Page 1

Da niel a dvoř á ková Dvořáková odkriva začetke in izvor negativnih pogledov na Barbaro Celjsko ter z natančno analizo doslej nepoznanih zgodovinskih virov spremlja, kako se je ta podoba razširjala v takratni literaturi in v kasnejših zgodovinskih zapisih – presenetljivi zaključki, ki kraljici vračajo čast in ugled, pa se berejo kot napeta kriminalka. Avtorica je s svojim raziskovanjem popravila številne napake in nenatančnosti o življenju kraljice Barbare, ki se že leta pojavljajo v strokovni literaturi. Njeno delo je velika lekcija srednjeveške zgodovine, ki nam na vznemirljiv način nudi vpogled v življenjsko zgodbo Barbare Celjske ter v njeno družbeno vlogo srednjeveške kraljice.

9 789612 784287

35 €

Daniela Dvořáková je samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za starejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Posveča se raziskovanju zgodovine poznega srednjega veka Kraljevine Madžarske, posebej v času vladanja Sigismunda Luksemburškega. Pri svojem delu je usmerjena v raziskovanje problematike plemstva, ukvarja pa se tudi z vprašanji dvorne kulture, z odnosi in vsakdanjim življenjem v srednjem veku. Je avtorica uspešnice Rytier a jeho kráľ. Stibor zo Stiboríc a Žigmund Luxemburský (Vitez in njegov kralj. Stibor iz Stiboríc in Sigismund Luksemburški) ter soavtorica različnih monografij, med drugim Spomienky Heleny Kottannerovej (Spomini Helene Kottanner) in Ulrich Richental Kostnická kronika (Konstanška kronika Ulricha Richentala).

Barbar a C ELJSKA

Barbara Celjska je bila najpomembnejša srednjeveška monarhinja, skoraj pol stoletja ogrska kraljica. V senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega se je bolj kot resnična osebnost v zgodovino zapisala kot čudna literarna junakinja, obdana s številnimi miti in legendami. Redkokatera srednjeveška podoba ženske je pri pisateljih in zgodovinarjih doživljala toliko krivic in negativnega prizvoka kot kraljica Barbara Celjska. Prva dela, ki so razširila to negativno podobo, so nastala že takoj po njeni smrti ali celo že v času njenega življenja – in v zgodovino je odšla kot Črna kraljica ali nemška mesalina.

Da n i e la Dvoř á ková

Barbara C ELJSKA Črna kraljica (1392 – 1451) Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice

Prevedel Andrej Rozman


Daniela Dvořáková BARBAR A CELJSK A Črna kraljica


Daniela Dvořáková BARBARA CELJSKA Črna kraljica Drugi natis © Celjska Mohorjeva družba, 2019 Vse pravice pridržane. Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Barbara Celjska 94(4-191.2)"14" DVOŘÁKOVÁ, Daniela       Barbara Celjska : črna kraljica : (1392-1451) : življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice / Daniela Dvořáková ; prevedel Andrej Rozman ; [spremna beseda Igor Grdina]. - Celje ; Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2019 Prevod dela: Čierna král'ovná Barbora Celjská (1392-1451) ISBN 978-961-278-428-7 299058176


D a n i ela D v o ř á ko v á

BARBARA CELJSKA Črna kraljica (1392–1451)

Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice

Prevedel Andrej Rozman


Vsebina

Uvod – Črna kraljica • 23 I. Grofje Celjski in Ogrska • 27 II. Barbara, po Božji milosti ogrska kraljica Od kronanja do odhoda z Ogrske (1405–1414) • 53 III. Prva dama Evrope Barbara v času koncila v Konstanci (1414–1418) • 93 IV. Kriza v zakonu in pobotanje (1419–1423) • 109 V. Drugič kraljica (1424–1430) • 133 VI. Emancipirana kraljica (1430–1436) • 165 VII. Pot v Prago in spor s Sigismundom (1436–1437) • 193 VIII. Pravična kazen ali zarota? (1438–1439) • 221 IX. Kraljica v izgnanstvu (1440–1454) • 253 X. Omadeževan spomin Kako se rodi zgodovinska legenda • 269 Nekaj zaključnih misli • 289 Igor Grdina: Srednjeveška sfinga Barbara Celjska • 291 Viri in literatura • 300 Imensko kazalo • 318 Krajevno kazalo • 323


22

Celjski grad. Einleitung – Die Schwarze Königin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Foto: Jakub Dvořák. I. Die Grafen von Cilli und Ungarn . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 II. Barbara von Gottes Gnaden – Königin von Ungarn Von der Krönung bis zur Abreise aus Ungarn (1405 – 1414) . . . . . . . 53 III. Die erste Dame Europas. Barbara zur Zeit des Konstanzer Konzils (1414 – 1418) . . . . . . . . . . 95 IV. Die Ehekrise und ihre Beilegung (1419 – 1423) . . . . . . . . . . . . . . . . 111 V. Zum zweiten Mal Königin (1424 – 1430) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135 VI. Die emanzipierte Königin (1430 – 1436) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167 VII. Reise nach Prag und Konflikt mit Sigismund (1436 – 1437) . . . . . . 195 VIII. Gerechte Strafe oder Verschwörung? (1438 – 1439) . . . . . . . . . . . . . 223 IX. Die Königin im Exil (1440 – 1451) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 255 X. Das beschmutzte Andenken oder wie eine historische Legende geboren wird . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 271 Einige Worte zum Schluss . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 291 Anmerkungen . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293 Quelleneditionen und Literatur . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 317 Register . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 334


GROFJE CELJSKI IN OGRSK A

B

arbara Celjska je postala ogrska kraljica kot druga žena Sigismunda Luksemburškega. Bila je sicer samo druga žena, toda v zaporedju je bila četrta Sigismundova zaročenka. Niti v enem primeru o svoji bodoči ženi ni odločal sam. Prvič je postal zaročenec še kot dojenček, ko ga je oče, kralj Karel IV., kmalu po rojstvu v Nürnbergu zaročil s Katarino, hčerjo nürnberškega grajskega grofa Friderika V. iz Zollerna.4 Iz načrtovanega zakona ni bilo nič; ko je Karel IV. videl priložnost za širitev dinastičnega vpliva Luksemburžanov proti vzhodu, se je začel pogajati o ugodnejšem sodelovanju. Poročna zveza z ogrskim in poljskim kraljem Ludvikom I. Anžujskim je obetala pomembno širitev luksemburškega gospostva proti vzhodu, zato je Karel IV. za dosego tega cilja leta 1371 napravil prve korake za uresničitev svoje namere. Že januarja se je Ludvik strinjal s poroko Sigismunda (takrat štiriletnega) z eno od anžujskih princes.5 Tri leta pozneje so odločili, da bo Sigismundova žena Ludvikova sred­ nja hči Marija in da bosta skupaj sedla na poljski prestol. Dramatični dogodki po smrti Ludvika I. Velikega leta 1382 so te načrte spremenili, Sigismund pa si je leta 1385 moral ženo izboriti z orožjem. Namesto na poljski prestol je sedel na ogrskega.6 Zakon z Marijo menda ni bil zelo srečen, mladega kralja so bolj zanimale ženske in seksualne pustolovščine, reminiscence na njegovo viharno življenje so v različnih podobah živele še dolgo po njegovi smrti. Kraljica je živela v senci svojega ambicioznega moža, za politiko pa se ni zanimala. Leta 1395 je po desetih letih zakona s Sigismundom zanosila. Ko je z možem šla na lov, se je konj med galopom spotaknil, kraljica je padla, predčasno rodila in Hoensch, Kaiser Sigismund, str. 32. Kavka, Karel IV. a anjouovsko-piastovské dědictví, str. 30. 6 Dvořáková, Rytier a jeho kráľ, str. 35–49. 4 5

I.

Kralj Sigismund kot ujetnik nezadovoljnih ogrskih plemičev. Kronika Eberharda Windeckeja, Avstrijska narodna knjižnica, Dunaj, Codex 13 975, fol. 33.


