kolumne

Pr'jave

Neža: »A lahko grem na stranišče?« Prof. Emeršič: »Ja, kaj si pa med odmorom delala? No, pojdi, ker je mojemu sinu ravno danes ušlo, pa ne bi še enkrat gledal.«

Prof. Emeršič razlaga: »Abelard je bil ... (se ustavi pri Neži in pogleda njen pulover) ... a je to natiskano ali navezeno?«

Pri zgodovini. Nekdo: »Kako so ugotovili, da ribe niso meso?« Mirjam: »Da so lahko v petek jedli.«

[ 57 ] še en PREBLISK potovanja Pogovarjamo se, kaj bomo peli v Ljubljani. Prof. Arh: »A vzamem harmoniko s sabo?« Razred: »Jaaaa!« Prof. Arh: »Katere narodno-zabavne pesmi pa sploh znate?« V razredu tišina. Nadja: »Profesor, znamo rdeče češnjice ...«

Pri biologiji govorimo o oddaji predstavitev. Nadja: »A v soboto do polnoči?« Prof. Šinkovec: »Ne, do enajstih, ker ob polnoči morate že spati.«

KAJ SE DOGAJA Z DIJAKI?

[Monika Rudolf]

Tema, o kateri bo beseda tekla v tem članku, se pravzaprav ne navezuje le na dijake, temveč tudi na vsakega profesorja, drugega zaposlenega, starša, ali pa kar brez ovinkov, slehernega Zemljana. Zamisel o njej je prišla na dan prav takrat, ko smo se ukvarjali z zgornjim vprašanjem. Kaj se dogaja? Kaj nam je? Zagotovo so na ta vprašanja mogoči številni odgovori, a posebno pozornost si zasluži beseda, ki se danes vse pogosteje pojavlja v medijih, je prisotna na številnih naslovnicah k njig, ki krasijo izložbe, v letu 2019 pa si je zaslužila naslov besede leta. Govorim o besedi izgorelost. „Aha, izgorelost, ja, saj vem, to je tisto.“ Ampak ni samo „tisto“, saj se je treba zavedati, za kaj gre, še preden postane dejanska težava v našem življenju. Izgorelost je stanje skrajne duševne in telesne izčrpanosti. Resna težava, zaradi katere danes na tak ali drugačen način ugaša vse več življenj. In kaj ta beseda počne v življenju mladostnika? T o najlažje opišem s perspektive dijaka Gimnazije Želimlje. Nekateri bolj in drugi manj uspešno se prebijamo skozi teste, tedne in letnike. N ekaterim šola pomeni več, na kar vpliva tudi izbira študija in življenja po gimnaziji. Izlet za odličnjake bo zagotovo počakal vse, da naredimo izpit za avto ter se sami ali v družbi prav tako odličnih prijateljev odpeljemo na potep. Marsikomu so pomembnejša družba in odnosi, zabava, majhne norosti in radosti, to, da si ustvarjamo neponovljive in edinstvene spomine, ki nas bodo ohranjali pri življenju, ko bomo sedeli za zvezki, enkrat takrat v prihodnosti. In kje najdemo izgorelost?

P ri nas ne gre prav za tisto hudo obliko, ampak bolj neko začasno, saj je res, da si mladi nekoliko hitreje opomoremo kot starejši in ta naša izgorelost še ni življenjsko ogrožujoča. Zagotovo je bolj prisotna v obdobju,

[ 59 ] še en PREBLISK kolumne ko se testi neznansko radi družijo, največkrat po trije, srečajo pa se vsak teden. Kaj pa, ko teh ni toliko? Dela za šolo pač nikoli ne zmanjka, učenje nas bo vedno čakalo, ne glede na dan, mesec ali letni čas. Ampak takrat si čas raje vzamemo za tiste »dobre« stvari (brez zamere vsi, ki se radi učite). Pomembno je, da ima vsakdo n eko stvar, zaradi katere se zdi vredno živeti, saj se lahko z njo motiviraš v stresnih tednih. Še pomembneje pa je, da jo znamo vključiti v svoj vsakdan in ji damo priložnost, da postane del našega življenja, in si ne samo obljubljamo, da bomo to počeli, ko bomo imeli čas. In tako bo morda izgorelost nekoliko manjša, saj si boš pri hobijih in tebi ljubih rečeh lahko toliko odpočil, da bo šlo lažje naprej. Ker gre pri izgorelosti za duševno izčrpanost, bomo tako lahko poskrbeli, da do tega kljub napornemu in pestremu življenju ne bo prišlo. Pomembno pa je, da dovolj spimo in se tako tudi fizični utrujenosti čim bolj izognemo.

