Clélie Avit, TUKAJ SEM

Clélie Avit

Tukaj sem

Rada bi nekaj občutila, ampak ni ničesar.

Popolnoma ničesar. Popolnoma ničesar ne občutim.

Vendar pa mislim, da je, če prav slišim, pred desetimi minutami nekdo vstopil v mojo sobo.

Moški.

Dam mu trideset let. Nekadilec, sodeč po glasu.

Ampak to je vse, kar vem o njem.

In samo na besedo mu lahko verjamem, ko je rekel, da me je poljubil na lice.

Clélie Avit se je rodila leta 1986 v pokrajini Auvergne v Franciji. Odločila se je zamenjati poklicno pot učiteljice kemije in fizike, da bi se lahko povsem posvetila pisanju.

Ob literarnem ustvarjanju poučuje tudi sodobni ples.

V Franciji je za svoj prvi roman Tukaj sem prejela nagrado za mlade in obetavne avtorje (Le Prix Nouveau Talent).

9 789612 783716

22,50 €

T u k a j

29-letna alpinistka Elsa leži v bolnišnici v komi zaradi nesreče v gorah, mladi Thibault pa se po naključju znajde pri njej, ko se skuša izogniti srečanju s svojim bratom v sosednji sobi, ki je povzročil hudo avtomobilsko nesrečo iz malomarnosti.

In potem Thibault kljub odsot­nosti znakov življenja pri njej Else ne neha obiskovati …

Roman o velikih življenjskih naključjih in upanju, ki dela čudeže, ter ganljiva zgodba o lepoti nekega poznanstva.

Clélie Avit

s e m

Fotografija na naslovnici: Shutterstock

Clélie Avit TUKAJ SEM

Clélie Avit Tukaj sem Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane.

Naslov izvirnika: Je suis là © 2015 by Editions Jean-Claude Lattès

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 17.023 AVIT, Clélie, 1986- Tukaj sem / Clélie Avit ; prevedla Špela Žakelj. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 Prevod dela: Je suis là ISBN 978-961-278-371-6 294463232

T U K A J Clélie Avit Prevedla Špela Žakelj

S E M

1 Elsa

Zebe me. Lačna sem. Strah me je.

Vsaj mislim tako. Že dvajset tednov sem v komi in predstavljam si, da bi me moralo zebsti, da bi morala biti lačna in da bi me moralo biti strah. To nima nobenega smisla, kajti če bi kdo moral vedeti, kaj občutim, bi to morala biti prav jaz, toda zdaj … si to lahko samo predstavljam.

Vem, da sem v komi, saj sem jih slišala govoriti o tem.

Nejasno. Najbrž je bilo pred šestimi tedni, ko sem prvič nekaj »zaslišala«. Če sem prav štela. Štejem, kakor vem in znam. Nehala sem šteti zdravniške vizite. Zdravnik skoraj nikoli več ne pride. Raje štejem obhode medicinskih sester, saj so precej redni. Najlažje pa je šteti prihode čistilk. Čistilka pride v mojo sobo vsako noč okrog enih zjutraj. To vem, ker slišim napovednik iz radijskega sprejemnika, ki ga ima pritrjenega na vozičku.

In zdaj sem ga slišala dvainštiridesetič. Že šest tednov sem budna. Že šest tednov nihče ne ve za to.

Vendar pa mi ne bodo prav vsak dan delali preiskav. Če senzor zraven mene, ki zapiska, ni hotel pokazati, da slu5

šni del mojih možganov spet deluje, me ne bodo odpeljali v komoro, ki stane osemsto tisoč evrov.

Vsi mislijo, da je konec z mano.

Celo moji starši so začeli obupavati. Mama ne prihaja več tako pogosto. Oče je nehal prihajati po desetih dneh. Le moja mlajša sestra me redno obiskuje, vsako sredo, včasih jo spremlja tudi trenutni fant.

Moja sestra je še vedno kot najstnica. Stara je petindvajset let in skoraj vsak teden ima novega fanta. Najraje bi ji potrkala po glavi, a ker tega ne morem, poslušam, kaj mi pripoveduje.

Zdravniki namreč znajo povedati predvsem: »Govorite z njo.« Vsakič, ko slišim nekoga ponoviti ta stavek (seveda je to vse redkeje, saj jih ni več veliko naokrog), si zaželim, da bi ga lahko pripravila do tega, da bi požrl svojo zeleno srajco. Sicer ne vem, ali je srajca res zelena, ampak predstavljam si, da je.