28

Barbara Celjska. Črna kraljica

skupaj z dojenčkom umrla na kraju nesreče. Njeno telo so pokopali v Velikem Varadinu (danes Oradea v Romuniji).7 Kmalu po kraljičini smrti je konec leta 1395 Ogrsko obiskal odposlanec mantovskega vladarja Francesca Gonzage, Paulus de Armaninis. Poročila, ki jih je pošiljal od 24. novembra do 10. decembra 1395 iz Budima svojemu gospodu v Mantovo, skupaj pet pisem, so dragoceno pričevanje o razmerah na ogrskem dvoru.8 Z vidika naše teme so zanimiva predvsem razmišljanja o bodočih kraljevih nevestah. Vladarja je bilo treba kar najhitreje poročiti, da bi deželi dal prestolonaslednika. Mantovski odposlanec je pridobival informacije neposredno iz kraljeve bližine s pomočjo svojega italijanskega prijatelja Bartolomea. Člani kraljevega sveta so si jemali pravico do izbire bodoče Sigismundove žene in pretresali prednosti in pomanjkljivosti te ali one neveste. V ožji krog so uvrstili štiri – hčer kralja Karla (najverjetneje je šlo za hčer Karla Anžujskega, ubitega na Ogrskem, sestro Ladislava Neapeljskega), hčer burgundskega vojvode Filipa Drznega, eno od Viscontijevih hčera (comes Virtutum) in neko premožno angleš­ko gospo. Baroni so se menda bali zveze z burgundskim vladarskim dvorom, ki bi jim onemogočil njihov dejanski vpliv in oblast nad ogrskim kraljem. Nazadnje ni bil uresničen niti en od načrtovanih zakonov. Najverjetneje je bila to posledica političnih razmer na ogrskem kraljevem dvoru. Mogoče je tudi, da informatorji našega odposlanca niso imeli dobrih virov, zato njihove ugotovitve niso ustrezale dejanskemu stanju. Sigismundovo vdovstvo ni omejevalo njegovega življenja. Njegovo »nemoralno« življenje je bilo trn v peti njegovim sodobnikom. Sloves razuzdanega uživača se je širil tudi v ljudskem slovstvu; po zaslugi Sebastiana iz Tinóda se je ohranil fragment ljudske pesmi, ki jo je v 16. stoletju zapisal v svoji verzificirani kroniki o Sigismundu (Zsigmond király és cszászárnak kronikája).9 V pesmi je Tinódi opisal doživetja ogrskega viteza Vavrinca iz Tara, ki je prišel v pekel ter tam srečal kralja Sigismunda in zanj pripravljeno razbeljeno posteljo, ki jo nesejo štirje drugi grešniki. Našel je kralja, dušečega in zvijajočega se v ognjeni kopeli (presenetljivo je bila z njim tudi kraljica Marija) v družbi razmršenih devic, lepih nevestic in lepo oblečenih dam, ki se je posvečal njihovi telesni

Podrobneje o smrti in pogrebu kraljice Dvořáková, Rytier a jeho kráľ, str. 55–61. Z osebnostjo kraljice Marije se je podrobno ukvarjal Márki, Mária. 8 Poročila je objavil Thallóczy, Mantovai követjárás, str. 283–394. 9 Na to opozarjajo pisci komentarjev Thurocz, Chronica II/2, Commentarii, str. 250. 7


Grofje Celjski in Ogrska

29

lepoti. Postelja in lepe ženske razkrivajo, zakaj se je Sigismund znašel v peklu.10 Kraljevo naklonjenost do žensk je omenjal tudi kronist Ján iz Turca. Ugotovil je, da so nezadovoljni Ogri poleg drugih stvari kralju očitali tudi, da je kot vdovec živel nemoralno življenje.11 Trajalo je še šest let, dokler na ogrskem kraljevem dvoru nazadnje niso našli primerne neveste, brzeško kneginjo Margareto (Małgorzato), sestro kneza Ludvika Brzeškega, ki je pozneje deloval na Sigismundovem dvoru kot pomemben družinik in diplomat.12 Leta 1401 je z Ogrske odšlo slavnostno odposlanstvo s Sigismundovim dvorjanom Stiborom iz Stiboric na čelu, da bi ogrskemu vladarju pripeljali izvoljenko.13 Preden je Margareta prispela v Budim, so se dogodki drugače obrnili: načrtovan Sigismundov zakon je znova preprečilo orožje. Osemindvajsetega aprila 1401 so nezadovoljni ogrski plemiči na budimskem gradu kralja prijeli. Očitali so mu, da pri imenovanjih na najvišje deželne urade daje prednost tujcem. Očitali so mu tudi, da je »kot vdovec živel razvratno življenje in onečastil veliko devic«.14 Iz ujetništva ogrskih gospodov je nazadnje prišel kot zaročenec hčere vplivnega velikaša Hermana Celjskega, Barbare, ki je takrat prvič stopila na zgodovinsko sceno. Za kraljevo izpustitev je bil zaslužen Nikolaj Gorjanski, ki je bil posrednik na pogajanjih med uporniki in vladarjem. Najprej je dosegel, da so kralja iz budimskega gradu privedli na njegov grad Siklós v Zadonavju. Kot talca za kralja je baronom dal svojega sina.15 Na gradu Siklós se je lahko Sigismund neovirano srečeval s svojimi privrženci. Skupino velikašev, ki se je zbrala okrog Nikolaja Gorjanskega, so v literaturi poimenovali siklóška liga.16 Pogajanj za izpustitev Sigismunda se je udeležil tudi grof Herman Celjski, ki je bil s Sigismundom v prijateljskih odnosih. Odlomek iz dela Tinódija, ki opisuje Sigismunda v peklu, je objavljen v Tar Lörinc pokoljárása, str. 251–252, pesem je v angleškem prevodu Michaela Beevora dostopna na http://www.babelmatrix.org/works/hu/Tin%C3%B3di_Lantos_Sebesty%C3%A9n/Zsigmond_kir%C3%A1ly_%C3%A9a_cs%C3A1sz%C3A1rnak_kr%C3%B3nik%C3%A1ja_ (R%C3%A9szlet), citirano 25. 10. 2010. Tinódi je pesem o Sigismundu napisal v Košicah. 11 Thurocz, Chronica I, Textus, str. 216. 12 Čapský, Věvoda Přemek Opavský, str. 175–176. 13 ZsO II/1, št. 976. 14 Thurocz, Chronica I, Textus, str. 216; Sopko, Kroniky, str. 149. 15 ZsO II/1, št. 1218; Thurocz, Chronica II/2, Commentarii, str. 253–254. 16 Hóman, Székfü, Magyar történet II, str. 359, jo pojmujeta kot sorodstveno ligo, ki so jo sestavljali sorodniki Nikolaja Gorjanskega, čemur pa nasprotuje Fügedi, A 15. századi magyar arisztokrácia, str. 27, ki označuje siklóško ligo kot družbo, ki ni bila ustanovljena na sorodstveni osnovi, marveč na osnovi političnih interesov. V literaturi jo poznamo tudi kot liga Gorjanski-Celjski. 10


30

Barbara Celjska. Črna kraljica

Sigismund in njegovi ženi. Konrad Bote (?), Cronecken derr Sassen, Mainz 1492, Budimpešta, Országos Széchényi Könyvtár, Inc: 308.

Dosežek pogajanj je bila zaroka palatina Nikolaja Gorjanskega s Hermanovo hčerjo Ano. Drugo hčer, devetletno Barbaro, pa je Herman na podlagi dogovorov zaročil s samim kraljem. Grofična Barbara je tako postala porok za sklenjene sporazume med kraljem in ligo, ki je kralja izpustila iz ujetništva njegovih gospodov. Nikolaj Gorjanski je tako postal svak, Herman Celjski pa tast ogrskega kralja. Tako so bili tisti, ki so bili zaslužni za izpustitev kralja, deležni širokogrudne nagrade; postali so njegovi najožji sorodniki.17 Kdo so bili grofje Celjski, ki so jih dogodki tako nepričakovano prinesli na površje? Ali je nevesta s svojim družbenim položajem vsaj približno ustrezala pripadniku pomembne vladarske dinastije Luksemburžanov? Ali je bila zamišljena poroka z Barbaro Celjsko sprejemljiva zveza za Sigismunda ali jo je dojemal kot družbeno degradacijo? To so osnovna vprašanja; brez odgovorov nanje ne moremo razumeti dogodkov v teh davnih časih. Da bi lahko odgovorili nanje, se moramo vrniti skoraj tri stoletja nazaj, na začetek 12. stoletja, ko se v virih prvič omenjajo predniki grofov Celjskih, plemiči Žovneški (de Soun). Njihov vzdevek je izpeljan iz imena reke Savinje (Sann), po njej se je tudi območje imenovalo Soune (Saunien). V zgodnjem srednjem veku je to območje izmenično pripadalo Koroški in Dogodke podobno opisuje tudi Kronika Celjskih, glej Krones, Die Freien von Saneck II, 8, str. 74.