Kakšen je torej recept, s katerim se izogneš izgorelosti? Zdrava mera vsega. Učenja, hrane, spanja, zabave, stvari, ki te osrečuje, gibanja in tako n aprej. Treba si je ostati zvest, kar pri nekom pomeni več učenja, pri drugem športa, tretjem spanja, včasih pa je potrebno iti tudi iz cone udobja in b iti za katero od teh reči prikrajšan zaradi druge, a mislim, da ni vredno preveč pretiravati (saj veste, izgorelost). Če ste se torej našli v tem članku in razmišljate, katera stvar je pri vas „tisto nekaj“, ne prenehajte razmišljati, dokler se vam ne utrne, in pojdite v akcijo ter poskrbite zase, saj vam bo morda ta stvar pomagala lažje in bolje živeti.

GENEZA PO GAMOWU

[Matevž Demšar]

V 20. stoletju je imela astrofizika veliko težavo. Niso namreč mogli zadovoljivo razložiti obstoja elementov, težjih od helija (torej, z masnim številom, večjim od 4). I zkaže se namreč, da litijev izotop z masnim številom 5 ne more obstajati. Če pa ne more obstajati izotop z masnim številom 5, ne more iz njega nastati niti kak drug izotop. Alternativa bi bila združiti tri atome helija in narediti vodik, a možnosti, da se bodo trije atomi helija pripravljeni združiti, so premajhne, da bi razložile obstoj planetov, ljudi in vijoličnih krav. L eta 1953 pa je znanstvenik po imenu Fred Hoyle predlagal, da težji elementi nastanejo v središčih zvezd, kjer sta tlak in temperatura zelo visoka. T a teorija je bila popolnoma smiselna in znanstveniki so jo z navdušenjem sprejeli. George Gamow mu je bil tako hvaležen, da je njemu na čast »popravil« prvo Mojzesovo knjigo: Na začetku je Bog ustvaril snov in energijo. Snov pa je bila neurejena in nukleoni so veli nad … khm … N ato je Bog rekel: Bodi masa dveh. In bila je atomska masa 2. In Bog je videl devterij, in bilo je dobro. Nato je Bog rekel: Bodi masa treh. In bila je atomska masa 3. In Bog je videl tritij, in bilo je dobro.

Izotopi so atomi istega elementa, ki imajo različno število nevtronov (rdeče pike). Na sliki so vodikovi izotopi vodik, devterij in tritij.

Tako je Bog klical števila, dokler ni ustvaril vseh elementov. A ko je videl svoje stvarstvo, ni bilo dobro, ker je po nesreči izpustil število 5, zato težji elementi niso mogli nastati. Zato je Bog rekel: Bodi Hoyle! In bil je Hoyle. In Bog je pogledal Hoyla in mu rekel, naj ustvari težje elemente, kakor ve in zna. In Hoyle se je odločil, da bo ustvaril težke elemente v zvezdah in jih raztresel po vesolju s supernovami. Tako je Hoyle z Božjo pomočjo ustvaril težje elemente, in vse skupaj tako zakompliciral, da dandanes nihče (niti on) ne ve, kako se je to zgodilo. Na žalost je Hoyle umrl, preden bi za svoje delo lahko dobil Nobelovo nagrado. Viri: Simon Singh: Big Bang

Pr'jave

Prof. P. Šlajpah (na tablo nariše popolno krožnico in pripomni): »Danes sem pa prav ponosen na svojo krožnico.« Španci se pred fizikalno učilnico preglasno pogovarjajo in pojejo. Prof. P. Šlajpah: »Ja kaj, ali bodo že šli ali ne?«

NAŠ ČAKA ZLOMLJENA PRIHODNOST? (PRIHODNOSTZLOM?)

