agata

Ko otroci bodo dovolj veliki, odpotovala bova na Tahiti. Ljubezen najina še kar bo mlada, v srcu nama naj zavlada. Življenje najino bo kakor frizbi, v starih letih živela bova v prelepi izbi. V prostem času frizbi metala ti bom v glavo, da se slučajno ne boš zagledal v kakšno kravo. [ 51 ] še en PREBLISK hobi

Anonimno

Agata V.

[Vojko Hysz]

Potem ko je Nebur odšel tja, kjer le redki ohranijo trezne misli, sem občutil globoko žalost. V življenju mi je zmanjkalo nekoga, ki mi je bil vzor in prijatelj hkrati. Sicer nisem nikoli čutil, da bi mi on ta čustva iskreno vračal, in sem si dopovedoval, da ne bom jokal, ko bo šel, a pozneje, ko ga nisem več videval vsak dan, sem dojel, da sem izgubil nekaj predragocenega. Povprečna družba me je začela odbijati. Družil sem se, smejal sem se, šalil pa še več kot ponavadi, a moje srce je jokalo. On pa ni bil edini dober človek, mnogo njemu podobnih sem srečeval vsako jutro. A bal sem se. Bal poraza. Bal, da bom spet edini, ki se trudi in drži odnos pokonci.

In takrat je ona kot luč posvetila v temo mojega življenja. Spoznal sem, da ni popolna. Bila je dekle, z vsemi svojimi čari in napakami, in ugotovil sem, da je ravno v teh njena lepota. Mnogo časa sva preživela skupaj in spoznaval sem ta novi občutek, ki me je ves čas grel od znotraj. Ko sem ob večerih legal v posteljo, ponavadi še dolgo nisem zatisnil oči. Glavo so mi napolnjevale misli nanjo in me skupaj s tistim prečudovitim občutkom držale pokonci. Ljubezen je kot ogenj. Lahko te greje, da ne zmrzneš v hladu tega sveta, lahko pa te uniči, spremeni v kupček pepela. Dolgo me je žgal in mi vlival trpljenje v srce, a zdaj mi je dajal upanje, moč in srečo. Nebo mojega življenja se je zjasnilo.

Nebur svoji sestri ni pogosto pisal, pa tudi pisma, ki jih je dobivala, so v nji zbujala skrb in globoko zamišljenost. Nekega večera sva dolgo po sončnem zahodu skupaj strmela v zvezde. Mesec je v svoji polni velikosti sijal na naju in sneg okoli naju se je lesketal v srebrni mesečini. Preplavljali so me isti občutki kot ob poslušanju Debussyjeve Clair de Lune. Jaz sem se počutil kakor v nebesih, a ona je krepko stala na tleh. Spregovorila je: »Skrbi me za brata. Njegova pisma postajajo vse krajša, pisava pa

bolj in bolj nečitljiva. Tudi to, kar piše, me navdaja s strahom ...« Hotela je še nekaj dodati, a sem jo prekinil: »Kaj piše?« Večkrat sem sam sebe zasačil, kako drugim skačem v besedo. Nisem znal poslušati, vedno me je podzavest silila v to, da povem, kar želim povedati, takoj, ne ozirajoč se na druge. »Pisal mi je o tem, kako težko je na bojišču. Vse normalne človeške vrednote so tam izgubile svoj pomen. Pisal je, da se skuša od tega zla oddaljiti, hraniti v srcu luč in veselje, a da čuti, kako zlo vseeno pronica vanj.« Zahlipala je in solze so ji začele drseti po licu in se spreminjati v led ob stiku s hladnim snegom. Padla sva si v objem ter tako ostala zelo dolgo. Čutil sem lahko to, kar je čutila ona. Strah se je mešal s hrepenenjem in upanjem in ljubeznijo in bolečino in oba sva ga neskončno pogrešala. Vso pot do tabora nisva spregovorila besede. Nič več si nisva imela povedati. Za slovo mi je le zaskrbljeno in upajoče pogledala globoko v oči. Nato je brez besed odšla, jaz pa sem še nekaj časa stal sam

[ 53 ] še en PREBLISK zgodba sredi snega in strmel v smer, v katero je odšla.

