Maroltač, maroltovski e-novičnik, maj 2015

M ARO LTOVSK I E- N OVIČN IK

MAJ 2015 DVOJNA ŠTEVILKA

UVODNIK

MAROLTAČ

maj 20 15

Razmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki je strogo zaželeno!

UVODNIK Maroltovstvo, spet se beremo!

MAROLTAČ maj 2015

V vsej ihti priprav na letni koncert, ki so dosegle tudi mene (čeravno sem oddaljena več kot tisoč dvesto kilometrov), smo izdali še dvojno številko čisto svežega Maroltača!

urednica Nika Rožanc

V pričujoči številki maroltovskega e-novičnika preberite o turneji, pa še eni turneji, septembrski poroki, novem predsedstvu, državni reviji, prvem tekmovanju parov v ljudskih plesih in drugih dogodkih, brucovskih intenzivnih vajah, ... Vse smo zabeležili! Nikakor pa ne izpustite vrstic najnovejše rubrike ‘Iz izbe vile Francke’!

S tokratnim Maroltačem še zadnjič vabimo na gala koncert “Rast”, ki bo ta vikend v Cankarjevem domu in ki smo ga posvetili našemu nekdanjemu umetniškemu vodji Mirku Ramovšu.

Uživajte ob branju in saj veste: razmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki je strogo zaželeno! :) Nika Rožanc, urednica

uredniški odbor Mojca Kostanjevec, Nika Rožanc in Sašo Žepuhar oblikovanje Janez Klemenčič in Taddea Druscovich fotografiji na naslovnici in zadnji strani Anže Mulec izdaja Akademska folklorna skupina France Marolt ŠOU v Ljubljani, društvo Kongresni trg 1 1000 Ljubljana tel/fax: 01/2514-312 e-pošta: info@marolt.si www.marolt.si afsfrancemarolt maroltovci

2

67. LETNI KONCERT

Gala koncert Akademske folklorne skupine France Marolt in Simfoničnega orkestra Crescendo Otvoritveni dogodek Tedna ljubiteljske kulture na osrednjeslovenskem

Slavnostni sprejem za obiskovalce koncerta Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana Sobota, 16. maj 2015, ob 22.30 Vabljeni!

Letna produkcija Akademske folklorne skupine France Marolt je tokrat posvečena 80-letnici rojstva enega najvidnejših koreografov in etnokoreologov na Slovenskem, Mirka Ramovša, in 60-letnici njegovega delovanja pri skupini.

Predstava bo zasnovana na poustvaritvi nekaterih delov koreografij Ramovševega redkeje izvajanega opusa, skupaj z novitetami umetniškega vodje Tomaža Simetingerja, ob zvokih simfoničnega orkestra, za folklorno skupino povsem neklasične glasbene spremljave. K sodelovanju smo letos povabili Simfonični orkester Crescendo iz Škofje Loke in mladega skladatelja Andreja Makorja, ki je v aranžma za simfonični orkester »preoblekel« devetdeset minut ljudske glasbe.

Gala koncert bo obenem tudi otvoritveni dogodek Tedna ljubiteljske kulture na ljubljanskem, ki ga bo z nagovorom odprla ministrica za kulturo, mag. Julijana Bizjak Mlakar.

Verjamemo, da se ta vikend snidemo in skupaj počastimo Mirkov jubilej!

Maroltovci

RAST, gala koncert Cankarjev dom, 16. maj 2015, ob 19.30 – RAZPRODANO! Cankarjev dom, 17. maj 2015, ob 18.00 – NAKUP VSTOPNIC PRI BLAGAJNI CD Ljubljanski grad, 14. junij 2015 – VEČ INFORMACIJ KMALU!

foto: Anže Mulec

Spremljajte maroltovske priprave na gala koncert na Facebooku!

Gala koncert RAST so podprli:

Cankarjev dom, Ministrstvo za kulturo, JSKD, ŠOU v Ljubljani, Medis d.o.o., Terna d.o.o., Elektrospoji d.o.o., Formitas d.o.o., Srednja trgovska šola Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. 3

NAPOVEDNIK

MAROLT NAPOVEDUJE 23. maj 2015 Regijsko srečanje odraslih folklornih skupin Brežice 29. maj 2015 Tekmovanje parov v ljudskih plesih »Drmeš DA!« Zagreb, Hrvaška 30. in 31. maj 2015 Celovečerni koncert in mini-turneja Split, Hrvaška 4. in 18. junij 2015 Slovenski ljudski plesi ob Ljubljanici Dvorni trg, Ljubljana 14. junij 2015 Ponovitev gala koncerta »Rast« Ljubljanski grad, Ljubljana 12.– 22. avgust 2015 Mednarodni folklorni festival Százhalombatta – Ráckeve – Tököl Gostovanje na Madžarskem 10. in 24. september 2015 Slovenski ljudski plesi ob Ljubljanici Dvorni trg, Ljubljana 14. november 2015 Celovečerni koncert Prevalje 28. november 2015 II. tekmovanje parov v ljudskih plesih Ljubljana

VABLJENI! foto: Anže Mulec

4

POLETJE 2014

MAROLTOVSKE POLETNE DOGODIVŠČINE Hana Brezovnik

Prav vsaka maroltovska sezona je zapolnjena z nešteto vajami, nastopi, garderobnimi urami.

Vse od tiste prve vaje konec avgusta, pa do zadnjega trenutka pred letnim koncertom, ki velja za vrhunec naše letne produkcije. Vendar pa se življenje na Maroltu po tem dogodku vendarle ne ustavi!

Za konec je potrebno omeniti še naše nastope za turistično agencijo Židana marela, ki smo jih za obiskovalce Ljubljane v nekoliko manjši zasedbi izvajali v restavraciji Allegria, imeli pa smo tudi večji nastop na Ljubljanskem gradu, kjer se je predstavilo kar osem parov.

Pestro, kajne? :)

Čeprav je bilo vreme v primerjavi s prejšnjimi leti bolj kislo, pa se je poleti pri nas dogajalo ravno nasprotno. Kljub temu, da se člani med počitnicami razkropimo na vse konce Slovenije, nam je z veliko mero dobre volje in zagnanosti uspelo ostati dejavni tudi julija in avgusta.

Poleg nizozemske turneje, kjer smo Slovenijo predstavljali na festivalu SIVO v Odoornu (več o turneji si lahko preberete v Mojčini reportaži), smo se udeležili tudi festivala v Lovrencu na Pohorju, kjer smo se predstavili s spletom prekmurskih plesov in postavitvijo Tri mazurke. Zelo ponosni pa smo tudi na udeležbo na prireditvi Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku, kjer smo skupaj s Folklornim ansamblom Zagreb-Markovac v septembru pripravili prav posebno modno revijo.

Tudi letos nismo pozabili na Plese ob Ljubljanici, serijo nastopov na Dvornem trgu, ki jih – če vreme le zdrži – izvajamo vsako leto junija in septembra. Če ste se ob nedeljah dopoldne kaj ‘šetali’ po Ljubljani, pa ste maroltovce zagotovo opazili tudi med sprehajanjem po bolšjem trgu, kjer smo vzdušje popestrili in dopolnili v črni ljubljanski noši.

foto: Taša Štrukelj

5

BRUCI 2013/2014

BRUCOVSKE POLETNE INTENZIVNE VAJE Valentina Matjašič foto: Hana Brezovnik

Od našega zadnjega snidenja so minili skoraj trije tedni, zato so bile poletne intenzivne vaje v Savudriji že težko pričakovane. Sonce, morje in maroltovska družba je bilo zagotovilo, da bo to poletje nepozabno. ‘’Samo še tole vzamem in zabava se bo začela!’’

To je bila misel brucev med pripravljanjem prtljage. In tako je tudi bilo. Pet dni plesa, petja in zvokov harmonike je pravo doživetje za vsakogar, ki v tem uživa. Sama sem se odločila, da bom te dni užila vsak trenutek, saj so nam bili brucovski dnevi že šteti. Bodisi, da bomo od septembra naprej že člani starejše skupine, bodisi, da za vedno zapustimo maroltovske vrste.

