Giovannino Guareschi, DON CAMILLO IN PEPPONE 4

Giovannino Guareschi

Don Camillo in Peppone

4 30 ovih

zgod

b

N

Prevedel Dean RajÄ?ić

Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone 4

Giovannino Guareschi

Don Camillo in Peppone 4

Celjska Mohorjeva družba, Prešernova 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane. Natisnjeno v Sloveniji.

Naslov izvirnika: Giovannino Guareschi. Tutto don Camillo – Volume primo © Alberto & Carlotta Guareschi Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-32 821.131.1-7 821.131.1.09Guareschi G. GUARESCHI, Giovanni Don Camillo in Peppone / Giovannino Guareschi. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2013-<2016> Prevod dela: Tutto don Camillo 4: [Prevedel Dean Rajčić]. - 2016 ISBN 978-961-278-281-8 (zv. 4) 268826624

Vsebina 142. Vrnitev 143. Zgodba iz leta 1922 144. »Nekaj plava po vodi« 145. Zemljiški posestnik 146. Kako nosiš lase, lepa plavolaska 147. Pancer 148. Ljudstvo 149. Vrnitev Don Camilla 150. Srčna bolečina (farsa) 151. Tatovi koles 152. Doktorček 153. Blagovnica Regrat 154. Dobra zemlja 155. Kakorkoli 156. Menelik 157. V deželi melodrame 158. Kupčija 159. ›Francoz‹ 160. Kri ni voda 161. »Miss revije Vie Nuove« 162. Zdravilo 163. Kraljevo doprsje 164. Hitra cesta 165. Dnevnik nekega podeželskega župnika 166. Pot dobrega 167. Burkaška večerja 168. Petošolček 169. Dve zborovanji 170. Dve kladivi 171. Peppone se izgovori na bolezen

7 21 32 44 54 65 77 89 103 114 129 146 160 171 181 192 205 217 228 239 250 260 269 279 291 303 316 332 343 352

148

Ljudstvo To je stara zgodba, ena izmed zgodb o don Camillovi konfinaciji. In sega v čas, ko je don Camillo, ki so ga njegovi nadrejeni premestili v pusto in turobno gorsko župnijo zaradi domnevno zdravstvenih razlogov, potrpežljivo čakal, da ta čas konfinacije mine, in medtem bolj kot z ljudmi govoril s svojim križanim Kristusom, katerega je neke viharne noči pridobil nazaj in odnesel tja gor.

Don Camilla so namreč poslali v maloštevilno gorsko vas, v kateri so v tistem času živeli samo stari ljudje, ženske in otroci, kajti za delo sposobni moški so bili še vedno v krajih, kamor so vsako sezono odhajali opravljat sezonska dela. In tisti, ki so ostali v vasi, so morali paziti na hiše, pa tudi skrbeti za živino in za tisto malo zemlje, iz katere je bilo šele po vloženih neznanskih naporih mogoče dobiti nekaj, kar ni bila trava ali goščavje.

Gromek don Camillov glas je bil tam gori premočan; to je don Camillo opazil kaj kmalu, in sicer že prvo nedeljo, ko je imel pridigo med mašo. Govoril je, kot da bi bil še vedno tam, v Nižini, v veliki cerkvi, polni ljudi z vročo krvjo in s srci, prežetimi s strastmi. Don Camillov glas je eksplodiral pod majhnim obokom in zdelo se je, kot da ga hoče razparati; starci, starke, ženice in otroci so široko odprli oči in bili vsi prestrašeni: niso mogli razumeti, zakaj je ta tako velik in krepak duhovnik jezen oziroma užaljen prav nanje, ki niso naredili nič slabega in tudi niso mogli narediti nič slabega, tudi če bi to hoteli. »Jezus,« je rekel don Camillo Kristusu, »če ne bom tu stišal svojega glasu, jih bom prestrašil in na koncu ne bo nihče več prišel v cerkev.« 77

»Tudi jaz sem takega mnenja, don Camillo,« je z nasmehom odgovoril Kristus. »Nima smisla streljati s topovsko granato na vrabčka. Tukajšnji ljudje potrebujejo nekoga, ki bi jim govoril s tihim glasom in jih tolažil, medtem ko čakajo na svoje može, sinove in očete. Politika še ni prišla do sem gor ali pa je odšla skupaj z moškimi in se bo z njimi vrnila, če se bodo ti moški vrnili in če jim izčrpavajoče sezonsko delo, ki ga opravljajo drugod, ne bo vzelo toliko moči, da ne bi bili pripravljeni razpravljati o politiki.