Dolgo v noč sem odprtih oči bedel in v polmraku, ki ga je ustvarjala brleča svetilka, že stotič prebiral napise na letvicah mojega zgornjega soseda, ki so jih tu pustili prejšnji lastniki moje postelje. Kajti vsakič, ko sem zatisnil oči, so misli bežale tja, na fronto. Tja, kjer le redko kdo ohrani dobro srce. Nekdo iz družbe ob ognju je prijel za harmoniko in tiho ubral njene tipke. Ves pogovor je utihnil in prelepa glasba je napolnila noč. Igral je prelepo in me tako

[ 54 ] še en PREBLISK pomiril, da sem zelo kmalu zaspal. Morda pa bi bilo bolje, če sploh ne bi, kajti mučila me je mora. Sam sem hodil preko stepe, katere konca mi ni dosegel pogled. Trava mi je segala do kolen in veter jo je zibal sem ter tja. Čutil sem popoln mir. Zdelo se je, kakor da časa sploh več ni, kakor bi se vse ustavilo in postalo večno. Zaprl sem oči in čutil, kako mi veter nežno kuštra lase. Ko sem nekaj časa tako stal, sem zaslišal, da iz daljave prihaja tiho sopenje. Zvok je bil vse glasnejši, in ko sem nenadoma odprl oči, sem opazil, da nekdo teče v mojo smer. Mladenič je bil oblečen v belo srajco, bele hlače in sploh vse, kar je nosil, je bilo belo. Izgledal je izjemno nenavadno. Pritekel je mimo mene in takrat sem ga spoznal. Bil je Nebur, a čeprav je tekel le nekaj korakov stran od mene, me ni opazil. Njegove oči so strmele nekam v daljavo, kakor da bi iskal nekaj, kar se je skrivalo za obzorjem. Tekel sem za njim, a ga nisem mogel dohiteti, klical sem ga, pa je tekel naprej. Iznenada se je v daljavi za njegovim hrbtom zabliskalo in čez nekaj trenutkov je okolico pretresel močan grom. Začel je teči še hitreje, a nevihta ga je vseeno dohitela. zgodba

Močila mu je lase in obleko, ki je v senci temnega oblaka postajala vse bolj siva. Tla so bila vedno bolj namočena in zemlja se je začela spreminjati v blato. Teči je bilo čedalje težje in Nebur je večkrat padel. Naenkrat je stopil v pregloboko blato in noge ni več mogel premakniti. Ves se je začel pogrezati in kmalu je bil v njem že do pasu. Stekel sem proti njemu in mu želel pomagati ... zbudil sem se ves prepoten in v mislih mi je odmevalo eno samo vprašanje: »Zakaj ga tako pogrešam, če pa si nisva bila nikoli res blizu?«

Od tistega dne Agata ni dobila več nobenega pisma od svojega brata.

Naše čete so prodirale vse globlje in zato se je tudi naš tabor nenehno premikal. Natančno se spominjam tistega usodnega dne, ko smo tabor postavili blizu vasice, v kateri je bil prelep srednjeveški dvorec. Prej je sovražniku služil za postojanko, a zdaj je stal zapuščen in vabil zvedave duše. V njem so našli prelepo ohranjen klavir in zvečer je nek vojak, bivši pianist, začel nanj igrati in okoli njega se je začela zbirati družba poslušalcev. Tudi midva sva bila tam, a nenadoma sva, kot bi naju vodila neka

neznana sila, odšla iz množice in se skupaj odpravila proti bližnjemu gozdičku. Glasba je odmevala skozi noč in mesečina je oblivala vse okoli naju. Pianist je začel igrati Chopinovo Fantazijo v [ 55 ] še en PREBLISK f-molu in midva sva potrebovala le en pogled. Čutil sem popolno srečo. Prijela me je za roke, tako nežno, kot je to znala le ona, in najina usta so se približala. Zaprl sem oči in ... zgodba

