Igor Gruber, 107 DNI ALP

107 dni Alp

107 dni Alp

motivacijski priročnik za vezno pohodništvo, pričevanje Avtor (besedila in fotografij):

Igor Gruber Uredniški odbor:

Katja Gruber Igor Gruber Izdali in založili:

Katja Gruber, s. p., Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o., za Mohorjevo Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Lektoriranje:

Jože Volk Tisk:

Tiskarna ARMA, 2016 1. naklada: 500 izvodov Avtorji dodatnih besedil:

Katja Gruber Milica Kovač Jožica Gruber Klara Jan Mihelca in Miran Razboršek Cecilija Piko Primož Gril Boris Jakop Saša Kovač Simona Špital Uroš Čarman Irena in Ivan Sobočan Majda in Janko Lesjak Christian Mittasch Kris Tyson Manca Čujež Sara Irman Kolar Marko Vidmar © Katja Gruber, s. p., vse pravice pridržane.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.51(234.3)(035) GRUBER, Igor [Sto sedem] 107 dni Alp : pohod po rdeči poti Via alpina : [motivacijski priročnik za vezno pohodništvo, pričevanje] / [avtor besedila in fotografij Igor Gruber]. - 1. naklada. - Velenje : K. Gruber ; Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 ISBN 978-961-285-337-2 (K. Gruber) ISBN 978-961-278-280-1 (Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba) 285296896

2

Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano delno ali v celoti kopirati ali razmnoževati to avtorsko delo v kakršnikoli obliki, tiskani ali elektronski.

Opozorilo:

Za opise in navodila se je avtor potrudil po svojih najboljših močeh. Vendar avtor in založba nista odgovorna za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo lahko utrpel bralec, ko se bo ravnal po tukajšnjih opisih.

V naravo, planine in gore se odpravite glede na svoje zmožnosti, pripravljenost in opremo, s katero razpolagate. Po potrebi se posvetujte s planinskimi ali gorskimi vodniki oziroma drugimi pristojnimi organizacijami.

Varen in srečen korak!

107 dni Alp

Včasih moraš na dolgo pot in prehoditi veliko kilometrov, da prideš do spoznanja: »Moj največji zaklad spi vsako noč le pol metra od mene.« Igor Gruber Pot, knjigo in film v celoti posvečam svoji dragi ženi Katji.

Hvala za vso podporo, skrb in ljubezen.

Glasbena delavnica Orfej Katja Gruber s. p.

Velenje

Kazalo Razmišljanja o življenju in svetu Pogum Cilj Užiti trenutek Stvarstvo Kdo si?

Poti Instant življenje Zakladi Razvajenost Solo izleti Ljudje – ledeniki Veliki cilji in majhni koraki Individualizem SMS ženi Katji 8. 8. 2015 SMS ženi Katji 9. 8. 2015 Majhne stvari SMS ženi Katji 26. 8. 2015 Digitalizacija 2000 prehojenih kilometrov Pot do vrha Poskusite!

Mali koraki do cilja

16 27 45 51 60 65 71 76 118 120 129 132 143 181 182 196 217 218 229 246 290 302

Pričevanja Katja Gruber: Prvi obisk Miran in Mihelca Razboršek Christian Mittasch, naključni spremljevalec na poti Milica Kovač, ženina mama: Igor gre v Alpe Milica Kovač, ženina mama: Spremljanje poti Cecilija Piko Katja Gruber: Kako sem sprejela novico Katja Gruber: O Igorjevih podvigih Katja Gruber: Nevšečnosti na poti Simona Špital Uroš Čarman Jožica Gruber, Igorjeva mama Sara Irman Kolar Katja Gruber: Priprave na pot Irena Sobočan Ivan Sobočan Katja Gruber: Svoje skrbi Primož Gril, spremljevalec na poti Saša Kovač, sodelavka Milica Kovač, ženina mama: Razglednice Majda in Janko Lesjak Klara Jan, nečakinja Mateja Jan, sestra Katja Gruber: Vedno prva!

Katja Gruber: Prigode na cesti Milica Kovač: Sprememba je že vidna Katja Gruber: Pomen Via Alpine zame Kris Tyson, naključni spremljevalec na poti Katja Gruber: Na obisku z Igorjevimi starši Manca Čujež Boris Jakop, spremljevalec na poti

4

39 39 52 56 70 83 94 96 99 100 101 103 104 110 113 117 121 123 127 138 139 141 154 155 163 165 196 214 228 233 282

Namigi za vezno pohodništvo Zaščita pred soncem Sprejemanje negotovosti Pripravljenost na izredne razmere Skrb za noge in podplate Sušenje mokre opreme Na začetku Regeneracija in pivo Odprtost za srečanja Hidracija Ponižnost Nahrbtnik Ko greste v naravo Obleka Pohodne palice Mobitel/gostovanje Pohodništvo in meditacija Sporočanje lokacije Brinova krema Spoznajte pasti in sem jim izognite Določite svoj cilj in ga nato uresničite Zmanjšajte težo opreme, zelo jo zmanjšajte Postavite prioritete Trenirajte s prakso Oblikujte svoj slog Pojdite sami, v dvoje ali skupini, a ohranite avtonomijo Tekmovalnost Ohranjajte prilagodljiv urnik Mentalna utrujenost Pozitivni odnos Gibanje v naravi V naravo že v zgodnji mladosti Zmorete, tudi ko mislite, da ne Pojdite že ven, kaj še čakate?