Svoje grome in strele prihrani za čas, ko se boš vrnil v Nižino.« Don Camillo je odtlej znižal ton svojega glasu, vendar se mu je zdelo, kot da je to neki drug glas: don Camillo se je namreč rodil za bojevanje, tam gori pa se je človek lahko bojeval le z otožnostjo in z malodušnostjo.

S seboj je odnesel tudi dvocevko in skušal je iti na lov: toda ker je bil navajen na ravnico in na reko, se v gorah nikakor ni mogel znajti.

Tudi Blisk ni niti skušal opravljati dela lovskega psa: takoj je dal vedeti, da je gorski svet zanj nekaj nesmiselnega, in med don Camillovimi maloštevilnimi izhodi se je obnašal kot običajen pes, ki gre na sprehod z gospodarjem.

Resda so dnevi minevali počasi, vendar nekako so minevali, kajti don Camillo je svoj prosti čas vedno koristno uporabil: tudi tako, da je pomagal kakšnemu starcu nacepiti drva, da je zavihal rokave in postavil na novo ves kamniti tlak pred cerkvijo ali za silo popravil streho župnišča.

Velika težava je bila ob večerih. Maloštevilni ljudje so se zaprli v svoje hiše in majhno naselje, ki je postalo temno in tiho, se je zdelo kot pokopališče. Tako se je don Camillo počutil izoliranega od sveta: ni bilo niti možnosti, da bi poslušal radio, kajti do tam gori elektrika še ni prišla in župnišče je bilo tako bedno in žalostno, da je don Camillo, ki se je skušal razvedriti z branjem v svetlobi oljenke, čutil, da pritiska nanj teža otožnosti in malodušja tega ozkosrčnega okolja.

Vsake toliko časa je pobegnil v cerkev, kjer je govoril s križanim Kristusom z glavnega oltarja. In nekega večera je izpovedal Kristusu vso svojo bridkost in vso svojo muko.

78

»Jezus,« je rekel don Camillo, »če sem žalosten, to ni zaradi tega, ker bi mi manjkala vera. Dejstvo je, da se preprosto ne morem sprijazniti s tem, da tu gori ne morem početi nobene izmed mnogih reči, ki bi jih mogel in moral početi. Jezus: tu se počutim kot čezoceanska ladja, postavljena v mlako.« »Don Camillo, kjer je voda, je tudi nevarnost, da se lahko kdo utopi. In kjer je kdo, ki lahko tvega, da se utopi, mora ta kraj nadzorovati čuvaj. Če kakšen brat, ki živi sto kilometrov daleč od tu, nujno potrebuje kakšno zdravilo, ki ga imaš ti, in če za prevoz tega zdravila, ki tehta en gram, lahko uporabiš le velikanski tovornjak z osmimi kolesi, ki lahko prevaža petdeset ton, si mogoče žalosten, ker moraš uporabiti to za ta namen preveliko prevozno sredstvo, ali pa se raje zahvališ Bogu, da ti je omogočil, da imaš to prevozno sredstvo? Sicer pa, don Camillo, ali si prepričan, da si čezoceanska ladja, vklenjena med obale majhnega gorskega jezera? Da ni to morda tvoj greh domišljavosti? Ali nisi mogoče eden od tisočev in tisočev majhnih čolnov, ki zdaj, potem ko je plul po prostranem razburkanem morju in je z Božjo pomočjo ušel valovom, misli, da je čezoceanska ladja in zaničuje tisto malo vode gorskega jezera?« Don Camillo je ponižno povesil glavo. »Jezus,« je zavzdihnil, »jaz sem nadvse ponižen in nadvse skromen čolniček, ki objokuje razburkano morje. To je ves moj greh. Greh objokovanja. Mislim na tiste, ki sem jih pustil tam doli: že tri mesece ne vem nič o njih in muči me misel, da so me že pozabili.« Kristus se je nasmehnil: »Težko je pozabiti tako velikega in krepkega duhovnika.« Don Camillo se je vrnil v župnišče. Soba je bila že skoraj temna, kajti stenj v oljenki je že začel nagajati, in don Camillo je začel iskati škarje po sobi, da bi stenj spravil v red, toda takrat je zaslišal trkanje na okno.