Zabava se je začela že po prihodu. Za začetek bolj sproščene vaje; toliko, da se spomnimo vsega, česar smo se naučili čez leto. Morje je bilo preveč mikavno in zaželeli smo si nočnega kopanja. Žal nam je te načrte prekrižalo neurje, vendar se v postelje nismo odpravili brez medsebojnega druženja.

Dnevi so potekali bolj ali manj enako: začeli smo z jutranjo telovadbo, ki jo je krasil pogled na neskončno morje in sonce, ki se je pred kratkim zbudilo. Po končanem zajtrku so sledile vaje, ki so potekale kar na prostem. Mimoidoči so z zanimanjem pogledovali proti množici mladih, energičnih ljudi, ki so se vrteli ob rateških, belokranjskih in štajerskih melodijah. Po plesnem dopoldnevu nas je pred kosilom čakala še pevska vaja pod senco visokega starega drevesa. Kdor je bil dovolj hiter, si je lahko privoščil še skok v prijetno ohlajeno morje. Prav vsem pa se je ta priložnost ponudila v pavzi po kosilu in po večerji ali pa tudi po večernih vajah. Da se pa naša plesna korepetitorja nista povsem izmučila, je del plesnih vaj prevzela Tjaša, bivša korepetitorica starejše skupine. Ker ni želela, da vse vaje izpadejo enolično, je svoje predstavila v obliki tekmovalnih iger. Pri tem smo se zelo zabavali, saj smo se lahko preizkusili, kako dobro se znajdemo pod pritiskom časa in kako spretna smo dekleta s šminko v ustih. Izvedli smo tudi ples s stoli, ki je vedno zabaven, saj se prebudi želja po zmagi in izmiku kazni, kar je po navadi serija sklec, trebušnjakov, počepov ali pa celo kombinacija vseh treh.

Dneve smo si popestrili tudi z igrico ‘moj skriti prijatelj’, namen katere je puščati darilca svojemu prijatelju, ki si ga dobil z žrebom. Med darilci so se znašli različni uporabni predmeti, verzi in lepe misli ali pa tudi nekaj, kar je preprečevalo suho grlo. Zadnji dan smo razkrili svojo domnevo o tem, kdo je njegov skriti prijatelj. Tako so se nekateri izkazali kot dobri opazovalci, detektivi, drugi pa so ugotovili, da se njihove spretnosti skrivajo kje drugje.

Poletne intenzivne vaje so s sabo prinesle tudi krst brucev ali z eno besedo – “brucomor”, ta pa je seveda zahteval pomoč starejših, izkušenih članov in tako se je naša družba povečala še za nekaj maroltovcev. Preden postanemo pravnomočni člani, so morali preizkusiti, kako dobro se odzivamo na “ukaze” in v kolikšni meri smo jih sposobni izpolniti. :)

6

BRUCI 2013/2014

Začeli smo s sinhronim premikanjem po prostoru oziroma igrišču, nadaljevali s plavalnimi sposobnostmi, sposobnostjo okraševanja telesa in orientalskega plesa. Ker pa smo seveda plesna skupina, smo morali dokazati, da znamo tudi dekleta plesati fantovske korake in obratno ter da se rateški štajeriš lahko zapleše tudi po kolenih. Za na konec nas je pričakala svečana maroltovska prisega, ki je zapečatila našo brucovsko pot.

Zadnji dan je s seboj prinesel sončno vreme, ki je kar vabilo, da preplešemo vseh šest naučenih spletov in ponudilo možnost, da zadnje trenutke preživimo na plaži, odbojkarskem igrišču ali pod senco v dobri družbi.

Sedaj, ko smo že člani srednje skupine, se z nasmehom na obrazu spominjamo brezskrbnih brucovskih dni. Verjamem, da preteklo leto in vse intenzivne vaje ne bi bile enake brez naših korepetitorjev, še posebej brez Karmen in Andreja, ki sta z nami preživela zares veliko časa in nam vedno bila pripravljena pomagati. Še enkrat: hvala za vse!

7

REPORTAŽA

MAROLTOVCI NA NIZOZEMSKEM Mojca Kostanjevec, izjave in zapisi: Nika Rožanc in Sašo Žepuhar foto: udeleženci turneje

Stopiti iz okvirjev rednih vaj in nastopov pred domačim občinstvom ter se odpraviti na turnejo daleč preko naših meja, je eden izmed težko pričakovanih vrhuncev vseh maroltovcev. Lani smo se odpravili na sever in tako obiskali deželo tulipanov in mlinov na veter. Šli smo na Nizozemsko.

tretji na stolp ali le na kratek sprehod.

Po kratkem postanku smo nato ponovno nadaljevali pot proti Nizozemski. Naš Sašo je med potjo ugotovil, da je Ausfahrt največje mesto v Nemčiji, saj so nas izvozi skozi celotno pot vodili tja. Minilo je še nekaj uric in … NIZOZEMSKA!

Kljub temu, da je naš poglavitni razlog za turnejo bilo sodelovanje na festivalu Sivo v Odoornu, pa nam številna čudesa, po katerih je znana ta kraljevina niso ušla. Nizozemski tulipani, leseni cokli, dobri siri, tipični mlini na veter in seveda vedno dražljivi Amsterdam! Nismo si dovolili, da bi karkoli od tega zamudili.

Naši organizacijski vodje so se kmalu po nastanitvi, kljub temu, da bi bilo kakšno izgubljeno uro spanja prav prijetno nadomestiti, vendarle odločili, da je sobotni popoldan kot nalašč za nerganje na vajah. Enako velja za nedeljsko mrzlo jutro. In tudi ponedeljkovo.

Naša pot se je začela v petek, 24. julija, pozno popoldan, ko smo se zbrali na Maroltu, da spakiramo vse potrebno in se odpravimo na dolgo pričakovano turnejo. Preddverje Kazine je bilo nabito polno prtljage, spalk, najrazličnejših škatel in vrečk (tu pa tam je kakšna skrinja z nošami samevala še na cesti) in povsod okrog so se vrtele rdeče majčke.

Pred odhodom smo prebrali še vse pozdrave in čestitke za popotnico, dobra volja in smeh pa sta nas pospremila na avtobus. Pa gremo!

Po dolgi in neprespani noči (skrbi, da bi med vožnjo kdo predolgo spal, ni bilo, saj so naši muzikantje in vztrajni pevci to uspešno preprečevali), smo se najprej ustavili v Kölnu.

Razkropili smo se po mestu; eni so šli na kavo, drugi v mogočno katedralo ali do Rena, spet 8

Vadili smo v majhnem bungalovu, v kampu in pred vhodom v kamp. »Pripravljeni moramo biti na vse nenavadne situacije. Kaj če pride na oder konj?!« Posledično smo se na vajah torej nenehno vztrajno umikali tekačem, kolesarjem, sprehajalcem in voznikom, z veseljem pa so ob plesu postali tudi psi in ja, tudi konjev ni manjkalo.

REPORTAŽA

Sledil je aktiven teden, poln prijetnih obveznosti in dobre zabave. Organizatorji so nam pripravili prikupen sprejem, naša vodiča sta postala zabavna Hans in Mariska (oziroma po naše Björn in Marička; zadnji dan smo ju preimenovali celo v Joža in Marijico), nato pa smo kmalu spoznali svoje gostiteljske družine, pri katerih smo preživeli nadaljnjih sedem dni.

»Amsterdam je prekrasen! Kanali, nagnjene hiške, b’ciklji, mavrične zastave, kjer je vse polno »kolegov na piru«, coffeshop-i in parki, Rembrandtova Nočna straža, ulica z rdečimi lučkami.« Našemu navdušenju kar ni bilo konec.

»Prvi stiski rok so bili še nezaupljivi, a kaj hitro smo postali pravi prijatelji.« Naše izkušnje z družinami so bile sicer različne. Nekateri so bili deležni obilne večerje ali masaže hrbta in stopal, medtem ko so drugi dobili povabilo na bazen ali pa v hlev. Toda imeli smo se odlično!

Privoščili smo si pohajkovanje po mestu (se nekateri vmes kljub dobri opremljenosti z najrazličnejšimi zemljevidi in žepnimi vodiči večkrat izgubili ter na koncu vendarle našli cilj), izostala pa ni niti tradicionalna ulična hrana, ki jo najdeš povsod po Amsterdamu.

