Maroltač, maroltovski e-novičnik, julij 2014

M ARO LTOVSK I E- N OVIﾄ君 IK J U L I J 2 0 1 4

UVODNIK

MAROLTAČ

julij 20 14

Razmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki je strogo zaželeno!

DRAGE BRALKE, DRAGI BRALCI! Oprane untare – urejeno. Zlikane srajce – urejeno.

Očiščeni čevlji – urejeno. Pospravljene kite – urejeno.

Pometeni prostori – urejeno. Maroltač?? UREJENO! Znova smo prebudili naše glasilo, ki bo vas, drage bralce, obveščalo o preteklih in prihodnjih dogodkih, postregli bomo z intervjuji, razmišljanji…

Pričujoča številka je kot nalašč za poletno branje – kratka in sveža. V jeseni pa se razpišemo na polno!

Do takrat pa uživajte v vročem poletju.

Nika Rožanc, urednica.

MAROLTAČ julij 2014 urednica Nika Rožanc ustvarjalci Mojca Kostanjevec, Andrej Tomšič, Lucija Firbas, Lidija Nemec, Renata Džebić, Tomaž Simetinger oblikovanje Taddea Druscovich fotografije Anže Mulec, arhiv Renate Džebić naslovnica: Anže Mulec izdaja Akademska folklorna skupina France Marolt ŠOU v Ljubljani, društvo Kongresni trg 1 1000 Ljubljana tel/fax: 01/2514-312 e-pošta: info@marolt.si www.marolt.si afsfrancemarolt maroltovci

2

FOTOREPORTAŽA

PRINAŠALCI

66. letni koncert AFS France Marolt

18. maj 2014, Linhartova dvorana, Cankarjev dom Mojca Kostanjevec Foto: Anže Mulec

Akademska folklorna skupina France Marolt je skupina s tradicijo. S tradicijo in letnimi produkcijami,

ki vsako leto vedno znova premikajo meje folklorne dejavnosti in na velikih odrih navdušujejo ljubitelje ljudskega plesa, glasbe in oblačilne dediščine. Tudi letos je bilo tako. Napovedniki so obljubljali povsem nov program in pričakovanja so bila velika. Uspelo nam jih je izpolniti. Plesalci, pevci in glasbeniki smo pod umetniškim vodstvom Tomaža Simetingerja tako uspešno pripravili in izpeljali že 66. letni koncert z naslovom Prinašalci.

Na odru sta se prepletali dve vzporedni zgodbi, ki sta prikazovali obredne obhode kolednikov. Toda naša zgodba, tista, ki se plete v plesnih dvoranah in »pod untarami«, se je začela že mesece prej. In pravijo, da so najlepše zgodbe tiste s srečnim koncem. Mi smo ga doživeli. Dvakrat. Poglejmo kako.

Spomini na zadnje dni pred koncertom so še precej sveži. Neumorno šivanje in likanje v garderobi, piljenje korakov na parketu, zraven pa dobra volja na vsakem vogalu. In vrhunec...zadnje priprave, vaje in generalke v Cankarjevem domu. Zdaj je šlo pa zares.

3

FOTOREPORTAŽA

Nekateri so pridno delali in pazljivo skrbeli, da so bile vse stvari na svojem mestu, da so bile tudi najmanjše gubice na krilih polikane …

…medtem ko so drugi raje še malo počivali.

Pred koncertom smo poskrbeli tudi za najmanjše podrobnosti. Uredili smo se od glave do pet in nekateri bolj, drugi manj nervozno, zagotovo pa vsi polni pričakovanja in navdušenja, čakali začetek koncerta.

V zaodrju se je seveda bilo potrebno skoncentrirati in povsem osredotočiti na nastop. Napake namreč niso bile dovoljene…

4

FOTOREPORTAŽA

…oder pa je bil poln lepih in naklonjenih pogledov ter čudovitih nasmeškov, ki so očarali občinstvo.

Točno tako, kot se za prave maroltovce spodobi.

Plesalke smo bile pogosto tudi nagajive in spogledljive…

…fantje pa so po drugi strani na odru pogosto izkazovali predvsem svojo moč, resnost in vznesenost. Seveda zgolj po navodilih umetniškega vodja.

Letošnja posebnost so bili vsekakor tudi naši glasbeniki. Ti so znali popolnoma osvojiti občinstvo.

Morda tudi koga drugega.