Predstavljam si veliko stvari.

V resnici ne morem ničesar početi. Razen tega, da poslušam sestrine ljubezenske zgodbe, se dolgočasim.

Zelo je neposredna, ta moja sestra, toda nekoliko se že ponavlja. Vedno je enak začetek, enaka vmesna zgodba in enak konec. Edina stvar, ki se spreminja, je fantov obraz.

Vsi so študenti. Vsi so motoristi. Vsi so nekoliko sumljivi, ampak ona tega ne ve. Tega ji nikoli nisem povedala. Če se bom nekega dne zbudila iz kome, ji bom morala povedati.

Lahko bi ji naredila to uslugo.

Toda sestro kljub temu cenim. Opisuje mi namreč, kaj je okoli mene. To traja samo pet minut. Prvih pet minut, potem ko vstopi v mojo sobo. Opisuje mi, kakšne barve so stene, kakšno vreme je, kakšno krilo nosi medicinska sestra pod haljo in kako kislo se je držala strežnica, ki jo je srečala ob prihodu. Moja sestrica obiskuje akademijo za likovno 6

umetnost. In ko mi opisuje vse to, se mi zdi, kot da mi bere pesem v slikah. Toda to traja samo pet minut. Potem eno uro poslušam zgodbo o Harlekinu.

Danes je oblačno in zato so mlečno bele stene moje sobe še bolj strašljive kot običajno. Medicinska sestra nosi bež krilo, in tu se zabavni del zgodbe konča. Novemu začasnemu fantu je ime Adrien. Ko omeni Adriena, se odklopim. V sobo se vrnem, ko se vrata zaprejo.

Spet sem sama. Že dvajset tednov sem sama, od tega se jih zavedam samo šest. A kljub temu imam občutek, kot da to traja že celo večnost. Morda bi čas mineval hitreje, če bi več spala.

Vsaj razmišljati bi nehala. Ampak nočem spati.

Ne vem, ali lahko kakor koli vplivam na svoje telo. Sem kot elektronska naprava, v stanju »delovanja« ali »mirovanja«. Sem najemnica lastnega telesa. In nočem spati.

Nočem spati, ker med spanjem nisem več niti najemnica, ampak zgolj opazovalka tega, kar sem. Opazujem vse te podobe, ki se vrstijo pred mano, in na noben način jih ne morem na hitro pregnati tako, da bi se prebudila, da bi globoko zadihala ali da bi se premetavala naokrog. Lahko jih samo opazujem, kako gredo mimo mene, in čakam, da bo konec.

Vsako noč je isto. Vsako noč iste sanje. Vsako noč podoživim dogodek, ki me je pripeljal sem, v to bolnišnico.

In najhujše v tej zgodbi je, da sem se sama spravila v tako stanje. Sama. Jaz in moja neumna ledeniška strast, kot bi rekel moj oče. Prav zato me je nehal obiskovati. Verjetno si misli, da sem dobila, kar sem iskala. Nikoli ni razumel, zakaj imam tako rada gore. Večkrat mi je rekel, da bom tam prodala svojo kožo. Zagotovo se mu zdi, da je z mojo nesrečo dokazal svoj prav. Jaz pa mislim, da ne gre za poraz ali zmago. Sploh ne vem, kaj naj si mislim. Samo iz kome se želim zbuditi.

7

Želim si, da bi me zares zeblo, da bi bila zares lačna, da bi me bilo zares strah.

Noro je, kaj vse lahko dojamemo o lastnem telesu, ko smo v komi. V resnici razumemo, da je strah kemijska reakcija. Lahko bi me bilo namreč strah, ko vsako noč gledam svojo nočno moro, ampak ne, jaz jo gledam. Gledam se, kako se vsako noč ob treh zjutraj prebudim v bivaku in kako prebudim svoje soplezalce. Gledam se, kako na hitro pojem zajtrk in oklevam, ali naj popijem čaj ter imam zato sredi ledenika poln mehur. Gledam se, kako si od glave do peta metodično oblečem vse sloje oblačil. Gledam se, kako si zapnem anorak, kako si oblečem rokavice, kako si namestim naglavno svetilko in kako si nadenem dereze. Gledam se, kako se smejim s prijatelji, ki so tako kot jaz še malo zaspani, vendar jih preplavljata veselje in adrenalin. Gledam se, kako si nadenem varovalni pas, kako podam vrv Stevu, kako zavežem osmico.