17


Grofje Celjski in Ogrska

31

Štajerski. Ležalo je v tesni soseščini z Ogrskim kraljestvom, imenovano tudi tamponsko ozemlje, zato se v virih pojavlja tudi kot Ogrska marka.18 Prav tu so Barbarini predniki na svojih posestih zgradili grad Žovnek (Saneck), v literaturi in virih najdemo tudi imena Sannegg, Sanegg, Sounegg, Seuneck, ki je nadziral prehod na Koroško. Po gradu so začeli plemiči uporabljati tudi svoj predikat, v virih nastopajo kot svobodni gospodje z Žovneka (Sanecka). Žovneški so doživeli pomemben vzpon v prvi polovici 14. stoletja. Leta 1308 je Ulrik II. Žovneški v Gradcu prostovoljno predal vse svoje posesti – gradova Žovnek in Ojstrica ter stolpa Senek in Libenštajn – avstrijskemu in štajerskemu knezu Frideriku I. Lepemu, ki mu jih je kmalu vrnil kot fevd. S tem politično-pravnim aktom je postal vazal štajerske vojvodine.19 Naslednji pomemben mejnik je bilo leto 1322, ko so gospodi Žovneški dobili dediščino po sorodnikih, grofih iz Vovber. V dediščino je spadalo tudi grajsko gospostvo Celje s trgom enakega imena. Prvotno so Žovneški podedovali samo polovico vovbrške dediščine, druga polovica pa je pripadla grofom iz Pfannberga. Po desetih letih dolgotrajnih sporov in pogajanj je Žovneškim le uspelo, da so dokončno obvladali grad in trg Celje s pripadajočimi posestmi.20 S to dediščino so dobili veliko ozemlje med rekama Dravo in Savo, ki je omogočilo nadzor nad pomembnim obmejnim območjem. Celjski grad so spremenili v družinski sedež, z njim pa so dobili tudi nov predikat. Leta 1341 je cesar Ludvik Bavarski povišal Friderika Žovneškega v grofovski stan, s čimer je postal grof Friderik I. Celjski.21 Povišanje Friderika je bilo uperjeno proti Habsburžanom: prvotni habsburški fevd je s tem aktom de facto postal fevd Svetega rimskega cesarstva. To pa je zasejalo seme sovraštva med Celjskimi in avstrijskimi knezi, ki je po mnogih desetletjih preraslo v odprt konflikt. Friderik I. je bil izjemno sposoben moški; on je položil temelje bogastvu in moči svoje rodbine. Začenjal je kot glavar Kranjske (od leta 1334), ki je bila v tem času v lasti Habsburžanov. Dobre odnose je vzdrževal tudi z anžujsko Ogrsko. S spretnim trgovanjem je pridobil obsežna posestva na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Najverjet­neje je Friderik že v prvi polovici 14. stoletja začel v družinske posle privabljati judovski kapital, kar so počele tudi druge pomembne aristokratske rodbine, toda le malokdo tako uspešno in s takšnimi dosežki kot Celjski.22 Dopsch, Die Freien von Sannegg, str. 26. Štih, Die Grafen von Cilli, str. 70. 20 Prav tam, str. 71. 21 Domenig, Grabmayer, Die Grafen von Cilli, str. 77; Dopsch, Die Freien von Sannegg, str. 31. 22 Wenniger, Die Bedeutung judischer Financiers, str. 150. 18 19


32

Barbara Celjska. Črna kraljica

Visoki prejemki iz trgovanja in donosnih posesti so Friderikovim potomcem omogočali realizacijo zahtevnih vojaških podvigov v službah Habsburžanov ali Anžujcev.23 Očetovo delo sta uspešno nadaljevala sinova Herman I. in Ulrik I., ki se jima je posrečilo zbližanje z ogrsko vladarsko hišo Anžujcev. Ludvik I. je leta 1361 Hermanu I. omogočil poroko s Katarino, hčerjo bosanskega bana Štefana II. Kotromanića.24 To je bila velika nagrada, saj je bila Štefanova druga hči Elizabeta žena samega kralja Ludvika I. Velikega. Herman I. je tako postal svak ogrskega vladarja; pa ne samo to, s poroko je priženil tudi sorodstvo s poljsko vladarsko dinastijo Piastov: Katarinina in Elizabetina mati je bila Elizabeta Kujavska, sorodnica Piastov. Zvezo s Piasti so si Celjski zagotovili tudi po drugi strani: sin Ulrika I., Viljem, se je poročil z Ano, hčerjo poljskega kralja Kazimirja Velikega. Posrednik je bil nedvomno ogrski kralj Ludvik. Z dobro premišljenimi porokami so se Celjski povezali tako z nekaterimi vzhodnoevropskimi vladarskimi dinastijami kakor tudi z najpomembnejšimi rodbinami v tej Zawadzky, Die Cillier, str. 5–6. Krones, Die Freien von Saneck I, 6, str. 72; str. 72; Domenig, Grabmayer, Die Grafen von Cilli, str. 77.

23 24


Grofje Celjski in Ogrska

33

regiji (iz Gorice, Ortenburga in Schaumberga). Sorodstvene vezi s Kotromanići so jih zbližale z ustanovitelji ogrske kraljevine Arpadovci. Vezni člen je bila arpadovska princesa Katarina, hči kralja Štefana V., ki so jo poročili v srbsko kraljevo rodbino Nemanja (predniki Kotromanićev). Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo po dolgih desetletjih premišljena politika sorodstva s kraljevimi dinastijami obrestovala in bo katerega od članov rodbine krasila zlata krona. Vrnimo se k našim vprašanjem. Sigismund je dobil nevesto, ki je bila v sorodu z nekaterimi kraljevimi rodbinami, tudi z Anžujci, torej tudi s prvo Sigismundovo ženo Marijo. Leto 1401 je bilo v zgodovini grofov Celjskih prelomno. Obljube kraljeve krone Herman II. ni dobil samo za hčer Barbaro, marveč tudi za nečakinjo Ano, ki jo je po smrti Viljema Celjskega najverjet­ neje vzgajal na svojem dvoru. Tega leta so bile dokončno sprejete poročne pogodbe med Celjskimi in poljskim kraljem Vladislavom Jagelom, ki so jih pripravljali že prejšnje leto. Še istega leta je Ana odpotovala na Poljsko, kjer se je 29. januarja 1402 poročila s poljskim kraljem, leto pozneje so jo tudi kronali. Ana je tako postala poljska kraljica.25 Sikora, W sprawie małżeństwa Wladysława Jagiełły, str. 103.

25

Celje, Stari grad


34

Barbara Celjska. Črna kraljica

Ostanimo še nekaj trenutkov v času Ludvika Velikega, kjer smo pustili grofe Celjske. Do leta 1401, ko so se s poroko dveh pripadnic rodbine Celjskih v kraljeve rodbine uresničile velikopotezne ambicije Hermana II. Celjskega, so Celjski vložili v to veliko napora. Po smrti Ludvika Velikega leta 1382 so vstopili v službo kraljice vdove Elizabete in njene hčere Marije, ki so jo nekaj dni po očetovi smrti kronali za ogrsko kraljico. Takrat je še živel Barbarin stari oče Herman I.; soustvarjalca premišljene rodbinske politike sta bila tudi njegov sin Herman II. in nečak Viljem. Ker je kraljica Elizabeta zavračala uresničevanje sprejetih pogodbenih obveznosti, ki jih je njen pokojni mož sklenil z Luksemburžani, si je moral Sigismund obljubljeno nevesto in ogrski prestol izboriti z orožjem. Ni izključeno, da so bili v prvih letih Sigismundovega boja za ogrski prestol odnosi med Sigismundom in Celjskimi skrhani. V času Marijinega vladanja so Celjski na Ogrskem dobili svoj prvi grad: leta 1385 je Marijina mati, kraljica vdova Elizabeta, zastavila grajsko gospostvo Samobor (Szamobor) v Slavoniji.26 Po drugi strani so bili zavezani tudi Luksemburžanom; Sigismundov oče Karel IV. je leta 1372 potrdil njihovo povišanje v grofovski stan, pri čemer je prvotno »grofovsko« listino cesarja Ludvika Bavarskega iz leta 1341 še razširil.27 Enaintridesetega marca 1385 je umrl najstarejši član rodbine, Herman I. Celjski. Sigismund Luksemburški, ki je bil še vedno samo brandenburški mejni grof, je v tem času zapustil Ogrsko, da bi poiskal prepotrebno vojaško pomoč v boju za ogrski kraljevi prestol in obljubljeno nevesto. Po smrti Hermana I. sta premišljeno rodbinsko politiko Celjskih nadaljevala njegov sin Herman II. in nečak Viljem. Kakor je zapisal kronist rodbine Celjskih, sta »vladala složno in enotno«.28 V novih razmerah sta se hitro orientirala in v boju za ogrsko krono podprla Sigismunda Luksemburškega. V poznejših donacijah za Hermana so omenjali tudi njegove zasluge v času Sigismundovega kronanja.29 Čeprav obstajajo iz prvega obdobja Sigismundove vlade samo redka poročila o delovanju Celjskih, je očitno, da so se izmenjaje zadrževali na dvoru ogrskega kralja in tudi v službah Habsburžanov.30 Ker je imel DF 255 586 (mandat Sigismunda zagrebškemu kapitlju 10. avgusta 1405, v katerem je omenjena Elizabetina zastava gradu Celjskim). 27 Zawadzky, Die Cillier, str. 6; Dopsch, Die Freien von Sannegg, str. 32; Listina RI VIII, št. 5 138, objavljeno v Krones, Die Freien von Saneck II, str. 158. 28 Krones, Die Freien von Saneck II, 7, str. 73. 29 CDH X/2, str. 418. 30 18. junija 1389. 26


Grofje Celjski in Ogrska

35

Grbi najpomembnejĹĄih ogrskih gospodov. Prva dva grba zgoraj sta grba Celjskih in Gorjanskih. Kronika Ulrika iz Richentala.