Don Camillo je nagonsko pomislil na starca, ki je živel zraven vodnjaka: ›Zakaj pa me ni hotel poslušati,‹ je rekel pri sebi, ›in je šel napravljat drva, namesto da bi šel v posteljo. Zdaj pa potrebuje sveto olje.‹ 79

Odprl je oknico in pred seboj zagledal grd obraz, ki mu je bil nekako znan. »Ob pol polnoči se ne moti poštenih ljudi,« je z ostrim glasom vzkliknil don Camillo. »Kaj hočeš?« »Odprite, častiti!« je odgovoril prišlek. »Spustite me noter.« »Ne sprejemam ljudi, ki ne pripadajo moji župniji,« je odvrnil don Camillo in ponovno zaprl okno.

Toda šel je odpret vrata in prišlek je vstopil, nato pa se je tako rekoč sesedel na stol.

Don Camillo je našel škarje, uredil stenj in poravnal cev, tako da je plamen v oljenki spet začel lepo goreti. »Torej?« je vprašal don Camillo, ne da bi prišleka sploh pogledal, saj ga je medtem že spoznal po glasu. »Peppone, mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?« »Naredil sem bedarijo!« je odgovoril Peppone z glasom, v katerem je bilo zaznati veliko dramatičnost.

Don Camillo je šel v kot navit stensko uro. »Nič novega torej,« je zamrmral don Camillo. »Ampak če si se odločil, da mi boš sporočil vsako bedarijo, ki jo boš naredil, je bolje, da napelješ direktno telefonsko linijo iz tvoje hiše do sem. Povej mi vendar, za kaj gre.« Peppone si je obrisal pot s čela. »Častiti, v škripcih sem,« je vzkliknil. »To je povsem naravno: tisti, ki dela bedarije, se vedno znajde v škripcih. V vsakem primeru si zgrešil naslovnika. Moraš se obrniti na centralni sedež partije. Poleg tega je moj urad že zaprt: poštene ljudi se ne hodi obiskovat ob pol polnoči.« Peppone je sunkovito vstal. »Jaz sem prišel sem ob devetih zvečer!« je zatrdil z agresivnim glasom. »Žal mi je, da si moral tako dolgo čakati,« je povedal don Camillo. »Kakorkoli, zagotavljam ti, da sem te prvič videl šele zdaj. Kje si pa bil od devetih do pol polnoči?« »Z vami,« je odgovoril Peppone.

In don Camillo ga je zelo zaskrbljeno pogledal.

80

g Po don Camillovem odhodu so stvari v vasi potekale tako, kot je bilo pričakovati. Don Camillo je namreč s svojim nenehnim vtikanjem nosu v vse zadeve politične narave in svojimi osebnimi dejanji vedno uspel spremeniti značaj teh zadev, s čimer se je na koncu pokazal kot neposreden nasprotnik »rdečih«.

Skratka, vsak zaplet, ki je nastal med »rdečimi« in njihovimi naravnimi nasprotniki, je nazadnje postal osebna zadeva med don Camillom in Pepponejem. In tako je postal don Camillo strelovod, v katerega so zadevale strele »rdečih«.

In glede na to, da je bil don Camillo zelo krepak možakar, mu je vedno uspelo urediti reči brez velikih težav.

Zdaj, ko je don Camillo odšel in tega tampona med »rdečimi« in njihovimi nasprotniki ni bilo več, je začelo prihajati do neposrednega stika med njimi.

Tudi med nasprotniki »rdečih« so bili ostri in trmasti ljudje. Ljudje, ki so bili pripravljeni braniti lastne interese celo s puško, če bi bilo to potrebno. Ni jih bilo veliko, se je pa našlo nekaj takih, ki se niso ustrašili nedvomne številčne premoči »rdečih« in ki ne le, da niso sprejemali nasilja, ampak so, v skladu s svojo naravno reakcijo, rekli »ne« tudi takrat, ko bi po vseh pravilih logike morali reči »da«.

