M ARO LTOVSK I E- N OVIÄŒN IK
APRIL 2017
UVODNIK
MAROLTAČ
april 20 17
Razmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki je strogo zaželeno!
UVODNIK Drago maroltovstvo, zopet smo zagnali e-novičnik, ki vas bo obveščal o naših dogodivščinah in aktivnostih. V tokratnem glasilu vas bomo seznanili z zgodbami iz naših dogodivščin, izvedeli boste kje nas lahko vidite v naslednjih mesecih, pobližje spoznali našega v.d. umetniškega vodje in našo predsednico ter še in še. Priprave na letni koncert so v polnem teku in sami že komaj čakamo, da predstavimo naše točke. Več o koncertu lahko izveste na naslednjih straneh. Še več pa seveda na samem dogodku, zato le hitro po karte! Darja Vukčevič, urednica
MAROLTAČ april 2017 urednica Darja Vukčevič uredniški odbor Mojca Kostanjevec, Nika Rožanc in Darja Vukčevič oblikovanje Monika Skitek fotografiji na naslovnici in zadnji strani Anže Mulec izdaja Akademska folklorna skupina France Marolt ŠOU v Ljubljani, društvo Kongresni trg 1 1000 Ljubljana tel/fax: 01/2514-312 e-pošta: info@marolt.si www.marolt.si afsfrancemarolt maroltovci afsfrancemarolt
2
Letna plesna predstava “69” Akademska folklorna skupina France Marolt
Letna plesna predstava “69”, Cankarjev dom, 27. maj 2017, ob 19.30
Člani Akademske folklorne skupine France Marolt z veseljem napovedujemo svojo letno plesno predstavo “69”, ki se bo tokrat sprehodila skozi preteklost.
Cankarjev dom, 28. maj 2017, ob 18.00
“Akademska folklorna skupina France Marolt se bo z letno plesno predstavo 69 odmaknila od tradicionalnih zasnov in pristopov k plesni produkciji ter skušala angažirano odgovoriti na ključna vprašanja (po)ustvarjalnih konceptov plesa na Slovenskem. Temeljno vprašanje, ki ga bo z umetniškim (po)ustvarjanjem odprla, je refleksija sprememb odrske umetnosti skozi različna obdobja ustvarjanja, na način, da si bodo ob bok postavljena na eni strani dela koreografov starejše generacije in na drugi dela koreografov mlajše generacije.” Verjamemo, da se ta vikend snidemo! Maroltovci
Predstavo “69” so podprli: Cankarjev dom, Ministrstvo za kulturo, JSKD, ŠOU v Ljubljani, Medis d.o.o., Terna d.o.o., Elektrospoji d.o.o., Formitas d.o.o., Srednja trgovska šola Ljubljana, Parada plesa
3
NAPOVEDNIK
MAROLT NAPOVEDUJE 12. april 2017 Območno srečanje odraslih folklornih skupin Španski borci, Ljubljana 19. april 2017 Gostilna pri Kolovratu Ljubljana 6. maj 2017 Celovečerni koncert folklorne skupine COF Ljubljana 27. in 28. maj 2017 Letna plesna predstava “69” Linhartova dvorana v Cankarjevem domu, Ljubljana 10. junij 2017 Celovečerni koncert Monošter, Madžarska 12. junij 2017 Junij v Ljubljani Kongresni trg, Ljubljana 28. julij - 1. avgust 2017 Mednarodni folklorni festival “Ilindenski dnevi” v Bitoli Gostovanje v Makedoniji 15. september 2017 Celovečerni koncert z Akademsko folklorno skupino Študent Kimavčevi večeri, Ptuj 21. in 28. september 2017 Slovenski ljudski plesi ob Ljubljanici Dvorni trg, Ljubljana
VABLJENI! 4
foto: Anže Mulec
MAROLTOVCI
INTERVJU: ANŽE KERČ Petra Bedene foto: Veronika Mikolič in Anže Mulec
Anže Kerč sodi med tiste maroltovce, o katerih se govori tudi, kadar jih ni. O tem smo se lahko prepričali v preteklem letu, ko je ob odhodu na podiplomski študij v tujino za seboj pustil sled, ki je vzbudila zanimanje celo pri novopečenih plesalcih, ki ga poprej sploh niso poznali. Ko pa so letošnji bruci prestopili prag »Marolta«, je njegovo ime že odzvanjalo po plesnih prostorih v novi, vsega spoštovanja vredni vlogi. Dolgoletni plesalec je namreč v 69. sezoni delovanja prevzel umetniško vodenje Akademske folklorne skupine France Marolt in s tem stopil v velike čevlje dr. Tomaža Simetingerja. Razumljivo je, da smo ga ob vrnitvi v tako velikem slogu zaprosili, da nam za novo številko našega glasila zaupa tudi nekaj svojih bolj osebnih razmišljanj. Takoj postane jasno, da imamo opravka z živahnim, ambicioznim in zagnanim fantom, čigar glava je polna novih idej, ki s seboj prinašajo svežino, ki težko ostane neopažena.
Kdo sploh je Anže Kerč? Kako bi se na kratko opisal? Sem skoraj četrt stoletja star skorajšnji magister zgodovine. Rad imam, da so ljudje točni, čeprav sam vedno zamujam. Menim, da sem slab »multitasker«, zato pa odličen v planiranju svojega časa, saj stvari v 99,9% opravim pred postavljenim rokom. Kaj naj še povem? V resnici ne maram pisati o sebi, zato sem prepričan, da je to zame najtežje vprašanje tega intervjuja. S folkloro se kot plesalec ukvarjaš že vrsto let – najprej si pet let plesal pri FS Iskraemeco Kranj, potem pa še pet let pri Akademski folklorni skupini France Marolt. Kako je padla odločitev, da se boš udejstvoval v folklorni dejavnosti in kako se je tvoja pot nadaljevala? Ko sem po osmih letih prenehal igrati hokej, ki mi
foto: Veronika Mikolič 5
MAROLTOVCI
je prej vzel ogromno časa – na treninge smo se iz Kranja namreč morali voziti na Bled, sem proti koncu osnovne šole imel preveč prostega časa. Iz tega razloga sem se odločil, da bi se bilo pametno ukvarjati tudi s čim drugim, kot vse popoldneve preživljati samo v spontanem brezdelju. Na prigovarjanje sošolcev sem se pridružil folklorni skupini Iskraemeco, ki je imela vaje v le nekaj sto metrov oddaljeni osnovni šoli. Da sem se pridružil folklorni skupini, je bil verjetno za vso družino precej velik šok, saj doma prej nikoli nisem kazal zanimanja za kaj podobnega. Pravzaprav se ne spomnim, če sem takrat sploh sam dobro vedel, v kaj se podajam. Seveda sem že na prvih vajah spoznal, da stvar ni zame, pa vendar sem vsak teden znova, več let redno hodil na vaje. To se je, vključno s pogostimi nastopi, nadaljevalo vse do konca mature, ko sem se odločil, da bom z vstopom na fakulteto začel tudi novo plesno poglavje in se tako prijavil na avdicijo pri AFS France Marolt. Še preden sem kot študent prestopil vrata fakultete, sem tako že imel opravljeno pristopno avdicijo k skupini. Prvo leto pri Maroltu je bilo zame najtežje. Za človeka, ki ni navajen discipline in ima nizko stopnjo koncentracije, kakršen sem v prvem letniku študija zagotovo bil, so bile vaje precej naporne. Moram priznati, da sem sprva ostal bolj zaradi družbe kot samega plesa, a sem se kmalu navadil na tempo, ki so ga od mene zahtevali. Poleg tega, da sem bil v samem vrhu pri udeležbi na vajah in nastopih, sem postopoma začel prevzemati tudi različne funkcije, tako v garderobi kot odborih, in lahko rečem, da mi ni žal za nobeno uro vloženega dela. Po dolgi plesni karieri si se podal v nove vode in pričel tudi sam postavljati odrske postavitve – kaj pa te je navdušilo za koreografiranje? Kako je sploh prišlo do te odločitve? Ne morem reči, da je šlo pri tem ravno za odločitev, zagotovo pa je veliko vlogo pri tem odigralo nadaljevanje študija na magistrskem programu zgodovine jugovzhodne Evrope. Program ima sedež v Gradcu in določa, da mora študent tam tudi opraviti del študijskega programa. Odločil sem se, da bom z odhodom v Avstrijo tudi zaključil svojo plesno kariero, še vedno pa sem želel sodelovati s skupino. Takratni umetniški vodja Tomaž Simentinger mi je predlagal, da naj naredim krajšo plesno postavitev za en par in sicer za spremljevalni progam prvega tekmovanja parov v ljudskih plesih in tako sta nastali dve kratki točki, ki sta bili odlično sprejeti. Nato pa je v lanski 6