5

FOTOREPORTAŽA

Blesteli pa niso le glasbeniki. Nas plesalce, ki smo najbrž še zahtevnejše občinstvo, so na afterparty-ju navdušile tudi Fanice fantovske. Gotovo si marsikdo še vedno zapoje njihovo uspešnico.

In tukaj se še ena naša zgodba konča. Dvorani sta bili razprodani in gledalci navdušeni. Vsaj po stoječih ovacijah sodeč. Najbrž ga ni maroltovca, ki v tistem trenutku ni čutil nepopisnega veselja in pripadnosti. Lepo je bilo videti zadovoljne obraze, tako na odru kot tudi v dvorani, ki so v en glas prepevali »Nocoj je ena lušna noč.« Res je bila.

In komaj čakamo, da naslednje leto in še mnoga leta zatem vedno znova pridejo.

6

DOGODKI

DVORNI TRG JE OŽIVEL Nika Rožanc

Ko se topli junijski dnevi prevesijo v prijetne

večere, je znova čas za slovenske ljudske plese ob Ljubljanici. Že kar nekaj let zapored na Dvornem trgu z veseljem zaplešemo tudi Maroltovci in tega junija ni bilo nič drugače. V četrtek 5. in 19. junija smo ob 18. uri zvečer krenili od Kongresnega trga proti Prešernovemu, zavili na Hribarjevo nabrežje in prispeli na Dvorni trg. Številni tamkajšnji bari so pritegnili mnogo ljudi, da posedijo in poklepetajo, ob tem pa smo jim še Maroltovci popestrili večer.

Zaplesali smo rateške in ljubljanske plese, zapela pa so tudi naša dekleta. Večeri na Dvornem trgu so vedno prijetni in veselimo se že septembrskih!

Naroči DVD-ja!

Posnetka “Prebujenih zapisov” in “Prepletanj” v Cankarjevem domu čakata na vas!

Naročila za DVD-ja 64. in 65. letnega koncerta sprejemamo na info@marolt.si 7

PORTRET

RENATA DŽEBIĆ:

Maroltovka prejšnjega tisočletja Trnovo, junij 1974. Stara sem eno leto in mama me je zacumprala z oblačili. Zdaj to izvem!

Trnovo, poletje 1988. »Mami, kje ima folklorna skupina Emona prostore?« »V Šiški.« »Kaaaj?! Tako daleč?! A kaj bližjega ni?«, zgroženo zavrtim z očmi, jaz, otrok, ki je imel vse na dosegu 500 m od doma. »Ja, rožanci so bližje. Tu pri želežniški postaji.« »A res ni nič bližje??«, še vedno vsa v krču razmišljam, da bo potrebno kdaj v slabem vremenu na avtobus. »Hm, tukaj pri Kazini je tudi ena skupina. Marolt.« Aha, to pa bo na pešpot razdalji, pa še blizu srednje šole. To bo to, si oddahnem. Končno nekaj blizu!

Aha. To naj bi bilo to, dokler nisem stala na ozkem hodniku v prostorih na Kongresnem trgu. Jaz in še nekje sto ljudi, ki so prišli na avdicijo tisti dan (paket naslednjih sto je bil na vrsti naslednji dan).

Z najboljšo prijateljico Andrejo sva se držali za roke, vsi so se nama zdeli višji in starejši od naju. Dočakali sva vpoklic v dvorano št. 56. Za klavirjem Adriana, odločen rezek glas naj ponovim za njo nekaj tonov (vmes pa oster stavek »Daj več glasu od sebe!«). Nato Diaci pokaže nekaj zapletenih korakov, ki jih moramo trije v vrsti ponoviti. Nekaj tednov kasneje zvem, da nam je OŠ Trnovo, pomlad 1984. Všeč mi je svetlolasi kazal korake Bele rade (iz koreografije srbskih plesov). osmošolec in ko ugotovim, da pleše pri folklornem krožku, se zadnje tri mesece pred iztekom šolskega Skupaj nekje 5 minut, da pokažeš svoj potencial. leta priključim tudi jaz. Spomnim se prekmurskih pikastih oblačil, tršice Bibe (maroltovka) in zaključnega Par dni kasneje so objavljeni rezultati avdicije. nastopa, kjer je mamo razganjalo od ponosa, nekat- 15-letnica, tiha s trajnasto frizuro sem postala maroltovska brucka, ki je eno leto kasneje (pod ere sošolce pa od smeha, ko so me videli v noši.

