Odplaknite težke kovine

24 UtripSrca

Zastrupitve s kovinami, naj bodo težke ali ne, se kažejo na različne načine

Veliko ljudi je zastrupljenih s težkimi kovinami, pa sploh ne vedo za to, čeprav jim ti strupi povzročajo težave. Pa tudi s kovinami, ki jih naše telo nujno potrebuje, je lahko preobremenjeno. Vsi vemo, da se je zato treba razstrupljati, za kar je na voljo kar nekaj pripomočkov, od različnih vrst alg naprej. Novost za to je pri nas terapija s kelacijo

Tekst: Sabina Potočnik

Znaki zastrupitve z težkimi kovinami se kažejo znaki kot so splošno slabo počutje, brezvoljnost, utrujenost...

Kelacija je poseben medicinski postopek, v okviru katerega z nekim določenim kemijskim sredstvom pomagamo telesu, da se bremena težkih kovin in nabranih običajnih kovin znebi. Čisto preprosto povedano se to zgodi tako, da omenjeno sredstvo nase veže kovine, telo pa jih v taki obliki lahko izloči z urinom. Kelacija je, kot rečeno, kot metoda za večji krog uporabnikov pri nas na voljo šele nekaj časa. Priporočljiva je za večino bolnikov s kroničnimi boleznimi kot so na primer bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, degenerativne bolezni živčevja kot je multipla skleroza, priporočajo pa jo tudi bolnikom z demenco in Alzheimerjevo boleznijo. Čeprav je to pri nas novost, pa jo svet pozna že od prejšnjega stoletja naprej. Nemški kemik Ferdinand Munz jo prvi sintetiziral EDTA (kar pomeni etilen diamin tetra acetna kislina), ker je

Utrip Srca 25

iskal zamenjavo za citrično kislino za mehčanje vode. Kelacijo pa so začeli uporabljati med drugo svetovno vojno kemiki na britanski univerzi v Oxfordu, ko so iskali protistrup pri zastrupitvi z bojnimi strupi. Tako so ugotovili, da je EDTA posebej učinkovita pri zastrupitvi s svincem. Po vojni pa so s to metodo

Najprej kelacija, potem operacija

zdravili delavce, ki so bili zastrupljeni s svincem iz barv. Leta 1950 je dr. Norman Clarke s kelacijo zdravil delavce iz tovarne baterij, prav tako zastrupljene s svincem. Pri tem pa je opazil, da se je tistim, ki so imeli agino pektoris, stanje (angine) izboljšalo. Zato je s to terapijo začel pri bolnikih z zamašenimi žilami. Svoje izsledke je objavil v strokovni reviji „American Journal of Medical Sciences“ daljnega decembra 1956. Ugotovil je namreč, da kelacija z EDTA raztopi plak v žilah ljudi. Pri 87 odstotkih bolnikov se je pokazalo izboljšanje. Podobne rezultate so pokazale tudi druge raziskave. Skupine zdravnikov, ki so kelacijo uporabljali kot metodo za zdravljenje žilnih oblog in seveda tudi drugih stanj, so zarven izdelali protokole, kako naj bi takšno terapijo uporabljali še naprej, d abi bila čim bolj učinkovita in hkrati za bolnike varna. Metoda ni škodljiva! Toda vse skupaj se je moralo zaustaviti. Vsaj v ZDA, kjer so vmes posegli regulatorni organi, češ, da učinkovitost ni dokazana. Bolnike, ki jih takšne označbe navadno ne zanimajo najbolj (veliko bolj jih prepriča, če nekdo pove, kako se mu je stanje izboljšalo), so prestrašili, češ, da je kelacija lahko zelo nevarna. Strokovnjaki, ki dobro vedo, za kaj gre, pa razlagajo, da je uspešnost metode

Metoda, ki torej ne sodi med nekaj čisto novega in ki ima odlične učinke, pa je kljub temu samoplačniška. Ena kelacija pri nas stane 70 evrov. V to ceno je všteto vse, od kelacijskega sredstva do izpeljave postopka. Kot je povedala dr.Vesna Čopič Krevel, ki kelacijo opravlja že več kot dve leti, je v Novi Zelandiji predpisano, da morajo bolniku, ki je predviden za operacijo z obvodi v srcu, najprej narediti kelacijo in šele potem oceniti, ali je operacija res potrebna. Da ne bo pomote, operacije bodo vedno potrebne. Vendar pa se ji je morda včasih možno izogniti ali pa jo vsaj prestaviti na kasnejši čas.