Amsterdam smo po nekaj dneh zapustili in se odpravili proti našemu končnemu cilju. Mimogrede smo se ustavili še na ogledu mlinov na veter in se z zanimanjem sprehodili med temi mogočnimi stvaritvami, s katerimi je boj bil že Don Kihot, nato pa vendarle zavili proti Odoornu, kjer nas je čakal Sivo festival.

9

REPORTAŽA

Nastopi so bili naša glavna večerna obveznost.

Priprave v zaodrju, pogosta gneča v garderobi in hitenje iz enega konca na drugega nam je velikokrat vzelo ogromno energije. A čeprav se sliši naporno in se nam je takrat tudi zdelo naporno, ni bilo tako. Sploh zato, ker smo vedeli, da nas po nastopu čaka bolj sproščeno vzdušje in prijetno druženje, naslednji dan pa najrazličnejše dogodivščine.

10

REPORTAŽA

»Čudovit občutek je nastopiti na tako fantastično organiziranem festivalu s kar šestimi odri, ki ga je v petih dneh obiskalo 20.000 ljudi, dvakrat nastopati na gala odru pred dva tisoč gledalci in ko si odre deliš z več kot šeststo plesalci iz Armenije, Argentine, Bolgarije, Hrvaške, Izraela, Kostarike, Nemčije, Nizozemske, Paragvaja, Poljske, Rusije, Španije, Tajvana in Ukrajine. In ko ti organizator pove, da nas bodo verjetno povabili še kdaj, čeprav imajo pravilo, da lahko vsaka skupina nastopi le enkrat!« In počasi je sledilo slovo. Po desetih dneh smo se podali nazaj na pot proti Sloveniji. Kljub kančku žalosti, da se naša turneja končuje, smo se nekoliko utrujeni, a zato nič manj veseli, nasmejani in dobre volje, še dolgo spominjali vseh dogodivščin, ki smo jih doživeli v preteklih dneh. Vse od padcev s kolesi in zabav v skednju, pa do improvizacij na odru, zmage na olimpijadi in spontanih nastopov. Bilo je lepo!

11

MAROLTOVSKA POROKA

Ta veseli dan ali Čoko in Tjaša sta se poročila!

Sašo Žepuhar, foto: osebni arhiv Tjaše Ferenc

Verjetno so najlepši dnevi tisti, ko se poroči dvoje mladih in vedno nasmejanih ljudi. In ravno takšnega, naravnost čudovitega, sta nam pripravila naša Andraž Trampuš - Čoko in Tjaša Ferenc (po novem še) Trampuš. Odločila sta se, da po 11 letih poznanstva v maroltovskih vrstah, po 7 letih bližjega spoznavanja in objemanja in po 3 letih skupnega življenja v začetku septembra izrečeta poročno zaobljubo.

Vsakdo, ki je v zadnjem desetletju preživljal prosti čas po maroltovskih hodnikih in dvoranah, se je pogosto srečeval tako z zvokom Čokotove harmonike kot s Tjašinimi prijaznimi korepetitorskimi nasveti in to pomeni veliko ljudi. Veliko ljudi pa pomeni velik nastop, veliko godcev, posledično veliko vaj in veliko ljudi na podoknici. Da bi jima dali podporo pri pripravah na poroko, smo se pripravljali tudi mi.

Priprave so za nekatere trajale cel teden in so bile presej nostalgične, pogosto so se zavlekle tudi v podaljške. Najboljši podaljšek se je odvil v petek zvečer, ko se je kolona avtomobilov, koles in skiroja odpravila proti Rudniku pod gnezdo našega para, kjer smo ptičkama zapeli v skoraj rekordnem številu in ponovno dokazali, da njuno stanovanje brez problema sprejme več kot 30 oseb. Tjaša in Čoko pa sta uspela nahraniti veliko lačnih in žejnih ust, kar je dober obet za veliko malih maroltovčkov. Le še Čoko mora kot pravi poročen moški kupiti motorno žago in naredit red pred blokom, da nas bosta ob naslednji podoknici lahko vse videla (mi vaju bomo zaradi reflektorja še zmeraj težko :P).

12

Sledil je ta veseli dan. Tjašo, še posebej pa Čokota, je v Mestnem muzeju pričakala pisana mednarodna zasedba pod imenom Fantovska.

Preverili so, kako dobro ženin pozna kostume Srednje in Jugovzhodne Evrope ter stare obrti, sam si je moral izdelati nekaj inštrumentov, jih uglasiti in nanje tudi zaigrati, Tjaša pa je bodočemu možu morala pripraviti čokolino primerne konsistence. Kljub nekaj kapljicam dežja je med obredom v krasen ambient Mestnega muzeja posijalo nekaj sončnih žarkov v pozdrav novemu zakonskemu paru in naznanilo čudovito nadaljevanje dneva. Preselili smo se v pritličje, kjer smo zaplesali Prekmurske svatbene plese, pri katerih sta se nam pridružila mladoporočenca, dekleta so zapela nekaj dnevu primernih ljudskih, naši Ljubljančani pa so ubrano zapeli in s plesom priredili pravo elegantno zabavo, ki je razveselila vse, še posebej pa maroltovske svate. Za zelo okusno in prijazno pogostitev po nastopu se zahvaljujemo FS Židan parazol, za prevoz instrumentov do Kongresnega trga pa ljubljanskemu Kavalirju. ;) Skupno druženje in zabava sta se za svate nadaljevala v klubu Cankarjevega doma, kjer smo ob odlični glasbi plesali in uživali vse do jutranjih ur. Tjaša in Andraž sta bila z plesnimi vložki, obogatenimi z iskreno ljubeznijo in nalezujočo energijo, pravi zvezdi večera. Želimo vama, da bi zmeraj uživala, kot sta tisto septembrsko noč!

PREGLED DOGODKOV

BILO JE OKTOBRA. Mojca Kostanjevec Maroltovci nikoli ne počivamo. Komajda se je začela nova plesna sezona 2014/2015 in že smo začeli z rednimi tedenskimi vajami in obenem z nastopi, dogodki in raznimi projekti. Veliko se je že zgodilo in veliko se še bo. V nadaljevanju sledi nekaj kratkih novičk in poročanj s pomembnejših dogodkov, ki so se zvrstili v mesecu vinotoku.

Marolt na vsakem koraku Vpisna akcija 2014

Jesen se je že zdavnaj začela in s tem tudi naša letošnja nova plesna sezona. Začetek oktobra pomeni vrnitev študentov v prestolnico, za nas, maroltovce, pa je to pomenilo začetek vsakoletne vpisne akcije, s katero smo želeli v svoje vrste pridobiti nove bruce in brucke.

Letos smo se za to še posebej potrudili in pod budnim organizacijskim očesom našega entuziastičnega Saša Žepuharja ter produkcijske ekipe AvLab KBŠ posneli promocijski video, na katerega smo izredno ponosni. 7. oktobra smo nato izvedli prvo avdicijo za plesalce in glasbenike. S tem smo v naše vrste sprejeli veliko število novih članov, ki so leto dni trdno pilili svoje plesne korake in pridno trenirali glasove.

Najprej smo gostovali v Črni na Koroškem, kjer smo bili nad gostoljubnostjo koroških klekljaric in Črnjanov popolnoma navdušeni! Pripravili so nam čudovit in topel sprejem, mi pa smo jim v zameno, kot seveda tudi drugim obiskovalcem, predstavili naš program na večernem koncertu.

Naslednji dan smo se odpravili v Sela pri Borovljah (Avstrija), zato se radi pošalimo, da je to pravzaprav bila prava mednarodna turneja.

Izvedli smo še eno ponovitev letnega koncerta in občinstvo je z bučnim aplavzom pokazalo, da je bilo nad videnim očarano. Hvala Črnjani in hvala Selani!

foto: Anže Mulec

Redni volilni zbor članov V ponedeljek, 13. oktobra 2014, smo člani Akademske folklorne skupine France Marolt izvedli redni volilni zbor članov. Poslušali smo letna poročila vseh odborov in hkrati izvedeli nekaj več o načrtih za prihodnjo sezono.

foto: Tomaž Aupič

Prinašalci Ponovitev letnega koncerta

Maroltovci smo se 11. in 12. oktobra podali tudi na mini turnejo. Tokrat smo obiskali Koroško in tamkajšnjim gledalcem predstavili pravo plesno poslastico – ponovitev letnega koncerta Prinašalci.