No, blondinca naslednje leto ni bilo več, jaz pa sem vodstvom Diacija in kasneje neizprosnega Bruna) pri krožku vztrajala do konca. Vmes so se zamenjale suvereno odplesala srbske in prekmurske plese tšrice: najprej rožanka, nato emonka. Slednja za starše, prijatelje in sokolja očesa maroltovskih (Martina), mi je zabičala, naj se v srednji šoli ne starost. In bila ena od šestih parov, ki smo prešli pozabim vpisati v FS Emona! naprej v srednjo skupino. Uh, se nam je juckalo!

8

PORTRET

Polževo, pozna jesen 1989. Prvi nastop. Spomnim se le močnega deževja in Mančinega huronskega krika, ko je zagledala turkizno modre sence na očeh, za katere sem mislila, da pašejo k turkizno modri dolenjski obleki. Samo naravni, rjavi toni; nikoli več se nisem spozabila!

ter fantovske »ženske modne revije«. Teri je bil fantastičen v mojem mareličnem elastičnem kostimu. Edo si je na noge narisal črte, ker ni dobil primernih najlonk. Nekateri še naslednji dan niso mogli sprati črtala z oči. Slikovni material uradno ne obstaja.

Kanada 1992. Po enomesečnem bivanju tam smo vsi prišli domov nekaj kilogramov težji. Neprespane noči zaradi Pictionary igre, osem celovečernih nastopov s hvaležnim občinstvom, nešteto piknikov, celodnevni Canada’s Wonderland in jaz prvič v rdeči pikasti prekmurski noši (ja, vse smo si najbolj želele biti v rdeči).

Avstrija 1994, kjer smo prvič zaplesali koreografijo v miniaturni postavi. Kako bogokletno mala postava za tiste čase!

Nepozabna enomesečna Argentina 1994. Pa Italija, Francija, Turčija in zadnja turneja, Belgija 1998.

Taista Manca me je nekaj mesecov kasneje potegnila med enim pokanjem na stran, češ da sem redna na vajah in pridna ter da naj se kar pripravim, da bom naslednje leto garderoberka. Pod njenim očesom so bili vsi kosi noš brezhibno zloženi, z rejevci vred. Kaj vzameš najprej ven, kaj se najbolj mečka, kaj je lahko na dnu in kaj ne, kateri ne smeš dati kakšnega kosa noše, ker ga ne mara ali pa ji ni prav... vse se je pretakalo v mojo 17-letno glavo, medtem ko me je Teri na vajah drezal pod rebra, da sem popravljala svojo najstniško nesamozavestno držo.

Maroltovsko življenje me je posrkalo vase. Vsako prosto minuto sem namenila vajam, nastopom, pranju, šivanju, občasno likanju (takrat smo imeli še Ano) in funkcijam, ki so se vrstile ena za drugo. Garderoberka, korepetitorica dveh brucovskih in ene srednje generacije, članica IO, predsednica IO, članica NO, predstavnica za zabavno življenje, tajnica. Vmes se zaljubila v maroltovskega harmonikaša in se čez 6 let odljubila.

Spomini švigajo ta trenutek sem in tja. Pokroviteljski, neumorni Teri. Vzvišeni »maroltovski starci« in na drugi strani do novincev zaščitniški Branči. Mirko, ki me na eni vaji zagrabi za roko in ves zaripel prestavi na pravo stran k soplesalcu (jaz pa v jok!). Folklorni seminarji, veseljačenja z emonci, rožanci in študentovci.

Misli begajo na anekdote z odrov. Ko so Boštjanu med prekmursko tkalečko začele lesti hlače dol.

Ko je Mateja med svatskim kolom začelo lesti krilo dol (in jo je Branči elegantno odvrtel za zaveso z odra dol). Ko so godbeniki odigrali dve kitici več pri dolenjskih štajeriših. Ko se je v Argentini med rezijansko pesmico povesil mikrofon takoj, ko smo začele peti. Ko smo s Tanjo in Tino nastopale v folklorni verziji Zmenkarij.