Pohodni čevlji Otroci potrebujejo naravo Vložki za čevlje Ugodni vplivi narave na otroke Ljudje, ki ljubijo naravo, so boljši ljubimci Ne puščajte sledi Skrb za noge: nohti in glivice Bivak Hoja ponoči Prečkanje vode Mobilno iskanje prenočišča Uporaba GPS naprave Razglednice Kje in kdaj začeti? Žulji, nevščečnost ali prava pohodniška mora?

Lepilni trak Vračanje v običajno življenje

10 11 15 21 25 29 47 50 57 59 64 65 66 67 85 94 99 102 105 106 110 113 119 120 131 134 135 137 154 164 171 179 180 185 186 189 195 196 203 204 205 211 222 225 233 258 259 260 274 290

Katja Gruber: Težave z vremenom Cilka Piko, spremljevalka na poti Marko Vidmar, spremljevalec na poti Katja Gruber: Vračanje v normalno življenje

296 298 302 302

Uvod

Knjigo, ki jo držite v rokah, sem pripravil kot pričevanje in predstavitev svoje izkušnje na 107 dni dolgem pohodu čez celotne Alpe po rdeči poti Via Alpina. Na pot sem se v prvi vrsti podal iz osebnih razlogov, poleg tega sem želel na konkreten način pričevati o vztrajnosti, ljubezni do narave in spodbujati k pohodništvu. Spoznanja in vse, kar se je zgodilo ob pohodu in po njem, so me nagovorila, da vse skupaj povežem v knjigo. Knjiga ni vodnik po poti Via Alpina, tudi ne leposlovje, še manj tehnični priročnik. Je izbor misli, spoznanj, doživetij, fotografij in praktičnih namigov, ki so nastali pri pripravi, med pohodom in v času po prihodu domov, ko sem se srečeval z ljudmi na predstavitvah po Sloveniji. Knjigo lahko s pridom uporabite tudi za odkrivanje novih kotičkov Alp, ki jih do sedaj še niste poznali, in se nato odločite za obisk.

Na poti je nastalo čez 12.000 fotografij. V povprečju to pomeni več kot 100 na dan. Daleč od tega, da bi imele vse fotografije kakšno fotografsko vrednost, nisem se imel časa ukvarjati z vsako fotografijo posebej, tako kompozicijsko kot s fotografsko tehniko. Nisem imel popolnih pogojev za fotografiranje, vsaj kar se tiče svetlobe ne. Fotografije so nastajale v tistem trenutku in v takšnih razmerah, kot sem jih pač imel na nekem delčku poti. Večinoma so bile narejene sproti, ko se za trenutek ustaviš, ko te nek razgled ali podrobnost v naravi pritegne in želiš to dokumentirati. V objektiv sem želel ujeti in predstaviti, kaj neka etapa poti Via Alpina prinaša.

Kadar je bilo vreme lepo, je seveda nastalo veliko več fotografij kot takrat, ko je bilo megleno ali je deževalo. Zato so določene etape fotografsko prikrajšane, čeprav verjamem, da bi v lepem vremenu ponudile vsaj takšne lepote kot preostali deli poti. V knjigo nisem mogel uvrstiti marsikaterih dobrih fotografij, ki so nastale v fotografsko prenapolnjeni etapi, ker je bilo treba narediti izbor. Pri etapah, v katerih sem napravil manj fotografij, pa so v knjigo uvrščene tudi kakšne slabše fotografije. Knjiga ima pač svoj okvir vsebine, ki jo lahko predstaviš. Več fotografij najdete na DVD-ju z istim naslovom.

Na takšni poti se je težko izogniti srečanju s seboj, z odnosi, ki jih živiš, in s svojim življenjem.

Prevelik vsakdanji tok informacij se ustavi in veliko časa preživiš v blagodejni tišini. Zgodi se, da se tok informacij obrne. Iz podzavesti in notranjosti pride na dan marsikaj. Tudi ta svoja spoznanja sem zapisal v knjigo.

V 107 dneh in na več kot 2.600 km dolgi poti se zgodi marsikaj. Veliko srečanj, pripetljajev, peripetij, anekdot in tudi preizkušenj. Želim si, da bi vas kakšna nasmejala ali v vas prebudila pustolovsko vnemo.

V času priprave na pohod sem veliko raziskoval, spraševal. Pridobil sem ogromno informacij, ki sem jih na poti preizkusil in se iz izkušnje marsičesa naučil. Te informacije sem zapisal v obliki namigov. Zavedam se, da je vsak človek enkraten in neponovljiv, in kar je delovalo meni, mogoče vam ne bo. Kljub temu upam, da boste našli kakšno novo idejo. Človek se vsak dan oblikuje z informacijami, ki jih sprejema, tako zavednimi kot tudi nezavednimi. Podzavest nato vse skupaj premeša in ustvarja nove vzorce in nove kombinacije. In rojevajo se »nove« ideje, ki pa so lahko odsevi že videnega in slišanega. Ne trdim, da je vse zapisano zraslo na mojem zelniku. Kjer sem zavestno uporabil informacije iz znanih virov, sem vir navedel, kjer pa je vir zame že neznan (zob časa) ... se opravičujem morebitnim avtorjem, da jih nisem ustrezno navedel. Če vam bo kakšna fotografija všeč, če se vas bo dotaknila kakšna misel, ali anekdota, če boste našli kakšen namig, ki vam bo olajšal prihodnje poti ali se boste zaradi te knjige odločili uresničiti kakšne svoje, je moj namen dosežen. Hvala.

