Letos kar trije odmiki za moške v divjini

Trije odmiki na treh trasah po različnih koncih Slovenije, 28 mož, pet voditeljev, kateheze, ki sta jih navdihovala dva Jožefa, vsak dan sveta maša, preko 120km poti in okoli 3000m višine, sledovi divjih živali, Sveto pismo v nahrbtnikih, srca, ki bijejo za Slovenijo, boleče mišice in ožuljene noge, dolge ure globokih pogovorov med možmi, izkušnje spanja v divjini, prijazni in topli domačini, izkušnja Božje milosti, z mislijo na naše družine (biti boljši mož, oče, prijatelj), pogledi na zagorele in prepotene može v smislu ‘rada bi videla, da bi šel tudi moj na kaj takega’, kopanje pod slapovi, učenje moškosti, ki si upa biti ranljiva in podarjajoča, molitev – včasih v solzah … Vse to in še mnogo več so bili letošnji Odmiki za moške v divjini.

Odmaknjen od materialnih dobrin, od domačih, od doma, v neznano z Gospodom in peščico sobratov, somišljenikov, prijetnih mož. S sobrati smo se takoj povezali in spletli močne vezi. Pogovor je stekel že prvi dan in se ni končal do zadnje minute hoje. Vse nas je duhovno povezoval Aleš – Bogu hvala zanj – s svojimi izkušnjami, trpljenjem, radostmi. Pot je bila čudovita, vredna vsakega koraka in žuljev. Letošnje srečanje mi je pustilo trajno in globoko sled v duši, kar me pomirja in vabi, da sem boljši mož, oče, človek. Biti ponižen, ranljiv, ljubiti, pustiti se ljubiti, slediti Gospodu, se njemu prepuščati, ga slišati; vse to so moji cilji, ki si jih želim uresničevati. Rad grem na duhovne vaje, a nerad sedim v zaprti dvorani, zato mi je taka oblika bolj všeč. V petih dneh hoje in bivanja zunaj urejenih mestnih razmer smo se med seboj dodobra spoznali. Hvala za odlične kateheze. Med hojo smo se pogovarjali o osebnih moških zadevah, seveda v zaupnosti. Zaupali smo si težke osebne zgodbe, kar je bila še posebno velika Božja milost. Nato

Gorenjska trasa: 115km, 3750m višine, 10 mož, voditelj poti Slavko Štern, duhovni voditelj Danijel Golavšek Štajerska trasa: 108km, 5700m višine, 8 mož, voditelj Marjan Čater, duhovni voditelj Luka Modic Osrednjeslovenska trasa: 136km, 2700m višine, 10 mož, voditelj Aleš Čerin smo zmolili rožni venec s priprošnjo za vse podeljeno. Presenečenja smo doživljali povsod. Bili smo toplo sprejeti, vrata so se sama odpirala, dobri ljudje so nam ponujali hrano, pijačo, prenočišče, pomoč. Med hojo smo zanje in za rane, ki jih je hudi duh zadal ljudem v teh krajih, molili rožni venec. Ko devet mož moli v en glas, je molitev še toliko močnejša. Verjamem, da so ti kraji za nami ostali drugačni, kot smo tudi mi odšli drugačni. K cerkvici na vrhu hriba nam je prijazna gospa ob šestih zjutraj peš prinesla kavo, gospod nam je naslednji dan pustil ključe cerkve, mlada družina nas je gostila na terasi svojega skromnega doma. Večerja, dobrote, sladoled, ki nam ga je pripeljal gospod župnik, spanje pod kozolcem, hrana za na pot, zahvale, molitve, dobre želje. Nepopisno! Veliko je podobnosti med takšnim odmikom in življenjem. Šli smo po svežih medvedovih stopinjah v blatu. Velike nevarnosti v življenju poznam in se jim uspešno izogibam. Bolj nevarne so tiste male, nevidne, kot na primer klopi in mišja mrzlica v naravi. Vem zanje, a jih ne vidim. Vdihavam jih z zrakom. Tudi v življenju je tako. Vsepovsod pa so prisotne Božja milost in neizmerna prijaznost ter toplina vseh, ki smo jih srečevali na poti.

Marjan H.

Na odmik sem se prijavil v upanju, da bom doživel naravo in preizkusil svoje telesne zmožnosti. Vedel sem tudi, da kot moški lahko pridem do globljih spoznanj preko znoja, ko telo premaguje kilometre. Na odmiku sem imel veliko priložnosti, da hodim, hodim in hodim. Z vsakim premaganim korakom sem lahko ne samo razumel, pač pa čutil, da se v meni nekaj spreminja. Možje so mi postali bratje prvi dan. Občutek, da se spoznaš z nekom, ki ti je tako zelo podoben v dobrem in slabem in ti je bil še včeraj kot tujec, je nepredstavljiv. Vsak mož je podaril delček svojega življena ali zbrano poslušanje že od prvega dne naprej, za kar sem iz srca hvaležen Svetemu Duhu. Hvaležen sem za prave moške duhovne vaje. Med odmikom sem prišel do globokih spoznanj, dozorelih odločitev, zaradi katerih sem bližje osebnemu poslanstvu: biti dober mož, dober oče in končno boljši Božji služabnik. Za prav vsak korak, lahek ali boleč, sem hvaležen. V nekaj dneh sem se naučil hoditi z Bogom. Tak odmik bi potrebovalo več slovenskih mož, veliko več. Tako bi spoznali, kakšna je resnična vloga za može.