[Luka Polc]

Če si povprečen uporabnik dandanes nadvse popularnega socialnega omrežja, znanega pod imenom Instagram, potem je tvoje ostro oko v zadnjem času zagotovo opazilo kakšen t. i. zlom profil. Gre za serijo profilov, k ot so npr. srcozlom, domozlom, delozlom, faksozlom, planetozlom, seksozlom, drogezlom, itd., ki v svojem jedru z nami, povprečnimi smrtniki, delijo žalostne, ironične, zabavne in večkrat zaskrbljujoče zgodbe iz dotičnih tem. Tako npr. srcozlom deli tragične ljubezenske izpovedi, delozlom opisuje dostikrat neetično delovno politiko ter odnos med delodajalcem in njegovim podrejenim in domozlom razgalja katastrofalno sceno slovenskega nepremičninskega sveta (pretežno ljubljanske) študentarije. Na za četku so stvari delovale pretežno nedolžno in kot neka vrsta internetne umetnosti, vendar se je »fenomen« širil po slovenski Instagram sceni in zdaj je takšnih in podobnih profilov že več kot 10. Nekateri bolj aktualni, drugi spet manj, vendar vsi nosijo neko sporočilo.

Kot maturant naše gimnazije, ki ga čez pol leta čaka krut in neznan svet študentske Ljubljane, sem se ob takšnem dogajanju malce za mislil. Odšel bom v

študentski dom, morda v stano- vanje, verjetno si bom poskušal poiskati službo in kot vsak normalen človek, še bolj pa najstnik, s i bom iskal potencialno življenjsko sopotnico. Tako torej. Vsi t rije dejavniki bodo bolj ali manj ključni za moje nadaljnje preži- vetje in prav okoli teh treh dejav- nikov se vrti največ žalosti na že omenjenih profilih. Ne gre za eno ali dve objavi na teden, ampak včasih tudi za več kot 10 objav na dan. Pa naj preidem k stvari.

Če trditev, da na mladih svet stoji, drži, potem bi moralo biti večini ljudi dosti mar zanje. Ali pa vsaj tistim, ki jih imajo na vesti, se z njimi ukvarjajo, jih izobražu- jejo itd. Vendar pa po celotnem položaju sodeč, večine starejšega prebivalstva, od katerega je mla- dina odvisna v primeru dela in s trehe nad glavo, kratko malo ne zanima. (Problematiko ljubezni 21. stoletja aka srcozloma sem zaenkrat postavil na stran, ven- dar se tudi tja še vrnemo.) Nekaj najpogostejših tem na delozlomu se vrti okoli premalo (in krepko prepozno) plačanih študentov (po možnosti z zagotovljeno viš- jo postavko), nesramnih, večkrat tudi nasilnih in žaljivih delodajalcev, delanja neplačanih nadur, spolnega nadlegovanja na delov

[ 64 ] še en PREBLISK nem mestu, seksizma, neprofesional- nega odnosa, nemogočih zahtev ali na kratko: okoli krepkega izkoriščanja delavcev. Človeka postane strah sploh iskati službo v takšnih razmerah, za katere sem do nedavnega mislil, da so redkost, sedaj pa vidim, da so za vsakim vogalom. Kako se spopasti s takšnimi težavami? Tu se vmeša tudi problematika Študentskega servisa. Če so bili študentje premalo plačani, so primeri, ko je ŠS pripomogel k pravični raz- rešitvi težave, izredno redki. P rav tako delodajalci neradi zaposlujejo ljudi, ki ne dela- jo preko servisa. Študenti in o stali so večkrat pripravljeni potrpeti marsikakšno nesramnost in krivico, ki se jim dogaja na delovnem mestu tudi p o več mesecev, le da bi imeli redni dohodek in bi si lah- ko normalno ustvarjali življenje. Iz vsega tega se je razvilo celo gibanje. Skupaj z Inštitutom 8. marec je delozlom ustvaril peticijo proti izko- riščanju na delovnem mestu, ki jo bo (ironija pa taka) možno podpisati na sam praznik dela, 1. maja.