Pomoč pri prebiranju knjige

Knjiga je po poglavjih razdeljena na 161 etap rdeče poti Via Alpina. Etape so podane v obratnem vrstnem redu (od zadaj naprej), ker sem svojo pot zaradi motivacije začel v Monte Carlu in se vračal proti domu v Trst.

Vse večje fotografije so označene s QR-kodo, ki jo lahko odčitate s svojim mobilnim telefonom.

Ta vam bo pokazal lokacijo, kje je bila fotografija posneta. Fotografije so opremljene s spremnim besedilom, ki večinoma označuje posebnosti ali informacije o poti ali moje doživljanje poti.

V knjigi je uporabljenih več barvnih okvirjev, ki imajo svoje pomene: - Rdeč (barva Via Alpine) – informacije o poti Via Alpina in opisi poti. Če je besedilo v rdeči barvi, pomeni, da gre za informacijo s strani www.via-alpina.org, v črni pa za moje doživljanje.

- Moder (barva neba in jezer) – namigi, kako se lotiti večdnevnega pohodništva od koče do koče.

Gre za koristne informacije, ki sem jih spoznal v času priprave in preizkusil na sami poti.

- Rumen/oker (barva skal, poti večine Alp) – moje misli in razmišljanja o življenju in svetu.

- Zelen (barva rastlinja) – razmišljanja in odzivi ljudi, ki so z menoj delili izkušnjo te poti – kot udeleženci, spremljevalci oziroma so se z manoj srečali na predstavitvah.

- Moder okvir s Facebook znakom – objave in odzivi s socialnega omrežja Facebook.

Opis etape z www.via-alpina.org Moje doživljanje etape Namigi, kako se lotiti večdnevnega – veznega pohodništva od koče do koče Moje misli in razmišljanja o življenju in svetu Razmišljanja in odzivi ljudi, ki so z menoj delili izkušnjo te poti Objave in odzivi s socialnega omrežja Facebook

5

Monte Carlo, Monako

Prehojeno: 0 % – 0 km – 0 km navzgor

6

7

161

Rdeča Via Alpina

Tega potovanja ne morete začeti, ne da bi spoznali nekaj informacij o sami poti Via Alpina. Alpska pot (v prevodu) je gotovo pot, ki nas povede globoko v osrčje Alp, v naravo, med gostoljubne prebivalce. Alpske poti ne zmanjka tako hitro, saj ima na zalogi kar precej kilometrov. O mojih razlogih za to pot in zakaj sem se odločil zanjo, vam bom obširno razkril v nadaljevanju.

Na tej strani navajam nekaj podatkov o poti z uradne strani www.via-alpina.org. Svoj projekt sem poimenoval »Via Alpina – direct«. Projekt?

Ja, vse skupaj je bil resen projekt, ki je vključeval načrtovanje, pridobivanje sredstev in s tem povezane predstavitve pred odhodom, izvedbo, logistiko oskrbovanj, pripravo poročil, obdelavo gore podatkov (12.000 fotografij, 161 gps sledi, video posnetkov) in priprave predstavitev, knjige in DVD-ja. In ne nazadnje odplačevanje kredita, s katerim sem si sploh lahko omogočil, da sem se podal na pot.

Mreža poti Via Alpina Via Alpina se razprostira čez osem držav: Francijo, Monako, Italijo, Švico, Liechtenstein, Nemčijo, Avstrijo in Slovenijo. Trasa tako prečka meje več kot 60-krat! ... in alpski duh!

Poti Via Alpine potekajo v največji meri na nadmorski višini med 1.000 in 3.000 metri ter upoštevajo tipologijo masivov in njihove podnebne značilnosti. Poslužujejo se alternativnih in dodatnih pohodniških mrež, da bi tako kar najbolje porazdelili turistično prisotnost na gorskih območjih.

Dostopna vsem ...

Via Alpino se lahko običajno uporablja v času od 1. julija do 15. septembra. Toda nekatere odseke se lahko glede na njihovo nadmorsko višino in/ali izpostavljenost prečka tudi v daljšem časovnem obdobju.

Pot je povsod srednje težavnostne stopnje, saj se izogne težkim alpinističnim smerem in ledenikom. Poti so dobro markirane in v rednih presledkih označene z nevsiljivo ploščico z logotipom Via Alpine. ... za poglobljeno odkrivanje Alp S svojo umeščenostjo v bližini najlepših naravnih in kulturnih znamenitosti omogoča Via Alpina odkrivanje alpske dediščine v vseh njenih dimenzijah in vzpodbuja spoznavanje prebivalcev, njihovih običajev, šeg, obrti in načina življenja.

S spoštovanjem do okolja ...

Via Alpina prečka 10 narodnih parkov, 17 naravnih parkov in 22 naravnih rezervatov.

