kotiček bralni

VEČER Večerni mir spusti se nad ravnino. V zadnjem dihu dneva sonce rdeče obarva do obzorja vso dolino, preden zaide v morje plameneče.

Tih val noči ugasne sonca plamen, s seboj prinese spanec nad živeče. Iz cerkve se zasliši zadnji »amen«, izginejo po hišah zadnje sveče.

Svoj tihi spev zapoje nočna ptica. In kmalu nad gozdove mirno speče vzdigne se nebesna pastirica, s seboj privede ovčice bleščeče.

Matevž Demšar

[ 92 ] še en PREBLISK bralni kotiček Izstopati zahteva pogum

[Petra Vinčec]

Ime pove veliko. Preveč. Neskončno globoka in brezkončna so naša mnogotera imena. Imen imamo namreč več. Pa vendar je samo ime sovražnik, ki nas opredeljuje. Dognanje, kakšen bi moral današnji človek biti, kako naj bi se obnašal, kako naj bi mislil, govoril. Vsak od nas postaja kopija in le še eden od privržencev kapric sodobnega časa. Prav vsak od nas je na žalost del družbe, kjer so naši vzorniki in vzornice tisti, katerih edina naloga je promoviranje le še ene modne muhe. Smo del družbe, ki si je za glavno vrednoto postavila všečnost, zmožnost zliti se z okolico ali z drugimi besedami: “Haha, wow, ali pa ena od treh opcij, ki jih ponuja Facebook.” In kje sem tu jaz? Kakšne so moje vrednote in kakšno je moje ime v svetu? Biti kameleon in se zliti z vsem, kar ti pred noge vrže čas, je lažje, ampak izstopati zahteva pogum.

Vinko Möderndorfer: Limonada slovenica

Povedano na kratko: Limonada slovenica je ena zelo hudobna komedija v treh aktih in z enim epilogom. A ta dramska stvaritev je veliko več kot samo to. Izvrstni dramaturg Vinko Möderndorfer v Limonadi slovenici na satiričen način razgalja politično stvarnost in razkrinkava pritlehno in egoistično politiko. Govori o uspešnem doktorju ekonomije, Vasiliju, Slovencu, ki se po dvajsetih letih vrne domov iz Amerike, da bi raziskoval vzhodnoevropsko

[ 93 ] še en PREBLISK bralni kotiček gospodarstvo. Medtem se v slovenskem parlamentu ne morejo dogovoriti, kdo bo prevzel vodstvo države. Vlada in opozicija uvidita rešitev v Vasiliju, ki pa s sabo nosi veliko skrivnost, političarka, v katero se zaljubi, pa ga s sabo potegne v pravi politični vrtiljak. Politična satira pa je daleč od dolgočasnosti obravnavanja zgolj političnih in ekonomskih tem, ampak nosi veliko sporočilnost laži in resnice. Naslovna beseda komedije “limonada” pa ne pomeni toliko sentimentalnega in vsebinsko praznega umetniškega dela, temveč je prispodoba za stereotipno slovensko zaslepljenost. Pisatelj ošvrkne Slovence, za katere pravi, da smo na strani laži in videza, ne resnice in svobode. Kaj pa vi mislite, zakaj je ravno limonada tradicionalna slovenska pijača?

Jorge Bucay: Zgodbe za razmislek Pisatelj in psihoterapevt Jorge Bucay je zelo poseben in prisrčen mož, ki poskuša živeti to, o čemer piše in predava. Z izvrstnim pripovedovanjem zgodb in poezije nas popelje skozi tri ključna spoznanja in dvajset raznovrstnih zgodb, ki bralca spodbudijo k razmisleku in odkrivanju novih poti.

“Vse se je začelo tistega sivega dne,

ko si nehal ponosno trditi SEM, ko si napol v zadregi, napol v strahu povesil glavo,

svoje izražanje in držo pa zamenjal za strašno misel: MORAL BI BITI.”

Mark Haddon: Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa Skrivnostni primer ali Kdo je ubil psa je kriminalka kot nobena druga. Pripovedovalec v delu je petnajstletni Christopher Boone, ki ima Aspergerjev sindrom. Zelo veliko ve o matematiki, a malo o ljudeh. Še nikoli ni šel dlje kot do konca svoje ulice, a ko pri sosedi

[ 94 ] še en PREBLISK najde umorjenega psa, se odpravi na grozljivo pot, ki njegov svet obrne na glavo. Christopher obožuje sezname in je zares nekaj posebnega. Je unikat in se ne ozira na ovire, ki mu jih postavljajo drugi, da ne bi prišel do svojega cilja. Kot silen matematik zna znanost prenesti tudi v življenje. Tako je tudi mene najbolj nagovorila njegova izjava o praštevilih: “Praštevila so tisto, kar ostane, ko številom odvzameš vse vzorce. S praštevili pa je tako kot z življenjem. Oboje je zelo logično, pa vendar ne moreš ugotoviti vseh pravil, pa če še tako močno razmišljaš.” bralni kotiček

Pr'jave

Pri nemščini delamo svojilne zaimke na primeru Frau. Ana: »Ihr, pa a ni z veliko začetnico, če je Frau gospa?« (Frau - ženska, gospa, žena) Prof. Novak: »Ne, ni z veliko, ker Frau je ženska in je ne vikamo.«

Prof. Novak: »Die Praline pomeni bomboniera oziroma samo en … no, saj ednina je tu neuporabna, mislim, kdo se pa ustavi pri enem kosu?«

Prof. Novak Lavriša: »Če hočete pri matematiki uspeti, uporabljajte samo tista pravila, ki res obstajajo.«