36

Barbara Celjska. Črna kraljica

Herman II. dobre odnose z avstrijskim in tudi ogrskim dvorom, je pogosto nastopal kot posrednik, na primer leta 1388 v sporu za grad Dobra v Železni županiji. Grad si je v nemirnih časih prisvojil neki avstrijski plemič, vendar so ga kmalu vrnili ogrski kroni, ko sta nasilneža z gradu pregnala sinova palatina Nikolaja iz Seče. Kralj jima je za to podaril grad. Da bi preprečili nadaljnje spore za grad med avstrijsko in ogrsko stranjo, je kot pogajalec nastopil Herman Celjski, ki je dosegel sporazum. Avstrijska stran se je strinjala, da je kralj daroval grad osvajalcema v zameno za izpustitev vseh ujetnikov in odškodnino v višini 7200 zlatnikov.31 Leto pozneje, 18. junija 1389, se je Herman Celjski pojavil kot eden od poslancev avstrijskega kneza Albrehta v Šopronu, kjer se je pogajal s Sigismundovimi odposlanci o rešitvi obmejnih sporov in sklenitvi premirja vse do dogovorjenega srečanja Sigismunda in Albrehta v Bratislavi ter Hainburgu na praznik sv. Egidija.32 Čeprav je bil leta 1389 Herman v službah avstrijskega vojvode, je bil skupaj z bratrancem izmenično tudi v službah ogrskega kralja. Leta 1392 sta se oba udeležila Sigismundove protiturške odprave v Srbijo pri gradu Ždrelo.33 Ta pustolovščina je bila za Viljema usodna; v vojaškem taboru se je okužil in težko zbolel. Zbral je še toliko moči, da se je vrnil na Dunaj, kjer je 19. septembra 1392 umrl.34 Zapustil je hčer Ano, za katero je skrbel Herman kot edini potomec in senior rodbine (pozneje jo je uspešno poročil s poljskim kraljem). Sigismundove protiturške odprave, ki jih je od 1389 vsako leto pripravljal, mu niso prinesle uspeha. Turki v tem času niso obvladali samo Srbije, marveč tudi Vlaško. Zato se je kralj odločil, da bo problem rešil enkrat za vselej. Leta 1396 je organiziral mogočno mednarodno križarsko odpravo, za katero je samo diplomatska priprava trajala več kot leto dni. Udeležili so se je izkušeni poveljniki zvenečih imen – maršal Jean de Boucicaut, admiral Jean de Vienne, član francoske kraljeve rodbine Philippe ďArtois, veliki mojster johanitov Philibert von Naillac, Friderik Hohenzollernski in drugi.35 Odprave se je udeležil DL 100 230, »iuxta compositionem et ordinationem viri egregii domini Hermanni comitis Cilie«. 32 DL 39 269; CDH X/1, str. 538. 33 O udeležbi Hermana in Friderika govori listina iz leta 1397 CDH X/2, str. 418. Za podrobnosti o tej vojaški odpravi glej Engel, A török-magyar háborúk. 34 Zawadzky, Die Cillier, str. 10. Dogodek omenja tudi Kronika Celjskih, glej Krones, Die Freien von Saneck II, 7, str. 73, in tudi listina iz leta 1397 CDH X/2, str. 418. 35 Thurocz, Chronica II/2, str. 245. 31


Grofje Celjski in Ogrska

37

tudi Herman II. Celjski, najverjetneje s sinom Friderikom. Kljub patosu, ki je spremljal priprave na odpravo, in kljub govoricam o nepremag­ljivi križarski vojski je Sigismundova odprava 25. septembra 1396 doživela katastrofalen poraz pri Nikopolju.36 Kralj se je komaj rešil z begom na eno od ladij, ki so plule po Donavi. Na begu sta ga spremljala Herman Celjski in svak, nürnberški grajski grof Janez III. Hohenzollerski.37 Po begu z bojišča je kralj izbral varnejšo pot: na beneških ladjah je odplul do Konstantinopla, od tam pa je pot nadaljeval s plovbo na galeji okoli Balkanskega polotoka vse do Dalmacije in naprej na Hrvaško in Ogrsko. Kraljeva vrnitev iz izgubljene bitke je trajala nekaj mesecev. Na poti ga je spremljal Herman Celjski.38 Naporno potovanje in pustolovščine, ki sta jih doživljala, pa tudi dolgi meseci, preživeti na galeji, so ju nedvomno zbližali. Sigismund in Celjski sta bila skoraj vrstnika; kralj je imel v času Nikopoljske bitke osemindvajset let, Herman kakšna tri leta več. Čeprav je verjetno, da so tragični dogodki utrdili njuno prijateljstvo, takrat najbrž še nista razmišljala o tem, da se bosta povezala tudi sorodstveno in da bo njuno sodelovanje trajalo štirideset let. Enaindvajsetega decembra 1396 je Sigismund pristal v Dubrovniku in prek Splita in Knina konec februarja 1397 prispel v mesto Križevci (madžarsko Körös, latinsko Crisio), kjer so se zbrali ogrski velikaši, da bi mu izrekli dobrodošlico. V hrvaško zgodovino se je to plemiško zborovanje vpisalo kot »krvavi križev­ ski sabor«. Vladar je neusmiljeno obračunal z izdajalci, ki so se med njegovo odsotnostjo povezali z neapeljskim dvorom z namenom, da bi kralja odstavili. Med njimi sta bila Štefan Lacković iz Čakovca, prvi Sigismundov palatin, ki ga je leta 1392 odpoklical in mu vzel vse funkcije, in njegov nečak istega imena. Podrobnosti o tem, kaj se je v Križevcih dogajalo, ne poznamo, vemo samo, da so oba zarotnika obglavili, kralj pa jima je zasegel vse imetje. Ker je kralj takoj po tem dogodku daroval budimsko hišo obglavljenega Štefana Hermanu Celjskemu, je verjetno, da ga je ta pri zadušitvi puča podprl.39 S tem si je prislužil Pri določanju časa bitke v literaturi ni enotnega mnenja, navajajo različne datume, najpogosteje sta omenjena 25. in 28. september; na to opozarja Veszprémy, A nikápolyi hadjárat, str. 606–608, ki določa najverjetnejši datum 25. september, tako kot ga je v strokovno literaturo uvedel P. Engel, žal brez pravega uspeha. 37 Poročen je bil z mlajšo Sigismundovo sestro Margareto. 38 CDH X/2, str. 418, glej tudi Schiltberger, Als Sklave im Osmanischen Reich, str. 54; Die Chroniken der deutschen Städte I, str. 48, III, str. 856, XXII, str. 44. 39 ZsO I, št. 4701; DL 8840. Lackovićeva vdova je uspela hišo podariti Cerkvi in se s tem zapletla v dolgotrajne spore. 36


38

Barbara Celjska. Črna kraljica

sovraštvo hrvaškega zgodovinopisja, ki ga ima še danes za krvavega rablja in izdajalca.40 Krut obračun z Lackovići je še podkrepil nezaupanje in naraščajoče nasprotovanje kralju. Zato je še toliko bolj potreboval zveste in zanesljive privržence, ki jih je našel med tujci. Zasipal jih je z naklonjenostjo in s posestmi ter si s tem zagotavljal njihovo podporo. Grof Celjski je bil v naslednjem obdobju nenehno v kraljevi prisotnosti, kar mu je prineslo še druge koristi. Štirinajstega avgusta 1397 je Sigismund v Holiču izdal darilno listino za mesto Varaždin, v listini pa je naštel vse Hermanove zasluge. Nekaj dni pozneje, 17. avgusta, je grof Celjski dobil še gradova Vinica v Podravini in Vrbovec v Zagorju. V darilni listini je kralj poudaril, da morajo Herman in njegovi potomci imeti ta gradova za vedno »enako in na način drugih plemičev Ogrskega kraljestva«.41 Prav tako je Herman nastopil kot eden od sodnikov v listini z dne 16. avgusta, ki jo je Sigismund izdal v Holíču in z njo razrešil spor med mestom Trnava in gospodi iz Svätega Jura.42 Grof Celjski je bil stalno v kraljevem spremstvu tudi v naslednjem obdobju. Zagotovo je bil udeleženec temišvarskega državnega zbora konec leta 1397, na katerem so ogrski plemiči kralja prisilili, da je v sprejeti dekret vnesel tudi določilo, da bo tujcem z izjemo nekaterih imen odvzel posesti. Grofa Hermana ni bilo med izjemami, toda njegovim posestim si nihče ni upal oporekati. Za vsak primer je že naslednje leto pustil darilno listino za mesto Varaždin slavnostno potrditi.43 Sedemindvajsetega januarja 1399 je Celjskim prinesel še drugo izredno pomembno povečanje posesti. Sigismund je Hermanu podaril celotno županijo Zagorje z osmimi pripadajočimi kraljevimi gradovi.44 Županija Zagorje je ležala v Slavoniji, pridobljene posesti pa so bistveno razširile rodbinske posesti grofov na tem območju.45 Darilna listina za županijo Zagorje je zanimiva tudi z vidika genealogije rodbine. Sigismund je v njej natančno določil način dedovanja podarjene posesti v primeru smrti Hermana II., tako izvemo o treh Hermanovih sinovih. Kot Balog, Krvavi sabor križevački, str. 405–408. CDH X/2, str. 423: »more et ad instar ceterorum Regni nostri Hungarie Nobilium teneant in ewum«. 42 ZsO I, št. 4934; DL 8249. 43 CDH X/2, str. 553. 44 CDH X/2, str. 633. 45 Županija Zagorje je nastala v okviru prvotne županije Varaždin. Sprva je bil to zahodni, večji del županije Varaždin, kjer je stalo deset kraljevih gradov. Varaždinski župan, ki je bil hkrati kastelan teh gradov, se je od prve polovice 14. stol. že imenoval župan županije Zagorje. 40 41