Vseeno verjamem, da mi bo uspelo najti dostojen šiht, vendar mi ob aktu- alnih nepremičninskih okoliščinah in nedavnih objavah z domozloma srce ne zaigra nič kaj veselo. Propadajoča in plesniva stanovanja, polna vlage, sme- kolumne

šno majhni prostori za nesramno veliko najemnino, neredno vzdrževanje, goljufanje, znova diskriminacija, slaba inštalacija in vedno znova zakomplicirani odnos najemodajalca in najemnika in še mnogo drugih problematik odpira naš drugi današnji sopotnik – domozlom. V zimskem času so se sploh povečale objave o nedelujočem ogrevanju. Kaj bo človeku dobra služba, če si niti najemnine ne more privoščiti ali pa živi v obupnih razmerah? In kako boš v takšno stanovanje pripeljal kakšno punco? Ne boš je. In iz tega sledi srcozlom. Ljubezen, ki je po mojem mnenju ena najbolj osnovnih človeških potreb, je postala le še okras, ki nam popestri vsakdan. Zavrgli smo jo, kakor zavrže petletni otrok igračo, ko mu po treh ura h nikakor ni več zanimiva. Vendar obstaja ključna razlika. Otrok bo brez te igrače lahko živel, človek pa brez ljubezni jako težko. Srcozlom opisuje prav to. Brezosebno, popredmeteno ljubezen, v kateri je zaznati le še blede sledi iskrenosti in romantike, ki sta še kako pomembni za zvezo. Ljudje smo postali virtualna b itja in vsakdanji odnosi so nam iz dneva v dan manj vsakdanji. Ghostanje (ignoriranje, milo re

čeno), seks za eno noč in iz čistega dolgčasa in uživancije, neiskrenost, ljubosumje in vse, kar spada v propadlo romanco slovenske (verjetno tudi svetovne) mladine 21. stoletja. Saj vem, saj vem, težave v ljubezni so od nekdaj, vsak jo dojema dru

[ 66 ] še en PREBLISK gače in si jo razlaga na svoj način in tako je tudi prav. Vendar si ne morem pomagati, da ne bi pomislil, da gre mogoče zdaj za nekoliko hujšo težavo uničevanja odnosov in človečnosti kot take.

Morda pa le pretiravam. Morda so bili profili res ustvarjeni le za tolažbo v stiski, zabavo in zdravo jamranje. Vseeno pa me zanima, kaj lahko pričakujem od svoje prihodnosti, tudi ob vseh stvareh, ki jih niti omenil nisem, pa so vseeno ključnega pomena za mojo prihodnost (planetozlom, faksozlom …). Bo zlomljena? Oziroma kaj lahko sam naredim, da jo zlepim skupaj in jo tako tudi obdržim? kolumne

ŽIVLJENJE DVOŽIVIK NA GŽ IN KGBL

[Ana Marinko]

Dobro vem, da so srednješolska leta ena najpomembnejših in hkrati najzahtevnejših let življenja. Vsak išče svojo pot do uresničitve in sreče in vsako iskanje smisla je edinstveno … bla, bla, bla! Vse to sem že neštetokrat slišala in ne bom še jaz utrujala s tem. Rada bi se ti predstavila in ti p ribližala način življenja, ki ga živi le nekaj predstavnikov dvoživk na naši šoli. Vzporedno se na naši šoli trenutno izobražujemo štirje dijaki. In kot najstarejša med nami se počutim odgovorno, da po skoraj štirih letih takšnega načina življenja povem, kako izgleda živeti takšno skoraj čudaško ži vljenje. Zgodba vsakogar izmed nas se razlikuje, vendar se v mnogih točkah sklada z ostalimi.