Na skupščini smo razglasili tudi tri nove častne člane, ki so si to zaslužili zaradi dolgoletnih posebnih zaslug pri razvoju in uspešnem delovanju društva.

To sta postala Matjaž Kogoj in Brane Demec, dolgoletna in še vedno aktivna člana društva, posthumno pa je za častno članico bila imenovana tudi Cecilija Cica Stele.

Na zboru članov smo izvolili nove organe društva, imenovali pa smo tudi novo predsednico društva. To je po Ani Eterović sedaj postala Lucija Firbas, ki se bo predstavila na naslednjih straneh Maroltača.

13

PREGLED DOGODKOV

(Po)ustvarjanje plesne dediščine

Le plesat me pelji 2014, 2. del

Okrogla miza AFS France Marolt

Državno srečanje odraslih folklornih skupin

V torek, 14. oktobra 2014, smo v Slovenskem etnografskem muzeju organizirali okroglo mizo na temo (po)ustvarjanja plesne dediščine.

Beseda je tekla predvsem o (po)ustvarjanju plesne zapuščine in o problemu obstoja ter razvoja le-te. V zadnjih letih folklorna umetnost namreč postaja povsem odrezana od možnosti dodatnega financiranja in s tem nadaljnjega razvijanja.

Gostje večera, ki so med drugim spregovorili tudi o vprašanjih glede pristopa k plesnemu (po) ustvarjanju v bodoče, so bili: dr. Tomaž Simetinger, umetniški vodja AFSFM, Anita Matkovič iz Belokranjskega muzeja Metlika, dr. Saša Poljak Istenič z Inštituta za narodopisje in Tjaša Ferenc Trampuš, svetovalka za folklorno dejavnost pri JSKD. Okroglo mizo je povezovala naša članica Ana Eterović. Več preberite v Glasniku SED.

V soboto, 18. oktobra, je v Kosovelovem domu v Sežani v organizaciji JSKD in Kulturnega društva Kraški šopek iz Sežane potekal 2. del državnega srečanja odraslih folklornih skupin »Le plesat me pelji 2014«. Med skupinami, ki kakovostno poustvarjajo plesno in z njim povezano ljudsko izročilo, smo letos nastopile tudi maroltovke.

Predstavile smo se s Plesi Starega trga ob Kolpi, koreografijo Mirka Ramovša.

Osrednjo državno folklorno prireditev, ki je namenjena predstavitvi zanimivih programov odraslih folklornih skupin, je letos spremljala tričlanska strokovna komisija v sestavi Klemen Dovč, Tanja Drašler in Saša Krajnc, ki je izbranim podelila posebna priznanja. Zlato priznanje s pohvalo za plesno in pevsko izvedbo smo tokrat prejele tudi maroltovke, kar je bila za nas seveda čudovita nagrada za trdo delo!

foto: Janez Klemenčič

Dober večer Regijsko srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž

Ljudska pesem te lahko ponese marsikam! V petek, 17. oktobra, je mlade pevke AFS France Marolt ponesla na Domačijo odprtih vrat na Kurenu nad Staro Vrhniko. Tam so zapele na regijskem srečanju pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž osrednje Slovenije in Gorenjske, ki je potekalo pod organizacijo JSKD za kulturne dejavnosti, OI Vrhnika.

Pevke so se pod vodstvom Adriane Gaberščik predstavile z dvema pesmima in se tako udeležile srečanja, ki združuje skupine in posameznike, ki radi ohranjajo ter poustvarjajo slovensko ljudsko glasbeno dediščino.

14

Zgoraj: Udeleženke državnega srečanja odraslih folklornih skupin v Sežani (foto: osebni arhiv Taše Štrukelj) Spodaj: Mlade pevke z vodjo skupine Adriano Gaberščik (foto: osebni arhiv Lucije Firbas)

PREDSEDNICA SE PREDSTAVI

PREDSEDNICA JE ZAPISALA ...

Lucija Firbas

Lucija Firbas je ... bila rojena kot Lucija Kermelj, tretja od štirih otrok, mami Nežki in očetu Janezu, velikemu ljubitelju ljudske glasbe in tamburanja.

Kar sem, sem zaradi tega, kar mi je življenje namenilo. Tiste sladke trenutke in malo bolj grenke, ki človeka delajo še močnejšega in boljšega, če jih le zna reflektirati. Sem namreč mnenja, da je vse za nekaj dobro. Dovolj filozofiranja! :) Lucija je v prvi vrsti žena enemu največjih podpornikov Marolta, Filipu. Oseba, ki obožuje šport (temu primerna izbira študija), otroke (temu primerno študentsko delo), ples (temu primerno preživljanje prostih večerov na Maroltu, swingu ali kje drugje, kjer se pleše), naravo (temu primerno preživljanje prostega časa) in dobro družbo :).

Maroltovka sem postala, ker ... od osmega leta držim v roki svojo bisernico. Kupil mi jo je predragi oče in upal, da bom nadaljevala njegovo dolgoletno delo poučenja tamburanja v Retečah.

Prav zato sem v 3. letniku gimnazije obiskovala začetni tečaj za vodjo odraslih folklornih skupin (zaradi predavanj o ljudski glasbi). Pa sem tam spoznala, da ples obožujem še bolj kot igranje. In ker sem seminar uspešno zaključila, sem sklenila, da znanja, ki sem ga pridobila, ne smem zavreči. Študij v Ljubljani + Miranovo: “A veš kok je fajn na Maroltu! Dej prid!”. Ko se dela, se dela, ko se žura, se žura. Ne maram zamujanja. Obožujem ples. Zato Marolt!

Za vlogo predsednice sem se odločila ... hehe, za vlogo predsednice se nisem odločila kar tako, zaradi lepšega vremena, če kdo tako misli. :) Ne spomnim se, ali je bil marec ali april, ko me je Ana povabila na kavo. Nisem vedela zakaj. Sem storila kaj narobe, sem kaj napačnega rekla na sestankih Izvršnega odbora, na vajah ...? Ni se mi sanjalo. Niti malo. Na tisto kavo nisva nikoli šli.

Pred ponedeljkovimi vajami me je vprašala, če imam 15 minut časa, me “zvlekla” na klop pred vijolično dvorano in na dan je prišlo vprašanje: “Veš Lucija, malo sem razmišljala ... jaz zaradi službe ne uspem več časovno ... a bi bila pripravljena prevzeti mesto predsednice z naslednjo sezono?” “Ammmm ... Kaaaaaaaaaj? Resno?”.

Tisto noč nisem spala in po tednu tehtanja med plusi in minusi, pogovoru s kar nekaj ljudmi, sem se odločila, da rečem svoj DA! Predvsem zato, ker mi je Marolt močno zlezel pod kožo, ker se

zavedam, da je to ena najboljših šol za življenje in ker sem vedela, da mi bo Ana kadarkoli na voljo z nasvetom, ker ima ogromno izkušenj in znanj.

Plesne čevlje predsednišva, ki jih je Ana uplesala v 5 letih predsedovanja, bo težko prilagoditi mojim stopalom. Vem, da včasih lovim, spotikam, prosim za pomoč, nasvet, več časa za razmislek, a ker mi Ana zaupa, lažje zaupam tudi sebi, da mi bo sčasoma uspelo osvojiti plesne korake in zaplesati svoj ples. ;) Moji najljubši plesi so ... Joj! Dejansko ni samo enega, dveh, treh spletov, ki bi mi bili najljubši. V plesu (sploh z dobrim soplesalcem ali soplesalko, preprosto uživam in to je to. :) Na Maroltu sem ... kuhana in pečena ;) P.S. Raje vprašajte druge, kakšna se jim zdi Lucija na Maroltu! ;)

foto: osebni arhiv avtorice članka 15

POROČILO

PRVO TEKMOVANJE PAROV V LJUDSKIH PLESIH Nika Rožanc

Ideja o tekmovanju v folklornih plesih se je po Maroltu že dolgo kotalila. Zdaj sem, zdaj tja, iz ene glave v drugo. Bi? Ne bi? Če ja, kako? No, pa smo se le opogumili in idejo dali na plano!