Kajti v tem našem svetu krivica rojeva krivico in kadar so v vasi ljudje, ki skušajo sistematično vsiljevati drugim svojo voljo, je logično, da naletijo na takšne ljudi, ki zavračajo vsako prisilo, tudi če je ta pravična. Politika je umazana in podla reč in tisti, katerega poklic je ščuvanje delavskih množic proti delodajalcem, vsako stvar, ki jo uspe vsiliti nasprotniku, predstavi kot znamenje lastne moči in kot znamenje nasprotnikove šibkosti.

Recimo, da je danes ponedeljek; agitator napade delodajalca in ga prisili, da izjavi: »Danes je ponedeljek.« Delodajalec seveda mirno pove, da je danes ponedeljek, agitator pa začne kričati, češ da je dosegel veliko zmago in da je moral nasprotnik popustiti in priznati, da je danes ponedeljek. Težava je v tem, da se agitatorji ne omejujejo na to, da zahtevajo od svojih nasprot­ 81

nikov, da priznajo, da je v ponedeljek ponedeljek; še več, to se dogaja v enem od tisoč primerov, v preostalih devetsto devetindevetdesetih primerih pa zahtevajo od delodajalca, da reče: »Danes je ponedeljek«, ko je v resnici nedelja, sreda ali sobota.

Med ostrimi in trmastimi nasprotniki »rdečih« je bil najbolj trmast Dario Cagnola, zemljiški veleposestnik, ki je vodil svoja posestva neposredno on sam in ki je pridobil to premoženje z lastnim delom, zato ga je bil pripravljen braniti z vsemi štirimi.

Cagnola ni popuščal pred prisilami in grožnjami. In če njegovi delavci v času stavk niso imeli toliko poguma, da bi delali, je Cagnola poklical skupine prostih delavcev, ki so prišli z drugega brega reke in so imeli ostre ter neizprosne obraze, tako da ob pogledu nanje noben delavec ni imel več volje do pohajkovanja v okolici Cagnolovega dvorišča.

Dario Cagnola je bil med sovražniki ljudstva, kakor so jim pravili »rdeči«, prvi na listi; zato je razumljivo, da je hodil v vas kolikor je mogoče malo. In v tistih izjemno redkih primerih, ko je moral priti, seveda ni mogel toliko tvegati, da bi si, denimo, nadel umetno brado ali se preoblekel v kapucinskega meniha, kajti tako bi izpadel še bolj sumljiv, je pa skušal biti karseda previden.

Zadnjič, ko je moral priti v vas, je bilo zvečer, in Dario Cagnola ni mogel poslati namesto sebe koga drugega, saj so mu morali izpuliti kočnik. Toda takoj ko je zobozdravnik opravil svoje delo, se je Cagnola odpravil naravnost na majhen trg, kjer je parkiral avtomobil, in pri tem korakal urno kot le kaj, toda kljub temu ga ne nekdo videl.

Dva ali tri dni prej je prišlo do nekega zapleta, kajti dva objestneža iz mladinske skupine »rdečih« sta si drznila priti do Cagnolovega dvorišča, in ker sta naletela prav na Cagnolo, sta mu pomolila pod nos list papirja in mu rekla, naj se podpiše, češ da gre za neko peticijo za mir ali nekaj podobnega. In Cagnola je izvlekel iz zemlje kol in odgovoril, da je pripravljen podpisati, ampak s tem nalivnim peresom, ki ga ima v roki.

Objestneža se nista spustila v razpravo z njim, ampak sta se vrnila naravnost v bazo.

82

Potem sta na sedežu partije napisala poročilo in tako je tistega usodnega večera eden izmed »rdečih«, brž ko je videl Cagnolo v vasi, stekel v Ljudski dom in raztrobil to novico.

Takoj so stekli ven Sivi in še dva človeka ter dohiteli Cagnolo na majhnem trgu prav v trenutku, ko je vstopal v avto.

Sivi in še dva druga so bili močni možakarji, toda Cagnola se je glede telesnih zmogljivosti lahko primerjal s Pepponejem in njegova roka je kar zažvižgala po zraku, ko je dal komu klofuto ali udarec.