Ko sem se vpisala na dve šoli hkrati, sem se zapisala med skorajda tujce na gimnaziji Želimlje in hkrati na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana (v nadaljevanju KGBL). Ob tej odločitvi se tega absolutno nisem zavedala, a ni trajalo d olgo, ko sem ugotovila, da sem na vsaki šoli na nek način vsiljivec, ki izstopa iz povprečja. Na KGBL sem bila tujec samo zato, ker sem vzporedni dijak, na Želimljah pa zato, k er sem „klasicist“. Te nalepke sem se zavedla najprej. Vedela sem, da me bo vsak sodil le po tem, kar ve iz splošno znanih dejstev, noben pa ne bo želel pristopiti k meni, saj se vendar ukvarjam s klasično glasbo in mi je ta celo všeč! Moram pri

[ 68 ] še en PREBLISK znati, da sem to oznako se najmanj čutila v razredu, kar je bilo verjetno k ljučnega pomena, da sem ostala na gimnaziji in se nisem prepisala na celotni program KGBL. Učilnica je bila varen prostor, ko pa sem stopila na hodnik, sem vedno čutila bolečino prezirajočih pogledov. Ni bolela vsebina „statusa“, ki mi je bil dodeljen, ampak dejstvo, da ljudje okoli mene niso cenili mojega truda. Še posebej je bolelo dejstvo, da so tudi odrasli (profesorji) v meni večkrat videli nekoga, ki išče luknje v sistemu in se želi najbolje zmazati skozi ocenjevanje s statusom, vendar če bi želela to, se prav gotovo ne bi vpisala na dve šoli.

Verjetno je malo komu jasno, kaj pomeni resna vaja kateregakoli instrumenta. Verjetno je tudi malo komu jasno, kaj pomeni preživeti celotno popoldne, prežeto z urami glasbenih predmetov. Tu niti ni pomembno število ur, ampak dejstvo, da je na takih urah potrebe veliko več zbranosti, kot pa pri šolskih urah, saj so ure bolj individualne in je potrebno intenzivnejše psihično-fizično sodelovanje. P ri nalepki „klasicist“ je pomembno še to, da se morate ostali člani gimnazije zavedati, da to, da je nekdo vpisan na KGBL, še ne pomeni, da klasiko posluša ves čas, se pogovarja samo o tej temi, pozna vse skladatelje itd. Ne! O klasiki govorimo po navadi samo s tistimi, za katere smo p repričani, da jih to zanima, ali se z njo celo ukvarjajo. Tudi ne poznamo vseh skladateljev, saj je to nemogoče. Poznamo le tistih nekaj s katerimi se ukvarjamo ali pa je v naši samoiniciativi, da preberemo kaj o njih. Iz mojih ust tudi nikoli niste in ne boste slišali, da bi se opredelila za glasbenika, saj ko vidiš, kaj pomeni biti glasbenik, uvidiš, da si šele na eni izmed mnogih stopnic do vrha. Še vedno sem čisto normalno dekle, le da namesto zumbe obiskujem glasbeno šolo. Kmalu se me je v gimnaziji prijela nalepka „konservativne mame“. Zame velja, da si želim imeti vse pod nadzorom, da se v moji družbi alkohola, kajenja, trave ne sme niti omeniti, da se v moji družbi ne sme kolumne

[ 69 ] še en PREBLISK uporabljati kletvic, skratka, da sem preveč „zaribana“ za svojo starost. Res je, da se ne poslužujem nobene od zgoraj navedenih stvari, a tudi to prav zaradi moje razpetosti med dve šoli. Če me je KGBL naučil kaj za življenje, so bile to vsaj tri pomembne stvari.