Skupno smo določili datum, 28. november 2014, medtem ko iskanje primerne lokacije ni bilo tako lahko. Po dogovarjanjih in tehtanjih možnosti smo se odločili za dvorano Antonovega doma na Viču v Ljubljani. Tako, sedaj rabimo samo še tekmovalce! :) Razpis za tekmovanje je izšel pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti in je v pravilih tekmovanja od prijavljenih zahteval 3-minutno postavitev za en par, ki je lahko vključevala poljubno število plesov iz slovenskega etničnega ozemlja. Živa glasba in folklorna kostumizacija nista bili obvezni. Žirija v sestavi: dr. Tomaž Simetinger, Teri Sedej in Tjaša Ferenc Trampuš je ocenjevala tehnično zahtevnost ter zasnovo postavitve, tehniko para, izraznost, predstavitev in splošen vtis. Rok za prijavo? 1. november.

Petkovo novembrsko popoldne je bilo mrzlo in deževno, nič kaj spodbudno za 10 prijavljenih parov, ki so imeli na voljo nekaj minut za generalko na tekmovalnem odru. Pa vendar je navdušenje iz ure v uro rastlo, popoldan se je prevesil v večer in kaj kmalu so po hodnikih Antonovega doma hodili mladeniči in mladenke v polikanih srajcah in urejenih frizurah. Ob 20. uri je bila dvorana polna navijačev, ljubiteljev folklorne umetnosti in radovednežev. In potem je šlo zares!

Pari so en za drugim prihajali na oder, odplesali in zaželeli srečo naslednjemu.

Po odplesanih vseh desetih tekmovalnih koreografijah je žirija odšla presojat, kdo je pustil najboljši vtis, medtem pa smo lahko v dvorani svojo pozornost namenili našim maroltovskim plesnim parom, ki so odplesali dve krajši koreografiji, postavljeni ravno za namen tekmovanja. Gostovale so tudi članice ansambla Ethnotine iz Zagreba. Žirija se je vrnila in v dvorani je zavladala tišina, napetost pa se je dvignila do stropa. Naša zvesta Tanja Drašler, ki je povezo-vala večer, je najprej naznanila tretje, nato drugo in nato še prvo mesto.

Zmagovalca večera sta bila Maruša Fugger in Matevž Jus iz folklorne skupine Tine Rožanc! Žirijo sta prepričala s postavitvijo ziljskih plesov, poimenovano ‘’Slovo’’.

Po zaključku je sledilo druženje ob hrani in pijači (hvala Vina Kren!), nikakor pa ni šlo brez plesa in petja (hvala viniški tamburaši!). Bil je lep večer, za katerega upamo, da ‘se bo prijel’ in bomo tako lahko razvijali folklorno umetnost!

foto: Anže Mulec In se je začelo. Pari so se prijavljali in pripravljali, med folklorniki pa je šelestelo od navdušenja in radovednosti. Vsi smo se spraševali, ali bo tekmovanje uspelo, se bo kdo prijavil? Kako bo to sploh izgledalo? Kako že pravijo, vse je enkrat prvič! foto: Anže Mulec 16

Območno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž

»Prišle, odpele, zmagale« Mojca Kostanjevec

Maroltovska dekleta že dolgo slovijo po ubranem petju, ki vedno navdušuje poslušalce. V Akademski folklorni skupini France Marolt pod vodstvom Adriane Gaberščik trenutno delujeta kar dve zasedbi mladih pevk. »Tončke« in »Francke«, ali pa kar »Mačke Veseljačke«, rade prepevajo vsem znane ali pa že skoraj pozabljene ljudske pesmi, pa naj bo to na Kongresnem trgu sredi decembra in pisanih lučk, fantom v garderobi med pavzo ali pa ob resnejših priložnostih, kot je Območno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž.

Vsaka skupina pevk se je predstavila s tremi pesmimi, poslušalce pa so očarale predvsem s petjem “na tretko” in odlično zapetimi melodijami. Publika je bila sodeč po aplavzu navdušena in zadovoljna, pevke pa tudi. In naj vam prišepnemo, tudi ocene so bile odlične. Pevke Akademske folklorne skupine France Marolt so prišle, odpele in »zmagale« ter s tem ponovno dokazale, da so maroltovke najboljša dekleta daleč naokrog! :)

Javni sklad republike Slovenije za kulturno dejavnost vsako leto priredi Območno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž.

Letošnja prireditev »Ljudsko v urbanem« se je v Ljubljani odvijala v četrtek, 5. februarja 2015, v mali dvorani Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, na srečanju pa sta tudi tokrat nastopili obe pevski skupini AFS France Marolt.

foto: osebni arhiv Ane Eterović

17

IZ IZBE VILE FRANCKE

Iz izbe vile Francke, 1. DEL

Vila Francka, rojena 22. 7. 1945 na Glasbenonarodopisnem inštitutu, je stanovalka Kazine od svojega 14. leta, ko se je študijska folklorna skupina leta 1959 naselila v nove prostore. Njeno domovanje je v majhni sobici (druga vrata na levo od šanka), v katero redko pride dnevna svetloba. Ko pa pride, je to znak za vilo Francko, da se skrije v kišto in gre na eno izmed številnih nepozabnih potovanj (sama pravi, da je z Maroltom prepotovala več sveta kot Branči).

Po specializaciji za trače na pravljični fakulteti za novinarstvo je letos postala dopisnica Maroltača.

Pozdravljeni Maroltovci! Naj že na začetku povem, da vem preveč zgodb, vendar mi uredništvo Maroltača zaradi neznanih razlogov ne dovoli objave vseh pikantnosti, ki se dogajajo na Maroltu, zato bom obravnavala samo nekatere. In čeprav ste nabavili nove vreče, da bi se izognili mojim kištam, me niste pretentali! VSE sem izvedela iz govoric pri šanku ali pa sta mi povedala prijatelj g. Huhl iz Nove Gorice in pa ga.

Cukerbergova iz Amerike!

Veliko se je zgodilo preteklo poletje, ampak ena stvar mi še posebej ni dala miru. Pogledat sem šla fotografije suhcev izpred nekaj let in ugotovila, da nekateri fantje nadaljujejo dolgoletno ‘’foro’’ in začnejo hoditi po svetu z lubenico skrito pod majico. Vsako leto pa se najde tudi kakšna punca, ki si drzne storiti kaj takega. Lani je to bila Branka, letos se je šla isto stvar Špela.

Ne vem, kako je ni izučilo, da je to fantovska fora ter da verjetno tudi njej fanti tega ne bodo oprostili in ne bo več smela hodit na vaje! Po govoricah sicer sumim, da je celo Doli dal Špeli lubenico pod majico. Upam, da ga ne odkrijejo, kot so na primer Davida in Polca, ki sedaj več “ne smeta” na Marolta ali pa bo dobil pogojno dovoljenje kot Robi in Damir. :) Poleti se je zgodila tudi velika maroltovska poroka med korepetitorico Tjašo in harmonikarjem in (takrat ne več) brucem Andražem. Imam sicer informacije, ki jih je zame pridobil prijatelj detektiv, da je avdicijo za starejšo skupino naredil kar doma. V Kazini se je pred to poroko zbiralo veliko ljudi (tudi takih, ki imajo “prepoved” zaradi podtikanja lubenic :). Poroka je bila tako velika,

18

da so prišli celo folklorniki iz več evropskih držav. Cel dan pa je bila zraven tudi ena gospa iz RTV-ja, ampak čeprav sem gledala Odmeve cel teden, nisem videla nobenega prispevka.

Verjetno so izgubili posnetek ali je pa snemalec pozabil snemati zaradi odličnega žura. :) Konec septembra se je govorilo, da je enemu dekletu med obiranjem grozdja padla krona z glave. Nekateri maroltovci so to videli na lastne oči in se trudili, da bi jo spet nadeli nazaj kakšni maroltovki, tako kot se je to zgodilo pred dvema letoma, ko je Anjino krono ujela Mojca. Zdaj pa je pristala na glavi dekleta, ki ni maroltovka.