Jože

Kot vse dni od našega odmika sem tudi danes zmolil za vse nas eno desetko. Tako sem vsak dan pomislil na vas in vam zaželel vse dobro v Kristusovem

imenu. Še enkrat hvala za vse podeljene misli, besede in tudi za tisto, kar ste storili za druge in tudi zame. Skupnost moških je res nekaj posebnega, hvaležen sem za vse, kar mi je bilo ob tem dano. Ostanite pokončni!

Samo Zahvala: Hvala, možje, za udeležbo na težki poti – po pokrajini, vase in k Bogu. Hvala vsem voditeljem poti in duhovnim voditeljem: Slavku Šternu, Marjanu Čaterju, Alešu Čerinu, Danijelu Golavšku, Luki Modicu.

Polni vtisov zaradi moči Božjega delovanja smo se vrnili k svojim lepoticam. Na vsakem koraku smo čutili Božjo prisotnost in dobroto. Verjamem, da nas je tale 5-dnevni odmik za vedno povezal. Ko se srečamo, se objamemo in se spomnimo naših skupnih poti, naših pogovorov, podelitev bolečin in izkušenj ter tudi dobrote ljudi, ki smo jih na poti srečali. Hvala Bogu za vse milosti, ki smo jih prav otipljivo začutili na poti. Verjamem, da je bilo na poti veliko osebnega razmisleka, veliko novih spoznanj. Verjamem, da je pot, na kateri je bil v središču Bog, močno zaznamovala naše odnose z Njim, z ženo, z otroki, z bližnjimi, da bodo te izkušnje Boga in najbližje postavile na pravo mesto v našem življenju.

Aleš

Kar precej hodimo. Ko prvič snamem gojzarje, opazim žulj, ki ga sploh nisem čutil, tudi gleženj se nekaj pritožuje, telo je prevroče. A sem se odločil, da bom zaupal v Božjo voljo in pri tem vztrajal. Odločil sem se, da bom le premikal noge, eno pred drugo. Pa tako naprej. Neverjetno, kako hitro je minilo teh pet dni. Izkušnje, ki smo jih delili možje na odmiku, so se me globoko dotaknile. Zaupanje, ki je tako globoko, da težko verjameš, da je sploh možno med ljudmi, ki se poznajo šele par dni. Pri možeh čutim neverjetno moč in zaupanje, da Odrešenik vse obrne v dobro. Hvala za »tehnične nastavitve«, da laže spregledam nepomembne cilje in mi pomagajo utirati pogled v bolj smiselno in pomembno. Hvala, Aleš, za organizacijo, za misli, za »očetovsko« skrb.

Marjan U.

Odmika v naravo, v samoto, v poglobljeno duhovnost in razmišljanje sem si želel že od začetka prijave. Pričakovanja so se več kot uresničila; poleg omenjenega sem bil deležen blagoslova s super ekipo mož, vsi skupaj pa z gostoljubjem domačinov, lepote domovine, minoritom Danijem, ki nam je vedno dal »glodat kost« iz Svetega pisma. Kljub ožuljenim stopalom in težkim nahrbtnikom so me gor držali vesela družba, pogovori, razmišljanja in molitev. Prepričan sem, da se vračamo bogatejši za izkušnjo velikega prijateljstva v veri in spoštovanju.

Tak odmik sem želel že nekaj časa, vendar sem bil zmeraj prepozen s prijavami. Bili smo izvrstna ekipa tako rekoč tujcev. Pohodi so mi sicer domači, tu pa je bila še duhovna oskrba minorita Danijela, ki mi je bila tudi zelo všeč. Kombinacija odlične družbe z duhovnikom in odličnim vodjem mi je zares dvignila samozavest in potrdila, da kot mož in oče plujem v pravo smer. Hvala Slavku in vsem možem.

Boštjan

Pogosto hodim na peš romanja, a moram priznati, da tako lepih romanj ni veliko. V skupini smo se lepo razumeli in se pogovarjali kot prijatelji. V teh možeh so vera, upanje in ljubezen. Pot je bila čudovito izbrana. Pohvaliti želim tudi duhovno temo, ki je bila izbrana za to pot: starozavezni in novozavezni Jožef. Vsak dan v našem življenju lahko izbiramo med vero in nevero, med upanjem in obupom, ljubeznijo in sovraštvom. Zagotovo nam bo tudi ta pot v vsakodnevnem življenju v družini in drugod pomagala izbirati pot vere, upanja in ljubezni.