Z Maroltom sem videla toliko sveta, kot ga verjetno sama še nekaj časa ne bom. Prve ne pozabiš nikoli – Nizozemska 1992, od kjer se spomnim le smrdljivih sirov (s katerimi so nas obdarili naši godbeniki, kupljenimi z denarjem pouličnega igranja) 9

PORTRET

Predlani sem se, 12 let kasneje, vrnila na Marolta v vlogi korepetitorice brucovske skupine. To je bila to srčna odločitev. Volja do nastopanja je popustila že leta 2000, ko sem se tudi uradno poslovila, a užitek modeliranja bruca v maroltovca me nikoli ni zapustil. In ko sem jih letos videla na odru Cankarjevega odra, te moje »otroke« (Anjo, Bernardo, Klaro, Lucijo, Majo, Mojco, obe Niki, Tadejo, Damirja, Jureta, Urbana in Žana), me je to napolnilo s hvaležnostjo in ponosom na vsako uro, ki sem jo preživela za Marolta in z maroltovci.

Biti maroltovc je ena najboljših šol življenja, ki si jo lahko podariš. Le prepustiti se je treba: dolžnostim, zadolžitvam, odgovornosti, prijateljstvu, plesu, vajam, nastopom, turnejam, timskemu delu, znanju, druženju, zabavi, norčijam, simpatijam... polnemu življenju.

Kanada 1992 Prva vrsta z leve proti desni: Tonček, Goran, Drago, Zmago, Branči, Edo, Rudi, Emil, Roman (s poškodovanim gležnjem).

Druga vrsta: Jože, Veronika, Teri, Naja, Mirko, Darinka, Alenka, Marjana, Bruno, Nataša, Karmen, Tomaž, Manca, Marjeta, Maja, Maja, Nataša, Marjana, Blažka, Renata.

Tretja vrsta: Brane, Jože, Zvonka, Vlado, Ivan, Saša, Marjan, Brane, Vasja, Jernej.

10

Avstrija 1994 zgornja vrsta z leve proti desni: violinist Jernej, Goran, Blažka, Renata, Veronika, Maja, Jure, spodaj Branči in Dave).

Cankarjev dom, eden zadnjih nastopov (Plesi iz Razkrižja); soplesalec Matjaž.

BRUCOPISJE

MOJE LETO Z BRUCI Andrej Tomšič

Ja, sezona se tako rekoč bliža koncu (ali to na Maroltu sploh obstaja…), pred nami je nova številka Maroltača in to je izjemna priložnost, da se napiše kaj tudi na naslovno temo. Deseto leto Marolta je Karmen in meni prineslo popolnoma nov izziv, ki sva si ga zadala skupaj in mislim, da je zgodba za zdaj prav uspešna, a počakajmo še do druge avdicije …

Torej, začelo se je, ko sem koncem pretekle sezone zelo zares nameraval zapustiti maroltovske vrste in se podati novim hobijem naproti. Kot že tolikokrat se je izkazalo, da imamo med sabo prave pravcate psihologe, ki v nas poiščejo tisto, česar sami ne vidimo in tako me je nekega lepega dne poklicala Tjaša z vprašanjem, če bi vodil bruce. »NE! Ampak bom premislil.« Po tednu dni in dogovoru s Karmen sem povedal, da sva skupaj pripravljena vodit naše nadebudne dvolevonoge žverce.

Ampak zakaj? Ker si rad racionalno razporejam svoj čas in življenjske aktivnosti mi je šel miselni proces nekako v smeri: super pedagoška izkušnja; preveril bom, ali mi je pedagoško delo sploh všeč (v luči želje po bodoči pedagoški življenjski poti) in ali mislim, da sem v takem delu dober; za po vrhu pa skoraj ne rabim omenjati, da je Marolt v vsakem pogledu odlična referenca za delo na raznih projektih, iskanjih zaposlitve in tako naprej.

Avdicija nama je blagovoljno naklonila zadostno količino kandidatov, da se je delo lahko začelo. Prva vaja – nova življenjska situacija. Stres in trema. To ni plesna delavnica, kjer je vseeno, kako se bolj ali manj naključni mimoidoči zibljejo in pohojajo, temveč so to naši, ne naši – moji bodoči soplesalke in soplesalci, prijateljice in prijatelji. Karmen je bila ob prvi vaji odsotna in napočil je trenutek skoka v vodo neznane globine. Preživel sem! In potem je šlo samo še na bolje.