No, ni še (če veste, kam merim). Je pa po govoricah na Maroltu veliko kronanih rodbin, ki zasedajo vodilne položaje. In ravno oktobra je prišlo do spremembe vodstva društva, vendar je to po moje samo pesek v oči. Enako kot v naši politiki. Strici iz ospredja so postali strici iz ozadja in se naselili v nadzornem odboru, na vodilne položaje pa so namestili svoje ljudi. :) Iz zanesljivih virov sem izvedela, da naj bi začeli zastrupljati nebo s plinom za vriskanje, saj baje nekateri fanti premalo vriskajo. Fanti so se na ta očitek že odzvali z bojkotom preštevilnih pevskih vaj v letošnjem koledarskem letu in revij folklornih skupin, zato so morale uboge punce nastopiti na državni reviji same. Skoraj bi si morale tudi same nosit kište, vendar so fanti za to priložnost prekinili bojkot in pomagali puncam priboriti zlato priznanje. :)

IZ IZBE VILE FRANCKE

Iz izbe vile Francke, 2. DEL

Aloha! Od mojega zadnjega pisanja oktobra, niste niti povohali kišt! Včasih sem s kištami vsak teden potovala na nastope za tuje goste v Union (nimam v mislih pivovarne, ker se alkohola zaradi Kebrovega zakona ne sme oglaševati.

Mislim, v kateri državi pa še majski hrošči pišejo zakone in kaj oni vejo o alkoholu!?!). Dandanes v starih letih pa moram v razne Skrite kote in Allegrie hoditi peš, ker vi vse nosite samo v vrečah, ker vam je lažje. Kaj pa mišice, fantje?

Za jest pa samo pice, nobenih ‘šniclov’ ni več kot v naših časih. In potem še dvojna izdaja Maroltača. Mislim, dvojna izdaja! Kot dvojna izdaja Harryja Potterja in dvorane skrivnosti, samo da sem jaz Harry Potter, soba za kište pa dvorana skrivnosti. Oprostite mi, ravno sem se zbudila iz zimskega spanca in sem malo sitna.

Naj preidem na lepše teme: konec novembra so maroltovci izvedli 1. tekmovanje parov. Čeprav sem najprej imela v mislih, da bo šlo za nekaj drugega (stara pokvarjenka, boste rekli), ste, kljub pritožbam pripravili zelo seksi program.

Pohvalno! Obiskovalci so verjetno še dolgo sanjali zaključni skok dekleta z robcem in zapeljivo rock’n’roll točko z bobni. Vsa ta ljubezen je verjetno pripomogla, da je Nejo in Lino štorklja čez dva meseca predčasno prinesla na svet, Špela in Polona pa ne rabita več nositi lubenic pod majico. Upam, da so iz lubenic fantje naredili bovle.

Za letošnjo prednovoletno zabavo so obiskovalci od doma pobrali vse rjuhe in zlatnino, saj so bile tema večera rimske saturnalije. V Mariboru je ta dan imela megakoncert Vesna Pisarović, v Beogradu Zdravko Čolić, v Ljubljani pa Riba Faronika z gostom Jurijem na električnih kamenčkih, vendar unplugged varianta. Letos se obeležuje 2000 let rimske Emone, zatorej taka tema in če se pomaknemo nekaj mesecev naprej: ena od naših arheologinj je bolj ažurna kot STA (slovenska tiskovna agencija, op.a.), saj nam je sliko žare, ki so jo našli med pometanjem in prekopavanjem Slovenske ceste, pokazala že dan pred agencijo na svojem mobitelu. In potem se čudimo popularnemu pogrebniku, ki je doma en teden zbi-

ral telesa pokojnikov, preden jih je odpeljal na Žale. Rimljani so jih pustili čakati 2000 let in to na glavni ulici v Ljubljani!

Skupinica naših arheologov pa se je pred nekaj časa odpravila v maroltovski arhiv na Vojkovi ulici. Po treh dneh je predsednica klicala policijo, ker ni vedela, če so se izgubili v prahu ali so našli arhivirane zaloge tiste tekočine, ki ni po godu majskim hroščem.

8. februarja, na slovenski kulturni praznik, smo na stežaj odprli vrata. Ker je praznik ‘’padel’’ na nedeljo, smo bili v bistvu edini odprt frizerski salon v Ljubljani, saj so obiskovalke zapuščale ‘Marolta’ z lično spletenimi kitami. Glede na to, da so se v okviru delavnic ‘’Maroltov’c maroltovcu’’ dekleta nekaj tednov nazaj ličila, bi lahko naslednje leto poskusili tudi s kozmetičnim salonom. Udarimo takrat, ko konkurenca počiva, na nedeljo! Če lahko šoping centri, lahko tudi mi. Všeč mi je tudi, da maroltovci še zmeraj ohranjajo stare običaje. Ob gregorjevem so se zelo razpisali in letos je bilo gregorjeve pošte res ogromno. Največ pisemc, skoraj 20, je prejel Anže. Še danes sumim, da je vsa ta pisma na Maroltu pustil kak poštar, ker zaradi prekopane Slovenske ceste ni mogel do pošte.

Za konec pa še velika pohvala ideji iz nastopov v Vinici, ko ste želeli kadilo, pozabljeno v Ljubljani, nadomestiti s cvetličnim lončkom in v njem pustiti prižgan cigaret. Dragi moji, bodite pridni in ustvarjalni, pa mogoče tudi vi dobite kdaj Prešernovo nagrado, kot maroltovski Eminem (Miki Muster, op.a.).

P.S.: Kolektiv Maroltača (Riba Faronika, Sašo, Mojca, moja malenkost in ostali honorarni sodelavci) lepo pozdravljamo našo glavno urednico Niko. Nika, čuvaj se pingvinov gor na Norveškem! ;)

19

DAN ODPRTIH VRAT

Maroltov’c za en dan Anja Rajter

Ker je bil Prešeren totalna legenda, lahko na njegov dan maroltovci pripravimo Dan odprtih vrat. Ta dan dobijo člani in nečlani, simpatizerji in radovedneži priložnost, da pokukajo pod untare, prebrskajo omare, se “ugvantajo” po folklorno in poklepetajo z maroltovskimi znanci.

Na tisto sončno februarsko nedeljo se je zbralo veliko obiskovalcev. Med njimi je bilo nekaj simpatizerjev, nekaj bodočih, precej sedanjih in nekaj nekdanjih članov Marolta. Nekateri so se fotografirali s panojem, drugi so poklepetali, nekateri pa so se bolj dejavno vključili v opazovanje maroltovskega sveta.

Obiskovalce smo razkazali razstavo fotografij, ki so bile posnete na ljubljanskem gradu in bele omare, polne folklornih kostumov. Ob vsakem kostumu so izvedeli kakšno zanimivost pokrajine ali kostuma ali trenutka, ki se je v tem kostumu že zgodil …

Z radovednostjo so prisluhnili in se čudili, kaj vse moramo nadeti, da izgledamo tako lepo :).

Prikazali smo zavezovanje ljubljanske peče, kar je tudi za nas, ki smo že večkrat videli to čudo, vedno znova zanimivo. BrančiLegenda je prikazal postopek in naše roke pri delu potrpežljivo vodil skozi polaganje, buckanje in zategovanje.

Potrebujemo še veliiiiiko vaje, preden bodo peče primerne za na oder :P.

foto: udeleženci Dneva odprtih vrat 20

Obiskovalcem pa smo pripravili tudi kupčke z belokrajnskimi kostumi. Dekleta so oblekla rejevce, rdeče črne nogavice in obula škorenjce. Uredile smo jim frizure, potem pa pomagale pri oblačenju srajčk, kril, rdečega belokrajnskega pasu, pisanega volnenega trakca in predpasnika ter koravd. En od naših fantov je mlademu obiskovalcu pomagal pri oblačenju moškega belokranjskega kostuma. Ker sta podobnih mer, je imel lahko delo: iste hlače, čevlji, srajca in klobuk so obema kot uliti. Nadeli smo jim še rute ter rutko in … voila! Pripravljeni so bili za svoj prvi maroltovski fotošuting :).

Obiskovalce je bilo veselje spremljati pri preobrazbi, pri njihovih sprehodih do velikega ogledala, še posebej pa ob navdušenju nad lastnim odsevom.

Z velikim ponosom so v kostumih še zaplesali kolo in opazovali gibanje lanenega blaga med skoki in hojo.