sezoni sledil projekt Plesni inkubator, kjer sem bil skupaj s še drugimi mladimi koreografi povabljen, da pripravim eno plesno točko za letno plesno predstavo AFS France Marolt z naslovom Inkognito. Ker so plesne koreografije naletele na dober odziv v javnosti, sem se odločil, da bi bilo vredno v tej smeri tudi nadaljevati. Če ostanemo pri koreografijah – pod tvojo taktirko so nastale tako večje postavitve, npr. Velikan in pritlikavec (ki je bila del letnega koncerta Inkognito), kot tudi številne miniaturke (Dekle z robcem, Bi al’ ne bi?, Mrtvaški ples). Kje dobivaš navdih ter ideje? Ti včasih pomaga tudi smer študija? (Anže je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in nemcistike, trenutno pa končuje drugo stopnjo študija zgodovine jugovzhodne Evrope). Res je, da se zadnja tri leta pri študiju zgodovine bolj intenzivno ukvarjam s plesom, vendar gre pri tem predvsem za teoretično preučevanje plesne kulture višjih slojev prebivalstva, s čemer si pri sestavljanju koreografij le stežka pomagam. Seveda včasih pri preučevanju študijskih virov najdem tudi kakšno zamisel, ki se mi zdi uporabna, vendar so te zaenkrat samo v obliki s krogci in puščicami porisanih listkov, polepljenih nad pisalno mizo. Sam nisem ravno velik ljubitelj besede »navdih«, saj jo prevečkrat povezujemo z romantično predstavo o neusahljivem viru idej, ki človeku omogoča, da je na svojem področju uspešen brez večjih težav. Za vsakim projektom pa v resnici stoji veliko vloženega časa, predvsem pa poigravanja z različnimi idejami. Naštete koreografije so nastajale povsem ločeno in vsaka nosi svojo zgodbo nastanka. Dekle z robcem in Bi al’ ne bi? sta nastali kot prvi in sta bili narejeni na kožo plesalcem, ki so točki prvotno tudi plesali. Medtem, ko sem imel pri prvi nekoliko več časa za razmislek, je druga nastala na pobudo takratne soplesalke Ane, ki je k meni prišla z »jasno izdelano idejo,« ki se je glasila: »… jaz bom najprej štrikala na odru in potem ti pritečeš.« Sam nisem pristaš takega načina dela, pa vendar je takrat točka na odru očitno izpadla odlično. Na zadnjem tekmovanju v plesnih parih je bila tvoja koreografija Mrtvaški ples nagrajena s prvim mestom. Kako to, da si se odločil uporabiti motiv smrti? Zamisel o uporabi centralnega motiva smrti sem imel v glavi že nekaj let, vendar se pred tretjim tekmovanjem parov v ljudskih plesih nikoli ni našla
MAROLTOVCI
priložnost, da bi ga realiziral v plesni postavitvi. Točka je nastala kot osebni prezir do pretirane uporabe motiva srečne ljubezni pri folklornem (po)ustvarjanju. Le redkokdaj na folklornih odrih vidimo tragične prizore, vse se vedno vrti okoli tematike ene izmed stopenj v ljubezni, motiv smrti, ki ima v slovenskem ljudskem izročilu in na splošno v svetovni umetnosti veliko vlogo, pa je bil po mojem mnenju premalokrat uporabljen; če že, največkrat le v smislu groteske. Povsem razumljivo je, da si ljudje ob gledanju folklornih predstav želijo zabave in se ob prizorih na odru povsem »odklopiti« od vsakdanjega zunanjega sveta. Točke, kot je npr. Mrtvaški ples, pa na ljudi vplivajo ravno nasprotno, v njih pustijo grenak priokus in jih prisilijo, da o videnem tudi razmišljajo. Skušal sem doseči podoben učinek, kot so ga imele na primer grške tragedije v času antike, ki so v ljudeh budile različna čustva. Očitno je točka kljub »temačni« tematiki delovala na ljudi v tolikšni meri, da so jo pozitivno sprejeli in na koncu tudi nagradili.
Ob bok drug drugi bomo postavili po dve plesni točki, narejeni v različnem obdobju delovanja skupine, in pri tem z različnim pristopom do odrske umetnosti vsakemu posamezniku posebej prepustili, da se sam pri sebi odloči, katera mu je bližja, predvsem pa, da tudi sam razume in dopusti možnost drugačnih pristopov k plesnemu (po) ustvarjanju. Za zanimivo in osebno predstavitev, s katero nas je mladi ustvarjalec navdušil, se mu iskreno zahvaljujemo. S svojimi odgovori je vzbudil pričakovanja, ki bodo v prihodnjih tednih naraščala vse do samega vrhunca, ko bodo plesalci in glasbeniki pod njegovim vodstvom stopili na oder Cankarjevega doma.
Letos na Maroltu zasedaš funkcijo vršilca dolžnosti umetniškega vodje, z letno plesno predstavo “69” pa boš prvič tudi avtor celotne idejne zasnove plesnega večera. Kaj nam lahko poveš o samem konceptu ter o tem, kako se je zamisel sploh rodila? Zaenkrat je še prezgodaj, da bi povsem odkril koncept predstave, le-tega bomo postopoma odkrivali publiki, povem pa lahko, da se je zamisel rodila s pomočjo soavtorja koncerta Oskarja Stoparja in sicer kot odgovor na dogajanje na slovenski folklorni sceni. Že nekaj let se odpirajo precej pereča vprašanja o tem, kaj se pri folklorni dejavnosti sme in kaj ne ter kje so meje folklornega (po)ustvarjanja. Sam verjamem, da gre pri folklorni dejavnosti za umetnost, ki ni nič manj vredna kot ostale plesne zvrsti, čeprav jo nekateri še vedno jemljejo zgolj v funkciji ohranjanja ljudskega izročila ali v obliki živega muzeja. V sedaj že 69-letni zgodovini Akademske folklorne skupine France Marolt so se iz obdobja v obdobje pojavljali različni pristopi (po)ustvarjanja, ki so bili obenem odraz časa, obenem pa so dejavnost tudi zaznamovali. Umetnost se nenehno spreminja, s tem pa za sabo ne briše že uveljavljenih oblik ustvarjanja in jih tudi ne zaničuje, ampak na že uveljavljenih praksah gradi in se obenem od njih tudi oddaljuje ter tako odpira nove smeri ustvarjanja. Z letošnjo letno plesno predstavo »69« bomo različne pristope do folklornega (po)ustvarjanja pokazali povsem jasno.