Ekipa, ki jo imamo danes, je šla že čez večji del znanih izzivov, nalog in čeri (vaje, dvojne intenzivne vaje, za nekatere celo že nekaj nastopov) in vem, da nam je lahko v ponos, da imamo tako povezano in kvalitetno skupino, kakor je prav ta, ki jo vodimo Karmen, jaz in Anja. In kljub napisanemu je pred nami še najslajše v sezoni – brucovski nastop za prijatelje in starše, poletne intenzivne vaje v Savudriji in jesenska avdicija, ki bo marsikoga pripeljala v druščino Velikih.

Ko tako gledam čez pretekli del sezone, lahko na kratko strnem svoje nove izkušnje v naslednjih nekaj stavkov in spoznanj. Ne glede na pretekle izkušnje sodelovanja v društvih, sem šele letos ugotovil oziroma bolje rečeno dojel in začutil, kako pomemben je vsak člen skupine za popolno delovanje – skupinska dinamika namreč vedno potrebuje na primer nekoga, ki je glasen pavliha, nekoga, ki tiho ponavlja štetje korakov in koga, ki si upa povedati tudi neprijetno novico. Spoznal sem, da je za vodenje mlajše ali brucovske skupine nujno sodelovanje učiteljskega para, saj v skupini en sam ne more vzeti nekoga izmed brucov in preostalim pokazati, kako se nekaj pleše, ker ta brucka ali bruc tega znanja od prej še ne more imeti.

In seveda, ugotovil sem, da je delo s Karmen in z bruci zelo zabavno.

Ker mi je jasno, da predolgih razmišljanj in pisarskih izlivov nihče zares ne mara, se bom ob prijetni misli na poletne intenzivne vaje, ob hvaležnosti do Karmen za sodelovanje pri vodenju brucov poslovil z željo, da prihodnje leto po avdiciji pridobimo čim več novih, kvalitetnih in resnih članov skupine in da nam jesen bogato obrodi z generacijo brucov, ki bo lahko parirala letošnji beri.

11

SVET / lahkih nog na okrog

V VELIKEM PRIČAKOVANJU TURNEJE Lucija Firbas

Besedi pričakovanje in turneja mi iz spomina

vsakokrat naslikata isto sliko. Otroštvo, domačo kuhinjo, večer in očetov prihod iz turneje.

Usnjena torbica, okrasni kamni, keramična mačka, obeski, puzzle. Spominki za družino so bili obvezni. In potem je mala Lucija zrasla in tudi sama odšla na prve turneje in vsaka je bila drugačna, posebna, super fajn. Čez slab mesec se ponovno odpravljam na turnejo – z maroltovci! Mislim oziroma verjamem, da bo ta turneja dobila še več superlativov, kot so jih dosedanja gostovanja na folklornih festivalih.

Konec julija se nas bo proti Nizozemski odpeljalo 36 plesalk, plesalcev, alpcev in tamburašev AFSFM. Najprej bomo obiskali Amsterdam, v torek pa se bomo odpeljali še 200 kilometrov proti severovzhodu, v mestece Drethen, kjer se bo odvijal Internacional Folkloristic Dance Festival SIVO. Pridružili se bomo folklornim skupnim s celega sveta: Argentine, Armenije, Bolgarije, Kostarike, Nemčije, Izraela, Italije, Hrvaške, Ukrajine, Paragvaja, Peruja, Španije, Rusije, Tajvana, nekaj skupin pa bo tudi iz gostujoče države. Festival je zasnovan tako, da vsak večer nastopajo vse skupine na različnih odrih; nekaj je manjših, en je večji – gala oder.

Maroltovci se bomo predstavili s številnimi spleti. Čeprav bomo od doma oddaljeni kar nekaj sto kilometrov, pa bomo imeli dnevna javljanja s terena na naši FB strani, … še kaj dopisati??

Kaj več o festivalu pa si lahko preberete na povezavi: http://www.sivofestival.com/welcome. html.

12

DROBNOGLED

KAJ SO PRINESLI PRINAŠALCI? Tomaž Simetinger

Ustvarjanje letnega koncerta je razmeroma dolg

Kakšna pot (po)ustvarjanja čaka folklorne skupine?