Martin

Po zbiranju v Škofji Loki smo se hitro odpravili na pot. Že po nekaj urah smo prispeli na Sv. Ožbolta, kjer so nas po maši za domovino postregli s pijačo in sladkimi dobrotami. Gostoljubje vseh na poti je bilo izjemno. Kot ekipa smo se krasno ujeli, saj se je izkazalo, da smo možje, ki se trudimo za boljši zakon in očetovstvo.

Dušan Odmik mi je dal veliko časa za razmišljanje in molitev, kar sem res potreboval. S fizičnim naporom in hojo z nahrbtnikom na ramenih je imel odmik svoj čar, saj nič ni samoumevno v življenju. S perspektive pohodnika sem doživel resnično lepoto naše dežele, kot je nisem še nikoli. Čudovito je, ko se stke bratstvo in ne samo prijateljstvo med udeleženci, naša vez pa je bil Bog.

Dominik

Vredno je bilo iti. Zaradi vodene hoje je bilo veliko časa za razmišljanje. Veliko pristnega stika z možmi. Maše ob poti. Možnosti delitve mišljenj. Najbolj pa zaradi novih prijateljev. Zame, za družinskega godca in zapriseženega samohodca, je to neprecenljivo.

Stanko

»Aleš, počakaj, kolega ima težave z žulji.« Aleš: »Dokler ne priteče kri iz čevlja, ni hudega.« Aleš, naslednji dan: »OOOOooooo, kako velik žulj imaš! Kako sploh lahko hodiš?« Aleš, prvi dan: »Tukaj ni demokracije!« Aleš, tretji dan: »Fantje, kaj pravite, po kateri poti naj gremo?«

V letu 2022 načrtujemo pet odmikov za moške v divjini. Vabimo te, da kar začneš s treningom. Kako? Tako, da hodiš in moliš. Ni časa? Vstani ob 5. uri zjutraj. Takrat ima vsak čas. Ne moreš zgodaj vstati? Pojdi prej spat. Hodi 2–3 ure z 12-kilogramskim nahrbtnikom. Zakaj z nahrbtnikom? Da se rame navadijo in da krepiš mišice. Hodi vedno več: začni s 5–10km na dan. Vsakič hodi tako hitro, da boš »zašvical«. Za odmik boš pripravljen, če boš lahko prvi dan prehodil 25km in naredil okoli 800m višine ter drugi dan to ponovil. Na krajše treninge vzemi s seboj tudi ženo in otroke. Naj »švicajo« s tabo. Kmalu bodo odprte prijave na spletni strani www.diz.si.

Po dolgem obdobju, zaznamovanem s pričevanji preko spleta, so naši pričevalci v poletnem času spet okusili lepoto in doživetost pričevanj v živo. Na tednu za družine Aninega sklada v Kančevcih sta pričevala Matjaž in Nina Vidic, na srečanju družin Aninega sklada na Brezjah Aleš in Marinka Čerin, na tednih za mlade na Uskovnici pa smo s pričevalci pokrili kar štiri termine. Pričevali so: Dani in Vilma Siter, Aleš in Marinka Čerin, Marko in Vanja Kocuvan ter Jurij in Jelka Žnideršič. Pričevalci z Uskovnice so se tudi sami vrnili navdušeni nad mladimi, ki so pokazali veliko zanimanja ter postavljali tehtna in zahtevna vprašanja pričevalcem.

Udeleženci pričevanj so v refleksiji poudarili, da so jih najbolj nagovorile pristnost, odprtost in življenjske izkušnje pričevalcev, ki so – nekateri skozi težke življenjske preizkušnje, drugi pa tudi brez njih – iskali in našli pot do Boga in drug do drugega. Iz odzivov je bilo razbrati, kako pomembno je mladim pričevati o življenju v zakonu, še preden se tudi sami odločijo zanj. Naj zaključimo z besedami ene od udeleženk: »Uživala sem v pričevanju zakoncev Siter. Še več takih pričevanj, lepo prosim!« ●

Marjeta Bec

Sveti Troedini Bog, ti si ljubezen. Milostno se ozri na družine, da bodo uresničevale tvoj načrt. Staršem in starim staršem vlij moči, da bodo sprejemali odgovornost in z zgledom mladi rod opogumljali za zakonsko in družinsko življenje. Ozdravi boleče spomine v razbitih in neurejenih družinah. Naj v bolnih, starejših in invalidnih osebah prepoznamo tvoj obraz. Opogumi pare, ki še ne zmorejo zgraditi varnega odnosa in se odločiti za poroko, da to storijo. Izročamo ti mlade, ki iščejo življenjskega sopotnika, ter zakonce, ki ne morejo sprejeti življenja. Izročimo naše družine tudi varstvu Marije, Jožefa in drugih zavetnikov. Sprejmi naše prošnje in jih usliši po Kristusu, našem Gospodu. Amen.