Grofje Celjski in Ogrska

39

Pečnice z grbom Celjskih. Pokrajinski muzej Celje. Foto: Jakub Dvořák.

glavni dedič je bil presenetljivo določen srednji sin enakega imena. Če bi ta umrl brez potomcev, bi dediščina pripadla najmlajšemu sinu Ludviku. Kot zadnji dedič je naveden sin Friderik (II.). Herman je imel z ženo Ano Schaunberško poleg treh sinov še tri hčere: najstarejšo Elizabeto je poročil s Henrikom IV. Goriškim, najmlajša Barbara pa je s poroko s Sigismundom Luksemburškim postala ogrska, nemška in češka vladarica. Poroka Barbare z ogrskim vladarjem je bila nedvomno velik uspeh rodbinske politike in njenega vzpona. V Kroniki Celjskih je pogled na zaroko Barbare s Sigismundom predstavljen drugače. Kronika je nastala šele generacijo pozneje, pisec, frančiškanski menih iz samostana Celjskih, jo je začel pisati enkrat pred letom 1456, poznal je še Hermana II. Celjskega, ki je umrl leta 1435 v Bratislavi, zato je dobro poznal rodbinsko tradicijo. Iz Kronike Celjskih izvemo, da se je Herman Celjski pogajal z Nikolajem Gorjanskim za izpustitev kralja iz ujet­ ništva, ker so bili on in njegova rodbina Luksemburžanom zavezani za mnoge ugodnosti in pridobitve. Kot smo že omenili, jim je Karel IV. potrdil in razširil povišanje v grofovski stan. Po daljšem pregovarjanju je Herman s palatinom sklenil dogovor, da mu da za ženo svojo srednjo hčer Ano v zameno za izpustitev Sigismunda iz ujetništva. Hvaležni kralj, ki bi ga v ječi drugače čakala počasna smrt, je rešitelja nagradil s ponudbo poroke z njegovo najmlajšo hčerjo Barbaro. Čeprav se je Herman obotavljal, je Sigismund vztrajal pri svojem predlogu.


40

Barbara Celjska. Črna kraljica

Na svojo stran je pridobil tudi ogrske prelate in barone, ki jim je bila zamisel všeč. Barbarinemu očetu so tudi sami predlagali poroko Barbare s kraljem. Kronist poroča, da so Hermana o tej zadevi prosili in mu pisali najmočnejši ogrski gospodi.46 Zgodba zveni neverjetno, toda če ji kljub temu verjamemo, lahko to pojasnimo s tem, da je Herman preveč dobro poznal Sigismunda. Spomnimo se, kako je še mnogo let po njegovi smrti kronist zapisal, da so mu ogrski velikaši očitali nemoralno življenje in onečaščenje devic. Niti Herman ni bil preveč zagret asket. Ovdovel je približno v enakem času kot Sigismund, leta 1396, in se ni več poročil. Nekaj let pozneje, okoli leta 1400, je spočel nezakonskega sina Hermana, ki je pozneje, že kot priznan nezakonski sin, postal škof v Freisingu. Lahko si predstavljamo, da sta kralj in njegov nekaj let starejši dvorjan in prijatelj skupaj preživela veliko radoživih pustolovščin. Čeprav je bila njuna usoda v marsičem podobna, je bil Herman bogato obdarjen s številnim potomstvom. Skupaj s priznanim nezakonskim sinom je imel sedem otrok, štiri sinove in tri hčere. Tragično je bilo, da je postopoma pokopal štiri od njih. Še posebej ga je morala prizadeti smrt srednjega sina Hermana, tega, ki bi moral postati glavni dedič županije Zagorje. Leta 1426 je tragično umrl po padcu s konja.47 Hermana II. so tako preživeli samo hčeri Barbara in Ana ter najstarejši sin Friderik, ki je bil – kot bomo spoznali pozneje – problematičen sin. Natančnega datuma Barbarinega rojstva ne poznamo. V literaturi so navedena leta od 1390 do 1395 (najpogosteje je omenjeno leto 1392). Ker poznamo približni datum poroke Sigismunda in Barbare (najverjetneje november 1405), je najverjetneje, da je bila poroka takoj, ko je nevesta postala polnoletna; po kanoničnem pravu je torej morala biti stara najmanj dvanajst let. To potem potrjuje domnevo, da se je rodila okoli leta 1392. Približno štiriletna je izgubila mamo in ostala polsirota. Kdo je dekletce vzgajal in kako je preživelo otroštvo, zaradi pomanjkanja virov ne bomo nikoli izvedeli, nedvomno pa je pridobila odlično izobrazbo. Po svojih prednikih je Barbara podedovala nadarjenost za upravljanje z denarjem in posestmi. Leto 1401, za Celjske prelomno, se Barbare najverjetneje ni preveč dotaknilo. Verjetno so jo zasuli z obveznostmi, dobila pa je tudi več učiteljev in vzgojiteljev, ki so jo pripravljali za kraljico. Zagotovo se je morala naučiti brati in pisati, kar je v srednjem veku pomenilo obvladati tudi latinščino. Zanimivo stališče o predstavah srednjeveških piscev o idealni kraljici opisuje v svojem delu Knjiga Krones, Die Freien von Saneck II, 8, str. 74–75. Krones, Die Freien von Saneck II, 10, str. 77, z nepravilno navedbo letnice 1428.

46 47


Grofje Celjski in Ogrska

41

o dvornih norčkih in na kaj šahovska igra kaže in uči Barbarin nekaj let starejši sodobnik, češki pridigar in pisatelj Tomaš iz Štítnega. Alegorično delo o ureditvi srednjeveške družbe kot analogije šahovske igre ni bila njegova zamisel. Izhajal je iz dela italijanskega pisca dominikanca Jacoba de Cessolisa (Knjiga o človeški morali in dolžnostih plemstva ali o šahovski igri). Tomaš iz Štítnega dela ni samo prevedel, marveč ga je na mnogih mestih dopolnil in predelal.48 Kraljica mora po njegovem mnenju brati dobre knjige, ki kritizirajo zlo in hvalijo dobro, učijo, kako imeti plemenito in bogaboječe srce, in razsvetljujejo duha. Ker »kakor se spodobi za modro in plemenito kraljico, naj bi jo dobre knjige zabavale in jo obogatile z modrostjo«.49 Z očetom se Barbara v otroštvu najverjetneje ni veliko videla, ker je bil popolnoma predan Sigismundu. Vladar je bil že od konca januarja 1402 v Češki kraljevini. Razlogov za to je bilo več. V Svetem rimskem cesarstvu se je krepilo politično nasprotovanje Luksemburžanom, ki jim je grozila izguba političnega vpliva in posledično izguba cesarske krone. Nesposobni Václav IV. ni uspel preprečiti sovražne zarote Ruprehta III. Pfalškega, ki si je prizadeval dobiti krono Svetega rimskega cesarstva. Ruprehtovo odposlanstvo v Rim po cesarsko krono je ustavil šele zaveznik Luksemburžanov, milanski vojvoda Giangaleazzo Visconti, ki ga je prisilil, da se je vrnil v Nemčijo. Preveč zapleteno je bilo, da bi se v Rim na kronanje odpravil odstranjeni Václav. Dosežek bratov na pogajanjih niso bili samo načrti proti rimskemu odposlanstvu, ki naj bi za Ruprehta izposlovalo cesarsko krono, marveč tudi energični diplomatski ukrepi zoper njega. Sočasno sta se brata sporazumela, da se bo Václav v Sigismundovo korist odrekel vladarski kroni, na papirju pa ostal češki kralj. Tako je Sigismund postal Václavov namestnik in upravitelj Češkega kraljestva. Nastopal je tako samozavestno, da je Václava dejansko prisilil v popolno politično resignacijo, sam pa je na Češkem prevzel vlado. Načrte mu je preprečilo bratovo nasprotovanje. Spor med njima se je končal z Václavovim ujetništvom. Sigismund se je odločil, da bo brata pregovoril za »rimsko ježo« tudi s prisilo. Pomembno vlogo je pri uresničevanju Sigismundovih načrtov odigral Herman Celjski. On in njegovi sorodniki so obvladovali pomemben geopolitični prostor, kar jim je omogočalo, da so lahko Tomáš ze Štítného (Tomaš iz Štitnega), Knížky o hře šachové. Prav tam, str. 374: »Spodobi se, da bi kralji in plemenite gospe brali dobre knjige, ki učijo in opominjajo, naj imajo Boga in velikodušnost v srcu, in naj razum – takrat, ko je treba – razsvetlijo, zlo uničujejo in dobro hvalijo ... Spodobi se, da bi se modri in plemeniti kralji z dobrimi knjigami kratkočasili in razum (iz njih) vzeli ...«

48 49


42

Barbara Celjska. Črna kraljica

Širša okolica Celja. Območje, ki so ga v 15. stoletju obvladovali Celjski. Foto: Jakub Dvořák.