foto: Anže Mulec
7
BRUCI 2016/2017
PISMO BRUCA Tina Žagar foto: osebni arhiv Tine Žagar
Kar pet mesecev je že minilo, odkar se je Akademska folklorna skupina France Marolt povečala za novo skupino brucev, ki je uspešno opravila avdiciji in pričela z vajami. Prišlo je veliko novih obrazov in veliko jih vztraja še naprej. Naj priznam, da sem sama na začetku oklevala k pristopu k skupini. Tehtnice pač moramo dobro pretehtati vse pluse in minuse, ki jih najdemo. Na koncu sem se le odločila in uspešno opravila začetno avdicijo. K moji odločitvi, da se priključim tej skupini, je vplivalo veliko stvari. Najprej seveda prijateljica, ki mi je velikokrat rekla: »Daj pridi no, greva skupaj!« Zagotovo tudi to, da zelo rada plešem. Preden sem začela s folkloro, sem »prešnofala« že marsikatero zvrst plesa, a se nikjer ustalila. Pa tudi to, da v domačem kraju obiskujem folklorno skupino. Naj ob tem omenim še študij etnologije, ki ga opravljam. Vse te besede, ki jih spoznavam ob študiranju, od folklorizma do oblačilne kulture, je pač treba prepoznati tudi v praksi. Skoraj prepričana sem, da bo moja diplomska naloga zelo povezana s folkloro in ljudskimi plesi. Tako sploh ni bilo debate, da se ne bi pridružila eni izmed ljubljanskih folklornih skupin. Da se vrnem nazaj na nas, bruce. Po opravljeni avdiciji se je pravo delo šele začelo. Bruci imamo vaje ob torkih in četrtkih. Učimo se novih plesnih korakov, ki so enkrat malo zahtevnejši, spet drugič malo lažji. Tudi pojemo. No, nekateri se tega šele učimo. Omenim naj tudi to, da Marolt povezuje, saj je tako povezal tudi nas ta »frišne«. Spoznala sem veliko novih ljudi, ki smo do sedaj postali že kar dobri prijatelji in prava ekipa. Veliko se družimo in skupaj zabavamo. Skupaj smo preživeli intenzivni vikend, kjer nam je uspelo povzročiti celo poškodbo reber, kar do sedaj ni uspelo še nobeni brucovski ekipi. Naš nagajiv timski duh sedaj velikokrat ponagaja našima korepetitoricama, Tadeji in Anji, ko nas poskušata utišati in nam kaj pametnega (do) povedati. Moram reči, da jima tu in tam uspe. Tudi pridni smo. Pomagali smo na dnevu odprtih vrat in na areni mladih. Preizkusili pa smo se že v likanju in 8
šivanju. Pred nami sta še dva pomembna dogodka, na katera se pridno pripravljamo. Brucovski nastop in avdicija za sprejem v srednjo skupino. Folklora je tako postala zame tisti čas v tednu, ko se lahko popolnoma sprostim, naredim nekaj zase, hkrati pa ob tem zelo uživam. Veselim se vsakih vaj. Zlezla mi je pod kožo in bo tu še nekaj časa ostala. Dolgo sem iskala plesne čeveljce, s katerimi bi bila zadovoljna, in na koncu le našla tiste ta prave, folklorne. Če bi me sedaj, ko obiskujem vaje že teh nekaj mesecev vprašali, ali obžalujem priključitev k maroltovski folklorni skupini, bi se moj odgovor takoj glasil ne. Tiste, ki pa tehtajo, gruntajo, razmišljajo in se sprašujejo ali se splača, bi pozvala naj se naslednje leto takoj odzovejo k novemu vpisu. Brucka bodočim brucom: “Ne bo vam žal.” Sedaj pa je že čas, da tole pisemce počasi končam. Kazalci na uri že kažejo, da se bodo brucovske vaje počasi začele, jaz pa sem še kar zasidrana v svoji študentski sobici. Tukaj tistih akademskih petnajst minut seveda ne obstaja in če ne želim zamuditi, se bo potrebno počasi odpraviti. Seveda z veseljem in pričakovanjem na učenje novih plesnih korakov in treniranja glasilk.
IZ GARDEROBE
ZILJA
Špela Oblak foto: Anže Mulec
Qnočəm Zilanqo, cə qratqo ma janqo, Rožanqo bom mou, qə ma janqo do tou
(Nočem Ziljanke, ki kratko ima janko, Rožanko bom imel, ki ima janko do tal.)
Tako so Rožanci pravili Ziljanom in že s pesmijo vidimo, da je bilo ravno kratko krilo tisto, po čemer so in še vedno prepoznamo Ziljane oz. bolje rečeno Ziljanko.
Ziljska noša v 18. In 19. stoletju Franc Werner je bil eden prvih, ki je leta 1807 opisal ziljana izpred 50 let kot moškega z zelenim koničastim k l o b u ko m z majhnimi krajci, suknjo iz rdečega škrlatnordečega sukna. Krojena naj bi bila kot vreča, ki je segala nad kolena. Hlače so bile kratke iz zelenega sukna. Nosili so rdeče ali modre nogavice z belimi vstavki, rdeče opanke, belo srajco in so bili brez ovratne rute. Pri ziljanki je zapisal, da čipke na pokrivalu segajo skoraj čez oči, krilo z modrcem pa sega do kolen in je rjave, črne ali opečnate barve. Opiše tudi prsni izrez, ki je globok in ga pokriva svilena ruta, ki “dvigne prsi” in se konča pri vratu. Oblečen ima predpasnik, ki pokriva razporek krila, sredi života pa nosi pas. Tudi Baltasar Hacqeut je med letoma 1766 in 1787 raziskoval Ziljo in ugotovil, da moški nosi kratke lase. Na glavi ima visok, koničast, zelen ali črn klobuk, mlajši pa že klobuk z nizkim oglavjem ali poleti iz slame. Oblečen imajo tudi rdeč prsnik, zelene hlačne naramnice in čezenj kratek jopič. Za
ženske je opozoril, da pri plesih kažejo celo spodnje nadstropje, a se domačinom ne zdi nespodobno. Ženske imajo lase spletene v dolge kite, dekleta pa okrašena z rdečimi volnenimi ali svilenimi trakovi. Ženska avba (navzdol viseča čepica) je okrašena s črnim trakom, na robu pa s širokimi čipkami ali kosom platna. Okrog vratu nosijo steklene pobarvane koralde, spodaj drobno naguban ovratnik. Srajca je kratka in na prsih položena v drobne gube. Okrog telesa imajo pas, na katerega so zavezovale zaprt nož. Nosile so večinoma bele nogavice. Jarnik je kasneje ovrgel nekatere trditve Hacqueta ali pa jih dopolnil. Omenil je, da imajo žene in dekleta lase spletene v dolgi, zadaj na glavi zviti kiti. Lasje so prepleteni s trakovi ali vrvicami. Samo pri procesijah in porokah imajo deklice spuščene lase, ki so okrašeni s cca. 2 coli (cca. 5 cm) širokimi modrimi, rumenimi in rdečimi trakovi. Glede prej omenjenih korald pa Jarnik opozarja, da jih nihče ne pozna. Leta 1875 je ziljska obleka opisana prvič v slovenskem jeziku. Moška obleka se opisuje kot podobna gorenjski. Pri ženskah pa omenjajo temen ras s svetlobarvnim predpasnikom in rdeč ras s temnim predpasnikom. Uveljavijo pa se v tem času moderni visoki čevlji na vezalke.