P. S.: Če kateremu od prvošolcev še vedno ni jasno, kaj je smisel Agate, predlagam, da prebere prejšnje dele zgodbe (objavljeni so v lanskih številkah Še enega Prebliska, ki jih lahko najdete pri knjižničarju Stanetu).

Pr'jave Kristina (bere primer): » ... habe ich gelernt.« Prof. Novak: »Was hast du gelernt?« Kristina: »Ich habe keine Ahnung.«

Matic (opisuje Nikine lase): »Gelb.« Prof. Novak: »Gelb? Farben. Denk!« Matic: »Ja! Saj so oranžni!« Pri slovenščini se učimo o družinskem drevesu kralja Ojdipa, v katerem večkrat nastopi tudi Zevs. Ko je Zevs omenjen že drugič in pri drugi ženski ... Luka: »Kako to, da sta Zevsa dva?“

Kristina je vprašana zgodovino na dan, ko profesor vrne teste. Prof. Vrbovšek: „Glej na to z dobre plati. Seštevek bo zagotovo pozitiven.“

Prof. Novak: »Beno, übersetze: Kaj si si želel postati kot otrok?« Beno: »Prinzessin!«

Pri informatiki se pogovarjamo o bluetoothu Luka: „Ali se bluetooth imenuje po modrostnih zobeh?“

[ 56 ] še en PREBLISK Pr'jave

Prof. Julijana M. D. Vode: »Julija, do you want to be questioned today or on Friday?« Julija: »On Friday. I still have problems with the tenses.« Prof. Julijana M. D. Vode: »Which ones?« Julija: »All of them.« Prof. Julijana M. D. Vode: »You do not know how to form the Present Continuous?« Julija: »With the auxiliary verb in the present form and the main verb in the present participle.« Prof. Julijana M. D. Vode: »OK, I will question you on Friday.«

Dominik je vprašan biologijo, ampak ve, da ima v vsakem primeru NMS. Profesorica mu reče, naj ji našteje sisteme rastlin. Dominik: »Ja, ... krompir ...«

Navodila pred testom. Prof. Novak: „Med pisanjem testa lahko gledate le na uro in v test.“ Nekdo: „Kaj pa na križ?“ Prof. Novak: „Med pisanjem testa lahko gledate na uro, test in križ.“

Pri biologiji teče pogovor o homologiji. Nekdo: »Pa saj kača sploh nima repa.« Josh: »Kača je rep!«

potovanja

Pri fiziki se pogovarjamo o izolaciji oken. Prof. Šlajpah: »Veste, toliko časa sem že na svetu, da sem praktično že doživel evolucijo oken.«

Prof. Šinkovec: »Ali ljudje spadamo med ozkonose ali širokonose opice?« Nekdo: »Ozkonose.« Prof. Šinkovec: »Tako je.« Nadja: »Jaz pa med širokonose.«

Se opazi, da smo na katoliški gimnaziji ... Pri slovenščini obravnavamo sklanjatve. Jan: »Kako se sklanja zajebant? Kot ‚tisti, ki se heca‘.« Prof. Lajevec: »Ja, tudi ta spada v to skupino. Ampak bomo raje dali druge primere. Na primer ... ministrant in ... škof.«

Jan: »Morska krava in krava sta si podobni v tem, da obe jesta alge.«

Prof. Emeršič po tem, ko vpraša Aljaža: »Pa daj ti malo bolj po moško govori! Ka‘s tak dec. Potem tudi boljši vtis narediš. Pojdi enkrat nekam, pa se malo zderi.«