8

2.631 km 137 km

886 h 138 km

Tamkajšnjim prebivalcem ter pohodnikom in obiskovalcem so na voljo ponudbe za odkrivanje okolja in aktivnosti za osveščanje. Obstoječe poti in strukture že imajo svojo vrednost: ne želimo ustvarjati novih poti niti dodatnih okolju neprijaznih infrastruktur. ... in pozornostjo do potreb pohodnikov Ob koncu vsake etape ima pohodnik na voljo možnost prenočitve in krepčila. V rednih presledkih so mu na voljo trgovine in druge storitve, ki jih potrebuje. Celotna pot je dobro povezana z javnimi prevoznimi sredstvi, vsi lokalni ponudniki turističnih storitev pa se na ustrezen in primeren način trudijo izpolniti pričakovanja pohodnikov.

Prispevek k lokalnemu razvoju ...

Via Alpina je zaradi svoje povezanosti s 30 deželami, kantoni, pokrajinami in več kot 200 občinami dokaz močnega vzpodbujanja lokalnega razvoja, tako za ponudnike turističnih storitev kot za številne zadevne lokalne skupnosti. ... in mreženju alpskih območij Via Alpina pomeni pravo »rdečo nit« povezovanja med regijami. S pomočjo številnih povezav z drugimi alpskimi potmi ponuja nešteto možnosti dostopa za odkrivanje drugih območij, ki so zunaj že opisanih petih poti. Zaradi svojevrstnosti nagovarja poleg že izkušenih pohodnikov zlasti širšo javnost, tudi družine in starejše in pomeni izvrstno izhodišče za raziskovanje čezmejne alpske identitete v vsej njeni pestrosti.

Rdeča pot je povezovalna pot med vsemi osmimi državami. Večkrat prečka glavni alpski greben in hkrati povezuje Alpe od Trsta do Monaka preko Bavarske in Liechtensteina. Pohodnik se lahko na svoji poti, zlasti v številnih naravnih in narodnih parkih, prepriča o širini območja Alp, tega največjega evropskega naravnega prostora, kjer lahko odkriva pestrost favne in flore ter uživa ob enkratni lepoti zavarovanih pokrajin.

Pot teče ob najvišjih vrhovih, kot so denimo Triglav, Tri Cine, Hochfeiler, Zugspitze, Silvretta, Bernina, Mont Blanc, ledeniki Vanoise, Barre des Écrins. A pot vam omogoča tudi odkrivanje bogate kulturne dediščine večjih mest na pohodniški pešpoti ali v bližini (Trst, Monako, Feldkirch, tudi Innsbruck in Briançon), daleč proč od hrupa, v odročnih vasicah, ki ležijo v Julijskih Alpah, Karnijskih Alpah, v Ticinu in v Zahodnih Alpah.

Rdeča pot je tudi pot jezikov in izmenjav, tiha priča zgodovinske vloge trgovskih poslov čez največje alpske prelaze. Narečja ne poznajo administrativnih meja, zato se tu govori nemško, italijansko, francosko, slovensko, pa tudi retoromansko in ladinsko, walsersko, franko-provansalsko in ockitansko. Pot kar 44-krat prečka državne meje, pa tudi nekdanje meje, kjer še danes stojijo vojaške razvaline v spomin in opomin, da so bile naše spokojne gore vse prevečkrat prizorišče hudih bojev.

Pot je razdeljena na 161 etap v skupni dolžini 2.631 km. Pri tem moraš premagati 137.223 m višinske razlike navzgor in še enkrat toliko navzdol. Predvideno je 886 ur hoje v 162 dneh.

Vir: www.via-alpina.org

Podatki, ki so povzeti s strani www.via-alpina.org, so z dne 1. 6. 2016. Podatki se osvežujejo, zato jih je smiselno preverjati sproti.

13,55 km 692 m

3 h 15 371 m

Monaco » Peillon

R161

Od Place du Palais, izhodišča rdeče poti, Via Alpina preči Monako vse do eksotičnega vrta. Nato se nad morjem vzpnemo proti vasi la Turbie in njeni Avgustovi trofeji. Tu zapustimo GR® 51B in nadaljujemo pot proti Peillonu, značilnemu zaselku mediteranskega zaledja.

Izpred palače pot najprej pelje po ulicah Monte Carla, nato po stopnicah, celo z dvigalom in nato v strmo pobočje. Kmalu se odpre impresiven pogled na celoten zaliv. Pot se nadaljuje po stezicah po značilnem mediteranskem gričevju do vasice na skalnem pobočju Peillon.

5. junija sem z letalom iz Gradca z enim vmesnim postankom poletel proti Nici. Od tam sem se peljal z vlakom v Monte Carlo do začetka svoje poti. Monako, majhna država na jugu Francije, davčna oaza in zbirališče bogatih, jahte in kazinoji ... ne, to niso bile stvari, zaradi katerih sem prišel. Tukaj se konča Rdeča pot Via Alpina. Ker sem se odločil, da pot prehodim v obratni smeri, se tukaj zame vse začne. Leto priprav, načrtovanj in sanjanj je končno obrodilo sadove, končno sem tukaj. Začenja se ... Pot sem po zemljevidih in aplikaciji »Google Zemlja« večkrat prehodil, pa vendar se podajam v neznano. Kako mi bo služilo vreme? Kje bom spal jutri? Kje naslednje dni? Veliko vprašanj mi je rojilo po glavi. Mi bodo služile noge? Bom zmogel nositi teh 14 kg na svojem hrbtu? 2.640 km ... dolga pot. Ali res zmorem to narediti?