zagotovo motila tiste, ki so z drugimi, veliko dražjimi načini zdravljenja dobro služili. Kakorkoli, kelacija pri nas ni prepovedana. Marsikje v Evropi in tudi drugje v svetu jo že dolgo uporabljajo celo zdravniki sami zase, saj ima tudi preventivne učinke. Američani so prepovedali trditve, kot so, na primer, da pomaga pri zdravljenju bolezni srca in ožilja. Morda res, da za to ni bilo narejenih obsežnih (in zelo dragih) raziskav, ki bi to potrdile. Lahko bi, na primer, delali primerjavo o uspešnosti kelacije ali pa zdravljenja z operacijo z obvodi (by passsi). Tega seveda nihče ne bo naredil, ker za to ni (finančnega) interesa. Zakonodajalci pa imajo s tem v rokah orožje, češ, da učinkovitost ni dokazana, torej tega ne smejo govoriti bolnikom. Res pa je, da gredo v ZDA ponavadi precej daleč. Podjetni poslovneži se hitro znajdejo in na policah trgovinah boste kmalu našli razna sredstva za kelacijo tudi v obliki tablet, ki obljubljajo vse mogoče. V resnici je pomembno, da to terapijo opravlja le strokovno usposobljena oseba, zdravnik in da terapija traja pod njegovim nadzorom. Največ je zastrupitev s svincem. Kot rečeno, človeško telo je lahko obremenjeno s težkimi ali pa z običajnimi kovinami, ki so za nemoteno delovanje vseh sistemov tudi nujno potrebne. Navadno se te kovine nabirajo, ne da bi prizadeti za to sploh

Svinec - mehka, težka, strupena in kovna šibka kovina je modrikasto bele barve.

Živo srebro in njegove spojine se še vedno uporabljajo v medicini, čeprav je njegova toksičnost že dolgo dobro poznana.

vedel. Še ne dolgo tega so govorili o škodljivosti takih ali drugačnih vrst posode. Čisto nedolžna skleda, če je bila narejena z napačnimi snovmi ali z napačnim postopkom, je lahko človeka zastrupila. Potem so se take posode nenadoma znašle na „črnih“ seznamih. Najpogostejša je zastrupitev s svincem, čeprav opažajo, da je tudi te vse