Redi in odredbe Tudi Ziljani naj bi se v obdobju oblačilnih redov držali le-teh. A kot je znano, so se nemalokrat na rede in odredbe požvižgali, čemur priča današnja dolžina kril Ziljank, ki se je obdržala skozi stoletja. Z dolžino 9
IZ GARDEROBE
10
krila Ziljank je imela težave tudi sama cesarica Marija Terezija sredi 18. stoletja. Makarovičeva iz različnih virov povzema takole: “Zoper nečastno, nedostojno, nespodobno in lahkomišljeno obleko Ziljank, sta bila poslana gospodu na Čajnskem gradu vsaj dva opomina: dne 21. 1. 1752 in 1. 9. 1754. Vse kaže, da jih niso upoštevali niti krajevni oblastniki, niti ziljanke. Zato je cesarica izdala 7. 2. 1755 še patent. V njem je na splošno ožigosano razposajeno in grešno življenje kmečke mladine na Koroškem. Med vzroki zanj je navedena poleg pozno v noč trajajočih plesov tudi ženska obleka pri Zilji. V zvezi s tem je bil dan predlog, da naj bi si ženske na državne stroške nabavile nove obleke ali v obdobju enega leta zdaljšale krila, tako da bi pokrile meča.”
Poleg progastega je bil uveljavljen tudi karo vzorec.
Moški oblačilni kosi SRAJCA (srajšče): je praviloma bele barve. Izjema so le tri zapuščine, kjer se omenja rdeča in črna srajca. K srajci je sredi 18. stoletja sodila tudi nabornica, ki jo upodobita Hacquet in Schlegel, z Goldensteinom pa pride v veljavo manjši koničasti srajčni ovratnik.
OPASICA: je dolg za dobro ped širok pas iz blaga, ki so si ga moški ovijali okrog pasu. Ob smrti je zapisana 1 opasica za posameznega lastnika. Pojavi se na Goldensteinovi podobi, kasneje pa se ne pojavlja več, zato bi lahko sklepali, da so jo nosili predvsem premožnejši ali pa so si jih oblekli le za posebne priložnosti.
OVRATNA RUTA (canetel): Viri omenjajo, da so ruto nosili pod kolarjem kot kravato in se je zavezovala v vozel imenovan knof. Ruta je merila 75x75 cm.
TELOVNIK (pruštah): V 1. polovici 19. stoletja, so bili popularni rožasti telovniki iz menčestra, ki so se zapenjali s kovinskimi okroglimi gumbi, v 2.
HLAČE (hvače): so bile različnih barv. Omenjajo se suknene in raševinaste hlače zelene barve, platnene črne, mezlanaste pa prav tako zelene, svilene (ki se pojavljajo zelo redko) pa so bile rumene. V 18. st. so bile najbolj priljubljene suknene ali raševinaste zelene hlače, precej manj pa črne platnene ali irhaste hlače. V 19. stoletju so se hlače zožale in skrajšale. Krojene so bile iz jelenovega ali kozlovskega usnja. Proti koncu 19. stoletja so dolge hlače izpodrinile irharce. NARAMNICE (havštre): Sprva so bile okrasne, nosili so jih čez telovnik, proti koncu 19. st. pa so bile samo še praktičnega pomena.
IZ GARDEROBE
foto: Anže Mulec polovici 19. stoletja pa so bili priljubljeni telovniki iz svile in kasneje žameta ali sukna. Imeli so 12 do 16 gumbov. SUKNJIČ (lajbeč): Starejši suknjiči se večinoma niso ohranili oz. so se pojavljali redkeje. Pred 1. svetovno vojno pa opažamo, da so krojeni na fazono iz temnorjavega ali črnega žameta in podloženi z barhentom v karo vzorcu, zapenjajo pa se dvovrstno. Iz zgornjega žepa suknjiča je morala vsaj za žegen cigara ven gledat.
ČEPICA S ČOPKOM (smrtnica, žlajfica): Pokrivalo v osnovni rumeni barvi ima vtkane rdeče in modre prode, zaključuje pa ga čopek. Ko je šel moški v cerkev je dal samo klobuk dol, kapa pa je ostala gor in ga ni zeblo v glavo.
Ženski oblačilni kosi
NOGAVICE (štumfe): Hacquet za zadnjo četrtino 18. stoletja trdi, da nosijo moški bele nogavice, a Jarnik mu 30 let kasneje oporeka, da so moški vedno nosili modre platnene nogavice. Lahko bi torej rekli, da so bile v 19. stoletju bele nogavice pražnje in modre bolj vsakdanje. ČEVLJI (črievle): Zelo zgodaj se že omenjajo opanke, a si vsi opisovalci niso bili edini ali so jih res nosili ali ne. Pogosteje se omenjajo visoki čezkolenski škornji oz. škornji na vihale, ki jih nosijo k podkolenskim hlačam. Ponekod omenjajo, da so fantje nosili škornje, starejši moški pa čevlje. KLOBUK (kvobek): Klobuk je bil zelo priljubljen, saj pravijo, da ni bilo moškega brez klobuka. Videz koničastega klobuka, ki se omenja, je znan za 18. stoletje. Kmetje so si sneli klobuk, ko so srečali župnika, odvržen klobuk med plesom pa je bil poziv na pretep.
ROKAVCI (vajšapt): V začetku so k rokavcem dodajali mehko ovratno nabornico, ki kasneje 11
IZ GARDEROBE
izgine in jo zamenja pravokotno krojen ovratnik, ki je imel dodan kreželj z drobnimi gubami. Rokavi so na ramenih široki in se ob zapestju v pražnji obliki zaključujejo s čipko in drobnim vezenjem. SPODNJE KRILO (unterfat): Dolžina ni določena. Na nekaterih fotografijah je spodnje krilo gledalo izpod rasa, kar se je uveljavilo pri folklornih skupinah, a glede na pričevanja to ni bilo sprejemljivo. Kot manjše in ožje spodnje krilo se omenja tudi “rajovc”. BOČNI DODATEK (hanzelč): dodatek namenjen poudarjanju bokov. Nadomeščalo ga je ozko in široko krilo, poškrobljeno toliko, da je stalo samo, če si ga postavil na tla. KRILO Z ŽIVOTCEM (čikva na njederc, ras): Kot večkrat omenjeno, je bilo to krilo zelo kratko. Glede na ustno izročilo, naj bi Ziljanke začele nositi kratka krila, ko je po potresu leta 1348 narasla Zilja. Vsekakor pa so bila kratka krila popularna tudi v drugih deželah in so se ponekod ohranila še do danes (slovaška, madžarska …) Krilo je bilo močno nagubano. Našteli so tudi do 190 gub. Navadno je bilo v rjavi, črni ali zeleni barvi, životec pa je bil črn, žameten in vezen z različnimi rožastimi vzorci.
so bile bele vzorčasto pletene nogavice. Do konca stoletja so bile znane tudi štendrafe (nogavice brez stopal), ki jih obuvale ob hladnejših dneh, obenem pa so želele prikazati tudi močnejša in krepkejša meča. Ob koncu 18. stoletja se omenjajo pri nevesti tudi nogavice rdeče barve. PODVEZE (pantelne): Ziljanke naj bi nosile rdeče, modre in zelene trakove, s katerimi so si pod koleni privezale nogavice. Podveze so bile vedno zavezane v lepo mašno. Kasneje jih zamenjajo elastične podveze.