Ta presneta osmica.

Ta vozel, ki sem ga zavezala že neštetokrat.

To jutro ga nisem dala preveriti Stevu, ker je ravno pripovedoval šalo.

Kljub temu je bil vozel videti dobro zategnjen.

Ampak nisem mogla vedeti, da ni bilo tako. Tako gledam, kako si odvečno vrv navijem na roko, v drugo vzamem cepin in se podam na pot.

Gledam, kako se zadihana smehljam, se tresem od mraza, hodim, hodim, hodim in še naprej hodim. Gledam se, kako previdno stopam naprej. Gledam se, kako Stevu rečem, naj pazi na zasneženi prehod nad breznom. Gledam se, kako tudi sama s stisnjenimi zobmi prehodim nevarni del in na drugi strani olajšano zavzdihnem. Gledam se, kako se šalim, da je bilo vse skupaj preprosto.

In gledam, kako se mi tla ugreznejo pod nogami.

8

Nadaljevanje poznam na pamet. Zasneženi prehod je bila velikanska ledena plošča. Jaz sem bila edina, ki je še vedno stala na njej. Sneg se ugrezne pod mano in jaz zdrsnem z njim. Čutim protiudar napete vrvi, ki me je s Stevom povezovala kot popkovina. Občutim, kako me najprej preplavi olajšanje, nato pa strah, ko se je vrv razpotegnila za nekaj centimetrov. Slišim glas Steva, ki se oklepa ledu s cepinom in z derezami. Bežno se spominjam navodil, toda sneg že drsi čezme in obteži moje telo. Postopoma se napetost okrog mojega pasu sprosti, vozel se razveže in odnese me.

Ni me odneslo daleč. Morda kakih dvesto metrov. Sneg me pokriva čez in čez. Desna noga me strašno boli in zdi se mi, da so moja zapestja ukrivljena v čudno smer.

Občutek imam, da sem spala nekaj sekund, nato pa se prebudim, bolj budna kot kdaj koli. Srce mi razbija na vso moč. Zajame me panika. Skušam se pomiriti, vendar je težko. Nobenega dela telesa ne morem premakniti. Pritisk je premočan.

Komajda diham, čeprav je pred mano nekaj kvadratnih centimetrov zraka. Rahlo odprem usta in stežka zakašljam.

Slina mi pade na desno lice. Verjetno ležim na boku. Zaprem oči in si skušam predstavljati, da ležim v postelji.

Nemogoče.

Slišim korake nad seboj. Slišim Stevov glas. Želim kričati.

Mu povedati, da sem prav tu, tik pod njegovimi nogami.

Slišim tudi druge glasove. Verjetno so plezalci, ki smo jih srečali malo prej. Hotela sem zažvižgati s piščalko, toda nikakor nisem mogla premakniti glave. Tako zamrznjena, okamnela čakam. Postopoma se glasovi porazgubijo. Ne vem, ali je to zato, ker se oddaljujejo ali ker sem zadremala, toda vse se spremeni v črnino.

In zatem se spominjam samo še glasu zdravnika, ki moji mami govori, da mora izpolniti še več obrazcev, saj me bodo 9

premestili v drugo sobo, kajti, gospa, saj razumete, po štirinajstih tednih zdravniki ne moremo več veliko narediti.

Tako sem se zavedela, da lahko samo še slišim. Zaželela sem si, da bi lahko zajokala, toda to mi nikakor ni uspelo.

Niti žalosti nisem občutila. In še vedno je ne občutim. Sem prazna lupina. Ne, živim v prazni lupini.

Sem kot buba v zapredku, to se morda lepše sliši. Rada bi šla ven in povedala, da sem tudi lastnica tega zapredka.