Barbara Celjska. ÄŒrna kraljica

43


44

Barbara Celjska. Črna kraljica

Predaja zaročnega prstana. Vatikan, Bibliotheca Apostolica Vaticana.

Václava IV. varno pospremili na ozemlje njihovega zaveznika, že omenjenega milanskega vojvode Viscontija. Zato je Herman januarja 1402 odpotoval k svojim sorodnikom, grofom Goriškim in Ortenburškim, da bi z njihovo podporo zagotovil Václavu varno pot v Rim.50 O Sigismundovih namerah je bil dobro obveščen tudi Václavov protikralj Rupreht. Julija 1402 je po svojem slu poslal salzburškemu nadškofu sporočilo, da Sigismund namerava privesti ujetega češkega kralja na grad Schaumberg pri Linzu in ga predati grofom iz Celja, Gorice in Ortenburga. Ti naj bi ga pospremili v Milano, od tod pa naj bi v spremstvu Viscontija nadaljeval pot v Rim. Rupreht je še sporočil, da Sigismund namerava med Václavovo odpravo v Rim ostati na Češkem.51 Že 27. julija sta Sigismund in Herman na gradu Schaumberg izdala listino, s katero sta sklenila zavezništvo z bavarskim knezom Wilhelmom. Dogovor o vzajemni podpori naj bi obvezoval tudi Wilhelmovega odsotnega brata Ernesta.52 Del zavezništva je bila tudi v podrobnostih neznana poročna pogodba in še drugi dogovori, za katere se je Sigismund zavezal, da jih bo v dveh mesecih v Passauu tudi pisno potrdil.53 drta V, str. 188. Drta V, str. 334; Janssen, Frankfurts Reichskorrespondenz I, str. 709. 52 DF 287 037. 53 Reg. Boica XI, str. 263. Wilhelmov brat Ernest je bil poročen z Viscontijevo hčerjo Elizabeto. V času pogajanj na gradu Schaumberg je bila najverjetneje noseča; leta 1403 se je zakoncema rodila hči Beatrice, ki so jo pri dvanajstih letih poročili s Hermanovim sinom 50 51


Grofje Celjski in Ogrska

45

Poročila o pripravah na rimsko odposlanstvo so se hitro širila tudi v Italiji. Padovski plemič Francesco Carrara je v začetku avgusta obvestil svoje poslance v Benetkah, da je od sla, ki je prišel z Dunaja, izvedel o prisotnosti Václava in Sigismunda na gradu grofa Celjskega Schaumberg in o njihovih pripravah za rimsko odposlanstvo. Podobno sporočilo je poslal oglejski patriarh tudi mestu Videm. Videmčane je opozoril, da se bo milanski vojvoda Visconti kmalu pojavil na njihovem ozemlju, ker se ogrski kralj in »stari« cesar nameravata v spremstvu Hermana Celjskega in Friderika Ortenburškega odpraviti v Italijo. Ker so bili mestni očetje prepričani, da od vseh in še posebno od Friderika Ortenburškega ne morejo pričakovati nič dobrega, so okrepili obrambo mesta.54 Sigismundovi načrti za rimsko odposlanstvo, pri katerih je pomembno sodeloval tudi Herman Celjski, se niso uresničili. Kralj Rupreht je prosil vojvodo Leopolda IV. in salzburškega nadškofa, da Luksemburžanom preprečita prehod preko alpskih prelazov.55 V takšnih razmerah je bilo nemogoče uresničiti rimsko odpravo, zato se je Sigismund umaknil. Odločil se je, da se s svojima ujetnikoma (poleg Václava IV. je v ujetništvu imel še bratranca Prokopa) odpravi na Dunaj, kjer je 16. avgusta sklenil dedno pogodbo z Albrehtom IV. Habsburškim in avstrijskima knezoma Wilhelmom in Ernestom, ki sta bila dediča po Albrehtovi habsburški veji. Ujetega češkega kralja je pod nadzorom avstrijskega kneza Wilhelma pustil na Dunaju, sam pa se je odpravil na državni zbor v Bratislavo, kjer se je dokončno odločil in za svojega naslednika na Ogrskem imenoval Albrehta IV. Načrte za Václavovo rimsko kronanje je septembra 1402 preprečila nenadna smrt najpomembnejšega zaveznika v Italiji, vojvode Viscontija. Kot da težav še ne bi bilo dovolj, so se začele zapletati razmere na Češkem. Na čelo opozicije proti Sigismundu se je postavil moravski mejni grof Jošt. Zato se je Sigismund kljub bližajoči se zimi odločil z vojaško odpravo proti Češki obrniti razmere v svoj prid. Decembra 1402 je že dosegel češko ozemlje in se usmeril proti bogatemu mestu Kutná Hora, ki se je takoj vdalo. Mogoče je, da se je vojaške odprave udeležil tudi kdo od Celjskih, o čemer pa v tem obdobju viri molčijo. Mejni grof Jošt ni zbral dovolj poguma za odprt boj s Sigismundom, zato si je prizadeval zanetiti nezadovoljstvo na Ogrskem in s tem Sigismunda pregnati s Češke. Hermanom III. Mogoče je, da se je omenjena listina nanašala prav na to poroko. Vsi predstavniki omenjenih rodbin, ki so sodelovali pri pripravi Václavove odprave v Rim, so bili povezani z zakonskimi sorodstvenimi zvezami. Dodajmo še, da je bil Václav poročen z Zofijo, Wilhelmovo in Ernestovo sestro. 54 Drta V, str. 414. 55 Baum, Císař Zikmund, str. 56.


46

Barbara Celjska. Črna kraljica

Desetega februarja 1403 so v Esztergomu ogrski prelati na čelu z esztergomskim nadškofom Janezom iz Kaniže in palatinom Detrikom Bubekom sklenili zvezo z Joštom in češkim plemstvom proti Sigismundu, da bi ga prisilili k abdikaciji.56 Uporniki so se kmalu po Sigismundovem odhodu iz dežele konec leta 1402 zbrali v Oradei (Varadinu); tu so skovali načrt, zaradi kakršnega so Lackovići nekaj let pred tem plačali z glavami, ogrsko krono pa so ponudili Ladislavu Neapeljskemu, ki ga je podpiral papež Bonifacij IX. Od tega trenutka se je na Ogrskem med privrženci in nasprotniki kralja Sigismunda razvnela državljanska vojna. To dokazujejo listine iz februarja 1403, ki grozijo nasprotnikom s sodišči zaradi nemirov v kraljevini. Vojna se je razplamtela najprej na jugu, potem se je razširila na celotno ozemlje Ogrske, tudi na ozemlje današnje Slovaške. Večina odločilnih bitk je bila končana še pred prihodom kralja na Ogrsko. Najprej Sigismund dogodkom ni pripisoval velikega pomena, ko pa ga je na Češkem poiskal sam palatin, je dojel vso resnost razmer. Obiskali so ga še drugi zvesti ogrski plemiči, da bi ga pregovorili za vrnitev domov. Ladislav Neapeljski in Sigismund sta skoraj sočasno prišla v kraljevino – Ladislav 9. julija v Zadru,57 Sigismund 24. julija v Bratislavi.58 Moči nasprotnikov so bile na začetku konflikta izenačene in njihove možnosti za zmago enake. Postopoma se je vojaška sreča začela nagibati na Sigismundovo stran. Nedejavni in strahopetni Ladislav si ni upal zapustiti Zadra, od koder se je na koncu oktobra ali začetku novembra vrnil v Neapelj. Najverjetneje je bil glavni razlog za njegovo pasivnost in neodločnost spomin na tragično usodo njegovega očeta, ki je z glavo plačal za poskus prizadevanja za ogrsko krono. Sigismund je v nasprotju z njim v danih razmerah reagiral energično, kar mu je nazadnje prineslo zmago. Zanimivo je, da je v letih 1403 in 1404 Herman Celjski popolnoma izginil iz ogrskih virov. Mogoče je, da se je v teh viharnih časih zadrževal večinoma na svojih posestih in bil popolnoma zaposlen z njihovo obrambo. Županija Zagorje na severu Hrvaške z gradovi in mestom Varaždin, ki ga je Herman leta 1397 dobil od kralja, je ležala v središču bojev sovražnih strani. Mesto Varaždin je ležalo na pomembni prometnici proti osrednji Ogrski, povrhu vsega pa v neposredni bližini gradu Kaniža, kjer je imel svoj sedež eden od vodij vstaje proti Sigismundu, esztergomski nadškof Janez iz Kaniže. Celjski so tudi obvladovali pomemben prehod iz Panonije na zahodni Balkan in jadransko obalo, tako Spěváček, Václav IV., str. 346; CDM XIII, str. 253–254. Pór, Schönherr, Az Anjou ház és örökösei, str. 460. 58 Hoensch, Itinerar, str. 71. 56 57


Grofje Celjski in Ogrska

47

Šah je podoba ureditve srednjeveške družbe. Predstavo o idealni srednjeveški kraljici je opisal Tomáš iz Štítnega v knjigi Šahovska igra. Na sliki so šahovske figurice iz 12. stoletja. The Lewis Chessmen, British Museum, London.