Na to je težko enoznačno odgovoriti, vsekakor pa proces. Včasih se zdijo stvari, ki jih publika vidi sem prepričan, da bodo skupine v bodoče morale na odru, skoraj samoumevne, vendar je resnica pogosto daleč od tega. Tudi letošnji letni koncert je bil pristopiti k svojemu delu bolj kritično in z večjo mero distance. plod dolgega procesa, ki se ni pričel v dvorani za vaje, Prinašalci AFS France Marolt nosijo točno to ampak v različnih arhivih in na terenu. Zdi se, da je sporočilo. 66. letni koncert ni bil zgolj predstava slednje eden ključnih dejavnikov pri snovanju letnih doslej nevidenih odrskih postavitev. Bila je predstava, produkcij skupine AFS France Marolt. In zakaj je ki je nosila v sebi namig, kako je možno ustvarjati na temu tako? Ne le, da na takšen način odpira področju folklorne dejavnosti. Če povem konkretneje: drugačne poglede in poglablja strokovna ter obiskovalci so na predstavi lahko slišali najrazličnejše znanstvena spoznanja o plesni kulturi, ampak načine petja, od katerih se eni precej odmikajo prinese zavedanje, da folklorne skupine ne želijo od doslej uveljavljenih praks pri folklornih skupinah. poustvariti »avtentičnega« plesnega dogodka in ne morejo prikazati plesa, kakršen je bil včasih. Načini petja so obsegali t.i. petje po starem, nekatere oblike solo petja in priredbe ljudskih pesmi, ki so se Z raziskovanjem se vedno bolj zavedamo, kako prepevale tako a capella kot ob inštrumentalni posegamo v preteklost, kako ozek nabor spremljavi. Deloma lahko trdimo, da so načini petja »kulturnih elementov«, povezanih s plesom, posegli tudi po zborovskih tehnikah. (po)ustvarimo in kako kompleksen je bil pojav Podobno je bilo s plesom. Nekatere odrske postplesne kulture v preteklosti. Folklorne skupine tako ne morejo prikazovati celotnih dogodkov. V najboljšem avitve so prikazovale doslej uveljavljen način odrskega poustvarjanja folklornih skupin, druge primeru lahko kvečjemu pristopijo k stiliziranemu so poskušale poseči na področje doslej manj načinu odrskega poustvarjanja, kar zavedno ali znanih ali še neznanih poustvarjalnih pristopov. nezavedno tudi ves čas počnejo.

Tako je letošnji program obsegal že uveljavljeno Če se torej vedno bolj zavedamo, da to, točko belokranjskega kresovanja, po drugi plati kar smo v preteklosti v folklornem žargonu poimenovali »avtentično«, ne obstaja, potem pa so plesalci prikazali tudi ritual velikonočnega obhajanja polj, ki je potekal zgolj v tišini ostaja vprašanje – kaj je ostalo folklornim skupinam, s čim se folklorne skupine še lahko korakov ter soju njihovih odrsko prirejenih ukvarjajo? Odgovor je preprost. Ukvarjajo se bakel, ki so svetile v skoraj povsem zatemnjeni dvorani. K temu lahko dodam še odrsko postavitev z »manipulacijo« nekaterih elementov plesne kulture, ki so jih zavestno ali nezavedno odbrali Bog daj telko…, ki je združila elemente različnih iz plesnega izročila. To folklorne skupine postavlja koledniških ritualov povezanih z ženskami, ki so obenem presegli doslej uveljavljeno geografsko pred velik izziv. Kako »manipulirati« v okvirih logiko postavljanja točk (s tem mislim na klasično odrskih in estetskih zakonitosti?

13

DROBNOGLED

dojemanje plesov, kot so gorenjski, dolenjski …).

Omenjena odrska postavitev kaže tudi na možnosti drugačnih načinov snovanja pristopov k (po)ustvarjanju. Če k vsemu dodamo še povezovalni par, ki se je bolj kot folkloriziranim oblikam plesa približal plesno-igralskim pristopom, vidimo, da je bil nabor konceptov odrskega poustvarjanja in iskanja odrskih rešitev precej bolj pester, kot bi se zazdelo na prvi pogled.

ALLO ALLO ŽUR Lidija Nemec

Bil je petek, 13. decembra. V motorističnem

Kaj so torej prinesli prinašalci? Petje in ples, ki sta poskušala prikazati več kot le teme odrskih postavitev. Poskušala sta povedati, da je poti za odrsko (po)ustvarjanje še mnogo in nobena od njih ni boljša ali slabša, prav tako se med sabo ne izključujejo. Prinašalci imajo tako za sabo dolgo prehojeno pot, ki se je pričela pri raziskovanju in razmisleku, kako raziskano na drugačen način postaviti na oder. K temu gre še posebej dodati, da se premalo zavedamo, kako pomemben je prvi korak, iskanje novih informacij o preteklosti.