Niso kaj dosti razpravljali: takoj ko je Cagnola zagledal pred seboj Sivega in še dva človeka, se je z ramenom naslonil na avtomobilska vrata in stisnil zobe. »Rad bi videl tisto vrsto nalivnega peresa, ki ste ga pred nekaj dnevi pokazali našima mladeničema,« je grozeče rekel Sivi. »Zdaj te vrste nalivnega peresa nimam pri sebi, imam pa neko drugo vrsto,« je odgovoril Cagnola in šel z roko skozi odprto okno avtomobila ter s police vzel velik francoski ključ. »Ta pa je malo manjši kemični svinčnik,« je razložil.

Eden izmed dveh pomagačev Sivega je nato pokazal veliko palico, ki jo je imel skrito za hrbtom, vendar je ni imel časa uporabiti, ker je prehitro dobil od Cagnole tako močno brco, da je padel, kakor je bil dolg in širok.

Sivi se je vrgel na Cagnolo, vendar ni prišel prav daleč: francoski ključ reakcije mu je razbil bučo.

Ko sta pomagača videla, kako grdo je Sivi padel in kako krvavo glavo ima, sta stisnila rep med noge in jo popihala.

Prav v tistem trenutku je z motornim kolesom šel mimo Peppone, ki je prihajal iz mesta in prinašal Mršavemu prtljaž­ nik za motorno kolo.

Peppone z motornega kolesa ni stopil, ampak švignil kot sam blisk.

Tako Cagnola ni imel niti toliko časa, da bi se postavil v obrambni položaj, saj ga je kot strela zadela Pepponejeva pest.

Cagnola, ki je dobil udarec v čeljust, je padel vznak in ob tem zadel z glavo ob avtomobilski odbijač. g 83

»Ko sem videl, da je tako grdo padel in negibno ležal na tleh z vso razbito glavo, sem takoj spoznal, da sem naredil veliko bedarijo,« je dejal Peppone, ki je s temi besedami zaključil svojo pripoved. »Vedno si bil grozno pameten, ni kaj,« je pripomnil don Camillo. »In kaj je bilo potem?« »Ker je bil trg prazen in sem slišal ljudi, ki so se približevali trgu, sem skočil na motor in zbežal skupaj z Mršavim. Nihče me ni videl, ker je bila že deveta ura zvečer in je deževalo: ko sva prišla do začetka gorske steze, je Mršavi odšel proč z motorjem, jaz pa sem se odpravil peš po stezi proti vam.« »Dobro,« je rekel don Camillo. »Kako se boš pa zdaj vrnil domov, če je Mršavi odšel s tvojim motorjem?« »Zmenila sva se, da me pride iskat jutri zjutraj. Povedal bom, da sem prišel sem k vam zato, ker sem hotel, da bi bili posrednik v sporu med posestniki in dninarji. Imel bom alibi in tako me ne bo mogel nihče obtožiti, da sem bil jaz tisti, ki je udaril Cagnolo. Če sem bil tukaj ob devetih zvečer, kako bi mogel biti ob isti uri v vasi?« Don Camillo je odkimal: »Ti nisi bil tukaj ob devetih zvečer: jaz ne bom lagal pred pravico. Izdal ne bom nič od tega, kar si mi povedal, ampak nikoli ne bom povedal, da si bil ti ob devetih tukaj. Ne morem ščititi morebitnega morilca.« »Lopnil sem ga zato, ker sem videl Sivega, kako leži na tleh v mlaki krvi,« je povedal Peppone. »Ne morem pomagati, če je tako nerodno padel. Sicer pa ima Cagnola trdo glavo in ne more biti mrtev. Dejstvo je, da sem župan in ne smem braniti svojih napadenih prijateljev, in če odkrijejo, da sem Cagnolo udaril jaz, boste vi to priložnost izkoristili in naredili iz tega velik škandal z namenom, da bi me odstranili s položaja.« »Mi? Kakšno zvezo pa imam s tem jaz?« je vprašal don Camillo. »Vi v smislu reakcije, zemljiških posestnikov in vseh ostalih iz vaše druščine. Jaz pa se hočem izogniti škandalu! Jaz nisem zagrešil nobenega zločinskega dejanja!« 84

Don Camillo je prižgal svojo polovičko toskanske cigare: »Tovariš, kaj pa če si je Cagnola tako razbil glavo, da je izdihnil?« »Toliko bolje! Bil bi en reakcionar manj na svetu!« je zavpil Peppone. »In en morilec več,« je mirno dodal don Camillo.