10

2 Thibault

»Pusti me pri miru, ti pravim!« »Nikamor ne boš šel, dokler se ne boš pogovoril z njim.« »Pusti me! Že petnajstkrat sem poskusil, pa ni nič drugače. Grozen je, zoprn, grob in prostaški. Kot v kakšni bedni risanki. To me ne zanima.« »Tvoj brat je, presneto!« »Bil je moj brat, preden je povozil tisti dve punčki. Ni ušel roki usode. Morda bi bilo bolje, če bi končal kot onidve, ampak zdaj ga je vsaj zadela božja kazen.« »Vraga, Thibault, poslušaj se! Saj ne misliš tega, kar govoriš.« Otrpnem. Že mesec dni vsem ponavljam iste besede, moj bratranec pa misli, da to govorim zgolj zato, ker me skrbi za brata. Ne skrbi me. Skrbelo me je na začetku, ko so poklicali iz bolnišnice, ko se je moja mama zgrudila na kuhinjska tla, ko smo se vozili v starem bratrančevem peugeotu 206 in presegli vse omejitve hitrosti. Zaskrbljen sem bil, dokler nisem pred vhodom v bratovo sobo videl stati policista. Od tistega trenutka naprej sem bil zgolj še jezen. »Resno mislim vse, kar sem rekel.« Zadnji stavek sem izgovoril z ledenim tonom. Očitno moj bratranec tega ni pričakoval. Tudi on se je ustavil sredi 11

hodnika. Vem, da je moja mama že v sobi številka 55.

Nekaj medicinskih sester brezbrižno gre mimo naju. S pogledom ošinem bratranca. Od sramu je otrpnil. »Nehaj izgubljati glavo in mi daj mir. Za mamo si izmisli, kar koli hočeš. Dobimo se pri izhodu.« Obrnem se, pritisnem na kljuko desnih vrat, ki vodijo na hodnik, in jih zaloputnem za seboj. V bolnišnicah nihče ne uporablja stopnic, zato tu zaprem oči, se naslonim na steno in počasi zdrsnem na tla.

Skozi kavbojke čutim hlad poliranega betona, vendar se požvižgam na to. Že tako imam pomrzle noge zaradi vožnje v avtu brez gretja in moje roke so verjetno pomodrele.

Sploh si ne upam predstavljati, kakšne barve bodo to zimo, če bom še naprej pozabljal rokavice vsakič, ko bom šel ven.

Zdaj je še jesen, vsaj uradno, toda v zraku se že čuti pridih zime. Jaz pa čutim samo žolč, ki se mi dviga vse do grla, tako kot vsakič, ko stopim v to bolnišnico. Rad bi pobruhal brata, pobruhal njegovo nesrečo in pobruhal alkohol, ki ga je uspaval na dan, ko je povozil deklici. Toda grlo se mi samo krčevito stiska, iz njega pa ne pride nič. Odlično.

Bruham zrak.

Nosnice mi preplavi bolnišnični vonj. Zanimivo. Običajno na stopnišču ni tako močan. Odprem oči, da bi videl, ali ni kakšnemu zdravniku kaj padlo, in zakolnem.

Zmotil sem se, sem v neki sobi. Verjetno sem zamenjal znak za izhod v sili z nekim drugim napisom na vratih. Želim si oditi, preden se bo oseba v postelji zbudila.

Od tu, kjer sem, vidim samo spodnji del nog. No, vidim tudi rožnato rjuho, ki jih prekriva. Nedvomno je v zraku vonj po bolnišničnih kemikalijah, toda mojo pozornost pritegne še nekaj drugega. Tu je neki dodatni vonj, nekaj, ki nima nobene zveze z zdravili in nenehnim razkuževanjem prostorov. Zaprem oči, da bi se osredotočil.

12

Jasmin. Diši po jasminu. Ni slabo kot vonj. Vendar sem prepričan, da je to isti vonj, kot ga ima čaj, ki ga mama pije vsako jutro.

Nenavadno, da zvok vrat ni prebudil osebe v postelji.

Morda še vedno spi.

Ne vem, ali gre za moškega ali žensko, toda že po vonju menim, da je ženska. Nobenega tipa ne poznam, ki bi se odišavil z jasminom.

Počasi se približam, kot kakšen smrkavec, ki se boji kopeli. Vonj po jasminu postane močnejši in pokukam čez. Ženska. Konec koncev to ni nič presenetljivega, ampak imel sem občutek, da potrebujem potrditev. Spi. Odlično.

Lahko bom šel ven, ne da bi povzročil incident.

Ko se premaknem v nasprotno smer, opazim svoj odsev v majhnem stenskem ogledalu. Moje oči so upadle in moji lasje razmršeni. Mama mi vedno pravi, da bi bil lahko bolj eleganten, če bi se potrudil in si uredil lase. Vedno ji odvrnem, da nimam časa za to. Na to mi odgovori, da bi bilo ženskam bolj všeč, če bi bila moja rjava griva ukročena.

Potem ji pojasnim, da imam veliko pametnejšega dela, kot je spogledovanje z dekleti, in običajno se pri tem ustavi.