Sprejemanje drugačnosti oz. odprtost za drugačnost. Trdno stanje za svojimi stališči. Prevzemanje svoje odgovornosti. Ker sem imela možnost srečanja s toliko različnimi ljudmi, sem kaj hitro ugotovila, da so mi ti ljudje lahko veliko bližje kot marsikdo iz gimnazije, kjer naj bi bila naša močna skupna vrednota vera. Na žalost sem se večkrat bolje počutila na glasbeni šoli, kjer so me sprejeli tako, kot sem, tudi če so vedeli, da sem verna. Prav tako verjetno malokdo sliši toliko mastnih besed dnevno in zazna toliko vonja po travi in podobnih zadevah, kot to okusiš na KGBL. In takrat sem se morala odločiti ZA ali PROTI. Postavljena sem bila pred izbiro: boš vroč ali mrzel? Srednja pot ne obstaja. Mnogi so poskusili, a so hitro padli na en pol. Tu sem spoznala resnični svet, ko moraš reči ne oz. ja. Ko sem se odločila, kakšno bo moje stališče do takih zadevščin, sem ugotovila, da bi ne glede na to, kako se opredelim, ostala sprejeta v krogu ljudi, ki mi odgovarja. Vendar pa iz mnogih pogovorov vem, da če nisi dovolj trden pri svoji odločitvi, kaj hitro lahko prestopiš z ene na drugo stran, zato sem se že v prvem letniku zavezala določenim smernicam, ki se jih mislim držati. Pa ne trdim, da ne smeš kaditi in preklinjati. Ne, to je le moja izbira, ki jo moraš sprejemati z istim spoštovanjem, kot jaz sprejemam tvojo.

Poleg teh smernic pa je gimnazijce zmotila tudi moja prevelika „zategnjenost“. Pogostokrat slišim govorice, da se ne znam sprostiti. Tudi za to obstaja dober razlog. Še ena pomembna stvar na KGBL je ta, da se veliko mojih dejanj že navezuje na mojo prihodnost, kariero. Primer: moje sodelovanje v orkestru ima o dločilen pomen za mojo prihodnost. Ne samo koncert, ampak tudi vaje. kolumne

[ 70 ] še en PREBLISK Pomembno je, kako bom igrala na vajah, kako se bom sama pripravila nanje, ali bom zamujala. Če bodo ljudje dobili o meni predstavo resnega človeka, ki je vreden igre v njihovem orkestru, se lahko kaj hitro zgodi, da me kdo pokliče na tezgo*. Kar pa pomeni, da bom spoznala nove ljudi v tistem orkestru, ki me bodo glede na moje igranje že v času šolanja priporočili drugim za „najem“ v orkester. S tem ko si širiš mrežo poznanstev, širiš tudi svoje ime in imaš lahko boljše možnosti za zaposlitev. Kmalu sem spoznala še težo svojih dejanj, saj sem morala začeti prevzemati „ krivdo“ za svoje kikse. Dokaj hitro sem se začela zavedati, da se ne moreš izgovarjati na svojega profesorja, da te ni naučil dobro igrati ali pa na svoj instrument, da ne dela dobro. Sama sem kriva, da sem sfalila noto, da nisem pravočasno vstopila, da nisem nečesa dovolj dobro zvadila … Ljudi ne zanima, kaj je razlog, da ni zvenelo tako, kot mora. Zvenelo je, kot je, in prevzeti moram te posledice. Lahko je to posledica moje nezbranosti ali pa lenobe, ker nisem dovolj vadila. Tako pridemo do zaključka in ugotovimo, da je treba pouk jemati zelo resno, če želimo kaj doseči. Poleg tega p a se verjetno vzporedni dijaki srečujemo s povišano količino stresa, saj se po končanem pouku na gimnaziji, za katerega vemo, da je velikokrat lahko stresen, odidemo še k pouku na KGBL, ki pa očitno tudi ni tako na izi. M ogoče sem pa prav zato tak „zategnjenec“? Sicer sem se z leti navadila in naučila dokaj dobro obvladati stres in tremo, sploh v trenutkih, ko čakaš na pomembno stvar. To mi pride velikokrat zelo prav in zdi se mi, da je to sposobnost, ki jo je težko pridobiti. Primer, kako sem se naučila soočati z kolumne