ČEVLJI (črievle): Oblika ženskih čevljev se je pogosto menjala. V drugi polovici 18. stoletja so prevladovali nizki čevlji prevezani s traki, obšiti z rdečim usnjem. Proti koncu 19. stoletja se v skladu s splošno modo uveljavijo tudi visoki čevlji na vezalke. PINTEL: Sestavljen iz trikotno krojenega blaga in krežlja, ki je bil drobno vezen. Samo gubanje je zahtevalo kar nekaj spretnosti. Sredi 19. stoletja se že splošneje uveljavi ruta brez pintla.
Viri PREDPASNIK (burtah): Sprva je bil v modri barvi, kasneje se pojavljajo tudi v drugih barvah. Sredi 19. stoletja so se uveljavili rožasti predpasniki. Konec 19. stoletja je bil pogosto v rabi bel, s čipko obšit predpasnik. Predpasnik je bil drobno naguban. NAPRSNA RUTA (facnetel): Rute so bile pisane ali rožaste iz svile, bombaža ali perkla. PAS: Pri starejši noši je bil to pogost dodatek. Omenja se pas z zakovicami, pas vezen s pavjimi peresi in navaden usnjen pas. Vsi pasovi so se prenašali iz roda v rod. NOGAVICE (štumfe): Najbolj znane v 19. stoletju 12
• Makarovič, M. (1991). Slovenska ljudska noša v besedi in podobi. Zv. 5, Zilja. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije; Celovec: Krščanska kulturna zveza. Tiskarna Novo mesto. • h ttp://folkcostume.blogspot.si/2013/02/ slovenian-austrian-costume-of-ziljska.html (20. 3. 2017) • Mulec Photography
MAROLTOVCI
ZABAVNA DEJSTVA O NAŠI PREDSEDNICI Najljubša fotografija ...
foto: Veronika Mikolič Nika Rožanc je … Štajerka, ki je prišla v Ljubljano, ‘’ ker je Maribor pač preblizi!’’. Nisem noben multitalent, nesposobna za marsikatero stvar, a jezik in besede mi ležijo, zato sem doštudirala komunikologijo, smer tržno komuniciranje in odnosi z javnostmi (da se ne boste čudili, če vam bom kdaj hotela kaj prodati). Na moji playlisti se znajde vse od jazza do VolkFolk tria, od Gallusovih madrigalov do Iztoka Mlakarja, od ansambla Fantje treh dolin do Franka Sinatre. Uživam v bosonogi vožnji na kolesu, 8-glasni partituri za mešani zbor, občutku po dobro opravljenem delu, rezanju zelenjave, vonju po pokošeni travi, delu v naravi in vinu. Maroltovka sem postala ker … sem bila oktobra 2012 preveč prestrašena, da bi pogledala kamorkoli drugam kot v svoje stanovanje in na faks in sem zato 4 mesece ždela v Ljubljani brez kakršnekoli dodatne dejavnosti. In potem pri APZ Tone Tomšič februarja niso sprejemali več ženskih glasov in sem se vdala v usodo in v prigovarjanje moje najboljše prijateljice Mojce :).
Turneja na Nizozemsko, 2014. Moja prva turneja in mavrična družina :) Najljubši kraj ... s knjigo na odeji pod domačim orehom. Zanimivost, ki jo malokdo ve ... veste, ko eni otroci sesajo svoj prst, da lažje zaspijo? No, jaz sem ga do 18. leta.
Najljubši ples ... ovsetni štajeriš (saj ne vem, če se tak napiše :D) Najljubši folklorni kostum ... Bela krajina s parto :) Najljubša anekdota iz marolta ... uf, jih je pa toliko, da bi lahko porabila 3 strani za to. Ali pa tudi ne, ker vse pač niso za v javnost :D. Več jih je, vsekakor. Zaradi marolta sem že zaspala na kolokviju, vozila se v prtljažniku, jokala na izmenjavi, nosila desko od narezka v študentski dom, šla na Rožnik sredi noči, .... 13
POROČILO
3. TEKMOVANJE PAROV V LJUDSKIH PLESIH foto: Peter Košenina Pravijo, da s tretjo ponovitvijo prireditev postane tradicionalna in tekmovanje parov v ljudskih plesih je doživelo ravno to - preraslo v tradicijo. Tistega deževnega sobotnega popoldneva, 5. novembra lanskega leta, je v Antonovem domu bilo čutiti malo treme in napetosti, predvsem pa neučakanost in pričakovanje plesnih parov, spremljajočih glasbenikov, nas kot organizatorja in morda celo najbolj žirije v sestavi Barbra Drnač, Tanja Drašler in Saša Krajnc. Za odločevalsko mizo so sedeli ljudje, ki imajo izkušnje, smisel, težo in katerih mnenje zelo cenimo. Tretja izvedba jih ni pustila ravnodušnih, saj so prijavljeni nastopajoči in njihovi koreografi pričarali zares lep večer, poln predvsem odličnih zgodb. Predstavili so se člani FD Kres Novo mesto, KUD Oton Župančič Vinica, FS Dragatuš, ŽKUD Tine Rožanc, AFS France Marolt in FS Sveta Ana, v revialnem programu pa tudi srčni otroci iz skupine Kamniti most. Videli smo ljubezensko zgodbo para iz krajine ujete pod vršaci Julijcev, na drugi strani pa pripoved sodobno preoblečenih zaljubljencev iz mesta ob reki Krki, ki je bila podprta z odličnim petjem, kar ji je prineslo tretje mesto. Belokranjski skupini sta nasmejali publiko s hudomušnima točkama, kjer
se dekleti nista pustili voditi za nos prebrisanim fantom. Žirija je odločitev o zmagovalcu tehtala med odlično odplesano zgodbo o Petru Klepcu in gorski vili, ki sta jo predstavila Gašper in Barbara iz ŽKUD Tine Rožanc ter našima Hano in Sašom, katera je Anže postavil v vlogo umirajočega vojaka, ki prihaja iz bojišča, in smrti, ki se mu tako zelo približa. Odločila je ravno ta edinstvenost in prepričljivost slednje zgodbe in tako smo se veselili prve zmage na tekmovanjih parov. Napetost deževnega popoldneva je skopnela z uradnim zaključkom prireditve, ko smo se vsi prijatelji našega plesnega in pevskega izročila, zbrani na tisti dan, preselili v kletne prostore, kjer smo podprli svoje trebuščke in s skupnimi močmi veselo nadaljevali noč na neuradnem delu druženja. Neuradni del se je nadaljeval v še bolj neuradnem v bližnjem študentskem naselju dolgo v noč. Hvala in pohvala vsem, ki so sodelovali pri organizaciji tega čudovitega dogodka. Vsa dobra volja, ki ga spremlja, je dokaz, da postaja vse bolj sprejet in vse bolj reden gost folklornih koledarčkov.