Peppone si je zakopal obraz v dlani. »In kaj naj zdaj storim?« je vzkliknil v nenadnem strahu. »Mirno počakajmo in bomo videli, kaj se bo dogajalo v prihodnjih urah in dneh,« je odgovoril don Camillo. »Ostani tukaj, dokler te ne pridejo iskat: potrebujem cerkovnika.« Peppone je sunkovito dvignil glavo in pokazal na okno.

Nekdo je trkal nanj. Peppone in don Camillo sta v tišini počakala nekaj trenutkov. »Kam naj se skrijem?« je nadvse vznemirjeno vprašal Peppone. »Pojdi v drugo sobo: tam je postelja. Uleži se nanjo in delaj se, da spiš.« Peppone je stekel v sosednjo sobico in se ulegel na posteljo, don Camillo pa je šel odpret vrata.

Pred seboj je zagledal razmršenega in izjemno razburjenega hrusta: bil je Dario Cagnola. »Častiti, v škripcih sem,« je zasopihal hrust. »Naredil sem veliko bedarijo.« »Bedarijo v kakšnem smislu?« »Mislim, da sem ubil Sivega. Šel sem v vas k zobozdravniku, da mi izdre zob. Ko sem se vračal od njega k svojemu avtu, so me napadli trije ljudje. Branil sem se s francoskim ključem in z njim mahnil po glavi Sivega, ki je padel na tla in obležal v mlaki krvi. Druga dva ste zbežala. V tistem trenutku je prišel Peppone z motornim kolesom: presenetil me je, tako da se nisem imel časa braniti, in udaril me je s pestjo. Ob padcu sem zadel z glavo ob avtomobilski odbijač. Nič hujšega. Kmalu sem prišel k sebi. Slišal sem ljudi, ki so se približevali trgu: stopil sem v avto in zbežal. Odločil sem se, da grem k vam: avto sem pustil v grmičevju, malo pred začetkom gorske steze. V hudih škripcih sem, častiti. Vi poznate moj položaj v vasi, veste, na 85

kakšnem glasu sem. Morate mi pomagati: kakorkoli se bo ta zadeva iztekla, bodo ›rdeči‹ naredili iz tega velikanski škandal.« Don Camillo je razširil roke: »Pomirite se, popijte kozarec vina. Potem se bova pogovorila o tem.« Don Camillo je vstal in odšel v drugo sobo, kjer se je Peppone z izjemno vnemo pretvarjal, da smrči. »Kar pridi,« mu je povedal don Camillo. »Ni nobene nevarnosti.« Peppone je vstal iz postelje in sledil don Camillu, in ko je vstopil v osvetljeno sobo ter pred seboj zagledal Cagnolo, je bil nekaj trenutkov presenečen in zmeden. In tudi Cagnola je bil tako začuden, da je kar nekaj časa zrl v Pepponeja z odprtimi usti, nato pa je vstal in stisnil pesti, toda vmes je posegel don Camillo. »Izvolita sesti, gospoda,« je rekel don Camillo z odločnim glasom. »To je moja hiša.« Don Camillo se je usedel za mizo med dvojico. »Skrajna desnica,« je razložil, »skrajna levica in sredina. Sredina mišljena ne v političnem, ampak v krščanskem smislu.« Don Camillo je ponovno prižgal polovico toskanske cigare in potegnil nekaj močnih dimov. »To je izjemno poučna zgodba,« je nadaljeval don Camillo. »Potem ko sta skrajna levica in skrajna desnica priznali, da sta storili hudo napako, se zatečeta k večni modrosti Cerkve. In večna modrost Cerkve jima odgovarja: brata, če bi se zatekla k meni pred tem, ko sta storila veliko bedarijo, ne pa po tem, in bi pri svojem delovanju upoštevala moje nasvete, ne eden ne drugi ne bi naredila velike bedarije in si ne bi zaslužila, da vas odženem ven z brcami. Vidva namreč pomislita na Cerkev samo takrat, ko v njej vidita varno zatočišče za vajin strah.« Peppone je odžebral ugovor: »Ja: preden človek kaj naredi, mora vprašati za duhovnikov blagoslov.« »Ne, brat župan,« je mirno odvrnil don Camillo. »Ko rečem Cerkev, ne rečem duhovnik, ne rečem duhovščina: rečem Kristus. Kristus je namreč določil: naj vsak izpolni svojo dolž­nost.