imenovana Postojnska vrata, ki so bila del ljubljanske ali štajerske ceste, speljane skozi Celje.59 To je bila izredno prometna trgovska cesta, ki je povezovala Italijo z Ogrsko in Avstrijo.60 Mogoče je, da je to bil eden glavnih razlogov, zakaj Ladislav Neapeljski ni zapustil Zadra. Obvladovanje pristopnih cest je v kraljestvu imelo velik strateški pomen. Tako kot je vladar na severu dežele zaupal celotno območje ob reki Váh in obmejna območja s Češko zvestemu vojvodi Stiboru, tako je s pomočjo Celjskih nadziral ceste iz Italije na Ogrsko in v Avstrijo. Maja 1405 je kralj Hermanu Celjskemu za oseminštirideset tisoč zlatnikov prodal veliko ozemlje ob Dravi: Medžimurje z gradovoma Čakovec in Štrigova (nem. Trigau, madž. Sztrigó), ki sta bila prej v lasti usmrčenih Lackovićev.61 Z nadzorom nad ozemljem med rekama Dravo in Muro so Celjski dobili pregled nad še eno pomembno prometno žilo, vzhodnim krakom »nemške in ogrske ceste« (strata Teutonicorum et Hungarorum).62 Nadzor odsekov obiskovanih trgovskih cest je Hermanu Celjskemu prinašal visoke dohodke od mitnin in taks. Nakup Medžimurja je bil zanj dobra naložba, kot se je izkazalo pozneje, za Sigismunda pa pomemben strateški korak, ki ga je lahko po potrebi Kosi, Prometna politika, str. 169. Celjski so bili v prvih desetletjih absolutni gospodarji nad prometnicami proti Jadranskemu morju. 60 Štefánik, Ochodná vojna, str. 25. 61 DF 288 300. 62 Štefánik, Obchodná vojna, str. 22–23. 59


48

Barbara Celjska. Črna kraljica

Konzumacija zakona. Rosarium philosophorum, Frankfurt, 1550.

uporabil, na primer v času vojne z Benetkami, ko je nadzor nad cestami na daljavo izkoristil za trgovinsko blokado sovražnika. Poleti leta 1405 je Sigismund z vojsko napadel južno Ogrsko, da bi uničil še zadnje trdnjave upornikov. V njegovi vojski nista manjkala palatin Nikolaj Gorjanski in Herman Celjski. Kralj se je najprej zadrževal na gradu Siklós, potem pa na posestih svojega drugega privrženca, zagrebškega škofa Eberharda.63 V Zagrebu je kralj v korist Hermanu Celjskemu izdal nekaj listin: 3. avgusta mu je potrdil donacijo za mesto in županijo Varaždin ter Zagorje, 10. avgusta pa je z listino potrdil Elizabetino zastavo na gradu Samobor.64 Septembra je kralj postopoma osvojil gradova Sokol, Knin ter mesto Bihać, s tamkajšnjo trdnjavo, ki so bili še vedno v rokah privržencev Ladislava Neapeljskega.65 V Bihaću je 4. oktobra izdal listino, s katero je Hermana Celjskega, Nikolaja Gorjanskega, Stibora iz Stiboric in druge barone pooblastil za prihodnja pogajanja s poljskim Siklós, 12.–13. julij, Zagreb, 28. julij – 11. avgust, Hrastovica (škofovski grad), 17. avgust, prim. Engel, C. Tóth, Itineraria, str. 84. 64 DF 287 057, 288 291, 288 295; DL 34 042; DF 287 073, 288 302. 65 Dogodki so opisani v listini za Nikolaja Gorjanskega iz leta 1417, DL 10 546, opisi so sklad­ ni z itinerarjem kralja: 14. septembra jo je izdal v Bihaću, 23.–29. septembra v vojaškem taboru pri gradu Sokol in potem v drugih hrvaških krajih. 63


Grofje Celjski in Ogrska

49

kraljem.66 Sigismundovi odposlanci naj bi s poljskim kraljem pretresli vse zadeve, nanašajoče se tako na »njegovo lastno osebo kot tudi na Ogrsko kraljestvo«, prav tako vse obmejne ozemeljske spore. Ni izključeno, da se pod »osebnimi zadevami kralja« ne skrivajo tiste, povezane s poroko in kronanjem nove kraljice. Šestnajstega novembra je bil kralj že na gradu Krapina, v lasti grofov Celjskih. Tu je izdal listino, naslovljeno na Budimski kapitelj, ki je za našo pripoved o Barbari Celjski ključna. Sigismund z listino poziva Budimski kapitelj na kronanje Barbare, s katero se je oženil. Kronanje bi moralo biti v nedeljo, na praznik sv. Miklavža, 6. decembra, v Székesfehérvárju (slov. Prestolni Beli grad). V listini kralj dobesedno govori: »Da bi se širila veselje in trajni mir, ne samo za nas, marveč za vse naše zveste podložnike, smo vzeli s sklenitvijo zakonske zveze za ženo in za kraljico tega kraljestva devico Barbaro, hčer gospoda Hermana iz Celja in Zagorja, s katero smo se združili na našem kraljevem ležišču.«67 Torej je več kot zagotovo, da je bila poroka Sigismunda in Barbare malo pred tem datumom, ali mogoče tudi kar 16. novembra, najverjetneje na gradu Krapina. To, da je šlo za nov dogodek, bi lahko potrdil pozdrav v omenjeni listini: »Našim zvestim najdragocenejšim možem, gospodu proštu in kapitlju Budimskemu, pozdrav in milost in udeležbo pri sedanji radosti!«68 Kljub razmeroma zanesljivim informacijam o času poroke Barbare in Sigismunda v tej listini, ki se ujemajo z drugimi znanimi dejstvi (Sigismundov itinerar oz. dejstvo, da v listinah, ki jih je kralj izdal za Hermana Celjskega avgusta v Zagrebu, še ni omenjen kot njegov tast, kot je to v vseh poznejših darilnih listinah), v zgodovinopisju vlada o datumu kraljeve poroke neverjetna zmeda. Najpogosteje navajajo leti 1406 ali 1408, v novejši literaturi tudi termin od 13. do 29. decembra 1405, razlog za nepravilno določanje datuma poroke pa je nepoznavanje omenjene listine.69 DL 39 272. DL 78 655; Zichy V, str. 416: »ut exinde nedum nobis, verum eciam cunctis regimini nostro subiectus fidelibus leticia et tranquillitas perennis concrescat, inclitam virginem Barbaram, filiam domini Hermani comitis Cyli et Sagurie, nobis in coniugem ac regnis nostris in reginam lege matrimonii duximus copulandam, quam thoro nostro regio sociavimus«. 68 Prav tam: »fidelibus suis honorabilibus viris domino preposito et capitulo ecclesie Veteris Budensis, salutem et graciam, presentisque leticie participacionem«. 69 Termin poroke, od 13. decembra do 29. decembra 1405, je določila Fössel, Barbara von Cilli, str. 102; v razmeroma obsežni razpravi je povzela vsa dotedanja stališča o datumu kraljeve poroke (prav tam, str. 99–103). Avtorica pri določanju tega termina poroke ni dovolj upoštevala listine z dne 16. novembra 1405, ki jo sicer pozna, toda samo iz nenatančnega regesta v zbirki (ZsO II/1, št. 4256). Za terminus post quem postavlja 13. december 1405, ko je Sigismund prispel v Budim, za terminus ante quem pa konfirmacijo Sigismundovih listin, izdanih za rodbino Csaki, v katerih je že mogoče najti formulo o strinjanju kraljice Barbare (ZsO II/1, št. 4, str. 319–323). Besedilo listine 66 67