Zjutraj 6. junija sem obiskal palačo in se od tam odpravil na pot. Želel sem se vpisati v vpisno knjigo Via Alpina, ki se nahaja v monaških vrtovih, a so bili vrtovi ob tej uri zaprti.

Pot se kar kmalu zažene v strmo pobočje, ravnine pač v Monte Carlu ni pričakovati. Čeprav je bila ura še zelo zgodnja, je jutranje sonce že poskrbelo za prvi znoj. Temperatura se je nato hitro dvigovala. Ko sem se vzpel na vrh hriba, sem bil že pošteno premočen. Prva dva dni je bila res peklenska pripeka in nisem si znal predstavljati, kako bom zdržal takšne razmere. Pa tudi nahrbtnik ni bil ravno lahek.

Je pa vsaj tisto vznemirjenje pred začetkom popustilo. Začelo se je in sedaj moraš le vztrajati ... dobrih 100 dni.

Palača v Monte Carlu

Menjava straže pred palačo

Nesporni šef ulice v Monte Carlu. Neustrašen ...

Pred začetkom dogodivščine, nato v neznano ...

Monte Carlo: jahte, kazinoji ...

Po ulicah Monte Carla se podajam na najdaljši pohod v svojem življenju. Sem vznemirjen? Vi ne bi bili?

9

Klanec je značilnost Monte Carla, stopnice prav tako.

Pogled na Monte Carlo z vrha

Nobene prave sence na poti do Peillona

Pogled proti kraju Les Moulins

Peillon je vasica na fascinantni lokaciji.

10

Zaščita pred soncem

Trophée des Alpes

Mestece La Turbie s spomenikom iz rimskih časov, postavljenim v čast cesarju Avgustu, Trophée des Alpes.

Najpogostejše vprašanje, ki so mi ga postavNa tako dolgem potovanju je zaščita pred ljali pred odhodom in še zdaj, je: »Zakaj? soncem bistvenega pomena. Že en dan na Kaj te je pognalo na to pot?« Najprimernejši močnem soncu nam lahko povzroči veliko odgovor, ki ni zrasel na mojem zelniku, je: škode na koži in očeh. Sončne kreme »Če moraš zastaviti takšno vprašanje, ne boš niso ravno najbolj zdrave zaradi kemičnih razumel tudi, če nanj odgovorim.« Neko jutro sestavin. Priporočam, da večji del telesa se zbudiš in v tebi nekaj vrta, vrta ... dokler se pokrijete z obleko. Dolge hlače in dolgi to nekaj počasi ne oblikuje v neko hrepenenje, rokavi na srajci, svetlih barv, da se toplota v neko željo. Nato moraš ugotoviti, od kod sonca čim bolj odbija. Poskrbite seveda tudi prihaja, kako se počutim, če pustim tej misli, za ustrezno pokrivalo. Priporočam sončna da raste, ali če jo opustim. V naravi človeka je, očala z dinamično zatemnitvijo. Na ta način da si postavlja izzive. Izziv pa ne bi bil izziv, jih lahko nosite v večini pogojev. Tudi v gozče ne bi bil večji od prejšnjega oziroma ne du ali v senci vas ne bodo motila. Izkoristite bi premikal vsaj ene meje. Rad imam, da so zaščito, ki jo ponuja telo samo: daljše lase, moji cilji samosvoji. Letos sem dopolnil 40 let brado in pigment, ki ga počasi pridobite. svojega življenja. Mejnik, ki postavlja mnoga Preostanek kože, ki je še ostal izpostavljen, vprašanja. Upal sem, da si bom na tem pohoredno zaščitite s sončno kremo z visokim du odgovoril na mnoga. faktorjem. Ne pozabite na ustnice. UporabiVsekakor je bilo to romanje k svojemu bistvu, te balzam z UV-zaščito. svoji ženi, naravi, stvarstvu, bližnjim, Bogu, ljudem ob poti ...

Res je bilo vroče. Hodil sem bolj ali manj po odprtem svetu, kjer te sonce z veseljem obseva z »vsemi« svojimi žarki. V kakšnem drugačnem položaju bi mi najbrž prijalo.

Ker sem vedel, da bom v tem primorskem koncu še vsaj dobrih 14 dni, me je resnično skrbelo, ali bom zdržal. Še posebej, če sem pomislil na ceno piva v Monaku.

19,1 km 1.164 m

5 h 40 1.191 m

Peillon » Sospel

R160

Ta dolga etapa se začne v zaselku Peillon, od koder krenemo najprej v smeri ohranjene vasi Peille, nato pa se vzpnemo po precej mediteranskih pokrajinah vse do sedla Farguet, od koder se pot spusti do tipične vasi Sospel.

Pot vodi po mediteranskem gozdu do zelo zanimive francoske vasice Peille, ki je obstala v času. Pohajanje po teh gozdovih v začetku junija je zaznamovano s prevladujočo rumeno barvo. Večina rastlin tukaj cveti v rumenem. In kako diši ... na trenutke me je skrbelo, da bom omamljen obležal.

Cerkev v Peillonu, kjer sem v senci oljke malo podremal.