Odkar sem se pred letom dni razšel s Cindy, se utapljam v delu. Priznati moram, da šest let skupnega življenja močno vpliva na osebnost. Dobil sem strahovit udarec, ko je odšla, in od tedaj se pobiram. Zato so moji lasje zadnja stvar, za katero mi je mar.

Sem tudi neobrit. Točneje, obril se nisem že dva dni. To ni ravno grdo, ampak mama bi spet rekla, da bi se lahko bolj potrudil. Ko me tako poslušate, bi si lahko mislili, da živim pri njej. Ampak ne, imam svoje stanovanje, malo dvosobno stanovanje v tretjem nadstropju brez dvigala. Precej simpatično je, glavno pa je, da si ga lahko privoščim. Dejstvo je le, da je mama že mesec dni tako zaskrbljena, da pogosto bivakiram 13

v njeni dnevni sobi. Odkar jo je oče zapustil, se je tudi ona preselila, torej nima več sobe za goste. Kakor koli, kavč sem kupil jaz. Šesti čut mi je rekel, da ga bom moral nekega dne še uporabljati. To je bilo dva meseca, preden je Cindy odšla.

Močno si podrgnem lica, da bi si ogrel prste. Ujamem ovratnik srajce pod puloverjem in ga potegnem ven, da bi ga malo pogladil. Ne morem verjeti, da sem bil ves dan v službi tako oblečen, pa mi nihče ni nič rekel. Verjetno so dojeli, da je sreda, ko je običajno bolj sproščeno. Zagotovo so ujeli moj pogled in takoj pozabili nanj. Iz vljudnosti. Iz brezbrižnosti. Ali pa, ker čakajo samo na to, da me odpustijo in postavijo na svoje mesto.

No, ko sem na hodniku ozmerjal Cindy in na vse grlo kričal, da je spala s šefom, sem bil deležen nekaj opazk, toda potem je zamenjala podružnico in zdaj sem jaz eden od njihovih najboljših delavcev, zato me nočejo izgubiti.

Iz ogledala zrejo vame moje sive oči. V primerjavi z mojimi črnimi lasmi so videti medle. Roko si položim na glavo, kot da bi poskusil potolažiti mamo, in pozabim na naslednji korak. Nič hudega. Saj nikogar ne čakam. Škropotanje preusmeri mojo pozornost proti oknu. Sranje.

Začelo je deževati. Jaz pa si prav nič ne želim iti zmrzovat ven in čakat na mamo in bratranca. Ozrem se okoli sebe.

V tej sobi je pravzaprav precej toplo. Ženska še vedno spi in glede na popolnoma čisto pohištvo ni videti, da ima prav pogosto obiske. Za trenutek pomislim, ali bi bilo to pametno. Če se ženska zbudi, lahko še vedno napletem zgodbico, da sem pravkar vstopil in sem se zmotil. Če jo kdo pride obiskat, lahko navržem, da sem stari prijatelj, in izginem.

Verjetno bi prej moral izvedeti vsaj njeno ime.

Na temperaturni tabli na vznožju postelje piše: »Elsa Bilier, devetindvajset let, lobanjske poškodbe, težke poškodbe zapestij in desnega kolena. Več podplutb, zdravljenje zloma 14

mečnice.« Seznam se nadaljuje v tem smislu, vse do ene najbolj strašljivih besed, ki jih lahko slišite na tem planetu. »Koma.« Očitno je sploh nisem mogel prebuditi. Izpustim tablo in pogledam žensko. Devetindvajset let. V tem položaju, vsepovsod prepredena s cevkami in iglami, je videti bolj kot štiridesetletna mama v zapredku. A ko se nekoliko približam, ji vrnem rosnih devetindvajset. Ljubek prefinjen obrazek, kostanjevi lasje, nekaj pegic, ki so posejane tu pa tam, materino znamenje v bližini desnega ušesa. Le suhcene roke in upadla lica bi me lahko pripravile, da bi razmišljal drugače.

Znova pogledam na tablo in vzame mi sapo.

Datum nesreče: 10. julij. Že pet mesecev je v tem stanju.

Moral bi odložiti tablo, toda gloda me radovednost.

Vzrok nesreče: plaz v gorah.