[ 71 ] še en PREBLISK nervozo, je, ko moram v orkestru odigrati solo. Imaš nekaj taktov pavze, da se pripraviš, v godalih se melodija umirja in se spreminja v spremljavo, prostor za moj ton se že kaže, in namesto da bi le mirno pihnila in odigrala svojih nekaj not, v meni začne srčni utrip rasti, roke se začnejo potiti in t resti in v trebuhu čutiš metuljčke, ki tokrat niso prijetni. Zajamem zrak in v sekundi, ko se jezik dotakne ustnika, mora biti moje telo mirno, da bom iz tona lahko naredila to, kar v resnici znam. Takšno razpoloženje je večkrat prisiljeno kot pa naravno, čeprav izpade kot najbolj logična stvar, ko sediš v publiki. In tega občutka za samokontrolo nisem mogla dobiti nikakor drugače, kot da sem se tolikokrat srečala s stresom pritiskom, ki sem ga morala prestati. V pomoč so mi bile besede mojega profesorja komorne igre, ki nam je na eni izmed ur povedal: »Diamanti nastajajo globoko pod zemljo in pod velikimi pritiski. Zapomnite si te pritiske.«

Res pa je tudi, da velikokrat izgledam, da komaj še živim, in se vlečem po hodnikih kot megla. Na žalost je res, da sem pogostokrat zelo izmozgana in s i težko vzamem frej, da bi se sprostila. Velikokrat dnevi potekajo tako, da grem zjutraj od doma in me ni vse do večernih ur (to pomeni od 18 h do 21 h ). Potem pa naj najdem še čas za učenje! In potem gre to na račun mojega spanja, posledično zdravja … Učim se vedno samo zjutraj, ker se mi popoldne ne izide in tudi nimam dovolj energije. Letos pa sem opazila, da se to zelo izrazito kaže na mojem zdravju, koncentraciji in delu, zato sem skupaj s Špelo in razredničarko sprejela določene ukrepe, ki mi pomagajo preživeti dni, ko sem čisto brez moči. Ob vsem tem jokcanju je normalno, da se vprašaš, zakaj potem sploh še igram to igro? Najprej si mora vsak izmed nas, vzporednikov priznati, da šolanja na KGBL ne zaključi, ker je zelo težko izstopiti iz kolesja izobraževanja, v katerem se nahajamo že več kot polovico svojega življenja. T ežko je prekiniti s hobijem, ki sem mu posvetila toliko svojega časa, čeprav dobro vem, da to ne bo moj poklic. Predvsem pa mi je težko pustiti s tvar, zaradi katere sem pustila leta odraščanja in mladosti, da so letela s silno hitrostjo mimo mene in v meni niso pustila ravno mladega človeka, ampak že napol odraslo osebo, ki se mora znajti v svetu. Najtežje pa mi je prenehati z glasbeno šolo zaradi vseh odpovedi, ki sem jih morala storiti, da sem uspela priti do sem, kjer sem zdaj. kolumne

[ 72 ] še en PREBLISK

Druga stvar, ki si jo moram priznati, je, da si nočem zapreti vrat za eno izmed možnosti svojega nadaljnjega življenja. Ko enkrat nehaš z igranjem, je težko spet priti na nivo, ki si ga zapustil, še težje pa uloviti konkurenco. In še zadnja stvar, ki nas vleče v vzporedno šolanje, je glasba sama. No, tukaj pa se mi zdi, da ne potrebujem besed, da vam pojasnim, zakaj … Ob koncu bi rekla, da mi vsekakor ni žal za vsa štiri leta, ki jih bom naredila na obeh šolah, vendar pa bi trenutno to odsvetovala vsem, ki bi razmišljali o tej potezi. Hvala Špeli in moji razredničarki profesorici Ogrinc, da mi pomagata prebroditi to obdobje, in tudi vsem ostalim profesorjem, ki mi dajete občutek, da je moje delo nekaj vredno. Prav tako hvala 4. a, da me že štiri leta sprejemate kot del razreda in krijete moj hrbet, ko je to potrebno.

Zahvalila pa bi se rada še moji konservatorijski „družinici“: Urbanu, Vojku in Klari, brez katerih poti na KGBL ne bi bile tako zabavne in ki mi pomagate najti motivacijo, ko ne vidim več smisla v svojem početju. Hvala vam! (Oooo, kako je pa tole pocukrano!) Pa hvala, da se jokcate z mano, ko je to potrebno ... kolumne

* »Tezga« se med glasbeniki uporablja za koncert, ko te nekdo povabi k sodelovanju v neki zasedbi/orekstru ter si za vaje in koncert plačan.