Dišeča steza po mediteranskih gozdovih in gmajnah v odtenkih rumene in zelene barve Konec prvega dneva sem že preizkusil adrenalin iskanja vsakodnevnega prenočišča. Pot sem zaključil prej, kot sem načrtoval, v francoski vasici Peille, kjer nisem imel predvidenega prenočišča.

Moral sem improvizirati. Francosko ne znam. Po večkratnih poskusih sem našel angleško govorečega gostilničarja, ki je prijazno zavrtel več telefonskih številk, preden mi je uspel najti mehko posteljo. Prvi dan še nisem želel spati na prostem. Iskanje prenočišča je bil vsakodnevni izziv. Še posebej takrat, ko sem se od možnosti prenočevanja moral podati naprej v neznano.

Sprejemanje negotovosti

Pot se sreča tudi z asfaltom, a če je na voljo takšna ograja, da se vmes spočiješ, niti ni tako slabo.

V vsakdanjem življenju se gibljemo bolj ali manj znotraj znanih okvirov in urnikov. Ta predvidljivost je sicer po eni strani dolgočasna, po drugi strani pa nam daje občutek varnosti. Sicer se zgodi tu in tam kaj nepredvidljivega, a v večini je to izjema. Ko se podaš na takšno pot, zamenjaš predvidljivo z nepredvidljivim. Čeprav imaš načrt poti, je vključenih toliko zunanjih dejavnikov, da je ta plan le okviren in služi bolj za tolažbo. V resnici je vsak korak korak v neznano in negotovost. Improvizacija pa nujna. Prej ko spustiš željo po nadzoru in se prepustiš negotovosti, prej lahko začneš uživati v občutku svobode, ki ga to prinaša.

Vasica Peille v varnem zavetju skalne stene

Ulica v vasi Peille, kjer se je ustavil čas.

11 11

Malokje na celotni Via Alpini je v naravi prisotno toliko rumene barve kot v tem delu poti. Vsaj v juniju.

Čeprav je bilo poletno vroče, je sneg v daljavi napovedoval, da grem iz poletja še nazaj v pomlad.

Ta del poti je minil v znamenju srečanj s pasjimi domačini. Praktično pri vsaki hiši imajo hišnega čuvaja ali ljubljenca, ki te na poti mimo njegovega ozemlja pospremi z glasnim laježem. Tam, kjer imajo parcele ograjene, te lajež spremlja kar nekaj časa. Med temi kosmatinci se najdejo tudi zelo agresivne zverine, ki ti res dajo vedeti, da nisi dobrodošel. Še posebej mi ostaja v spominu srečanje z dvema. Ko sem brez skrbi hodil po gozdni cesti, sta z glasnim laježem pritekla dva večja kosmateža. Priznam, da sem se ju na začetku pošteno ustrašil. Kot da bi čutila moj strah, sta postajala vedno bolj pogumna in napadalna. Stisnila sta me ob veliko skalo, od koder se nisem mogel umakniti. V svojih napadih sta mi prihajala vedno bliže in ni veliko manjkalo do trenutka, ko bi prvi zasadil svoje zobe v mojo nogo. V tistem trenutku sem spoznal, da ni več druge izbire in da je čas za akcijo. Iz žepka na nahrbtniku sem vzel nož, zbral v sebi vso agresijo, ki sem jo premogel, in jima zakričal: »Potem se pa dajmo!« Postavil sem se v napadalno držo in čakal, da se mi bo prvi toliko približal, da mu dam okusiti ostro rezilo. Na srečo ni bilo potrebe po prelivanju krvi. Spremembo v moji notranjosti, ko se je strah umaknil pogumu in adrenalinu, sta začutila tudi psa. Vedno bolj sta se odmikala, nato pa drug za drugim tiho izginila v grmovje. Najbolj zanimiva pri vsem dogodku je bila dinamika odnosov, ki sem jo začutil v vsej intenzivnosti.

Ko sem za pripetljaj povedal svoji ženi, se je doma sprožila akcija. Tašča je po posvetu s poštarji nabavila utrazvočni odganjalec. Enega prav posebno močnega, ki baje ukroti še tako veliko mrcino. Na prvem obisku mi je žena napravo »svečano« izročila. Nisem imel srca, da bi povedal, da je stvar »pretežka« in da je ne bom vlačil s seboj, zato sem jo skril v torbo, ki jo je žena odnesla domov.

Zanimivo je to, da drugje nisem več srečal veliko psov, sploh pa se ni več ponovilo kaj podobnega. Moja odločitev je bila torej pravilna, žena pa kasneje ni zamerila, ko sem ji povedal, da nisem prenašal odganjalca s seboj.

Most v Sospelu, ki je tudi zaščitni znak mesta: Vieux Pont de Sospel.

Boulevard de Verdun

12

13 km 773 m

4 h 10 824 m

Sospel » Breil-sur-Roya

R159

Pot zapusti vas Sospel in bregove hudournika Bévéra ter se skozi gozd Agaisen vzpne do sedla Brouis, od koder se spusti proti tipični vasi Breil-sur-Roya. Na tej etapi se srečamo z modro potjo, ki prihaja z vzhoda.

Najprej se povzpnemo nad Sospel, od koder je lep pogled na celotno dolino. Pot nato zavije v sotesko in v samotne in temne gozdove, kjer se nam zdi, da bomo vsak trenutek naleteli na ravbarje, ki so v zgodovini gotovo prežali na teh poteh.

