poezija

Warning: The poem might cause serious mental health issues to people with an allergic reaction to depression

WHY LIFE IS DEPRESSING To die in sleep in friendly soil forever And end the journey `cross the sea of sorrow, Not knowing of today, nor of tomorrow, But sleeping. Maybe waking up in heaven.

Come, Thanatos! My bonds to life you sever! And even if you take me to the hollow Where Beelzebub inflicts eternal horror, I fear you not, for can your terror ever

Outdo the curse bestowed upon the living? To be alive is nothing but to suffer Of aches from which our very soul is bleeding.

They claim enduring pain will make you tougher And force a smile to hide their non-believing. Beyond the happy mask you find a bluffer.

Matevž Demšar

17.

Vsak četrtek bova na sekcijskih vajah pozno igrala tiste komade, ki ne bi smeli biti pozabljeni; tebi bodo na podlakteh izstopile žile in vem, da bom lahko le s teboj čutila tisto izpopolnjenost, ki se kot olajšanje pojavi nekje proti koncu Radetzkega marša. Le s teboj bo mogoč tisti mir med vožnjo po koncu, ko bo vse okoli že temno, besede pa ne bodo potrebne – precenjene so, oba bova čutila enako, zakaj le bi govorila. V srcu bova nosila mir tudi po božičnem koncertu in neverjetno, kako neverjetno je, da naju isto izpopolnjuje. Januarja tudi Melodija za tebe ne bo več potrebna, vedela bova, komu je namenjena; takrat si že bova dom in oba se bova v sebi trudila ohraniti čutenje, da sva prejela tisto, za kar sva goreče molila – jaz ga bom čuvala na vso moč, ti pa boš čuval mene.

Tinče

DNAR Dnar, sveta vladar. Bogatija, nenehna požrtija. Uspeh, gre čez in čez. Ljubiš lahko le enkrat.

Ananasov sin

STRAH

Ljubezen čaka le, da strah izgine ... A kaj, če me je strah ljubezni same? Saj praviš, da boli, da vse ti vzame; in najbolj me je strah te bolečine.

Trdijo, da ljubezen ne premine. Pa vendar. Kaj če se prehitro vname in duša ljubi, um pa ne dojame? Strah širi v meni mrzle korenine.

Čeprav je prazen, se ne znam upreti. Zdaj jaz sem ta, ki so ji žarki skriti … Ki je na tleh. Ki se boji živeti.

Bojim se sebe – nočem te raniti – in zase; sama se ne znam ogreti. Pomagaj mi, nauči me ljubiti.

Marta Lajevec

POGUM »Ne boj se,« si ne neham govoriti in čakam, da bo nehalo boleti. A nočem le v neskončnost dreveneti, ko se brezupno skušam zamotiti.

Zdaj vem, da se strahu ne da znebiti. Pogum je v tem, da ga uspeš sprejeti in si vseeno upaš hrepeneti, ljubiti, sanjati, se prepustiti.

Moj strah medli, moj žarek se razvname, ko iščem moč, se vračam spet v spomine, v njih je pogum, ki se preliva vame:

bližina, sad pretrgane tišine; v trenutku, ko pustim, da me prevzame, dojamem, da ljubezen res ne mine.

Marta Lajevec

THE LIGHT I’m just a bit fragile tonight. The worst thoughts spread wings in the dark. My light has been drowned by the fright, I can’t wait around for the spark.

So I go and seek a new light and find it in you and your heartbeat. Your love gives me hope in the night, hold on to my heart and restart it.

Tomorrow will banish my fear, I’m certain our future is bright. But right now just hold me, stay near, as I’m a bit fragile tonight.

MIHAEL, NE MOREM

Jokati navzven po jutranji sveti maši, preveč je čudežno in lepo. Tudi kakofonija misli (vseh misli) mi preprečuje osredotočiti se na tisto, kar je zunaj, kar je zunaj, pa so moje besede; ne vzemi mi vere v te, prosim, danes te še bolj potrebujem, da me pokrižaš na čelo in me najdeš, preden me najde kdo drug in me ima rad. Mihael, ne morem, ni varno razsipati z ljubeznijo, saj vsi upi pač ne bodo izpolnjeni; ostal bo le moj krik po izpovedi v hladnem, tožnem jutru in blagoslovi – le blagoslovi bodo izpolnjeni.

Tinče

TI I. Ti si tisti, ki me v sanjah obišče in mi moje izgubljeno srce poišče. Ti si ta, ki me v mislih objame in moje srce iz vodnjaka zajame.

Zakaj me ne opaziš? Zakaj se ob meni ne ustaviš? Moja ljubezen do tebe je nepopisljiva, do tebe bom vedno ljubezniva.