Ne le zaradi drugačnih tem, ki jih za svoje poustvarjanje pridobijo folklorne skupine, ampak ker se s tem poglablja zavest o pristopanju k delovanju folklornih skupin. Zaradi tega, ker nam nova spoznanja o temah, ki jih poustvarjamo, odpirajo nove oblike poustvarjanja. Prinašalci tako niso le prikazali nekaterih koledniških ritualov, Prinašalci so želeli odpreti tudi dileme in vprašanja o načinih poustvarjanja.

Takšno delovanje, kot je uveljavljeno pri AFS France Marolt, je zato nujno povezano z preudarjanjem, dilemami, nenehnim iskanjem novega in prestopanjem doslej uveljavljenih meja.

Seveda gre za malo drznosti, ki morda ni všeč vsem ali pa ne prinese vedno dobrih rezultatov, vsekakor pa je nujno potrebna. Prinašalci so je letos prinesli dovolj za razmislek in pobudo, da bi tudi pri drugih skupinah lahko razmislili o kakšnem novem pristopu, temi ali načinu dela.

14

klubu v BTC-ju smo maroltovci organizirali prednovoletni žur. Ker smo za lanskoletni ‘rdeča preproga in glamur’ žur morala dekleta samo poiskati najbolj fino obleko in bisere, fantje pa suknjič in metuljčka, je letošnji zahteval nekoliko več priprav. Tema žura je bila namreč serija Allo allo. Če bi tisti večer v klub prišel kdo zunanji, ki ni vedel, da bodo maroltovci zasedli ta prostor, bi verjetno samo debelo gledal in se spraševal, če morda ne snemajo novih epizod te znamenite angleške serije. Za šankom sta stregla René in Yvette, na plesišču so se vsaka s svojim Herr Flickom vrtele Helge. Edith je lovila svojega Renéja, manjkale niso niti Michelle, Mimi, Madame Fanny, LeClerc, oficirji, generali in ostali.

Vsekakor je žur zahteval veliko improvizacije in iznajdljivosti naših članov pri kostumih.

Izmed vseh prisotnih smo izbrali najboljši lik.

Nagrado je dobila Anja Rajter, opravljena v lik The Fallen Madonna with the Big Boobies.

Ta večer smo podelili še nekaj drugih nagrad v različnih kategorijah. Vsi dobitniki so bili veseli tako nominacije kot nagrade. Po podelitvi nagrad so nas s svojo točko presenetili še bruci, žur pa se je nato nadaljeval v enakem slogu kot se je tudi pričel. S plesom.

In če so proti jutru z nami plesali tudi motoristi, katerih klub smo najeli, lahko zaključimo, da je bil žur resnično uspešen.

NAPOVEDUJEMO

NAPOVEDUJEMO

16. avgust, LOVRENC NA POHORJU Podali se bomo na Štajersko! Foklorna skupina Lovrenc na Pohorju prireja mednarodni festival folklornih skupin. Povabili so tudi nas in z veseljem se odpravljamo na Pohorje.

18. in 25. september, LJUBLJANA Dvorni trg Večeri kimavca bodo spet namenjeni ljudskemu plesu ob Ljubljanici. Nastopi so junija privabili veliko radovednih in nasmejanih obrazov, zato vas vabimo, da v naši družbi preživite tudi prihajajoče jesenske večere. Vabljeni!

6. september, LJUBLJANA Še ena maroltovska ljubezen bo okronana s poroko. V Mestnem muzeju Ljubljana si bosta zaobljubi izrekla dolgoletna maroltovca Tjaša

VPIS NOVIH ČLANOV v septembru in oktobru!

Ferenc in Andraž Trampuš.

13. september, KAMNIK ‘’Glej jo, glej jo, ta bo miss sveta ...’’. Vračamo se na modno pisto! V Kamniku od 11. do 14. septembra potekajo Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Skupaj s folklornim ansamblom Zagreb-Markovac bomo pripravili predstavitev slovenske in hrvaške oblačilne dediščine, poudarek pa je letos na vrhnjih oblačilih.

15

NASLEDNJA ŠTEVILKA PRIHAJA V JESENI