Sospel v zgodnjem jutru »na tešče«

Samotni gozdovi, v katere se spusti pot ...

Pogled na Suès in Saint-Étienne (na desni strani) Pred osmimi leti sem prehodil Slovensko planinsko pot v enem kosu. Ko sem hodil po SPP, sem že srečeval znake Via Alpina. Trasi Via Alpine in SPP se namreč na Primorskem in v Julijskih Alpah pokrivata. Vendar pa se mi je takrat zdela ta pot predolga in preobsežna. Ko sem lani dopolnil 40 let, kar je bil mejnik, ki mi je postavljal mnogo vprašanj, sem ugotovil, da potrebujem nekaj časa zase in za temeljit premislek: »Kako naprej v svojem življenju?« V meni so bili še živi pozitivni učinki pohoda po SPP name, na moje življenje in odnose, ki jih živim. Odločil sem se, da si vzamem približno tri mesece in na podlagi tega sem iskal približno tako dolgo pot. Takrat sem se spomnil tudi na Via Alpino. Zanimal sem se seveda tudi za nekatere druge poti, na primer v ZDA in na Novi Zelandiji. A glede na finančne zmožnosti, mi je bila bolj dosegljiva Via Alpina, ki je v primerjavi z ostalimi možnostmi razmeroma blizu in zaradi tega cenovno nekoliko ugodnejša. Alpe sem že precej poznal s svojih turnosmučarskih izletov. Različni kraji v Švici, Silvretta, Stubai, Dolomiti, Chamonix ... Nagovorile so me tudi vrednote Via Alpine, ki izhajajo iz Alpske konvencije in se konkretizirajo z naslednjim: - iskanje možnosti druženja s prebivalstvom alpskega loka v njihovi kulturni raznolikosti; - odkrivanje naravnih alpskih prostorov v okviru pohodništva ali drugih trajnostnih in nemotoriziranih oblik mobilnosti; - duh povezovanja in kontinuitete med različnimi državami vzdolž alpskega loka; - cilj dolgoročnega razvoja in mehke prakse v gorskem svetu.

Via Alpina je na svoj način tudi pot do nekega že pozabljenega sveta. Poti čez prelaze, nekdaj glavne prometnice in povezovalne poti, že dolgo samevajo. Ceste in železnice so tovorni promet preselile v dolino in ob reke. Tudi vojne za ozemlje, ki so nekaj časa silile ljudi v gore, so, hvala Bogu, minile in le bunkerji, rovi in ostanki jarkov še pričajo o žalostni vojni zgodovini in mnogih človeških usodah.

Samotna pot, ki ima »oči«. Samo čakaš, kdaj boš uzrl ravbarje v zasedi, ki čakajo nate.

Breil-sur-Roya

Most čez reko Roya

13

R158

8,5 km 528 m

Breil-sur-Roya » Saorge

2h 317 m

Pot nas od vasi Breil-sur-Roya vodi po gredinah nad dolino reke Roya vse do Saorge, tipične vasice mediteranskega zaledja.

Kar se na začetku zdi kot nedeljski sprehod, se konča v prebijanju skozi grmovje (mestoma zelo zaraščeno). Ker je bilo zelo vroče, sem spodnji del hlač odstranil in bil zaradi tega bičan. Kar naprej gor in dol ... teh 8 km ni hotelo biti konca. Pot se precej dvigne nad sotesko reke Roye, tako da je razgled zelo lep. Precej bolj skalna pot, kot bi pričakoval. Najpogostejši napis, ki ga srečamo, je PRIVAT. Predviden čas: 2 uri? Hmm ...

Zgodaj zjutraj, ko sem šel na pot, večkrat ni bilo možno dobiti zajtrka. Tako sem pogosto začel hoditi na tešče. Šele ko sem prispel do kakšne trgovine ali koče, sem si privoščil krepko malico. Kalorij ni bilo nikoli preveč ...

Pot najprej pelje ob reki Roya, lepo po ravnem.

Nato pa se povzpne na desno nad dolino ...

Čeprav nadmorska višina ni tako velika (600 m), je podoba pokrajine čisto planinska.

Mestoma je pot precej zaraščena ... auu, bodice in trni.

Se moraš potruditi, da se prerineš skozi.

Cesta in železnica sta speljani skozi tunel, pot pa se Pot se pred vasico Saorge spet spusti do reke Roya, kjer mora vzdigniti nad te skalne stene. je vročina v trenutku popustila.

Pot, za katero sem pričakoval, da bo prijeten sprehod, se je razvila v konkretno planinsko turo, s plezanjem in predvsem iskanjem prave poti. Pot namreč vijuga gor in dol po pobočju, ko išče najboljše prehode v tej ozki soteski. Resnici na ljubo je ponekod precej zaraščena, GPX pa zastarel – v naravi se je trasa poti zaradi podorov in lastniških zahtev premaknila. Pa se znajdi, kakor veš in znaš ... Ker je bila precejšnja sparina, sem snel hlačnice in bil kaznovan z rastlinskim bičanjem z najrazličnejšim trnovjem in grmovjem.

