko. Lažje se pretvarjamo, da je z nami vse v redu. Vsako izogibanje resnici, pa naj bo to v družbi, Cerkvi ali v najinem odnosu, vedno vodi v odtujenost. Za resnico, iskrenost in polnost odnosov, ki so živi in se iz trenutka v trenutek spreminjajo, se mora vsak človek sam odločiti.

Tiste dni sva imela kar nekaj dobrih in poglobljenih pogovorov, vmes pa sva imela vsak svoja opravila. Mož se je z velikim veseljem ukvarjal z urejanjem stvari na vrtu in res sem ga občudovala, s kakšno zavzetostjo se je loteval

projektov, ki jih še nikoli v življenju ni počel. Med drugim je sam zgradil in postavil lično leseno lopo za vrtno orodje. Navdušena sem bila nad njegovimi projekti in mu s številnimi pohvalami večkrat to tudi povedala. Občudovala sem njegovo natančnost in pogum, da se je lotil povsem novih stvari in jih tudi zaključil.

In res, on je cele dneve vse svoje moči posvečal svojim projektom.

Nič me ni motilo, dokler nisem opazila, da mi tudi v slabem vremenu, ko je delo zunaj skoraj nemogoče, ali pa ob večerih, ko sva končala srečanja z ljudmi, ni priskočil na pomoč pri pospravljanju mize in posode. Sprva me to še ni motilo, saj mi gre to delo dobro od rok, začelo pa me je motiti, da sem v kuhinji ostajala sama, brez njegove družbe. Glede na dejstvo, da sta posvečen čas in usluge zame dva osnovna jezika ljubezni, sem pogrešala prav te izraze ljubezni in pripadnosti.

In to sem mu tudi povedala. Pravzaprav ne, očitala sem mu. Kadar pa je v glasu očitek, navadno sledi obramba in iskanje napake v drugem. Tako sem lahko kmalu slišala očitek izza njegove obrambne linije, da ga prejšnji dan celo popoldne nisem prišla pogledat na vrt in ga nisem nič vprašala, če bi potreboval kakšen priboljšek ali vsaj kozarec vode. Besede so obtičale v zraku in zamrznile najino razpoloženje, čeprav sva bila trenutek prej oba navdušena nad parom, s katerim sva se tisti večer pogovarjala.

Ko sva se odpravljala spat, sem čutila, da mu moram povedati, kaj dejansko pogrešam in da mi ni toliko do pomoči v kuhinji, kot mi je do njegove prisotnosti ob meni … Vseeno se nisem dobro počutila, slabo sem spala in nisem imela potrebe, da bi se stisnila k njemu. Odtujenost je začela stezati svoje lovke po nama. Komaj sem čakala jutra, ko bom vstala in segla po »Svetilki« (Psalm 119,105), ki mi bo pomagala poiskati pravi korak nazaj v najino edinost.

Najprej sem v svoj zvezek zapisala svoje občutke in se čudila, da je jeza še vedno v meni. Nisem bila zadovoljna sama s seboj, ne s svojim počutjem, ne z njim. Še vedno sem se spraševala, kako mu ni jasno, da bi kljub trdemu delu zunaj lahko nesel svoj krožnik z mize. Bila sem trdno prepričana v svoj prav in sem si govorila, da ima tudi moja jeza domovinsko pravico. Zavedala sem se, da sem jezna zaradi nepomembne stvari, saj sem brez kančka jeze že večkrat vse pospravila za mnogimi ljudmi, ne le za njim. Še danes ne vem, kaj me je takrat tako ujezilo. Mogoče je bil samo občutek, da je vredno le njegovo delo, moje pa ne. Spet je prihajala na površje moja slaba samopodoba. Počutila sem se, kot da je on s tem razvrednotil mene in moje delo, hkrati pa sem bila prepričana, da niti s kančkom svojih misli ni na to pomislil.

Kakorkoli že, upala sem si priznati svoje občutke in jih poimenovati ter tako sprejeti svojo trenutno realnost. Že spet! In sram me je tega!

Vedno znova sem Bogu hvaležna za Njegovo besedo, ki mi pomaga vsako jutro narediti red in čistko v mojem srcu. V veliko pomoč mi je zapisovanje mojih občutkov v zvezek, saj na ta način lažje prepoznam stvari, ki ovirajo moje polno, veselo in smiselno življenje. Pred Bogom mi ni treba skrivati lastnega počutja, tudi jeze ne. Saj dobro vem, da Bog ljubi iskrenost in ponižnost in da me On vedno sprejema, ne glede na moje počutje. Kako odrešilno je to spoznanje!

Me pa Božja beseda večkrat preseneti s svojo ostrino in jasnostjo. Tako je bilo tudi tega dne: »Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Janez 1,8).

Bog je torej luč in v njem ni nobene teme. Jaz pa spoznavam, da kadar sem jezna, nisem »v občestvu« s svojim možem! Razmišljala sem naprej. Psihologi trdijo, da je prav, da damo vsakemu čustvu svoje mesto, ker ga le tako prepoznamo. Vendar Bog tudi glede jeze daje jasna in kratka navodila: »Gospod je rekel Kajnu: ‘Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz. Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih. Njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj.’« (1 Mojzes 4,6–7) Z drugimi besedami, če je prav, da se razjezimo, je tudi prav, da se jeze lotimo zelo hitro, sicer je posledica jeze lahko že greh. Takrat pa ji več ne moremo gospodovati. Ko torej jezo prepoznamo in si jo priznamo, je najpomembnejša faza že za nami. Jeza je namreč čustvo z največjim nabojem, zato se je lotimo, predno prestopi v neobvladljivo fazo. Tudi zatajena jeza, ki se kaže predvsem v zamerah, je greh.

Današnja Božja beseda je zame zelo zgovorna. Pouči me, da ne morem biti v prijateljstvu z Bogom, na brata (moža) pa se še vedno jezim. Hoja za Jezusom namreč pomeni upoštevanje in uresničevanje Njegovih navodil. Šele poslušnost Njegovim besedam me vodi k medsebojnemu spoštovanju in sprejemanju, kljub mojim/najinim napakam in pomanjkljivostim. In le to je pot do najine edinosti.

Kadar pa se raje oklepam svoje jeze in svojega prav, Jezusova kri, ki teče, da bi mene očistila vsakega greha in krivičnosti, teče mimo in teče zaman!

Skrivnost življenja v obilju je torej priznavanje lastne nepopolnosti, ranljivosti in grešnosti. Prav zato je tako neizmerno velik privilegij, da smemo in moremo poznati Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Ob vsem tem mi je še dano spoznati, da priznavanje lastne nemoči in ranljivosti le ni tako težko, kot se je zdelo na začetku, in da ta pot ne vodi le do najine edinosti, pač pa tudi do lažjega sprejemanja napak in grešnosti drugih. To pa je že predokus življenja v obilju, kajne! ●