[ 73 ] še en PREBLISK Hej Kot verjetno že veš, so letos na Gimnaziji Želimlje štiri žemlje v konzervi (= želimeljčani, ki vzporedno obiskujejo Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana). 50 % teh žemelj spada v kategorijo »dostava na d om« (= domovec/domovka) in druga polovica je sorte »to go« (= vozač/vozačka). Sem žemlja in spadam v delež dostave na Dom Janeza Boska. Pa naj malo povem, kako je biti tovrstni pekovski izdelek. Veš, Želimlje sploh niso tako odmaknjena in nedostopna vasica, temveč imajo čudovit kupček avtobusnih povezav z Ljubljano. Če si žemlja v konkolumne [Klara Levec]

[ 74 ] še en PREBLISK zervi, moraš popoldne v Ljubljano. Ko si v prvem letniku, ti urnik omogoča, da greš samo trikrat na teden na KGBL, ko pa si starejši, se število in dolžina popoldnevov tam poveča. Zato zvečer (= od 19 h do 21 h ) za prevoz nazaj v dom uporabljaš kočevarja (= avtobus, ki vozi na trasi Ljubljana–Kočevje) in izstopiš v Smrjenah. Potem se sprehodiš po gozdni poti, ne srečaš medvedka, ki ga v temi težko vidiš, in prideš v Želimlje. Za kočevarja potrebuješ karto IJPP, in če si citrarka, osebnega nosača citer, ponavadi z im enom Vojko. Tudi svetilka ti po gozdu ni odveč. Logistično usklajevanje časa je pomemben hobi vsake žemlje. Če želiš napredek na glasbenem področju, vadiš vsaj dve uri na dan. Če si štirikrat n a teden na KGBL, greš štirikrat na teden v Ljubljano in štirikrat nazaj, kar vzame nekaj časa. Če imaš cilj narediti gimnazijo, čas nameniš tudi učenju. Žemlja za dostavo na dom nima te sreče, da bi bila prisotna na več kot dveh učnih urah na teden in takrat ne bi vadila inštrumenta. Ima pa močno voljo, ki ji omogoča odpovedovanje odmorom, dejavnostim v domu, sprehodom in vsem običajnim popoldnevom domovcev. To sem vzela v zakup, da lahko obiskujem konservatorij. Težavo imam, ko me kakšna priložnost zapelje in se udeležim aktivnosti v domu. Takoj se sprememba načina porabe časa pokaže ali v šoli ali na KGBL-ju. Sicer menim, d a če delaš samo gimnazijo in KGBL, zmoreš oboje dokaj z lahkoto. Če pa se pustiš zapeljati drugim, drugače običajnim dejavnostim, padeš v cikel: trpi šola, trpi KGBL ... Če me kdo vpraša, ali je težko delati obe šoli, povem, da je težko toliko, kot si narediš težko, in toliko, v kolikor se prepričaš, da je. Ponavadi je težje v obdobju izpitov in tekmovanj na KGBL-ju, zelo težko pa je, ko si res utrujen. Da žemlja v konzervi preživi, potrebuje spanec za energijo, voljo za odpovedi in vztrajnost, svetega Duha za modro trgovanje s časom, moč, da j e urnik ne sesuje, realističnost, da si dovoli dobiti tudi oceno, nižjo od 5, optimizem za teste, srečo, da na KGBL-ju dobi ključ proste učilnice in kvalitetno vadi inštrument, ter prijatelje za skupno vandranje kdove kam. Srečna sem, ker se lahko izobražujem v Želimljem in na konservatoriju. Menim, da je v Želimljem boljša družba, in sem hvaležna zanjo. Res pa sem lahko srečna, ker nisem sama, ker smo štiri žemlje v konzervi in ker še ena od teh žemelj opravlja iste dnevne migracije. kolumne

Življenje vozača