14
OBMOČNO SREČANJE PEVCEV LJUDSKIH PESMI IN GODCEV LJUDSKIH VIŽ
LJUDSKO V URBANEM Mojca Kostanjevec foto: Boris B. Voglar Maroltovska dekleta že vrsto let slovijo po urbanem petju, ki vedno znova navdušuje poslušalce. V Akademski folklorni skupini France Marolt pod vodstvom Adriane Gaberščik prepeva tudi manjša skupina pevk, ki jih povezuje želja po druženju in prepevanju vsem znanih ali pa že skorajda pozabljenih in izgubljenih ljudskih pesmi, ki so včasih bogatile vsakdan naših prednikov. Pevke se enkrat tedensko dobivajo na pevskih vajah, še bolj vesele pa so nastopov, kjer se z veseljem predstavijo tudi širši publiki. Nedolgo nazaj so se tako udeležile Območnega srečanja pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž – osrednje prireditve v svetu ljudskega petja, ki vselej privabi številne ljubitelje ljudske kulturne dediščine. Javni sklad republike Slovenije za kulturno dejavnost vsako leto priredi Območno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. Letošnja prireditev pod okriljem Območne izpostave Ljubljana »Ljudsko v urbanem« se je v Ljubljani odvijala v četrtek, 2. februarja 2017, v veliki dvorani Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Na srečanju je tokrat nastopilo sedem skupin in posameznikov, ki delujejo znotraj kulturno-umetniških in folklornih društev v
Ljubljani, med njimi pa so bile kot že vrsto let zapored tudi pevke Akademske folklorne skupine France Marolt. Tovrstna srečanja pevcev ljudskih pesmi ter godcev ljudskih viž združujejo množico ljudi, ki ohranjajo in poustvarjajo slovensko ljudsko glasbeno dediščino. Prav v potrditev in ohranitev pravega ljudskega petja pa kot rečeno skrbijo tudi naše pevke – skupina sedmih mladih deklet. Pevke so se z namenom, da se ohranja ponos in spoštljivost do temeljev ljudske kulturne umetnosti naših prednikov in slovenskega naroda, na srečanju predstavila s tremi pesmimi. Poslušalce so tokrat očarale z zanimivim izborom pesmi, ki je vključeval ne le vsebinsko, temveč tudi značajsko in ritmično povsem različne pesmi. Publika je bila sodeč po aplavzu in številnih pohvalah po nastopu navdušena in zadovoljna, pevke pa tudi. Srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž je minilo v prijetnem vzdušju, veseli pa smo lahko, da se na tak način še vedno srečujejo mnogi pripadniki in nosilci te ljudske kulturne dediščine ter s tem tvorijo bogato podedovano slovensko kulturno vrednoto, jo s srcem izvajajo in prenašajo v bodoči mladi slovenski rod.
foto: Boris B. Voglar 15
BRUCI 2016/2017
BRUCOVSKE INTENZIVNE VAJE Darja Vukčevič foto: Gregor Meden
Bruci smo se drugi vikend tega leta odpravili na intenzivne vaje na Debeli rtič. Preživeli smo odlična dva dneva v dobri družbi in vremenu, ki je bilo definitivno lepše kakor v Ljubljani tisti čas. Prav vreme nam je malce ponagajalo, ko smo se vozili proti obali, saj je močno snežilo. To nam je pot podaljšalo za kakšno uro, če ne celo za dve. Da je bil vikend zanimiv in nadvse poučen, sta poskrbeli naši vodji Tadeja in Anja, popestrila pa sta ga tudi harmonikaša Gregor in Miha. Več o tem, kako smo se imeli, pa si poglejte v fotografijah.
16
BRUCI 2016/2017
17
DAN ODPRTIH VRAT
MAROLTOVEC ZA EN DAN Tadej Zadravec foto: Patricija Oblak in Nika Rožanc
V sredo, 8. februarja, ob 10. uri je Akademska folklorna skupina France Marolt na veliko odprla svoja vrata in obiskovalcem predstavila eno izmed največjih zbirk folklornih kostumov, prisluhnili pa so lahko tudi zgodovini društva, si uredili frizure in zaplesali ob zvokih frajtonarice.
Bruci smo se na slovenski kulturni praznik ob 9. uri zbrali v prostorih naše folklorne skupine in pričeli z delom. Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina je pospravila in malce uredila prostore, na stene smo obesili nekaj slik, ki prikazujejo zgodovino našega društva in plese, prav tako pa smo še sestavili in uredili masko velikana. Druga skupina, v kateri so bile samo punce, pa je naredila velik plakat, ki je vabil mimoidoče na dan odprtih vrat. Po končanem pospravljanju in urejanju prostorov je napočil velik trenutek za nas, saj smo imeli prvič 18
možnost, da se oblečemo v maroltovske kostume in jih pokažemo tudi drugim. Preden pa smo se sploh lahko oblekli, smo imeli možnost, da sami izberemo nošo, ki bi jo radi oblekli. Ker se nas kar nekaj brucev prvič srečuje s folkloro in še ne poznamo ravno vseh noš, smo za lažjo odločitev pri izbiri pobrskali po brošuri s plesi, ki nam jo je prinesel Dedek Mraz. S tem, ko smo si izbrali noše, pa se je urejanje šele pričelo. Punce so se hitro odšle ličit, saj so vedele, da jih čaka kar dolgo oblačenje untar, kril, predpasnikov, srajc, rut in še in še. Fanta sva imela pri oblačenju veliko manj dela, saj se nisva rabila ukvarjati z ličenjem in urejanjem frizure, pa tudi manj kosov oblačil sva morala obleči. Po dobri uri oblačenja ob pomoči garderoberke Špele in starejših članov (ja, manjka nam še nekaj prakse, da bo vse skupaj potekalo malce hitreje), smo bili vsi urejeni in pripravljeni, da se sprehodimo po Ljubljani. Še preden smo se odpravili po mestnih ulicah, smo pokomentirali in si ogledali kakšen kostum ima kdo na sebi. Darja in Mateo sta nosila kostum ljubljanskega predmestja, Jasna je imela oblečeno istrsko obleko, Klara je imela na sebi obleko, ki je bila značilna za prvo polovico dvajsetega stoletja, Manca si je oblekla dolenjski folklorni kostum, Ana savinjskega, Tina je oblekla gorenjski kostum, jaz in Alenka pa sva bila v mežiških oblačilih. Sedaj, ko smo vsi vedeli, kaj ima kdo na sebi, smo se res lahko podali na ulice Ljubljane. Najprej smo stali pred vhodom naše stavbe in ljudi vabili v naše prostore. Med mimoidočimi je bilo kar nekaj mlajših otrok, ki so z zanimanjem opazovali naša oblačila, saj so se jim ta zdela zanimiva, ker so izstopala iz povprečja. Ustavili smo tudi dva bivša člana, ki sta po krajšem klepetu odšla noter, saj sta želela obuditi spomine na tiste čudovite dni, ko sta še bila Maroltovca. Ko smo že bili nekaj časa zunaj in nam je postalo malce hladno, smo se skupaj odpravili proti Prešernovemu trgu. Bili pa smo kar malo presenečeni, saj nam ni bilo potrebno ogovarjati ljudi. Ti so kar sami prihajali do nas in nas pričeli spraševati kdo smo, kaj imamo oblečeno in seveda najpogostejše vprašanje - ali se lahko slikajo z nami. Mi smo jim seveda na vsa vprašanja z veseljem odgovorili.
DAN ODPRTIH VRAT
novih ljudi in njihovih zgodb, ki so tako ali drugače povezane s folkloro. Čudovita izkušnja!