Od zaljubljenosti bom ponorela in vse do nebes hvalnico ti pela. Ura že tiktaka in na tebe čaka.

TI II. Ti mi v glavi povzročaš hrup, to hujše je kot strup. Ob tebi se stopim in od glasu tvojega omedlim.

Ljubim te iz dna srca, kakor biser z dna morja. Zame si ves svet in dišeč pomladni cvet.

Narisala bi ti portret, da videl bi, kako si lep. Imela bi te čisto vsaka, saj na šoli veljaš za korenjaka.

Kdaj povabil me boš ven? In kdaj nehal se boš delati nedostopnega navzven? Ti si odsev v mojem zrcalu in pilot mojemu letalu.

TI III.

Ah, ljubezen mojega življenja, ti si glavna tema mojega mišljenja. Sanjam te vso noč in dan, če le ti bi bil tako mi vdan.

Ti si mi rešilna bilka, ob tebi prav prišla bi mi vsaka milka. Tista v obliki velikega srca, ker midva sva čisto brez meja.

Zunaj te vsak dan opazim in zato v sneg zagazim. Pogledi tvoji me zaslepijo, moje oči si te še bolj želijo.

Kaj bi dala, da bi se ljubila, ker vem, da se bova na koncu poročila. Ti res sploh ne veš, kaj bi dala, da bi midva skupaj svet prepotovala.

Za na kon‘c pa še namig: Ti bi bil pilot, jaz stevardesa, skupaj poletela bova v nebesa.

SOBOTA Na avtobusu zaspim, čeprav je sredi dneva. V dlaneh stiskam Delce dela in sanjam o nečem, kar je že zdavnaj prešlo, kar sploh ni bilo moje, ampak popolnoma vsiljeno stališče. Dlani se dotaknejo mojih in rame, počasi, previdno, rahlo neodločno. Dovolj, da me predrami. Nekaj trenutkov sem še v sanjah, ne vem, kje sem, čigave dlani so. Le počasi se zavem postaje in tega, da moram dol, strah me je moje negotovosti in prehitrega prebujenja. Poleg strahu pa čutim še blagodejno hvaležnost; hvaležnost, da nekdo ve, kje sem doma.

Tinče

ŠIBENIK, SVOBODEN IN SVOJ!

Na konju beli princ tiho jezdi nadenj. V spremstvu belih mož vsak gib tako nenaden. Po mučnih tednih ježe so le prišli pred njega: „To mesto hočem zase. Ne bom odšel brez tega!“

Preko gričev in dolin, še ponoči nič ne spijo. Vse, kar pride jim na poti, če to hočejo, dobijo. Pa hitro začeli so moliti, čez zid niso mogli priti. Visoki zid okoli Šibenika, tega nihče ne zanika.

Pa srečajo tam neke kmete, po njih poljih se spustijo. Kmetje besni, vsi v en glas, saj se princa ne bojijo: Celo zimo so bedeli, pred mestom, tam pred vrati. Ko so v tretje se zagreli, meščani bili so v zagati.

„Ti, na konju, beli princ! Čemu se ti tako mudi?“ „Hočem priti v mesto tik, tik pred vrata, v Šibenik!“

„Šibenik je padel!“ so vzkliknili v en glas. „Da bodo res vsi vedeli, da je Šibenik zdaj naš!“

„Dom en bom tu postavil, da branil bom to cesto pred tujimi napadi, to cesto, ki vodi v mesto.“

Poskušali so tujci vsi in tisti, ki se jih smrt boji. Sovražniki vsi pokoljeni, le enega niso ustavili.

Prikaže se takrat nek mož, ki je imel posebno moč. Cel trup imel je neprebojen, le nart je bil na smrt obsojen.

Prišlo je do spopada, skupaj treščile so sablje. Vsa obramba jim propada in le nart ostal je nepohabljen.

Nemočni so bili možje, možje od princa, nič ne de. Krvava kri je tla močila, princa moč je zapustila.

Premagani zdaj princ kleči, sam med svojimi padlimi. Ves ranjen in pol mrtev že, na koncu moči izrekel je:

„Šibenik, prej bil si moj, Šibenik, svoboden, svoj.“

UPANJE

Večno brezčasje želim deliti s teboj. Želim ga deliti, ko bova v stolnici skupaj tiho molila, ne vedoč, da moliva drug za drugega. Želim ga čutiti s teboj, ob prebiranju antologije tvoje poezije in rahločutnem etosu, ki ga zaznam v tvojem pisanju. Osebna spoznanja ne bodo več tako osebna, saj bova istih misli, očaranost nad umetnostjo pa si bova delila.

Ljubezen bova odsevala skozi iracionalna dejanja.

Tinče