Ko sem prišel do idiličnega mesta ob potoku, kjer je vel prijeten hlad, v nahrbtniku je še ostalo nekaj od malice, sem se takoj odločil, da čez noč ostanem tukaj, čeprav je do vasi komaj 20 minut hoje. Kazalo je, da bo lepo vreme zdržalo. Prijala mi je konkretna plavalna osvežitev.

Počival sem pred spanjem ... ko me je za lahko noč konkretno užgala striga, tako, za večjo romantiko. Uro sem nastavil ob 5.00 zjutraj. Ko je zjutraj zvonila, mi je bilo v spalni vreči tako prijetno, da sem jo ignoriral in še malo podremal. Čez pol ure me je ploha na silo vrgla iz spalne vreče. Kmalu sem izkusil, da spalna vreča ni nepremočljiva, a sem kljub mokroti še nekaj časa vztrajal. Pa še slovenski pregovor drži ... rana ura, zlata ura ... no, v mojem primeru suha.

Idiličen prostor ob reki, kraj mojega prvega prenočevanja na prostem, pod milim nebom

... in odprejo se lepi razgledi.

Pot je mestoma kar strma in naporna.

14

22,9 km 1.655 m

7 h 40 565 m

Saorge » Colla Melosa

R157

Iz prelepe vasi Saorge se Via Alpina vzpenja po gozdu vse do sedla Muraton. Nato, večinoma po francoski strani, hodimo po mejnem grebenu, v okolici strmih sten dolomitskega videza Mt Torage pa na kratko zavijemo v Italijo. Pot se izogne gori Mt Peïrevieille in se čez sedlo Vallette spusti na italijansko stran do zavetišča Allavena.

Od zanimive vasice se pot po makadamu zarije višje v sotesko. Nato vodi po soteski, ki je kakor čarobna dežela, saj obilica vlage poskrbi za bujen mah in lišaj, ki v kosih visi od vsepovsod. Po poti skozi gozd in gozdnih cestah se dvignemo visoko nad gozdno mejo. Tukaj se prvič dvignemo nad 2.000 m; razgledi so še bolj dobrodošli. Vidi se vse do morja. S sedla na italijansko stran se spuščamo ob pogledu na modro jezero.

Moj prvi bivak na prostem: podloga, spalka in zvezde ...

Saorge, markantna vasica na strmem pobočju

Tudi makadam ni dolgočasen, če je lepo okrašen.

Če si solo pohodnik, si veliko bolj izpostavljen v primeru nezgod in v podobnih situacijah. Pot je večkrat zelo samotna, po več dni ne srečaš nikogar. V primeru poškodbe se ti tako lahko zgodi, da bi moral več dni preživeti nekje v naravi. Dobro je, da se že pred potjo v mislih postavimo v takšne situacije in premislimo, kakšne stvari bi potrebovali za tak slučaj in kako bi ukrepali.

Seveda ni dovolj, da smo podkovani le v teoriji. Zelo pomembno je, da vse tudi preizkusimo. Zavedati se je treba, da če nam ne uspe zakuriti ognja v idealnih pogojih, ko od tega ni odvisno naše življenje, bo v nemogočih razmerah z otrplimi prsti in pod velikim stresom ali pod vplivom hudih bolečin to še toliko težje. Ogenj je sicer mogoče zakuriti na najrazličnejše načine ... a izberite varno varianto, še vedno se vam lahko zgodi, da boste morali improvizirati.

Preučite, v kakšnih razmerah se lahko znajdete, kakšne so nevarnosti, ki lahko prežijo na vas, in kako se boste zaščitili ali obvarovali. Tvegate lahko samo v primeru, ko poznate zadostno število dejavnikov, drugače je to nepremišljenost.

Vallon de la Bendola: Pont de Castou

Vstop v »magično« sotesko: jagode, potočki, mah ...

Starodavna pot je vklesana v živo skalo.

Mulatjera se zložno vzpenja skozi gozd.

15

Pripravljenost na izredne razmere

Po jutranjem »zalivanju« se je pokazalo sonce.

Na tem mestu se je končalo obdobje neznosno vročega vremena. Čeprav je vsakodnevni dež naslednjih 10 dni s sabo nosil svoje težave in težavice, s katerimi sem se moral spopadati, je ohladitev pospešila moje napredovanje v kilometrih. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da me je to slabo vreme rešilo. Vsaj meni je lažje prenašati dež kot neznosno vročino.

Ko sem se dvignil iz pravljične dežele (v soteski je veliko vlage in velike količine maha in lišaja dajejo resnično podobo začaranega gozda), me je ujela močna nevihta. Po nekaj urah na dežju sem se umaknil v bivak ... nekakšen betonski tunel. Za preganjanje dolgega časa sem za vajo poskusil zakuriti ogenj. Na voljo sem imel same vlažne stvari in kresilo. Trudil sem se kar nekaj časa, a mi ni uspelo. Ponavadi uspem zelo hitro zakuriti, a s primerno suhim netivom. Verjamem, da bi mi ob bolj skrbni pripravi in z več vloženega časa prej ali slej uspelo zakuriti. Kljub temu sem v dolini nabavil mini vžigalnik in nekaj eko-kokosovih kock za netenje ognja in jih na balkonu hostla tudi preizkusil. Romantika je eno, ko pa se moraš znajti v ekstremnih razmerah, je bolje, da si ne zakompliciramo osnovnih stvari.