Po krajšem sprehodu, ko nas je že kar lepo zeblo, smo odšli nazaj na Marolta in se malce pogreli ter svoje obleke predstavili tistim, ki so bili takrat na ogledu. Ko nam je bilo že dovolj toplo, smo se ponovno podali na ulice Ljubljane in naprej vabili ljudi na dan odprtih vrat. Kot pa vsi vemo, da v dobri družbi čas hitro teče, je bila ura hitro dve popoldan in tako se je počasi končal dan odprtih vrat. Potrebno je bilo sleči kostume in se spet podati nazaj v realno življenje. Dan odprtih vrat je bila za nas super izkušnja, saj smo se prvič oblekli v folklorne kostume, poleg tega pa je bila to odlična priložnost za spoznavanje
19
IZ IZBE VILE FRANCKE
IZ IZBE VILE FRANCKE
Vila Francka, rojena 22. 7. 1945 na GNI-ju, je stanovalka Kazine od svojega 14. leta, ko se je študentska folklorna skupina leta 1959 naselila v nove prostore. Njeno domovanje je v majhni sobici (druga vrata na levo od šanka), v katero redko pride dnevna svetloba. Ko pa pride, je to znak za vilo Francko, da se skrije v kišto in gre na eno izmed številnih nepozabnih potovanj. Po specializaciji za trače na pravljični fakulteti za novinarstvo je leta 2014 postala dopisnica Maroltača. Serbus, ka te zaj. V našem društvi moramo zaj po štajersko govorit, ker mamo štajerko za predsednico. Jaz se nena zajebavlem. Ja no, v bistvu se. Malo se je treba. Ampak preden karkoli napišem (no, saj nekaj sem pa že) moram reči ‘’bravo, bravo’’ uredniškemu odboru Maroltača. Vsi še niso prebrali prejšnje izdaje Maroltača, pa že prihaja nova. Ta tempo je ta pravi! Moja novinarska kariera je v razcvetu, moji članki se pojavljajo skoraj tako pogosto kot popolni lunin mrk. Za cilj sem imela osvojitev kakšne novinarske nagrade, ampak pri tem tempu bi moral biti članek prava bomba. Totalno terorističen! Kot pesem od Vengaboysov – Boom Boom Boom Boom. Ampak uredništvo mi tega ne dovoli. Dragi moji, drage moje, zmeraj isti problemi. Zmeraj bi vsi samo ležali, delal pa ne bi nihče. In potem gre vse »cugrunt«. Jaz pa bi delala, ampak bi me prav gotovo cenzurirali, zato se že sama raje malo vzdržim. Mislim, ker na Maroltu se fuuul dogaja. Vi ne veste niti polovice tračev. Jaz jih pa vem, pa jih ne smem napisat oz. moram biti politično in družbeno korektna. To je skoraj tako, kot da bi prišel urednik do pisca črne kronike in bi mu zabičal: »Čaki, čaki, kaj se pa greš? Vsak teden ista zgodba, samo mrtvi. Umiri se malo in nekaj veselega izbrskaj.« Ja, kaj pa? Zadel na lotu in umrl od sreče? Ampak dobro, prišla je nova številka in bolje pozno kot nikoli ter bolje izdati Maroltača kot pa prijatelja. Riba Faronika, moja bff for ever za vedno, se strinja. No, uvod je bil že predolg, presneto (dragi lektor, če je presneto kletvica, jo kar poljubno zamenjaj)! Od zadnjega pisanja se je zgodilo marsikaj. Dva čudovita letna koncerta, eno nepozabno gostovanje 20
v Splitu, popolnoma nora turneja na Madžarskem v Sašolambadi, Mirkotu smo zapeli podoknico za jubilejni 18. rojstni dan, veselo je bilo v Prevaljah, nismo hoteli domov iz Zgornje Velke, bilo je tudi dvoje intenzivnih vaj na Debelem rtiču (nazadnje ste celo krstili vino – domiselno, moram vas pohvaliti), na brucovskih so se lomila rebra (upam, da to nima povezave z izpraznjenim bazenom), zamrznili ste, predsednica je pela predsedniku republike v predsedniški palači in še in še. In ja, poleg tega so najprej prišli eni in razbili stene, nato so prišli drugi in nam zamenjali okna. Zdaj je vse napol razbito, ampak je pa vsaj toplejše. No, ne bo za dolgo. Slišim, da se vse pogosteje omenja selitev. Ste vi normalni? Kaj pa jaz, starka pri 71 letih? Babica gre na jug ali kaj? Oz. na sever. Kaj bodo akademiki naredili iz moje izbe? Kaj bodo naredili iz legendarnega šanka? Toda, če bolje razmislim, bo nam pa lepše. Selitev smo navajeni, saj je vsak naš večji nastop ena taka manjša selitev. Le da bomo zdaj namesto kišt vzeli omare. In ta razlika, da bo selitev potekala po mestu v gneči. Za to pa imamo Jana, ki bo oblečen v blumarja tekel in ropotal z zvonci namesto spremljevalnega vozila. To bo še zanimivo. Nič, po takšni pavzi se ne smem preveč razpisati, pol stvari sem pa že pozabila. Maroltovci moji, imejte se radi, imejte radi društvo, pridno likajte, skrbite za red in higieno, bodite odgovorni člani! Največ in najlepše pa plešite, pojte in godite, pa ena žurčica na teden ne škodi. Verjemite teti iz omare. ;-)
ENKRAT MAROLTOVEC, VEDNO MAROLTOVEC
ČASTNI ČLAN MAROLTA: ZDRAVKO URŠIČ Darja Vukčevič foto: Darja Vukčevič in osebni arhiv Zdravka Uršiča
Zdravko Uršič – bivši plesalec in predsednik Akademske folklorne France Marolt, ki še vedno tesno sodeluje s skupino. Danes je član Folklorne skupine COF in prav rad se spominja maroltovskih dni. Dobiva se v Cankarjevem domu, tu pa ima za najinim pogovorom še sestanek za koncert Folklorne skupine COF, kjer je predsednik organizacijskega odbora za pripravo njihovega jubilejnega koncerta ob 35-letnici delovanja skupine. Z nasmeškom na obrazu mi gospod Uršič začne pripovedovati o sebi in svojih maroltovskih dneh. Zdravc, kakor mu pravijo pri folklori, je otrok primorskih staršev, ki sta po vojni dobila zaposlitev na Gorenjskem. Rodil se je na Primorskem, a svoje otroštvo preživel v sosednji vasi Prešernove Vrbe (vas Breznica) na Gorenjskem. Najbolj pri srcu sta mu ples in poezija. Tudi v njem je malo te literarne nadarjenosti, kakor pravi sam, in se pošali, da je to verjetno zato, ker je vedno hodil mimo Prešernove rojstne hiše. Od kar pomni je v šoli vedno recitiral na proslavah in še danes rad napiše kakšno pesem. Že starša sta rada plesala, sam pa se je s plesom srečal pri sosedih, kjer je imel prijatelja s tremi sestrami najstniških let. Tako sta oba že pred osnovno šolo znala plesati valček in polko. V osnovno šolo je hodil v Žirovnico, kjer je obiskoval tudi folklorno skupino. Spominja se tudi, da je kot najstnik s kolesom rad zahajal v Begunje, kjer so Avseniki doma. »In tam je bilo samo polka, valček, polka, valček,« pove z zamišljenim nasmeškom na obrazu. Po osnovni šoli je pristal na učiteljišču v Tolminu. Kakor sam pove, je Tolmin blizu nekega drugega kulturnega okolja. Tam se nista plesala polka in valček, temveč že rock’n’roll. Spominja se fenomena Presleya in Beatlov. »Tam smo plesali eno obliko tržačana – ples, ki je prišel iz Trsta. To je oblika rock’n’rolla, ob katerem še danes rad tako noro zaplešem.« Zdravc o plesu govori tako strastno in čutno kot malokdo. Zdravc se je po zaključenem šolanju na učiteljišču v Tolminu odpravil v Ljubljano. Tam se je vpisal v Plesno šolo Kazina, kjer je dve leti plesal športne plese. Kazina pa je imela, kakor danes, prostore v