Ob tem sem se spomnila lastnega navdušenja ob prvi preobrazbi v maroltovko: prekmurski kostum, bose noge, trema in ponos. Sčasoma sem malce pozabila na prve korake v svet kostumov, ob navdušenju obiskovalcev pa so se odprli lepi brucovski spomini :). Upam, da se z vsemi mladimi obiskovalci vidimo septembra na avdiciji v brucovsko skupino. Priznam, da imajo prednost pred ostalimi: vsak od njih že ima izkušnjo, kako biti “Maroltov’c za en dan”.

NEKDANJI MAROLTOVCI PIŠEJO

Folklornik naj bo!

Renata Džebić

“Zagotovo ste se kdaj kot nadebudni študentje maroltovci spraševali, kako bo, ko boste morali zaradi obveznosti pustiti Marolta. Ko bo prišla družina in služba, ko bodo otroci odrasli. Ali bo tudi moj otrok plesal in doživel to, kar sem jaz? “ Naša dolgoletna članica, Renata Džebić, je v članku za tokratni Maroltač pogledala na folkloro še z druge perspektive: starševske. Svoje pogled predstavlja v pričujočem članku.

Sredi septembra me je v Facebook predalniku pričakalo sporočilo znanke: »Renatka, če vaju z Leonom zamika, je danes ob 18h v OŠ Rodica folklora in iščejo nove majhne vrtavke (3-4leta).« To je bilo le tri dni po turškem plesnem šovu ‘Fire of Anatolia’, kjer je najin 3,5 letnik sedel in nepremično zrl na oder. Dvakrat po 45 minut, v popolnoma prisebnem in budnem stanju, čeprav so začeli s predstavo šele ob 21.30. Pa še v letošnjem letu je bil čisto navdušen na Slovenskih ljudskih plesih ob Ljubljanici. Oba sva se na koncu strinjala, da je bila ena točka premalo. »Mami, kdaj bodo tvoji prijatelji spet plesali?«, me je spraševal med ploskanjem.

ci malčkov, ki jim je po desetih minutah popustila koncentracija – in se je s tem povečevala glasnost v prostoru – ga ni premamilo.

Predčasno sva zapustila prostor. Sam sebe je pohvalil »bravo, si super plesal!« in takoj zatem zagotovil, da sem ne bo več prišel, ker mu ni všeč. Ampak »prsti-peta-en-dva-tri« pa še zdaj zna, ko začnem prepevati melodijo, heh.

Ali bo Leon folklornik ali ne, je seveda nepomembno. Pomembno je, da mu kot starš omogočim redni stik z vsemi oblikami umetnosti in gibanja. Zakaj? V vrtcu je to še del rednega programa, v osnovni šoli pa bo obsedel za mizo, kjer ga bodo predvsem učili informacij (namesto razmišljati, a to je druga zgodba). Kaj pa njegova kreativnost? Naj bo prepuščena naključju? Nak. Shirala bo tisti hip, ko glasba ugasne, se korak ustavi, glas zamre.

Zato gledava z njim Žogico Marogico. Skupaj brcamo žogo na nogometnem igrišču. Se vzpenjamo na hribe v zadihanem ritmu otroških pesmic. Režemo buče in lepimo kolaž iz jesenskih listov. Oblikujemo z glino, plastelinom in mivko.

Skačemo na trampolinu. Eksperimentiramo izrazni ples na Vivaldijeve Štiri letne čase (ja, Leonovo plesno gibanje je trenutno najbližje tej definiciji, hi hi). Domišljijske igre in oponašanje živali je zakon. Pustiva ga, da piska na piščal, igra na klavir, tolče po bobnu. Nekje med vsem tem živžavom je vedno čas za maroltovske nastope. Če jih obožuje, mene pa tudi ni treba prositi.

Kaj pa o »poklicni deformaciji folklornika« v vlogi starša pravita dve nekdanji maroltovki, s katerima sem delila številne odre sveta in prigode, ob katerih se še danes režimo kot pečene?

»Mami, kdaj bodo tvoji prijatelji spet plesali?« foto: osebni arhiv avtorice članka

Blažka Kastelic (dekliški priimek Pakiž, maroltovka 10 let)

Prav, pa poskusimo s folkloro že zdaj. Motorično je zelo okoren (posledica nedonošenosti in slabovidnosti), v družbi sovrstnikov je nesproščen. A rad poje, posluša glasbo – kdo ve, mogoče mu bo pa vseeno všeč?

No, ni mu bilo. Učenje plesnih korakov po koreografiji (hoja v krogu po ritmu besedila popolnoma nove pesmice ter »prsti-peta-en-dva-tri«) v gruči-

Blažka, ti si “folklorni otrok”, tvoja starša sta bila oba folklornika, rožanca. Če ne bi bilo Rožanca, ne bi bilo mene (z velikim nasmeškom). Starša sta se spoznala na Rožancu, se tam zaljubila, poročila ...

21

NEKDANJI MAROLTOVCI PIŠEJO

Zakaj Marolt?

Na Marolta sem se vpisala zato, ker je imel takrat renome najboljše folklorne skupine.

Pa še sošolka, ki sicer ni naredila avdicije, je z navdušenjem govorila o sami skupini. V prvem letniku faksa sem tako iskala okolje, dejavnost, družbo, aktivnost, ki bi bila primerna in zanimiva. In ko si enkrat maroltov’c, si vedno maroltov’c (smeh).

Zabavnih trenutkov je bilo ogromno, na nastopih, turnejah, intenzivnih vajah, žurkah v hribih, na morju, ko smo šli h komu pomagat delat, praznovanjih rojstnih dni, porokah, praznovanjih kar tako, smeha je bilo vedno dovolj že na pripravah na brucovanja, žurke po letnih koncertih. Posebnih in lepih spominov je veliko, najdragocenejši pa so ljudje, bivši soplesalci, ki ostanejo vedno na posebnem mestu.

Doma te niso nikoli nagovarjali k vpisu na folkloro?

Ne, nikoli. Edina izkušnja s folkloro je bila, ko me je mami pri mojih nekje treh letih vodila na folklorni krožek, ki ga je vodila na bližnji osnovni šoli, jaz pa v tem uživala. Nikoli me nista vodila na folklorne nastope, folklora je bila prisotna zgolj naključno, skozi pripovedovanja o turnejah (res sta videla veliko sveta) in ogledu slik, skozi druženja z znanci ...

Tvoja starša sta še vedno zelo aktivna folklornika. Kako je biti njun otrok?

Ponosna sem nanju! Pri svojih 70+ sta ne samo aktivna plesalca pri rožanskih veteranih, temveč sta izjemno aktivna na področju raziskovanja oblačilne kulture v Sloveniji. Vse delata skupaj, mama je medijsko bolj v ospredju. Njuno znanje obsega ogromno gradiva, članke, knjige.

Letos sta uspela doseči sodelovanje več folklornih skupin in kar devet muzejev pri letošnji razstavi »Mala maša za suknjo vpraša - Vrhnja oblačila na Slovenskem v 19. in 20. stoletju«, ki je bila pripravljena za 44. Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku.

Si mamica 9-letne Ane in 6-letnega Aneja. Ju že kaj vpeljuješ v svet folklore?

Zelo rada pogledata dedka in babico na njunih nastopih v živo, bila sta tudi v Kamniku na razstavi. To je pa tudi to. Izbiro aktivnosti v celoti prepuščam otrokom.

Barbara Grčar (dekliški priimek Šešek, maroltovka 12 let)

Rezijanka Blažka Kastelic (foto: osebni arhiv) Ena maroltovska anekdota, prigoda zabavni trenutek, spomin ... iz tvojih časov?

Moje maroltovsko obdobje je bilo polno doživetij. Prvi trenutek, ki me je zaznamoval je bil trenutek, ko sem na brucovskem nastopu pri srbskem spletu morala zavriskati. Po uspešnem nastopu sem vedela, da je to nekaj, kar želim početi zelo dolgo. Nastopi so najbolj nepozabni trenutki, občutek na odru se ne da zamenjati z ničemer.

22

Barbara, tvoja starša sta oba maroltovca. Še zdaj sta aktivna, mama kot plesalka pri FS Cof, oče pa kot glasbenik/tamburaš. Kako je biti otrok dveh folklornikov?