26 UtripSrca

manj. Problem so stare hiše, kjer je vodovodna napeljava iz svinca. Svinec so skoraj povsod po svetu umaknili iz izdelkov kot so barve, gorivo in pločevinke za hrano. V starih hišah pa lahko še naletimo tudi na stene, ki so jih barvali s svinčenimi barvami. Iz tega je tudi jasno, kako kovine oziroma težke kovine pridejo v človekovo telo: z zaužitjem, vdihavanjem ali pa absorpcijo skozi kožo. Kakšna je strupenost, kakšne težave povzroča, je odvisno od tega, koliko kovine je človek dobil vase, za katero kovino gre in tudi, koliko je star. Znani so, denimo, primeri zastrupitev otrok s svincem. Z njim pa se zastrupijo tudi delavci v tovarnah, kjer izdelujejo baterije ali pa športniki, ki vadijo s svinčenimi utežmi. Uničujoče živo srebro. Tudi zastrupitev z živim srebrom je relativno pogosta. Danes ljudje večinoma vedo, da amalgamske zalivke niso zdrave, čeprav so nam še nedavno poskušali dopovedati, da to ni res. Opozoriti velja tudi, da jih ni ravno tako lahko zamenjati. Poiskati je treba zobozdravnika, ki pozna poseben postopek. Imamo jih tudi v Sloveniji. Malo manj znano pa je, da lahko živo srebro vase dobimo s pesticidi, s katerimi je škropljeno sadje in zelenjava. Živo srebro je tudi sestavina v zaščitnih sredstvih za les, najti ga je mogoče celo v zdravilih in kontaminiranih ribah. Pri tem pa se ljudje sploh ne zavedajo, kako zelo strupeno je živo srebro. Za primerjavo: strupena je že tako mala količina, kot bi bilo zrno soli v plavalnem bazenu. Pa ni mišljen tisti mali, napihljivi otroški bazen. Zastrupitve s kovinami, naj bodo težke ali ne, se kažejo na različne načine. Seveda so zastrupitve z večjo količino kovin zelo hude in bolnika takoj pripreljejo v bolnišnico. Več pa je drugih primerov, ko se kažejo znaki kot so splošno slabo počutje, brezvoljnost, utrujenost, slabost, neješčost, pa zanje ne najdemo pravega vzroka. Da gre za obremenjenost s kovinami, se danes ugotavlja na različne načine. Vidi se, na primer, v krvi, kajti kovino kri prenaša po telesu, potem pa se nabira v posameznem organu ali pa kar v stenah žil. Zanimivo je tudi to, da te odvečne oziroma strupene kovine rade nadomestijo druge kovine, ki jih telesu primanjkuje. Kadmij lahko zamenja cink, če ima slednjega človek v sebi premalo. Ta pa se najraje nalaga v ledvicah in povzroča težave v tem organu. Aluminij rad zamenja magnezij, povzroča nevrokemijske spremembe in prispeva k razvoju Alzheimerjeve bolezni. Nikelj pa je tisti, ki zamenja mangan. Vemo pa, da je nikelj kancerogen. Mnogo teh kovin vsebujejo kozmetični izdelki. Kakor smo vas že večkrat opozorili, si je pri nakupovanju najbolje vzeti malo več časa, v žep dati lupo ali pa očala za branje in pozorno prebrati vsako nalepko, ki je dodana kozmetičnemu izdelku, ki ga redno uporabljate. Med njimi so lahko šminke, dezodoranti, mineralni pudri in podobno. Vse te izdelke je bolje zamenjati s takimi, ki so dejansko neškodljivi. Če pa sumite, da imate v sebi višek običajnih kovina ali pa, da se v vašem telesu morda nahajajo težke kovine (ker, recimo, radi jeste tako hrano, za katero je znano, da je nezdrava), je kelacija priporčljiva terapija. Ne glede na ameriške prepovedi jo z veliko koristjo uporabljajo bolniki s težavami v ožilju povsod drugod po svetu. Tu gre za zamašene arterije in tudi vene, za bolezni, ki so zelo nevarne, kot je recimo koronarna bolezen srca oziroma bolezen srčnih žilic (če bolezen ni zdravljena, je posledica lahko infarkt), lahko pa se zgodi, da se zamaši žilica v možganih (možganska kap). Kelacijo priporočajo tudi ljudem z degenerativnimi spremembami živčevja, na primer, če imajo demenco ali Alzheimerjevo bolezen. Koristila je bolnikom s Parkinsonovo boleznijo, izboljša težave zaradi avtizma, pa tudi pri bolečih krčih v nogah (bolezen perifernih arterij) in degeneraciji romene pege (lahko izboljša vid).

Kelacijsko sredstvo

Za kelacijo se lahko uporablja različna sredstva. Nekatera med njimi so (spet Američani) sicer prepovedali, v Evropi pa je dovoljeno sredstvo EDTA, ki se uporablja najpogosteje. Morda velja omeniti še, da dobijo bolniki z eno od oblik krvnih bolezni prav tako klacijsko terapijo s posebnim zdravilom, ker se jim zaradi rednih transfuzij nabere preveč železa v telesu, tega pa telo samo ne more odpraviti. Kelacija je za te bolnike nujna.

Kako poteka kelacija

Kelacijo naj opravi zdravnik oziroma naj poteka pod njegovim nadzorom. Običajno se za to uporablja sredstvo, ki ga terapevt bolnku vbrizga v žilo ali v mišico. Kelacijsko sredstvo počasi priteka v krvni obtok. Kot smo že omenili, pa se s kovinami vred izloči z urinom. Izboljšanje se lahko pozna že po nekaj terapijah, običajno pa je potrebno med 20 in 30 kelacij. Učinki te terapije so občutni po treh mesecih zdravljenja, odvisno od tega, kolikokrat na teden bo zdravnik kelacijo priporočil. Običajno ima bolnik dve do tri kelacije tedensko, lahko pa se dogovori tudi za manj pogosto terapijo. Vse je odvisno od tega, v kakšnem stanju je bolnik, za kakšno obremenjenost s kovinami gre in kaj bi lahko s kelacijo dosegli.