50

Barbara Celjska. Črna kraljica

Kakšen je bil poročni obred, ne vemo, lahko ga pa hipotetično rekonstru­ iramo s pomočjo drugih pisnih virov iz tega časa. Gotovo je, da je bila poroka v cerkvi v prisotnosti rimskokatoliškega duhovnika. Pri poročnem obredu je duhovnik ravnal po veljavnih predpisih, za osnutek je imel »poročni red« (ordo ad faciendum nupcias), v katerem je bil opisan postopek poročnega obreda. Najstarejši in najdragocenejši poročni »ordo« iz Ogrskega kraljestva je iz 14. stoletja.70 Poročni obred je v dokumentu opisan do najmanjših podrobnosti, kar pa ni veljalo samo za ženina, marveč tudi za nevesto in duhovnika, ki so mu navodila zapovedovala, kje mora pozdraviti zaročenca, kako ju pospremiti v cerkev, kakšne molitve in liturgična dejanja mora opraviti, kako se morata v tistem trenutku vesti zaročenca, kaj jima mora, poleg navodil, povedati duhovnik, kje in kako mora spremeniti ton glasu. Zanimivost je tudi izročitev zaročnega prstana nevesti: ženin mora prijeti nevestino desnico in ji najprej natakniti prstan na palec z besedami »In nomine patri«, nato na kazalec in reče »et filii«, nazadnje pa na sredinec ter dokonča »et spiritus sancti. Amen.« Izročitev zaročnega prstana je bila še pred slavnostno mašo, poročni poljub po njej. Zaključek poročnega obreda je bil benedictio thalami, blagoslov zakonskega ležišča, s tem pa se je cerkveni del poroke končal. Natikanje prstana postopoma na tri prste včasih pojasnjujejo s tem, da je bilo včasih lahko več zaročnih prstanov. V drugem poročnem redu iz 14. stoletja dobesedno piše, da mora ženin držati zaročni prstan v desnici z vsemi prsti in ga nevesti postopoma natakniti na vse prste. Prstan potem ostane na nevestinem sredincu, »skupaj z drugimi, ki jih hoče dati«. V tem ordu je navedeno, da »je treba nevesti prvi prstan natakniti na palec«.71 Pomembno je bilo tudi izgovarjanje stavka, s katerim sta ženin in nevesta javno izrazila svoje strinjanje s sklenitvijo zakonske zveze. Da ne bi prihajalo do sporov in napačnih interpretacij, so pomen tega stavka natančno določali odloki cerkvenih sinod. Spiška sinoda z dne 16. novembra 1405 je enoznačno, Sigismund v njem govori o poroki v pretekliku. Malo verjetno pa je, da bi bila poroka šele po kronanju. 70 Besedilo poročnega »orda« se je ohranilo v Bratislavskem misalu I., 230r–232v (AMB). Več o Bratislavskem misalu I. glej Sopko, Stredoveké latinské kódexy, str. 49–50. Besedilo orda je objavil Pór, Házassági szertartások, str. 603–606. O pomenu tega orda glej tudi Szendrei, Rybarič, Missale notatum Strigoniense, str. 35. 71 Roszner, Régi magyar, str. 46, s sklicevanjem na Ordo ad Sponsalia facienda ex ms. missali ecclesie Rothomagensis sac. XIV: »Hic sponsus capiat annulum in manu dextra, ita quod omnes digiti viri tangant annulum et faciat tangere anulum ad universos digitos mulieris. Et remaneat annulus in tertio digito mulieris, cum aliis quos ipse voluerit dare.« V drugem citiranem ordu: »Et ponat primum anulum in police sacerdos dicens ...«


Grofje Celjski in Ogrska

51

iz leta 1460 je predpisala za nevesto besede »Vzamem te za moža«, za ženina pa »Sprejemam te za ženo«. Če bi ta stavka zakonca izgovorila v prihodnjiku, ne bi šlo za poroko, ampak za zaroko.72 Včasih so bili pri poroki prisotni tudi notarji, ki so akt zapisali.73 Konec 15. stoletja sta zakonca dala o poroki izdati potrdilo od cerkvene ustanove, ki mu danes lahko mirno rečemo poročni list; v primeru Sigismunda in Barbare kaj takega še ni bilo mogoče.74 Po končanem cerkvenem obredu je sledil drugi neizogibni del poročnega dejanja – telesno zbližanje zakonske zveze, torej njena konzumacija. S pravnega vidika je bila pravno veljavna zakonska zveza šele s potrditvijo obeh strani, z izgovorom predpisane prisege in konzumacijo zakonske zveze, torej s telesno združitvijo. O tem, ali je pogoj za sklenitev zakonske zveze tudi telesna združitev, so v Cerkvi potekali dolgi spori. Privrženci konseksualne teorije so trdili, da je za sklenitev zakonske zveze dovolj svobodno izraženo strinjanje obeh strani (consensus facit nuptias), zagovorniki kopulacijske teorije pa so trdili, da je zakonska zveza dokončno sklenjena šele s telesnim zbližanjem na zakonskem ležišču.75 Prav zaradi tega razloga je včasih po zaroki prišlo do simboličnega telesnega zbližanja, ki je pomenilo javno potrditev dane zveze. Na primer leta 1330 je kralj Ivan Luksemburški položil svojega sina Ivana Henrika k sebi na ležišče in mu dovolil simbolični spolni akt z Margareto Koroško.76 V primeru dvanajstletne Barbare lahko predpostavljamo samo simbolično konzumacijo zakonske zveze. Po bivanju na gradu Krapina se je Sigismund, najverjetneje v spremstvu mlade žene in tasta, odpravil proti Székesfehérvárju (Prestolnemu Belemu gradu). Dvajsetega novembra se je ustavil na kraljevem gradu Koprivnica (Kapronca/Kőkapronca/Kővár), od 23. do 26. novembra na gradu Djurdjevac (Susicaszentgyörgy).77 Decembra je sprevod prišel v Székesfehérvár, kjer je glavo mlade grofice Celjske 6. decembra 1405 okrasila kraljeva krona.

Péterffy, Sacra concilia, str. 191: »Item, quilibet Plebanus nobis subjectus per se, vel per suum, saepius in ambone suos informet Parochianos, quomodo, qualiter et quibus verbis contrahatur matrimonium de praesenti ut sunt haec: Accipio te in uxorem: Habeo te in virum, ita ut sint vera de praesenti et non de futuro, et si diceret: accipiam te in uxorem, vel habebo te in virum, per illa non contrahitur matrimonium, sed sponsalia de futuro.« 73 CDAC IV, str. 285. 74 Frangepán II, str. 242. 75 Nodl, Pronikání kanonického práva, str. 652–653. 76 Nodl, Rituál královských zásnub, str. 175. 77 Engel, C. Tóth, Itineraria, str. 84. 72


Daniela Dvořáková BARBARA CELJSKA Črna kraljica Drugi natis Izvirnik: Daniela Dvořáková: Čierna kráľovná Barbora Celjská (1392–1451). Životný príbeh uhorskej, rímsko-nemeckej a českej kráľovnej. Budmerice, Rak 2017. © PhDr. Daniela Dvořáková, DrSc.   Prevod: dr. Andrej Rozman Spremna beseda: ddr. Igor Grdina Urednici: Mateja Kvartič Dolinšek in Cvetka Rezar Oprema in prelom izvirnika: Jakub Dvořák Prelom slovenske izdaje po nemški izdaji Barbara von Cilli. Die schwartze Königin (1392-1451), 2016: Rok Ločniškar in Lidija Murenc Dovoljenja za objavo slikovnega gradiva: Daniela Dvořáková   Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o. Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič   Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org   Knjiga je bila objavljena s podporo Ustanove Igor Grdina, ustanove za podpiranje knjižnih izdaj na področju slovenistike in slovenske literarne in glasbene zgodovine.   Natisnila tiskarna Dravski tisk v 700 izvodih Celje-Ljubljana 2019


Da niel a dvoř á ková Dvořáková odkriva začetke in izvor negativnih pogledov na Barbaro Celjsko ter z natančno analizo doslej nepoznanih zgodovinskih virov spremlja, kako se je ta podoba razširjala v takratni literaturi in v kasnejših zgodovinskih zapisih – presenetljivi zaključki, ki kraljici vračajo čast in ugled, pa se berejo kot napeta kriminalka. Avtorica je s svojim raziskovanjem popravila številne napake in nenatančnosti o življenju kraljice Barbare, ki se že leta pojavljajo v strokovni literaturi. Njeno delo je velika lekcija srednjeveške zgodovine, ki nam na vznemirljiv način nudi vpogled v življenjsko zgodbo Barbare Celjske ter v njeno družbeno vlogo srednjeveške kraljice.

9 789612 784287

35 €

Daniela Dvořáková je samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za starejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Posveča se raziskovanju zgodovine poznega srednjega veka Kraljevine Madžarske, posebej v času vladanja Sigismunda Luksemburškega. Pri svojem delu je usmerjena v raziskovanje problematike plemstva, ukvarja pa se tudi z vprašanji dvorne kulture, z odnosi in vsakdanjim življenjem v srednjem veku. Je avtorica uspešnice Rytier a jeho kráľ. Stibor zo Stiboríc a Žigmund Luxemburský (Vitez in njegov kralj. Stibor iz Stiboríc in Sigismund Luksemburški) ter soavtorica različnih monografij, med drugim Spomienky Heleny Kottannerovej (Spomini Helene Kottanner) in Ulrich Richental Kostnická kronika (Konstanška kronika Ulricha Richentala).

Barbar a C ELJSKA

Barbara Celjska je bila najpomembnejša srednjeveška monarhinja, skoraj pol stoletja ogrska kraljica. V senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega se je bolj kot resnična osebnost v zgodovino zapisala kot čudna literarna junakinja, obdana s številnimi miti in legendami. Redkokatera srednjeveška podoba ženske je pri pisateljih in zgodovinarjih doživljala toliko krivic in negativnega prizvoka kot kraljica Barbara Celjska. Prva dela, ki so razširila to negativno podobo, so nastala že takoj po njeni smrti ali celo že v času njenega življenja – in v zgodovino je odšla kot Črna kraljica ali nemška mesalina.

Da n i e la Dvoř á ková

Barbara C ELJSKA Črna kraljica (1392 – 1451) Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice

Prevedel Andrej Rozman

Profile for Celjska Mohorjeva družba

Daniela Dvorakova, BARBARA CELJSKA  

Celjska Mohorjeva družba, 2019

Daniela Dvorakova, BARBARA CELJSKA  

Celjska Mohorjeva družba, 2019

Advertisement