Res imam oba starša folklornika, a je pri Akademski folklorni skupini France Marolt najprej plesala moja mama, pri mojih petih letih pa se ji je kot tamburaš pridružil še oče. Ker sem s folkloro rasla gor od ranega otroštva, so mi folklorni plesi in glasba s področja cele nekdanje Jugoslavije za celo življenje zlezli pod kožo. Folkloro sem videla tudi kot način druženja veselih ljudi. Pogosto sem hodila gledati nastope maroltovcev in si vsako leto ogledala njihov letni koncert. Imela sem tudi to srečo, da sem kot otrok osebno poznala go. Tončko Marolt in bila večkrat pri njej na obisku.

NEKDANJI MAROLTOVCI PIŠEJO

Barbara Grčar: Z možem Stanetom sva se spoznala kot bruca, saj sva se isto leto priključila skupini (foto: osebni arhiv) Sta te v dijaških ali študentskih letih nagovarjala, da se vpišeš k folklori? Še preveč, zato je bil sprva kontra učinek. A pri 21-ih letih sem se vseeno odločila in se vpisala k AFSFM. Zakaj ravno AFS France Marolt?

Ker je veljala za najboljšo folklorno skupino v Sloveniji. In ker je bil Mirko Ramovš, ki sem ga vedno zelo cenila, umetniški vodja.

Ob katerem maroltovskem spominu se še dandanes nasmehneš?

Poroke maroltovcev so bile vedno posebno doživetje. Maroltovci so zaplesali en maroltovski ples v nošah, soplesalki, ki je odhajala v zakonski stan, pa pripravili šrango, kar je bilo za svate prava paša za oči. Pri tem so se dogajale tudi zanimive prigode. Ena na primer, ko nam je maroltovka Renata Džebič organizirala avtobus, da bi se pripeljali na njeno poroko na Otočec, maja 2002, pa se je na poti zgodila prometna nesreča, zaradi česar smo morali skreniti iz AC in se peljati po obvozu. Zaradi tega smo na poroko zamujali eno uro. A Renata ne bi bila Renata, če ne bi ad hoc zorganizirala, da se je poroka časovno prestavila in vsi svatje so se načakali, da smo končno prišli in odigrali svoje. (pripis avtorice: poročno zabavo je večina svatov zapustila nekoliko prej, zaradi jutranjega leta na turnejo v Severno Korejo).

Tvoj mož pa je prav tako nekdanji maroltov’c in aktivni Cof, Stane Grčar. Vidva sta “maroltovski par”.

S svojim možem Stanetom sva se spoznala kot

bruca, saj sva se isto leto priključila skupini.

Na najini poroki leta 2001 sva si seveda želela, da nama prijatelji zaplešejo en ples. Razveselili so naju s Primorskimi plesi. Z rojstvom Zarje sem svojo kariero pri Maroltu najprej zaključila jaz, leto kasneje pa še Stane. Spomladi 2010 se je pri COF-u začela formirati skupina podmladka, kateri sva se oba pridružila. Pogrešala sva maroltovsko druženje in folkloro, ki je tudi krasen način rekreacije in sprostitve. Iz tega razloga so se k Cofkom začeli priključevati tudi drugi nekdanji folklorniki, večinoma maroltovci. Če bi Marolt že takrat ustanovil veteransko skupino, bi se jaz odločila drugače. In to iz dveh ključnih razlogov: po duši bom celo življenje maroltovka, tudi sedaj, ko vsako leto spremljam letne koncerte skupine le kot gledalka. Kot drugo pa sem si s ponovnim folklornim udejstvovanjem v srednjih letih želela obnavljati maroltovski repretoar, ki pa ga seveda pleše samo AFS France Marolt. Drugače pa trenutno oba »pavzirava«, ker ob vseh službenih in družinskih obveznostih časovno ne zmoreva slediti tempu vseh COF-ovih nastopov.

Bo tudi Zarja folklornica?

Najina desetletna hčerka seveda tudi raste gor v folklornem vzdušju. Folklora ji je zanimiva, še sploh, ker je imela že večkrat priložnost videti svoja starša in stara starša na odru. Kakšna pa bo njena življenjska pot, pa se pustimo presenetiti.

Vsekakor ne bova razočarana, če se za folkloro ne bo nikoli odločila. Bolj nama je pomembno, da bo znala ceniti svoje slovenske korenine, ljudske plese in običaje.

23

CICI V SLOVO

ČASTNA ČLANICA MAROLTA: CICA STELE Mirko Ramovš, foto: osebni arhiv pok. Cice Stele

Cica Stele se je v spomin maroltovcev zapisala kot izjemna osebnost, ki je s svojo zavzetostjo pomembno zaznamovala delovanje skupine.

Njeni rasti je s svojimi organizacijskimi sposobnostmi, s svojo energijo in preudarnostjo veliko prispevala, predvsem pa pokazala, da je tudi ljubiteljsko mogoče doseči uspehe na ravni poklicnega.

K skupini je v drugi polovici šestdesetih let prišla kot nadebudna brucka, se vmes podala v Ameriko nabirat znanje angleškega jezika in se vrnila kot zrela mladenka. Razvila se je v odlično plesalko in odgovorno članico, ki je v jeseni 1971 prevzela predsedniško krmilo in ga vodila do jeseni 1973. V tem času je uspešno izpeljala 25-letnico skupine, ki se je tedaj predstavila s prenovljenim programom, na slavnostno proslavljanje pa pripeljala najeminentnejše predstavnike političnega, znanstvenega in kulturnega življenja na Slovenskem v tistem času in dosegla, da so bila zaslužnim ustvarjalcem skupine Tončki Maroltovi, Mariji Šuštarjevi, Marijanu Kralju in Mirku Ramovšu podeljena državna odlikovanja.

Njen vrh pa je bil organizacija in izpeljava dvomesečne turneje Akademske folklorne skupine France Marolt in Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič v Združene države Amerike in Kanado, kjer sta se skupini predstavili kot profesionalni korpus pod imenom Singers and dancers of Ljubljana, ki je nastopal po številnih mestih od vzhoda do zahoda Združenih držav Amerike in v Torontu v Kanadi. Še posebej je treba poudariti nastope v slovitih koncertnih dvoranah v San Franciscu in Chicagu ter v Kennedyjevem centru v Washingtonu. Z istim programom se je korpus po turneji predstavil tudi domačemu občinstvu v Hali Tivoli, kjer je bila izvrstne kritike deležna prav vrhunska izvedba maroltovcev, ki se je izbrusila na neštetih velikih ameriških odrih. Vodenje 80-članskega korpusa na dolgi poti, vsakodnevnih koncertih pred zahtevnim občinstvom in ob številnih nepredvidenih dogodkih je bila velika preizkušnja njene volje, njene značajske trdnosti, njenega poguma. V naporni, a nepozabni turneji se je kalila za svoje bodoče življenje, hkrati pa pripeljala Akademsko folklorno skupino France Marolt 24

do bleščečih uspehov, ki jih skupina pozneje ni mogla ponoviti, saj takih priložnosti ni bilo več.

Ko je končala svojo aktivno maroltovsko pot in se posvetila poklicu ter otrokoma, je še vedno ostala z vsem srcem maroltovka in ves čas spremljala uspehe in težave skupine, tudi, ko jo je zadela težka bolezen, katere kal se je skrivala v njej že v času aktivnega plesnega udejstvovanja. Čeprav na invalidskem vozičku, kar v Cankarjevem domu ni preprosto, se je vedno udeleževala letnih nastopov, ko pa tudi to ni bilo mogoče, je spremljala delovanje skupine prek televizije in interneta ter obiskov številnih maroltovskih prijateljev.

Njen dragoceni prispevek k rasti Akademske folklorne skupine France Marolt je bil z menjajočimi generacijami skoraj pozabljen.

Mnogo prepozno smo se zavedli, da bi si že zdavnaj zaslužila častno članstvo, saj se je ideja za njegovo podelitev porodila šele po letošnjem koncertu skupine v Cankarjevem domu. Ob tipajočih razgovorih o tem je dala vedeti, da bi bila počaščena, a žal nas je njena smrt prehitela. Častno članstvo ji je bilo tako podeljeno posthumno na letošnji Skupščini skupine, v ponedeljek, 13. oktobra 2014.

DO NASLEDNJE ŠTEVILKE ...

25