isti stavbi kot Akademska folklorna skupina Franceta Marolta in Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča. Po spletu okoliščin se je nekega dne znašel pred velikim plakatom AFS Franceta Marolta, na katerem je bilo po njegovem spominu zapisano nekaj v smislu: »Pridite k nam, gremo v Ameriko!« In ker je pri Kazini primanjkovalo plesalk, pri Maroltu pa so bili plesalci še kako zaželjeni, je šel na avdicijo. Avdicije se spominja zelo živo. »Tončka Marolt je bila za klavirjem. Včasih nas je bilo na seznamu za avdicijo od sto do dvesto ljudi. Najprej smo imeli vaje, da so nas naučili nekaj osnovnih korakov. Spomnim se, da so nas učili Belo krajino in Srbijo. Takrat je bil na sporedu še južni program in tudi zelo radi smo ga plesali. Potem smo imeli še pevsko avdicijo in zapel sem Dekle, daj mi rož rdečih. Tončka, ki je imela takrat, mislim, da okoli 80 let,mi je rekla: »Ti morš’ bit pa tm nek bliz’ Bleda doma.« Ona je namreč dolga leta živela na Bledu, zato je tudi takoj ugotovila od kod prihajam,« se zasmeji. Tako je naredil avdicijo in se podal na razburljivo maroltovsko pot. Bil je v 23-letu in kot plesalec je pri Maroltu ostal 16 let – od leta 1971 do 1987. 21
ENKRAT MAROLTOVEC, VEDNO MAROLTOVEC
Drugo ali tretje leto članstva pri Maroltu sta se s prijateljem Tonetom Strnadom spustila v organizacijo društva – predsednikovanje, delovanje v odboru, podpredsednikovanje, … »Takrat je bilo zelo težko priti iz srednje v najvišjo skupino,« se spominja. Sam je bil v srednji skupini pet let. V tistem času je skupino prevzel profesor Mirko Ramovš. Z njim so prišle tudi nove koreografije, ki so se jih morali naučiti, se spominja Zdravc. »V starejši skupini nobeden ni šel in tako smo ostali v srednji skupini. Fajn skupina smo bili in radi smo se imeli. Imeli smo skupen motiv – veselje do plesa in druženja.« »Na Maroltu se mi je zgodilo toliko lepega, da tega ne morem opisati. 10 let sem bil v upravnem odboru, ob ponedeljkih smo imeli sestanke. Doma so vedeli, da ob ponedeljkih ob 18h mene ni. To je bil zakon. Marolt je bil zakon. Tudi doma so sprejeli to.« Z nasmeškom se spominja dni, ko so do jutra plesali in se veselili na maroltu, potem pa je šel domov staršem pomagat pri gradnji hiše. »Seveda sem bil ves utrujen, vendar sem moral preživeti. Ko si mlad, imaš veliko več energije,« se hudomušno zasmeji. Za njim je več kot 40 turnej in 1000 nastopov, hitro preračuna, najbolj pa so sled pustile tri turneje. »Ena je bila na Madžarskem, kjer je še vedno izredno živa ljudska dediščina. Bili smo v
mestu Szeged in gostovali smo tudi po okoliških krajih. Takrat smo bili na turneji starejša in srednja skupina. Mirko se je odločil, da bomo »ta stari« plesali na eni zaključni prireditvi, ki jo je vodil madžarski koreograf. In kaj se je zgodilo? Srednja skupina je imela cele dneve proste, mi pa smo se kot nori učili madžarskega plesa. No in na tej zaključni prireditvi je dal madžarski režiser mene in še eno plesalko plesati čardaš na mizo. In to mi je tako ostalo v spominu, tisti žarometi uperjeni samo v tebe. Počutil sem se res izjemno.« 22
Druga turneja, ki se mu je vtisnila v spomin je bila v mestu Bayonne v Franciji, kjer so spoznali folklornike iz celega sveta, tretja pa v mestu Drummondville v Kanadi, kjer je bila naseljenost tako razpršena, da so dobili celo kolesa, da so
lahko hodili v trgovino in na vaje. »Tu je bilo prav posebno,« zamišljeno pove. Bila pa je tudi prav posebna izkušnja, ko so se peljali iz turneje v Italiji, se še spomni. Tam so jih namreč na mejnem prehodu v Sežani kot po navadi pregledali cariniki. Ti so jim ukazali, da morajo dati glasbila ven iz kovčkov, češ da jih je treba nujno pregledati. »Naši fantje so dali inštrumente ven in cariniki so rekli: »Zdaj boste pa eno zaigrali!«
ENKRAT MAROLTOVEC, VEDNO MAROLTOVEC
Vsi smo bili šokirani, a hkrati smo si oddahnili. Zaprli so mejni prehod in v krogu smo bili vsi – mi, cariniki in tudi ostali potniki, ki so bili tam. Bila je noč in peli smo Od Vardara pa do Triglava. Takrat je umiral Tito … Bilo je neverjetno. To je bilo tako s čustvi nabito in enostavno neponovljivo,« še pove z rosnimi očmi. Zdravc o plesu govori tako doživeto, da bi vsakogar potegnil v ta krog plesne ekstaze. »Jaz verjamem, da nekateri pri plesu padejo v trans. Ko nisi čisto na tleh … ali s telesom ali z nekim doživljanjem. To je meni ples.« Ob tem recitira tudi pesem Nika Grafenauerja Ples. Ples Ples je polet s perutnicami gibov in sanj do neba, pripet samo še s konicami prstov na tla. V prostoru zvrtinčen lebdi, kakor sam vase uklet. Okrog njegove osi kroži svet. Ples je v šum lahkokrilih tančic mehko vtkan in se kot iz zapredka samih meglic izvija na dan. V njem ravnovesje lovi že stoletja – lepota iz težnosti in vnebovzetja.
sem desetkar in moja diploma je bila nominirana za Prešernovo nagrado. Na ta del študija imam izredno lepe spomine,« ponosno pove. Po študiju na FDV je študiral še po programu Pedagogika in andragogika na Filozofski fakulteti. Takrat se je začel intenzivno zanimati tudi za izobraževanje, s čimer se je poklicno ukvarjal zadnjih 26 let. »Ko sem začel to resno družinsko življenje, sem za nekaj časa prenehal s folkloro. Ko se je rodila hčerka sem celo čisto prenehal in tudi k COF-u me niso zvabili. Ampak potem vidiš, da je tam tista družba, ki si jo že nekoč imel rad in me je seveda zvabilo nazaj. Pred štirimi leti sem se upokojil in spet prekinil s folkloro, saj sem imel namen biti samo še na vikendu. A kaj kmalu me je spet zvabilo nazaj in danes delam na COF-u tisto, kar sem na Maroltu vedno delal.« Mimo pride režiserka njihovega jubilejnega koncerta, s katero ima sestanek po najinem pogovoru in lepo se pozdravita. S tem presenečeno ugotoviva, da se najin čas izteka in bo moral kmalu odhiteti naprej. Počasi zaključiva in povabi me še na omenjeni koncert, ki bo 6. maja v Linhartovi dvorani v Cankarjevem domu. Narediva še eno fotografijo in zatem Zdravc prešerno odhiti na sestanek.
(Niko Grafenauer) Zaradi organizacijskih obveznosti pri Maroltu je Zdravc pet izpitov pred zaključkom študij sociologije začasno opustil. Nastopila je organizacija 35-letnice delovanja skupine. V tem času je propadla država in tudi fakulteta, na katero se je vpisal, in se iz Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) preoblikovala v Fakulteto za družbene vede (FDV). »Počasi sem začel živeti družinsko življenje, študij je ostal zadaj. Doma in pri starših sem prepovedal govoriti o študiju. Mi je pa vedno odmevalo v glavi nekaj nedokončanega. Nekaj časa sem premišljeval, ali naj sploh nadaljujem ali ne. In potem se odpre nova smer na politologiji, ki je bila kot nastavljena zame. Bil
foto: Darja Vukčevič
23
DO NASLEDNJE Å TEVILKE ...
24