86

Če bo vsak človek izpolnil svojo dolžnost, bodo zaščitene pravice drugih. Revolucij se ne sproži z nasiljem, je učil Kristus.

Bogastvo se ne brani z močjo: bogastvo se brani tako, da se ga opravičuje.« Don Camillo je razširil roke in zavzdihnil: »Modre besede, toda zgolj besede. Sicer pa je zdaj prepozno.

Preveč ljudi ni izpolnilo svoje dolžnosti in sovraštvo je ljudem zastrupilo kri. Zdaj je pač igra takšna, kakršna je, in človek jo mora sprejeti, če hoče biti v njej. No, zdaj vaju bom pustil sama. Zapuščam vaju, skrajna desnica in skrajna levica, da si bosta stala nasproti. Oba sta enako močna in bojevita. Začnita se mlatiti, mlatita se, dokler bosta hotela. In ko se bosta namlatila, mi bosta povedala, kaj pozitivnega sta naredila.« Don Camillo je vstal, toda Cagnola ga je prijel za rokav. »Ostanite,« je zašepetal.

In tako so ostali vsi trije, desnica, levica in sredina, ter gledali plamenček v oljenki. Prva je omagala desnica: naslonila je glavo na mizo in se potopila v spanec. Nakar je omagala levica.

In nazadnje je omagala še sredina. In tako so preživeli noč in so jih presenetili prvi jutranji sončni žarki.

Potem je šla skrajna levica opravit delo zvonarja, skrajna desnica pa delo ministranta.

In ko so po opravljeni maši pili belo kavo, je prišel Mršavi. »Cagnola je skrivnostno izginil,« je razložil Mršavi, ki je vstopil v sobo in ni videl Cagnole, ker mu je ta kazal hrbet. »Kot kaže, se je zatekel v Švico.« »Razumem,« je odgovoril don Camillo. »Kaj pa Sivi?« »Francoski ključ mu je samo oplazil sence: kri mu je tekla iz uhlja, ki se je nekoliko natrgal.« Don Camillo je odkimal. »Kaj je ta zgodba s francoskim ključem?« je vprašal. »Kolikor mi je znano, je Sivega zadel Cagnolov avtomobil in ga podrl na tla. Kaj pa so rekli Sivi in druga dva?« »Doslej še nič.« Don Camillo se je s pogledom posvetoval s Pepponejem in s Cagnolo, potem pa se je obrnil k Mršavemu.

87

»Kar pojdi in sporoči ljudstvu, da je Sivega med prečkanjem ceste podrl avtomobil gospoda Cagnole.« Cagnola je dvignil glavo. »Avtomobil neznanega lastnika!« je bil natančen. »Če ne poveste tega, bom sam povedal, kako so se stvari v resnici zgodile.« Skrajna levica je stisnila pesti in sredina je rekla: »Prej ko boste šli iz moje hiše, bolj bom vesel.« Odšli so v dveh zaporednih valovih: najprej skrajna levica in nato skrajna desnica. Don Camillo je ostal sam in žalostno razmišljal o ljudstvu, ki je medtem z obvezano glavo čakalo na ukaze za vse bodoče delovanje.

88

Giovannino Guareschi | DON CAMILLO IN PEPPONE 4 | Naslov izvirnika: Tutto don Camillo. Volume primo | prevedel Dean Rajčić | uredil Ivan Mohar | prelom in oprema Lidija Murenc | izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o. | za založbo predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | natisnila tiskarna Dravski tisk, d. o. o., Maribor, v 700 izvodih | Celje – Ljubljana, 2016

Giovannino Guareschi

9 789612 782818

20 €

Don Camillo in Peppone

4 30

Prevedel Dean Rajčić

ovih

zgod

b

N

Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone

4

»Kaže, da se je z Božjo pomočjo vse dobro izteklo,« je zašepetal don Camillo. »Z Božjo pomočjo in s pomočjo tega nesrečnika Pepponeja,« je dodal Peppone.