Norci so povsod. Nikoli nisem razumel, zakaj se ljudje pobijajo na ledenikih, na teh poledenelih zadevah, polnih lukenj in previsov, kjer lahko umreš že, če stopiš za korak naprej. Verjetno ji je zdaj na smrt žal za to. No, to bi lahko tako rekli. Zagotovo ne dojema, kaj se ji je zgodilo. Tako je v komi. Si drugje, a nihče ne ve, kje.

Nenadoma si strahovito zaželim, da bi lahko svojega brata zamenjal s to punco. Ona se je sama spravila v to. Nikomur ni naredila ničesar hudega, vsaj mislim tako. Moj brat pa je preveč pil, a je kljub temu sedel za volan. Ubil je dve štirinajstletni deklici. On bi moral biti v komi. Ne ona. Še zadnjič pogledam na tablo, preden jo odložim nazaj.

Elsa. Devetindvajset let (rojena 27. novembra).

Presneto, danes ima rojstni dan.

Ne vem, zakaj to storim, toda vzamem radirko, privezano na tablo, in pobrišem številko devetindvajset. Naredim grd madež, ampak saj je vseeno.

15

»Lepotica moja, danes si dopolnila trideset let,« zamrmram in zapišem novo številko ter odložim tablo. Še vedno jo gledam. Nekaj me moti, a čez trenutek že razumem. Zaradi vseh teh reči, na katere je privezana, je grša. Če bi vse odstranil, bi skorajda spominjala na jasminov cvet, na njegov vonj, ki vztraja v tej sobi. V tem trenutku nastopi polemika »ali naj jo odklopimo ali ne«. Doslej se tega nisem domislil. Zdaj pa bi rad vse izklopil, samo da bi bila videti naravna. »No, ker si že tako ljubka, si zaslužiš poljub za rojstni dan.« Lastne besede me presenetijo, toda že odrivam cevke, ki mi onemogočajo dostop do njenega lica. Na tako majhni razdalji me jasmin povsem prevzame. Ustnice pritisnem na toplo lice in zdi se mi, kot da me je zadel električni udar. Že leto dni nisem poljubil ženske, če odštejem pozdravne poljube s kolegicami. V tem, kar sem storil, ni nič čustvenega ali seksualnega, toda zlodja, pravkar sem ženski z lica ukradel poljub. Ob tej misli se nasmehnem in stopim stran. »Srečo imaš, zunaj še vedno dežuje. Še nekaj časa ti bom delal družbo, jasminov cvet.« Stol potegnem k sebi in sedem nanj. Le dve minuti traja, in že zadremam.

16

Clélie Avit | TUKAJ SEM | Je suis là | Prevedla Špela Žakelj| | Uredila Polona Mlakar | Oprema in prelom Rok Ločniškar | Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. | Za založbo predsednik Jože Planinšek cm in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | © Celjska Mohorjeva družba, 2018 | www.mohorjeva.org | Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 400 izvodih | Celje-Ljubljana 2018

Clélie Avit

Tukaj sem

Rada bi nekaj občutila, ampak ni ničesar.

Popolnoma ničesar. Popolnoma ničesar ne občutim.

Vendar pa mislim, da je, če prav slišim, pred desetimi minutami nekdo vstopil v mojo sobo.

Moški.

Dam mu trideset let. Nekadilec, sodeč po glasu.

Ampak to je vse, kar vem o njem.

In samo na besedo mu lahko verjamem, ko je rekel, da me je poljubil na lice.

Clélie Avit se je rodila leta 1986 v pokrajini Auvergne v Franciji. Odločila se je zamenjati poklicno pot učiteljice kemije in fizike, da bi se lahko povsem posvetila pisanju.

Ob literarnem ustvarjanju poučuje tudi sodobni ples.

V Franciji je za svoj prvi roman Tukaj sem prejela nagrado za mlade in obetavne avtorje (Le Prix Nouveau Talent).

9 789612 783716

22,50 €

T u k a j

29-letna alpinistka Elsa leži v bolnišnici v komi zaradi nesreče v gorah, mladi Thibault pa se po naključju znajde pri njej, ko se skuša izogniti srečanju s svojim bratom v sosednji sobi, ki je povzročil hudo avtomobilsko nesrečo iz malomarnosti.

In potem Thibault kljub odsot­nosti znakov življenja pri njej Else ne neha obiskovati …

Roman o velikih življenjskih naključjih in upanju, ki dela čudeže, ter ganljiva zgodba o lepoti nekega poznanstva.

Clélie Avit

s e m

Fotografija na naslovnici: Shutterstock